Čemu in kako naj se pri solski mladini vzbuja veselje do varčnosti? (Konferenčno poročilo.) v^ tem- da razširja kdo duha varčnosti v delavskem stanu, deluje ^v^kar najuspešneje na to, da bi zboljšal graottii položaj onega človeškega stanu, ki je vsekako in neprerekano še vedno najštevilnejši, nasprotno pa gtnotno najmanj oblagodarjen. Da je pa zboljšanje usode tega najštevilnejšega človeškega stanu jedna onih glavnih nalog, ki jili ima 19. stoletje rešiti, to dokazuje zgodovina sedanjih dni in sicer povsod. Ogroinna vcčina človeštva ne uživa drugega pouka, nego onega v ljudski šoli. Iz tega jasno sledi, da leži prihodnjost človeštva kar največ v rokah ljudskega učitelja. Učitelji niso samo vrtnarji, ki vcepljajo v otroška srca mladike duševnega in nravnega napredka, oni imajo tudi poklic, razsvetliti delavski stan s teni, da že delavčevega otroka začno učiti, da je odvisna usoda njegova jedino le od njega samega, da more in mora zadobiti sredstva, s katerimi mu je raožno duha in telo vzgajati in si premoženje, da celo bogastvo pridobiti, ako se vadi v varčnosti, katero mora učitelj otroku vcepiti in jo gojiti, zlasti pa v šoli vedno nanjo opozarjati m jo vaditi. Menda nikdo ne bode trdil, da varčnost ni nikaka cednost. Ako poveš otroku, naj hrani tiste male krajcarje, ki jih slučajno dobi ali 18* ludi zasluži, se pravi to, učiti ga, naj si utrga kako veselje, zabavo, naj se ustavi kaki trrni in naj si naloži prostovoljno kak zdržek. Ni-li to že začetek samozatajevanja, požrtvovalnosti in udanosti ? In tudi tako premagovanje ni brez vžitka, kajti vsaka rninula slast, katere si se mirno, radovoljno zdržal, rodi ti v srcu veselje, za katero ti ne bode nikdar žal. Vsaka taka radost pa natn olajšuje tudi nadaljne težave. Kreposti vcepljajo se z navado; zakaj bi torej ne privajali otrok varčnosli, kakor jih privajamo pokorščir.i? — Ako bočemo štediti, rnoramo svoje želje brzdati, in vsa varčnost, katero gojimo stalno, je zraaga, zmaga nad kako slabo strastjo V tera sniislu je torej varčnost — začetek kreposti. Mnogo delodajalcev n. pr. je že delalo poskuse, da bi uveli med svoje delavce varčnost, toda njihovo prizadevanje ni obrodilo zaželjenega sadu. Zakaj pač ne? Ker se ravno ti delavci, ko so bili še otroci in pohajali šolo, niso privadili hraniti in ker jini v šoli niso vzbudili duha varčnosti. Začeti se mora z varčnostjo torej že v Ijudski šoli. Toda ugovarjati nam utegne kdo, da otroci, zapustivši šolo, ne bodo vztrajali v varčnosti. Drugi zopet, ki so varouosti in njenemu sisterau a priori nasprotniki, trdili bodo nernara, da je varčnost v šoli umetno in nekako prisiljeno vzbujena in vzrejena in torej v svojern uspehu povsem iluzoriška. Toda temu ni tako. Resnica je, in teinu sem se preprioal tudi sam, da se v obče nadaljuje varčnost. Mnogo slučajev, ki sem jih sam doživel, potrjuje me v teni: Poznam n. pr mlado delavko, ki je zapustivši šolo, zvesto vstrajala v varčnosti, kateri se je v ljudski šoli priučila. Vsako drugo nedeljo je nesla jeden goldinar v poštno hranilnico in to celo zoper voljo svoje matere — uboge udove. Kolikokrat se pa zgodi, da zmanjka slučajno dela, in to zlasti v industrijelnih krajih. Tako se je zgodilo tudi tej delavki. Mati toži in tarna, da bo sedaj treba od hiše do hiše kruha prositi. wNe, mati", odgovori tolažeč jo hči, ,,tega Vara ni treba ; v poštni hranilnici imain že 50 gld., to bo zadoščalo za precej tednov. Ako obrneve ta denar le za najpotrebnejše izdatke, rnoreve nekaj časa brez skrbi živeti; sploh pa dobim dotlej že davno dela!" Zagledavši toliko prihranjenega denarja, zajoče mati same radosti in blagoslavlja one, ki so vpeljali varčnost v šolo. Koncein septembra minulega leta pride k meni črevljarski pomoonik, ki je bil vzet v vojake, da bi se poslovil. Odhajajoč reče rai sledeče besede : ,,Gospod vodja, še enkrat se Vam prav prisrčno zahvaljujern, da ste nas v šoli tako često na varčnost opozarjali. Ko ste me izpustili iz šole, nadaljeval sem hranjevanje in vložil pri vsaki ugodni priliki kaj malega v hranilnico. Danes pa sem prejel na pošti 65 gld. Kako prav mi pride sedaj ta denar, ker bi od svojih revnih roditeljev itak ne prejel niti krajcarja." To je bilo zame veselje, za raladeniča pa velika tolažba! Na varčnost rnoramo torej v šoli pri vsaki le količkaj ugodni priliki opozarjati; vprašujmo vedno otroke, kaj da je varčnost, in čeinu moramo hranjevati. Izborno sredstvo je tudi razpravljati o varčnosti kot predmetu pisraenih nalog, bodi si že radi spisja, ali tudi radi računstva, in sicer ne samo jedne naloge, temveč toliko, da poslane Ideja varčnosti navada in da preide slednja v raeso in kri učencev. Seveda bi bilo dobro, da bi si omislil najprej učitelj sam hranilnično knjižico. Malo uspeha ima poduk, ki se ne naslanja na izglede. Verba niovent, exempla trahunt. v Zalibog se nahajajo še učitelji, ki še niso preverjeni o dobroti in koristi, ki jo imamo od varčnosti, recimo odkritosrčno, ki še niso preverjeni o tem, da je treba vcepiti in vzgajati v otrocih varčnost. Ako stoji učitelj na vrhuncu svete svoje raisije, ohrani si vsekako tudi upliv na one učence, kateri zapuščajo šolo, ali so jo že zapustili; ti bodo gotovo vstrajno ubogali njegov svet. Učitelji morajo otroke ljubiti, otroci pa jim bodo povračevali isto ljubezen, s katero ljubijo svoje stariše. Mi učitelji moramo biti prešinjeni in svesti si velike svoje naloge in raoramo to nalogo brez prenehanja in neumorno izvrševati; največjo srečo najdemo v tera, kajti prava notranja sreca — zunanja je čestokrat le sluoaj obstoji v zvestem in natančnem izpolnevanji svojih dolžnosti in kdo — vprašarn Vas — iraa slajše dolžnosti, nego-li ravno mi — učitelji?! Vsako leto sede v šolske klopi nova generacija. Ljubimo te otroke, učimo jih varčnimi biti in plačilo za to nam gotovo ne uide. Ako storitno vse, kar je mogoče, osvedooirao se prej ali slej, da je naš trud oblagodarjen nad naše nadeje; dosegli bodemo mnogo mnogo več, kakor smo želeli. Častiti tovariši in tovarišice, predmet, o katerem sem si usojal govoriti danes, je važen dovelj, da inore obrniti nase vso našo pozornost; naš prvi poklic je namreč, zatreti popolnoma vsako slabo nagnenje, ki postane prelahko strast in katera ugonobi poteni kakor razjedajoč strup raarsikatero nadepolno eksistenco; poklicani smo z razumnim podukom ustvariti ono trdno podlago, na kateri se more z gotovostjo ustanoviti vsaka stroka človeške delavnosti in na kateri podlagi raorejo potem vzrasti naši ljubi domovini, naši veliki Avstriji državljani, ki bodo v slavo in čast in kateri se v sedanjih resnih easih,' ki prete državi, skažejo v resnici kot pravi možje! Jos. Kragrl.