REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT URAD ZA RAZVOJ ŠOLSTVA PEDAGOŠKI INSTITUT Slavica Černoša RAZVOJ SISTEMA IZOBRAŽEVANJA V SLOVENIJI V LUČI URESNIČEVANJA SKUPNIH EVROPSKIH CILJEV ANALIZA URESNIČEVANJA CILJEV »IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE 2010« 2000-2010 Slavica Černoša Razvoj sistema izobraževanja v Sloveniji v luči uresničevanja skupnih evropskih ciljev Analiza uresničevanja ciljev »izobraževanje in usposabljanje 2010« 2000-2010 Pedagoški inštitut, Ljubljana 2012 Imetnik stvarnih avtorskih pravic na tem delu je izdajatelj. Imetnica moralnih avtorskih pravic je Slavica Černoša. To delo je na razpolago pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5 (priznanje avtorstva, nekomercialno, brez predelav). V skladu s to licenco sme vsak uporabnik ob priznanju avtorstva delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati in dajati v najem, vendar samo v nekomercialne namene. Dela ni dovoljeno predelovati. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37(497.4)(0.034.2) ČERNOŠA, Slavica Razvoj sistema izobraževanja v Sloveniji v luči uresničevanja skupnih evropskih ciljev [Elektronski vir] : analiza uresničevanja ciljev Izobraževanje in usposabljanje 2010 : 2000-2010 / Slavica Černoša. - El. knjiga. - Ljubljana : Pedagoški inštitut, 2012 Način dostopa (URL): http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/zalozba/ ZnanstvenaPorocila/01 12 cernosa razvoj sistema.pdf ISBN 978-961-270-103-1 (pdf) 260108288 Izdajo publikacije je financiralo Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije KAZALO UVOD..........................................................................................................................5 1 TEMELJNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA SISTEMA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA...........................................................................................11 1.1 Struktura in organizacija vzgoje in izobraževanja....................................12 1.1.1 Predšolska vzgoja...........................................................................................13 1.1.2 Osnovnošolsko izobraževanje........................................................................13 1.1.3 Srednješolsko izobraževanje..........................................................................13 1.1.4 Višje strokovno izobraževanje........................................................................14 1.1.5 Visokošolsko izobraževanje............................................................................15 1.1.6 Izobraževanje odraslih....................................................................................15 1.1.7 Glasbena ter plesna vzgoja in izobraževanje.................................................16 1.1.8 Vzgoja in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami....................................17 1.1.9 Prilagoditve programov ter programi na narodno in jezikovno mešanih območjih...........................................................................18 1.2 TEMELJNE usmeritve in dosežki na področju vseživljenjskega UČENJA......20 1.3 Kratek pregled razvoja na področju vzgoje in izobraževanja od leta 2000 DO 2010............................................................................................................21 1.3.1 Predšolska vzgoja...........................................................................................22 1.3.2 Osnovno šolstvo..............................................................................................23 1.3.3 Srednje šolstvo................................................................................................25 1.3.4 Izobraževanje odraslih....................................................................................26 1.3.5 Terciarno izobraževanje..................................................................................28 1.3.6 Glasbeno šolstvo.............................................................................................30 1.3.7 Posebne potrebe ............................................................................................. 32 2 SPREMLJANJE URESNIČEVANJA CILJEV IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA 2010.................................................................................36 2.1 ODPRTA METODA USKLAJEVANJA........................................................................36 2.2 Cilji.................................................................................................................37 2.3 Kazalniki in ciljne vrednosti.........................................................................38 A. Do leta 2005....................................................................................................38 B. Kazalniki in ciljne vrednosti po letu 2005........................................................40 3 DOSEŽKI NA PODROČJU IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA OD LETA 2000 DO 2010.......................................................................................43 3.1 URESNIČEVANJE CILJNIH VREDNOSTI ..................................................................43 3.2 URESNIČEVANJE VSEŽIVLJENJSKOSTI UČENJA IN MOBILNOSTI V PRAKSI.....................................................................................................................53 3.2.1 Udeležba otrok v predšolskih programih.........................................................54 3.2.2 Osnovnošolsko izobraževanje - Slovenija.....................................................56 3.2.3 Srednješolsko izobraževanje - Slovenija.......................................................58 3.2.4 Višješolsko izobraževanje - Slovenija............................................................59 3.2.5 Visokošolsko izobraževanje - Slovenija.........................................................60 3.2.6 Mobilnost v izobraževanju...............................................................................62 3.2.7 Mobilnost v Sloveniji........................................................................................63 3.3 Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistema izobraževanja...................69 3.3.1 Število mladih..................................................................................................69 3.3.2 Učitelji..............................................................................................................70 3.3.3 Vlaganje v izobraževanje................................................................................75 3.4 Promocija enakosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva..........80 3.4.1 Enakost...........................................................................................................80 3.4.2 Ključne kompetence........................................................................................85 3.5 Krepitev ustvarjalnosti in inovativnosti.....................................................93 4 OPERATIVNI NAČRT URESNIČEVANJA LIZBONSKIH CILJEV V SLOVENIJI...............................................................94 4.1 IZHODIŠČA........................................................................................................94 4.1.1 Razvojne spremembe.....................................................................................94 4.1.2 Težave izobraževanja v Sloveniji....................................................................95 4.1.3 Cilji...................................................................................................................95 4.2 SISTEM URESNIČEVANJA PROGRAMA IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE 2010 .... 96 4.2.1 Prva faza.........................................................................................................96 4.2.2 Druga faza.......................................................................................................98 4.2.3 Koordinacija za Izobraževanje in usposabljanje 2010....................................98 4.2.4 Področne skupine Koordinacije za Izobraževanje in usposabljanje 2010......99 5 SKLEPI IN UGOTOVITVE............................................................................102 6 SEZNAM OKRAJŠAV...................................................................................109 7 VIRI...............................................................................................................112 PRILOGA.................................................................................................................114 UVOD Čas na prelomu tisočletja je označeval velike spremembe na družbenem, ekonomskem, političnem, kulturnem in drugih področjih, na katerih si je naša družba prvič v novejši zgodovini samostojno in neodvisno utirala pot v razviti svet s svojim znanjem in zmogljivostmi. S priključevanjem k Evropski uniji se je odločila, da bo svoje zmogljivosti in vire usmerila k skupnim prizadevanjem Evropske unije, da ohrani globalno konkurenčnost in postane najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju zasnovano gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo, kar je bilo sklenjeno na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni leta 2000. Tak cilj je zahteval korenite spremembe v vseh strukturah, še posebno v izobraževanju in usposabljanju, ki sta temelj vseh teh sprememb in načrtovanja prihodnosti. Lizbonsko zasedanje Evropskega sveta je pomenilo prelomnico v oblikovanju strategije Evropske unije tako na gospodarskem kot tudi na socialnem in izobraževalnem področju, saj je skorajšnja razširitev Unije pomenila večjo raznolikost in pestrost izobraževalnih sistemov. Zato je bilo treba pristopiti k pripravi skupne strategije, ki bo temeljila prav na tej raznolikosti, vendar bo usmerjena k skupnemu cilju. Evropski svet je v Stockholmu leta 2001 sprejel dolgoročne strateške cilje za obdobje desetih let, ki so se osredotočili na večjo kakovost, boljši dostop in odprtost sistema izobraževanja in usposabljanja v širše okolje. Leto pozneje jih je v Barceloni v podrobnem delovnem programu z naslovom Izobraževanje in usposabljanje 2010 (Education & Training 2010) razčlenil na 13 ciljev in 42 ključnih vprašanj. Članice so odgovorne za uresničitev teh ciljev in Slovenija je s polnopravnim članstvom leta 2004 prav tako prevzela to odgovornost. Jeseni 2002 jo je Evropska komisije pozvala k imenovanju strokovnjakov, ki bodo sodelovali v osmih vsebinskih delovnih skupinah ter v skupini za kazalnike in standarde. To sodelovanje je večini skupin poteklo leta 2006, le delovna skupina za kazalnike in ciljne vrednosti je še naprej delovala do leta 2010, ko so začele delo druge tematske delovne skupine, ki so večinoma nadaljevale delo predhodnih delovnih skupin. Za tak pristop je bilo treba oblikovati tudi nov pristop političnega usklajevanja, ki velja za to nacionalno občutljivo in pomembno področje izobraževanja in usposablja, in sicer odprto metodo usklajevanja, ki temelji na izmenjavi dobre prakse in skupni metodi enakih kazalnikov ter standardov, s čimer se želita doseči medsebojna primerjava in učenje. Omenjeni delovni program je bil veliko bolj strukturiran kot doslej, saj je bil pripravljen za sodelovanje 31 evropskih držav. Vključeval je ves sistem in vse ravni izobraževanja in usposabljanja ter prevzema pobudo oblikovanja nove politike, zlasti pri razvoju e-učenja, učenja tujih jezikov in privlačnejšega načina visokošolskega izobraževanja. Evropska komisija na podlagi statističnih in drugih podatkov, ki jih zbirajo različne ustanove in organizacije (Eurydice, OECD, Cedefop in drugi), pripravlja poročilo o napredku pri uresničevanju skupnih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanj od leta 2004. Vsako leto jih javno objavi ter tako redno spremlja spremembe in napredek na tem področju. Države članice vsaki dve leti posredujejo nacionalno poročilo o napredku, na podlagi katerega se pripravi skupno poročilo o uresničevanju postavljenih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja. Glavni namen te analize je preveriti napredek, ki ga je dosegla Slovenija v izobraževanju in usposabljanju od leta 2000 do 2010, ko se je dolgoročna strategija končala in nadaljevala v naslednje desetletje, in sicer do leta 2020, z novo strategijo Evropa 2020. V analizi bodo povzeti tudi temeljne značilnosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji ter pregled zgodovine spremljanja napredka na ravni Eu in na nacionalni ravni. Predstavljeni bodo tudi organiziranost spremljanja napredka in temeljni statistični podatki o razvoju tega področja. Ta analiza bo na temelju primerljivih podatkov pokazala področje, kjer bo treba še posebno pozorno usmeriti naloge in pripraviti ustrezne spremembe ter rešitve za uresničitev postavljenih ciljev. Pri tem se bodo uporabljali dostopni podatki Statističnega urada RS in Eurostata, že opravljene analize na ravni EU in drugi javno dostopni podatki. Podatki, ki jih zbira Eurostat, se zbirajo po enotni metodologiji (UOE) za vse članice EU, zato so med seboj primerljivi. Podatke je zadnja leta obdeloval Raziskovalni center za vseživljenjsko učenje (CRELL) in jih objavljal v vsakoletnem skupnem poročilu Napredek pri uresničevanju lizbonskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja. Iz teh poročil in iz podatkov Statističnega urada RS so črpani podatki, na podlagi katerih se ugotavlja napredek Slovenije na tem področju v tem obdobju. Leta 2007, ko je bilo pripravljeno že četrto tako poročilo, je Svet za izobraževanje sprejel in potrdil kazalnike, ki so bili ugotovljeni v teh poročilih, ter nekoliko zmanjšal njihovo število z 29 indikatorjev in 5 ciljnih vrednosti na 16 temeljnih indikatorjev in 5 ciljnih vrednosti. Količinski podatki bodo statistično obdelani (analiza numeričnih nizov, analiza časovnih nizov, grafično prikazovanje statističnih podatkov). Na podlagi tega bosta narejeni teoretična analiza in sinteza dejavnikov in pojavov ter njihovih medsebojnih odnosov in vplivov. Pri tem bo treba upoštevati že sprejete dokumente in strategije razvoja v Sloveniji ter druge veljavne analize in dokumente. Slovenija se je v tem desetletnem obdobju srečevala s podobnimi izzivi kot večina drugih držav članic EU in se prilagajala demografskim spremembam družbe, saj se prebivalstvo izjemno hitro stara (v devetih letih se je postaralo za 2,6 leta). Poleg tega se srečuje še s strukturnimi spremembami v gospodarstvu, globalizacija pa je pustila močan pečat v vseh delih družbe. Prav zato je Slovenija morala sprejeti nekatere izjemno pomembne odločitve, s katerimi je zagotovila nadaljnji razvoj in vpetost v širše integracije. Leta 2004 je postala polnopravna članica Evropske unije, tri leta pozneje pa je sprejela evro kot plačilno sredstvo. Leta 2010 je postala tudi članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Konec desetletnega obdobja je bil za našo in tudi širšo družbo označen z recesijo oziroma gospodarsko in finančno krizo, ki je poleg vseh sprememb precej spremenila tudi trg dela in posledično področje vzgoje in izobraževanja. Kljub vsem prizadevanjem vlade po ohranjanju dosežene ravni na tem področju se je kriza zajedla v nekatere dele tega področja in bodo posledice vidne šele v prihodnosti. Koliko bo to področje vendarle zmagovalec ali pa morda žrtev gospodarske in finančne krize, bo mogoče oceniti šele v naslednjem desetletnem obdobju. Nekateri najvidnejši dosežki v Sloveniji Slovenija je dosegla vse predvidene ciljne vrednosti, razen izboljšanja rezultatov pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Ciljne vrednosti: - ima manj kot 10 % prebivalcev, starih od 18 do 24 let, ki zgodaj zapustijo izobraževanje (5,3 %); - število vpisanih študentov v matematične, naravoslovne in tehniške študije se je od leta 2000 povečalo za 41,1 %, diplomantov pa za 15,4 %. Povečal se je tudi delež žensk; - leta 2008 je 89,4 % prebivalcev, starih od 20 do 24 let, doseglo najmanj srednješolsko raven izobrazbe, kar je več od predvidenih 85 %; - leta 2009 je 14,6 % populacije v starosti od 24 do 64 let sodelovalo v različnih oblikah izobraževanja in učenja (ciljna vrednost 12,5 %). Izboljšala se je vključenost otrok, starih od 4 do 6 let, v vrtce, in sicer s 85,2 % leta 2000 na 90,4 % leta 2008. Čeprav še ne dosega povprečja EU-27, ki je leta 2008 znašalo 92,3-odstotno vključenost otrok te starosti v vrtce, je napredek očiten. Povečal se je delež populacije v starosti od 20 do 64 let, ki ima dokončano najmanj srednješolsko raven izobrazbe, s 75,3 % leta 2000 na 83,3 % leta 2010. Povečal se je delež populacije v starosti od 30 do 34 let, ki ima dokončano terciarno raven izobrazbe, z 18,5 % leta 2000 na 34,8 % leta 2010. Število vpisanih študentov v terciarnem izobraževanju raste in se je od leta 2000 do 2009 povečalo za 30.600 ali 36,5 %. Tudi na višjih šolah je povečanje podobno. Od leta 2000 se je za nekaj manj kot sedemkrat povečalo število študentov, ki so odšli na študij v tujino, ter 23-krat tistih, ki so odšli na Erasmus ali prakso Leonardo. Pri tem je občutno povečanje zaznati po letu 2007, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ko so se sredstva, namenjena mobilnosti, znatno povečala. Financiranje izobraževanja iz javnih sredstev iz BDP je stabilno in znaša za leto 2008 5,19 % (SURS) oziroma 5,22 % (Eurostat). V primerjavi z letom 2001 se je odstotek zmanjšal, kajti takrat je znašal 5,89 %, vendar se je zmanjšalo tudi število učencev in dijakov. Pričakovano število let izobraževanja se je s 16,7 leta leta 2000 podaljšalo na 18,5 leta leta 2008. Število učencev v glasbenih šolah se je v primerjavi z letom 2000/01 leta 2008/09 povečalo za 4153 ali četrtino (24,8 %). Posledično se je povečalo tudi število šol, in sicer za 20. V Sloveniji se odrasli veliko učijo priložnostno (informalno) (62 %). Iz tiskanega gradiva pridobimo največ znanja (45,8 %), z računalnikom pa 41,7 %. Najmanj znanja pridobimo z vodenimi ogledi po muzejih in drugih znamenitosti. Delež znanja, ki ga dobimo z informalnim učenjem, je precej nad povprečjem EU-27 (44,7 %) in nas uvršča za Slovaško (84,1 %), Avstrijo (75,7 %), Francijo (63,8 %) in Ciper (63,6 %). Slovenija ima precej ugodno starostno strukturo učiteljev na primarni in sekundarni ravni izobraževanja. Čeprav je v srednji šoli nekoliko večji delež učiteljev, ki so starejši od 50 let, je to še vedno manj od povprečja EU-27. Nekateri statistični podatki Preglednica 1: Prebivalstvo Slovenije, staro 15 let ali več, po izobrazbi, popisi 1971, 1981, 1991, 2002 (v %) Izobrazba 1971 1981 1991 2002 Brez izobrazbe in nepopolna osnovna šola 30,0 26,2 17,6 7,0 Osnovna 41,2 32,9 30,1 26,0 Srednja 25,5 34,9 43,4 54,0 Višja 1,3 2,8 4,6 5,1 Visoka 2,0 3,2 4,3 7,9 Vir: Statistični urad Republike Slovenije Preglednica 2: Prebivalstvo Slovenije, staro 15 let in več, po stopnjah dosežene izobrazbe, po starostnih razredih in spolu, 2009 (v 1000) Skupaj Skupaj Starostne skupine (leta) 15-24 25-34 35-44 45-54 55-64 65-74 75+ 1753 247 301 292 324 249 194 145 Brez šolske izobrazbe, nepopolna osnovna izobrazba 75 4 3m 4m 6 8 18 32 Osnovna izobrazba 368 95 17 40 60 57 55 45 Nižja ali srednja poklicna izobrazba 427 30 65 78 100 74 52 28 Srednja strokovna, srednja splošna izobrazba 564 113 125 94 95 68 43 25 Višješolska, visokošolska izobrazba 318 5 91 76 63 42 27 15 Vir: Statistični urad Republike Slovenije M - podatki niso zanesljivi Slika 1: Struktura prebivalstva po izobrazbi, starost 15 let in več, 2009 Preglednica 3: Prebivalstvo Slovenije po povprečni starosti in spolu, 1990-2009 Prebivalstvo 1990 2000 2005 2006 2007 2008 2009 Skupaj 35,8 38,8 40,4 40,7 41,0 41,3 41,4 Moški 34,0 37,1 38,7 39,0 39,3 39,6 39,7 Ženske 37,4 40,5 42,0 42,3 42,6 42,9 43,0 Vir: Statistični urad Republike Slovenije Slika 2: Povprečna starost prebivalcev Slovenije po spolu, 1990-2009 1990 2000 2005 2006 2007 2008 2009 Preglednica 4: Projekcija prebivalstva Slovenije do leta 2060 2010 2020 2030 2040 2050 2060 Število prebivalcev (1000) 2046,9 2142,2 2154,6 2141,0 2114,9 2057,9 0-14 14,0 15,2 13,7 12,9 13,9 13,7 15-64 69,4 65,0 62,2 59,6 55,5 54,8 65+ 16,5 19,8 24,2 27,5 30,6 31,6 Od tega starejši od 80 let 3,9 5,2 6,3 9,2 10,9 12,7 Vir: Statistični urad Republike Slovenije Preglednica 5: Projekcija prebivalstva EU do leta 2060 (v milijonih) Populacija/leto 2008 2030 2060 Skupaj (1. januarja) 495,4 519,9 505,7 Populacija 0-14 let Delež (%) 77,5 16 % 75,5 14 % 71,0 14 % Populacija 15-64 let Delež (%) 333,2 67 % 321,9 62 % 283,3 56 % Populacija 65+ let Delež (%) 84,6 17 % 122,5 24 % 151,5 30 % Starostna odvisnost 25,9 % 38,1 % 53,5 % Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Slika 3: Delež prebivalstva, starega od 20 do 64 let, z dokončano najmanj srednjo šolo, 2000 in 2010 ■ 2000 I 2010 Vir: Eurostat 1 TEMELJNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA SISTEMA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Temeljna opredelitev pravic na področju izobraževanja je podana v ustavi Republike Slovenije (1991), ki določa: - izobraževanje je svobodno; - osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev; - država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. V Republiki Sloveniji je uradni jezik slovenščina. Na območjih z italijansko in madžarsko manjšino pa sta uradna jezika tudi italijanščina oziroma madžarščina. V Sloveniji sistem vzgoje in izobraževanja temelji na naslednjih načelih: - enotnost znanosti in pluralnost kultur ter vednosti, - enake možnosti in nediskriminiranost ter možnost izbire in spodbujanje izvrstnosti, - avtonomnost šol in nadzor nad kakovostjo šolskega dela, - dezideologizacija šol in vzgoja za participacijo v demokratičnih procesih. Slovenija dejavno sodeluje pri skupnih prizadevanjih Evropske unije, usmerjenih v večjo kakovost in učinkovitost ter odprtost in sodelovanje v vzgoji in izobraževanju s posebnim poudarkom na vseživljenjskem učenju. Treba se je osredotočiti na tiste vidike vzgoje in izobraževanja, ki najbolj odražajo resnične potrebe družbe in trga ter bodo najbolj učinkovito prispevali k posodobitvi sistema vzgoje in izobraževanja. Slovenija podpira zamisel o oblikovanju avtentičnega evropskega prostora znanja, saj sta temelj evropskega sožitja prav multikulturalnost in izmenjava na področju izobraževanja in raziskovanja. Zato je še toliko bolj pomembno, da se osredotočimo prav na mladino, učence, dijake, študente, raziskovalce, odrasle in na tiste, ki izobražujejo učitelje. Prav tako v Sloveniji nadaljujemo uvajanje in zagotavljanje pogojev za enake možnosti, uspešno šolo, za mobilnost v splošnem, visokošolskem, poklicnem in strokovnem izobraževanju in usposabljanju, za jezikovno izobraževanje, varno šolo, nediskriminatornost, za izobraževalno tehnologijo in izobraževanje na daljavo, za akademsko in poklicno prepoznavnost kvalifikacij, za vsesplošni razvoj splošnega in poklicnega izobraževanja, razvoj dodiplomskega in posodobitev podiplomskega študija. Slovenija že od leta 1999 sodeluje v programih Evropske unije, kot so Socrates, Leonardo da Vinci in Youth. Ti programi odločilno vplivajo na zagotavljanje večje mobilnosti mladih, doseganja mednarodne primerljivosti izobraževalnih programov ter preglednosti diplom in poklicnih kvalifikacij. Imajo odločilen vpliv na zagotavljanje večje fleksibilnosti in kakovosti sistema izobraževanja in usposabljanja. V minulem desetletju so bile temeljne prednostne naloge na področju izobraževanja usmerjene v izboljšanje ravni izobrazbe prebivalstva ter v oblikovanje takih pogojev, ki bodo ponudili vsem slovenskim državljanom enake možnosti za izobraževanje, ne glede na njihovo prebivališče, kulturno ali jezikovno pripadnost, zdravstveno stanje, socialno okolje ali spol. Izjemno velik in nadvse dobrodošel prispevek k obsežnejšemu razvoju na področju vzgoje in izobraževanja so prispevala sredstva Evropskega socialnega sklada, ki so močno pospešila posodobitev in razvoj v vseh delih izobraževalnega sistema. 1.1 Struktura in organizacija vzgoje in izobraževanja Vzgoja in izobraževanje v Sloveniji obsegata: 1. predšolsko vzgojo, 2. osnovnošolsko izobraževanje, 3. srednješolsko izobraževanje: - nižje in srednje poklicno izobraževanje, - srednje strokovno in tehniško izobraževanje, - srednje splošno izobraževanje; 4. višje strokovno izobraževanje, 5. visokošolsko izobraževanje: a) prva stopnja: - visokošolski strokovni študijski programi, - univerzitetni študijski programi, b) druga stopnja: - magistrski študijski programi, c) tretja stopnja - doktorski študijski programi. Specifični deli sistema izobraževanja: - izobraževanje odraslih, - osnovno glasbeno in plesno izobraževanje, - vzgoja in izobraževanje otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb s posebnimi potrebami, - prilagojeni programi in programi na narodnostno in jezikovno mešanih območjih. 1.1.1 Predšolska vzgoja Predšolska vzgoja je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja. Večinoma se izvaja v javnih ter zasebnih vrtcih in ni obvezna. Obiskujejo jo otroci od prvega do petega leta starosti. Predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih: od enega do treh let in od treh do vključno petih let starosti otroka. Novi kurikulum za vrtce je oblikovan za dnevne programe, poldnevne in krajše programe. Omogočeno je tudi občasno varstvo otrok na domu, varstvo otrok v vzgojno-varstveni družini ali predšolska vzgoja na domu. Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje je sprejel javni program Kurikulum za vrtce, ki opredeljuje šest področij dejavnosti: gibanje, jezik, umetnost, naravo, družbo in matematiko. Zapisani cilji pri posameznih področjih dejavnosti so okvir, znotraj katerega vzgojitelji izbirajo vsebine in dejavnosti. Zasebni vrtci se v primerjavi z javnimi razlikujejo tudi po programih. Program zasebnega vrtca določi ustanovitelj vrtca na podlagi 13. člena Zakona o vrtcih, pri tem pa se lahko odloči tudi za program javnih vrtcev. Zasebni vrtec lahko tako kot javni vrtec začne opravljati dejavnost šele po vpisu v razvid, ki ga vodi Ministrstvo za šolstvo in šport. Ministrstvo za šolstvo in šport je odgovorno za osebje, program in pripomočke za posamezne skupine otrok. Občine so glavni ustanovitelji, financerji in neposredni ponudniki storitev. Otroci se lahko vključujejo v program predšolske vzgoje od starosti 11 mesecev do začetka obveznega izobraževanja v starosti šest let. 1.1.2 Osnovnošolsko izobraževanje V prvi razred se vpisujejo otroci, ki v tistem koledarskem letu dopolnijo šest let. Devetletna osnovna šola je razčlenjena na tri triletna obdobja. Izvajata se obvezni in razširjeni kurikulum. Obvezni kurikulum je tisti del vzgojno-izobraževalnega procesa na šoli, ki ga šola mora organizirati in se učenec vanj mora vključiti. Obsega obvezne predmete, dneve dejavnosti, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Razširjeni kurikulum osnovne šole je tisti del vzgojno-izobraževalnega procesa na šoli, ki ga šola mora organizirati, učenec pa se vanj vključi prostovoljno. Vključuje dodatno pomoč otrokom s posebnimi potrebami, dopolnilni pouk, dodatni pouk, podaljšano bivanje in druge oblike varstva učencev, interesne dejavnosti ter šolo v naravi. Uspešno končana osnovna šola omogoča učencem nadaljevanje izobraževanja v kateri koli srednji šoli. Učenci, ki je ne končajo, imajo pa dokončanih vsaj sedem razredov v devetletni osnovni šoli, lahko nadaljujejo izobraževanje v nižjem poklicnem izobraževanju. Če so na tej stopnji uspešni, so jim odprta vrata v kateri koli drugi zahtevnejši program srednješolskega izobraževanja. 1.1.3 Srednješolsko izobraževanje Srednješolsko izobraževanje pomeni šolanje po končanem obveznem osnovnošolskem izobraževanju. Srednje šole, ki so lahko poklicne, tehniške oziroma strokovne šole, pripravljajo učence za delo, gimnazije pa predvidoma za nadaljnji študij. Dijaki lahko v splošnem srednješolskem izobraževanju (gimnazije) izbirajo medgimnazijami z različnimi profili in vsebino ter ob upoštevanju možnosti v učnem načrtu. - Klasična gimnazija ponuja poleg predmetov osnovnega učnega načrta latinščino in možnost študija stare grščine. - Tehničnia gimnazija obsega izbirne predmete, kot so biotehnologija, elektronika, mehanika, računalništvo, laboratorijsko delo, gradbeništvo, kmetijstvo, lesni inženiring, mikrobiologija, opisna geometrija, informacijski sistemi in omrežja ter drugo. Gimnazija, specializirana za ekonomijo, vključuje predmete s področja ekonomije in podjetništva. - Umetniška gimnazija ponuja glasbo, plesne tečaje, tečaje vizualne umetnosti in dramske tečaje. Nekatere gimnazije ponujajo tudi evropske poti z višjo stopnjo učenja tujih jezikov, evropske študije, dodatno projektno delo, obvezno mednarodno sodelovanje in razširitev izbire obšolskih dejavnosti. Srednje strokovne in tehnične šole Obvezni del tehničnih učnih načrtov obsega približno 50 odstotkov teoretičnih predmetov, kot so slovenščina, tuji jezik, matematika, umetnost, družboslovje (zgodovina, geografija, sociologija, psihologija), informatika, naravoslovje (fizika, kemija, biologija) in šport. Cilji in splošne vsebine v nižjih letnikih so enake v vseh učnih načrtih. V višjih letnikih pa se razlikujejo po večjem naboru izbirnih predmetov in posebno usmerjenih vsebin, ki omogočajo poklicno orientacijo in specializacijo na nekem področju. Zadnji letnik se konča s praktičnim usposabljanjem. Namen takega izobraževanja sta omogočanje večje mobilnost med smermi izobraževanja in kvalifikacijami ter tako tudi večja racionalizacija izobraževanja. Izobraževalni programi v poklicnem izobraževanju so oblikovani skladno z različnimi poklicnimi področji. Vsebine se nenehno posodabljajo, kar kaže na spremembe, ki jih določa razvoj v gospodarstvu. Skupna značilnost teh različnih učnih načrtov je, da so medsebojno povezani in imajo nekatere prečne kurikularne vsebine. Glavne značilnosti poklicnih učnih načrtov so: odprtost izobraževalnega programa, ki omogoča šolam, da samostojno odločajo o 20 do 25 odstotkih vsebine; povezovanje ključnih kompetenc; spodbujanje vseživljenjskega učenja; programi mobilnosti za študente ter uvajanje sistema kreditnih točk (ECTS). Šolski centri so organizacijska oblika, ki ponuja različne vrste programov tako po vsebini in trajanju kot tudi po ciljih. 1.1.4 Višje strokovno izobraževanje Višješolsko strokovno izobraževanje je bilo uvedeno leta 1996 in dopolnjuje oziroma zaokroža ponudbo v terciarnem izobraževanju. Te šole so bile ustanovljene za zadovoljevanje potreb nacionalnih in lokalnih gospodarstev, ob upoštevanju poklicnih profilov. Izpolnjevati morajo standarde kakovosti, ki jih določajo nacionalni akreditacijski organi, in druge zahteve, ki jih določa zakon. Višje strokovno izobraževanje traja dve leti in se konča z diplomskim izpitom. Diploma omogoča zaposlitev na poklicnem področju. V poklicnem in strokovnem izobraževanju je višje strokovno izobraževanje novost. Prve tovrstne šole so bile ustanovljene v šolskem letu 1996/97. Izobraževalni programi so izrazito praktično naravnani in tesno povezani z delom, zato je približno 40 odstotkov učnega načrta namenjeno praktičnemu usposabljanju v podjetju. Po koncu študija študenti dobijo diplomo z imenom programa in nazivom poklicne kvalifikacije, ki jim omogoča začetek dela na posebnih poklicnih področjih in na mestih srednje vodstvene strukture. Prve višješolske ustanove so bile ustanovljene kot del srednješolskih centrov. Pozneje so se osamosvojile in se razširile po vsej državi. Mreža višjih strokovnih šol se je bistveno razširila v zadnjih letih. 1.1.5 Visokošolsko izobraževanje Visokošolsko izobraževanje vključuje bolj teoretsko zasnovane univerzitetne programe, s katerimi naj bi se študenti pripravljali za zelo zahtevne poklice, za zahtevnejši podiplomski študij in raziskovalno delo. Fakultete in umetniške akademije, ki so članice univerze, pa tudi zasebne fakultete izvajajo obe vrsti programov, visoke strokovne šole pa samo strokovne programe. Visokošolske ustanove v Sloveniji so javne in zasebne univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole, ki poleg izobraževalne dejavnosti opravljajo tudi znanstvenoraziskovalno oziroma umetniško dejavnost. Pod imenom univerza, fakulteta, umetniška akademija in visoka strokovna šola smejo v pravnem prometu poslovati le visokošolski zavodi, ki so ustanovljeni v skladu z Zakonom o visokem šolstvu in izpolnjujejo pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti. Fakultete in umetniške akademije lahko ponudijo akademske in strokovne študijske programe, visoke strokovne šole pa le strokovne študijske programe. Visoka strokovna šola opravlja izobraževalno dejavnost iz ene ali več strok in skrbi za njen razvoj. Opravlja lahko tudi raziskovalno dejavnost, če je z ustanovitvenim aktom tako določeno. Študijski programi prve stopnje so dodiplomski študijski programi, študijski programi druge in tretje stopnje pa podiplomski študijski programi. Vsi visokošolski študijski programi in institucije, ne glede na njihov status (javni ali zasebni), morajo biti, da bi se pridobila pooblastila za podeljevanje diplom, akreditirani in registrirani v skladu z določbami Zakona o visokem šolstvu. 1.1.6 Izobraževanje odraslih Izobraževanje odraslih ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo in ga odlikujeta velika programska in institucionalna pestrost. Je razvejen sistem, v katerem so poleg tradicionalnih in formaliziranih oblik izobraževanja, ki vodijo v pridobitev izobrazbe, tudi enostavnejše neformalne in nove oblike učenja ter izobraževanja odraslih. Formalno izobraževanje omogoča pridobitev javno veljavne izobrazbe, poklicne kvalifikacije ali javno veljavne listine, neformalno izobraževanje pa je namenjeno pridobivanju, obnavljanju, razširjanju, posodabljanju in poglabljanju znanja, vendar se ne dokazuje z javno veljavno listino. Večplastnost področja izobraževanja odraslih se kaže v mreži številnih in raznolikih izobraževalnih in drugih zavodov ter organizacij kakor tudi v pestrosti izobraževalnih programov. Tradicionalni javni zavodi, katerih temeljna dejavnost je izobraževanje odraslih, so ljudske univerze, ki so razporejene po vsej državi. Poleg teh izvajajo formalno izobraževanje odraslih tudi srednje in višje šole ter visokošolske in univerzitetne ustanove. Za izobraževanje odraslih so pomembne tudi organizacije, ki izvajajo izobraževanje poleg druge temeljne dejavnosti, kot so izobraževalni centri v podjetjih, v katerih se izvede večina strokovnega izobraževanja odraslih, ter druge organizacije s področja kulture, prostega časa, politike in druge. Številni izvajalci pa v svoji temeljni dejavnosti niso opredeljeni kot izobraževalci odraslih, temveč so različna društva, združenja in zveze. V zadnjih letih se ustanavljajo zasebne organizacije, ki izvajajo formalne in tudi neformalne oblike izobraževanja. Programi neformalnega izobraževanja so namenjeni različnim ciljnim skupinam, na primer zaposlenim, ki želijo razširiti svoje zaposlitvene možnosti ali napredovati, osebam, ki želijo izboljšati kakovost življenja, ljubiteljem določene dejavnosti, brezposelnim, marginalnim skupinam, etničnim skupinam in tujcem. V večini programov neformalnega izobraževanja ni omejitev ob vstopu. Z novim Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (2000) se je uvedel tako imenovani certifikatni sistem za ugotavljanje in potrjevanje strokovnega znanja in spretnosti ter izkušenj, pridobljenih zunaj formalnega šolskega sistema. Ta omogoča pridobivanje tako imenovanih poklicnih kvalifikacij tudi drugače, ne le s formalnim šolanjem. Na temelju priznavanja in vrednotenja znanja, ki so ga posamezniki pridobili zunaj formalnega izobraževanja, bodo lahko dokazovali, da obvladajo posamezne naloge v poklicu. Poleg tega lahko s certifikatom in z drugimi dokazili tudi v formalnem izobraževanju dokazujejo, da obvladajo posamezni del vsebin posameznega izobraževanja. Pred vstopom v katero koli obliko izobraževanja ter v času izobraževanja in po njem lahko odrasli poiščejo brezplačen nasvet in pomoč pri odločitvi o izobraževalnih poteh in možnostih v svetovalnih centrih, ki so razporejeni po vsej državi. Poleg tega imajo na voljo še centre za samostojno učenje, ki so ustrezno opremljeni z gradivi in drugo opremo za samostojno učenje in so brezplačni, financira jih država. Področje je urejeno z Zakonom o izobraževanju odraslih. 1.1.7 Glasbena ter plesna vzgoja in izobraževanje To področje na osnovni stopnji ureja Zakon o glasbenih šolah. Delovanje glasbenih in baletnih šol financirajo država in lokalne skupnosti, ki zagotavljajo prostor. Cilji in naloge vzgoje in izobraževanja v glasbeni šoli so odkrivanje ter razvijanje glasbene in plesne nadarjenosti, doseganje ustreznega znanja, pridobivanje izkušenj za začetek vključevanja v ljubiteljske ansamble, orkestre, pevske zbore in plesne skupine, pridobivanje znanja za nadaljnje glasbeno in plesno izobraževanje, omogočanje umetniškega doživljanja in izražanja, omogočanje osebnostnega razvoja učencev skladno z njihovimi sposobnostmi in zakonitostmi razvoja, vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije, vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanja z drugimi, skrb za prenos nacionalne in občečloveške dediščine, razvijanje nacionalne zavesti ter vzgajanje za večkulturno družbo, hkrati pa razvijanje in ohranjanje svoje kulturne in naravne dediščine. V te šole se lahko vključujejo predšolski otroci, osnovnošolci, srednješolci in odrasli, in sicer pod pogoji (starost učenca, fizične dispozicije, nadarjenost itn.), določenimi z izobraževalnimi glasbenimi in plesnimi programi. Glasbena in plesna vzgoja in izobraževanje najpogosteje potekata hkrati z osnovnošolskim obveznim izobraževanjem. Vpis v prvi razred instrumenta, petja, baleta ali sodobnega plesa se opravi na podlagi opravljenega sprejemnega preizkusa, vpis v predšolsko glasbeno šolo, glasbeno in plesno pripravnico pa se opravi brez sprejemnega preizkusa. Nadarjeni glasbeniki in plesalci lahko po končani glasbeni šoli in sprejemnem izpitu nadaljujejo svoje izobraževanje na srednji stopnji, in sicer na umetniški gimnaziji, smer glasba oziroma ples. Izvajalke programov osnovnega glasbenega in plesnega programa so javne in zasebne glasbene šole, ki so vpisane v razvid izvajalcev pri Ministrstvu za šolstvo in šport. 1.1.8 Vzgoja in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami Področje vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami je urejeno z Zakonom o posebnih potrebah, ki je bil sprejet leta 2000 in ki na konceptualni ter sistemski ravni skupaj s področnimi zakoni ureja vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami v vsej vertikali od vrtcev, osnovnega in splošnega srednjega izobraževanja do poklicnega in strokovnega izobraževanja (ki vključuje tudi višje strokovno izobraževanje), na novo pa prinaša možnost zagotovitve ustreznih pripomočkov in opreme študentom s posebnimi potrebami. Poleg tega ta zakon ureja še usmerjanje v različne programe, opredeljuje možnost usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v različne programe vzgoje in izobraževanja ter možnost prehajanja med programi, določa pripravo individualiziranega programa za vsakega otroka skladno s programom, uvaja razvojno procesno usmerjanje, omogoča aktivnejšo vlogo staršev in vzgojno-izobraževalnih zavodov v postopku usmerjanja, vključuje tudi otroke z izrazitimi učnimi težavami, ki se kažejo le na določenih področjih učenja (na primer pri branju in pisanju), odpira možnost za osnovnošolsko izobraževanje otrok s posebnimi potrebami na domu in vključevanje v zasebne zavode na podlagi odločbe o usmeritvi ter približuje ureditev vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami rešitvam, ki jih poznajo razvite evropske države. 1.1.9 Prilagoditve programov ter programi na narodno in jezikovno mešanih območjih Vzgoja in izobraževanje na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda ter pripadniki italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in so opredeljena kot narodno ter jezikovno mešana, sta sestavni del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, zato se dograjujeta in spreminjata v temeljnih izhodiščih hkrati in vzporedno s celotnim šolskim sistemom. Na območjih s slovenskim in italijanskim prebivalstvom, ki so opredeljena kot območja z narodno mešanim prebivalstvom, v nekateri vrtcih in šolah vzgojni in izobraževalni proces poteka v italijanskem jeziku. V predšolskih ustanovah in šolah s slovenskim učnim jezikom otroke prav tako učijo italijanščine in obratno: na območjih s slovenskim in madžarskim prebivalstvom v vrtcih in šolah zagotavljajo dvojezično izobraževanje v slovenskem in madžarskem jeziku (dvojezični vrtci in šole). Slika 4: Učenci in dijaki v Sloveniji, 2000-2009 ■ Učcnci «Dijaki 300.000 m — 25o-oo° llllllllli ,00.000 ■■■■■■■■■■ 150000 innnnr .oo.ooo ■■■■■■■■■■ : II II II II II II II II II II U "T I I I I I I I I I I Vir: SURS 1.2 Temeljne usmeritve in dosežki na področju vseživljenjskega učenja V Sloveniji je bila na vseh področjih in ravneh formalnega izobraževanja opravljena obsežna in temeljita prenova, ki se je začela prav v letu vseživljenjskega učenja, torej leta 1996: od predšolske vzgoje, osnovne šole, strokovnega in poklicnega izobraževanja ter gimnazije, glasbenega šolstva, programov izobraževanja za učence in dijake s posebnimi potrebami do višjega in vključno visokega šolstva, ki pa se pravkar končuje. Hkrati sta potekali tudi preoblikovanje in dograjevanje sistema neformalnega učenja na številnih področjih. Še posebno pomemben je razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), saj bi bili cilji uveljavljanja koncepta vseživljenjskega učenja brez IKT neizvedljivi. Zato je Slovenija pristopila k izvajanju programov, ki se izvajajo le v okviru državnega financiranja, da bi bilo mogoče tudi finančno podpreti realizacijo ciljev, ki bodo podprli uresničevanje procesa vseživljenjskega učenja, zlasti pri vzpostavitvi sistemov in struktur, ki bodo podprli strategijo vseživljenjskega učenja prek sodobnejše ponudbe izobraževanja in usposabljanja, usposabljanja učiteljev in izvajalcev usposabljanja, razvoja lokalnih oziroma regionalnih centrov, širjenja sistema zagotavljanja kakovosti in neposredne pomoči za izobraževanje odraslih z izobrazbenim primanjkljajem ter zmanjševanje stopnje osipa. Poleg tega je prednostna naloga vzpostavitev učinkovitega, regionalno uravnoteženega omrežja poklicnih in strokovnih šol, vseživljenjskih in svetovalnih centrov ter kontaktnih točk, ki se bo odzvalo na prednostne naloge nacionalnih in regijskih gospodarstev. Treba bo izboljšati odnos do vseživljenjskega učenja, enakih možnosti, ustvarjalnosti, okolja in zdravja v družini, v lokalnih skupnostih in podjetjih. Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji1 je bila sprejeta leta 2007 z namenom, da se ob upoštevanju tega načela ponudijo rešitve in ukrepi na področju izobraževanja in usposabljanja. Strategija je pomemben dokument pri uresničevanju koncepta vseživljenjskosti učenja ter zagotavljanja učenja vsakomur, vendar v različnih oblikah in z različnimi metodami, ki vsebinsko bogatijo individualne intelektualne, čustvene, duhovne, estetske in telesne sposobnosti. Temeljni ukrepi v strategiji so: izboljšati kakovost izobraževanja in usposabljanja s posodobitvijo programov, učnih načrtov in katalogov znanja z vidika elementov vseživljenjskega učenja, z razvojem izobraževalnih in učnih strategij ter s kakovostnim izobraževanjem strokovnega osebja; razviti različne oblike, načine in poti učenja ter ustrezne sisteme za priznavanje pridobljenega znanja; izboljšati dostop do izobraževanja in učenja; oblikovati ustrezno normativno okolje; spodbujati raziskave in razvoj, ki jih podpirajo nevladne institucije in socialni partnerji; oblikovati ustrezno infrastrukturo; pridobiti finančna sredstva in pripraviti operativni program za uresničitev ukrepov in promocijo strategije. Čeprav se vseživljenjsko učenje še vedno enači s področjem izobraževanja odraslih, se počasi le spreminjata pogled in zavest o učenju od zibelke do groba in je izobraževanje odraslih le del tega vseživljenjskega procesa. Res pa je, da postajamo dolgoživa družba in se prebivalstvo razmeroma hitro stara, zato področje 1 Jelenc, Z., ur., Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Pedagoški inštitut, 2007. izobraževanja in učenje odraslih postaja vedno pomembnejši del vseživljenjskega učenja, zlasti v tretjem življenjskem obdobju. Prav zato so cilji Strategije oblikovani tako, da zajamejo vso populacijo in da se prav vsak posameznik lahko najde v teh ciljih. Ti cilji se uresničujejo skozi številne druge dokumente in dejavnosti, ki opredeljujejo ves sistem izobraževanja in usposabljanja, pa tudi dela, saj upošteva tudi izobraževanje in učenje na delovnem mestu in za potrebe dela. Področje izobraževanja odraslih je že leta 2004 dobilo svojo strategijo in srednjeročni načrt izvajanja programa izobraževanja odraslih z naslovom Resolucija o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji do leta 2010, ki jo je sprejel Državni zbor Republike Slovenije. 1.3 Kratek pregled razvoja na področju vzgoje in izobraževanja od leta 2000 do 2010 Obdobje od leta 2000 do leta 2010 je bilo obdobje precejšnjih sprememb na vseh ravneh, ki so posredno ali neposredno vplivale na to področje. Do leta 2008 so potekali implementacija reforme vzgoje in izobraževanja ter sprotno dopolnjevanje in spreminjanje določenih segmentov, v katerih so bile na podlagi evalvacije zaznane potrebe po spremembi in prilagoditvi. Začetek gospodarske in finančne krize je močno zaznamoval ves slovenski prostor in delno tudi vzgojo in izobraževanja, saj je povzročila številne spremembe v socialnih in gospodarskih dejavnikih v družbi. Prav zato je bilo temeljno vodilo vlade, da se z reformo ne posega v sistem vzgoje in izobraževanja, temveč se ohrani čim bolj stabilno in kakovostno delovanje sistema ob danih možnostih ter se dopolnjuje in spreminja le v tistem delu, ki sistem izboljšuje ali pa ga prilagaja novim okoliščinam, potrebam in razmeram v družbi. Slovenski izobraževalni sistem je v letih od 2000 do 2010 doživel nekaj vidnejših sprememb, zlasti v osnovnošolskem, poklicnem in strokovnem ter visokošolskem izobraževanju. V tem času se je podaljšalo tudi pričakovano število let izobraževanja za slabi dve leti, in sicer, s 16,7 leta na 18,5 leta za leto 2008. Na ravni EU-27 pa s 16,7 na 17,3 leta. Slika 5: Pričakovano število let izobraževanja, 2000, 2008 Vir: Eurostat 1.3.1 Predšolska vzgoja V predšolski vzgoji je v desetletnem obdobju mogoče zaznati precejšnje spremembe, zlasti pri spremembi in uvajanju novega kurikuluma za vrtce ter v povečevanju vključevanja otrok v program predšolske vzgoje. To področje je bilo prepoznano kot prednostno, saj je postalo jasno, da se temelj dobrega nadaljnjega učenja in izobraževanja začne že v zelo zgodnjem obdobju, pa tudi študije so pokazale, da otroci, ki so bili vključeni v programe predšolske vzgoje, lažje in hitreje napredujejo tudi v poznejših procesih učenja in izobraževanja. Ta politika je bila prisotna v vsej dekadi, saj je še vedno največji poudarek v procesu vseživljenjskega učenja prav na predšolski vzgoji, v kateri je bil z določenimi ukrepi dosežen velik napredek pri vključevanju otrok, kajti predšolska vzgoja (od 1. do 5. leta) je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja. Novi kurikul za vrtce je bil sprejet leta 1999 in leta 2000 se je začel uvajati v vrtce. Poleg tega sta se začeli ocenjevanje in zagotavljanje kakovosti, zmanjšale so se razlike v cenah programov v različnih krajih po Sloveniji, izboljšalo pa se je tudi razmerje med številom otrok in zaposlenih, ki v vrtcu skrbijo za njihovo vzgojo in jih varujejo. Oblikovan je sistem sistematičnega uvajanja, spremljanja in evalvacije na novo uvedenih programov. Ministrstvo za šolstvo in šport je vzpostavilo oblike učinkovitega sodelovanja s Skupnostjo občin, Zvezo občin in Skupnostjo vrtcev. V okviru navedenega sodelovanja se razrešujejo tudi vprašanja zagotavljanja stabilnega financiranja vrtcev in kakovosti dela. Leta 2003 je bil sprejet Pravilnik o metodologiji za določitev cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo. Nastal je v posebni delovni skupini, ki so jo sestavljali predstavniki Združenja občin Slovenije, Skupnosti občin Slovenije in Skupnosti vrtcev Slovenije. Pravilnik se je začel uporabljati 1. januarja 2004, njegov učinek, torej medsebojna primerljivost cen istovrstnih programov, pa je bil v celoti viden po 1. januarju 2006. Dopolnjen in nekoliko spremenjen je bil leta 2005. Od 1. septembra 2008 je država zagotovila sredstva za sofinanciranje plačil staršev, ki imajo v vrtec hkrati vključenega več kot enega otroka iz iste družine. Starši v tem primeru plačajo vrtec samo za najstarejšega otroka, za preostale otroke pa bodo plačila oproščeni. S tem ukrepom je bilo doseženo, da se je število otrok, vključenih v vrtce, v šolskem letu 2010/11 povečalo in jih je že skoraj 76.000, to je 75,3 % vseh otrok ustrezne starosti. V primerjavi s prejšnjim šolskim letom se je število otrok povečalo predvsem v starostni skupini do treh let, torej otrok v prvem starostnem obdobju, in sicer za 8,5 % in znaša 54,6 %; število otrok v drugem starostnem obdobju, to je v starosti od treh let do vstopa v šolo, pa se je povečalo za 6,1 % in znaša 89,1 %. Več kot 90 % vseh štiri- in petletnikov je vključenih v predšolsko vzgojo in izobraževanje, pri čemer je nekaj več kot 17.000 štiriletnikov ali 91,9 % vseh otrok te starosti in 16.800 petletnikov, to je 91 % vseh otrok te starosti. V šolskem letu 2000/01 je bilo v vrtec vključenih 63.328 otrok, kar je pomenilo 56,5 % vse populacije. Maja 2010 je začel veljati noveliran Zakon o vrtcih. Temeljni cilj zakona je zavarovati in zagotoviti stalno kakovost predšolske vzgoje v javnih ustanovah ter povečati dostop do predšolskega izobraževanja, zlasti na območjih, kjer se srečujejo s povečanim priseljevanjem in demografskimi spremembami. 1.3.2 Osnovno šolstvo Obvezno izobraževanje se je podaljšalo z osem na devet let. Sprememba se je vpeljevala postopoma. Devetletno šolanje se je začelo uvajati s šolskim letom 1999/2000 in v šolskem letu 2003/04 se je vpeljalo v vse osnovne šole. Osemletno izobraževanje se je v celoti izteklo v šolskem letu 2007/2008 in od šolskega leta 2008/2009 je osnovnošolsko izobraževanje potekalo samo še po programu devetletne osnovne šole. V osnovnem šolstvu je torej zadnje desetletno obdobje minilo v uvajanju prenovljenega in za eno leto podaljšanega izobraževalnega programa. Poleg tega pa so se na podlagi spremljanja in evalvacije izobraževalnega procesa sproti izvajale tudi nekatere izboljšave in dopolnitve. Osnovnošolski program je bil skrbno pripravljen, v celoti spremenjen in prenovljen. Uvajanje prenovljenega programa je potekalo postopoma, po vnaprej določenem načrtu ter s sprotnim spremljanjem in evalvacijo. Ohranjena je javna osnovna šola brez radikalne zunanje diferenciacije in vzpostavljeni so mehanizmi za ugotavljanje njene kakovosti in mednarodne primerljivosti ter doseganje standardov, ki vsem otrokom omogočajo enake možnosti temeljnega izobraževanja. Devetletna enovita osnovna šola, ki se deli na tri triletna obdobja, ni več uniformirana. Omogoča možnosti izbire pri pouku in tako vsakemu otroku večjo uveljavitev njegovih želja, interesov in sposobnosti. Večji poudarek je namenjen sodelovanju s starši. Otroci se vključujejo v osnovno šolo s šestimi leti. Slovenija ohranja dostopnost osnovne šole čim bliže otrokovemu domu (razvita mreža šol) in pri tem nadaljuje uspešno prakso organizacije, ki ob matični šoli omogoča delovanje podružnic, s tem pa posredno tudi bolj enakomerno poseljenost in razvitost ozemlja. Spremembe v osnovnem šolstvu zagotavljajo kakovosten proces vzgoje in izobraževanja šoloobveznih otrok, saj so zagotovljeni: strokovno sprejemanje predmetnika in učnih načrtov devetletne osnovne šole; postopnost uvajanja, spremljanje in evalvacija kurikula devetletne osnovne šole; večja kakovost in mednarodna primerljivost; enakost možnosti in dostopnost osnovnega šolstva; uveljavljanje Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami; šolstvo narodnosti; vključevanje učencev Romov v sistem vzgoje in izobraževanja; skrb za zdravje in preprečevanje nasilja; ustrezna raven pogojev za izvajanje osnovnošolskega izobraževanja; uveljavljanje in izboljšanje standarda učencev v osnovnem šolstvu; glasbeno šolstvo; mednarodna primerljivost in kakovost znanja. Vse osnovne šole imajo računalniško podporo in dostop do interneta ter strokovno podporo in usposabljanje učiteljev za uporabo IKT. Sestavni del uvedbe devetletne osnovne šole je tudi dolgoročno ugotavljanje sprememb, ki pod vplivom prenovljenega programa nastajajo v vzgojno-izobraževalnem sistemu in procesu. Obvezna osnovna šola je za otroke, mladino in odrasle brezplačna, vendar pa morajo učenci plačevati šolske potrebščine, delovne zvezke in prispevek za uporabo učbenikov. Leta 2010 je bil sprejet Zakon o šolski prehrani, ki omogoča sofinanciranje šolske prehrane tudi učencem v osnovni šoli. Poleg tega pa sprejetje tega zakona umešča v vzgojno-izobraževalni proces tudi zdrav način prehranjevanja. V šolskem letu 2008/09 so osnovne šole začele postopno uvajati drugi tuji jezik kot obvezni predmet. V osnovnošolskem izobraževanju je zaznati, da število otrok močno upada, predvsem zaradi manjšega števila rojenih otrok, kajti v šolskem letu 1999/2000 je bilo vpisanih 185.034 učencev, v šolskem letu 2009/10 pa le še 163.141. Prvo nekoliko večje število vpisanih v osnovnošolsko izobraževanje bo šele po letu 2011, ko se bodo vpisovale v osnovno šolo generacije, ki so bile nekoliko številčnejše. Tako postopno povečevanje je pričakovati tudi v prihodnjih letih. V Sloveniji delujejo tri zasebne osnovne šole, in sicer Waldorfska osnovna šola od leta 1992/93, Osnovna šola Alojzija Šuštarja Ljubljana od leta 2008/09 ter Montessori inštitut, ki je začel pouk osnovne šole v šolskem letu 2010/11. 1.3.3 Srednje šolstvo Na podlagi sistemskih zakonov, sprejetih leta 1996, je bila tudi v srednjem šolstvu izvedena kurikularna prenova, vendar se je to področje v zadnjem desetletju ponovno prenovilo, zlasti poklicno izobraževanje in gimnazija. V gimnazijskih programih je bila posebna pozornost namenjena umetnosti ter glasbeni in likovni vzgoji, pri katerih sta se število ur predmetov in zasnovanost spremenila. Tako sta dobila glasba in likovno snovanje samostojno mesto v predmetniku. Z uvedbo mature se je povečala možnost za poglabljanje znanja filozofije, psihologije in sociologije, v katerih so vključeni tudi elementi moralne, domovinske vzgoje. V strokovnem in tehniškem izobraževanju pa je bila leta 2001 uvedena poklicna matura, s katero se je uvedlo eksterno preverjanje znanja tudi na tem področju ter tako omogočilo nadaljevanje izobraževanja na višje- in visokošolsko strokovno izobraževanje brez dodatnih pogojev, z opravljanjem posameznih izpitov splošne mature pa tudi na nekatere univerzitetne študije. Hkrati omogoča tudi pridobitev ustreznega poklicnega naziva in s tem možnost zaposlitve na poklicnem področju. Leta 2008 se je to področje uredilo še s pravilnikom o poklicni maturi, v katerem so natančneje opredeljena pravila izvedbe poklicne mature. Republiška maturitetna komisija redno spremlja delo maturitetnih komisij in dosežkov učencev na maturi ter tudi na poklicni maturi. O tem enkrat na leto pripravi obsežno poročilo in ga predloži v obravnavo pristojnemu strokovnemu svetu. Letna poročila so javno objavljena in dostopna na internetu. Na področju strokovnega in poklicnega šolstva je bila opravljena temeljita reforma, zlasti na področju priprave poklicnih standardov, priprave modularno strukturiranih in kompetenčno zasnovanih programov srednjega izobraževanja, v izobraževanju in usposabljanju učiteljev za nove vloge, v informiranju, zmanjševanju izobrazbenega primanjkljaja in uvedbi orodja za transparentnost ter uveljavitev sprejetih načel za ugotavljanje in vrednotenje neformalno ter priložnostno pridobljenega znanja. Leta 2001 so bila z novo zakonodajo sprejeta nova Izhodišča za pripravo izobraževalnih programov na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja, kot odgovor na spremembe na gospodarskem, tehnološkem in socialnem področju. Prenovo sta usmerjala koncepta vseživljenjskega učenja in kompetenčnega kurikularnega načrtovanja. Sistem je zaradi majhnosti Slovenije naravnan tako, da omogoči vsakomur, da čim bolj razvije svoje močne plati. Eden izmed najpomembnejših ciljev prenove je bil zagotoviti primerljivost izobraževalnih programov in standardov. Izhaja iz poklicnih in ključnih kompetenc, ki so nujne, da posameznik uspešno ter odgovorno, učinkovito in etično deluje v večplastnih, nepredvidljivih in spremenljivih okoliščinah v poklicu, zasebnem in javnem življenju. Zato so novi programi široko zasnovani, modularno zgrajeni, z 20 odstotki odprtega kurikula, ki ga določi šola v sodelovanju z delodajalci. Poudarjeno je povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja ter poklicnih in ključnih kompetenc, ki vodijo do celostne usposobljenosti za poklic, do sodelovanja v družbi in do nadaljnjega izobraževanja. Za tak koncept poklicnega in strokovnega izobraževanja je bilo treba močno povečati avtonomijo šol, tako pri načrtovanju izvedbenega kurikula šole kot tudi pri načrtovanju in izvedbi pouka. Koncept integriranih ključnih kompetenc je bil uveden v šolsko prakso v letih od 2005 do 2008. Vpis v srednješolske programe je v zadnjih letih zaradi demografskih sprememb oziroma zmanjševanja generacij začel upadati. V šolskem letu 2000/2001 je bilo v te programe skupno vpisanih 104.840 dijakov in vajencev, na začetku šolskega leta 2010/11 pa le še 82.267 dijakov. Toda delež učencev, ki takoj po osnovni šoli nadaljuje izobraževanje v srednješolskih programih, je višji od 98 odstotkov. Vse večje je tudi povpraševanje po daljših oblikah izobraževanja, kar prispeva k temu, da Slovenija po vključenosti v izobraževanje že dosega cilje EU na področju izobraževanja. Delež vpisanih v prve letnike gimnazijskih programov na ravni države je v šolskem letu 2003/04 dosegel 37,3 odstotka, za šolsko leto 2010/11 pa je ta delež že 41 odstotkov. Število srednjih šol se je v tem desetletnem obdobju zmanjšalo, tako kot se zmanjšuje število dijakov. Prav tako se spreminjata njihova organizacija in vsebina. Manjše šole se združujejo v centre, s spremembami v gospodarstvu pa se spreminja tudi programska ponudba šol. Vsekakor pa se prisluhne potrebam regije in socialnih partnerjev, če so izkazali utemeljeno potrebo po novem programu. V šolskem letu 2003/2004 je začel veljati nov Pravilnik o subvencioniranju mesečnih vozovnic za dijake, vajence in študente višjih šol. Vsem upravičencem pripada subvencija v višini od 7 do 70 odstotkov cene mesečne vozovnice, glede na merila, ki jih določa omenjeni pravilnik. Leta 2008 je začel veljati Zakon o subvencioniranju dijaške prehrane (Uradni list RS, št. 45/08), ki je vsem dijakom omogočil brezplačno prehrano. Tako je bil socialni pritisk na družinske proračune nekoliko razbremenjen. Zakon je bil spremenjen leta 2010 tako, da so dijaki in učenci deležni sofinanciranja šolske prehrane, pri čemer so socialno šibki povsem oproščeni plačila obroka, drugi pa ga plačajo v deležu, ki je odvisen od njihovega socialnega statusa. Ministrstvo za šolstvo in šport v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje podpira pripravo prehranske politike v RS (koordinator je Ministrstvo za zdravje), ki vključuje tudi zdravo prehranjevanje na področju prehrane srednješolske populacije. Sodeluje pri promociji povečanega uživanja zelenjave in sadja za mladostnike. Politika vključuje tudi vsaj pol ure gibanja na dan. Tako se uvaja sistemska skrb za zdravo prehrano srednješolcev. 1.3.4 Izobraževanje odraslih Izobraževanje odraslih je po letu 1991, ko je bil ustanovljen Andragoški center Slovenije kot raziskovalna, svetovalna in razvojna ustanova za izobraževanje odraslih, in po letu 1996, ko je bil sprejet temeljni Zakon o izobraževanju odraslih, doživelo razcvet in velik strokovni razvoj. Tako je v času tranzicije in vključevanja v EU že imelo solidne in precej čvrste strokovne temelje tako v programski zasnovi kot mreži izobraževalnih ustanov za izobraževanje odraslih ter tudi v drugi infrastrukturi, ki je izvajanje izobraževanja odraslih razvijala in podpirala. Leta 2004 je bila sprejeta Resolucija o Nacionalnem programu za izobraževanje odraslih v RS do leta 2010. S to resolucijo se celovito in sistematično ureja področje izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji. Uresničuje se z letnimi programi izobraževanja odraslih, v katerih so predvidene pristojnosti različnih resorjev. Dolgoročni cilji so bili izboljšati splošno izobraženost odraslih, dvigniti izobrazbeno raven, pri čemer je najmanj 12 let uspešno dokončanega šolanja temeljni izobrazbeni standard, povečati zaposlitvene zmožnosti in povečati možnosti za učenje ter vključenost v izobraževanje. Poročilo o realizaciji tega nacionalnega programa je bilo treba vsaki dve leti posredovati v razpravo in potrditev v Državni zbor RS. Leta 2006 je bila sprejeta pomembna sprememba Zakona o izobraževanju odraslih, saj se je spremenil status izobraževalcev odraslih in se je izenačil s statusom rednih študentov in dijakov, če odrasli niso imeli drugega statusa (zaposlen, upokojenec ali pa vključen v katero obliko izobraževanja za brezposelne osebe) in so bili mlajši od 27 let. V tem času so se začeli izvajati tudi razvojni projekti, ki jih je sofinanciral Evropski socialni sklad (ESS). Močno so pospešili razvoj na tem področju, zlasti programov in infrastrukture, ter zagotovili kakovost izvajanja izobraževalnih programov in svetovanja na tem področju. V šestih letih je bilo od sprejetja Resolucije o Nacionalnem programu za izobraževanje odraslih v RS do leta 2010 za uveljavitev dolgoročnih ciljev namenjenih skupaj 295.095.305,00 evrov, od tega je Ministrstvo za šolstvo in šport prispevalo 92.216.696,00 evrov ali 31,2 %. Dejanska poraba teh sredstev je bila nekoliko manjša (v povprečju okoli 75 %), kljub temu pa se je v tem času stanje na področju izobraževanja odraslih izboljšalo, saj je bil zagotovljen precej stabilen način financiranja. Preglednica 6: Predvidena javna sredstva za področje izobraževanja odraslih od leta 2005 do 2010 (v €) Leto MŠŠ MDDSZ SKUPAJ 2005 12.343.148 27.771.656 40.114.805 2006 16.016.433 34.257.228 50.273.661 2007 14.326.032 38.900.858 53.226.900 2008 13.931.589 22.060.925 35.992.514 2009 17.008.788 41.893.661 58.902.439 2010 18.590.706 37.994.279 56.584.985 SKUPAJ 92.216.696 202.878.608 295.095.304 Vir: Letni program za izobraževanje odraslih za posamezna leta Leta 2008 še ni v popolnosti začelo delovati uresničevanje novega Operativnega načrta za razvoj človeških virov za obdobje 2007-2013, saj je bilo v začetku leta treba izpeljati vse javne razpise za razvojne projekte, ki so se sofinancirali iz sredstev ESS. Zato je bilo v tem letu temu področju namenjeno manj denarja. Treba pa je poudariti, da se kljub gospodarski in finančni krizi, ki je bila najbolj izrazita v letih 2009 in 2010, sredstva za uresničevanje dolgoročnih ciljev na področju izobraževanja odraslih niso zmanjševala, temveč so se celo povečevala, kar je jasno pokazalo, da je izobraževanje orodje za izhod iz krize in ne njena žrtev. Preglednica 7: Predvidena sredstva po dolgoročnih ciljih 2005-2010 (v €) Dolgoročni cilji 2005 2006 2007 2008 2009 2010 SKUPAJ I. Splošno izobraževanje 8.653.697 11.887.613 9.602.713 5.881.301 7.492.141 13.201.210 56.718.675 II. Dvig izobrazbene ravni 16.284.610 21.531.166 21.009.680 10.308.411 9.967.976 9.605.575 88.707.418 III. Izobraževanje za potrebe dela 9.899.078 10.591.046 17.502.207 13.540.351 33.470.478 27.043.179 112.046.339 IV. Infrastruktura 5.277.420 6.263.836 5.112.300 6.262.451 7.971.844 6.735.021 37.622.872 SKUPAJ 40.114.805 50.273.661 53.226.900 35.992.514 58.902.439 56.584.985 295.095.304 Pri uresničevanju dolgoročnih ciljev je bilo največ sredstev namenjeno izobraževanju za delo in izboljšanju zaposlitvenih možnosti odraslih, in sicer 112.046.339 evrov ali 38 % vseh sredstev. Za dvig izobrazbene ravni je bila namenjena slaba tretjina vseh sredstev (30,1 %), za splošno izobraževanje odraslih, ki se mu najpogosteje odpovedo in ga ne financirajo iz lastnih sredstev, je bila namenjena slaba petina sredstev (19,2 %), za povečevanje možnosti učenja oziroma izboljšanje infrastrukture pa je bilo namenjeno najmanj sredstev (12,7 %), čeprav vlaganje v javno infrastrukturo v znesku 37.622.872 v obdobju šestih let le ni tako majhno in predstavlja precejšen napredek, kajti pred tem se ni tako načrtno vlagalo v razvoj infrastrukture. 1.3.5 Terciarno izobraževanje Terciarno izobraževanje je razdeljeno na tradicionalno visokošolsko izobraževanje (ISCED 5A-6) in na višje strokovno izobraževanje (ISCED 5B). S sprejetjem nove zakonodaje je Slovenija uzakonila mogočo povezavo med visokošolskim izobraževanjem ter poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem. Višje strokovno šolstvo Višješolsko izobraževanje se je v letih od 2000 do 2010 dokončno uveljavilo in postalo pomemben del izobraževanja. V študijskem letu 2000/01 je bilo vpisanih v višješolsko izobraževanje 4760 študentov, kar je predstavljalo 5,4 odstotka vseh vpisanih študentov v terciarno izobraževanje (1. in 2. bolonjska stopnja). V študijskem letu 2009/10 pa je bilo vpisanih že 16.594 študentov (od tega 9097 izrednih študentov), kar predstavlja 15,4 odstotka vseh študentov v terciarnem izobraževanju. Diplomante teh šol je dobro sprejelo tudi gospodarstvo. V študijskem letu 2000/01 je bilo 20 višjih strokovnih šol, v študijskem letu 2009/10 pa šestdeset višjih strokovnih šol, od tega polovica javnih, dve zasebni višji šoli, ki ju subvencionira država, preostalih 28 pa je zasebnih ali neodvisnih. Skladno z interesi gospodarstva se je razširila tudi ponudba višješolskih študijskih programov. S širitvijo mreže višjih strokovnih šol se uresničuje strategija enakomernega regionalnega razvoja države, ki prepoznava regije kot inovativne, samostojne enote, ki temeljijo na znanju in v katerih se na področju višješolskega izobraževanja kažeta strategija in logika nacionalnih prioritet. Visoko šolstvo Visokošolsko izobraževanje je v zadnjem desetletju (2000-2010) doživelo eno največjih reform, saj je potekal proces uvajanja dogovorjenega in sprejetega tristopenjskega načina študija, skladno z bolonjsko deklaracijo. Po letu 2004 se s spremembo Zakona o visokem šolstvu, ki upošteva bolonjsko deklaracijo, postopno vpeljujejo nove študijske strukture s tremi stopnjami, izvajanje tako imenovanih skupnih študijskih programov, organiziranje različnih programov za izpopolnjevanje kot oblike vseživljenjskega izobraževanja, prenova sistema za zagotavljanje kakovosti (z novo vlogo in sestavo Sveta RS za visoko šolstvo kot akreditacijskega telesa ter z ustanovitvijo javne agencije za evalvacijo visokega šolstva), obvezna uporaba ECTS za vse študijske programe, brezplačna izdaja Priloge k diplomi v slovenskem in enem izmed uradnih jezikov EU itn. Zakonodaja se je ves čas posodabljala in sproti prilagajala novim potrebam in zahtevam, predvsem pa je omogočila uvedbo tristopenjske strukture ter je visokošolskim ustanovam dovoljevala postopno uvajanje in izvajanje novih študijskih programov. Vse ustanove so morale dokončati reformo v akademskem letu 2009/10. V tem času je bilo treba poleg študijskih programov spremeniti tudi statute teh ustanov in na novo oblikovati upravne odbore, Svet za visoko šolstvo pa je decembra 2004 že akreditiral 35 novih študijskih programov, pripravljenih skladno z novo strukturo študija. V študijskem letu 2010/11 se je proces uvajanja bolonjskih načel v način študija zaključil, saj so vse visokošolske ustanove uvedle tristopenjsko strukturo visokošolskega izobraževanja: diploma, magisterij in doktorat. Dodiplomski študijski programi so lahko akademsko ali strokovno usmerjeni in akreditirani za 180 ali 240 kreditnih točk (ECTS). Značilna kumulativna dolžina študija za magisterij po predhodno zaključeni diplomi je 300 kreditnih točk. Daljši študijski programi obstajajo v študiju medicine, veterine in zobozdravstvu (6 let) ter v farmaciji, arhitekturi in izobraževanju učiteljev na področju matematike in teologije (5 let). Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je januarja 2010 začelo pripravljati novo razvojno strategijo ter sprožilo javno razpravo o nadaljnjem razvoju slovenskega visokega šolstva. V študijskem letu 1999/2000 je bilo 46 fakultet in visokih strokovnih šol, na katerih se je izobraževalo 77.609 dodiplomskih študentov. Leta 2009/10 so bile tri javne univerze, ki vključujejo 53 javnih fakultet, dve zasebni univerzi s sedmimi članicami in 26 samostojnih visokošolskih zavodov, od katerih jih je 12 prejemalo državne subvencije. Na njih se je izobraževalo 98.279 študentov. Od leta 2000 do 2010 se je delež populacije v starosti od 30 do 34 let, ki ima doseženo terciarno raven izobrazbe, povečal za 16,3 odstotne točke in znaša 34,8 %, kar pomeni, da ima dobra tretjina prebivalstva te starosti doseženo terciarno izobrazbo. Leta 2010 pa je na ravni EU-27 ta delež znašal 33,6 %. Najvišji delež populacije te starosti, ki ima doseženo terciarno izobrazbo, je na Irskem (49,9 %), najnižji pa v Romuniji (18,1 %). 1.3.6 Glasbeno šolstvo Z novim Zakonom o glasbenih šolah (2000) so prenovili tudi osnovno glasbeno ter plesno vzgojo in izobraževanje v javnih ter zasebnih glasbenih šolah. V teh šolah se lahko izobražujejo predšolski otroci, učenci osnovnih šol, dijaki, vajenci, študentje in odrasli. Glasbena ter plesna vzgoja in izobraževanje najpogosteje potekata hkrati z osnovnošolskim obveznim izobraževanjem. Po končani osnovni šoli in hkratnem glasbenem izobraževanju lahko učenci nadaljujejo po enakem modelu tudi v srednji šoli ali pa se vpišejo v umetniško gimnazijo. Izvedbeni predmetniki so primerljivi z evropskimi programi. Obstaja tudi možnost vključevanja v glasbeno in plesno pripravnico. Poseben pomen je na igranju učencev v šolskem godalnem ali pihalnem orkestru (obstoj enega izmed teh dveh orkestrov je namreč obvezen za javno glasbeno šolo). Omogoča tudi dodatni pouk za delo z zelo nadarjenimi učenci. Na novo se uvajajo ljudska glasbila (citre, diatonična harmonika in tamburice). Omogočeno je tudi vključevanje v program predšolske glasbene vzgoje, ki je sicer obvezen za javno glasbeno šolo. V Sloveniji deluje enajst zasebnih glasbenih šol. Med njimi je devet glasbenih šol, ki izvajajo javno veljavne vzgojno-izobraževalne programe, in sicer predšolsko glasbeno vzgojo, glasbeno pripravnico in plesno pripravnico, ki jih je Strokovni svet RS za splošno izobraževanje sprejel leta 2002, ter programa glasba in ples, ki ju je Strokovni svet RS za splošno izobraževanje sprejel leta 2003. Dve zasebni glasbeni šoli izvajata javno veljavni program zasebnih glasbenih šol po posebnih pedagoških načelih. Preglednica 8: Šole, oddelki, učenci in strokovni delavci v glasbenih šolah, 2000/01-2008/09 Šole Oddelki Učenci Strokovni delavci skupaj ženske skupaj ženske Glasbene šole1 2000/01 63 - 16740 10437 1685 932 2004/05 74 - 19546 12389 1919 1104 2005/06 75 - 19963 12521 1946 1121 2006/07 78 - 20370 13015 1927 1126 2007/08 80 - 20416 13042 1949 1148 2008/09 83 - 20893 13493 1997 1187 Vir: SURS 1 Podatki se nanašajo na glasbo in ples Število učencev v glasbenih šolah se je leta 2008/09 v primerjavi z letom 2000/01 povečalo za 4153 ali za četrtino (24,8 %). Posledično se je povečalo tudi število šol, in sicer za 20. Pričakovano se povečuje tudi število strokovnih delavcev, pri čemer je nekoliko več moških kot v drugih izobraževalnih ustanovah. Med učenci pa je nekoliko več žensk. Preglednica 9: Učenci, vključeni v osnovno glasbeno in plesno izobraževanje, po programih, Slovenija, začetek šolskega leta 2009/10 Skupaj Predšolska glasbena vzgoja Glasbena pripravnica Plesna pripravnica Glasba Ples Glasbene šole - skupaj 25.000 711 1981 944 20.298 1066 Javne glasbene šole 23.545 602 1740 888 19.249 1066 Zasebne glasbene šole 1455 109 241 56 1049 - Vir: Ministrstvo za šolstvo in šport V šolskem letu 2009/10 je bilo v programe glasbenih šol vključenih skupaj 25.000 učencev, pri čemer je bila velika večina vpisana v javne glasbene šole. V programe plesa je vključenih 1066 učencev, in to v javne glasbene ter plesne šole. To v primerjavi z letom 2000/01 pomeni za polovico (49,3 odstotka) večje število učencev oziroma za 8260. Preglednica 10: Učitelji, vodstveni in drugi strokovni delavci v glasbenih šolah, Slovenija, konec šolskega leta 2008/09 Skupaj Moški Ženske Skupaj 1997 810 1187 Vodstveni delavci 87 35 52 Učitelji 1836 758 1078 Korepetitorji 74 17 57 Vir: SURS V šolskem letu 2008/09 je bilo v glasbenih šolah zaposlenih 1836 učiteljev in 74 korepetitorjev, ki so poučevali 25.000 učencev. En učitelj je torej poučeval povprečno 13 učencev, kar je nekoliko več kot v osnovnošolskem izobraževanju. In tudi za to področje je značilno, da večinoma poučujejo ženske. 1.3.7 Posebne potrebe Z zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000) je določen postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v ustrezen vzgojno-izobraževalni program. Novost, ki jo je prinesla nova zakonodaja, je integracija otrok s posebnimi potrebami v redne programe izobraževanja. Zakon pomeni dopolnitev zakonov, ki v okviru svojih določil opredeljujejo vzgojo in izobraževanje otrok ter mladostnikov s posebnimi potrebami za celotno vertikalo, od vrtcev, osnovnega in splošnega srednjega izobraževanja do poklicnega in strokovnega izobraževanja (ki vključuje tudi višje strokovno izobraževanje), na novo pa prinaša možnost zagotovitve ustreznih pripomočkov in opreme študentom s posebnimi potrebami. Leta 2001 se je začelo s prilagoditvami programov izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami, da bi lahko dosegali primerljive standarde znanja. Programi so poslej bolj individualizirani, prilagojeni otrokovim učnim sposobnostim. Novost je tudi, da se kot ena izmed skupin otrok, ki potrebujejo usmerjanje v skladu z zakonom, vključujejo tudi otroci z izrazitimi učnimi težavami, ki se kažejo le na nekaterih področjih učenja (na primer pri branju in pisanju); ta skupina otrok je v zakonu opredeljena kot otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Leta 2010 so se začele aktivnosti za spremembe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Temeljne spremembe, ki jih načrtuje nova zakonodaja, so spremembe v delovanju komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in oblikovanje strokovnih centrov v povezano mrežo. Ta naj bi zagotavljala bolj uravnoteženo pomoč otrokom s posebnimi potrebami, staršem in učiteljem po vsej državi. Za Slovenijo je to visoko prednostno področje za sodelovanje. Zakoni, sprejeti v tem obdobju V tem obdobju je bilo sprejeto precej zakonov, pri čemer so bili nekateri deležni večkratnih sprememb in dopolnitev. Upoštevane so spremembe in dopolnitve, ki so bile zapisane kot prečiščena besedila zakonov. - Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (2001), - Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (2003 in 2007), - Zakon o visokem šolstvu (2004 in 2006), - Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (2004), - Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (2004), - Zakon o šolski inšpekciji (2005), - Zakon o osnovni šoli (2005 in 2006), - Zakon o glasbenih šolah (2006), - Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (2006), Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2007), - Zakon o maturi (2007), - Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2003, 2005 in 2007), - Zakon o gimnazijah (2007), - Zakon o šolski prehrani (2010). Sklep V slovenskem sistemu vzgoje in izobraževanja je bilo v preteklem desetletnem obdobju izvedeno uvajanje temeljite prenove, ki je zaznamovala desetletno obdobje pred tem. To uvajanje je bilo sprotno in skrbno spremljano, evalvirano ter dopolnjevano in izboljšano. V tem obdobju (2009) je bila imenovana Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, z nalogo, da pripravi strokovne podlage za sistematično in strokovno utemeljeno preoblikovanje ter dograjevanje sistema vzgoje in izobraževanja. V predšolski vzgoji je v desetletnem obdobju mogoče zaznati precejšnje spremembe, zlasti pri uvajanju novega kurikula za vrtce ter v politiki povečevanja vključevanja otrok v program predšolske vzgoje, kajti to področje je bilo prepoznano kot prednostno. Sprejeto je bilo dejstvo, da se temelj dobrega nadaljnjega učenja in izobraževanja začne že v zelo zgodnjem obdobju otrokovega razvoja, pa tudi študije so pokazale, da otroci, ki so bili vključeni v programe predšolske vzgoje, lažje in hitreje napredujejo tudi v poznejših procesih učenja in izobraževanja. Z ukrepom zagotavljanja brezplačne oskrbe za vsakega drugega ali več otrok iz iste družine, ki so hkrati vključeni v vrtec, se je povečalo število otrok v vrtcih in jih je že vključenih 75,3 odstotka vseh, ki so stari do 6 let oziroma do vpisa v osnovnošolsko izobraževanje. Osnovnošolsko izobraževanje je kljub zmanjšanju generacij otrok te starosti v desetletnem obdobju doživelo postopno podaljšanje izobraževanje za eno leto, in sicer z osemletnega izobraževanja v devetletno ter sprotno posodabljanje in izboljševanje procesa izobraževanja in izobraževalnega programa. V tem obdobju se je začelo uvajati drugi tuji jezik kot obvezni predmet v osnovni šoli, pri čemer je v nižjih, začetnih razredih še ostal kot izbirni predmet. Pri pripravi novih učnih načrtov za osnovnošolsko izobraževanje je bil velik poudarek na zmanjšanju učne snovi v smislu obsega in globine ter v korist utrjevanja temeljnih znanj, kajti zaznati je bilo, da obseg snovi vpliva na kakovost in trajnost znanja, kar se je pokazalo tudi pri mednarodni raziskavi (PISA). V osnovnem in srednješolskem izobraževanju se je financiranje šolske prehrane spremenilo tako, da so na obeh ravneh izobraževanja dijaki in učenci deležni sofinanciranja šolske prehrane, pri čemer so socialno šibki povsem oproščeni plačila obroka. Srednješolsko izobraževanje je bilo zaznamovano z zmanjšanjem vpisa v te programe zaradi zmanjšanja generacije ter z uvajanjem prenovljenih izobraževalnih programov za strokovno in poklicno izobraževanje, ki je sledilo konceptom vseživljenjskega učenja in kompetenčno kurikularnemu načrtovanju. Sistem je zaradi majhnosti Slovenije naravnan tako, da omogoči vsakomur, da čim bolj razvije svoje močne plati. Uvedena je bila tudi poklicna matura in s tem odprta pot za nadaljevanje izobraževanja na terciarni ravni izobraževanja. Izobraževanje odraslih je s pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada in s pomočjo dolgoročnega programa izvajanja izobraževanja odraslih, ki je bil sprejet leta 2004 z naslovom Resolucija o nacionalnem programu izobraževanja odraslih do leta 2010, doživelo precejšen razvoj in napredek. V tem času je bila sprejeta tudi sprememba področnega zakona, ki izenačuje status udeležencem izobraževanja odraslih s statusom rednih dijakov oziroma študentov. Področje terciarnega izobraževanja, ki je razdeljeno na višješolsko in visokošolsko izobraževanje, je z novo zakonodajo odprlo možnost povezave med visokošolskim izobraževanjem ter poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem. Višješolsko izobraževanje je v tem obdobju doživelo precejšen napredek in razcvet, saj se je število višjih šol in tudi študentov izjemno povečalo, pa tudi gospodarstvo je dobro sprejelo diplomante tega študija. Visokošolsko izobraževanje je bilo v tem obdobju najbolj spremenjeno in reformirano, saj je potekal proces uvajanja dogovorjenega in sprejetega tristopenjskega načina študija, skladno z bolonjsko deklaracijo. Po letu 2004 se namreč s spremembo Zakona o visokem šolstvu, ki upošteva bolonjsko deklaracijo, postopno vpeljujejo nove študijske strukture s tremi stopnjami, izvajanje tako imenovanih skupnih študijskih programov, organiziranje različnih programov za izpopolnjevanje kot oblike vseživljenjskega izobraževanja, prenova sistema za zagotavljanje kakovosti in obvezna uporaba sistema kreditnih točk (ECTS) za vse študijske programe. Leta 2000 je bil za glasbeno šolstvo sprejet nov zakon, s katerim sta bila prenovljena tudi osnovna glasbena in plesna vzgoja in izobraževanje v javnih in zasebnih šolah. Glasbena ter plesna vzgoja in izobraževanje najpogosteje potekata hkrati z osnovnošolskim obveznim izobraževanjem. Izvedbeni predmetniki so primerljivi z evropskimi programi. Glasbene in plesne šole vključujejo 25.000 učencev, ki jih poučuje 1836 učiteljev in 74 korepetitorjev, kar pomeni, da en učitelj poučuje v povprečju 13 učencev. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000) je določal postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v ustrezen vzgojno-izobraževalni program. Novost, ki jo je prinesla nova zakonodaja, je integracija otrok s posebnimi potrebami v redne programe izobraževanja. Zakon pomeni dopolnitev zakonov, ki v okviru svojih določil opredeljujejo vzgojo in izobraževanje otrok ter mladostnikov s posebnimi potrebami za celotno vertikalo, od vrtcev, osnovnega in splošnega srednjega izobraževanja, do poklicnega in strokovnega izobraževanja (ki vključuje tudi višje strokovno izobraževanje), na novo pa prinaša možnost zagotovitve ustreznih pripomočkov in opreme študentom s posebnimi potrebami. Na temelju tega zakona se je leta 2001 začelo s prilagoditvami programov izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami, da bi lahko dosegali primerljive standarde znanja. 2 SPREMLJANJE URESNIČEVANJA CILJEV IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA 2010 Evropska komisija je pozvala Svet EU, naj sprejme evropske kazalnike za izobraževanje in usposabljanje na osrednjih področjih za doseganje strateških ciljev, ki jih je marca 2000 postavil Lizbonski evropski svet, in sicer naj Evropa do leta 2010 postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na družbi znanja. Evropski svet je v Barceloni leta 2002 poudaril pomen izobraževanja in usposabljanja v okviru uresničevanja Lizbonske deklaracije tako, da je postavil nov cilj, in sicer, narediti evropsko izobraževanje in usposabljanje do leta 2010 tako kakovostno, da se bodo drugi zgledovali po njem. Evropski svet je v Stockholmu leta 2001 sprejel dolgoročne strateške cilje za obdobje desetih let, ki so se osredotočili na večjo kakovost, boljši dostop in odprtost sistema izobraževanja in usposabljanja v širše okolje. Leto pozneje jih je v Barceloni v podrobnem delovnem programu pod naslovom Education & Training 2010 razčlenil na 13 ciljev in 42 ključnih vprašanj. Skupen delovni program o ciljih izobraževanja in usposabljanja, ki sta ga sprejela Komisija in Svet, določa, kako bodo uporabili odprto metodo koordinacije z uporabo kazalnikov za merjenje napredka, kazalnike za postavitev konkretnih ciljev in izmenjavo izkušenj ter se tako učili iz primerov dobre prakse. Napredek bodo merili skozi sprejete kazalnike (indikatorje), ki so izraženi kot povprečna raven uspeha (1) 15 članic Eu in (2) treh najboljših držav članic. Po petih letih uresničevanja lizbonskih ciljev se je Svet EU leta 2005 odločil, da jih bo prenovil, pri čemer se bo namenilo nekoliko več pozornosti delu in delovnim mestom ter gospodarski rasti z vidika upoštevanja trajnostnega razvoja, podprtega z ustreznimi nacionalnimi sredstvi in tudi sredstvi Evropske unije. 2.1 Odprta metoda usklajevanja Pri oblikovanju delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 je bilo že v izhodišču opredeljeno, da so omenjeni cilji pomoč pri oblikovanju nacionalnih politik in nikakor ne smejo biti obvezni ali kakor koli drugače zapovedani, kajti treba se je zavedati, da imajo države različna temeljna izhodišča, kar se kaže na različnosti nacionalnih opredelitev prioritet. Ob takem izhodišču je izjemno težko pripraviti skupno strategijo in tudi pripraviti vse sodelujoče države, da sprejmejo to za svoje cilje, zato je treba zagotoviti maksimalno sodelovanje in soglasje pri oblikovanju skupnih ciljev in meril za doseganje teh ciljev. Za boljšo prihodnost in posodabljanje izobraževalnih sistemov v Evropski uniji morata biti zagotovljeni maksimalna odprtost in pripravljenost na usklajevanje vseh dejavnikov, ki sodelujejo v tem procesu, pri čemer morata Evropski svet in Komisija podpirati države v njihovih prizadevanjih, da izboljšajo sisteme izobraževanja in usposabljanja. To bi lahko dosegli tako, da bi se sistemi smiselno primerjali med seboj na podlagi kazalnikov in standardov ter z izmenjavo izkušenj, pri čemer je treba opredeliti ključne dejavnike uspeha, ki se izvajajo v drugih državah in po možnosti z vključitvijo čezmejnih pregledov strokovnjakov. Zato je Evropski svet v Lizboni odprto metodo usklajevanja (open method of coordination) opredelil kot »način, s katerim se širijo najboljše prakse in doseže večje približevanje na poti do najpomembnejših ciljev EU«, kajti »zasnovali so jo, da bi državam članicam pomagali pri postopnem oblikovanju lastnih politik«. To metodo je mogoče označiti kot orodje, ki omogoča medsebojno primerjavo in učenje, kar zmanjšuje tveganje, ki je sestavni del vsake spremembe in reforme. Izkušnje, ki jih imajo druge države pri uvajanju sprememb, so namreč izjemno pomembne, saj prispevajo k učinkovitejšemu uvajanju novosti in zmanjšujejo tveganje napačnih poti ter stranpoti. Odprta metoda usklajevanja se je izoblikovala leta 1993, v času Maastrichtskega dogovora, ko se je usklajevala gospodarska politika oziroma ko je nastajala skupna monetarna unija. Drugi primer uporabe te metode je Evropska strategija zaposlovanja, ki je bila sprejeta leta 1997 na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu in potrjena v Amsterdamskem dogovoru. Ta primera uporabe metode, ki je edina zagotavljala soglasje na izjemno občutljivih delih dogovarjanja, sta bila povod za njeno uporabo tudi v tem primeru, saj gre prav tako za področje vitalnega pomena. Odprta metoda usklajevanja na eni strani opredeljuje predvidene rezultate ali cilje na posameznem področju, po drugi strani pa je tudi instrument za ugotavljanje najboljših praktičnih izkušenj, ki so se oblikovale v različnih državah Evrope. Predstavlja zbirnik zamisli in izkušenj za oblikovanje ustreznih ukrepov za doseganje postavljenih ciljev ali rezultatov. Podlaga za uspeh te metode je uporaba kazalnikov in standardov. Poznavanje odločilnih dejavnikov, ki so prispevali k uspehu reforme nekje drugje, je temeljnega pomena pri prenosu dobre prakse, vendar tudi s precej previdnosti, kajti samo posnemanje še ne zagotavlja uspeha, kvečjemu lahko pripelje do propadlega posnemanja in nerazveseljivih rezultatov. Pri prenosu dobre prakse je pomembna zavest, da se tudi v drugih državah EU prizadevajo izboljšati sistem izobraževanja in da prav tako iščejo nove rešitve, ki so povezane z določenim tveganjem, poleg tega pa se zmanjšuje tudi s tem povezano politično tveganje. To je tudi bistvo odprte metode usklajevanja, ki vključuje skupino enakih kazalnikov, standardov, izmenjave dobre prakse, pregled strokovnjakov ipd. Pri tem je pomembna sprožitev postopka, da bi se uspešno uresničili podrobni delovni načrti o skupnih ciljih za prihodnost sistema izobraževanja in usposabljanja. 2.2 Cilji Kot določata 149. in 150. člen Pogodbe o ES, imajo države članice popolno odgovornost za vsebino in organizacijo sistemov izobraževanja in usposabljanja, zato bi se morale prav one zavzemati za upoštevanje oziroma uresničevanje sklepov lizbonskega vrha. Podrobni delovni program je opredeljeval tri dolgoročne strateške cilje in jih razčlenil na 13 ciljev, ki jih je treba rešiti, da bi dosegli postavljene naloge, pri čemer vključuje širok spekter področij, povezanih z izobraževanjem in usposabljanjem. 1 Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja v Evropski uniji 1.1 Izboljšanje izobraževanja in usposabljanja učiteljev in izobraževalcev 1.2 Razvijanje spretnosti za družbo znanja 1.3 Vsakomur zagotoviti dostop do IKT (informacijska in komunikacijska tehnologija) 1.4 Povečanje vpisa na naravoslovne in tehnične programe 1.5 Kar najbolje uporabiti vire 2 Vsem olajšati dostop do izobraževanja in usposabljanja 2.1 Ustvariti odprto učno okolje 2.2 Naj bo učenje privlačnejše 2.3 Zavzemanje za aktivno državljanstvo, enake možnosti in socialno kohezijo 3 Odpiranje sistemov izobraževanja in usposabljanja v širše okolje 3.1 Krepitev vezi z delovnim okoljem, raziskovanjem in širšo družbo 3.2 Razvijanje podjetniškega duha 3.3 Izboljšanje učenja tujih jezikov 3.4 Povečanje mobilnosti in izmenjav 3.5 Krepitev evropskega sodelovanja 2.3 Kazalniki in ciljne vrednosti A. Do leta 2005 Kazalniki so sestavni in neločljivi del preverjanja uresničevanja ciljev, zato se določijo za posamezna področja ciljev in se ob vsakem preverjanju napredka oziroma poročilu upoštevajo po enakem sistemu. Najprej je bilo določeno 29 kazalnikov, pozneje pa so jim bili dodani še nekateri kazalniki, tako da jih je po poročilu Evropske komisije iz leta 2004 (SEC(2004) 73) skupaj 33. Pri tem je treba poudariti, da to še niso vsi kazalniki in da nekatera področja nimajo kazalnikov za merjenje napredka (na primer IKT, aktivno državljanstvo, podjetnost, evropsko sodelovanje), zato se ti na predlog delovne skupine za kazalnike in ciljne vrednosti, pa tudi drugih delovnih skupin še naprej oblikujejo, preoblikujejo in razvijajo. Poleg tega je Evropska komisija sprejela še 14 strukturnih kazalnikov, ki so bili prav tako upoštevani v spomladanskem poročilu (2004) in ki kažejo na napredek v celotnem gospodarstvu posamezne države, kakor tudi EU. To so kazalniki, ki so veliko bolj znani širši javnosti kot pa kazalniki za uresničevanje lizbonske strategije. Kazalniki, ki so bili upoštevani pri poročilu Evropske komisije iz leta 2004 (SEC(2004) 73) Cilji Kazalniki Učitelji in izobraževalci 1) Starost učiteljev 2) Število mladih 3) Število učencev na učitelja Spretnosti za družbo znanja 4) Zaključili srednjo šolo 5) Zmanjšanje števila študentov z bralnimi težavami 6-8) Bralna, matematična in znanstvena pismenost 9) Vključiti v izobraževalni proces nižje izobraženo prebivalstvo Matematika, znanost in tehnologija 10) Vpis v matematične, znanstvene in tehnološke študije 11-13) Diplomanti v matematičnih, znanstvenih in tehnoloških študijah Investiranje v izobraževanje in usposabljanje 14) Javno financiranje izobraževanja 15) Zasebno financiranje izobraževalnih ustanov 16) Vlaganja podjetij v nadaljevalno strokovno izobraževanje 17-18) Skupno financiranje po učencu/študentu Odprto učno okolje 19) Udeležba v vseživljenjskem učenju Naj bo učenje privlačnejše 20-21) Udeležba v strokovnem izobraževanju 22) Povečanje udeležbe v izobraževanju 23) Zgodnje zapuščanje izobraževalnega procesa Učenje tujih jezikov 24) Število učencev, ki se učijo tujih jezikov 25) Število tujih jezikov, ki se jih učijo učenci Mobilnost 26) Mobilnost učiteljev in izobraževalcev 27-29) Mobilnost študentov in izobraževalcev Ciljne vrednosti (benchmarks) pa so v vlogi določanja nekaterih končnih vrednosti, ki naj bi jih dosegla Evropska unija do leta 2010, in imajo bolj vlogo ciljnih točk, za katere si morajo prizadevati posamezne članice ter izboljšati sistem izobraževanja in usposabljanja, da bo sposoben doseči te vrednosti. Svet EU je sprejel tudi pet bistvenih ciljnih vrednosti v izobraževanju in usposabljanju, in sicer: 1. zgodnje in predčasno zapuščanje šolanja (»early school leavers«), 2. diplomanti naravoslovnih smeri (matematika, znanost in tehnološke usmeritve), 3. prebivalstvo s končano srednjo izobrazbo, 4. ključne kompetence, 5. vseživljenjsko učenje. Ciljne vrednosti, ki so sprejete na teh področjih in jih je treba uresničiti do leta 2010, so: - vse države članice naj bi do leta 2010 dosegle povprečje EU, in sicer 10 % ali manj predčasnega zapuščanja izobraževanja; - do leta 2010 naj bi se v primerjavi z letom 2000 zmanjšala raven neravnovesja med spoloma med diplomanti naravoslovnih usmeritev, zagotovilo pa naj bi se povečanje števila diplomantov in sicer za 15 %; - do leta 2010 naj bi vsaj 85 % prebivalstva, starega 22 let, imelo končano srednjo šolo2; - do leta 2010 naj bi se odstotek 15-letnikov, ki dosegajo nizke rezultate v branju ter matematični in naravoslovni pismenosti, v primerjavi z letom 2000 zmanjšal vsaj za 20 %; do leta 2010 naj bi sodelovanje prebivalstva v vseživljenjskem učenju obsegalo vsaj 12,5 % delovne populacije (od 25 do 64 let). Te ciljne vrednosti torej niso cilji, ki jih morajo uresničiti posamezne države, temveč predstavljajo povprečno raven, ki jo želi doseči Evropska unija. Ti kazalniki in ciljne vrednosti so se v taki obliki spremljali tudi v poročilih iz leta 2005 in 2006, kajti v poročilih se preverjajo in obdelajo podatki za dve leti nazaj, saj prej niso dosegljivi. B. Kazalniki in ciljne vrednosti po letu 2005 Leta 2005 je Evropski svet sklenil, da je treba prenoviti delovni program Izobraževanje in usposabljanje 2010 ter nameniti več pozornosti znanju, inovativnosti in optimizaciji človeškega kapitala. Pri tem imata izobraževanje in usposabljanje še posebno pomembno vlogo, zato je za njuno uresničevanje treba nameniti nekoliko več sredstev, tako evropskih kot tudi nacionalnih. Hkrati je Evropski svet pozval Evropsko komisijo k spremljanju uresničevanja strategije, da bi imeli jasno sliko o dosežkih implementacije na nacionalnih ravneh, pa tudi na skupni ravni. Delovni program lizbonske strategije Izobraževanje in usposabljanje 2010 je sredstvo, s katerim lahko države članice dosegajo širše skupne cilje, ki so določeni za njihove sisteme izobraževanja in usposabljanja. Prav zato je Evropski svet pozval države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za njegovo izvajanje in uresničevanje. Leta 2007 je bilo pripravljeno četrto poročilo, s katerim se je preverjal in spremljal napredek uresničevanja lizbonskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja, vendar pa je bilo to hkrati tudi prvo poročilo, o katerem je Svet EU za izobraževanje razpravljal. Ob tem je sprejel sklep3 o celovitem ogrodju 16 temeljnih kazalnikov za spremljanje napredka v prihodnje. Ciljne vrednosti pa so ostale nespremenjene. 2 Ta ciljna vrednost je nekoliko spremenjena, saj je bil zaradi majhnega vzorca, ki je temeljil na Eurostatovih podatkih za LFS, ta spremenjen in se uporablja skupaj s strukturnimi kazalniki o izobrazbi, ki temelji na odstotku prebivalstva med 20. in 24. letom, ki so končali vsaj srednješolsko izobraževanje. 3 Council conclusions of 25 May 2007 on a coherent framework of indicators and benchmarks for monitoring progress towards the Lisbon objectives in education and training(2007/C 1083/07). 16 temeljnih kazalnikov za spremljanje napredka pri uresničevanju lizbonskih ciljev na področju vzgoje in izobraževanja 1) Vključenost otrok v programe predšolske vzgoje 9) Mladi, ki so končali srednješolsko izobraževanje 2) Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami 10) Strokovno izpopolnjevanje učiteljev in mentorjev 3) Zgodnje opuščanje šolanja 11) Visokošolski diplomanti 4) Bralna, računska in naravoslovna pismenost 12) Prečna nacionalna mobilnost študentov v visokošolskem izobraževanju 5) Znanje jezikov 13) Sodelovanje odraslih v vseživljenjskem učenju 6) IKT-spretnosti 14) Spretnosti odraslih 7) Državljanske kompetence 15) Izobrazba prebivalstva 8) Veščina učiti se učiti 16) Naložbe v izobraževanje in usposabljanje Skladno s temi določitvami prednostnih področij in kazalniki je bilo tudi skupno poročilo o uresničevanju teh ciljnih vrednosti in kazalnikov nekoliko drugače strukturirano. Razdeljeno je bilo na osem poglavij, ki so vključevala omenjenih 16 kazalnikov in pet ciljnih vrednosti. Poročilo je razdeljeno na osem poglavij, kot sledi: 1. Izboljšanje pravičnosti v izobraževanju in usposabljanju; 2. Spodbujanje učinkovitosti v izobraževanju in usposabljanju; 3. Uresničevanje vseživljenjskega učenja; 4. Ključne kompetence med mladimi; 5. Posodobitev šolske izobrazbe; 6. Posodobitev poklicnega izobraževanja in usposabljanja (kopenhagenski proces); 7. Posodobitev visokega šolstva (bolonjski proces); 8. Zaposljivost. Leta 2009 je Svet EU sprejel strateški okvir za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja, ki je znan kot Izobraževanje in usposabljanje 2020. Skladno s tem strateškim okvirom je bilo strukturirano tudi poročilo, ki spremlja uresničevanje ciljev in je razdeljeno na štiri poglavja, in sicer: 1. Uresničevanje vseživljenjskosti učenja in mobilnosti v praksi; 2. Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževanja in usposabljanja; 3. Promocija enakosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva; 4. Pospeševanje ustvarjalnosti in inovativnosti ter podjetništva na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja. Zadnji dve poročili (za leto 2009 in 2010/11) sta bili pripravljeni po tej strukturi, kar pomeni, da sta vključevali pregled napredka na področju uresničevanja ciljnih vrednosti ter temeljnih 16 kazalnikov. Tudi ta analiza je narejena na podlagi te strukture, s čimer se omogočajo sledljivost podatkov, primerljivost z drugimi državami članicami in ugotavljanje napredka. Sklep Spremljanje napredka pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije in njenega delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 je izjemno pomemben dejavnik oblikovanja evropske politike na tem področju. V ta namen sta bila oblikovana metodologija in instrumentarij za merjenje, ki pa se je delno spremenil leta 2005, zlasti kazalniki in nekatere vrednosti. Odprta metoda sodelovanja je ostala kot način, s katerim se širijo najboljše prakse za doseganje ciljev EU. Vsako leto se pripravi poročilo Napredek pri uresničevanju lizbonskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja, v katerem se spremlja napredek. Poleg tega države članice vsaki dve leti pripravijo tudi nacionalna poročila, v katerih vsebinsko opredelijo pregled dejavnosti, ki so jih opravile na področju uresničevanja ciljev Izobraževanje in usposabljanje 2010. 3 DOSEŽKI NA PODROČJU IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA OD LETA 2000 DO 2010 Redno spremljanje uspešnosti in napredka pri uresničevanju delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 je potekalo z uporabo kazalnikov in ciljnih vrednosti, ki omogočajo ugotavljanje prednosti in slabosti ter so orodje za preverjanje ustreznosti politike na evropski ravni in posredno tudi na nacionalni ravni. Podobno kot pri pripravi poročil na evropski ravni bo opisano uresničevanje ciljnih vrednosti in kazalnikov na štirih ciljih, in sicer: uresničevanje vseživljenjskosti učenja in mobilnosti v praksi; izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževanja in usposabljanja; promocija enakosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva ter pospeševanje ustvarjalnosti in inovativnosti ter podjetništva na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja. Pri tem bodo ciljne vrednosti navedene v posebnem poglavju. Za področje pospeševanje ustvarjalnosti in inovativnosti ter podjetništva na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja kazalniki še niso povsem oblikovani, zato to poglavje ne bo obširno predstavljeno. 3.1 Uresničevanje ciljnih vrednosti Pet ciljnih vrednost, ki jih je Svet EU sprejel maja 2003, je še naprej pomembnih za usmerjanje političnih ukrepov v delovnem programu Lizbonske strategije Izobraževanje in usposabljanje 2010. S temi petimi ciljnimi vrednostmi je Svet definiral področja, na katerih še posebno pričakuje napredek in razvoj. Ciljne vrednosti se v opazovanem obdobju niso bistveno spremenile. Spremenila se je le opredelitev starosti pri »mladih« namesto 22 let na starost od 20 do 24 let in doseženo je bilo uravnoteženje vpisa študentov po spolu za študij matematike in naravoslovnih ved, saj so bili ženske in moški enakomerno zastopani. 1 Največ 10 odstotkov predčasnega zapuščanja izobraževanja Individualna motivacija za učenje in pestrost učnih priložnosti sta najpomembnejša ključa za uspešno izvajanje vseživljenjskega učenja. To pomeni, da je treba najti načine za pomoč posameznikom pri učenju in jih spodbujati v formalnem izobraževanju ali delovnem okolju. Toda zagotoviti je treba tudi spodbude, ki naj mlade opogumijo, da bodo o nadaljnjem izobraževanju razmislili kot o koristni alternativi delu, in razviti tudi sisteme vrednotenja poklicnih izkušenj v podporo tistim posameznikom, ki iz zaposlitve preidejo v usposabljanje. Zmanjševanje deleža populacije, ki predčasno zapusti proces izobraževanja, ima velik pomen pri zmanjševanju brezposelnosti in povečevanju socialne kohezije, saj so bolje izobraženi ljudje učinkovitejši tako na delovnem mestu kot pri vključevanju v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje. Pomembno je, da se čim večji delež generacije izobražuje in dokonča vsaj srednješolsko raven izobrazbe in zato je bil postavljen cilj, da se delež populacije v starosti od 18 do 24 let, ki ni vključen v izobraževalni proces, zmanjša na raven 10 odstotkov za vse države članice EU. Preglednica 11: Delež populacije v starosti od 18 do 24 let z dokončano osnovno šolo in ki niso vključeni v izobraževalni proces, 2000 in 2009 Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 17,6 13,8 20,5* 5,7** 11,7 14,6 15,1 18,2 29,1 13,3 14,6** 25,1 18,5 16,9** 2009 14,4 12,8 14,7 5,4 10,6 11,1 13,9 14,5 31,2 12,3 11,3 19,2 11,7 13,9 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 16,5 16,8 13,9 54,2 15,4 10,2 7,4* 43,6 22,9 6,4* 6,7** 9 7,3 18,2 2009 8,7 7,7 11,2 36,8 10,9 8,7 5,3 31,2 16,6 5,3(o) 4,9 9,9 10,7 15,7 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 * podatki veljajo za leto 2001 ** podatki veljajo za leto 2002 (o) podatki niso povsem zanesljivi Ciljno vrednost so leta 2009 dosegli Češka, Litva, Luksemburg, Avstrija, Poljska, Slovaška, Slovenija in Finska. V Španiji, na Švedskem in Finskem pa se je celo povečal delež tistih, ki so zapustili izobraževanje. Pri drugih državah je opaziti zmanjšanje deleža, največ pri Malti. Slovaška, Slovenija in Poljska so ta rezultat dosegle že ob začetku spremljanja tega cilja in so ta delež še izboljšale. Iz dolgoročnega spremljanja teh podatkov je mogoče ugotoviti, da ta delež ni bil večji od 6,4 odstotka (2001). Če pa primerjamo te podatke s podatki o končani srednji šoli prebivalstva v starosti od 20 do 24 let, lahko ugotovimo, da je Slovenija pravzaprav že dosegla ciljno vrednost, in sicer deset odstotkov generacije, ki ni vključena v izobraževalni sistem, saj je 89,4 odstotka prebivalstva končalo srednjo šolo. Čeprav je na ravni EU-27 v devetletnem obdobju v primerjavi z letom 2000 opazno zmanjšanje deleža tistih, ki prezgodaj zapustijo izobraževalni proces, in sicer za 3,2 odstotne točke, je povsem jasno, da ta ciljna vrednost ne bo dosežena, saj je ostala nad pričakovanimi 10 odstotki, in sicer na ravni 14,4 odstotka. To je tudi vzrok, da je tudi v novem strateškem okviru še vedno ostala kot ciljna vrednost, ki jo je treba doseči leta 2020. 2 Zagotoviti vsaj 15 odstotkov večje število diplomantov naravoslovnih usmeritev v primerjavi z letom 2000_ V veliko državah je zanimanje za študij matematike in naravoslovnih ved upadalo oziroma ni naraščalo tako hitro, kot bi pričakovali. Ta pojav je bilo mogoče opaziti v šolah, v katerih so učenci naravoslovne predmete izbirali redkeje, kot bi bilo mogoče pričakovati, ter v odnosu mladine in staršev do teh predmetov, pozneje pa v ravni vključevanja v raziskovanje in s tem povezane poklice. Nekoliko problematično je bilo videti tudi nesorazmerje po spolu med študenti teh smeri, saj je bilo vpisanih več moških kot žensk. Zelo resna pa je tudi težava, kako obdržati najvišje usposobljene raziskovalce znotraj meja EU. Cilj je bil, da se do leta 2010 zmanjša raven neravnovesja med spoloma med diplomanti naravoslovnih usmeritev in zagotovi povečanje števila diplomantov za 15 odstotkov, pri čemer je bilo izhodiščno leto 2000. Ta cilj je bil uresničen že do leta 2005, vključno z večjim ravnovesjem med spoloma, zato ga pozneje niso več spremljali, poleg tega pa je zaznati drugačen razvoj, in sicer večje vključevanje žensk v terciarno izobraževanje, predvsem pa njihov uspešnejši študij, v številnih državah pa že zaznavajo v povprečju višjo izobraženost žensk od moških. Vpis v matematične, naravoslovne in tehnološke študije S približevanjem družbi znanja se povečuje potreba po višji splošni ravni naravoslovne kulture v družbi. Strokovnost na naravoslovnem in tehnološkem področju je vse pogosteje potrebna pri javnih razpravah, odločanju in sprejemanju zakonodaje. Državljani potrebujejo temeljno razumevanje matematike in naravoslovja, če naj razumejo težave in se razumno odločajo, tudi če ne gre za tehnične odločitve. Preglednica 12: Študenti, vključeni v matematične, naravoslovne in tehnološke študije, 2000 in 2008 (v 1000) Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 3930(o) 74,6 64,5 74,5 38,3 587,2 11,4 - 525,1 - 45,3 433,2 1,8 15,1 2008 4632 64,4 64,8 103,7 41,6 695,4 15,4 195,1 491,9 547,9 45,2 461,1 4,5 20,2 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 33,4 0,4 65,7 0,7 80,8 73,9 285,2 102,2 124,2 19,7 38,1 97,9 106,0 477,4 2008 48,0 0,7 80,0 1,8 86,3 72,7 462,0 112,4 233,0 27,8 53,8 111,0 100,6 491,3 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 (o) ocena Na ravni EU število vpisanih v matematične, naravoslovne in tehnološke študije raste in je v absolutnem številu od leta 2000 do leta 2008 zraslo za okoli 18 odstotkov ali v povprečju 2,1 odstotka na leto. Največjo rast vpisa ugotavljajo Ciper, Malta in Romunija. Pri nekaterih državah (Belgija, Španija in Švedska) pa je opazna stagnacija ali celo zmanjšanje vpisa, zlasti pri tistih, ki so uvedle šolnino (Avstrija). Delež žensk se je od leta 2000 do 2009 na ravni EU-27 povečal s 53,5 % na 55,5 %, v Sloveniji pa s 56,1 % na 58 %. Najbolj so se povečali deleži na Slovaškem in Češkem. Slovenija je v tem obdobju v primerjavi z letom 2000 povečala vpis študentov v te usmeritve za 41,1 %, kar je velik napredek in rezultat nacionalne politike o prednostih vpisa ter promocije, ki so jo opravili na ravni države in tudi univerz ter visokošolskih ustanov. Diplomanti v matematičnih, naravoslovnih in tehnoloških študijah Glede na to, da se je povečalo število vpisanih v matematične, naravoslovne in tehnološke študije, je pričakovati, da se bo povečalo tudi število diplomantov. Preglednica 13: Diplomanti na področju matematične, znanstvene in tehniške usmeritve, 2000 in 2008 (v 1000) Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 686,2 12,9 8,1 9,4 8,5 80,0 1,5 - 65,1 154,8 14,5 46,6 0,3 2,4 2008 941,2 15,6 9,8 22,6 9,7 122,9 2,3 16,6 74,7 163,1 19,5 75,9 0,5 3,1 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 6,6 0,1 7,2 0,2 12,5 7,5 39,2 10,1 17,1 2,6 4,7 10,1 13,0 140,6 2008 9,0 0,1 8,6 0,4 17,4 12,5 89,7 29,6 51,4 3,0 13,5 16,1 14,7 144,0 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Število diplomantov se je na ravni EU-27 povečalo za 37,2 odstotka, kar pomeni, da je bila ciljna vrednost dosežena in presežena za nekaj več kot dvakrat. Od leta 2000 do 2008 so Finska, Romunija, Češka, Slovaška in Portugalska dosegle največjo rast. Kljub splošnim pozitivnim smernicam imajo v nekaterih državah zmanjšanje števila diplomantov (Belgija, Malta in Estonija). Število diplomantov se je v osmih letih povečalo tudi v Sloveniji, sicer ne toliko kot na ravni EU-27, temveč za 15,4 odstotka. Nekoliko manj razveseljiv podatek pa je, da število diplomantov ne raste s tako hitrostjo kot vpis. Mogoče je predvidevati, da je vpis rezultat prizadevanja izobraževalne politike in promocijskih aktivnosti, ki pa se bodo zaznali z zamikom nekaj let, ko bodo vpisani študentje predvidoma štud ij tudi končali. Zato bi kazalo to področje spremljati tudi v prihodnje, vsaj v Sloveniji, saj ga na ravni EU ne bodo več. 3 Do leta 2010 naj bi 85 odstotkov mladega prebivalstva imelo dokončano vsaj srednjo šolo. Dokončali srednjo šolo Dokončana vsaj srednješolska izobrazba je zelo pomemben pokazatelj za merjenje napredka v formalnem izobraževanju in veliko držav EU je ta standard vneslo v svoje nacionalne strateške cilje ali pa tudi v obveznost izobraževanja. Slovenija si je postavila cilj, doseči najmanj srednješolsko izobrazbo za 85 odstotkov populacije v starosti od 24 do 65 let, saj je mlajša generacija ta cilj že dosegla. Za EU pa je ta cilj ostal še vedno izziv, saj je ostal neuresničen. Izboljšanje je bilo le za dve odstotni točki: le 78,6 odstotka populacije v starosti od 20 do 24 let je doseglo najmanj srednješolsko izobrazbo. Preglednica 14: Delež prebivalstva, starega od 20 do 24 let, z dokončano najmanj srednjo šolo, 2000 in 2009 Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 76,6 81,7 75,2 91,2 72,0 74,7 79,0 79,2 66,0 81,6 82,8 69,4 79,0 76,5 2009 78,6 83,3 83,7 91,9 70,1 73,7 82,3 82,2 59,9 83,6 87,0 76,3 87,4 80,5 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 78,9 77,5 83,5 40,9 71,9 85,1 88,8 43,2 76,1 88,0 94,8 87,7 85,2 76,7 2009 86,9 76,8 84,0 52,1 76,6 86,0 91,3 56,5 78,3 89,4 93,3 84,9 86,4 79,3 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 To ciljno vrednost je doseglo devet držav (Slovaška, Češka, Poljska, Slovenija, Ciper, Irska, Litva, Švedska, Avstrija), zelo blizu je bila tudi Finska (84,9 odstotka). Slovaška in Češka sta imeli že leta 2000 več od 90 odstotkov generacije mladih, ki je dosegla najmanj srednješolsko izobrazbo. Najnižje izobraženo mladino imata Malta in Portugalska, saj jih le dobra polovica te starosti doseže srednješolsko raven izobrazbe. Slovenija je med najboljšimi štirimi državami članicami (Slovaška, Češka, Poljska)4, ki so to ciljno vrednost dosegle in presegle že leta 2000. To pomeni, da ima Slovenija dobro izobraženo mlado generacijo prebivalstva, čeprav srednješolsko izobraževanje ni obvezno. V povprečju 10 odstotkom generacije ne uspe dokončati srednje šole. Slovenija pa je tudi med najboljšimi državami članicami po deležu prebivalstva v starosti od 20 do 64 let, ki je dosegla najmanj srednješolsko raven izobraževanja, saj ta delež za leto 2010 znaša 83,3 odstotka. Na ravni EU-27 pa je ta delež 72,7 odstotka. Čehi imajo 91,9 odstotka prebivalcev te starosti, ki imajo doseženo srednješolsko raven izobrazbe. Preglednica 15: Prebivalstvo Slovenije, staro 15 let in več, s končano najmanj srednjo šolo 1971, 1981,1991, 2002 (%) Leto Odstotek 1971 28,4 1981 40,5 1991 52,0 2002 67,1 Vir: Statistični letopis 2004, Statistični urad RS Po popisu prebivalstva iz leta 2002 je razvidno, da pretežno starejša populacija ni bila tako uspešna pri izobraževanju, saj je odstotek vse populacije, starejše od 15 let, ki je končala srednjo šolo, precej nižji, kar pomeni, da bo treba, če želimo zmanjšati izobrazbeni primanjkljaj, več vložiti v izobraževanje odraslih. 4 Slovaška ima obvezno izobraževanje od 6. do vključno 16. leta starosti in je deljeno na osnovno izobraževanje in nižje srednje izobraževanje, pri čemer je eno leto lahko tudi že prvi letnik srednješolskega izobraževanja. Poljska ima obvezno izobraževanje do 18. leta starosti, Češka pa ima podoben sistem izobraževanja kot Slovenija. 4 Za 20 odstotkov zmanjšati odstotek 15-letnikov, ki dosegajo nizke rezultate v branju ter matematični in naravoslovni pismenosti v primerjavi z letom 2000 Bralna, matematična in naravoslovna pismenost spadajo v nabor osmih ključnih kompetenc. Osnovni podatki za to področje uresničevanja ciljev so vzeti iz OECD raziskave PISA (2000), ki so pokazali precej slabo stanje pismenosti mladih, zato so določili, da je treba na ravni EU zmanjšati slabe dosežke na tem področju z 21,3 odstotka na 17 odstotkov (20-odstotno izboljšanje) leta 2010. Slovenija ni sodelovala v prvi raziskavi, zato primerljivih podatkov za to področje za leto 2000 ni na voljo. Bralna pismenost Preglednica 16: Odstotek neuspešnih v bralni pismenosti, 2000-2009 Leta EU BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 (EU-18) 21,3 19,0 40,3 17,5 17,9 22,6 - 24,4 16,3 15,2 11,0 18,9 - 30,1 2003 - 17,9 - 19,4 16,5 22,3 - 25,2 21,1 17,5 11,0 23,9 - 18,0 2006 (EU-25) 23,1 19,4 51,1 24,8 16,0 20,0 13,6 27,7 25,7 21,7 12,1 26,4 - 21,2 2009 (EU-25) 19,6 17,7 41,0 23,1 15,2 18,5 13,3 21,3 19,6 19,8 17,2 21,0 - 17,6 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 - (36,1) 19,0 - (9,5) 19,3 23,2 28,3 41,3 - - 7,0 12,6 (12,8) 2003 - 22,7 17,9 - 11,5 20,7 16,8 22,0 - - 24,9 5,7 13,3 - 2006 25,7 22,9 19,4 - 15,1 21,5 16,2 23,9 53,5 16,5 27,8 4,8 15,3 19,0 2009 24,3 26,0 17,7 - 14,3 27,5 15,0 17,6 40,4 21,2 22,3 8,1 17,4 18,4 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Zaznati je velike razlike med državami pri rezultatih bralne pismenosti, predvsem pa pri večini držav rezultati v tem časovnem nizu nihajo. Izboljšanje je skozi vse časovno obdobje opaziti le na Danskem v Nemčiji in na Poljskem. Pri drugih pa je opazno poslabšanje rezultatov in med njimi je tudi Finska, ki je izboljševala rezultate do leta 2009, ko jih je poslabšala na 8,1 odstotka, kar pa je še vedno najboljši dosežek znotraj držav članic. Irska, Švedska in Avstrija postopoma poslabšujejo rezultate v bralni pismenosti. Poleg Finske dosegajo dobre rezultate še Estonija (13,3 %), Nizozemska (14,3 %) in Poljska (15 %). Romunija in Bolgarija sta med tistimi državami, kjer so rezultati precej slabi, saj je 40 in več odstotkov tistih, ki dosegajo slabe rezultate. Slovenija je sodelovala le v dveh raziskavah in tudi poslabšuje rezultate, in sicer za 28,4 odstotka glede na leto 2006, ko je prvič sodelovala pri raziskavi. Pri tem je tudi pod povprečjem 25 držav EU, in sicer za 1,6 odstotne točke. Podatki kažejo, da ta ciljna vrednost na ravni EU ni bila dosežena, saj je bilo znižanje le za slabih osem odstotkov, in še to v primerjavi med EU-18 za leto 2000 in EU-25 za leto 2009. Matematična pismenost Raziskava matematične pismenosti se izvaja od leta 2006. Opravljena je bila tudi leta 2009, vendar je bil takrat večji poudarek na bralni pismenosti. Preglednica 17: Odstotek neuspešnih v matematični pismenosti, 2006, 2009 Leta EU 25 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2006 24,0 17,3 53,3 19,2 13,6 19,9 12,1 32,3 24,7 22,3 16,4 32,8 - 20,7 2009 22,2 19,1 47,1 22,3 17,1 18,6 12,7 30,3 23.7 22,5 20,8 24,9 - 22,6 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2006 23,0 22,8 21,2 - 11,5 20,0 19,8 30,7 52,7 17,7 20,9 6,0 18,3 19,8 2009 26,2 23,9 22,3 - 13,4 23,2 20,5 23,7 47,0 20,3 21,0 7,8 21,1 20,2 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Na ravni EU je tudi pri matematični pismenosti podobno stanje kot pri bralni, saj se so rezultati izboljšali za 7,5 odstotka. Finska ima tudi pri matematični pismenosti najboljše rezultate, saj je le 7,8 % takih, ki so dosegli slabše rezultate. Sledita ji Estonija (12,7 %) in Nizozemska (13,4 %). Bolgarija in Romunija pa imata vsaka skoraj polovico takih, ki niso opravili tega preizkusa. Najbolj so izboljšali rezultate Italija (-7,9 odstotne točke), Portugalska (-7,0 odstotnih točk), Bolgarija (-6,2 odstotne točke in Romunija (-5,7 odstotne točke). Slovenija je prav tako poslabšala rezultate v primerjavi z letom 2006, saj se je delež tistih, ki niso bili uspešni, leta 2009 povečal za 14,7 %, kar pa je manj kot pri bralni pismenosti. V primerjavi s povprečjem 25 držav EU pa je za 1,9 odstotne točke nad njim. Naravoslovna pismenost Pri naravoslovni pismenosti so vidni nekoliko boljši rezultati kot pri bralni in matematični, saj se je na ravni 25 držav EU rezultat izboljšal za 12,8 %. Preglednica 18: Odstotek neuspešnih v naravoslovni pismenosti, 2006, 2009 Leta EU 25 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2006 20,3 17,0 42,6 15,5 18,4 15,4 7,7 24,0 19,6 21,2 15,5 25,3 - 17,4 2009 17,7 18,0 38,8 17,3 16,6 14,8 8,3 25,3 18,2 19,3 15,2 20,6 - 14,7 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2006 20,3 22,1 15,0 - 13,0 16,3 17,0 24,5 46,9 13,9 20,2 4,1 16,4 18,7 2009 17,0 23,7 14,1 - 13,2 - 13,1 16,5 41,4 14,8 19,3 6,0 19,1 15,0 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Tudi pri naravoslovni pismenosti so Finci dosegli najboljše rezultate in so trikrat boljši, kot je povprečje 25 držav EU. Sledijo jim Estonci (8,3 %), Poljaki (13,1 %), Nizozemci (13,2 %), Madžari (14,1 %) ter Slovenci in Nemci (14,8 %). Tudi na področju naravoslovne pismenosti sta Romunija in Bolgarija imeli najslabše dosežke v obeh raziskavah. Čeprav sta bili do zdaj le dve raziskavi na področju matematične in naravoslovne pismenosti, je opazen napredek pri 14 državah, pri čemer je največji napredek dosegla Portugalska (-8,0 odstotnih točk), Romunija (-5,5 odstotne točke), Italija (-4,7 odstotne točke) in Bolgarija (-3,8 odstotne točke). Slovenija je dosegla na področju naravoslovne pismenosti najboljše rezultate med vsemi tremi merjenji pismenosti in je nad povprečjem 25 držav EU, in sicer za 2,9 odstotne točke. Kljub temu pa ostaja grenak priokus, saj je poslabšala rezultate v primerjavi z letom 2006 za 0,9 odstotne točke ali za 6,5 odstotka. 5 Vsaj 12,5 odstotka odrasle populacije sodeluje v vseživljenjskem učenju Za vse države članice je izjemno pomembna udeležba odrasle populacije v procesu učenja in izobraževanja ter usposabljanja, zlasti nižje izobražene in manj usposobljene populacije, saj se zmanjšuje število delovnih mest za tiste z nižjo izobrazbo. Poleg tega pa je treba nenehno posodabljati znanje in veščine za nove poklice in nove zahteve na trgu dela. Pri tem se delovna doba podaljšuje in se aktivna delovna sila stara. To pomeni, da sta vseživljenjsko izobraževanje in učenje še kako pomembni, zato je ta cilj ostal tudi v strategiji do leta 2020, pri čemer se je povečal le delež ciljne vrednosti, in sicer na 15 odstotkov. Ciljna vrednost je bila do leta 2010 vsaj 12,5 odstotka delovne populacije v starosti od 25 do 64 let, ki naj bi sodelovala v vseživljenjskem učenju. Podatki se zbirajo s pregledom izobraževanja odraslih (Adult Education Survey) in s pregledom delovne sile (Labour Force Survey). Razlikujeta se po tem, da prvi izide vsakih pet let in z njim zbiramo podatke o udeležbi odraslih v izobraževanju in usposabljanju v obdobju enega leta, z drugim pa zbiramo podatke o udeležbi v izobraževanju v zadnjih štirih tednih pred anketo o delovni sili. Način spremljanja teh podatkov se je spremenil leta 2006. Preglednica 19: Odstotek prebivalstva v starosti od 25 do 64 let, ki so se udeležili izobraževanja in usposabljanja v zadnjih štirih tednih (2005, 2009) Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2005 9,8 8,3 1,3 5,6 27,4 7,7 5,9 1,9 10,5 7,1 7,4 5,6 5,9 7,9 2009 9,2 6,8 1,4 6,8 31,6 7,8 10,5 3,3 10,4 6,0 6,3 6,0 7,8 5,3 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2005 6,0 8,5 3,9 5,3 15,9 12,9 4,9 4,1 1,6 16,3 4,6 22,6 17,4 20,0 2009 4,5 13,4 2,7 5,8 17,0 13,2 4,7 6,1 1,5 14,6 2,8 22,1 22,2 20,1 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Rezultati kažejo, da se je na ravni EU v 27 državah delež udeležbe odraslih, starih od 24 do 64 let, v primerjavi z letom 2005 v izobraževanju in usposabljanju celo nekoliko zmanjšal in znaša 9,2 %. To pa tudi pomeni, da ciljna vrednost 12,5 % udeležbe te populacije v izobraževanju in usposabljanju ni bila dosežena. Leta 2009 je samo osem držav doseglo predvideno ciljno vrednost, med njimi je bila tudi Slovenija. Najboljše rezultate dosegajo Danska, Švedska, Finska in Velika Britanija (20-30 %) ter za njimi Nizozemska, Slovenija, Luksemburg, Avstrija, Španija in Estonija, kjer je udeležba odraslih med 10 in 20 %. Najnižji delež udeležbe izkazujejo v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem in Slovaškem (od 1,4 do 2,8 %). Opazen je trend zmanjševanja udeležbe odraslih v izobraževanju in usposabljanju cilj, saj se je delež v 12 državah zmanjšal. Med temi je tudi Slovenija, ki je zmanjšala udeležbo odraslih med letoma 2005 in 2009 za 1,7 odstotne točke. Preglednica 20: Odstotek prebivalstva v starosti od 25 do 64 let, ki so se udeležili izobraževanja v zadnjih štirih tednih, 2002, 2003 in 2004 (ISCED 0-6) Leta EU 25 BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2002 8,0 6,5 5,9 18,4 5,8 5,2 1,2 5,0 2,7 7,7 4,6 3,7 8,2 2003 9,3 8,5 5,4 25,7 6,0 6,2 3,7 5,8 7,4 9,7 4,7 7,9 8,1 2004 9,4 9,5 6,3 27,6 6,0 6,7 3,7 5,2 7,8 7,2 4,7 9,3 9,1 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT SI SK FI SE UK 2002 3,3 7,7 3,2 4,4 16,4 7,5 4,3 2,9 9,1 9,0 18,9 18,4 22,3 2003 4,5 6.3 6,0 4,2 16,5 12,5 5,0 3,7 15,1 4,8 25,3 34,2 21,3 2004 6,5 6,3 4,6 5,0 16,5 12,0 5,5 4,8 17,9 4,6 24,6 35,8 21,3 Vir: Progress towards the Lisbon objectives in education and training, (SEC(2005) 419), 22. 3. 2005 Slovenija je bila v obdobju od leta 2002 do 2004 edina država med novimi članicami, ki je zelo tesno sledila štirim najboljšimi državam, Švedski, Danski, Finski in Veliki Britaniji. Po deležu odraslega prebivalstva, ki se je vključilo v izobraževanje v zadnjih štirih tednih, je bila celo pred Nizozemsko, vendar se je po letu 2004 ta delež postopoma zmanjševal. Sklep Slovenija spada med države, ki imajo zelo dobro izobraženo mlado generacijo prebivalstva (20-24 let), saj je leta 2009 že 89,4 % te generacije dosegalo najmanj srednješolsko raven izobrazbe. Tako je že dosežena ciljna vrednost (85 %). Slovenija je že dosegla ciljno vrednost EU (12,5 %) po deležu odraslega prebivalstva v starosti od 24 do 64 let, ki se je vključilo v izobraževanje v opazovanih zadnjih štirih tednih, saj je delež leta 2009 znašal 14,6 %. Slovenija je s 5,3 % tistih, ki so stari od 18 do 24 let in niso vključeni v izobraževanje, za leto 2009 že dosegla ciljno vrednost, ki predvideva manj kot 10 % takih prebivalcev. Število študentov, vpisanih v matematične, naravoslovne in tehnološke študije, se je pri nas od leta 2000 precej spremenilo, saj se je povečalo število za 41,1 %, kajti leta 2000 je bilo vpisanih 19.700, leta 2008 pa 27.800 študentov. V tem času se je povečalo število diplomantov za 15,4 %, s čimer je bila dosežena predvidena ciljna vrednost, in sicer 15-odstotno povečanje števila diplomantov. Slovenija se je vključila v mednarodno raziskavo o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti 15-letnikov v začetku leta 2004. Izvaja jo Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) v triletnih ciklih. Prvi cikel je bil izveden leta 2000, v katerem pa Slovenija ni sodelovala, zato iz tega obdobja nimamo primerjalnih podatkov za pismenost 15-letnikov. Na voljo so podatki za leti 2006 in 2009 in v tem obdobju je zaznati poslabšanje rezultatov v bralni pismenosti za 28,4 % in je tudi za 1,6 odstotne točke pod povprečjem držav EU-27. V matematični pismenosti se je rezultat glede na leto 2006 tudi poslabšal, in sicer za 14,7 %, je pa v primerjavi z državami EU-27 sicer nad povprečjem za 1,9 odstotne točke. Slovenija je med vsemi tremi merjenji pismenosti dosegla najboljše rezultate pri naravoslovni pismenosti in je nad povprečjem EU-25 držav, kljub temu pa ostaja grenak priokus, saj je poslabšala rezultate v primerjavi z letom 2006 za 0,9 odstotne točke. Na tem področju ni dosegla predvidene ciljne vrednosti. Preglednica 21: Uresničevanje ciljnih vrednosti v Sloveniji in EU, 2000 in 2009 Slovenija Povprečje EU Ciljne vrednosti EU 2000 2009 2000 2009 2010 2020 Udeležba otrok v vrtcih (od 4. leta do vstopa v OŠ) 85,2 % 91,3 % 85,6 % 92,3 % (08) - 95 % Dosežki pismenosti 15-letnikov (PISA) Branje 16,5 (06) 16,5 (06) 21,3 % 20,0 % 17,0 % 15 % Matematika 17,7 % (06) 20,3 % 24,0 % (06) 22,2 % - 15 % Naravoslovje 13,9 % (06) 14,8 % 20,3 % (06) 17,7 % - 15 % Zgodnje opuščanje šolanja (18-24 let) 6,4 % 5,3 % 17,6 % 14,4 % 10 % 10 % (01) (o.v.) Srednješolska izobrazba (20-24 let) 88,8 % 89,4 % 76,6 % 78,6 % 85 % - Diplomanti na področju naravoslovno-matematičnih in tehniških usmeritev Rast od leta 2000 - 16,0 % (08) - 37,2 % (08) +15 % - Delež žensk 22,8 % 26,5 % (08) 30,7 % 32,6 % (08) večji delež žensk - Dosežena visokošolska izobrazba (3034) 18,5 % 31,6 % 22,4 % 32,3 % - 40 % Udeležba odraslih v času 4 tednov VŽU (25-64), v 13,3 % (03) 14,6 % 8,5 % (03) 9,3 % (07) 12,5 % 15 % Investicije v izobraževanje (% BDP) 5,89 % 5,22 % 4,88 % 4,96 % (01) (08) (07) Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Eurostat, PISA 3.2 URESNIČEVANJE VSEŽIVLJENJSKOSTI UČENJA IN MOBILNOSTI V PRAKSI Omogočiti čim lažji dostop do vseživljenjskega učenja od zibelke pa do groba je za vse države članice upravičeno najpomembnejši izziv. Pri tem so še dodatni izzivi demografske spremembe in stalna potreba po posodabljanju ter razvoju znanja in spretnosti zaradi spreminjajočih se gospodarskih in socialnih razmer, ki zahtevajo vseživljenjski pristop k učenju ter sisteme izobraževanja in usposabljanja, ki so bolj odzivni na spremembe in bolj odprti za širši svet. Prizadevati si je treba zlasti za razvoj nacionalnih ogrodij kvalifikacij, ki temeljijo na ustreznih učnih izidih in so povezani z evropskim ogrodjem kvalifikacij, za uvedbo prožnejših učnih poti, vključno z boljšim prehajanjem med različnimi sektorji izobraževanja in usposabljanja, za večjo odprtost za neformalno in priložnostno učenje ter boljšo preglednost in priznavanje učnih izidov. Potrebna so tudi nadaljnja prizadevanja za spodbujanje izobraževanja odraslih, izboljšanje kakovosti sistemov za svetovanje in zagotovitev, da bo učenje na splošno postalo privlačnejše - tudi s pomočjo razvoja novih oblik učenja in z uporabo novih tehnologij za poučevanje in učenje. Treba bi bilo postopno razširiti mobilnost učencev, učiteljev in vodij usposabljanj za učitelje kot bistven element vseživljenjskega učenja ter pomembno sredstvo za večjo zaposljivost in prilagodljivost ljudi. Tako bi usposabljanje v tujini, tako v Evropi kot po svetu, postalo pravilo in ne izjema. Pri tem bi bilo treba upoštevati načela iz Evropske listine kakovosti za mobilnost. Za to pa so potrebna okrepljena prizadevanja vseh vključenih strani, na primer pri zagotavljanju ustreznega financiranja. Z vidika vseživljenjskega učenja je treba oblikovati prožne sisteme vodenja in informiranja ter jih prilagoditi lokalnim razmeram. Tako razširjanje izobraževanja in usposabljanja odpira tudi vprašanja, na primer, kako prilagoditi urnik potrebam staršev in otrok, kako zagotoviti otroško varstvo med študijem, kako ljudem približati možnosti za cenovno dostopno učenje ter kako priznati predhodno, zunaj formalnih sistemov izobraževanja in usposabljanja pridobljeno neformalno znanje in znanje, pridobljeno s priložnostnim učenjem. Izobraževanje je treba še naprej širiti v zgodnje otroštvo, ko se v igri lahko prepletajo možnosti učenja. Tako dobijo otroci boljše socialne temelje za poznejši učinkovit prehod v formalni učni proces v šolah. Tudi organiziranost sistemov izobraževanja in usposabljanja lahko oteži dostop do izobraževanja. Ali so sistemi dovolj prožni, ali ponujajo dovolj vpisnih možnosti na vseh ravneh od zgodnjega otroštva pa vse do poznejših življenjskih obdobij, kako težko se je prekvalificirati ali preusmeriti z ene smeri izobraževanja na drugo in ali vse poti omogočajo učečemu se, da nadaljuje izobraževanje v visokem šolstvu ali nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju? Taka in podobna vprašanja so zelo pomembna za posameznike. Ti lahko glede na svoje ambicije in okoliščine nadaljujejo učenje ali pa izstopijo iz procesa in se ne vrnejo več vanj. Kot je bilo sklenjeno na Evropskem svetu v Nici, kjer je bila potrjena resolucija o akcijskem načrtu za mobilnost, da je treba povečati in demokratizirati mobilnost in izmenjave ter razširiti krog institucij za izobraževanje in usposabljanje, ki bodo sodelovale pri teh dejavnostih, se je to tudi v resnici uresničilo, saj se je začelo veliko bolj načrtno usmerjanje sredstev v tiste institucije za izobraževanje in usposabljanje, ki še ne sodelujejo pri mobilnosti in izmenjavah. Glede na to, da je to izredno široko področje, ki vključuje vso vertikalo formalnega izobraževanja ter tudi neformalnega in informalnega učenja, bo v tem poglavju obravnavana udeležba v predšolskih programih, osnovnošolskih, srednješolskih in visokošolskih programih. Udeležba v nadaljnjem izobraževanju odraslih pa je že delno vključena v poglavju o uresničevanju ciljnih vrednosti. Učna mobilnost v izobraževanju bo še posebej obravnavana z vidika Slovenije in udeležbe v različnih programih te mobilnosti, ki je pripravljena na podlagi poročila Centra RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS). 3.2.1 Udeležba otrok v predšolskih programih Udeležba otrok v programih predšolske vzgoje je izjemno pomemben dejavnik enakosti in enakih možnosti pri nadaljnjem izobraževanju otrok, zato je to postala tudi nova ciljna vrednost na ravni EU. Tako se predvideva, da bo do leta 2020 v programe predšolske vzgoje vključeno 95 odstotkov otrok od 4. leta pa do vstopa v osnovnošolsko izobraževanje. Preglednica 22: Delež otrok v programih predšolske vzgoje v starosti od 4 let pa do vstopa v osnovnošolsko izobraževanje, 2000, 2008 Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 85,6 99,1 73,4 90,0 95,7 82,6 87,0 69,3 100,0 100,0 74,6 100,0 64,7 65,4 2008 92,3 99,5 78,4 90,9 91,8 95,6 95,1 - 99,0 100,0 72,0 98,8 88,5 88,9 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 60,6 94,7 93,9 100,0 99,5 84,6 58,3 78,9 67,6 85,2 76,1 55,2 83,6 100,0 2008 77,8 94,3 94,6 97,8 99,5 90,3 67,5 87,0 82,8 90,4 79,1 70,9 94,6 97,3 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Udeležba otrok v programih predšolske vzgoje se je v 27 državah EU povečala za 6,7 odstotne točke od leta 2000 do 2008. Videti je, da se v številnih državah (16) zavedajo pomembnosti vključevanja otrok v predšolske programe, saj je v večini držav vključenost 90 odstotkov in več. Pri tem so Francija, Nizozemska in Španija dosegle zelo visoko vključenost otrok. Najnižjo vključenost ima Poljska, sledita ji Finska in Irska, pri kateri se je delež otrok v primerjavi z letom 2000 celo zmanjšal. Latvija in Ciper sta najbolj povečala udeležbo otrok v vrtcih v primerjavi z letom 2000, sledita jima Finska in Litva. Slovenija je med državami, ki imajo sicer precej visok delež vključenosti otrok, vendar niso dosegle povprečja EU-27. Preglednica 23: Vključenost otrok v vrtce po dopolnjenih letih starosti in spolu, Slovenija, šolsko leto 2010/11 Starost (leta) Skupaj 1 leto 2 leti 3 leta 4 leta 5 let 6 let in več Skupaj 75,3 40,8 69,0 84,6 91,9 91,0 6,4 Deklice 74,0 39,8 68,6 84,3 89,6 89,3 5,0 Dečki 76,6 41,8 69,3 84,9 94,2 92,6 7,7 Vir: Statistični urad RS Leta 2010/11 je bilo v Sloveniji več od 91 odstotkov populacije otrok, starih 4 in 5 let, vključeno v programe predšolske vzgoje. Najmanj je v predšolsko vzgojo vključeno otrok, starih 1 leto, potem pa se vključenost povečuje s starostjo otrok. Preglednica 24: Vrtci, oddelki, otroci in osebje, Slovenija, za šolski leti 2000/01 in 2010/11 Šolsko leto Vrtci z enotami Oddelki Otroci Osebje 2000/01 814 3531 63.328 7163 2010/11 891 4483 75.972 9640 Vir: Statistični urad RS Za 63.328 otrok je v šolskem letu 2000/01 skrbelo 7163 vzgojiteljic in njihovih pomočnic v 814 vrtcih in v 3531 oddelkih. V šolskem letu 2010/11 je bilo vključeno v vrtce 75.972 otrok v 4483 oddelkih in v 891 vrtcih. Za otroke je skrbelo 9640 vzgojiteljic in njihovih pomočnic. V šolskem letu 2010/11 je bilo v vrtce vključenih 12.644 otrok več kot deset let prej. Preglednica 25: Število otrok na vzgojitelja v predšolski vzgoji, 2005, 2007 in 2008 Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2005 14,2 16,1 11,5 13,5 6,6 13,9 7,1 12,5 14,1 19,3 - 12,4 18,5 14,4 2007 14,1 16,0 11,4 13,6 6,0 14,4 - 11,9 13,7 19,2 - 11,8 17,7 10,9 2008 13,7 15,9 11,4 13,7 6,2 13,8 - - 13,1 19,0 - 11,2 17,6 10,6 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2005 8,4 - 10,7 11,2 - 17,0 17,9 15,4 18,3 9,6 13,6 12,5 11,9 11,9 2007 7,8 12,6 10,8 - - 16,4 18,6 15,9 17,8 9,4 13,4 11,4 11,6 13,2 2008 7,5 12,2 10,9 13,2 - 16,3 18,8 14,7 17,4 9,4 13,3 11,4 6,1 17,9 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 Število otrok, starih 4 in več let, za katere skrbi posamezen vzgojitelj, je eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na kakovost procesa vzgoje in izobraževanja. V 27 državah EU je leta 2008 en vzgojitelj v povprečju skrbel za 13,7 otroka. Število otrok na posameznega učitelja upada, kar kaže na izboljšanje razmer in možnost za boljšo kakovost procesa. Manj od povprečja ima 14 držav, med katerimi je tudi Slovenija, ki je med tistimi štirimi državami z manj kot 10 otroki na enega vzgojitelja. Preglednica 26: Število otrok na vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja^, Slovenija Šolsko leto Skupaj 1. Birostno obdobje 2. starostno obdobje 2005/06 8,2 5,8 9,4 2006/07 8,1 5,8 9,4 2007/08 8,2 6,0 9,4 2008/09 8,2 6,3 9,4 2009/10 8,2 6,3 9,4 2010/11 8,1 6,2 9,4 Vir: Statistični urad RS 1) V izračunu je pedagoško osebje preračunano v ekvivalent polnega delovnega časa. V Sloveniji je v vseh opazovanih letih na enega vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja v povprečju 8 otrok, pri čemer je v drugem starostnem obdobju nekoliko več otrok v skupini (9,4). V šolskem letu 2000/01 je bilo na enega vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja v povprečju skupaj 8,8 otroka. Število otrok, vključenih v vrtce, se v povprečju povečuje, zlasti tistih v drugem starostnem obdobju. Izboljšuje se tudi standard, saj en vzgojitelj v povprečju skrbi za 13,7 otroka, v Sloveniji pa za 9,4, kar je nad povprečjem eU-27 in je dobra podlaga za kakovostno izvedbo programa. 3.2.2 Osnovnošolsko izobraževanje - Slovenija Osnovnošolsko izobraževanje se ne spremlja v poročilu o spremljanju doseganja skupnih evropskih ciljev, vendar je zanimivo z vidika spremljanja števila otrok in odraslih, ki so v Sloveniji vključeni v osnovnošolsko izobraževanje v desetletnem obdobju. Že leta je v osnovnošolskem izobraževanju zaznati upad generacije učencev in tudi odraslih. Preglednica 27: Osnovne šole, oddelki, učenci in slušatelji ter strokovni delavci, 1999-2009 Šole Oddelki Učenci, dijaki, slušatelji Strokovni delavci2) skupaj ženske skupaj ženske Za izobraževanje mladine3) 1999/00 443 9117 185.034 90.358 15.287 12.989 2000/01 448 9033 180.874 87.980 15.382 13.076 2001/02 447 8931 177.755 86.707 15.625 13.326 2002/03 448 8923 175.743 85.518 16.039 13.756 2003/04 446 9111 177.083 86.203 17.145 14.821 2004/05 446 8893 171.358 83.343 17.446 15.111 2005/06 447 8767 167.616 81.536 17.713 15.349 2006/07 447 8632 164.991 80.050 17.671 15.336 2007/08 453 8511 163.002 79.250 17.650 15.342 Šole Oddelki Učenci, dijaki, slušatelji Strokovni delavci2) skupaj ženske skupaj ženske Za izobraževanje mladine3) 2008/09 453 8478 161.695 78.658 17.802 15.474 1999/00 - - - - - - 2000/01 31 154 2153 657 397 2001/02 32 168 2190 631 437 320 2002/03 32 167 2272 677 428 330 2003/04 31 182 2163 665 468 364 2004/05 32 170 2127 634 520 408 2005/06 29 132 1562 490 475 349 2006/07 26 136 1495 511 436 329 2007/08 28 153 1480 477 404 308 2008/09 30 132 1527 480 404 309 Vir: SURS 1) Podatki se nanašajo na konec šolskega leta. 2) Vključeni so učitelji, vodstveni, svetovalni in drugi strokovni delavci, zaposleni s polnim in krajšim delovnim časom. 3) Štete so samostojne in matične osnovne šole (brez podružnic). Število otrok, vključenih v obvezno osnovnošolsko izobraževanje, se je v šolskem letu 2008/09 v primerjavi s šolskim letom 1999/2000 zmanjšalo za 23.339 in za 639 oddelkov. Število šol pa se je povečalo za 10 in tudi število strokovnih delavcev se je povečalo za 2515. V šolskem letu 1999/00 je bilo v povprečju 418 učencev in 34 strokovnih delavcev v eni osnovni šoli, ki je imela 20 učencev v oddelku in je bilo v povprečju 12 učencev na enega strokovnega delavca. V šolskem letu 2008/09 je bilo na posamezni šoli v povprečju 357 učencev, za katere je skrbelo 39 strokovnih delavcev, pri čemer je bilo v oddelku v povprečju 19 učencev. Na posameznega strokovnega delavca je bilo 9 učencev. Vsaka šola je v tem času v povprečju izgubila za dva oddelka učencev. Ob tem je treba poudariti, da je imela osnovna šola v tem času korenito in obsežno reformo s precejšnjimi spremembami standardov in normativov. Podobno je tudi na področju osnovnošolskega izobraževanja odraslih, kjer se je število slušateljev v šolskem letu 2008/09 v primerjavi s šolskim letom 2000/01 zmanjšalo za 626. V povprečju se je število slušateljev na posamezno šolo zmanjšalo z 69 na 51 slušateljev. Zanje je v povprečju skrbelo 12 oziroma 13 strokovnih delavcev in vsak izmed strokovnih sodelavcev je imel 5 oziroma 4 slušatelje. Kljub temu pa ni zaznati takega povečanja števila strokovnih delavcev, kot je to značilno za mladino, vendar za to področje veljajo nekoliko drugačni standardi in normativi, pa tudi priznavanje in vrednotenje predhodno pridobljenega znanja je pri tej populaciji bolj prisotno kot pri mladini. Razmerje žensk med učenci se v teh letih ni spreminjalo, povečal pa se je delež žensk pri učiteljih za dve odstotni točki pri mladini in prav toliko pri odraslih. Pri odraslih je vsa ta leta manjši delež ženske populacije vpisanih v osnovnošolsko izobraževanje kot pri mladini, kajti pri mladini je slaba polovica žensk, pri odraslih pa slaba tretjina vpisanih slušateljic. Zmanjšanje števila učencev je povezano z nizkim naravnim prirastom generacije, ki se je v opazovanem obdobju zmanjševal, in ni povezano z emigracijo prebivalstva. Pri izobraževanju odraslih pa je to pravzaprav razveseljiv podatek, ker je vedno več odraslih, ki že imajo dokončano osnovnošolsko izobrazbo, vendar bo treba počakati na popis prebivalstva, ko bo mogoče natančneje ugotoviti, kolikšen delež aktivnega prebivalstva nima dosežene osnovnošolske izobrazbe. 3.2.3 Srednješolsko izobraževanje - Slovenija Pričakovati je zmanjšanje števila dijakov v srednjih šolah, saj veliko število vseh, ki končajo izobraževanje na primarni ravni, nadaljuje izobraževanje na sekundarni ravni. Preglednica 28: Srednje šole, oddelki, učenci in slušatelji ter strokovni delavci, 1999-2009 Šole Oddelki Učenci, dijaki, slušatelji Strokovni delavci2) skupaj ženske skupaj ženske Za izobraževanje mladine3) 1999/00 149 4031 102.969 51.673 9351 5947 2000/01 149 4012 100.858 50.375 8763 5631 2001/02 145 3997 100.609 50.488 8703 5639 2002/03 143 3906 98.768 49.494 8482 5544 2003/04 143 3925 100.132 50.238 8640 5654 2004/05 142 3869 98.578 49.331 8563 5624 2005/06 142 3856 97.885 48.542 8661 5642 2006/07 142 3560 93.073 46.139 8408 5529 2007/08 129 3591 88.630 43.822 8079 5292 2008/09 127 3226 83.300 41.068 7946 6936 Za izobraževanje odraslih 1999/00 126 792 19.449 9916 3692 2385 2000/01 130 848 20.879 11.092 4096 2626 2001/02 134 926 21.438 10.607 4461 2859 2002/03 139 903 22.928 10.905 4103 2609 2003/04 138 895 21.732 10.528 4258 2692 2004/05 130 868 18.942 9538 3898 2527 2005/06 128 918 17.245 8947 3900 2550 2006/07 126 823 14.956 7594 3760 2482 2007/08 124 776 14.568 7386 3599 2328 2008/09 117 739 14.319 7086 3351 2164 Vir: SURS 1) Podatki se nanašajo na konec šolskega leta. 2) Zajeti so učitelji, vodstveni, svetovalni in drugi strokovni delavci, zaposleni s polnim in krajšim delovnim časom. 3) Štete so samostojne in matične osnovne šole (brez podružnic). Število dijakov, vključenih v neobvezno srednješolsko izobraževanje, se je v šolskem letu 2008/09 v primerjavi s šolskim letom 1999/2000 zmanjšalo za 19.669 in za 805 oddelkov. Število šol se je zmanjšalo za 22 in tudi število strokovnih delavcev se je zmanjšalo za 1405. V šolskem letu 1999/00 je bilo v povprečju 691 dijakov in 63 strokovnih delavcev v eni šoli, ki je imela 25 učencev v oddelku in je bilo v povprečju 11 dijakov na enega strokovnega delavca. V šolskem letu 2008/09 je bilo v povprečju 655 dijakov na eni šoli, pri čemer se drugo skoraj ni spreminjalo, kajti število dijakov v oddelku se je povečalo le za enega in za prav toliko tudi zmanjšalo število strokovnih delavcev v šoli. Prav tako se ni spremenilo število dijakov na enega strokovnega delavca in je bilo 11 oziroma 10. Tudi na področju izobraževanja odraslih je zaznati zmanjšanje števila slušateljev, čeprav je bilo med opazovanimi leti zaznati precejšnje nihanje, vendar s trendom zmanjšanja. Leta 2008/09 se je zmanjšalo število slušateljev za 5130, število šol za 9, oddelkov za 53 ter strokovnih delavcev za 341. Pri tem se je zmanjšalo tudi povprečno število slušateljev v enem oddelku s 25 v šolskem letu 1999/00 na 19. Ob tem se število strokovnih delavcev na posamezni šoli skoraj ni spremenilo, zmanjšalo pa se je povprečno število slušateljev na posameznega strokovnega delavca. Razmerje žensk med vpisanimi pri mladini in odraslih se v teh opazovanih letih ni spremenilo, spremenil pa se je delež žensk na področju strokovnih delavcev pri mladini, in sicer se je povečal za 24 odstotnih točk in zdaj znaša 87,29 odstotka. Pri odraslih pa je to razmerje ostalo povsem enako. Spremenil se je delež žensk, vpisanih v programe poklicnega izobraževanja na ravni EU-27. Število žensk se je zmanjšalo za 8,4 odstotne točke, kajti leta 2000 je bilo vpisanih 52,2 %, leta 2009 pa le 43,8 % žensk. V Sloveniji se je delež vpisanih žensk zmanjšal s 67,2 % na 56,9 %, kar pomeni zmanjšanje za 10,3 odstotne točke. Na srednješolski ravni se je zmanjšalo število dijakov, vendar se je zmanjšalo tudi število šol in učiteljev. Reforma zlasti strokovnega in poklicnega izobraževanja je namreč prinesla nekatere elemente varčevanja ter združevanja po skupinah in drugačne organizacijske oblike šolskega sistema. Prav tako se pozna tudi vpliv uvajanja tako imenovanega lump sum sistema financiranja srednješolskega izobraževanja, ki je pospešil drugačno organizacijo procesa izobraževanja in tudi sistema, saj šole same avtonomno razporejajo denar, ki ga prejmejo od države. 3.2.4 Višješolsko izobraževanje - Slovenija Višješolsko izobraževanje je zaradi dolžine študija in zaradi njegove naravnanosti k delu izjemno dobro sprejeto tako pri študentih kot pri delodajalcih. Zanimanje študentov za vpis v dveletne programe višješolskega strokovnega izobraževanja se je v opazovanih letih izredno povečalo, saj se je vpis od šolskega leta 2000/01 do leta 2009/10 več kot potrojil in tudi število višjih šol se je temu primerno povečalo. Pri tem je bilo največje povečanje vpisa pri rednem študiju, in sicer za 3,8-krat, pri izrednem študiju pa za 3,4-krat. Preglednica 29: Višje šole, oddelki, učenci in slušatelji ter strokovni delavci, 2000-2009 Skupaj vpisani Pedagoški delavci* Leto Šole Redni Izredni skupaj ženske 2000/01 17 4760 1879 1966 2794 133 2001/02 22 6170 2678 2361 3809 179 2002/03 31 8796 3914 2974 5822 - 2003/04 37 11.099 5328 3470 7629 353 2004/05 42 12.621 6134 4096 8525 388 2005/06 48 14.246 7093 4785 9461 471 2006/07 50 15.831 7925 5523 10.308 533 2007/08 59 16.424 7985 5991 10.433 570 2008/09 59 16.263 7712 6731 9532 504 2009/10 60 16.594 7970 7497 9097 - Vir: SURS *ekvivalent polnemu delovnemu času Število pedagoških delavcev se je temu primerno povečalo in je s povprečno 8 pedagoških delavcev, zaposlenih na eni šoli, naraslo na 33 zaposlenih na eni šoli. Tako se je zmanjšalo število študentov na posameznega delavca s 36 na 33. Delež študentk se je z leti povečeval: v šolskem letu 2000/01 je bilo 39,5 % študentk, v šolskem letu 2009/10 pa že slaba polovica ali 48,0 %. 3.2.5 Visokošolsko izobraževanje - Slovenija Visokošolsko izobraževanje je na ravni Evropske unije temelj, na katerem se gradijo ambicije o vodilni vlogi Evrope v globalnem gospodarstvu, ki temelji na znanju. Zato je tudi v prihodnjih desetih letih predvidena prenova visokega šolstva, da bi lahko postalo vodilno pri oblikovanju kapitala znanja in inovativnosti. Zaznati je povečanje števila študentov na ravni EU-27 s 15.920.800 leta 2000 na 19.470.400 leta 2009 ali za 22,2 odstotka. V istem obdobju je zaznati nekoliko večje povečanje tudi v Sloveniji, in sicer s 83.000 na 114.400 študentov ali za 37,8 odstotka. V Romuniji pa se je število študentov v tem istem obdobju podvojilo. Tudi Slovenija je prepoznala visoko šolstvo kot prednostno področje v sistemu vzgoje in izobraževanja, kajti prav ta raven izobraževanja omogoča razvoj in napredek družbe ter pripravlja strokovnjake na visoko zahtevno delo in tudi za nadaljnje znanstveno in razvojno delo Zanimanje študentov za študij na terciarni ravni se je izjemno povečalo, zlasti za visokošolski študij, za univerzitetnega pa nekoliko manj. To velja tako pri rednem kot pri izrednem študiju. Pri rednem in izrednem študiju je opaziti zmanjšanje vpisa v zadnjih štirih letih na visokošolskem študiju, pa tudi na univerzitetnem, le pri samostojnih visokošolskih zavodih je zaznati rahlo povečanje števila študentov. Slika 5: Število študentov (v 1000), 2000 in 2009 Vir: Eurostat Preglednica 30: Študenti visokošolskega študija na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, po vrsti izobraževanja in načinu študija, 2000/01-2009/10 Visokošolski zavodi -skupaj Samostojni Leto Univerze - skupaj visokošolski zavodi Skupaj - redni 2000/01 86.734 81.566 4853 2005/06 100.548 95.546 5002 2006/07 100.113 94.797 5316 2007/08 99.021 92.524 6497 2008/09 98.128 90.862 7266 2009/10 98.279 89.081 9198 Skupaj - izredni 2000/01 28.520 25.007 3198 2005/06 32.653 29.195 3458 2006/07 30.327 26.207 4120 2007/08 28.532 23.994 4538 2008/09 26.934 22.292 4642 2009/10 25.309 19.917 5392 Vir: SURS Na podlagi Eurostatovih podatkov o skupnem številu učencev, dijakov in študentov, torej vseh oseb, vključenih v formalno izobraževanje, razen predšolskega obdobja, lahko ugotavljamo, da se v povprečju EU-27 njihovo število zmanjšuje kljub vedno višjemu deležu vključevanja populacije v izobraževanje, predvsem študentov na terciarni ravni. Leta 2000 je bilo v izobraževanje na ravni EU-27 vključenih skupaj 95.840.400 oseb, leta 2009 pa 92.957.900 oseb. S tem se potrjuje demografska slika o zmanjšanju števila mladih skoraj v vseh državah članicah EU. Med njimi je tudi Slovenija, saj se je število oseb, vključenih v izobraževanje, na vseh ravneh v enakem obdobju zmanjšalo s 389.400 na 381.200 kljub povečanju deleža vključenih v izobraževanje, zlasti na terciarni ravni. Največ oseb, vključenih v izobraževanje, je bilo leta 2000, ko je bilo vključenih 411.000 oseb, potem pa se je število vsako leto strmo zmanjševalo. Slika 6: Študenti, dijaki in učenci (v 1000), Slovenija, 2000-2009 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 Vir: Eurostat 3.2.6 Mobilnost v izobraževanju Splošno sprejeto je, da se morajo sistemi izobraževanja in usposabljanja odpreti vplivom drugih delov družbe na lokalni, državni ter mednarodni ravni. Tako povezovanje je potrebno predvsem zaradi vse večje poklicne in zemljepisne mobilnosti posameznikov v njihovem življenju. Potrebujemo tudi državljane, ki so poleg svojih posebnih poklicnih znanj in spretnosti sposobni delati in komunicirati z drugimi čez državne meje. Tudi tako se Evropa spopada z izzivi svetovnega gospodarstva. In končno, vsi državljani bi se morali naučiti spretnosti, ki jih potrebujejo v vse bolj mednarodni in večkulturni družbi. Hkrati se Evropa spopada tudi z izzivom, kako naj doseže konkurenčnost svojih sistemov izobraževanja in usposabljanja. Ljudje se želijo sami odločati, kje bodo končali svoje usposabljanje, zato so potrebne jasne strategije, kako povečati privlačnost evropskih sistemov izobraževanja in usposabljanja za Evropejce in Neevropejce. Udeležba v učni mobilnosti za učitelje in udeležence izobraževanja je del prejšnje in nove strategije. Učna mobilnost pomeni namreč pot k svojemu osebnemu razvoju in tudi k razvoju kompetenc, kot so medkulturno razumevanje in povezovanje ter razvoj jezikovnih kompetenc in ne nazadnje tudi izboljšanje zaposljivosti na nacionalnem in tudi na mednarodnem trgu dela. Izmenjave omogočajo sodelujočim, da si pridobijo nov pogled na svet, omogočijo jim, da uporabijo svoje znanje tujih jezikov v praksi, učence, učitelje in izobraževalce pa motivirajo ter jim omogočajo povezovanje s širšim okoljem. Mednarodne izmenjave odpirajo tudi drugačen pogled na učni proces ter omogočajo pedagoškim delavcem, da si s kolegi iz tujine izmenjujejo primere dobre prakse in se učijo drug od drugega. Čeprav še vedno velja, da je največji delež mobilnosti med študenti (Erasmus, Marie Curie - za podiplomske študente), se povečuje delež udeležencev mobilnosti tudi na drugih ravneh izobraževanja (Leonardo da Vinci, Comenius, Grundtvig), zlasti pri srednješolski mladini in njihovih učiteljih ter pri odraslih. Preglednica 31: Delež študentov, ki študirajo zunaj svoje matične države (ISCED 5 in 6), 2000 in 2008 Leta EU 27 BE BUL CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV 2000 2,1 2,4 3,2 1,3 2,7 1,8 2,5 12,4 1,1 1,8 9,4 1,7 46,5 1,3 2008 2,8 2,9 7,9 2,6 2,4 3,5 4,9 5,2 1,2 2,5 17,7 1,8 58,4 2,9 Leta LT LU HU MT NL AT PL PT RO SI SK FI SE UK 2000 1,8 74,5 1,7 8,2 1,9 3,8 0,9 2,3 1,5 2,2 3,0 3,2 2,7 0,6 2008 3.6 80,2 1,8 10,9 2,3 4,3 1,8 4,0 2,0 2,1 10,7 2,7 3,0 0,6 Vir: Progress towards the common European objectives in education and training, (SEC(2011)526 V to so zajeti študenti, ki študirajo v drugih državah Evropske unije ter državah EEA ali državah kandidatkah. Pri tem za Slovenijo in Nemčijo niso upoštevani raziskovalci po končanem študiju (ISCED 6). Leta 2008 je zunaj svojih matičnih držav v povprečju študiralo 2,8 odstotka študentov iz držav članic (Eu-27). Največji delež študentov, ki študira zunaj svoje matične države, prihaja iz držav, ki so po številu prebivalstva nekoliko manjše (Luksemburg, Ciper, Irska, Malta, Slovaška). V matičnih državah jim navadno ne morejo zagotoviti vse pestrosti študijskih programov, pa tudi jezikovno so veliko bolj pripravljeni kot v večjih državah. Najmanjši delež študentov, ki študirajo zunaj svoje matične države, je v Veliki Britaniji, kajti predvidoma študirajo zunaj držav Eu, EEA in držav kandidatk, zato niso upoštevani v tem deležu. Delež slovenskih študentov, ki študirajo v državah EU, EEA in v državah kandidatkah, se v tem opazovanem času ni bistveno spremenil. Leta 2008 se je celo nekoliko zmanjšal in je pod povprečjem EU-27. 3.2.7 Mobilnost v Sloveniji V zadnjih desetih letih je veliko institucij za izobraževanje in usposabljanje začelo organizirati mobilnost in izmenjave. Učna mobilnost postaja vedno bolj pomemben dejavnik v formalnem in neformalnem izobraževanju v Sloveniji. Večina učne mobilnosti v Sloveniji se izvaja s podporo evropskih akcijskih programov Vseživljenjsko učenje in Mladi v akciji. Obstajajo tudi nekateri nacionalni načrti za podporo učne mobilnosti, ki se financirajo iz nacionalnih sredstev na podlagi letnih javnih razpisov, večinoma so namenjeni študentom na terciarni ravni, za študijske programe, ki so redki, ali pa za take, ki jih v Sloveniji ni na voljo. Ker večino organizirane učne mobilnosti v Sloveniji že podpirajo evropski programi, je nacionalna politika usmerjena v podporo delovanja nacionalne agencije (CMEPIUS za LLP in MOVIT za YiA), in sicer zato, da pomaga pri premagovanju ovir za mobilnost in njena prizadevanja za priznavanje znanja, ki ga udeleženci pridobijo z učno mobilnostjo. Čeprav je učna mobilnost večinoma značilna za terciarno raven izobraževanja, je zaznati pozitivne spremembe tudi na področju sekundarne ravni izobraževanja. Večina učne mobilnosti je izvedena v okviru evropskega programa Vseživljenjskega učenja. Ta program je v Sloveniji zelo dobro sprejet in prepoznan kot orodje za internacionalizacijo izobraževanja ter kot zelo dober način za implementacijo učne mobilnosti. Vse akcije programa so v celoti uspešno izvedene, kljub temu pa je povprečna stopnja zavrnitve še vedno 50 odstotkov, kar je jasen signal, da je treba za učno mobilnost nameniti veliko večji delež sredstev. Aktivnosti, s katerimi se podpira učna mobilnost na vseh ravneh izobraževanja: a) Program Comenius je usmerjen v šolsko izobraževanje in vključuje vse vrste mobilnosti učencev v okviru partnerstva med šolami. b) Erasmus je temeljni program za mobilnost študentov v visokem šolstvu in je zelo dobro znan in prepoznan med študenti. c) Program Leonardo da Vinci ponuja veliko možnosti za srednješolce, da imajo praktično usposabljanje v drugi državi. Ta ukrep je zelo uspešen v Sloveniji in ga šole, ki pošiljajo učence, zelo dobro podpirajo. d) Program Grundtvig daje priložnost, da gredo odrasli na učne mobilnosti v drugo državo, in tudi ta ukrep je zelo dobro sprejet. e) Program Mladi v akciji daje veliko različnih možnosti mladim, da gredo na učno mobilnost zunaj formalnega sistema izobraževanja, kljub temu pa je učna mobilnost na zelo visoki ravni in daje odlične rezultate. Udeležba mladih, ki so odšli bodisi na študij ali prakso v tujino, se je v desetletnem obdobju močno povečala. Od leta 2000 je na študij ali prakso v tujino odšlo skupno 11.221 študentov in mladih delavcev (diplomantov). Od tega se jih je 1317 praktično usposabljalo tako v okviru programa Leonardo kot Erasmus, na študij pa jih je v tujino odšlo 8092 (Erasmus). V tem času se je za nekaj manj kot sedemkrat povečalo število študentov, ki so odšli na študij, in 23-krat tistih, ki so odšli na Erasmus ali prakso Leonardo. Pri tem je občutno povečanje zaznati po letu 2007, ko so se sredstva, namenjena mobilnosti, z vstopom Slovenije v Evropsko unijo zelo povečala. Ob tem je zaznati željo študentov, da bi imele ustanove, ki jih pošiljajo na učno mobilnost, bolj sistematičen pristop k priznavanju tako pridobljenega znanja. Poleg tega pa zaznavajo oviro, ki je povezana s finančnimi sredstvi, kajti sredstva za podporo mobilnosti se večinoma črpajo iz programa EU, zato je treba opozoriti, da si študenti in dijaki iz nižjih družbenih slojev ne morejo privoščiti učne mobilnosti. V okviru akcij Partnerstva in mobilnosti Leonardo so se mobilnosti in spoznavanja tujih vrstnikov, običajev ter delovnih in učnih metod in načinov udeleževali tudi dijaki in učenci. Slika 7: Mobilnost študentov in mladih delavcev v programih Socrates, Leonardo da Vinci in Vseživljenjsko učenje (2000-2010) Vir: Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja Slika 8: Mobilnost dijakov in učencev v programih Socrates, Leonardo da Vinci in Vseživljenjsko učenje (2000-2010) Mobilnost dijakov in učencev v programih Socrates, Leonardo in Vseživljenjsko učenje (2000 - 2010) 1400 1200 1000 800 600 400 200 ■o JJ >