256
Helena Kuster Kopač
Univerza v Ljubljani, Slovenija
Oblikoslovno-skladenjske značilnosti visoko specializiranih besedil v nemškem 
in slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru – prevodoslovni vidik
Prispevek obravnava oblikoslovno-skladenjsko podobo  nemških in slovenskih strokovnih 
besedil visoke stopnje specializiranosti. Spričo njihove glavne funkcije, ki je informativnost 
v najširšem pomenu, gre z ozirom na potrebo po optimizaciji tvorjenja besedil pričakovati 
upoštevanje splošno veljavnih stilnih značilnosti strokovnega ubesedovanja z visoko stopnjo 
specializiranosti, ne glede na strokovno vsebino. Gre za stvarno in zgoščeno posredovanje 
informacij z eksplicitnim prikazom logičnih zvez med propozicijami. 
Protistavna analiza oblikoslovno-skladenjskih prvin se v pričujoči razpravi opira na jezikovni 
par nemščina-slovenščina na osnovi dveh skupnih izhodišč: Zgodovinsko-razvojno se 
slovenski strokovni diskurz visoke stopnje specializiranosti, v katero se uvrščajo znanstvena, 
normativna tehnična in normativna pravna besedila, prišteva k nemškemu intelektualnemu 
stilu, medtem ko si z vidika sodobne besedilotvorne prakse obe področji prizadevata za 
optimizacijo po zgledu lingue france. Temeljni vzorec strokovnega mišljenja in konstruktivna 
zmožnost sistema se še posebno jasno odražata v znanstvenem diskurzu, zato razprava le-
temu posveča posebno pozornost. 
Korpusno podprta primerjalna analiza rabe nekaterih najbolj reprezentativnih oblikoslovno-
skladenjskih stilemov za doseganje zgoščenosti in brezosebnosti strokovnega izraza, kot so 
nominalizacija, stavčna kompleksnost spričo rabe predložnih zvez, raba trpnika in njegovih 
nadomestnih oblik, potrjuje iz prevodoslovnega zornega kota postavljeno hipotezo, da se v 
produktivnosti teh kažejo jezikovne in kulturno pogojene posebnosti. Rezultati kažejo, da je 
slovenski jezik v posameznih besedotvornih kategorijah za izražanje nominalizacije (zlaganje, 
tvorjenje zvez samostalnika in glagola z oslabljenim pomenom) in nekaterih skladenjskih 
kategorijah (tvorjenje razširjenih levih prilastkov ob izglagolskih oziroma izpridevniških 
posamostaljenjih) – v nasprotju z nemškim jezikom – manj produktiven. Navkljub dejstvu, 
da slovensko besedotvorje spričo (ne)zmožnosti tvorjenja večštevilčnih korenskih morfemov 
na različnih tvorbenih stopnjah pri podrednem zlaganju opozarja na temeljno sistemsko 
razhajanje obeh jezikov (Vidovič Muha 2011: 401ff), pa gre razlike v produktivnosti iskati v 
rabi, zaznamovani s tradicijo določenega kulturnega območja. Prav tako se tudi v odklanjanju 
popolne objektivizacije in abstrakcije v obliki brezosebnega izraza v slovenskem strokovnem 
diskurzu potrjuje vpliv slovenske besedilotvorne tradicije.
Kuster Kopač / Scripta Manent 12 (2018) 256