Moji napori, uspehi in neuspehi. Spisal Ivan L»p»jne. (Dalje.) Tretja slovenska posojilnica je bila v Šoitanju, registrovana 2. oktobra 1874; četrta je bila registrovana ljutomerska posojilniea, ki je bila 27. oktobra 1874 vpisana v zadružni register; peta je bila pa registrovana metliška, in sieer 28. decembra 1874. Pravzaprav zaslužiljutomerska posojilnica, da ima glede na starost pridevek „_} r v a", zakaj stemimenom (posojilnica) je bila ona prvi slovenski denarni zavod. Ustanovljena je bila namrež že leta 1872., toda po svoji juridiški vrednosti ne kot zadruga, ampak najprvo kot društvo, ker nismo imeli v Avstriji takrat še zadružnega zakona. Ustanovitelj ljutomerske posojilnice je bil sicer okrajni načelnik Ivan Kukovec, a pri njenem krstu sem kumoval tudi jaz, ko sva skupno ugibala, kako bi jo krstila, ali za hranilnico ali založnico ali posojilnico. Obveljala je firma ,,Okrajna poscjilnica". Ko se je bilo treba pristopivšim članom v smislu zadružnega zakona lastnoročno podpisati, sem prišel jaz prvi (a to le po naključju) v dotični register. Temu naključju se imam .ahvaliti, da se lahko (toda ne po zasluženju) baham, da sem bil prvi član prve slovenske posojilnice, pri kateri sem potem res nekaj let funkcioniral kot podpredsednik. Uspešno delovanje ljutomerske posojilnice me je izpodbudilo, da sem bil po preteku 7 let (1878—1885), odkar sem se preselil na Kranjsko, ustanovil v Krškem pred 22 leti BOkrajno posojilnico11, ki jo neprenehoma vodim od njene ustanovitve do danes, in to Dajprvo kot tajnik, a že več let kot ravnatelj, kar je po splošnem zatrdilu ljudstvu v krškem sodnijskem okraju jako v korist, meni pa tudi. Ker se je bilo treba v Ljutomeru in v Krškem praktično baviti s posojilništvom, sem začel tudi njegovo teorijo študirati, prebirati nemške strokovnjake (Sehulze-Deliztsch, Raiffeisen) in veliko pisati v slovenskib. časopisih o posojilništvu. Ker je bila ,,Zreza slovenskih posojilnie'' v Oelju pred leti prenehala izdajati svoje glasilo nZadrugo", sem spisoval jaz prve letnike »Letopisa slovenskih posojilnic" (6 tečajev) in izdal 1. 1895. -Navod o snovanju in poslovanju slovenskih posojilnic", katera knjiga izide te dni v drugem natisku pod naslovom nSlovenski posojilničar". Zveza slovenskih posojilnic v Oelju je posojilaice, ki so se ji pridružile, že pred leti nadzorovala. V njenem imenu sem pred 10. leti in več nadzoroval in ustanovil več posojilnic na Kranjskem in na Primorskem. Iz Iastnega nagiba sem v teh deželah in na Štajerskem ustanovil (ali sodeloval pri ustanovitvi) kakih 25—30 posojilnic. V pouk posojilnicam sem izdajal osem let (do konca 1906) mesečnik nSlovenska zadruga", pri katerem sem moral jako paziti, da ni bilo materialDe izgube. Pouka sem posojilnicam sicer veliko podajal, a to jim ni zadostovalo. Od MZveze" v Celju so zahtevale tudi dename podpore. Ta -Zveza" pa je bila vkljub mojemu očitaiiju do 1. 1906. le društvo, ki se ni pečalo z denarjem. Ker v letih 1894—96 ni hotela postati denarna centrala, sem ustanovil takrat jaz s pomočjo zvestih tovarišev v Krškem .Centralno posojilnico slovensko". Ker se je pa 1. 1906. vendar \ Oelju ustanovila nZadružna zveza" kot osrednja denarna zadruga, pri kateri sem jaz odbornik in avtoriziran revizor, je prevzela ta nova zveza poleg nadzorovanja vse tiste agende, za katere je bila ustanovljena krška .Centralna posojilnica", ki bo pri svojem bodočem občnem zboru odločila, koliko časa bo še poslovala. Posojiluištvo, ki je poglavitni del zadružništva, se je na Slovenskem uvajalo le počasi. Domoljubai možje so se sicer dolgo trudili, a uspeh je bil le majhen. Do leta 1890. nekako e ni bilo naše posojilništvo posebno razvito. Preeej se je pa okrepčalo v letih do 1895 zlasti, ker so se tudi slovenski posojilničarji začeli posluževati zakona z dne 1. junija 1889 (Raifleisenski zakon). Snovanje slovenskih posojilnic od strani domoljubov, osobito celjskih veščakov, je imelo čisto patriotičen namen, t. j. da bi se Slovenci gospodarsko opomogli in narodno zavedli ter postali tako gospodarsko neodvisni od tujcev. Med Slovenci sta bili že pred letom 1895. dve politiški stranki, kakršni sta še sedaj (klerikalna iu liberalna). Snovatelji in opravitelji slovenskih posojilnie se pa vobče niso ozirali na ti politiški struji. Vendar je bilo opaziti takrat, da so klerikalci mislili, da so tisti Slovenci, ki jim niso pritrjevali, zaraditega tako močni in samozavestni, ker snujejo in opravljajo svoje slovenske posojilnice. Zaraditega je^začela snovati pred 10 ali 12 leti tudi klerikalna stranka posojilnice. Pri tem snovanju je stranka preveč hitela. Kopirala je najprvo pri vsem svojem delovanju Oeljane. Očitno je bilo videti, da je imela pri tem svojem delu tudi sebične, strankarske namene. To se je pokazalo posebno v tistih krajih, kjer so že bile posojilnice ustanovljene in opravljane od takih mož, ki so bili glede politike nepristranski. Ustanavljanje konkurenčnih posojilnic v takih malih krajih je bil očiten madež klerikalne stranke. Grajati se pa njeno delovanje v drugem oziru ne sme, ker je bila ustanovila poleg nepotrebnih konkurenčnih na stotine drugih, potrebnib. in koristnih zavodov te vrste. Še večjo napako, kakor z ustanovljanjem konkurenčnih posojilnic si je bila pa vendar nakopala s prenagljenim snovanjem kmetijskih in konzumnih zadrug. Okolo leta 1900. so namreč rasle na Kranjskem denarne in nedenarne zadruge kakor gobe po dežju. Nedenarne zadruge so bile skoro povsod v slabih rokah ia so propadle po preteku 4—5 let večinoma popolnoma. — Zadružništvo je pa vkljub temu velika dobrota za ljudstvo, čeravno je bilo na Slovenskem nekaj časa le vzrok in podlaga hudemu politiškemu prepiru. Kakor sem imel pa jaz veliko let za načelo, posredovati med politiškimi strankami, na Slovenskem, tako sem tudi glede zadružnega vprašanja večkrat porabil priliko, da sem tudi v tej točki posredoval. Leta 1905. sem pisal n. pr. v »Slovensk zadrugiB v tem vprašanju takole: Opazovali smo v poslednjem času z veseljem, da ni več tako velikega nasprotstva pri slovenskih politikih na Kranjskem, kadar je govor o raznih gospodarskih organizacijah. Na Kranjskem imamo namreč v tem oziru velikanske inštitucije. Pred vsem nam je omenjati c. k. kmetijsko družbo, ki ima ogromno število članov in vse polno podružnic ter glavni odbor, ki se že veliko let odlikuje z izbornim delovanjem. V to družbo so se bili svoje dni klerikalci zakadili — pa na srečo brez uspeha. Nasprotno so se pa tudi liberalci skoro brezuspešno zaganjali v lepe naprave zadružne organizaeije klerikalne stranke. Zakaj tudi ta korporacija je v svojem jedru in bistvu hvalevredna, ako ne poseza v politiko. Podpira jo nekoliko centralna vlada moralno in materialno. Te gospodarske inštitucije so si bile kakih 10 let diametralno nasprotne in se pobijale, da je bilo grdo. Letos smo pa bili zapazili z zadoščenjem, da se kmetijska družba, o kateri se je vedno trdilo, da je v liberalnih rokah, približuje klerikalni zadružni gospodarski organizaciji. To približevanje je slednja pozdravila in sprejela z veseljem. Vse to se je vršilo o priliki letošnjega občnega zbora kmetijske družbe, kjer se je pripoznala potreba ene in druge organizacije, t. j. kmetijske družbe kakor pospeševateljice kraetijstva v tehničnem oziru, zadružne in gospodarske zveze pa kot pospeševateljice narodnega gospodarstva v trgovskem oziru. (Dalje.)