Navada je, da ob Novem letu pozabimo na težave katere smo v preteklem letu prebrodili in si med seboj zaželimo sreče in izpolnitev vseh želja. V krogu sodelavcev, v delovnem okolju pa je tudi navada, da napravimo obračun za nazaj, ugotovimo uspehe, analiziramo probleme in razloge za neuspehe, z namenom, da si zastavimo nove naloge, ki naj bodo take, da nam zagotovijo uresničitev naših želja. Skoraj v vseh jezikih je novoletna voščilnica ,,SREČNO NOVO LETO". Torej želimo si sreče. Beseda sreča pa je tista beseda, ki izraža vse lepo in dobro. Sreča pomeni lepo življenje, pomeni zdravje, pomeni prijateljstvo, pomeni mir in veselje. Pomeni pa tudi svobodo in vero v lepo bodočnost. Takšno srečo pa si človek lahko ustvari samo sam. Ustvarjati si moramo razmere v katerih bomo lahko svobodno delali in ustvarjali za svojo srečo. Zaradi tega si zastavljamo delovne naloge. Zaradi tega moramo spoštovati izvrševanje delovnih nalog, ker je to pogoj za dosego naših najsvetlejših ciljev, to je, da bomo srečni. V letu 1979 želim vsem članom kolektiva Žiri SREČO. KLADIVAR" OSNUTEK PLANA 1979 Z izdelavo letnega plana poslovanja za prihodnje leto smo pričeli že v začetku meseca oktobra. Takrat smo akceptirali minimalno metodologijo izdelave in si razdelili izdelavo posameznih parcialnih planov. Istočasno smo sprejeli tudi roke, do katerih naj bi bili posamezni delni plani izdelani. Po minimalni metodologiji je osnova vsem planom prodajni plan, ki mora temeljiti na raziskavi trga. Proučevanje trga je permanentna dejavnost, ki ima za cilj ugotoviti kdo so kupci naših proizvodov, kje so locirani, koliko, kdaj in kje kupujejo; istočasno je treba poznati njihove finančne zmožnosti in okvirne razvojne programe. Vzporedno s tem je treba proučevati tudi konkurenco, domačo in tujo. Prodajni plan je osnova za izdelavo plana proizvodnje, ki ga sestavljajo plan fizičnega obsega proizvodnje, plan potrebne delovne sile in plan koriščenja proizvodnih kapacitet. Temu sledi izdelava plana nabave doma in iz uvoza. Vzporedno s tem je treba izdelati še planske normative časa in materiala, planske kalkulacije, plan investicij in amortizacije, plan obratnih sredstev in koeficientov obračanja obratnih sredstev, plan potrebnih kadrov za celotno DO, plan štipendiranja in izobraževanja, plan režijskih stroškov. Sele, ko so izdelani vsi ti plani lahko izdelamo plan dohodka in njegove delitve. Trenutno smo v zadnji tretjini (po trajanju v dneh) izdelave letnega plana, ki pa v bistvu predstavlja glavni del. Zato so vsi podatki, ki jih navajam le aproksima-tivni, saj vemo, da šele delitev dohodka pokaže, kaj lahko oziroma moramo narediti v prihodnjem letu. Prav tako podajam samo res grobe in glavne kazalce, ker ostali podatki še niso znani. Vrednost fizičnega obsega proizvodnje naj bi znašala okrog 80 milj. din, (izračunana na osnovi netto prod. cen) ali 27 % več v primerjavi s planom za leto 1978. Največji porast obsega proizvodnje predstavlja program hidravlike, saj je večji v primerjavi s planom za leto 1978, kar za 140%. Vrednost prodanega blaga se giblje približno v istih mejah, kot vrednost fizičnega obsega proizvodnje. Le v primeru, da bomo prodajali zaloge iz letošnjega leta, bo nekoliko večja. Luznar Andra, dipl. oec. TEORIJA IN PRAKSA — NELOČLJIVI V skladu z razvojnim programom in srednjeročnim planom in investicijskimi naložbami v letu 1677 je DO „Kla- divar" Žiri že v letu 1977 pri Republiški raziskovalni skupnosti prijavila razvojno-investioijski projekt hidravlika, ki vsebuje nadaljni razvoj komponent za hidravliko. Celotna predračunska vrednost je din 23,250.000. Realizacija projekta je razdeljena v dve fazi: 1. raziskave, konstrukcija, izdelava protitipov, meritve, tehnološki proces v vrednosti 8,435.000 din. 2. nabava potrebne opreme in organizacija proizvodnje din 14,8115.000. Prvi del je že zaključen. Finansirala pa ga je Republiška raziskovalna skupnost 20 %, Ljubljanska banka 50 % in ..Kladivar” Žiri 30 %. Za uspešno realizacijo razvojno-inova-cijskega projekta Kladivar Žiri in Fakulteta za strojništvo podpisala samoupravni sporazum o medsebojnem sodelovanju na področju raziskovalno -razvojnega dela, prav tako pa je bil podpisan samoupravni sporazum med Kladivar Žiri in Železarno Štore o razvoju postopka vlivanja del za hidravlične komponente. Namen tega sporazuma je, da se dosežki znanosti in tehnike kar najhitreje prenašajo v proizvodnjo in se na ta način dosežejo pričakovani ekonomski in gospodarski učinki. Sodelovanje strokovnjakov Fakultete za strojništvo in strokovnjakov v podjetju ..Kladivar" Žiri naj omogoča, da se že v samem začetku, to je pri izbiri in oblikovanju raziskovalne in razvojne naloge uskladijo tehnološke in kadrovske možnosti združenega dela. Že v fazi raziskav in razvoja izdelkov, se mora proizvodnja tehnološko opremiti in pripraviti potrebno kadrovsko zasedbo, Ta del procesa pri osvajanju novih proizvodov pa zahteva finančna sredstva, katera se morajo zagotoviti že v sami fazi raziskav, kajti le tako lahko pričakujemo, da se bodo dosežki znanosti in tehnike odražali v naši gospodarski praksi. To pomeni, da mora biti politika raziskovalnih dejavnosti tesno povezana s politiko bank in finansiranja. Program raziskav in razvoja med Fakulteto za strojništvo in Kladivarjem Žiri na področju osvajanja komponent za hidravliko, kar predstavlja pomemben delež k razvoju naše strojegradnje. Razvoj strojegradnje sloni na spoznanju, da je dobro razvita strojegradnja nujen pogoj za uspešen razvoj o-stalih branž industrije. Osvajanje sodobne tehnologije in prenos tehnološkega znanja naših domačih strokovnih institucij In strokovnjakov v ostale veje industrije je možen le preko strojegradnje. Na ta način se tudi v veliki meri zmanjša odvisnost našega gospodarstva od industrijsko bolj razvitih dežel. Združena podjetja strojegradnje, v kateri je tudi DO „Kladivar" Žiri imajo nalogo, da v povezavi z znanstvenimi inštitucijami razvijajo proizvodnjo sodobnih strojev In naprav, sodelujejo pri povezovanju in prenosu tehnologije iz razvitih industrijskih držav, istočasno pa krepijo in razvijajo domačo industrijo strojegradnje in s tem povečujejo moč in trdnost našega nacionalnega gospodarstvo. Ambrožič Venče, ing. stroj. Ambrožič Venče, ing. stroj. STRELSTVO KOT ŠPORT IN ŠE NEKAJ VEČ Človek je že v pradavnini uporabljal pripomočke za svojo obrambo in obstanek. Ti pripomočki se razvijajo s samim razvojem znanosti in tehnike. Dokler ni poznalo človeštvo pripomočkov v obliki eksplozivnih snovi, se je stremelo za tem, da bi se napadalca odbijalo ali napadalo na večji razdalji, kakor na doseg roke. Tako poznamo v zgodovini takoimenovane fračarje, metalce kopja, lokostrelce in topničarje, ki so s pomočjo vzvoda metali debelejše kamenje na nasprotnika. Z razvojem proizvodnjih dobrin in tehnike se je tudi strelstvo razvijalo v dve smeri in sicer v smeri, ki so ga gojile armade in v smeri strelskega tekmovanja. Seveda sta obe smeri korakali z roko v roki in sta tako še danes v tesni povezavi. Tako imamo danes včlanjene v športne družine tudi predstavnike armade in to velja posebno v naši socialistični družbi, saj je strelstvo tesno povezano z vsesplošnim ljudskim odporom in je kot tako še kako pomembno. Saj vemo, da vojak teritorjalec ali vsak član socialistične družbe, če je dober strelec, mu tudi napadalec daje spoštovanje tako, da bo raje trikrat premislil ali se mu splača sprožiti napad, ker se lahko zgodi, da bo imel take izgube, ki ne bodo opravičile njegove napadalne težnje. Tako tudi v našem kraju deluje strelska družina Tabor, ki ima v svojem članstvu od pionirjev do najstarejših občanov Zirov. Člani se udeležujejo treningov in tekmovanj z zračno puško, tekmovanj z malokalibrsko puško in tekmovanj z vojaško puško kalibra 7,9 mm. V teh disciplinah dosegajo odlične rezultate, ki so plod redne vadbe in dobrega orožja. V drugih panogah, pa se ne morejo udeleževati tekmovanj in treningov, ker so ta orožja, zaradi previsoke cene družini nedostopna. Tako se tudi strelska sekcija Kladivarja, razen tekmovanj z malokalibrsko puško, udeležuje tekmovanj, ki jih goji strelska družina. Na teh tekmovanjih dosega sekcija Kladivarja zelo dobre rezultate, če ne celo najboljše v družini. O tem govore diplome in priznanja v podjetju. Naj kar naštejem nekaj rezultatov v letu 1978. Sekcija se je udeležila tradicionalnega tekmovanja v nočnem streljanju v Ljubljani, kjer je zasedla 32. mesto med 280 ekipami iz cele Slovenije. Udeležila se je tudi tekmovanja za ,,Zlato puščico" v družini in so člani sekcije dosegli lep uspeh, saj je bilo kar 5 članov plasiranih med prvih 10. Tekmovanje v čast Dneva borca — 4. julija je bilo naše najslabše tekmovanje v letošnjem letu, saj je bila ekipa komaj 5., med člani je bil najboljši na 3. mestu — — posamezno. Tekmovanje v čast krajevnega praznika Zirov, ki ga je organizirala naša sekcija pa je zopet pokazalo dejansko vrednost naših strelcev, saj so zasedli 1. mesto ekipno, kakor tudi posamezno. Tudi v okviru športnih iger Z RS so se strelci udeležili tekmovanja in to v moški in ženski konkurenci. Tu pa so se odrezale naše članice, saj so bile z nekoliko več športne sreče lahko tretje. A tudi četrto mesto ni kar tako, saj vemo, da so športne igre Z RS shod športnikov, ki predstavljajo več kot 10.000 članov ZPS iz 14 delovnih kolektivov. Tudi v bodoče se želi, da bi delavci ,,Kladivarja", ki so tudi strelci dosegli dobre rezultate na športnem tekmovanju, kakor tudi, da se bi pomnožile vrste strelcev, ker le tako se bo tudi dvigala kvaliteta in množičnost za kar ima strelska družina Tabor eno od prvih nalog v kraju. Gladek Vinko Z VRVJO IN KLINI NA BLEGOŠ Kdor le količkaj pozna Blegoš, bo pri priči ugovarjal: ,,Le kaj imajo z Blegošem opraviti vrvi in klini? Gora je nizka, saj se dviga iznad morja borih 1563 metrov. Ni strma, saj se po njenem temenu pasejo krave. Na planino, ki se razprostira le malo pod vrhom, se lahko človek pricijazi kar z avtomobilom. Tistih nekaj skal, ki so raztresene po njegovem pobočju pa lahko prepleza vsako otroče!" Vse to je res, vendar pa je ple- šasti Blegoš doživel, da je nekaj prismuknjenih butic šarilo po njegovih pobočjih z razno plezalno navlako. Takole je bilo: Nekega lepega dne je prišel k meni sodelavec Rajko, ki je doma iz Volake pod Blegošem in mi pričel pripovedovati o neki podzemeljski luknji, ki naj bi se nahajala nekje gori v njegovih strminah. Ne vem ali je slabo spal, ali pa ga je nemara celo pičila kaka strupena žuželka, ker si je vtepel v bučo, da se bo spustil v to luknjo in jo raziskal. Pričel je nagovarjati še mene, naj mu pomagam. Ker sem vedno pripravljen na vsako neumnost, me ni bilo treba dolgo prositi. Nahecala sva še korenini z Breznice Staneta in Mirana, ter Tonača, ki so takoj obljubili, da bodo pomagali. V soboto smo se že zelo zgodaj našli na dogovorjenem mestu. Posedli smo v avtomobil — tako namreč pravi tistemu kupu zarjavele pločevine njegov lastnik Miran, in se zapodili po dolini. Naša plezalna oprema je bila kaj skromna: nekaj gasilskih pasov, dve dvajsetmeter-ski reševalni vrvi, nekaj čalad, ena plezalna vrv, veriga, drvarski škripec in nekaj ročnih baterijskih svetilk. Na Hotavljah smo zavili iz Poljanske doline in priro-potali v Leskovico. Tu smo zavili na gozdno pot, ki vodi navzgor globoko v blegoške gozdove. Na ravni jasi imenovani v Ogradih se cesta konča. Tu je še pred vojno stala žaga, o kateri pa danes ni več sledu. V Ogradih smo zapeljali razmajani Miranov avtomobil v senco mogočnih krošenj starih smrek, pobrali iz njega ropotijo in se odpravili navzgor. Tu se je izkazal Rajko, ki nas je vodil. V otroških letih je tam okrog pasel ovce, zato pozna Blegoš bolj, kot svoj lastni prazni žep. Do cilja naj bi po njegovem imeli kakih petnajst minut zmerne hoje. Razdrapan kolovoz, ki ga dandanes nihče več ne uporablja, nas je vodil skozi stare smrekove gozdove, zdaj navzgor, zdaj čez grape, pa spet navzgor. Za seboj smo imeli že dvakrat po petnajst minut prav nič zmerne hoje, o luknji pa niti sledu. Ker smo začeli sumiti, da nas vleče za nos, se je Rajko izgovarjal, da je od takrat, ko je on tekal po tistih bregovih za ovcami, preteklo že mnogo vode, pa tudi gozd je bolj zaraščen. Izbral je drugi kolovoz, na katerega smo naleteli sredi gluhega gozda, ko pa je zmanjkalo še kolovoza, je krenil po eni izmed številnih steza, ki so vodile na vse strani. Trapali smo po njej gor in dol, dokler ni zmanjkalo še nje. Naš vrli vodnik nas je povedel skozi gozd kar na slepo in kmalu ni vedel več, kam naj se obrne. Tedaj se je razjezil Miran: ,,Če si se hotel z nami norčevati, bi to lahko storil v dolini, ne pa, da si nas privlekel gor v Blegoš. Ako mi takoj ne najdeš tiste jazbine, jih boš dobil z vrvjo po grbi, da boš ves klobasast!" Prijatelj je menil, da ima klobase sicer rad, vendar pa sploh ne takih, katere ostanejo na koži po udarcu z vrvjo. Izgleda pa, da je grožnja zalegla .kajti ni minilo pet minut, ko smo obstali na robu zijajočega brezna, ki je izginjalo v globini. Na vrhu ima odprtina kakih 15 metrov premera, ki pa se kmalu precej zoži. Nahaja se na nekem se-delcu, ki ga tvorita glavno Blegošovo pobočje in neki stranski greben. Kraj je poraščen z bukovjem, tu in tam se nahaja kaka smreka. Tej okolici pravijo domačini Kramarjev laz. Po imenu sodeč je nekdaj morala biti tukaj čistina, kjer so kosili, ali pasli živino. Obstali smo torej nad breznom in nemo zrli v temno globino. Nekdo je vrgel kamen in njegovo trkljanje, ko se je odbijal od kamnitih sten, je votlo odmevalo in se izgubilo nekje v osrčju zemlje. Pogum nam je upa- del, kajti stvar le ni izgledala tako nedolžno, kot smo si predstavljali. Tonač je prvi stisnil rep med noge: ,,Raje si dam vrtati luknjo v koleno, kot pa, da bi se brez spovedi spustil tja dol." Lotili smo se dela. Z verigo smo pritrdili škripec na debelo smreko, ki je rastla tik na robu brezna, skozenj pa napeljali plezalno vrv. Miran, ki smo ga določili, da se bo spustil prvi, nas je pri tem sumljivo opazoval. Venomer je tipal verigo, če slučajno ni popustil kakšen člen. Nazadnje, ko se je prepričal, da je veriga v redu in da je delo strokovno opravljeno, pa je spustil eno svojih najpametnejših: ,,Dobro, vrv, škripec in veriga so v redu in bodo zdržali. Kaj pa, če se izruje smreka?" Menili smo, da te nevarnosti ni, seveda, če bo imel zaprta usta. Če pa bo venomer gobcal, kaj lahko pride do nesreče, saj je takrat, kadar govori tako ,,težak", da bi ga človek raje nosil navkreber, kot navzdol poslušal. 2e smo ga hoteli navezati na vrv, pa se nam je uprl. Menil je, da je čas za pošteno malico, saj smo preplezali skoraj polovico Blegoša, predno smo našli preklicano luknjo. Takoj smo ga spregledali, da se je podelal in si hoče z malico pridobiti čas. Če že ima polne hlače ni treba, da bi imel še poln vamp. To naše zbadanje ni nič pomagalo. Miran je vztrajal pri svojem. Tako tudi nam ni kazalo drugega, kakor da smo odvezali nahrbtnike in potegnili iz njih klobase. Po malici pa se je pričelo zares. Ker si Miran ni mogel izmisliti nobenega pametnega izgovora več, si je opasal gasilski pas in se navezal. Pričeli smo ga spuščati. Sprva je plezal navzdol brez naše pomoči, ko pa je izginil čez previs, je zabingljal na vrvi kot zrela hruška. Tonač je kričal v globino: ,,Sedaj pa obljubi, da boš v lini plačal škaf vina, drugače se lahko zgodi, da nam vrv zdrsne iz rok." Odgovor, ki je priplaval iz brezna ni bil nikakršna obljuba, ampak nas je poučil, da se Miran ne da ugnati v kozji rog: ,,Zastonj se veselite, da boste pili na moj račun, ker mi nič ne morete, saj se držim za vrv." Ob tolikšni iznajdljivosti in modrosti, bi se nam Salamon počutil bedaka. Vrv je enakomerno tekla skozi škripec. Ko nam jo je v rokah ostalo le še kak dober meter je Miran sporočil Iz globine, da je dosegel dno. Povedal je tudi, da je odkril stranski rov. Izvlekli smo vrv in sedaj sem bil na vrsti jaz. Navezal sem se in že so me prijatelji pričeli spuščati. Kaj kmalu sem se znašel ob Miranu, ki je čepel v skalni duplini, da ga ne bi poškorovalo padajoče kamenje, ki se je prožilo pri spuščanju. Dno brezna je bilo pravzaprav nekaj metrov niže, midva sva pristala na velikem kupu vej, listja in grušča, ki se je v toku časa nagrmadilo na dnu. Zlezla sva s kupa do nasprotne stene, kjer je nekaj metrov nad nama zijala odprtina stranskega rova. Splezala sva po steni do njega, kar pa ni bilo težko, ker je skala precej razčlenjena in nudi dovolj oprimkov. Rov je bil ozek in nizek, da se človek ni mogel niti pošteno zravnati. Splezala sva še po njem, vendar pa se je končal že po kakih petih metrih z navpičnim breznom, ki je zijal v globini. Legel sem na trebuh, Miran pa me je držal za noge, da sem se lahko nagnil čimbolj nad brezno. Posvetil sem navzdol in ugotovil, da se dno nahaja kakih 15 metrov niže. Opazil sem tudi nekaj stranskih rovov, ki so z dna vodili na vse strani. Brezno pa se je nadaljevalo tudi navzgor. Ker so stene bile previsne, sva morala odnehati. Vrnila sva se nazaj v glavno jamo, kjer sva ugotovila, da so nama prijatelji izvlekli vrv. Tedaj pa je prišlo njihovih 5 minut. Prav lepo sva jih prosila, če jim smeva plačati vsak en škaf vina, predno so se toliko omehčali, da so najino prošnjo sprejeli. Šele potem sva dobila vrv. Ko pa so naju izvlekli na svetlo, je Miran iz jeze hotel napraviti požirek domačega, zato je odvezal nahrbtnik in izvlekel čutaro. Lahko bi si prihranil to delo, ker je bila učtara seveda prazna. Potuhnjeno hahljanje prijateljev nama je dalo vedeti, da žganje ni izhlapelo v zrak. Tistega dne torej dna nismo dosegli. Zmenili pa smo se, da se čim prej vrnemo s potrebno opremo. Ni minilo 14 dni, ko smo zopet iskali bljižnico v Blegošu. Tokrat nas je bilo osem. Kmalu smo stali na robu brezna. Pritrdili smo škripec in pričelo se je spuščanje. Do prvega dna se nas je spustilo pet, trije pa so ostali zgoraj, da nas po končani akciji izvlečejo. V stranskem rovu smo zabili klin in vpeli v vponko še drugi škripec. Miran, ki je bil spet na vrsti za spust, je dolgo otipaval klin, ki je lepo držal v poklini. Nismo ga prej spravili v luknjo, dokler ni zabil še en klin. Še dobro, da sem ostale kline skril, drugače bi z njimi naježil vso jamo. Ko je Miran izginil čez rob, je takoj obvisel na vrvi. Po kakih 15 metrih je dosegel dno. Spuščanje je bilo zelo težavno, ker je bilo ob škripcu zelo malo prostora. Ko smo izvlekli vrv, sem se navezal še jaz. Kot bi trenil, sem se znašel na dnu ob Miranu, ki je takoj pograbil konec vrvi in jo privezal na skalni rogelj. Onim zgoraj očitno ni prav nič zaupal. Pričela sva z raziskovanjem stranskih rovov, kar pa je bilo brezuspešno. Vsi so se namreč končali že po par metrih. Samo eden je vodil poševno navzgor. Splezala sva po njem, dokler najine svetilke niso otipale strop. Tako torej, skrivnost jame na Kramarjevem lazu je bila razjasnjena. Ker na dnu nisva imela kaj početi, so naju prijatelji izvlekli. Izbili smo kline in se splazili v glavno brezno. One zgoraj je pošteno ogrelo, preden so izvlekli naših pet trupel na svetlo. O tej jami krožijo tudi pripovedke. Nekoč naj bi vanjo padla dekla, ki je iskala zablodeno kravo. Čez dolgo časa pa je izvir v Volaki prinesel na dan njene kosti in obleko. Pripovedka pa je očitno plod domišljije, ker v jami ni nobenih podzemeljskih voda. Po našem približnem merjenju, naj bi brezno bilo globoko okrog 60 metrov. Ker je bilo lepo sončno vreme, smo pospravili našo kramo v nahrbtnike in jo mahnili še na vrh Blegoša. Po neskončnih blegoških gozdovih smo rinili naravnost navzgor. Kmalu smo dosegli pašnike na Leskovški planini, kjer smo naleteli na trop krav, ki so se mirno pasle po planini. Kmalu smo prisopihali do požganega hleva, kjer je prizadevno loško planinsko društvo zgradilo novo kočo na starih temeljih. Potem smo jo po grebenu pobrisali na vrh, kjer smo polegli v travo in se razgledovali. Z Blegoša je ob lepem vremenu prelep razgled na vse strani, posebno pa še na škofjeloško hribovje. Spredaj goli Koprivnik, potem poraščena Mladi in Stari vrh, raztegnjena Gabrška gora, ter čisto v ozadju koničasti Lubnik. Lepo se vidi tudi Malenški vrh ali Gora, ki jo opisuje Tavčar v povesti ,,Cvetje v jeseni." Ker smo bili ravno jamarsko razpoloženi, smo raziskali še bunker, katerega vhod smo našli malo pod vrhom. Blegoš je precej pozidan s temi utrdbami, saj je tudi tu čez vodila slovita Rupnikova linija. V zadnji steni bunkerja je zijala črna odprtina in vodila v notranjost Blegoša. Vstopili smo v gosjem redu in izginili v rovu. Miran, ki smo ga uporabljali za poskusnega zajčka, je seveda hodil spredaj. Sredi rova se je obrnil, da bi videl, če mu sledimo, tedaj pa je padel v globok jašek in si razbil koleno. Čeprav je znano, da papir vse prenese, pa si njegovega pridušanja le ne upam zapisati. Podzemeljski hodnik pa nas ni pripeljal daleč v notranjost. Po nekaj minutni hoji je ostro zavil in kmalu smo prilezli na svetlo iz bunkerja, ki je bil le par 10 metrov oddaljen od tistega, kjer smo vstopili. Veseli in zadovoljni — razen nesrečnega Mirana seveda, smo se vračali v dolino. Mimo nove koče smo zavili na markirano pot, ki vodi v Leskovico. Sledili pa smo ji samo do Jelencev. To je gozdna jasa obdana s stoletnimi smrekami, kjer izvira kristalno čist studenec. Na njej sta dve razpadajoči koči, kateri sta nekdaj služili za bivališče gozdarjem in drvarjem. Potem smo zopet zavili na levo, da bi prišli do svojih nahrbtnikov, ki smo jih pustili ob breznu. Tu se je zopet izkazal naš vodnik Rajko. Po stari navadi nas je vodil čez grape gor in dol, dokler še sam ni vedel, kje se nahaja. Verjetno bi iskali nahrbtnike še dandanes, če se ne bi razjezil kruljavi Miran in ga poslal na rep kolone. Tako smo vendarle našli pot do Kramarjevega laza, kjer smo še zadnjič pogledali v temno žrelo pod seboj. Vsi, ki smo sodelovali pri spuščanju v brezno, smo zaposleni v Kladivarju in zato ni čudno, če smo naše spuščanje imenovali ,.Akcija Kladivar 77." Pečelin Matevž KDAJ SE LAHKO REKREIRAMO PANOGA DAN I URA PROSTOR SPLOŠNA VADBA moški + ženske PONEDELJEK 20.00 - 21.00 SPODNJI HODNIK ČETRTEK 19.15 - 20.00 TELOVADNICA SPLOŠNA VADBA ženske PETEK 19.15 - 20.00 SPODNJI HODNIK VADBA ZA HOJO IN TEK NA SMUČEH moški + ženske SREDA 19.15 - 20.50 TELOVADNICA NAMIZNI TENIS moški + ženske TOREK 19.00 - 21.00 SREDNJI HODNIK ČETRTEK 19.00 - 21.00 SREDNJI HODNIK KOŠARKA REKREACIJA moški + ženske PONEDELJEK 20.00 - 21.40 TELOVADNICA KOŠARKA TRIM EKIPE moški PETEK 18.25 - 20.00 TELOVADNICA ODBOJKA moški + ženske ČETRTEK 20.00 - 21.40 TELOVADNICA Še nekaj pripomb: 1. Najemnino plačujejo sindikati v predvidenem razmerju udeležbe na rekreaciji. Od nas je odvisno, če bo denar dobro izkoriščen. Zato ob vsaki priložnosti pojdimo v telovadnico, saj je zato zgrajena — — koristi pa bomo imeli predvsem sami. 2. Najemnina ni poceni, zato izkoristimo ure kar najbolje. Ker garderobe dovoljujejo, ste lahko ob označeni uri že oblečeni v ustrezno opremo. 3. Da bi rekreacija potekala brez težav in bi telovadnica ostala uporabna čim dlje, opozarjamo na red in pravila za uporabo telovadnice. Obešena so na vhodnih vratih. 4. Vhod za vse uporabnike je skozi poseben vhod nasproti Elektro v telovadnico. Izjema je namizni tenis, kjer je vhod mogoč skozi šolski vhod na nasprotni strani. S FOTOAPARATOM NA SINDIKALNEM IZLETU Izlet se je pričel običajno kot ostali delovni dnevi. Pravzaprav je bilo običajno samo zbirno mesto, medtem, ko je bil čas odhoda napovedan za ob pol šestih. Zato so nekateri tiste pol ure nadoknadili kar na avtobusu Na Pohorju sta nas pričakala sonce in kosilo. Obeh smo se razveselili, še najbolj pa ,,steklenic , ki so spadale h kosilu. Bila je namreč Martinova sobota . . . Marsikdo si je želel, da bi imel tak razgled tudi v podjetju in ne samo na sindikalnem izletu (pa ne tisti spodaj) m V Mariboru smo si najprej ogledali Metalno. In sicer proizvodnje in gostinske obrate. V ,,prvih" smo videli marsikaj zanimivega, v naslednjih pa smo celo poizkusili, kako tam delo poteka. Zato so slednji ostali marsikomu bolj živo v spominu Pravijo, da je mariborski Akvarij evropsko znan. Mi smo se tega zavedali, zato se nismo tam zadrževali predolgo, da bi lahko prišli na vrsto še ostali Evropejci. Drugič smo pa tam videli tudi take ribe in ribice, ki jih v vsakdanjem življenju ne vidimo, zato se jih splača ogledati CENZURA In to naj bi bila fotografija ob zaključku izleta. Upam, da se bodo nekateri vseeno prepoznali na njej . . . Temelj Franc ZIMA Sneg Človek pokvarjen si. Zaprti ste s svojo belino Govorjenje je tvoje v svoj spomin je kakor hrumenje. in iščete srečo Jobstov pianino. Iz odprtih ust ti na ta način. Čutiš lepoto. naslada beži Zahotelo se vam je Z žarki od sonca in se ti smeji. in dobili ste. zima Mesto je polno Ljubi starši, prepojena, ni narejena. vseh laži. bratje, sestre; Še morje se Človek oprosti LJUDJE: utopilo je, čas beži, kričal bom, ko hlad je toploto misel se tvoja da to ne gre! obje v s svojo lepoto. naj izpremeni. Zima, zima odhajaš ti ■in puščaš za sabo pomlad in ljudi. Kopač Franc V LJUDSKI MENZI V decembru so v Ljudski menzi ugotovili, da so močno pod planom, pa še abonenti se pritožujejo nad okusom hrane in počasno postrežbo. Staknili so glave in se dogovorili, da je vsak odgovoren za doseganje plana in da se bodo vsak po svojih močeh potrudili. Nato pa se je zgodilo . . . Pokuševalec hrane šefu menze: Abonent je pripravljen namesto naročenega kosila pojesti tudi enolončnico, če bo kmalu dobil. Sef menze: Nemogoče, kuhinja je preobremenjena, kvečjemu za večerjo. Šef kuhinje: Seveda je možno, če bo počakal kakšno uro, le makaronov — polžkov nimamo, ki so v receptu. Ekonom: Polžki so nabavljeni in jih mora imeti kuhar na pultu. Kuhar: Pri meni ni nobenih makaronov - polžkov. Nato se zberejo šef menze, pokuševalec hrane, šef kuhinje, ekonom, kuhar in še kdo, pregledajo kuhinjske pulte in najdejo dovolj makaronov — polžkov. Kuhar: Ja, polžki so že res, samo na škatli piše, da so špageti, ki pa niso v receptu . . . Abonent je menda dočakal enolončnico, vprašanje je, če je še imel apetit in če se je za nekaj časa preobjedel (v tej menzi), kako pa je menza dosegla plan pa je najbrž jasno — saj je bila enolončnica na celotnem jedilnem listu najpreprostejša jed. Bogataj Miha Modul krmiljenja pehala - MKP-50 Največji v družini modulov, nazivne velikosti 50. Konstruiran in izdelan je v Kladivar-ju. Prirejen je za krmiljenje predvsem vertikalnega cilindra pehala, s funkcijo varnostnega in izpustnega modula. Vgrajuje se na večje hidravlične preoblikovalne stroje. (/5/ A/A /°/A3A///C / AJa c/esno v (era vati no levo brez kravate . Poročila se je Mohorič Vida. Iskrene čestitke I ODBOR ZA INFORMIRANJE: Temelj Franci, Teržanj ing. Hubert, Dolenc Martina, Vidmar Janez, Kacin Ciril ~I O X S' 2 ° 2' S I 1 " •r 5 S 5' 5 2 >j o < O > m 5 C vs s J 1 ■n < £ $ * 5 š = © O- S a * v. 5 H "V m < •» x d - j i * > | > 2 2 2 s| » o! s * w S "* 3 ^ rE i £ ? X £ 33 -. ^ 5 5 ^ 5: * 2 | o ~ S £ ^ š 2 3 ^ N 5 *" 5 * * 1 g g 11 r 3 >■ * m t>. x 2 * _ - S N X £ £ m ^ > 70 r* ^ C ° » 22» *; M 5 S; I $ ? s a 5 ?! ^ E S N 1 5 n! Š --# ** S g 1? @ I | ? 2 2 2' ~ ? £ 3 *■ B 2 * 5 o > 5 3 5 2 r? 1? s »“ > " 3 J S 5 2 ? -i <3 o t U'f s i' 2 I s. _x l£2 5 ^ *N Z. i;j • to ^ o >. 3 S N N c. *" ^ 2 s I p o X |' * ž Bs L- ^ ŽE 5 |° 5 E 2 70 TT| to I 2 s S ° 2' t 5 O § 3. S N > 1 l ? H 3 ^ e H * x s 2 r 2 1 - s 1 E e: ^ > X 5 . z: h • r. S £ 2 5 £3 ?S 5 V n x ® H S S 1 * 2 »i rt) ?5 a rs X g 15 rri i> N ^ : »i I S 3 ” ? 5 I ly% 5 rn •5 * 2 S'| J O l-”| 2 I