ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 18. decembra 2002   Leto XII, št. 25-26
Oj srečno mesto Betlehem
Oj srečno mesto Betlehem,
Veselje delaš vsem stvarem.
Tam Dete namje rojeno. oj, Dete ljubljeno.
Tam v mrzlem hlevcu v jaslice,
ga Mati položilaje. Leži na borni slamici, ves Svet v rokah drži.
V tej dnevaj vsepovsedik po svejti, gde živejo kristjani, postavijo betleheme, postavijo jaslice. Po cerkvaj, v dosti mestaj venej na placaj, ništerni pa doma v sobi pod krispan tö naredijo betlehemsko štalico.
Gda smo mali bili, smo vejndrik samo te dali valati, ka se je Jezuš naraudo, gda nas je stara mati pred paunaučnico ali po njej pelala naprej po cerkvi do oltara, gde je bijo postavleni betlehem. Z völkimi očami smo gledali figure, dejte, položeno v jaslice, mater Marijo, tri krale. Dapa kak so že mlajši najbole so se nam vidle birke pa somar.
Kak pa gda so začnili lidgé
betleheme delati, jaslice pošilati? Najprvi betlehem je prej postavo sv. Ferenc iz Assisija 1225. leta. Dapa ništerni viri tak pravijo, ka so betlehem delali že stari Rimljani kaulak leta 350. Betleheme so po cerkvaj začnili postavlali v 16. stoletji. Tau šego so najprej prekvzeli bogati lidgé, plemiči, prejk nji se je v 18. stoletji razširila po
vasnicaj. Po vasnicaj so si lidgé napravili betleheme tak, kak so oni mislili, ka je bilau pred dvej gezero lejtami v betlehemski štalici. Zvün deteta, Marije, Jožefa, trej kralov pa živali so vcüjdali eške kakšne lidi, kakšne mojstre iz svoje vesi.
Eden najbole hirešnji betlehem na svejti je v kraji
Trebechovic na Češkom. Naredo ga je Jožef Probost s pomočjo rezbarja Jožefa Kapuciana. V taum betlehemi je 250 figuric, (petdeset sé gible) pa dvej gezero drugi predmetov (drejve, rami, živina).
Po naši vasnicaj so nej tak dugo nazaj ešče tö ojdli betlehemeške. Pojbičke so nesli iz lesa ali papira na-
redjeno betlehemsko štalico, največkrat v obliki cerkve, so moliti popejvali pa prosili dar za maloga Jezuša.
Najlepši dar, ki ga leko damo in dobimo za božič, je lübezen. Ne merimo go preskaupo.
Marijana Sukič
Blajžene božične svetke Vam želimo!
2
Slovenija ima novega predsednika Po desetih letih odhaja Milan Kučan, na njegovo mesto pa prihaja Janez Drnovšek
Da je dobil največ glasov v drugem krogu predsedniških volitev dosedanji premier dr. Janez Drnovšek, ni nikakršno presenečenje v Sloveniji in v svetu. Za presenečenje je poskrbela pravnica Barbara Brezigar že tedaj, ko se je uvrstila v drugi volilni krog in tudi 1. decembra, ko so ji slovenski volilke in volilci namenili kar 44 odstotkov glasov.
Zdaj potekajo postopki, ki bodo pripeljali do imenovanja novega predsednika vlade oziroma mandatarja in do zamenjave predsednika države. Milanu Kučanu se desetletni mandat uradno konča 22. decembra. Ali bo do tedaj Anton Rop izvoljen za novega ministrskega predsednika, pa je odvisno od stranskarskega usklajevanja in manj od tega, ali se bodo koalicijski partnerji dogovorili, kdo bo novi finančni minister. V liberalni demokraciji ta čas o imenih nočejo govoriti, zatrjujejo pa, da bo finančni minister strokovnjak, ki verjetno ne bo član nobene stranke. Potem ko so bili objavljeni rezultati, da je dr. Janez Drnovšek dobil 56 odstotkov glasov, Barbara Brezigar pa 44 odstotkov, so mediji zabeležili izjave osrednjih akterjev predsedniških volitev v Sloveniji,
tudi aktualnega predsednika Milana Kučana, ki je povedal: »Volitve so se izšle, kot sem si sam želel. Zaradi prihodnosti države, zaradi življenja v njej in zaradi preizkušenj, pred
katerimi je. Prepričan sem, daje prav, da se to mesto zaupa človeku, ki ima pri vodenju države izkušnjo, ki ima za seboj s političnim delom dovolj znanja in mu je mogoče zaupati oziroma s katerim je mogoče vzpostaviti z vidika državljanov razmerje zaupanja. Po moji sodbi je prav, da
je na čelu države človek, ki mu je mogoče ne le zaupati, ampak imamo ob njem občutek, da nam zagotavlja varnost. «
Novi predsednik dr. Janez Drnovšek: »Vesel sem, da bom lahko začel, se spoprijel z novim izzivom, z novim delom kot predsednik slovenske države - in da bom pri tem delu lahko uporabil številne bogate izkušnje iz dosedanjega dela, predvsem iz vodenja slovenske vlade... Zdaj se začenja novo obdobje. Slovenija bo začela novo obdobje kot članica Evropske unije in z našim novim soočenjem v svetu se odpirajo številna nova področja, nove naloge, novi izzivi. «
Barbara Brezigar: »Dokazala sem, da se da nekaj doseči tudi s srcem, razumom in iskrenostjo. « Povedala je, da ostaja vrhovna državna tožilka, politiko bo prepustila drugim, ki pa jim je pokazala novo pot. Na vprašanje, ali ni pripravljena prevzeti vloge vodnice, pa je dejala: »Vso svojo energijo in srce sam ponudila ob tej volilni kampanji in s tem je -zaenkrat - zame zadeva zaključena. «
eR
Borut Pahor v Budimpešti
Slovenska parlamentarna delegacija, ki jo vodi predsednik parlamenta Borut Pahor, ter je bila včeraj in danes na obisku v
Budimpešti, se je danes dopoldne srečala s predstavniki porabskih Slovencev. Parlamentarno delegacijo, katere člani so bili Rudolf Petan, predsednik odbora za obrambo, Dorjan Maršič, podpredsednik odbora ter Marija Požonec, mad-
žarska poslanka v slovenski skupščini, je včeraj sprejela predsednica madžarskega parlamenta Katalin Szili ter pred-
sednik odbora za zunanje zadeve. Delegacija se je sestala tudi z ministrom kancelarije, Elemerjem Kiss-em.
Borut Pahor je porabske Slovence, s katerimi se je srečal na slovenskem veleposlaništvu, seznanil z vsebino pogovorov.
Kot je povedal do obiska je prišlo v zelo pomembnem času, kajti obe državi se soočata s podobnimi problemi pri vstopu v Evropsko unijo. Druga tema pogovorov je bil Nato, oz. madžarske izkušnje v Natu, kamor je tudi Slovenija dobila vabilo. Pri manjšinskih vprašanjih je predsenik slovenskega parlamenta na pogovorih izpostavil, da sta obmejni območji, kjer živijo porabski Slovenci in prekmurski Madžari, slabše razviti, demografsko ogroženi, zato bi morali državi za razvijanje teh območij nameniti več sredstev.
Predsednika obeh slovenskih krovnih organizacij sta izpostavila za najbolj pereče probleme položaj narodnostnega šolstva in maternega jezika ter nerešeno financiranje Radia Monošter. Predsednik slovenskega prlamenta je povedal, da so na pogovorih dobili obljubo, da se bo naslednje leto financiranje Radia Monošter sistemsko rešilo.
Javna seja v Somboteli
Slovenska samouprava v Somboteli je 7. decembra mela javno sejo (lakossagi gyules). Guč je biu o programaj samouprave v preminauči štiri lejtaj in o tome, ka bi eške radi delali v naslejdnji lejtaj. Slovenska samouprava in Slovensko društvo Avgust Pavel v Somboteli sta med 1998 in 2002 organizirala vkiiper 58 programov. Od toga je bilau 47 programov v Somboteli. Na Cankovi so bili Sombotelčani oprvim 1999-leta. Od tistoga mau se vsikšo leto srečajo. Gnauk v Somboteli, gnauk na Cankovi. Vsikšo leto so bili Sombotelčani v Porabji. Letos so pa pozvali vse Slovence na Madžarskom v Somboteu na Državno srečanje. V Sloveniji so ojdli vMaribori, naprauški od Prekmurja do maurdjapa na Bledi. V Somboteu, v cerkev svetoga Martina, to dosta prauškarov pride iz Slovenije. Člani slovenskoga društva so vsikder pri slovenskoj meši, prauškarom iz Slovenije pa nutpokažejo Somboteu. Na Karneval Savaria so pozvali ansambel Odpisani s Cankove in Pristavške ščuke.
V naslednji štiri lejtaj bi se tadale radi padašivali s Cankovčani. Vsikšo leto bi radi šli na prauško v Slovenijo in gorpoiskali cerkve svetoga Martina (v Sloveniji ji je 80! ). Radi bi šli domau, v Porabje to. Somboteu in Maribor sta od 1985. leta mau pobrateni mesti (testvervaros). Radi bi pozvali kulturne skupine v Somboteu, v Maribor bi pa pelali sombotelske madžarske skupine. Radi bi pomagali Slovencom in Madžarom v tej varašaj, ka bi se bole spoznali.
Slovenska samouprava dobi peneze iz državnoga proračuna in iz proračuna sombotelske varaške samouprave. Društvo dobi peneze od Zveze Slovencev (gl. Porabje 2002/23), pa prejk natečajov iz Slovenije in Budimpešte. Pri torne, ka smo dobili penaze od Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, je s svojimi priporočilnimi pismi nam pomago predsednik Martin Ropoš, v kuratorij i sklada v Budimpešti pa podpiro naše natečaje podpredsednik Feri Kranjec. V štiri lejtaj smo dobili za programe vsevküper 1. 600. 000 forintov. Največ penez pa smo dobili za slovensko ižo v skanzeni. Za lejs je dala Državna slovenska samouprava 1. 500. 000 forintov, za strejo pa Slovenija 2. 500. 000 forintov.
Za pomauč se v imeni Slovencov v Somboteli, v Porabji in po cejlom Madžarskom vsejm vkiiper lepau zavalimo in vsikšoma želejmo blajžene božične svetke in srečno nauvo leto 2003!
Marija Kozar predsednica Slovenske samouprave v Somboteli Posnetek: Franček Mukič
Na javni seji je navzoča bila tudi delegacija s Cankove: nauvi župan cankovške občine Drago Vogrinčič (v sredini), direktorica OS Hilda Vogrinčič in profesorici Lidija Benko pa Lidija Skotnik.
Porabje, 18. decembra 2002
3
Ljubljana: 18. knjižni sejem
Največja knjigarna v Sloveniji tudi z novo knjigo iz Pomurja
Za 18. knjižni sejem je bilo večkrat REČENO, DA JE NAJVEČJA knjigama v Sloveniji. Knjige sta predstavili 102 založbi iz Slovenije, zamejstva in iz Zvezne republike Jugoslavije. Na knjižnih policah naj bi bilo okoli 4 tisoč knjig, ki so izšle med lanskim in letošnjim sejmom.
Obisk knjižnega sejma je prijetno doživetje za tiste, ki želijo videti nove knjige, se srečati in pokramljati z znanci in prijatelji, spremljati novinarske konference posameznih založb in se udeleževati razprav o knjigah in knjižničarstvu. Tudi letos je bil knjižni sejem dobro obiskan, na vabilo na otvoritev pa so v Strokovnem združenju založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije zapisali: »Rabim knjigo, rabiš knjigo, rabimo knjigo. Zato ne išči po spletu, ampak poglej raje tja, kjer je že vse natisnjeno! To je Cankarjev dom. «
Med pomembne dogodke sodijo novinarske konference, na katerih založbe predstavljajo knjižne novosti.
Spremljal sem dve in nato med prvimi prelistal sveže natisnjen roman treh pomurskih avtorjev.
Novinarsko konferenco sta pripravili Mariborska knjižnica in revija Otrok in knjiga. Urednica Darka Tancer Kajnih se je pogovarjala z Matjažem Pikalom, letošnjim dobitnikom nagrade večernica za Lužo, najboljše mladinsko literarno delo v lanskem letu. Knjiga je izšla pri Prešernovi družbi. »Jaz pravim, da so to zgodbe za otroke. Ali pa, da je Luža otroški roman, saj se zgodbe na koncu povežejo v
celoto, dobijo skupni epilog, « pojasni Matjaž Pikalo in doda, da je »knjiga preprosto uspela«. Kakor je uspela lanska večernica Feriju Lainščku za Mislice, pravljice iz sveta med Rabo in Muro. Ob ponatisih so pravljice izšle tudi na
zgoščenkah v interpretaciji Vesne Racman Radovanovič in z glasbeno spremljavo Mlade beltinške bande. Na novinarski konferenci so predstavili vsebino 2. številke časopisa Bralne značke, ki prinaša tudi kratko predstavitev bralne značke v Porabju.
Knjižni dar 2003 in monografijo Slovenija brez meja je predstavila Mohorjeva družba iz Celovca, ki je letos
izdala kar 50 knjig. Ponudili so Koledar s poudarkom na kulturnih in verskih dogodkih, do besede so prišli tudi zgodovinarji, koroški slovenski pisatelji in umetniki ter Slovenci, ki živijo po svetu. Pratika je knjižica za mlado
in staro, v njej so zanimivosti s Koroške in precej humorja. V založbi so ponosni na delo za najmlajše bralce Po pravljičnih stezah pisatelja Nika Kuppra, z ilustracijami Mojce Cerjak. V 59. zvezku Družinskih večernic so objavili roman Marianne Gruber Zatišje v prevodu Andree Haberl-Zemljič. Avtorica romana je živela na Gradiščanskem, Zatišje pa je njen tretji roman, ki se dogaja poleti, pa ni poletni roman - za osebje in kuliso služijo pokrajina in prebivalci cvetoče turistične vasi ob jezeru na Koroškem; pred nami pa ni domovinski roman, kajti že po nekaj straneh beremo »Marijino truplo je ležalo v podrastja, zraven poti po nasipu vzdolž trsja, « kmalu nato pa: »Nekaj manj kot eno uro kasneje je prispela komisija za umore. «
Posebno pozornost zasluži monografija Slovenija brez meja, avtorja teksta dr. Andreja Capudra in fotografa
Bogdana Kladnika. »Napisati monografijo Slovenije je poseben izziv, ker že imamo nekaj dobrih knjig, denimo dr. Matjaža Kmecla. Odločil sem se za zgodbo o Sloveniji brez meja tudi zato, ker četrtina Slovencev ne živi v domovini, in tekst razdelil na dva dela, Iz roda v rod duh išče pot in Hodil po zemlji sem naši, in sicer od kamene dobe do Milana Kučana. Za pogled v posamezna območja sem uporabil tekste tamkajšnjih pisateljev, tako denimo za Prekmurje Miška Kranjca, « je povedal dr. Andrej Capuder, prvi kulturni minister v samostojni Sloveniji in redni univerzitetni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tako pisec besedila kot
urednik založbe sta poudarila izostren pogled skozi aparat fotografa Bogdana Kladnika. V Sloveniji brez meja so tudi opisi zamejstva. Porabju je namenjen kratek tekst, kar ni očitek, ampak velja pripomba, da so informacije zastarele. Ker je bilo natisnjenih le 10 izvodov za Knjižni sejem, se bom k vsebini monografije nemara vrnil še kdaj, če mi založba pošlje recenzijski izvod knjige.
Na razstavnem prostoru Mohorjeve iz Celovca je bila prvič predstavljena pričakovana knjiga treh mladih pomurskih avtorjev Štefana Kardoša, Norme Bale in Roberta Titana Felixa pod naslovom Sekstant. Knjiga je izšla v zbirki Sopotja in v sozaložništvu Podjetja za promocijo kulture Franc-Franc v Murski Soboti in Študentske založbe Litera Maribor, urednik je Milan Vincetič, oprema pa delo Andreja Glažarja. Avtorji uvodoma nagovorijo bralce: »Seveda se vsi strinjamo, da je pričujoča pripoved povsem izmišljena in je vsaka podobnost z resničnimi osebami in pripetljaji zgolj naključna... « v Uredniški opombi pa: »Sekstant je roman o tridesetletnikih Valentinu, Halki in Eriku, ki se srečajo v Salonu, klubsko-gostilniškem prostoru v panonskem podeželskem mestecu. « Štefan Kardoš je svoj tekst naslovil z Zdrs, Norma Bale s 5, Robert Titan Felix pa s Karin in sestre. Sekstant je izzivalen literarni triptih mladih slovenskih avtorjev, ki imajo za sabo različno književno ustvarjalno pot: če sodi Štefan Kardoš med pisce z manj objavami, ima Robert Titan Felix 5 samostojnih knjig, Norma Bale pa je s sodelovanjem v revijah in literarnih almanahih nekje vmes. Za vse tri, stilsko sicer različne tekste, je vtis enak: o pričujoči knjigi in njihovi bodoči ustvarjalnosti bomo zagotovo še slišali in brali.
Prispevek in slika: eR
Pogled Norme Bale, ko skupaj s Ferijem Lainščkom na Knjižnem sejmu listata ravnokar natisnjeno knjigo Sekstant, nam razkriva avtoričino zadovoljstvo, ob uresničitvi literarnega projekta treh mladih avtorjev iz Pomurja. Nič manj navdušen ni bil tudi književnik Feri Lainšček, tokrat v vlogi založnika.
Porabje, 18. decembra 2002
4
Pregled kulturne dejavnosti v letu 2002
Poročilo od štiriletnoga dela Slovenske zveze piše od dela Zveze v letošnjom leti tü Döjn tak brodim, ka je potrejbno malo bola podraubnoma dati račun o tejm, ka vse
se je godilo letos na kulturnom področji, če je že glavni profil Zveze kulturna dejavnost.
Zveza je letos organizirala 19 vekši programov, prireditev. Tau so bili Slovenski kulturni praznik s premiero nauve igre lutkovne skupine OŠ Gornji Senik pa gledališke držine Nindrik-Indrik, Slovenski ples, na sterom je igro ansambel Šarm iz Slovenije, vmes nas je pa zabavo ansambel Vrtenek z Goričkoga, Dan žena, na steri svetek so se posaba pripravlali moški MePZ Avgust Pavel pa Laci Korpič s svojo „najbaugšo padaškinjov” harmonikov, naj vse navzauče ženske s posebno lejpimi pesmimi leko pozdravo, Porabski dnevi z vaškimi igrami pa z veselicov na Gorenjom Seniki, s koncertom ljubljanski madrigalistov v Szombathelyi, Monoštri pa z malim nogometom v Števanovci, Srečanje Porabski kulturni skupin, gde so števanovske pa varaške ljudske pevke predstavile kasete pa z božičnom pesmi pozdravile svetke. Za vse tau je pripravila Marije Rituper, Miki Roš pa se je pa pripravo s svojimi žmanimi pripovejsti.
Par prireditev smo meli vküper z drügimi organizacijami. V organizaciji Svetovnega slovenskoga kongresa pa Zveze smo meli Porabski den v Ljubljani, gde je pou-
darek programa biu na živi Porabski slovenski rejči, zatau so bili pozvani lutkami seničke šaule, varaška gledališka skupina pa Laci Korpič z ženskim kvartetom, steri so s svojimi pesmimi pričarali porabsko razpoloženje, Marija Kozar je pa nut pokazala na razstavi etnološke vrejdnosti, erbijo. Slovensko kulturno drüštvo Avgust Pavel, Slovenska zveza pa Državna slovenska samouprava so vtjüper pripravili II. srečanje Porabski Slovencov, s tejm poskrbeli za tau, naj se Porabski Slovenci s cejloga rosaga leko srečajo tisti den, gda se je prejk dala slovenska pavarska hiša v Szombathelyi. Slovenska samouprava v Sakalovci pa Zveza sta velki svetek pripravili v Sakalovci v počastitev 5-lejtnoga dela sakalauvske folklorne skupine. S slovensko samoupravov v Slovenskoj vesi smo meli dvakrat gledališki večer, gda so si domanji lidge v lejpom števili leko poglednili gledališki igri števanovske pa Varaške gledališke skupine. V Sakalovci je tü s pomočjauv slovenske samouprave leko gorastanila skupina Nindrik-Indrik, Števanovska gledališka skupina se
pa na začetki drögoga leta leko nota pokaže. Radi smo bili, ka so gospaud Ferenc Merkli z veseldjom vzeli, ka do Varaške ženske božični koncert mele v sakalauvskoj
cerkvi.
9 razstav se je odprlo v Slovenskom daumi, gde so si obiskovalci leko poglednili čüdovite slike, kipe umetnikov iz Slovenije pa z Vogrskoga. Pri organizirali razstav so nam bili na najvekšo pomauč likovna sekcija Društva upokojencev v Murski Soboti, Drüštvo upokojencev v Ptuji pa Galerija Lendavi S pomočtjauv Ferija Geriča, direktora lendavske galerije, smo letos meli I. likovno kolonijo (művésztelep) v Monoštri, gde je sedem umetnikov (med njimi Jožef Gye-ček z Monoštra) ustvarjalo slike, stere smo vöpostavili
na ogled v novembri. Zadnja razstava se odpre 20. decembra iz božični okraskov. Na otvoritvi razstav furt leko ravnamo na Varaške penzioniste, ki so člani Društva Porabski penzionistov, zatau se njim ob tej priliki tü iz srca zahvalimo. Radi bi bili, če bi si izmed naši lidi dosta več privauščilo pogledniti te čüdovite razstave, stere nam z lepoto leko pomirijo, olepšajo düšni svejt.
Kašakoli organizacija se obrne na nas za pomauč pri organizirali svoji prireditev, smo furt kreda, leko je tau slovenska, vogrska ali romska, leko je tau v Porabji ali od Szombathelya do Mosonmagyaróvára do Budimpešte ali je leko društvo v Sloveniji. Cilj, namen vsakše prireditve je, naj se Slovenci Srečamo med seov, naj drüge narodnosti tü leko spoznajo porab-
sko kulturo, naj se v Sloveniji pa na Vogrskom vseposedik vej, ka gde pa kak živemo, kaše vrejdnosti mamo. Drügo je pa tau, ka ranč nastopi dajo največ energije, volo skupinam za delo. Tisti občutek, gda občinsivo, publika tak ploska, ka vse štrmi, gda se furt vseposedik z dobrimi lidami srečamo, gda se gostitelji tak vrtijo kaulek nastopajoči kak ringišpil, gda leko spoznana lejpe pokrajine tak doma kak v Sloveniji, samo tisti leko poznamo, steri staupimo na oder.
Letos v okviri Slovenske zveze dela 9 odrasli skupin pa 4 mlašeče. Te skupine gor drži
več kak 100 aktivistom med sterimi nisterni štja v dvauji pa trauji skupinaj delajo. Odrasle skupine so mele do konca leta vsevküper 92 nastopov, s toga v Sloveniji 43, na Vogrskom pa 49. Mejšani pevski zbor Avgust Pavel Gorenji Senik 14, FS Gorenji Senik 6, Ijudski pevci Gorenji Senik 2, FS Sakalovci 8, Laci Korpič z ženskim kvartetom 13, Varaške ženske 13, števanovske ženske 13, Števanovska gledališka skupina 9 pa gledališka držina Nindrik-Indrik 14. Mlašeče skupine so mele 16 nastopov, lutkovna skupina OŠ Gornji Senik 7, FS Gornji Senik 7, pevski zbor OŠ Števanovci 3, plesna skupina OŠ Števanovci 4.
Na mednarodni (nenízetközi) prireditvaj je biu MePZ Avgust Pavel v Tabori slovenskih pevskih zborov v Šentvidi pri Stični letos trideset«:, na prireditvi Pesem ne pozna meja v Braniku v Sloveniji pa šestič. Na občinske revije v Murski Soboti sta se letos samo dvej skupini zglasili, lutkovna pa varaška gledališka skupina, obadvej skupini sta biti odabrani za medobčinsko gledališko-lutkovno revijo.
Kak se vidi s prejšnji podatkov, skupine se cejlo leto majo pripravlati na različne programe. Zatau so pa potrejbno redne vaje za vsakšo skupino. Ne šte se, če peče sonce, če se dež lejva, se snejg sipava, se poti tak čuskajo, ka po štiraj trbej titi ali je veltji svetek v držini, aktivista mentorji morajo titi na probe ali kam gor staupi. Za požrtvovalno delo se lepau zahvalimo Vsejm aktivistom, mentorom pa vodjam skupin. Po imeni sé želimo zahvaliti mentorom, oni so: Marija Trifus, Marija Rituper, Elizabeta Kovač, Vera Gašpar, Miki Roš, Laci Korpič, Alojz Hanžek, Andraž Sukič, Laci Kovač, Ibolya Neubauer, Ildiko Dončec Treiber, Eva Kukor, Marijana Takač. Želimo Vam blajžene svetke, srečno, veselo nauvo leto v držini pa dosta uspešni nastopov.
Klara Fodor Sekretarka Zveze
Sakalovska folklorna skupina je svetila 5. obletnico delovanja.
Na srečanji porabskih Slovencev v Somboteli se je prejkdala slovenska iža v muzeji na prostem.
Porabje, 18. decembra 2002
5
Slovenska pesem in gledališka igra v Budimpešti
Kot je tradicija, je Slovenska manjšinska samouprava 18. okrožja v Budimpešti tudi letos priredila pred božičnimi prazniki kulturni program, ka-
terega so se udeležili Slovenci, ki živijo v našem okraju, naši madžarski prijatelji in tudi prijatelji druge narodnosti. Prišli so tudi Slovenci, ki živijo drugod po Budimpešti.
V programu 30. novembra so nastopile ljudske pevke iz Števanovcev, ki so lani praznovale deseto obletnico delovanja, osem let jih pa vodi Marija Rituper, glasbena pedagoginja
iz Murske Sobote. Tudi lani so nas števanovske ženske razveselile s svojim nastopom, letos so se predstavile z novim programom, ki so ga naštudirale
od lani. Večino pesmi smo poznali tudi mi. Praznično razpoloženje so pričarale z božičnimi pesmimi, na koncu so zapele tudi Sveto noč.
Nastopu števanovskih ljudskih pevk je sledila tamkajšnja dramska skupina. Avtorica teksta Irena Barber je pred nastopom v obeh jezikih seznanila publiko z vsebino igre, tako so nastopu lahko sledili tudi neslo-
venci. Igra Tau je nej istina nas popelje v vaški svet.
Tudi sam se spomnim, da so mi starejši pripovedovali, da nekoč ni bilo važno, če se mlada
imata rada, le da je posestvo postalo večje. Tudi za čenče vaščanov se niso zmenili.
V igri vidimo novejšo inačico te teme. Podeželski starši se najprej ne strinjajo s tem, da bi se njihov sin poročil z veliko starejšo žensko iz mesta, toda ko zvejo, da je sinova izvoljenka zelo bogata, jih ne zanimajo niti čenče po vasi, želijo, da bi se »mlada« čimprej poročila.
Člani gledališke skupine so igrali zelo zavzeto in spretno, ob njihovi igri smo se zdravo nasmejali.
Prireditev je bila nekaj dni pred Miklavžem, otroke smo obdarili s sladkarijami, za ka-
tere sta poskrbeli Državna in naša slovenska samouprava. Nastopajičim se je zahvalil Ferenc Kranjec, predsednik slovenske samouprave. Izrazil je veselje, da so od daleč prišli k nam in nam prinesli slovenske pesmi iz rojstne pokrajine ter živo slovensko govorico, ki je ne slišimo in - zaradi mešanih zakonov - niti ne govorimo vsak dan. Vemo, da člani kulturnih skupin žrtvujejo veliko prostega časa, da naštudirajo kakšno igro, se naučijo pesmi,
gledalci se jim pa lahko zahvalimo le z aplavzom. »Ženskam iz Števanovcev želimo, da bi se naučile še veliko lepih porabskih pesmi, gospe Ireni Barber pa, da bi našla veliko tem, ki so značilne za po-
rabske Slovence in jih lahko števanovska amaterska gledališka skupina predstavi tudi med Slovenci, ki živijo daleč od Porabja. « je zaključil svoj govor predsednik Kranjec.
Vsem nastopajočim se zahvaljujemo za prijetno popoldne, Javnemu skladu za narodne in etnične manjšine ter Državni slovenski samoupravi pa za finančno podporo.
Jože Karba podpredsednik
Ljudske pevke iz Števanovcev.
Gledališka skupina je zaigrala komedijo Tau je nej istina.

Galerija Lendava že več kot trideset let organizira mednarodne likovne kolonije na lendavskem gradu, katere so se uveljavile kot priznana srečanja umetnikov in kritikov iz različnih koncev Evrope.
S svojimi izkušnjami je Galerija oz. njen direktor Franc Gerič podprl podobna prizadevanja v Monoštru, kjer se je leta 1999 ustanovil kiparski simpozij. Prvega so se udeležili umetnika iz Madžarske (Andras Tornay, Zoltan Pal) in kipar Metod Frlic iz Slovenije. »Sad« prvega kiparskega simpozija sta dve skulpturi, prva, ki je bila postavljena v počastitev madžarskega milenija, pozdravi vse tiste, ki prihajajo v mesto iz smeri Rabafiizesa. Drugi kip, ki ga je ustvaril Metod Frlic, je postavljen na dvorišču Slovenskega kulturno-informativnega centra in je posvečen sončnemu mrku, ki smo ga doživeli prav tisto poletje.
Prvemu kiparskemu simpoziju je letos poleti sledila prva slikarska kolonija v Monoštru,
katere se je udeležilo sedem umetnikov, štirje iz Slovenije (Endre Gonter, Igor Banfi, Dubravko Baumgartner in Metod Frlic) in trije z Madžarske (Laszlo Nemes, Imre Nagy in Jožef Gyeček).
Razstava slik, ustvarjenih na koloniji v Monoštru, je bila odprta 29. novembra v Slovenskem domu v Monoštru. Otvoritve so se udeležili veleposlanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer, generalni konzul v Monoštru dr. Zlatko
Muršec in državna podsekretarka Ministrstva za kulturo gospa Milena Domjan.
Za strokovno predstavitev razstavljenih slik je poskrbela umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan.
»Slikarje so v veliki meri navdihnili kraji, v katerih so bivali... Gönterjeva pokrajina je neobljudena, le ostanki opuščenih ognjev pričajo o njeni poseljenosti z zgolj občasnimi obiski večnih nomadov. Dubravka Baumgartnerja pa nasprotno zanimajo prav materialne in duhovne sledi ljudi, ki te kraje naseljujejo. Iz elementov njihove bivanjske kulture je uspel ustvariti svet predmetov, kakršni so denimo stara petrolejka, okna ali vetrnica, namenjeni vsakdanji uporabi, a kljub temu izdelani z občutljivostjo in skromno dekoracijo... Igor Banfi v svojih slikah, ki so včasih izjemno velikih formatov, sicer ohranja okraste in rjave barve zemlje, a v osnovi prevladujejo beline in sivine, ki jih v neštetih odtenkih z ži-
vahno gesto nanaša na platno.
Laszlo Nemes je pravi umetnik »z meje«, saj prihaja z Madžarske, že nekaj let pa kot likovni pedagog biva tudi v Lendavi.... med vse bolj abstraktne, vehementno poslikane površine vnaša stilizirane portrete, ki so prevzeli vlogo celotne interpretacije njegovih slik.
Jožef Gyeček barvo pojmuje v celotnem razponu njenih možnosti in tako bolj s plastenjem in oblikami, kakor z risbo ustvarja izrazito metaforične podobe celovitih posameznikovih zaznav v določenem prostoru.
Nemara najbolj oddaljen od prvotnega motiva je madžarski slikar Imre Nagy, saj so njegove podobe predvsem prostor simbolov in celo metafizično učinkujočih svetov naše podzavesti. «
Razstava v Slovenskem kulturno-informativnem centru je na ogled do konca leta.
Marijana Sukič
Na otvoritvi razstave: Andrej Gerenčer (z desne), veleposlanik R Slovenije v Budimpešti, umetniki Endre Gonter, Imre Nagy, Dubravko Baumgartner in Jožef Gyeček.
Porabje, 1 8. decembra 2002
6
Spoznavajmo sosede
Občina Moravske Toplice
Turizem, kmetijstvo in kultura
Moravskotopliška občina je ena večjih v Pomurju. Razprostira se na 144 km2 in
ima nekaj manj kot 6200 prebivalcev, ki živijo v 28 vaseh: Andrejci, Berkovci, Bogojina, Bukovnica, Čikečka vas, Filovci, Fokovci, Ivanci, Ivanjševci, Ivanovci, Kančevci, Krnci, Lončarovci, Lukačevci, Martjanci, Mlajtinci, Moravske Toplice, Motvarjevci, Noršinci, Pordašinci, Prosenjakovci, Ratkovci, Sebeborci, Selo, Središče, Suhi Vrh, Tešanovci in Vučja Gomila. Prosenjakovci in nekatere okoliške vasi spadajo v narodnostno mešano območje, v katerem živijo tako Slovenci kot pripadniki madžarske narodne skupnosti, ki imajo v občinskem svetu dva svetnika, ki ju volijo sami.
V občini si podajajo roko različnosti, saj se v njo povezujejo tako vasi na goričkem kot na ravninskem delu Prekmurja. Sedež občine je v Moravskih Toplicah, kraju, ki je najbolj turističen v Prekmurju, saj kot že ime pove, v njem deluje zdravilišče, ki se je v zadnjih letih zelo razvilo in razširilo svojo ponudbo. Od poletja 2000 deluje nov bazenski kompleks Terme 3000. Gre za moderni vodno-rekreacijski center, s katerim so se vodne površine v zdravilišču povečale na 5000 m2. Ponudba zdravilišča je od lanskega decembra bogatejša za Casino 3000, veliko površin je namenjenih športu in rekreaciji, med
drugim imajo tudi igrišče za golf.
Poleg turizma, ki je torej glavna gospodarska panoga, se veliko ljudi klub težavam še vedno ukvarja s kmetijstvom. V občini, ki je bila ustanovljena 1. januarja 1995, pa veliko pozornost namenjajo tudi kulturi. V Selu stoji rotunda Svetega Nikolaja, cerkev okrogle oblike, zgrajena v 13. stoletju. Gre za enega najpomembnejših spomenikov romanske arhitekture v Sloveniji. Pred kratkim je občinski Turistično-informativni center v bližini cerkvice odprl informativno pisarno. Sicer pa so zanimivi
za ogled še drugi objekti, kot sta gotska cerkev z Akvilovimi freskami v Martjancih in Plečnikova cerkev v Bogojini. V Tešanovcih in Filovcih pa še najdete kakšnega lončarja.
V skoraj osmih letih delovanja so v občini asfaltirali kilometre in kilometre cest, v nižinskem delu so začeli z izgradnjo kanalizacijskega omrežja, s čimer bodo nadaljevali tudi v prihodnje. Urediti pa morajo tudi oskrbo s pitno vodo.
Občina Gornji Petrovci Uspešni nogometaši Občina Gornji Petrovci, v kateri živi približno 2200 prebivalcev, povezuje štirinajst goričkih vasi: Adrijanci, Boreča, Gornji Petrovci, Košarovci, Križevci, Kukeč, Lucova, Martinje, Neradnovci, Panovci, Peskovci, Stanjevci, Šulici in Ženavlje. Pretežni del prebivalstva se še vedno ukvarja in preživlja s kmetijstvom, čeprav le-to iz leta v leto upada. Tudi z gospodarstvom ni veli-
ko bolje. Obrat soboškega tekstilnega podjetja Mura, v katerem je bilo zaposlenih 220 delavcev, je v začetku letošnjega leta zaprl svoja vrata, delavci pa se zdaj vozijo na delo v matično tovarno v Mursko Soboto. V bli-
žini Gornjih Petrovec se nahaja piščančja farma, gojišče Kompas, v občini pa deluje tudi približno 30 obrtnikov oziroma samostojnih podjetnikov, ki zaposlujejo le manjše število delavcev. V Gornjih Petrovcih imajo lepo urejeno osnovno šolo. To dokazuje tudi priznanje, ki so si ga letos prislužili na ocenjevanju v okviru projekta Turistične zveze Slovenije: Moja dežela - lepa in gostoljubna. V kategoriji osnovnih šol iz vse Slovenije so namreč zmagah. Pohvalijo se lahko tudi s svetovnim rekorderjem Jožetom Vöröšem, ki je leta 1994 na tri metre visokem monociklu v sedmih urah in 21 minutah prevozil dobrih 50 kilometrov in se s tem dosežkom
vpisal v Guinessovo knjigo rekordov. Letos poleti pa je Voiroš z monociklom v desetih dneh prevozil 600 kilometrov, od Portoroža do domače občine oziroma kraja Neradnovci.
Občina Gornji Petrovci je v skoraj osmih letih delovanja opravila veliko dela. Ob ustanovitvi so podedovali zelo slabo razvito komunalno infrastrukturo. Od leta 1995 do 1999 so posodobili več kot 17 km občinskih cest, več kot 15 km vaških cest in obnovili več kot 10 km gozdnih cest. Ob obnovljeni šoli, številnih vaško-gasilskih domovih in drugih
komunalnih objektih so v občini ponosni tudi na sodoben športni center v Križevcih, kjer se po novem igra drugoligaški nogomet. V sezoni 2001/2002 je namreč članska ekipa nogometnega kluba Križevci osvojila prvo mesto v tretji državni ligi vzhod. Po končanem jesenskem delu tekmovanja v dru-
gi ligi pa so na zelo dobrem petem mestu (med 14 ekipami).
Nogometnemu klubu predseduje župan Franc Šlihthu-ber, ki se lahko pohvali, da je bil izvoljen z 92-odstotno podporo volilcev, in to že v prvem krogu letošnjih lokalnih volitev. Po njegovih besedah jim dela v občini ne bo zmanjkalo, saj bo potrebno poskrbeti za oskrbo s pitno vodo in izgraditi vodovodno omrežje, nadaljevali bodo z asfaltiranjem cest in postorili še marsikaj drugega.
Silva Eory Posnetki: Nataša Juhnov
Župan občine Moravske Toplice Franč Cipot.
Župan občine Gornji Petrovci Franc Slihthuber.
»Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skupnosti. Stališča izražena v tem dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti«
Porabje, 18. decembra 2002
7
Oreji, goščice, rauže, dobra vola pa pride
5. decembra so slejdjen program organizirali za tau leto člani drüštva za lepšo ves v Števanovci. Bili so tam od dva lejta staroga deteta cejlak do sedemdeset lejt stari lidi. Kak sam notra na dvera staupo, včasin sam prdeno, ka nika diši. Sprvuga sam nej vedo, ka je tau. Sledkar, gda sam že malo kaulek pogledno, te
sam vido, ka v ednom velkom piskri vino küjejo pa tisto tak diši. Sploj veselo lüstvo sam vido tam pa nej samo zato, ka so vino pili. Mlajši so oreje trli, moški so oreje pucali, ženske so pa goščice lüpale pa rauže redle iz papira.
Na fudi je pa »Bazar« igro, naj ešče baukše volau dobijo. Zdaj se že vidi, ka je trbelo pa je dobra, ka je tau drüštvo nastalo v Števanovci.
Na programe vsigdar več lüstva pride vküp, tau pomeni, ka trbej tau drüštvo.
• Tau je slejdjen program tau leto? pitam predsednika drüštva, Lacina Kovača. »Tau leto je tau slejdjen program, dapa tau zimau ešče enkrat vküppridemo, 12. januara. Te mo perdje čejsali. Zdaj eden keden nazaj smo pa adventske vejnce redli. «
• Kakšne programe mate ešče na drügo leto?
»Tau ešče stalno ne vejm, zato ka na drügo leto smo programe ešče nej vküppostavili. Dapa tak vejm, če se posrečo te mo apriliša nastalo gratali, zato ka so prvin tö tašoga reda tau delali. Tak po indašnjom štjemo delati, zato pa v lucné štjemo nositi nas-
talo kak gnauk svejta.
Na fašenek tö nika štjemo naprajti, dapa stalno ešče ne vejm. Borovo gostüvanje nej, zato ka smo tak čüli, ka v Varaši baude. Tisto bi pa nej dobra bilau, če bi eden den v dvej mesti bilau. Dapa mi zato škemo gnauk naprajti, če k leta nej, te drügo leto. Iz Čöpenec prejk bi baur vlekli es v
Števanovce. S tejm bi simbolično pokazali, ka meja več nej »meja« med rosagami. Škemo gnauk naprajti edne koline (zabadanje) tü v centri vesi, gde bi cejla ves vküpprišle«
•	Odkec spravlate pejneze na programe, zato ka vejmo, brezi tauga ne more program naprajti.
»Drüštvo od samouprave sploj malo pejnez dobi. Ka pejneze mamo, tau je vse iz natečajov. Na te programe smo dobili stau gezero forintov, tau nej malo, dapa zato Pogledniti moramo vsak filer, kama dejamo, naj na vse dojde. «
•	Kelko članov ma Zdaj drüštvo?
»Kaulak šestdeset članov mamo. Tau Zdaj stalno ne vejm prajti, zato ka samo tisti je leko član, Sto na leto djezerko notraplača. Iz tauga tjöjpimo papir, ka za rauže trbej ali če vejnec redimo, te k tistoma, dapa dja tak mislim, ka tisti član, Sto tau djezerko notraplača, on s tauga štirikrat-petkrat več aska ma. S tejm ne mislim na pejneze. «
•	Iz kakšne generacije so člani društva?
»Mejšano. Od mladoga do starejšoga, vsakši. Dostakrat tak pridejo, ka babica pa njen vnuk tak prideta, ka se za rokau držijo. Tau je dobra, zato ka mladi etak ne pozabijo te stare navade pa volau dobijo, ka do oni tau tadala delali. Najbaukšo je v tejm tau, ka lüstvo malo vküppride, leko pripovejdajo eden z drügim. Zato ka gnesden vsakši samo bažej. Pomalek de tak, ka človek več za sauseda nede emo čas, ka bi se pogučavo. «
•	Pri najlepšom stauli Šumistji Iluš sedijo. Cejli Sto je puni z lejpimi raužami, edna lepšo kak druga. Gde ste se vi navčili rauže redti iz papira?
»Moja mati je prvin dosta rauž redla pa te od nje sam se navčila. Samo potistim eden čas sam nej redla pa sam pozabila. Tistoga reda je niške nej s tejm delo. Gnauk so ma nanje vzeli, naj dem v šaulo mlajšom pokazat, kak trbej rauže redti. Te sam se dja tü znauva mogla včiti. V Sakalauvce sam odla pa tam sam
se včila. Prvin je lüstvo nej pozabilo, zato ka so na leto Večkrat redli papirne rauže. Te so vejnci vse iz papira bili. Zdaj gda že veča pejnaz dje, Zdaj je že vsakši tjipöjva. Zato pa vsakši pozabo. «
• Kelko fele rauž vejte redti? »Nej sam je vse vküpštejla, dapa dosta djesta taši, stere se ešče dja tü včim. Tü vidim nika, tam Vidim nika pa te
domau dem pa dja tü probam naprajti. Če nas pa več vküppride, steri rauže redimo, te eden dragomi kažemo, če stoj kaj ne vej. «
• Zdaj če bi vam v rokau dau edno tašo raužo, ka ste ešče vi nej redli, kak bi vcujstanili redti?
»Tak ka bi go rancpaubrala pa bi gledala, kak je vküpzasükana. Ovak tau nede. Prva bi se ešče gvüšno nej najbaukše posrečila, dapa draga bi že baukša bila. Dostakrat je pa tak, ka Sama od sebe vönajdem, kak leko, povejmo, edno vijolico naprajti. Tašuga reda človek dočas süče pa süče papir, ka nejma raužino formo. «
•	Kak dugo stoji edna taša rauža?
»Če je nej na sonci, te dugo, dapa ovak brž farbo zgibi. «
•	Na konci staula med ženami Joška Merkli sedijo pa oreje pucajo. Kak ste vi do tauga Prišli, ka oreje pucate? Vejpa tau nej moško delo. »Tau nej moško delo, dja bi raj goščice löjpo, samo ka sam malo zamöjdo. Etak so pa goščice žene taprijala, name so pa es ličile na oreje, na te tjitjeo. Dja
se zdaj toj moram mantrati s tejm, ka do one na božične svetke pelde. Samo tau ne vejm, če dja iz tauga dobim ali nej. Pa vidiš, kak delam? Vse sam motjer, najbola mi je pa djezik motjer, « se smejejo pa velkoga vdarijo na orej.
K. Holec
Ženske so lüpale goščice...
... pojbičke so trli oreje.
»Ne vejm, če dobim iz orejovoga pokaraja, « se smejejo Joška bači.
Šumistji Iluš pa njegva rauža.
Porabje, 18. decembra 2002
8
Držina, stero lübezen vküpdrži
Že več kak dvej gezero lejt svetimo božič, kak decaj šegau mamo povedati, čakamo maloga Jezuša. Deca je ta, stera s čistim srcom eške nedužno čaka, ka de se godilo. Pa gda gor zrastemo, se do konca živlenja spominjamo na lejpe svetke, gda smo kak mlajši čakali minuto, gda Jezuš pride. Pravi svetek človek samo v držini leko dožive. Z decov. Pa če so vse menkši, vse lepši je te svetek.
V Porabji so inda svejta tü bile velke držine, dosta dece. Mladi so vküp živeli s starimi. Gnes je že vse menja tisti držin, gde več mlajšov majo kak ednoga ali dva. Ranč zatok sam pa gor poiskala v Sakalauvci edno držino, gde so meli pet dece pa ta deca je že odrasla, Prišli so vnuki pa pravnuk tü. Tau je držina Vajda, vert Joška pa njegva žena Margit.
•	Margit, ti si Zdaj že prababica. Kak velka je taša držina?
»Miva z možom mava štiri sina pa edno čerko, oni majo vsevküp 13 mlajšov, tau so naši vnuki pa mamo ednoga pravnuka, maloga Bencena tü. «
•	Že sploj dugo se poznamo, tak se spominjam, ka sta vüva obadva z velke držine bila. Joška, kelko je vas bilau?
»Obadva sva iz takše držine, gde je bilau štiri-štiri mlajšov. Tak, ka dobra vejmo, ka je vekša držina, ka znamenüje meti brate ali sestre. « »Mladiva sva se oženila, « pravi Margit, »pa te tak eden za drugim so se narodili mlajši. Devet lejt sva bila pri Joškana starišej pa morem povedati, tisto so tö lejpa lejta bila. Njegvi starištje so sploj dobri bili za nas, za deco, vej se je pa vse pet v tisto hišo narodilo. Pa gda sam s tretjim detetom kusta bila, so Joškana eške k sodakom potegnili, tak ka je 4 mejsace nej bijo doma. Te so mi tö njegvi starištje bili na pomoč. Pa te smo začnili 1965. leta - gda sam s petim kusta bila - hišo zidati. Vö smo zrasli stari ram. Na kredit (kölcsön) smo ranč te nej
mogli pejnaze vzeti. Iz svoje moči, s trdi delom smo si zozidali ram. Nigdar ne pozabim, gda so majster Časar zi-
dar tü delali pa sam že sploj prauto konca bila, sam cigeo gor davala, so prajli, ka ali tak njam tau delo ali do oni šli domau. Ne morajo gledati, ka tak kusta ešče itak delam. Nika mi je nej bilau. Zdravo dejte sam rodila. «
»Tistoga ipa smo se sploj mogli vküp brati, « pravi Joška. »Delat sam ojdo pa te sam doma očej pa materi na gazdiji tü mogo pomagati. Rano v štrtoj vöri sam išo kosit z očom, na šesto vöro pa delat pa skurok do večera sam austo na delovnom mesti, v gauški sam delo. «
• Pet dece gor zraniti, šolarivati je nej špila bila, ge tak mislim. Tak vejm, ka se je vsakši navčijo nikšo maštrijo. Kak sta tau zan-
dolej, vej pa zvün dva se je vsakšo leto narodilo edno dejte.
»Dja sam doma bila z
mlajši, «. pravi Margit, »pa kak sam že prajla, dugo so z nami bili moža starišje, ki so nas pomagali pa sploj radi meli svoje vnüke. Depa tau tü moramo povedati, ka so nam na delovnom mesti tü sploj dosta na pomagali. Gda so mlajši v šaulo ojdli, je nej trbelo plačati za njimi. Pa tau je tistoga ipa bilau, na steroga tak pravijo, ka so prej držine nej pomagali. Kaj pa nej! Pa te so se vönavči, so se eden za drugim ženiti. Bilau je tak, ka smo na leto dvöma držali gostüvanje. Te so Prišli vnuki. Vsakšo leto smo dobili ednoga pa bilau je tak, ka dva tö. «
»Gnes vsakši ma svoj ram, svoj dom, « pravi Joška. »Tam nam je tü trbelo pomagati. Z lesaum, z delom pa s pejnazami. Depa iz srca smo napravili vse, vej je pa tau starišov dužnost. Nam je nika nej žau. «
• Margit, povedala si mi, ka sta na gnes Obadva v penziji, Obadva sta delala več kak 40 lejt. Gda si zadnje dejte vodila, si nazaj
üšla delat vžidano fabriko. Vekša deca je v šaulo ojdla, tipa na tripartije si delala. Nej je bilau tau sploj žmetno?
»Buma je žmetno bilau. Kelkokrat sam pri mašinaj zaspali Vala tistim, ki so delali z menov, so mi dostakrat pomagali. Vidli so, ka doma ne morem počivali. Gnes hvaležno mislim nanje. «
• Točkar je vašoga vnuka žena nut prinesla maloga Bencena, vašoga pravnuka. Kakšo čütenje je vam tau?
»Nišče ne vej, kakšo velko veselje je tau. Tomi malomi smo Zdaj strašno radi pa baugi vala, ka smo takše leko zadobili. Tau je na svejti najlepše. Pa vnuka žena je tü trno dobra, prilična, delavne nas poštüvla. Človek si tak misli, vrejdno je bilau. Tau je vala za vse težave, leko povejmo, trplenje, ka smo doživeli v svojom živlenji. Zdaj zdravje že tüj pa tam tö slabo slüži. Joška je že osemkrat bio operiran na nogaj. Za tau je krivo delo v gaušči. S tejm vred pa itak
nas veseli naša velka držina. «
•	Velka držina ste. Geste takšo, gda se vsi najdete, svetile kaj?
»So takše prilike, sploj pa te, če naja svetijo. Mlajši bi tau tü radi zadobili, da bi leko držali 50. obletnico našega zakona. Tau pa baude za štiri lejta. Samo se leko vüpamo, ka nam zdravje tau dopisti. Te mo pa ja velki svetek držali pa zavalimo usodi, Baugi, ka smo tau zadobili. Zdaj, ka se približava božič, pá vküper pridemo pa te se vnogo, vnogo darov menjava. Stari oča pa mama - tau sva müva - se za vsikšoga malo pobrigala. Ednomi tau, drugomi tisto. Pa tau je nej ranč tak leko delo. Pa te mamatjüja, tjüja. Tak sam povedala, ka name morejo s tjaukov pokopali«
•	Po telko lejtaj sta zadovolna s svojo usodov? »Srečni smo, nika nam je nej žau, « pravi Joška. »Vüpamo sé, ka do se mlajši, vnuki v živlenji ranč tak poštüvali, radi meli, kak sva nji tau včila. «
I. Barber
Margit pa Joška Vajda, štirge sinovi pa hčerka.
Tü smo samo ešče 10 vnukov meli.
KOMPAS MTS
OBIŠČITE KOMPASOVI BREZCARINSKI PRODAJALNI (DUTY FREE SHOPA)
NA MEJNIH PREHODIH V HODOŠU IN DOLGI VASI TER
KOMPASOV SHOP V KUZMI
BOGATA PONUDBA V HODOŠU TUDI PRODAJA ZA FORINTE ODPRTO VSAK DAN OD 8. 00 DO 20. 00 URE
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM
Porabje, 18. decembra 2002
9
Zgodovina je učiteljica življenja
Historia est magistra vitae -zveni v originalnem latinskem jeziku ta široko poznana krilatica, ki jo pogosto citirajo učeni ljudje. Opominja nas na to, da je tudi naša dolžnost spoznati svojo preteklost, svojo zgodovino, svoje korenine. Le tisti človek hodi po pravi poti, ki ve, od koder in kam ga pelje ta pot, ki ve, kje se nahaja tisti cilj, kamor bi rad prispel. S človekom, ki ima svoj cilj, ki točno pozna cilj svojega življenja, je težko manipulirati, težko ga je zapeljati na napačno pot.
Kaj je zgodovina, kaj je tisto, kar bi mi morali spoznati? Ali je to zbirka neštetih podatkov, letnic, dogodkov, ki obsegajo kilometre knjižnih polic? Kako naj vse to spoznamo? - Tega ogromnega materiala ni mogoče dojeti. - To je res. Tega tudi nihče ne pričakuje od nas. Zgodovina ima tudi obraz po meri človeka. Vsaka družina ima svojo lastno zgodovino, skoraj vsaka družina ima - žal - člane, ki so se hote - nehote udeležili velikih zgodovinskih dogodkov, smo ponosni nanje, žalujemo za njimi v svojem srcu, ker so žrtvovali svoja mlada življenja pogosto za tuje interese. In ravno njihove žalostne, tragične usode nam približajo zgodovino, ki jo na ta način dosti bolj dojamemo, kot če bi se nadudlali še toliko podatkov. Iščimo vire, iščimo še obstoječe dokumente, pisma, predmete, poiščimo starejše ljudi, znance, sorodnike, prosimo jih, naj nam pripovedujejo o tistih starih časih, o katerih so zvedeli od svojih starih staršev, od svojih prastaršev. Te dragocene informacije potem hranimo dalje, posredujmo jih našim otrokom, da jih bodo tudi oni lahko hranili in posredovali dalje svojim potomcem. »A puro pura defluit aqua. « (Iz čistega vrelca
teče čista voda. ) Ne pustimo, da ta vrelec usahne, ne pustimo teh čistih virov utoniti v pozabi, ne pustimo jih odnesti v grob.
Z enim »čistim virom« želim počastiti spomin tistih vojakov, ki so padli na bojiščih prve in druge svetovne vojne, žrtvovali mlada življenja. Počastimo pa tudi spomin tistih njihovih svojcev,
ki so do konca svojega življenja nosili v srcu žalost izgube moža, sina, očeta, brata.
Dragi moj Brat!
V	božjem imenu začnem pisati teh nekaj vrstic, s katerimi Ti želim izraziti moje bratovsko spoštovanje. Naj da dober Bog Tebi in sestri najboljše zdravje.
Jaz sem do sedaj hvala Bogu bil v dobrem zdravju, ali sedaj ne vem, kaj bo z menoj. Sedaj že v popolni vojaški opremi čakamo telegram, ne vemo, v kateri minuti pride in nas odpelje, ne vemo, v katero smer in kam.
Dragi moj Brat! Ne morem ti sedaj vsega napisati, kar sem hotel, tako žalostno je moje srce, takšna hladnost me obdaja...
V	imenu Boga Te prosim, da v bodoče še bolj paziš na moj dom in mojo družino, obvaruj jih, da ne bi tudi oni
poginili. Vem in čutim, da moja žena pade v obup in jo ubije žalost. Da se to ne zgodi, Te prosim, da jo spodbujaš, da ji pomagaš. Bog Ti bo poplačal za to, česar jaz ne bom mogel.
Dragi moj Brat! Sedaj mi ne piši več, dokler Ti jaz ne bom pisal, ker me Tvoje pismo več ne najde... Zaključujem. Ostanem Tvoj verni brat vse do smrti. Bog s Teboj na vse veke, amen. Tvoj ljubljeni brat Janoš.
6. decembra 1916
Spoštovani Gospod Duhovnik!
Zelo rad bi Vam kaj napisal o Vašem ljubljenem bratu, toda pravijo, da se to ne sme. Jaz Vam kljub temu napišem nekaj o njem, toda prosim, da nikomur ne ovadite, kdo Vam je to sporočil.
14. decembra smo bili v boju, iz katerega smo se srečno vrnili. 15. decembra je bil velik boj, cel popoldan so na nas streljali. Okoli četrte ure je bil Vaš ljubljeni brat Janoš ustreljen. Strel ga je zadel v glavo. Stal je zraven mene, ko ga je zadela krogla. Bil je moj pajdaš (prijatelj). Niti besede več ni povedal, le vzdihnil je dvakrat in konec. To se je dogodilo 15. decembra v Galiciji. Pokopati ga takoj nismo mogli, ker so Rusi venomer streljali. Pokopali so ga 16. z neštetimi drugimi padlimi vojaki. Nas takrat več ni bilo tam, ker smo morali iti dalje.... Žal Vam nič drugega ne morem napisati o Vašem ljubljenem bratu Janošu. Ves čas sva bila skupaj, prijatelja sva bila. Potem nas je pa dosegla ta tragična usoda. Moj prijatelj je takoj
umrl, jaz pa le čakam, kdaj dobim strel in kako bom jaz umrl. Hvala Bogu, do sedaj nisem bil hudo ranjen. Ostanem z Bogom, Vaš vernik.
22. januarja 1916 Pismo ni podpisano
Poročilo iz časopisa. Herojska smrt
Luthar Janoš, marljiv, priden in dober gospodar iz Sebeborec je 15. decembra padel na fronti v Galiciji v 39. letu starosti. Mlada žena žaluje za svojim možem, majhni otroci za ljubljenim očetom, puconski duhovnik pa svojim bratom.
Suzana Guoth
Pouk geografije
Nadaljujmo zdaj s poukom zemljepisa! Pred vami tuje karta geografska.
Ne bomo danes v mislih potovali v daljne kraje, Ta majhen košček zemlje tu ob meji si oglejte!
Ta majhna zemlja, to je naš domači kraj, Med Muro in med Rabo se nahaja,
Živeli tukaj dedje naši so nekdaj,
To je naša - kot se reče - ožja domovina.
- Ta meja tu na sredi med gorami? Razdvaja nas že vrsto desetletij, Razdvaja starše in otroke,
Razdvaja brate, sestre in usode.
V senci bodečih žic električnih naprav,
V	soseščini miniranih polja,
Z moderno tehniko opremljenih meja Smo praznovali nekdaj dan osvoboditve.
Bila je to kulisa tudi dneva poezije,
Kjer težko razumeli njene smo lepote, Tudi jezik nam povzročal je težave,
A v srcu le... ohranjali smo nade.
Pouk zgodovine
V	tretje tisočletje smo stopili,
Na evropski karti geografski
Iskal zaman boš meje tu med nami,
Za katere teklo morje je krvi Nekdaj v človeški zgodovini.
Pojdimo h grobu enega junaka,
H grobu enga mladega soldaka,
Ki padel je v boju za svobodo,
Prelival mlado kri za nas,
In s šopkom belih vrtnic v roki Mu povejmo - hvala.
Prisezimo svečano pri njegovem grobu,
Da gradili bomo v miru novo domovino Našo novo - srečnejšo Evropo,
Kjer ne bo sovraštva več med nami,
Kjer v miru bomo dan osvoboditve praznovali.
Suzana Guoth
Porabje, 18. decembra 2002
10
Rop mandat za sestavo nove vlade
Državni zbor je na tajnem glasovanju izvolil dosedanjega finančnega ministra Toneta Ropa za novega predsednika vlade. Kot je po glasovanju sporočil predsednik državnega zbora Borut Pahor, je zanj glasovalo 63 poslancev, proti pa 24. Razdeljenih je bilo 87 glasovnic, prav toliko oddanih, nobena ni bila neveljavna. Novi predsednik vlade Tone Rop je takoj po izvolitvi že zaprisegel pred poslankami in poslanci. Pri tem se je poslancem zahvalil za visoko podporo, ki je zanj, kot je dejal, velika obveznost in zaveza, da bo po svojih močeh delal v korist za državljanke in državljane.
Slovenija povabljena v zvezo NATO
„Konsenz zveze NATO je dosežen: k pristopnim pogajanjem z zavezništvom vabimo Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. ” S temi besedami je, generalni sekretar zveze NATO George Robertson na vrhu zveze NATO v Pragi sporočil odločitev o doslej najobsežnejši širitvi zavezništva v zgodovini. „Kandidatke so delale trdo, da bi izpolnile zelo zahtevne standarde zavezništva in sprejeti so morale težke in trde odločitve, ” je dejal Robertson, ki je obenem poudaril, da NATO nikoli ni bil ekskluzivna organizacija in da so vrata zavezništva odprta.
Izvoljenih še šest pomurskih županov
V drugem krogu lokalnih volitev so bili v Pomurju izvoljeni še naslednji župani: Jože Špindler (Ljutomer), Anton Slana (Sveti Jurij ob Ščavnici), Anton Kampuš (Gornja Radgona), Aleksander Abraham (Šalovci), Jožef Poredoš (Tišina), Anton Balažek (Lendava).
PRGIŠKA
Muzika se je čüla ta v tri doline in segala prejk trej brgouv, na dvouri pred vtegnjenim bejlimi ramon pa se je plesalo kak že dugo nej. Takšoga gostüvanja je že dugo nej bilou nej blüzi pa nej daleč. Srejdi vsega toga veseldja, plesanja pa spejvanja sta od vsega lejpoga in od velke lübezni si-jala mladiva Jančko in Ančika. Trno dobra vola se je držala Ančikini pa Jančkovi starišov tö. Kak bi nej, vej sta pa bila mladiva tak lejpiva, tak zdraviva pa tak zalübleniva. Vse tou je leko vidlo vsikšo okou, stero je poglednilo na tou gostüvanje, ka so ga držali že drugi den. Tam nin bole pri kraji dugoga Stola, na sterom je bilou čüda gesti, je sejdo od Jančkona dejdek. Starost njemi je eške nej vujgnila rbta, eške itak je spod viskoga čela in prejk bejli ozmic sveklo gledo kouli sebe. Eške itak je tak vövido, ka bi si človek brodo, ka bi leko vöskübno drejvo, kak v najbole krepki lejtaj. Samo tisti bot pri lejvi nougi je zaznamüvo, ka njemi je stopaj nej več tak gvüšen, kak je biu inda svejta. Lampe staroga Jančkoja, tak je dejdeki tö menje, so se naraj smejale vsemi kouli njega. Tak je leko vidlo starejšoga Jančkona vsikšo okou, stero je poglednilo na veselo gostüvanje. Dapa neka pa je nej vido vsikši, steri je ednoga reda pogledno na tisto mesto, gde je sejdo dejdek Jančko. Tou je bilou te, gda je bilou mesa že zavole dosta in so domanje ženske na Sto prinesle pogače. Vsefele pogač. Med tejmi pogačami so po šegi bile orejove pogače tö. Dejdekove oči so se stavile ranč na tej orejovi pogačaj in zadobile nekšo vcejlak načišno sveklino, ka bi njemi leko vido čistak ta nut v srce. Dapa tou je nej vido vsikši, liki samo tisti, steri je pozno dejdekov Žitek. Mladoženec Jančko je brž v pamet vzeu, kak si je njegvi dejdek Jančko z velko lübeznijo vzeu falat pogače v eške itak krepko rokou, jo podržo pred nousom, prdišo semlete oreje zamotane v rajo testöu, po tistom vgriz-
no mali falaček in ga dugo, dugo držo vlampaj.
Moja Ančika je trno brigo mejla, naj se na stoli najdejo orejove pogače. Zavolo vas, dejdek, ka vejm, ka vam tou pomeni, - ga je Jančko prijo prejk šurki pleč in ga pogledno ta nut v tisto sveklino, stera je operala pout do srca njegvoga dejdeka.
Biu je trno lagvi cajt. Nej zavolo trno mrzle zime ali pa zavolo süšnoga leta, tou sploj nej. Bila so tou tista lejta, gda si je čovek nej mogo sam ravnati svoj Žitek, liki so ga njemi ravnali drugi lidge. Biu je tou tisti lagvi cajt, gda si mogo trno skrb meti, ka povejš v domanji rejči, tou so bili takši cajti, gda je nej bilou sloboudno ojditi po krajini, prejk granice pa si ranč nej smeu pogledniti, čiglij je tam prejk živela kakša žlata ali kaj takšoga. Vcejlak so je dole za-kapčnili. Zvün domanji soldakov so lidi v straji držali tihinski soldacke tö. V tisti lejtaj je biu Jančko mladi pavar, ka je že emo svojo mlado držino. Trno rad je delo na njivaj pa pri živini in trno rad je emo svojo ženo Mariko in svoje dvoje dece. Leko bi trno srečno živeli, če bi se nej zgodilo, ka se je zgodilo.
Zgodilo pa se je tak, ka bole sé je človek mantrau in bole je delo, menje je meu od vsega toga.
-	Trno lagvi cajti so, moja draga žena. Tretjo dejte čakava pa eške kuman teva dva tü pa tam kaj poštenoga leko v lampe déjeta. Če bi leko ta prejk üšo, k mojomi Strici Djoužini, tam bi dosta bole leko kaj prislüžo kak pa doma, - je pomalek požiro rejdko, pržgano župo.
-	Od toga si ranč ne brodi! -se je na smrt postrašila žena Marika. - Vsi vejmo, kelko so ji zgrabili pa bujli tö, ka so ojdli prejk granice ali pa so škeli odskočiti. Nikam ne boš odo, k žlati ranč tak nej!
Neka cajta sta od toga več nej gučala. Dapa prišlo je tretje dejte.
-Nede šlo ovak. Stoupim ta prejk, pa naj vrag, ka bi se
nej kaj najšlo zame tö. Ne idem za veke, vej pa vejš, ka bi brez tebe pa mlajšov nej mogo živeti. Vsikši mejsec me eden keden neda, Vejpa tou niške vpamet ne vzeme. Tam si gvüšno kaj prislüžim, leko mo delo pri Strici ali pa nin v lesej. Boš vidla, vse de vredi. Vej pa té lagvi cajt ne more trpeti na veke. Nika na toum svejti je nej veki večno, - je Jančko küšüvo svojo Mariko tam pod brgom, prejk steroga so pri granici ranč šli soldacke. Počako je v vse bole goustoj kmici, ka so soldacke že bili trno daleč in stuopo ta prejk, kama bi ranč nej smeu Pogledniti, ta prejk, gde lidge gučijo njegvo domanjo rejč, stero ga je včila njegva mama, Zdaj pa je nagnouk več nej bila lüka vrejdna. Držina njegvoga strica, biu je od matere brat, je že skur odišla spat, gda je poklonco na kuste lesene dveri. Tak potiüma je prišo, tak potüljeno, ka je pes ranč nej zlajo. Zato ga je pa žlata tak fejst gledala, gda so njemi gor oprli dveri.
-	Pa te nika nej stra bilou, gda si üšo prejk granice, -ga je, prva kak so si doj legti, Pito od matere brat.
-	Ka bi pa nej stra emo, dapa, - se je na šurko nasmejau, - granica je zatoga volo, ka se prejk nje odi. Cejla držina se je smejala in s takšo dobra volou so odišli spat.
-	Zdaj si pri nas, tou zdaj je, kak je. Kelko mo ti leko pomagali, telko ti pomoremo,
-	si je pri zajtrki na glas brodo Jančkonov stric Djouži, na stoli pa so dišala pečena djajca s špekom. -Ge mo te tö nüco, gda de velko delo na njivaj, ka je naš najstarejši pri soldakaj. Pri žagi pa je etak ali ovak vsigdar kakšo delo. Té tvoje krepke roke do nam trno prav prišle.
Tak je Jančko začo delati pri svojoj žlati. Že Zazrankoma pri živini, po tistom na njivaj, popodnek pa je Djoužinomi mlajšomi smej pomago na žagi. Tak njemi je prvi keden trno brž premino, čegli ma je falila držina. Dapa naskrivma je prišo nazaj
domou in brž se je vöpokazale, ka je zato dobra opodo. Niške je ženo nika nej spitavo, pejnez pa je tö nika prislüžo. In tak je Jančko vsikši mejsec za eden keden odišo ta prejk. Vsigdar je prineso pejneze, včasi pa kcuj k tomi še kakši vekši falat okajenoga ali pa friškoga mesa. Dobro bi si leko vöpomogU, če bi nej tam za pou leta, gda je šesti pout domou prišo, eden den prišli na dvor soldacke z velkim avtonom. Žena Marika je brž vedla, Zakoj so prišli. Jančko je orau na njivi in nika je nej mogla neredti, gda so ga potegnili vkraj od konja, ka je plüg osto v zemlej in ga sünili nut v auto. Nej so ga pistili domou, ka bi se razmelo in si obleko friški gvant, ka bi leko kaj povedo svojoj dragoj ženi, ka bi poboužo svojo drouvno deco. Nika, odpelati so ga v vouzo in tam je Čako tri dni pa tri noči, nej ka bi ga stoj kaj Pito. Sam je biu med mrztimi stenami, doj se je leko lego na mrzeu pod. Od nevoule je ranč nej mogo gesti trdi krü, ka so njemi ga vsikši zranek potisnili skouzi nikšo lüknjo na dveraj.
V žepki pa je meu prgiško orejov. Tou je njegva stara šega, ka je vsigdar meu pri sebi v žepki prgiško orejov, gda je šou na njivo.
-	Tak žmani orejov, kak rastejo na drejvi pred našim ramom, nega v cejloj krajini, - si je brodo in potačko oreje med prstami.
-	Dapa, sto vej, če mo eške gda vido te naš orej, če mo eške gda stoupo na dvor našoga rama.
Na štiri den so ga odpelati v edno sobo, sredi stere je za stolom na ledemom stouci sejdo čemerasti možakar, za njegvim rbtom pa sta stala eške dva v uniformaj. Nejso ga pitati, če je lačen, če njemi kaj trbej, čista nika, kak če bi koga bujo, kak če bi nej biu človek, tak so se zdrti nanga, tak so ravnali z njim. Nej ji je brigalo, če je samo škeu pomagati držini, ka bi vsi vküper boukše živeti in nika drugo nej. Bole njim je tumačo, ka je rejsan nej nika
Porabje, 18. decembra 2002
11
OREJOV
drugoga, bole so njemi nej vörvali in so kričali nanga, ka je gé špion, ka njemi uni že pokažejo, kak se gor plača, če se ne drži reda. Vsikši den so ga gnali pred tistoga možakara na ledernom stouci, včasi so ga odpelali vnoči tö. Pomalek je več nej vedo, kelko dni je že v vouzi. Gda njemi je bilou najbole lagvo od vsega toga, si je med prstami süko domanje oreje, te je njemi bilou malo boukše.
Sto vej, na steri den so njemi prinesli nikši gvant, ka ga je oprvin vido in njemi zapovejdo, naj se brž obleče. V tom gvanti so ga z avtonom odpelali na birovijo. Birouv ga je z mrzlimi očami gledo prejk oukola.
-	Vi ste té gnoj, ka njemi je nej doma zadosta dobro, pa je tak malo prejk odo. Eške dobro, ka mamo svoje lidi na pravom mesti pa nam kaj vöovadijo, stere so te svinje, ka nepoštüjejo te naš rosag, tou našo lüdsko državo. Takše bi trbelo najbole nut zaprejti, ka bi več nej vidli svekloga dneva! Vej te na svojoj kouži občütili, ka zaznamüje vašo lagvo delo, vi, ka ne spoštüjete ranč naše rejči nej, liki eške itak gučite v nekšom vašoj rejči, ta naša rejč vam pa krü davle!
-	Ge sam si krü sam prislüžo... - je Jančko škeu birouvi raztumačili tisto, ka so nej škeli razmeti že tisti tam v vouzi. Dapa, neje skončo.
-Niške vas nika nej pito in niške vam je nej dau prvico, ka gučite! - je grato cejli redeči. - Vi ste svoje v žitki že povedali, Zdaj te samo poslüšali, dapa z vugnjenim šinjekom. Zavolo toga, ka ste odli prejk granice, vas v imeni lüdstva osoudim pa štrafam na tresti lejt prisilnoga dela in v tej lejtaj nete mogli nigdarpridti domou!
Tak nagnouk se njemi je vidlo, kak če bi se svejt Stavo. Nika več je nej občüto, nika več čüu. Kuman po kakši trej vöraj v kamioni eške s kakšimi dvajstimi možakarami, ga je neka steplo po
plečaj in oči so njemi napunile skuze. Dugo so njemi tekle po licaj, dokeč je nej v žepki zašlato prgiško domanji orejov. Stisno ji je tak krepko, ka bi se leko spotrli. Stiskavo ji je in li stiskavo, kcuj pa si sam sebi dopovedavo, ka so tou samo lagve senje.
Dapa nej so bile lagve senje. Nej tam daleč na drugom kraji Puszte, gde je mogo delati od Zazrankoma pa do trde kmice, pa nej doma. Tak lagvi senj si niške ne more zbroditi. Njegvi domači so samo vedli, ka ga nede domou duga, duga lejta in ka de vejn že dejdek, prva kak pride domou, če sploj gda pride. Kak lagvo je Zdaj bilou njegvi lübi Mariki s trejmi mlajšimi, je ranč nej brodo. Vedo je, ka je vrla ženska in ka de naredila vse, samo ka mlajšom nede lagvo. Najbole od vsegapagaje bolelo tou, ka niške nema prvico drugomi vkraj vzeti pou žitka in njegva najlepša lejta, ga vkraj vtrgniti od mlešeči oči, od njihovoga smeja, od domanje njive, od lübezni in tou samo zavolo toga, ka je sam isko srečo zase in za držino, ka sam škeu delati ranč tam, gde se guči njegva materna rejč in eške tou so ma vzeli za grej. Gda ga je tou vse najbole bolelo, so se njemi v rokaj najšli domanji oreji. Začo ji je prdišati in te je vido vse, kak če bi biu doma.
Vido je tri pare mlešeči noug, kak bežijo prejk po travi za domanjim ramom, vido je Mariko, kak se prgible nad stüdencom, kouli nje pa lejče pes Reks. Vido je svojo mamo tö, kak se je vedla, bole za šalo pa menje za istino, koriti z njim:
- Ej, ti moj Jančko! Bole se drži pri svojoj Mariki, nej pa ka cejle dneve samo brodiš, gde boš kaj napravo, gde boš kakša krajcara prislüžo.
Z orejami v rokaj je leko poslüšo zvon v domanjoj cerkvi pa staroga plebanoša, steri je tak kak un, sam nej škeu tapistiti svojo materno rejč.
-	Niena rejč ne spejvle v vüjaj tak, kak milo spejvle materna rejč. Ta naša slovenska domanja rejč, ka jo gučimo med Rabo pa Möro, ta pa popejvle eške lepše, tou si za vsigdar k srcej vzemi, - njemi je pripovejdo, gda sta z Mariko krstila prvoga pojbiča.
Tak je v najlagvejši cajtaj stiskavo oreje in probo biti doma. Lejta pa so tekla tadale. Prvo leto, tretje, sedmo, deseto leto, petnajsto leto, osemnajsto leto in samo delo in delo od zazrankoma do nouči, od zazrankoma do nouči. Če so kakši den zavolo deža nej mogli zgotouvili dela, je prišo štraf. Enouk je mogo cejlo nouč pucati rame, v steri so spali, če bi je za rame sploj leko zvau. Gda ji je spuco, je mogo začati znouva, dokeč je Zazrankoma z drugimi nej šou na delo. Dapa tam v žepki je stisno oreje in šlo je tadale.
Njegvi najmlajši pojbič je biu star dobri osemnajset lejt, dekličina dvajsti in najstarejši dvadvajsti lejt, gda je biu že osemnajset lejt v vouzi na prisilnom deli. V tisti rejdki pismaj, ka so njemi ji dopistili dobiti od douma, je vedo, ka so vsi zdravi, ka so nej lačni in mlajši trno vrlo delajo na njivaj in ka so se lepou včili v šouli. Dekličina šké tadale v šoulo, dapa eške se nika ne vej. Po tej petnajsti lejtaj se je začalo nika gučati, ka bi se leko Zgodilo, ka ji vö pistijo. Jančko je biu s trejmi možakarami najduže nut zaprejti. Tak so ga te rejsan pouzvali tisti prejdnji pred sebe.
-	Osemnajset lejt ste že tü pri nas. Tou je že trno dugo, zato vas vöpistimo. Dapa ka te vedli, tou je sar mo zavolo dobre voule našoga rosaga, našoga lüdstva. Leko te šli domou, na te papir pa napišite, ka se vam je tü godilo, nikomi nigdar nete pripovejdali, -njemi je tumačo tisti najbole prejdjen.
Jančko je s pravo rokou tou napiso, v lejvi je stiskavo domanje oreje.
Cug je šou najbole pomalek ali pa se je tou Jančkoji samo tak vidlo. Gda je prišo v Varaš, je pred njim bila samo eške peška pout do douma. Za tri vöre je prišo do prvi ramov domanje vesi. Merno je bilou, lidge so delali na njivaj, nekši mladi Poštaš ga je čüdno gledo in mlajši so s strajom pozdravlali nepoznanoga človeka.
- Srcé mi je trepetalo od srečepa stra sam emo, kak de doma. Boug moj, osemnajset lejt sam ji nej vido. Pod našim brgom sam sé Stavo in dugo gledo ta gor po pouti prouti rami. Tvoj Oča je ranč prišo s konjom domou, Marika pa je ranč kak davnik nazaj vlejkla vodou iz stüdenca. Dugo sam gledo, dokeč meje nej Marika vpamet vzela in bežala doj po brgej, bežala, ka sam nej vido noug in se mi ličila kouli šinjeka. Že pa sam biu doma! - je dejdek Jančko pripovedavo svojemi vnüki Jančkoni, gda je eške odo v šoulo.
-Ka pa je bilou z orejami? -ga je migalo.
-Nejsam pozabo na nje. Po tistom, ka sam je vse pogledno od pet do glave in so se uni naglednili mene, sam dau na sto prgiško orejov. Devet orejov, ka so se sijali, kak kakši zlat, takšo se zvoščili po moji rokaj in žepkaj. Eden se je skotalo po stoli in spadno nakli. Na pou je odleto in nut je biu friški, kak če bi ga ranč na jesen poubro. Spotro sam eške drugoga in tretjoga, vse do slejdnjoga in vse so bili friški in sladki, ka smo ji med smejom pogeli, - se je njemi smejau.
Zdaj na gostüvanji je zato mlajši Jančko vedo, ka znamanüjejo oreji njegvomi dejdeki Jančkoni starejšomi. Ranč zato so tisti orej pred ramom nej posekali, gda so vekši ram redli. In pogače iz tisti orejov so najboukše, ka si človek leko zbrodi. Tou najbole vejta Jančko starejši in Jančko mlajši.
Milivoj Roš
... DO MADŽARSKE
Novi metropolit v Esztergomu Papež Janez Pavel II. je sprejel odpoved Lasla Paskaija, dosedanjega metropolita v Esztergomu, ki je dopolnil 75. leto. Na njegovo mesto je imenoval Petra Erdoja, dosedanjega pomožnega škofa v škofiji Szekesfehervar, ki je tudi rektor Katoliške univerze Pazmany Peter. Peter Erdo, ki je rojen leta 1952, bo uradno nastopil novo funkcijo 11. januarja 2003 na sveti maši v Baziliki v Esztergomu.
Programi, prireditve
•	15. decembra sov Sakalovcih nastopile ljudske pevke iz Monoštra. Na koncertu po sveti maši so zapele božične svete pesmi, ki so jih naštudirale s pomočjo mentorice Marije Rituper.
•	Veleposlaništvo R Slovenije v Budimpešti je 17. decembra priredilo tradicionalni sprejem ob Dnevu samostojnosti R Slovenije ter pred božičnimi in novoletnimi prazniki.
•	Zveza Slovencev na Madžarskem prireja 22. decembra v Slovenskem kulturno-informativnem centru v Monoštru zaključno prireditev v letu 2002. Na prireditvi se oceni letno delo kulturnih skupin. V programu bodo sodelovale ljudske pevke iz Monoštra in Števanovcev, ki bodo predstavile kaseto in zgoščenko, ki jo je letos izdala Zveza Slovencev na Madžarskem s pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Z recitacijami in proznimi deli bo nastopil tudi Milivoj Roš.
•	Pred božičem je izšla tudi zgoščenka Mešanega pevskega zbora Avgust Pavel z Gornjega Senika. Zgoščenko je izdala Državna slovenska samouprava s pomočjo Ministrstva za kulturo R Slovenije.
Spoštovani bralci in bralke!
Prva številka časopisa Porabje v letu 2003 bo izšla 16. januarja.
Porabje, 1 8. decembra 2002
12
Darilo
Treška v zadnji lejtaj nejma več šegau krispana postaviti na božič. Neške, zato ka se tašoga reda ešče bola sama pozna kak ovak. Vsakšo leto je menkši krispan mejla, Zdaj že samo edno zeleno vejko ma na stauli. Tau pomeni njej, ka je božič. Tisto sveklino, ka svejče pa posvejti dajo, njene oči več ne ladajo. Tašoga reda ji vsigdar skonznate gratajo.
Tri hčeri ma, stere so že vse oženjene. Edna bola dalač odišla kak druga. Skrak bila kasamja pa so vse na Vugrsko odišle. Dobro so se vöoženile. Eno je velki pavar vzejo, drügo inženir, tretjo pa eden direktor velke baute. Dobro živejo, vsi majo mlajše, dapa časa samo malo. Za božič pri materi doma že več lejt nejso bile. Vsigdar je nika tak vküpprišle, ka so nej mele časa. Istino, ka so vsako leto na božič materi po pošti postale darilo. Gnauk gvant, gnauk talejre, gnauk radio, več djezero forintov vrejdnosti. Če je Treška dobila na božič pak, te je tau pomenilo, ka mlajši ne pridejo domau. Tašuga reda so ji roke vsigdar bole trpetale kak je ferank kraj potegnila pa gledala vö na okno, če poštaš Franci pela pak na biciklini.
»Že samo tri dni je do božiča pa sam ešče nej dobila pake« si misli Treška, kak gleda vö na okno. »Zdaj že mora pridti poštaš, ka sauseda pes laja, « si misli pa obraz tak skrak k glažojni potejži, ka sparna grata. Gda Francina Treška zagledna, ferank brž nazaj potegne, nej ka bi go vpamet vzejo. »Vala baugi, prazen je piciklin, « pravi Sama sebi pa naglo vö na dveri staupi. »Nej ti je mrzlo Franci, poj pa pi malo palinke, « pravi poštaši.
»Tak moram pri vas staniti, zato ka..., « Treška te čas vse
blejda gratala, »... zato ka ste dobili edno pismo od sausede steri se je v varaš spakivo. «
»Vrag mi je za sauseda, pravla sam ma, naj mi ne pošila pisma. Nejmam dja časa zatau, ka bi pisma štejle« se čemeri Treška, dapa zato je rada, ka je pismo dobila pa nej pak.
»Sedi si malo dola, vejpaniške te ne naganja. Če boš vido Djaužina, te ma povej, naj pride malo k meni. «
»Ka za delo mate vi s tistim pijancom? «
»Leko ka ga po borič pošlam v gauštjo, naj mi sveče enga maloga. Če pridejo vnuki, naj se veselijo. «
»Pa mislite, ka pridejo? « pita Franci pa si sakalo poškraba.
»Zdaj gvüšno, ka pridejo, zato ka eden keden prvin so šegau meli pak poslati. Zdaj pa že Zvün tauga sta samo dva dneva do božiča. Zdaj gvüšno, ka pridejo, « si z rokami skonze dola brišejo. Treška se obrne pa tak deta, kak če bi vö na okno gledala naj poštaš ne vidi njene skonze. Zato ka so v vesi vsigdar tak držali, ka je ona trda ženska. Pa istino majo tö, vsigdar v cejlom živlenji je krepko delala pa se je betegi tö nikdar nej prejkdala. Dapa Zdaj v zadnji lejtaj ji oči dostakrat rosnatna gratajo.
»Tam je Djauži, « skriči Treška. Franci se tak postrašo, ka kupico skur talüčo. Gleda vö na okno pa vidi, ka Treška kažejo, kak velki borič naj vrejže.
Franci je cejli čas lejvo rokau v žepki emo, nika stiskavo. Eden mali pak, v sterom je edna vöra na rokau bila. Cejlo leto je najžmatnejše te pak prejkdau Treški pa tau je Zdaj že vsako leto žmet-
nejšo. Lani je tö skur nej vküpspadnila, gda ji ga je prejkdau, tak ji je lagvo spadnilo. »Ka naj delam? « si tere glavau Franci pa z lejvo rokauv mali pak v žepki moždji. »Ka naj delam, njegvoga vraga! Dobro, « se zdigne gora Franci, »vej zranja ji ga prejkdam. « Torbo na pleče včesne pa vö na dvera staupi.
Vanej Treška petstau forintov dava Djaužina. »Lejpi naj baude, Vejpa vsi vnuki do tü, nej ka bi kakšnoga faličnoga prineso. « Pa petstau forintov notra Djaužina v žepko zaklači. »Dobro, zbaugom, nejmam časa, kreda se moram dejvati, « je kak zavac latejla notra na dvera. Franci pa Djauži sta samo gledala eden drügoga.
Drügi den, gda Franci na dvera kloncke Treška je na velke vöodpre. Krispan že na srejdi künje stodji. »Vidiš, kak lejpi krispan. «
»Lejpi, rejsan lejpi. «
Te čas Treška prestrašeno na biciklin pogledne »Jaj, vejš kak si me postrašo. Mislila sam, ka si mi pak prineso. «
»Tak tau!... «
»Poj sedi si dola pa spi nika. Tak že samo ti delaš, drügi se že vsi na božič kreda dejvajo. Zdaj bi vejn tak mrla, če bi gnes pak dobila. Cejlo nauč sam nej spala. Dapa gda sam te audalič vidla, te sam že vedla, ka nega paka. Vejš, kak sam zdaj vesela. «
»Dam valati, « pravi Franci pa z lejvo rokauv v žepki mali pak stiskavo
»Pogledni, tü majo darilo vnuki pa mlajši na stauli. Gvüšno do se veselili tauma, nej? «
»Gvüšno, « pravi Franci pa dola na da gleda.
»Ka je, tebi je kokauš krü vzela? «
»Nej, samo sam Zdaj nikak slabe vaule. «
»Zaka se ne veseliš, vejpa tü je božič, gledaj name, kak sam Vesela. «
Gda je Franci vö na dvera staupo pa oster severni veter ma je v obraz pofudno, te je malo k sebi prišo. Pak je vö iz žepke vzejo pa ga je tak stiskavo, kak če bi kačo emo v rokej. Najraj bi ga talüčo.
Na sveti den pupudneva. klonckajo na Treškinoj dveri. Gda vöodpre, vidi ka vse tri hčeri v dveri stojijo. Treška se je od radosti zajokala. »Vejte, kak težko sam vas že čakala. «
»Pa nejste betežni? «
»Malo sam kašlala, dapa tau nika nej bilau. «
»Te ste Zaka telegram poslali? «
Svetki so hitre taodišli pa Franci znauva v slüžbo
staupo. Dapa te den nikak nej emo volau delati. Sploj pa te volau zgübo, gda je pri Treškini hiši stano. Vedo je, ka ga Treška prejk okna gleda. Gda je skloncko na dvera, srce ma je že tak klepalo, ka skur lufta nej daubo. »Nej bi smo tisti telegram goradati. Zaka sam tašo delo, « si je briso čelo. Gda je malo k sebi prišo, Treška so že vanej na pragi stali. »Ne bojte čemerili, tü mate pak, v sterom je vašo darilo od mlajšov. « Pomalek je notra v žepko segno pa je vküpzmoždjeni mali pak notra Treštji v rokau djau. Dapa ona ga nej prijeta, liki ga nazaj v Francina rokau djala. »Nesi domau ženi, naj njeno baude. Zato, ka sam dja od tebe tašo darilo dobila, stero je dosta, dosta več vrejdno kak ta vöra. «
K. Holec
Števanovska gledališka skupina v Slovenskoj vesi
Manjšinska samouprava v Monoštri-Slovenskoj vesi je 1. decembra 2002 na gostüvanje pozvala števanovske gledališko skupino. Popodneva prauto 3. vöre je že živahno bilau poleg kultumega doma. Skupino in lüdi, publiko so sploj lepau sprejeli domanji člani samouprave, med njimi Ilona Nagy in Erika Köleš-Kiss pa Feri Nemet, podpredsednik samouprave. Z njimi vred je pa malo bola bilo srce Düša Bartakoviča tü, naj bi se vse pršikalo. Iluš je tü bila med tistimi, steri so organizirali tau prireditev. Ona je aktivistka sekcije društva porabskih penzionistov v Slovenskoj vesi.
Na 3. vöro se je dvorana napunile igra se je začnila. Kakoli, ka so nistarni upokojenci že vidli tau igro, itak so v sploj lejpom števili bili navzauči. Števanovci so naprej dali igro Tau je nej istina od Irene Barber. Tau je pa rejč do rejči nej istine kak so Zdaj igrati. Publika je sploj dostakrat s ploskanjom prekinita igre. Igralcom se je ešče tau tü nej štelo, ka so prvi den v Budimpešti gostovau pa so po paunauči v dvej vöri prišli domau. Prireditvi je poštenje dala Klara Fodor, Sekretarka Slovenske zveze, ki je organizirala tö te dvečerek. Te pa leko Zmerom povejmo, fajn smo se meli, sploj fajn v Slovenskoj vesi. Hvala Slovenčarge.
I. B.
Porabje, 18. decembra 2002
13
Vseporabsko borovo gostüvanje
Slovenska zveza de naslejdnjo leto lažejšo delo mejla pri organiziranji kulturnoga življenja. Letos je PHARE razpiso natečaj za slovensko-madžarske male projekte, na sterom smo mi tü dukši čas delali. Naš partner na drugoj strani
granice je Radio Murski val. Nota smo dali 5 velki programov. Na srečo je komisija, stera se odlauči od pejnaz, tak cenila, ka so programi vrejdni za podporo. S tejm smo dobili 42. 502 EUR (tau je približno 10 milijonov forintov), stere pejnaze samo na tiste programe leko ponücamo.
S pomočjauv PHARE mo etak meli v marciuša Porabsko borovo gostüvanje, v aprila konference z naslovom Manjšine na praga Evropske unije, majuša mednarodno srečanje pevski zborov „Pesem ne pozna meja”, augustuša Srečanje Porabski Slovencov, oktobra pa 5. obletnico delovanja Slovenskoga kulturno-informativnega centra.
Zdaj malo več od prvoga programa, steri največ dela prosi. Borovo gostüvanje bau 2. marciuša, na fašensko nedelo v Monoštri-Slovenskoj vesi. Tau de trno dosta organizacije prosilo. Zatau najprvim ustanovimo komisije (bizottság) iz Članov predsedstva zveze 11. decembra, gda de Predsedstvo melo svoj djilejš. Zvöjn tej lidaj vsakšoj vesi gora ziščemo tiste lidi, steri so že tašo brigo meli na glavej. Potejm se moramo dobiti, glavne
točke vse zgončali, Sto, ka de emo za dela, kak de spravlo vküp lüstvo za maškare pa za vse drügo, ka je potrejbno pri tejm. Trno bi radi bili, če se lüstvo z vsakše vesi da nagončati na tau, ka se nota zravne za kašno maškaro ali de ovak
na pomauč. Tomi bi se tü veselili, če bi ške stoj daubo volo se nota zravnati iz Szombathelya, Budimpešte ali Mosonmagyaróvára. Na Slovence v Prekmurji se tü obmemo za pomauč, povejmo, v Šalamence Čepinci... Tau tü lepau prosimo, če bi stoj sam od sebe rad delo kaj ali bi sé rad nota zravno, naj se zglasi pri Zvezi. Sledkar na znanje damo tau tü, s stere vasi, Sto do tisti lidge v komisija steri do najvekšo brigo meli z nami. Prosimo lepau, stokoli ma kašne dobre tanače, naj nam pomaga, naj se ta lejpa stara šega tak posreči, ka nam ostane v lejpom spomini.
Slovenski ples 2003 Slovenska zveza de 25. januara držala Slovenski ples v Osnovni šauli I. Széchenyi. Igro de ansambel »Veseli Revirčani” iz Slovenije. Vstopnice, karte se leko küpijo od 13. januara (pri Klari Fodor) na Slovenskoj zvezi od 8. do 16. vöre, dočas baujo karte. Lepau prosimo vsakšoga, naj pred tejm nišče ne prosi karte vkraj djasti, ka je tau nej pravično, nej pošteno delo za tiste, steri se držijo reda. Dapa na zadnji minut je tü nej najbaukše njasti, ka je te že stejska za dobre Stole. Na bali de ruski bife (svédasztal), etak se karta samo z večerdjov dobi. Rezevirati se mesto tak da kak v zadnji dvej lejtaj. Stole, mize, gde ške stoj sejdati, vsakši leko vöodabare, gda pride po karte. Če stoj ma karte küplene pa döjn ne mora pridti, prosimo le-
pau, naj nazaj prinese karte pa pejnaze nazaj dobi. Tau sé že tü Večkrat Zgodilo, ka se je samo tisti večer vözvedlo, ka stoj ne more pridti z drüžbe. Za tiste karte smo tü furt nazaj dali pejnaze. Žau mi je, dapa za gnauk samo telko informacij leko dam na znanje zatok, ka de predsedstvo zveze samo 11. decembra melo djilejš, gde se zgonči, tjelko naj koštajo karte, kaši program naj bau, itd. V naslejdnji številki novin, stere vöpridejo 16. januara, mo že vse vedli napisati. Dočas vam pa informacije Večkrat damo na znanj e prejk Radia Monošter.
Klara Fodor Sekretarka Zveze
Množica na borovom gostüvanji v Sakalovcaj
Ansambel na lanskom plesi.
„Dobivajte mauč lübezni! ”
Leto je ta füčnilo, eške par dni pa mo svetili božič po tistim pa staupimo v nauvo leto. Na konci leta šegau mamo ocenili, ka smo obredili, kak smo obredili svojo delo, svoje dužnosti. Postavimo si »mero«. Ta mera je zatok vsigdar takša, kakšni smo mi sami. Kak bi lepau bilau, če bi na leto samo gnauk, Zdaj pred blajženimi božičnom Svetki po pravici merili. Ocenili vsa naša dobra pa lagva činenja. Človek nej samo dober pa nej samo lagvi. Vsi nosimo v sebi lübezen, vsi pa nosimo v sebi kaj nej lejpoga tü. Med nami je nevoščenost, odürjavamo eden drugoga, eden v drugoga »brsnemo«, eden drugoga ne priznamo, želejmo eden drugomi, da bi se tak »potekno«, ka bi več nigdar nej mogo staniti.
Božič je svetek lübezni, mira. Takšoga ipa si vsi naprej vzemamo lepši obraz, karte pišemo, srečamo se, eden drugomi želejmo blajženo svetke, srečno nauvo leto. Največkrat tau iz srca napravimo, tüj pa tam rejsan želejmo lübezen eden do drugoga, nikši mir v srcaj. Nej sam pa gvüšna, ka je tau vsigdar tak. Nej sam gvüšna, ka tau lejpo pozdravlanje na svetke vsigdar iz srca našega pride pa tau ne delamo samo za šege volo.
Človek takše tü vidi, ka nekak želej blajženo svetke pa se vkraj oberne pa si misli, »gor se obrni«. Milost, lübezen, mir v dosti düšaj se več ne najde. Tak je kak kakšo modno blago, stero lüdje tak nagnauk odnesejo. Pa Zakoj je tau tak? Zatok, ka nas je vse več brez smilenja. Ne čütimo drugoga bolezen, nejga empatije. Pa kakša lepota je tau na svejti, če v velkoj pogüblenosti, v naši velki nevolaj mamo stariše, brate, sestre, držino, prijatele, lüdi, ki nas potolažijo, ki nam batrivnost, mauč davajo v naši velki zgübaj ali trplenji.
Človeka gnauk zaodi lagvo, gnauk dobro. Pa v taum zmešanom svejti, če eške čütimo kaj lejpoga, kaj dobroga, če nam je lepau, če se veselimo, te ranč tak nücamo svoje, ki so nam poleg, da bi se veselili z nami. Če je človek povejmo, zalübleni, če se zna veseliti etomi svejti, našoj človeškoj usodi, te ga ne smejmo podmetavati. Z njim vred se je pošteno veseliti, mauč grabiti od njegvoga veselja. Tau tü fali. Nevoščenost nam včasin tau najbaukšo, najbole važnejšo stvar vkraj vzema. Tau je pa naša trejzna pamet.
Dosta-dosta gezer lejt nazaj je tau vsigdar tak bilau pa mislite na gnes je vsebole tak. Med tejm se spozabimo s tistoga, ka kakoli se taužimo, nam zatok dobra de. Ne doživemo strašne bojne, kakoli ka leko povejmo, ka skurok pri sausedaj strašne trplenje dela ranč tau, ka ne morejo eden drugoga trpeti. O, človeška pamet! O, človeška strašna natura! Molite boga, naj takše kaj ne pride k nam. Naj nam baug presvejti pamet, naj se rejsan več nigdar pa nigdar človeški Žitek, živlenje nedužne dece ne zaniči zavolo sovraštva.
Na svetke malo stanimo, malo si premišlavajmo, malo si segrejmo srce. Dajte mi valati, priznanje, lübezen vsakšoga človeka zdigne, ga leko oberne, ka baukši grata. Gda te na sveto nauč v cirkev šli pa te čüli orgle ali božično pesem pa molitev, »hranite« se z njauv. Dobivajte mauč lübezni!
S tejmi mislimi vam želejm iz cejloga mojga srca blajženo božične svetke pa veselo nauvo leto 2003.
Irena Barber
Porabje, 1 8. decembra 2002
14
Pripovejsti iz Črnoga lauga
Prišli so tisti dnevi pred božičom in nouvim letom v Črnom laugi tö. Čalejrge pa čaralice so tou vpamet vzele v tisti nočaj, gda so lejtali po ramaj in kouli ramov po vesnicaj pa varašaj. Lidge so začali vsefele küpüvali, küjati in domou nositi krispane. Tou se njim te trno vidlo, tou pa zato, ka mora tou biti nekši rejsan velki svetek.
- Tou mora biti nekšen rejsan velki svetek, - si je brodo čalejrski kral Vodislav.
- Ka bi pa nej biu velki svetek, vej pa geste božič, po tistom pa pride nouvo leto, tak do svetki trpeli eden dober keden, - se je delala moudra čaralica Zobata.
-	Dapa Zakoj pa mi ne svetimo té velki svetek? Tou bi se nam dun šikalo, - je začo trepetati čalejr Velkelampe.
-	Ne moremo svetiti božič! - se je zdaj li zglasila kralica Zarivana. - Vej se pa vej, ka mi vörvlemo vč alejrskoga boga in nej v človekovoga. Naš čalejrski boug ma svetek na zadnji den sprtolejtja. Naša nouva leta pa svetimo devetdvajstoga februara, gda je v Črni laug nut stoupo prvi čalejr. Tou zaznamüje, ka edno naše čalejrsko leto trpi štiri človekovi lejt. Nikak ne moremo svetiti vküper z lidami in uni ne morejo svetiti vküper z nami, - je zapovejdala kralica Zarivana.
Tak so eden cajt več nej gučali pa si brodili od velki svetkov. Dapa rejsan samo eden čas. Trno se njim je vidlo, kak se lidge vküper spravlajo na te velke svetke. Zato so za eno deset minutov začali na glas broditi tadale.
-	Istina je, ka mamo mi svoje svetke, dapa dun bi leko svetiti vküper z lidami tö, - se je prvi zglaso čalejr Koulivrat.
Brž za njim so že palik gučali vsepoprejk in vsikši je biu za tou, ka bi čalejri pa čaralice meli té velke svetke.
-	Dapa kak mo svetiti, če pa smo nej lidge? - se je že trno doj svadila njüva kralica.
-	Vej pa tou je dun nej nikša velka nevola, - je bila brž pripravlen vse povedati čaralica Malanevoula. - Če smo čalejrge pa čaralice, se leko kak najbole brž vöobmemo v lidi in mo po tistom leko meti te velke svetke. Ka praviš, naša kralica?
Zarivana je neka cajta brodila, ojdla gor pa doj po Črnom laugi in si neka šuktivala nut v bradou. Po tistom je te li stoupila med svoje čaralice in čalejre. Poglednila je vsikšoga čistak nut v črne oči in tam nut je vidla, ka bi uni tou rejsan radi naredili, ka bi rejsan radi svetili te velke svetke.
-	Če je takša vaša vola, naj bou tak! - je vdarila z rokami in v tom ipi so vse gratali takši čistak prausti lidge.
Od veselja so vöobrnjeni čalerge pa čaralice začali skakati kouli po Črnom laugi. Gda je tou prvo veselge taminaulo, so se začali zgučavati, ka de stoj delo. Tak so si zazvrčili pune žepke pejneze in so začali küpüvali vse fele reči, ka do je nücali.
-	Vse tou, ka küpüjemo, bi si leko spraviti s kakšo čelerijo. Dapa kak je lepou po bautaj küpüvati, - se je gor do vüj smejala Zobata.
Gda so vsefele pokipüvali, so najšli najvekši krispan v cejloj krajini. Biu je najvekši pa najbole vöokinčani. In tak je prišo tisti den za pounoučnice. Lepou zravnani so odišli v cerkev. Nejso glij vedli, kak se tam trbej ravnati, dapa zato so si nej sramote na glavou nakopali. Eške prva pa, kak se je napravo den, je bilou pod krispanom za vsikšoga po eden dar. Srečni so odišli spat.
- Trno lejpi so tej Svetki, - je zazejo kral Vodislav. - Dapa nouvo leto eške kuman pride, tou de eške veseldje. Ja, vse tiste dneve z nouvim letom so tö vküper svetili v Črnom laugi. Dapa tou je že edna druga pripovejst.
Čalejr Miki
Intervju o občnem zboru
Naredila sem intervju z Elizabeto Emberšič Skaper, profesorico slovenščine na Visoki šoli Daniel Berzsenyi v Sombotelu. Znano je, da je 23. novembra bil občni zbor Zveze Slovencev. Gospe Škaper sem postavila nekaj vprašanj o občnem zboru.
•	Koliko vas je bilo na zboru?
»Vse skupaj je bilo 66 delegatov in več gostov iz Slovenije in s strani Madžarske. «
•	Kakšne cilje in naloge ima Zveza?
»Zveza želi svojo dosedanjo dejavnost nadaljevati, predvsem na kulturnem področju, največ problemov in nalog pa je na šolskem področju, zato bi v prihodnosti bilo potrebno položaj materinščine izboljšati, najti rešitev za izboljšanje kvalitete pouka slovenščine v slovenskih narodnostnih šolah. «
•	Koliko članov ima predsedstvo?
»Predsedstvo ima 19 članov. Predsedstvo sestoji iz predsednika in 18 članov. «
•	Koga so volili za predsednika?
»Za predsednika sta kandidirala dva, na tajnem glasovanju je predsednik Zveze postal Jože Hirnök. «
•	Kaj mislite, bodo kakšne spremembe v prihodnje? »Na občnem zboru smo slišali veliko pozitivnega o delovanju Zveze, našteli so rezultate prejšnjih štirih let pa smo slišali tudi kritike, negativne pripombe, toda upamo, da v naslednjih štirih letih bo Zveza približno toliko ali še več rezultatov dosegla kot v prejšnjem obdobju, da bo tudi na šolskem področju prišlo do pozitivnih sprememb pa bo tudi mladina bolj obvladala in uporabljala slovenski jezik. Upajmo, da bodo vse pomankljivosti odpravljene, saj vsi novi in stari člani predsedstva si za to prizadevajo. «
Hvala za pogovor!
Intervju je naredila Beata Bajzek
»Prosim, Gabor Dončec sem. «
»Dober večer. Lilla Fasching sem. Sem učenka monoštrske gimnazije. Lahko Vam postavim nekaj vprašanj? « »Ja, seveda. «
»Zveza Slovencev na Madžarskem je 23. novembra imela svoj četrti občni zbor. Vi ste bili prvič na občnem zboru. Kaj mislite, zakaj so Vas izvolili za člana predsedstva? «
»Mislim, da sem znana oseba v Monoštru. Trgovec sem in delam v takšnem mestu, kjer se obme mnogo ljudi. « »Bili ste veseli, da so Vas izvolili za člana? «
»Zelo sem bil vesel, čeprav vem, da je to odgovorno delo. «
»Računali ste na to, da Vam zaupajo? «
»Nisem računal, da me bodo izvolili. Toda vesel sem, da so mi ljudje zaupali. «
»Vas so volih za športno in gasilsko področje. Ali ste se že ukvarjali prej s temi dejavnostmi? «
»Sedem let sem bil tehnični vodja rokometnega društva v Monoštra, tri leta pa nogometnega društva v Slovenski vesi. «
»Imate kakšne stike z matično deželo, s Slovenijo? «
»Ja, imam stike, največ s  Prekmurci, ampak tudi v Ljubljani imam znance. « »Ste predsednik Lovske družine Tromejnik, veliko delate tudi tam. Ne bo to preveč? «
»To gre na račun prostega časa, ampak mi ni žal. « »Zakaj ne? «
»Ker imam rad izzive. « »Hvala lepa za pogovor. « »Prosim, ni za kaj. «
Intervju je naredila Lilla Fasching
Stanje maternega jezika v Porabja danes
V Porabju je pred 50 leti živelo mnogo ljudi. Danes jih v vaseh živi že premalo. Nekoč so ljudje po vaseh govorih samo v narečju. Danes stari ljudje govorijo narečje, otroci v šoli se učijo knjižni jezik, ampak ga ne uporabljajo vsak dan. Nekoč so predšolski otroci znali samo svoj slovenski materni jezik, madžarščino so se naučili v šoli. Danes je to obratno. Mladi, ko končajo šole, univerze, odidejo v mesta in si tam iščejo službo. Vasi se postopoma praznijo in mladi, ki še znajo slovenski jezik, ga v mestih ne morejo uporabljati, zato ker tam živijo večinoma madžarski ljudje in z njimi lahko govorijo samo madžarski. Včasih, ko pridejo domov v Porabje za kratek čas, lahko govorijo slovensko. Dobro je, da imamo na televiziji vsak drugi četrtek ob 14. uri oddajo Slovenski utrinki. Ta oddaja predstavi, kaj se je zgodilo v porabskih vaseh. Večkrat lahko vidimo prispevke iz Slovenije, iz
Prekmurja ali z Goričkega. To je zelo dobro, najbolje pa za tiste Slovence, ki živijo drugod po Madžarskem in ne morejo gledati programov slovenske televizije. Imamo tudi časopis Porabje, ki že dvanajst let redno izhaja kot štirinajstdnevnik. V časopisu beremo članke v porabskem narečju in v knjižnem jeziku. Lahko poslušamo tudi Radio Monošter. Tu se slišijo lepe porabske pesmi, ki jih Porabski Slovenci ne smemo pozabiti. Večkrat imamo kulturne prireditve. V Porabju delujejo folklorne skupine, pevski zbori in gledališke skupine. Kljub temu da stari ljudje umrejo, se slovenski jezik ne bo izgubil, zato ker se zmeraj najdejo ljudje, ki se bodo ukvarjali s svojim maternim jezikom. Upajmo, da se bo slovenski jezik v Porabju ohranil.
Beata Bajzek
Porabje, 18. decembra 2002
15
Šatringe, senje...
Od tistoga mau, ka je človek na svejti, je vsikder rad šatrivo, pa de vsikder šatrivo. Pri šatrivanji si je pomago s knigami tö. Najbole so šatrivali iz toga, ka se je človeki senjalo. O tome leko štemo že v Svetom pismi tö. Baug človeki Včasik v senjaj povej, ka naj včim ali ka de se Zgodilo ž njim. Na priliko: Gda je Jákob üšo ženo iskat, je po pauti sneni grato. Eden kamen si je djau pod glavo in tak je zaspo. V senjaj je vüdo edno lesnico/garico, štera je od zemlé do nebés segala. Po lesnici so angelge gor padoj ojdli. Vrkar nalesnici pa se je naslanjau Gospaud. In Gospaud je Jákobi v
senjaj obečo, ka se z njegovoga pokolenja narodi Odküpiteo.
Najstarejše senske knige - iz kauti 2000 pred Kristušom -so najšli v Egipti. Po tistom so dosta knig napisati po tej knigi. V Sloveniji pa na Madžarskom tö. »Prave egiptovske sanjske bukve od leta 1231 z razkladanjem sanj s prestavljenimi numerami za tiste, kteri hočejo svojo srečo v loteriji poskusiti” so oprvim vödati v Ljubljani 1868. leta. „Valódi egyiptomi álmoskönyv” pa v Budipešti v 50. lejtaj 20. stoletja.
V našoj krajini, v našoj rejči so tö vödati dvej knigi. Kni-
go Szenje blázsene device Marie so vödati v Murski Soboti 1916. leta. V te knigaj so Marijine senje o Jezusovom trplenji pa pisma, štere je poslo lidam sam Baug ati po svetnikaj. Katotičanska cerkev je bila prauti te knigam. V Marijinom Listi 8. januara 1938 pišejo, ka je v te knigaj. »popisano i sé da čteti, ka ki de prej te knige, te spise pri sebi noso, sé reči ognja, toče i drüge nesreče, njega sé ne zgrabi krugla. Ženska, če ma pod zglavnikom takšo knigo, de lehek porod mela. Celo pekla sé rejši tisti, ki de té knige širo i greh včim ki jih nede. ”
Šatringa »svoj izvor ma v poganstvi. Od te poganske vere je ostalo ešče pred... Ka gospoda ne sede k stoli, če bi jih trinajset bilo, ar te prej eden vmerje. Ali ka deteljči tiste k z štirami péri za znamenje sreče, pétek pa za znamenje nesreče drži. ”
V Prekmurji tö šatrivajo. „ Goričanec tučke obesi na fašenek na slive, ka de njemi teprej bole rodila. Ravenec - Dolinec z blago šlo vlenov vodov škropi maro, ka je reši küge. Dolenec küpljeno kravo skoz rešeta podje, da de več mlejka mejla. Ženske na Licijovo ne šivajo, ka če bi, bi njim te ko-
košinejnesle... Če so šteroj ženski bole dojile krave kak sausadice, že je bila comprnica. ”
Pri nas v Porabji, v Monoštri so tö vödati edne senske knige. Poglednite malo kauti na paudi, gvüšno najdete kakšno! Tau so: Szlovenszke szenszke knige vözebráne z edni nemški knig, stere szo med vszejmi szenszkimi knigami te najbógse. Dobijo sze pri Wellisch Béla stamparnici. Szentgotthárd, 1919. Iz te knig smo vöodebrali ništerne senje:
Debeti biti - nagla smrt, deske - gostüvanje, drejvo podirati - nesreča,
Drejvo zeleno - poštenjé, bogastvo.
dejte, malo - svaja, dejte, nezakonsko - sreča dekla, mlada - radi do te meti,
fige z drejve trgatvi - sramota, frkanje-čememost, förtok prati - s prijetnimi gospami se spoznaš, goristano i s postalé - beteg, goristanoti od mrtvi - dugi Žitek,
gra gesti-svaja,
Grüške, nezrejle - žalost.
gasa-v dug prideš,
igla za štrikanje - zalübiš se v
koga,
jagode jesti - bogastvo,
jajca küjati - hüdo do si od
tébe gučati,
jajca trejti - smrt
jesti kaj dobroga - glad
baude,
kupico z rok pistiti -bojaztivost,
krv, čišta - sreča in pejnezi, kozin bak - dobiček po erbi, krü - poštenjé, knige šteti - šenk dobiš, krumpline kopati - trüd,
Krpati - srmastvo.
kavo küjati - nikak te pogledne,
konja bujti - lübezen zgibiš, konjski gnoj - veseli glasi, lica, poškrabana - žalostiti se za ednoga prijateli lače goripotegnoti - srečna ženitev,
lače šivati - zalübiš se v nikakoga,
mešo küpiti - dobiček na špili,
mravtinjek - dosta penez dobiš,
mladenca lübiti - dosta žalosti,
mladi biti - velka starost,
Maček - nesreča.
müš zgrabiti - nauro delo včiniti,
mrejti-dugi žitek, mujvati se - dobra zdravje, nogé, šurke-sreča v lübezni, néba- velka erba,
Naužic odati - srmak boš.
nojétje - dobra zdravje, obraz blejdi - beteg ati smrt, oli piti - zdravomi beteg, betežnomi zdravje, ogen pogasiti - srmastvo, oreje jesti - zdravje in dugi Žitek,
pečenje dišeče - dosta poti
brezi (h)aska,
pes - ednoga prijatela dobiš,
prstan, srebrni - miroven
Žitek,
pesem ftičov - dobra vola, ples - žalost, piti pivo - težki beteg, prstan doli vzeti - svaja z lübov,
rokáv, kratki - Sramota in Špot,
reca-kvar,
raketo goripistiti - norijo boš gučo,
rebra - blajženi zakon, repa - dosta dela boš emo, ram piti - radi do te meti, šalato jesti - nespunjeno želenje,
škarice - vnogo skrbi, stenice - bogastvo, stolnjek - gosté dobiš,
Sronjek, v njega spadnoti - špot.
spati pri svojoj ženi - skrb in nevola,
snejžni oblak - dobra
znamenje,
tüčen postati - smrt,
trava, zelena- dugi, blajženi
Žitek,
tikvi küjati - prijatele zgibiš, tikveno semen saditi -prijatele si spraviš, vlati brati - hasek, vlasjé, dugi - bogastvo, vrane loviti - svaja,
vodau piti - mala boleznost, vinska kupica - mala bolečinav tejli,
Vozger - sreča na špili.
visi na glavi - jako bogati boš,
večerja - čemeren boš, vuk - vkaniš se, zalübiti se v koga - žalostno sküšanje,
Požake jesti - nemaraš za verstvo.
zibeu - sreča v familiji, zvonili - glas dobiš z dalečne,
zlato küpiti - zobstonsko delo,
zemla, na njej ležati - smrt, zejvati se - dobra boš si čas krato.
Marija Kozar
Porabje, 18. decembra 2002
16
Pismo iz Sobote
Preminouče leto
Sto bi vedo, če pa eške ge sam ne vejm, kelkokrat sam v tej naši novinaj že piso, ka vse se je godilo v preminouči lejtaj, kak je zdaj tou naše 2002. Ranč zato se ne morem zbrodili, ka sam piso od leta 1997 ali pa od leta 2000. Pa bi se trno rad spoumno. Tou pa zato, ka ne bi od leta 2002 gnako piso, kak sam piso od vsej drugi lejtaj. Tou je zdaj moja velka nevola. Neka pa li vejm, tou je gvüšno. Če mo vam kaj od politiko v preminoučom leti tumačo, te mo gnako piso, kak sam tou delo v prejšnji lejtaj. Leko, ka se stoj pita, Zakoj je tomi tak? Vej se pa vej, zakoj je vsikšo leto v politiki gnako. Zato, ka tej prednji v toj našoj politiki vsikšo leto gnako obečavlejo, pa nika ne spunijo.
Tak sam Zdaj te s politiko v leti 2002 skončo. Zdaj pa si tadale brodim, ka naj vam pišem v tom mojom slejdnjom pismi iz Sobote v tom leti. Nika si mujs moram vözbrodili, vej me pa naša Marijana, ka je prejdnja pri tej novinaj, kama gorobejsi. Ge pa zato mam straj, ka tou rejsan naredi. Tak, ka me Zdaj bole straj naprej žene.
S tem strajom je pa tak, ka brezi straja nega straja. Tou vej moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö. V toum preminoučom leti je bilou straja, kelko si ga je človek samo želo. Gučim od straja moje tašče Regine, trno čedne ženske. Najbole smo tej njeni straj občütili mi domanji, ge, moja žena pa najiva dva mlajša. V tom leti se je tak bojala svoji kil, ka smo si na gesti ranč nej smeli zmisliti. Takši straj je mejla, ka de preveč debela, ka nam je za obed dala na tanjer vodou, ka se zove župa in kakšo pero neslane šalate brezi
ene kaple olaja. Té straj je eške najbole živi biu, gda jo je zavado nouvi straj. Tak nagnouk se je trno postrašila od leteči tanjerov, vej pa vejte, začala se je bojati UFO-nov. Na teveni je gledala nika od toga, kak že lejta pa lejta odijo k nam na Zemlo nikša druga živa stvorenja, ka živejo nin daleč od nas. Pa tam so prajli, ka so kakšoga od nas že vkradnili, sé z njim zdignili nikam ta do zvejzd in ga za kakši teden, mejsec ali pa leto vöpistili. Tou je več nej bilou mogouče trpeti! Pri meni v slüžbi je začo delati eden mladi možakar. Za kakši deset dni me je isko doma, ka naj njemi nika taraztomačim. Nej me bilou doma in bole je mojoj tašči Regini, trao čedni ženski, gučo, ka je rejsan z meuv v slüžbi, bole njemi je nej vörvala. Kričala je nanga, naj jo pri meri nja, ka una vej, stoz meuv dela in ka nede dopistila, ka jo un zdaj odvleče na njegvi UFO, ka bi z njou nikan odleto. Tak je larmala, ka so vsi sousedi že bili na oknaj pa na grajkaj, dokeč sam nej prišo domou. Mujs sam se mogo koriti z njou.
- Nika mi ne guči, čista tiuma boj! Vejpa njemi ne piše na čeli ka je nej UFO! -se je obrnoula in skončala, dapa straj, je mejla eške tadale.
Tretji straj od moje tašče Regine, trno čedne ženske, pa je straj pred klajfami. Ka se razmejmo, una pa njena sousedica Rozina sta prve klajfarce daleč kouli. Moje tašče Regine, trao čedne ženske, je nej straj od tej klajf, ka ji una nosi. Njou lovi straj, ka bi stoj od nje kaj kouli klajfe. Tej njeni straj jo je prigno že tak
daleč, ka spoudnji gvant siši v rami, ka bi stoj nej zobe brüso od toga, kakše spoudnje lačice nosi ali pa kakše farbe je tisti falat za cecke gor držati. Samo naj niške ne vidi, ka ma pod kiklo ali pa pod bluzaj. Dapa tou pred klajfami nika ne pomaga. Vej te včasi vidli, Zakoj.
-	Čüj, Miki, es me poslüšaj. Vej pa me ne briga, dapa dun mi nika vöovadi, ka so se včera možakari eti skur cejlo vöro štükali, Sto ma istino sto pa nej. Zato mi dun povej, nosi tvoja tašča Regina spoudnje lačice pa tisto za cecke gor držati ali pa nej? Edni so prajli, ka ne nosi, zato ka se nigdar venej ne sišijo. Drugi pa so prajli, ka je nosi, dapa telko pejnez ma, ka je obleče samo gnouk pa po tistom taliči. Zdaj mi pa dun povej, ka je istina, - me je meu v deli eden spoznani človek.
-Neje nej eno pa nej drugo,
-	sam se njemi smejau. - Ka pa je istina pa ti ne ovadim. Z debelim je gledo za meuv, ge pa sam se v sebi naraji smejau. Zdaj do leko tadale klajfati od moje tašče Regine, trno čedne ženske. Leko eške vöpride, ka je sploj nej od nas, liki je na Zemlo priletejla s kakšnim UFO-nom. Tak je tou! Od vsega mi je v tom preminoučom leti 2002 najbole ostano v glavej té straj od moje tašče Regine, trno čedne ženske. Vse drugo je bilou, tak si brodim, kak je bilou v leti 2001. Pače de tak v leti 2003 tö, de za strpeti.
Želejm vam blajžene svetke, tak prve kak druge, pa če vas gda kaj postraši, si samo zbrodite na mojo taščo Regine, trno čedno žensko. Brezi brige bojte, straj brž odide, otkec je prišo.
Miki
Kak se radijo pravljice?
Dragi lidgé! Vendar eške ponite, gda smo za mlade dni brali tisto pravljico, v šteroj je takšna velika repa zrasla, ka jo je cejla familija vlekla vö iz zemlé. Pa eške pes in maček in müš. Gnesnaden eške tö gestejo takše pravljice, samo morete Porabje šteti ali pa v Andovce titi. V taujoj vesi se godijo Čüde. Na priliko: dojzabodjeni petelinček (kokaut) na sedali popejva. Zdaj se je pa nikšo velko delo zgodilo v taujoj maloj vesi. Znate, gde je ta ves gé? Prejk trej bregauv, prejk trej dolauv. Prva liki bi jo tanjali, en stopaj nazaj, sploj na kraj rosaga in Železne županije. Tam gde je lansko grauzdje tö samo v etom leti ozrejlilo.
Tü so zabadali bujcka Djauski. De pa prva so se s palinkov napili. S tisto palinko, štero so eške v leti prišparali, ka so Sombotelski romarom nej vauščili. Zato je Zdaj nji Baug fejst pokaštigo, ka so té tak skaupi bili.
Meli so štiri male bujcke. Prviva dva so eške sami nikak taopravili, depa s tretjim je že nevola bila. Strlili so ga v čelo, bodnili so ga vendar v rit. Krv je pa tekla nad nogami, zato jim je nazaj gorstano. Pri štrtom se začne pravljica toga zabadanja. Naprej so leteli Peštarge, za njimi svinja, za njim süja Irenka (štera je nesla svoja plüča v rokaj), te Glavač fudo, za njim Margit rogatala z laboškov in tjijaukov (naj svinja bole leti). Potem je pa leto plantavi Joži. Kovačin Tibi pa Karči sta pa samo kupico držala, pa sta se smejala.
V taujoj velkoj nevoli so eške telko cajta meli, ka so po telefoni zvali Rudina (ki živi v Somboteli), naj njim pomagat pride. Rudi tálüčo zidarsko žlico, skočo v auto, pa hitre pelo prauti domi. Mislo si je, ka prvi liki de eške svinja vö z vesi letela, un go tázavozi. (V taujoj velkoj nevoli je naš Rudi eške tau tö pozabo, kelko mlajšov ma. ) Depa Rudina več nej trbölo! Zatok, ka je ves pomagala zgrabili bujceka: Vajnin Feri s sekirov, Djürvina Marika pa s smejom. Eške se je svinja vendrik tö smejala pa se je podala.
Ta pravljica bi se nej narodila, če bi svinja nej vujšla, Tibi bi nej kupico držo, Kadli bi pa nej kejpe redo.
Napiso je: Francek Gyeček
Feri Lainšček
KMICA
da je takša žmetna kmica da je takša dja nouč te se lujbi mejne spoumni v senjaj bloudi naokroug
da je takša žmetna kmica da je takša dja nouč te moj lujbi k meni prijde pa me glejda kak goloub
nej je mogo z menof biti nej je nama tou bilou zejla me je žmetna kmica zejla meje dja nouč
zejla me je žmetna kmica zejla meje dja nouč nej san mogla k njemi prijti nej je več potij bilou
(ilustracija: Marija Kozar)
Porabje, 1 8. decembra 2002
17
Šaljivi horoskop za leto 2003
OVEN
Prvi keden v nouvom leti si küpite novo obütev. Nücali te jo, gda te povableni na ples, steroga do pripravili ob 5. obletnici slovenskoga informativnoga centra. Tam te spoznali novoga človeka vašoga živlenja. Najprlej te se protivili tomi, ka bi meli kaj z njin, ali na konci te popustili. Vaše živlenje de se obrnolo bole, kak se v enoj noči obrne Zemla okoli sebe. Začali te cvesti kak marjetice na sosedovom travniki. Samo pazte na svoje zdravje. Gesti vam letos nej fejst trbej. Ogibajte se masnoga mesa, čiglij morete v začetki leta gesti pujcekovo. Tou pa zatou, ka pujceki z nosom rivlejo naprej pa tüdi vi morete tak rivati v bodoče mejsece. Tanači vsakši drugi keden preštite Porabje.
BIK
Na Vaše rogle te vesili same dobre stvari. Pazite edino, ka vam što drugi kaj na njej ne obesi. Letos de vam delo šlo dobra od rok, vaša trma pa bi se najboukše pokazala tam, gde jo najbole nücate. Prejk svetkov ste pa tak grdo kile gor vzeli od vsega mnogoga gestija, ka de falej trmasto telovaditi pa gor pa doj po vesi vsakši večer bejžati, kak pa nesti lače k sabauli, ka vam jih malo v riti vö pisti. Vaša najlepša letošnja sprostitev de kopanje ograče-ka, čiglij se preveč ne mantrajte, zatou ka krti že čakajo, gda de konec zime. Pejnez de tüdi v novom leti telko kak prejšnja lejta. Ne zapravlajte. Tanač: gda te bejžati za hujšanje, ne bejžite po lougi. Človek nikdar ne vej, ali vsi lovci ločijo jelene od lidi.
DVOJČKA
Ščete biti uspešni. Ščete meti romantiko z mlajšo osebo. Zatou, ka ste inteligentni, ste sposobni vö poglednoti različne vplive na Vaše življenje. Radi se vgojno zbidite dobre volé, zatou si postelo postavile tak, ka te leko najprlej doj djali
pravo pa eške po toj, levo nogo. Prijatelski tanač de vam pomago, ka te se leko ognoli neugodnoj situaciji. Što pa vam je pravo, ka morete vnoči lejtati tam, gde vam nej trbej, te pa vas vidi pou sosedov, kak plejzite skoz okno nazaj v sobo. Psa letos zaprite v klunjo, ka je zgrizo že vse poštaše. Tou je tüdi razlog, ka so vam zadnje nej prinesli Porabja. Tanači gda ide dež ali sneg, odprle drženco pa gledajte pred sebé.
RAK
Že vnaprej naj vam povemo, ka ste izredno občütliva düša, štera ščé vsem pomagati. Ali, znajte. Včasik nej dobra vseposedik svoj nous notrik potiskati, zatou ka so plastične operacijo gnes den eške predrage za vašo palacko. Če te si dali opererati kaj drugoga kak pa nos, je čisto vaša stvar. Kljub temi nam po opravlenoj operaciji pošljite vaš novi kejp na Porabje. Velkih sprememb na lübezenskom področji ne načrtüjte. Čiglij ste romantični pa sentimentalni, počakajte, ka vaša zdajšnja boukša polovica najprle cejlo posojilo, za štero vam je küpila novi mikser za künjo, doj plača. Tanači nej ka bi slučajno odavali sebe, čiglij mate dobra zdravstveno zavarovanje. Tou se je nej nikdar dobra končalo.
LEV
Sami ste si krivi, ka vam v slüžbi po glavej skačejo vsi možni direktori pa šefi, na konci pa morate zavolo nji poslüšati eške svoje sodelavce. Slüžba pomali gračüvle smisel vašoga življenja, vmesni dopusti pa so samo spomini na že zdavnaj minaule čase. Dobro, ka od časa do časa leko pobegnete na teren. Ne pozabite, ka ma vsakši človek v življenji več možnosti. Zvejzde pravijo, ka je za vas idelaen poklic pevke v hoteli Lipa v Monoštri. Čimprlej se prijavite za tou delovno mesto. Če de po sreči, de vaša prva cd plošča v prodaji, gda do čebelari prvič pelali na pašo fčele, radio Monošter pa de poskrbo, ka te se uvrstili na tekmovanje za najlepši glas Porabja. Tanač:
dobra se z dobrim vrača.
DEVICA
Nej ste tak nedužni, kak si tou misli vaš župnik. Nika se ne sekerajte. Normalno je, ka se v vsakšom človeki skriva mali vrag. Dozdaj ste nej s svojimi norijami eške nikomi nikše škode napravili. K vekšomi ravno naaupak. Sicer pa vam je što pravo, ka preveč delate? Ce nej, te vam Zdaj pravijo tou zvejzde. Skrajni čas je že, ka za par dni zaklenete pisarno pa si vö vzemete, ka vam ojdi. Vaši šefi do seveda pa gučali okoli, ka vas že pa nega v slüžbi, vi pa njim lepou povejte, ka tüdi vi mate pravico od časa do časa iti poglabljat stike v kakšni vekši Varaš, kak je na primer Budimpešta ali kaj podobnoga. Tanač: izogibajte se posta z novimi knjigami, dokeč ste nej prešteli starih.
TEHTNICA
Vse tak dugo vagate pa premišlavlete, ka na konci živlenje odide mimo vas. Končno se strejznite pa si dopovejte, ka živete samo idnouk. Zatou si zemte vö, kelko si li morete. Vaša rešitev so potüvanja. Začajte pomali. Najprlej se pelajte samo dvej postaji z avtobusom, drugič ite na cug. Če mate zar tou zadosta pejnez, pa se trbej šesti na fligar. Če pa nemate zadosta pejnez, te si omislite kakšnoga sponzore šteri de znau ceniti Vaše potrebe. Letos naj bo vaš ograček dobra okopani, sadove pa poberite sami. Nej kak lani, ka ste nej meli časa pobrati paradajz pa papriko, te vam je pa vse zagnililo nad zemlov. Če pa vseeno nete ladali, te si gor vzemte kakšnoga vrtnara, ka se spozna na svoje delo. Tanač: odprite oči, ka te vidli, ka je nebou plavo, ka je trava sprtolejt zelena pa ka je snejg v zimi bejli.
ŠKORPIJON
Tak fejst pikate okoli sebé, ka se vas vsi ogibajo na tri metre.
Čas je, ka nekoga pistite k sebi. Za vas so razburljiva doživetja tisto, ka nücate. Posebno morete biti v novom leti pozomi na telefonske klice. Vroče linije ne zovte, ka de prevelki račun. Pejneze ponücajte za obnovo stanovanja. Stejne v künji so zamazane eške od tistoga časa, da ste na šparati pozabili piščančji paprikaš pa odišli k sosedi na kavo. Edina pozitivna stvar je bila, ka ste spoznali par gasilcov, steri so prišli gasit stanovanje, sledi pa so vas prepričali, ka ste se včlanili v njuvo gasilsko društvo. Vaše članstvo njim pride prav. Eške najbole od tistoga časa, gda se njim je pokvarila sirena. Nišče se ne deré tak naglas kak vi. Tanač: od časa do časa sodelavcom küpite vato za vüja.
STRELEC
Pá ste strelali tam, gde vam je nej trbelo. Posledice pripišite sami sebi. Eške skouz nücate okoli sebe velki prostor. Zvejzde pravijo, ka se ne oblačite v črtaški gvant. Če pa že, te v navpične črte. Vodoravne črte poudarjajo vaše obline na nepravi mestaj. Na vašoj živlenjskoj poti stojijo lidge, steri vam ščejo pomagati. Zakoj, ne vemo, zatou, ka pomoči te trenutek ne nücate. Ste znamenje ognja. Kljub temu je skrajni čas, ka enjate kadili. Znate, kelko bi leko prišparali. Strmite po idealnem sožitju, podajate se v velke višine. Ne pozabite. Što visiko lejče, nizko spadne. Druga možnost je, ka što visiko lejče, je pilot. Tanač: gda te se najbole jokali, gda te se najbole smejau pa gda te najbole veseli ali pa bejsni, poslüšajte radio Monošter.
KOZOROG
Ste praktični in v živlenji stogite trdno na tlej. Včasik pa se trbej malo odpraviti med oblake. Tou de se vam zgodilo na slovenskom plesi, ka te spoznali novi pomen živlenja. Gda te šli domov s plesa, te te si daU napravili na levo stran vašoga tejla tetovažo. Malo de bolelo, aU za takšne vrste lepoto trbej potrpeti. To de tüdi prekinilo vaš samotarski način živlenja. Začali te se drüžiti z motoris-
tami pa z mopedom šli na potovanje do Martinja pa nazaj. Na carini do vas malo čüdno gledali. V novom leti te si namreč privoščili bole drznejši stil oblačenja. Sicer pa koga briga, če mate na sebi lance ali nej. Gratali te vladar svojoga časa, zatou si küpite novo vöro. Tanač: ma motori se bole oblačite, ka vas nedo bolele krivice.
VODNAR
Čiglij je vaš zaščitni znak voda, to ne pomeni, ka morete spiti vse, ka je okoli vas. Tüdi po dežji ne odite, gda je mrzlo, vačik te mogli iti k doktori. Za zdravje dobra skrbite. Zvejzde kažejo, ka morete meti v mrzli zimi obüte debele štrumpfe, v noči pa se morete dobra pokrivati. S kakšnim starim, že fejst znücanim, se ne pokrivajte. Fudalo de vam na vse možne lüknje, edini rezultat de pa vaš mrzeu nous. Tüdi v mrzlo kopalnico ne stopajte. Leto de za vas puno energije. Ponücajte jo tam, gde najbole trbej. V slüžbi ne zavirajte preveč pa tüdi ne silite v ospredje. Če človek pokaže, ka vse zna, more te tüdi tisto delati. Tanač: zazranka rano stanite, ka ne zamidite na avtobus.
RIBI
Vaši bodoči dvanajst mejsecov do puni športni dogodkov. Tenis de še skouz vaš šport številka ena. Što zna, mogoče te pa gda svejta meli priliko špilati s kakšno svetovno tenisačico ali tenisačom. Tüdi tisti, ka ste za šport rajši vöprebrali rolanje (görkorcsolya), te prišli na svoj račun. To de se zgoudilo v poletni mejsecaj. Obeta se vam tüdi puno gostov v kuči, zato prištölajte posodo pa kupice, dokeč eške leko. Nej zatou, ka bi je trli pred njimi, pač pa zatou, ka njim v njij ponidite kakšne pogače ali pa kaj za piti. V slüžbi pa te napredovali. Doubili te dodatne obveznosti in odgovornosti. Vse za isto plačo. Zatou, ka so pejnezi nej vse na sveti, so pa dosta, te jih zapravili za potovanje. Tanač: potüvlite s fligarom.
Porabje, 18. decembra 2002
18
Nika za smej          Nika za smej          Nika za smej
Že nej vrejdno Etognauk je z Gorenjoga Senika v Varaš pelo bus pa je strašno dosta lüdi bilau na njem, tak ka so lüdje kak spice v kaštüli stali v busi. Edna ženska napamet vzema, ka pri njej eden moški stoji pa go z edno rokauv za podjas drži. Ženska Zdaj etak pravi na čemerasti tomi moškimi: »Nej bi najšli svojoj rokej kakšo baukšo mesto? «
Moški pa: »Jaj, kaj pa nej. Samo ka smo že v Slovenskoj vesi pa je več nej vrejdno na te kratek cajt. «
Pa ka te vi mislite? Pištak je etognauk k doktori üšo, vse ga je bolelo. Gda ga doktor skauz pogledne, zvižgalivo ma pravi, ka ne smej tau pa tisto. Pištak čemerasti grata pa etak pravi doktori: »Gospaud doktor, če mi vi vse prepovejte, te mi več ranč nej vrejdno živeti! «
Doktor pa: »Ka pa takše gučite, ka se vam vse prepovedo. Samo sam vam tak pravo, ka ne smejte piti pa kaditi. «
Naš Pištak se pa tadala dere pa etak pravi: »Pa ka vi mislite? Ka ge eške delam zvün toga, ka kadim pa pidjem? «
Črejvli
Ivan je tak malo vdardjeni, etak se pa dosta kaj godi z njim. Etognauk je v Varaš üšo z ženauv, ka si prej nauve črejvle küpi. V bauta nared gor proba črejvle, de se ma pa edni ne vidijo. Tej edni so dragi, tej drugi ga prej tiškijo. Etak je že približno petnajset črejvlov gor sprobo, gda gnauk začne kričati, ka so prej tej, ka je na nogej ma, dobri. Žena ma
pa brž v vüje šuktiva: »Ti, günec! Vejš, ka maš na nogej? Vej pa črejvlino kaštülo. «
Kolapoš pa Svetki Ivan je strašno šparavan, Škrklavi. Že 15 lejt eden kolapoš nosi. Etognauk si je pa nika premišlavo, napamet me je prišlo, ka so tüj Svetki, šikalo bi si nika küpiti. Pa te tak zgrünto ka si nauvi kalap küpi. V Varaš de, nut staupi v bauto, gde kolapoše odavajo, pa gde je pred 15 lejtami toga, Zdaj že ponošenoga, küpo pa se etak pokloni: »No, že sam pa tüj. «
Auto pa lübezen Rožika je že dugo z Mikinom ojdla, kakoli ka je nej tak fejst za njega bila. Depa drugoga je nej bilau, etak je Miki tü dober bio. Etognauk sta si v Varaši v parki malo sedla pa ona se ma kauli šinjeka obejsi pa ma etak pravi: »Miki, sploj, sploj te rada mam. Brezi tebe ne morem živeti. «
Miki pa: »Pa Zakoj si mi tau že prvi nej prajla? «
Rožika pa: »Zakoj? Pa odkec bi znala, ka ti takši lejpi auto küpiš. «
Eden lejpi den Rudi pa Eržika sta se etognauk strašno vküp svadila. Eržika etak krči: »Vejš, Rudi, ge več s teov ne morem živeti. Nede dugo, ka te eden lejpi den tüj njam pa fertik. « Rudi pa med tejm nika ne povej, samo fejst novine gleda. Eržika se tadala dere: »Pa ka zdaj te novine obračaš pa v novine zijaš? «
Rudi pa: »Meteorologijo gledam. Iščem, gda baude eden lejpi den. «
Vej se ne'š smejau
Svetji so tüj, Lujza je v Varaš üšla pa je küpüvali Sebi si je tü dovoščila eden kolapoš pa gda domau pride si ga gor podvezna na glavau pa pita moža, Pištaka, kak ji kalapoš stoji. Pištak pa pravi, ka je tau nika strašno. »Volau bi se emo tak reketati, ka je tau nej zapovedati, « pravi.
Lujza pa: »Vej se včasin ne’š reketo, če ti povejm, kelko je košto. «
Samo ednoga Škrklava Ema je dejte čakala. Prišo je pa te den tü, gda so go odpelali v špitale pa je tam dvojčke rodila. Gda je k sebi prišla, je pismo poslala možej pa ma etak pisala: »Dragi moj, tüj ti pošilam kejp od naji dvojčkov, ka sam je rodila. Samo sam ednoga dala doj vzeti, slikati zatok, ka te drugi ranč tak vögleda kak te, steri je nakejpi. «
Ranč takšo
Vendel je etognauk nika po Somboteli odo pa ma je cajt tak taodišo, ka je že podne grato. Etak je pa lačen grato pa je staupo v edno krčmau, gde si je gesti zapovedo. Dosta je nika nej prebéro, liki samo je čako kölnare pa gda je kölnar prišo, ma etak
pravo: »Gospaud, ge bi ranč tau Sto gesti, ka tisti človek gej tam v kauti. «
Kölnar si je zamerko, odišo pa ga eden cajt nej bilau nazaj. Gnauk zatok naprej prišo, prineso je gesti, on sam je pa vse nika vküp zmlačeni biu pa vse nikše ronje so visala z njega. Etak je pravo Vendeli. »Ne bojte čemerili, ka sam tak dugo nej prišo, vejte tisti človek mi je za svejt nej Sto es dati svojo gesti, tak ka sva se vküp zbila, depa ge sam krepši bio. «
Viski račun Hugo je etognauk v Budimpešti odo pa je na večerjo nut vseo v edno restavracijo. Gda se je nadjo pa je plačo, mladoj kölnarci stera me je sploj viski račun prinesla, etak pravo: »No, gospodična, pakivajte se pa te z menov v hotel. Tak gledam, ka taumi viskomi računi ste vi tü vcuj zračunjena. «
Etak človek razmej Robi je etognauk v Varaši v ednoj krčmej obed zapovedo. Gda je te obed začno gesti, je sam nej dau valati, kak strašno slabo pa lagvo küjejo tüj. Zove kölnara pa ga etak pita: »Gospaud, tüj v vašoj krčmej vsigdar tak lagvo küjate? Vej je pa tau nej za gesti. «
Kölnar pa pravi, ka nej, samo na keden pet dni tak lagvo küjejo.
Robi pa: »Pa Zakoj? «
»Zakoj, zakoj, « pravi kölnar, »zatok, ka na keden dva dni smo zaprejti. «,
V hoteli
Etognauk v Varaši v hoteli Lipa je Prenočišče mejla edna mlada ženska. Večer, gda je že vse tüma, gnauk na recepciji cinga telefon pa se zglasi mlada ženska: »Ge sam iz sobe številka 12 Lujza Kovač. V mojo sobo je nut vtrgno eden cejlak nagi, mladi človek. Prosim vas, pobrigajte se zatau, naj naja nišče ne mauti! «
Ka pa stariške? Minka so že stara ženska, letos so 100 lejt stari. Pa te, ka se je zgodilo? Minka so se ranč letos oženiti. Njini dobri padaši pa sausedje jim pa etak pravijo: »Jaj, ženska, ženska! Ka ste pa tau naprajli na stare dni? Ka do pa po tejm toga lüdje gučali od vas? «
Minka pa Zdaj etak pravijo: »Se ge brigam, ka do gučali lüdje? Meni je samo tau nevola, ka do mi stariške prajli. «
On je prej vido Etognauk je v Varaši velko bitje bilau, tak ka so ednoga skurok bujli. Policija je tü prišla pa sledkar eške višeši oficirge tü, ka so iskali krivce. Oficir pita mladoga policaja, ka prej tüj išče te slejpi človek.
Mladi policaj se pa vöpotegne pa etak pravi: »Te človek je vido vse, ka se je zgodilo. «
I. Barber
Porabje, 18. decembra 2002
19
Dobre stvari nimajo preteklosti, imajo le prihodnost.
Bralcem koledarja in vsem Slovencem na Madžarskem želimo prijetne praznike, nepozabno praznovanje novega leta ter veliko srečnih dni v letu 2003.
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D. D.
OBMOČNA ENOTA MURSKA SOBOTA LENDAVSKA ULICA 5, 9000 MURSKA SOBOTA TEL: 02 51511 00 N. C., FAKS: 02 52116 54 www. triglav-ms. com. www. zav-triglav. si e-pošta: info-ms@zav-triglav. si
PRIPRAVLJENI NA VSE.
triglav
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D. D.
Na mednarodnem kmetijsko živilskem sejmu v Gornji Radgoni smo na ocenjevanju mleka in mlečnih izdelkov edini med slovenskimi mlekarji prejeli laskav naslov:
ŠAMPION KAKOVOSTI 2001 za slovensko čajno maslo
in
VELIKO ZLATO MEDALJO za polnomastno mleko v prahu.
VELIKO ZLATO MEDALJO za sir EMENTALEC in ZBRINC
Nove Ljubljanske banke v Pomurju
Tudi porabski Slovenci lahko varčujete v naših poslovalnicah!
Želimo Vam srečen Božič in uspešno leto 2003!
 ljubljanska banka
Nova ljubljanska banka d. d., Ljubljana
Divizija Pomurje
Porabje, 18. decembra 2002
Miklauž v Somboteli
Na Miklauževo (7. decembra) je v Somboteli gorstaupila dramska skupina OŠ Cankova. Dvej igri so nutpokazali v slovenščini: Prvi šolski dan in Prijatelji (na sliki), edno pa v angleščini Šolski vsakdan v Londonu. Vodja skupine je Lidija Benko.
Sombotelski mlajši pa so se za Miklauževo navčili slovenske pesmi iz knige Slovenščina skozi letne čase -Zima. Šest mlajšov je ejkstra povedalo pesmi, edno so pa vsi vküper povedali. Pri pesmi Nauvo leto so eške pomagali recitirati Bálint Huszár, šteri odi v drügi razred pa Martin Škaper, šteri eške samo v vrtec odi. Ejkstra so povedali pesmi: Eszter in Timea Aranyi, Kitti Mádé, Viktor in János Csárdi pa Brigita Škaper.
Miklauž je prineso dar za mlajše in vnüke (pa nika za vözraščene tö) Slovenskoga drüštva v Somboteli. S penezami so ma pomagali Slovenska samouprava v Somboteli, Državna slovenska samouprava z Gorenjoga Sinika pa Javni sklad za narodne in etnične manjšine iz Budimpešte.
Besedilo: Marija Kozai Posnetki: Francek Mukič
Samotni božič
Leto z božičnimi prazniki jemlje slovo, Narava obleče se v belo obleko, Težave vsakdanje za hip odložimo,
Mir in ljubezen napolni srce.
Obujam spomine božičev nekdanjih Z velikim bremenom srce mi težijo Poskušal sem vstati, a noge mi drhtijo, Burjave misli moči mi morijo.
Slišal donenje boš dalnjih zvonov,
Ta glas zveneč napolni ti dušo,
Enkrat zadonel bo tako mogočno,
Da premagal bo tvojo bolečo samoto.
Okovi teh starih božičev mi dušo tesnijo, Na jok me posili praznik ljubezni, Bolečina kot skala ogromna srce okupira, Žalost mučilna k Zemlji pribija.
Življenje je lepo, očarljivo, nemirno, Ne podpiraj glave si z dlanmi, Nemudoma vstani, na pot se odpravi In v srcu zgubljena iluzija znova oživi.
Tudi jaz bi rad ljubil iz vsega srca, Ljubil človeka, krono stvarjenja,
Ljubil prerod narave spomladi, Ljubil ljubezen, poezijo duha.
Odpusti vsakemu, ki kopal ti je jamo,
Ker on je itak prvi padel vanjo.
Desnico svojo mu v pomoč ponudi In samomi božič se v ljubezen prerodi.
Suzana Gouth

Zupan se je poslovil
Dolgoletni župan mestne občine Monošter Karoly Bauer ni kandidiral na zadnjih lokalnih volitvah. Upokojil se je. Konec novembra je povabil v Monošter svoje prekmurske prijatelje, s katerimi je v času svojega županovanja največ sodeloval. Na srečanje so prišli Andrej Gerenčer, sedanji veleposlanik R Slovenije v Budimpešti, ki je kot predsednik soboške občine začel sodelovanje z Monoštrom, Geza Bačič, svetovalec vlade za manjšine, Ernő Eőry, predsednik Gasilske zveze Slovenije, Geza Farkaš, načelnik Upravne enote Murska Sobota in Tibor Cigiit, tajnik mestne občine Murska Sobota.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1,
p. p. 77
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.