Domen Tomič1, Gaj Vidmar2, Maja Ovsenik3, Iztok Štamfelj4
Pogostnost in izraženost Carabellijevega
znaka na mlečnih in stalnih zgornjih
kočnikih v vzorcu prebivalstva Slovenije
The Frequency and Expression of the Carabelli Trait in Primary and
Permanent Maxillary Molars in a Population Sample from Slovenia
IZvLEČEK
KLJUČNE BESEDE: oblikovni zobni znaki, Zobnoantropološki sistem Državne univerze v Arizoni, zgornji
kočniki, zobna morfologija, zobna antropologija
IZHODIŠČA. Carabellijev znak je struktura na mezialni polovici palatinalne ploskve zgor-
njih kočnikov. Namen raziskave je bil določiti pogostnost in izraženost Carabellijevega
znaka v vzorcu prebivalstva Slovenije ter primerjati izraženost Carabellijevega znaka na
skleninsko-dentinski meji in zunanji skleninski površini. METODE. Uporabili smo mav-
čne modele zobnih lokov, ki so bili pri skupini 267 otrok (132 dečkov in 135 deklic) izde-
lani v starostnem obdobju 3–12 let. Izraženost Carabellijevega znaka smo ugotavljali po
Zobnoantropološkem sistemu Državne univerze v Arizoni, ki vključuje osem vrstilnih sto-
penj Carabellijevega znaka (0–7). Razlike med spoloma smo ovrednotili s testom χ2.
Bukopalatinalno smo prerezali 11 izdrtih prvih stalnih kočnikov na mestu Carabellijevega
znaka in na prerezih s svetlobnim mikroskopom ugotavljali izraženost znaka na skleninsko-
dentinski meji. REZULTATI. Carabellijev znak je bil prisoten pri 92,5 % drugih mlečnih
kočnikov, 78,4 % prvih stalnih kočnikov in 41,3 % drugih stalnih kočnikov, pozitivna obli-
ka Carabellijevega znaka (izbočenje ali vršek) pri 19,7 % drugih mlečnih kočnikov, 27,7 %
prvih stalnih kočnikov in 4,1 % drugih stalnih kočnikov. Pri nobeni vrsti zoba nismo ugo-
tovili statistično značilne povezave med izraženostjo Carabellijevega znaka in spolom. Pri
kočniku brez Carabellijevega znaka je bila tudi skleninsko-dentinska meja ravna, pri pre-
ostalih je bil na skleninsko-dentinski meji dentinski vršek. V treh primerih je bila šibka
izraženost znaka na zunanji skleninski površini v nesorazmerju z izrazitim dentinskim vrškom.
RAZPRAVA. Za prebivalstvo Slovenije sta, tako kot za druge evropske populacije, značilni
velika pogostnost Carabellijevega znaka ter velika pogostnost pozitivne oblike znaka na dru-
gih mlečnih in prvih stalnih kočnikih. Verjetno je pri večini primerov neusklajenosti izra-
ženost znaka šibkejša na zunanji skleninski površini kakor na skleninsko-dentinski meji.
151Med Razgl. 2022; 61 (2): 151–63 • Raziskovalni članek
1 Domen Tomič, dr. dent. med., Zavod Orthos, Vilharjev podhod 18, 1000 Ljubljana; domen.tomic5@gmail.com
2 Prof. dr. Gaj Vidmar, univ. dipl. psih., Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, Linhartova
cesta 51, 1000 Ljubljana; Inštitut za biostatistiko in medicinsko informatiko, Medicinska fakulteta, Univerza
v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije,
Univerza na Primorskem, Glagoljaška ulica 8, 6000 Koper
3 Prof. dr. Maja Ovsenik, dr. dent. med., Katedra za zobno in čeljustno ortopedijo, Medicinska fakulteta, Univerza
v Ljubljani, Hrvatski trg 6, 1000 Ljubljana
4 Doc. dr. Iztok Štamfelj, dr. dent. med., Katedra za zobne bolezni in normalno morfologijo zobnega organa, Medicinska
fakulteta, Univerza v Ljubljani, Hrvatski trg 6, 1000 Ljubljana; Center za zobne bolezni, Univerzitetni klinični center
Ljubljana, Hrvatski trg 6, 1000 Ljubljana
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 151
bolj izražen na drugem mlečnem in prvem
stalnem kočniku, sledi drugi stalni kočnik,
na tretjem se pojavi redko (4). Za izraženost
CZ na drugem mlečnem in prvem stalnem
kočniku je značilna velika stopnja levo-
desne somernosti (5, 6).
V preteklosti so se uporabljale različne
razvrstitve CZ, npr. štiristopenjski razvrsti-
tvi po Krausu in Jørgensenu, petstopenjske
po Dietzu, Goosu in Leeju ter Alvesalu in
sodelavcih ter devetstopenjska po Shapiru,
kar je oteževalo primerjave rezultatov razli-
čnih raziskav (7−12). Danes uporabljamo pri-
redbo osemstopenjske Dahlbergove razvr-
stitve, ker je pri njej določanje posameznih
stopenj izraženosti znaka zanesljivejše kakor
pri drugih razvrstitvah (13, 14). Vključena
152 Domen Tomič, Gaj Vidmar, Maja Ovsenik, Iztok Štamfelj Pogostnost in izraženost Carabellijevega …
aBSTRaCT
KEY WORDS: morphological dental traits, Arizona State University Dental Anthropology System, maxillary
molars, dental morphology, dental anthropology
BACKGROUNDS. The Carabelli trait is a structure on the mesial half of the palatal sur-
face of the maxillary molars. The aim of the study was to determine the frequency and
expression of the Carabelli trait in a population sample from Slovenia and to compare
the trait expression at both the enamel-dentine junction and the external enamel surfa-
ce. METHODS. This study used stone models of dental arches, which were made in a group
of 267 children (132 boys and 135 girls) in the age period between 3 and 12 years. The
Carabelli trait expression was quantified using the Arizona State University Dental
Anthropology System, which includes eight ordinal grades (0–7). Sex differences were
evaluated by the χ2 test. Eleven extracted permanent first molars were sectioned bucco-
palatally at the Carabelli trait site, and its expression at the enamel-dentine junction was
determined using light microscopy. RESULTS. The Carabelli trait was present on 92.5%,
78.4%, and 41.3% of the primary second, permanent first and permanent second molars,
respectively. It was expressed as a positive form (a bulge or a cusp) on 19.7%, 27.7%, and
4.1% of the primary second, permanent first and permanent second molars, respectively.
There was no statistically significant association between the Carabelli trait expression
and sex in any tooth type. In a molar without the Carabelli trait, the enamel-dentine junc-
tion was also flat, whereas in other molars a dentine cusp was expressed at the enamel-
dentine junction. In three cases, a weak trait expression on the external enamel surface
was disproportionate to a pronounced dentine cusp. DISCUSSION. The Slovenian popu-
lation, as well as other European populations, is characterized by a high frequency of the
Carabelli trait and a high frequency of its positive forms on the primary second and per-
manent first molars. It is probable that in most cases of inconsistency, the trait expres-
sion is weaker on the external enamel surface than on the enamel-dentine junction.
IZHODIšČa
Carabellijev znak (CZ) je struktura na pala-
tinalni ploskvi meziopalatinalnega vrška
(arhikonusa) zgornjih kočnikov. Prvotno
so izboklino ali dodaten vršek na tem
mestu imenovali Carabellijev tuberkel (lat.
tuberculum Carabelli), pozneje so ugotovili,
da je lahko izražen kot brazda ali jamica, zato
so uvedli pojmovno širši izraz Carabellijeva
struktura ali znak (1, 2). Brazda in jamica
predstavljata vdolbinasto ali negativno
obliko CZ, izbočenje in vršek pa izboklina-
sto ali pozitivno obliko CZ. Znak se imenuje
po dunajskem zobozdravniku Georgu
Carabelliju, čeprav ga je že 15 let pred njim
(leta 1827) omenil francoski anatom Louis
F. E. Rousseau (3). CZ je najpogostejši in naj-
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 152
je v Zobnoantropološki sistem Državne
univerze v Arizoni (Arizona State University
Dental Anthropology System, ASUDAS), ki
so ga vpeljali v 90. letih prejšnjega stole-
tja in je danes mednarodno uveljavljena
metoda za določanje oblikovnih zobnih
znakov (15). ASUDAS sestavljajo mavčne
ploščice, ki prikazujejo posamezne stopnje
izraženosti oblikovnih zobnih znakov in nji-
hov besedilni opis. Vse razvrstitve CZ teme-
ljijo na njegovi izraženosti na zunanji skle-
ninski površini (ZSP), čeprav je tako kot
večina drugih oblikovnih zobnih znakov
izražen tudi na skleninsko-dentinski meji
(SDM), izraženost na obeh površinah pa ni
vselej skladna (3). Raznolika pojavnost CZ
je rezultat medsebojnega učinkovanja
genetskih, epigenetskih in okoljskih dejav-
nikov (16, 17).
CZ je zaradi svojega antropološkega,
forenzičnega in kliničnega pomena med
najbolj preučevanimi oblikovnimi zobnimi
znaki. Negativne oblike znaka, zlasti
Carabellijeva jamica (lat. foveola Carabelli),
pa tudi fisure, ki ločujejo velik Carabellijev
vršek od meziopalatinalnega vrška, so pre-
dilekcijska mesta za karies (slika 1), zato jih
je treba upoštevati pri odločanju za zalivanje
fisur in jamic (18). Velik Carabellijev vršek
ima svoj divertikel pulpe, kar je treba upo-
števati pri zobnih preparacijah. Z anatom-
153Med Razgl. 2022; 61 (2):
skega vidika je CZ zaradi velike pogostno-
sti na prvem zgornjem stalnem kočniku
uporaben za njegovo razlikovanje od dru-
gega in tretjega zgornjega stalnega kočni-
ka, zaradi stalne lege na zobni kroni pa za
razločevanje levih in desnih zgornjih kočni-
kov (19). Zaradi pogostnostnih razlik med
populacijami ga v forenzičnih in antropo-
loških analizah skeletnih najdb uporablja-
jo pri določitvi etničnega izvora posamez-
nika (20). CZ ima tudi širši biološki vidik,
saj lahko na temelju njegovih pojavnih
oblik pojasnjujemo številne biološke poja-
ve – od razvojnih zakonitosti zob do gibanj
prebivalstva. CZ kljub številnim raziskavam
še vedno ni v celoti razjasnjen. Prav tako
niso razjasnjene njegove implikacije, zato
se raziskave nadaljujejo in podatki zbirajo
iz vse več populacij.
V tej raziskavi smo uporabili mavčne
modele zobnih lokov otrok in prve zgornje
stalne kočnike iz zbirke izdrtih zob. Najprej
smo z ASUDAS določili izraženost CZ na
ZSP vseh zgornjih mlečnih in stalnih kočni-
kov. Nato smo izdrte zobe prerezali in z mikro-
skopskim pregledom določili izraženost
znaka na SDM. Prvi namen raziskave je bil
ugotoviti pogostnost in izraženost CZ na
zgornjih mlečnih ter stalnih kočnikih, drugi
pa primerjati izraženost CZ na SDM in
ZSP izdrtih zob.
B CA
Slika 1. Kariozna sprememba (puščica) na mestu Carabellijeve jamice na levem (A) in desnem (B) drugem
zgornjem mlečnem kočniku pri 11-letnem dečku. Kariozna fisura (puščica) med velikim Carabellijevim vrškom
in meziopalatinalnim vrškom desnega prvega zgornjega stalnega kočnika pri 45-letnem pacientu (C). Slike
so bile posnete z ogledalom.
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 153
METODE
Določanje Carabellijevega znaka
na mavčnih modelih zobnih lokov
Uporabili smo mavčne modele zgornjih
zobnih lokov 267 otrok (132 dečkov in 135
deklic) iz Slovenije, ki so bili pred tem vklju-
čeni v dolgoročno raziskavo morfoloških in
funkcionalnih značilnosti obraznoustnega
predela (21). Zasnova predhodne raziskave
zagotavlja, da je vzorec reprezentativen za
slovensko populacijo. Pri vsakem otroku so
v starostnem obdobju 3–12 let vsako leto
na osnovi alginatnega odtisa izdelali mav-
čna modela zobnih lokov.
Prvi avtor je ugotavljal prisotnost in
izraženost CZ na drugih mlečnih kočnikih
ter prvih in drugih stalnih kočnikih, tretji
stalni kočniki pa v obravnavanem starost-
nem obdobju še niso izrastli. Pregledal je
zgornje kočnike na vseh mavčnih modelih
posameznega otroka. Za določanje CZ je
uporabil ASUDAS, ki njegovo izraženost raz-
vršča v osem vrstilnih stopenj (15):
0 – odsotnost znaka, 
1 – enojna brazda, 
2 – jamica, 
3 – plitke brazde v obliki črke Y, 
4 – globoke brazde v obliki črke Y, 
5 – izbočenje, ki se z distalnim delom ne
dotika palatinalne fisure, 
6 – vršek s priraslo konico, ki se z distalnim
delom dotika palatinalne fisure, ali
7 – velik vršek s prosto konico.
Stopnje 1–4 ustrezajo negativni (vdolbina-
sti) obliki CZ, stopnje 5–7 pa pozitivni (izbo-
klinasti) obliki CZ. Pri določanju je poleg
opisnih meril uporabljal referenčno mavčno
ploščico, ki prikazuje zobne krone prvih
zgornjih stalnih kočnikov z vsemi osmimi
stopnjami izraženosti znaka (slika 2). Mavčne
modele je opazoval pri dobri osvetlitvi pod
lupo s šestkratno povečavo. CZ je določal le
pri zgornjih kočnikih z nepoškodovano (brez
napredovale kariozne lezije ali plombe) in
natančno odtisnjeno (brez artefaktov) pala-
tinalno ploskvijo meziopalatinalnega vrška.
Ponovljivost določanja
Carabellijevega znaka na
mavčnih modelih zobnih lokov
Na mavčnih modelih zgornjih zobnih lokov
60 naključno izbranih otrok (22 % v razis-
kavo vključenih otrok) je tudi vodilni avtor
neodvisno določil CZ na drugih mlečnih in
prvih stalnih kočnikih. Drugih stalnih koč-
nikov zaradi majhnega števila nismo vklju-
čili v analizo. Rezultati primerjave ocen
obeh ocenjevalcev so prikazani v tabeli 1.
Podatke smo nato združili v tri kategorije:
odsotnost znaka (stopnja 0), negativna obli-
ka znaka (stopnje 1–4) in pozitivna oblika
znaka (stopnje 5–7). Po združitvi sta se
oceni obeh ocenjevalcev ujemali pri 69,6%
(78/112) drugih mlečnih kočnikov in 76,0%
(76/100) prvih stalnih kočnikov.
154 Domen Tomič, Gaj Vidmar, Maja Ovsenik, Iztok Štamfelj Pogostnost in izraženost Carabellijevega …
Slika 2. Mavčna ploščica Zobnoantropološkega siste-
ma Državne univerze v  Arizoni (Arizona State
University Dental Anthropology System, ASUDAS),
s prikazom posameznih stopenj izraženosti Cara-
bellijevega znaka (CZ).
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 154
Določanje Carabellijevega znaka
na izdrtih prvih zgornjih stalnih
kočnikih
Iz zbirke izdrtih zob smo vzeli 11 prvih
zgornjih stalnih kočnikov. Izraženost CZ na
ZSP smo določili z ASUDAS, nato smo
z diamantno separirko odrezali korenine
pod koreninskim razcepiščem in zobne
krone prerezali vzdolžno v bukopalatinal-
ni smeri na sredini CZ, zobno krono brez CZ
pa na ustreznem mestu meziopalatinalnega
vrška. Prerezane dele zob smo vložili v umet-
no smolo Epofix (Struers, Kopenhagen,
Danska) ter zgladili z brusnimi papirji in
diamantno gladilno pasto. Izraženost CZ na
SDM smo določali s svetlobnim mikro-
skopom (Olympus SZ61, Tokio, Japonska)
pri odbiti svetlobi.
Statistična analiza
Analizirali smo rezultate določanja izraže-
nosti CZ na mavčnih modelih zobnih lokov.
Za statistično enoto smo vzeli zob (zobni
način) (22). Pogostnost posameznih stopenj
izraženosti CZ smo prikazali s frekvencami
in odstotki. Tako kot Townsend in Brown smo
statistično analizirali stopnje izraženosti
CZ, združene v prej opredeljene tri katego-
rije, saj je bila ponovljivost določanja znaka
pri tem načinu večja: odsotnost znaka (stop-
nja 0), negativna oblika znaka (stopnje 1–4)
in pozitivna oblika znaka (stopnje 5–7) (5).
Za določitev statistične značilnosti razlik med
spoloma in med vrstami zgornjih kočnikov
smo uporabili test χ2 pri dveh prostostnih
stopnjah. Stopnja statistične značilnosti je
bila določena s 5-odstotno stopnjo tveganja
(p < 0,05). Statistični izračuni so bili nareje-
ni s programskim paketom IBM® SPSS®
Statistics v. 23.0.
REZULTaTI
Pogostnost in izraženost
Carabellijevega znaka na zunanji
skleninski površini zgornjih
mlečnih in stalnih kočnikov
Prisotnost in izraženost CZ smo ugotavlja-
li pri 412 drugih zgornjih mlečnih kočnikih,
476 prvih zgornjih stalnih kočnikih in 172
drugih zgornjih stalnih kočnikih. Razlogi za
izključitev nekaterih zob iz ocenjevanja
znaka so bili slaba kakovost odtisa, plomba
ali napredovala kariozna sprememba, sega-
joča v predel pojavljanja CZ, ter, zlasti pri
drugih stalnih kočnikih, neizraslost zoba.
Znak je bil prisoten pri 381 drugih mlečnih
kočnikih (92,5 %), 373 prvih stalnih kočni-
kih (78,4 %) in 71 drugih stalnih kočnikih
(41,3 %). Pogostnostne razlike med vrstami
zgornjih kočnikov so bile statistično značilne
(p < 0,0001). Slika 3 prikazuje pogostnost
posameznih stopenj izraženosti CZ na mle-
čnih in stalnih zgornjih kočnikih. Pri nobe-
ni vrsti zgornjega kočnika nismo ugotovili
statistično značilne povezave med pojavlja-
njem CZ in spolom (tabela 2). Pozitivno obli-
ko CZ smo ugotovili pri 81 drugih mlečnih
kočnikih (19,7%), 132 prvih stalnih kočnikih
155Med Razgl. 2022; 61 (2):
Tabela 1. Ponovljivost dveh ocenjevalcev pri določanju Carabellijevega znaka (CZ) z uporabo osemstopenjske
lestvice Zobnoantropološkega sistema Državne univerze v Arizoni. N – skupno število zob, pri katerih sta
znak določila oba ocenjevalca, n – število zob, pri katerih sta bili njuni oceni skladni ali je bila med njima
opredeljena razlika, ASUDAS – Zobnoantropološki sistem Državne univerze v Arizoni (Arizona State University
Dental Anthropology System, ASUDAS).
Zgornji kočnik N Razlika med ocenama po aSUDaS Skladni oceni
0 ≤ 1 > 1
prisotnosti/
n % n % n % n %
Drugi mlečni 112 56 50,0 81 72,3 31 27,7 101 90,2
Prvi stalni 100 59 59,0 78 78,0 22 22,0 89 89,0
odsotnosti znaka
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 155
(27,7 %) in 7 drugih stalnih kočnikih (4,1 %)
(slika 4). Vrste zgornjih kočnikov so se med
seboj statistično razlikovale glede pogost-
nosti pozitivne oblike znaka, tudi ob upo-
števanju Bonferronijevega popravka za več-
kratne teste (p < 0,017).
156 Domen Tomič, Gaj Vidmar, Maja Ovsenik, Iztok Štamfelj Pogostnost in izraženost Carabellijevega …
F
re
kv
en
ca
 (
%
)
Izraženost Carabellijevega znaka
0
10
20
30
50
60
40
drugi mlečni kočnik
prvi stalni kočnik
drugi stalni kočnik
0 1 2 3 4 5 6 7
7,5 26,9 15,3 16,3 14,3 6,6 7,3 5,8
21,6 28,8 2,5 12,0 7,4 11,1 8,6 8,0
58,7 34,3 0,6 2,3 0,0 0,6 1,7 1,7
Slika 3. Pogostnost posameznih stopenj izraženosti Carabellijevega znaka (CZ) na zgornjih mlečnih in stalnih
kočnikih. Stopnje izraženosti CZ po razvrstitvi Zobnoantropološkega sistema Državne univerze v Arizoni
(Arizona State University Dental Anthropology System, ASUDAS): 0 – odsotnost znaka, 1 – enojna
brazda, 2 – jamica, 3 – plitke brazde v obliki črke Y, 4 – globoke brazde v obliki črke Y, 5 – izbočenje, ki se
z distalnim delom ne dotika palatinalne fisure, 6 – vršek s priraslo konico, ki se z distalnim delom dotika
palatinalne fisure, 7 – velik vršek s prosto konico.
F
re
kv
en
ca
 (
%
)
0
10
20
30
50
60
70
80
90
100
40
drugi mlečni prvi stalni drugi stalni
Zgornji kočnik
pozitivna oblika negativna oblika odsotnost znaka
Slika 4. Grafični prikaz izraženosti Carabellijevega znaka (CZ) na zgornjih mlečnih in stalnih kočnikih (tri
kategorije izraženosti znaka, združeni podatki za oba spola).
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 156
157Med Razgl. 2022; 61 (2):
Ta
be
la
 2
.I
zr
až
en
os
t 
Ca
ra
be
lli
je
ve
ga
 z
na
ka
 (C
Z
) p
ri 
de
čk
ih
 in
 d
ek
lic
ah
 (t
ri 
ka
te
go
rij
e 
iz
ra
že
no
st
i z
na
ka
). 
D
 –
 d
es
na
, L
 –
 le
va
, M
 –
 m
oš
ki
, Ž
 –
 ž
en
sk
i, 
N
 –
 š
te
vi
lo
 v
se
h 
an
al
iz
ira
ni
h
zo
b,
 n
 –
 š
te
vi
lo
 z
ob
.
Z
go
rn
ji 
ko
čn
ik
St
ra
n
Sp
ol
N
Ca
ra
be
lli
je
v 
zn
ak
χ2
p
O
ds
ot
en
N
eg
at
iv
na
 o
bl
ik
a
P
oz
it
iv
na
 o
bl
ik
a
n
%
n
%
n
%
D
ru
gi
 m
le
čn
i
D
M
10
5
5
4,
8
82
78
,1
18
17
,1
1,
69
9
0,
42
8
Ž
10
2
8
7,
8
72
70
,6
22
21
,6
M
 in
 Ž
20
7
13
6,
3
15
4
74
,4
40
19
,3
L
M
10
0
10
10
,0
71
71
,0
19
19
,0
0,
43
0
0,
80
7
Ž
10
5
8
7,
6
75
71
,4
22
21
,0
M
 in
 Ž
20
5
18
8,
8
14
6
71
,2
41
20
,0
Pr
vi
 s
ta
ln
i
D
M
11
5
22
19
,1
54
47
,0
39
33
,9
3,
82
3
0,
14
8
Ž
12
2
31
25
,4
63
51
,6
28
23
,0
M
 in
 Ž
23
7
53
22
,4
11
7
49
,4
67
28
,3
L
M
11
4
22
19
,3
56
49
,1
36
31
,6
2,
13
3
0,
34
4
Ž
12
5
28
22
,4
68
54
,4
29
23
,2
M
 in
 Ž
23
9
50
20
,9
12
4
51
,9
65
27
,2
D
ru
gi
 s
ta
ln
i
D
M
33
16
48
,5
15
45
,5
2
6,
1
1,
17
3
0,
55
6
Ž
50
28
56
,0
21
42
,0
1
2,
0
M
 in
 Ž
83
44
53
,0
36
43
,4
3
3,
6
L
M
40
27
67
,5
11
27
,5
2
5,
0
0,
53
9
0,
76
4
Ž
49
30
61
,2
17
34
,7
2
4,
1
M
 in
 Ž
89
57
64
,0
28
31
,5
4
4,
5
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 157
Izraženost Carabellijevega znaka
na zunanji skleninski površini in
skleninsko-dentinski meji prvih
zgornjih stalnih kočnikov
Pri prvem zgornjem stalnem kočniku brez
CZ na ZSP (slika 5A) je bila SDM ravna
(slika 5a). Pri preostalih desetih kočnikih je
bil, ne glede na obliko znaka na ZSP, na
SDM izražen dentinski vršek. Pet zob s CZ
je prikazanih na slikah 5B–5F, njihovi pre-
rezi pa na slikah 5b–5f. V treh primerih je
bila šibka izraženost znaka na ZSP v neso-
razmerju z izrazitim dentinskim vrškom
(tabela 3). Dva od teh zob sta prikazana na
slikah 5C in 5D, njuna prereza pa na slikah
5c in 5d.
RaZPRava
Pri živečih populacijah lahko CZ določamo
s pregledom ustne votline, na izdrtih zobeh
in na mavčnih modelih zobnih lokov (6, 11,
22–29). Drugi in tretji način sta ustreznej-
ša od prvega, ker omogočata opazovanje zob
pri boljši osvetlitvi, daljši čas in iz različnih
zornih kotov. Dodatna prednost uporabe
modelov je, da se svetloba od mavca odbi-
ja slabše kakor od sklenine naravnega zoba,
kar olajša določanje šibko izraženih oblik
CZ, zlasti enojne brazde (30). Avtorji, ki so
CZ določali s pregledom ustne votline, so
pričakovano ugotovili manjšo pogostnost
znaka kakor tisti, ki so uporabili mavčne
modele ali izdrte zobe. V prvem delu razis-
kave smo CZ določali na mavčnih mode-
lih zobnih lokov otrok z mednarodno
uveljavljeno razvrstitvijo ASUDAS, v dru-
gem delu smo na prerezih izdrtih zob
s svetlobnim mikroskopom ugotavljali izra-
ženost CZ na SDM.
Ocenjevanje prisotnosti in izraženosti
zobnih znakov s standardiziranimi lestvi-
cami, kakršne sestavljajo ASUDAS, je
deloma subjektivno, zato je ugotavljanje
ponovljivosti določanja znaka pomembna
sestavina vsake tovrstne raziskave (31).
Dosedanje raziskave so pokazale, da je oce-
njevanje prisotnosti in izraženosti CZ zah-
tevna naloga. Kljub temu so naši izsledki pri-
merljivi z izsledki dveh raziskav, s katerima
so sistematično ovrednotili ponovljivost
158 Domen Tomič, Gaj Vidmar, Maja Ovsenik, Iztok Štamfelj Pogostnost in izraženost Carabellijevega …
A Da 2 mm 2 mmd
B Eb 2 mm 2 mme
C Fc 2 mm 2 mmf
Slika 5. Fotografije šestih izdrtih prvih zgornjih stalnih kočnikov (A–F) in njihovih bukopalatinalnih
vzdolžnih prerezov na mestu Carabellijevega znaka (CZ) (a–f). En kočnik na zunanji skleninski površini (ZSP)
nima CZ (A), na preostalih je izražen kot enojna brazda (B, C), jamica (D), izbočenje (E) in velik vršek (F).
Puščice označujejo CZ na ZSP, na prerezih pa dentinski vršek oz. ravno skleninsko-dentinsko mejo (SDM)
pri kočniku brez CZ na ZSP.
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 158
določanja oblikovnih znakov na stalnih
zobeh (31, 32). V obeh so za določanje izra-
ženosti CZ na prvih zgornjih stalnih kočni-
kih uporabili osemstopenjsko razvrstitev, ki
je vključena v ASUDAS. Oceni enega oce-
njevalca, ki je na istem vzorcu trikrat
zapored določal CZ, sta bili skladni pri
48,4–70,1% zob, oceni dveh ocenjevalcev pri
51,5–66,7 % zob, v naši raziskavi pri 59,0 %
zob (tabela 1). Ob upoštevanju največ ene
stopnje razlike sta bili oceni enega ocen-
jevalca skladni pri 75,7–93,4 % zob, oceni
dveh ocenjevalcev pri 77,1–84,8 % zob,
v naši raziskavi pri 78,0% zob (tabela 1). En
ocenjevalec je enako določil prisotnost oz.
odsotnost znaka pri 84,2–94,9 % zob, dva
ocenjevalca pri 82,9–91,4 % zob, v naši
raziskavi pri 89,0 % zob (tabela 1). O pono-
vljivosti določanja oblikovnih znakov na
mlečnih zobeh v literaturi ni podatkov.
V naši raziskavi je bila pri drugih mlečnih
kočnikih za nekaj odstotkov manjša kot pri
prvih stalnih kočnikih, kar je verjetno posle-
dica večje zahtevnosti določanja znaka na
manjših zobnih kronah mlečnih zob. Ker
smo v raziskavi uporabili mednarodno uve-
ljavljen standard za oceno CZ, velik repre-
zentativen vzorec (mavčni modeli 267
otrok) in je bila ponovljivost določanja
znaka primerljiva z drugimi raziskavami,
menimo, da so pridobljeni podatki zanesljivi
in uporabni pri načrtovanju kliničnega dela
in medpopulacijskih primerjavah.
Populacije primerjamo po pogostnosti
in izraženosti CZ na prvem stalnem kočni-
ku, ker dobro odraža genotipski potencial
posameznika (15). V tej raziskavi je bila
pogostnost CZ na prvih zgornjih stalnih
kočnikih 78,4 %, pogostnost pozitivnih
oblik znaka 27,7 %. V prejšnji raziskavi
smo ugotovili primerljivo pogostnost CZ pri
današnji (79,7%) in srednjeveški populaciji
(75,8%) na ozemlju Slovenije (33). Desetletja
je CZ veljal za diagnostično značilnost
159Med Razgl. 2022; 61 (2):
Tabela 3. Izraženost Carabellijevega znaka (CZ) na zunanji skleninski površini (ZSP) in skleninsko-dentinski
meji (SDM) 11 izdrtih prvih zgornjih stalnih kočnikov. Stopnje izraženosti CZ na ZSP: 0 – odsotnost znaka,
1 – enojna brazda, 2 – jamica, 3 – plitke brazde v obliki črke Y, 4 – globoke brazde v obliki črke Y, 5 – izbo-
čenje, ki se z distalnim delom ne dotika palatinalne fisure, 6 – vršek s priraslo konico, ki se z distalnim delom
dotika palatinalne fisure, 7 – velik vršek s prosto konico. Stopnje izraženosti CZ na SDM: 0 – ravna sklenin-
sko-dentinska meja, 1 – majhen dentinski vršek, 2 – srednje velik dentinski vršek, 3 – velik dentinski vršek.
Pri zobeh, ki so izpisani krepko, je izraženost znaka na SDM nesorazmerno velika v primerjavi z izraženostjo
znaka na ZSP. CZ – Carabellijev znak, ZSP – zunanja skleninska površina, SDM – skleninsko-dentinska meja.
Zob Izraženost CZ Slika 5
ZSP SDM
26 0 0 A, a
26 1 2 C, c
16 1 1
16 1 1 B, b
16 2 2 D, d
26 4 2
16 5 2 E, e
16 6 2
16 6 2
16 7 3 F, f
26 7 3
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 159
zobovja Evropejcev, danes pa vemo, da se
pogosto pojavlja tudi pri nekaterih drugih
populacijah. Značilnost evropskih popula-
cij je kombinacija velike pogostnosti znaka
(75–85 %) in velike pogostnosti pozitivne
oblike znaka (25–30 %) (22). Pri ameriških
staroselcih je CZ prav tako zelo pogost
(65 %), vendar se redko pojavi v pozitivni
obliki (5 %), pri pacifiških populacijah se
pojavlja razmeroma redko (45 %), pogost-
nost pozitivne oblike pa je le malo manjša
kot pri evropskih populacijah (15–25 %)
(22). Na spodnji meji svetovnega razpona
so Eskimi Aleuti z najmanjšo pogostnost-
jo vseh oblik CZ (34).
V tej raziskavi smo največjo pogostnost
CZ ugotovili pri drugem zgornjem mlečnem
kočniku (92,5 %), najmanjšo pri drugem
zgornjem stalnem kočniku (41,3 %). Tudi
drugi avtorji poročajo, da se pogostnost CZ
zmanjšuje v distalni smeri, od drugega
mlečnega do tretjega stalnega kočnika (27,
29). To zaporedje potrjuje razvojno isto-
vetnost mlečnih zob in stalnih kočnikov.
Zadnji se razvijajo kot podaljšek mlečne
zobne vrste, zato razvojno spadajo k mleč-
nemu zobovju (35). Skladno z drugimi razi-
skavami smo ugotovili, da je pogostnost
pozitivne oblike CZ večja pri prvem stalnem
(27,7%) kakor pri drugem mlečnem kočniku
(19,7 %), čeprav je pogostnost znaka na
drugem mlečnem kočniku večja kakor na
prvem stalnem (29). Ugotovljena odsot-
nost pozitivne povezave med pogostnost-
jo in izraženostjo je posebnost CZ, ki bi
lahko bila odraz delovanja gena z domi-
nantnim učinkom ali epigenetskih dejav-
nikov med razvojem zoba (36).
Raziskava je pokazala, da se pri prebi-
valstvu Slovenije CZ na prvem zgornjem
stalnem kočniku v približno 2/3 primerov
pojavi v negativni obliki in v približno 1/3
primerov v pozitivni obliki. Od vseh stopenj
izraženosti je najmanj pogostna stopnja 2
ali Carabellijeva jamica (2,5%), ki je na tem
zobu razmeroma redka tudi pri drugih popu-
lacijah, le pri Afričanih, ameriških staro-
selcih in Eskimih Aleutih njena pogostnost
presega 10 % (22). Naša raziskava je poka-
zala, da se jamica bistveno pogosteje poja-
vlja na drugem zgornjem mlečnem kočniku
(15,3 %), kar je klinično pomemben poda-
tek, ker je ta oblika CZ izrazito predilekcij-
sko mesto za karies (sliki 1A in 1B). Druga
taka oblika je zaradi pridružene fisure velik
Carabellijev vršek (slika 1C), za katerega
smo ugotovili, da se približno enako pogo-
sto pojavlja na drugih mlečnih (5,8 %) in
prvih stalnih kočnikih (8,0 %). Tudi po
pogostnosti velikega Carabellijevega vrška
se Evropejci uvrščamo v svetovni vrh (22).
Omenjeni obliki CZ se morda pojavljata še
nekoliko pogosteje, kakor kaže naša razi-
skava, ker sta posredno, kot dejavnika tve-
ganja za razvoj kariozne lezije, verjetno
prispevali k izključitvi nekaterih zob iz
ocenjevanja znaka.
Glede razlik po spolu se izsledki raziskav
CZ razlikujejo, kar je po eni strani posledi-
ca dejanskih razlik med populacijami, po
drugi strani pa posledica metodoloških
razlik med raziskavami (37). Pri slovenskih
otrocih razlik po spolu nismo ugotovili ne
pri mlečnih ne pri stalnih zgornjih kočni-
kih, kar se ujema z večino raziskav (6, 11,
22, 38–45). Spolno dvoličnost so ugotovili
le pri nekaterih populacijah, kjer se kaže kot
večja pogostnost in izraženost znaka na
prvem stalnem kočniku pri moških (5, 26,
37, 46–48). Pri drugem mlečnem kočniku
razlik med spoloma niso ugotovili niti pri
teh populacijah, kar naj bi bila posledica
krajšega razvoja drugega mlečnega kočni-
ka v primerjavi s prvim stalnim (5). Poleg
tega obstaja pozitivna povezava med izra-
ženostjo CZ in velikostjo zobne krone, zato
lahko njegovo spolno dvoličnost deloma
pojasnimo z razliko v velikosti zobnih kron
med spoloma, ki je pri stalnem zobovju
večja kot pri mlečnem (37).
Večina oblikovnih znakov zobne krone
začne nastajati na razvojni ločnici med zob-
nim ektodermom in ektomezenhimom, ki je
pri izoblikovanem zobu SDM (49). Zasnova
160 Domen Tomič, Gaj Vidmar, Maja Ovsenik, Iztok Štamfelj Pogostnost in izraženost Carabellijevega …
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 160
CZ na ravni SDM nastane ob koncu obdob-
ja zvona – pred diferenciacijo ameloblastov
in odontoblastov, zunanjo obliko znaka pa
določi amelogeneza, pri stalnih kočnikih
nekaj let pred prodorom zoba v ustno vot-
lino (50). Izraženost CZ na ZSP tako dolo-
čata oblika SDM in debelina sklenine, ki je
verjetno genetsko določena. CZ, z izjemo
velikega vrška, nima lastnega mineraliza-
cijskega središča, temveč mineralizira kot
sestavni del meziopalatinalnega vrška (51).
Oblika in globina fisure med velikim
Carabellijevim vrškom in meziopalatinal-
nim vrškom sta podobno kot pri fisuri na
grizni ploskvi močno odvisni od razdalje
med obema mineralizacijskima središčema
(52). Korenhof je že okrog leta 1960 pre-
gledoval notranjo in zunanjo površino skle-
ninskih čepic zgornjih stalnih kočnikov in
ugotovil primere neskladij med izraženostjo
CZ na obeh površinah (3). V novejšem času
se za tovrstne analize uporablja mikro-
računalniška tomografija (μCT), ki omogo-
ča trirazsežni prikaz dentinske površine
zoba po navidezni odstranitvi sklenine (50).
Te analize so pokazale, da ima CZ tudi na
SDM polzvezne lastnosti: ni vedno prisoten,
kadar pa je, se pojavlja v istih oblikovnih
različicah kakor na ZSP. Tudi za določanje
njegove izraženosti na SDM so zato lahko
uporabili ASUDAS. V dobri polovici pri-
merov je bila stopnja izraženosti CZ na obeh
površinah enaka, v preostalih primerih je
bil znak bolj izražen na SDM, vendar naj-
večkrat le za eno stopnjo. Tudi pri mikro-
skopskem pregledu prerezov izdrtih zob
smo ugotovili primere neusklajenosti, pri
katerih je bila izraženost CZ šibkejša na ZSP
kakor na SDM.
Raziskava na mavčnih modelih repre-
zentativnega vzorca 267 otrok iz Slovenije
je pokazala, da ima CZ približno 90 % dru-
gih zgornjih mlečnih kočnikov, 80 % prvih
zgornjih stalnih kočnikov in 40 % drugih
zgornjih stalnih kočnikov. Pozitivna oblika
znaka (izbočenje ali vršek) je prisotna pri
približno 30 % prvih zgornjih stalnih koč-
nikov, 20 % drugih zgornjih mlečnih koč-
nikov in 5 % drugih zgornjih stalnih kočni-
kov. Razlik po spolu nismo ugotovili ne pri
mlečnih ne pri stalnih zgornjih kočnikih,
kar se ujema z večino raziskav. Ugotovljena
kombinacija velike pogostnosti znaka in
velike pogostnosti pozitivne oblike znaka
pri drugem mlečnem kočniku ter prvem
stalnem kočniku je značilna tudi za druge
evropske populacije. Raziskava je pokazala,
da se Carabellijeva jamica, ki je izrazito pre-
dilekcijsko mesto za karies, na drugih mle-
čnih kočnikih pojavlja s približno 15-odstot-
no pogostnostjo, na prvih in drugih stalnih
kočnikih pa redko. Druga taka oblika je zara-
di pridružene fisure velik Carabellijev vršek,
ki se s približno 5-odstotno pogostnostjo
pojavlja na drugih mlečnih kočnikih, s pri-
bližno 10-odstotno pogostnostjo na prvih
stalnih kočnikih, na drugih stalnih kočni-
kih pa redko. S svetlobnomikroskopskim
pregledom prerezov 11 izdrtih prvih zgor-
njih stalnih kočnikov smo ugotovili, da je
v nekaterih primerih izraženost CZ na ZSP
šibkejša kakor na SDM.
161Med Razgl. 2022; 61 (2):
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 161
LITERaTURa
1. Carlsen O. Carabelli’s structure on the human maxillary deciduous first molar. Acta Odontol Scand. 1968; 26
(5): 395–408.
2. Kraus BS. Occurrence of the Carabelli trait in southwest ethnic groups. Am J Phys Anthropol. 1959; 17 (2): 117–23.
3. Korenhof CAW. Morphogenetical aspects of the human upper molar: A comparative study of its enamel and
dentine surfaces and their relationship to the crown pattern of fossil and recent primates. Utrecht:
Uitgeversmaatschappij, Neerlandia; 1960.
4. Hillson S. Dental anthropology. Cambridge: Cambridge University Press; 1996.
5. Townsend GC, Brown T. The Carabelli trait in Australian aboriginal dentition. Arch Oral Biol. 1981; 26 (10): 809–14.
6. Kieser JA. An analysis of the Carabelli trait in the mixed deciduous and permanent human dentition. Arch
Oral Biol. 1984; 29 (6): 403–6.
7. Kraus BS. Carabelli’s anomaly of the maxillary molar teeth; Observations on Mexicans and Papago Indians
and an interpretation of the inheritance. Am J Hum Genet. 1951; 3 (4): 348–55.
8. Jorgensen KD. The deciduous dentition: A descriptive and comparative anatomical study. Acta Odontol Scand.
1956; 14: 1–202.
9. Dietz VH. A common dental morphotropic factor the Carabelli cusp. J Am Dent Assoc. 1944; 31 (11): 784–9.
10. Goose DH, Lee GT. The mode of inheritance of Carabelli’s trait. Hum Biol. 1971; 43 (1): 64–9.
11. Alvesalo L, Nuutila M, Portin P. The cusp of Carabelli. Occurrence in first upper molars and evaluation of its
heritability. Acta Odontol Scand. 1975; 33 (4): 191–7.
12. Shapiro MMJ. The anatomy and morphology of the tubercle of Carabelli. J Dent Assoc S Afr. 1949; 4: 355–62.
13. Dahlberg AA. Analysis of the American Indian dentition. In: Brothwell DR, ed. Dental Anthropology. London:
Pergamon; 1963. p. 149–77.
14. Kieser JA, Van der Merwe CA. Classificatory reliability of the Carabelli trait in man. Arch Oral Biol. 1984; 29
(10): 795–801.
15. Turner CG, Nichol CR, Scott GR. Scoring procedures for key morphological traits of the permanent dentition:
The Arizona State University dental anthropology system. In: Kelley MA, Larsen CS, eds. Advances in dental
anthropology. New York: Wiley-Liss; 1991. p. 13–31.
16. Koh KSB, Toh V, O’Donnell M, et al. A complex adaptive system in which environmental stress affects gene
expression during development. Int J Des Nat Ecodyn. 2016; 11: 686–95.
17. Paul KS, Astorino CM, Bailey SE. The patterning cascade model and Carabelli’s trait expression in metameres
of the mixed human dentition: Exploring a morphogenetic model. Am J Phys Anthropol. 2017; 162 (1): 3–18.
18. Schuurs A. Pathology of the hard dental tissues. Chichester: John Wiley & Sons; 2013.
19. Scheid RC, Woelfel JB. Dental anatomy: Its relevance to dentistry. Philadephia: Lippincott Williams &
Wilkins; 2002.
20. Scott GR, Pilloud M, Navega D, et al. rASUDAS: A new web-based application for estimating ancestry from
tooth morphology. Forensic Anthropology. 2018; 1: 18–31.
21. Ovsenik M, Farčnik FM, Korpar M, et al. Follow-up study of functional and morphological malocclusion trait
changes from 3 to 12 years of age. Eur J Orthod. 2007; 29 (5): 523−9.
22. Scott GR. Population variation of Carabelli’s trait. Hum Biol. 1980; 52 (1): 63–78.
23. El-Nofely A. Some observations on the dentition of an isolated group in northeast Poland. Am J Phys Anthropol.
1976; 44 (1): 123–6.
24. Konjhodžić H. Incidence of Carabelli’s cusp on upper molars in Yugoslavia and in several other populations.
Stomatol Vjesn. 1982; 11 (2): 27–31.
25. Njemirovskij V. Carabelli’s trait in the population of Zagreb. Acta Stomatol Croat. 1984; 18 (1): 31–42.
26. Lewis R, Mountford D, Collins V, et al. Palatal invaginations in incisors and the presence of cusps of
Carabelli. J Pedod. 1984; 8 (3): 285–92.
27. Bolk L. Das Carabellische Höckerchen. Schweiz Vjschr Zahnh. 1915; 25: 81–104.
28. Marković M, Kravić K. Tubercle of Carabelli. Stomatol Glas Srb. 1969; 16 (4): 262–73.
29. Saunders SR, Mayhall JT. Developmental patterns of human dental morphological traits. Arch Oral Biol. 1982;
27 (1): 45–9.
30. Scott GR, Irish JD. Human tooth crown and root morphology: The Arizona State University dental anthropology
system. Cambridge: Cambridge University Press; 2017.
162 Domen Tomič, Gaj Vidmar, Maja Ovsenik, Iztok Štamfelj Pogostnost in izraženost Carabellijevega …
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 162
31. Marado LM. Dental nonmetric trait intraobserver precision: Three observations of a large sample. Anthropol
Anz. 2017; 74 (1): 15–23.
32. Nichol CR, Turner CG. Intra- and interobserver concordance in classifying dental morphology. Am J Phys Anthropol.
1986; 69 (3): 299–315.
33. Štamfelj I, Štefančič M, Gašperšič D, et al. Carabelli’s trait in contemporary Slovenes and inhabitants of a medieval
settlement (Središče by the Drava River). Coll Antropol. 2006; 30 (2): 421–8.
34. Scott GR. The Eskimo-Aleut dentition: Crown and root morphology. Acta Stomatol Croat. 2020; 54 (2): 194–207.
35. Gašperšič D, Košir N, Jevnikar N. Razvoj obraza, ustne votline in zobnega organa. Ljubljana: Medicinska fakul-
teta; 2002.
36. Scott GR, Turner CG, Townsend GC, et al. The anthropology of modern human teeth. Dental morphology and
its variation in recent and fossil Homo sapiens. 2nd ed. Cambridge: Cambridge University Press; 2018.
37. Noss JF, Scott GR, Potter RH, et al. The influence of crown size dimorphism on sex differences in the Carabelli
trait and the canine distal accessory ridge in man. Arch Oral Biol. 1983; 28 (6): 527–30.
38. Lombardi AV. Tooth size associations of three morphologic dental traits in a Melanesian population. J Dent
Res. 1975; 54 (2): 239–43.
39. Hershey S. Morphology of the Wainwright Eskimo dentition: Carabelli’s structures. Ossa. 1979; 6: 115–24.
40. Scott GR. Association between the hypocone and Carabelli’s trait of the maxillary molars. J Dent Res. 1979;
58 (4): 1403–4.
41. Turner CG. Dental anthropological indications of agriculture among the Jomon people of central Japan. X. Peopling
of the Pacific. Am J Phys Anthropol. 1979; 51 (4): 619–35.
42. Thomas CJ, Kotze TJ, Nash JM. The Carabelli trait in the mixed deciduous and permanent dentitions of five
South African populations. Arch Oral Biol. 1986; 31 (3): 145–7.
43. Bermúdez De Castro JM. The Carabelli trait in human prehistoric populations of the Canary Islands. Hum Biol.
1989; 61 (1): 117–31.
44. Townsend GC, Martin NG. Fitting genetic models to Carabelli trait data in South Australian twins. J Dent Res.
1992; 71 (2): 403–9.
45. Vodanović M, Zukanović A, Galić I, et al. Carabelli’s trait in Croatian populations over 1800 years. Homo. 2013;
64 (4): 273–85.
46. Hsu JW, Tsai PL, Hsiao TH, et al. The effect of shovel trait on Carabelli’s trait in Taiwan Chinese and Aboriginal
populations. J Forensic Sci. 1997; 42 (5): 802–6.
47. Joshi MR. Carabelli’s trait on maxillary second deciduous molars and first permanent molars in Hindus. Arch
Oral Biol. 1975; 20 (10): 699–700.
48. Kirveskari P. Morphological traits in the permanent dentition of living Skolt Lapps. Proc Finn Dent Soc. 1974;
70 (Suppl 1–3): 3–90.
49. Selig KR, López-Torres S, Sargis EJ, et al. First 3D dental topographic analysis of the enamel-dentine junction
in non-primate Euarchontans: Contribution of the enamel-dentine junction to molar morphology. J Mammal
Evol. 2019; 26 (4): 587–98.
50. Ortiz A, Skinner MM, Bailey SE, et al. Carabelli’s trait revisited: An examination of mesiolingual features at
the enamel–dentine junction and enamel surface of Pan and Homo sapiens upper molars. J Hum Evol. 2012;
63 (4): 586–96.
51. Kraus BS, Jordan RE. The human dentition before birth. Philadelphia: Lea & Febiger; 1965.
52. Awazawa Y, Hayashi K, Kiba H, et al. Patho-morphological study of the supplemental groove. Bull Group Int
Rech Sci Stomatol Odontol. 1989; 32 (3): 145–56.
Prispelo 16. 9. 2021
163Med Razgl. 2022; 61 (2):
mr22_2_Mr10_2.qxd  22.6.2022  9:57  Page 163