Lenartov
Na kopišču
Sredi gozda smo. Toda, prijatelji, vi bledite in korak vam zastaja? Zagledali ste pred sdboj napol podrto, iz neobtesanih hlodov _______   narejeno kočo in v njej snekaj drobnega oglja.   Zraven nje pa
*/$&$&%&   še manjšo kočo: za silo je skuipaj zbita in pokrita s smrekovim I   luibjem.    Okrogintikrog pa  množine  razžaganega  in  razceplje-nega lesa.
Za božjo voljo! Ali smo še v Evropi, še med Slovenci? Ali ni to znalbiti koča divjih Indijancev sredi daljne Amerike? Ali ne bo zdajpazdaj pogledal iz koče mož-rdečekožec? Zažvižgal ibo na prste, in pritekli bodo od vseh strani njegovi rojaki.   In potem — kaj z nami?
Prijatelji! Vidi se vam, da stc prebirali divje indijanske povesti. Ne bojte se! Ta koča je le koparjevo stanovanje. V oni večji pa ima shra-njeno oglje, ki ga bo kmalu raJbil.
Le poglejtel Tam sredi drv se nekaj giblje. Človek je. Prav pravi pristen Evropejec. Še več: Slovenec je z dušo in telesom. To je naš kopar Juriij.   Kar nagovorimo ga!
»Oče, kaj pa  delate?«
Vidite ga, se že obrača. Pipico je potegnil icz ust, malo je popljunil v stran, pa počasi, v zategnjenih glasovih nam odgovarja; »Koga? Kopo postavljam.«
Na sredo je zasadil tri smrekulje.1 Približno tri metre so dolge. Na debelejšem koncu jih je kopar malo priostril in zafbil v zemljo tako, da je prostor med njimi podcben trikotniku. V višavi, nekako 2-5 m visoko, je pa z žico pritrdil- leskov obroč. Zdaj pa prislanja okrog teh smrekovih kolov poleno za polenom. V začetku gre hitro naokrog, čim'bolj pa se oddaljuje od smrekulj, tembolj prihaja počasi naokrog.
Prvi sklad stoji na zemlji, nanj naloži še enega, le redkokrat še dru-gega, Polena naklada tako, da pridejo debelejša bolj v sredo, drobiž pa okrog kraja. Ko je kopa postavljena, jo kopar z mojsterskim očesom pre-gleda. Med poleni ne sme biti prevelikih lukenj. Zato razcepi in razseka vcč polen na manjše konce in jih znosi na vrh kope, da z njimi površje kolikortoliko zadela.
Samo na sredi, kjer stoje smrekovi koli — strženice jim pravi kopar, — je luknja odprta.
V dveh do treh dneh bo kopa postavljena. Čez dva dni bomo pa spet prišli, da obiščemo kopaTJa Jurija v njegovi bajti.
*       »     . *
Kopa že stoji. Na njej pa Jurij nekaj poravnava. Nanosil je nanjo listja in druge take zmesi, in to poravnava, da bo kopa na vrhu lepo za-okrožena. Nato bo vzel sekiro in začel obsekavati smreke.
1 Tako nazivajo v selški dolini bolj drobne smreke.
1           Kopo mora namreč »ograsatt«. Od vrha do tal — vso mora odeti v
smrekove veje. Tako gosto ]o mora odeti, da ne bo mogla prst, s katero bo nazadnje kopo obsul, prodreti med drva. Ko bo vsa kopa pokrita s smreojem, jo bo pa začel obsipati s prstjo. Kdor bo tedaj videl kopo in bi ne vedel, kaj je, bi mislil, da ima pred salbo majhen, iz lepe čme prsti narejen griček.
»Oče!«
»No, kaj pa? Ali bomo naredili za oglje?«
»Tisto ne. Oglja ne kupujemo. Ali to bi radi videli, kako boste zdaj zažgali kopo, ko je kroginkrog zasuta?«
»Aha! To bi radi videli? Jutri zjutraj pridite, navsezgodaj, pa boste videli.«
»Že dcvbro, oče! Pa lahko noč!«
*      *      *
Ko bi človek to vedel, kdaj je ta ura: navsezgodaj? Vstali smo res zarano, a »navsezgodaj« le ni bilo. Kopar Jurij že čepi vrh kope in kuri. Nabral je suhih, precej močnih bukovih vej, pa že gore, kakor da jih je polil z oljem.
?K   113
»A, tako se ta reč zažge? Kar na vrhu?«                                         ™
»Tisto pa ne. Doibro, da niste koparji. Vi bi še zakuriti ne znali. Sem stopite in poglejte?«                                                                               jH
Zlezli smo k njemu na kopo,
Ko je imel Jurij po svoji preudarnosti dovolj žerjavice, jo je zacel metati v luknjo med strženice. In spet je kuril in spet metal žerjavico v žrelo.                                                                                                   ^M
»Zdaj mora biti pa dositi. Saj ho kar samo gorelo,« mu pripomnimo.  ^™
»Aha! Samo pa, satno! Pa bo tudi pogorelo, če jaz ne bom krotil ognja!«                                                                                                    ^
Jurij je naložil v zamazan koš drobnega oglja, kot ga je pripravil že tedaj, ko je kuhal pred tedni oglje, in ga je nesel na vrh kope in zvrnil oglje v žrelo. In nosil ga je toliko časa, da je bila luknja do vrha zamašena.
»Tako! Zdaj foo pa mir, kaj ne, oče?«                                                -^|
»Mir? Ali pa —! Kopa res gori —- hvala Bogu! — miru pa ne bo še ne. Na vsaki dve uri bom inoral nositi »ibraško« iz »braškalnice« in jo vsipati v žrelo tam na vrhu.«
»Braška« je zdrolbljeno oglje, »braškalica« pa shramlba, kjer je shra-njeno oglje.
»In to bo treba delati cele tri dni. Vidite, tak mir je pri kopi.«
»Prehudo 'bo. Ne boste zmagali.«
»Za samega prehudo. Pa saj imam napfošenega pomočnika, Reiber-nikovega Joža.«
»Kaj pa, če bo vam braške zmanjkalo?«
»Nič se ne bojte! Poglejie! Tale drobiž bom ves sesekal na drdbne kosce, komaj za človeški palec dolge, in vse fbom znosil na kopo. Za silo je dobro tudi listjc ali žaganje. Kakor vidite, bo te tri dni, ko bo »ibokala« kopa, dela dosti, še preveč. Ko bi imel človek štiri roke! Takole čez tri dni pa spet pridite, fantje! Takrat bo pa več časa, vam bom lažje kaj obrazložil.«
Odšli smo, Nismo več hoteli motiti pridnega moža. Oddaleč smo se ozirali na fa ^ognjenik« v gozdu. Ognjenik? Prav zares! Še podobo ima tako kakor tisti hribi po Laškem in drugod, ki bruhajo ogenj iz sebe. Samo ta razloček je, da bruha kopa iz s©be jsamo dim; braško pa, ki jo vanjo vsipljejo, vso použije. Gorje pa, če bi začela bruhati plamen! Vse delo bi bilo zastonj. In plamen bi izbruhnil, če bi ga kopar sproti ne dušil z braško. Tako pa plamen ne more ven. V sredi pa se začne delati
črno oglje.
*      *      *
Čez tri dni smo spet pri Juriju. Kopa je že precej drugačna: pri vrhu ožja, nižje doli pa toliko široka kakor preje, tako da loči zgornji del od spodnjega gosti očiten rob. In kroginkrog tega roba, približno en me-ter nad zemljo, so narejene za pest široke luknie. Iz njih se kadi. »Dimc sem ji dal«, pravi Jurij v svoji koparski govorici, Potem smo sedli. Jurij
nam je razkladal na dolgo in na široko zgodovinc svojega koparskega delovanja. Pohvalil je kopo, da mu ta ni magajala preveč. Ko je »bokala«, je bilo seveda dbilo dela in truda; ko bo pa kuhana, bo pa dosti lepega in dobrega oglja. Ali lani o svetem Primožu! Tako mu pa še ni nobena nagajala! Reč prekvata!  Kar kuhati se ni hotela po eni strani, pa ne.
Ali pa tista, ki jo je Jurjevcu kuhal! O jemine!-----------Lahko bi bili
cel dan poslušali o njegovih zgodah in nezgodah. A morali smo domov.
»Pa z Bogom, no! Takrat pa le še pridite, ko bomo kopo trgali.«
»Kdaj pa bo to?«
»Zdaj še ne vem povedati, Kadar se bo kopa tako polegla, da bo rofo čisto izginil, tafcrat ibo prigorela do tal. Bom vam že vednost dal.«
*       *       #
Čakali smo »vednosti«, in res nas Jurij ni pozaibil.
Da bi te vse trikrat! Kdo sta pa ta dva moža, ki sta danes pri kopi! Črna kot zamorca! In kako se jima svetijo oči!
»iNo, le sem, zaspanci, le sem! Malo pozni ste že.«
Torej vendarle res: Koipar Jurij in Rebernikov Joža!
»Zdaj pa le poglejie! Predvčerajšnjim je nehala goreti. A vsaj eno noč mora biti presledka, da se kopa malo pohladi. — Joža, naprej!«
In šla sta kroginkrog kope. Jurij je trgal kos za kosom iz kope. Pa ne z rokami! Joža pa je hodil za njim in kopo spet zasipal nazaj. Bog varuj, da bi doibil ogenj moč! Zgorela bi kopa in z njo vred lepi denarci. Ko sta prišla naokrog, sta pregledala oglje. Če sta opaizila, da se je kje malo pokadilo — znamenje, da je oglje še živo — sta ga brž polila z vodo in ga pogasila. Potem pa spet ista pot in isto delo okroginokrog kope, ddkler ni pripeljal Podobnikov hlapec začrnelih ogljarskih vreč. V vreče sta nabasala dobro oglje, potem pa zašila. Pa s kakšno šivanko! Ne s tako, kakor vam doma pozašijejo raztrgano oibleko, Z večjo in de^bclejšo.
»Kaj bo pa zdaj z drobižem, ker ga ne denete v vreče? Ali ga ni škoda?«
»Ali ste kratke pameti, no! Poglejte! Braškalica je prazna, in les za novo kopo je tudi že pripravljen. Koparji ne boste vi, že vidim, da ne. Nič vam ne gre v glavo.«
In Jurij je bil vesel, da ne bomo nikdar koparji. Joža  pa še bolj Jima vsaj zaslužka ne bomo odjedali. Še bolf je bil pa vesel, ker se je kopa tako lepo  skuhala.  Skoro nič ni  ostalo  »kfbinov«.  Kifoini  so  za dobro ped dolgi kosci, ki so ostali pri tleh, če se kopa ni dobro skuhala. Niso ne oglje ne drva. Ne smeš jih dali v vreče, ampak zavreči jih moraš.
črna ko vrag sta vršila naša koparja svoje delo. Naslednji dan so pa že prišli šc drugi vozniki in odpeljali oglje na škofjeloški kolodvor. Joža in Jurij sta pa v duhu preračunavala, koliko lepega denarja foo vrgla kopa in za kaj ga bo najbolj treba, medtem sta pa pripravljala les za novo kopo.