Leonida KobaI
»ZLIMAMSEZLJUDMI«
UGOTAVLJANJE TERAPEVTSKIH UČINKOV PRI PROSTOVOLJCIH Z VIDIKA TEORIJE NAVEZANOSTI
Začeti pri sebi, toda ne končati pri sebi,
izhajati iz sebe, a ne imeti sebe za cilj,
dojeti se, a ne se vrteti oicrog sebe.
(M. Buber 1981, po Moeller 1995)
UVOD
V članku bom prikazala nekaj rezultatov razi-
skave o terapevtskih premikih pri prostovoljcih,
ki so se udeležili poletnega socioterapevtskega
tabora Društva za psihosocialno pomoč in pro-
stovoljno delo Odmev. Razlike med prostovoljci
in njihove terapevtske premike sem interpretirala
s pomočjo teorije navezanosti.
Zametki zanimanja za raziskovano temo sega-
jo v obdobje, ko sem se leta 1996 prvič udeležila
poletnega socioterapevtskega tabora društva Od-
mev za otroke in mladostnike s težjimi vedenj-
skimi in čustvenimi težavami. V prvi fazi sodelo-
vanja sem spoznavala tabore predvsem izkustve-
no, ko sem tri leta nabirala nove izkušnje, ki so
se pogosto precej razlikovale od izkušenj v drugih
življenjskih kontekstih. Osebna udeleženost mi
je omogočila, da sem spoznavala novo kulturo
mišljenja in delovanja ter da sem sčasoma začen-
jala razumeti osnovna načela tabora in interakcije,
ki so nastajale v tem kontekstu. To je okrepilo
mojo željo po znanstvenem, to je, bolj sistematič-
nem raziskovanju tabornega dogajanja in njegovih
učinkov na udeležence.
Osebna udeleženost na taboru je prispevala
k temu, da sem se bolje zavedela, kako občutljiv
je taborni kontekst. To je pomembno vplivalo na
definiranje sebe kot raziskovalca in definiranje
tabora kot raziskovalnega polja. Teoretsko pod-
lago sem našla v temeljnih načelih kvalitativnega
raziskovanja (Mesec 1998). Eno od načel npr.
poudarja, da raziskovanje drugačne kulture, kar
tabor je, ne more potekati objektivno ali nesode-
lujoče, temveč zahteva od raziskovalca najprej
spoznavanje novega konteksta in večanje občutlji-
vosti za to, kaj so pomembna vprašanja v danem,
realnem kontekstu.
Raziskovanje prostovoljskih projektov, kakr-
šen je tabor društva Odmev, omogoča izboljšanje
delovanja v praksi in evalvacijo učinkov dela, na
eni strani avtopoetskih, samo-organizacijskih cil-
jev, na drugi strani pa psihoterapevtskih (Mesec
1994). Dolgoletno spremljanje prostovoljskih pro-
jektov je pokazalo, da se terapevtski učinki pro-
jekta ne kažejo samo pri otrocih (uporabnikih),
temveč tudi pri prostovoljcih oz. pomagajočih.
Kos in Mesec (1984; 1994) sta tudi na podlagi
izkušenj v akcijskoraziskovalnih projektih na
taborih od leta 1975 izdelala klasifikacijo možnih
učinkov prostovoljnega projekta, med katerimi
ima svoje mesto tudi ugotavljanje učinkov pri
prostovoljcih (npr. spremembe v stališčih, vred-
notah, samopodobi). Na podlagi lastnih izkušenj
in opažanj sem v procesu interakcije z vodilnimi
člani in strokovnjaki društva Odmev (Bernard
Stritih, Miran Možina, Mojca Lorbek) oblikovala
idejo za raziskavo - ugotavljanje terapevtskih
učinkov tabora na prostovoljnih sodelavcih.
OSEBNOSTNA RAST PROSTOVOLJCEV
Na raziskovanje sprememb pri prostovoljcih, ki
so sodelovali na socioterapevtskih taborih društva
Odmev, je pomembno vplivala moja lastna
izkušnja sodelovanja v prostovoljnem delu in
izkušnja vstopanja v mrežo prostovoljcev, ko sem
se na začetku svoje strokovne poti jasneje zavedla
razUk med prostorom institucije in prostorom
prostovoljstva.
335
LEONIDA KOBAL
Prve priprave prostovoljcev na socioterapevt-
ski tabor so name naredile močan vtis. Bila sem
pozitivno presenečena nad vzdušjem, ki je vladalo
med udeleženci. Prvič sem sedela v malih skupi-
nah in na veliki skupini, ki so bile vodene po prin-
cipih skupinske dinamike. Reflektirala sem lastno
doživljanje v skupini in prisostvovala refleksiji
medosebnega dogajanja. V drugih skupinah sem
bila do takrat navajena bolj distanciranega, urad-
nega vedenja, kjer je bilo zelo pomembno držati
se v vlogi, osebno pa je ostalo rezervirano le za
najbolj intimne odnose. Čutila sem olajšanje, ko
sem lahko spregovorila o lastnih strahovih, čeprav
takrat še zelo previdno. Zlasti pa je bilo zame
pomembno, da so drugi prostovoljci precej iskre-
no govorili o svojih težavah, hkrati pa o pozitivnih
trenutkih novega učenja na taboru. Presenečena
sem bila, da so vodje posvečale toliko pozornosti
odnosom tukaj in zdaj ter doživljanju vsakega
posameznika, vprašanju lastnega osebnega iska-
nja in zorenja. Šele na drugih in tretjih pripravah
so bile v fokusu organizacijske teme in podatki o
otrocih in mladostnikih, ki se bodo udeležili
tabora.
Seveda mi je z današnjega stališča, ko poznam
proces psihoterapevtske edukacije, zelo jasno, da
ne moremo delati v vlogi pomagajočega, če ne
delamo tudi na sebi, če ne razrešujemo svojih
problemov in osebnih primanjkljajev. Takrat pa
je bil to zame nov pristop, ki me je na eni strani
privlačil, hkrati pa vzbujal strahove in tudi krepil
obrambno varovalno vedenje.
Prva taborna izkušnja je bila pozitivna, hkrati
pa tudi pretresljiva, saj sem se srečala z lastnimi
problemi in nezavednimi temami. Tabor ponuja
veliko priložnosti za preskušanje novih vlog in
učenje, hkrati pa se zaradi intenzivnega skupnega
življenja v stresnih pogojih pokažejo tudi manj
zreH načini vedenja. V kulturi taborov društva
Odmev ne poskušajo tega vedenja odstraniti,
ovrednotiti kot patološkega in ga s tem ožigosati
kot slabega, temveč poskušajo tako za otroke
kakor za odrasle ustvarjati tak kontekst, kjer se
lahko v pogojih medsebojnega zaupanja razvijajo
novi, še neodkriti vzorci doživljanja in odzivanja.
Če uporabim prispodobo, torej ne gre za »rezanje
stran« nezrelih delov, temveč za dodajanje novih,
bolj vitalnih »oprimkov«, ki se lahko razvijajo v
pogojih konstruktivne socialne energije. Konstru-
ktivna socialna energija pa pomeni »imeti razume-
vanje, zanimati se za drugega, zaplesti se z dru-
gim, spoprijeti se z drugim, ga vzeti resno z njego-
vimi zanimanji, dosežki, veselji, pa tudi z njego-
vimi strahovi in skrbmi. Socialna energija je
rezultat človeških stikov in razreševanja medoseb-
nih konfliktov« (Ammon, po Fabian 1995).
Tabori so se pokazaU za prostovoljce, ki so
do zdaj na njih sodelovaU, kot zelo stresni. Na
taboru je prej ali slej za vsakega prostovoljca pri-
šel trenutek, ko je izgubil nadzor nad svojim vede-
njem in doživljanjem, ko je odreagiral navzven
ali navznoter na nezrel način. Po takih doživetjih
so bili prostovoljci zelo pretreseni, večkrat nega-
tivno presenečeni nad sabo, ali pa so svojo stisko
projicirali na kakšnega sodelavca ali otroka, ki
sem ji zazdel kot »živ hudič«. Ob takih osebnih
»potresih« je marsikaterega prostovoljca zamika-
lo, da bi predčasno odšel s tabora (Možina 2000).
V okoliščinah, ki so frustrirajoče, se lažje poka-
žejo stari strahovi in primanjkljaji. Tabor je za
vodnike naporen, ker od njih zahteva neprestano
budnost, spremljanje otrok in medsebojno sodelo-
vanje, ker se v laissez-faire ali nestrukturiranem
ozračju pri problematičnih otrocih začne destru-
ktivnost hitro stopnjevati do katastrofalnih dogod-
kov. Prostovoljci so postavljeni v kontekst, ko se
sodelovanju ne morejo izogniti zaradi same dina-
mike skupine, v kateri so. Prostovoljci se npr. ne
morejo umakniti v svoje sobe, pobegniti na zaba-
vo, v gostilno. V takih pogojih »terapevtske absti-
nence« se manj zreli načini odzivanja jasneje po-
kažejo, hkrati s tem pa se zvečajo tudi možnosti
za učenje in spreminjanje.
Prostovoljci se v vlogi vodnikov izpostavijo v
mnogih projektih. Priprave na ključne vloge na
tematskih dnevih (npr. indijanski dan, dan lju-
bezni) prostovoljce pogosto ravno tako pretresejo
kot otroke. Ob pripravah na kresovanje, ko vodi
in prostovoljci predstavljajo svoje točke, mnogi
doživljajo precejšnje stiske; nihajo med obupom
in presenetljivimi trenutki kreativnosti, ko se
prebudijo v skupini in v posamezniku sinergični
procesi. V vseh naštetih primerih se ponujajo
številne priložnosti za novo učenje. Marsikdo se
ne bi izpostavil v kakšnem drugem kontekstu, na
taboru pa ob podpori skupine in v atmosferi
medsebojnega zaupanja zmore nove korake, ki
pogosto še dolgo odzvanjajo in lahko pomenijo
premike v novo smer tudi v vsakdanjem življenju.
Večkrat nam je prostovoljcem kakšen zunanji
opazovalec rekel, le kaj vam je treba takih napo-
rov, in pogosto smo se to spraševaH tudi prosto-
voljci. Ali ne bi bilo enostavneje iti na počitnice s
kolegi, na potovanje v tujino ali na vsaj kakšno
336
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
bolj udobno prakso, mi pa tri tedne počitnic ali
dopusta žrtvujemo za tako garanje? Odgovor pa
je bil vedno znova občutek smisla in vrednosti,
ki smo ga doživljali v odnosih med prostovoljci
in z otroki, ko smo se precej bolj neposredno kot
v vsakdanjem življenju srečevali s temami zapu-
ščenosti, čustvene zanemarjenosti, ujetosti v de-
struktivne aH deficitne interakcijske vzorce in na
drugi strani s preseganjem primarnih vzorcev
prikrajšanosti. Doživljanje smisla je izhajalo iz
občutka, da je šlo na taborih za resnično življenje,
da je šlo zares, da so se v težkih trenutkih odigra-
vale pomembne eksistencialne teme, s katerimi
smo se ob podpori drugih lažje soočaH in jih
integrirali v svoje vsakdanje življenje. Po taboru
smo prostovoljci praviloma poročali o močni
utrujenosti, vendar nam je polna malha doživetij
dajala elan za vsakdanje življenje, ki se nam je
glede bogastva odnosov in neposrednosti v člo-
veških stikih pokazalo kot bolj skromno od živ-
ljenja na taboru.
Ko ljudje (zlasti mladi) sledijo svojemu navdu-
šenju, ko v prostovoljskem projektu zagledajo
nekaj privlačnega, se jim odprejo tudi možnosti
tudi za osebnostno rast. »S tem dobijo priložnost,
da povezujejo in primerjajo lastne (in vzgojne)
ideale z dejanskostjo (ki je v veliki meri svet insti-
tucij). V takem delu posamezniki lahko doživijo
take samopotrditve, pa tudi zglede (modele za
eksperimentiranje z lastnim vedenjem), ki jih ni
več možno dobiti niti v družini niti v institucijah,
ki so specializirane za doseganje določenih ciljev.«
(Stritih 2000.)
Možina (2000) navaja, da so se vodilni sode-
lavci društva Odmev v devetdesetih letih začeH
zavedati, da delujejo kot majhna socialna podpor-
na mreža okoH sedemdesetih ljudi (uporabnikov
in pomagajočih). Postalo je tudi vse bolj jasno,
da se novi prostovoljni sodelavci poleg altruistič-
nih vzgibov (želja po pomoči drugim) vključujejo
v projekte društva tudi zato, da bi pomagali sami
sebi. Seveda je šlo za krožni proces: bolj ko so
vodje prostovoljcem omogočaH delo na sebi oz.
možnosti za osebno zorenje, bolj so se za sodelo-
vanje v društvu odločali taki, ki so to iskaU. »Vsi,
ki smo kar po nekaj let sodelovali pri izvajanju
prostovoljskih projektov oz. v raznih oblikah
pomoči otrokom, smo biU [...] v dobrem smislu
nepovprečni ljudje. Ni res, da bi k nam kot sode-
lavci prihajali ljudje s hujšimi psihičnimi problemi,
kot pa jih imajo povprečni ljudje, ali ljudje,
zaposleni v etabliranih institucijah, res pa je, da
so vsi, ki so se nam kdaj pridružiH, tako ali dru-
gače izrazili željo po spoznavanju sebe in po tem,
da bi želeli pridobiti osebne izkušnje, ki bi
sprostile blokirane potenciale osebnostne rasti in
izboljšale duševno zdravje. Menim, daje možno
pomagati ljudem pri ohranjanju njihovega dušev-
nega zdravja le, če človek sam nenehno aktivno
skrbi za svoje ravnotežje.« (Stritih 1992: 243-49.)
STILI NAVEZANOSTI
KOT OPIS OSEBNEGA DOŽIVLJANJA
IN MEDOSEBNIH INTERAKCIJ
V procesu sodelovanja na socioterapevtskem ta-
boru, ki zahteva intenzivno udeleženost v odnosni
mreži, se pri posameznikih bolj izrazijo tudi
implicitni, nezavedni vzorci vzpostavljanja odno-
sov večje medosebne bližine. ImpHcitne odnosne
sheme nenehno delujejo tudi v vsakdanjih odno-
sih večje bližine, vendar se posameznik lažje izo-
gne »robu« oz. mejnim situacijam, kjer bi lahko
prišlo do novih medosebnih izkušenj. Na ta način
pogosto ponavlja in utrjuje utečene interakcijske
vzorce. Dogovori v skupini prostovoljnih sodelav-
cev na taboru (npr. dogovori o aktivnosti, zaupa-
nju - natančneje gl. Možina 2000) pa od prosto-
voljcev zahtevajo, da so pripravljeni na samorefle-
ksijo osebnega doživljanje in medosebnih inter-
akcij (odnosov s sodelavci in odnosov z otroci) in
da so pripravljeni sprejemati in dajati osebni
feedback (kako doživljajo druge in kako jih drugi
doživljajo). V ta namen rabijo sestanki tima (dva-
krat dnevno), skupine za samopomoč, sociogra-
mi. Metakomunikacija seveda ne steče spontano,
saj vzbuja neprijetna čustva strahu, sramu, skupaj
z mislimi, na primer: če bodo drugi v resnici ve-
deli, kakšen/kakšna sem, me ne bodo imeli radi;
me bodo zapustili; ugotovili bodo, da sem nespo-
soben/nesposobna. Nekateri prostovoljci se svo-
jih strahov zavejo, nekateri pa lahko ohranjajo
občutek, da sami nimajo problemov, in predvsem
vidijo probleme pri drugih. Udeleženi prostovoljci
tudi navadno niso imeli te sreče, da bi odraščali v
družini, kjer bi se zelo dobro naučili odprte ko-
munikacije čustev in konstruktivnega razreše-
vanja konfliktov. Ko pa se ob pomoči vodij aU
supervizorjev tabora vzpostavi proces refleksije
osebnega in medosebnega dogajanja, to pravilo-
ma sproži pozitivne premike v osebnem doživlja-
nju udeleženih, pa tudi v delovanju skupine.
Prostovoljci lahko v procesu samorefleksije in
337
LEONIDA KOBAL
skoz povratne informacije sodelavcev prepoznajo
ujetost v določen destruktivni ali deficitarni
interakcijski vzorec in včasih lahko opišejo tudi
terapevtske premike v pozitivno smer. V taborni
zgodovini so primarne odnosne vzorce opisovali
z uporabo psihoanalitične teorije in pozneje
sistemske teorije. Zelo primerna teorija za razu-
mevanje razlik v osebnih in interakcijskih vzorcih
prostovoljcev pa je tudi teorija navezanosti. V
nadaljevanju bom predstavila temeljna izhodišča
teorije navezanosti. Najprej bom opisala njen vir,
raziskovanje navezanosti v otroštvu, potem pa
bom predstavila model stilov navezanosti v
odraslosti.
NAVEZANOST V OTROŠTVU
Navezanost so najprej raziskovali pri živalih, nato
pri dojenčkih in šele pozneje so se raziskovalci
usmeriU na vprašanje navezanosti pri odraslih.
Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, ki
je v šestdesetih letih razvil t. i. kontrolno teorijo
navezanosti. Po Bowlbyju (1969; 1991) razume-
mo navezanost kot univerzalno otrokovo težnjo,
da vzdržuje bližino z zase pomembno osebo (oz.
v jeziku, ki ga uporablja Bowlby, s preferiranim
objektom), ki je običajno, ne pa nujno, mama.
Pri starših govorimo o vedenju »skrbi«, ki je reci-
pročno vedenju navezanosti.
Navezanost je le del širšega sistema vedenja
med mamo in otrokom (prav tako je npr. pomem-
bno vedenje, ki izraža otrokovo radovednost in
ga vodi v raziskovanje sveta izven naročja). Med
mamo in otrokom se do konca prvega leta razvije
prepoznaven vzorec interakcije, ki ima značilnosti
vztrajanja in predvidljivosti. Bowlby meni, da je
vzorec interakcije v paru veliko bolj nespremen-
ljiv, kot je v tistem obdobju sama psihična struk-
tura otroka. Vzorec interakcije prikazuje vse tisto,
kar sta se mama in dojenček v prvem letu naučila
drug o drugem in drug z drugim, in to, kar sta se
naučila, je povratno delovalo na vsakega posebej.
Ainsworthova (1963, po Bowlby 1969) je opa-
zovala razvoj navezanosti pri otrocih v Ugandi.
Opazila je, da so nekateri otroci, ki so bih videti
varno navezani na svoje mame, izkazovah malo
protestnega vedenja in ločitvene bojazni (separa-
cijske tesnobe). Kvaliteta navezanosti se je pri teh
otrocih pokazala v pripravljenosti, da izberejo
mamo kot varno bazo, iz katere lahko odhajajo v
raziskovanje sveta in ustvarjanje novih naveza-
nosti. Tesnobni otroci so lahko videti močneje
navezani na mamo, vendar oklepanje mame in
strah pred raziskovanjem bolj odražata negoto-
vost otroka kakor občutek varnosti.
Ainsworthova je s sodelavci oblikovala tole
predpostavko: v starosti od dvanajstega do osem-
najstega meseca je otrokovo reagiranje na mate-
rino odsotnost oziroma na ponovno snidenje z
njo v nepoznanem laboratoriju kazalec otrokove
navezanosti na mamo, torej izraža, ali ima otrok
v odnosu do mame občutek varnosti ali ne. Za to
predpostavko se je v znanstveni literaturi uveljavil
izraz »tuja situacija«. Eksperimenti »tuje situacije«
so potekali takole:
Mama in otrok sta v sobi z igračami, mama
bere, kasneje skuša otroka zainteresirati za
igrače, če se sam ne zanima zanje.
Vstopi tuja oseba, se pogovarja z mamo,
nato pa se zbliža z otrokom.
Mama zapusti sobo, otrok pa ostane sam
s tujo osebo v neznanem okolju.
Mama se čez nekaj časa vrne, poskuša
otroka zainteresirati za igrače, tuja oseba pa
odide.
Mama ponovno zapusti sobo, otrok
ostane sam.
V vseh situacijah je Ainsworthova skupaj s
sodelavci opazovala (tako da jih nihče od sode-
lujočih ni videl) otrokove reakcije na spremenjene
okohščine. Odkrila je tri tipe navezanosti pri
otrocih:
Varno navezani otroci (tip B): v novih situacijah
lahko precej svobodno raziskujejo in mamo
uporabijo kot varno bazo; materina odstotnost
jih vznemiri, vendar lahko prenesejo kratka ob-
dobja brez razburjenja; ob materini vrnitvi iščejo
njeno bližino (želijo si v naročje, so v njeni bližini),
potem pa se kmalu vrnejo k igri; razvijejo bolj
raznoliko in sofisticirano obhko komunikacije z
mamo; so bolj kooperativni, ko se soočijo z mate-
rinimi željami in zahtevami, in manj izražajo jezo,
ko jim kaj preprečijo.
Tesnobno izogibajoče se navezani otroci (tipA):
po ponovnem srečanju z materjo se stiku izogi-
bajo (še zlasti po drugem odhodu mame). Otroci
se materi približajo, vendar potem obstanejo aH
celo tečejo v drugo smer. Ko so poleg matere, se
je ne dotaknejo, ali pa se dotaknejo le perifernega
dela, npr. stopala. Če jih mati dvigne v naročje,
se otroci ob materinem telesu ne namestijo udob-
338
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
no, temveč ostanejo napeti, in ko jih mati poskuša
odložiti, protestirajo bolj kot drugi otroci; večkrat
izražajo jezo do predmetov; veliko se jih bolj
prijateljsko vede do tujca kot do matere.
Tesnobno ambivalentno navezani otroci (tip C):
pri ponovnem snidenju nihajo med iskanjem
bližine in stika ter odporom do bližine in stika z
mamo in se le težko potolažijo; v tuji situaciji se
ne morejo »odlepiti« od matere; še posebej izra-
žajo odpor in jezo, ko mati poskuša, da bi se igrali
stran od nje; v času materine odsotnosti kažejo
močan stres; nekateri so agresivnejši od drugih
otrok, veliko več pa jih je pasivnejših - v situaci-
jah, ko bi se drugi otroci igrali, ostajajo pasivni.
Poznejše raziskave so pokazale še en tip ne-
varne navezanosti, t. i. dezorganizirani-dezorien-
tirani tip (Main, Solomon 1968, po Hopkins
1990). Za ta tip otrok je značilna mešanica izo-
gibajočega se in ambivalentnega vedenja. To so
otroci, ki so imeli izkušnje hudega zanemarjanja
aU so bili žrtve različnih zlorab. V neznanih
situacijah lahko uporabljajo protislovne oblike
vedenja, npr. približevanje z glavo nazaj, pojavijo
se tiki, ohromijo.
Sternova subjektivna perspektiva »biti-z-dru-
gim« dopolnjuje vedenjske opise stilov naveza-
nosti, npr. izogibanje otroka v »tuji situaciji«. Z
vidika evolucije ima vedenje varne navezanosti
psihobiološke temelje (varovanje pred nevarnimi
naravnimi sovražniki), zato lahko sklepamo, da
si mora otrok precej prizadevati, da izklaplja vede-
nje tipa B. Ob tem doživlja precejšen stres (to
kažejo tudi raziskave hormonskih in fizioloških
odgovorov). Stern (1995: 106) opisuje nastalo
situacijo med materjo in otrokom z uporabo kon-
cepta »biti-z-drugim«. Mati vstopi v sobo in se
pomika v smeri otroka, vendar ne direktno proti
ali k njemu (pogosto se tudi mati izogiba). Navad-
no se med njima nič ne zgodi (mati mogoče sub-
tilno oddaja negativne signale). Možnost, da se
lahko zgodi kaj slabega, pa je v obliki tihe grožnje
stalno prisotna. Konec trenutkov, ko se nič ne
zgodi, postane razviden na dva načina. Prvič, ko
mine dovolj časa, ne da bi se kaj sovražnega
zgodilo, in lahko akterja neopazno zdrsneta v
druge aktivnosti. Drugič, ko mine dovolj časa in
eden ali drugi vnese v medosebni prostor novo
temo (npr. novo igračo), ki ni povezana s ponov-
nim snidenjem. Na ta način se izogneta trenutkom
snidenja in slednje ostaja vedno znova nedotak-
njena tema. Te trenutke »biti-z-drugim« zaznamu-
jeta napetost, ki se prične z materinim prihodom
v sobo, in »mimohodka« otroka in matere, ki se
izteče s preusmeritvijo pozornosti k drugim aktiv-
nostim (to bi lahko opisali kot tesnobno čakanje
brez aktivacije, dokler trajajo nevarni trenutki).
Ti trenutki oblikujejo sheme »biti-z-drugim«, ki
se aktivirajo tudi v odraslosti, npr. ob partner-
jevem prihodu.
Skoz medosebno interakcijo v primarnem
odnosu navezanosti (navadno je to odnos med
materjo in otrokom) otrok razvija t. i. »notranje
delovne modele« (Bowlby 1998), notranje sheme
o sebi in drugih, kar pomeni tudi sheme o inter-
akciji s pomembnimi drugimi. Na njihovo obliko-
vanje vpliva zaupanje, da je objekt navezanosti
poleg dosegljivosti tudi odziven. To se odraža skoz
dve spremenljivki:
• ali posameznik presoja objekt navezanosti
kot osebo, ki se navadno odzove na klice po pod-
pori in zaščiti (model drugega);
• ali je posameznik taka oseba, na katero
drugi, še zlasti objekt navezanosti, odgovori na
pomagajoči način (model sebe).
Rezultat tega procesa je, da se model sebe in
model drugega razvijata komplementarno in se
vzajemno potrjujeta. Če je otrok imel izkušnjo
zanesljivega in odzivnega skrbnika, bo razvil
delovni model sebe kot ljubečega in kompetent-
nega, pa tudi zaupanje v to, da ga bodo drugi
ljudje kot takega sprejemali in videli. V primeru,
ko je doživel veliko zavračanja, bo razvil model
sebe kot nevrednega pomoči in udobja.
S starostjo vzdrževanje vzorca navezanosti
postane vse bolj stvar samoregulacije. Vzorec
navezanosti tako postane del otroka samega. »Se-
danje kognitivne in vedenjske strukture določajo,
kaj bo posameznik zaznal in kaj bo ignoriral, kako
bo konstruiral nove situacije in kakšne akcijske
plane bo ustvaril za soočanje z njimi. Sedanje
strukture določajo, kakšne vrste ljudi in situacij
bo posameznik iskal in katerim se bo izmikal.
Na ta način posameznik vpliva na oblikovanje svo-
jega okolja.« (Bowlby 1998.)
V teoriji navezanosti so torej ključne tri pred-
postavke (Bowlby 1998):
Prvič: če posameznik zaupa, da mu bo objekt
navezanosti na voljo, kadar koH bo želel, bo do-
življal manj intenzivni ali kronični strah kakor
posameznik, ki takega zaupanja iz kakršnega koli
razloga nima.
Drugič: za razvoj zaupanja so ključnega po-
mena za to občutljiva obdobja dojenčka, otroštva
in adolescence. Pričakovanja, ki se razvijejo v teh
339
LEONIDA KOBAL
obdobjih, ostajajo relativno nespremenjena celo
življenje.
Tretjič: razHčna pričakovanja o dosegljivosti
in odzivnosti objekta navezanosti, ki se razvijejo
v občutljivih obdobjih, so odsevi posameznikovih
resničnih izkušenj.
NAVEZANOST V ODRASLOSTI
Začetek raziskovanja odnosa med različnimi stili
navezanosti ter socialno in čustveno prilagoditvijo
odraslih sega v drugo polovico osemdesetih let.
Raziskovanje so najprej usmeriH v odkrivanje
odnosa navezanosti med otrokom in starši. Main
(1987, po Bartholomew, Horowitz 1991) je ra-
zvila intervju o navezanosti za odrasle {Adult
Attachment Interview - AAI), ki sprašuje po pred-
stavah, ki jih je razvila odrasla oseba o izkušnjah
navezanosti na svoje starše v otroštvu. Na podlagi
teh intervjujev so razvrstili matere v tri stile nave-
zanosti, ki so jih odkrili pri otrocih (Bartholomew,
Horowitz 1991). V to smer sta raziskovaH tudi
Wardova in Carlsonova (1995, po Cugmas 1998),
ki sta dokazali, da niso toliko pomembne zgodnje
življenjske izkušnje mater kolikor njihova razlaga
teh izkušenj. V njuni raziskavi so sodelovale
matere, ki so bile še mladostnice (ob otrokovem
rojstvu so bile stare povprečno 16,5 leta) in njiho-
vi otroci. Večina mater je bila kronično odtujenih
od enega ali obeh staršev, nosečnosti ni načrtovala
in je bila neporočena. Proti koncu nosečnosti so
sodelovale v intervuju o navezanosti za odrasle
(AAI). Kljub temu, da so imele vse matere, ki so
sodelovale v raziskavi, negativne pretekle in seda-
nje izkušnje, so se pokazale velike razlike v njihovi
prilagojenosti in prilagojenosti njihovih otrok, in
sicer od ustrezne do povsem problematične. Re-
zultati kažejo, da je bilo veliko mladih mater kljub
težavnim preteklim izkušnjam, stresu in pomanj-
kanju sposobnih oblikovati dovolj varno naveza-
nost s svojimi otroki. Na podlagi raziskave avtorici
menita, da navezanost odraslih posameznikov na
svoje starše ni toliko odvisna od izkušenj, ampak
zlasti od posameznikovega razumevanja in raz-
laganja teh izkušenj, od tega, kakšne notranje
delovne modeli so razvili na osnovi teh izkušenj.
Druga smer raziskovanja navezanosti izhaja
iz psihologije osebnosti in socialne psihologije in
uporablja samo-ocenjevalne tehnike. Pomanjklji-
vost teh tehnik je, da posameznik nezavedno daje
socialno zaželene odgovore in da vprašalnik na
more doseči vidikov navezanosti, ki so nezavedni
ali jih posameznik le težko prepoznava (Mikulin-
cer, Florian 1999). V raziskavi sem zato samo-
ocenjevalne tehnike kombinirala z intervjuji, ki
sem jih skonstruirala sama.
STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI
Pred teoretsko predstavitvijo stilov navezanosti
v odraslosti bom navedla tri primere prostovolj-
cev, ki so sodelovali v intervjujih. Opisi se nana-
šajo na uravnavanje bližine in razdalje v odnosih
z drugimi prostovoljci.
Lili: »Zlimam se z ljudmi. S človekom, s
katerim sem tako blizu, sem rada veliko časa.
Želim biti v vsem enaka, imeti interne fore, ki
jih drugi ne stekajo. Fajn mi je, da si podobno
oblečen. Fajn mi je veHko objemanja. Ugotav-
ljam, da sem imela z vsemi ljudmi na taboru
stike [...] Zanimivo, da sem bila na začetku
tabora najprej zelo veliko s skupino prosto-
voljk, ki sem jih poznala že od prej. To je bilo
skoraj preveč. Nato pa mi je prišlo, kdo je
sploh Lili. Nato en dan, dva nisem imela toliko
stikov, potem pa so bili bolj v ospredju fanti.
Sedaj pa Julija in Tina.«
Tara: »Dobila sem toliko grozno črnih
puščic na sociogramu. Saj rdeče [pozitivne]
izbire ne more biti, ker nimam z nobenim
kakih globljih stikov. Ful se mi zdi težko to -
za tak kratek čas en globlji stik navezat [...]
Težko je, ker se potem prekine [...] Mogoče
pa ne bi bilo treba, da se prekine, samo jaz
imam tako v glavi.« (Tara se v pogovoru
zamisH in nadaljuje:) »Tako razmišljanje o tem
mi bo čisto spremenilo mišljenje. Se mi že
nekaj odpira.«
ViU: »Motenj ni, ker se ne držim z eno in
isto osebo dlje časa. Z drugimi imam zelo krat-
ke pogovore. Ne družim se z isto osebo, skoz
mal švigam, se pogovarjam mal z enim, mal z
drugim. Sem so prišU ljudje, ki se posvečajo
odnosu. Jaz nisem ta. Rabim svoj mir [...]
NikoU se ne počutim osamljenega, ker ni velik
časa.«
Vili (drugi intervju): »Ni mi do tega, da bi
se družil z drugimi vodniki. Čutim, da mi pre-
več vzamejo. To so ljudje, ki imajo malo ener-
gije, potem se prilepijo nate. Kakšno rečemo,
potem pa se izmuznem.«
340
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
Predvidevam, da so tudi vam izstopile razlike
v doživljajskih opisih prostovoljcev. V nadaljeva-
nju vas bom povabila, da mogoče sami razvrstite
te tri prostovoljce v različne stile navezanosti, ki
jih bom zdaj predstavila in na podlagi katerih sem
razlagala razHke med prostovoljci in razlike v
njihovih terapevtskih premikih.
Kako mislimo, čutimo, se vedemo, vstopamo
v interakcijo z okoljem in pomembnimi drugimi,
je rekurzivni ples naše zgodovine interakcij z okol-
jem, v katerem smo odraščali (kar se odraža skoz
našo konstrukcijo sveta in podobe o sebi), trenut-
ne interakcije v osebni niši in vključenosti v širši
fizični, socialni in kulturni prostor.
Stile navezanosti lahko razumemo kot poskus
razlage in razumevanja temeljnih razlik v inter-
akcijskih vzorcih v odnosih večje bližine. Razi-
skave navezanosti v odraslosti predpostavljajo več
temeljnih stilov navezanosti, ki omogočajo razu-
mevanje, zakaj se ljudje razlikujemo pri razreše-
vanju nekaterih ključnih vprašanj v medosebnih
odnosih, kot so npr. uravnavanje bližine/razdalje,
iskanje čustvene opore, razreševanje in komunici-
ranje konfliktov, reagiranje na spremembe in
stresne okoliščine, npr. ločitev, smrt bližnjega.
Model štirih stilov navezanosti v odraslosti,
ki sta ga razvila Bartholomew in Horowitz (1991 )
temelji na Bowlbyjevi predpostavki o dveh tipih
notranjih delovnih oz. mentalnih modelov -
notranjem modelu sebe in notranjem modelu
drugih. Vsak model se razdeU na pozitivni in ne-
gativni vidik. Tako dobimo štiri stile navezanosti.
Model sebe kaže, koliko je posameznik pono-
tranjil občutek lastne vrednosti in pričakuje
pozitiven odziv s strani drugih. Ta model se
povezuje s stopnjo tesnobe in odvisnosti. Model
drugega kaže, koliko posameznik doživlja, da so
drugi dosegljivi in da so lahko v podporo. Model
drugega se povezuje s težnjo iskanja bHžine ali
izogibanja bližini v odnosih z drugimi. Model sebe
in model drugega predstavljata generalizirana
pričakovanja o vrednosti sebe in dosegljivosti
drugih. Štirje vzorci navezanosti pa so konceptua-
liziranikotprototipične strategije za uravnavanje
občutka varnosti v odnosih, kjer je prisotna večja
čustvena bližina (Griffin, Bartholomew 1994).
Bartholomew in Horowitz (1991) sta podala
sledeče opise štirih stilov navezanosti (glej sliko
1):
Kvadrant I: posameznik doživlja občutek
lastne vrednosti in pričakuje, da so drugi ljudje v
glavnem sprejemajoči in odzivni. Posameznik je
pozitivno naravnan do intimnih odnosov, lahko
jih vzdržuje, ne da bi izgubil osebno avtonomijo,
izraža premišljenost in koherentnost v diskusiji
o odnosih. Ta kvadrant ustreza kategoriji varne
navezanosti po Hazanu in Shaverju (1987) in
Mainu (1985), zato so ga avtorji poimenovali
varen.
Kvadrant 11: posameznik doživlja občutek
lastne ne-vrednosti, ki se povezuje s pozitivno
oceno drugih. Posameznik želi doseči spreje-
manje samega sebe tako, da išče sprejemanje pri
cenjenih drugih. Tako je njegovo samospoštovanje
odvisno od sprejemanja drugih. Pretirano je
vpleten v odnose večje čustvene bližine, pretirano
išče bližino drugih in je tako bolj ranljiv, kadar
njegove potrebe po bližini niso zadovoljene. Teži
k idealizaciji drugih ljudi in nekoherentnosti in
pretirani čustvenosti v diskusiji o odnosih. Ta
kvadrant ustreza kategoriji ambivalentne nave-
zanosti (Hazan, Shaver 1987) in kategoriji zaple-
tenosti ali preokupacije (Main 1985), zato so ga
avtorji poimenovan preokupiran.
Kvadrant III: posameznik doživlja občutek
lastne ne-vrednosti, ki se povezuje s pričakovanji,
da mu drugi ne bodo naklonjeni. Posameznik se
z izogibanjem čustveni bližini, vpletenosti z dru-
gimi brani pred vnaprej pričakovano zavrnitvijo
drugih. Ta stil lahko v določeni meri sovpada z
izogibajočim se stilom navezanosti (Hazan, Sha-
ver 1987), zato so ga avtorji poimenovaH »izogi-
bajoč se s strahom« (plašen).
Kvadrant IV: posameznik doživlja občutek
lastne vrednosti, ki se povezuje z negativno
predpostavko o drugih. Podcenjuje pomembnost
odnosov z večjo čustveno bližino, njegovo čust-
veno izražanje je omejeno, poudarja neodvisnost
in zanašanje na samega sebe, v pogovorih o od-
nosih manjka jasnost ali verodostojnost. Pred
razočaranji se brani tako, da se izogiba odnosom
z večjo čustveno bHžino in vzdržuje občutek
neodvisnosti in neranljivosti. Ta stil se ujema z
ne-navezanim ali zavračajočim stilom navezanosti
(Main 1985), zato so ga avtorji poimenovali »izo-
gibajoč se z zavračanjem« (zavračajoč).
Dimenzija odvisnosti (horizontalna os) se na-
naša na odnos do sebe. Dimenzija izogibanja inti-
mnosti (vertikalna os) se nanaša na odnos do dru-
gih. Odvisnost se lahko giblje od nizke (pozitivno
samospoštovanje je ponotranjeno in ne potrebuje
zunanjega potrjevanja) do visoke (pozitivno samo-
spoštovanje se lahko vzdržuje samo, če me drugi
341;
LEONIDA KOBAL
Slika 1 : Model štirih stilov navezanosti.
sprejemajo). Izogibanje intimnosti odseva stop-
njo, do katere se ljudje izogibajo odnosom z večjo
čustveno bližino, ker pričakujejo, da bodo zavr-
njeni. Razlika med izogibanjem s strahom in izo-
gibanjem z zavračanjem je ta, da zavračajoči posa-
meznik za vzdrževanje pozitivnega samospošto-
vanja ne potrebuje drugega. Razlika med preoku-
piranim in plašnim posameznikom je v tem,
koliko se je posameznik pripravljen zaplesti v
odnose z večjo čustveno bližino.
Posameznik navadno nima le enega modela
objekta navezanosti aH enega modela sebe. V tem
primeru se modeU razlikujejo med seboj glede
na vir, svojo dominantnost in stopnjo zavedanja,
ki jo ima posameznik o njih. Pri čustvenih mot-
njah ima lahko ključno vlogo model, ki razvojno
sega v zelo zgodnje obdobje, vendar se ga posa-
meznik ne zaveda, ker je pozneje razvil drug mo-
del, ki je lahko prvemu celo nasproten. Posamez-
nik napačno misli, da je drugi model dominanten.
Ženska, ki je menila, da je brez težav navezovala
odnose večje bližine, je v novem partnerskem
odnosu ugotovila, da je bila v prejšnjih odnosih v
resnici zelo izogibajoča, npr. izrazito samoza-
dostna in kontroUrajoča.
OHRANJANJE IN SPREMINJANJE
STILOV NAVEZANOSTI
Teorija navezanosti predpostavlja, da socialni
razvoj vključuje neprestano konstrukcijo, revizijo,
integracijo in abstrakcijo mentalnih modelov.
Tako stališče omogoča predpostavko, da je na
osnovi novih informacij in doživetij mogoča spre-
memba, čeprav jo otežuje ponavljanje modelov
ah shem, ki so prišle v navado. Sedanje oblike
mentalnih modelov o sebi in socialnem življenju
še vedno nosijo podobnosti in povezave s svojimi
predhodniki - pomembnimi dogodki, razpotji.
Zelo malo starih struktur pa obstaja nespremen-
jenih ali v mentalni izolaciji, kot naj bi to veljalo
za predstavo o regresiji ali fiksaciji (Hazan, Sha-
ver 1987).
Ljudje potrebuje tako bližino drugih kakor
povratno informacijo, odgovor, odziv drugih.
Kaže, da ljudje najbolj cenijo to, da si jih drugi
želijo, da jih imajo radi ali da so cenjeni (Birtchnell
1993). Ljudje procesirajo socialne informacije in
kažejo vedenje, ki izzove specifične reakcije pri
drugih ljudeh. Povratne socialne informacije inter-
pretirajo tako, da jim potrdijo njihove notranje
modele sebe in drugega (Caspi, Elder 1988;
Swann 1987, po Bartholomew, Horowitz 1991).
342
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
Za vzdrževanje vzorcev navezanosti naj bi bila
ključnega pomena selektivnost pri navezovanju,
ki se kaže v izogibanju ali iskanju socialnih stikov
in v selekciji socialnih partnerjev, ki lahko potrdijo
posameznikove notranje modele (Collins, Read
1990). Notranji modeli usmerjajo pozornost in
zaznavo, organizirajo in filtrirajo nove informa-
cije ter določajo dosegljivost preteklih izkušenj.
Dvoumne informacije se tako asimilirajo v obsto-
ječe modele (Bartholomew, Horowitz 1991).
Raziskovalci pa tudi navajajo, da so nekateri
starši kljub povezanosti med lastno zgodovino
navezanosti in stilom navezanosti pri svojih
otrocih pretrgali verižno ponavljanje iz generacije
v generacijo. Nekateri starši, ki so bili nevarno
navezani s svojimi starši, so vzgojili otroke, ki so
bili pri šestem letu starosti varno navezani. Podro-
bna študija teh primerov je pokazala, da so ti
odrasU mentalno predelaH neprijetne izkušnje s
starši in razvili modele navezanosti, ki so bolj
značilni za varno navezane odrasle (Main 1985,
po Hazan, Shaver 1987). Odpuščanje staršem za
njihove slabosti oz. napake v starševski vlogi ali
doseganje avtonomnega odnosa do staršev naj bi
tudi pripomoglo k preseganju vplivov modelov
iz zgodnjega otroštva (Main 1985, po Bartholo-
mew, Horowitz 1991)
Nove čustvene izkušnje, ki se ne ujemajo z
obstoječimi modeli, zahtevajo spremembo mo-
delov (Epstein 1980, po Bartholomew, Horowitz
1991). Do korektivnih izkušenj lahko pride v
terapevtskem odnosu, pa tudi v partnerskih ali
zakonskih odnosih in drugih osebno pomembnih
odnosih, kjer doživljamo bližino. Raziskave so
pokazale potencialno terapevtsko vrednost supor-
tivnega zakonskega odnosa v moderiranju učin-
kov, ki izhajajo iz težkih zgodnjih odnosov naveza-
nosti. Reorganizacija mentalnih modelov se lahko
zgodi na pomembnih življenjskih prelomnicah,
ki zahtevajo prilagajanje novim socialnim pravi-
lom (npr. odhod od doma zaradi študija, poroka,
rojstvo otroka, upokojitev) (Caspi, Elder 1988;
Ricks 1985, po Bartholomew, Horowitz 1991).
MikuHncer (1998) navaja, da lahko nekateri
kontekstualni dejavniki po eni strani preprečijo
izklapljanje kognitivno-čustveno-vedenjskih/
interakcijskih shem, ki so del sistema navezanosti,
po drugi strani pa zmanjšajo njihovo pretirano
aktivacijo:
• z zmanjšanjem čustvenih koristi, ki jih pri-
našajo te sheme (npr. drugi odgovori na poskuse
manipulacije s prijaznostjo, sprejemanjem, ven-
dar ne poskuša zadovoljiti partnerjevih, prijatel-
jevih aH pacientovih regresivnih teženj);
• če se z aktivacijo teh shem poveča ogrože-
nost drugih ciljev, prepričanj in vrednot (posamez-
nik lahko s svojim regresivnim vedenjem ogrozi
odnos s partnerjem, prijateljem, delovno mesto);
• s kognitivno interferenco pri uporabi strate-
gij v specifični situaciji (v eksperimentu so zavra-
čajoče izogibajočim se posameznikom posredo-
vah informacijo, da samozadostnost ne pomeni,
da nimaš napak, ampak da napake lahko priznaš,
in pri teh posameznikih se je težnja k »napihova-
nju«, samoprecenjevanju zmanjšala). ■ ■ ■
PREMIKI V POZITIVNO SMER
Na tem mestu želim še opredeliti koncept pozitiv-
nega, terapevtskega premika, ki ga uporabljam v
raziskavi. Zavedam se, da so kognitivno-čustveno-
vedenjsko/interakcijski modeli navezanosti, kijih
raziskujem, razmeroma stabilni in je njihovo
spreminjanje vedno dolgotrajen proces. Za opiso-
vanje sprememb pri prostovoljcih sem izbrala
koncept »premik v pozitivno smer«. S tem kon-
ceptom se poskušam izogniti predstavi o velikih
spremembah in žehm poudariti pomen malih
korakov, majhnih, a pomembnih sprememb,
kakor jih razumejo sistemsko orientirane terapije,
npr. k rešitvam naravnana terapija, ki temelji na
delu Centra za kratko družinsko terapijo v Mil-
waukeeu (De Shazer, Kim Berg), münchenska
družinska terapija (Nemetschek), kibernetika
psihoterapije (Barnes). S temi pristopi sem se
srečala na izkustvenih seminarjih in edukacijskih
skupinah, ki sta jih v preteklih letih organizirala
društvo Odmev in Šola kibernetike psihoterapije.
V omenjenih terapijah imajo osrednjo mesto
koncepti »dobro oblikovani cilj«, »izplen«, »želeni
razplet«. Haley ( 1987) navaja: če hočemo terapijo
na pravi način zaključiti, potem jo moramo na
pravi način začeti - tako da izluščimo rešljiv pro-
blem. Značilnosti dobro oblikovanega cilja (Kim
Berg, Miller 1992) razumem tudi kot značilnosti
dobro definiranega pozitivnega premika:
Pomemben za posameznika: v okviru njegove
resničnosti, njegovega sveta.
Cilji (premiki) morajo biti majhni: »kaj je prvi
mali korak, s katerim bi začel?« aH: »kaj so biH
majhni premiki v pozitivno smer v zadnjem tednu
(mesecu, letu itn.)?«
Konkretni, natančni, povezani z vedenjem: na
343
LEONIDA KOBAL
realnih tleh vsakdanje resničnosti, npr. »postal
sem bolj sproščen/srečen« je presplošen premik.
Ko sem dobivala podobne odgovore v intervjujih
s prostovoljci, sem jih vprašala po natančnejših
interakcijskih in doživljajskih opisih, npr. »kdaj,
s kom, kje, v kakšnih okoliščinah si doživel večjo
sproščenost?«, »kako si to začutil v svojem tele-
su?«, »kako so se na to odzvali drugi?« itn.
Cilji (premiki) morajo kazati na obstajanje in
ne na odsotnost nečesa. Bolje kot: »ni me več tako
strah« je, če dobimo opis, kaj doživlja namesto
strahu.
Cilji (premiki) so v posameznikovem življenj-
skem kontekstu realni in uresničljivi; mogoči so
konkretni vsakdanji čudeži kakor: »na sestanku
sem se sam javil za neko nalogo in nisem kakor
navadno čakal, da me bodo določili«.
Uresničevanje ciljev (premikov) je »trdo, dol-
gotrajno delo«: moraš se vedno znova, iz dneva v
dan lotevati, narediti konkretne stvari, da ohra-
njaš, vzdržuješ novo orientacijo.
Premik v pozitivno smer torej ne pomeni kon-
čne razrešitve problema, pomeni pa pomembno
novo doživetje, vedenje, akcijo, interakcijo, ref-
leksijo, ki posameznika vodi v želeno smer spre-
membe. Posameznik praviloma še ponavlja stare
vzorce, hkrati pa razvija tudi nove načine doživ-
ljanja in vedenja. Doseganje varne navezanosti,
na primer, je zelo dolgoročen in za nekatere do-
življenjski cilj, lahko pa posameznik naredi male,
konkretne korake, ko npr. v določenem odnosu
izrazi svoje nestrinjanje in hkrati lahko sprejme,
da drugi misli drugače.
DOSEGANJE VARNEJŠE
NAVEZANOSTI V KONTEKSTU
SOCIOTERAPEVTSKEGA TABORA
V okviru magistrskega dela sem izvedla raziskavo,
s katero sem želela ugotoviti, ali ima tabor tera-
pevtske učinke na intrapsihični in medosebni
ravni pri prostovoljcih na taboru in po njem, in
če jih ima, kakšni so. Z vprašalniki in intervjuji
sem zbrala opise prostovoljcev na taboru 2000 o
njihovih značilnostih in pomembnih diadnih
odnosih in o drugih zanje pomembnih dogodkih
na taboru in po njem. Pozitivne premike na tabo-
ru in po njem sem pogledala skoz prizmo teorije
navezanosti.
Pri enaindvajsetih prostovoljcih, ki so bili v
vlogi pomagajočih, sem najprej ugotovila razlike
med njimi glede na prevladujoči stil navezanosti.
Podatke sem zbirala z Vprašalnikom medosebnih
odnosov (Bartholomew, Horowitz 1991), inter-
vjuji in opazovanjem. Nato pa sem glede na pre-
vladujoči stil navezanosti na medosebni in intra-
psihični ravni ugotavljala pozitivne terapevtske
premike, ki jih razumem kot male, a pomembne
korake. V ta namen sem naredila kvalitativno
analizo intervjujev (izvedla sem jih trikrat - na
taboru dvakrat in tri mesece po taboru), zapiskov
opazovanja in pogovorov z vodji in supervizorji
tabora.
V nadaljevanju bom predstavila nekaj ugoto-
vitev o pozitivnih premikih prostovoljcev na pod-
ročju iskanja/izogibanja bližine. Med seboj sem
primerjala tri skupine prostovoljcev: preokupi-
rane, tesnobno izogibajoče in zavračajoče izo-
gibajoče. Med skupinama izogibajočih se so bile
razlike pogosto nejasne, zato večkrat govorim le
o skupini izogibajočih se prostovoljcev. Med pro-
stovoljci nisem identificirala skupine, za katero
bi bil značilen prevladujoče varen stil navezanosti.
POVZETEK KVALITATIVNE ANALIZE
ZA KATEGORIJO
ISKANJE ALI IZOGIBANJE BLIŽINE
S kvalitativno analizo sem analizirala razlike v
značilnostih prostovoljcev, njihovih diadnih od-
nosih in pozitivnih premikih, ki so jih doživljali
na taboru in po njem glede na prevladujoči stil
navezanosti. Za vsak prevladujoči stil navezanosti
sem izdelala tabelo, v kateri navajam:
• značilnosti opisane kategorije, ki izhajajo
iz teorije navezanosti;
• značilnosti prostovoljcev in njihovih diadnih
odnosov, ki temeljijo na analizi intervjujev, opa-
zovanju na taboru in pogovorih z vodji in super-
vizorji tabora (v nadaljevanju bom ta sklop ime-
novala »opažanja iz tabora«);
• pozitivne premike prostovoljcev na taboru
glede na omenjeno kategorijo, npr. iskanje aH
izogibanje bližini na taboru;
• pozitivne premike prostovoljcev po taboru.
344
»ZLIMAM SE Z LIUDMI«
Tabela 1. Iskanje ali izogibanje bližine pri preokupiranih prostovoljcih.
RAZPRAVA O KATEGORIH ISKANJE
ALI IZOGIBANJE BLIŽINI
Najizrazitejša razlika med preokupiranimi in izo-
gibajočimi se prostovoljci se je pokazala v inten-
zivnosti odnosov oz. v čustveni vpletenosti v
odnose, ki so jih imeh z drugimi prostovoljci. Ra-
zlika med tesnobno izogibajočimi se prostovoljci
in preostalima dvema skupinama prostovoljcev
pa je bila tudi v količini odnosov. Medtem ko so
se preokupirani prostovoljci zapletli v večje število
diadnih odnosov večje bližine, so se tesnobno
izogibajoči se zapletli z razmeroma malo odras-
limi. Zavračajoči prostovoljci so imeli širšo mrežo
odnosov z odrasHmi, vendar so se le nekateri
zapletu v nove odnose večje bUžine, in če so se
zapleth, je prišlo do zlivanja.
Večina preokupiranih prostovoljcev je po
prvem tednu tabora poročala, da so »izgubili«
sebe, ko so se spuščaU v različne odnose oz. po-
skušali najti stik z večino prostovoljcev. Nekateri
so poročaH, da so iskaU »sorodno dušo«. Izražali
so potrebo po zaupnem odnosu z drugim in potre-
bo po sprejemanju. Se zlasti se je želja po bližini
intenzivirala, ko je bil prostovoljec v stiski, in
pogosto je doživljal prikrajšanost, če bhžina z iz-
brano osebo (pogosto je to vodja tabora) ni bila
mogoča.
Suzana: »Prve dni bi bila kar zraven Mije
[vodja tabora]. Bi se nanjo prilepila. Opozar-
jala sem se, da ima druge naloge, funkcije. S
pogledi večkrat iščem njeno potrditev. Zelo
pogosto.«
Suzana: »Jaz grem večkrat v to smer, da
človeka začnem utesnjevati. Kot nek strah, da
mi bo pobegnil; da ga moram zapreti v škat-
lico, da ne bi ostala sama.«
Jasmina: »Sem prilagodljiv človek. Z vsemi
temi ljudmi sem imela stik. Prvi, drugi dan sem
doživela krizo. Toliko novih odnosov. Hotela
sem vse spoznat - kdo je sorodna duša. Potem
se je toliko dogajalo, da nisem vedela, kdo sem
jaz. Sedaj se je bolj umirilo. Ne moreš imeti z
vsemi stika.«
Preokupiram prostovoljci so se zapletU v raz-
lične diadne odnose, v katerih so pogosto doživ-
ljali tudi večjo konfliktnost, nihanja med očaranji
in razočaranji. Izogibajoči se pa so ohranjaH več
345
LEONIDA KOBAL
čustvene distance tako, da so se držali v vlogi
odraslega, so bih »delavni«, »pridni«, aH pa so se
umikaH pred zapleti z večjo bližino tako, da so
sodelovali pretežno le pri delovnih pogovorih. Če
so se zapletli v bližnji odnos, je prišlo do procesov
zlivanja.
Vojko (tesnobno izogibajoč se, na začetku
tabora): »Ker sam nimam velikega občutka po-
vezanosti, me ne preseneča, da na sociogramu
nisem bil velikokrat izbran.«
Vojko: »Kar se tiče odnosov s prostovoljci
- z nekaterimi se malo tipamo, občasno pride
do pogovorov, vendar bolj na nivoju čveka,
kakih spominov, kot pa da bi zares prišlo do
enega stika. Ne vem, če je to bolj moja stvar.
Kot da bi se bolj orientiral, da smo tu zaradi
otrok, sebe pa sem v smislu odnosov dal bolj
na stranski tir med prostovoljci.«
Vojko (ob koncu tabora): »Z nekaterimi
iz skupine za samopomoč sem se fajn ujel. Z
nekaj ljudmi nisem skoraj nič imel. S parimi
si sploh ne morem predstavljati. Med ta stari-
mi gredo stvari precej čudno. Čeprav smo na
346
Tabela 2. Iskanje ali izogibanje bližine pri tesnobno izogibajočih se prostovoljcih.
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
tako malem prostoru, ostajamo sodelavci -
nič se ne zgodi; vsaj meni ne, nekaterim se.
Dosti lažje se lahko pogovarjam o otrocih kot
osebi.« r-: .   -,
ViH (zavračajoče izogibajoč se): »Pred tabo-
rom nisem niti za trenutek pomislil, da bi bil
sam, da ne bi mogel navezati stikov. Nimam
nobenih slabih izkušenj na taboru, veliko z
vsakim komuniciram. Tudi drugi ne čutijo, da
ne bi mogH pristopit. Z enim se več pogovar-
jam, z drugim manj.«
Vili: »Sem so prišli ljudje, ki se posvečajo
odnosu. Jaz nisem ta. Rabim svoj mir.«
Vili: »Negativno puščico na sociogramu
za šotor sem dal Mirkotu. Ker je drugačen, bi
potekalo življenje drugače. Bi se čutil dolžnega
skrbet zanj...«
Vili: »Nikoh se ne počutim osamljenega,
ker ni veliko časa.«
Vili (drugi intervju): »Večjega druženja ni.
Krajši pogovori. Gibal sem se v krogu znanih.«
Vili: »S Suzano sem se ujel [komentar vo-
dje: razvila sta intenzivnejši diadni odnos in
se umaknila skupini v zaljubljenost]. Če se ne
bi z njo, pa bi se s kom drugim - da bi lahko
zaupal. Ni mi težko navezovati stikov.«
Po teoriji navezanosti je za preokupirane zna-
čilno pretirano oklepanje drugih, za izogibajoče
se pa umikanje in izogibanje odnosom večje
bližine. Tukaj vidim povezavo z Balintovo (1985)
347
Tabela 3. Iskanje ali izogibanje bližine pri zavračajoče izogibajočih se prostovoljcih.
LEONIDA KOBAL
delitvijo na dve obliki primarnega odnosa - okno-
filski in filobatski. Za oknofilski odnos je značilno,
da se posameznik »lepi« na druge ljudi, jih intro-
jicira, ker se brez njih počuti izgubljenega in
negotovega. Posameznik, ki razvija filobatski od-
nos, pa ocenjuje okolico in druge precej ravno-
dušno. Drugim ne zaupa in se jim izogiba. Posa-
meznik preveč zasede svoje funkcije jaza, tako
da išče le malo pomoči pri drugih ljudeh.
Pogosto je prostovoljce presenetilo, kako in-
tenzivno in neposredno so otroci iskali njihovo
pozornost. Vsi izogibajoči se so doživeli vsaj krat-
kotrajni stik z otrokom. Skoraj vedno je sodilo to
doživetje med za njih najpomembnejše dogodke
tabora. Redkeje pa so z otrokom razvijali odnos
večje bližine. Za ilustracijo stika bom navedla opis
tesnobno izogibajoče se (plašne) prostovoljke:
Tara: »Zame je zelo pomemben stik z mahm
Zanom [hiperaktiven otrok, ki je zelo veliko
preklinjal]. Zvečer smo biU ob ognju. Poleg
naju je bil tudi mali Lan. Sli smo se eno igrico,
ki je kar uspela. Imela sta eno poleno, ki sta
ga imela za ljubico. Iz tega je nastala igra. Rav-
sala sta se, a ni bilo agresivno. Kot mlada mač-
ka. Malo sem spodbujala, poleg sem pazila,
da ne bi bilo kaj huje. Potem sem ostala z ma-
lim Žanom. Opazila sem, da včasih išče očesni
stik. Skupaj sva šla na rim-šim-šim. Zmenila
sva se, da bova prišla eden po drugega in sva
tudi prišla. Zdi se mi eden boljših stikov, ker
smo njega v pozitivnem pomenu zelo težko
videU. Predvsem je deloval negativno. Tokrat
pa se ni stepel in ni bilo toliko kletvic«
V raziskavi se je pokazalo, da so bih zavrača-
joče izogibajoči se prostovoljci zaradi odrasle drže
za otroke (pa tudi za odrasle, predvsem za novin-
ce, ki jih ne poznajo) pogosto še posebej privlačni.
Ker so jih otroci iskaU, se jim je včasih »zgodil«
celo odnos večje bližine. V enem od teh dveh pri-
merov pa je zavračajoče izogibajoča se prostovolj-
ka tudi opisala, kako se je navezovanja otroka
nase prestrašila in se je iz odnosa umaknila. Birt-
chnell ( 1993) navaja, da je lahko za posameznika,
ki ima šibko identiteto, bližina grožnja za njegovo
avtonomijo.
!, Silvija (iz intervjuja po taboru): »Nimam pro-
blema v skupini. Če vstopim v novo skupino,
potem mi je lažje vzpostaviti več stikov z raz-
ličnimi ljudmi, kot pa da se z enim bolj zbli-
žam. Bolj gledam, da so vsi vključeni; stranske
spravljam noter. Kjer se razvijajo zaupni od-
nosi, pa kar puščam. Ko se je Cilka (otrok)
začela preveč navezovat name, sem se kar
ustrašila. Želela sem, da gre v drugi vod.«
Premiki v pozitivno smer na taboru so se pri
preokupiranih pokazali kot lažje soočanje s samo-
to. To se je izrazilo zlasti kot manjša potreba po
oklepanju drugega v stresni situaciji. Večina pre-
okupiranih prostovoljcev je ugotovila, da so se
na taboru preveč zapletU v odnose z drugimi pro-
stovoljci, medtem ko je precej izogibajočih se
poročalo, da v odnosu z drugimi prostovoljci ni
prišlo do pomembnih stikov, da za odnose ni bilo
časa, da so se naravnali bolj na »delo«. Premiki
izogibajočih se na taboru so se pokazaU, ko se je
prostovoljec zapletel v odnos ali odnose večje
čustvene bližine (z otrokom ali odraslim), ko je
doživel občutek stika, povezanosti, razUko v
doživljanju odprtosti do drugih in v zaupanju
drugim. Za razliko od preokupiranih pa so bih
izogibajoči se v poročanju o odnosih skromnejši.
Menim, da je za izogibajoče se prostovoljce
značilna t. i. shizoidna dilema med dvema tvega-
njema: da bi bil prizadet in da bi ostal neopazen.
Willi (1999) navaja, da se ta dilema kaže v nihanju
med:
• ali stopim v odnos in upam, da dobim potr-
ditev, vendar tvegam, da bom ranjen;
• ali si prihranim kritiko in ranjenost, vendar
ostanem izoHran, prazen in neprepoznan.
Posameznik se poskuša na bolj ali manj kon-
struktiven način zavarovati pred tem, da bi tvegal
narcisistično rano. Lahko vstopa v odnos in pos-
kuša kontrolirati tveganje, da bi bil prizadet, npr.
stopa v odnos z ljudmi, kjer je sam v superiornem
položaju, razvije narcisistični odnos v dvojki (po-
išče partnerja, ki je inferioren, npr. komplemen-
tarni narcisizem).
In kako se je shizoidna dilema kazala pri izo-
gibajočih se prostovoljcih na taboru? Mnogi med
njimi so oblikovali odnose, kjer so biU v superior-
nem položaju in so lahko vzdrževaU občutek
kontrole in obvladovanja. Težko so tvegaU bližino
in s tem večjo ranljivost. Hkrati sem v intervjujih
dobila opise, ki so pokazali konstruktivno razre-
ševanje shizoidne dileme. Nekaj tesnobno izogiba-
jočih se prostovoljcev je poročalo, da si želijo v
naslednjem letu intenzivnejši odnos z enim otro-
kom in več stika v odnosih z odraslimi. Nekaj
zavračajočih prostovoljk (v tem primeru gre za
348
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
tri ženske) pa je v odnosih tvegalo več intimnosti
in so sestopile iz drže »nedosegljivih«. Vse tri so
se tudi srečale z mehkejšimi čustvi. Navajam opis
dveh zavračajočih prostovoljk:
Tina: »V različnih odnosih sem se odprla.
Pomembno mi je bilo, da sem Suzani zaupala
eno stvar, ko sploh nisem mislila, da bom.
Povedala sem, da mi je mami umrla. Mislila
sem, da sem to predelala. Pa sem ful padla v
jok. Razmišljala sem, da dejansko še nisem
dala iz sebe, ko se me je tako dotaknilo. Tisti
dan je bilo prav težko. Potem je bilo manj
težko. Padla sem v jok kot leto, dve nazaj. To
me je presenetilo.«
Tisa: »Prvi sociogram - to je bilo tako
grozno. Pričakovala sem nekaj takega in me
je bilo ful strah, ker sem že imela eno tako
izkušnjo, da sem dobila ful negativnih puščic;
za stražo sem dobila pet ali šest negativih.
Dobila sem feedbacke v zvezi s prvo stražo.
Ostah taborniki me niso spoznal, niti otroci
(sociogram iz voda). Če me že vodniki tako
slabo poznajo, potem me otroci sploh ne. Že
pri drugem sociogramu se je vse izboljšalo,
pa me ni bilo strah. Na prvem me je bilo. Bila
sem bolj prepričana sama vase potem. Postala
sem bolj komunikativna, bolj sem se odprla,
sama sem iskala stike.«
(Primer feedbacka Tisi na prvem socio-
gramu - Ana: »Nisem imela s teboj nobenega
stika, razen včeraj. Občutek imam, da si
nedostopna, ko sem te nekajkrat ogovorila.
Nekajkrat si mi delovala dost hladna. Ne bi se
imela kaj pogovarjat s tabo.«)
Tako preokupirani kot izogibajoči se prosto-
voljci so poročaU o premikih glede na iskanje in
izogibanje bližini po taboru. Nekateri preokupi-
rani prostovoljci so lažje prenašaU samoto, ki je
niso doživljaH kot osamljenost.
Ana: »Rada imam trenutke, ko sem sama s
seboj. Po službi si prižgem glasbo. Si dam slu-
šalke, se odklopim za dve uri. Včasih pa sem
hitro nekoga poklicala, da bi bila z njim. Grem
tudi sama na sprehod. To ni zame osamljenost,
bolj samota. Če bi bila, bi poklicala fanta.
Včasih sem samoto kot osamljenost doživela.«
Na drugi strani izogibajoči se sploh niso poro-
čaH o osamljenosti, čeprav so bili precej več sami.
Izogibajoči se, ki so v odnosih na taboru narediH
korake v smeri večje odprtosti (v odnosu z otroci
aH odraslimi), so po taboru poročaH o večjem
zaupanju v bližnjih odnosih, večji intimnosti, ne
pa toliko o širši socialni mreži. Vseeno pa je nekaj
zavračajoče izogibajočih se prostovoljcev, ki so
se v preteklih letih po taborih distancirah od dru-
gih prostovoljcev, poročalo o premikih v smislu
ohranjanja odnosov z nekaterimi novimi prosto-
voljci tudi po taboru. •
Vojko: »V tistih odnosih, v katerih sem zado-
voljen, mi je sedaj precej lažje povedat mnenje,
se pokazati zelo odkrito. Kot da bi se na nek
način bolje zavedal tega, da taki odnos imaš
le s parimi ljudmi, ne pa življenjska filozofija
- »vsem povem«. V odnosih, ki mi veliko
pomenijo, več povem kot prej in vedno več
povem. V tistih odnosih, kjer se mi zdi, da so
obtičali, pa manj, pogosto pa ne povem svojega
mnenja. Če me kdo vpraša, pa kar pošteno
povem, kakor misHm.«
Vojko: »Bistvenih razHk v socialni mreži
ni. Z nobenim na taboru nisem razvil takega
odnosa, da bi se še po taboru nadaljeval. Spre-
membe niso v smislu več manj. Bolj tako - s
tistimi, ki sem bližje, sem še bHžje. S tistimi,
ki sem bil z njimi zaradi tradicije, pa smo šH
bolj vsak k sebi. Z nikomer nisem prekinil
odnosa, a na drugem nivoju.«
Doživljanje večje bližine se povezuje s tem,
da so prostovoljci v pomembnem odnosu z dru-
gim upaH izraziti svoje mnenje, čustva. Nekateri
so glede pomembnih odnosov, npr. prijateljskih,
partnerskih in odnosov s starši, odprli teme o
medsebojnih odnosih, ki so se jim sicer izogibali.
Tako preokupirani kot izogibajoči se so v nekaj
primerih opisali premik v smislu končevanja
dolgoletnih partnerskih zvez aH večje distance v
odnosih, v katerih so vztrajali bolj zaradi »tra-
dicije« oz. navade (izogibajoči se) aH zato, da bi
se izognili osamljenosti (preokupirani). Nekateri
izogibajoči se so tudi opisaH ponovno revitali-
zacijo stare socialne mreže. V odnosu do ljudi so
nekateri izogibajoči se premike v smislu večje
tolerantnosti, preokupirani pa večjo občutljivost
za to, koliko druge bremenijo s svojimi problemi,
zaznavah kot težnjo k bolj uravnoteženim odno-
som (večja občutljivost za to, koliko, kje in komu
povedo o sebi).
349
LEONIDA KOBAL
Suzana (preokupirana, po dolgoletni zvezi s
fantom, ki je ni mogla končati): »S fantom sva
se razšla dva tedna po taboru. Prišla sem do
ugotovitve, da ne moreva več biti skupaj. Bole-
če je bilo za oba in je še. Vedno bolj se soočam
s tem, da rabim čas zase. Tabor mi je dal po-
gum za to. Večkrat sem to poskušala - tabor
mi je dal energijo, da naredim to na pravi
način, da izrazim svoj dvom v odnos (da imam
to pravico reči, da ne doživljam več najinega
odnosa, kot sem ga) 1...] Preblisk - blazno sem
bila zapletena v odnos s fantom. Ta uvid je
svoboda. Sedaj vedno več ljudi spoznavam,
lažje stopam v odnose, bolj sem odprta, lažje
navezujem stike. Prej je bilo par ljudi, s kate-
rimi sem želela poznanstvo, sedaj pa sem po-
stala pozorna na več ljudi. Čutim neko notra-
njo svobodo. Prej nisem niti razmišljala o tem,
da bi koga drugega rabila. Prej sem vidla samo
domači kraj - tam so moji ljudje. Prej se je
vse nanašalo na pet ljudi. Sedaj pa se je to
blazno razširilo. Tisto tam je še vedno pomem-
bno, ni pa samo tisto.«
Suzana: »Ni mi več problem iti od doma.
Prej sem šla takoj domov. Sedaj nisem bila že
mesec in pol doma. Jutri grem domov in čutim
veselje. Čutim veliko svobodo v sebi, da nisem
ujeta v nekaj.«
Silvija (zavračajoče izogibajoča se): »V
bistvu ni sprememb v socialni mreži, ker ni
časa. Po taboru je bilo čisto isto. Niti s temi iz
tabora mi po tednu dni ni več pásalo se družit
(prej zlo). Prehud tempo mi je bil, kar me je
začelo omejevati. S sestro paje definitivno bolj
kvaliteten odnos - imava precej časa skupaj.
Za par dobrih dolgoletnih prijateljev sem tudi
opazila več stvari in sedaj sem v takem stanju,
da bi to bila pripravljena povedat. Bolje lahko
uporabim besede, a čakam na primeren trenu-
tek, da povem. Na taboru se dogaja dosti hu-
dih stvari, na nek način pa se jih posreduje
človeku kot feedback. Dobiš občutek, da lahko
hude stvari tudi poveš.«
Pia (preokupirana): »Čutim, da imam več
distance. Včasih se mi zdi, da ko se pogovar-
jam in mi nekaj leži, večkrat razmišljam, če je
primerno, da sedaj povem; ali mi ona res lahko
nekaj da, ali se bom jaz samo olajšala. Pomi-
slim tudi, da se bom mogoče s kom drugim
pogovorila, ali tudi nočem obremenjevat
stvari. Jaz ne bi imela nič od tega, prijateljico
bi s tem samo obremenila.«
Raziskava je na eni strani razkrila podobnosti
med prostovoljci, ki so se pokazale kot pomanj-
kanje resničnega zaupanja vase, pretirana občut-
ljivost, pretirana potreba po sprejemanju, zrcalje-
nju in kot težave v uravnavanju bližine in razdalje
v odnosih. To se ujema s Stritihovo (1992: 324-
25) ugotovitvijo, da se med sodelavci tabora ak-
tivirajo doživljajski vzorci, ki odražajo globoko
eksistencialno ambivalentnost in se kažejo kot
brezmejna spontanost, a tudi kot iskanje lastnih
meja, kot solidarnost, a tudi kot nezmožnost za-
upanja in doživljanja bližine (ljubezni kot nežnosti
in medsebojne vdanosti), kot borbenost, a tudi
kot nezmožnost soočanja z medsebojnimi raz-
likami.
Na drugi strani so se med prostovoljci poka-
zale tudi razlike v pozitivnih premikih glede na
prevladujoči stil navezanosti. Če so bili za preoku-
pirane prostovoljce zelo pomembni premiki k
večji samostojnosti, manjši odvisnosti od mnenja,
ocene drugih, k samoaktivaciji, k manjši igri ne-
moči, k večjemu zaupanju v lastne sposobnosti,
k manjši potrebi po oklepanju drugega v stresni
situaciji itn., so bili za izogibajoče se pomembni
premiki k večji tolerantnosti za druge, k večji
odprtosti in zaupanju v odnosu z drugim, manj
silovitemu odreagiranju, k manjšemu zatekanju
v delo itn. Lahko trdim, da je izogibajoče se tabor
socializiral, jih spodbujal k razvijanju odnosov na-
vezanosti, preokupirane pa podpiral pri razvoju
večje samostojnosti.
POMEN TEORIJE NAVEZANOSTI
ZA POMAGAJOČE
Na podlagi opravljene raziskave menim, da lahko
poznavanje teorije navezanosti koristi pomaga-
jočim pri razumevanju in razlaganju osebnega
doživljanja in medosebnih interakcij med poma-
gajočimi in med pomagajočimi in uporabniki, pri
razumevanju in razlaganju diadne in skupinske
dinamike, pri razumevanju procesov (samo)-
pomoči in osebnostne rasti pri prostovoljcih in
kot temelj za evalvacijo terapevtskih učinkov.
Obstajajo različni modeU opisovanja razlik v
osebnem doživljanju in interakcijskih vzorcih
posameznika. Nekateri modeli, npr. klasični psi-
hoanalitični model, bolj poudarjajo in razlagajo
notranji doživljajski svet posameznika, drugi, npr.
sistemski model, pa postavljajo v ospredje tekoče
medosebne interakcije. Razvojno psihološke
350
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
raziskave, med katere sodi tudi teorija navezano-
sti, so pomembno vplivale tako na psihoanalitični
kot na sistemski model obravnave, s tem da so
izostrile sočasnost in prepletenost obeh fokusov
- notranjega in odnosnega sveta.
V teoriji navezanosti v odraslosti obstaja še
veliko nedorečenosti, za katere avtorji menijo,
da so posledica pomanjkanja longitudinalnih ra-
ziskav, s katerimi bi spremljali ohranjanje in spre-
minjanje temeljnih vzorcev navezanosti. Omejitve
raziskovanja stilov navezanosti v odraslosti izha-
jajo tudi iz uporabe samo-ocenjevalnih tehnik, ker
posameznik težko opiše pomembne odnosne
sheme, ki so večinoma nezavedne. Kot protiutež
tej pomanjkljivosti raziskovalci priporočajo upo-
rabo intervjujev in opazovanja. Stili navezanosti
so vedno odvisni tudi od konteksta opazovanja,
tj., od trenutnih medosebnih interakcij, kar pome-
ni, da se lahko posameznik v razHčnih odnosih
različno vede. Tipologija tudi nikoli ne more zajeti
kompleksnosti osebnega in medosebnega sveta,
njune raznolikosti in enkratnosti. Hkrati refleksija
zahteva kategorije, enote, skoz katere lahko misli-
mo, gledamo, opisujemo. Torej problem ni toliko
v kategorijah kot v tem, da kategorije pogosto
popredmetimo in jih obravnavamo kot objektivno
in oprijemljivo stvarnost (kar stili navezanosti
seveda niso). Ob upoštevanju vsega naštetega
menim, da model stilov navezanosti v odraslosti
lahko ponudi dovolj dober razrez za opisovanje
osebnega doživljanja in medosebnih interakcij,
kakršne so interakcije med pomagajočimi in med
pomagajočimi in uporabniki.
Skupaj z vodjami in supervizorji tabora sem
bila presenečena, kako smo na podlagi modela
stilov navezanosti v odraslosti lažje razložili doga-
janje med prostovoljci. Že v prejšnjih letih smo
opažali, da so se nekateri prostovoljci zelo inten-
zivno zapleth v odnose, da so izgubih stik s seboj,
pogosto pa tudi s skupino. Temu je navadno sledi-
la kriza, t. i. »udarec ob dno«, ko so doživljaH, da
niso dobili dovolj pozornosti, doživljali so se izko-
riščene (ker so bili prej zelo požrtvovalni), motenj
pa niso zmogli prijaviti na »pravi naslov«, temveč
so ustvarili še večjo zmedo. Na drugi strani pa so
bili na taboru vedno tudi prostovoljci, ki so bih
zelo pridni, delovni in se niso zares zapletli v
intenzivne odnose, a so po taboru doživeli obču-
tek prikrajšanosti. Doživljali so bodisi, da so
morah »sami prevzemati odraslo vlogo, medtem
ko so si drugi prostovoljci večkrat privoščili kot
otroci«, bodisi da niso razvih nobenega osebno
pomembnega odnosa. V prvem primeru gre za
preokupirani stil navezanosti, v drugem pa za
izogibajoči se stil. Prostovoljci s tako razhčnimi
stili navezanosti se pomembno razhkujejo na šte-
vilnih točkah, npr. v reakciji na stres, čustvenem
reagiranju, reševanju konfliktov, vzpostavljanju
odnosov z večjo intimnostjo itn.
V raziskovalnem delu sem tudi spremljala,
kako se je razvijal odnos med vodjami v mali
skupini otrok, kjer so sodelovali vodniki razHčnih
stilov navezanosti. Preokupirani prostovoljci in
tudi tesnobno izogibajoči se prostovoljci so si po-
gosto izbrah zavračajoče izogibajoče se prosto-
voljce za sodelavce, ker so v začetni fazi spozna-
vanja v njih zbujaH občutek varnosti, delovah so
jim zreli in odrasli. Pogosto pa so že pred polovico
časa na taboru oboji doživeli zaton začetne
očaranosti. Preokupirani so začeli doživljati, da
so preslišani aH da jim zavračajoče izogibajoči se
sodelavec ne posveča dovolj pozornosti. Zavrača-
joče izogibajoči se prostovoljci pa so doživljaH,
da je preokupirani sodelavec nesamostojen, hkra-
ti pa so s kontroHrajočim in superiornim načinom
reagiranja težko izpustili nitke vodenja iz svojih
rok.
Menim, da teorija navezanosti lahko ponudi
nekatere osnovna znanja o temeljnih razlikah v
vzpostavljanju medosebnih odnosov, ki so lahko
v pomoč vsakemu pomagajočemu, tako prosto-
voljcu kakor svetovalcu, socialnemu delavcu aH
terapevtu. V pomoč so mu lahko pri razumevanju
osebnega in interakcijskega sveta uporabnika, pri
razumevanju lastnega osebnega in interakcijskega
sveta in pri razumevanju interakcijskega sveta,
ki nastaja med njimi in uporabnikom. Na taboru
so bih otroci, ki so se pretirano »lepili« na prosto-
voljce, tako da so se prostovoljci intenzivno soočiH
z vprašanjem postavljanja meja. Na drugi strani
so bili otroci, ki so bili izrazito izogibajoči, ne-
ulovljivi, na videz nezainteresirani in odsotni. Po-
gosto pa so otroci nihah med iskanjem pozornosti
in odporom, zavračanjem, »freh« vedenjem. Pro-
stovoljci z različnimi temeljnimi stih navezanosti
so se praviloma različno odzvaH na zgoraj opisane
otroke.
Veliko je že napisanega o vlogi in značilnostih
pomagajočih, vendar sem se v našem prostoru
večkrat srečala z implicitno predpostavko, da
pomagajoči nimajo problemov aH da jih vsaj ne
bi smeh imeti, če pa jih imajo, potem ne morejo
pomagati drugim. Menim, da je med pomagajoči-
mi še vedno velik »strah« pred lastnimi psihičnimi
351
LEONIDA KOBAL
problemi. Medtem ko je del psihoterapevtske
edukacije tudi delo na sebi, za druge pomagajoče
poklice - npr. psihologe, socialne delavce, social-
ne pedagoge - to ni obvezno oz. se to od njih ne
pričakuje. Pogosto se v pomagajočih odnosih za-
pletejo tudi zaradi pomanjkljivega prepoznavanja
svojega deleža, ki izhaja iz lastnih nerazrešenih
osebnih vprašanj in konfliktov. Potrebna je
določena stopnja zrelosti ali kritična življenjska
situacija, ko človek lahko prizna, da ima probleme
in zagleda svoje omejitve. Šele na tej točki se lahko
odloči za delo na sebi in tudi za odgovornejše
delo z drugimi. Tako kakor pomoč drugemu je
pomembna tudi samopomoč. Iz tega vidika je
samopomoč del pomoči drugemu.
Teorijo navezanosti v odraslosti uporabljajo
tudi za evalvacijo učinkovitosti psihoterapije še
zlasti psihoanalitično usmerjene šole, ki v dolgo-
trajni terapiji delajo na spreminjanju implicitnih
odnosnih shem. Raziskava je pokazala tudi ustrez-
nost uporabe teorije navezanosti za evalvacijo
učinkov na prostovoljnih sodelavcih. Menim, da
bi lahko teorijo navezanosti uporabiU tudi za
evalvacijo učinkov na uporabnikih, tudi otrocih,
seveda z uporabo instrumentarija za raziskovanje
navezanosti v otroštvu.
LITERATURA
Ammon, G. (1986), Der mehrdimensionale Mensch. Muenchen: Pinel.
Balint, M. (1985), Osnovna greška. Zagreb: Naprijed.
Bartholomew, K., Horowitz, L. M. (1991), Attachment Styles Among Young Adults: A Test of a
Four-Category Model. Journal of Personality and Social Psychology, 61, 2: 226-44.
Birtchnell, J. (1993), How Humans Relate: A New Interpersonal Theory. East Sussex: Psychology
Press.
Bowlby, J. (1991), Attachment. Attachment and Loss, Volume 1. London: Penguin Books.
- (1998), Separation, Anger and Anxiety. Attachment and Loss, Volume 2. London: Pimlico.
Collins, N. L., Read, S. J. (1990), Adult Attachment, Working Models, and Relationship Quality in
Dating Couples. Journal of Personality and Social Psychology, 58: 644-663.
352
»ZLIMAM SE Z LJUDMI«
353
Griffin, D., Bartholomew K. (1994), Models of the Self and Other: Fundametal Dimensions Under-
lying Measures of Aduh Attachment. Journal of Personality and Social Psychology, 67, 3: 430-
445.
Hazan C, Shaver P. (1987), Romantic Love Conceptualized as an Attachment Process. Journal of
Personality and Social Psychology, 52, 3: 511-524.
Hopkins, J. (1990), The Observed Infant od Attachment Theory. Journal of The Institute for Self
Analysis: On Attachment - Commemorating Work of John Bowlby, 4, 1: 16-29.
KiM Berg, I., Miller, S. D. (1992), Working With the Problem Drinker: A Solution-Focused Approach.
New York: W. W. Norton & Company.
KoBAL, L. (2001), Razvoj diadnih odnosov v kontekstu prostovoljske organizacije. Ljubljana: Filozofska
fakulteta (magistrsko delo).
Mesec, B. (1994), Evalvacija prostovoljnega dela. Socialno delo, 33, 4: 275-282.
- ( 1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Mikulincer, m., Orbach, I., Iavnieli, d. (1998), Adult Attachment Style and Affect Regulation: Strategic
Variations in Subjective Self-Other Similarity. Journal of Personality and Social Psychology, 75,
2: 436-48.
Mikulincer, M. (1998), Adult Attachment Style and Affect Regulation: Strategic Variations in Self-
Appraisal. Journal of Personality and Social Psychology, 75, 2: 420-35.
Mikulincer, M., Florian, V. (1999a), The Association between Spouses' Self-Reports of Attachment
Styles and Representations of Family Dynamics. Family Process, 38, 1: 69-83.
- (1999b), The Association between Parental Reports of Attachment Style and Family Dynamics,
and Offspring's Reports of Adult Attachment Style. Family Process, 38, 2: 243-57.
Moeller, M. L. (1995), Resnica se začenja v dvoje. Ljubljana: Mohorjeva družba.
Možina, M., Stritih, B. (1997), How to help children and adolescents with psychosocial problems?
V: MuLE), M (ur.). Self-transformation of the forgotten four-fifths. Dubuque: Kendall/Hunt PubUshing
Company.
Možina, M. (2000), »Črne luknje«, samopomoč in osebnostna rast prostovoljcev. V: Prostovoljno
delo včeraj, danes in jutri. Ljubljana: Slovenska filanotropija.
Rholes, W. s., Simpson, J. A., Orina, M. M. (1999), Attachment and Anger in an Anxiety-Provoking
Situation. Journal of Personality and Social Psychology, 76, 6: 940-957.
Stern, D. N. (1995), The Motherhood Constellation. New York: Basic Books.
Stritih, B., Možina, M. (1992), Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno
delo, 31: 1-2.
Stritih, B. (1992), Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči. Doktorska disertacija. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
- (2000), Prostovoljno delo - staro vino v novih sodih. Prostovoljno delo včeraj, danes in jutri. Ljubljana:
Slovenska Filanotropija.
Willi, }. (1999), Ecological Psychotherapy. Bern: Hogrefe & Huber Publishers.