Za poduk in kratek čas. Zaupaj na Boga, ker on svojih ne zapusti! (Črtica iz vojnega leta 1866, poslovenil Vr. Goričan.) Nesrečni dan 3. julija 1866. Dne 3. julija bil je res nesrečni dan za Avstrijo, pa tudi za Janeza. Dolžnost se za dornovino bojevati spolnil je on v boju pri Kraljevemgradcu; tam mu je sovražna topova krogla odtrgala desno nogo. Hitro so ga sicer odnesli z bojišča, vendar pa je zgubil veliko krvi; vsled tega je močno oslabel. Ves žalosten in pobit, ker ga je taka nesreča zadela, premišljuje na svoji bolniški postelji, kako bi se moglo materi pomagati. Ne upa si njej sporočiti strašno nesreeo, dobro vedoč, da s tem bi nji odvzel še zadnjo iskrico upanja in tolažbe. Debele solze tekle so mu po bledem obrazu; ni se jokal zavoljo svoje zgubljene noge, temveč le za toliko nesrečno mater. Usmiljena sestra videla je solze nesrečnega vojaka. Vpraša ga, zakaj da joče? Polcn zaupanja razodene usrniljeni sestri stanje njegove stare, zapušuene malere; da le za-njo toči solze. Sestra pokaže s prstom proti nebesom. Opominja ga, da nad nami prebiva On, kateri še nikogar ni zapustil, ako je va-nj zaupal. Ta bode se tudi njegove matere usmilil in za-njo skrbel, ako je njegova sveta volja, da se nje sin kot hromcc vrne domu, ali pa kot hraber vojak tukaj umrje. »Oj, ljuba sestra, res je tako. Žal, da sem pozabil na besede, katere sem Ijubi materi pri slovesu rekel: Zaupajte na Boga. ker on svojih ne zapusti. On dobrotljive roke svoje ne odt.egne ne meni, n<; inateri. On je mogočen in bogat; on zamore mene hromega in mojo staro mater oskrbeti in preživiti. Va-nj bočem zaupati, naj pride že, kakor hoče. Častita sestra, povejte mi resnico, kako je z menoj. Smem-li upati, da ozdravim ali ne? Pripravljen sem na vse«. »Ker hoeete resnico zvedeti, inoram vam povedati, da ima zdravnik malo upanja, da bi ozdraveli, ker sta preveč krvi zgubili.« »Naj bode v imenu božjem, še tudi ta dar Bogu doprinesem, ako je taka njegova sveta volja« ; reče Janez s solzami v oeeh. »Hočem se z Bogom spraviti in upam, da pridem po njegovem usmiljenji v sveta nebesa, kjer bom brez prenehanja prosil Ijubega Boga za niojo dobro staro mamico, da se nje usmili in za njo skrbi«. »Prav, storite to, in Ijubi Bog bode vaše otroške prošnje uslišal. Vaše zaupanje na-nj bodo vain obilno poplačal«. »Jaz sem ves vdan v božjo voljo. Ako umrjem, tedaj Vas prosim, častita sestra, storite mi to uslugo, da pižete moji materi tolažilno pismo. Potrdite njo s pismom v zaupanju na Boga in sporočite nji, da je le zaupanje na Boga rae krepčalo v poslednjih trenotkih mojcga življenja. Ljubi Bog bode boljše skrbel za njo, kakor bi meni moje moči dopuščale ; hoeem in bodem pa v nebesih pri Bogu za njo prosil in molil«. »Hočem to storiti, pa ne govorite več, ker govorjenje vas še bolj slabi«. Čez nekoliko ur potem je .lanez umrl. Usmiljena sestra tolažila ga je ob smrtni uri. Opravljala je molitve za umirajoče, ter mu podala sv. križ, da ga poljubi. Med molitvijo: »Na te, o Bog, sem zaupal in na vekomaj ne bom osramočen"; izdihnil je Janez svojo hrabro dušo. Ne dolgo potem prejela je Janezova mati.od usmiljene sestre list. S tresočo roko odprla je toliko zaželeno pismo. S tesnim srcem ga je ogledovala in spoznala, da je od tuje roke pisan. Ona bere: Ljuba raati! Vaš sin Janez mi je naložil Vam njegov zadnji pozdrav poslati. V nesreeni bitki pri Kraljevemgradcu mu je sovražna krogla odtrgala desno nogo in je po veliki zgubi krvi umrl. Prosil me je, naj Vam naznanim, da je rad umrl, ker je spoznal, da je taka božja volja. Objubil je, da bode v nebesih za Vas prosil in molil; da Vas ljubi Bog ne bode zapustil. Umrl je v zaupanju na IJoga. Ljuba mati! ne motite Vašemu sinu v grobu mirnega počitka s tem, da bi Vaše zaupanje v Boga oslabelo; saj pravi pregovor: »Kjer je sila največja, je božja poraoč najbližja«. Zivite in umrite v tem zaupanju, kakor je Vaš sin umrl; potem smete za gotovo upati, da bodete s Tistim združeni, na kateroga šo nikdo ni zastonj stavil svojega zaupanja. Molite za Vašega dobrega sina, kateri je umrl kot hraber vojak in veren kristijan; molite pa tudi za me, Vašo ponižno služabnico sestro S. Marijo. Več, kakor desetkrat je mati prenehala brati, da si je obrisala solzne oči. To pismo imelo je za njo prežalostno novico, da ,je nje sin mrtev. Čeravno je bila zmiraj na tako mogočo žalostno novico pripravljena, a upala je, da bode nji ta velika žalost prihranjena. Ali moralo je tudi to priti nad-njo. Kakor ob paraet in brez pomoči preživela je nekoliko dnij. Zopet in zopet vzela je pismo usmiljene sestre v roke, da ga bere. S prva se ni veliko zinenita za druge vrstice v pismu, kakor edino le za besede, da je njen sin Janez umrl. Ali ko je zdaj večkrat brala pisino, spoznala je tudi vzvišeni pomen drugih besed; one so jo še bolj vtrdile v. zaupanji na Boga in bile so za njeno ranjeno srce, kakor hladilno mazilo. Pogosto in pobožno je molila za sina in se spominjala sinove obljube, da bode pri Bogu za njo prosil in molil. Smešnica. Sosedov Francelj teče s pismom v levici in z grošem v desniei proti pošti. Ker ga ravno nikdo ne opazuje, vrže brž pismo v škrinjico in steče domov ter yes vesel pripoveduje očetu, da je pismo brez koleka oddal, ker ga tako ni nihče videl.