PROTAGONISTI SOCIALNE GEOGRAFIJE: ZAČETKI
AVTOR
dr. Anton Gosar
Vrtnarska pot 13, SI – 1370 Logatec, Slovenija
anton.gosar@fhs.upr.si
DOI: 10.3986/GV93105
UDK: 911.3:910.1(497.4)”19”
COBISS: 1.02
IZVLEČEK
Protagonisti socialne geografije: začetki
V geografiji je razlaga in opis prostorske stvarnosti v 20. stoletju doživljala različne raziskovalne pristope
in opredelitve. Okroglo stoletnico praznuje socialnogeografsko nazorsko dojemanje procesov v kulturni pokra-
jini. V drugi polovici stoletja se je v okviru družbene oziroma kulturne geografije tudi v Sloveniji/Jugoslaviji
pričelo uveljavljati prepričanje, da ima pri izgledu in funkciji določene pokrajine najbolj pomembno vlogo
družba oziroma človek z njemu lastnimi interesi. Pot k takemu prepričanju so tlakovale osebnosti v Evropi
in Severni Ameriki. Tovrstno teorijo in raziskovalno metodologijo so nekateri slovenski geografi, po
avstrijsko-nemškem vzoru, vneto zagovarjali, drugi pa – predvsem zaradi skoraj izključnega zanikanja narav-
nogeografskih dejavnikov – nasprotovali. Na nasprotnih bregovih sta si s somišljeniki stala Svetozar Ilešič,
zagovornik enovite/regionalne geografije in Vladimir Klemenčič, pobudnik »slovenske/ljubljanske šole social-
ne geografije«.
KLJUČNE BESEDE
socialna geografija, zgodovina geografije, Slovenija
ABSTRACT
The protagonists of social geography: the beginnings
In geography of the 20th century, the interpretation of the existing spatial reality experienced different research
approaches and definitions. Geographers came to the conclusion that society, man and social groups play
also an important role in the contemporary appearance and function of a region. The path to such a belief
has been paved before WW2 by several geographers in Europe and North America. Following the Austro-
German model this theory and research methodology was in Yugoslavia advocated predominantly by Slovene
geographers, while others – mainly due to the almost exclusive denial of the spatial physical-geographi-
cal factors – opposed it. Vladimir Klemenčič, the initiator of social geography thought in Slovenia, and
Svetozar Ilešič, an advocate of the unified/regional geography, stood on opposite banks with like-minded
people.
KEY WORDS
social geography, history of geography, Slovenia
Uredništvo je prispevek prejelo 19. maja 2021.
123
Geografski vestnik 93-1, 2021, 123–140 Polemike
POLEMIKE
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 123
1 Uvod
V 21. stoletju je v geografiji kot eni od strok, katerih težišče obravnave je pokrajina, relativno malo
razprav posvečenih teoriji vede. Tudi predstavitev ter predvsem polemičnih razprav o vlogi socialne
geografije in njenem pomenu v sklopu ved, ki proučujejo prostor, je mogoče v preteklih treh desetlet-
jih, z izjemo zbornika Razvoj geografije na Slovenskem: 100 let študija geografije na Univerzi v Ljubljani
(Ogrin 2019), prešteti na prstih ene roke. Omenjeni zgodovinski prerez rasti geografske misli v Sloveniji
dopolnjujeta še, v prednostno zgodovinski vedi namenjeni reviji Retrospektive, članka Draga Kladnika
Razvoj slovenske geografije – obdobje med koncem prve svetovne vojne in osamosvojitvijo Slovenije (Kladnik
2019a) in Razvoj slovenske geografije – obdobje po osamosvojitvi Slovenije (Kladnik 2019b). Slovenska
geografska stroka je popolnoma opustila poglobljena in kritična razmišljanja o socialni geografiji. Poprej,
v 20. stoletju je bila kot metodologija in teorija vročično utemeljevana, enako ostro napadena, nato bra-
njena, občasno ignorirana. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da pri današnjem proučevanju kulturne
pokrajine, večina sodobnih strokovnih razprav, v kolikor ne gre za izrazito naravnogeografsko obrav-
navo, vključuje bolj ali manj uravnoteženo tudi metode socialne geografije. Izhodišča zanjo je v drugi
polovici 20. stoletja oblikovala evropska, dodelala pa avstrijsko-nemška šola socialne geografije na pre-
lomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. Razveseljivo je, da se je zdaj, ob izteku desetletja, v kar dveh
slovenskih visokošolskih središčih, v Mariboru in Ljubljani, končno porodila misel o nujnosti obrav-
nave omenjene strokovne vsebine v tiskani, knjižni obliki. V njih avtorja Vladimir Drozg (Vpogled
v socialno geografijo, 2020) in Jernej Zupančič (Socialna geografija: človek, prostor in čas, 2017) peda-
goško ustrezno predstavita socialno-geografsko teorijo in metodologijo. Slednji je, tudi v uvodoma
omenjenem zborniku ob 100-letnici geografskega študija v Sloveniji, v poglavju Družbena geografija
v Sloveniji: od konceptov do palete geografij poročal tudi o socialno-geografskih razpravah, ki so zazna-
movale 20. stoletje (Zupančič 2019).
Socialnogeografsko razumevanje procesov v  kulturni pokrajini praznuje okroglo stoletnico;
v Sloveniji/Jugoslaviji se je socialna geografija kot znanstvena teorija in raziskovalna metoda začela uve-
ljavljati pol stoletja kasneje. Namen tega prispevka ni predstavitev ali evalvacija omenjenih, hvalevrednih
monografij oziroma sestavkov, naš namen tudi ni poglabljanje v geografsko teorijo in metodologijo.
Osredje razprave bo namenjeno snovalcem in kritikom socialnogeografske misli. Predstaviti namera-
vamo protagoniste socialne geografije ter pozornost nameniti predvsem soočenju argumentov
nasprotnikov in privržencev socialne geografije v Sloveniji. Obravnavana geografska smer se je na slo-
venskih tleh razvijala in uveljavljala pod specifičnimi pogoji (socialistična družbena ureditev, intenzivna
deagrarizacija, industrializacija in urbanizacija), a je bila s svojo inovativno naravnanostjo, predvsem
s proučevanjem podeželja ter obmejnih in manjšinskih območij, deležna precejšnjega ugleda v med-
narodni strokovni javnosti. Zahvaljujoč sedanji generaciji geografov, ki jim je uspelo digitalizirati večino
slovenskih geografskih revij in posledično zagotoviti relativno enostaven dostop do gradiva, nam je danes
omogočen vpogled v razmišljanja druge in tretje generacije slovenskih geografov o začetkih socialne
geografije pri nas. V naslednji številki Geografskega vestnika (Gosar 2021) pa nameravamo osvetliti
pomen socialne geografije tik pred in po osamosvojitvi Slovenije ter opredeliti njen takratni domet.
Razprava namerava črpati iz dediščine oziroma utemeljevanja socialno-geografskega pristopa in
se nasloniti na osebe, članke in monografije, ki tak metodološki pristop uveljavljajo, predstavljajo in/ali
utemeljujejo. Naj uvodoma le omenimo, da je osnovna hipoteza socialne geografije umeščena na sed-
mih stebrih delovanja sodobne, postindustrijske družbe oziroma posameznika v okviru njegovega in
širšega interesa (socialne skupine): zaposlitve, bivanja, oskrbovanja, izobraževanja, migriranja, rekrei-
ranja in družbenopolitičnega udejstvovanja. Posamezne socialne/interesne skupine v demokratičnih
družbah oblikujejo prostor (beri: kulturno pokrajino) glede na lastne, specifične interese, ki so sklad-
ni z družbenim in ekonomskim razvojem v obdobju snovanja.
Strokovna izhodišča tujih avtorjev bo razprava poskušala soočati z deli socialnih geografov in stro-
kovnimi izzivi/projekti, ki jih je bilo zaslediti na tleh Slovenije/Jugoslavije. V nasprotju z nekaterimi
124
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 124
slovenskimi geografi, ki ustanovni mejnik tovrstnemu strokovnemu prepričanju pri nas postavljajo v deset-
letje ali dve poprej menimo, da je socialna geografija prodrla v  srž geografije na naših tleh šele
s poglobljenim kritičnim diskurzom v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Poprej in še tudi deset-
letje ali dve kasneje ni bilo moč spregledati težnje nosilcev takratne geografske misli na Slovenskem
o nujnosti ohranjanja enotnega (beri: tradicionalnega, opisnega, obdobno z empirijo podkrepljenega)
regionalnega koncepta geografskega proučevanja prostorske stvarnosti. Soočena bodo izbrana razmi-
šljanja, ki so bila objavljena v Geografskem vestniku (1925–). Le izjemoma se bo razprava dotaknila
nekaterih objav v drugih rednih strokovnih revijah Geografskem zborniku/Acti Geographici (1952–2002),
Geografskem obzorniku (1954–), Geographici Slovenici (1970–2002), Geographici Yugoslavici (1978–1990),
Delih (1985–) ter Acti geographici Slovenici/Geografskem zborniku (2003–). Geografski vestnik je naj-
starejša slovenska geografska revija, ki je leta 2020 praznovala 95. letnico obstoja. Za primerjavo navedimo,
da je med geografskimi revijami v regiji leta 2018 Hrvatski geografski glasnik praznoval osemdesetle-
tnico, Mitteilungen der Österreichischen Geographischen Gesellschaft pa so praznovale že svojo 160. letnico
(Zorn in Perko 2018).
Avtor, ki se podpisuje pod ta prispevek, je iz prve roke, torej in situ, spremljal (pre)porod stroke
v slovenskem, evropskem (nemškem/avstrijskem) in bežno tudi v ameriškem/anglosaškem prostoru.
Po diplomiranju na prvi (1966) in drugi (1971) stopnji študija geografije in germanistike na Filozofski
fakulteti Univerze v  Ljubljani, je obravnavana socialnogeografska misel spremljala njegovo delo.
V diplomskem (Pomen turistične agencije Kompas za slovensko prebivalstvo in slovenski prostor, 1971),
magistrskem (Geografska opredelitev regionalnega migracijskega cikla zdomcev med SR Slovenijo in ino-
zemstvom, 1979) in doktorskem delu (Počitniške hiše kot element transformacije slovenskih alpskih pokrajin,
1988) je bil socialnogeografski pristop nakazan že v naslovu njegovih del. Predvsem pa je triletno štu-
dijsko izpopolnjevanje oziroma zaposlitev na münchenski univerzi, ko se je tam oblikovala podstat
sodobne metodologije in teorije socialne geografije, zaznamovala njegov strokovni pogled.
2 Izbrani protagonisti socialnogeografske misli
John Fraser Hart (1924–), najstarejši še živeči univerzitetni profesor geografije, ki se je leta 2015
upokojil pri 91. letih, je v slavnostnem nagovoru udeležencem 77. srečanja ameriških geografov v Los
Angelesu dejal: »We cannot understand a region until we understand the behavior of the people who inha-
bit it, and we cannot understand their behavior until we understand and appreciate the values that motivate
that behavior« (»geografi ne bomo zmogli razumeti neke regije, če ne bomo znali razložiti ravnanja ljudi,
ki tam živijo oziroma ne bomo razumeli njihovega ravnanja, dokler ne bomo razumeli in cenili vrednot,
ki tako ravnanje pogojujejo«). Menil je, da mora geografija zastopati polja empirične in eksaktne zna-
nosti ter biti obenem razumljena kot umetnost, ki zna zaznati ter razložiti srž in procese v kulturni
pokrajini (Fraser Hart 1981). Ob tem ni pozabil citirati francoskega geografa Vidal de la Blacha in
Američana Carla Sauerja, ki v anglosaškem svetu veljata za preporoditelja klasične geografije in geo-
grafske znanstvene misli.
Glede na izvor in obravnavo socialnogeografske misli je treba podčrtati naslednje – pojem »social-
na geografija« je bil pojmovno drugače razumljen v ameriškem, anglosaškem jezikovnem krogu kot
v evropskem, frankofonsko-germanskem. V slednjem je obravnaval prostor, ki ga s svojim interesnim
in družbeno-ekonomskih delovanjem (politike) snovala/oblikovala skupina prebivalcev oziroma dolo-
čena interesna skupina le-teh, v ameriškem okolju pa je bil termin razumljen kot izraz prostorske
raznovrstnosti, na primer v podobi mesta in/ali podeželja kot posledica preteklih in obstoječih kulturnih,
političnih, rasnih in socialnih razmer/razlik. Obe zvrsti razumevanja zatečene prostorske stvarnosti izha-
jata iz kulturne geografije, na katero so v evropskem, postindustrijskem obdobju vplivale sociologija
in druge družbene vede, v ameriškem pa je prvotna ideja (kulturne geografije) kulminirala, pogosto
v politično geografijo, obdobno razumljeno kot marksistično (Velikonja 1989). Zato ni presenetljivo,
125
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 125
da so v sodobni, globalizirani znanosti 21. stoletja pod pojmom »socialna geografija« zaznavni razli-
čni pristopi in pogledi na družbene dejavnike, ki oblikujejo prostor. Novejši anglosaški visokošolski
učbeniki uporabljajo v naslovu pri napovedi tovrstne vsebine namesto ednine kar množino – Social
Geographies (socialne geografije) (Pain 2001; Valentine 2001; Panelli 2004; Newcastle … 2020).
Analitiki razvoja socialnogeografske misli v Evropi prično praviloma vleči vzporednice le z deli Vidal
de la Blacha (1845–1918) in francosko (posibilistično) geografsko šolo. Strokovna smer, ki so jo poime-
novali »vidalizem« izhaja iz spoznanj, ki jih je Paul Vidal de la Blache obelodanil leta 1903 v Tableau de
la géographie de la France (Osnutek geografije Francije) in zborniku njegovih razmišljanj Principes de
géographie humaine (Vidiki humane geografije), objavljenem po njegovi smrti leta 1922. Osredje nje-
govih razprav zadeva zaznan (geografski) prostor, ki je (ozroma bi naj bil) odraz delovanja/ravnanja tam
prebivajočega človeka oziroma tamkajšnjega družbenega ustroja. Takó razumljeno podobo kulturne pokra-
jine je poimenoval »pejsaž«. Podstat temu razmišljanju je videl v različnih oblikah življenjskega sloga
(»genre d’vie«) in razumevanju naravnih virov, ki jih tamkajšnji prebivalci izrabljajo skladno z njim las-
tnim načinom življenja (Sanguin 1993). Termin »socialna geografija« se v delih Vidal de la Blacha sicer
ne pojavlja; njegovo »razumevanje prostora« je stroka takrat uvrščala v »kulturno (in politično) geografijo«.
Prva uporaba pojma »socialna geografija« sega vseeno v isto, njegovo obdobje. Ekonomist Paul de Rousier
(1857–1934) je pojem »geographie sociale« leta 1911 prvič uporabil v zborniku Nouvelle geographie uni-
verselle (Nova splošna geografija). Avtor, ki je bil privrženec sindikalnega gibanja, je z njim problematiziral
učinke industrijske revolucije in urbanizacije v podobi francoske podeželske pokrajine (Savoye 1988).
Carl Ortwin Sauer (1889–1975) je za geografe z one strani Atlantika nedvomno pionir kultur-
no/socialno-geografskega raziskovanja, historične razlage in utemeljevanja podobe kulturne pokrajine
oziroma pejsaža. Njegova doktorska disertacija je v letih po prvi svetovni vojni obravnavala v razvoju
zaostalo podeželje gričevnate pokrajine Ozark v Missouriju. V nasprotju s slavo, ki jo je kasneje žel kot
kulturni geograf (pojem »socialna geografija« se v obdobju njegovega delovanja v anglosaškem pro-
storu še ni ustalila), je prvotno študiral geologijo na Northwestern University v Chicagu, a so ga privlačile
tudi vsebine, ki so bile domena družbene geografije. Kot mlad učitelj na Univerzi v Michiganu je bil
vnet privrženec »okoljskega determinizma« (fizična podstat je izključna oblikovalka razvoja družbe),
kar je bilo v tistem obdobju popularna strokovna usmeritev. Proučevanje gozdarskih praks v Michiganu
(goloseki) ga je, še preden je leta 1923 prevzel predstojništvo Oddelka za geografijo na University of
California v Berkeleyju, prepričalo, da človek obvladuje naravo oziroma celo dominira v njej. Vse do
svoje smrti je nasprotoval geografskemu determinizmu. S »svojo« Berkeley School of Geography, je odprl
pot geografiji, katere fokus se je osredotočal na socialne skupine oziroma kulturo (predvsem starosel-
cev) in zgodovinske parametre (hudomušno so ga naslavljali z  »the dean of American historical
geography«, tj. dekana ameriške historične geografije), ki so oblikovale kulturno pokrajino v Severni
Ameriki. Njegovo priljubljeno strokovno izhodišče je bilo, da je pokrajina rezultat naravnih dejavni-
kov in človekovega odtisa v  njej v  določenem časovnem razdobju. V  študiji The Morphology of
Landscape (Morfologija pokrajine) je govoril o kulturnih slojih, ki so se v pokrajini skozi stoletja nala-
gali, drug na drugega učinkovali, se prepletali, erodirali prejšnje in ustvarjali nove antropogene
pokrajine (Sauer 1925). Trdil je, da mora geograf znati brati pokrajino in skozi videno ugotoviti stanje,
dognati genezo in predvideti posledice (Leighly 1963). Sadove tega razmišljanja so njegovi asistenti pre-
nesli na druge univerze, med drugim leta 1965 tudi na CSU, Državno univerzo Colorado v Boulderju,
kjer je bil petnajst let kasneje njegov nekdanji asistent Nick Helburn (1918–2011) mentor avtorju tega
zapisa (Gosar 2019). Sauerjev študent Wilbur Zelinsky (1921–2013) je v knjigi Cultural Geography of
the United States (1973) Sauerjev koncept kulturne geografije nadgradil (Perković 2013) in ga dvajset let
kasneje na ljubljanskem posvetu Mednarodne geografske zveze (IGU) Geografija in narodnosti/Geography
and Ethnicity v okrnjeni obliki predstavil v članku What do we Mean by »Ethnicity«? Toward a Definition
and Typology (Zelinsky 1993).
V anglosaškem svetu se je geografija, kot jo je opredeljeval Carl O. Sauer, sčasoma oddaljila od izklju-
čnega proučevanja ter razumevanja zatečenih slojev kultur in njihovega izrazja v pokrajini. Vse tja do
126
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 126
poznih 60. let prejšnjega stoletja se je postopoma približevala sociologiji/antropologiji in pogosto zane-
marjala njej lastno teritorialno pogojenost (Velikonja 1989). Šele z  doktorsko disertacijo Anne
Buttimer (1938–2017) Some Contemporary Interpretations and Historical Precedents of Social Geography:
with Particular Emphasis on the French Contribution to the Field (Sodobna interpretacija in tradicija
socialne geografije – s posebnim poudarkom francoskemu prispevku k področju proučevanja) se je
anglo-ameriška socialna geografija pričela vračati oziroma približevati metodam in vsebinam, ki so se
jim posvečali evropski geografi. Življenjska pot Irke Anne Buttimer je bila podobno zanimiva kot že
prej omenjena Carla O. Sauerja. Študirala je v  Dublinu in Corku in kot redovnica katoliškega
Dominikanskega reda leta 1965 doktorirala v Seattlu. Po 25. letih delovanja kot nuna, se je poročila in
postala mati. Bila je nemirnega duha, veliko je potovala; z znanjem francoščine in poznavanjem skan-
dinavske geografije je širila obzorja geografije v ZDA. Bibliografi izpostavljajo njen esej z naslovom Values
in Geography (Vrednote v geografiji), ki je razvnel »strasti« na tamkajšnji geografski sceni; pogloblje-
ne replike so spisali Thorsten Hägerstrand, Yi-Fu Tuan, Edward Soja, James Blaut, William Bunge, Edward
Gibson in drugi (Buttimer 1974). V njem je ameriškemu študentu geografije, ki ni prestopil »doma-
čega praga«, predstavila probleme, procese, dileme, zgodbe in konflikte, ki jih je kot zavedna in verna
Irka doživljala ter opazovala v socialnih okoljih domačega Corka, Leuvena (Belgija), Glasgowa (Škot-
ska), Lunda (Švedska), Pariza (Francija), Seattla in Worcestra (dom »radikalne geografije« in revije
Antipode). Preko teh zaznavanj je iz socialne strukture, tradicije in kulturnih navad prebivalstva skle-
pala o morfološki podobi mest, ki jih je podrobneje spoznavala (Ferretti 2017). V nasprotju od evropske
socialne geografije, ki je pri utemeljevanju metod in teorije dajala prednost podeželju, je prenovljena
socialna geografija v ZDA, na Irskem in v Združenem kraljestvu pogosto iskala vzorce v urbanem pro-
storu. Anne Buttimer je bila prva ženska predsednica IGU – Mednarodne geografske zveze (2000–2004),
zasedala je visoke položaje v AAG – Zvezi ameriških geografov in RGS – Kraljevi geografski zvezi Velike
Britanije; bila pa je (le) dopisna članica matične Irske akademije znanosti.
Socialno geografijo v Združenih državah Amerike sta zaznamovala dva geografa slovenskega pore-
kla – Lydia Mihelič-Pulsipher in Jože Velikonja (1923–2015; slika 1). Oba glede na njuna dela
uvrščajo v krog sodobnih ameriških socialnih geografov, slednjega tudi v krog političnih geografov
(Prešeren 2000). Velikonja je leta 1948 doktoriral v Rimu, poučeval na osnovnih šolah in Slovenski gim-
naziji v Trstu, spisal vrsto učbenikov in leta 1955 emigriral v Združene države Amerike. V Chicagu se
je dopolnilno izobraževal in poučeval na okoliških visokošolskih ustanovah. Leta 1964 je sledil vabi-
lu University of Washington (Seattle, Washington) in tam leta 1979 dosegel naziv rednega profesorja.
Posebno pozornost je namenjal povojnim evropskim migracijam ter slovenski in italijanski skupno-
sti po svetu. V teh objavah in monografijah je obravnaval število, razporeditev in socialni status Slovencev
v Severni in Južni Ameriki. Institucionalno in geografsko je identificiral intelektualce slovenskih kore-
nin v Novem svetu in ob osamosvojitvi Slovenije utemeljeval slovensko nacionalno identiteto. Narodna
in univerzitetna knjižnica ga je počastila z razstavo in izdajo zgibanke Hrepenenje in ljubezen do domo-
vine (Švent 2006); pred in po osamosvojitvi je pogosteje nastopil v slovenskih in zamejskih medijih
z informativnimi in kritičnimi zapisi (Gosar 1993). Geografi v Sloveniji so pozdravili njegov članek Nekaj
pogledov na ameriško socialno geografijo (Velikonja 1989), saj o tamkajšnjih spoznanjih stroke poprej
ni bilo slišati veliko. V njem zapiše, da je ameriška geografija posegla v študij teritorialnih razlik, pogo-
jenih s  socialnimi neenakostmi, raso in etničnimi značilnostmi, bistveno kasneje kot evropska.
Obenem trdi, da se je ponekod metodološko popolnoma zlila s sociologijo tako, da v mnogih delih social-
nih geografov težko izluščimo njih prostorsko komponento. Težišča proučevanja ostajajo urbana okolja,
specifične četrti in obmestja (urban sprawl). Kulturno- oziroma socialnogeografske študije neredko pre-
idejo v  političnogeografske pamflete. V  prid socialnogeografske misli Velikonja meni, da je med
ameriškimi geografi poenoteno mnenje »… da je vsako socialno življenje (»genre de vie«) teritorialno
pogojeno, ker v prostoru, ki je osredje proučevanja geografov, socialni odnosi obstajajo, se (pre)oblikujejo in
socialne vezi posledično določajo funkcijo in izgled kulturne pokrajine, ki je izraz preteklih in sedanjih druž-
benih odnosov« (Velikonja 1989, 158). Avtor tega zapisa se spominja njegovega predavanja, na katerem
127
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 127
128
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
je leta 1993 spregovoril o dejanski teži slovenske socialnogeografske misli. Tam je, brez dlake na jeziku,
izpostavil, da se mu zdi, da je le-ta pretirano samozagledana. Dejal je, da je podobne prostorsko-rele-
vantne procese oziroma probleme, ki jih izpostavlja slovenska socialna geografija, mogoče v izrazitejši
obliki spremljati tudi drugod po svetu.
V spletni predstavitvi se Lydia Mihelič-Pulsipher (slika 2) v uvodu spominja svojega očeta, slo-
venskega priseljenca, ki jo je kot otroka, pogosto jemal na svoja popotovanja po Srednjem zahodu ZDA.
Tam je spoznavala manjšinske skupnosti ter zaznala sozvočja med naravo in ljudmi. Na Univerzi juž-
nega Illinoisa je doktorirala leta 1977, štiri leta kasneje pa se je zaposlila na Univerzi Tennessee v Knoxvillu,
kjer je bila leta 1993 imenovana za redno profesorico. Strokovni ugled ji je tik pred tem prineslo sode-
lovanje v obsežnem raziskovalnem projektu Seeds of Change (Semena sprememb) washingtonskega muzeja
Smithsonian. V okviru tega projekta je proučevala socialne in ekonomske razmere na karibskem otoku
Montserrat, predvsem skozi prizmo stoletnega gojenja in predelave sladkornega trsa. Majhen del razi-
skave je leta 1993 predstavila tudi udeležencem strokovnega posveta Geografija narodnosti/Geography
and Ethnicity v Ljubljani. V kratkem prispevku je opozorila na neutemeljene predsodke, ki jih do nači-
na življenja domačinov gojijo potniki na turističnih križarjenjih v Karibskem morju (Mihelič-Pulsipher
1993). Proučevanju socialnogeografskih razmer na karibskem otoku Montserratu se ni odpovedala niti
po izbruhu vulkana Soufrière leta 1995 in njegovem uničujočem posegu v tamkajšnjo družbeno-eko-
nomsko podobo pokrajine. Sladkorni trs in način življenja domačinov na karibskih otokih so bile tudi
vsebine njenih številnih nastopov, tudi predavanja ob priložnosti 100. obletnice študija geografije na
Oddelku za geografijo Univerze v Ljubljani. V zadnjem obdobju jo zanimajo vprašanja povezana z:
a) odmevi na globalne spremembe v lokalnih okoljih (tudi v Sloveniji), b) »gender« problematiko in
uveljavljanjem žensk v javnem in gospodarskem življenju (raziskava o podjetnicah v Sloveniji), c) social-
nimi in družbenimi odtisi v pokrajini ter d) vprašanji nacionalne identitete. Omenjene vsebine uspešno
izpostavlja v svojem inovativnem univerzitetnem učbeniku World Regional Geography: Global Patterns,
Slika 1: Jože Velikonja (desno) z avtorjem članka na svojem domu v Seattlu leta 1996.
O
SE
BN
I A
RH
IV
 A
N
TO
N
A
 G
O
SA
RJ
A
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 128
Local Lives (Regionalna geografija sveta: globalni vzorci/trendi, lokalne/krajevne podobe), ki je, pre-
novljen, doživel že osmi ponatis (Mihelič-Pulsipher, Pulsipher in Johansson 2021). Med pomembnimi
strokovnimi dejavnostmi je sodilo tudi članstvo v uredniškem odboru revije Annals of American Association
of Geographers. Ob priložnosti njenega prvega obiska v samostojni Sloveniji smo pripravili delovni posvet
na temo »Kako objavljati v anglosaških geografskih publikacijah« in jo prosili za posredovanje svojih
izkušenj. Obogatila nas je s številnimi napotki, a čas, zdi se, takrat še ni bil zrel za množično udelež-
bo, saj se še ni slutilo, da bodo empirični pokazatelji objav v  uglednih strokovnih revijah šteli za
napredovanja na akademski/znanstveni lestvici. Lydia Mihelič-Pulsipher je zaslužna profesorica mati-
čne univerze in častna konzulka Republika Slovenije v ameriški zvezni državi Tennessee.
Za oba ameriška geografa slovenskih korenin velja, da sta socialno geografijo pojmovala tako, kot
so jo oziroma jo razumejo v Združenih državah Amerike. Pri analizi specifičnega okolja se jima je zdelo
pomembno izpostaviti nacionalno poreklo, raso in tradicijo, socialno diferenciacijo in razmerja
v odnosih med spoloma (oziroma spoli).
3 Začetki socialne geografije v Sloveniji/Jugoslaviji
3.1 Vzori in vzorniki
Pri obravnavi socialne geografije v Sloveniji ne moremo obiti povojne avstrijsko-nemške, pravza-
prav »münchenske šole socialne geografije«. V drugi polovici prejšnjega stoletja so jo, izhajajoč iz
socioloških izhodišč, oblikovali in na prehodu iz 60. v 70. leta prejšnjega stoletja dokončno zasnovali
trije akterji: Hans Bobek, Wolfgang Hartke in Karl Ruppert. Območja proučevanja je omenjena veja
geografije prepoznala kot kulturno pokrajino, v kateri se zrcalijo pretekli in odsevajo sedanji kompleksni
družbeni procesi. Avstrijsko-nemška šola socialne geografije si je sicer utrla pot na evropsko stroko-
vno polje, a na anglosaško kulturno oziroma humano geografijo ni imela izrazitejšega vpliva. Najstarejši
129
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
Slika 2: Lydia Mihelič-Pulsipher na otoku
Montserrat.OS
EB
N
I A
RH
IV
 L
YD
IE
 M
IH
EL
IČ
-P
U
LS
IP
H
ER
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 129
pobudnik videnja pokrajine skozi prizmo socialne geografije je bil Korošec Hans Bobek (1903–1990).
Kot asistent za fizično geografijo na innsbruški univerzi se je zavzemal za integralno interpretacijo geo-
grafskih spoznanj, tj. za mostiščno vlogo, ki jo v znanosti lahko nudi le kompleksen pristop pri interpretaciji
pokrajine. S prihodom na takrat prestižni geografski inštitut v Berlinu in po predavateljskem gosto-
vanju v Iranu, je sčasoma pričel dvomiti o nosilni vlogi naravnih dejavnikov v kulturni pokrajini. Po
drugi svetovni vojni se je ustalil na Dunaju in se navduševal nad teorijo centralnih krajev oziroma nad
prostorskim načrtovanjem, kjer mu je stala ob strani nadobudna Dunajčanka Elisabeth Lichtenberger
(1925–2017). Sredi 60. let prejšnjega stoletja sta izdala obsežno, še danes pogosto citirano delo, ki je
analiziralo avstrijsko prestolnico skozi prizmo fizične, socialne in urbano-morfološke podobe
mesta. Čeprav se Bobek nikoli ni popolnoma odrekel videnju geografije kot integrativne znanosti,
je, predvsem po dopisovanju z Wolfgangom Hartkejem, spoznal in priznal, da je človek odločilni člen
v razumevanju sodobne kulturne pokrajine (Lichtenberger 1990). Zapisal je, da »… so socialni dejavni-
ki (ekonomija, prebivalstvo, kultura in politika) evidentni nosilci pokrajinskih struktur oziroma njene podobe«
(Bobek 1948).
Povezovalni člen med avstrijskim in nemškim pogledom na (novo) realnost v razumevanju pro-
stora je bil Wofgang Hartke (1908–1997). Rojen v  Porenju (Bonn), je odšel študirat geografijo,
germanistiko, sociologijo in politične vede v Berlin in Ženevo. Tu je prišel v stik s francosko geogra-
fijo ter sociologi in antropologi. Podobno kot sestri Dominikanki Anne Buttimer so se tudi njemu, ob
stiku z drugo kulturo, odprla nova obzorja, ki so se odrazila tudi v njegovi disertaciji o kulturnogeo-
grafskih spremembah na severovzhodu Francije. Kot eden redkih geografov tistega časa je v omenjenem
delu Francije proučeval migracije (tujih) delavcev k tamkajšnjim delovnim mestom v industriji in rudar-
stvu (Hartke 1933). Pred in neposredno po drugi svetovi vojni je bil pomožni asistent na univerzah
v Berlinu in Frankfurtu. Na slednji je uspel pridobiti docentsko mesto in se posvetiti raziskavam pode-
želja, v katerem je odkrival številne spremembe, pogojene s spremenjeno socialno strukturo prebivalstva.
Bil je prvi nemški geograf, ki je leta 1948 uporabil termin »socialni prelog« (nemško die Sozialbrache)
in ga opredelil kot pomembnega indikatorja sprememb na podeželju. Ko je leta 1952 zasedel mesto pro-
fesorja na Tehniški visoki šoli v  Münchnu (TU), so ga pričeli zanimati vzgibi, tj. motivi, ki so
posameznika, na primer lastnika kmetije, navedli, da je ukrepal tako kot je. Proučevanje podeželja se
je razmahnilo, ko je pod svoje okrilje sprejel dva mlada asistenta – Hans-Christopha Borcherdta
(1924–2004) in Karla Rupperta (Borchert 1988). V tem sozvočju je nastala po vsebini nenavadna habi-
litacija slednjega, ki se je osredotočala okrog opuščanja vinogradov in uveljavljanja pridelovanja
hmelja na Bavarskem (Ruppert 1960). Priznanja za razvoj socialnogeografske misli so Hartkeju v svo-
jih, mestoma kritiških delih, priznali nemški kolegi (predvsem Thomale 1972, Ganser 1977 in Werlen
1999) kot tudi geografi, ki so delovali v Ameriki (na primer Buttimer 1983). V tem obdobju so se zače-
li utrjevati stiki med slovenskimi in nemškimi geografi. Za svoj angažma pri tem, je Slovensko
geografsko društvo Wofganga Hartkeja leta 1984 imenovalo za častnega člana.
Slovenski geografi smo lahko ponosni, da se je tesno sodelovanje z münchenskimi geografi ohra-
nilo okroglih 30 let – med letoma 1960 in 1990. Zasluge za to imata prednostno družinska prijatelja
in strokovna somišljenika Vladimir Klemenčič in Karl Ruppert (1926–2017; slika 3). V drugi polovi-
ci 20. stoletja je slednji namreč izpilil teorijo/metodo socialne geografije. S  svojim dojemanjem
prostorskih procesov je izrazito vplival na razumevanje dejavnikov, ki nenehno delujejo v sferi sod-
obne kulturne pokrajine. Njegov interes za proučevanje procesov prehoda iz agrarne v industrijsko družbo,
posebno še na območju Srednje in Jugovzhodne Evrope ter Alp, je imel odločilen vpliv na geografsko
proučevanje in dojemanje prostorske stvarnosti na območju nekdanje Jugoslavije, izrazito pa v Sloveniji,
na Hrvaškem in v Makedoniji. Leta 1965 je bil imenovan za predstojnika Inštituta za gospodarsko geo-
grafijo na Ekonomski fakulteti Univerze v Münchnu. V sodelovanju z bavarskimi oblastmi in univerzo,
je za inštitut izboril še dve profesorski mesti, ki sta ju v začetku sedemdesetih let zasedla mlada Franz
Shaffer (1937–2020) in Jörg Maier (1940–), kasnejša redna profesorja in predstojnika geografskih oddel-
kov v Augsburgu in Bayreuthu. Med letoma 1966 in 1992 je izšlo 37 velikoformatnih številk strokovne
130
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 130
131
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
revije Münchner Studien zur Sozial- und Wirtshaftsgeographie, v kateri so bila objavljena številna dela
slovenskih geografov. Ruppert in Schaffer sta koncept socialne geografije opredelila in utemeljila v raz-
pravi Zur Konzeption der Sozialgeographie (K razumevanju socialnogeografskega koncepta), ki je bila
objavljena na pomlad leta 1969 v 21. številki Geographische Rundschau. Dodobra pa je ta pogled utr-
dila še knjiga oziroma učbenik Sozialgeographie (Maier in sodelavci 1977). Prevedena je v šest jezikov,
tudi v japonščino, nam jezikovno najbližja pa je njena hrvaška različica (Ruppert in sodelavci 1981).
V knjigi je bistvo socialne geografije povzeto v naslednjem stavku: »… je znanstveni pristop, ki prispeva
k razumevanju vsebine in prepletenosti prostorskih oblik ter soodvisnih prostorskih procesov, ki izhajajo iz
temeljnih dejavnosti človeka delujočega v in iz okvirov specifičnih družbenih skupin …«. Medtem, ko so
se zahodnoevropski geografi po drugi svetovni vojni izogibali stikov s kolegi iz socialističnih držav in
so se ti, v strahu pred represalijami v lastni državi, povezovali prednostno s kolegi sorodnih nazorov (na
primer slovenski geografi poglobljeno s poljskimi geografi), je Karl Ruppert kot eden prvih zahodnoe-
vropskih geografov sprožil in poglabljal stike prek »železne zavese« – s kolegi iz Madžarske (Gyôrgy Enyedi),
Hrvaške (Mladen Friganović, Ivan Crkvenčić), Makedonije (Mitke Panov) in prednostno Slovenije
(Vladimir Klemenčič). Za zasluge pri bogatenju geografske misli in tkanju vezi med narodi so Karla
Rupperta imenovali za častnega člana geografskih društev Madžarske, Hrvaške in Slovenije.
Vihar znotraj slovenske in jugoslovanske geografije je na jesen 1969 Karl Ruppert sprožil s svojo
razpravo o genezi kulturne pokrajine in razumevanju le-te skozi prizmo socialnogeografske misli na
simpoziju v Ruskamenu pri Omišu. Kljub pogostemu nasprotovanjem takemu razumevanju kulturne
pokrajine (glej Ilešič 1969), ki se ni poleglo vse do poznih osemdesetih let, je bil Karl Ruppert pogost
gost in soiniciator geografskih raziskav in posvetov v Sloveniji. Spodbudil je na primer raziskavo o zami-
ranju slovenskih planin, o učinkih turizma in prostočasnih dejavnostih, o spremembah v kulturni pokrajini
Slika 3: Karl Ruppert, Mirko Pak, Vladimir Klemenčič (z leve proti desni) na pokopališču v Podgorju
pri Kamniku leta 1996.
IR
M
A
 P
O
TO
ČN
IK
 S
LA
V
IČ
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 131
zaradi zaposlovanja delovne sile v tujini in druge. Najbolj kompleksno terensko raziskavo sodelavcev
njegovega ter skopskega in ljubljanskega geografskega inštituta pa je organiziral leta 1979 v  Južni
Makedoniji (Ohrid). Karl Ruppert je dojemal Jugoslavijo in še posebej Slovenijo, kot laboratorij za prou-
čevanje preobrazbe tradicionalne v sodobno, zahodno družbo ter je posledično v tem okolju našel idealno
okolje za preverjanje socialnogeografskih metod in teorije. Ob dejstvu, da je osnovna hipoteza social-
ne geografije umeščena na družbenih akterjih – socialnih skupinah in na sedmih stebrih delovanja
zahodne, demokratične družbe: zaposlitve, bivanja, oskrbovanja, izobraževanja, migriranja, rekreira-
nja in družbenopolitičnega udejstvovanja – je zanimivo, da je v tem »Yu-laboratoriju« Karl Ruppert
prezrl vpliv oziroma »trdo roko« komunističnega režima (z izjemo čezmejnih migracij), ki je omeje-
valno delovala v družbeni in ekonomski sferi, predvsem z omejevanjem zasebne iniciative, s favoriziranjem
»delavskega razreda« in zanemarjanjem marginalnih, obmejnih območij in podeželja. Posebno se je
to odražalo v odnosu do kmečkega in polkmečkega prebivalstva (Razpotnik Visković in Seručnik 2013).
3.2 Socialno-geografska misel v socialistični Jugoslaviji
Da se je socialna geografija tudi v tem delu Evrope in Sloveniji razvila kot metodološka ter teore-
tična podstat gre pripisati kolegialnosti med nemško govorečimi in slovenskimi geografi, predvsem pa
prijateljstvu med Karlom Ruppertom in Vladimirjem Klemenčičem. Že v času študija in prve zapo-
slitve je Vladimirja Klemenčiča (1926–2013; slika 4) navdušila socialnogeografska metoda opazovanja
in teoretičnega sklepanja. Posebno samozavestno se je lotil tovrstnih geografskih raziskovanj in objav,
ko je leta 1959 zasedel tretje mesto univerzitetnega profesorja na Oddelku za geografijo ljubljanske
Filozofske fakultete (za Antonom Melikom in Svetozarjem Ilešičem) ter leta 1962 postal direktor Inštituta
za geografijo Univerze v Ljubljani. Na inštitutu se je pod njegovim vodstvom začelo organizirano razi-
skovanje slovenskega podeželja in obmejnih območij z uporabo socialnogeografskih metod. Najbolj
izrazito je Klemenčičev strokovni interes oziroma prepričanje zaznati v članku The Village of Podgorje
in the Slovenian Sub-Alpine Region (Naselje Podgorje v subalpski regiji Slovenije, 1965), pa tudi v Some
Elements of Urbanization and Regional Development of Slovenia (Nekateri dejavniki urbanizacije in regio-
nalnega razvoja v Sloveniji, 1966), v Mešovita struktura domačinstava poljoprivrednih gazdinstava kao
element socijalno-geografskog procesa (Mešana struktura gospodinjstev na kmetijah kot dejavnik
socialnogeografskega procesa, 1968a) ter v Sozialgeographische Probleme der Arbeiter-Bauern-Strukturen
unter besonderer Berücksichtigung der Situation in Jugoslawien (Socialnogeografski problemi delavsko-
kmečkih gospodinjstev ob upoštevanju razmer v Jugoslaviji, 1968b). V ospredje obravnave (in pogosto
že samega naslova članka/poglavja) je postavljal človeka, kmeta-delavca, ki se v svojem akcijskem radi-
ju odziva na prisotne in spreminjajoče se družbene razmere.
Obenem je, zahvaljujoč tudi svoji soprogi, koroški Slovenki, vzporedno proučeval problematiko slo-
venske manjšine v  Avstriji, Italiji in na Madžarskem ter se posvečal vprašanjem, ki so zadevale
manjšine v Sloveniji in nasploh problematiko obmejnih območij Slovenije. Bil je iniciator specifičnih
političnogeografskih raziskav – na primer z izdajo knjižice Koroška: karta s slovensko-nemškimi kra-
jevnimi imeni (1970) in kot pisec člankov Pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo
prebivalstva na Koroškem (1960) ter Rast prebivalstva na Slovenskem Koroškem v obdobju 1934–1951
(1952). Večina teoretikov geografije v  Sloveniji, Jugoslaviji in Srednji Evropi naslavlja Vladimirja
Klemenčiča kot »očeta socialne geografije evropskih socialističnih dežel«. Ob koncu osemdesetih let se
je, na osnovi omenjenih raziskav in objavljenih študij, začelo govoriti o »slovenski šoli socialne geogra-
fije« (Zupančič 2019). O Klemenčičevi pregovorni zasvojenosti s socialno-geografsko preobrazbo slovenske
podeželske pokrajine ter »problemi« podeželja pričajo številni strokovni in poljudni zapisi. Naj ome-
nimo le enega od slednjih: »… v tistem času je bil dr. Vladimir Klemenčič obseden s »kmečkimi sinovi«,
kot smo študenti poimenovali ta njegov entuziazem. Na primeru naselja Podgorje pri Kamniku je namreč
razlagal deagrarizacijo in urbanizacijo našega podeželja s tem, da sinovi kmetov opuščajo kmetovanje in
nekdanja kmečka poslopja uporabljajo za druge namene, predvsem za obrtno dejavnost. Tako smo na neki
132
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 132
ekskurziji prišli peš od Save v južni del Domžal. Ustavili smo se ob nekem dvorišču, kjer je bil velik hlev.
Klemenčič je začel s svojo priljubljeno razlago, eden od študentov pa se je počasi približal hlevu in na širo-
ko odprl vrata. V hlevu je bilo vsaj 30 krav. Takoj smo se pobrali naprej…« (Kunaver 2019, 184).
Prvi odziv, potrditev in kritiko na stopnjevan ugled ter uporabo socialnogeografskih metod in social-
nogeografskega pristopa je bilo zaznati v razpravah o teoretskih temeljih geografije že v začetku 60. let
prejšnjega stoletja. Na 6. kongresu jugoslovanskih geografov v Ljubljani leta 1961 so udeleženci pane-
la »Koncepcija geografije« opozorili na dejstvo, da velja sprejeti stališče do objav sovjetskega geografa
Vsevoleda Alesandroviča Anučina (1913–1984) in njegove disertacije, ki jo je 54. članski Znanstveni
svet moskovske Geografske fakultete zavrnil (za potrditev – zahtevana je bila dvotretjinska večina čla-
nov – so zmanjkali trije glasovi). V njej avtor izpostavlja vpliv različnih struktur prebivalstva, tj. družbe
na podobo kulturne pokrajine. Anučin opaža v sovjetski geografiji izrazito prisotnost naravnogeografskih
in ekonomskogeografskih vsebin, v njej pa da ni prostora za »antropogeno«, tj. socialno, še manj pa
za enovito regionalno geografijo. Takemu pogledu so se zoperstavili fizični geografi na čelu z Innokenti
Petrovič Gerasimovom (1905–1985) in predstavniki znanosti in umetnosti pod okriljem Komunistične
partije Sovjetske zveze; pozitivno mnenje o stališču Anučina sta izrazila edino ekonomska geografa Nikolaj
Nikolajevič Baranski (1881–1963) in Julian Glebovič Sauškin (1911–1982), ki sta se zavzela za kom-
pleksno obravnavo »landšafta« (kulturne pokrajine). Zaključek razprave na ljubljanskem kongresu, na
katerem so sodelovali tudi češkoslovaški in madžarski geografi, je po mnenju avtorja zapisa
v Geografskem vestniku izzvenel v zavračanju dualizma, tj. (ločene) fizične in družbene geografije ter
podpori kompleksne geografije »… kakor jo označujemo pristaši moderne, socialistične in zares dialek-
tične »enotne« geografije« (Ilešič 1963, 89). Dve leti kasneje so sklep Znanstvenega sveta Geografske
fakultete na višji instanci, tj. Znanstvenem svetu prirodoslovnih fakultet Moskovske univerze, zavrni-
li in Anučinu dovolili ponovno obrambo. Dvodnevna razprava se je vrtela okrog pojma geografskega
okolja oziroma razmerij med tem in naravnim okoljem. V Anučinovem delu so tokrat razpravljavci
izpostavili »… iskanje novih poti k enotnosti geografske vede, sloneče na marksistični dialektiki in ne na
starih determinističnih pojmovanjih« (Ilešič 1964, 81). Sauškin je ponovil tezo iz svojega članka
Geografsko okolje človeške družbe, da »… je bistvo geografske znanosti prav geografska sinteza prirodnih
in družbenih pojavov na raznih teritorijih …« (Ilešič 1964, 81). Ob tokratni uspešni obrambi Anučinove
disertacije so se izrazito izpostavila nasprotovanja »dogmatsko postavljenim dualističnim tezam« v geo-
grafski znanosti (Ilešič 1964; 1965a).
133
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
Preglednica 1: Metodološke ali teoretične razprave v Geografskem vestniku, ki so v obdobju 1961–1990
naslavljale družbeno oziroma socialno geografijo (Turk 1999).
1961–1970 1971–1980 1981–1990
Geografski vestnik (1925–) 12 14 14
avtorji iz Slovenije Gams (1) Ilešič (4) Černe F. (1)
Ilešič (8) Klemenčič V. (2) Gams (1)
Vrišer (1) Kokole Ve. (1) Gosar A. (1)
Kokole Vl. (1) Pak (1)
Radinja (1) Plut (2)
Vrišer (2) Vrišer (6)
Vrišer in sodelavci (1)
avtorji iz tujine Anučin (1) Ruppert (1) Velikonja (1)
Sauškin (1) Kostrowicki (1)
Crkvenčić (1)
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 133
134
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
Kot je zaznati iz citiranosti v gornjem odstavku, je bil Svetozar Ilešič (1907–1985; slika 5) izrazit
zagovornik enovite geografije. Tako kot pred njim Anton Melik (1890–1966) je smatral kompleksno
regionalno analizo za edino zveličavno strokovno smer. Slednji se, vsaj po zapisih v Cobissu sodeč, do
geografske teorije ni javno opredeljeval. V nasprotju z njim pa je Ilešič, poleg tovrstnih zapisov, pogo-
sto obravnaval pristope, ki so zadevali teorijo proučevanja podeželske pokrajine. V članku Močan korak
naprej h kompleksni in dinamični geografiji podeželske pokrajine (1970), katerega izhodišče za razpra-
vo je bil simpozij o agrarnih naseljih in agrarni pokrajini v Evropi, je zapisal, da je »… pomenil simpozij
v resnici močan korak naprej h kompleksnemu, vsestranskemu in vseskozi geografsko dinamičnemu prou-
čevanju podeželske pokrajine. Podpisanemu je bilo v veliko zadovoljstvo, da se je s tem na široko in sama
po sebi uveljavila tista smer, ki jo je zastopal v nekaterih svojih načelnih prispevkih« (Ilešič 1970, 104).
Neposredno pa je zavzel stališče do socialne geografije v referatu Položaj socialne geografije v sklopu geo-
grafske znanosti (1969), ki ga je predstavil na že omenjenem simpoziju o socialni geografiji v Ruskamenu
pri Omišu septembra 1969. V njem priznava, da so bili sicer »… faktorji socialne strukture v antropo-
geografiji močno zanemarjeni, če ne celo prezrti« ter da vloga in pomen različnih segmentov družbe, posebno
pri nas, »… s pospešenim tempom industrializacije in urbanizacije, z naraščajočo deagrarizacijo podeže-
lja, s preslojevanjem podeželskega prebivalstva in s preoblikovanjem tradicionalne agrarne pokrajine«,
v geografiji očitno nista bili dovolj izpostavljeni. Upoštevanja vredno dejstvo je, pravi, da »socialno in
politično različni ljudje spreminjajo pokrajino«, a, da je to videnje morda ožje povezano s sociologijo
kot z geografijo. Meni, da bi bilo bolje socialno geografijo uvrstiti pod okrilje kulturne geografije (ob
druge veje tega »drevesa«), jo poimenovati »socio-ekonomska« oziroma »družbeno-gospodarska« geo-
grafija ali pa jo razumeti kot samostojno vedo, ki so ji na Nizozemskem že nadeli ime »sociografija«
(Ilešič 1969, 88).
V nadaljevanju referata se je Ilešič kritično opredelil do strokovnih izhodišč v članku Zur Konzeption
der Sozialgeographie (Osnutek socialne geografije) v Geographische Rundschau 21, kjer sta prisotna
Slika 4: Vladimir Klemenčič razlaga študentom 4. letnika (leta 1983) učinke sprememb, ki jih je spre-
menjena vloga zidanic na Trški Gori zanesla v vinorodno, dolenjsko podeželsko pokrajino.
A
N
TO
N
 G
O
SA
R
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 134
135
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
avtorja opredelila temelje socialne geografije (Ruppert in Schaffer 1969). Avtorjema in somišljenikom
Ilešič očita, da »podcenjujejo in bagetilizirajo prirodno okolje in ekološke pogoje«, a obenem priznava,
da »postaja družba čedalje aktivnejši partner« in da le-ta »… vedno močneje preoblikuje okolje in ga posta-
vlja vedno bolj v svojo službo« (Ilešič 1969, 85). Po drugi strani pa Ilešič meni, da socialnogeografski
pristop k proučevanju in razumevanju kulturne pokrajine bistveno menja predmet geografije. Srž geo-
grafske razprave tako ni več prostor, ampak so osrednji predmet geografskega proučevanja »socialne
skupine« (oziroma prostorsko organizacijske oblike in osnovne funkcije obstanka ljudskih skupin in
družb). Na podlagi izkušnje s študijo o Podgorju pri Kamniku, v kateri avtor trdi (glej zgoraj), da »meje
med gričevjem in ravnino glede kmetijske (iz)rabe ni, saj da spremembe v obeh določa socialna struktu-
ra lastnikov«, Ilešič meni, da tako videnje geografskega okolja vodi na pot dezintegracije geografije kot
znanstvene vede (Ilešič 1969, 87). Socialne skupine po njegovem niso samo nosilci, temveč tudi uči-
nek družbenega napredka (= gospodarskega in tehničnega razvoja), zaradi česar bi bilo umestno poleg
socialnih, upoštevali tudi tehnične dosežke civilizacije. Zato se mu zdijo socialnogeografski indikatorji,
kot sta na primer ogozdovanje in ozeljenjevanje, »psevdosocialni« dejavniki, saj jih je povzročil (tudi)
gospodarski napredek. Preplet socialne in ekonomske geografije na »registrirni plošči« oziroma v »pro-
cesnem polju« pokrajine vidi Ilešič kot samostojno raziskovalno področje, ki bi ga lahko poimenovali
kar »antropologija z modernim značajem«. Skladno s povedanim oporeka Ilešič v geografiji že uve-
ljavljenemu izrazu »socialni prelog« in predlaga namesto tega uporabo termina »gospodarski prelog«
(IIešič 1969, 88).
Po odmevnem nastopu v Dalmaciji je Svetozar Ilešič dopolnil svoja razmišljanja ob praznovanju
50. letnice Geografskega društva Slovenije leta 1971 (Ilešič 1972), ob priložnosti izida nove Anučinove
knjige leta 1973 (Ilešič 1973) in na tradicionalnem 11. zborovanju slovenskih geografov v Mariboru
leta 1978 (Ilešič 1979b). Tam je v referatu Misli o slovenski geografiji med Mariborom 1954 in Mariborom
1978 še zadnjič poskušal prepričati strokovne kolege, da je treba vztrajati pri enoviti geografiji. Meni,
da je: a) slovenska geografija v precejšnji meri pričela plavati naprej kar brez koncepta, b) interdisci-
plinarno sodelovanje sicer pomembno, a da se temelj proučevanja v geografiji (prostor) ne bi smel
Slika 5: Svetozar Ilešič.
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 135
zanemarjati, c) razglabljanje o teoriji geografije ni izguba časa in truda, saj da mora vsaka veda pozna-
ti lastna vodilna načela, filozofsko osnovo, č) popolnoma neustrezno v stroki le sproti uresničevati resnične
in namišljene potrebe trenutka. V zaključku Ilešič povzame, da »… če se očita, da so dosedanje poti geo-
grafije preveč izvožene, si prizadevajmo, da jih popravimo, nikakor pa ne bi smeli dopustiti, da bi namesto
izvožene postale zavožene« (Ilešič 1979b, 20). Sintezo svojih pogledov na geografijo je Kidričev in AVNOJev
nagrajenec, akademik Svetozar Ilešič objavil v obsežni knjigi (610 strani) Pogledi na geografijo (Ilešič
1979a). V njej se »sprehodi« tudi po poteh monizma (enotne geografije), dualizma in pluralizma v stro-
ki (Belec 1980).
Nasprotujoča si stališča glede razumevanje geografije kot znanstvene vede oziroma videnje njenih
nalog, so se množile tudi še pred slovensko osamosvojitvijo. Do preloma tisočletja se je v slovenskih geo-
grafskih revijah več kot 50 člankov ukvarjalo s teoretskimi in metodološkimi stališči stroke (preglednica
1). Zanimivo je, da je mogoče razprtijam slediti tudi v Geografskem obzorniku, katerega vsebinski kon-
cept je bil namenjen predvsem populariziranju geografije v javnosti (na primer Ilešič 1965b ter Jeršič in
sodelavci 1965). Med 58 članki v Geografskem vestniku, ki so med letoma 1925 in 1998 obravnavali geo-
grafsko teorijo, jih je tretjino prispeval Svetozar Ilešič (19 objav: 7 pred letom 1960, 8 med letoma 1960
in 1969 in 4 med letoma 1970 in 1975), v njegovem zaposlitvenem obdobju je delež sorodnih vsebin v nje-
govem avtorstvu preseglo polovico vseh objavljenih. Po njegovi upokojitvi je tovrstne vsebine najpogosteje
naslavljal Igor Vrišer – 12 objav (Turk 1999). Kasneje je bilo objav, ki bi zadevale teorijo geografije bistve-
no manj – dokler niso v Geografskem vestniku razprave o geografiji kot taki in socialni geografiji še posebej
popolnoma zamrle. Nadomestila so jih razmišljanja o novih, uporabnih tehnologijah in možnih vide-
njih oziroma pristopih k  razumevanju sodobne kulturne pokrajine. Vzporedno s  tem so se krepili
mednarodni strokovni, tj. institucionalni in osebni stiki ter povezave, ki so slovenski geografiji dajali ugled
ter socialni in politični geografiji omogočili poglobljeno sodelovanje s tujino.
4 Sklep
Po obsežni razpravi o ljudeh, njih razporeditvi, strukturi, itd. v Ratzelovi Antropogeografiji (1882 in
1891) se je v začetku 20. stoletja v geografskih razpravah pričelo izpostavljati način življenja prebivalstva,
raziskovati njih »planetarne odtise« v sedanjosti in preteklosti ter se posledično soočiti s preobrazbo pokra-
jinske podobe. Francoz Vidal de La Bache (1922) in Američan Carl Ortwin Sauer (1925) sta med prvimi
opozorila na specifična razmerja v odnosu človek–narava ter opozorila na odtise različnih kultur na današ-
njo pokrajinsko podobo in nje (iz)rabo. Klasična geografska dela so bila pisana uglajeno in (večinoma)
geografsko kompleksno (fizična in družbena geografija zlepljena v konglomerat regionalne geografije).
Nekatera pa so že izpostavljala nekatere izraznosti pokrajin, v katerih so družbenogeografski procesi pre-
segli pomen, ki so ga »klasični geografi« namenjali naravnogeografskim dejavnikom (na primer zakonitosti
poljske delitve v Sloveniji ali primernost območja za gojenje hmelja, namesto trte na Bavarskem). Po drugi
svetovni vojni se je zorni kot razmišljanj v razvitem svetu izraziteje usmerjal v proučevanje odtisa sod-
obnega človeka in njegovih prostorsko relevantnih socialnih mrež v  kulturni pokrajini. Osrednji
protagonist socialnogeografske misli v srednjeevropskem prostoru je bil Münchenčan Karl Ruppert. Njegova
zasluga je, da je omenjena geografska smer pred več kot 50. leti prodrla tudi v Slovenijo. Razprave kaže-
jo, da je »njegova« tako imenovana »münchenska šola socialne geografije« prepoznala v Sloveniji/Jugoslaviji
poligon oziroma laboratorij za dokazovanje pravilnosti lastnih teoretičnih in metodoloških izhodišč.
Iz pregleda geografskih razprav na slovenskih tleh se zdi, da je cunami v tradicionalno razumeva-
nje geografske paradigme zanesel Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, ko je bilo njegovo vodenje
poverjeno Vladimirju Klemenčiču (1962). Socialna geografija je dobila institucionalno in materialno
podlago za delovanje. Opiranje na teoretska in metodološka izhodišča, ki so vznikla v Zahodni Evropi,
predvsem v germanskem jezikovnem krogu, so v socialistični Jugoslaviji našla privržence in nasprot-
nike. Med slednje je nedvomno sodil Svetozar Ilešič in nekaj njegovih mlajših somišljenikov. Na posvetu
136
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 136
jugoslovanskih družbenih geografov v Dalmaciji je slednji dokaj argumentirano zavrgel teorijo in meto-
dologijo socialne geografije (1969). Fobija, da bi dotlej trden most, ki naj bi povezoval prirodne in družbene
vede – kar bi naj geografija kot znanstvena veda bila – razpadel in bi ga nadomestile parcialne geografije,
ni zamrla vse do osamosvojitve Slovenije. Opirala se je na razumevanje geografije v socialističnih deže-
lah, predvsem Sovjetski zvezi. Medtem, ko je v zahodnoevropskih in ameriških geografskih krogih prišlo
do konsenza glede položaja socialne geografije v naboru geografskih ved, kompromisa protagonist social-
ne geografije Klemenčič in zagovornik enovite geografije Ilešič nista našla. Posebno mučna so bila njuna
verbalna soočenja na zborovanjih slovenskih geografov (na primer v Mariboru leta 1978). Medtem sta
naša rojaka v Združenih državah Amerika Jože Velikonja in Lydia Mihelič-Pulsipher naredila korak naprej
in v geografske razprave vključevala odtise manjšin, deprivilegiranih socialnih skupin, ras in narod-
nosti v kulturni pokrajini mest in podeželja.
Očitno je, da je imela slovenska socialna geografija v letih pred osamosvojitvijo podporo v politi-
čni in znanstveni sferi tistega časa (SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva; Sklad Borisa Kidriča)
in da so bili do njenega delovanja v tradicionalnih okoljih stroke zadržani. Iz nanizanega v tem pri-
spevku izhaja, da je socialna geografija žela uspehe predvsem zato, ker:
1) je opozorila na spremembe, ki so se dogajale na slovenskem in jugoslovanskem podeželju (depopu-
lacija, deagrarizacija), ki (v določeni meri) v socialistični družbi (na primer zadružništvo, lastniški
maksimum), glede na naravnogeografske pogoje in tradicijo, niso odsevale pričakovane razvojne podobe;
2) se je lotila proučevanja obmejnih območij ter problemov narodnostnih manjšin tostran in onstran
državnih meja (Avstrija, Italija, Madžarska);
3) je ugotavljala prostorske učinke migracijskih gibanj oziroma odseljevanja;
4) je analizirala posledice odprtosti državnih meja v nacionalnem, gospodarskem in turističnem pogledu,
ter
5) je gojila strokovne, a posredno tudi politično-gospodarsko všečne stike z institucijami in geografi
s sorodnimi pogledi v zahodni Evropi.
5 Viri in literatura 
Belec, B. 1970: Svetozar Ilešič: Pogledi na geografijo. Geografski vestnik 52.
Bobek, H. 1948: Stellung und Bedeutung der Sozialgeographie. Erdkunde 2, 1-3.
Borchert, C. 1988: Wolfgang Harke zum 80. Geburtstag. Erdkunde 42-1.
Buttimer, A. 1983: The Practice of Geography. London.
Buttimer, S. A. 1974: Values in geography. Commission on College Geography Resource Paper 24.
Washington DC.
Drozg, V. 2020: Vpogled v socialno geografijo. Maribor.
Ferretti, F. 2017: Anne Buttimer (Cork, 1938–Dublin, 2017). Obituary. Investigaciones Geográficas 94.
DOI: https://doi.org/10.14350/rig.59582
Fraser Hart, J. 1981: The highest form of the geographer’s art. Presidential Address, 77th Annual Meeting
of the Association of American Geographers, Los Angeles.
Ganser, K. 1977: Beiträge zur Zentralitätsforschung. Münchner Geographische Hefte 39. Kallmünz.
Gosar, A. 1993: Ob sedemdesetletnici univerzitetnega profesorja Jožeta Velikonje. Geografski vestnik 65.
Gosar, A. 2019: Praeter conoscere future alma (Znanje iz preteklosti je orožje prihodnosti): Socialna
geografija skozi prizmo sodelovanja z njenimi kreatorji. Drobci nostalgije in ponosa – 100 let geo-
grafskih doživetij. Ljubljana.
Gosar, A. 2021: Protagonisti socialne geografije: slovenska pomlad. Geografski vestnik 93-2. DOI:
https://doi.org/10.3986/GV93204
Hartke, W. 1933: Die Ausländer in Nordfrankreich. Petermanns Geographische Mitteilungen 79. Gotha.
Ilešič, S. 1963: Okrepljeni glasovi za enotnost geografije v socialističnih deželah. Geografski vestnik 35.
137
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 137
Ilešič, S. 1964: Nadaljevanje borbe mišljenj o enotnosti geografije v Sovjetski zvezi. Geografski vestnik 36.
Ilešič, S. 1965a: Danes in jutri v geografiji, (prevod članka J. G. Sauškina v Literaturnaja gazeta). Geografski
vestnik 37.
Ilešič, S. 1965b: H kritiki »Znanstvene vsebine geografskih raziskav« v »Geografskem obzorniku«.
Geografski obzornik 12-1.
Ilešič, S. 1969: Položaj socialne geografije v sklopu geografske znanosti. Geografski vestnik 41.
Ilešič, S. 1970: Močan korak naprej h  kompleksni in dinamični geografiji podeželske pokrajine.
Geografski vestnik 42.
Ilešič, S. 1972: Slovenska geografija v petdesetih letih slovenskega geografskega društva. Geografski vest-
nik 44.
Ilešič, S. 1973: Za regionalno kompleksnost v  geografski teoriji in praksi (Ob novi knjigi V. A.
Anučina). Geografski vestnik 45.
Ilešič, S. 1979a: Pogledi na geografijo: Teoretsko-metodološki prispevki, razprave in poročila. Ljubljana.
Ilešič, S. 1979b: Misli o slovenski geografiji med Mariborom 1954 in Mariborom 1978. Mariborsko
Podravje: 11. zborovanja slovenskih geografov. Maribor.
Jeršič, M., Klemenčič, V., Lojk, J., Medved, J., Vojvoda, M. 1965: Za objektivno in konstruktivno kritiko.
Geografski obzornik 12-1.
Kladnik, D. 2019a: Razvoj slovenske geografije – obdobje med koncem prve svetovne vojne in osamo -
svojitvijo Slovenije. Retrospektive 1, 2-3.
Kladnik, D. 2019b: Razvoj slovenske geografije – obdobje po osamosvojitvi Slovenije. Retrospektive
2, 2-3.
Klemenčič V. (ur.) 1970: Koroška: karta s slovensko-nemškimi krajevnimi imeni = Kärnten: Landkarte
mit slowenischen und deutschen Ortsnamen. Ljubljana.
Klemenčič, V. 1952: Rast prebivalstva na Slovenskem Koroškem v obdobju 1934–1951. Geografski vest-
nik 24.
Klemenčič, V. 1960: Pretres avstrijskega popisa prebivalstva leta 1951 z ozirom na jezikovno struktu-
ro prebivalstva na Koroškem. Razprave in gradivo 2.
Klemenčič, V. 1965: The village of Podgorje in the Slovenian Sub-Alpine region. Geographia Polonica 5.
Klemenčič, V. 1966: Some elements of urbanization and regional development of Slovenia. Aspects of
the study of regional geographical structure. Slovak Acta geologica et geographica, Universitatis
comenianae geographica 6.
Klemenčič, V. 1968a: Mešovita struktura domačinstava poljoprivrednih gazdinstava kao elemenat soci-
jalno geografskih procesa i transformacije pokrajine. Zbornik na VIII kongres na geografite od SFRJ
vo Makedonija. Skopje.
Klemenčič, V. 1968b: Sozialgeographische Probleme der Arbeiter-Bauern-Strukturen unter beson-
derer Berücksichtigung der Situation in Jugoslawien. Münchner Studien zur Sozial- und
Wirtschaftsgeographie 4. Kallmünz, Regensburg.
Kunaver, J. 2019: Malo nostalgije, spomini na študijska leta in na zaposlitev. Razvoj geografije na
Slovenskem: 100 let študija geografije na Univerzi v  Ljubljani. Ljubljana. DOI: https://doi.org/
10.4312/9789610602385
Leighly, J. 1963: Land and Life: A Selection from the Writings of Carl Ortwin Sauer. Berkeley.
Lichtenberger, E. 1990: Hans Bobek. Almanach der Österreichischen Akademie der Wissenschaften
für das Jahr 1989/1990. Wien.
Maier, J., Paesler, R., Ruppert, K., Schaffer, F. 1977: Sozialgeographie. Braunschweig.
Mihelič-Pulsipher, L., Pulsipher, A., Johansson, O. 2021: World Regional Geography: Global Patterns,
Local Patterns. New York.
Mihelič-Pulsipher, L. 1993: Guilt trips: Mis-perceiving the landscapes of »paradise«. Geografija in narod-
nosti = Geography and Ethnicity. Geographica Slovenica 24.
Newcastle Social Geographies 2020: Social Geographies: An Introduction. Newcastle.
138
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 138
Ogrin, D. (ur.) 2019: Razvoj geografije na Slovenskem: 100 let študija na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana.
DOI: https://doi.org/10.4312/9789610602385
Pain, R. 2001: Introducing Social Geographies. London. 
Panelli, R. 2004: Social Geographies: From Difference to Action. London.
Prešeren, J. 2000: Velikonja, Jože. Enciklopedija Slovenije 14. Ljubljana.
Razpotnik Visković, N., Seručnik, M. 2013: Ugled kmečkega poklica in polkmetov v slovenski družbi
po drugi svetovni vojni. Geografski vestnik 85-1.
Ruppert, K. 1960: Die Bedeutung des Weinbaus und seiner Nachfolgekulturen für die sozialgeograp-
hische Differenzierung der Agrarlandschaft in Bayern. Münchner geographische Hefte 19. Kallmünz,
Regensburg.
Ruppert, K., Schaffer, F. 1969: Zur Konzeption der Sozialgeographie, Geographische Rundschau 21-6.
Ruppert, K., Schaffer, F., Maier, J., Paesler, R. 1981: Socijalna geografija. Zagreb.
Sanguin, A.-L. 1993: Vidal de la Blache: Un génie de géographie. Paris.
Sauer, C. 1925: The Morphology of Landscape. Berkeley.
Savnik, R. (ur.) 1982: Velikonja, Jože. Slovenski biografski leksikon 14. Ljubljana.
Savoye, A. 1988: Paul de Rousiers, sociologue et practice du syndicalisme. Revue d’histoire intellec-
tuelle 6.
Švent, R. 2006: Hrepenenje in ljubezen do domovine: predstavitev darovanega arhivskega gradiva Rada
L. Lenčka in Jožeta Velikonje. Ljubljana.
Thomale, E. 1972: Sozialgeographie. Eine disziplingeschichtliche Untersuchung zur Entwicklung der
Antropogeographie. Marburger Geographische Schriften 53. Marburg an der Lahn.
Turk, J. (ur.) 1999: Bibliografija Geografskega vestnika: 1925–1998. Ljubljana.
Valentine, G. 2001: Social Geographies: Space and Society. London.
Velikonja, J. 1989: Nekaj pogledov na ameriško socialno geografijo. Geografski vestnik 61.
Werlen, B. 1993: Society, Action and Space. An Alternative Human Geography. London.
Zelinsky, W. 1993: What do we mean by »ethnicity«? Toward a definition and typology. Geografija in
narodnosti = Geography and Ethnicity. Geographica Slovenija 24.
Zorn, M., Perko, D. 2018: Zgodovinski pregled Geografskega vestnika. Geografski vestnik 90-2. DOI:
https://doi.org/10.3986/GV90201.
Zupančič J. 2017: Socialna geografija: človek, prostor, čas. Ljubljana.
Zupančič J. 2019: Družbena geografija v Sloveniji: od konceptov do palete geografij. Razvoj geografi-
je na Slovenskem: 100 let študija geografije na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana. DOI: https://doi.org/
10.4312/9789610602385
6 Summary: The protagonists of social geography: the beginnings
(translated by the author)
Social geography, whose origins are attributed to anthropogeography and specifically to the cul-
tural geography of the first half of the 20th century, experienced a different treatment in Europe, in
comparison with the United States. Geographers on both continents recognize the Frenchman Vidal
de La Bache as the pioneer of this kind of understanding of a certain spatial reality – of the »cultural
landscape«. Views of American practitioners in cultural geography, starting with Carl O. Sauer to the
recently deceased Anna Butimmer, as well as of the two social geographers of Slovene roots there, Jože
Velikonja and Lydia Mihelič-Pulsipher, differ from European approaches. They focus on discussions
about the image and function of the landscape through the perception of race, population origin and
selected population groups according to the level of material, financial and educational deprivation.
The framework of social geography in continental Europe was created in the second half of the cen-
tury in the Austro-German post-war, higher education area. The changing function and appearance
139
Geografski vestnik 93-1, 2021 Polemike
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 139
of the rural landscape in the period of intensive urbanization gave birth to the belief that natural fac-
tors are not the only decisive factors for its image and (use) in economic terms. Austrian Hans Bobek
and German Wolfgang Hartke created the conditions for in-depth socio-geographical studies of rural
and urban spaces. The threads of social factors acting in space were embroidered in Munich in the mid-
1970s, where Karl Ruppert and a group of like-minded people laid the foundations for the theory and
methodology of modern social geography (of a European character). Socio-geographical theory is based
on the expression of social groups that pursue their interests in the appropriate space through employ-
ment, residence, care, education, migration, recreation and socio-political activities.
In developing south-eastern Europe, the so called »Munich School of Social Geography« identi-
fied a  unique polygon or laboratory for proving the correctness of their own theoretical and
methodological approaches. Some Slovene/Yugoslav geographers found their view of spatial reality attrac-
tive. Despite the notable »socio-political engagement« of the communist government, the theoretical
foundations of social geography seemed to coincide with the reality perceived in socialist Yugoslavia.
The idea of this kind of rural area research was attracted mainly by Slovenian and Croatian geograp-
hers. Vladimir Klemenčič and his Institute of Geography at the University of Ljubljana (1962–2002)
were the bearers of connections with Bavarian geographers. Klemenčič and several colleagues of the
institute vehemently defended the theory and research methodology, while others – mainly due to the
almost exclusive denial of factors related to physical geography – opposed it. Svetozar Ilešič, an advo-
cate of unified/regional geography, and Vladimir Klemenčič, the initiator of the »Slovenian/Ljubljana
School of Social Geography«, whose specifics were that (following the American model) his research
included also deprived minorities in marginal, border areas, stood against each other.
Selected socio-geographical discussions published in the Geografski vestnik and in some other pro-
fessional journals, written before the turn of the century or at the dawn of the new millennium, will
be discussed in the next issue of Geografski vestnik. The international reputation of Slovenian social
geography and a view on its present role in Slovenian geography will also be highlighted.
140
Anton Gosar Protagonisti socialne geografije: začetki
vestnik 93_1_vestnik 82_1.qxd  23.2.2022  9:18  Page 140