Izhaja vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. & Velja : za celo leto 4 krone (2 gld.) Denar naj se pošilja pod napisom: Ijvrsivilišt vo ...ìli ra” v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje n a p r e j. & Leto XXI. Letošnji prvi januar pomenljiv dan za St. Jakob v Rožu. (Izvirno poročilo.) Da se ljudje, zbegani po vednem glasovanju in popraševanju v zadevi št.-Jakobske šole, v tej reči pouče in se jim pojasni, kako vsa stvar stoji in zakaj se v tej že ostudni borbi prav za prav gre, v ta namen je podružnica sv. Cirila in Metoda za Rožek in okolico na dan 1. januarja sklicala podružnični shod v „Nàrodni Dom“ v Št. Jakobu. Glavna točka zborovanja je bil razgovor o šent-Jakobskej šoli. Da št.-Jakobčanom slovenska šola res ni deveta briga tam kje v deveti deželi, pokazali so s tem, da jih je na shod prišlo nad 200 iz št.-Jakobske občine; vseh udeležencev pa je bilo blizu 300. Prišlo je tudi precejšnje število onih, ki nasprotujejo slovenski šoli ter se potegujejo za nemško. Prav je bilo, da so prišli ; še bolj prav pa bi bilo, ko bi bili ti možje svojo misel povedali očitno tedaj, ko je g. domači župnik vsakemu podelil besedo ter vsakega pozval, naj pove svoje misli čisto odkritosrčno. Tega pa ni storil nobeden, pač pa so menda, kakor slišimo, po vseh ostalih gostilnah se jezili ter žugali, da bodejo Slovencem že dali tisto „žavbo“, o kateri je g. župnik v svojem govoru trdil, da bode gotovo pomagala proti razdelitvi šole in da jo Slovenci že imajo v rokah. Možakarji pomnite, da po žepih pesti stiskati ne pomaga nič — s pravico nas pa ne bote, ker pravica je na naši strani; če nas hočete kar s silo — no, se bodemo pa branili do skrajnosti, in če drugega ne bode pomagalo, ona, samo nam znana „žavba“ pomagala bode gotovo! Udeležba je bila tedaj velikanska, vsi prostori natlačeno polni. Ob 3. uri otvori rožeški g. župnik Hiittner zborovanje poudarjajoč, da imamo dolžnost ljubiti dom svoj in svojo materno besedo ter oboje odločno braniti proti njunim nasprotnikom. Z burnim ploskanjem pritrjevali so zborovalci na-vduševalnim besedam g. govornika. Potem povzame besedo domači g. župnik Raž un. Vsebina govora je bila: 1. Kakšna je sedanja št.-Jakobska slovenska šola: dani čisto slovenska, kakor trdijo njeni nasprotniki, ker v III. razredu se nemščina poučuje po 3. ure na teden, v IV. in V. razredu pa po 4 ure na teden ; po zimi se Želodček. (Igra v 2 dejanjih. — Nemški spisal F. Pailler. Prevel Svečan.) Osebe: Sv. Peter. — Mlinarica. —Janez, kovač. — Miha, tesar. — Ripe, drvar. — Krčmarica. — Cinkovec, kmet. — Grobnik. — Mizar. — Birič. — Deklica. I. dejanje. (Krčma. Pii eni mizi sedijo pri svojih vrčkih : Janez, kovač, in Miha, tesar. Mlinarica žalostna prihaja k mizi; krčmarica je na nasprotni strani.) 1. prizor. Kovač (ponujajoč mlinarici vrček.) No, mlinarica, pij vendar, kaj ti zdaj pomaga tvoja žalost? Tvoje dekle je Bog vzel k sebi. Mlinarica (vsede se na prazni stol). Dà, to je ravno, da sem tako žalostna; toliko sem molila, da bi mi Bog ohranil otroka in enkrat smo že v resnici mislili, da je okreval, ob, kako smo bili veseli. — Toda naglo je bilo drugače; naenkrat je bilo zmirom hujše in hujše — vedno se pravi ta ljubi, usmiljeni Bog, ali nasproti meni ni bil usmiljen in ljub. Tesar. Glej, pa vendar je bil. Tvoja Franjica je zdaj v nebesih pri angelcih in to vendar ni nobena neusmiljenost od Boga; to je milost; kdo vé, kaj bi še bilo iz tega otroka! Mlinarica. Oh, ta bi bila že pridna; dà, za to bi bila že jaz skrbela ; ali kaj pomaga toliko govorjenja — bodem žalost zapila (pije). V Celovcu, 9. januarja 1902. v imenovanih razredih tudi še ure za telovadbo porabijo za nemški pouk. Tudi ni res, da se na št.-Jakobskej šoli še-le sedaj uči več nemščine, odkar so nanjo začeli pritiskati nemčurji. 2. Kakšna bode slovenska št.-Jako foška šola zanaprej? Ce c. kr. naučno minister-stvo pritrdi prošnji krajnega šolskega soveta in občine št.-Jakob, se bode na naši šoli z nemškim poukom začelo že v II. razredu po 3 ure na teden; v III. razredu bode nemškega pouka 5 ur na teden, v IV. in V. pa po 8 ur, to pa na ta način, da se bodejo nekateri predmeti (računanje) učilo 2 uri v slovenskem, 2 uri pa v nemškem jeziku. Toliko nemščine v slovenski šoli mora biti pač vsakemu dovolj, komur se gre v resnici le za „več nemškega pouka“, ne pa za kruto silo in za moč pesti. 3. Kakšna bode nemška šola? Odlok c. kr. deželnega šolskega soveta, ki to šolo ukazuje, glasi se : „Na slovensko-nemški šoli se bode v I. le tu poučevalo s pomočjo slovenskega kot učnega jezika, ob enem pa naj se otroci v nazornem nauku in poučevanju jezika vpeljejo v začetno znanje nemškega jezika. V II. letu naj se te vaje (= v učenju nemškega jezika) nadaljujejo ter naj se preideknem-š č i n i kot učnemu jeziku. V III. letu naj je pouk večinoma, v IV. pa izključno le s pomočjo nemškega poučnega jezika. V slovensko-nemški šoli se bode slovenščina kot učni predmed v vseh letih učila po 3 ure na teden.“ To naj bi bila slovensko-nemška šola. Ne smemo prezreti, da leto m razred; potemtakem bi bil III. razred že popolnoma nemšk, drugi pa nič drugačni! Naša sedanja šola bi se z večjo pravico smela imenovati slovensko-nemška šola, ker v ujej se v III. letu nemščina uči 3 ure (po zimi 4 ure) na teden, v IV. in V. razredu pa 5 (po zimi 6) ur na teden, med tem, ko se bode v nemški šoli, ako deloma izvzamemo I. razred, v vseh drugih razredih slovensko učilo samo 3 ure na teden. Pomisliti je tudi še, da, ako se šola razdeli v slovensko in nemško šolo, izgubimo IV. in V. razred, in šolarji iz sedanjega V. razreda bodejo morali iti nazaj v III. razred, oni iz sedanjega IV. razreda pa v II. razred. Ali bi to ne bila največja neumnost in največja škoda za šolo? Res strmeti moramo, da šolska oblast kaj takega pripusti, ona oblast, Krčmarica (pride k mizi). Ali smem še enkrat natočiti? Mlinarica (odstavljajoč vrček). Ah, meni ničesar ne diši. Žalosti, da mi je moje edino dekle umrlo, ne bom pozabila celo svoje življenje. Krčmarica. To je seveda grenko; toda nisi-li slišala, kaj se je te dni v Dobji vasi zgodilo ? Kovač. Tam se je bojda sv. Peter pokazal. Tesar. In nekega mrliča je k življenju obudil, katerega so že hoteli nesti na pokopališče. Mlinarica. Eh, pojte, pojte s takimi čenčami ! Krčmarica. To niso nobene čenče, mlinarica; že moj rajni dedek so mi pripovedovali, da pride sv. Peter vsakih 100 let na zemljo, da bi povsod pomagal in blagoslovil, kjer je pomoči in blagoslova treba. Mlinarica. Kje bi pa tega treba ne bilo? Kovač. Veš kaj, mlinarica? Poiščimo sv. Petra; daleč ne bo, ko je še le v Dobjivasi bil. Tesar. Prav imaš, Janez, ali mlinarica mora tudi z nami. Mlinarica. Kaj pa bom zraven počela? Krčmarica. To je vprašanje! Prosila boš svetega moža, da ti tvojo Franjico zopet obudi k življenju, ali pa tebe potolaži z nebeško tolažbo. Mlinarica. Jaz naj prosim? Kovač. No, ali si tako prevzetna mlinarica? Saj itak vemo, da mlinarica ne prosi rada! Tesar. Poskusiti se more. Krčmarica. Ali pa pusti in pokoplji Franjico v božjem imenu. Mlinarica. Mrliča k življenju obuditi, — kdo pa je kaj takega slišal? Ljudje bi se mi morali smejati, ako bi kaj takega zahtevala. Štev. 2. ki se drugače tako boji, da bi se pouk ne zmanjšal ali znižal s tem, da bi se kmetom dovolila šestletna šolska doba, mesto osemletne. Dalje je treba pomisliti, da bo razdelitev šole slabo vplivala tudi na šolarje : ako se že odrasli Slovenci in nemčurji tako trdo gledamo, kako se bodejo gledali še le šolarji slovenske in nemške šole, kolikokrat se bodejo pretepali med seboj ? Sedaj povzame besedo načelnik krajnega šolskega soveta, kmet I bo v ni k na Bistrici, ter pravi: Rojaki, iz župnikovih besedij, katere smo ravnokar slišali, spoznali ste našo slovensko šolo in ste se prepričali, da se v njej uči precej nemščine; spoznali ste pa tudi nemško šolo, kakoršno nam hočejo vsiliti in videli ste, da bode v nemški šoli naša materina beseda potisnjena čisto v kot. Zato menim, da bodete pritrdili krajnemu šolskemu sovetu in občini v št. Jakobu v Rožu, ki sta se odločno postavila proti vsaki razdelitvi šole in sta zahtevala, naj naša šola tudi zanaprej ostane slovenska, ob jednem pa prosila, naj se vpelje nekoliko več nemškega pouka. Da pa vaše mišljenje tudi na zunanje pokažete, prosim tiste, ki so proti temu, da bi se šola razdelila, naj roke vzdignejo! (Med gromovitimi živijo-klici bile so skoraj vse roke po koncu.) Ibovnik nadaljuje: Sedaj pa prosim še tiste, ki so za to, da naša šola tudi zanaprej ostane slovenska, le da bi se v njej učilo nekoliko več nemščine, naj tudi ti vzdignejo roke! — Zopet skoraj vse roke po konci, nato živahno ploskanje in zopetno: živijo Slovenci! Nato še enkrat spregovori domači župnik rekoč: Dobro bi bilo, da bi vaše misli o šoli izvedel tudi c. kr. deželni šolski sovet v Celovcu. Zato predlagam sledečo brzojavko g. deželnemu predsedniku, kot predsedniku deželnega šolskega soveta: Nad 200 na shodu podružnice sv. Cirila in Metoda zbranih št. Jakobčanov, ki smo všolani v št. Jakob v Rožu, protestujemo proti razdelitvi naše petrazredne slovenske šole ter zahtevamo, da naša šola tudi zanaprej ostane jednotna pet-razrednica s slovenskim učnim jezikom. Enako protestujemo proti po c. kr. okrajnem šolskem sovetu naročenem popraševanju posameznih sta-rišev, v katero šolo hočejo dati svoje otroke, ker je pri tem popraševanju g. nadučitelj iz Domačal Kovač. Zakaj pa? Ako Bog kakšnega svetnika iz nebes pošlje, ne pošlje ga ljudem v zasmeh, ampak v pomoč! Mlinarica. Ne, ne, za norca me ljudje ne smejo imeti; moja Franjica je umrla in je mrtva in tu ne more pomagati noben svetnik in nobena prošnja. Ne govorite več o tem. Zdaj grem h gospodu župniku napovedat pogreb (vstane). Vsaj lep pogreb mora moja Franjica imeti. (Odide. Vsi vstanejo.) 2. prizor. Krčmarica. Ali ste že kdaj videli tako trmasto žensko, kakor je mlinarica? Kovač. Sicer je tako pridna in bogaboječa ženska. Tesar. To pa je res! — Zdaj pač nima drugega v glavi kakor žalost po svojem edinem otroku. Kovač. To je pač hud udarec. Krčmarica (gleda skozi okno). Poglejte no! Kovač. Za božjo voljo! Kdo pa je to? Tesar. Ne bo nihče drug kakor oni sveti mož iz Dobjevasi, sv. Peter. Krčmarica. Ob, moj Bog! gre k moji hiši, le da bi bilo vse v redu! Kovač. Je že tu! 3. prizor. S v. P e t e r (vstopi). Mir Gospodov bodi z vami ! Krčmarica. Bog daj! (Za sè:) Človek niti ne vé, kaj bi na to odgovoril. Kovač. Bog vas živi, gospod! Tesar. Bog daj srečo ! Peter (h krčmarici). Ali ste vi'gospodinja v tej hiši';? postopal čisto strankarsko in je na posameznike pritiskal z obljubami in neresničnimi poročili. St. Jakob v Kožu, dné 1. jan. 1902. J. Paul, predsednik podružnice. Predlog je bil sprejet z burnim odobravanjem — in brzojav je zletel takoj v Celovec. Cvet in sad poneiiičcvaliiih šol. Vrli dopis iz Lipe v „¥1™“ št. 49. od dné 5. dec. me je nagnil in „poročilou o razgovoru v državnem zboru gledé slovenskega vseučilišča v „Kàrntner Zeitung“ od dné 8. dec. me je celo podkurilo, da spolnim namen, ki ga že dolgo nosim v srcu. Najprej si dovolim malo opombo. Državni poslanci nemški so, kakor smo to tudi od drugih ljudij vajeni, zabavljali Slovencem, češ, da niso dosti izomikan nàrod in torej nesposobni, da bi imeli svoje visoke šole. Poslanec Pommer pa je neslano smešil „popačeni“ slovenski jezik. „Karnt. Ztg.“ nam poroča o tem. Graški „Volksblatt“ od dné 7. dec. tega ni natisnil, pač pa je natisnil izvrstni govor Začkov za slovensko univerzo. Mislil sem si: Nemci v Gradcu imajo več pameti nego drugod. Ali zaslužijo Slovenci, ki jih Nemci od vseh stranij pritiskajo in tudi od zgoraj s silo ponemčujejo, pa jim še prvih (elementarnih) šol, t. j. pogojev izomike ne privoščijo — ali zaslužijo ti ubogi Slovenci zavoljo spačenega jezika smešenje, ali pa Nemci, ki jih ponemčujejo, potem pa sramotijo, za tako surovost ostro grajo?? Pačenje slovenskega jezika nam gotovo mrzi in v dušo reže, a smešiti ga nimajo pravice taki ljudje, kateri nam še pravice do nàrodnih šol pripoznati nočejo, ali vsaj nič ne storijo, da bi jih mi dobili. Ali bi ne morali hvaliti slovensko ljudstvo, naše vojake, kuharice, šolarje, ki tako radi poberejo in zapomnijo vsako nemško besedo? Ce nas pa zaradi slabe slovenščine sramotijo, recimo: To je vaše delo, sad tisočletnega ponemčevanja, sad slavnih vaših šol, katere imenujete — uzorne. Če niste z našim napredkom zadovoljni, recite : vi ste slabi učenci, ne znate ne nemški ne slovenski, z nemško šolo nič ne opravimo z vami, takega sadu šol se sramujemo. Pač res, vas Nemce in ponemčevalce bodi sram! Več kot enega jih je že sramotenje slovenščine spametovalo, da so postali odločni narodnjaki. Ako zapeljivec s sladkimi obljubami dekle zmoti in se mu potem roga, posmehuje, je dekle pač noro, ako zapeljivcu ne pokaže — rog. Dà, roge bi morali pokazati vsi zapeljani Slovenci, ki so verjeli, da je nemščina za Slovenca najvišje, kar je na svetu, prava blaženost, pa vidijo, da si „njih prijatelji" norce delajo iz njih zavoljo nemškutarije. Francoski otroci imajo francoske šole, laški laške, nemški se v šolah nemško učijo; dajte tudi nam šole, da se bodo otroci v njih prave slovenščine učili! Neolikano, surovo je reveže zasramovati. Še pogani so zamerili cesarju Julijanu, ker je kristjanom šole prepovedal; zdelo se jim je to surovo. Ravno taka surovost je slovenskemu nàrodu očitati, da ni omikan, če se mu pravih (nàrodnih) šol ne dà. Evo moj namen ! Bili smo nekje štirje nàrod-njaki skupaj in se žalostno pogovarjali o hudi rani našega milega nàroda, ki nas je vse najhujše pekla Krčmarica. Dà, dà! Peter (položi klobuk in palico na mizo). Krčmarica. (Za se:) Ne vem, kako bi ga nagovorila, gre mu bržkone taka čast, kakoršna našemu gospodu župniku ; bom pač poskusila. (Glasno :) Kaj ukazujete, velečastiti gospod? Peter. V sosedni vasi so mi dobri ljudje darovali mlado jagnje; bodite tako dobri, specite ga, in ti-le možje bodo moji gostje; mislim, da nam bo teknilo. (Proti drugim:) Ali hočete z menoj jesti ? Kovač. Dà, ako dovolite. Tesar. Kakšna čast! Tu ne smemo odreči. Peter. Tako je prav; krčmarica, ali ste slišali? Takoj zakolite jagnje, pustil sem ga v veži z zvezanimi nogami. Tam ga najdete. Krčmarica. Precej bode vse pripravljeno. Prosim le malo potrpljenja! To bode pečenka, ka-koršne v tej hiši še ni bilo. (Hoče oditi.) 4. prizor. Drvar Lipe (pride ji naproti in jo pomika nazaj). Juhe! krčmarica, tu ostanite, pravim, poslušajte ter na mizo nosite! Krčmarica. Pojdi spoti, Lipe, ne utegnem zdaj poslušati tvojih šal. Lipe (kaže srebrn goldinar.) Nobene šale, poglejte, ali ga poznate? To gledate — kaj? To je čisto novi goldinar; tega pustim pri vas; ali za-nj hočem kaj posebno dobrega jesti in cela družba tukaj zbrana . , . . . Krčmarica (seže mu v besedo). Lipe, ali ne vidiš, kakšnega odličnega gosta imamo? Pusti me! (Odide.) v srce: o šoli. Zmenili smo se, naj bi Slovenci, ki imajo žalostne skušnje iz lastnega šolanja, te skušnje objavili in s tem sovražnici in morilki slovenskega nàroda, „ponemčevalni šoli“, če ne zadali smrtne rane, jej vsaj vtisnili znamenje sramote na čelo. Jaz sam sem slišal že to in ono, kar bi rad objavil, a ker nimam dobrega spomina, spolniti hočem, kar smo sklenili, za svojo osebo in tako začeti. Naj se potrudijo za menoj še drugi! Žalostne skušnje sevé rajši pozabimo, svoje sramote nihče ne vlači rad na dan, to je res, a jaz mislim : Kaj bi se sramoval, saj nisem jaz kriv! Večina onih, ki so šolo pohajali, se morda samo toliko še spominja šole, kolikor se veseli, da je šole rešena. „Ali je bila dobra ali slaba, kaj mi zdaj mar, — da sem je le rešen !“ Ne tako! Usmilimo se ubogih otrok. Spominjam se, da sem s početka, ko je učitelj še slovensko govoril, imel veselje s šolo, kaplan je celo rekel, da imam „talent“ in je očeta nagovarjal, naj me dà „študirat“. A kmalu, vem, sem veselje zgubil, čeravno sem bil še priden ; učilnica bila mi je skozi in skozi mučilnica, bila je — nemška. V nekem malem trgu (velika okolica je vsa slovenska, moj učitelj bil je Nemec) nam je učitelj dal kot nalogo: „Zu Mantua in Banden Andreas Hofer war.“ Jaz sem bil od narave tako „zapet“, da se nisem hotel na pamet učiti, če besed in stavkov nisem razumel. Mislil sem: Da bi le vedel, kje je tisto: „In Banden". Sploh pa sem v otročji priprostosti mislil, da učitelj le Nemcem naklada, ker je le z Nemci govoril, ne z menoj Slovencem — po resnici moram reči, da večinoma vsaj sploh vedel nisem, kaj se je naložilo, če mi ni kateri učenec slovensko raztolmačil učiteljevega govorjenja. Sedel sem v šoli, kakor da hodim v arest ali pa „inšpi-cirat", kaj drugi delajo; pouk me ni nič skrbel, nisem vedel, zakaj sem zraven. Da sem res bil tako „nedolžen“, je pokazala prihodnja nemška ura. Učitelj me pokliče in veli, naj povem pesem. Namignili so sočutno učenci, da sem lože razumel, kaj hoče. Jaz vstanem, pa ves začuden, zakaj mene vpraša, nisem mislil, da me bo motil v sladkem miru. Učiteljica, ki je poučevala pred učiteljem, me je bila nekaterikrat vprašala; ko sem pa vselej korajžno poskočil in krepko odgovoril, kakor me je starejša sestra, že „Nemka“, bila poučila: „Niks vrštanden“, in sem pri „Landkarti“ le v zid strmel kazoč s tem, da ne razumem ničesar, kaj delajo in imajo v šoli, me je za vselej pustila pri miru. Novi učitelj me pa spet vpraša. „Yeršte niks" sem boječe odgovoril in mislil, da bo dobro. A takrat me je učitelj zaprl. Stric moj, ki me je bil k sebi vzel, da bi se nemški učil, pride k učitelju po meni vprašat, ta me pa toži — kar sem doma izvedel — da sem len pa „trocig“. Stric me je hotel zagovarjati, češ, da sem Slovenec in ne znam nemško, torej se ne morem kar pesem naučiti. A očitanje, da sem „trocig“, ga je poparilo, jaz pa sem študiral, kje, kedaj in kako sem bil „trocig“, pa nisem iztuhtal. Ker sem povedal, da ne razumem, sem bil uporen! Uboge sirote so slovenski otroci, če se tako dela z njimi! Ali naj tisti, ki govoriti smejo, vse mučenje ubogih otrok mirno gledajo ? „Mene je minulo, kaj se bom jaz vtikal," to ni možka beseda. Ni dosti pameti dopovedati ali 5. prizor. Lipe. Ah, kdo pa je ta gospod? Lepo prosim za oproščenje! Peter. Kaj naj ti oprostim? Lipe. Da sem semkaj pridrvil tako brez vseh ozirov; sem pa tako vesel danes. Peter. Veselo srce ugaja Bogu in ljudem. Lipe. Tako pravim tudi jaz. Prihajam naravnost od neke ženitnine, kjer sem malo pomagal streči in za to sem dobil cel nov goldinar, ali to ni veselje? Kovač. Človek se mora sramovati Lipeto-vega čvekanja. Tesar. Pojdi Lipe, danes se ti nekako meša v glavi, glej, da odideš. Peter. Le pustite ga! Lipe. Takoj bodete govorili drugače, kedar rečem: Za ta denar mora krčmarica napraviti pečenko in vidva sta povabljena, in le-ta tuji gospod tudi, ako mu Lipe ni preboren. Peter. Prava ljubezen ne dela razločka med bogatim in ubogim, toda, predragi prijatelj, tvoje vabilo prihaja že prepozno. Lipe. Pozno? Kako pa to? Kovač. Dà, Lipe. Gospod nas je ravno zdaj povabil na južino. Tesar. In v kuhinji se že peče za nas tri jagnje. Peter. Tako je; jaz pa mislim, da kjer trije jedo, se tudi četrti najé. Zató te prosim, tudi ti se udeleži naše južine. (Dalje sledi.) Podpirajte družbo sv. Cirila iu Metoda! dokazati, da šola, ki ni nàrodna, ni prava; vzbuditi moremo še usmiljenje v srcu. Ko sem bil pred 7 leti v laškem Tridentu (mesto s par tisočimi prebivalci več kot v Celovcu), sem se seznanil z „nem-škim kaplanom". Da se skrbi Nemcem za nemškega duhovnika, je le hvale vredno, če bi bilo tudi le samo par Nemcev. Bil sem letos v Gradcu. Gradec je več kot petkrat tako velik kot Trident, mnogo tisočev Slovencev živi v njem, a ni cerkve, ni duhovnika za Slovence namenjenega! Samo pri usmiljenih bratih je za vojake slovenska kratka pridiga. To nas v srce boli. Čudno se mi je v Tridentu zdelo, da imajo Nemci nemško gimnazijo. Sicer naj jo imajo, hočem le reči, da za Nemce se skrbi tudi tam, kjer jih je malo, za Slovence pa še tam ne, kjer jih je veliko ! Dokazoval sem župniku Nemcu, pravičnemu možu, da za slovenske otroke, tudi večje, ni tako dobro, ako nemško pridigo, nemški pouk o veri poslušajo, kakor če ga poslušajo v domači slovenščini. Prav imate, pravi; a drugi, ki ni slovenski njegov materni jezik, tega ne bo hotel potrditi (t. j. da je slovenščina boljša kot njegova nemščina). Nemec vé pravice svojega materinega jezika ceniti, toda za nas nima enakega srca. Recimo, da vladamo mi Slovenci na Koroškem in silimo otroke Nemcev v svoje slovenske šole, kakor sedaj Nemci naše, ali mislite, da bodo Nemci to trpeli? Kaj še! (Konec sledi.) Deželni zbori. Večina deželnih zborov se je zbrala pred novim letom, da reši proračun za tekoče leto. Koroški deželni zbor ni bil sklican, gotovo, ker nočejo, da bi kdo vladajočo kliko vprašal, kaj je s preosnovo volilnega reda za deželni zbor. Sklenilo se je sicer, vpeljati direktne in tajne volitve, a o potrjenju postave ni ne duha ne sluha! In da bi se stvar ne mogla na pristojnem mestu, v deželnem zboru, spraviti v razgovor, pa rajši tega kratkomalo ne skličejo! Kranjski deželni zbor je imel samo eno sejo, in sicer dné 30. dec. Po običajnih pozdravih se je takoj pričela razprava o proračunu za tekoče leto. Pri tem je posl. dr. Šušteršič ostro prijemal večino, očital deželnemu odboru pristransko postopanje, in izjavil, da katoliška stranka nima zaupanja do večine deželnega odbora. Med govorom je prišlo do burnih prizorov. Prijemal je tudi vlado, ker deželnim zborom ne dà dosti časa, da bi pravočasno mogli rešiti svoje naloge. Odgovarjalo je dr. Šušteršiču več poslancev. Proračun se je na to sprejel. KatoliSko-nàrodni poslanci so interpelirali, zakaj od cesarja še ni bila vsprejeta deputacija, ki jo je bil izvolil že prejšnji deželni zbor in ki je imela posredovati v vseučiliščni zadevi. Poslanec Hribar je predlagal, naj se izvolijo člani v vse-učiliški odsek in naj se določi 4000 kron za dvoje strokovnih del. V deželni odbor so bili izvoljeni poslanci Fr. Povše, dr. Ivan Tavčar, Grasselli in dr. S c h af f e r. V goriškem deželnem zboru je prišlo tudi v prvi seji do burnih prizorov med slovenskima strankama. Izvolitev poslancev E. Klavžarja (konservativec) in dr. Treo-ta (liberalec) se ni priznala. V deželni odbor sta izmed Slovencev izvoljena prof. dr. Gregorčič in Berbuč. V štajerski deželni zbor tudi tokrat ni bilo slovenskih poslancev. Bili sta samo dve seji. Deželni proračun izkazuje 20,464.908 K potrebščin ter 10.726.273 kron pokritja, tedaj primanjkuje 9,739.635 K, za 639.174 K več nego v tekočem letu. V gališkem deželnem zboru je knez Czar-torijsky v imenu vseh poljskih poslancev prečital izjavo, s katero se ostro obsoja prusko nasilstvo v vrešenski zadevi. V Nemčiji so silno razkačeni, da vlada te izjave ni zavrnila. Sevé, Nemcem je dovoljeno pošiljati lutrovske pastorje v Avstrijo, da tu hujskajo zoper državo samo, Slovan pa naj niti sočutja ne sme pokazati do tako krivično tlačenih krvnih bratov. — V češkem deželnem zboru je predlagal posl. Šamanek, naj se v vse srednje šole s češkim učnim jezikom uvede obvezni pouk ruskega jezika.— V moravskem deželnem zboru je predlagal krščansko-socijalni poslanec Neunteufel, naj se za deželni zbor vpeljejo direktne in tajne volitve. Liberalci so vrgli ta predlog kratkomalo pod klop. So pač povsod enaki ! Dopisi. Št Jakob v Rožu. (Igra.— Koncert.) Na podružničnem shodu v „Narodnem domu" na novega leta dan smo po resnem razgovoru o št.-Jakobski šoli imeli kaj prijetno zabavo, prav po mestnem: igro, gledališče in pa koncert na gosli, kakoršnega bi tudi v mestu, kjer ste bolj razvajeni, z veseljem poslušali. Igraje bila: »Svoji k svojim!" — prav primerna za naše razmere, posebno še, ker je znani rojak Rutar, ki je imel glavno ulogo župana, ob koncu vpletel v govor našo slovensko šolo, navdušeno povdarjajoč: Slovenci! Svoji k svojim! Držimo se naše slovenske šole in nikar je ne puščajmo! Zelò dobro držala se je tudi nevesta Jeta; posebno je ugajala, ko je tako odločno ugovarjala proti nazivanju: gospodična. »Kaj, jaz gospodična? Gospodična z metlo in . . Da bi se pač jednako obnašala vsa slovenska dekleta! Pa žalibog: premnogim „gospodična“ vedno bolj lezo v glavo in v obleko, tem manj pa jim ugaja metla. Slovensko to ni. Tu imam že rajši kmetsko Jeto. Kaj ne, igralci, ob drugi priložnosti se zopet vidimo! Za takrat bodemo pa bolj poskrbeli, da nas ne bode motil ropot po stopnicah. — Pa tudi koncert smo imeli, koncert naših rojakov-domačinov. Gosp. Franc Kauter, p. d. Trlovčnikov na Vazah, sedaj učenec na višji pevski šoli na Dunaju, združil je, kakor že lani enkrat, tudi letos, nekaj domačih fantov, ki so igrali z veliko spretnostjo. Med drugimi točkami bile so tudi tri ali štiri skladbe Franceta Rau-terja samega, ena: valček iz Kožne doline, ki je tako ugajala, da so jo morali ponavljati. Skladba je jako imenitna ter dela čast našemu nadarjenemu rojaku. Le tako naprej ! Zares, mi smo mi, Kožani, in ni ga nam para! Najprisrčnejša hvala mlademu umetniku in tudi onim, ki so mu pomagali! Želimo, da bi nas ne pozabil ter nam kmalu zopet pokazal svojo spretnost! Škofiče ob vrbskem jezeru. (Os no v alni shod posojilnice za Škofiče, Logovas, Otok in Št. IIj.) Dober sad so obrodile državnozborske volitve lanskega leta, pri katerih so v Ško-fičah v peti kuriji volili liberalno ali nemškonacijo-nalno. Ne le, da so se še tisti dan popoludne v četrti kuriji volili naši kmetje, ampak mesec pozneje smo dobili v zanesljive naše roke občinski in krajni šolski sovet. Krona vsemu pa je zdaj posojilnica, katero smo ustanovili na Št. Janževo v Škofičah. Nad petdeset kmetov se je zbralo k osnovalnemu shodu v gostilni pri Krištofu. Domači g. župnik je pozdravil zborovalce in poudarjal v kratkem govoru z ozirom na domače in krajevne razmere, da je posojilnica za nas potrebna in koristna. Nato je gosp. vikar Val. Podgorc iz Celovca v eno uro trajajočem, zelo zanimivem govoru razpravljal zgodovino posojilnic, njih namen, korist, dobre in slabe strani kakor njih uravnavo, ter nam konečno prebral in razložil pravila naše bodoče posojilnice. Naša posojilnica bode hčer celovške slovenske posojilnice. Kakor dobra mati skrbi za svojo hčerko, tako bode nam celovška posojilnica plačala vse stroške za osnovanje naše posojilnice, kakor tudi založno blagajno in knjige. Za vse to, kakor tudi za lep pouk pri osnovalnem shodu smo hvalo dolžni neumornemu, delavnemu gospodu vikarju Podgorcu. Bodi mu na tem mestu za njegov mnogoteri trud in pisarije izrečena prisrčna zahvala! Za načelnika je izvoljen župan g. Matija Koban. Odborniki so: Anton Cežar p. d. Janež; Miha Obilč-nik p. d. Widrih; Jože Toff p. d. Brun; Tom. Bukš p. d. Bukš; Šim. Aleš p. d. Požaričnik; Jože Wister p. d. Fili; Karol Majerhofer p. d. Krajnc; za načelnikovega namestnika: Mat. Kopajnik p. d. Krištof; za nadzornike so izvoljeni: Jakob Perdaher p. d. Žederman, Jožef Sima p. d. Manažnik ; Miha Schlei-cher, občinski tajnik; Franc Schiitz p. d. Kovač; za pregledovalca računov: č. g. župnika Jožef Pe-terman in Anton Žak; za knjigovodjo in tajnika: č. g. Štef. Singer. — Bog blagoslovi započeto delo, — le krepko naprej ! Lipa nad Vrbo. („Fortšrit“ je vendar potreben). To se razvidi iz sledečega. Fantu, ki je obiskoval celih 8 let našo šolo, naročim, da mi izračuni to-le: Prodal sem živinče za 180 kron! plačati imam davka 20 kron ; občinskih doklad 17 kron. Koliko denarja mi bo še ostalo? — Kačun mi je napravil v moje največje veselje prav izvrstno, da mi ostane namreč še 217 kron. Tù sem si mislil: poglej, koliko je „Fortšrit“ vreden; otroci, ki hodijo osem let v šolo, že toliko znajo in so čudno pametni, ker ne bodo več nosili v davkarijo denarja, ampak vsak mesec pojdejo tje in spravili bodo gotovo svóto v žep. Potem bodo naši potomci vendar lahko gospodarili; samo eno vprašanje je še: ali bo tudi davkar z ovim računom zadovoljen. Kako je „fortšrit“ potreben, razvidi iz navedenega vsak, če ima le za koruzno zrno zdravih možganov ! Škocijan. (Razno.) Kvaterni teden, ko so pri nas obiskani cerkveni shodi radi altarja sv. križa, je naše ljudstvo v velikem številu opravilo adventno spoved. Udeležba je bila velika tudi iz sosednih far. Vsakega pametnega človeka pa mora veseliti, da so posebno naši slovenski mladeniči in dekleta v obilnem številu pristopili k mizi Gospodovi. — Dné 21. dec. je naš občespoštovani gospod nadučitelj praznoval svoj god. Naš novi mladeniški slovenski pevski zbor mu je pri tej priliki zapel par lepih pesmij za podoknico. Skazal mu je s tem v imenu škocijanskih faranov svojo ljubezen in spoštovanje, ki ga uživa med nami. Gospod nadučitelj že čez 50 let marljivo opravlja dolžnosti svojega stanu. Prav težko nam bode, ko se enkrat poslovi od nas, katerim je bil vzgleden uči- telj čez 20 let. — Cast komur čast! Tako tudi klobuk doli pred našimi pevci mladeniči, ki se postavljajo imenitno. Nastopili so tudi že v cerkvi. Na sveto noč pri polnočnici so se njihovi mogočni glasovi po lepi in prostorni cerkvi škocijanski razlegali, da je bilo kaj. Prav izvrstno so tudi rešili svojo čast na sveti dan pri podružnični cerkvi sv. Marka. Naše ljudstvo, naši stariši so veseli nad svojimi sinovi in tudi oni smejo biti ponosni na svoje vspehe. V kratkem jih zopet slišimo pri zborovanju naše Ciril in Metodove podružnice; priredi se dné 26. januarja ! Tudi naš mlajši zarod se briga in zanima za pošteno slovensko veselje in nam priredi, če Bog da srečo, tedaj kratkočasno gledališčno igro. Zato pa pridite dné 26. tega meseca k nam v velikem številu; ne bode vam žal. Na veselo svidenje! Velikovec. (Še nekaj o naši božičnici.) Letošnja božičnica živi po velikanski darež-Ijivosti koroških slovenskih rodoljubov, po sijajni njeni izvršitvi ob ogromni udeležbi vseh slojev našega nàroda kot svitla zvezda v našem ndrodnem življenju. Zamotane in žalostne razmere naše države in premoč naših ndrodnih nasprotnikov navdale so marsikaterega naših rodoljubov z obupnostjo, tako da je, obupajoč ob boljši prihodnosti našega nàroda, vrgel puško v koruzo in jel opuščati nadaljno borbo za ndrodne pravice. Ali bomo mi ostali rodoljubi udali se enaki obupnosti? Nikdar, nikakor ne! Čujmo, kaj pripoveduje pesnik v prekrasni pesmi „Triglav“, kojo so naši otroci pri letošnji božičnici tako navdušeno peli, o slovanskem veličastnem gorskem velikanu. „Videl je zgodbo Sloven’je otrok“, videl je dolgotrajne vojske Slovencev s krutimi Turki, videl je razne nadloge, ki so trle naš nàrod. Ali v tolažbo vsem pravim rodoljubom navaja pesnik, da so vsi sovražniki našega nàroda preminuli, a nàrod pa je ostal. »Vse je vihar razdjal, Narod pa zmiraj stal.“ Radi tega uvažujmo, kar poje pesnik ob koncu nà-rodne pesmi: »Da višje dolžnosti in slavnejše ni, Kot za domovja čast Blagor in srečno rast Delati, dokler naš Triglav stoji.“ V tem oziru daje nam najlepši izgled vedno ob dobrih kakor ob slabih dneh neumorno za naš nàrod delujoča naša dična družba sv. Cirila in Metoda. Med tem, ko so druge družbe bolj potihnile, naša šolska družba po svojih številnih podružnicah po naši deželi vsako leto brez prenehanja zboruje, vzdržuje šolsko vprašanje na dnevnem redu in navdušuje naše ljudstvo za ljubezen za naš mili slovenski jezik. Da se tudi ob neugodnih splošnih javnih razmerah nekaj doseže, ako se neumorno naprej deluje, je najsijajnejši dokaz lepi napredek in razvoj naše „Narodne šole“. Največje hvale dolžuje tedaj naš nàrod istim vzornim našim rodoljubom, ki na raznih podružničnih shodih z največjo požrtvovalnostjo kot govorniki nastopajo, prirejajo našemu ljudstvu poštene nàrodne veselice in tako našo prekoristno šolsko družbo tudi na Koroškem po koncu vzdržujejo. Da so se pa v tem rodoljubnem delu starejšim skušenim rodoljubom zdaj pogumno pridružili brezizjemno tudi mladi slovenski rodoljubi, to nas navdaja z veselo nado do boljše prihodnjosti našega nàroda. V proslavo onega neumrljivega duha iskrenega slovenskega ro-doljubja, ki nam vzbuja vedno novih delavcev na nàrodnem polju, končam svoj dopis z besedami nàrodne pesmi : Živi, živi duli slovenski, Bodi živ na veke !“ Dobrlavas. (Pretep.) Žalosten sprevod se je pomikal dné 28. dec. popoludne proti pokopališču; nesli smo k pogrebu moža, ki je bil žrtva pijančevanja in divje surovosti. Dné 26. dec. bilo je več gostov v gostilni pri Puser-ju, med njimi tudi trije delavci od železnice. Že je ura odbila polnoč, ko nastane z onimi delavci nek prepir. Ko je gostilničar to videl, požene goste iz hiše. Zunaj so se menda razburjeni gostje nekoliko pomirili, ker so si podali vsi roke in so si voščili »lahko noč“. Tudi nadhlapec (majar) v samostanu, 47 let stari Jožef Širnik poda enemu od delavcev roko, a ta ga tedaj z nožern sune v roko. Delavci so se podali proti Goselnovasi in občinski sluga jih je spremljal skozi vas. Pa imeti so morali gotovo slab namen, ker niso šli takoj domu. čez nekaj časa gre namreč na roki precej močno ranjeni nadhlapec z nekim spremljevalcem za njimi. Ko prideta na konec vasi, najdeta tam one delavce in pretep se je začel. Kmalu je ležal nadhlapec smrtno ranjen na tleh; dobil je z nožem globoko rano v vrat in veliko rano v rebra. Takoj je obležal mrtev. Tudi njegovega spremljevalca bi bili pobili, a ta se jim je umaknil. Med tem so prihiteli drugi, a bilo je prepozno. Enega delavca so tako premlatili, da še sedaj v zaporu ne more vstati, ampak si tam prevročo kri hladi. Zgodil se je pretep ob 1. uri po-polnoči. Kmalu na to je prišlo še kakih 10 delavcev iz Goselnevasi; le dobro, da so bili že orožniki navzoči. Ti so jih zavrnili, sicer bi se bilo lahko pričelo grozno klanje. — Eden od treh delavcev, ki so pretep začeli, neki nadzornik pri delavcih, je tedaj kar zginil. Dobili so pa v njegovem stanovanju stegnjen nož in krvavo obleko. Lahko mogoče, da ga je on zabodel in potem zbežal in poklical one delavce iz Goselnevasi. Oni pa, o katerem se misli, da je nadhlapca zabodel, pravi, da ga ni in da sploh ne vé, zakaj je v zaporu. Sodnija bo že resnico dognala. Cela reč pa je bila, kakor se iz vsega spozna, nameravana. Kajti ravno oni nadzornik se je pri Puserju hvalil, da ima več denarja kakor vsi skupaj, in morda ravno s tem je hotel povzročiti kak pretep. Ko bi se noč porabila v to, za kar jo je Bog vstvaril, namreč za spanje, bi izostale nesreče, ki navdajajo celo okolico z grozo in strahom. Šmarjeta pri Pliberku. (Š o 1 a. — „Š t a j e r c“.) Dobimo menda novo šolo, katera se ima začeti že prihodnjo spomlad v neki najeti hiši. Kaj nam nova šola prinese — kdo vé? Ali pošljejo tudi nam nemškega učitelja, da bo po čisto slovenski Šmar-jeti trosil seme nemščine, razširjal slabe liste, kakor se godi na toliko drugih krajih? Že se vsiljuje „Štajerc“, tudi nam, z namenom, da bi očrnil pred nami duhovnike, jim vzel dobro ime in odtujil ljudstvo pravi veri ter nàrodnosti slovenski. A ne dajte se zapeljati, ostanite zvesti svoji veri, svoji materni besedi! Tako kliče zlasti vam slovenski mladenči kmetski fant. Prevalje. (Igra.) Tukajšnje katoliško delavsko društvo je priredilo na praznik sv. Štefana svojo redno mesečno zborovanje. Čeravno je bilo skrajno neugodno vreme, je bila cela dvorana natlačena poslušalcev. Napovedana igra namreč jih je privlekla toliko. Mladi prevaljski diletantje so vprizorili šaljivo igro: „Kmet Herod". Največ zanimanja in smeha so povzročili nastopi kmeta Gašperja, njegovega prvega hlapca in doktorja. Ker se je ta prvi poskus tako vrlo obnesel, ter povzročil toliko obiska, zabave in smeha, bomo kmalu pričeli drugi poskus. Farski fantje in dekleta, kmalu bomo vas potegnili na — oder. Boljše je še sukati se na deskah, „ki svet pomenijo,1' kakor pa sukati se na deskah, krog katerih ima hudič svoj rep zavit. Guštanj. (Razno.) Preteklo leto porodilo se je v naši fari 60 otrok, med njimi 49 zakonskih in 11 nezakonskih. Umrlo je 50 oseb. — Dné 30. decembra se je obesila Telcerjeva natakarica. Vzrok je bila baje nesrečna ljubezen. Obesila se je v dimniku. Ravno tedaj so ometali dimnik. Neki mož jo je zapazil, ko je še mahala z rokama okoli sebe, a se je tako prestrašil, da je strahu padel na tla. Potem pa je letel klicat gospodinjo, namesto da bi bil prerezal vrv in tako rešil nesrečnico. — Dela imajo tukajšnji fužinski delavci dovolj. Akoravno se od drugih fužin čuje, da letos dela primanjkuje, se to vendar pri nas ne zgodi. Kregelj za topove (kanone) izdelajo tukaj vsako leto na stotine. Pošiljajo jih v Pulj. Celo v inozemstvo se potem iz Pulja pošiljajo. Pri izdelovanju krogelj delavci primeroma največ zaslužijo. Sploh pa so tukajšnji delavci še precej dobro plačani, ako pomislimo, kako hudo jim preti v drugih krajih. Seveda gre vse na Fužine delat in kmet ne dobi poslov. Močnih hlapcev na kmetih skoro ni več najti. Guštanj. (V slovo.) Naš učitelj, g. Jos.Bohm, odhaja v Volšberk. Imenovan je okrajnim šolskim nadzornikom. Akoravno je trd Nemec iz Šlezije, se je vendar veliko bolj prikupil slovenskim kmetom, kakor marsikateri nemčurček, katerega je rodila slovenska mati. Poznal je težave in skrbi kmetskega stanu, kajti bil je sam kmetovalec. Za sadjerejo se je jako pobrigal in marsikateremu kmetu je nasadil dreves. Bil je spreten učitelj in bi bil gotovo žel sijajnih uspehov, ako ne bi bila naša šola tako neumno uravnana. V vseh štirih razredih se namreč pičice ne učijo slovenski otroci materinega jezika. Tolsti Vrh. (Tehtnica. — Šola.) Naša občina si je postavila že jeseni novo tehtnico za živino in težko blago. Kmetje imajo tehtnico kar pred nosom in ni jim treba goniti živine na fužine, kjer je zasebna tehtnica. Seveda to gospodom na fužinah ni prav. A čemu nositi drugam denar? Ko je na sejmov dan naš gospod občinski tajnik tehtal živino, je šel mimo neki „gospod od zgoraj" v spremstvu nekega fužinskega uradnika. Takoj se zadere ta „gospod od zgoraj," da se mora takoj ustaviti tehtanje, češ, da občina še nima dovoljenja (licence). A občinski tajnik je odgovoril, da so na fužinah že leta in leta tehtali, pa tudi niso imeli dovoljenja; vsaj njemu to ni znano, da bi ga imeli. Sploh pa je občina že prosila za dovoljenje in vlada je celo ukazala, da si naj občine, katere to zmorejo, priskrbijo lastne tehtnice. Tako je na sejmov dan naš občinski tajnik tema gospodoma usta zamašil. — Za slovensko šolo se že leta in leta borimo, a doslej brez uspeha. Če bi bila na Do-brijah ali gori na Tolstem Vrhu kje, bi jo nam baje dali. Le v Guštanju in blizu Guštanja ne sme stati, ker bi bilo menda to nevarno za ne mški (?) značaj Guštanja. Pa še reci kdo, da nismo — pristni Nemci! Na Koroškem. Novi volilni red — ni potrjen. Listi poročajo, da postava gledé novega volilnega reda za koroški deželni zbor ni dobila najvišjega potrjenja. Ni čuda, ko se je postava tako labkomišljeno delala. Radovedni smo le, kaj bo storil koroški dež. zbor sedaj, in se li bo potegnil za to, da se vendar enkrat odpravi stara krivica! Iz uradnega lista. Razpisano je mesto babice na Gozdanjah do 31. jan. — Za šmoborski okraj je do 15. febr. razpisano mesto cestarja. Dnhovske zadeve. Za mestnega kaplana pri sv. liju v Celovcu je imenovan dosedanji urednik g. Al. S c h a dj3 r. Drobiž. V Št. Rupertu ob Celovcu se otvori dné 1. febr. nova orožniška postaja. Orožniška postaja v Rožčici se je otvorila dné 1. jan. Za voditelja je imenovan g. Jur. Karner iz Železne Kaple. — V Rožčici se je otvoril dné 5. t. m. novi hotel. Navzoč je bil tudi železniški minister Wittek, ki si je ogledal dela v predoru. — Dež. hipotečna banka je dala do 1. jan. 1325 posojil v skupnem znesku 6,936.500 kron. Nove knjige. Nova knjiga „Obrednik za organiste1' nam je prišla v roke, kojo je izdal č. g. M. Štrakl v Mariboru. Knjiga bode organistom, cerkvenim pevcem in drugim osebam, katerim je mar za lepo cerkveno petje, zelo dobro služila. Organistom, ki niso vešči latinščine, je res težavno tako popevati, kakor želi sv. cerkev, zato je g. Štrakl v tem obredniku zelo dobro v slovenskem jeziku vse natančno razjasnil ter priobčil najpotrebnejše cerkvene napeve: dve maši, nekaj psalmov, responsorije, latinske litanije, vse „Deo gratias”, „Te Deum laudamus" itd. Vsi koralni napevi so tiskani z navadnimi notami v vijolinskem ključu, tako, da bodo tudi manj vešči organisti in tudi cerkveni pevci brez posebnega znanja stvar lahko razumeli ter pri raznih cerkvenih obredih pravilno popevali. Dodane so tudi določbe lavantinskih sinod 0 cerkvenem petju in sveti glasbi. Kdor ima torej nalogo, da skrbi in čuva cerkveno glasbo, naj si naroči to v imenovani stroki jako poučljivo in za cerkveno glasbo praktično knjigo. Cena v platno vezani knjigi z rdečo obrezo je s poštnino vred 1 K 60 vin. proti predplačilu pri založniku. — Bukvama Ig. pl. Kleinmayr in F. Bamberg v Ljubljani je izdala knjigo ^Avstrijski junaki", katero je po raznih virih priredil učitelj Jakob Dimnik. Opisano je življenje 20 najslavnejših junakov in vojskovodij avstrijskih. Dodano je tudi nekaj bojnih in junaških pesmij ter 17 podob. Mehko vezana kniga stane 1 K 50 vin., v platno vezana 1 K 80 vin. — Ista bukvama je izdala tudi Prešernove nemške pesmi. S tem je nekako dopolnjena izdaja Prešernovih poezij, katere je izdala ista bukvama že prej. Cena drobnemu snopiču je 1 krona. Zahvala. Naš rojak, blagorodni gospod Jakob Wang, c. kr. gimnazijski profesor v Beljaku, je blagovolil tukajšnji šoli darovati 100 kron, za kateri velikodušni božični dar se prav srčno zahvaljuje v imenu krajnega šolskega sveta: Janez Treffer, načelnik. Podkrnosom, dné 26. decembra 1901. ^ Lepe slovenske razglednice prodaja A. Jtauneoker, knjigotržec v Celovcu (na novem trgu). Slovenci! Poslužujte se le slovenskih razglednici liOterijske številke od 4. januarja 1902. Gradec 1 40 78 87 64 Dunaj 63 8 72 22 56 Tržne cene. V Celovcu, dué 2. januarja 1902. Ime blaga na birne na hektolitre Prignalo se je K V K v pšenica . . — — — bik rž .... 9 24 11 55 — pitane vole ječmen. . . oves . . . 5 54 6 92 12 vprežnih volov turšica. . . 6 70 8 37 — junca pšeno . . . 14 — 17 50 65 krav proso . . . — — — — 2 telici fižol, rudeč . krompir . . 2 20 3 58 80 pitanih svinj ajda . . . 6 77 8 46 25 prascev Pitani voli so po — K do — K, vprežni voli po 190 K do 310 K, krave po 160 K do 270 K. Sladko seno je meterski cent po — -K" — « do — K — v, kislo seno po 4 80 « do 6 K — v, slama po 3 X 60 o do 4 £ 40 v. Promet je bil slab. Ki 1» NAZNANILA. Učenca sprejme takoj v svojo trgovino Peter Merlin, „pri zlati krogli" v Celovcu. Kovačnica s kuhinjo in dvema sobama, na lepem kraju pri farni cerkvi v Domačalah in ob občinskem potu ležeča, se dà za več let v najem. Več pové Janez Šturm p. d. Nemec v Hovčah, pošta in železniška postaja Podravlje (Foderlach) na Koroškem. Častna izjava. Jaz podpisani Jernej Modric, cerkovnik v Hodišah, obžalujem, da sem gospoda Franca Brinskela, poštarja v Hodišah, s tem razžalil na casti, da sem raznesel krivično govorico, da je gospod Franc Brinskele neopravičeno list odprl. Zato prosim za od-puščenje in vzamem na znanje, da je Franc Brinskele vsled tega proti meni tožbo zaradi razžaljenja časti umaknil. Celovec, dné 27. decembra 1901. Jernej Modrič. Nove litanije preš v. Srea Jezxxsoveg’a s posvetilno molitvijo in prošnjo k najsvetejšcmu Srcu se dobivajo v tiskarni družbe sv. Mohorja v Celovcu. 25 komadov stane 45 kr. (poštnina 5 kr.); 50 komadov 80 kr. (poštnina 10 kr); 100 komadov 1 gld. 40 kr. (pošt. 15 kr.) Mladenič, “9^ vešč slovenskega iu nemškega jezika v besedi in pisavi, spreten stenograf, kateri je več let deloval v odvetniški pisarni, želi nastopiti službo občinskega tajnika v kraju na Koroškem, kjer biuradoval tudi pri kaki posojilnici. Nastop takoj ali po dogovoru. Naslov pové uredništvo „Mira“. Službo cerkovnika išče samski mož, 30 let star tkalec, ki je vešč tudi dela na polju in oskrbuje že več let cerkovniška opravila ter je zmožen slovenskega in nemškega jezika. Dopisi naj se pošiljajo na naslov :Alojzij Štrus s-nig, po domače pri Kamerniku hiš. št. 8., v Šentjakobu pri Celovcu. V zalogi tiskarne družbe st. Mohorja t Celovcu je ravnokar izšla v drugem popravljenem in pomnoženem natisu : Cecilija. Cerkvena pesmarica. I. del. Uredil Anton Foerster. Velja: za ude broširan iztis 1 krono, v prt vezan 1 krono 80 vin. ; za n end e in po kujigarnah broširan iztis 1 krono 40 vin., v prt vezan 2 kroni 20 vin. Poštnine je plačati za posamezne iztise 30 vinarjev. Denar naj se blagovoljno pošlje po poštni nakaznici takoj z naročilom vred. Najnovejši stroji za prirejanje krme za zimsko krmljenje po hlevih. Rezalnica za rezanico in krmo, s patentovanimi podlogami za mažo; tečejo jako lahko in prihrani se moči do okrog 40°/o; rezalnica za repo in krompir (repico); mlini za rob-kanje in mečkanje; parnice za živinsko krmo, premakljive kotlaste štedilne peči z emajliranimi in neemailiranimi vložnimi kotli, stoječe ali premakljive, za kuhanje in parenje živinske krme, repice, za mnoge gospodarske namene itd.; nadalje: robkalnice za koruzo, čistilnice za žito, čistilne stroje trijerje, stiskalnice za seno in slamo, na ročno gonjo, stoječe ali na kolesih, mlatilnice, gepeljne, železne pluge, valjarje, brane. Najboljši sejalni stroji ,A(iRIROI < X X Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.