in vzgojni načrtRazredništvo Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 31 V prejšnji številki revije Vzgoja sem opredelila samopoškodbeno vedenje, predstavila sem najpogostejše oblike samopoškodbenega vedenja, opisala značilnosti mladostnikov, ki tako rešujejo svojo notranjo stisko, poskušala sem poiskati vzroke. V tem članku pa bom predstavila, kako si mladostnik lahko pomaga sam, kam se lahko obrnemo po nasvet in kam po pomoč strokovnjakov. Samopoškodbe – pomoč mladostnikom Lidija Balažic, univ. dipl. soc. ped., je zaposlena v Vzgojnem domu Veržej. Je tudi izvajalka DSP v OŠ Miška Kranjca Velika Polana, ima certifi kat šolskega mediatorja, sodeluje na mednarodnih simpozijih, predava staršem, z mladostniki sodeluje na likovnih razstavah. Pomoč mladostniku Samopoškodbeno vedenje je običajno za- pleten proces, ki ga mladostnik ne more razrešiti sam, ampak potrebuje ustrezno strokovno pomoč. Samopoškodovanje pri posamezniku ni ključni problem, čeprav se pogosto tako izrazi. Je predvsem simptom in simbol globljega trpljenja. Če spregleda- mo logiko posameznikovega ravnanja, spregledamo človeka in zamudimo prilo- žnost, da bi se povezali z njim in razumeli njegove bolečine. Kako se naj ne bi odzvali? Pogoste reakcije ob razkritju samopoškodbenega vedenja so zgražanje, zasmehovanje, poniževanje, zmanjševanje ali zanikanje problema. Vča- sih skušamo odrasli – ker smo v šoku – mladostniku takšno vedenje nemudoma preprečiti s prepovedjo. A težave se s tem ne rešijo, nasprotno, mladostniku tako sporo- čamo, naj ne čuti oziroma da je tisto, kar ču- ti, nesprejemljivo, nevzdržno, nepomemb- no, sramotno … Tovrstni negativni odzivi na mladostnikovo samopoškodovanje zavi- rajo proces pomoči in predstavljajo močne zadržke v smeri iskanja dobrih rešitev. Predstavljajo pomembno oviro, ki mlado- stniku preprečuje, da bi ravnanje opustil, oziroma ga lahko le še spodbudijo, da se znova samopoškoduje. Soočanje s težavami Najpomembneje je, da mladostniku pri- sluhnemo, da je slišan, da se počuti varnega in sprejetega – kljub poškodbam. Da ne ostane sam v svoji stiski, nemoči in zmedi. Potem ga osveščamo o obstoječih oblikah pomoči (telefonsko svetovanje, krizni tele- foni, skupine za samopomoč, krizni centri), ki jih lahko uporabijo posamezniki, ko se znajdejo v stiski; mladostniku pomagamo, da pride v neposreden stik z viri pomoči, ki so v sistemu na voljo; iščemo njegova moč- na področja, spretnosti, lastnosti, kjer bi se lahko pozitivno uveljavil; staršem svetuje- mo po telefonu, jih vabimo na predavanja in delavnice o omenjeni temi; mladostnike seznanjamo o strategijah, s katerimi bi si lahko pomagali sami, ko bi čutili 'potrebo', da se spet poškodujejo. Cilj pomoči mladostniku ni samo v tem, da preneha s samopoškodbenim vedenjem, ampak da se sooči sam s sabo, s svojimi ču- stvi, stiskami, da dobi nadzor nad svojim čustvenim doživljanjem; da bo znal svoja čustva primerno izraziti in z njimi ustrezno ravnati. Tukaj ni 'čarobne palčke' ali 'instant ukrepov'. Vsak posameznik mora na podla- gi lastnih izkušenj ugotoviti, kako je preložil rezanje, kaj mu je pomagalo v danem tre- nutku, kaj je naredil drugače … Knuf in Tillyjeva (2008: 89–90) uporabljata termin 'Notfallkoffer', kar bi lahko prevedli kot 'kovček veščin za samopomoč v kriznih situacijah'. Gre za ideje in predmete, zbrane na določenem mestu, ki so lahko v akutnih kriznih situacijah v pomoč. Po njunem mne- nju je strategije za samopomoč v kriznih si- tuacijah mogoče razvrstiti v šest kategorij: • Stvari, ki jih je mogoče prijeti: V kriznih situacijah je glava pogosto 'izklopljena'. V trenutku, ko smo v čustvenem kaosu, je koristno, če imamo ob sebi mehko blazino, mehak pulover, igračo iz pliša, Foto: Nataša Pezdir in vzgojni načrtRazredništvo 32 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 kamenček, obesek, verižico, h kateri se stisnemo, objamemo in se počutimo varne. • Stvari za pomiritev in odvračanje pozor- nosti: Sem spadajo dejavnosti, ki zaposli- jo razum in vsebujejo aktivnosti, kot so pisanje dnevnika, pletenje, igra s karta- mi, pomagajo lahko slike prijateljev, s pomočjo katerih se lahko mladostnik vsaj malo zoperstavi občutku, da je sam na svetu. Odvračanju pozornosti lahko služita tudi najljubši film ali knjiga. Lah- ko pomagajo kognitivne naloge, ki zah- tevajo visoko koncentracijo in ne pušča- jo nikakršnega prostora, da bi mladostnik razmišljal o drugih stvareh (deljenje in množenje števil, vaje za kon- centracijo). • Stvari, s pomočjo katerih se posameznik lahko občuti: Za številne posameznike je pomembno, da ponovno dosežejo obču- tenje lastnega telesa in s tem hkrati pre- prečijo samopoškodbo. Preko močnih dražljajev vonja, okusa, sluha, dotika vnovič začutijo, da so 'tukaj in živi'. Npr.: ugrizneš v hren, pekoč feferon, v usta daš kocko ledu, na zapestju imaš elastiko, jo napneš in spustiš, greš pod hladen tuš, s flomastrom rišeš po koži, privoščiš si ko- pel, nalepiš začasen tatu, žvečiš usnje. • Obveze oziroma dolžnosti do samega se- be: Dolžnost do samega sebe je lahko pismo, ki si ga je posameznik nekoč, ko mu je šlo dobro, napisal sam. V takšnem pismu so lahko zbrani življenjski cilji, ki jih je že dosegel, ali želje, ki jih posame- znik še želi uresničiti. Pismu lahko pri- loži svojo fotografijo iz časov oziroma situacij, ko mu je šlo dobro, ali fotografi- jo osebe, ki je zanj zelo pomembna. • Tuja pomoč: Dobro je imeti seznam te- lefonskih številk pomembnih svetoval- nic ali prijateljev, na katere se lahko obr- nemo v 'kritični situaciji'. Mladostnik bo namreč v čustveno obremenilni situ- aciji težko iskal številke za pomoč v imenikih. • V skrajnem primeru: Mnogi posame- zniki imajo za skrajen primer tudi dolo- čena zdravila. Zdravila mladostnikom predpisuje izključno pedopsihiater. Sle- dnje jim omejeno dozirajo vzgojitelji oz. starši, ko so doma. Tablete morajo biti shranjene tako, da se prepreči predozi- ranje. Kaj lahko naredi vzgojitelj in kaj starši Ker je naš dom del šolskega sistema, v njem veljajo enaki vzgojno-izobraževalni cilji kot v celotnem šolskem sistemu, s poudarkom na socialnopedagoškem delu. Zaradi ču- stvenih in vedenjskih težav v razvoju so nuj- ni socialnovarstveni, kompenzacijski in ko- rektivni cilji. Mladostniki so k nam napoteni zaradi najrazličnejših razlogov (neopraviče- no izostajanje od pouka, potepanje, beganje, neprilagojeno vedenje, čustvene težave, konflikti s starši, z učitelji, vrstniki zaradi učnih, psihosomatskih težav, kraj, kaznivih dejanj, prvih ali tudi 'drugih' izkušenj s pre- povedanimi psihoaktivnimi snovmi, avtoa- gresivnega vedenja, spolnih zlorab …). Izre- dnega pomena je tesno in intenzivno delo s starši. Pomembno je, da ohranjamo čustve- no vez s starši in domače okolje postopno pripravljamo na vrnitev otroka ali mlado- stnika. Delo s starši poteka na različne nači- ne (telefonski pogovori, sestanki, predava- nja za starše, delavnice, obiski na domu, celodnevni obiski ali vikendi staršev v zavo- du). Starše osveščamo o pomenu dosledne vzgoje, o postavljanju meja in vztrajanju pri njih, o tem, kako prisluhniti mladostniku, kako ga usmerjati, voditi. Kako učinkovito je naše skupno delo, je odvisno od angažira- nosti, pripravljenosti za spremembe vseh treh udeležencev vzgojnega delovanja: mla- dostnika, staršev in vzgojitelja. Vzgojitelj ima v zavodu več vlog. Izkazuje se v vlogi uslužbenca, strokovnjaka in kot osebnost. Pri izbiri svojih metod, načinov dela je lahko zelo ustvarjalen in domiseln. Sledi vzgojnim smernicam in individuali- ziranemu načrtu, ki ga pripravimo za vsa- kega otroka posebej. Zelo pomembno je, da z mladostnikom in starši vzpostavimo zaupen odnos, da nas sprejmejo in doži- vljajo kot podporo, kot človeka, ki jim želi pomagati. Ta odnos je pogosto težko vzpo- staviti, saj mladostniki zavod doživljajo kot kazen, starši pa se počutijo ponižane in ne- sposobne skrbeti za lastne otroke. Tukaj pride zelo do izraza vzgojitelj s svojim psi- hološkim in socialnim znanjem ter veliko mero tenkočutnosti do sočloveka. Pri delu z mladostnikom je treba čim bolj dosledno uporabljati dogovorni vzgojni stil, demo- kratične odnose in delovni odnos. Koncept delovnega odnosa se je oblikoval za social- no delo. Gabi Čačinovič Vogrinčič govori o tem, da je prva naloga socialnega delavca, da z uporabnikom vzpostavi delovni od- nos. Delovni odnos je odnos med social- nim delavcem in uporabnikom, ki je opora socialnemu delavcu, da vzpostavi pogovor, v katerem sta možna raziskovanje in soo- blikovanje dobrih izidov. Delo vzgojitelja in socialnega delavca z mladostnikom v Foto: Benedikt Lavrih in vzgojni načrtRazredništvo Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 33 Opozoriti želim na pomen spoštovanja v vzgojno-izobraževalnem procesu; vprašajmo se, koliko spoštujemo sebe, svoje kolege, učence in njihove starše ter druge, ki jih srečujemo. Spoštovanje je edina prava pot Rihard Režek, mag. ekonomskih in poslovnih ved , ima naziv svetovalca, zaposlen je na srednji šoli kot profesor strokovnih predmetov in predavatelj odraslim. Ima 15 let pedagoških izkušenj, večino časa je tudi razrednik. Delal je tudi z mladimi v prevzgojnem zavodu. V prostem času je z velikim veseljem sogovornik mladostnic in mladostnikov ter njihovih staršev na poti odraščanja.  V prejšnji številki revije Vzgoja sem pisal o Martinu, ki sem ga pred časom srečal v svo- ji pedagoški praksi, in o Martinih, ki jih dnevno srečujem pri svojem delu. Skušal sem opozoriti na to, da je v učilnicah in na hodnikih, na ulicah, v trgovskih centrih, na vrtnih veselicah, ali kjer koli že srečujemo svoje dijakinje in dijake, učenke in učence, veliko takih, ki hodijo po svetu z bolečino in notranje prazni. To kažejo na različne na- čine. Skušal sem opozoriti, da pri mlado- stniku vse prevečkrat prezremo te znake, ker nas je strah in se ne želimo vpletati, ker mislimo, da ne zmoremo in ne znamo, ker se je najlažje obrniti stran in ne videti pro- blemov, misleč, da to ni učiteljeva stvar. Ob Martinovi zgodbi sem skušal povedati, da si najprej kot ljudje, nato pa kot učitelji tega ne bi smeli dovoliti, saj so Martin in njemu po- dobni mladostniki del naše družbe in čaka- jo, da jim nekdo ponudi roko v oporo na poti v samostojnost. Ko razmišljam dalje, se mi misli začnejo poigravati s spoštovanjem. Kar usujejo se mi vprašanja na individualni ravni in na ravni celotnega izobraževalnega sistema, celo na ravni družbe. Skupni ime- novalec vseh vprašanj pa je jasen: Kako je s spoštovanjem med deležniki v izobraževal- nem procesu? V času študija sem veliko razmišljal o peda- goškem trikotniku – na vsakem oglišču je en deležnik: učenec, starši in učitelj. Pred- stavljeno nam je bilo, da ima vsak enako- vreden delež v izobraževalnem procesu, vsak mora odigrati svojo vlogo, da pridemo skupaj do cilja. S sošolci smo razpravljali, češ da nam trikotnik pravzaprav predstavlja neko varnost. Razmišljali smo celo v smeri, da bomo veliko lažje zvozili poklicno pot, ker se od nas pričakuje le tretjina vložka v pedagoški proces. A teorija je eno, praksa pa nekaj čisto drugega. V praksi se namreč vse prevečkrat izkaže, da eden izmed dele- žnikov ne zmore, ne zna sodelovati, včasih tudi noče ali ga preprosto ni. V takih situa- cijah je poleg izkušenj, strokovnega znanja in empatije potrebna zelo velika mera spo- štovanja do v tistem trenutku šibkejšega de- vzgojnem zavodu temelji na osebnem od- nosu. Strokovnjak ni več nekakšna objek- tivna, brezčutna trdnjava, ampak se na druge udeležence odziva z empatijo. Strokovna pomoč V Sloveniji lahko starši skupaj z mladostni- ki ali mladostnik sam poišče pomoč v sve- tovalnih centrih (Maribor, Ljubljana, Ko- per), dispanzerjih za psihohigieno otrok in mladostnikov v zdravstvenih domovih, na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo in Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Omenjene oblike pomoči se starši naših varovancev redkeje poslužujejo, ker jim vožnja v bolj oddaljeno mesto predstavlja oviro in stro- ške. Slabost tovrstnih pomoči je dolga ča- kalna vrsta, bojijo se tudi stigmatizacije. Zaključek Mladostniki, ki potrebujejo pomoč, vsak dan znova opozarjajo nase. Preko telesa nam sporočajo, da so tukaj in rabijo pomoč. Veliko naredimo že s tem, da jih ne obsoja- mo, jih sprejmemo kot sočloveka, jim pri- sluhnemo in ponudimo roko za podporo. Pomembno je, da smo potrpežljivi, da v preveliki želji, da bi 'pomagali', ne odvrne- mo mladostnika in si s tem zapravimo pri- ložnosti za iskanje poti do pomoči posame- zniku. Uspeh mladostnikovega soočanja s samopoškodbenim vedenjem je odvisen od sodelovanja vseh vzgojnih dejavnikov: od staršev, vzgojiteljev in otroka samega. Ne- sporno je dejstvo, da se otroci ne glede na vse dobre ali slabe izkušnje s starši vedno znova najprej obračajo k njim, ko doživljajo stisko. Toliko bolj pomembno je, da so star- ši o tej problematiki osveščeni, da se znajo primerno pogovarjati, odzvati, da imajo in- formacije, kje iskati pomoč, če opazijo, da se z njihovim mladostnikom nekaj dogaja. Vzgojiteljeva odgovornost je, da pri mlado- stniku išče njegova zanimanja, talente, mo- tivacijo, vire moči, čustva, da bi dosegel svoje sanje in želje, pomaga mu iskati poti do cilja, da bi sčasoma imel bolj kvalitetno, bolj zadovoljivo življenje. Literatura • Bohinjec, Špelca (2012): Delo s perspektive moči v vzgojnem zavodu Planina. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za soci- alno delo. • Čačinovič Vogrinčič, Gabi; Kobal, Leonida; Mešl, Nina; Moži- na, Miran (2008): Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebne- ga stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Kaliman, Manca; Knez, Tadeja (2009): Telo kot sredstvo sporo- čanja in premagovanja stisk mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. • Knuf, Andreas; Tilly, Christiane (2008): Borderline: das Selb- sthilfebuch. Bonn: Balance buch + medien verlag. • Nixon, Mary K.; Cloutier, Paula F.; Aggarwal, Sanjay (2002): Affect regulation and addictive aspects of repetitive self-inju- ry in hospitalized adolescents. Journal of the American Acade- my of Child & Adolescent Psychiatry 41, 11: 1333–1341. • Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja − analiza stanja. Pridobljeno 13. 3. 2012 s http://www.mddsz.gov.si/fi- leadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/otro- cihude_motnje_vedenje-porocilo-20-6-11.pdf. • Vzgojni zavod Planina. Pridobljeno 24. 3. 2012 s http://www. vz-planina.si/index.php. • Žorž, Bogdan (2002): Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva družba.