Jana Putrle Ljudje
ne vem kako obstajajo drugi v kakšnih barvah morda smo enako očrtani skice s svinčnikom lahko da je mehek kot žamet starec na drugi strani ceste ali gladek kot svila vsekakor mu sončni žarki drugače odzvanjajo v glavi morda prasketajo
plešem se
nekateri se govorijo malo malo manjka da bi verjela
ko se nasmehnemo istim stvarem živimo ritem
vrtimo se okrog svoje osi — figure na pojoči skrinjici ne razumemo
da nas rože v loncih in smisel za nogavice ne zbližujejo
prej tiste male sence iskanja okrog oči zasnežena daljava med nami tišina
neimenljivo
LITERATURA	17
Midva
kot bi hotela nekaj reči pa ne vem
kaj je noter in kaj zunaj meja je črta obzorja in ti si fantastično nebo izkapljano v travo ki z drobno nežno svetlozeleno žgečka moje podplate
tvoj obraz tako tuj
morda bi ga v nekaj stoletjih lahko prehodila s tabo je vsak premik napor in vsaka beseda zadušena še dobro da imava to modrozeleno in temo željo po ljubljenju
18
U
Morje
V glavi mi raste otok, sivo se lepim s čermi. Moj otrok.
Obraščen z okamenelimi školjkami,
trebuh zalivajo mirni tokovi globin.
Nebo se je povesilo name —
usločeno podrsavajoč para oblake ob moje čeri.
Nemirno se vlačim od ene obale k drugi.
Otok — moj otrok.
Zibam ga kot ogromno ladjo — letalonosilko,
nanj bom spuščala modrino z neba,
ki otožno leži v meni kot neznansko breme.
Ko zmodrim otok,
bom postala rjava,
rjava zemlja,
rjav kamen,
rjava trava,
rja.
Nevihta
Nekaj je zunaj.
Nebo je zaprto s pokrovom
na robu čisto malo zlatim.
Upira se v bilke debel,
.kraste listja pokljajo po pločnikih,
zemija se dviguje, srka skozi razpoke.
Drobna ročna granata ptiča s težavo vzleti:
zrak je katranasto gost,
mušice zadevajo ob njegove oči.
Ceste in reke so se oprijele polj — rdeče utripajo skrčeni prsti. Zemlja se sprijema, vlažna krogla
zbite gline, mehka, trda in težka. Granata ptiča švisne tik pod pokrovom zasveti se, zablešči, poči.
Čez dolg, dolg kratek čas
tišina kot hlebec naraste v šumenje.
Dež.
20
LITERATURA
Proti nebu
Izkričala bom v nebo vso to nežnost,
da se bodo zvezde usule name in me slekle.
Gola bom ležala na ostrini trave,
trdno pritrjena na zemljo svoje teže ne bom
popustila;
nobena tišino izvabljajoča ostra črta krila me ne bo premamila,
noben žar rjuh nad mano me ne bo izsrkal — nebo bo le voda, ko bo v kapljah žgalo po meni. Prebodena s konicami travnih listov bom del mravljišča ali potoka
zjutraj bom pustila, da iz mene popijejo roso
Ostrine
Lačna konkretnosti.
Vse, kar leži v trebuhu,
kar se smeji rumeno,
kar umira med travnimi listi,
vse nemogoče, daljno, nerazumljivo,
neznano
hrepenim po rezu v kožo.
Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. Naj se ranim?
Naj skočim s stolpnice naravnost v nebo? Razdrobljena, nepopolna, s parom oči v vsakem kosu mesa. Kako bi živela brez rdeče niti okoli vratu? Mirno?
Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.