166                              „DOM IN SVETS' 1889, štev. 8.
Spomini s slovanskega juga.
(Spisal Podgoričan.)
^Igfilo je v jeseni  1. 1875.  Ob  pe-
"I nečem Vrbasu  nad Skopljem je
taborila četa ustašev. Vodil jo je
ustaški vodja Kosan. V četi so bili krepki
možje in vitki mladeniči, kateri se niso
hoteli ukloniti turškemu jarmu.
Likali in gladili so jatagane, handžare in dolge puške ter so se pripravljali za drugi dan, ko se bodo bili s Turki. Pričakovali so krutega Tonkič-ago, ki je pobiral davek med kristijani.
Kakor je vodja izvedel, peljal bode drugi dan aga davek v Travnik. Tega so jim hoteli ustaši iztrgati, ker ga je bilo največ iztirjanega po krivici in sili. Zato je tako živahno gibanje po taboru.
Ustaši so pustili Turka radi v miru, le kadar jim je šlo trdo, ali kadar so Turki brez usmiljenja davek pobirali, zavrela jim je sicer hladna kri, in takrat so klali Turka prav po turški navadi. Tudi sedaj so pobirali Turki davek in ravnali so prav po nečloveško s kristijani.
Že nekaj dnij sem je prihajalo mnogo mož in mladeničev v tabor. Ti so pripovedovali, kako odirajo ubogo rajo kruti age in njih pomagači. Našteli so mnogo krvavih zločinov, katere so učinili Turki v raznih krajih.
* Pozna noč je. Po temnem gozdu ob šumečem Vrbasu stopa ustaška četa vodje Kosana v sotesko Klanjac. Ondod se vije cesta iz Pliva, kjer je Tonkič-aga nazadnje pobiral davek, v Travnik. Ko dospo ustaši v sotesko, razdele se na dve četi; ena se obrne na levo, druga na desno stran v temni gozd, ki se razprostira ob obeh straneh poti. Pri poti puste straže,
da pazijo na prihod agin ter ga javijo takoj Kosanu.
Za nepokojno nočjo pride usodni dan.
Ustaši pričakujejo željno boja, v katerem bodo iztrgali Turkom davek in se osvetili za krivice.
Skoro ima biti poludne. Vse tiho in mirno. Solnce pripeka vroče; ptiči molče po sencah; nobena sapica ne pihlja.
Ustaši čakajo nestrpljivo, oči se jim svetijo, kite se jim napenjajo. Gorje so-vragu, katerega zadene sila maščevalnosti, naraščajoča vsak trenotek! Slednjič se vendar zasliši vpitje vojakov in drdranje voz. Straža naznani prihod vojakov. V hipu poležejo oboroženi ustaši po grmovju.
Bila je jako dolga vrsta voz in polovica več Turkov je stopalo ob njih, nego li je bilo ustašev. Izveslno, ako bi ne bilo gnalo ustašev maščevanje, bili bi pustili Turke mirno hoditi.
Prvi voz dospe na vrh soteske. Kot bi trenil, zagrome h krati puške ustašev, in naslednji trenotek planejo napadniki iz skrivališča ter se z glasnim krikom zapode v osuple vojake.
Boj je naglo končan. Dušmane, katerih ni zadela krogla, podrl je jatagan ali handžar ustaški. Nekaj so jih ujeli, med drugimi tudi ago.
Ustaši zapuste naglo bojno polje ter hite nazaj v temne gozde nad Skopljem. Seboj vleko ujete Turke in nes6, kar morejo živeža in drugih rečij. Vozove in mnogo prtljage so zažgali, da bi se Turki s čim ne okoristili.
V pozni noči še le pridejo v svoje taborišče. Veseli so zmage in dobrega uspeha. Saj so vzeli Turkom mnogo rečij, katere so bile prej lastnina kristijanov,
Spomini s
ujeli so tudi več vojakov in krvoločnega Tonkič-ago.
Tonkič-aga je uradoval v selu Plivo, kjer je stal dom ustaškega vodje Ko-sana. Že leto prej je aga Kosanu mnogo hudega učinil. Takrat je zapustil vodja Kosan svojo ženo, starega očeta in sina Grujico, ter je bežal v gore. Zbiral je okoli sebe mladeniče in može, kateri so ubežali turškim ječam ter jih je vadil v orožju.
Večkrat je že porazil čete Turkov, katere so zalezovale ustaše. V nevarnosti se je umaknil v gozde, da ga niso ujeli.
Danes se mu je posrečilo ujeti svojega krutega sovražnika Tonkič-ago, katerega je toliko časa iskal zaman.
Ustaši, dospevši v tabor, zanetili so ogenj ter si skuhali jed, da si utolažijo hudo lakot.
Ujetniki so ležali zvezani pred taborom. Vodja Kosan in nekaj veljavnih ustašev se je posvetovalo, kako bi kaznovali sovražnika. Vsi so bili za smrt na kolcu, na katerem so že čestokrat kristijani umirali; le Kosan je bil• za smrt se svincem.
Drugo jutro so bili ustaši zgodaj na nogah. Vršiti se je imela obsodba nad ujetimi Turčini. Nekaj mladeničev je stopilo s puškami v roki v sredo tabora, drugi pa so stali za njimi v polukrogu.
Ujetniki so bili pripeljani drug za drugim v smrt. Vrli mladeniči so se spretno obnašali. Vsakemu Turku je zadostovala ena svinčenka.
Zadnji je bil aga. Ko ga dovedejo pred oborožene mladeniče, začne prositi: »Kosan, osvobodi me! Dam ti denarja, kolikor hočeš; obetam, da ti bodem varoval ženo in vso družino v Plivu. Prosim te, odpusti mi, kar sem ti zlega učinil in reši me rok svojih drugov!«
Kosan ne odgovori ničesar; zamišljen sloni na deblu drevesa in ne vidi, kako vpraševalno ga zro ustaši.
juga.                                      167
Eden ustašev ga nagovori: »Kosan, si-li slišal ago?« — »Ne«, odgovori Kosan ter stopi med ustaše. Ti mu povedo, kako je prosil aga. Kosan se britko nasmehne ter pravi: »Ne smem.«
Aga prebledi: »Zaklinjam se pri bradi preroka« (glasen smeh zaženo ustaši), »da izpolnim svojo besedo.«
Kosan se nasmehne, pa vendar pravi: »Ako mi obljubiš, da ničesar o meni in o mojih tovariših ne zineš, ter ne bodeš več zatiral raje, osvobodim te.«
Aga mu seveda obeta, da bode molčal in pustil v miru rajo. Ustašem se bere na obrazu nevolja, ker je oprostil krutega in smrti vrednega ago; a ker so ga slušali, niso se uprli njegovi naredbi.
Ago so odpeljali v stran, ustaši so se pa posvetovali, kaj bi sedaj storili. Sklenili so, da pošljejo ago domov, tabor pa zapuste, ter si poiščejo novo taborišče. Dva ustaša sta spremljala Tonkič-ago do ceste, drugi so pa spravljali različne reči ter se odpravljali na pot.
Ko se vrneta ustaša, dvigne se vsa četa. Nekaj ur hodijo, potem pa se ustavijo,   da  se   počijejo in počakajo noči.
Kmalu jih objame noč in polna luna priplava na modro obnebje. Bila je noč, kakor nalašč za ustaše.
Ustaši se dvignejo ter stopajo iz gozdov k šumečemu Vrbasu, da bi lože dalje popotovali.
Kosan je zamišljen korakal za četo. Rojili so mu po glavi zadnji dogodki ter ga polnili se strahom in skrbjo. Pustil je očeta, ženo in otroke v Plivu blizu svojega sovražnika Tonkič-age in ta — Bog vedi, kako bode izpolnil besedo. Za-se in za četo ga ne skrbi. Ko pridejo v zeleno Radušo planino, bodo zopet varni, in vendar . . . Bog ve, kaj krije sedaj še temna prihodnjost. A naj pride kar koli, raje umrje, nego tako živi   še   dalje,   kakor  hoče  neusmiljeni
12*
168
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 8.
Turek. Tudi smrt je svoboda. O krasna svoboda slovanska — smrt!
Brez težav pridejo v Radušo. Potovali so skozi male vasi, kjer so stanovali večjidel pravoslavni kristijani; za peščico poturčencev se itak niso menili, vede, da jim nič zalega storiti ne morejo.
Imeli so ustaši kaj važne razloge zapustiti svoj dosedanji tabor. Potolkli so i bili tlačitelje v Klanjcu, turška vlada jih je vsled tega  iskala po bližnjih gorah.
Tonkič-aga je bil pa še celo v taboru — in sedaj je prost. Ustaši mu ne verjamejo mnogo, saj je že star rek, da moslim ne drži prisege. V Raduši planini so bili ustaši varnejši in bližje bratom Ercegovcem.
Taborili   so v globoki dolini pod Radušo. Dolg čas so prodajali in brez posla so pohajali po  gozdih,   ne vede, kaj se godi v Plivu in okolici. (Konec.)
Pokojni gribeljski cerkovnik.
(Črtica iz Bele Krajine; spisal Janko Barle.) (Konec.)
^i§|§ menite-li, da se je premislil spo- j $k štovani Jurij? — »Oženil se bo- | **    dem, pa se bodem,«  — bila je od  sedaj  edina misel v  njegovi  modri glavi,   čeravno se je že enkrat pošteno opekel.   Njemu je bilo sedaj   le še bolj jasno,   da  res ženske v hiši   potrebuje, na katero še preje mislil ni.   —   »Kdo mi   bode  krpal,   kdo   kuhal,   kdo  me i bode pral?«   — mislil  si je cerkovnik, I čeravno se je  vse  to   preje  tudi  brez ; ženske opravilo. Zakrpal si je »brageše« (hlače) sam, čeravno ne znam kako lepo, vendar za silo je le bilo, in tudi krompir | se je za silo skuhal na malem ognjišču spoštovanega Jurija Srnica, gribeljskega ! cerkovnika.
In zopet je cerkovnik premišljeval, ka- i tero naj bi si izbral za družico.  Težko se dobi dobra ženska. Iskal je cerkov- j nik, iskal tu pa tam, — nikjer nič: ena ga ni hotela,   druge   se ni upal prositi, tretja je bila presiromašna.
Ril je v Černomlju somenj. Cerkov-nikova dobra krnja se je med tem ote-lila in gribeljski cerkovnik je odgnal lepega telička v Gernomelj na prodaj. Nekaj posebnega so vam ti somnji v Beli Krajini.  Vedno so dobro obiskani,
dasi je pravih kupcev in prodajalcev le malo. Skoraj od vsake hiše gredo po trije: gospodar, da si kupi koso, ali pa brus; hišna mati, katera nosi na somenj par vencev čebule, ali pa kako glavico zelja, tudi kako pišče, a na somnju si pri zgovornem Ribničanu umisli lonec ali pa skledo; a z njima gre pa tudi nadepolni sinček, ali pa pridna hčerka, da se že v mladosti nauči kupovati in pa prodajati. In to vam je, dragi moji, vselej tako, kadarkoli je v lepem Černomlju, ali pa v novi Metliki somenj. Med te redne obiskovalce sejmov pa nisem uvrstil spoštovanega Jurija Srnica, saj je imel danes vendar le važnega posla, saj je prodajal malega telička in ga tudi še dosti dobro prodal.
Popoludne se je vračal Jurij Šmic s somnja domov. Dobro je prodal teliča in korakal je zadovoljno in veselo po prašni cesti, a nogi je imel dolgi in je skoro do-šel Rrkopčevo Doro iz Cerkvišč, katera se je tudi vračevala s somnja. Rrkop-čeva Dora je bila, menim, nekaj čez trideset let staro dekle. Svojega doma ni imela, nego je imela tam pri Rutala-tovih sobico izgovorjeno, saj so si bili nekaj v rodu. Vendar niso lepo med seboj
182                                „DOM IN SVET5' 1889, štev. 9.
Spomini s slovanskega juga.
(Spisal Podgoričan.)
(Konec.)
«, Ms                                  ¦LX-
^%lpač s0 slutili ustaši, da Tonkič-aga rne bode držal besede, katero mu je v taboru pokladal smrtni strah na jezik. Komaj prost, jel je snovati nove načrte, kako bi se osvetil nad ustaši. Šel je v Travnik, kjer je dobil vojakov in divjih bašibozukov, kojim je največje veselje mesariti in daviti kri-stijane.
Plivanski kristijani so se veselili zmage svojih bratov tembolj, ker je bil tepen kruti Tonkič-aga. Ali to veselje trajalo je le malo dnij.
Aga je brez uspeha iskal ustašev. Ker se ni mogel osvetiti nad njimi, znašal se je nad drugimi kristijani, ki so še ostali doma, in to po največ onemogli starčki, slabotne ženske in nedorasla deca.
Viharni dnevi so se vrstili za plivanske kristijane. Dušmani so tirjali najprej na-domestilni davek, in sicer še enkrat toliko, kolikor bi moral vsakdo plačati. Gorje mu, kdor ni mogel poravnati, kolikor mu je bilo prisojeno! Pahnili so ga v ječo, ali so ga po turški navadi z nečloveškimi mukami umorili; davili so starčke in otroke, skrunili deklice in žene, može in mladeniče so pa natikali na kole.
Strašno gorje je prišlo tudi nad Ko-sanovo hišo.
V hišo onega moža, kateremu je prisegel, da jo bode varoval, pride aga sam z dvema vojakoma po davek. Zahteva toliko, da nikakor ne morejo ustreči njegovi zahtevi. Stari oče, razburjen vsled nepravične zahteve, začne se pre-
pirati z ago. Ali ta, ki je željno pričakoval najmanjšega upora, mahne s puškinim batom po starčkovi glavi, da se nezaveden in v krvi zgrudi na tla. Vnuk Grujica je kot neizkušen mladenič stal poleg deda. Sedaj pa, ko vidi deda krvavečega pasti, zavre mu mlada kri, zapodi se v ago, podere ga, iztrga mu puško, enega vojaka udari po glavi, drugemu pa osuplemu naglo uide na prosto v temni gozd. Mater in deda je pustil osodi, nezmožen, da bi jima pomagal.
Grozovito so sedaj počeli krvoloki s starčkom. Iztaknili so mu oči, odrezali ušesa in nos ter so ga pustili v strašnih bolečinah umirati. Ženo Kosanovo so oskrunili in umorili, hišo pa zažgali.
Tako kruto seje maščeval Tonkič-aga za poraz v Klanj cu.
Grujica je več dnij lazil po gorah ter iskal svojega očeta in ustaše. Ker so zapustili staro taborišče, ni jih mogel kmalu najti. Slednjič vendar dospe v Radušo planino v ustaški tabor. Četa se je bila v kratkem času podvojila. Dohajali so svobodeželjni možje in mladeniči, ki so nosili še znamenja turške krvoločnosti. Pripovedovali so grozne reči, ki so se godile v Plivu in okolici.
Ustaši so imeli nov dokaz turške vero-lomnosti.
Vodjo Kosana je mučila neznosna skrb, ker ni znal, kaj se mu je zgodilo doma z ženo, sinom in očetom. Slednjič vendar dospe Grujica v tabor in Kosan je izvedel, česar se je tako bal. A Kosan ni obupoval radi nesreče, ampak stopil je k sinu, objel ga ter govoril ustašem s krepkim glasom:  »Dragi bojni bratje!
Spomini s slovanskega juga.
183
Izgubili smo vse, žene in otroke, stariše in brate; sami smo, a preganjani na lastni zemlji kakor ljuta zver. Skrivati se moramo pred sovragi v nepristopnih gozdih po gorah, da nas zatiralec ne postreli in pokolje. To je naša usoda, to je naše življenje! Bratje, bojevati se hočemo za svobodo zlato, za sveti križ in vero svojih dedov, ne mirovati prej, dokler ne bo prosta naša zemlja, zelena Bosna, prosta krutega Turčina. Osvetiti se hočemo za tisočere krivice, katere so dušmani učinili nam in našim dedom, kajti dokler bode tukaj Turčin gospodoval, Slovan v Bosni živeti ne more in ne sme. Združilo nas je hrepenenje po svobodi in maščevanje za krivice, torej se nadejam, da nas ne bode nikdo zapustil ali celo izdal. Geslo naše je-: Svoboda ali smrt!« Ustaši so potegnili jatagane ter zaorili z jednim glasom: »Svobodo Bosni, smrt Turčinom!« Tako je navduševal vodja ustaše.
Kosan je izgubil vse, kar mu je bilo dragega v Plivu. A vendar je hotel videti rojstni kraj, borno kočico, kjer je preživel srečno mladost.
Neke noči so hiteli štirje možje ob deročem Vrbasu. Bili so: ustaški vodja Kosan, Grujica in še dva ustaša. Ko se je zjutraj komaj svitalo, bili so že v .Plivu. Na koncu sela se ustavijo pred novim pogoriščem. Tu je stala prej Ko-sanova koča — sedaj je le kupček pepela. Obupno je stal Kosan pri pogorišču, pa bil je ustaš in zato si je kmalu pregnal morilno obupnost ter se zarotil, da se maščuje nad ago, kriv-nikom svoje nesreče. Urno na to odidejo ustaši, da bi jih ne zasačili Turčini.
Med potom so nagovarjali zatirano rajo na upor zoper tlačitelje svoje. Mnogo se jih je pridružilo.
Nekaj mesecev je minilo in prišla je pomlad 1.   1876.   Tabor v gozdnati Ra-
duši planini se je jako razširil, in četa je štela že več sto hrabrih bojevnikov, katerim je bila svoboda nad vse.
Tonkič-aga je bil takoj po onem dnevu, ko je umoril ženo in očeta Kosana ter upepelil njegovo kočo, pobegnil v Travnik, ker se je bal osvete.
Spomladi so se uprli ercegovski ustaši ter so v več praskah potolkli Turke; to  je   navdušilo   tudi  bosanske ustaše.
Kosan je pošiljal ogleduhe na vse strani, da bi poizvedeli, kaj nameravajo Turčini, in kje biva krvoločni aga. Nekaj dnij po veliki noči dospe poslanec iz Travnika. Poročil je, da se odpravlja v Travniku turška četa na ustaše, kateri bode veleval Tonkič-aga.
Kosan je bil vesel poročila, saj se bode lahko kmalu maščeval za vse, kar mu je oni učinil zlega; a tudi ustaši so se veselili boja. Svetili so zarjavelo orožje ter prepevali junaške pesmi o kraljeviču Marku in hrabrem čaru Lazarju.
Raduša planina ni pripravna za boj. Vsled tega so ustaši zapustili svoje taborišče ter se pomikali bližje Travniku. Pri Kreševu se snideta četi ustašev in bažibozukov.
Obe četi sta enako koprneli po boju: bažibozuki po krvi ustaški, ustaši pa po osveti za krivice, katere so jim učinili dušmani.
Vname se boj. Junaško sta se bili obe četi, a Kosana ni nikdo prekosil. Ni se ogibal kindžalov in jataganov, ne puškinih batov, ampak staljeondi, kjer je boj divjal najhuje. Iskal je age, a ta se ga je vidno izogibal.
Turki se niso mogli ustavljati ustašem, katerim je bilo geslo : Svoboda ali smrt! ampak spustili so se v divji beg, prvi aga, da ne bi prišel v pest ustašem in Kosanu. Ustaši udero za njimi, da jih še kolikor toliko pokončajo in se rešijo zatiralcev.
13*
184
„DOM IN SVETf 1889, štev. 9.
Kosan vide, da mu hoče aga uteči, pospeši korake, da mu ne uide krvolok. Aga ne more uiti. Ko vidi, da je vsak korak zaman, obrne se, da bi se branil. Toda prepozno. »Tu imaš plačilo, krvolok!« zagromi Kosan ter mu zapodi ostri jatagan v srce.
Tonkič-aga se zvrne in izdihne svojo črno dušo.
Končanje boj. Nad polovico Turčinov pokriva krvava tla, med njimi aga, drugi so pa na sramotnem begu ; a tudi med ustaši je  kosila  smrt,   nekaj  je mrtvih
XVIII. Plezovec.
iž®fi)ma Je opazoval Plezovca (samo priimek naj nam zadostuje tudi še dalje) natančneje od tistega časa, ko se je Plezovec oženil.
V prvih letih je bil zelo zaverovan v razne igre. Njegova jako skrbna žena ga je šla večkrat iskat tudi po krčmah in spravljat domov.
Nekega večera gre ponj celo pol ure daleč v drugo vas. Približavši se znani krčmi, kjer je rad zaostajal njen mož, najde konja pred hišo stati ter gledati v jasli, v katerih je bil neki časopis. Žena kar nevtegoma buti v sobo, kjer možiček ravno igra se svojimi prijatelji; med njimi je tudi Miha. In prav on je bil tisti, ki je poprej nalašč dejal časopis pred konja. Žena napodi Plezovca brez odloga: »Tako? Lepa reč! Ti tukaj sediš in denar zapravljaš, konj pa zunaj časnike bere; le hitro domov!« In Plezovec brž sluša togotno ženo.
Oh, mar bi bil revež ostal še v krčmi! Koliko bolje bi se mu bilo godilo! To je bila izredno huda vožnja! Miha prime za vajeti, in žena se vsede zadaj zraven
in mnogo ranjenih. Ustaši so obvezali ranjencem rane, mrtve brate so pa pokopali. Turke so pustili nezakopane v plen volkovom in jastrebom.
Tako je Kosan maščeval svojega očeta, ženo in otroke ter je oprostil Bosno krvoloka. .
Se dve leti je vodil svojo četo v hude boje, dokler se ni podala Bosna Avstrijcem.
Grujica je postal hraber junak. Pozneje je pomagal Avstrijcem pri Stolcu pod vodstvom župnika Mušiča.
svojega moža na voz. Kar stegne žena svojo roko proti Plezovcu, in priloži mu tako, da Plezovec skoči nemudoma raz voz. Pa kmalu je zopet na prejšnjem sedežu. Začne jo izzivati rekoč: »Lese enkrat me poskusi udariti!« In »lop!« zaušnica resnično prileti že drugič. Plezovec jo zopet pobriše raz voz, pa je naglo tudi na prejšnjem mestu. »Le še eno mi daj, potlej boš pa že videla!« začne jej žugati, ko se mu glava nekoliko ohladi. A »videl« je takoj le Plezovec sam menda kar tri solnca, če tudi je bila noč. Zopet uide, povrne se pa sedaj spametovan in molči. Doma ga je pa vendar prijela še za ušesa, in ker je bila močna in velika, vzdignila ga je kar kvišku. Nekateri, ki se radi vmešavajo v zakonske razmere, trdijo, da ni samo takrat tako telovadila z možičkom.
Ob drugi priliki, ko igra Plezovec neko noč v domači vasi v krčmi, katere dandanes ni več, potrka mu nekdo nevtegoma na okno ter mu zakliče: »Plezovec, žena gre po-te!« in zbeži. Plezovec skoči kar po koncu, steče iz hiše, vsede se na voz in jame v temi konja poganjati z bičem. Toda kaj je to, da konj kar skače  in   poteguje  voz  sedaj
Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega.
(Spisuje Tine Brdnik.)