Poštnina plačana v gotovini. Leto XX. št. 45. Dolnja Lendava, 5. novembra 1933. Cena številki 1 Din. Naročnina na sküpni naslov letno 24 Din ; na posamezni naslov letno 80 Din. V inozemstvo : letno 65 Din. Z M. listom letno 100 Din. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo v Dolnji Lendavi. Uprava v Murski Soboti, Križeva ul. 4. Štev. položnice 11806. Cena oglasov: stran : cela 400 Din., pol 200 Din., četrt 100 Din; mali oglasi do 20 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din.; med tekstom vsaka reč 2 D. Pri večkratnoj objavi popüst. Gde so zdaj ? Te svet je ladalo že dosta mogočnih vladarov, obsijalo z modrostjov dosta vučenjakov, razveseljavalo s sladkimi pesmami i igrami vnogo pesmarov i goslarov, v smeh spravilo nešteto prekšenikov. Milijoni so šli, se gnetili za ednimi i drügimi. Pa je ostao šteri med temi, ki so milijone vlekli za sebov? Nieden ne. Ne, ki je vlekeo, ne, ki se je dao vlečti, vsi so preminoli. A k pitanje nastane, gde so zdaj ? Što zna dati istinski odgovor na to pitanje? Samo Bog. Samo tisti, ki je vsemi dao i vsemi vzeo živlenje. On, ki je pravo, da je „Pot, Pravica i Žitek“, On, ki je razglaso „Jaz sem vstanenje i živlenje.“ On pa vči, da nišče ne pride k njemi, dokeč ne plača zadnjega filera. Trplenje čaka človeka po smrti. Bog svoje dike nikomi ne da, glasi sam že v staroj zavezi. Človek pa to diko rad jemle. Prisvaja si tisto oblast, štera ide samo Bogi. Njegovoj voli se nešče podvrčti. Išče sebe. Sovraži, tlači brata svojega. Smilenje čaka, gda je sam ne deli. Žele, da ga hvalijo vsi, on graja vse. Zahteva, da vse poklekne pred njim, on ne poklekne pred Bogom. Bože najčistejše oko milijone i milijone grehov najde na njem, on, ubogi človek, komaj ništerne, ali celo nikših. Misli, da ma pravico do celoga sveta, sam pa niti skorico krüha ne vošči trpečemi bližnjemi. To je edna slika. Drüga je svetlejša. Vsepovsod vidi božo volo i se njoj radovolno podvrže. V trplenji vidi božo lübezen, štera zmivle v njem njegovo düšo. Bolečino bratovo čüti kak svojo. Žalož krüha, ki ga ma, on na dvoje vlomi, sebi samo polovico obdrži, drügo polovico pa da gladnomi brati, ki ga niti vido prle ne. Vsaki zamazek proti briše z düše i za blodnoga brata povrnenje se močno pokori. Mesto prekletstva je hvala boža v njegovih vüstaj, Bogi ne jemle, nego dava vsikdar več dike. Misli, da je ne vreden tistoga kota temne zemle, kama ga po smrti položijo, zato s sklonjenov glavov hodi. Lübezen božo čüti, lübezen ga žive i v njej čaka sestro, smrt, ki ga pripela k večnoj lübezni. To sta dve sliki. Bi mogle tevi dve v ednoisto mesto priti na drügom sveti? Pravica ne dovoli. V Živlenje samo tisti pride, ki po Poti hodi. Vsi drügi pa v trplenje, v šterom se čistijo, dokeč se ne ščistijo. So pa tüdi, ki se nikdar ne ščistijo, ki nikdar ne odplačajo svojega duga. Od teh se pravi „Landantur ubi non sunt, cruciantur, ubi sunt“ to je : „Tam se hvalijo, gde jih nega, gde pa so, tam se mučijo“. Ki žele smilenje dobiti v očiščilišči, naj bo v živlenji smileni. Drügoga sredstva nega za to. Pravičnost pa reši iz večnoga trplenja. Katoličanstvo v djanji. (Kat. akcija.) V „La Croix“, (La Croa—križ), francoskom katoličanskom dnevniki piše urednik, dühovnik Merklen sledeče ob priliki letnoga kongresa, ki ga je obdržalo „Drüštvo za dober tisk“: „Naši naročniki jako lübijo svoj kat. Dnevnik i ž veseljom zasledüjejo njegov napredek. Kak si naj zato razlagamo, da je njihovo širjenje tak mlačno? Gda lübimo, se ne zadovolimo samo z občüdüvanjom, gda lübimo, te svojo lübezen raznašamo, te delamo propagando. Nikdar ne bomo zadosta podčrtavali, da je širjenje dobroga tiska najlepša forma zdajšnjega apoštolstva“. »Pitajmo se, zakaj se katoličanci tak malo brigajo za napredek katoličanskoga tiska? Odgovor je lejki. Oni najmre ne razmijo niti toga, ka vera od njih zahteva, niti toga, ka je katoličanski tisk. Oni najmre mislijo, da je vera samo ceremonija, samo boža slüžba, no pa včasi, da je poleg tüdi nekaj jakosti. Pravijo : ti hodi k božoj slüžbi, sprejemaj sveta svestva, ne vmori, ne kradni, ne laži, ne bodi krivičen. Zakaj bi mogo čteti ešče katoličanski tisk, gda je vera nikaj drügo ne kak ceremonija i jakost ?“ „Tej katoličanci zvünešnjosti pozabijo, da je vera vnogo več, da je vera celo človeče živlenje, da je vera stalno sodelüvanje z Bogom, ž njegovov Cerkevjov, povsod i vsaki den i pri vsakom — deli“. »Katoličanski časopis nema te naloge, da glase objavla i zabavla. Katoličanski list v prvoj vrsti vzgaja i vodi. Nešterni mislijo, da mora časopis samo zabavati i se zgražajo nad tem, da bi se vera, ki je nekaj res- noga, vezala s časopisom, ki samo zabava. Tej katoličanci se motijo. Čtenje časopisa je nikak ne samo zaba- V va ali preganjanje dugoga časa. Časopis je vnogo več, on dava misli, on ravna v pravi tér Počasi, na tihom i nevidno. Če je časopis slab, njegovo čtenje začemeri, če je dober, čtevca čisti i oplemeniti i to včasi tak, da sam ne opazi. On brani vero, podira protiverske trditve, raziskavle s svetlobov vere i nadnaturnih cilov vse dnevne stvari i čtevci stlači pravo pot skoz vrenje dnevnih pitanj.“ „ Katoličanski časopis navči čtevca katoličansko misliti, katoličansko čütiti, katoličansko živeti i postane tak hasnoviten za Zdravo živlenje v človečoj drüžbi“. »Ar so naši čtevci Vnogokrat premišlavali od teh istin, so na svoj katoličanski dnevnik ponosni i mi smo na nje ponosni. — A što lübi, ne občüdüje samo, nego to lübezen kak apoštol raznaša“ — Slovenci Slovenske krajine, obrnite te reči na svoje krščanske liste „Novine“, „Mar. List“, „Mar. Ograček“. Je samo občüdüjete, ali je tüdi širite? Če ste goreči krščeniki, te je širite ! V Nemčiji so püšpecje organizirali katoličanstvo v djanji za mládence, mladenke, moške i ženske i njim bodo imenüvali svecke voditele i dühovnike za tanačnike. Širite „Novine“ 2 NOVINE 5. novembra 1933. Na delo. Volivni boj je zanami. Tü pa tam ešče poči kakša stara puška, lüdje, šteri ne vidijo dale od nosa, ešče sagajo. Na konci pa, kak vse na sveti, mine tüdi to. Novi voditelje občin bodo mogli nastopiti svojo častno i odgovorno slüžbo, Vodstvo Zdrüženih občin. Dobiti večino je včasi ne velko delo, ali skazati hvaležnost za čest i zavüpanje, je drüga, bole žmetna reč. Novi občinski odbori morejo pogledati prek domačoga plota, misliti morejo namesto svojih občanov naprej, malo gučati, dosta delati. Naše skušnje kažejo, da imamo dve vrsti občinskih odborov. Ti edni čakajo, ka bi je vlekli i rinoli drügi, sami se ne znajdejo na pravo pot. Takši odborniki so slabi gospodarje. Takših odbornikov ne želemo našim zdrüženim občinam. Nam so lübši odborniki, šteri se — istina — radi poprimejo dobroga tanača od zvünaj, alí tüdi sami mislijo. Program teh se ne konča s tem, ka prej mi bomo odborniki, ne pa tej drügi, program teh pravih odbornikov je potrebno i koristno delo za prišestnost, za — bodočnost. Prve točke njuvoga programa je: poštüvanje postave. Kajti ge se postava ne poštüje, tam nastane nered. V neredi pa nega nikšega napredka. Drüge točke njuvoga programa je rešavanje domačih zadev. Odborniki morejo misliti na to : kaj bi se moglo napraviti s sküpnimi močmi, kaj bi bilo velkoj večini na hasek. Glejte, bratje, drevo je samo drevo, brez düše, brez razuma i itak ne mirüje, za sakši den ma potrebno opravilo. Dnes nastavi novi list, vütro novo korenino, pojütrišnjem razvije cvet, seme, nikdar je ne brez vstvarjanja. Istina je, ka vsaka nova naprava nekaj košta, ali brez dela, brez trüda, brez žrtev nega napredka. Občinska politika, štera šče ohraniti samo to, kaj so naši očaki spravili, je spodobna vojski, štera se samo brani, za napad pa nema moči. Nove naprave občin lejko delimo na dve sküpini. So takše naprave, štere so lepe. Lepe šole, lepa cerkev, lepi cintor, lepi gasilni dom, lepa občinska šprickanca i spodobne reči so istina lepe ; toda misliti moremo na žmetne čase, za takše izdatke dnesden nega dosta penez. Inači je z drügimi napravami. Naj omenim na primer samo edno. Roditelje, ne čütite kakše križe imate z mladinov obojega spola, kda dete izstopi iz šole i pokeč neide dečko k soldačiji, dekla v zakonski jarem ? Naša mladina od 14 do 21 leta je navadno prepüščena sama sebi i ta zapüščenost naše mlade mantra. Mladoga človeka je rado strah i sebi prepüščeni mladenci, ali mladenka nemajo odločnosti, navadno ne najdejo nikaj drügoga, kak sama strašna, bojazen, dokeč se ne pokvarijo. Če se pa pokvarijo, so drzni, nesramni, sposobni za vsako hüdobijo. Naša mladina je brez pouke i vzgoje ravno v letaj, kda se mladi človek najbole obliküje. Za te sirote se poprimite novi občinski odbori, to prosimo od vás, tem preskrbite dobro tovarišijo, vzgojo i pouk, to bode naprava, štera od zvünaj istina ne bo zavidanja vredno lepa, ali haskov pa vrže več, kakšteč lepo pomalani gasilski dom, ali kakšteč lepo pošrihan občinski urad, šteri pa tüdi kak najlepši naj bo. Glavna skrb novih občinskih odborov bodi tedaj skrb za mladino. To smo že tüdi naglašali v „Novinaj“, ka se pripravla novi svet. Gospodarsko življenje bo moglo dobiti nove oblike. Valovi novoga sveta že bucajo v naše meje i večno se ne bomo mogli braniti novoga živlenja tüdi mi ne. Skrbeti moremo teda za pravočasna pojasnila. Istina, lepa je nedela v goricaj, v veškoj krčmi (če ešče ma što peneze za takše bedarije !) ali lepša je nedela, če imate, posebno v zimskom časi sestanke pod vodstvom lüdij, šteri so istina ne od plüga i motike, ali ravno zato dale vidijo, kak do domačoga plota. Organizacija takših predavanj, je tüdi važno opravilo občinskoga odbora. Na zadnje mesto smo püstili, četüdi bi na prvo mesto sodilo, zadevo zdiganje gospodarstva. V Beltincaj; že duga leta delüje semenogojna postaja, ali večina naših ešče vstaja pri starom semem. Vsi vidimo i čütimo, ka je perutninarstvo i živinoreja sploh v krizi, ali itak, če se oblast ne gene, drügi še ne vüpa na novo pot. Državnih uradnikov je v primeri s kmeti komaj za edno peščico, ali oni itak vse küpüjejo i podavajo prek svojih zadrug. Milijone si prišparajo na leto. Naš kmečki narod pa se ne gene, ne poprime se zadružništva v potrebnoj meri, zato pa je, i brez samopomoči ostane, igračke brezdüšnih špekulantov. Dnes neseš sühe gobe k trgovci i dobiš za kilo 55 Din, če jih vütro neseš, samo — 28. Zakaj? Što je kriv? Sami, ar ste se razbiti na sto slabih skupin, ar ste brez moči. . . . Premagani naj vtihnejo, zmagovalci pa na delo. Mandat občinskoga odbornika je ne večen, den obračuna se den za dnevom približavle, dnes premagani lejko za tri leta stopijo na vaša mesta, če se ne izkažete za prave voditele. Bog blagoslovi vaše delo ! Pika. P. Sutter : Šatan v Illfurti. Istinska zgodba. Zgledob sedenja dveh dečkov od hüdobnoga düha v našoj dobi. Prestavo iz češčine Alojzij Nemec. Šatan i Mati Boža.* Čeprav je meo hüdi düh za vse svéte reči samo cone — nizvzemši Bogá — i sramotilna imena, Matere Bože pa si li nikdar ne vüpao sramotiti. Če so ga na priliko o tom pitali, je odgovoro : „Ne smem; dečko na drevi mi je to prepovedao. Imenüvao jo je vsikdar samo „velko gospo. “ Negda, dare je bio Leopold čista miren, so njemi dali glažovnato podobo Matere Bože, da bi se zabavao ž njov. Teda pa je nagloma nastanola stiska. Podobo je včesno na * Po zapiskaj g. profesora Lachemanna, vso moč na tla, da se je raztreščila. Gda so té drobce odstranili, ga je navzoči profesor Lachemann iz kongregacije marijanskih bratov iz St. Pilta zapitao po dijački: Ka sodiš 0 Nevtepenom Poprijetji blažene Device Marije, štera ti je glavo strla ?“ Pun besnosti je kričao: „V kraj odtec, v kraj odtec s tov „velkov gospov“, neščem od nje nika čüti !“ I začno je tak grozno preklinjati i psüvati, da se je navzoča dvorjenica zgrozila i je brž betežnoga v‘ imeni Presv. Trojstva z blagoslovlenov vodov prekrižala, samo potom toga se je dečko vmiro. Za imenüvanivi častiti sestri je bila to nenavadna težka dužnost, teva dečka stalno oskrblavati i njima dvoriti, pri čem sta mogli vnogokaj čüti i prenesti. Nekoga dneva je pitao profesor Lachemann starejšega dečka : „Povej, ka sodiš o kongregacjah i posebno o marijanskih bratih ?“ Mali je ne odgovoro. Potom ga je znova pitao nemški: „Gde je postavlena podoba Matere Bože v kapeli zavoda v St. Pilti?“ Palik nikšega odgovora ne. Gda ga je profesor v tretje pitao, te je čemerno odgovoro : „Kakpa ti, ti vsigdar s popi držiš. V svinjaki “ (moliš) vsikdar na levom kraji. Navzoči so pitali gospoda Lachemana, ka mali s tem misli. On njim je povedao, da svedočenjé obsedenoga je istinsko, ar v istini ma v zavodovoj kapeli svoje mesto na levonm kraji, ka bi leži pazo na gojence. Dva študenta iz Moissac (iz g.: muasá) v kraji Tarn-et. Garonne, šteriva sta študirala pri marijanskih brataj v Besaunconi (Bezansói) so sprejeli v zavod v St. Pilti na vüzemske 5. novembra 1933. NOVINE 3 Iz zgodovine svetovne bojne Veliki nemški zgodovinar prof. Friderik von Sama je lani napisao knigo „Dentschlands Unglück“ 1917 — und jetzt?, v šteroj na podlagi skrbno zbranoga gradiva dokazüje, kak strašno odgovornost je vzeo na sebe bivši nemški car Vilmoš, gda je 1917 zavrno mirovno ponüdbo zaveznikov. Poleti leta 1917 so bili ravnotak Zavezniki utrüjeni i siti bojne kak narodi pod Austrijov i Nemčijov. Rusija je začnola glodati revolucija i njena vojska je bila v punom razpadanji. Francijo je bojna strošila popunoma. Anglija je bila gospodarsko zmučena i si je ne želela, da bi njeno vodilno vlogo med zavezniki prevzela Amerika s tem, da bi stopila v svetovno bojno. V Nemčiji i v Austro-Vogrskoj se je lakota zmerom bole razširjavala. Obe državi sta bili na pragi zime, ki bi lehko postala usodepuna za obe monarhiji. V tom časi pa je angleška vlada uradno po zasebnih osebaj prosila Sveto stolico, naj se informira pri nemškoj vladi, ali bi bila Nemčija pripravlena priznati neodvisnost i nerazdelivost Belgije i to priznanje sprejeti kak mirovni pogoj. Belgija — vsa opüstošena i razrüšena — je v tom časi vživala simpatije vsega sveta. Dneva 1. augusta 1917 je naslovila na tedašnjega nemškoga ministerskoga predsednika Michaelisa mirovno pogodbo, ki je bila izdelana preci podrobno i je ne bila nasprotna nemškim interesom (dobrobit). V glavnom se je krila z resolucij ov, ki jo je sprejeo državni zbor 19 julija i s šterov so se strinjali tüdi casar Vilmoš, kronski svet i armada. Tüdi sam Michaelis je ne bio nasproten mirovnim pogojom, ki jih je mela papova spomenica. Liki pod vplivom lüteranske zveze, štero je bodlo, da je je prišla spomenica za mir od Sv. stolice, sta sklenola on i državni podtajnik, da odklonita papovo ponüdbo. Čakala sta dva meseca z odgovorom. Končno je nemška vlada 24. septembra 1917, na den, ki ga majo nemški i tüdi drügi svetovni zgodovinarje za najusodnejšega v zgodovini nemškoga naroda, odposlala v Rim odgovor, ki je bio brezi vsakše resne vsebine. Stem stopanjom nemške vlade je bila Usoda svetovne bojne zapečačena. Antanta je nemški odgovor dobro razmila i tak se je odločila nadalüvati bojno do skrajnosti. Pri nemškoj vladi je zmagala okornost, zmagali so predsodki protestanov proti katoličanskoj cerkvi. I komaj je minolo leto dni po tom nemškom odgovori Sv. stolici, že se je zamajalo dvoje tak močnih casarstev — Nemčija i Austro-Vogrska — v svojem fundamenti i pokopalo v svojih razvalinaj jezeroletno dinastijo i večstoletno bogastvo šestdesetmilijonskoga nemškoga naroda. V tom je bio končni Uspeh nemškoga protestatizma. I komaj 15 let je minolo po verzajskoj mirovnoj pogodbi, že bojüje taista Nemčija palig vednaki boj v svojih vrstaj : V borbi za vekšo iskrenost odnošajov Nemcov do Francije je spadno velki politik Stresemann, njega i njegovo politiko medsebojnoga zbližanja dvej narodov so pokopali nemški protestanti. Sledio njemi je Brüning, te železni kancler i odločno katoličanski mož, ki pa je mogo napraviti prostor pruskim protestanskim junkerom. Borba nemškoga katolicizma s protestantizmom se nadalüje i začrtava nadalni razvoj vsega nemškoga narodno — političnoga živlenja. Križeva bo nadalna pot nemškoga naroda i dühovna borba dvojih sve- tovnih naziranj zmerom ostrejša. Dao Bog, da si končno pribori zmago i prvenstvo prava krščanska miseo tüdi v nemškom rodi, da zamore rod stopiti palig v drüžino vsej narodov i kak ednakovredna kotriga te drüžine od nje palig sprejemati i nej davati. Te bo dobro njemi i celomi sveti. To so misli vučenjaka Friderika von Same. J. M. počitnice. Gospod profesor Lachemann njima je dao priporočilo do svojega sorodnika gospoda Trescha, da bi njima pripomogeo k obiski obsedenih dečkov. Šla sta teda k Burnerovim i sta se zadržala tam do edne vöre v gojdno, čüdila sta se, gda sta čüla dečka gučati z moškim glasom, ne da bi pri tom vüsta odpirala. Stavila sta dečkoma nikelko pitanj v baskiškom narečji, štero je trno podobno španščini. Gospod Tresch je od toga ne razmo niti reči. Liki dečka sta njima odgovorila na vsa pitanja francuski. Potom sta študenta ešče pitala dečke, odkec sta prišla i kama se mislita zdaj napotiti ; obsedeniva pa sta nemški odvrnola: „Ne trbe, da bi ti to povedao, bržčas bi to včasi popi neso.“ Že ništernokrát je obsedeni oméno gospodi Treschi „velko gospo“štero má domá v škrirnji. „Vej si je pa šče nikdar ne vido,“ njemi je djao župan. — „A vendar to znam“, je kričao dečko, „vse davaš velkoj gospej i njenomi psovi, stalno jo nosiš v žèpi“. „Zakaj pa njima davaš tak grda imena ?“ ga pitao gospod Tresch. „Nemrem jiva inači imenüvati.“ Ednok sta prišla k obsedenima dečkoma gospod Spies i gospod Martinot — vodo jiva je gospod Tresch. Zagledavši jih prihajati po vulici, je dečke zgrabo včasik velki nemir. Komaj so stopili v hižo, je pravo mlajši Jožef gospodi Treschi : „Ti si Spitzi (gospoda Spiesa je imenüvao Spitz ali pa Canizij) pisao i te (kaže na g. Martinot) pa prišo z njim“. — I to je bilo v istini tak. Gospod Spies si je posádo maloga Jožefa na kolina i njemi stavo razna pitanja. Včasi je prav odgovoro. Ali či je šlo za reči, od šterih je šatan ne rad gučao, je odgovoro : „To ti ne trbej znati. Gospod Spies ga je med drügim tüdi pitao : „Ka ste napravili z Voltairom*, kda je k vam prišo ?“ „O, toga smo jako slovesno sprejeli. Šli smo njemi proti s cropsesijo (mesto procesijo) i smo ga močno držali. Gda pa je prišeo k peklenskim vratom, se je prestrašo i se pripravo za bežanje, ali nam je ne mogeo več vujti i smo ga prisilili, da je šo skoz ognjeno lüknjo v pekeo. Med tem, gda je držao gospod Spies Jožefa ešče na kolinaj, njemi je nalejci položo na temen faláček svile, tak da je dečák stvari ne mogeo niti viditi, ne na glavi čütiti. Ali včasik je zakričao : „Vkraj deni to capo, žge me.“ I pri tom se je trüdo, da bi se oprosto iz naročja gospoda Spiesa. „To je nikša capa ne !“ je pravo go- * Voltér — velik francuški brezverec v 18 sto- J letji i vzor vsem brezvercom. Mro je 1778 v Parizi v velkoj dvojnosti, posebno zato, ar so ka njemi „prijateli“ ne püstili prijeti sv. svestev. Velko priznanje kat. Cerkvi. Amerikanski katoličanci so letos obslüžavali 100 letnico Vincencijevi konferenc. Vincencijeve konference so dobrodelna drüštva, šterih namen je v dühi krščanske lübezni do bližnjega pomagati pomoči potrebnim siromakom. Na velkom spravišči, štero so pripravili v Njujorki, v ednom velkom hoteli, je bilo navzoči tüdi 40 püšpekov. Celo sam Rusvelt, prezident Zdrüženi držav Severne Amerike je prišeo na spravišče. Jako pomemben je njegov govor, s šterim je zaklüčo to velko spravišče. Te govor so prinesli skoro vsi vekši listi celoga sveta. Iz njega se vidi, da človečanstvo stoji na pragi novoga časa, da so tüdi oblastniki sprevideli, da brez Boga, brez vere i bože zapovedi človeštvo ne more živeti človeka dostojno živlenje. Prezident je proti konci svojega govora povedao sledeče : „Vsako leto, štero leti mimo nas, sam bole i bole osvedočeni, da se človečanstvo Počasi približavle k vsakdenešnjemi spunjavanji navukov, štere davle krščanstvo za vreditev posamičnoga človeka, pa tüdi občenstva moški i žensek. Jako rad se spomnim špotice, štero so francoski revolucijonarci ravno pred 100 leti vrgli Matericerkvi v obraz, rekši „Cerkev pokaži, ka si napravila !“ Jaz se rad spom- 4 NOVINE 5. novembra 1933. nim, kak je Cerkev špotico sprejela i s kakšov odločnostjov je pokazala, da je krščanstvo ešče nej mrtvo, da krščanska vera ešče žive i da je živlenje i delo katoličancov v skladi z navuki njihove Cerkvi. Naj opomenem samo na to, da je samo Vincecijova konferenca v lanskom leti samo v našoj državi popunoma zdržavala 150 jezer siromakov, z darami pa miljonkrat pomagala, ka je nindri nej zapisano. Či premislim, da delajo z ednakov požrtvovalnostjov i gorečnostjov po vsoj državi ešče vnoge drüge cerkvene ustanove, potom vsikdar bole zavüpam, da Bog zmagüje tüdi pri nas. Kda sam prevzeo vlado Zedinjeni držav, sam se trüdio dati nove poti... Naš program zahteva lüdi, ki so nesebični, požrtvovalni, ki svojega bližnjega lübijo. Sad toga prizadevanja bo tak velki, kak velka de lübezen i nesebičnost posamičnoga državlana . . . V tom velkom i težkom boji za obnovo domovine pa sam hvala Bogi prišeo do spoznanja, da naše lüstvo vsikdar bole spoznavle, da so dühovne vrednosti dosta več vredne kak telovne vrednosti. V tom se skrivle vsa skrivnost našega uspeha i neuspeha. Nešterni narodje indri so šteli z zakoni pa odredbami prepovedati človečanstvo, ka je njegova prva pravica, da najmre verje v Boga i žive po zapovedaj svoje vere. Prle ali sledkar pa so tej narodje spoznali, da se s tem zaman zaletavlejo v bojstveno, fundamentalno i nevmrjočo pravico človečanskoga pokolenja, v pravico, štero je vsakše stoletje naše zgodovine posvedočilo, da je za napredek človečanstva neobhodno potrebno. Jaz nesam niti megnjenja dvojio, da pridemo s te mračne doline na svetlo. Bio sam osvedočeni, da bomo obladali i se nam posreči. Zakaj ? Zato, ar verjem ne samo v pravičnost naši državni naprav, nego, ar trdno verjem i zavüpam v Boga, šteri de nas vodo i podpirao. Ar trdno zavüpam v dühovne moči, štere je krščanstvo nagromadilo i štere nam davio pomoč za obnovo. Zato, ar gori v meni stanovitna vera v stalno nadnaravno božo pomoč. Prezident Rusvelt je v svojem živlenji že večkrat pokazao svoje velko spoštüvanje do Boga i Materecerkvi. Vüpamo se tüdi, da bo njegovo zadržanje do verski dugovanj dobro vplivalo na boljševiško Rusijo, s šterov prezident Rusvelt v imeni Amerike ravno te dneve sklenjavle raznovrstne pogodbe. Fare Slovenske Krajine. Martjanci. Martjanska fara spada med najbole znamenite v Slovenskoj krajini. Vzrok tomi je njena starinska cerkev. Zidana je bila leta 1392-ga po načrti Joannesa Aquila (Janoš Orel) iz Radgone. Isti umetnik je cerkev tüdi poslikao. Martjanska cerkev je zidana v takzvanom gotskom slogi ali stili. Njena zvünešnjost s svojov kmičnov farbov jako dobro kaže starino. Tören stoji na sredi pročeljá, pod njim je glavni vhod (vrata). Drüge dveri so od jüžne strani. Vogla törna i vogla pročeljá (čelne, glavne stené) sta podpretiva s stebri oporniki. (Takši opornik vidimo tüdi, n.pr. na Tišini, v Bogojini). — Opornike má tüdi prezbiterij, to je prednji deo Cerkve, v šterom stoji oltar. Svetišče ali prezbiterij má odznotra obok i takzvane sklepnike, nekakša rébra, ki se zdrüžijo, v sredini v „rožo“. Takši način zidanja kaže gotski slog ali način, v šterom so zidali v srednjem veki (od 1100—1500). Okna so visika i vozka, končüjejo pa se s trilistnim šilastim (ostrim) vrhom, srednje okno pa je dvodelno, to je širše od ovih — tüdi vse to je pomenlivo za gotski slog. (t. j. „nemški“ način zidanja, ar se je začno na Nemškom, Goti pa so se zvali očaki Nemcov.) Nikda, ešče leta 1698, je bio strop (plafon) leseni, vednaki (kak zdaj v Bogojini), že 1. 1756. pa je zapisano, da je cerkev že obokana („gvelbana“). Do 1. 1698. je bio očuveni ešče vélki oltar, ki je bio postavleni 1. 1529. z dvema kriloma (v obliki odprêtoga omora). V drügoj polovici 18-ga stoletja (po 1759. 1.) so postavili denéšnjiva stranjskiva oltara, šteriva sta bilá jako lepiva, — a postanola sta jako zapüščena! Véliki oltar je bio odstranjeni 1. 1925, gda je bio postavleni novin marmornati, za šteroga je napravo načrt nam dobro Znani, glasoviti arhitekt Jože Pečnik, profesor vseučilišča v Ljubljani. Lepšega oltara nega nindri v Slovenskoj krajini, podobnih pa je malo gde. Tak je marijanska cerkev znamenita tüdi zavolo toga oltara i v čast vsoj našoj krajini! Velka znamenitost martjanske cérkvi pa so njene podobe (slike) na stenaj svetišča. Tüdi té je napravo Joannes Aquila 1. 1392-ga. Kažejo dogodke iz Kristušovoga i Sv. Martina živlenja. Vučenjak piše, da so te slike (freske) „eden najznamitejših spomenikov srednjevekšega slikarstva v Sloveniji“. Odspodi je nekelko poškodüvala podobe vlaga, v glavnom so pa dobro očuvane, — četüdi je včási po več deset let nišče ne brisao prahü ž njih. Tüdi to so mogli vučenjaki povedati! spod Spies. „To vzemem v kraj samo te, gda mi poveš, ka je na svili.“ „Nika je ne na svili, nika, daj v kraj, žgé me.“ „Te se šče lejko dugo braniš ; ne vzemem vkraj, dokeč mi ne poveš, ka je na njej.“ „Velka gospa je na njej“, je stisno iz sébe pun groze. V istini je bila narisana na svili podoba Matere Bože. I znovič je proso : „Daj vkraj tüdi to, ka maš v žepki, to me žge.“ Mislo je na mali križec, šteroga je gospod Spies noso stalno v žepki, tak da ga je nišče ne mogo viditi ; i povedo je šče, da so v križci svéte relikvije, i to se je popunoma vjemalo z istinov. Da, celo svetinjice, štere je meo gospod Spies okoli šinjeka, so ga obterševale i žgale. Tü i tam je hüdi düh dávao gospodi Spiesi tüdi ime „Kanizij“. Dugo je gospod župan iz Schlettstadta ne znao, zakoj ga šatan nazivle s tem imenom. Ne je znao, v kakšoj zvezi bi naj on bio s sv. Kanizijom. Tü se po priliki sreča z gospodom superiorom isenheimskih jezuitov i njemi pove te dogodek. Mislo je, da té kak redovni brát toga že davno vmrloga svetnika njemi bode mogeo dati zadovolno tumačenje. I v istini ; brezi dugoga premišlavanja njemi je gospod superior povedo, da katekizmuš, šteroga rabijo v Švici i se zové „Kanizi“, je povečini napiso sveti Kanizij iz drüžbe Jezušove. Sto let po smrti svetnikovoj je izdao nekši pater Spies, tüdi jezuit, — te katekizmuš v novom natisi. Iz toga se vidi, da hüdi düh ma popuno znanje zgodovine i nenavaden spomin za vse dogodke. Tak spomina knigo sv. Kanizija (mro leta 1597), štera je obdržala ime svojega pisatela, i pri tom namigavle na županovoga iménovca, patra Spiesa, šteri je te katekizmuš 100 let poznej nanovo izdao. Očivesno je tü, da je obsedeni z naravnimi močni toga znanja ne mogeo dobiti. Dne 8. maja 1868. je prišla dečka obiskat tüdi gospodična Marija Spiesova, sestra gospoda župana iz Schlettstadta. Gda se njima je štela približati, se je dečkov poloto nepokoj, tukla sta okoli sébe i sta si prizadevala, da bi obiskovalki raztrgala odevko. Gospodična Spiesova je bila ravnotak kak njeni brat goreča širitelica katoličanskih listov na čest Srca Jezušovoga i sv. Jožefa, „Živoga čisla“, apoštolata molitvi i spodobnih pobožnih drüžb. Vse to njej je Leopold voči metao, jo pri tom psüvao i pačo njeno ime. Povedo je tüdi, gde liste küpüje, i pri tom podao natenčno ime i naslov knigotržca Garella. Dosegamao je pač nikdar ne bio v Schlett- 5. novembra 1933. NOVINE 5 Na stenaj je ohranjenih tüdi več latinskih (dijačkih) napisov, šteri se pa ne dajo več popunoma prečteti. Ti napisi so vpraskani na omét z nekšim ostrim predmetom. V njih je guč od smrti plebanošov, od dühovnikov cerkve itd. Tej napisi so iz časa 1483. leta do 1628. leta. V martjanskom farofi je biló dosta starinskih, zgodovinskih pisem. Tak na priliko tisto pismo, šteroga je 1. 1652. poslao törski aga (vojaški Zapovednik) iz Nagykaniže Martjančarom, gda sta se svajüvala lüteranski pa kalvinski predgar. To pismo so „Novine“ prinesle 2. julija 1933. v „Zgodovini Slovenske krajine. — Ešče vèkšega pomena pa je pismo, ki je do 1. 1885. bilo v martjanskom farofi, to je najstarejši spomenik slovenskoga jezika v našoj krajini — to pomeni, da ne poznamo starejše knige ali starejšega rokopisa v našem narečji, kak je to pismo. Napravleno in biló leta 1643-ga. Vsebina je eta : štirje cemeštri martjanske cerkve so l. 16o4. izróčili cerkvene gorice v Vučoj gomili Jurki Ferénczeki v nájem, ár je novi farar zavolo Törkov ne mogeo obdelavati goric. L. 1642. pa je Ferénczek ne šteo goric nazaj dati, záto je nastanola pravda i zaklüček toga je to pismo. Objavleno je v „Časopisi za zgodovino in narodopisje“ 1927, str. 8—9. Cerkev v Martjancih je duga 23 m, šörka 10 m, visika 10 m. Matične knige so očuvane iz 1. 1734. Düš má 1376; mnogo je v fari lüteranov. Vesnice so : Moravci, Markišavci, Gorica, Mlajtinci, Nemčavci, Noršinci, Puconci, Predanovci, Tešanovci, Sebéborci, Vuča gomila (deloma). Skrbni plebanoš Jožef Horváth je mro 1. maja 1932. Nagrobni spomenik pokojnomi gospodi plebanoši je postavleni letos. Načrt je napravo profesor J. Plečnik. To je najlepši spomenik v našoj krajini i mogoče v vsoj Sloveniji. Zdaj je plebanoš g. Andraš Berdén, bogojinski rojak. Obiskávlimo i dobro si poglédnimo takše starine, kak je marijanska cerkev ! Politični pregled. Jugoslavija. Titulescu, romunski zvünešnji minister je po zadnjem obiski v Atenaj na Grčkom prišo znova v Beograd, da z našim zvünešnjim ministrom sküpno določite smernice sküpne zvünešnje politike, štero bo v bodočnosti vodila Mala Zveza. Francija. Deladierova vlada je bila v parlamenti z 88 glasovi preglasana, dobila je nezavüpnico i zato je odstopila. Za koj se je šlo ? Državni proračun kaže zgübo i to Velikansko. Ide se za sedem milijard frankov, ali v naših penezaj za dvajseti jezero milijon dinarov. Mi skoro dve leti potrošimo na vse izdatke telko, kak majo Francozi samo zgübička. Deladierova vlada je štela te zgübiček tak pokriti, da bi znižala plačo uradništvi i da bi vrednost franka znižala, to je da bi napravila inflacijo. Socialisti pod vodstvom večkratnoga milijonara, Blum Leona, so glasali proti proračuni i po dugoj celonočnoj seji pred štrtov vürov popolniči je vlada spadnola. Nova vlado je sestavo Sarraut Albert. Amerika. Ruzveltovo prizadevanje, da odpravi brezposelnost s tem, da določi delavcom i fabrikam čas dela i višino plače, ne je rodilo ešče zadostnoga sadü. Par milijonov delavcov je toti prišlo v delo, a več milijonov ešče strada. K tem stradajočim je pristopo zdaj tüdi kmetski stan i se buni, ka cene zemelskih pridelkov neso se nikaj zbolšale. V teh nevolaj išče bogata i ponosna Amerika pomoč. Pa gde ? Pri boljševikaj v Rusiji. Amerikanski predsednik Ruzvelt je brzojavo boljševiškoj vladi v Moskvo, naj pošle svojega zastopnika, ka skleneta pogodba. Petnajset let se je borila Amerika proti Rusiji, zdaj pa spadne na kolena pred njov i njoj ponüja Prijatelsko roko. Zakaj? Rusi potrebüjejo avtomobile, orožje i drüge reči, štere Amerikanci majo v obilnosti i je ne morejo v peneze spraviti. Naj pride samo penez, se pozabi na tiste vnebokričeče krivice, štere morajo milijoni prenašati pod boljševiki. Ameriko vznemirja tüdi krepitev njenoga staroga sovražnika, Japana. Japan se je polastio Mandžurije, sklepa pogodbo z Kitajskov, gde milijarde amerikanskoga kapitala ležijo, sega doli do otokov Filipinov, to je do krajov, kama sega Amerikanska oblast. Naj si zasigura svoje bogato mesto v drüžbi najvekših držav sveta 125 milijonov broječa Amerika, se drüži z Rusijov, štera v Japani ravnotak ma sovražnika kak Amerika, pa ešče bole nevarnoga, ar sta si dve državi neposredno sosedi. Slovenska krajina. Turnišče. Šolske sestre začnejo 1. dec. dvamesečni gospodinjski tečaj. Stanovanje in oskrba v zavodi. Plača se lejko v živilih in penezaj. Dekle vdeležite se v obilnom števili, ar so pogoji ugodni. Smrt nadrabina. Dolnjelendavski g. nadrabin, dr. Rudolfer Anton, ki je že duže časa v nevarnom betegi poleškivao, je na Dunaji dne 27. okt. pod operacijov premino. Pokojni g. je bio jako vučeni i plemeniti gospod, zato je bio pri vsej prilübleni. Njegovoj rodbini naše sožalje. stadti i teda ne mogo poznati gospodične ne knigotržca. Dare pa se je s prstom, na šterom je mela v prstani svetinjo sv. Huberta, doteknila dečka, je obsedeni kričao : „Stoj, ogenj maš, žgéš me !“ K tomi je ešče pridjao : „Vidiš, bombe so ne mogle tvojoj kuči škoditi, ár si tam mela velko gospo“. S tem je mislo na obleganje Schlechtstadta v leti 1814., dare v istini niedna strela iz stüka nej zadela hiše Spiesove drüžine — i ravno tak tüdi v bojni leta 1870. je óstao dom nepoškodüvan. Ednoga dneva je vzeo gospod Martinót maloga Jožefa na kolina. Mali se je brano, trüdo se iztrgati ali Zobstom. Gospod Martinót pa njemi pravi : „Ne püstim te, dokeč mi ne poveš, v šterom jeziki so pisane knige, štere mam pri sebi.“ „Pri sebi maš francuško knigo o apoštolati molitve.“ „A v šterih jezikaj so pisane drüge ?“ „Nika, nika !“ „Ti mali lažlivec, rajši povej, da te to, ka je v njih, teži i muči, a ne guči, da je to nikaj ne !“ „To ne nikaj, čisto nikaj ! — V ostalom“, je dodao francuški, je pri tom edna, štero maš skrito.“ S tov knižicov je mislo obsedeni marijanske dnevnice tretjega reda sv. Frančiška, štero je gospod Martinot küpo nedavno v starinarni, i ar je bila raztrgana, jo je dao prevezati i zdaj jo vsakši den rabi. Od tretje knige je šatan ne šteo nika znati. Bio je to deo dühovniške knige (brevira spomladni deo.) Po tom guči je gospod Martinót dečka püsto. Te se je pa dečko vrgeo na posteo i metao iz sébe tak nespodobne reči, štere samo jedino šatan more gučati. Dale. PREKOSNICE. Verjete vi senjam ? Verjem. Meni se je senjalo, da sva pri zdavanji bila. — To vsikdar samo senje ostanejo. Vučiteo razlaga v šoli stvorenje sveta. Mali vučenik njemi v reč vdari pa pravi : Moj oča trdi, da smo prej od opice. Vučiteo : Me ne briga, kakšega pokolenja ste vi. Moj sin bi se rad oženo, a samo v bošo hišo ! Te njemi je pa doma tak slabo ? Kak to, da si ti kelnari tak bogato napitnino dao ? Morem biti zahvalen. V najboši zimski kaput me je obleko. 6 NOVINE 5. novembra 1933. Zagiftanje z gobami. V Čentibi so edna stara ženska jeli s svojimi V vnükami gobe. Čüdno pa je to, da so gobe deci nikaj ne naškodile, Starica pa so prej zavolo tej nori gob mrli. Mrtvim daj mir! Bratonci. Na bratonskom cintori je lani bio postavleni prelepi nagrobni spomenik našemi pisateli † Števani Kühari. Preminoče dni smo najšli spomenik zblateni, pozlačene čerknje zamazane z blatom, na kamni pod spomenikom pa zemlo ; — tak vse kaže, da je hüdobna roka lüčala grüdje v spomenik. Prosimo vse spametne Bratončare, naj pazijo na to, ka se godi okoli njih — ar zadnji čas v Bratoncih nemajo mirá ne živi, pa tüdi grobi ne. Žalostno ! K sreči pa je teh pokvarjencov malo. Navuk za tretjired sv. Frančiška je dnes v nedelo, 5. novembra v Črensovcih. Večernice ob 2, navuk po njih. Dug na naše liste je veliki. Dnestjeden smo javili, ka je beltinska fara dužna 20 jezero dinarov. Izostala je törjanska fara pri tom glasi. Obe sküpno sta okroglo 20 jezero dinarov dužnive. Mi pa dosta, predosta več v štampanje. Decembra se začne nabiranje nove naročnine, širitelje na noge, dužniki v žep segnite i plačajte, ka z kalendarom ne zaostanemo. Prošnja. Letošnji septemberski nalivi so povzročili v nekaterih pokrajinah naše banovine velike poplave, ki so mnogoterim uničile vse poljske pridelke, živila, obleko in deloma hiše tako, da so si komaj rešili golo življenje. Ubogi ljudje potrebujejo zlasti živil, da se očuvajo najhujšega zla: lakote! Našim krajem je bilo letos prizanešeno, zato smatrajmo za svojo dolžnost, da priskočimo tem revežem na pomoč! Podpisani odbor se obrača sedaj do prebivalcev dolnjelndavskega sreza z nujno prošnjo, da vsak po svoji moči da od obilice božjega blagoslova, karkoli premore : krompir, Vsakovrstno zrnje, moko, fižol, mast itd. Kdor hitro da, dvakrat da ! Vse nabrane darove je poslati na Srezko sodišče v D. Lendavi. — Krajevni odbor Rdečega Križa v D. Lendavi. Bratonci. Velika sramota nas je dojšla. Nekak je dao štampati mali snopič, šteri kak je mali, tak je nesramen. V njem piše od „lübezni, spola i zakona“ tak grdo, ka grše niti peklenšček ne bi mogeo. Navuke Kristušove, večne njegove navuke od čistosti i od zakona taji pa napelavle mladino na nečistost, zakonske pa nej deco zapravlajo. Te grdosti je pa napisao iz dobičkaželjnosti. Petsto teh nesramnih snopičov bogate dobičke prinese peklenskim düšam, ki ga drago odavajo. Ki pride do te nesnage, naj jo taki izroči dühovnikom. Ki jo ma, pa je neizroči ali vniči, ne more dobiti odveze po predpisih Kristušove vere. Moramo biti katoličanci v djanji. Premeščen je B u d j a Jakob, v Orožnik, z Črensovec v M. Soboti. V Soboti je postao komandir. Čestitamo. Brezposelnim rüdarom i njihovoj siromaškoj deci pomagajmo! Gosod Pavlič Alojz, narodni poslanec Vas vse lepo prosijo, darüjte, ki li morete, za lačne rüdarske familije repo, zelje i če morete kaj krumplov, ki kaj da, naj naznani v Črensovce našemi listi i mi damo dare vküppobrati i v Hrasnik pa Trbovlje poslati. Smilujte se. Potrgan cvet Trnji. Okt. 25. smo zakopali Kolaričovo Maričo, 18 letno Marijine drüžbenico. Sestre iz Marijine drüžbe i vnogo naroda jo je Sprevodilo na zadnjo pot. Sestre so svetile pri svetoj meši, ki se za njo slüžila kak i pri sprevodi, pa se pri sv. meši prečistile za njo. Na grobi so njej v slovo po spevale : Vigred se vrne. Sprevodili so jo trije dühovniki, domačiva dva i g. Bakan Štefan hotiški, ki so jo v Marijino drüžbo sprejeli. Naj počiva v Marijinih naročaj i moli za nas. Podpora. Na Novine je poslala Franc Ana rodom z Črensovec zdaj v Francije, 10 Din. Bog plačaj. Sv. Jürij. Na misijonsko nedelo so verniki nazlük te velke gospodarske stiske za misijonske potreboče darüvali 326 Din. Se vidi da imajo smiseo za misijone. Bog plačaj ! — Vsako leto pri g. plevanoši odnesejo nepoznani tolvaje küre ; tak tüdi letos so ne vöpüstili to navado, liki 20. okt. ponoči so jim pa 15 kür odnesli. Te greh je pač Prekmurski. Nega vesi i ne hiši, kje še ne bi kokoši bile okradjene. Dar za naše dijake. G. Božidar Sever, ekonom v državnoj bolnišnici v Kovini je ob priliki smrti Slavič Antona v Bučečovcih, darüvao na podporo našim dijakom 200 Din. Cena pšenice 105 Din., žita i prosa 70 Din., hajdine 100 Din., kukorice z vlatovjom 30 Din meter. Krumpli se odajo po 50 par kila, samo ka se ešče zadosta ne iščejo. G. Lendava. G. Hartner Géza da popravlati na gradi tören. Pri tom deli je bio zaposleni mladi tesar s Cankove, šteromi se je podneslo tak nesrečno, da je iz višine spadno na glavo, za njim pa težka blanja na njega. Dobo je znotrašnjo krvavenje. Odpelali so ga taki v sobočko bolnišnico. Vüpanja pa. je jako malo, ár je vdarec bio strašen.—Preminoči tjeden so do zdaj ešče nepoznani tolvaje vdrli po noči v stanovanje g. Maršek Alojzija gostilničara pri Gradi i njemi odnesli do 40 kil masti, pol Zaklane svinjetine i nekaj kil kolbas. Orožništvo tolvaje zasledüje. SUHE GOBE kupuje po najboljši ceni Sever & Komp., Ljubljana, Gosposvetska cesta 5. 10-5 Vajenca Sprejmem v pouk, Slavič Matjaš, Krojač, Lipovci. Bgd.: Lučke na grobu. Tema pada na vesoljstvo. Veter siplje kupe sive megle od zapada, mrak se gosti in raste iz zemlje čezdalje temnejši. Pokoj lega na zemljo. Otožno doni iz zvonikov, valovi preko hiš in dalje preko praznih njiv med sivo meglo, milo doni, iz dalje odzvanja drug zvon še bolj milo. Zvoni, zvoni in kliče in želi mir in pokoj. Pokoj vernim dušam. Zvonenje odmeva v dušah kristjanov, duša se Spomni Boga, zahrepeni po njem, veruje trdneje vanj, veveruje v posmrtnost, v večno življenje; Spomni se duš svojih dragih umrlih, ki morda trpe za grehe, za padce in slabosti telesa, ki je v življenju vse meseno. Zvoni in v dušah odneva : Gos- pod, daj jim večni pokoj!... Zvoni in odmeva v duši vdove Ane, duša ji moli in prosi za moža Gospod, daj mu večni pokoj ! čudna je nocoj, zamišljena vdova Ana, mati troje dece. Nocoj se pač vsakdo spomni svojih umrlih. Začudeno glede deca mater, vsi trije : Tonček, Rozika, Francek. Lačni so, jedli bi radi, žalostno gledajo mater, pa prositi ne upajo ; mati je tako zamišljena in žalostna, kakor da je pozabila name, samo raztreseno opravlja svoje večerno opravilo. Rozika bi najrajši jokala. Gleda Franceka, če bi on začel. Popoldne so bili na očetovem grobu in so ga okrasili. To je tako čudno, da so šli na pokopališče na očetov grob. Pa saj so tudi drugi šli. Zakaj ? Ali tudi ti imajo očeta v grobu. Ne, saj je pri vseh sosedovih oče doma, dela in rad ima deco. Tem je dobro, srečni so. Rozika se spominja, tudi njen oče je bil dober, rad jo je imel, večkrat ji je kaj prinesel, tudi Tončku in Franceku. Dobro jim je bilo, ne tako slabo kot zdaj. Potem je pa oče odšel,. dolgo ga ni bilo nazaj ; mati je pravila, da se že vrne in ji nekaj lepega prinese, potem jim bo dobro. Pa se dolgo ni vrnil ; Rozika je spraševala mater, ali se skoraj vrne. In nekoč ji je mati rekla, da se vrne, pa je bila. nekam žalostna, četudi se je smehljala, ko je to povedala. Oče se je vrnil, pa ni bilo tako veselo, kot so pričakovali. Malo je bil doma, potem se je zgodilo nekaj strašnega. Mati je rekla, da je oče umrl in je jokala. Nato so jokali vsi, Rozika, Tonček in Francek in še drugi. Rozika sicer ne razume, kaj se pravi umreti, vendar to mora biti nekaj strašnega. Posebno, če umrje oče. Rozika je žalostna, pa ne more kaj zato. Zakaj ne joka Francek, da bi potem tudi ona ? 5. novembra 1933. NOVINE 7 V spomin nekdanjemu gojencu. „Mati, jaz umiram !“ — To so bile njegove zadnje besede. Samo Bog ve, kako mu je bilo pri srcu, ko je moral to izreči. Sicer verjel ni v popolno ozdravljenje a ravnotako ni verjel, da bi moral kmalu umreti. Dve leti se je boril s kruto jetiko, kateri je podlegel. Moj Bog, kakó bi se tudi mogel zlahka sprijazniti z mislijo na smrt mladenič v 17 letu ! Komaj je prišel malo v širši svet kot dijak, komaj je začel malo spoznavati življenje, že naj zapusti to življenje z vsemi načrti in nadami ? In naš ljubljeni Viktor, koliko načrtov je imel. Večkrat je nameraval iti v misijonske šole, potem v novicijat k Salezijancem ali v kak drug red. Mater in teto je zmirom tolažil, češ : „Pomagajte mi še nekaj časa, saj kmalu dobim reverendo. Potem vam ne bom več na brigi.“ In kadar si je v štirih letih bivanja v Martiniščuza ministracijo oblekel talarček, bi ga morali videti, kako je bil srečen. Bil je delaven član dijaške Marijine družbe. Imel je tudi vpliv na svoje sošolce, še celo na starejše dijake. S svojo izredno živahno zgovornostjo si je pridobil vsakega. Posebno na odru je znal svojo vlogo tako živo in naravno podati, da si je vsak želel ga znova videti. in tiste njegove oči, kako so izražale notranja čuvstva ! Neki njegov profesor v gimnaziji mi je nekoč rekel to le: „Farteljna mi ni mogoče karati. Njegove očarljive oči, polne milobe, me spravijo v zadrego, da mu moram odpüstiti.“ Mnogo je razmišljal o pisateljevanju. In da to ni bilo samo enodnevno študentovsko navdušenje, nam pričajo njegove izvirne naloge v šoli, njegova, bi rekli, klašična izražanja prelepe slovenščine. Še več. Imel je že zasnovano misel za roman in ga celo deloma sestavil. Naslov romana je : Brezdomovci. Snovi za ta naslov je imel več kot preveč prav iz lastnega življenja . . . Ubogi Viktor ! Koliko razočaranj, koliko bede, zapuščenosti, nerazumevanj in nasprotovanj je doživel ta izredno nadarjeni in mehkočuteči mladenič, se ne da popisati. Ako bi ostal živ, bi mu gotovo vse to tako ugladilo značaj in naziranje, da bi znal biti velikodušen. Važna doba njegovega življenja so 4 leta v Martinišču. Tu je bil srečen in zadovoljen. Edino, kar mu je od časa do časa grenilo življenje, so bile razne nesreče v družini. Tako n. pr. je materi stroj zdrobil roko. V takih trenutkih je iskal tolažbe pri sv. obhajilu. Skoraj vsak dan je pristopal. Prostovoljno se je odločil za čitanje čisto verskih oziroma ascetičnih knjig. Mirno in zbrano je prečital „Hojo za Kristusom“, „Pripravo za srečno smrt“, „Filotejo“ in celo „Dühovni boj“. Tudi življenje Marije Dev., svetnikov in vzornih mladeničev je rad prebiral. Lansko leto mi je pisal iz Topolščice, kjer se je zdravil : „Nepopisno sem zapuščen. Da bi vsaj imel kako lepo knjigo, da bi si čas kretil, posebno pa, da bi črpal iz nje duhovne tolažbe. O zlati časi v Martinišču, kjer sem imel toliko lepih knjig !“ In ko je potem dobil več primernih brošuric, je brž odpisal : „Bog plati, tisočkrat Bog plati ! Več ne morem pisati tako sem slab. Vaš hvaležni Viktor." In to je bilo tudi njegovo zadnje pismo. Dragi Viktor, čez par dni ti bodo na tvojem grobu prižgali sveče v znamenje vstajenja od mrtvih. Ker si že v življenju s svojim trpljenjem prestal vice, smo prepričani, da že tvoja lepa duša gori pred Vsemogočnim. Na svidenje tam gori! Radoha. FARTELJ VIKTOR gojenec Martinišča, Zdi se, da je mati opravila delo, ker je pogledala deco. Pravi, naj se lepo usedejo, da bodo mali večerjali. Potem pojdejo spet na pokopališče. Sveče bodo prižgali na očetovem grobu in molili bodo. Večerjajo in se malo potolažijo. Človek je mnogo veselejši, če ni lačen ; tedaj lahko pozabi na marsikaj bridkega. Rozika ni več tako žalostna; skoro bi se smejala Franceku, ki še nekam nerodno drži žlico, kadar jé. Po večerji malo pomolijo, nato se opravijo, kajti treba se je dobro obleči, ker je zunaj precej mrzlo, posebno zvečer. Potem gredo. Mračno je povsod in ne vidi se daleč. Le če človek pogleda proti nebu, vidi sivo meglo, kako se počasi preliva. Težko je hoditi, mastno blato se oprijemlje nog. Niso sami, več ljudi gre in s pokopališča se že vidijo lučke, polno jih je. Ljudje prihajajo, prižgo sveče na grobovih, pomolijo malo, nato opazujejo druge grobove, kako so okrašeni, koliko sveč gori, kakšen je križ ali celo spomenik tu pa tam na grobu kakega imenitnika. Rozika in Francek sta komaj prišla, tako je blato in temno. Oba sta se držala za mater. Tako blešči na pokopališču od gorečih sveč. Franceku se zdi lepo. Rozika se zamakne ob grobu, ki je ves okrašen in poln sveč, plapolajočih z živimi plamenčki. Mati jo potegne za seboj. Gredo, molijo na očetovem grobu in prižgejo štiri svečke. Vsi gledajo, kako plamenčki migečejo, vsi so tihi. Po vsem pokopališču gre šepet ljudi, ki hodijo sem in tja, odhajajo, prihajajo ; oglasi se zvon v farni cerkvi in kliče in opominja : molite za pokoj vernih düš ! V vdovi Ani se nekaj zgane. Spomni se na oni dan, ko so ji pokopavali moža, prevzame jo žalost in jo pretrese vso ; občuti samoto in zapuščenost s tremi malimi. Čuvstvo žalosti ji stisne solze v oči, otroci jo gledajo, Rozika in Francek bi najrajši jokala, ker mati joče in ju zebe in je vse tako žalostno in prazno. Zakaj ni več očeta, zakaj je nekam hodil in je potem umrl, ko se je vrnil ? Zakaj mora umreti oče, ki skrbi za vse ? Bog ga je k sebi vzel, on zna kaj dela in vse ka dela, je najboljše. Zvoni v fari, zvoni in drami ljudi, da molijo za duše vernih, da prižigajo svečke ; zvoni in svečke gorijo, se manjšajo in ugašajo, kakor mineva in ugaša človeško življenje ; plamenčki pa plapolajo, trepečejo in se vijejo kvišku, kakor da hrepene duše po Bogu in se hočejo česa oprostiti in vzleteti v višave. 8 NOVINE 5. novembra 1933. Nedela po Risalaj XXII. Na spomin 1900 letnice svoje križne smrti, Gospod Jezuš, po svojih svetih ranaj reši grešni svet! Ev. sv. Mataja XXII. Vu onom vremeni: Idoči Farizeušje tanač so držali: ka bi vlovili Jezuša vu reči. I poslali so k-njemi Vučenike svoje z-Herodianci, govoreči: Vučiteo, Znamo, ka si pravičen, i pot Božo po pravici včiš, i nemaš paske na nikoga: ár ne gledaš na peršono lüdi : povej nam zato, ka se tebi vidi? jeli je slobodno dáčo dati casari, ali nej ? Spoznavši pa Jezuš jalnost njihovo, veli: ka me sküšavlete skažlivci? Pokažte mi dávčni penez. Oni so pa prikazali eden sod. I právi njim Jezuš: Čidi je kep ete i napisek? Velijo njemi: Casarov. Teda veli njim : dájte záto štera so casarova, casari, i štera so Boža, Bogi. Gospodarstvo. Način pridelave zelenjave. Pridelava zelenjave se vrši na več načinov. Če je naš cio samo té, ka si za domače gospodinjstvo pridelamo zadosta zelenjave vsej vrst, si vredimo potrebne zelenjadne gredé i to se vrši navadno v notrašnjosti domačega gospodinjstva. V okolici veliki mest i trgovskoj vrtnariji, posebno bolgarskoj ravno tak pridelüjejo vse vrste zelenjave, samo ka se to vrši v vnogo vekšoj meri kak pri nas ; to pa zato, ka večina te zelenjave pride na domači ali svetovni trg. Vsi ti vrtnarje majo največ haska od jako rani i pa kesni zimski vrst zelenjave. Bolgarski vgredarje večinoma pridelavajo sladko papriko, rano i zimsko zelje, rane ugorke i tü pa tam lük i paradižnike. Poznamo pa tüdi kraje, kde kmetovalci zasadijo cela pola z zelenjavov i to ne vse vrste, liki si zberejo tiste, štere v njüvom kraji najbole rastéjo. Vzemimo samo naše Ptüjsko pole. Tam majo kmetje cele plüge oratje zemle zasajene z lükom. V drügom kraji pridelavajo samo ugorke i šalato. V tretjem papriko i paradižnike. Če pa pogledamo v naše jüžne kraje, dobimo cela pola zasajena z dinji i lubinicami. — Obe sta spodobnivi tikvi, samo, ka ma prva žuto meso, drüga pa rdečo. Oboje se je sirovo i je sladko, medlovnoga žmaja. Pov te velke vnožine dvoje ali troje vrste zbrane zelenjave se vrši tak, ka kmet na mesto okopavin, (kukorice i krumplov) pridelavle zelenjavo. Izbiranje zemle za pridelavo zelenjave. Večina zelenjave raste skoro v vsakoj zemli. Vendar pa pri izberi zemle moramo posebno gledati na globokost zemle i sunčno lego. Mi dnes že poznamo vse vrste zelenjav vkoreninjenost v globokost zemle. Do 40 do 50 cm globoka rodovitna zemla popunoma zadostüje za vse vrste zelenjav. Obdelavo zemle pri pridelavi zelenjave pa od nas zahtevle preci dela. Zelenjava sama pa jako dosta hranilni snovi ali hrane potegne iz zemle. Zato je bolša zemla za te poseo črna humozna ali pa jako zreli kompost. Te pa more biti tak napravleni, ka se v njem ne sme najti niti edno kalivo seme od plevela. Črna humozna zemla se pa samo v jako redki slüčajaj dobi. Pomagamo si s tem, ka zemlo z močnim štalskim gnojom zbo- kšavamo, na te način, ka pogosto i močno gnojimo. Izbirčne gledoč na zemlo pa soništerne vrste zelenjave. V sühoj pesičnoj zemli jako dobro rodijo dinje, šparglini i grajšček (grah). Zelnate i korenske vrste pa že v trdnejšoj zemli bole obrodijo. Lega za vse vrste zelenjave je najbokša jüžna, nato vzhodna: i zapadna. V severnoj hladnejšoj legi pa zelenjava slabše rodi i ništerne vrste se niti nemrejo pridelavati kak: paprika, paradižniki. — BETEŽNIKI PREČTITE! Vnogo lüdi trpi od živčnih zmotnjav, tožijo se, ka hitro opašejo, ka je smica i trga v glavi, v rokaj i nogaj, na šinjeki ali lici, ka njim srce močno bije, ka je po kotrigaj cuka, mravle ido po njih, ka so otrüjeni, nemimi, strašlivi, pobiti, njim sapa s falivava, so razdražlivi, raztrešeni, nemajo teka, prebave, ka nemajo stouca, se njim vrti v glavi, nemorejo spati i na ostale vnoge pojave nervoznosti. Najslabše je pri živčeno betežnom, ka nema vole i moči za delo, misli, ka je popolnoma nesposeben za delo, brez odpora se preda usodbi, slabe vole je i v svojem živlenji ne pokaže nikših uspehov, Če čütite štero zmotnjavo od gornjih živčnih i če ščete, ozdraviti, pišite mi včasi i jaz vam pošlem brezplačno edno poučno razpravo od živčnih bolezni, štera vam raztolmači, da je predhodni zrok vsake prave bolezni oslablenje telovne odpornosti. Vi spoznate, da se živlenje lejko podugša i da se betegi lejko preprečijo. Samo morate hoteti ! Dnevno mi prihajajo potrdila, vnogi pisci prilagajo zahvalnice i svojo fotografijo. Nekoliko istih niže prinašam: G. Bremkovič Mikloš, vučiteo iz Tuzle v Jugoslaviji mi piše : Po vnogih posküšnjaj z raznimi vrastvi, štera neso mi nikaj pomagala, najšo sam nazadnje vaše izvrstno sredstvo, štero mi je pomoglo. Dužen sam vam velike zahvale. G. Schmied Ana iz Gmundena, Freygasse 5 v Gor. Austriji, je jako zadovolna: Gde bi bila dnes, če se ne bi poprijela od vas priporočenoga zdravlenja ! Uspeh je bio tak dober, da mi več ne trbe nikšega zdravlenja. Napravili ste mi veliko dobroto, hvala G. poštni uradnik Georg Abraham iz Timisoáre 1. Romania, piše : Že po kratkom vračenji po vašem recepti sam opazo nepričaküvan uspeh. S tem vam izrazim zaslüženo zahvalo i bom vas pri vsakoj priliki priporačao. vam za njo iz celoga srca. Zadostüje edna dopisnica ! Zahtevajte ešče dnes brezplačno poučno knižico. Pošta : Ernst Pasternack, Berlin, SO., Michaelkirchplatz 13. Abt. 890. Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok., Črensovci. Pred oblastjo odgovoren: Jerič Ivan, dekan v Dolnji Lendavi.