Vojanov: Ženska in vino.                                         333
Podala nama je roko, in ko sva se ozrla pri vratih, je sedela za mizo in gledala za nama z velikimi,   motnimi očmi . . .
Temno in mrzlo je bilo, ko sva se peljala proti Pogorju. Oba sva molčala, voznik pa je dremal na svojem sedežu.
Spomladi sem srečal v Ljubljani narednika Tabulo in njegovo soprogo. On je hodil po tlaku visoko vzravnan, z mirnimi, enakomernimi koraki; na njegovem trdem, hladnem obrazu je ležalo nekaj sočutnega in očetovskega. Hana pa je shujšala, in zdelo se mi je, da sta bili njeni lici nekoliko splahneli; nje oči so bile široko odprte, kakor da bi gledale tja v daljnjo,  krasno daljavo . . .
V aleji je poganjalo prvo zelenje, in solnce je sijalo na poslopjih v svojem najjasnejšem žaru.
v                             m
Ženska in vino.
L
o vlada mi zvečer temina                  Ljudje reko, da ženska mlada
V otožnih, mrzlih zimskih dneh —         In lepa — je možem le v greh
Rad gledam v polno  čašo   vina,         O, če ima pa mene rada,
Rad slišim zvonek  ženski smeh.         Igra veselje mi v očeh.
Ljudje reko, da roka trese                Zato, ti dekle mlado, krasno,
Po vinu se jim drugi dan —              Napolni čašo še enkrat.
O, meni trese pa srce se,                  Obličje tvoje lepo, jasno
In sen dobim po njem krasan.           In vino to imam jaz rad.
Vojanov.
%
Moj vinski kot.
raj mesta tih mi hram stoji,               V tem hramu sladek trtni sok
Obdan s prastarimi kostanji,              V kozarcih zvonkih se svetlika
Kakor  da bil bi v mirnem spanji         In v tožno lice radost slika,
Nad vrati grozd rumen visi.               Odganja skrb in teši jok.
A v vinu tem sto misli spi, Sto misli vzvišenih in krasnih, In iz njegovih kapelj jasnih Modrost nebeška mi duhti.    •
Vojanov.