1243
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
Deset Petrarkovih sonetov
Prevedel in spremne besede napisal Andrej Capuder
FRANCESCO PETRARCA (roj. 1304 v Arezzu, umrl 1374 v Arqud pri Padovi) stoji na začetkih evropske lirike kot vzvišeni kip pesnika in literata, ki mu je šest stoletij slave, šolske eksegeze in cesto slepega kopiranja neštetih posnemalcev sicer uspelo izlizati podstavek — kot bronasti palec rimskega sv. Petra —, ni pa moglo ovreči njegove neovrg-Ijive resnice: da se je v 14. stol., v času propadanja evropske religiozne
in državotvorne ideje, v predrenesančnem vrenju italskega polotoka rodil mož, ki je s svojo razklano dušo, z razdorom med željami in voljo, med principom ugodja in stvarnosti (Freud), napovedal rojstvo evropskega subjekta in literature, ki bo temu subjektu hkrati alibi in dokaz. Petrarca, ta paradoksalna natura, oče sonetov — manire, ki se je razpasla po vseh nacionalnih literaturah in nam poleg zlatih zrnc navrgla cele gore peska — je bil hkrati italijanski in latinski pesnik. Če nam je zapustil svoj lirični »Canzoniere«, ki je kot prava psihološka in metaforična zakladnica po vrsti zalagal porajajoče se (ne le) evropske nacionalne literature, pa vemo, da je bil še mnogo bolj ponosen na svoja latinska dela: ep »Africa«, psihološki dnevnik »Secre-tum« . . . pa neštete pesmi in pisma, v katerih se je pogovarjal z živimi in mrtvimi sodobniki. Latinska poezija je bila njegov ponos, zanjo je L 1304 v Rimu, iz rok kralja Roberta Anžuvinskega, prejel lovorov venec — »Canzoniere« pa je vzrok, da mora zardevati pred sodobniki in potomstvom. Čudna zmota — ki jo je ponovil kasneje tudi Cervantes, ko je svoj zadnji pastoralni roman postavil visoko nad Don Kihota! No, nam je Petrarca predvsem pesnik »Canzoniera«, 356 enot (sonetov, kancon, madrigalov . . .) obsegajoče
1244                                                                                                                   Andrej Capuder
zbirke, kjer se poje slava Lauri. Zanjo vemo — če mislimo pravo, seveda, — da jo je pesnik prvič srečal 6. aprila 1327 v avignonski cerkvi sv. Klare, da se je zaljubil vanjo, da je postala žena Huga de Sadea, iz družine, ki je 500 let kasneje rodila »peklenskega markiza«, in da je še mlada umrla za kugo. Petrarca si je Lauro po provansalskih vzorcih ustoličil kot sonce svojega duhovnega sveta, kot odsev svoje nepomirljive duše, ki je v ljubezenskem objektu po vrsti zasledovala čutnost, željo po slavi in onstransko hrepenenje; vsi ti cilji so umetno zajeti tudi v njenem imenu (Laura, lovor, sapica — dih).
Slovenci glede petrarkizma ne zaostajamo za drugimi narodi. Prešernov dolg do »siromaka Petrarke« je znan. Prevajal pa naš genij svojega slovitega italijanskega vzornika ni. To so za njim počeli — in še počnemo — drugi. Svoj prvi slovenski knjižni prevod je Petrarca učakal šele 1.1954) prim. Petrarca-Gradnik, Soneti in kancone. Uvod napisal Stanko Škerlj Prim. založba, Koper). Pričujoči soneti so vzeti iz novih prevodov, ki bodo prihodnjega leta izšli pri Mladinski knjigi, zbirka Kondor.
SONET (1)     Vi, ki poslušate v teh pesmih glase zdihljajev, ki srce so mi hranili ob prvi blodnji, tam v mladosti mili, ko bil sem malo drug, kot zdanje čase,
za pisan slog, ki v mislih, v joku rase iz praznih muk, med praznimi slepili, o dajte — če ste sami kdaj ljubili, da milost najdem, odpuščanje zase.
Zdaj vidim, v kolikšne se govorice
že dolgo dajem vsem, odtod spoznanje, ki kri požene mi v srce in v lice.
Iz blodenj teh se zdaj sramota zanje, kes in kot sonce jasen prav resnice, da mine slast sveta kot bežne sanje.
SONET (16)     Na pot se zgane starček sivolasi, slovo od mile domačije vzame in od družine, ki težko verjame, ko vidi deda v romarskem opaši,
in gre, v večer življenja gre počasi, po cesti vleče ostarele rame, od let upognjen in od hoje same, bodri se, malodušja ne prizna si.
1245
Deset Petrarkovih sonetov
In pride v Rim, kot je srce velelo, in gleda tam podobo božje slave, ki v raju upa uzreti jo veselo . . .
Tako ubožec blodim jaz v daljave, da v drugih najti bi mi kdaj uspelo mik, ljubljena, podobe tvoje prave.
SONET (19)    Na svetu je žival, ki zmore upreti oko tja v samo sonce; so živali, ki pa pogled v toliko luč jih žali in le pod noč se drznejo zleteti.
Spet drugi z ognjem, ki mikavno sveti, bi v nori strasti radi se poigrali in skusijo še drugo plat, ki pali: meni je usojen red v tej zadnji četi.
Ni v moji moči, da bi gledal k luči mile gospe, ne znam se tudi skriti v mrakove senc, kadar se dan zaključi.
Z očmi, ki se ne jenjajo solziti, sledim Usode glas: tja se zasuči, kjer luč gori! Za tem, kar peče, hiti!
SONET (91)     Lepa gospa, ki sem jo ljubil vdano, kar naenkrat od nas slovo je vzela; ker tu na zemlji zgledno je živela, v nebesih, upam, poje zdaj hozano.
Čas je, da vzamem ključev par skesano, ključe srca, ki ona jih je imela, in zdaj, ko rešen svetnega sem dela, sledim le njej, ki je odšla pred mano.
In ko se večjega znebim bremena, z lahkoto bom odvrgel še ostalo: kot romar šel bom, s culo čez ramena.
1246                                                                                                                   Andrej
Da, k smrti teče vse, kar je nastalo, in duša ve, ko pride ura njena, da pluj lahak čez nepovratno skalo!
SONET (151)     Ni še z morja, ko se vihar razvname, v pristan zatekel se mornar zgubljeni, kot jaz iz misli, ki vršijo v meni, bežim tja k viru sladke mi omame.
In luč z neba ti vida tak ne vzame, kot meni vzel ga žar je neizrečeni vrel črno belih, ki v božanski ženi zaseda Amor jih, da strelja vame.
Polslep ga vidim: tul ima, peresa, fant je, a ne naslikan, stvarca živa, nag, komaj da si skrije sram telesa.
In mi pokaže to, kar mnogim skriva: da vse prebrat si v zala grem očesa, kar o ljubezni vem, kar v stih se zliva.
SONET (146)    Ti kras in žar razpaljene vrline,
ti žlahtna duša, ki ti pojem slavo, edini hram za čast, poštenje pravo, o stolp, na skalo zidan, ki ne mine,
o plamen, roža, sladke mi jasnine živih snegov, ki pijem njih bleščavo, o slast, ko v angelsko ozrem se glavo, lepšo od vseh, kar sonce jih obsine!
Z imenom tvojim pesem bi najraje čez svet zletela, zemljo napolnila do zadnjih vod, do zadnjega pogorja.
A ker ne more z njim na štiri kraje sveta, naj sliši vsaj dežela mila pod Apenini, sredi Alp in morja.
1247
Deset Petrarkovih sonetov
SONET (164)    Ko umolkne zemlja, nebes in vetrovi, ko sen utiša ptice in zverine, ko noč svoj zvezdni voz vrti v višine in v postelji morja leže valovi,
bdim, mislim, jočem in gorim: vse novi me žgo plameni sladke bolečine, moj bit je boj, je muka, ki ne mine, le misel nanjo me za tren umirovi.
En sam je vir, kjer sebi najdem hrane, pelin in slast iz istega napoja, ista me dlan teši in seka rane.
Da kdaj ne ušel iz krutega bi boja,
stokrat na dan umrem in stokrat vstanem; kako si daleč, čas miru, pokoja!
SONET (226)     Vrabčka tak samega kot jaz ni streha nosila še, ni gozd še imel zverine; obraz mi zali skril se je v daljine, z njim Sonce, kjer začne se vse in neha.
Jok mi najvišja slast je in uteha, jed strup in pelin, smeh so bolečine, noč muke, jasni svod neba temine, ležišče boj, kjer se nikdar ne upeham.
Sen je resnično, kot trdijo eni, sorodnik smrti: iz srca ugrabi misel sladko, ki jo življenje rabi.
Le ti, presrečni kraj v deželi blagi, obala senčna, cvetni breg zeleni, vam dan je blagor, ki odvzet je meni.
1248                                                                                                                   Andrej Capuder
SONET (310)    Zefir se vrača z blagimi vremeni, rož in zelenja nosi v svoji vreči, cvrči Prokne, na jok gre Filomeni, pomlad je tu v škrlatno beli peči.
Razcveli log se z jasnim nebom meni, kjer Jupitru spet hčerka je povšeči, na zemlji, v vodi, zraku — vse se ženi, čez vso naravo gre drget ljubeči.
Le zame, ubožca, vzdihov čas prihaja, ki srcu trga jih iz globočine, ta, ki jim nesla ključ je v sredo raja.
Pojo naj ptice, naj cveto brežine, naj zalih žen me venec tih obdaja, svet je puščava, bitja v njem zverine.
SONET (355)     S solzami gledam vas, minula leta, ko stvar umrljiva me je omamila, in nisem poletel, a imel sem krila, da boljši zgled bi pustil v krogu sveta.
O Ti, ki stvarstvo kliče te očeta, in vidiš mojih grehov brez števila, daj krhki duši, ki je pot zgrešila, da ji šibkost bo milostno odvzeta!
Naj jaz, ki v vojni sem živel in v burji, umrem v pristanu, miren; in če soba bila je prazna, vedimo za duri!
Teh malo dni, da izteče se mi doba, ob meni stoj — in stoj ob zadnji uri, ko mi edini up boš onstran groba.
Pojasnila k sonetom štev.:
16 podobo božje slave — Veronikin prt, na katerem je ostal odtisnjen Kristusov obraz.
310 Prokne — lastovica; Filomena — slavec.