kulturno -politično glasilo m s v e to\/nih domačih dogo d kov Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt KlagcuCurt 2. .LETO XII. / ŠTEVILKA 38 CELOVEC, DNE 22. SEPTEMBRA 1960 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt CENA 2.- ŠILINGA 15. redno zasedanje OZN Mesec dni pred petnajstletnico ustanovitve Organizacije združenih narodov, ki bo 24. oktobra letos, se je pričelo v torek, 20. septembra, 15. redno zasedanje glavne skupščine OZN. Voditelje posameznih delegacij, ki so prišli na zasedanje, je pri vstopu v poslopje Združenih narodov sprejel in jih vodil v sejno dvorano glavni tajnik OZN, Dag Hammarskjbld. Od vladinih predsednikov je prišel prvi maršal Tito, kmalu za njim pa Hruščev, Castro in Gomulka. Skoraj 2000 časnikarjev, radijskih in televizijskih poročevalcev iz približno šestde-setih držav bo spremljalo debate glavne skupščine. Zaradi izredno velikega števila članov delegacij in zaradi pomnoženega policijskega varstva bo imelo le 200 časnikarjev prostora v sejni dvorani. Začetek seje se je več kot pol ure zavlekel, ker so državni in ministrski predsedniki, zunanji ministri in poslaniki porabili toliko časa za medsebojno pozdravljanje in stiskanje rok. Predsednik Hruščev je koračil po celi sejni dvorani, da je mogel najprej pozdraviti kubanskega predsednika Fidela Castra. Ob pol devetih zvečer po našem času je dosedanji predsednik glavne skupščine, Viktor A. Belaunde iz Peruja, mogel pozdraviti navzoče in razglasiti začetek 15. retinega zasedanja. Delegati so vstali k tradicionalnemu enominutnemu mdlku. V svojem govoru je Belaunde delegate opomnil, da se je zadnje zasedanje generalne skupščine leta 1959 začelo v vzdušju mednarodnega pomirjenja, ki pa ga je ne- navadni konec vrhunske konference v Parizu nepričakovano prekinil. Belaunde je poudaril, kako važna so prizadevanja za izboljšanje mednarodnih odnosov in obenem kako naglo se more to delo uničiti. Medsebojno spoštovanje in volja za uspeh sta končno odločujoča. Kljub vsem težavam, je Belaunde nadaljeval, pred katere so bili ZN postavljeni v Kongu in v debatah o položaju v tej deželi, so Združeni narodi še utrdili svoj pomen in upravičenost svo-jih prizadevanj. Belaunde je končal svoj govor: '■'Današnji svet ne zahteva le koeksistence, temveč predvsem mirnega sodelovanja.« Po njegovem govoru je glavna skupščina kot svoje prvo delo izvolila predsednika zasedanja. Izmed treh kandidatov — Boland {Irska), Thors (Islandija) in Nosek (Čeho-slovaška) — je bil s 46 glasovi izvoljen za predsednika predstavnik irske svobodne države, Friderik Boland. Nosek je dobil pri glasovanju 25, Thors pa 9 glasov. Po izvolitvi predsednika mora glavna skupščina opraviti še več formalnosti, med katere spada tudi imenovanje sedmih glavnih odborov in sprejetje poročila glavnega tajnika Hammarskjolda. Na delovnem sporedu je okrog 90 točk, tako je pričakovati, da bo letošnje zasedanje trajalo vse tja do božiča. Slovenšfma - uradni jezik Na ženi dom stoji Bolj kot kdaj preje, bi mogli trditi danes: »Na ženi stoji dom (ne na zemlji), če odpove ona, se dom zruši.« Ljudska modrost je v teku časov o ženi - gospodinji izkristalizirala še mnogo značilnega. Tako: »Žena podpira tri vogle pri hiši«, »Bolje je imeti slabo letino kakor slabo gospodinjo«, »Če prva luč v hiši slabo sveti, je vsa hiša brljava«, »Pametna gospodinja varuje tudi sosedovo hišo ognja«. -Mnogo primerov iz prve lin druge svetovne vojne bi lahko navedli in iz njih raz-videli, kako vzorno so gospodinje - matere / majhnimi otroki vodile gospodarstvo, ko je bil mož odsoten. Vpoklican je bil, morda dolga leta v ujetništvu, ali pa je celo padel. Doma se je žena brigala za polje in gozd, za živino in travnik in še za otroke. To so bile v resnici: delavne, skrbne, /veste, verne in ljubeče matere, ki jim je bil dom vse. Tudi dandanašnji svet vpije po taki ženi. Po pametni, izobraženi, marljivi in zvesti ženi, ki bo kos zahtevam novega časa. Mnogi fantje — bodoči gospodarji tožijo, da ni več deklet, ki ‘bi hotele iti v kmečke hiše za gospodinje. Vsaka gre raje v mesto ali v industrijo, kjer si laže zasluži boljši kruh. Da je -temu itako, so često krivi starši, ki hčere odtegujejo kmečkemu delu. Dekle tako pretrga vez z zemljo, nima več smisla za naravo in prepušča vse zunanje delo staršem. Starši pa še mislijo, da je sreča zanjo, če postane »gospodična« z vsemi pritiklinami. Že v otroku je treba vzbuditi veselje do kmečkega dela. Opozoriti ga je treba na čudovito silo rasti, ko iz malega zrna zraste veliko drevo. Deklica se naj že v rani mladosti zanima za delo matere. Vse bo z lahkoto razumela in se igraje marsičesa naučila. Za naloge bodoče gospodinje in maltere pa se bo preudarno dekle še posebej pripravilo. Vsak bo priznali, da je gospodinjstvo najobsežnejši poklic. Gospodinja naj 'bi znala urejevati dom, kuhati, prati, šivati, streči bolnikom, vzgajati otroke itd. Vsako izmeti navedenih opravil je samostojen poklic, ki zahteva celega človeka. Kmečko gospodinjstvo pa je še vse bolj obsežno. Meje med gospodinjstvom in gospodarstvom sploh nii mogoče začrtati. Na kmetih je delo gospodarja in gospodinje skupno. Kmečka gospodinja mora več znati, ker je njen delokrog večji. Dandanes je za vsak poklic treba pripravljenosti ali nagnjenja in pa znanja. Skoraj vsako dekle ima nagnjenje do gospodinjstva, do materinstva, če se to nagnjenje izpopolni s teoretičnim znanjem in praktičnim delom, bo dekle gotovo postalo dobra gospodinja. To pa nabolj temeljito opravijo gospodinjske šole. Tudi mi imamo taki šoli: v št. Jakobu v Rožu in v Št. Rupertu pri Velikovcu. Ste bili fani v eni teh šol pri zaključni prireditvi? Ste videli njihovi odlični razstavi? če niste bili-— ste nekaj lepega zamudili. Po prireditvi je marsikdo sklenil — tudi jaz —: »Svojo hčer bom poslal k sestram v šolo.« Sestre učiteljice vestno in / veliko ljubeznijo posredujejo svoje bogato znanje učenkam, kii se vadijo tudi v praktičnem delu. Izpopolnjujejo se v kuhanju, šivanju, pospravljanju itd. Pa to še ni vse. Sestre vzgajajo gojenke v značajna, plemenita dekleta, ki bodo kvas naših vasi. Talko temeljitega znanja in tako dobre Vzgoje kot pri šolskih sestrah naše hčere nikjer ne bodo deležne. Starši, če hočete dobro svoji hčerki — in kateri starši tega ne želijo? —, jo pred vstopom v življenje pošljite v gospodinjsko šolo v št. Jakob ali v št. Rupert. V torek in sredo je prineslo avstrijsko nemško časopisje vest o zakonskem predlogu, ki se tiče uradnega jezika na Koroškem. Po tem predlogu naj bi bilo mogoče v 55 občinah na Koroškem oddajati vse vloge tudi v slovenščini. Prevodi naj bi se oskrbeli na uradne stroške. Tudi ustne izjave naj bi se jemale na zapisnik na željo slovensko in pri ustnih obravnavah bi se stranke mogle posluževati slovenščine. Če je bila pismena vloga pri nižjih uradih vložena v slovenščini, naj bi bil tudi uradni rešitvi dodan slovenski prevod. Za o-sebne dokumente naj bi se izstavljali prepisi v slovenskem jeziku. Tudi šolska spričevala naj bi po želji ‘imela nemško in slovensko besedilo. Na zadnji seji ministrskega sveta je predsednik inž. Raab poročal o delu posebnega ministrskega odbora, ki mu je bila poverjena skrb za izvršitev člena 7 § 3 državne pogodbe. Zgoraj omenjeni zakonski predlog o uradnem jeziku na Koroškem in V četertek, 15. septembra, so dopoldne ob devetih prišli k začetni službi božji dijaki in dijakinje šestih razredov Slovenske gimnazije. Napolnili so cerkev novega bogoslovja in z njimi mnogi starši, vzgojitelji in večina profesorskega zbora z ravnateljem dr. J. Tiischlerjem na čelu. Sv. mašo je opravil in navzoče pozdravil prof. dr. Pavel Zablatnik. V kleni domači besedi je razložil pomen začetne službe božje: »Kakor so naši verni očetje od nekdaj vedno napravili križ pred prvo brazdo, tako smo se tudi mi zbrali pred božjim oltarjem, da poprosimo Vsemogočnega, naj razlije svoj blagoslov nad delo, ki ga danes pričenjamo.« Med mašo je mogočno odmevala skupna predlog zakona o ugotovitvi manjšine sta delo tega odbora. V letu 1961 naj bi bilo izvedeno splošno ljudsko štetje v državi in tedaj naj bi bilo rešeno tudi vprašanje ugotovitve manjšin. Vedno smo poudarjali, da je po našem mnenju nepravilno stališče, da se vlada pri pripravljanju manjšinskih zakonov ne ozira na mnenje manjšine. Tako se je zgodilo tudi sedaj. Neobičajno naglico ipri obravnavanju zakonskega osnutka o uradnem jeziku na Koroškem pa nam osvetljuje vest, ki jo je prinesla celovška »Die Neue Zeit«, da bo novi zakon ob »bližnji debati o južnotirol-skem vprašanju pred Organizacijo. združenih narodov dokazal, kako je Avstrija pripravljena svojim lastnim manjšinam nuditi primerno avtonomijo«. Do zakonskega osnutka ne moremo zavzeti še dokončnega stališča, dokler bomo obveščeni o njem le po vesteh v dnevnem časopisju, ne pa po uradni poti. pesem iz mladih grl; na koncu pa je po molitvi ik Sv. Duhu gimnazijski zbor pod vodstvom dr. F. Cigana zapel še za ta tre-nutek tako umestno »Marija, skoz življenje voditi srečno znaš!« Popoldne ob pol dveh se je začel prvi pouk: pod vodstvom svojih profesorjev je 230 dijakov in dijakinj — toliko jih je letos v šestih razredih — zastavilo prvo brazdo v letošnjem šolskem letu. PEVSKI ZBOR »GALLUS« Prva jesenska pevska vaja bo v soboto, dne 24. septembra ob 2. uri popoldne v običajnih prostorih. Nasvidenje! Pevovodja Vloga zvezni vladi Osrednji slovenski politični organizaciji koroških Slovencev sta naslovili 15. septembra t. 1. zvezni vladi v zvezi z uresničitvijo člena 7 avstrijske državne pogodbe sledečo vlogo: »Narodni svet koroških Slovencev« in »Zveza slovenskih organizacij na Koroškem« smatrata ob pogajanjih za državni proračun za potrebno, da opozorita zvezno vlado ponovno na že večkrat obljubljeno uresničitev člena 7 državne pogodbe ter jo naprošata, da predvidi za uresničitev potrebna sredstva v zveznem proračunu za leto 1961.« Prepis vloge sta organizaciji poslali tudi finančnemu ministru dr. Heilingsetzerju in ministru za zunanje zadeve dr. Krei-skemu. -KRATKE VESTI — Pristanišče na Reki bo doseglo letos rekordno višino v prevoznem prometu. Lansko leto je v prvih šestih mesecih šlo skozi Reko 146.000 ton avstrijskega blaga, letos pa v istem času 435.000 ton. S item se je avstrijska udeležba v prometu v tem najiveč-jem jugoslovanskem pristanišču povečala od 36 odstotkov na 57,7 odstotka. Nastavljene! avstrijskega radia so v torek zvečer četrt ure štrajkali, da bi dosegli podpis kolektivne pogodbe, štrajk je bil ravno po osmi uri, ko bi radio moral oddajati večerna 'poročila. Na Koroškem so morali zaradi tifusa, ki so ga prinesli vojaki z orožnih vaj, zapreti vojašnice v VVolfsbergu in Pliberku. Oboleli vojaki se zdravijo v 'bolnici v Celovcu. Belgijski kralj Baudouin se je zaročil s hčerjo španskega grofa, Dono Fabiolo de Mora y Aragon, ki je potomika aragonskih kraljev. Iz njene rodovine je bil tudi graditelj sueškega prekopa Lesseps. Kralj Baudouin je znan kot človek, ki ljubi samoto in je bilo slišati, da se namerava odpovedati prestdlu in se umakniti v samostan. Zdaj pa je naznanil, da se namerava poročiti še letos. Pretekli teden je vse koroško prebivalstvo razburila vest, da je pri izpolnjevanju svoje službene dolžnosti izgubil življenje orožnik Friedrich Amlaeher iz orožniške postojanke WeiBenstein. Pet mladih ljudi, po rodu Madžarov iz Jugoslavije, je i/ Italije prišlo čez mejo v Avstrijo, kjer so bili poslani v begunsko taborišče Tessen-dorf pri Celovcu. Ko so Slišali govorice, da bodo vrnjeni v Jugoslavijo, so ušli iz taborišča in hoteli skrivoma priti v Zahodno Nemčijo. Orožnik Amlaeher jih je na begu ustavil in hotel pregledati, če nosijo pri sebi kako orožje. Med pregledom pa so ga zgrabili in pretepli, mu vzeli pištolo in ga nezavestnega vrgli v mlako, da se je revež v njej zadušil. Za to vse obsodbe vredno dejanje se bodo begunci morali zagovarjati preti sodiščem. Zagrebški nadškof dr. Franjo Šepet se je mudil v Avstriji na obisku pri škofu nove škofije na Gradiščanskem, dr. Štefanu Laszlu. Ob tej priliki je obiskal nadškof več hrvaških gradiščanskih vasi, med drugimi tudi Trajštof, kjer mu je predsednik hrvaškega tiskovnega društva, ravnatelj Alfons Kornfeind, podaril izvod izbranih pesmi pesnika Miloradiča. Sovjetski astronomski strokovnjaki so sestavili atlas nevidne strani Lune, ki ga bo že letos izdala Akademija znanosti v Sovjetski zvezi. Atlas so sestavili na podlagi fotografskih posnetkov in vsebuje podroben zemljevid nevidne strani Lune, okrog 30 originalnih fotografij in seznam podrobnosti reliefa druge strani Lune. Šolsko leto se je začelo Politični teden Po svetu... Kljub napetemu pričakovanju, kaj bo prineslo zasedanje glavne skupščine Organizacije združenih narodov, in še nekaterim drugim političnim dogodkom, so tudi v preteklem tednu stali v ospredju dogodki v Kongu. Zmešnjava v Kongu je nepredstavljiva V začetku tedna je bil položaj popolnoma nepregleden in se je menjaval od ure do ure, da ni bilo mogoče dobiti zanesljivih poročil. V sredo zvečer je polkovnik Mobutu — 30-letni nekdanji časnikar in pristaš predsednika Lumumbe —, katerega je državni predsednik Kasavubu postavil za novega poveljnika kongoške vojske, naznanil, da vojska prevzema do konca leta oblast v deželi; med tem časom naj bi se politiki in njihove stranke zedinili za bodoče politično delo. Že ob svojem prvem nastopu je Mobutu ostro napadel države vzhodnega bloka in izjavil, da je ugotovil, da so sovjetski »tehniki« v Leopoldvillu le častniki v civilu in da so razširjali propagandne letake v velikih množinah. Pred časnikarji je polkovnik Mobutu kazal enega teh letakov, na katerem je bilo videti veliko sliko Hruščeva. Polkovnik Mobutu je dal zapreti parlament in poštni urad, da bi preprečil političnima nasprotnikoma vsako delo in zvezo s pristaši. Zasedel je tudi sedež vlade in Lumumbove vojake dal odpeljati v vojaško taborišče. Lumumba je moral ostati zastražen v svoji hiši, kjer so ga stražili vojaki iz Gane pred razdraženimi domačini, ki so ga hoteli s kamenjem pobiti. Na sovjetskem poslaništvu sežigajo dokumente Predsednik Kasavubu je potrdil ukaz vrhovnega poveljnika Mobuta, ,da mora osebje sovjetskega in čehoslovaškega poslaništva zapustiti kongoško republiko. Sovjetski poslanik Jakovljev je poskušal doseči pri predsedniku odložitev tega ukaza, a ni uspel. Pred odhodom diplomatov, zdravnikov in tehnikov vzhodnega bloka so na dvorišču sovjetskega poslaništva sežgali velik kup dokumentov, da ne bi prišli v roke kongoškim oblastem. Prvi znaki pomirjenja Čeprav politiki s svojimi nasprotujočimi si izjavami in slučajnimi tiskovnimi konferencami zelo otežujejo delo polkovniku, se zdi, da mu bo le uspelo napraviti red. Nevarnost državljanske vojne je bila odstranjena na ta način, da so se Združeni narodi in kongoška vojska sporazumeli, da določijo »cono premirja« med pokrajino Kasaji in odpadlo provinco Ka-tango. Mobutu, ki je z izgonom sovjetskih in čehoslovaških diplomatov dokazal svojo moč,- je naznanil, da bo sestavil tako imenovani »odbor za javno varnost«, ki naj bi ga sestavljali strokovnjaki in ta naj bi vodil upravo v deželi do konca leta. Pripravljajo v Kremlju napad na Zahodno Nemčijo? Sredi avgusta je pribežal v Zahodno Nemčijo stotnik Malfkowski, ki je služil v vojski Vzhodne Nemčije v Potsdamu. Za vzrok svojega (bega je stotnik navedel, da je vojska Vzhodne Nemčije v zadnjih mesecih spremenila svoje vaje in priprave od obrambe na napadalno vojno. V Bonnu so izjavili, da .so imeli že pred stotnikovim begom v rokah dokaze, da se v Vzhodni Nemčiji pripravljajo za napad, zdaj pa so dobili novih neizpodbitnih dokazov, da so komunistične obtožbe proti Zahodni Nemčiji le pretveza, pod katero komunisti sami skrivajo in opravičujejo svoje napadalne priprave. Hruščev naznanja svoje »poslanstvo miru« V ponedeljek je dan pred začetkom zasedanja glavne skupščine Združenih narodov prispela v newyorško pristanišče sovjetska ladja »Baltika«. Dež je lil v curkih, ko je ladja pristala ob pomolu, ki ga že več let ne uporabljajo, in je predsednik Hruščev pod luknjičavo streho prebral svoj prvi govor. V zelo zmernem načinu je zahteval popolno razorožitev in novo prijateljsko sodelovanje med obema najmočnejšima državama na svetu. »Pri reševanju teh vprašanj ne smejo biti odločilna čustva in strasti, temveč le zdrava pamet,« je dejal. Razburil pa se je zelo nad omejitvijo, ki so jo objavile ameriške oblasti o njegovem gibanju po mestu. V ponedeljek zjutraj je okrog 350 pristaniških delavcev na posebni ladji odrinilo Hruščevu nasproti. Vozili so s seboj velike, daleč vidne plakate s parolami proti Hruščevu. Pred dnevi So že sporočili, da bodo kipu Svobode v newyorškem pristanišču ob prihodu Hruščeva zavezali oči s črnim trakom v znak protesta. Policija je imela veliko dela tudi ob prihodu kubanskega predsednika Fidela Castra, da je zadržala množico ljudi, ki so demonstrirali proti njegovemu prihodu. Doslej se še nobenega zasedanja Združenih narodov ni udeležilo toliko vodilnih inozemskih politikov, zato je skrb za njihovo osebno varstvo izredno težka naloga ameriške policije. V Londonu pričakujejo nov vrhunski sestanek V Londonu se je zvedelo, da je Hruščev že sredi avgusta naprosil predsednika Mc-Millana za sestandk v New Yorku. Angleški predsednik je najprej menil, da ima vabilo v prvi vrsti namen vzbuditi nova nesporazumi j en j a med zahodnimi zavezniki. Pred dnevi pa so od sovjetske strani sporočili, naj bi temu sestanku prisostvoval tudi predsednik Eisenhovver. V londonskih političnih krogih menijo, da bi Hruščev vsaj po predsedniških volitvah v Ameriki rad dosegel nov vrhunski sestanek, kar pa bo nemogoče, če se mu ne bo prej pošrečilo s predsednikom Eisenhotverjem ustvariti vsaj znosno razmerje. Na Švedskem so zopet zmagali socialisti Preteklo nedeljo so bile na Švedskem volitve v poslansko zbornico, pri katerih so socialni demokrati ministrskega predsednika Erlanderja zapet dobili največ glasov in bodo zato mogli svojo vodilno vlogo v de- želi še bolj utrditi. Pri zadnjih volitvah leta 1958 so imeli 111 sedežev v parlamentu, v nedeljo so jih pridobili še 5. Tako jim ne bo več: potrebna pomoč komunističnih poslancev, ker imajo sami večino. ... in pri nas v Avstriji Poleg priprav za pogajanja o državnem proračunu je pretekli teden veljalo največje zanimanje avstrijski delegaciji, ki je v nedeljo zjutraj pod vodstvom zunanjega ministra dr. Kreiskega odletela v New York na zasedanje glavne skupščine Združenih narodov. Štirinajst let in dva tedna ... Ministrski predsednik inž. Raab je v svojem nedeljskem govoru po radiu dejal, da se Avstrija ni lahkomiselno in prekmalu obrnila na Združene narode. Natančno pred štirinajstimi leti in dvema tednoma je bil med Avstrijo in Italijo podpisan v Parizu sporazum o Južni Tirolski. Od tedaj je bilo nešteto pogovorov, diplomatske note so bile na potu sem in tja in na vsakem sestanku z italijanskimi vladnimi zastopniki si je Avstrija prizadevala za izvršitev sporazuma. Ker vse nič ni pomagalo, je preostal samo še ta korak pred Združene narode v upanju, da bodo prišli Južni Tirolci do svojih pravic. Dr. Kreiskv je ob prihodu v New York izjavil, »da pričakujejo Avstrijci odločitev Združenih narodov v južnofirolskem vprašanju z velikim zaupanjem.« Južnotirolska spomenica Politični predstavniki Južnih Tirolcev so podpisali posebno spomenico in jo poslali glavnemu tajniku Združenih narodov in vsem tam navzočim delegatom, v kateri izjavljajo, »da zaupajo v moč pravice in pričakujejo, da bo južnotirolsko vprašanje pred Združenimi narodi v smislu karte ZN pravično in naglo rešeno.« Združeni narodi Organizacija Združenih narodov je imela ob ustanovitvi 51 držav članic, danes jih šteje 82, v prihodnjih letih jih bo imela 106. Zahodne države izgubljajo premoč in težišče se premika proti Afriki in Aziji. Če bi zmagovalci v drugi svetovni vojni danes še enkrat ustanavljali Organizacijo Združenih narodov, je vprašanje, če bi jo zgradili še na isti podlagi, kot so to storili leta 1945. Predvsem bi je najbrž ne ustvarili na principu »vsaka država ima en glas«, po katerem ima n. pr. Kuba prav toliko moči kot Indija ali ZDA. Najbrž, bi postavili tudi strožje pogoje za sprejem v organizacijo. Kajti izkazalo se je, da ni vsaka država, ki postane članica Organizacije Združenih narodov, tudi dovolj zrela za to mesto. Kongoški slučaj je to jasno pokazal. Na zasedanju v Jalti je Stajin dosegel od Velike Britanije, da bosta za njegovo privolitev, da bodo postale članice Združenih narodov vse države angleške skupnosti, tudi Belorusija in Ukrajina imeli svoj glas. Ameriški predsednik Roosevelt se je tedaj strinjal s to Stalinovo zahtevo. Organizacija Združenih narodov je imela ob svojem »rojstnem dnevu« 24. oktobra 1945 51 držav članic; danes jih šteje 82. Če države članice razdelimo na posamezne celine in če ločimo še med državami, ki so bile ustanoviteljice in med onimi, ki so pristopile kasneje (v oklepaju leto sprejema), dobimo sledečo razdelitev: 19 zahodnoevropskih in severnoameriških držav — evropsko-atlanska skupnost —, namreč: Belgija, Danska, Velika Britanija, Francija, Grčija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Turčija, Združene , države ameriške. To so države ustanoviteljice. Kasneje so pristopile: Islandija in Švedska (1946), Finska, Irska, Italija, Avstrija, Portugalska, Španija (dec. 1955). 10 vzhodnoevropskih komunističnih držav: Bela Rusija, češkoslovaška, Poljska, Ukrajina, Sovjetska zveza, Jugoslavija (ustanoviteljice). Albanija, Bolgarija, Madžarska, Romunija (dec. 1955). 20 latinskoameriških držav: Argentinija, Bolivija, Brazilija, čile, Kolumbija, Costa Rica, Kuba, Dominikanska republika, Ekvador, El Salvador, Gvatemala, Haiti, Honduras, Mehika, Nikaragua, Panama, Paragvaj, Peru, Urugvaj, Venezuela. 21 azijskih držav: Narodna Kitajska (For-moza), Indija, Iran, Irak, Libanon, Sau-dova Arabija, Filipini, kot ustanoviteljice. Afganistan in Siam (1946), Pakistan in Jemen (1947), Burma (1948), Izrael (1949), Indonezija (1950), Kambodža, Laos, Cejlon, Jordanija, Nepal (1955), Japonska (1956), Malaja (1957). 9 afriških držav: Združena arabska republika (prej Egipt), Etiopija, Liberija, kot ustanoviteljice. Libija (1955), Sudan, Maroko, Tunizija (1956), Gana (1957), Gvineja (1958). 3 države anglešJke državne skupnosti: Avstralija, Nova Zelandija, Južnoafriška unija, kot ustanoviteljice. Varnostni svet je že priporočil sprejem naslednjih držav, ki bodo z gotovostjo med sedanjim zasedanjem glavne skupščine ZN, ki se je začelo 20. septembra, imenovane za članice: 12 afriških držav: Kamerun, Somalija, Madagaskar, Togo, Slonokoščena obala, Niger, Gornja Volta, Čad, Gabon, Dahomej, Republika Kongo (nekdanja belgijska kolonija), Republika Kongo (nekdanja francoska kolonija), Srednjeafriška republika. Federacija Mali je medtem zopet razpadla v svoja sestavna tlela, Senegalijo in Sudan, ki bosta najbrž vsak zase zaprosila za sprejem in bo zato znašalo skupno število afriških kandidatov pravzaprav 15. K tej skupini spada tudi republika Ciper. V skupini naslednjih osmih kandidatov, ki bodo dobili neodvisnost v prihodnjih mesecih, je spet 7 afriških držav: Nigerija fv oktobru 1960), Mavretanija (v novembru 1960), Tanganjika, Uganda, Kenija, Rodezija in Siena Leone. Le Zahodnoindijska federacija pripada zapadni polobli. Tako bo znašalo skupno število držav članic ZN v prihodnjih letih 106. 3 države ne morejo postati članice ZN zaradi svoje razdeljenosti: Nemčija. Koreja in Vietnam. Ameriški »veto« brani pristop Rdeči Kitajski in Zunanji Mongoliji. Ena sama država se prostovoljno odpoveduje članstvu v Organizaciji združenih narodov: Švica. Ker bo prav kmalu mogoča dvotretjinska večina proti zahodnim državam, bo treba v bodoče mnogo truda in tenkočutnosti za pridobitev vsakega posameznega glasu. Afriški blok bo štel 30 članov, afro-azijski pa celo 50. Zahodnoevropske in severnoameriške države ter beli dominioni ne bodo imeli , v prihodnosti s svojimi 22 člani niti četrtine glasov v Organizaciji združenih narodov. SLOVENCI d&ma in po saetu Nov zvezek Slovenskega biogr. leksikona Te dni je izšel pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti deveti zvezek ..Slovenskega biografskega leksikona”, ki ga je že leta 1925 pričela izdajati Zadružna gospodarska banka v Ljubljani. Slovenski biografski leksikon naj bi bil knjiga življenjepisov naših kulturnih in javnih delavcev in o-snova za nadaljnje znanstveno raziskovanje, obenem pa priročnik s podatki o vseh tistih ljudeh, katerih življenje in delo je bilo pomembno za naš narod. Do leta 1936 je izšlo Šest zvezkov tega leksikona, po vojni pa nadaljuje delo Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Deveti zvezek ima 224 strani in obsega gesla od „Raab” do „Schmid”. V zvezku je več kot 500 gesel, ki jih je prispevalo 78 sodelavcev. Verjetno bo delo še z dvema zvezkoma v glavnem zaključeno, izdati pa bo treba še več zvezkov" s podatki za osebe, ki so bile doslej izpuščene in pa za izpolnitev ]>odatkov, ki so nastali v 35 letih izhajanja leksikona. Na ljubljansko univerzo se je vpisalo 3490 novincev Predavanja v študijskem letu 1960/61 sc IhkIo kmalu pričela. Letos bo prišlo na naravoslovno fakulteto 175 novih študentov, na filozofsko 325, na ekonomsko 324 in na pravno 633 kandidatov. Arhitekturo želi študirati 151, gradbeništvo 86 in geodezijo 15 novih slušateljev. Veliko je zanimanja za elektrotehniko in strojništvo. Za prvo se je priglasilo 337, za drugo pa 388 novincev. Rudarstvo jih želi študirati 38, metalurgijo 71, kemijo 180, tekstilno tehnologijo 133 in tehnično fiziko 35. Agronomija zanima 128 kandidatov, gozdarstvo 141, medtem ko se je na splošno medicino vpisalo 234, na stomatologijo 130 in na veterino 16 novih slušateljev. Od vseh prijavljenih kandidatov jih je 737, ki niso doma v Sloveniji, temveč v drugih predelih države. Fakultete bodo morale iskati nove začasne prostore za predavalnice in laboratorije. Pomanjkanje učnega prostora je posebno občutno na medicini, arhitekturi in kemiji. Narodna galerija v Ljubljani razstavlja v Beljaku Diuies teden je bila v Beljaku v Paracelsusovi dvorani v mestni hiši odprta razstava slikarskih del slikarja Marka Pernharta. Razstavo je pripravila oh priliki proslav za 900-letnico mesta Beljaka Narodna galerija v Ljubljani. Ob otvoritvi razstave je govoril direktor galerije prof. dr. Karel Dobida in se je v svojem govoru zahvalil kulturnemu uradu mesta Beljaka za prizadevanje, da hi sc s pomočjo umetnosti poglobili sosedski odnošaji med Koroško in Slovenijo. Razstava del umetnika Marka Pernharta, ki je leta 1871 umrl v Celovcu 47 let star in je dobro poznan tostran in onstran Karavank, obsega predvsem uckoroška ^lela. Po obsegu sta uajvečji dve panorami Triglava in Stola. Razstava Bare Remfeve V galeriji Libertad — katere lastnici sta dve Poljakinji — v Buenos Airesu v Argentini je slikarka Bara Rcmčeva odprla 2. septembra svojo letošnjo razstavo 17 olj in štirih akvarelov. Razstava je vzbudila veliko zanimanja v buenosaireških kulturnih krogih. Tamkajšnji kritik Cordoba Iturbum je dejal, da je za Slovence v Argentini posebno častno, da je njihov človek z bogato domačo tradicijo s tolikšnim zanosom posegel s svojimi deli v argentinski, zlasti planinski svet in v argentinsko ljudstvo. France Bevk je praznoval 70-letnico Preteklo soboto je praznoval svojo 70-letnico pisatelj France Bevk, poosebljena podoba narodnih usod na slovenskem Primorskem. V vseh življenjskih nepriliikah in težavah je rasel v njem umetnik, ki ga nasprotne sile niso mogle streti. V slovenskem slovstvu je težko najti književnika, ki bi bil napisal več kot France Bevk. Njegovi izbrani spisi, ki izhajajo pri Državni založbi Slovenije, so preračunani na 15 knjig; doslej jih je izšlo 8. Zbirko urejujeta pisatelj sam in France Koblar. Približno četrtina Bevkovih spisov je posvečena mladini. Bevkove snovi so zgodovinske in sodobne, vse pa zrcalijo usode slovenskih ljudi, prikazujejo njih vztrajne borbe zoper tlačitelje, hranijo človeško dostojanstvo in pravice zatiranih ter budijo upanj«' na boljše res srečnem naključju prišel lastnici v roke ravno za srebrno poroko. bodo ohranile njegove vrstice, ki jih je zapisal v farno spominsko knjigo. Cerkev zidamo! V teku let je zadeva zidanja večje cerkve tako dozorela, da smo z delom pričeli. Zidarska dela je prevzelo stavbno podjetje Ernst Sztri'berny iz Ribnice. Upamo, da bo še to jesen stavba v surovem stanju pod streho. Po načrtu dipl. arhitekta Osvvalda bo stavba imela veliko in manjšo dvorano, stanovanje s pritiklinami, zgoraj pa cerkev v velikosti 28 X metrov. Da bomo zmogli velike stroške, se obra- Zaletelova mama v Št. Vidu je umrla Ivanka Zaletel — vsi .so ji rekli le »Zaletelova mama«, ni bila poznana le doma, ampak po vsej Gorenjski in tudi premnogi Slovenci po svetu jo poznajo. Tako je ime žene, ki je imela roke in srce za vse reveže, za vse dobre namene, ki je bila vedno vesela, delavna, pogumna, družabna, povsod dobrodošla. Pri njej se je vsakdo počutil kot doma. Rojena je bila 6. marca 1887. v Retečah pri 'Škofji Loki v znani Avguštinovi družini. Primožila se je v Sitaneče in z možem Francetom imela (i otrok, od katerih je eden kmalu umrl. Bila je zelo delavna in zmožna, pravi gospodarski talent. Četudi je imela le en razred ljudske šole, je vendar skromno trgovinico privedla do velikega podjetja: veležganjarne v št. Vidu. Vse knjigovodstvo je sama vodila in zato žrtvovala nočni počitek in svoj vid. Po vojski je skoraj vse izgubila, kar si je s pridnostjo in umnostjo pridobila. Kot verna mati si je najbolj želela .sina duhovnika in zato je bil najsrečnejši dan zanjo, ko je imel drugi sin, Vinko, leta 1936 v St. Vidu novo mašo. Toda prekmalu je prišla vojska, ločitev in vse ostalo gorje. Do zadnje bolezni, ko je od junija ležala in se pripravljala na smrt. Ta jo je odrešila /eniškega trpljenja na Marijin dan, v soboto, 17. septembra, in jo presadila v nebeški vrt. Le Bog ve, koliko dobrega je storila Zaletelova mama, ker je delila čimbolj skrito. še iz ljubljanskih predmestij so hodili k njej po pomoč. Več sto otrokom je bila krstna in birmanska botra. Hišo v Stane-čah je darovala za stare, onemogle ljudi. Darovala je veliko za dobre namene, cerkvam, sirotišču, samostanom, šolskim sestani v Dalmaciji, itd. Ko je prišla vojska, 'je veliko pomagala jetnikom v škofijskem zavodu sv. Stanislava. 'Ko je bila med vojsko krivična in nenaravna meja v št. Vidu, je zopet pomagala ljudi in druge stvari spravljati čez, pri njej so premnogi dobili hrano, prenočišče, dober nasvet. Na stotine paketov je poslala v Dachau. Pri n jej se je neprestano vršil čudež in je sama večkrat rekla: »čim več razdamo, več imamo. če bomo še več dali, nam zato nikoli ne bo nič manjkalo.« Bila je zelo družabna, zato je bilo na domu veliko obiskov in ob nedeljah polna hiša gostov. Rada je potovala po svetu, rada hodila v gledališče, rada brala, bila sprejemljiva za novo in praktično, znala je svetovati. Bila pa je obenem globokoverna. Vsak dan je šla k sv. maši in sv. obhajilu, vsa leta izpolnjevala prve petke in prve sobote in večkrat je hodila na romanja. Družinska molitev se je v njeni družini opravljala redno, pa naj je bil pni hiši kakršen koli obisk. Njena vernost je bila prikupna, da je več verskemu življenju odtujenih s prijazno in pravo besedo spravila k zakramentom. Ni čudno, da je bil njen pogreb v nedeljo, 18. t. m., tako lep in ganljiv. Od vseh strani je prihitelo ogromno ljudi k »Zale-telovi mami,« da bi ji iz hvaležnosti darovali svoje molitve in jo zasuli z rdečimi rožami. Zadnjikrat so jo nesli v domačo cerkev, njen drugi dom, za katero je toliko žrtvovala, da je bila njena duša deležna največje dobrote: daritve sv. maše. Pogrebne obrede je opravil ljubljanski škof Anton Vovk v spremstvu domačega župnika in še sedmih duhovnikov. V prekrasnem nagovoru je škof dejal, da je bila tajnica mati veselja in žalosti in da je prav na praznik Marije sedem žalosti začela bojevati smrtni boj. Nobena mati ni tako zaslužila imena »mama« kot ona, ker ni bila mati le svojim otrokom, ampak nam vsem in /lasti revežem, ki so se k njej zatekali. Povedal je, kako veliko je pomagala Cerkvi, duhovnikom in potrebnim. Ob njegovem govoru so bile solzne oči vseh navzočih. Zadnja leta si je poleg srečne smrti najbolj želela, da bi mogla še enkrat obiskati svojega sina na Koroškem, pa ji ni bilo dovoljeno. V življenju, in posebno v trpljenju, je vedno ponavljala: »Kakor je božja volja! Da se le v nebesih vsi skupaj snidemo!« Naj ji bo Bog sam veliki plačnik in naj nam nakloni še veliko takih mater! Zlata maša Marka Kranjca v Rimu Kapela čč. šolških sester na Via dei Golli, kjer se že izza vojnih časov zbirajo k nedeljski službi 'božji rimski Slovenci ter tisti, ki pridejo po opravkih v »večno mesto«, ni mogla sprejeti preteklo nedeljo vseh obiskovalcev, ko je pristopil k oltarju č. g. Marko Kranjc, duhovnik lavantinske škofije, da. se ob 50-letoici mašništva zahvali Bogu za izkazane milosti. Jubilant je doma iz fare Sv. Peter pri Mariboru. Po dovršeni srednji šoli in bogoslovju v Mariboru je -bil pred 50 leti postečem v mašnika in je v domačem kraju zapel svojo prvo novomašniško glorijo. Prva leta je mladi duhovnik prebil v dušnem pastirstvu ter se posvečal vzgoji mladine. Tako je bil njegov učenec v ljudski šoli sedanji mariborski škof, prevzv. dr. Maksimilijan Držečnik. Kasneje je g. Kranjc študiral še pravo in se posvetil javnemu delu. Postal je splošno znan in priljubljen javni delavec v Sloveniji in bil ponovno izvoljen za državnega poslanca. Bil je prvi duhovnik v lavantinski škofiji, ki si je -nabavili motorno kolo, za tiste čase nekaj nezaslišanega. Predvsem pa je jubilant vedel, da le vztrajno podrobno delo rodi s časom velike in trajne uspehe. Bil je neumorno delaven in lahko bi rekli, da je bilo njegovo vodilo: »Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača«. 'Postal je desna- roka pokojnega voditelja- Slovencev, dr. Antona Korošca in je na Spodnjem Štajerskem ustvaril trdno politično organizacijo. Pri tem pa jubilant ni nikdar niti za trenutek pozabil, da je predvsem duhovnik. Marljivo je -spovedoval, pridigal in maševal, posebno rad pa je pomagal v dušnem pastirstvu povsod, kjer je bilo najbolj treba. Tudi v svojem javnem delovanju se je vedno ravnal po katoliških načelih, kot je poudaril slovesni pridigar msgr. Janez Be-lej. Spoštovali in cenili -so ga vsi, prijatelji in nasprotniki. Med mašnimi gosti smo opazili poleg -č. g. patra Prešerna, generalnega asistenta Družbe Jezusove, msgr. Jezernika, podrektorja papeškega zavoda Propaganda Fide, in mnogih drugih odličnih duhovnikov, tudi odvetnika dr. Miloša Vauhnika, nekdanjega predsednika libe-ralnonapredne stranke v Mariboru. Duhovno in telesno čilemu jubilantu čestitamo in kličemo: »še na mnoga leta!« Redovna preobleka v Rimu Rim, v začetku sept. Ko so bile v teh dneh oči vsega sveta obrnjene v Rim, kjer so se vršile velike olimpijske igre in tekme, nas je nekaj koroških Slovencev šlo na romanje v večno mesto. Nismo šli seveda zavoljo olimpiade, ampak da smo prisostvovali slovesnosti preobleke mladih deklet, ki so prejele na dan Marijinega rojstva redovno obleko naših sester v materini hiši na Farne/.inski cesti v Rimu, ne daleč: od velikega italijanskega narodnega stadiona za olimpijske igre. Medtem ko so svetovni prvaki tekmovali pred množicami gledalcev za zlate in srebrne medalje — po besedah sv. Pavla, ki pravi, da tekajo za minljivi ven« zmage —, je v samostanski tišini prijazne kapele začelo duhovno tekmo z redovno preobleko četvero mladih dekliških duš, z odločno voljo, da prejmejo nekoč neminljivi venec večne zmage. Lz Koroške sta prejeli redovno obleko: Traudi Vodhmik iz Vogrč — sedaj s. Monika, in Lizika Lampl iz Zvabeka — sedaj s. Rozalija. Nepopisno ginljiva je bila slovesnost preobleke za vse prisotne, zlasti za nas, bližnje sorodnike teh deklet. Naslednjega dne, 9. septembra, pa je sedem lanskih novink polagalo prve časne obljube za eno leto — med lemi tri Korošice. Vsem item mladim redovnicam želimo, da bi bila njih tekma v korist in dobrobit tudi našemu narodu, da bi -po darovanem življenju prejele zasluženi, venec neminljive slave. Koroški romarji smo si ogledali pod vodstvom sester še neštete 'krasote in /nanie-nitosti mesta Rima. Bili smo tudi v -splošni avdienci pri sv. očetu v Castel Gandolfo, Kako smo bili presrečni, 'ko so nas sv. oče v svojem pozdravnem govoru tudi omenili Meni, najmlajšenui romarju, pa je osia-1» vines še celo časa, da sem si ogledal veličastne olimpijske igre. Z najglobljimi 'Vtisi- za duha in srce smo zapuistili večno mesto Rim in dnevi, ki smo jih tam pieziveli, nam bodo ostali nepo-zabni. N u j p ŽIVAL IN Znan je živinorejski pregovor, ki pravi, da je dobro snaženje živine polovica krmljenja. Razne izkušnje potrjujejo, da je to popolnoma res. Vendar pa je se dosti živinorejcev, ki se tega ne zavedajo in polagajo na snaženje živali vise premalo važnosti. Poleg dobre krme in primernih hlevov, je za dober razvoj živine nujno potrebno, da pravilno negujemo živalsko kožo. Temeljito snaženje kože je pri vseh živalih neobhodno potrebno, im sicer ne samo zaradi tega, ker je dobro očiščena žival lepša za pogledati, ampak 'tudi zato, ker je čistost kože za ohranitev zdravja nujno potrebna. Koža ni samo zato tu, da pokriva in varuje živalsko telo pred raznimi zunanjimi vplivi, temveč ji pripadajo še razna druga opravila, ki so za zdravje in delovanje živalskega telesa precejšnjega pomena. Koža urejuje zlasti živalsko telesno toploto. Skozi kožo 'žival tudi diha; to dihanje se vrši podobno kakor s pljuči, ven-dar seveda v manjši meri. V koži so posebne žlezice, tako zvane znojnice in lojnice. Po znojnicah se izločuje iz kože znoj, po lojnicah pa loj. Loj ali maščoba iz lojnic pa ohranja in napravlja dlako svetlo, kožo pa voljno im mehko. Na koži se izceja telesni znoj im z znojem se sprimejo na koži izcedila iz lojnih žlez, potem telesne luskine, prah in druga nesnaga; vse to pa napravlja na koži umazano maščobno prevleko, ki ovira delovanje kože in ne pusti svežega zraka skozi kožo v telo. Obenem pa ta prevleka na koži zmanjšuje tudi občutljivost kože in povzroča vnetje na koži, nadalje pospešuje razna okuženja in nudi raznemu mrčesu ugodno priliko, da se lepo nemoteno raz-vija. Razna nesnaga onemogoča izločujoče delovanje kože, ker zamaši lojnim žlezicam ustja, prav tako ovira izstop različnim iz-ločbam iz lojnih in znojnih žlez in tako vpliva zelo slabo na celo telo. Obenem se začne ta nesnaga razkrajati, kar pa povzroča Občutek srbenja. Treba se je le spomniti, kako neprijeten občutek ima človek, če pride prah na znojno kožo in kako hitro nas to prisili do umivanja in brisanja. Kar pa človeku dobro de, tudi živali ne bo škodovalo. Žival, ki ni redno snažena, nima nikdar pravega počitka in miru. To pa zelo slabo vpliva tudi na delovanje drugih organov, kakor na pljuča, prebavila in srce. Z rednim snaženjem pa odpravimo vse takšne in podobne nedostatke ter pripomoremo k temu, da koža lahko vrši svojo važno nalogo. Iz vsega navedenega je dovolj jasno razvidno, tla je pravilno delovanje kože zelo važno in velikega pomena za zdravje živali. Pravilno pa deluje koža le tedaj, če jo ohranimo vedno čisto in snažno, zato pa jo moramo vedno primerno negovati. Zavedati se moramo tega, da imajo živali že v sebi nagib za snažnost; najboljši dokaz za to nam nudi razna divjačina. Prav tako opazujemo tudi pri oni goveji živini, ki je zunaj na paši, da se vedno snaži s svojim raskavim jezikom in je vsled tega navadno zelo čista. Vse drugače pa je z živino v hlevu, kjer nima dovolj prostora na razpolago. Poleg tega pa hleve tudi dostikrat premalo sna- SNAGA žimo in tako se nabira v njih razna nesnaga, katere se živina ne more ubraniti in ki ji zelo škoduje. Žival si sama ne more vehko pomagati, ker se zaradi pretesnega prostora ne more zadostno gibati in obračati. Tu pa je nujno potrebna skrbna roka gojitelja. Kako čistimo živino? Za snaženje živine potrebujemo krtačo (ščet) in čohalo. Najboljša je krtača iz svinjskih ščetin. Krtačo je najbolje vleči v smeri dlake in sicer tako dolgo, da postane koža gladka in snažna. Prah, ki se nahaja na živalski koži, odstranimo s krtačo; nadalje odstranimo razne nesnažne snovi, ki se oprimejo kože, ko žival leži, izločen in posušen znoj in razen mrčes, ki 'bi se sicer naselil na živalski koži in nadlegoval, žival. Nekateri živinorejci rabijo čohalo kot edino orodje za snaženje živine. Vendar pa moramo upoštevati, da z ostrim čohalom ranimo žival, tako da je vsa koža polna majhnih ranic. Bolje je, da nam čohalo služi le v toliko, da ob njem krtačo očistimo. S čohalom snažimo nalahko le živali z močno in debelo kožo, nikdar pa ne živali z nežno kožo. Razno umazanost, ki se sprime in prisuši na dlako in kožo, moramo najprej razmehčati z mlačno vodo in šele nato odstraniti. Po nogah ne smemo nikdar drgniti s čohalom, ampak samo s krtačo. Očistiti moramo vso kožo in ne samo posameznih delov. Snažiti pričnemo na zgornjih delih in ne narobe, ker bi sicer padala nesnaga na že osnažena mesta. Živina, katere redno ne snažimo, zelo trpi. Prah in razen mrčes povzroča močno srbenje kože. Živina se zaradi tega drgne, kakor pač le more, da bi se znebila te nadloge. S prahom in drugo nesnago se zadelajo in zamašijo kožne luknjice, znojnice in lojnice, kar močno ovira pravilno delovanje kože. Snažiti moramo vso živino, brez razlike na njeno starost. Snaženje delovnih volov, ki so močno potni ali pa od dežja mokri, moramo vršiti slično kakor pri konjih. Vodo moramo dobro izžeti, nato pa žival s slamo do suhega odrgniti in nazadnje pokriti. Pravo snaženje s krtačo pa izvršimo šele, ko je koža popolnoma suha. Žrebeta čistimo z mehko krtačo in krpo. Snaženje kože pri žrebetih je prav tako potrebno kakor pri odraslih konjih. Ves trud, ki ga iniamo s takim poslom, nam bo bogato povrnjen. Dokazano je, da vpliva pravilno čiščenje kože zelo dobro na mlečne žleze in da daje taka krava, ki je dobro čiščena, več mleka kot pa ona, ki je sploh ne čistimo. Trgovski zastopnik je v hiši Nekaj besed o stvari, o kateri je vredno govoriti Razne iznajdbe so napravuli ljudje sebi v prid, da si z njimi lajšajo življenje. Med temi iznajdbami so mnogi stroji in potrošili predmeti za kmeta in kmečko ženo. Vse te tehnične iznajdbe morajo biti seveda tudi podeželskemu prebivalstvu dostopne. Zato jih ne razstavljajo samo v trgovinah in na sejmih, ampak jih ponujajo tudi trgovski zastopniki od hiše do hiše. Tako obišče tak trgovski zastopnik kmeta, mu pokaže vrsto prospektov in vzorcev blaga, ki ga izdeluje tvrdka, katero zastopa. Seveda ne opisuje zastopnik le tehnične konstrukcije, temveč še prav posebno poudarja Strojevo zmogljivost in prednosti z namenom, da ga spravi v promet, da ga proda. Na žalost se v tem oziru marsikateri zastopnik poslužuje metod, ki se jih ne da označiti za strokovno neoporečne. Cesto se sklicujejo taki zastopniki na priporočila raznih uradov in ustanov, govoričijo o javnih dokladah in podobnem, samo da kaj prodajo. Vendar pomnite eno: vseeno je, kaj je tak zgovorni zastopnik govoril in obljubljal, velja le tisto, kar stoji na dobavnici in kar je naročnik podpisal. V trenutku, ko je dobavnica podpisana, je kup storjen. Vsako naknadno obžalovanje, vsi naknad- ni izgovori: »Saj nisem imel časa, da bi stvar lahko temeljito premislil,« in podobno, ne zaleže. Kajti nihče ni prisiljen, da kupi nekaj, česar ne mara, ne potrebuje ali ne more plačati. Zastopniku lahko na miren način in vendar odločno rdčete, da dobavnice ne marate podpisati. Na ta način je stvar urejena in vam se ni treba bati nobenih mučnih posledic. Če pa ste dobavnico enkrat podpisali, je treba kupno pogodbo izpolniti, k čemur vas lahko sodnijsko prisilijo in imate še stroške za razpravo na vratu. Zato naj vsakdo, vsak gospodar in vsaka kmetica, preden podpiše dobavnico najprej natanko premisli, kaj mu ponujajo, če to odgovarja njegovim potrebam in seveda, če stvar lahko plača. Lahko si izgovorite tudi nekaj časa za premislek in se med tem časom dodobra pozanimate o kakovosti in pripravnosti ponujenega blaga. Kmečko zastopstvo, kmetijska zbornica, in okrajne kmečke zbornice nudijo vsakemu kmetu glede tega stvarna, nepristranska in brezplačna pojasnila. Pomnite zato še enkrat: Preden podpišem dobavnico, premislim, se pozanimam in šele nato kupim in podpišem! Priznano domače seme Pod nadzorstvom Koroške kmetijske zbornice so letos pri nas razmnoževali seme pšenice, rži, ječmena, ovsa, krompirja in ogr-ščice ter oljne repice. Koroška semenarska zadruga najbolj razmnožuje ozimno pšenico sorte dr. Lassers Dickkopi, Drauhotner Kolben in Anstro Bankin. Od jare pšenice pa razmnožujejo pri nas sorte Karntner Frueher, Karntner Grannen in Karntner Kolben. Priznanja kažejo, da bo pomladi dovolj semenja jare pšenice. Manj pa bo semenja za ozimno rž, ker na Koroškem jare rži za seme ne razmnožujejo in ker je bilo priznanega le malo semenja ozimne rži sorte Karntner, Oberkarntner in Kefermarkter. ()t(roei nekdaj in danes Na splošno prevladuje mnenje, tla so današnji otroci bolj bistri kot nekdaj. Koliko je na tem resnice? Kar se tiče higiene in zdravstvenih pogojev, so današnji otroci brez dvoma na boljšem. Umaknila se je stara miselnost in nova je osvobodila novorojenega otroka tesnih o-vojev, v katere je bil za dobo več: mesecev obsojen v popolno negibnost. Danes je povsem jasno, da je pri taki utesnitvi trpelo otrokovo mišičevje in celotni organizem, ker mu ovirani krvni oh tok ni donašal dovolj hraniva. Zaradi omejenega krvnega obtoka je trpela tudi možganska žilica, čemur je sledil zastoj. Bolj pametno je tudi polaganje otroka v posteljo vodoravno, brc/ blazine, ker glava v prvih mesecih preveč pritiska na hrbtenico. Taiko torej: boljši obtok krvi v možganih in pa bolj pogosti in raznovrstni dražljaji čutil pripomorejo k otrokovemu hi-trejšomu umskemu zorenju, ki pa se v neki določeni višini ustavi in /adobi normalen )>otek. Kakor rečeno, je ta prezgodnja zre- lost omejena le na delinsko in otroško dobo. Dozdevna bistrost se čim dalje bolj razblini in okrog 10. leta se otrok no svoji umnosti izenači / vsemi rodovi otrok iste starosti. Dostaviti je treba, da so današnji otroci /daleka bolj bistri tudi zato, ker se jim pušča več svobode pri izražanju. In ker so bolj sproščeni, nas včasih presenetijo z vprašanji kot n. pr.: »Kje imajo ptički ušesa?« »Kako more muha hoditi po stropu, ne da bi padla?« Gotovo je zgodnjo zrelost otrok treba pripisati tudi dejstvu, da imajo na razpolago veliko več možnosti za izkustva potom radia, kina, televizije, kakor smo jih imeli mi v svojih otroških letih. Sicer pa ni unogoče trditi, da bi se naš sedanji mladi rod mogel ponašati s kakimi posebnimi prednostmi na moralnem ali socialnem polju v primeri s prejšnjimi rodovi. Res je, da živi današnji otrok vse premalo v svojem otroškem svetu in vse preveč življenje odraslega človeka. Semenskega ozimnega ječmena sorte Karntner bo dovolj na razpolago, prav tako tudi jarega ječmena sort Violetta, Haisa in Vollkorn. Ovsenega semenja sort Fla-mingstreuc in Erno gelb pa bo manj. Kako pa je s semenskim krompirjem? Na Koroškem razmnožujemo sorte Sirte-ma, Lori, Fina, Virginija in Maritta. Opustili pa smo razmnoževanje Vorana. Vse kaže, da bo semenskega krompirja prihodnjo pomlad primanjkovalo, ker posejemo s krompirjem letno kakih 12.000 hektarjev njiv. Na kratko smo podali pregled vrst in sort semena poljščin, da boste vedeli, kaj in koliko je semenja na razpolago za setev. Obiščite mojo stalno razstavo o gospodarstvu, poljedelstvu, gospodinjstvu in tehniki (prispeli novi kmetijski stroji, pralni stroji, radioaparati itd.) JOHAN LOMŠEK ST. L 1 P S, T I H O J A, P. Dobrla ves Šoferski kotiček Kdaj smemo spremeniti smer vožnje? Zakon pravi: »Vozač sme spremeniti smer vožnje, ali preiti na drugo progo le, ako se je pred tem prepričal, da je to možno brez ogrožanja ali motenja drugih koristnikov ceste.« Nadalje je dolžnost vsakega vozača, da nakaže svoj namen drugim z v ta namen na zadnjem delu voza nameščenimi pripravami. Ako pa je naprava za naznačevanje spreminjanja smeri vožnje iz kakršnega koli razloga pokvarjena in ne deluje, mora seveda naznačiti spremembo smeri z roko, prav tako kot morajo to vselej storiti mopedisti, motociklisti in kolesarji. Če je kako vozilo tako natovorjeno — n. pr. traktor s priklopnikom ali tovornjak —, da se vozačeva roka ne vidi, je treba dajati znake s palico za signaliziranje. Tako veleva i/akon, ki bo uveljavljen L jan. 1961. Dostavlja še to, da mora vozač pričeti dajati znake tako zgodaj, da imajo drugi še dovolj časa in možnost, da se prilagodijo njegovemu početju. Na osnovi omenjenega ta zakon jasno določa, da se sme spremeniti smer vožnje in prehod z desne proge na levo le tedaj, če ostali promet to dovoljuje. Vprašanje nakazovanja svojega namena je, gledano s tega vidika, podrejene važnosti. Ak6 je vozač spremenil smer vožnje v položaju, ki kaj takega ni dovoljeval in bi tega ne smel storiti, mu tudi ne bo prav nič koristil izgovor v zagovoru, da je itak prej nakazal svoj namen spremeniti smer vožnje. KOLESARJI, VOZITE DESNO IN NAKAŽITE Z ROKO SPREMEMBO SMERI PRAVOČASNO, NE SELE TIK PRED ZAVIJANJEM V DESNO! Pogosto vozači ne upoštevajo določbe, ki prepoveduje prehitevanje, če se pri tem prekorači največja dovoljena brzina (tako n. pr. v naseljih 50 km/h). Potemtakem se torej vozila, ki vozi skozi naselje s predpisano najvišjo dovoljeno brzino, ne sme več prehiteti. Prav tako vladajo tudi napačna gledanja glede prehitevanja kolon avtomobilov. Po zakonu je prehitevenje v takem slučaju kaznivo dejanje, ker z vrinjenjem v kolono, ako prihaja nasproti kako drugo vozilo, ogrožamo druge v koloni. Če opazujemo vozače med vožnjo, moramo na žalost cesto videti, kako malo se brigajo za pravila o cestnem prometu, kot da bi še nikdar ne slišali ničesar o tem, da ni bolj nevarnega kot prehitevanje v napačni situaciji. Ni se potemtakem čuditi dejstvu, da se pri tovrstnih nesrečah zaleti 95 odstotkov frontalno, kajti le malokdo je tako sposoben, da v takem slučaju zna zavoziti kam drugam in ne naravnost v nasproti prihajajočega. Če se hočemo izogniti vsem nevarnostim, ki grozijo pri neprevidnem prehitevanju, potem je edina možnost, da vsako tvegano prehitevanje opustimo/ Morda se spomnimo o pravem času, da nobeno vozilo in nobena kost ne vzdrži teže, ki nas pritisne na volan, če se zaletimo z brzino 80 km/h. Česte so situacije, ko se nam prehitevanje kar samo ponuja. Tako na primer na cestah, ki vodijo preko položnih hribčkov.' Zdi se nam, da je cesta pred nami prazna, da vozimo z zadostno brzino in da nam bo prehitevanje uspelo. Toda v naslednjem hipu se pojavi na vidiku v naši smeri drugo vozilo in tedaj lahko pomaga le še angel varuh. Prav tako nas lahko tudi na videz pregledni ovinki zapeljejo k tveganemu prehitevanju. Toda kdo nam more jamčiti, da ne prihaja iz nasprotne smeri tudi nekdo z isto brzino? Tudi rai-ne ceste, na katerih se zdi prehitevanje popolnoma nenevarno, skrivajo v sebi razne zahrbtnosti. S stranskih poti, ki jih našim očem zakriva grmovje, lahko prav v tem hipu pripelje konjska vprega na cesto. Kaj tedaj? Na kratko: kdor prehiteva, mora paziti kot lisjak. Treba se je koncentrirati do skrajnosti in takoj opustiti prehitevanje, čim se nam zazdi, da ne bo uspelo brez tveganja!!! Avtomobilski dirkač Stirling Moss je jasno izpovedal, kaj meni o prehitevanju na cesti: »Ni mč strah pred brzino 300 km na uro na dirkališču in tudi ne pred ostrimi ovinki. Vselej pa me je strah pred prehitevanjem!« DRŽI RAZDALJO V KOLONI, NE VOZI PREPOČASI, K ER SI LIS DRUGE S TEM K NEVARNEMU PREHITEVANJU! Po Foersterju: ZMAGOVALEC Janez je prišel na drugo šolo; kar tuje se počuti v novem okolju. Med prvim odmorom gre navzdol po stopnicah, da bi se s tovariši .sprehajal po dvorišču. Pa se brž zanenita Milan in Pavel: »Bova le videla, kaj bo naredil.« In gresta za njim po stopnicah. Naenkrat se Pavel zažene v Milana ter ga pahne proti Janezu. Janez prileti v zid in se pri tem močno zadene v roko. Ko se ozre, vidi Milana in Pavla, kako se smejeta na vrhnji stopnici in se radujeta nad dogodkom. Kaj bo napravil Janez? Boris: »šel bo tja in še onadva pahnil dol.« Tone: »Tudi onadva bo sunil j>o stopnicah.« Francelj: '»Seveda, meni se tudi zdi tako.« Pri zemljepisu slišimo, kakšna so pota zvezd in zemlje in o rekah, od kod izvirajo in kam se izlivajo. Slišali smo tudi o Stan-leyevem raziskovanju reke Konga — kako teče veletok sprva proti severu, da niti niso vedeli, kam se izliva — dokler ni 5tanley odkril velikega loka, v katerem reka zavije k zahodni obali. Tako je tudi z marsikaterimi človeškimi dejanji, če opazujemo le njihov tok, smo lahko mnogokrat v hudi zmoti glede dejanskih posledic. Pomislite, recimo, samo na laž! Sprva mislimo, da nam bo v korist. Če pa natančneje opazujemo njeno pot, vidimo, kako naenkrat naredi velik lok in se Skozi dolino skrivnosti izliva v brezbrež-no morje nezanesljivosti, polno samih brodolomov. Dobro za hudo tZrt mljiditui in {irotitiln L padel. Njegovo praznoverno spremstvo je prestrašeno šepetalo in v tem videlo slabo znamenje. Cezar pa se ne da prestrašiti, svoje roke razprostre in z velikim zanosom zakliče: »Objemam te, Afrika!« — Glej, iz te nezgode si je skoval idejo za uspeh ... Boji in pomanjkanja niso le zlo, temveč tudi vir bogatih kreposti. Ge bi nas ne preizkušala usoda, bi nam tudi ne bilo treba prebiti nobenih bolečin. Kdor se bori, se krepi! Dante je napisal svojo največjo pesnitev v pregnanstvu, živeč v bedi. Schiller je izdal svoja najpomembnejša dela na bolniški |V)stelji; Mozart pa je komponiral svoj »Requiem«, ko ga je mučila huda bolezen ... KNJIŽEVNIK Mlad francoski pisatelj brez denarja je nazadnje le našel založnika, ki je bil pripravljen izdati njegov roman »Sem in tja«. Po pogodbi, ki sta jo sklenila, bi prejemal honorar od prodanih izvodov knjige. Ker pa se je kupčija zataknila, je dal pisatelj v 'liste oglas: »Mlad industrijec s tremi milijoni letnih dohodkov išče življenjsko družico, ki naj ima podoben značaj kot glavna junakinja romana ,Sem in tja’.« Oglas je uspel, pisatelj je dobil več tisoč ponudb od deklet, ki so kupile njegovo knjigo. Glede ženitve pa se je premislil, ker mu je založnik spričo uspeha zagotovil še tiskanje druge knjige. MALO DOBRE VOLJE Očka uči sinčka usmiljenja. — »Vidiš, Slavko, ta ubogi deček nima ne očeta ne mame. Nikogar. Niti sestričen niti bratrancev, ne tet me stricev. Ali mu hočeš darovati kaj za god?« »Da, očka. Dajmo mu teto Hedviko...« O Direktor se ves jezen zapodi v pisarno, od koder je slišati žvižganje. »Zlomka, neštetokrat sem vam že rekel, da med delom ne žvižgajte!« Uradnik pa mirno: »Oprostite, saj sploh nisem delal; samo žvižgal sem . ..« p * | * 5 * /\ * N * O * B * R * A * N * J * E BORO KOSTANEK: rOvolmi Na naši strehi so se ujemali prvi kostanjevi listi, pordeli in ožgani od poletja. Trenutek so se ustavili, kakor bi se hoteli oddahniti od potovanja, potem jih je lahen piš sunil na tla. Na nebu se je razgrnila tajinstvena lepota motno bakrenega večernega sonca in kopa karavanških hribov se je odela v čaroben ognjen sij. Tako je prihajala jesen tisto leto po prstih. In nato je dospela in drzno zagrabila po jasminih v parkih, stresala bezgove grme ob potih in pognala razposajen veter po prašnih ulicah ... Tiste dni je potrkalo pri meni življenje. Vedel sem, da bom v nekaj dneh vstopil v bogoslovje in s tem dal teku svojega življenja svojo smer. Čutil sem vso veličino te ideje in vso svojo nižkavost, čutil, da bi me morala ta zavest napraviti nemirnega, me razmehčati, mi vzeti spanec, me pretresti. Ali ni me moglo več pretresti. Moja pot se mi je zdela jasna zadeva — oblatena z vsakdanjostjo. Moral bi jokati in nisem mogel, moral bi imeti obraz, ki bi ga vzel nežno v dlani, in moral bi imeti obraz, ki bi za tepel vanj svojo pest — in ni ga bilo. Tudi pozneje me ničesar več ni moglo pretresti. To je bil moj prvi poraz v bogoslovju. Dan, ko bi naj vstopil v bogoslovje, sem hotel preživeti sam. Hodil bi po mestu in mislil na vse tisto, kar je lepo le ob samoti. Ali bil sem ta dan tako brez vsake misli, brez vsake fantazije, brez vsake moči, bil sem trd in bolele so me roke in od dela otrpli prsti. Ko sem šel zgodaj zjutraj od doma, mi je oče nesel kovček na rameh. Bilo je prvič, da je kdo nesel kovček zame (osem let sem ga moral nositi sam), šla sva molče, oče spredaj (kovček mu je segal mimo glave), jaz prazen za njim. Vse okrog naju je dišalo po hladni jutranji sapi, po rosi, po ajdovem polju, ki je še snivalo v jutranjih urah. in po lucerni v kozolcih. »Jutri jo zapeljemo .. . !« je rekel oče, pristopil h kozolcu in ponosno tipal z. roko po njej. V njegovi pesti je zahrušalo in se drobilo. Kaj meni mar tista lucerna, če jo zapeljejo ali ne. Molčal sem in šla sva naprej. Očetov korak je bil slovesen in zdelo se mi je, da bo prirasel ob kozolcu k zemlji, ko bi še dalje stala. Zdaj sem zapazil, tla je šepal... V daljavi je iz vijoličastega obzorja vstajala zarja. Polje je še bledelo, počasi se bodo zlupile barve z njega in se zasvetile — ali tedaj bom že daleč od tod. Bil sem prazen in izžgan, da nisem zapazil vse tiste toplote, ki me je obdajala in me hotela ]x>spremiti. utrinki Ob prelazu je oče že močneje šepal. Ustavil se je in odložil kovček. Vedel sem, kaj bo prišlo: »Koliko pa boš rabil denarja?« To vprašanje me je vedno spravilo v zadrego, tokrat pa sem odgovoril hitro in mrzlo, tako mrzlo, da bi me moralo stresti: »No, saj veste, kako je ...« Dobil sem — in bilo je več, veliko več kot po navadi. Vzel sem in gledal v tla ... Več nisva govorila tisto jutro. Ko sem sedel v vlaku, sem čutil, da slabo začenjam... * zalo sobo. Soba je bila velika, z razpokami v zidu in tuja in neprijazna in ni dišala po ničemer. Sedel sem na posteljo, se naslonil in čakal — čakal, ne da bi ubil domotožje, ki ga ni bilo, temveč, da bi se dal opijaniti od tujine, od razpok v zidu, od septembrskih oblakov. Bil sem neznansko truden .. . Bilo je lepo čakati, ko je bil zunaj september. Zunaj je sapa obešala megle, nekaj na Obir (šele mesec pozneje sem spoznal, da je bil Obir), nekaj na Dobrač, nekaj na Babo. Potem je zmanjkalo megel. Megle so bile bele, tako zelo bele in nedolžne kot letos deklice za prvo sveto obhajilo. In kadar se spomnim deklic za prvo sveto obhajilo, si vedno želim nazaj vse tiste dneve, ki so me okradli mladosti. # Ko sem se zbudil, nisem bil več sam v sobi. S hodnika sem slišal glasove in drsanje čevljev, od okna sem pa sta me gledala tovariša. Tedaj sem vedel, da začenjam biti bogoslovec. NEVA RUDOLF: PEGE NA ROKI V celovško bogoslovje pa so se vračali bogoslovci s počitnic. * Težka vrata semenišča so burno padla za mano v zapah. Stal sem na sivih razko-šatenih stopnicah in zrl na izumrle hodnike, ki je legla nanje poleg plasti prahu še neprozorna plast tišine. Jel me je prevzemati občutek osamelosti, občutek zgub-Ijenosti in nedoraslosti, in kakor bi bilo mogoče uiti tej grozi, sem se začel porivati navzgor po stopnicah, mimo vrat in predmetov in hodnikov, natlačenih z molkom. Kmalu se bodo hodniki napolnili z ljudmi, z onimi mladimi ljudmi, ki bodo prihajali zagorelih in zarjavelih obrazov, z odprtimi srajcami, dišečimi po nageljnih in rožmarinu in nasmejani od spominov, sredi med njimi gospodje v črnem, resni, z belo bleščečimi kolarji, ki bodo rezali pod vrat. Prišli bodo, da bodo po določenem poteku časa odhajali — bledi in s trudnimi očmi. In marsikdo bo odhajal bolan, ker ne bo mogel najti miru .. . In prišli bodo najmlajši, ki se jim pravi naraščaj, s strahom na ustnicah in ne bodo vedeli, kam se naj vtaknejo, in drugi spet z narejenim ponosom večvrednosti in priučeno prijaznostjo. In začelo se bo oživljanjem novo družbo. In nekega dne bo vse drugače. Beli kolar se bo pritisnil krog mojega vratu, potem talar, ki mi bo preozek in me bo tiščal. Ko ga bom oblačil, bodo štiri kapljice blagoslovljene vode spolzele z njega na tla. Potem prvi hip drug drugega ne bomo poznali več. Ali bo to še Tonček, tisti fant s kratkimi hlačami, ki je hodil po planinah in vriskal dekletom, in bo to še Tevžek, ki je trdil, da ni greh preklinjati matematiko, in bo tu še Walter in Erik in Envin, ki je v gimnaziji izumljal aparate za lovljenje rib ... Le Karlej se bo smejal v pest, ta se bo smejal sploh vsemu. Doma pa bodo vozili lucerno s kozolcev in oče bo še huje šepal in nihče se ne bo upal vprašati, zakaj šepa. # In potem, da, potem sem dospel vrh stopnic. Čutil sem, da sem na cilju. Pozvonil sem — in drobno dekletce mi je odka- Njegovi orumeneli prsti so za hip spustili volan. Gospod Gluck išče cigareto. Ne odmakne pogleda od ravnega cestnega traku. Veliki zeleni Packard drvi: 70 milj na uro. Marinko prevzema opojnost divjega vetra, zanos premagovanja razdalje in časa; opojnost, da se širijo nosnice, da ji vihrajo lasje ob odprtem oknu, da bi posnemala malo Patsy, ki ploska in hlepi: »Še, oh, še!« »Ne presojajte napačno mojega vprašanja.« Prsti so se za drobec sekunde trdneje o-prijeli krmila. »Kaj vam daje to vedrino? Ne poznate življenja — ne odkimavajte! in ga spoznati nočete. Je na dnu tega beg pred bolečino in razočaranjem?« Za hip je prestal. »Je to vera?« Ožgano grmičje, levo in desno gola, prazno štrleča drevesa, črnikasta trava, še celo najbolj trdožive, najodpornejše rastline je ta pošastni avstralski požar uničil. Ogenj in suša, ožgana, dolgočasna pokrajina ... Kako se je kar naenkrat domislil teh vprašanj? Ali ni dovolj truden od dolge vožnje, od neprestanih radovednosti razvajene Patsy? Čemu hoče vedeti miselnost Marike in ji pogledati v notranjost? Marika je tako mlada. Neizkušena. Bori se, da bi premagala osuplost nad nenadnim vprašanjem, obenem skuša kaj razložiti, povedati o sebi. Besede ... Njegove pegaste roke jo motijo. Kratki, kvadratasti nohti, trde dlani. Ne more odtegniti pogleda od teh rok. Nekje je čitala, da moreš iz rok razbrati človekov značaj. Knjige... Gospod Gluck jo skoraj užaljeno pogleda: »Se vam zdi moje vprašanje smešno?« Kako? — Oh, seveda! Nekaj jo je bil vprašal. In ona se smeje. Kako je neolikana! »Ne, ne, za trenutek sem pomislila, kako so vse moje izkušnje in poznanje človeških odnosov — sveta, kot temu pravimo — nabrane le iz knjig. In iz. pripovedovanja.« Gospod Gluck razmišlja. Ali pa morda že niti ne ve več, kaj je vprašal. Včasih se ždi Mariki kot njen oče: možat, uspel človek. In vendar... Nekaj je v njegovih rdeče obrobljenih očeh, nekaj je skritega na dnu vsakega nasmeha. Kot bi vse njegovo bitje iskalo poti, ki ji ni najti sledu v lastni družini. Patsy se ga oklepa, svojega očeta, a še ta otroška ljubeznivost je vsa površna. »Vidite, gospod Gluck, ne bom vam znala govoriti kot čutim. Tudi ko bi popolnoma obvladala ta tuji jezik, bi ne znala razložiti. Vera ni matematika, čutiš jo v srcu, doživljaš njen blagoslov, ki se kot živa moč razliva v vsak dan, v sleherno dejanje. Z vero, ki je predvsem ljubezen, čudovita, nepremagljiva ljubezen, je vse lahko. Človek, to ubogo krhko bitje spozna svoj cilj. In ta zavest ga obnavlja, krepi in vodi — oh, saj ne vem, ali ste mogli dojeti...« Gospod Gluck gleda predse. »Nočem vas žaliti, Marika, in še manj jemati vam vaš radostni svet. Morda sem zdaj že prestar. Ne, ne ugovarjajte mi.« Nenadoma se je obrnil in ji pokazal levico. »Moje roke poglejte: vse te široke lise. Ostale so kot sled težkega dela s kislinami. Petnajst let sem delal po devetnajst ur na dan. Danes imajo moji vse: hišo, dva avtomobila. zavarovalnino štirideset tisoč šter-lin. Vse, Marika!« Avstralska pokrajina se ne spreminja. Razkropljeno govedo, tu in tam sledovi gozdnih požarov, razraslo grmičje evka-lipta. »Ali veste, kaj se pravi garati od štirih zjutraj do polnoči, dan za dnem? Žid, emigrant, ki se bori za goli obstoj! So,nekateri, ki privoščijo, veste ...« Utrujenost mu meči poteze; obraz, postava, vse medli. Ostaja samo bistvo človeka, tiste grobe roke, ki postajajo simbol njegove osebnosti. Tako težko je Mariki. Gluck ji odkrije svojo rano, njej, tujki, človeški duh zavije včasih na najbolj čudne poti. Ko je človek truden, ko se mu zazdi, da mu pojenjuje pogum, ko je življenjski vrvež postal neznosno breme — takrat si najde moči v izpovedovanju. (Dalje na 8. strani) Visoška kronika 9. Dr.JvanTavčar Pako sem bil odposlan na pot v Davče, ker človeku, ki naj živi na kmetiji, ni dano, da bi izhajal brez svetega zakona. Dva dni pozneje je bila pšenica požeta. Ko sta bili spečeni dve lepi pogači in zbrani dve najtežji gnjati, sva se odpravila z. Lukežem od doma. Vsak je nosil bisago, v nji pa gnjat in pogačo, da sva bila obložena kakor tovorna konjiča. Za pasom mi je tičal moj samokres — samotne steze niso bile tiste dni nikjer varne in dosti izpridenih ljudi se je klatilo po njih — Lukež pa je opasal sabljo, kakor so jo nosili koledniki, če so jezdarili od vasi do vasi. Dolga ta pot dii je še danes v živem spominu in tudi občutkov še nisem pozabil, ki so mi takrat navdajali srce. Ženitev je potrebna in tudi jako resna reč. Ni torej čuda, če so me, mladega človeka, spremljale različne misli upanja in pričakovanja. Pa se ni bilo ničesar izpolnilo in prav brez vsakega uspeha sva z Lukežem nosila gnjati in pogačo v Davče! Na celi poti nisva imela posebne sreče. Že v Poljanah, ko sva jo zavila okrog cerkve, sta stala pred župniščem osedlana konja in gospod Karel Ignacij se je razgovar-jal s cerkovnikom. Naša fara je bila ob- širna in težka: tik domače cerkve je imel duhovni Oče skrbeti še za šestnajst podružnic, katere so bile raztresene po pogorju. Gospoda Karla Ignacija smo se bali in neradi smo ga srečavali, ker je bil vedno pripravljen izpregovoriti trpko besedo. »Kam pa vidva?« je vprašal. Lukež, ki si je bil klobuk ošemaril s svetlim nakitom, je takoj odgovoril, da greva v Davče k sorodnikom. »Tako, tako,« se je zasmejal gospod župnik nekako porogljivo. »Morda gresta po nevesto?« Ko mu nisva ničesar odgovorila, je še vpil: »Prav, drugače ne bo reda na Visokem! Tvoj oče, Izidor, in pa novo župnišče, ki še danes ni plačano, mi napravljata skrbi. Gospodar Polikarp za letos še ni oddal izpovednega listka; tisti pa, ki je bil oddan za lansko leto, je bil ponarejen. Že vidim, da ga bom moral naznaniti na škofijo. Le i|>ovej mu: Hudačut je zobal ponarejene izpovedne listke, Codelli jih pa ne bo!« Ukazal je cerkovniku, da je peljal konja pred cerkev, sam pa je vzdihoval: »K Sv. Jakobu na farčje brdo moram z obhajilom, kar je huda pot!« Kri mi je zalila obraz, tla sem bil podoben rdečemu maku. Silno sem občutil sramoto, ki sem jo pretrpel radi očetovega izpovednega listka. Vedel sem, da oče ne hodi k maši, vedel pa nisem, kje je dobival od leta do leta listke; sedaj mi je pa gospod povedal, da je oče oddajal ponarejene listke. Kaka sramota! In vse to je slišal tudi cerkovnik, ki gotovo raznese po celi fari, kar je ravno čul, tako da pride hiša na Visokem v najslabši sloves! Poparjen sem odrinil od župnišča, a sreča je hotela, da me je hlapec Lukež s svojim gostobesednim klepetanjem malo razvedril. Vzlic svojim letom je stopal ročno pred mano ter bil prav Židane volje. Poznal je vsakega, ki sva ga srečala, znana mu je bila vsaka koča, mimo katere sva hodila. SelišČa so bila redka, in revno ljudstvo je prebivalo v lesenih, s slamo kritih poslopjih. Razvedrili so me tudi gorski vrhovi, katerih dosedaj še nikdar nisem gledal tako blizu. Veliko zemlje je bilo še neobdelane; kjer bi se bilo lahko sejalo žito, sta rastla resje in praprot. Zavila sva jo okrog Blegaša, in sicer po stezi, ki se je vila med gostim in lepo rastlini bukovjem. Lukež je bil mnenja, da se mora v takem bukovju skrivati marsikater debel srnjak. Tihota je vladala, kakor vlada v cerkvi, in le posamezne ptice so se oglašale iz temnih vrhov. Z Lukežem pa vendar nisva bila sama v tem samotnem kraju! Vihar je bil podrl, in sicer ravno pod stezo bukovo drevo, in v njegovem zelenem vejevju je tičal človek. Napet lok je bil položil na svojih kolenih in sedaj je prežal na divjačino, če bi prišla mimo. Jezno je obrnil obraz proti nama, ki sva mu pokvarila prežanje. Ta obraz, je bil • rjav in gosti, črni lasje so ga obdajali, da sva vedela, da imava pred sabo malopridnega cigana. Takoj je zopet obrnil od naju svoje ožgano lice in hotel se je obnašati, kakor bi naju ne bil opazil. Lukež, ki je poznal ves svet, je spoznal tudi tega črnokodrastega klateža. »Hoj, Dušane!« je zavpil. »Da bi dal Bog srečo pri lovu tebi in ostri puščici na tvojem loku!« Oni je zopet obrnil obraz proti nama in divje sovraštvo je zaplamtelo iz njegovih črnih oči. Nekaj je godrnjal, in meni se je čulo, kakor bi mrmral, da mu Lukež lahko piše v uho ali pa kam drugam. Vstal je iz vejevja, nakar je hlapec segel k mojemu pasu ter potegnil izza njega moj nabiti samokres. Cigan je znova sedel med veje in v čudnem jeziku, ki sc baje govori na hrvaški .granici, je vprašal, če imamo na \isokem še tisto železno blagajnico, v katero spravljamo svoj denar? Pripomnil je, da naj pazimo nanjo. Tudi teh besed sem se prestrašil, ker je bilo slabo znamenje, da je ta potepuh ve> tlel za zaboj v očetovi postelji. Ti cigani namreč ukradejo vse, kar jim pride pod roko. (Dalje prihodnjič) Zaključek XVII. olimpiade Zadnje tekme jahačev v skokih — Nad 100.000 gledalcev pri zaključnih slovesnostih — Na svidenje v Tokiu leta 1964! Rim, 12. septembra. Jahači s svojimi konji so zaključili veličastno XVII. olimpiado na olimpijskem stadionu, kjer se je zbralo nad 100.000 gledalcev. Ti skoki — za nagrado narodov — so se precej zavlekli in je že legal mrak nad večno mesto, ko se je na veliki črni tabli (kjer so pri tekmah sporočali rezultate) pojavil znani olimpijski izrek: „Citius, altius, fortius” (hitreje, višje, močneje), štiri godbe so neprestano igrale koračnice, ko je korakalo 86 nosačev z napisi in ravno toliko zastavonoš z zastavami vseh udeleženih narodov v stadionsko areno. Na glavni tribuni so bili zbrani najvišji italijanski državni predstavniki, zastopniki mednarodnega in italijanskega olimpijskega odbora ter drugi odlični gostje, ko je stopil pred mikrofon predsednik mednarodnega olimpijskega odbora g. A. Brundagc, ki je uradno zaključil letošnje igre in povabil mladino vsega sveta na prihodnje, ki bodo leta 1961 v Tokiu. Nato so dvignili tri zastave: grško v čast prvi olim-piadi, italijansko v slovo sedemnajsti in japonsko v pozdrav osemnajsti; med dviganjem zastav so igrali grško, italijansko in japonsko državno himno. Zbor pevcev je zapel olimpijsko himno in še enkrat se je dvignil proti nebu rdeč plamen na olimpijskem žrtveniku in — ugasnil. Olimpijske igre leta 1960 so bile končane. Kljub velikim naporom, ki so jih v teh 18 dneh prenašali tekmovalci in zaradi hude vročine tudi gledalci — da smo že vsi želeli konca — je bilo ob tem zaključnem prizoru človeku tesno pri srcu. Ni bila lahka ločitev od športnih prireditev, kjer sc je cvet svetovne športne mladine boril v plemeniti borbi za slavo športa in čast svoje domovine. Bilo je mnogo lepega, prelepega in prav bi bilo, da bi športna mladina, ki se je razšla na svoje domove, ohranila v svojih srcih Ive sede sv. očeta, papeža Janeza XXIII., ki jih je izrekel na večer pred začetkom olimpiade v svojem govoru na trgu sv. Petra: naj olimpijski ogenj, ki je gorel ves čas olimpijskih iger v stadionu, tudi potem, ko sc vrnejo na svoje domove, ne ugasne, ampak naj gori naprej v srcih vseh športnikov sveta. * Letošnje olimpijske igre so končane in športniki so se razšli j>o vseh petih kontinentih, kjer bodo PEGE NA ROKI (Nadaljevanje s 7. strani) »Končno sem uspel. Proti vsemu in vsem. Zaživel sem za vsa leta, kopičil z obema rokama slast in sladkost življenja. Živel sem divje, s trepetajočim 'kop rn en jem ,po vseh izgubljenih letih. Dnevi slave in vrhunca ...« » ...sreče?« Marinka dojema. Ne razume, a sluti. V ■njem ni sreče. Sama praznota, lov za prazno senco. Da je važnejše ono drugo, globlje življenje? Naj mu Marinka 'to pove? Da je srečo treba iskati v srcu in ne v denarju? In kako naj mu jx>ve? Ko pišem zdaj na robu ogromnega hrumečega mesta, skušam najti ono pravo besedo, ki je temu človeku nisem znala povedati. In se mi dozdeva, kot da bi jo že sam našel. zopet vadili in sc pripravljali za naslednjo olimpiado. Značilno je, da so priprave vseh enake in jro-vsod enako vadijo, eni več, drugi manj, način je pa vsem sku]>en. To je vez, ki druži vse športnike sveta, ne glede na raso ali narod, kar smo imeli priliko opaziti tudi na letošnjih igrah. Nobene zavisti ni bilo, premaganec je prav tako čestital zmagovalcu kakor zmagovalec premagancu. Priznati moramo, da so letošnje igre dosegle višek tako v udeležbi kakor v uspeh ih in so padali olimpijski in svetovni rekordi, kakor smo napovedovali. Brez razočaranj in presenečenj pa le ni šlo. Sovjetska zveza je v splošni kvalifikaciji dosegla prvo mesto in je v gotovih panogah presenetila, se pravi, je dosegla več, kakor smo pričakovali. Nekateri športni strokovnjaki so računali z njeno zmago, dočim so bili drugi mnenja, da se bo na prvo mesto zopet povzpela Amerika, kar je bilo spričo uspehov, odnosno svetovnih rekordov, ki so jih atleti dosegali v zadnjem času, upravičeno in razumljivo. Toda zgodilo sc je nekaj, česar ni nihče pričakoval: ameriški športniki so od|M>vedali v panogah, v katerih so bili na vseh olimpijskih igrali prvi in v katerih je ves strokovni šporUii svet računal z njihovo zmago. Treba je priznati, da je zmaga Sovjetske zveze zaslužena in dovolj prepričljiva in da bo v bodoče konkurenca še hujša, kajti zmagovalec ne bo hotel izpustiti vajeti iz rok, premaganci bodo pa silili v ospredje in borba za prvo mesto bo v Tokiu verjetno precej hujša, kakor je bila letos v Kirnu. Nekaj pa smo zoj>et opazili pri letošnjih igrah, Italijanska vlada je rimskemu mestu dala tako rekoč nov obraz za olimpiado. Stroški za nove stavbe, za nove ceste 'ter za izboljšanje starih prometnih zvez so bili ogromni in ne bodo nikakor kriti z dohodki olimpijskih iger. Toda saj ni šlo za to. Italija se je hotela pred svetom tudi izkazani. Že za leto 1942 je pnipravlja'1 tedanji gospodar Italije, Mussolini, svetovno razstavo v Rimu. To namero je preprečila vojna in na obširnem zemljišču med Osti-jo ob morju ter rimskim mestom je nastal obsežen kompleks mogočnih, nedograjenih stavb. Te je sedaj demokratična vlada dokončala in preuredila za razne namene. Nekateri izmed njih služijo športu lin del olimpijskih iger se je odigraval ondi. Središče pa je bilo vsekakor na »Foro Italico«, ki so ga tudi začeli graditi za časa Mussolinija, a so ga po vojni z dograditvijo o-gromnega dlimpijskega stadiona, ki more sprejeti 100.000 gledalcev, ner drugimi napravami, mogočno 'povečali. Srce olimpijskih iger je bila olimpijska vas. Po prijateljskih zvezah je dopisniku »Našega tednika — Kronike« uspelo dobiti dovoljenje, da si je ogledal olimpijsko vas, v katero so imeli sicer dostop samo športniki, športnice in strežno ter upravno osebje. Pri vhodu so legitimacije tako Strogo pregledovali kot potne iliste na meji. Pa saj smo bili na meji, na meji v kraljestvo športa. zaradi česar moremo biti upravičeno zaskrbljeni: črna in rumena rasa namreč močno stopata v o-spredje in potiskata belokožce v ozadje. Bojim se, da se ne uresniči napoved znamenitega publicista Egona E. Kischa, ki je označil športno bodočnost tako: „V areni bodo ostali samo še zamorci in drugi pisani kolonialci, njih beli gospodarji pa bodo sedeli na tribunah in bodo gledali, debatirali, ploskali in grajali.” Ni moj namen zapostavljati ali podcenjevati druge rase — ravno nasprotno — vse cenim in spoštujem, toda tu gre za nekaj drugega. Ali pešajo naše naravne in telesne moči? Ali sta nas civilizacija in kultura že toliko telesno oslabili? Saj ne gre za rekorde, temveč za visoko zmožnost za delo in plemensko kakovost, ki se ravno v športnih uspehih najbolj izraža. Le jmglcjmo letošnje uspehe črnopoltih in rumenih športnikov! Sedaj si pa predstavljajmo, kaj bo, ko se pojavi še rdeča Kitajska s svojimi tekmovalci iz 600-milijonskcga naroda na olimpijskih tleh?! Ni dolgo tega, ko sem gledal v kinu športnotclovadni film kitajske mladine. Nisem še videl kaj takega in sem se čudil, odkod naenkrat taka mladina v rdeči Kitajski. — Preti prvo svetovno vojno sc je mudila neka študijska ekspedicija v belgijskem Kongu. Med drugim so člani te ekspedicije poročali o črncih, ki so igraje skakali preko 2 metra v višino brez vsake vaje in brez. tehnike, ki igra pri sodobnih športnih uspehih glavno vlogo. Kakšen preobrat bo nastal v svetovnem športu, ko se bodo tudi taki atleti pojavili na olimpijskih tleh! Veseli smo uspehov na športnem polju, pa naj jih doseže kdor koli. Mislimo pa, da ne smemo popustiti belci v tej plemeniti borbi že zato, ker je Evropa zilrelka športa v novem veku in je bil Francoz Coubertin tisti, ki ie usedel moderne olimpijske igre. Ivo Kerm a vne r V bližini Milvijslkega mostu preko reke Tibere, kjer je pred mnogimi Stoletji rimski cesar Konstantin porazil svoje nasprotnike ter po zmagi proglasil svobodo krščanstva, je nastal velikanski kompleks modernih stanovanjskih hiš. V njih so bile kot prvi stanovalci nastanjene ekipe športnikov vseh narodov, ki so sodelovali na olimpiadi. Ulice nosijo ime po državah, ki so se udeležile olimpijskih iger. Takoj pri vhodu sta seveda ulici Združenih držav ameriških in Sovjetske zveze. V notranjščini olimpijske vasi sem našel tudi ulico Avstrije in [ugoslavije. Značilnost teh 3 do 5-nadstropnih stavb v olimpijski vasi je, da stojijo na koleh. Vendar ne na lesenih temveč na železobetonskih. Tla v bližini reke Tibere so namreč zelo vlažna, zato so se graditelji odločili za ta način izolacije stavb; povrh tega bo pa prostor pod njimi služil otrokom za igrišče. Stavbe bodo namreč že če/ nekaj mesecev služile kot stanovanja za državne uradnike. Olimpijska vas je med olimpiado štela skupno s športniki, ki jih je bilo 6500, in ostalim osebjem okrog 8000 prebivalcev. Toda kaj vas, bila je pravcato mesto! Imela je svoj transportni urad, svoj poštni in telefonski urad, celo svojo banko. Manjkati seveda ni smela policijska postaja in moderno opremljena 'bolnica. Poskrbljeno je bilo tudi za prijatelje finske kopeli »sauna«. Olimpijska vas je imela dva dela, ki ju je ločil visok plot, ob vhodu so pa stražili policisti: namreč oddelek -za moške in ženske. Le tako imenovani »klub«, okro-glasta stavba na vzvišenem mestu, je bila skupna. Dočim je v stavbah olimpijske vasi kljub velikemu vrvežu vladala skoraj zdraviliška tišina, je v klubu nenehno donel »mušic box« in mladi ljudje iz vsega sveta so se vrteli ob zvokih plesnih popevk — tudi atleti, a ti baje samo takrat, kadar so jim šefi njihovih delegacij to dovolili — običajno šele po opravljenih tekmah. Slabo pa je bilo |xvjkrbIjeno iza prijatelje vinske in žgane kapljice; te ni bilo moč dobiti v vsej vasi. Urada, ki sta bila v olimpijski vasi najbolj obiskana, sta bila pošta in banka. Toda v poštnem uradu se naš dopisnik ni dolgo zadržal, bilo mu je tam prevroče. Poštna uprava namreč ni namestila prepotrebnih ventilatorjev. Državna uprava je menda enaka povsod na svetu. Pač pa je v prostorih, kjer je ena izmed največjih italijanskih bank »HANCA NAZIONA1.E DEL LAVGRO« uredila svoje pisarne, vladal prijeten hlad. V pogovoru s predstojnikom te edinstvene »olimpijske banke« smo zvedeli, da je banka nudila brezplačno službo »bančnih predalov« športnikom in delegacijam na olimpiadi. V ta namen je postavila 6 velikih jeklenih blagajn, ki so imele 6000 predalov z vrečicami za denar. Glavno delo olimpijske banke je bilo seveda zamenjavanje denarja športnikom. Poslovala je v dveh deseturnih izmenah. In v vsaki izmeni je bilo po 16 uradnikov in uradnic, ki so govorili vse glavne svetovne jezike, in menjavali denar iz vsega sveta. Najbolj pogosta valuta je bila dolar in to ne le pri športnikih iz zahodnih držav. Tudi športniki iz vzhodnih držav so prihajali ob urah, ko je bilo manj ljudi, ter zamenjavali, plašno ozirajoč se okrog sebe, po enega, dva, tri ali pet dolarjev; zanje skoraj majhno premoženje, za razmere na zahodu pa malenkost. Rimljani so na splošno mlade športnike iz vsega sveta sprejeli s precejšnjo simpatijo, ki pa je bila seveda tudi odvisna od obnašanja gostov. Najboljši vtis so napravili atleti iz Daljnega vzhoda: Japonci, Korejci in Pakistanci. Bili so prijazni, skromni in potrpežljivi. Rusi so bili v obnašanju zadržani in so marediLi dokaj dober vtis, posebno dekleta. Velike simpatije so vzbujale tudi brhke 'Poljakinje, poljski fantje pa so se priljubili s tem, da so odkrito godrnjali proti 'komunizmu.. Zelo slab vtis so pa naredili atleti iz Vzhodne Nemčije: bili so sicer brez denarja, a hvalili so se, da je pri njih vse najbolje. Pripovedujejo, da je nekega Italijana to tako razdražilo, da je pred nekim športnikom 'iz Vzhodne Nemčije, ki je trdil, da ondi vlada popolna svoboda, glasno izrekel pred drugimi, da so ga slišali, v Italiji precej običajno frazo »Governo ladro« (vlada krade). Nato pa je pozval onega Nemca, naj še on reče kaj takega o svoji vladi! Nemec pa se je ozrl okrog sebe in — molčal. Vsekakor se je demokratični Italiji posrečilo, da se je z organizacijo olimpiade, ki je potekla gladko in brez večjih motenj, pred svetom dobro postavila. Izdatki so sicer bili večji kot dohodki, toda marsikaj, kar je bilo zgrajenega, bo ostalo in služilo raznim namenom. Sicer pa »postavljanje« vedno nekaj stanc. Pa tudi Rimljani so večinoma prišli na svoj račun, čeprav morda ne vsi in tako, kot so upali. Največji dobiček so imeli seveda trgovci in hotelirji. Svoj delež h »go-stoprimstvu« številnih tujcev je doprinesel tudi podjetni slovenski hotelir Vinko A. Levstik, čegar »Pension ©LED« v Via Stati lia 19 v Rimu so si ohranili v dobrem spominu tudi koroški rojaki, ki so se bili pred meseci mudili v večnem mestu. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU PONEDELJEK, 26. 9.: 14.00 Poročila, objave. Prt' gled sporeda. — Kogar zanima. 17.5.r> Pomenek z ženami. - TOREK, 27. 9.: M.(K) Poročila, objave. — Pod domačo lipo... (Pojejo fantje h Loč.) — SREDA, 28. 9.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. - Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 29. 9.: 14.00 Poročila, objave. — I/ popotne torbe. Pri lujib narodih v gosteh: Avstralija. — PETEK, 30. 9.: 14.00 Poročila, objave. — živio srečanje: Razvoj slovenske književnosti. (Mitja Mejak). — SOBOTA, I. 10.: Od ipesmi do pesmi — od srca do srca. 18.IV Brž skrbi, nadloge v kraj! — NEDELJA, 2. 10.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. filmi Bistrica v Rožu Solvota, dne 24. 9.: Iztiulon ruft Norilpol (IV). — Nedelja, dive 23. 9.: Dic Brandner-Ztvillinge (IVb). — Sreda, dne 28. 9.: Der Schnorchel (IH.). Borovlje ■Sobota, dne 24. 9.: Die Liebcsnachte der Lucre zia Borgia (IVb). — Nedelja, dne 25. 9.: AMcs Hebt |ua]UcLinc (III). — Torek, dne 27. 9.: Die letzte Brucke (Ia++). — Četrtek, dne 29. 9.: Fen. riges Bitu, vvildc Leidenschaft (IVb). Pliberk Sobota im nedelja, tlite 24. in 25. 9.: Wenm dic Ctmny mit dem Peter... (III). — Torek in sreda, dne 27. in 28. 9.: Gesucht wirtl Mordier X (IV). Št. Jakob v Rožu Sobota iu nedelja, dne 24. im 25. 9.: .Sag ja. Multi (111). — Sreda, dne 28. 9.: Schlaohtz.one Pazi fiik (IVa)! MALI OGLAS Pletilne stroje kupite zanesljivo pri domačem strokovnjaku. Novi Passap Duomatic z v grd jeni ni vzorčnim avlomalom misli in dela namesto vas. Plete gladko, obratno, perlfang, polnapatontno, okroglo, z zatiko, 'jaccjuard itd. Urez grebena in brez uteži. Sotla j Se za vpel javno ceno v Celovcu - Klagenfurt bet Sattler am Heuplatz. Dne 17. septembra 1960 je po težki bolezni, previdena s svetimi zakramenti in bogata na dobrih delih, odšla domov k Bogu mama Ivanka Zaletel Pokopana je bila v nedeljo, 18, septembra ob 17. uri na pokopališču v $t, Vidu. Priporočamo jo v molitev! St, Vid nad Ljubljano, Celovec, 19. 9. 1960. Vinko Zaletel, sin, in ostalo sorodstvo Še nekaj drobcev z olimpiade v Rimu List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26, — Naročnina mesečno 7,— šil., letno 80,— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. - Tiskarna Diužbe sv. Mohorja. Celovec. Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave -»»-58.