, RAN RAMOVŠ in MILKO KOS BRIZINSKI SPOMENIKI V LJUBLJANI PRI akademski založbi M C M X X X V I I FRAN RAMOVŠ in MILKO KOS BRIZINSKI SPOMENIKI UVOD • PALEO G RAFSKI IN FONETIČNI PREPIS • PREVOD V KNJIŽNO SLOVENŠČINO • FAKSIMILE PERGAMENTOV V LJUBLJANI PRI AKADEMSKI ZALOŽBI M C M X X X V I I \\ 364495 0 # IB ti A/ tjMtooib A AKADEMSKA BIBLIOTEKA FOTOGRAFIJE PERGAMENTOV: ARTHUR SCHNEIDER, MUNCHEN | KLIŠEJI: ST. DEU, LJUBLJANA / TISK: VEIT IN DRUG, DRUŽBA Z O.Z..VIR, P. D O M Ž A L E (P- V E I T) IVIed dragocenimi starinami, ki jih hrani državna knjižnica v Miinchenu, je tudi rokopisni zbornik, ki ima signaturo „cod. lat. 6426“. Ta rokopis obsega 169 pergamentnih listov različne kakovosti. Vezava je stara; ko so bile pergamentne pole popisane, so jih kaj kmalu uvezali; lesene platnice so skoro en centimeter debele in so prevlečene z belim usnjem; vanje je vtisnjena preprosta ornamentika ravnih črt; v znotranjo stran zadnje platnice je vdolbena luknja; kodeks je bil nekoč na svojem posebnem mestu z verigo pritrjen. Ta rokopisni zbornik ima šest delov; njegovih 169 listov je popisalo nič manj kot 26 različnih rok. Posamezni teksti so po obsegu zelo različni, ti daljši, oni krajši, nekateri so celo prav kratki. Videti pa je, da so skoro vsi napisani nekako v isti dobi. Seveda niso hkrati ali zapored zapisovali tekste, marveč kakor je nanesla potreba v ti časovno ne preveč dolgi dobi. Velika večina tekstov je latinskih. Med njimi pa so tudi trije slovenski teksti in prav zaradi teh je ta zbornik postal znamenit. Te tri slovenske tekste imenujemo brižinske spomenike; zbornik je bil namreč do 1. 1803. v mestu Freising na Bavarskem kot last ondotne škofijske cerkve (v staronemški dobi se je ime glasilo Frisingen in po razmerju slov. Breže do nem. Friesach so naši domoljubni predniki skovali pridevnik „brižinski“, ki se je po šolskih knjigah tako udomačil in splošno utrdil, da knjižna jezikovna oblika ne more več zagovarjati ali celo uvajati sicer upravičeno „freisinški“). Vsi trije brižinski spomeniki so pisani zdržema, brez kakih večjih popravkov, razur ali dodatkov. Prvi obsega splošno spoved in se začenja z besedami: Glagolite ponaz redka zloueza; napisan je v četrtem delu zbornika na listu 78 in 78’ v enem stolpcu; ista roka je napisala v zborniku še nekatere latinske tekste. Drugi spomenik je opomin k pokori in spovedi; začenja se z besedami: Ecce bi detd naf nezegrefil; napisan je v šestem delu zbornika na listih 158’, stolpec 1. do 160, stolpec 1.; takoj za njim je na listih 160’, stolpec 1. do 161’, stolpec 1. napisan tretji spomenik z začetnimi besedami: Iazze zaglagolo, ki je po vsebini spovedni obrazec in spada k prejšnjemu opominu. Drugi in tretji spomenik je napisala ista roka, ki je pa različna od roke, ki je spisala prvi spomenik. Tudi ta druga roka je napisala še nekaj latinskih tekstov v zborniku. Mere črk, stolpcev in strani s slovenskim besedilom so natančno iste kot v posnetkih te izdaje. Vsi teksti, latinski kot slovenski, imajo v glavnem enakšno vsebino, so liturgično-homi- liaričnega značaja; ali kakšne ožje, organične povezanosti med latinskimi in vmes mednje napisanimi slovenskimi teksti ni. Po podobni in sorodni snovi pa slovenski teksti ne motijo 5 zbornikovega sestava. Podrobna raziskovanja pisave, vsebine in jezika slovenskih tekstov in obenem še nekaterih latinskih pripiskov zgodovinske vsebine so omogočila dokaj točno datiranje zapisa brižinskih spomenikov. Slovenski brižinski spomeniki so napisani v tisti knjižni minuskuli, ki se je v stoletjih po Karlu Velikem razširjala in uveljavila v srednjem in zapadnem evropskem kulturnem območju povsod, kjer so pisali z latinskimi črkami. Paleografska analiza je točno ugotovila, da se slovenski teksti po vsem svojem duktusu, po oblikah posameznih črk, po ligaturah okrajšavah in drugih znakih popolnoma ravnajo po minuskuli, kakršno so uporabljali bavarski skriptoriji v dobi, ki obsega nekako četrt stoletja pred in četrt stoletja po letu 1000. Od posebnosti, ki so za omenjeno dobo in pisno območje značilni, omenimo iz gradiva, ki ga nudijo slovenski zapiski, sledeče: uncialni 3; okrogli s; šilasti v; visoka oblika črke Z; kolaste odebeline pri črkah b, d, h, 1; ostro zavite sklepne črtice ob spodnjem robu črk d, i, 1, m, n, u; končno še e z repkom (q) v drugem in tretjem spomeniku. Rokopisi one dobe besed navadno še niso delili ali pa so jih delili brez kakega sistema, na pr. o t b o g a, zenebeze itd. Ligature, zelo navadne v latinskih rokopisih tistega časa, najdemo tudi v slovenskih tekstih (ni, et, ct, st); posebej pa je treba opozoriti na svojevrstne ligature v drugem in tretjem spomeniku: ez, rz, sz, tz, ki so prilagojene značilnim parom črk v slovenskih besedah. V prvem spomeniku je okrajšano zapisana samo beseda uze, ker je na koncu vrste (šeste) zmanjkalo prostora. V drugem in tretjem spomeniku je pa okrajšanih več besed: nikife, see, ščo, b (za bofih), ptiuuo (za protiuuo), X pen (za crifken), zuu& (za z u u e t); vse to je okrajšano po navadi, načinu in sistemu abreviranja v takratnih latinskih rokopisih. Za ločilo služi samo pika. Posebnost slovenskih spomenikov so nekakšni akcentski znaki v obliki kratke poševne črtice; v prvem spomeniku jih je 70, v drugem pet (na pr. miloztiuvi, iuzem, v u e z). Pisec je s tem posnemal grafično navado skrbnih piscev latinskih tekstov, ki so radi stavljali taka znamenja na razne zloge besed, posebno v tekstih, ki so bili namenjeni za javno branje; s tem so razločevali predloge in veznike, ki so jih pisali s sledečo besedo še skupaj; dalje so na ta način označevali tuje zveneča krajevna in osebna imena, posebno radi pa so te znake uporabili tam, kjer so bile za latinski jezik nenavadne glasovne skupine. Nobenega dvoma ni o tem, da imajo ti znaki samo tak pomen in da ne označujejo pravega besednega poudarka. Drug znak v obliki strešice imamo po enkrat v drugem in tretjem spomeniku: Tige 11.41; bde III. 32; tak znak je v starovisokonemški grafiki označeval dolg poudarjen zlog; uporaba tega stvnem. znaka kaže poleg drugih momentov na to, da je drugi in tretji spomenik pisal Nemec. 6 Nekatere beležke zgodovinske vsebine, vpisane v naš rokopisni zbornik, določijo še bolj točno čas zapisa. Takih beležk je osem. Proučevanje njihove vsebine je pokazalo, da se historični izsledki povsem skladajo s paleografskimi in da jih potrjujejo. Tako moremo reči, da so bili slovenski teksti vpisani po 1. 972., in sicer drugi in tretji pred 1. 1022—1023., prvi pa najbrž še prej, na vsak način pa [nekako pred 1. 1039. Pisava drugega in tretjega spomenika je identična s pisavo roke, ki je med 1. 977—981. napisala listino o zamenjavi zemljiške posesti v nekaterih krajih na Zgornjem Koroškem; zamenjala sta brižinski škof Abraham in plemeniti klerik Ruodharius. Zaradi tega moramo staviti tako slovenski kot latinski listinski tekst v širšo sočasnost in datirati zapis drugega in tretjega spomenika raje v prvo polovico kot na konec zgoraj omenjenega razdobja (1. 972—1023), torej še v deseto stoletje. Prejkone torej še v dobo, ko je bil v Freisingu za škofa Abraham, ki je umrl 1. 994. in za katerega vemo, da se je posebno zanimal za ozemlje, naseljeno s Slovenci: pridobil ali vsaj skušal je pridobiti za svojo škofijsko cerkev obsežne zemljiške predele na slovenskih tleh (Škofja Loka z okolico, Poljanska in Selška dolina, Koroško); posebej je še poskrbel za cerkev na Otoku ob Vrbskem jezeru, ki ji je dal knjige in razne cerkvene predmete v dar. Slovenski teksti in nekateri latinski v našem zborniku so po vsebini in značaju taki, da jih je mogel uporabljati škof pri opravljanju svoje višje pastirske cerkvene službe. Ker je drugi in tretji spomenik napisala ista roka, ki je spisala tudi latinsko listino iz let 977—981, je pač treba reči, da so ti slovenski teksti služili članu brižinske cerkve pri izvrševanju dušnopastirske službe med Slovenci. V zamenjalni listini navedeni kraji leže vsi na Zgornjem Koroškem; zato so bili slovenski spomeniki po vsi priliki namenjeni za duhov¬ nika na obsežnem ozemlju brižinske škofijske cerkve na Lurnfeldu blizu današnjega Spittala in v porečju rek Moll in Lieser; ti zgornjekoroški predeli so bili takrat s Slovenci razmeroma gosto poseljeni. Pravilnost podane časovne določitve zapisa slovenskih brižinskih spomenikov, dognano s paleografsko in historično analizo, potrjujejo tudi novejša raziskovanja, ki primerjajo sorodne latinske in nemške tekste ali pa rešujejo liturgična vprašanja tiste dobe. Slovenski brižinski spomeniki pa niso prvopisi, marveč prepisi. Predloge starejših zapi¬ sov, ki so tudi mogle biti samo prepisi še starejših predlog ali prvopisov, niso ohranjene. Prvopisi pač ne bodo dosti mlajši od prvih časov pokristjanjevanja Slovencev in morejo segati v prvo polovico 9. stoletja, vsekakor pa v meje tega stoletja. Na podlagi teh in iz teh šele so se kot prepisi ohranili brižinski spomeniki, napisani nekako ob koncu 10. stoletja. Že po tem, kar je bilo doslej omenjeno, si more vsak ustvariti tudi domnevo o postanku brižinskih spomenikov. Kakor se mora danes misijonar naučiti jezika tistih poganskih plemen, 7 i ki jih želi pridobiti za krščanstvo, tako se je slovenščine moral naučiti misijonar, ki ga je ta ali oni nemški škof poslal za dušnega pastirja na svojo zemljo med Slovenci. Državni zakon Karla Velikega je sklepe in zapovedi aachenskega škofovskega zbora uzakonil, od duhovnikov se je zahtevala poglobljena vnema, od vernikov očenaš, glavni krščanski nauki, izpričevanje vere in pravilno opravljanje spovedi. Zato so v ti dobi nastali različni latinski in nemški spovedni obrazci in po teh si je neki nemški duhovnik, ki je bil za dušnega pastirja med Slovenci in se je že prav dobro slovenščine naučil, priredil slovenske tekste, ki jih je potreboval. Kak drug nemški duhovnik med Slovenci si je najbrž ali morda prav tako pomagal; zato smemo reči, da je bilo podobnih in sorodnih slovenskih obrazcev več, a ohranili so se nam samo brižinski spomeniki, ki s tem, da so prepisi, sami najbolj potrjujejo, da je bilo več takih zapiskov. Da bi bila kaka ožja, naravnost že literarna zveza med brižinskimi spomeniki in starocerkvenoslovanskimi teksti, ki so jih uporabljali Metodovi učenci v Kocljevi kneževini, v slovenski Panoniji (od 1. 869—874), tega se doslej ni dalo dokazati. Jezikovnih dokazov ni prav nikakršnih; če pa ima stcsl. slovstvo v neki pridigi sv. Klimenta podobne misli in izraze, kot jih beremo v drugem brižinskem spomeniku, in če se v spovednem obredniku sinajskega evhologija neki obrazec delno vsebinsko sklada z našim tretjim spomenikom, to še zlepa ni zadosti niti za domnevo, da so brižinski spomeniki nastali na osnovi stcsl. pisanih tekstov v Panoniji, niti za nasprotno misel, da je sv. Kliment pri svoji pridigi uporabljal predlogo drugega brižinskega spomenika. Na Moravi in v Panoniji so že pred Cirilom in Metodom delovali nemški misijonarji; ker se je moralo poslanstvo in delo obeh svetih bratov prilagoditi tukajšnjim verskim običajem in obredom, ni nič čudnega, marveč edino pravilno, da so iz molitev, ki so jih verniki že znali v svojem jeziku, da so iz tega ljudskega vira prišle besede, zveze in misli tudi v stcsl. pismenost. Možno bi bilo le to, daje delavnost Metodovih učencev rodila živahnejšo pripravljenost nemških misijonarjev med [Slovenci v Karantaniji. Vzorec je bil pa vendarle povsod en sam, t. j. stvnem. obrazci; te so misijonarji prevedli (bolje rečeno prevajali) in so Slovence naučili teh spovednih molitev. Prav točni stvnem. vzorci nam tudi niso ohranjeni; omenjena molitev v sinajskem evhologiju in (deloma) v tretjem brižinskem spomeniku ima še kaj dobro nemško predlogo v svetoemmeramski molitvi; od ohranjenih stvnem. (in latinskih) obrazcev pa kažejo nekateri zdaj bolj, zdaj manj izrazito vsebinsko in slogovno blizkost z brižinskimi spomeniki. Gotovo je bilo dokajšnje število vzorcev in priredb; ker so vsi ti teksti nastali iz potrebe duhovnikov in so bili le v ustni, govorjeni obliki namenjeni ljudstvu, je umevno, da so se sčasoma pozgubili in če se je nemških spovednih obrazcev ohranilo le deset (iz dobe 9. in 10. stoletja), je naravnost sreča, da imamo Slovenci kar tri tekste iz te dobe ohranjene. V narodu je molitev živela seveda od roda do roda: z brižinskimi spomeniki take, po molitvicah izkazane zveze in 8 tradicije nimamo, a za očenaš in vero, ki sta nastala v isti zgodnji dobi, je takšna zveza celo do poznih stoletij dognana. Pa kako živo nas vendar spominja na nekatere rečenice v brižinskib spomenikih zveza, izraz in zaporedje (poznejša doba jih je seveda izpopolnjevala) v molitvicah, ki jih beremo na pr. v koroški Duhouni branui s konca 18. stoletja: j e s vas klizham f kus ufe mozlii tah Nabes 27 — izco milozti... uzeh bofih moki III. 19; bom... obaruan... od S. Mihela, od S. Raphela, inu od tah S S. Angelzou inu Arhangelzou, inu Evangeliftou, inu od tah SS. Prarokou, inu Marternikou, inu od tah S S. S p o v e d n i k o u, inu Deviz inu od usah Svetah 33 — prim. začetek prvega in tretjega spomenika in odštej poznejše vplivanje neslovenskega poimenovanja proti slovenskemu: crilatcem, mufenicom, vuernico m). Da je tudi slovenskih tekstov bilo več in tudi še drugačnih, je brez dvoma; a pozgubili so se in le trije brižinski spomeniki so priča, da je bila slovenska beseda napisana že v 9. stoletju. Pisec brižinskih spomenikov je bil, kakor že rečeno, učenec starobavarske grafične šole in je obvladal stvnem. grafiko zelo dobro. To vidimo iz tega, kako uporablja znaka f (stvnem. glas š) za slovenske š, ž, č in z (stvnem. koronalni s in afrikata c) za slovenske s, z, c; dalje iz dejstva, da je za podajanje slov. č večkrat uporabil stvnem. način pisanja afrikate c (c, tz, cz, zc) in pa, da piše v sredi besede ch, na koncu pa h. To vestno znanje, potem še substituiranje slovenskega b s stvnem. rahlim b ali krepkim p, vpletanje pomožnih kratkih vokalov v težko izgovorljive soglasniške skupine, izraziti germanizmi (izpouueden bodo III. 42 za wirdu ih pigihtik;vuurakenl. 18 gl. doli), vse to govori za to, da je bil pisec po rodu Nemec. S stvnem., svojo domačo pisavo je skušal podati tudi slovenske glasove. Ali stvnem. artikulacijska sposobnost ni bila takšna, in njena grafična projekcija tudi ne, da bi mogla točno ugoditi vsem slovenskim artikulacijskim posebnostim in jih z znano pisavo izraziti. Bilo je več takšnih slovenskih glasov, ki jih Nemec ni mogel izgovoriti tako kot Slovenec, marveč samo približno; njegova artikulacijska osnova jih celo akustično ni zmogla dojeti v pristni slovenski vrednosti, kaj še le, da bi jih artikulatorično in grafično zadela. Glasovno najbližji nemški glas je poslužil za posnemanje posebnega slovenskega; vsa prisvojitev tuje govorice je bila na substituciji zgrajena. Zato nam zapiski Nemcev, ki so se slovenščine naučili, kažejo vedno le substitucijski izgovor, tako zapiski krajevnih in osebnih slovenskih imen v različnih od Nemcev pisanih latinskih listinah kakor tudi brižinski spomeniki. Šele po točni ugotovitvi substitucijskih odnosov — ta razmerja so določljiva po tem, da utrdimo na eni strani slovensko, na drugi stvnem. glasovno vrednost, vsako iz lastnega internega jezikovnega razvoja — moremo skozi stvnem. grafiko in skozi stvnem. substitucijo določiti 9 tudi slovensko glasovno vrednost. Posredovalna oblika, ki podaja sama in direktno le stvnem. glasovno vrednost in individualni izgovor pisca Nemca, je za slovenski jezik, živi govor tedanjih Slovencev, le izredno važno in neizmerno dobrodošlo sredstvo za določitev slovenske jezikovne oblike, ki nas kot kolektivna zanima in ima kot vir poznejših razvojnih stopenj, ki se vijejo prav do današnje žive narodove govorice, svoj poseben pomen. Tudi dejstvo, da so v brižinskih spomenikih pisarske pomote, ki so bile le deloma popravljene, ni nevažno. Prvi spomenik, ki kaže najskrbnejšo pisavo, ima le v predzadnji vrsti Efev namesto Efevi in še to je na koncu vrste, čeprav je še prostora za -i. Tudi tretji spomenik je še dovolj skrbno pisan, vendar ima: zuori nam. ztuorilO; michahela za michaela 13-14; lichodiani za lichodeiani37; tuima za tuoima 55; zlouuez za zlouueza 62 in fuiuot za fiuot 66. Največ napak, namreč 25, pa je v drugem spomeniku: neimoki za inemoki 13; Ibzzre(du) 13 gl. doli; rafzboi 22 je popravljeno iz rofzbui; ugongenige 23 za ugogenige; Choi fe Ih 23-24 za Choihfe; preftopam 24-25 je popravljeno iz preftupam; bofiu34 za bofia; crovvi 51 popravljeno iz c r u v v i; pri v v o f i c h 54 je odstrgan gornji del nad c, *vvolih je bilo takoj popravljeno; razure pri briplifaze 58; vuirchnemo 61 za vuirchnemu; otzu 61 kaže pozneje vpisani t; pri Gozpodi 61 je z v začetku iz napačne poteze presukan v običajno črto; pri vzezarftuo 63jef potegnjen čez že napisani t; izvvolenico 65-66 ima nad črto ponovljeno in dopol¬ njeno -com; ibbgeni 68 za ibobegeni; zlodgem 74 za zlodegem; fuete80 kaže popravo fvz; cruz 89 za criftuz; zpafitel91je popravljeno iz zpolitel; v balouvanige pozledge 92-93 je b popravljen iz p in p iz b; ftradacho98 ima d napisan čez r; ninge 104 zanine; molim 106 zamofem; boli 109 za boli e. Pri tem ne vpoštevamo niti pogostnih zapisov na razurah, niti onih na zabrisanih črkah, kakor na prim. končni -e v E1 e n e 25, črka v pri u v e d e c h u 52, p 1 i s korekturo iz 1 p in na razuri v briplilaze58, molem 68, pr- v prau- 104, ri iz It v p r i - zzuaule 110. Ker je drugi in tretji spomenik pisal isti človek, sije razlagati napake oziroma skrbnost zapisa ali tako, da je predloga za drugi spomenik bila že močno obrabljena in težko čitljiva, dočim je bila predloga za tretji spomenik še čista, ali pa, da je pisec pisal drugi spomenik po nareku in za to govori posebno dejstvo, da je slovenski p tako pogosto zapisan s črko b, da je dalje po enkrat g za slov. k, p za slov. b in t za slov. d (pagi, briplilaze, chilto) in da kaže več zapiskov na slušno in s to zvezano pismeno anticipacijo ali retardacijo (neimoki, ugongenige, Choi le Ih, boliu, vuir¬ chnemo, ibbgeni, cruz, Itradacho). Vsekakor govori vse to za to, da brižinski spomeniki niso prvopisi in da so napisani po že prej napisanih predlogah. 10 Jezik tudi potrjuje, da gre za prepise, ker namreč ni enoten. Trdilo se je celo, da so mogle neenotnosti nastati samo tako, da je piscu ob prevajanju iz stcsl. predloge ušla v slovenski prevod tudi še kaka stcsl. oblika. Tako tolmačenje je opravičljivo le za onega, ki ne pozna dobro razvoja slovenskega jezika ali pa, če mu ugaja z ničimer upravičena sub¬ jektivna domneva o povezanosti brižinskih spomenikov s stcsl. književnostjo v Panoniji. Jezikovne dvojnosti v naših tekstih so tele: 1.) za psi. y je 53-krat pisan i in samo v drugem spomeniku še petkrat y; 2.) poleg dl v modliti, modlim, vzedli II. 59, 36, 62 imamo že asimilirano 1 v crilatcem I. 4; 3.) poleg običajnega eže, iže, tože, možem, vfe beremo dvakrat že ter e 11.32, 110; 4.) poleg ztuoril (po dvakrat v I. in III.), ftuoril II. 81, stuorife II. 108 imamo tudi že ztoriti II. 107; 5.) proti ziniftue I. 16 bereš zniciftue III. 34; 6.) poleg neskrčenih oblik moie, moiv, moia, tuuoiu, zuoge, fuoge v vseh treh spomenikih imamo tudi me, mo, t u a, tuo, zuem, mega, memu, vuecfne; 7.) gen. pl. je še v stari (grech) ali pa tudi že v novi obliki (grechou); 8.) acc. pl. kaže proti staremu grechi že mlajše greche, grelnike, te; 9.) poleg končniškega -go (iego, egofe, togo, uzego, diniznego) je v rabi tudi že mlajše -ga (iega, tacoga, uzega, mnogoga, nepraudnega); 10.) menjaje bereš iezt in ie in 11.) tri končaje v II. sing. prež. poftedifi, vuez, vzovuef, zadene f. Vse te razlike se po svojem bistvu skrčijo na eno samo: poleg oblik, o katerih vemo, da jih je imela praslovanščina in jih je podedovala tudi prvotna slovenščina, nastopajo tudi že oblike, ki so slovenska jezikovna novost. Pred seboj imamo tedaj izraz dveh časovno različnih razvojnih stopenj (starejše -go, greh, modliti, sničtve, tože itd. in mlajše -ga, grehov, krilatcem, sničostve, tere itd.); tudi zgoraj navedena zadnja razlika (točka 11.) kaže na pričetek posploševanja edine slovenske končnice -š. Iz tega moremo zaključiti, da je bil ali jezik prav v štadiju, ko je analogična oblika izpodrivala, a še ni izpodrinila stare oblike, ali pa, da je pisec iz predloge, prej napisane in zato s starejšimi oblikami podane, včasih prepisal tako staro obliko, ki jo je drugič nadomestil z mlajšo živo, ki jo je sam slišal in govoril, za kar odločno [govore pojavi dl: 1, storil, tere (y namesto i zaradi določene lege za labialnim soglasnikom nima te odločilnosti). Če bi ne bilo tega stalnega časovnega odnosa med obema vrstama neenotnih oblik, bi mogli pomisliti tudi na krajevne razlike (dialektične slovenske posebnosti); a prav stalnost v odnosu ne dopušča, da bi v ti zgodnji dobi smeli računati z dvema govoroma, od katerih bi eden bil razvojno zelo konservativen, drugi pa pravtako novotarski. Navsezadnje bi pa tudi takšno naziranje pričalo za to, da so brižinski spomeniki prepisi. 11 Jezik v brižinskih spomenikih kaže v vseh svojih značilnostih izrazite začetne slovenske poteze, s katerimi se je slovenščina pričela pretvarjati v samostojno slovansko jezikovno obliko. Na kratko jih hočemo v sledečem navesti in s tem podati karakteristiko jezika v naših spomenikih. 1. ) Nosna vokala sta imela še nosni izgovor; grafično ga pisec običajno ni izrazil, zato sklepamo le na rahlo nazalnost; le neposredno pred zapornim elementom na sprednjem trdem nebu (neke vrste asimilacija je to) je bil nosni izgovor jačji in dobro slišen, odtod poronfo, vuenfih, mogoncka, funt; ni nemogoče, da se je tu glasil že n t. j. da je nosni samoglasnik razpadel v nosni samoglasnik in nosni soglasnik (§ > §n) in da pred¬ stavlja vuenfih = v e n č i h obliko, kije v nekaterih današnjih primorskih in koroških dialektih znana kot vinči, vanči, venči. V nenaglašenih zlogih je bila nazalnost gotovo da še rahlejša, a sodeč po edinem zapisku vuerun moramo tudi za take zloge sprejeti še nosni izgovor obeh nosnih vokalov. Seveda ni izključeno, da je na pr. ob času prepisovanja (ob koncu 10. stoletja) že bil kak slovenski govor z oralnim izgovorom nekdanjih nosnih samoglasnikov in da je tudi vuerun le starejša oblika prvopisa, kije piscu naših spo¬ menikov ušla izpod peresa, ne da bi bila s svojim -p v njegovem ušesu in govoru utemeljena; kljub ti možnosti zapisek vuerun ne more biti dosti starejši. 2. ) Oba psi. skrčena vokala "fa in b sta ze sovpadla v slovenski o, ki je ohranjen samo še v fonetično krepki poziciji. Nekaj primerov, se zdi, ima še a v šibki legi. Ti primeri so takšni, kakršne imamo tudi še danes pogosto, drugi pa nimajo potrdila v živih govorih, a tudi za te velja ista razlaga, če upoštevamo, da je za Nemca bila marsikaka slovenska soglasniška skupina težko ali celo neizgovorljiva: kakor je Slovenec odpravil težko izgovor- ljivost z novim vrinjenim o, tako je Nemec olajševal za njega neizgovorljive skupine s svojimi vrinjenimi kratkimi vokali. Zato razlikujemo v teh primerih dve vrsti: a) slovenske olajšave: zefti, diniznego, iezem, zegrefil, zigreachu, zniciftve, tim ni z ah; b) nemške olajšave: dine, bozzledine, zudinem (skupina d n), ki (bogu), z e (nebeze), želom, zemirt, zcepafgenige, zimizla, ziniftue, u u i z e m (more biti celo pomota). Ohranjeni naglašeni a je bil še srednjejezični vokal in vedno še kratek; njegov prehod v e (smo namreč na ozemlju severnih, koroških dialektov) je dokaj poznejši. Kratko naglašeni a ni napisan v besedici t za ta (p o t d e n I. 12), dočim v t o n II. 91 (to ni) ni treba, da je bila besedica naglašena. 3. ) Kakor sta sovpadla in b, tako sta se tudi y in i združila v trdem slovenskem i; v drugem spomeniku je petkratni y (pisan na stvnem. način za ii kot ui, ugi, u: buiti, imugi, muzlite) asimilacijsko še pridržan po labialu, ki je pred njim; dolgo tudi v ti legi ni mogel kljubovati, vendar nam ta fakt pravi, da i iz y še ni star, da je komaj izobražen. 12 4. ) Za jezik v brižinskih spomenikih smo po splošnih pojavih v slovenskem vokalizmu prisiljeni, da sprejmemo tri po kvaliteti (in kvantiteti) različne e-jevske vokale: iz etimo¬ loškega e nastali e je bil kratek in srednje odprt; iz psi. e nastali e je bil dolg (ali kratek) in zelo širok (skoro sprednji a); dalje imamo še nosni q, ki je bil tudi zelo širok, dolg ah kratek (iz psi. q). Potem sta bila tudi dva o-jevska vokala: kratki odprti o iz etimološkega o in dolgi (ali kratki) zelo široki nosni Q (iz psi. q). Pisec teh glasovnih razlik grafično ni točno podajal (tudi danes pišemo na pr. žena, ženski, megla in z eno črko izražamo tri različne vokale); za e, e in q piše kar samo e, le dvakrat je refleks za $ zapisan z a (ta črka je v takratni stvnem. grafiki označevala tudi glas a), tako raba II. 110 in v u a f a II. 111. Pač pa je glas q pisal na dva načina, zdaj z o (31 krat), zdaj z u (46 krat) in po dvakrat je tudi nazalnost izražena (on, un); ta pisava za q se vjema s pisavo slovenskih krajevnih imen (Lonka, Lunka); Nemci so slovenski q slišali in ga substituirali kot on ah pa kot un in kvalitetno omahovanje od o do u je bilo odvisno od internih nemških jezikovnih momentov. 5. ) Sekundarni e, s čimer izražamo skrčenje vokalne skupine oe v dolgi e, ki je bil takšen kot takratni slovenski refleks za psi. e, je že izobražen: me iz moje, m ega iz mojego, d i n i z n e g o , v u e c f n e iz večbnoje. 6. ) Od konzonantičnih posebnosti je treba omeniti sledeče: dočim je d že razvito v j, je f takorekoč še ohranjeno; Nemec ga je slišal kot k in ga zato tudi s črkami, za ta svoj glas navadnimi, pisal: k, c, cc, ch, ck(choku, chocu, ecce, eche, mogoncka); morda je slov. f že spremljal šibek frikativni element (f*); ker imamo šč pisano kot ft (efte, poftedifi), je crifken substitucija ^in obenem pismena oblika za slovensko govorjeno krsten; glede asimilacije dl v 1 je bilo že gori povedano (v m e 11 a m i je ta skupina drugotna); slovenski pojavi so še ž v r in redukcija glasu v pri stvorih. Zaradi zlitja t in b v o, y in i v slov. i sklepamo, da so slovenski soglasniki bili že trdi in da samoglasniki niso več palatalizirali soglasnikov pred seboj (torej je tudi palatalni element psi. e že zginil); f je že razpadel v -rj-, oziroma otrdel v -r, dočim sta si 1’ in h še ohranila mehkost (včasih je tudi grafično podana: vuoliu 1. 30 poleg vuolu 1.14; ugotou- lieno I. 35 in ugotouleno II. 64; pongefe 1.12 in ponefe III. 40); v skupini nj iz -nbj- je n postajal mehak (balouvanige). 7. ) V oblikoslovju, ki izkazuje v glavnem še psi. bogastvo (oblike otca, otče; vokativ; nominalna sklanja pridevnika; razne pronominalne oblike; imperfekt; aorist; kondicional; razni deležniki; stare glagolske oblike vede, ves, modlim, primete), prihajajo na površje že slovenski pojavi, kakor grehov poleg greh, grehe poleg grehi, jega poleg j e g o, j e poleg jest. 13 8. ) Kakih izrazitih slovenskih dialektičnih potez v jeziku brižinskih spomenikov še ni najti. Ker vemo po raznih zgodovinskih znakih, da so bili ti teksti v rabi na Koroškem, je jasno, da je tudi ta govor bil na Koroškem doma in nekateri pojavi so res taki, kakršne imajo še danes koroški dialekti (dl, venci, m a za moja); ali z druge strani moremo reči, da so ti pojavi postali koroški šele, ko so jih izvenkoroški govori zgubili. Za starejšo dobo pa vemo, da so jih tudi ti imeli (dl je bilo razširjeno po vsem slovenskem severu; venci imajo še danes primorski govori, enako tudi m a, 'ki pa je bilo tudi osrednji slovenščini lastno); gre torej za arhaizme, ki so se najdalj in v največjem obsegu obdržali v severnozapadnem obrobnem slovenskem pasu in so danes za te govore značilni; v stari dobi pa še ni bilo takega razmerja med koroščino in ostalimi slovenskimi govori, ker so vsi imeli enakšno podedovano psi. osnovo (dl), oziroma so vsi razvili enakšne splošno slovenske pojave (moja v m a). 9. ) Besedni zaklad naših spomenikov je še danes vsem Slovencem domač; le nekaj besedi bi ne poznal iz knjižnega jezika, a v dialektih najdeš tudi te ali vsaj kako izvedenko. Besed balij, balovanje nimamo več, pač pa je znano balovati, ki je v pomen¬ skem razvoju obstalo pri »šepetati, klepetati' 4 ; od korena, kijevpobedeti, so splošno znani izrazi bedak, bedast; bratrija kot kolektivum je bilo izpodrinjeno po plural¬ nem bratje (koroško in rezijansko brater ima tudi še obar); dokoni, iskoni (prim. še glagol dokonati, dokonjativ sedanjih govorih) so zatrle vzporedne pred¬ ložne zveze z imenom konec (do konca); dožda nas spominja na rezijansko dardu iz dažedo; po različnih govorih (deloma s smiselno nadaljnim pomenskim razvojem) še zdaj govore izbaviti, kajati, trovati, zatrovati, rotiti, račiti, zateti — zatnem, zavečati (veča, obečati, odvetnik), sničav itd., tudi pri naših starejših piscih beremo še to in ono besedo, a knjižni jezik jih zdaj ne rabi več. Beseda treba „žrtev“ je zginila s poganstvom (tudi v stcsl. tekstih jo izpodriva čistilo). K ak or večini slovanskih jezikov, tudi slovenščini ni več znano glagol, glagolati; najbrž se je uporaba omejila na izražanje posnemanja glasov (prim. glogotati) in so besedo v splošnem pomenu tem lažje izpodrinili »reči, govoriti, povedati"; zaglagolo III. 1 in z a v u e k a t i II. 95 samo formalno spominjajo na običajne rečenice: zarečem se, da ne bom storil", kjer ima »zareči se" pomen »obljubiti"; a „zareči“pomeni po nekod tudi »versagen, abschlagen", kar je že bliže; najbolj pa je verjetno, da imamo opravka z netočnim prevodom nemškega forsahhan »zatajiti, odpovedati se", s katero besedo se je krstna obljuba začenjala (svn. versachen). Tudi spasti, spasem ne poznamo več, pač pa zapasti, zapasem in opasilo »proščenje, praznovanje". Izraz z e mil t v o r i v pomeni toliko kot »delam se milega t. j. takega, da se (ti) smilim" in splošno še 14 rabimo „milo se mi je storilo* 1 . Nič več pa nam nista znani besedi ž e s t o k (kajkavščina jo še pozna) in s p i t e n. Namesto vernik za „confessor“ pravimo zdaj „spoznavalec“, malo starejši pisci pa so rekli „spovednik“; zakonnik je prevod stvnem. e w a r t „dubovnik (kot čuvar zakona)**; po nem. bot o je slov. s e 1 za današnje apostol (v Megi- serjevem Diet. še dvanaftfla ABb, dvanaiftfla G8a; v Dalmatinovem Regishtru: dvanaiftfla; v Megiserjevem Thes. Pol. I. 104: [koroško] duanaift fla proti [kranjskemu] joger; pri Alasii da Sommaripa: Duanaiftla 27a); kakor že prej omenjeno, se je poimenovanje v poznejših dobah izpreminjalo, ker so se v cerkveni terminologiji pojavili novi vplivi. — Tukaj se pomudimo še pri nekaterih izrazih, ki so jih znanstveniki različno razlagali. Beseda vuura- ken 1.13 ima popolnoma jasen smisel: „sem prišel**; zato je edino pravilno, da vidimo s Pircheggerjem v tem zapisku prevod stvnem. (ward) gicherit (nem. kehren ima kot prehodni glagol pomen „wenden“, kot neprehodni pa pomen „eilen, reisen, gehen, kommen**; prevajalec je torej napačno vzel slovensko prehodno „vratiti“). Za v u z m a z i I. 15, Uuzmaztue III. 36 bi mogli izhajati (z Nahtigalom) iz *vbsmažbje, *vbsmažbstvo (od korena s mag- „goreti, želeti, poželenje imeti**), a nič manj ni verjetno, da je v osnovi koren m a z - (mazati), torej prvotno v-bz-mazb fem. (prim. današnje z m a z, -i f., ki more biti iz vbzmazb), vbz-mazbstvo; greh, ki ga ta izraz navaja, bi bil potem samoskrumba (starobavarski spovedni obrazec omenja p i u e 11 i d a „omadeženje“, glagol je bil stvnem. biwellan „beflecken“, svn. b e w e 11 e n „besudeln“; prim. Pirchegger). — V trinajsti vrsti drugega spomenika so pomoto Ibzzre(du) na različne načine poskušali popraviti; tudi tukaj po smislu ni nobene nejasnosti, pričakovati je „zaradi tega, naposled** ali kaj podobnega; vbadati se s tem, kaj bi imelo biti napisano, je precej brezpomembno in samo zato, da ostanemo čim bliže zapisanim črkam, popravimo pomoto v ip(o)s(em)r^du t. j. i po sem r§du „in po redu, naposled, zatorej**. — Končno omenimo še ton 11.91; običajno so smatrali ta zapisek za pomoto, bilo naj bi * t a n (iz takšne tvorbe je nastalo češko ten) ali tb n(i) „ta nam“, kar bi oboje smisla ne kazilo, a obakrat bi morali imeti -o- za napako (namesto * t e n) in morda tudi res je; razrešiti pa se da ta zapisek tudi v t o n (stcsl. to n"b), kar pomeni lat. vero, nem. ftirwahr doch, slov. (saj) vendar. 15 Posnetki so najprej paleografsko prepisani. Temu prepisu sledi fonetični prepis, ki upošteva gori označene jezikovne značilnosti; zato razlikujemo v tem prepisu e, e in q ; o in q; y in i; č in £; v oklepaj stavljamo vrinjene vokale, kadar najbrž niso slovenskega izvora; okrajšave so razrešene, napake popravljene (krožeč v deveti vrsti prvega spomenika zaznamuje po razuri nastalo luknjo v pergamentnem papirju), ločila po današnji rabi vnesena. Sedanjo pismeno rabo smo uvedli tudi pri glasovih v in j, ki ju je treba brati kot kratka samo¬ glasnika ali pa kot kratka soglasnika, kakor to že njuna lega zahteva in kakor je to tudi v današnjem knjižnem izgovoru norma (torej v bog, v vsem je brati ubog, uusem; mojih beri moiih ali mo ih). Na konču je besedilo spomenikov podano z današnjo slovensko knjižno obliko, skladnjo in besedo. 17 j GLAGOLITE PONAZ REDKA ZLOUEZA. Bofe gozpodi miloztiuvi. otze bofe. tebe izpovuede. vuez moi greh . I’ zuetemu creztu . I’ zuetei marii. I’ zue temu michaelu . Iuuizem crilatcem bofiem . I zuetemu pe 5 tru . Iuzem želom bofiem . Iuzem mufenicom bofiem . Iuzem vuernicom bofiem . Iuzem . devuam praudnim . luže praudnim . Itebe bofirabe . choku . biti. izpovueden . uzeh . moih greh . 1’ vueruiu . dami. ie . nazem zuete . beufi. iti fe . na oh zuet. pakife uztati. nazodo 11 * den. kmeti mi ie . fivuot 10 pozem . kmeti mi ie . otpuztic moih grechou . Bofe miloztiuvi. primi moiv . izpovued . moih grechou . Efe iezem ztuoril zla. pot den pongefe bih nazi zvuet . vuuraken . ibih crifken . Efe pomngu . ili ne pomngu . Ili vuolu . ili ne vuolu . Ili vuede . ili ne vuede . Ili une praud 15 nei rote . ili ulfi. Ili tatbe . ili zavuizti. ili v uzmazi. Ili vziniftue . ili efe mizetomu . chotelo . emufe mibi. ne doz talo . choteti. Ili vpoglagolani. ili zpe . ili nezpe ! Ili efe iezem . ne zpazal. nedela . ni zueta vuecera . ni mega / pozta . I. inoga . mnogoga . efe protiubogu . iprotiu me 20 mu creztu . Ti edin bofe . vuez . caco mi iega potre ba vuelica . Bofe gozpodi rniloztivi. tebe ze mil tuoriv . od. zih poltenih greh. I. odineh mnozeh . I. vuenfih . i minfih . Efe iezem ztvoril. teh ze ! tebe miltuoriv. I’. zuetei marii. I’. vzem zvetiih. 18 GLAGOLITE PO NAS RČDKA SLOVESA. Bože, gospodi milostivi, otče bože, tebe ispovede vos moj greh, i svetemu Krstu, i sv^tej Mariji, i sve¬ temu Mihaelu, i vsem krilatcem božjem, i svetemu Pe- 5 tru, i vsem s(o)lom božjem, i vsem mučenikom božjem, i vsem vernikom božjem, i vsem devam pravdnim, i vsem pravdnim. I tebe, božji rabe, hotg biti ispovedon vseh mojih greh, i verujg, da mi je, na sem svete bevši, iti že na on svet, paki že vstati na sodni don. Imeti mi je život 10 po sem, imeti mi je otpustok mojih grehov. Bože milostivi, primi mojg ispoved mojih grehov: eže jesom stvoril zla po to don, poheže bih na si svet uvrafen i bih krsten, eže pom ho ili ne pomng, ili vo1’q ili nevohj, ili ved^ ili ne ved$, ili v nepravd- 11 nej rote ili v lži, ili tatbe ili zavisti, ili v vzmazi ili v s(o)ničtve, ili eže mi sq tomu hotelo, emuže mi bi ne dos- talo hoteti, ili v poglagolanji, ili spt; ili ne sp§, ili eže jesom ne spasal nedela, ni sv^ta večera, ni mega posta i inoga mnogoga, eže protiv bogu i protiv me- 20 mu krstu. Ti edin, bože, ves, kako mi (je) jega potre¬ ba velika. Bože, gospodi milostivi, tebe s^ mil tvorjp od sih počtenih greh i od ineh mnozeh, i vencih, i monših, eže jesom stvoril. Teh sq tebe mil tvorjg, i sv tsrrbr-ili ‘.4^U,.v .uimA.^4? \x *■ - \ ^ >4r^. - • 1U vttmfkie-' ditfe mi 4i exv mn^fartio *emu^ mi bi* nrtdo^, x»Lo*cboTrn * 4i* vpc^U^ruUm- lit 4pe?-tk iieTpc^- Ui.efir ieTem* ne Ti>a 16 aI • iwdcLt * m latittn~r^ueceiix - m mm J / ~ ■ f , i ? /* ° poTrcv* l - mo«pumnoue fO m*ni- 1-vTem jf' V^TUTI lip -u. ■ M V mfčL. l-o*Wm nxiicm tuerr--cxcog\ ^rett>A po«tZen v^el Xco((t-tirm i a cofe tu«*, milolrr* vrtke li uk o* feofr Ttpmdr ^enebe^e* vir “te d a vrnotfu- Xavui^ narod* " deni oxel . eimv-» Milu1b^uifiWf#*iTrbe' jporonfo mf trlo - (• mo du
  • * vuetiu* fLttmvtc ft v *6o vue( Tvcm - rm>-v rirrJiertrAert %*> -metm. ^Lvtfioliem • »h 1 r>/, / «/ « o ( ° y C miMr vttedfrrrj vuo^ei : i vuecfrn ft vucrr t fev. ifrJ^V' tttjonrpirtierio • t*fi i*c3#Wa vuueic* A m tn^ •rs i 1 1 *r. <■+ 7 ►) n (^cmfmninb* nbt unč' fkmul»0*ic fkmuLvirof-ttnf* remiT" *tr yeccara • irvmrtfečuf confcirfrm/t fU^U*rtvr fiJČefiaUario^^TUJO*confoterrrur ** 1 *R -vjv» *- Jva&cd* (jso^t j?IW****f e?£\' AWt n o • -J-l rt *7 a - ifun ^c >A Mrpo Id j f ^■r2o' fnjiiT/r* t|u a Zto.4{**ij-uok*. App tn^.iU^Au>j 4 *r*-i>w $%cco AlpFtb-Mfrfl*’ Mr*! Jtv2i JWj£ e-Ztu-lj uA'Z-;lflk f ur tr -^ni *■ 6&n>fwrn . w,. $ v ■ - S T“ . T 1 ^i.‘ / - f 7 j '*>v « 4 * rcr>.^’ •>* rj. \r ■ • v*1 jts % Jwrt' ••a'- t MKl -| ccf bi Setd ru f ncZe: ^rcftl -t%-vud1 , f€7 pecr /aU neimugi nx{\Hnx 11710 TUUiVU^* bfl^emu be/rri bone /e# uuebbfi tu fc/em^e borom« ^teb rrivfZab det F/efurcr ddU /aro ntn^ fferrebu ruopm bprou Oclcvuctant f/e T*tuA. ffenfcCbat ffčputn ugongem^e- 0> Ot fc Ib ntfA^Zem fiitcre? pp? fcfcnc: nauutZtr rufZcc Tcfv det rnxT / 2^<- tr A VofunA- olvrrncmo fetč t>crcom« 'Ztn^t uti d.cn \fl*rrti qfe-befe> pfiaiLar / Zlou a e2t i)U^ -t^^ie- Aco r e ^Tvutjc^tm -cer^nr pfiiA^nmA. u£ neruLuvi Aeflb kbofiu uZUubtfc '• * ■ i I ■ ( <*. -M 1.1 -- J— . , 'V ^M#ic'4r L --m- . -» - 'v g * .i 1 /ry eU boroma mne ticircu tiv^actrnu V*twn ' •*4» tel, cUnAm 2e ImoS n, ^‘ A ^ It ' U | f ^ 1 Um -Zrm, l2tA. id, Uv«m lotm fco^OcKulutme- nrZem b / Zcej>Afgcnicjrv' Tf Utzffi*- u -tcL^ m#4> idufnAfuk rcmt i& Cr«re^e-moferrv tmmefk- buttv cccp delx nAfhcm deh rt u/co t%l deLifr bmbo tla rvttrovuecbu fž rwt rtAmbotAcf^u bo obut^cba naj^c ode- AcKtt ttlaLo bnfttfele- TAco r Ltr\/2t inZe- rnt& Im ‘TOlMlge* "\uiy*ck n emo &ffu G otZpobi dxm ^2*4 | tl -V^r^T^tto fJ,o»er ffcic/t itmtoulenp m«J OTSnckjl (com d a com t^ vvo Uime-bofte- b 0%2-eb&./Z<\co mn /2uotrm ^c / 2n itftioirn ^A^roLcm 'vaerJan F/e^e n^fcmflu ch*ftv Ittobo^i So ^7*0 libnU^t ^zUf mt*%lrte? ule? nem ^tno^lc -vcLnirn, na uTV ^ a/tmA |W« pr 145 it7?m ittfc^r&Zim bovvetUF J)&f groZbod {J^LtcricfuZ tf&jrftr bali -tAzZrr\ffiU dufn^p^b -ton b o## ledina J*vto u vAn lUCA^dje* im {btZer tiatti do£/iz*i .r adgrga' ^vuc l£nn' u ^eHrreri p]T~ifr~ nafft ^ ef'co ^a^tacKo nefci»teT» pecJ>tt metb&rm n,7(i- o r , p^icl-v itnerjp tnacn« rpole£^? -vtirfAcfcf* t^ete^Ri cimi mut rurug*? ruijit . j?pu* dnu uue fuvu ub<^ t iZc mo ^olCt* la icg^^Zm-, Gonrue- lufet 'Ziufeib 4cuui^ • 1 a mo ki* $ ‘^miT^ftTt? ruipo molči \>tiri • \&bogii moy\) <£[& cbou • c*/k> pouuerl ^ttuojnt- lod la "Zuam dubJ^cv -pu^nc arbcup^ priei* trt imcru- edirtbo^ T>oju u^e mo * Tlifritb ruc • iujcb ^ ^ feftb * "vrartbtmb* V^ntci/rvp tfc> / Zuor t rtebo*W> emlo • Tofe t£co te¬ ga. rmlo^tn * Ifccr ? rnAru^e?* lfc£*> mic V>aI)cIa isoe~v pe TpV* lufeb bojibZL di-- 'rys*&r : . Mgau T^r t • » AjlAcom^ruc- "VltckcgA*^. mfle^Žr' cUtiwi nG ^UcLptti • \|u^m A^riic. ramen ’ m e^rtdcn luu^emltcUcUnt ffc nUadtnan dtrrc icfcm 'ZTUOpt ^nuuo frccfrutm^. nftma Wm och**^ ime strciA ■ igtUfc jm uc-ncfc xfen UrSafc dcf^odn- S tuutn dpdvmfZ nego chne-Tg? 1 tnrmim - comnfdo tifLeero i^oouucdcn cWt-"W* \so{c mtlv*fyVt *VtJl pofufo u£x motA alo uiic*(y l mor A det*! * Imoie porm^ IcntC' Imote mote “Cel<>' Imoi . * ! ftmurr • Uncvu dti^ ^fi fbc boji 4?*rnt- ife \c%* rusfL o , L Aur&np lu^Zem 4 ? to|1 jnott? «jp tmAm ccbc rncbofe pe/tedt/l vDa* bofe g^^podt xuucnu v •v p rimf ^aitdtaru nucbmif j-edrr c^tcfAc{^ytixzzir hvnuf-fcfhutta ' -nf' etn yu&f’ i\rvpxixrtaf 'tnpemvr fblcmnmtnf HrPPuurr& ^ffc ■ptr*r c&ler%cL\ -cAtdtf ^rtijlbi nvMt trtbeeiHtutttT' S* ed AutiriA dtfpcKh-u? ktimjrui^ mftmrru? ^ ^ nja utiltate cictnnf uftfc»f o/ . » .. - | -tkltr in trnu-immutaT** duu rum AvuUm- eynr& pah*; cfttvgd t i ■ * . *' ' •* j^«*ru?rtf Addcr? pnfRmuS • . o pm dern ■ % * ^ *»♦ —j*/* * ftnu* JUc fefhunafifiiSr rhamc 4*d^Ulilr. t*und& iu>Ui[c