Izvirni znanstveni clanek Prejeto 9. avgusta 2023, sprejeto 29. februar 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.3.155-173 Petra Videmšek, Primož Rakovec Skrbimo za druge, kaj pa zase? Skrb za poklicni razvoj in preprecevanje izcrpanosti zaradi socutja Predstavljen je razvoj skrbi zase, zakaj je na podrocju socialnega dela ta potrebna in katere prakse v socialnem delu uporabljajo strokovne delavke pri skrbi zase. Ugotovitve raziskave so pokazale, da socialne delavke bolj kot zase skrbijo za ljudi z osebnimi izkušnjami stiske. Zelo malo casa ali skoraj nic pa je namenjeno njim, za njihovo dobro pocutje in zdravje. Na podlagi rezultatov raziskave je predstavljen model skrbi zase, ki bi ga bilo vredno vpeljati v vsakodnevno prakso socialnega dela. Avtorja dokazujeta, da skrb zase ni samo odgovornost posamezne strokovne delavke, temvec celotnega kolektiva in predvsem organizacije. Skrb zase je namrec nuj­na za eticno izvajanje socialnega dela. Kljucne besede: skrb zase, dobro pocutje, supervizija, delovno okolje, odpornost Dr. Petra Videmšek je izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Poleg vkljuceva­nja ljudi z osebnimi izkušnjami v raziskovanje njeno raziskovalno delo posega tudi na podrocja hendikepa in nasilja ter preucevanje in vodenje supervizijskih procesov. Kontakt: petra.videmsek@fsd.uni-lj.si. Dr. Primož Rakovec je docent na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Njegovi glavni raziskovalni interesi so odpornost in skrb zase, odpor in nesodelovalnost v praksi socialnega dela, strategije shajanja v povezavi s kognitivno vedenjskimi pristopi. Kontakt: primoz.rakovec@fsd.uni-lj.si. We care for others, but what about ourselves? Care for professional development and prevention of compassion fatigue The development of self-care is shown, why is this case necessary in the field of social care, and what are the practices used by professional workers in social work for taking care of themselves. The findings of the re­search showed that professional workers care more for people with personal experiences of distress than for themselves. Very little time, or almost none, is dedicated to them, for their well-being and health. Based on the results of the research, a model of self-care is presented that should be introduced into the daily practice of so­cial care. It is based on the assumption that self-care is not only the responsibility of the individual professional worker, but of the entire team and especially the organization. Self-care is necessary for the ethical implemen­tation of social work. Key words:self care, well-being, supervision, work environment, resilience. Petra Videmšek, PhD, is associate professor at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. In addition to involving people with personal experience of distress in research, her research work also extends to the areas of disability and violence, as well as the study and management of supervision processes. Contact: petra.videmsek@fsd.uni-lj.si. Primož Rakovec, PhD, is assistant professor at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. His main research interests are resilience and self-care, resistance and non-cooperation in the practice of social work, coping strategies in relation to cognitive behavioral approaches. Contact: primoz.rakovec@fsd.uni-lj.si. Socialno delo, 63 (2024), 3:155–173 Petra Videmšek Primož Rakovec 0000-0001-5092-0225 0000-0002-9884-0969 Uvod Socialne delavke1 se vsakdan srecujejo z razlicnimi travmaticnimi zgodbami ljudi, ki se znajdejo v brezizhodnem položaju. Visoko stopnjo izpostavljenosti tveganju pomenijo na eni strani pripovedi ljudi, ki se srecujejo s številnimi iz­zivi, na drugi strani pa nemoc, s katero se ob reševanju teh situacij srecujejo socialne delavke. Pogosto se namrec zgodi, da dobri in želeni izidi niso odvis­ni odnjihovega strokovnega dela in odnosa, ki ga s sogovorniki vzpostavijo, temvec so rezultatdružbene neenakosti in nepravicnosti ter neustrezne dis-tribucije storitev, ki jih ljudje potrebujejo (Videmšek, 2020, 2021). To so za strokovne delavke izjemno stresne situacije, saj imajo zelo omeje­ne vire in možnosti, da pomagajo ljudem z osebno izkušnjo stiske. Strokovnedelavke so tako vsak dan izpostavljene stresnim dogodkom in le redko vidi­jo spremembe. To povzroca visoko raven stresa pri delu, ta pa lahko povzrociizgorevanje (Payne, 2001; Alkema, idr., 2008). Izgorevanje ni sodoben pojav.Znamenja izgorevanja so prepoznavali že pri prijaznih oskrbovalkah, ki soskrbele za revne družine. Alfred Kadushin in Daniel Harkness (2014) sta poka­zala, da se je izgorevanje pri njih kazalo predvsem na odnosni ravni, v odporudo odhoda na ponovni obisk družin – v izogibanju stikov, površinskih odnosih. Vsedemdesetih letih 20. stoletja so sindrom izgorevanja zaceli natancne­je preucevati, med prvimi Herbert J.Freudenberger(1974) ter Ayala Pines in Christina Maslach (1978). Izgorevanje so opredelili kot transnacionalni fenomen, kot sindrom telesne in custvene izcrpanosti, ki je posledica stresa na delovnem mestu in vkljucuje razvoj negativne samopodobe, negativnega pristopa do dela in izgubo zanimanja za delo. Ayala Pines in Christina Maslach (1978, str. 233) izgorevanje opredelita kot sindrom custvene izcrpanosti, de­personalizacije in zmanjšane osebne izpolnitve pri strokovnih delavkah. Kathleen Cox in Sue Steiner (2013) menita, da izgorevanje izhaja iz upravljanja socialnega dela, ki ga zaznamujejo velika zahtevnost dela, majhna osebna nagrada in minimalna podpora. Raziskave (Leiterin Maslach, 2005; Alkema idr., 2008) kažejo, da je izgorevanje posledica premajhnega ujemanja med pricakovanji od poklica in dejanskim delom. Neujemanje bi lahko razde­lila v tri kategorije, in sicer osebno (motivacija za spremembe, ki se le redko zgodijo, nevidno opravljanje dela, skupnost, ki slabo priznava delo), organi­zacijsko (preobremenjenost, cezmerno in obsežno delo, prevec primerov za eno strokovno delavko, slaba organizacija podpore, vrednotenje dela, nizko placilo za opravljeno delo) in strukturno (strokovne delavke imajo visoko raven odgovornosti z omejeno mocjo/vplivom, pomanjkanje financne pod-pore za programe, nimajo vpliva na opravljanje dela). Izgorevanje je obcutek pomanjkanja podpore, prevelike kolicine dela in obcutek, da se kljub priza­devanjem nic ne spremeni, in je posledica dolgotrajnega ukvarjanja s tem (Alkema idr., 2008). V besedilu izmenicno uporabljava izraza socialna delavka in strokovna delavka, ker na po­drocju socialnega varstva sodelujejo razlicni profili, ki so opredeljeni v 69. clenu Zakona o socialnem varstvu (2007). Ker je socialno varstvo specificna profesija, ki je stresna že zaradi narave dela – vsakodnevne in neposredne komunikacije z ljudmi z osebnimi izkuš­njami stiske, ki potrebujejo pomoc in podporo za spoprijemanje s številnimi izzivi – sta supervizija in skrb zase osnovni sredstvi, da se izognemo izcr­panosti zaradi socutja (angl. compassion fatigue). Izcrpanosti zaradi socutja ne smemo istovetiti z izgorevanjem. Izcrpanost zaradi socutja je posledica sekundarne izpostavljenosti travmaticnim izkušnjam, pogosto opredeljena tudi kot »zastopniška travma«, ki nastane kot posledica dolgotrajnega spop­rijemanja s travmo ljudi, s katerimi socialne delavke delajo. Specificnost dela na podrocju socialnega varstva je gotovo to, da se po­gosteje kot v drugih poklicih pomoci socialne delavke poistovetijo z zgod­bami sogovornic in da komunikacija pogosto vkljucuje neposreden odnos in vživljanje v custvena stanja ljudi, s katerimi strokovne delavke delajo. Em­paticno razumevanje pripovedi pa lahko povzroci izcrpanost zaradi socutja Ta v zadnjem desetletju postaja vse aktualnejša tema v povezavi zdelom na podrocju socialnega varstva (Bride in Figley, 2007; Rourke, 2007; Radey in Figley, 2007). Izcrpanost zaradi socutja je neposredna reakcija na specificno izkušnjo pri opravljanju dela (Videmšek, 2021). Melissa Radey in Charles R. Figley (2007) socutnost opredelita kot poglobljeno poznavanje in zavedanje trpljenja dru­gih v želji poiskati nacine za izboljšanje življenjske situacije sogovornice, iz-crpanost zaradi socutja pa je posledica dolgotrajnega ukvarjanja z ljudmi, ki se znajdejo v brezizhodnem položaju in se srecujejo s številnimi izzivi. Izcrpanost zaradi socutja bi lahko opredelili kot custveno in fiziološkoreakcijo strokovne delavke na stres, ki izhaja iz dolgotrajne empaticne insocutne vpletenosti s trpecim ali travmatiziranim posameznikom in ni pos­ledica samo empaticnega doživljanja. Charles R. Figley (1995) trdi, da seizcrpanost zaradi socutja nanaša na vec psihicnih in fizicnih simptomov kotodziv strokovnih delavk na pripovedi ljudi, ki doživljajo raznovrstne trav­maticne dogodke, kot so psihicno in telesno nasilje, spolne zlorabe, nasi­lje v družini, samomori, nepricakovane smrti bližnjih. Kathleen Cox in SueSteiner (2018) menita, da psihološki simptomi sekundarnega travmatskegastresa vkljucujejo depresijo, zaskrbljenost, strah, sram, custveno otopelost,dvome, slabo samopodobo in vsiljiv ali spregledan spomin na travmo sogo­vornika oziroma »strokovnjaka za svoje osebne izkušnje«2. Telesni simpto-mi pa se kažejo kot pospešen srcni utrip, motnje spanja, slabši imunski sis-tem, raziskave pa so pokazale visoko stopnjo umrljivosti v poklicih pomoci(Beaton in Murphy, 1995). V stroki socialnega dela se je poimenovanje nenehno spreminjalo, vse z željo, da se ljudi, ki uporabljajo storitve na podrocju socialnega varstva, cim bolj vrednoti. Najnovejše poimeno­vanje so izbrali ljudje z osebnimi izkušnjami stiske sami, izbrali so poimenovanje »strokov­njak za svoje osebne izkušnje«, zato v besedilu uporabljava ta izraz (vec o poimenovanju v Videmšek, 2012). Izraz izhaja iz predpostavke, da je prav poimenovanje kljucno za krepitev moci uporabnikov socialnega dela. Socialna delavka je strokovnjakinja za vodenje procesa, vzpostavljanje delovnega odnosa in izdelavo individualnega projekta podpore in pomoci, uporabnik pa je strokovnjak za svoje življenje in svoje življenjske poteke. Prav zaradi velikega tveganja, ker delo na podrocju socialnega varstva vedno zahteva veliko angažiranost za spreminjanje življenjskih potekov ljudi, a se zaradi omejenih možnosti za uspeh to zgodi le redko, sta izvajanje redne supervizije in skrb zase neprecenljiva. Strokovne delavke pogosteje doživlja­jo razlicne simptome, ki so lahko podobni simptomom izgorelosti (z obcutji brezupa in težavami pri opravljanju dela), sekundarnim stresnim motnjam(z motnjami spanja, travmatskimi spomini, nocnimi morami, mentalno utru­jenostjo, kronicno razdražljivostjo, izbruhi jeze, težavami s pozornostjo) ali izcrpanosti zaradi socutja (Videmšek, 2021). Zaradi vseh prepoznanih ucinkov stresa, ki ga socialne delavke doživljajo na delovnem mestu, in predvsem zaradi sekundarne stresne motnje in zna­menom preprecevanja tveganja je vse vec pozornosti umerjene ne zgolj na supervizijo, temvec tudi v izvajanje skrbi zase (angl. self-care). Razvoj kulture skrbi zase Skrb zase ni novodobna ideja. Michel Foucault (1984) v svojih delih3pokaže, da je skrb zase pravzaprav stara tema, ki se je na veliko razširjala v grški kul­turi (str. 471). Foucault (2007, str. 267) ugotavlja, da je bilo pri Grkih navo­dilo »skrbi zase« eno pomembnejših nacel v mestnih državah, eno pomemb­nejših pravil vedenja v družbenem in zasebnem življenju tereden temeljev nacina življenja. Moralno nacelo »spoznaj samega sebe« je tako prevladova-lo v celotni anticni Grciji. Osnovna ideja je bila, da mora vsakposameznik namenjati pozornost samemu sebi in se ukvarjati s sabo. Gre za razvijanje tega, kar Michel Foucault (1984, str. 471) poimenuje »kultura samega sebe«, v kateri se okrepi in bolje vrednoti odnos s samim sabo. Skrbeti zase pome­ni spoznavati sebe. Spoznavanje samega sebe postane objekt, za katerega si prizadeva skrb zase. Nacelo srbi zase pomeni ne samo spoznavati sebe, temvec tudi ukvarjati se s sabo. Skrb zase je namenjena spreminjanju, iskanju prave poti, ki zahteva vec opravil, ki omogocajo nova spoznanja. Pomeni preoblikovanje, nenehno iskanje in preoblikovanje v pomenu, da se nikoli ne zanemarimo. Skrb zase pomeni bedeti nad samim sabo, a ne zaradi kakšne pomanjkljivosti, temvec predvsem zato, da clovek svobodno odloca in svobodno razpolaga s samim sabo in svojimi dejanji. Foucault (1984, str. 476) je zapisal: Razum je sposobnost, ki omogoca, da, kadar je treba, uporabljamo druge sposobnosti; je celo ta popolnoma posebna sposobnost, ki je zmožna upo­rabljati samo sebe: ker je sposoben, da tako kot vse ostale tudi samega sebe vzame za predmet poucevanja. Pomembna ugotovitev francoskega misleca je, da je skrb zase t. i. dispan­zer za dušo. »Šola filozofa je zdravniški kabinet, ko jo zapustimo, ne smemo O pomenu skrbi zase je pisal Michel Foucault v trilogiji Zgodovina seksualnosti (1984) in v delu Življenje in prakse svobode (2007). V obeh delih je natancno predstavil izvor nacela skrbi zase. cutiti, da smo v njej uživali, temvec da smo trpeli« (Foucault, 1984, str. 485). Skrb zase pomeni spreminjanje, ukvarjanje s tem, kar bi lahko bilo drugace, in spoprijemanje s svojo bolecino. Vse z namenom, da bi posameznika pri­vedlo do suverenosti in samostojnosti srbstva. Gre torej za to, kako biti vedno skladen s samim sabo. Foucault je poudaril, da se skrb zase lahko doseže z najrazlicnejšimi vajami in razlicnimi praksami. Po njegovem mnenju je treba filozofijo skrbi zase jemati kot stalno vajo skrbi zase. Foucault (1984, str. 474) trdi, naj nikar ne varcujemo s svojimi mocmi, da bi »izdelali same sebe«, »preoblikovali same sebe«, »se vrnili k sebi«. Clovek mora bedeti nad samim sabo: vendar ne zaradi kakšne pomanjkljivosti, ki bi ga spravila v stanje manjka, temvec da bi sebe prevzel kot predmet preuceva­nja. Skrb zase je nacelo, ki velja za vse življenje in pomeni ocišcenje samega sebe z vajami, ki povzrocijo izboljšanje. Skrb zase zahteva dolocen trud in tudi cas. Eden glavnih problemov pri skrbi zase je prav to, kako si v dnevu ali življenju dolociti delež, ki ji ga je treba nameniti. To nacelo skrbi zase zahteva ne samo dolocen splošen odnos posamezni­ka, ampakvec opravil, ki bi pomenila krepitev moci v pomenu skrbi zase. Ker je za skrb zase potreben cas, je predvsem treba pogledati, kdaj bi v okvi­ru organiziranega dela lahko izvajali takšne dejavnosti. Lahko je to cas pred službeno aktivnostjo ali po njej, lahko je med odmorom. Pomembno pa je, da imamo na voljo ta cas, da si rezerviramo nekaj trenutkov za zbranost, za pregled tega, kar moramo storiti (ali kar smo storili), za obracanje k samemu sebi. John Norcross in James Guy (2007) menita, da mora biti na podrocju dela z ljudmi skrb zase eticni imperativ. Kodeks etike Mednarodnega združenja socialnih delavk (b. d.) zapoveduje, da je odgovornost socialnih delavk, da zadovoljijo potrebo po skrbi tako zase kot za kolegice. S tem se skrb zase prenese tudi v okolje in ne zgolj na ramena posameznice. Ko socialna delavka pri sebi ali kolegici prepozna nemoc, zmanjšano ucinkovitost pri reševanju kompleksnih situacij ali kronicno stisko, ki je povezana z njenim delom, se socialni delavki svetuje, da se posvetuje s kolegicami, in se jo podpre. Pomembno spoznanje Michela Foucaulta (1984, str. 481) je, da skrb zase ni bila individualna praksa, ampakskupnostna, povezana z drugimi ljudmi in okoljem. Gre za nacelo, ki velja za vse, ves cas življenja. Skrb zase ni vaja v samoti, temvec je družbena praksa, ki se je izoblikovala v institucionalnih strukturah. Splošno priznana hierarhija je tistim, ki so najbolj napredovali, nalagala dolžnost, da vodijo druge (ali posamicno ali skupinsko). Obstaja­le so skupinske vaje, ki so omogocale posamezniku, da je pri ukvarjanju s samim sabo dobil pomoc od drugih. Tej nalogi so rekli reševanje s pomocjo drugih. Skrb zase omogoca refleksijo o dogodkih, da vidimo naše preteklo deja-nje, da se seznanimo s primerom, da pogledamo, kako želimo delovati, katera je bila v preteklosti že naša dobra praksa in se želimo po njej zgledovati (kaj je delovalo), in da s pomocjo obstojecih izkušenj, vedenja najdemo nacela razumnega ravnanja (Kodele in Mešl, 2015). Pregled literature (Foucault, 1984, 2007; Cox in Stainer, 2013; El-Osta et al. 2019) kaže, da smo danes price vse vecjemu število prirocnikov in nasvetov, vse pogosteje pa postaja skrb zase ideologija, ki v neoliberalnem svetu nalaga odgovornost posameznici, da poskrbi sama zase, namesto da bi se organiziralo okolje, kjer bi bila takšna skrb omogocena. To je razvidno iz številnih opredelitev o skrbi zase. Cristina M. Goldfrey s sodelavci (2011) pokaže 139 razlicnih opredelitev skrbi zase, ki vkljucujejo razlicne pojme, kot so samoupravljanje (angl. self-management), samoucinkovitost (angl. self-efficacy), samozdravljenje (angl. self-treatment) in sodelovalna oskrba (angl. collaborative care). Rezultatskrbi zase je vecja odpornost (angl. resilience) strokovne delav­ke, ki vkljucuje tako dobro pocutje kot zmanjšano tveganje za izcrpanost zaradi socutja. Krepitev odpornosti je proces dobrega prilagajanja v casu, ko življenjski dogodki ovirajo našo sposobnost skrbeti zase. Ti življenjski dogodki lahko vkljucujejo travme, tragedije in stresne situacije, ki smo jim price tudi na podrocju socialnega varstva. Odpornost temelji na posamezni­kovih notranjih moceh in zašcitnih dejavnikih, kot so veliko samozavedanje, samospoštovanje, kognitivne in socialne spretnosti, optimizem in smisel za humor. Odpornost je lahko odvisna tudi od družbenega konteksta, na primersocialne podpore, kulturnih dejavnikov in družbenih norm (Kim idr., 2019; Zizolfi idr., 2019). Van Breda (2018, str. 4) odpornost opredeli kot procese na vec ravneh, v katere se sistemi vkljucijo, da bi dosegli rezultate, ki so boljši od pricakovanih, kljub težavam ali po njih. Ce posameznika razumemo kot sistem in ga umestimo v polje poklicev pomoci, avtorji vecinoma pišejo o od­pornosti kot o sposobnosti za pozitivno prilagajanje stiski (Grant idr., 2014), kot o strategijah obvladovanja (Stephens, 2013) oziroma o moci, pridobljeni z izkušnjami (Turner, 2001). Vnadaljevanju želiva na podlagi pregleda literature in opravljene raziska­ve predstaviti, kako lahko strokovne delavke v vsakdanje aktivnosti vnesejo skrb zase. Novejše raziskave (Alkema idr., 2008; Cox in Steiner, 2013) namrec kažejo alarmantne podatke o tem, kako hitro in pogosto se pojavlja izcrpa­nost zaradi socutja na delovnih mestih, povezanih s podporo in pomocjo lju­dem v stiskah, zato je uvajanje nacela skrbi zase skorajda nuja. Ucenje o skrbi zase pa se mora zaceti že v casu študija. Metodologija Zaradi vseh prepoznanih ucinkov stresa, ki ga socialne delavke doživljajo na delovnem mestu, in predvsem zaradi sekundarne stresne motnje in znamenom preprecevanja tveganja naju je zanimalo, kako socialne delavkeposkrbijo zase in za svoj poklicni razvoj. Izhajava iz predpostavke, da jeskrb zase vzajemna povezanost med posameznico in okoljem, v kateremdela. Posameznica kot zavesten subjekt (angl. self) je vedno del sistema. Zacne se sicer z osebnimi motivi (tudi s tem, zakaj smo se odlocili za ta poklic), a sta osebni motiv in skrb zase vedno v soodvisnosti z okoljem, vkaterem delamo. Poudariti želiva, da je skrb zase naloga ne samo posameznice, temvecpredvsem delovnega okolja, v katerem je strokovna delavka zaposlena. Vpoklicih pomoci skrb za druge namrec pogosto pomeni odpovedovanjelastnim potrebam in skrbi zase. Strokovne delavke vsak dan krepijo sogo­vornice, ne pa tudi sebe. Za to obstaja vec razlogov. Od tega, da zaradi pre­tirane skrbi za druge ne prepoznajo, kaj se jim dogaja, do tega, da menijo,da bodo zmogle, morda menijo, da se vse dogaja samo njim, in vse pripisu­jejo lastni preobcutljivosti ipd. Za kakovostno strokovno opravljanje delaje vsekakor treba predvsem poskrbeti zase. Izhajava iz predpostavke, da le dobra skrb zase, ki seveda vkljucuje širši kontekst – primerno okolje, ki omogoca skrb zase – omogoca kakovostno delo in pripomore k preprece­vanju izgorevanja na delovnem mestu, pri tem pa izgorevanje razumeva kotinterakcijo med okoljem, v katerem posameznica dela, in posameznico. Vkvantitativni raziskavi, ki sva jo opravila med strokovnimi delavkami na podrocju socialnega varstva v Sloveniji, zaposlenimi tako v javnih kot tudi nevladnih organizacijah (Videmšek in Rakovec, 2024), sva izhajala iz treh de­lovnih hipotez: 1. Najvecje ovire za neizvajanje skrbi zase so pomanjkanje casa, preobreme­njenost ter telesna in custvena izcrpanost strokovne delavke. 2. Strokovne delavke skrb zase razumejo predvsem kot telesno dejavnost. 3. Skrb zase je soodgovornost delodajalca, strokovne delavke in drugih zaposlenih. Za potrebe raziskave sva uporabila delovni list za oceno skrbi zase. Ocena skrbi zase je orodje za samoocenjevanje, razvito za merjenje razsežnosti skrbi zase, ki jo posameznik kaže ali izvaja v dolocenem casu (Saakvitne in Pearlman, 1996). Ta ocena opredeljuje pet podrocij skrbi zase: telesno, psiho­loško, custveno, duhovno in poklicno skrb zase. Vsaka od petih podlestvic vsebuje trditve o aktivnostih, ki jih posameznik oceni na Likertovi lestvici od 1 do 5 (pri tem 5 pomeni zelo pogosto), odvisno od tega, kako pogosto jih izvaja. Boljša ocena na posamezni podlestvici pomeni pogostejše ukvarjanje s posameznim podrocjem skrbi zase. Dodala sva še demografska vprašanja (spol, starost, poklic, delovno mes-to, leta delovnih izkušenj) ter vprašanja o doživljanju stresa in odnosu do osebne skrbi zase. Vprašalnik sva objavila v odprtokodni aplikaciji 1KA, ki omogoca mož­nost spletnega anketiranja. Podatke sva zbirala od 22. marca 2023 do 4. apri-la 2023. Populacija v raziskavi so socialne delavke in druge strokovne delavke, za­poslene na podrocju socialnega varstva v Sloveniji. Sodelovalo je 75 socialnih in strokovnih delavk, od tega 71 (95%) žensk in 4 (5%) moških. Sodelujoci v raziskavi so bili iz 54 razlicnih organizacij s podrocja socialnega varstva v Sloveniji, vsi pa so zunanji mentorji študentkam Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Njihova starost je bila 25–34 let (33%), 35–44 (48%), 45–54 (13%), 55–64 (5%). Polovica (49%) jih ima od 5 do 15 let delovnih izkušenj, cetrtina (25%) do 5 let in enakodstotek vec kot 15 let delovnih izkušenj. Podatke sva analizirala deskriptivno in tematsko. Za zaprta vprašanja z Likertovo lestvico sva preštela frekvence in izracunala mediano. Rezultati Rezultati raziskave potrjujejo, da je socialno delo stresen poklic, saj je 90% (M = 3,3) anketirank v zadnjem letu vsaj obcasno doživljalo stres na delov­nem mestu veckratna mesec, 84% (M = 4,0) pa vsakdan. Za 80% (M = 3,2) sodelujocih je bilo najbolj stresno sodelovanje z uporabniki. Osemdeset odstotkov (M = 2,5) sodelujocih v raziskavi je doživljalo stres v odnosu do svojih sodelavk in sodelavcev, 44% (M = 2,6) pa v odnosu do nadrejenih. Kar 72% (M = 3,1) anketirank je ocenilo, da so stresni dogodki v službi v zad­njem letu vsaj obcasno vplivali na njihovo zasebno življenje. Zaradi stresa na delovnem mestu je 50% (M = 2,7) anketirank v zadnjem letu vsaj obcasno razmišljalo o zamenjavi službe. Razumevanje potrebe po skrbi zase Iz raziskave je razvidno, da sodelujoci v raziskavi zelo razlicno razumejo pot-rebo po skrbi zase, uporabljajo pa razlicne tehnike in metode skrbi zase. Vnadaljevanju prikaževa najpogosteje izvajane aktivnosti na posameznih pod-rocjih skrbi zase. Preglednica 1: Fizicno podrocje skrbi zase. Dejavnost Izvajam pogosto ali zelo pogosto. Mediana Prehranjujem se redno (imam npr. zajtrk, kosilo, vecerjo). 70 % 4,1 Grem na dopust. 67 % 3,9 Jem zdravo hrano. 65 % 3,8 Ukvarjam se s telesnimi dejavnostmi, ki me veselijo. 62 % 3,7 Dovolj spim. 58 % 3,6 Vzamem si cas za spolnost. 47 % 3,5 V primeru bolezni vzamem bolniško. 43 % 3,3 Hodim na krajše izlete. 41 % 3,3 Dosledno telovadim. 31 % 3,1 Imam dan brez mobilnega telefona. 9% 1,8 Vir: Lastna raziskava (2023). Med dejavnostmi na telesnem podrocju skrbi zase izstopajo redna in zdrava prehrana, dovolj spanja, ukvarjanje s telesnimi aktivnostmi in dopustovanje. Redno telovadi le tretjina sodelujocih v raziskavi. Samo 9% sodelujocih pa posamezen dan v tednu preživi brez mobilnega telefona. Na podrocju psihološke skrbi zase sta najpogostejši dejavnosti samore­fleksija in sporocanje svojih potreb in želja drugim. Le 9% sodelujocih v raz­iskavi piše dnevnik, 13% pa se jih po pomoc obrne k psihoterapevtki ali svetovalki. Preglednica 2: Psihološko podrocje skrbi zase. Dejavnost Izvajam pogosto ali zelo pogosto. Mediana Drugim sporocam svoje potrebe in želje. 65 % 3,8 Vzamem si cas za samorefleksijo. 56 % 3,7 Naredim kaj, v cemer nisem strokovnjakinja. 41 % 3,5 Znam reci ne dodatnim odgovornostim, ki jih ne želim. 40 % 3,2 Preizkušam nove stvari. 39 % 3,4 Berem literaturo, ki ni povezana z delom. 34 % 3,5 Obiskujem psihoterapevtko, svetovalko. 13 % 1,7 Pišem dnevnik. 9% 1,6 Vir: Lastna raziskava (2023). Na custvenem podrocju skrbi zase sta v ospredju ohranjanje stikov in pre­življanje kakovostnega casa z ljudmi, v družbi katerih uživajo. Približno tri cetrtine sodelujocih si dovoli izražati custva in menijo, da se imajo rade. Manj pogosto pa sta med sodelujocimi opazna vkljucevanje v sprošcujoce dejavno­sti in pohvala samega sebe. Preglednica 3: Custveno podrocje skrbi zase. Dejavnost Izvajam pogosto ali zelo pogosto. Mediana Ohranjam stike s tistimi, ki jih cenim. 85 % 4,2 Dovolim si izražati custva. 75 % 4,1 Preživljam kakovosten cas z drugimi, v družbi katerih uživam. 75 % 4,0 Imam se rada. 73 % 3,9 Vkljucujem se v sprošcajoce aktivnosti. 44 % 3,6 Pohvalim se. 44 % 3,4 Vir: Lastna raziskava (2023) Duhovno podrocje skrbi zase sodelujoce najpogosteje udejanjajo s preživlja­njem casa v naravi. Vospredju so zavedanje nematerialnih vidikov življenja, optimizem in upanje. Najredkeje pa sodelujoce duhovno poskrbijo same zase z meditacijo ali molitvijo. Preglednica 4: Duhovno podrocje skrbi zase. Dejavnost Izvajam pogosto ali zelo pogosto. Mediana Zavedam se nematerialnih vidikov življenja. 93 % 4,4 Sem optimisticna in imam upanje. 80 % 4,1 Preživim cas v naravi. 75 % 4,0 Pripomorem k ciljem, v katere verjamem. 71 % 3,9 Berem navdihujoco literaturo. 51 % 3,5 Meditiram. 22 % 2,4 Molim. 16 % 1,1 Vir: Lastna raziskava (2023). Dobre tri cetrtine sodelujocih meni, da je njihovo delo koristno. Vpostavlja­nju meja so bolj ucinkovite v odnosu s sodelavkami kot v odnosu z uporabni­ki. Dve tretjini vprašanih se udeležuje supervizije. Manj ucinkovite pa so pri uravnoteženju delovnih obremenitev in uporabi pogajalskih tehnik. Preglednica 5: Poklicno podrocje skrbi zase. Dejavnost Izvajam pogosto ali zelo pogosto. Mediana Sodelujem pri projektih, ki so koristni. 78 % 4,1 Znam dolociti meje uporabnikom. 71 % 3,9 Udeležujem se supervizije. 66 % 3,7 Med delovnikom si privošcim odmor. 64 % 3,8 Lahko uravnotežim delovne obremenitve. 47 % 3,4 Znam si izpogajati, kar potrebujem. 47 % 3,4 Znam dolociti meje sodelavkam. 44 % 3,5 Vir: Lastna raziskava (2023). Kar 96% vprašanih se strinja, da je skrb zase zelo pomembna za dobro po-cutje in poklicno delo. A le 38% se jih popolnoma strinja, da znajo sami pos­krbeti za svoje dobro pocutje. Še manjši odstotek (23%) sodelujocih v razis­kavi skrbi zase vsakdan. Samo 18% vprašanih se strinja, da jih delodajalec spodbuja k skrbi zase. Hkrati pa jih kar 74% pogreša dodatno izobraževanje o krepitvi odpornosti in skrbi zase, ki bi se ga v veliki meri tudi udeležili (71%). Vprašane menijo, da so najvecje ovire pri skrbi za dobro pocutje in poklic-no delo pomanjkanje casa (43%), preobremenjenost z delom (28%), utruje­nost (11%) in odnosi na delovnem mestu (6%). Kljub temu, da 18% vprašanih meni, da jih delodajalec spodbuja k skrbi zase, jih le polovica (9%)prepoznava, da jim delodajalec možnost takšne skrbi zase (glej graf 1) tudi zares omogoca. Po drugi strani pa kar 58% vpra­šanih meni, da zase lahko poskrbijo le na osebni ravni (graf 2). Graf 1: Vrste organizacijske skrbi zase. Dodatna izobraževanja Vrsta ak.vnos. Promocija zdravja na delovnem mestu Druženje po službi Supervizija Team building Ponudba ak.vnos. v % Vir: Lastna raziskava (2023). Graf 2: Vrste osebne skrbi zase. Športne ak.vnos. Vrsta ak.vnos. Pogovor z drugimi Prostocasne dejavnos. Spros.tvene tehnike 0 10 20 30 40 50 60 70 Izvajanje ak.vnos. v % 80 90 100 Vir: Lastna raziskava (2023). Na vprašanje, kako organizacija skrbi za dobro pocutje, so vprašane naj­veckratomenile dodatno izobraževanje (31%) in promocijo zdravja na de­lovnem mestu (24%) Promocija zdravja na delovnem mestu je v skladu z dolocili Zakona o varstvu in zdravju pri delu (2011) dolžnost delodajalca. Zagotavljanje možnosti obiskovanja supervizije pa je v poklicih pomoci zgolj priporocilo delodajalcu, vprašane so to možnost zaznale v le 16%. Na po­drocju osebne skrbi zase pa prednjacijo športne dejavnosti (58%), pogovorz drugimi (42%) in prostocasne dejavnosti (39%). Med prostocasne de­javnosti so vprašane najpogosteje uvršcale sprehod v naravi, branje knjige, poslušanje glasbe in ogled filmov. Iz odgovorov sodelujocih lahko razbereva, da zaposlene na podrocju soci­alnega varstva doživljajo stres na delovnem mestu. S stresom se spoprijemajo na razlicne nacine, zdejavnostmi na vseh petih podrocjih skrbi zase, ki sta jih opredelila Saakvitne in Pearlman (1996), najbolj pa izstopajo športne ak­tivnosti (58%). Tako lahko potrdiva najino delovno hipotezo številka 2, da strokovne delavke skrb zase razumejo predvsem kot telesno dejavnost. Ceprav kar 96% vprašanih trdi, da je skrb zase zelo pomembna za dobro pocutje in poklicno prakso, pa jih le 23% skrbi zase vsakdan. Kot najvecje ovire za opušcanje skrbi zase navajajo pomanjkanje casa, delovno preobre­menjenost, telesno in custveno izcrpanost ter odnose na delovnem mestu. To potrjuje najino prvo delovno hipotezo, da so najvecje ovire za neizvajanje skrbi zase pomanjkanje casa, preobremenjenost ter telesna in custvena izcr­panost strokovne delavke. Šestina (59%) sodelujocih v raziskavi skrbi zase na osebni ravni. Osem­najst odstotkov vprašanih meni, da jih delodajalec spodbuja k skrbi zase, a le 9% vprašanih poskrbi zase na organizacijski ravni. Iz tega lahko razbere­va, da se sodelujoci zavedajo deljene odgovornosti za skrb zase med deloda­jalcem in zaposlenimi, zato lahko potrdiva najino tretjo delovno hipotezo, ceš da je skrb zase soodgovornost delodajalca, strokovne delavke in drugih zaposlenih. Na podlagi dobljenih rezultatov in pregleda literature (Cox in Steiner, 2013; El-Osta idr., 2019; Hays 1999; Kadushin in Harkness, 2014; Lee in Mil­ler, 2013; Maslach in Leiter, 2002; Moore idr., 2011; Radey in Figley, 2007; Richard in Shea, 2010; Seligman, 2011) lahko predlagava možne izhode za preprecevanje izcrpanosti zaradi socutja. Vsakodnevna skrb zase socialnih delavk v praksi Ceprav skrb zase ni nova tema, je v današnjih casih velik izziv. Miran Moži­na (2020) trdi, da je skrb zase izziv, ker ni univerzalnih receptov, ki bi bili primerni za vsakogar, ampakmora vsakzase, po svoji meri, iz dneva v dan ustvarjati svoj enkratni program in nacin skrbi zase ter ga prilagajati razlic­nim okolišcinam in obdobjem lastnega življenja. Pregled literature kaže, da je skrb zase razumljena kot doloceno vedenje, ki omogoca doseganje rezultatov, na primerdobro pocutje (Richard in Shea, 2010), zdrav življenjski slog, lajšanje stresa in odpornost proti izgorelosti za­radi socutja (Bride in Figley, 2007). Na podlagi pregleda literature (Foucault, 1984; 2007; Cox in Steiner, 2013; El-Osta idr., 2019, Videmšek 2021) in rezultatov raziskave lahko trdi­va, da je skrb zase proces, ki vkljucuje vec ravni. Videmšek (2021) skrb zase prikaže z matrico skrbi, ki jo razdeli na tri ravni, in sicer mikro-, mezo- in makroraven. Na mikroravni pomeni osebno zavzetost in zavedanje pomena skrbi zase (kako lahko strokovna delavka poskrbi sama zase in prepozna, kaj se ji dogaja), na mezoravni je skrb zase prepletena zodnosi z drugimi in po­meni organizacijo pogojev za skrb zase (kako lahko organizacija dela pripo-more k skrbi zase: npr. z razbremenitvijo strokovnih delavk, supervizijskimi srecanji, enakomerno razporeditvijo obremenitev ipd., s tem organizacija pripomore h kulturi vrednotenja skrbi zase) in na makroravni strukturno zavedanje (potreba po vzpostavljanju standardov in normativov, ki omogo-cajo dovolj casa za opravljanje socialnega dela) (Videmšek, 2021, str. 281). Vse omenjene ravni se med sabo prepletajo. Vospredju je socialna de­lavka kot posameznica, ki pa nikoli ne deluje v osami in je vpeta v odnose z drugimi, zato so predvsem na mezoravni pomembni odnosi z drugimi, ki posamezni strokovni delavki pomagajo pri udejanjanju nacela skrbi zase. Te-melj za udejanjanje nacela skrbi zase pa je organizacija, v kateri je strokovna delavka zaposlena. Organizacija ima tako odlocilen vpliv, ki omogoca, da se nacelo skrbi zase lahko uresnicuje. Osnovno izhodišce skrbi zase je, ne glede na razlicne ravni, delovna situ-acija, s katero se strokovna delavka srecuje. Delovna situacija je izhodišce za raziskovanje dejavnosti, ki lahko pripomorejo k skrbi zase. Celoten koncept tako imenovane matrice skrbi zase temelji na pozitivni psihologiji in teoriji dobrega pocutja (Seligman, 2011). Kot trdi Martin Seli­gman (2011), je pozitivna psihologija znanost o tem, zakaj je življenje vredno živeti. Teorija dobrega pocutja temelji na tem, da je treba narediti preobratod tega, kar ne deluje, k temu, kar deluje. Ce želimo biti uspešni, moramo zmanjšati svojo nesreco in nezadovoljstvo. Martin Seligman (2011) je poka­zal, da so vaje, ki izboljšujejo pocutje, precej boljše in ucinkovitejše od tistih, ki izhajajo iz nesrece. Paradigmatski premik od tega, kar ne deluje, k temu, kar deluje, je v okviru skrbi zase temelji na tem, da strokovna delavka vse, kar jo izcrpava, nadomesti s tem, kar jo veseli. Avtordodaja, da ni dovolj, da odstranimo zgolj to, kar nas bremeni. Ne zadostuje, da denimo zgolj zmanj­šamo obseg dela. Pomembneje je, da to nadomestimo z necim, kar nas ve­seli. Osnovno vodilo skrbi zase tako temelji na tem, da dodamo in poveca-mo aktivnosti, ki so nam v veselje. Melissa Radey in Charles R. Figley (2007) trdita, da mora biti poudarek na promociji uspeha. Omenjeno matrico sva uporabila kot podlago za strategije skrbi zase. Ma-trica namrec ponazarja, da ni vsa skrb prenesena na ramena strokovnih de­lavk in da mora strokovna delavka sama poskrbeti zase, za dobro pocutje in preprecevanje izcrpanosti zaradi socutja, ceprav se skrb zase zacne prav pri njej. S prepoznavanjem potrebe po skrbi zase in z iskanjem nacinov, ki ji omogocajo razbremenitev. Osebni vidik skrbi zase – mikroraven Vstroki socialnega dela je skrb zase ucenje, kako poskrbeti zase, sprejeti in negovati samega sebe kot prvi pogoj, da lahko skrbimo za druge. Lee in Mil­ler(2013) trdita, da skrb zase ni le kljucni proces za preprecevanje izgorelo­sti zaradi socutja, sekundarnega travmaticnega stresa, izgorelosti in pogoste menjave kadra, temvec lahko krepi moc strokovnih delavk, saj jim omogoca, da se proaktivno in namerno pogajajo o svojem splošnem zdravju, pocutju in odpornosti. Skrb zase je razumljena kot vedenje, ki podpira zdravje in dobro pocutje (angl. well-being), saj preprecuje stres, povezan z delom. Mikroraven pomeni osebno zavzetost za skrb zase. Osnovno nacelo je, da strokovna delavka sama zase prepozna, kdaj potrebuje dodatno podporo in pomoc pri delu, ki ga opravlja. Ta raven se nanaša predvsem na dejavnosti, ki posameznici pomagajo in jo podpirajo pri opravljanju vsakodnevnih de­javnosti. Strokovna delavka se vsakdan osredotoca na konkretne dejavnosti, povezane z delom (s primeri). Verjetno ne bi našli delovnega okolja, ki ne bi povzrocilo vsaj malo stresa in posameznice ne bi vsaj enkratspravilo v nekoliko neugodno situacijo. Od­ziv je odvisen predvsem od tega, ali prepoznamo dejavnike, ki nam povzroci­jo nelagodje in stres, in od tega, kako bomo s tem ravnali. Bomo to spregledali ali se bomo z nelagodjem spoprijeli? S prepoznavanjem smo na dobri poti, da dejavnike tveganja zmanjšamo in tudi odpravimo. Pomen odnosov z drugimi pri skrbi zase – mezoraven Socialno delo nikoli ne poteka v osami, zato je druga raven skrbi zase osredo-tocenost na strokovno delavko in njeno delovno okolje – na delovne odnose z drugimi v organizaciji. Ta raven je usmerjena na to, kaj lahko tudi drugi, ne zgolj posameznica, naredijo pri skrbi zase, saj izhaja izpredpostavke, da se skrb zase ne izvaja v osami. Izhaja iz nacela, da skrb zase ni samo stvar posa­meznice. Nanaša se na dejavnosti, ki jih lahko izvajamo znotraj organizacije in spodbujajo strokovno delavko k vedenju o skrbi zase. Deajavnost na mezoravni je denimo timski pristop (Cox in Steiner, 2013; Rape Žiberna, 2023). Delo, ki ga opravljamo v socialnem varstvu, zahteva timsko delo in sodelovanje vec poklicev, ne zgolj socialnega dela (npr. delo z žrtvijo nasilja, samomori, mejna osebnost). Popolnoma nelogicno je, da bi vse lahko opravila ena sama oseba. Tim si tako lahko lažje porazdeli ne samo delo, ampaktudi stres, ki ob tem nastane, bolecino, ki jo doživljajo, delova­nje ucinka kontratransferja in podporo drug drugemu. Pri skrbi zase je po­membno, da strokovna delavka zaupa svoje skrbi drugim. Za zaupanje teh skrbi pa je pomemben tudi organizacijski vidik skrbi zase (Videmšek, 2021). Med pomembne dejavnosti, ki jih lahko zagotavlja na mezoravni organi­zacija, je razporeditev dela, da na primer vseh »težavnih primerov« ne prev­zame ena strokovna delavka. S tem organizacija pripomore h kulturi vredno­tenja skrbi zase. Med dejavnosti lahko sodijo tudi zelo prakticne dejavnosti, kot so skupna kosila in organizacija supervizijskih srecanj. Ta raven upošteva, da je posameznica v odnosih z drugimi in deluje v de­lovnem okolju, ki je pri udejanjanju nacela skrbi zase kljucno. To pomeni, da morata biti delovno okolje in nacin organiziranja dela takšna, da omogocata razbremenitve, podporo pri spoprijemanju zdelovnimi izzivi in prepoznava­nje potreb zaposlenih. Organizacijski vidiki, ki spodbujajo skrb zase – makroraven Socialne delavke svoje poklicno delo opravljajo v doloceni organizaciji, ki je po navadi kompleksen sistem, z raznovrstnimi strukturami in nacini vodenja in ne nazadnje z razlicnimi ljudmi. Nacelo skrbi zase je zelo odvisno od or-ganizacije, v kateri je strokovna delavka zaposlena. Organizacija, pa naj bo to vladna ali nevladna, zasebna ali javna, majhna, z le nekaj clani, ali velika, z vec enotami, odlocilno pripomore k razvoju kulture skrbi zase. Kathleen Cox in Sue Steiner(2013) menita, da je v ozadju koncepta skrbi zase koncept krepitve moci, ki pomeni novo razumevanje skrbi zase. Pou­darek je na tem, da morajo službe biti organizirane tako, da gradijo na moci strokovnjakov, medtem ko jim omogocajo izbiro in jim prepustijo možnost odlocanja in dostopnost do storitev. Skrb zase je opredeljena kot zdravilo. Skrb zase v organizacijskem pomenu pomeni reorganizacijo dela in orga­nizacijske spremembe, ki jih uvedemo znamenom, da zmanjšamo raven stre­sa na delovnem mestu med zaposlenimi in torej tudi med ljudmi z osebnimi izkušnjami stiske. Vokoljih, kjer zaposleni niso podprti pri svojem delu, kjerostajajo neopaženi, doživljajo stres in se pocutijo negotove, je manj možnos-ti, da bodo strokovne delavke prevzemale tveganja, da bodo inovativne in bodo zastopale ljudi z osebnimi izkušnjami stiske. K preprecevanju izgorevanja zaradi socutja tako brez dvoma pripomorejo dobri, pozitivni odnosi, ki so v neposredni povezavi z zadovoljstvom na de­lovnem mestu in zdravjem. Prav tako je kljucna dimenzija cas. Kathleen Cox in Sue Steiner (2013) menita, da je priporocljivo, da si delavke natancno na-crtujejo odmore, si uredijo udobno delovno okolje, imajo morda pripomocke, ki jim omogocajo raznovrstne vaje, tudi lajšanje bolecin in napetosti v vratu in hrbtu. Pomembno je, da poskrbijo tudi za projekte, ki jih razveseljujejo in nagrajujejo. To lahko naredi vsaka zase. Organizacija lahko poskrbi za svoje zaposlene tudi tako, da vsega težav­nega dela ne opravlja zgolj ena oseba, da se lahko ljudje izmenjujejo in kro­žijo. Cristine Maslach in Michael Leiter(2005) trdita, da se moramo nauciti delegirati delo in tudi druge usposobiti, da opravljajo takšno delo. Organiza­cija mora spodbujati, da si sodelavci razdelijo odgovornost. Vprašanje je tudi, cemu organizacija namenja vec pozornosti, nalogam ali odnosom. Organizacije se namrec razlikujejo v tem, cemu pripisujejo vecji pomen, odnosom v organizaciji ali uspešno dokoncanim in opravljenim nalo­gam. Vtistih organizacijah, ki so usmerjene v opravljanje nalog, so sodelavci manj socializirani in povezani kot v organizacijah, ki so osredotocene na od-nose. Vorganizacijah, ki so osredotocene na odnose, se trudijo organizirati skupna kosila, da imajo delavci cas za druženje in neformalni klepet. Razbre­menitev pa jim da motiv za nadaljevanje dela. Neposrednost in jasnost v komunikaciji sta dva izmed kljucnih dejavnikov,ki vplivajo na kulturo v organizaciji, še posebej v primeru konfliktnih situacij. Na makroravni je treba pri skrbi zase upoštevati politicne okvire delo­vanja organizacije in struktur, ki dolocajo normative. Skrb zase za poklic socialne delavke v Sloveniji niti ni normativno urejena. VKodeksu etike soci­alnih delavk in delavcev (b. d.) ali Kodeksu eticnih nacel v socialnem varstvu (2014) je sploh ne omenjajo in ne opredeljujejo kot pravice in obveznosti. Dejavnosti na makroravni so osredotocene na zagotavljanje delovnih raz-mer, ki podpirajo nacelo skrbi zase. Aktivnost na tej ravni je vzpostavljanje standardov in normativov, ki omogocajo dovolj casa za opravljanje socialne­ga dela. Sklep Skrb zase je v stroki socialnega dela tako rekoc vodnik za to, da lahko stro­kovne delavke vzdržijo v najrazlicnejših stresnih situacijah, s katerimi sevsak dan srecujejo. Je pa res, da zgolj skrb zase ni dovolj, ce zaposleni delu­je znotraj organizacije, v kateri prevladujejo pritiski po birokratizaciji dela,malo ali nic supervizije, casovni pritiski in pritiski po »vedno vec«, toksicniodnosi med zaposlenimi, trpincenje in ustrahovanje, ki ju izvajajo nadreje­ni, ipd. Želiva si, da bi strokovne delavke prepoznale potrebo po skrbi zase pred­vsem zato, da bodo še naprej lahko pomembno pripomogle k spreminjanju življenjskih potekov ljudi, ki se srecujejo s številnimi izzivi. Da bodo prepoz­nale dragocenost svojega zavzemanja za spremembe, raznovrstnost svojega znanja in svoje številne spretnosti. Prepoznavanja pa se moramo nauciti. Ucenje o pomenu skrbi zase se bi moralo zaceti že v casu študija, saj v tem obdobju študentke prevzemajo najrazlicnejše naloge, tako pri prakticnem usposabljanju kot tudi v študij­skem procesu, ki jim lahko povzroca visoko raven stresa. Kathleen Cox in Sue Steiner (2013) sta pokazali, da študentke socialnega dela ves cas študija dobivajo znanje za ravnanje, naucijo se metod dela s posameznikom, skupi-no, družino, skupnostjo, znajo uporabljati priucene spretnosti, tisto, na kar pa niso tako dobro pripravljene in jim manjka, pa je znanje, kako poskrbeti zase. A socialno delo ne more biti ucinkovito, ce študentke socialnega dela in pozneje socialne delavke ne znajo poskrbeti zase. Tako lahko študentke in pozneje kot socialne delavke razvijejo vec­jo odpornost. Odpornost temelji na posameznikovih notranjih moceh inzašcitnih dejavnikih, kot so samozavedanje, samospoštovanje, kognitivnein socialne spretnosti, optimizem in smiselza humor. Tako bi izcrpanostzaradi socutja lahko nadomestilo veselje zaradi socutja. Stamm (2002) ve­selje zaradi socutja opredeli kot zadovoljstvo ob opravljanju dela. O temzadovoljstvu strokovne delavke redko porocajo, ceprav bi lahko, saj vsakdan znova skupaj z ljudmi z osebnimi izkušnjami stiske soustvarjajo nekaj,cesar pred tem še ni bilo. Prav to pa je posebnost stroke. Osredotoceni smona vprašanje prihodnosti, nimamo vnaprejšnjih odgovorov, temvec vednoznova, zvsakim posameznikom, posameznico, ki se spoprijema z izzivi, sku­paj raziskujemo in soustvarimo delovni nacrt podpore, ki jo posameznica potrebuje za udejanjanje možnosti. Veselje zaradi socutja je tako povezanos tem, da vidimo napredek pri delu z ljudmi, da smo pozorni na majhnespremembe in prepoznavamo pozitivne ucinke soustvarjanja rešitev privsakem posamezniku, s katerim sodelujemo. Viri Alkema, K., Linton, J. M., & Davies, R. (2008). A study of the relationship between self-care, compassion satisfaction, compassion fatigue, and burnout among hospice profession­als. Journal of Social Work in End-of-Life & Palliative Care, 4(2), 110–119. Beaton, R., & Murphy, S. (1995). Secondary traumatic stress of crisis workers: Research im­plications. V C. Figley (ur.), Compassion fatigue: couping with secundary stress disorder in those who traat traumatized (str. 51–81). New York: Brunner/Mazel. Bride, B. E., & Figley, C. (2007). The fatigue of compassionate social workers: an introduction to the special issue on compassion fatigue. Clinical Social Work Journal, 35, 151–153. Cox, K., & Steiner, S. (2013). Self-care in social work: a guide for practitioners, supervisors, and administrators. Washington, DC.: NASW Press. El-Osta, A., Webber, D., Gnani, S., Banarsee, R., Mummery, D., Majeed, A. & Smith, P. (2019). The self-care matrix: a unifying framework for self-care. SelfCare, 10(3), 36–56. Figley, C. R. (ur.). (1995). Compassion fatigue: coping with secondary traumatic stress disor­der in those who treat the traumatized. London: Brunner/Mazel. Foucault, M. (1984). Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: Škuc. Foucault, M. (2007). Življenje in prakse svobode, izbrani spisi. Ljubljana: Filozofski inštitut, Založba ZRC. Freudenberger, H. J. (1974). Stuff burn-out. Journal of Social Issue, 30(1), 159–165. Goldfrey, C. H., Harrison, H. B., Lysaght, R., Lamb, M., Graham, I., & Oakley, P. (2011). Care of self – care by other – care of other: the meaning of self-care from research, practice, policy and industry perspectives. International Journal of Evidence-Based Healthcare, 9(1) 3–24. Grant, L., Kinman, G., & Alexander, K. (2014). What’s all this talk about emotion? Developing emotional intelligence in social work students. Social Work Education, 33(7), 874–889. Hays, K. F. (1999). Nutrition and exercise: key components of taking care of yourself. V L. T. Pantano (ur.), Taking care of yourself: the continuing quesst (str. 104). Boston: Anual conference of the American Psychological Association. Kadushin, A., & Harkness, D. (2014). Supervision in social work. New York: Columbia Univer­sity Press. Kim, G. M., Lim, J. Y., Kim, E. J., & Park, S. M. (2019). Resilience of patients with chronic dis­eases: a systematic review. Health & Social Care in the Community, 27(4), 797–807. Kodeks eticnih nacel v socialnem varstvu (2014). Ur. l. RS, št. 50/14. Kodeks etike Mednarodnega združenja socialnih delavk (b. d.). Code of ethics. Dosegljivo 10. 10. 2044 s https://www.socialworkers.org/About/Ethics/Code-of-Ethics/Code-of­ Ethics-English%20National Kodeks etike socialnih delavk in delavcev (b. d.). Pridobljeno 10. 12. 2023 s https://www. fsd.uni-lj.si/mma/eticna_kodeka_sv_in_sd/2015102913184767/ Kodele, T., & Mešl, N. (2015). Refleksivna uporaba znanja v kontekstu prakticnega ucenja. Socialno delo, 54(3–4), 189–203. Lee, J. J., & Miller, S. E. (2013). A self-care framework for social workers: building a strong foundation for practice. Family in Society, the Jurnal of Contemporary Social Services, 94(2), 96–103. Leiter, M. P., & Masl ach, C. (2005). A mediation model of job burnout. V A.-S. G. Antoniou & C. L. Cooper (ur.), Research companion to organizational health psychology (str. 544– 564). Edward Elgar Publishing. https://doi.org/10.4337/9781845423308.00046 Maslach, C., & Leiter, M. P. (2002). Resnica o izgorevanju na delovnem mestu: kako organ-izacije povzrocajo osebni stres in kako ga prepreciti. Ljubljana: Educy. Moore, S. E., Bledsoe, L. K., Perry, A. & Robinson, M. (2011). Social work students and self-care: a model assignment for teaching. Journal of Social Work Education, 47(3), 545–553. Možina, M. (2020). Skrb zase: od antike do danes. Predavanje, Cankarjev dom, Ljubljana. Norcross J., & Guy, J. (2007). Leaving it at the office: a guide to psychotherapist self-care. New York: Guilford Press. Payne, M. (2001). Social work theories and reflective practice. V R. Adams, L. Dominelli, & M. Payne (ur.), Social work themes, issues and critical debates (str. 123–138). Basingstoke: Palgrave. Pines, A., & Masl ach, C. (1978). Characteristics of staff burnout in mental health settings. Hospital & Community Psychiatry, 29(4), 233–237. Radey, M., & Figley, C. H. (2007). The social psychology of compassion. Clinical Social Work Journal, 35, 207–214. Rape Žiberna, T. (2023). O multidisciplinarnosti timskega dela na centrih za socialno delo. Socialno delo, 62(1), 5–28. Richard, A., & Shea, K. (2010). Delineation of self-care and associated concepts. Journal of Nursing Scholarship, 43(3), 255–264. Rape Žiberna, T. (2023). O multidisciplinarnosti timskega dela na centrih za socialno delo. Socialno delo, 62(1), 5–28. Rourke, M. T. (2007), Compassion fatigue in pediatric palliative care providers. Pediatric Clinics of North America, 54(5), 631–634. Saakvitne, K. W., Pearlman, L. A. (1996). Transforming the pain: a workbook on vicarious traumatization. New York: W. W. Norton. Seligman, M. E. P. (2011). Flourish: a visionary new understanding of happiness and well-be­ing. New York: Free Press. Stamm, B. H. (2002). Measuring compassion satisfaction as well as fatigue: developmental history of the compassion satisfaction and fatigue test. V C. R. Figley (ur.), Psychosocial stress series: treating compassion fatigue (str. 107–119). Brunner: Routledge. Stephens, T. M. (2013). Nursing student resilience: a concept cl arification. Nursing Forum, 48(2), 125–133. Turner, S. G. (2001). Resilience and social work practice: three case studies. Families in So­ciety, 82(5), 441–448. Van Breda, A. D. (2018). A critical review of resilience theory and its relevance for social work. Social Work, 54(1), 1–18. Videmšek, P. (2012). Prehodnost stanovanjskih skupin – kje se izgublja proces dezin­stitucionalizacije. Casopis za kritiko znanosti, 39(250), 74–85. Videmšek, P. (2020). Umešcanje refleksije o strokovnih izkušnjah s pozitivnimi izidi v super-vizijski proces. Socialno delo, 59(2–3), 177–195. Videmšek, P. (2021). Supervizija v socialnem delu: ucenje na podlagi dobrih izkušenj. Ljub­ljana: Fakulteta za socialno delo. Videmšek, P. & Rakovec, P. (2024). Self-care among Slovenian social workers: understand­ing and barriers to self-care. Journal of Social Work Practice, 38(3), 349–362. Zakon o socialnem varstvu (2007). Ur. l. RS, št. 3/07. Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (2023). Ur. l. RS, št. 82/2023. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011). Ur. l. RS, št. 43/11. Zizolfi, D., Poloni, N., Caselli, I., Ielmini, M., Lucca, G., Diurni, M., Cavallini, G., & Callegari, C. (2019). Resilience and recovery style: a retrospective study on associations among personal resources, symptoms, neurocognition, quality of life and psychosocial func­tioning in psychotic patients. Psychology Research and Behavior Management, 12, 385–395.