Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 10.             V Ljubljani, dne 1. oktobra 1910.           Leto XXX.
¦                                                                                                                                                                                                     ¦      .                                                                                                                                                                                                                                           ¦.
t

Jos. Lovrenčič:
Iz dni ljubezni.
"V
očeh so tvojih smarnice vzcvetele,                                   ^pf
.
krog usten se ovil je trn
in težek vzdih, otrok obupa, zamoril

besed je sladkih glas srebrn . . .
Tako se poslovila je ljubezen
in vklesala je v prošlost spomenik,
ki dan za dnem ga s hrepenenjem venčam
in nosim tvoji zmagi lavorik.
Večerno razpoloženje.
J§ela meglica golobov dvignila se iz samotne je vasi in kot da gre kopat v kri se solnca, čez dolino na večerno stran hiti.
Živi žarki pot ji narekujejo,
dvoje oglov pa za njimi mre,
mre in v ogenj hrepenenja se spreminja,
ker v spominih koplje se srce . . .
Antonietti.
o vdanost tihega večera         in ti greš po samotni stezi,
spreminja v žalost se noči         kot da gre lilija iz gred,
in pesem južnih sanj                  ki rada bi se razjokala,
majolij beli cvet dehti,                ker hrepenenju ni besed:
»Ljubljanski Zvon" 10. XXX. 1910.                                                                                     37
578
Jos. Lovrenčič: Trenutek. — Zgodba ljubavi. — Noč ob Adriji.
o skrivnem razodetju sreče mi tajno šepeta zefir, dokler ne vzklije v srcu cvet upanja — nemir . . .
T r e n u t e k.
J&tisni se k meni, ljubica, glej, zunaj je noč, ki se z nevihto druži, in daj poljub mi vroč! —
Kdo ve, kdaj spet se vrne
k nama tak čas,
ko se združijo ustnice
in sreča nam dahne v obraz
Zgodba ljubavi.
J=)o dnevu plamenica dogori in noč se bliža v šalu črnem, spominov svojih pergamen od hrepenenja gnan razgrnem.
In čitam . . . Sladka je povest: Med lilijami snežnobelimi začenja, med rožami žarečimi je višek njen, ob krvavečem trnju jenja . . .
Noe ob Adriji,
^
y^asanjala je Adrija kraljica in v snu so grudi ji drhtele, kot greha sladkega bi zaželele, ki mu omotica sledi.
In noč, ki je ob bajni sestri slonela in se ji čudila, ji je krog glave diadem ovila, žareč demantnih biserov:
»Dovolj si lepa, da krdelo ljubimcev ti gigantov zdaj pokličem!" In vstala je in je z viharjem bičem oblake pripodila na nebo:
Anton Debeljak: Večer. — Dunaj z Golovca.
579
„Poglejte jo, če v vas ni ognja, vzbuditi mora se in rasti, ko v strasti vaši jo oblasti izročam do dne belega —".
Vzžarele so oči gigantom in z gromom govorili so kraljici, poljubljali ji z bliskom lici in praznovali orgije . . .
Anton Debeljak:
Večer.
JLvušo žgočo je izdihnil sinji Dan,
belo mu telo sčmelo v gosto je temo . . .
In za rakev mu je zemlja širna,
in čez njo poveznila pokrov
so nebesa mu večerna.
Skozi mrak zdaj duh orjak
— poveljnik jasnih vseh duhov,
ki njega so stopinje daljna solnca —
v pokrov zabija zlate žeblje
brez začetka in brez konca . . .
In v telesu temnem Dneva mrtvega
vse polno mrgoli ljudi
in grebe v njem in sreblje
hlastno črno strjeno mu kri.
Dunaj  z Golovca.

S
toletje za stoletjem je sejalo setev skromno in zdaj vsejano v venec hribčkov je ogromno ljudi mravljišče. Čez valov grebene sive pene: tako nad mestom starim sivkaste drhte koprene.    .
Iznad palač pepelnih sikajo plameni črni,
plameni črni vsi, zvoniki vitki sičejo.
Skoz mesto vije reka se nalik veliki črki vsej srebrni,
ki zapisali so vekovi med te griče jo . . .
37*
580     Anton Debeljak: V dunajskem parku. —
Štefan Poljanec: Noč molči.
Oj kolos-mesto, pičli jaz atom! Glej, naju nem oklenil horizont je v velik kolobar, širok objem, podoben večni — ničli!
V dunajskem parku.
Xod na večer sprehajajo se mladi pari. V srebrnih lokih curki vodni se vihtijo, polslišno v mrak fontane vzplašene ihtijo, kot da boječe plaka nimfe mlade glas, ki jo objel, prižel jo nase favn je stari.
In neprestano favnove oči dehtijo      : in lica stara v strasti žgoči mu žehtijo, ko stiska k sebi nimfe vitke beli stas.
In fant se sklonil k devi je in tiho ječal: „Glej, mrzli marmor strastno nadaljuje gesto zvečer in zjutraj in pozimi in spomlad. Tako navek bi pred krasoto tvojo klečal, da vržeš, bitje vseoblastno, me na cesto, in vedel ne bi, kaj je glad in kaj je hlad."
Štefan Poljanec:
Noč molči.
Jx.oč molči, grm šumi, cesta spi, v temni mir daljnih polj se gubi. Po nji gre dvoje senc, tesen par, z njima luč in mladost in vihar.
Dvoje src, dvoje duš, dvoje rok se topi v nem objem, v sen globok — Kje je svet, kje nebo, kje bolest mojih težkih, osamljenih cest?
Temen klic, svetel žar, srčen vtrip kliče raj na zemljo vsaj za hip, sredi duš trepeta skrit šepet: „Ti moj up, ti moj maj, ti moj cvet!" .