„Glasbena Matica“ v Ljubljani.
XLI. društv. leto. XXII. leto rednih društv. koncertov. Sezona 1912/13.
V	^
V	petek, dne 7. marca 1913 točno ob pol 8. zvečer in v nedeljo 9. marca točno ob pol 5. popoldne
v veliki dvorani hotela „Union“
dva velika
KONCERTA
pod vodstvom koncertnega vodje gosp. Mateja Hubada.
Izvajal se bode
MRTVAŠKI ŽENIN
balada za samospeve, mešan zbor in velik orkester. Uglasbil ANTON DVORAK- Op. 69.
Besedilo zložil K. J. ERBEN, poslovenil JOS. STRITAR.
SODELUJEJO:
gdč. Mira Koroščeva,
primadona zagrebške opere. (Sopran = nevesta),
g. Josip Križaj,
operni pevec ljubljan. dež. gledališča. (Bas = pripovedovalec),
g. Josip Rijavec,
gojenec c. kr. akad. za glasbo in uprizarjajočo umetnost. (Tenor = ženin),
pevski zbor »Glasbene Matice«
in
»SLOVENSKA FILHARMONIJA«,
pomnožena po nekaterih članih in gojencih »Glasbene Matice«.
Slavno občinstvo prosimo — da zasede prostore pred začetkom koncerta — in ne moti proizvajanja s poznim —	prihajanjem.	—
CENE PROSTOROM: Sedeži po 5, 4, 3 in 2 K, stojišča po K 120, za dijake po 60 h, se dobivajo v trafiki gdč. Jerice Dolenčeve v Prešernovi ulici v Ljubljani in na večer koncertov pri blagajni. - Besedilo se dobiva istotam za ceno 20 h.
Dragotin Hribar, Ljubljana
MRTVAŠKI ŽENIN.
BALADA K. J. ERBENA.
POSLOVENIL JOSIP STRITAR. UVOD.
ŠT. 1. ZBOR.
Enajsta ura bije že, noč zemljo trudno krije že ; le ena, pozna luč gori, ki nad klečalom tam visi.
Na steni nizke izbice podoba božje matere; v naročju Jezuska drži, ljubö upira vanj oči.
Pred blaženo devico pa kleči mi mlada deklica; povešena glavica nje, na prsih sklenjene roke.
Solze lijö ji iz oči, v bolesti duša koprni; oči solze ji točijo in belo nedro močijo.
„Gorje mi! Kje so očka moj? Nad njimi trava raste, ojl In kje so draga mamka, kje? Poleg očeta mi leže!
Sestrico v zibki Bog je vzel, brat z vojske ni prišel vesel.“ '
„Oh, ljubega imela sem, edino zanj živela sem; po svetu šel je Bog ve kam, če živ in zdrav je še, ne znam.“
„Odhajal je, slovo jemal, tako me tešil je, dejal:
„„Sejäj, sejäj mi draga, lan, pa name misli slednji dan; in prvo leto predi že, pa drugo beli kraj vode, košulje šivaj tretje že; košulje ko došiješ ti, iz rožmarina venec vij!““
„Košulje že došila sem in v skrinjo položila sem; usahnil rožmarin je že, a njega ni do tega dne; po svetu hodi, Bog ve kod, samotna je njegova pöt, tri leta, dolga leta tri poročil ni, če še živi.“
„Marija, vsmiljena gospa, čuj prošnjo mojega srca:
Daj, da mi pride še nocoj izvoljenec, predragi moj; izvoljenca mi zopet daj, če ne življenje mi končaj!
Življenje ž njim pomladni cvet, brez njega pust vesoljni svet!
Marija, mati milosti, čuj me v težav obilosti!“
ŠT. 3. BASOVSKI IN TENORSKI SAMOSPEV Z ZBOROM.
Na steni gane se obraz, siroto stresne groze mraz; luč, ki gorela je temno ugasne v hipu tem celo.
Od sape vgasnil plamen je?
Morda je slabo znamenje.
A čuj! stopinj pred pragom zvoki Na okno trka: tok, tok, tök!
„„Spiš ali čuješ, dekle, hoj!
Prišel je pote ženin tvoj.
• ŠT. 4. SOPRANSKI IN TENORSKI DVOSPEV.
Kako se, ljuba, ti godi?
Srce se meni veseli, ali za druzega gori?““
„Oj ljubi, kje si se mudil?
Zdaj ravno si mi v mislih bil; zvestobo ti hranila sem in zate zdaj molila sem!“
„Ej kaj molitev! Dekle, hoj! na noge urno, pa z menoj!
Glej, mesec sveti na zemljo, nevesto peljem jaz sebö.“
„Kaj govoriš besede te?
Kam pojva, ko je pozno že ?
Viharna noč je, svet teman, počakaj, da napoči dan.“
„Ha! dan je noč, in noč je dan, čez dan sem truden in zaspan; še predno bo petelin pel, ženico svojo bom objel-Na noge urno! Še nocej boš moja ti in jaz bom tvoj.“
KRATEK ODMOR.
ŠT. 5. BASOVSKI SOLO Z ZBOROM.
Noč pozna krila je zemljo, luč mesec vsipal je bledo; vse tiho, zapuščena vas, le veter tulil je na glas.
ŠT. 6. BASOVSKI SAMOSPEV Z ZBOROM.
A dalje on, ne postoji, kar more, ona ž njim hiti; po vasi psi zatulijo, ko potnika zavohajo; psi duh mrtvaški čutijo, mrliča blizu slutijo.
ŠT. 7. TENORSKI IN SOPRANSKI DVOSPEV.
„„Noč lepa jasna! Uro tö mrliči iz grobov gredo; morda že kteri tu stoji, in tebe, ljuba, groza ni?““
„Kaj groza? Z mano ženin moj, oko je božje nad menoj.
Povej, govori, ljubček ti: tvoj oče ali še živi?
In mati tvoja, ali bo vsprejela rada snaho to?“
„„Kaj, ljubica vprašanja ta?
Le urno, vse to zveš doma; le urno, že poteka čas, in pot je dolga še do nas! —
Kaj pa v desnici tu imaš?““
„Molitnih bukvic ne poznaš?“
„„Zaženi strani Molitve te so kakor kamenje težke.
Zaženi stran! Kakor pero lahko čutila boš telo.““
ŠT. 8. BASOVSKI SAMOSPEV Z ZBOROM.
Zagrabi, vrže stran, in glej! za milj deset sta že naprej.
Visoka gora, pot gre čez, po skalah črez samoten les; pošasti divje vstajajo, grozeč se jima,, lajajo.
ŠT. 9. BASOVSKI SAMOSPEV Z ZBOROM.
Skovir skovika in kriči:
Nesreča vama daleč ni!
A dalje on, ne postojf, kar more, ona ž njim hiti:
Po skalah se, po trnji nje uboge trudijo noge; od bele polti kamenje krvavo kaže znamenje.
ŠT. 10. TENORSKI IN SOPRANSKI DVOSPEV.
„„Noč lepa, jasna! Uro t6 mrliči k živim v väs gredö;
morda že kteri tu stoji, in tebe, ljuba, gioza ni?““
„Kaj groza? Z mano ženin moj, Gospoda roka nad menoj; kaköv, povej, da mirna bom kaköv, predragi, tvoj je dom? Prijazen, čeden najin hram?
Do cerkve koliko imam?“
„„Kaj, ljubica, vprašanja ta?
Le urno, hoj, vse zveš doma;
Le urno, dolga še odtod do doma mojega je pot!
Kaj pa imaš za pasom, hoj?““
„Svoj molek vzela sem seboj.“
„„Teh jagod jaz ne vidim rad, Ovijajo te kakor gad, tesne te, sapo ti jemljö; stran vrzi, in lahko ti bo!““
Zagrabi, vrže stran, in glej!
Za dvajset milj sta že naprej.
ŠT. 11. BASOVSKI SAMOSPEV
Nizdoli pot zdaj jima gre, črez loke, barje in vode.
Plameni modri tavajo, nad barjem lahko plavajo; v dveh vrstah po devet, gredo, kakor mrliča v grob nesö, in žabji zbor iz luž, voda pogrebno pesem jim reglja.
On dalje, dalje urno gre, nji že kolena se šibe; ostrica kakor z britvijo v nožico belo reže jo.
Zelena praprot rudeči po sledu se od nje krvi.
ŠT. 12. TENORSKI IN SOPRANSKI DVOSPEV.
„„Noč lepa, jasna! Uro to na grobje živi leč gredo; morda si grobu blizu ti, in tebe, ljuba, groza ni?““
„Kaj groza? Z mano ženin moj in volja božja nad menoj.
A malo, prosim te, postoj, da se oddahnem, dragi moj!
Ne morem, dih uhaja mi, v srce se nož zasaja mi.“
„„Le urno, urno za menö, saj skoraj konec pota bo!
Svat čaka, čakajo gosti, in kakor strela čas leti. —
A kaj za vratom ti tako na traku sveti se zlato?““
„Od matere je križec to.“
„„Hoj, vražja stvar ta iz zlata robove ostre ti ima, boli te, ne pomaga nič; stran jo! pa bodeš kakor tič.“
Iztrga, vrže stran, in glej! že trideset sta milj naprej. —
ODMOR.
Široka tu leži ravan, pred njima grad stoji tenian; visoka okna, in tenak zvonik se dviga v nočni zrak.
ŠT. 14. RECITATIV. SOPRAN IN TENOR Z ZBOROM.
„„Končan je pot; tu dom je moj.
Kaj vidiš, dekle, pred seboj?““
„Za Boga! cerkev se mi zdi!“
„„Ne! grad moj pred teboj stoji.“
„Grobovi tu in križi, oj!“
„„To niso križi, vrt je moj!
V	me vpri oči in brez strahu za mano skoči prek zidu!“
„Oh, pusti me, siroto, oj!
Strašan pogled je divji tvoj; iz ust je tvojih dih strupen, in srce tvoje led studen.“
„„Nič ljubica se mi ne boj!
Vesel in bogat dom je moj; mesa dovolj, a brez krvi, denes se tudi kri dobi. —
Kaj pa imaš tu v culici?““
„Košulje, kakor velel si.“
„„Dve, več jih nama treba ni.
Jaz eno vzamem, eno ti.““
Vzel culico zakrohotal, čez zid na grob jo je zagnal.
„„Ne boj se, dekle, brez strahu za culo skoči prek zidu!““
„Pred mano bil si vedno prej ti na nesrečni poti tej; na poti bil vodnik si moj, zdaj tudi skoči pred menoj!“
ŠT. 15- BASOVSKI SAMOSPEV Z ZBOROM.
On skoči; pa pomislil ni, kaj dekle pač za njim stori; pet sežnjev kvišku skočil je, a deklica ne vidi se; obleka bela nje samo zablešči, ko beži plašno; a daleč ji zavetja ni, tja plaho dekle pribeži.
Stoji stanica zidana, nje vratca so zapahnena; zaškripljejo in se odpro. zapah zapre jih spet za njo.
Brez oken je stanica tä.
Le skozi poke luč ima; podobna ječi se ji zdi, v nji na deski mrlič leži.
Ropot se čuje zunaj, hoj!
Strahov mrtvaških nočni roj; ropoče, klopota s kostmi, hripavo pesem to brni:
„„Telo naj leže v grob; gorje njim, ki za dušo ne skrbe!““
A čuj! po durih: buh, buh, buh! razsaja, bije hudi duh.
„„Pokonci, mrtvi, hoj, na mah nazaj porini mi zapah!““
Mrlič spregleda, se zbudi, z rokami mane si oči; dviguje glavo, zbira se okrog strmeč ozira še.
„Nebeški oče, tebi čast!
Ne daj me hudemu v oblast!
Ti, mrtvi, lezi spet nazaj,
Gospod ti večni pokoj daj!“
In mrtvi glavo položi in zamiži in spet zaspi.
A zdaj pa zopet: buh. buh, buh!
Še bolj razsaja hudi duh:
„„Mrlič, pokoja ti ne dam, pokonci in odpri mi hram!““
In ko ropoče, ko rohni, mrlič odpira spet oči; izteza suhe roke, strah! da bi odpahnil mu zapah.
„Zveličar, dušo reši mi, hudobnega uteši mi!
Ti, mrtvi, lezi: Bog ti raj in meni mir in pokoj daj!“
In mrtvi zopet leže, glej!
Iztegne ude kakor prej.
A zunaj zopet: buh, buh, buh!
Siroti gine vid in sluh.
„„Pokonci, mrtvi, hola, ho! in ven podaj mi živo to!““
Gorje siroti, oj gorje!
Mrlič ustaja v tretje že; debele, zbegane oči upira vanjo, da medli.
ŠT. 17. SOPRANSKI SAMOSPEV.
„Marija, milostna gospa, oj prosi zame ti Boga!
Pregrešno te prosila sem, odpusti, kar grešila sem!
Marija, prosim te kleče, pomagaj mi iz sile te!“
ŠT. 18. BASOVSKI SAMOSPEV Z ZBOROM.
In čuj, že v vasi je vesel petelin beli dan zapel; za njim vsi zapojo na glas, kar ima petelinov vas.
In mrtvi zopet zamiži,
z deske na tla se zavali,
in zunaj čuti ni glasu,
njen drug — izginil brez sledu. —
Zarana drugi dan ljudje, ko k maši pridejo, strme:
En grob odprt — gole kosti! —
V	mrtvašnici dekle tiči, na vsakem grobu, kar jih je, košulje kgšček vidi se.
Oj srečno si rešila se,
Bogu si izročila se, od zlega obrnila se; da nisi stavila se v bran, tvoj konec bil bi zdaj strašan; raztrgano bi ti bilo, kakor košulje te, telo.