Kapucin je prišel...                                j.e. Bogomil.
oznega poletnega jutra je prišel v hišo kapucinski brat Vincencij. Imel je dolgo, čisto sivo brado. Ah, kako smo se ga otroci ustrašili! Naš Jožek ga je pogledal izpod čela, pa se mu je precej pričelo temniti in oblačiti, in v očeh so se prikazale obile solze. Ves plašen je iskal, kam bi pobegnil in kje bi se skril. Ko je našel pri malih vratih, vodečih na dvorišče, toliko svetlobe, da se je dalo izmuzniti skoznie, — smuk! — je bil že zunaj na prostem in rešen strahu. — Nak! Ne še! Kaj, ko bi tisti kosmati mož stopil za njim? Skriti se mu je moral še v hlev. Tako se mu je zdelo najbolj varno.
Cez čas je pa tiho stopil pred hlev in tam ob vratih čakal in skrivaj pogledoval, kdaj bo strah odšel.
Pred hlev so pa stopili oče.
»Pojdi v vežo, pa boš dobil podobico!«
To pa, to! Podobico bi pa rad. Samo, da bi ne bil tisti mož tako kosmat! Strah in hrepenenje sta se bojevala v Jožku.
»Le pojdi no, saj bom jaz pri tebi!« reko spet oče.
Trdo je prijel Jožek očeta za roko in počasi stopal z njimi v vežo. Brat Vincencij se je pa zadovoljno smehljal in držal v rokah podobico.
Kapucin je prišel., .
Leto 50________________         VRTEC_________________  Stran 119
»Na, le vzemi, saj vem, da si drugače priden.«
Plaho je iztegnil Jožek svojo roko, z levico se pa še krepkeje oprijel očeta. Podobico je že imel v rokah. Kapucina se je potem čimdalje tnanj bal. Popolnoma mu je pa odleglo šele takrat, ko je bil kapucin že pri sosedu.
Ko je hodil kapucin drugič po vasi, se ga pa Jožek ni nič več bal. Podobica mu je strah čisto pregnala. Samo to ga je skrbelo, če bi se kapucin ognil njih hiše ? Saj gotovo še v'e, kako se ga je on zadnjič bal. Mogoče je pa zameril? — No, pa se ni ognil hiše! In ko je blagi brat Vincencij segel v torbo po podobico, mu je Jožek že čisto sam pomolil svojo desnico.
Tako je bilo pri Jožku in tako je danes pri Polenškovih. Tinčku se že svetli obraz. Podobico je dobil: kako jo zadovoljno ogleduje! Micika je pa ravno na vrsti. Plaho se ozira vstran, pa jo bo podobica         J^H
že premagala, da bo bolj pogumna, posebno, ko bo videla, da se Tinčku ^H ni nič hudega zgodilo. Milki v Franičinem naročju se pa ne čudimo, da ^^| se nekam tesno oklepa Franice in plaho gleda po sobi. Toda vidva — ^H Jožek in Mihec — vidva sta pa korenjaka, no! I, kam se pa skrivata! ^H Le bliže! Le stopita vsak po svojo podobico! Saj ne bo nič hudega! ^^H Ali je res Tinček bolj junak kakor vidva ?                                                    ^H
Čez letoindan bo pa vse drugače. Mladi Polenški ne bodo pozabili,         ^H
kdo jim je dal podobic. Pri oknih in pri vratih bodo čakali in gledali, ^H kdaj bo zavil v hišo tisti mož, ki ima sicer dolgo, strašno kosmato brado, ^H pa ima vkljubtemu prav mehko, blago srce.                                                  ^H