PAUT STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Obisk prekmurskih poslovnežev v Monoštru USPEŠNO MESTO: VZPOREDNO RAZVIJANJE INDUSTRIJE IN TURIZMA 12. julija je na povabilo ge­ gorije. Središče poslovnega neralnega konzula R Slove­ ali konferenčnega turizma nije Marka Sotlarja obiskala je Slovenski dom, ki letno Monošter manjša skupina daje prostor več desetim prekmurskih poslovnežev, poslovnim konferencam, med njimi tudi direktori­ treningom. Z razvijanjem ca in samostojni svetova­ računalniške infrastrukture lec Pomurske gospodarske si želi mesto pridobiti na­zbornice Mateja H. Podlun­ slov t. i. inteligentnega me­šek in Robert Grah. Namen sta, je zaključil svojo pred­njihovega obiska je bil, da stavitev župan. bi spoznali, kakšne inve- Na Madžarskem deluje 166 sticijske možnosti ponuja industrijskih con, je povedal sosednja regija, točneje t. József Takács, poslovni di­ i. monoštrska mikroregija, rektor Industrijskega parka kamor spada tudi Porabje. d.o.o.. Po njegovem mnenju Po krajšem postanku na pa le polovica teh ustreza Gornjem Seniku sta sku­ kriterijem za t. i. industrijski pino v Monoštru pričakala park, ki mora razpolagati z župan Tibor Viniczay in po­ določeno površino, infra­slovni direktor prekomej­ strukturo ter kvalitetnimi ne industrijske cone József storitvami. Prekomejna in-Takács. Župan Viniczay je dustrijska cona Monošter­poslovneže seznanil z raz- Heiligenkreuz ima upravo vojnimi načrti mesta Mo­ na madžarski in avstrijski nošter, ki imajo dva stebra. strani ter skupno logistično Ob razvoju industrije, za forintov, gradilo se bo na bazo. V cono, ki ima pri­katero nudi primerne pogo­ skoraj šest tisoč kvadratnih bližno 30 hektarjev proste je prekomejna industrijska metrih gradbenih površin. površine s potrebno infra­cona in Industrijski park Vodna površina bazenov strukturo, pričakujejo pred­d.o.o. s svojimi logističnimi bo 375 m2. Termalno ko-vsem investitorje za mala in storitvami, se posveča naj­ pališče z raznimi storitva-srednje velika podjetja. več pozornosti razvijanju mi (zdravilišče, wellness-Gostje so si ob zaključku turizma. Monošter ima za center, vadbeni in športni obiska ogledali monoštrsko razvijanje te gospodarske bazen, rekreacijski center) industrijsko cono ter ob­panoge primerne pogo­ bo imelo kapacitete za 800 močje, kjer se je pred krat­je, najbolj zahodno mesto ljudi dnevno. Mesto priča-kim začela graditi termalna Madžarske ni preveč od­ kuje investitorje predvsem riviera. Njihov sedanji ob­daljeno od večjih evropskih pri izgradnji hotelskih ka-isk je lahko dober uvod za centrov. V razvojnih načrtih pacitet. To velja tudi za t. i. jesensko konferenco o tu­so zajete vse smeri turizma. nike (označene turistične kateri je do zdaj slonel na verski turizem, ki sloni na rizmu, ki jo s pomočjo GZS Pri t. i. aktivnem turizmu poti v Porabju in Őrségu), t. i. rehabilitacijski bolnici, eni od najlepših baročnih OZ za Pomurje želi organi­mesto in okolica ponujata reka Raba se ponuja kajaka-eni najbolj priznanih to-cerkva na Madžarskem. Ne-zirati Generalni konzulat v več možnosti za ribiče (Je-šem… Z začetkom gradnje vrstnih bolnic v zahodnem kdanjemu samostanu mesto Monoštru. zero Hársas, reka Raba), monoštrske termalne rivie-Prekodonavju. Celotna in-želi najti novo funkcijo, naj Marijana Sukič za kolesarje (označene ko-re se bodo ustvarili tudi po-vesticija termalne riviere bo bi se prezidal v t. i. samo­lesarske proge), za pohod-goji za zdraviliški turizem, znašala pribl. dve milijardi stanski hotel visoke kate­ 2 Ljubljana: državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič MADŽARSKA NI IZPOLNILA NITI OB­LJUB, KI JIH JE DALA PRED SREČANJEM PREDSEDNIKOV Tudi dobronamerni opa­zovalec ne more mimo ob­čutka, da se je Madžarska odločila za zavlačevanje pri uresničevanju sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenski manjšini na Madžarskem in madžar­ski narodnostni skupnosti v Sloveniji. Prvi, nekoliko resnejši zaplet se je zgodil v Monoštru na 6. zasedanju mešane komisije, ki ocenjuje uresničevanje nalog iz spo­razuma, ko so šele v poznih večernih urah sprejeli nekaj kompromisnih dogovorov in nalog in na njihovo izpol­nitev bolj ali manj pozabili. Nekako mimogrede je mini-la 7. seja v Moravskih Topli­cah, do prvega resnega za­pleta pa je prišlo – kot smo v Porabju sproti poročali – na 8. seji v Budimpešti. Tedaj je bilo dogovorjeno, da bo drugi del seje mešane komi­sije zelo verjetno v Porabju, kje natančno pa sopredsed­nik madžarskega dela, József Bálint-Pataki, ni želel pove­dati. Določena sta bila tudi datuma, in sicer, da se bodo zbrali 21. in 22. junija in na­daljevali in končali naloge, ki jih imajo po sporazumu. Že kmalu po seji je prišla iz Budimpešte novica, da je zbolel sopredsednik mad­žarskega dela in predsednik Urada za zamejske Madžare József Bálint- Pataki. »Glede na informacije, ki jih imam, sem zaskrbljen. Sicer sem že aprila gospodu Patakiju po­vedal, da sva odgovorna za manjšine, on za Slovence v Porabju, jaz za prekmurske Madžare, povedal sem, da bomo morali narediti bistve­no več, kot je bilo narejeno doslej,« pravi sekretar Franc Pukšič. »Moja napoved se je, žal, uresničila, ker so me včeraj (pogovor je potekal 7. julija, ob V. vseslovenskem srečanju v državnem zboru v Ljubljani, op. pisca) infor­mirali, da je vlada razrešila gospoda Patakija. To seveda ni nikakršna rešitev, kajti za uresničevanje sporazuma in sklic nadaljevanja 8. seje je odgovorna vlada Republike Madžarske.« Državni sekretar Franc Pukšič o vzrokih za pre­ložitev prekinjene seje: »Uradni vzrok je bil, da je sopredsednik v bolnišnici. Po informacijah, ki sem jih dobil pozneje in le-te bomo preverili pri madžarskem veleposlaniku v Ljubljani, je bilo drugače, zato sem nekoliko zaskrbljen, ker je Madžarska zopet prestavila zasedanje mešane komisije. Že po prvem delu 8. seje se je pokazalo, da Madžarska ne uresničuje obveznosti iz sporazuma vse od takrat, ko je bil podpisan. To velja za področje informiranja, kulture, izobraževanja in dvojezičnosti. Naj dvojezič­nost ilustriram s primerom osebnih izkaznic z dvoje­zičnih območij. Jaz, ki ne znam madžarsko, nisem izvedel ničesar z izkaznice Martina Ropoša z Gornjega Senika, ker na njej ni niti ene slovenske besede; go­spod Pataki, ki ne razume slovensko, je lahko zvedel vrsto podatkov z osebne iz­kaznice Györgya Tomke iz Lendave, ker je v celoti dvo­jezična.« V Budimpešti so se pred pre­kinitvijo 8. seje dogovorili, da pred nadaljevanjem obi-ščejo dvojezična območja in pogledajo, kako je z dvoje­zičnostjo v šolah, na uradih »in, da se začne izvajati reci­pročnost v pozitivnem smislu, da se razumemo. Preprosto pomeni, da bo Madžarska storila za slovensko manjšino vse to, kar je Slovenija nare­dila za Madžare pri nas.« Ali ni odpoklic sopredsed­nika mešane komisije ne­navaden način »kupovanja časa«, da bi še kar zvlačevali z izpolnjevanjem obveznosti iz sporazuma, ki je bil rati­.ciran, torej potrjen v obeh parlamentih eno leto po podpisu, tor ej leta 1993? »Žal je to slaba popotnica madžarske vlade, ker no­bena, še najmanj pa vladna inštitucija ne more sloneti na eni osebi, ampak gre za ustanovo kot celoto. Stri­njam se z oceno, da gre za »kupovanje časa« in vesel bi bil, če bi Madžarska v tem času izpolnila vsaj ti­ste obljube, ki jih je dala tik pred srečanjem predsedni­kov držav dr. Ferenca Má­dla in dr. Janeza Drnovška v Sloveniji.« Ernest Ružič Kulturno-zgodovinski simpozij Modinci NAMESTO SLOVENIJE POSLEJ SLOVAŠKA Ne, ne gre za že prislovično zamenjavo Slovenije in Slova­ške na mednarodnih športnih in tudi političnih dogodkih, marveč za to, da se je Slovenija odrekla sodelovanju na enem najstarejših znanstvenih srečanj v tem delu Evrope, Slovaška pa čaka, da postane stalna članica kulturno- zgodovinskega simpozija Modinci. Pobuda za srečanje zgodovinarjev, umetnikov in politikov je vznikla na Gradiščanskem v Avstriji ob 300-letnici bitke in zma­ge nad Turki pri Monoštru in Modincih, torej pred več kot štiri­desetimi leti. Prvič so simpozij Modinci organizirali leta 1969 v Modincih/Mogersdorfu na južnem Gradiščanskem. V vasi, nad katero je tako visok križ, da ga vidimo tudi iz Porabja. Simpozij Modinci je nastal v času zaprtih državnih meja in omejenega gibanja ter sodelovanja tudi med strokovnjaki. Zato je imel več kot dve desetletji tri poudarke: uvodni del z govori političnih predstavnikov sodelujočih držav, celo na najvišji ravni, saj je na otvoritve v Modince prišel tudi predsednik Avstrije, v osrednjem in najobsežnejšem delu so se zgodovinarji ukvarjali z vnaprej dogovorjeno temo, v tretjem ali vzporednem delu pa so se udeleženci seznanili s kulturnimi in zgodovinskimi znamenitostmi, v ta namen odprtimi likovnimi razstavami in nastopi kulturnih sku-pin. Poleg Modincev, so simpozije organizirali v Kőszegu in Sombotelu, lani pa prvič v Nagyatádu v županiji Somogy; v avstrijskem Gradcu, hrvaškem Zagrebu in Osijeku; Maribo­ru, na Ptuju, Radencih in 33. in kot kaže zadnjega v Sloveniji, v Murski Soboti. S spremembami političnega zemljevida tudi v tem delu Ev­rope uvodnih, političnih poudarkov ni več; otvoritev se ne udeležujejo pomembnejši politični predstavniki, ampak je osrednji del namenjen razpravi o aktualni temi. Na letošnjem simpoziju v avstrijski Radgoni so razpravljali o družbenih slojih – elitah, v panonskem prostoru v 18. in 19. stoletju. Na simpozij v avstrijsko Radgono je bilo povabljenih preko sto zgodovinarjev iz avstrijske Štajerske in Gradiščanske, Hrva­ške, Železne županije in županije Somogy ter Budimpešte. Sodelovanju se je odrekla Univerza v Mariboru, tako da je bil dosedanji član organizacijskega odbora zgodovinar dr. Franc Rozman na seznamu (in gost) skupine zgodovinarjev avstrijske Štajerske. »Prepričan sem, da Univerza v Mariboru in preko nje Sloveni­ja ne bi smela prenehati s sodelovanjem na simpoziju Modinci. Zgodovinarji so imeli priložnost sodelovanja na mednarodno uveljavljenem srečanju, referati s simpozijev so objavljeni v tu­jih jezikih, kar je zdaj še posebej pomembno, publikacije pa razpošljejo po celem svetu. S sodelovanjem na simpoziju Mo­dinci se je krepil tudi mednarodni ugled mariborske Univerze tedaj, ko je bil na nizki ravni,« ocenjuje dr. Franc Rozman in na vprašanje, ali gre za pomanjkanje denarja za organizaci­jo, odgovarja: »Denar ni osnovni problem, problem je v tem, ker se Univerza v Mariboru ni pripravljena lotiti organizacije simpozijev, čeprav bi to na osnovi še vedno veljavnega spora­zuma kot soustanoviteljica bila dolžna narediti. Da denar ni problem, se je pokazalo ob izdaji zbornika s 33. simpozija, ki je bil v Murski Soboti. Doslej ni izšel zbornik s simpozija na Ptuju, ker Univerza ni prosila denarja zanj, čeprav je bil za­gotovljen, le vlogo bi bilo potrebno napisati. Krivdo za to nosi rektorat Univerze.« Drugače gledajo na srečanja zgodovinarjev drugod. Stalna članica je postala županija Somogy, priključiti se želi Vojvo­dina, med novimi kandidatkami je tudi Slovaška, ki bo zelo verjetno ali skoraj zagotovo zamenjala Slovenijo, ki je bila soustanoviteljica kulturno-zgodovinskega simpozija Modin­ ci. Dr. Franc Rozman je še povedal, da se je letos simpozija udeležil zadnjič, ni pa mogel povedati, kje je vzrok za rav­nanje vodstva univerze Maribor, da preneha s sodelovanjem v tako uveljavljenem krogu strokovnjakov in znanstvenih ustanov zdaj že razširjenega panonskega prostora . eR Porabje, 21. julija 2005 3 FERENC MÁDL SE JE POSLOVIL Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, je bil pred kratkim na poslovilnem obisku pri odhajajočem pred­sedniku Republike Madžarske Ferencu Mádlu. Ferenc Mádl, ki mu predsedniški mandat poteče 3. avgusta, je v predsedni­ški palači (Aleksandrova palača) na budimskem gradu sprejel predsednike državnih manjšinskih samouprav. »Bil je prvi predsednik, ki se je poslovil od predsednikov dr­žavnih manjšinskih samouprav,« nam je povedal slovenski predsednik Martin Ropoš. »To se je zgodilo prvič. Tudi v svojem mandatu nas je vabil na delovne sestanke, zanima­li so ga manjšinski problemi in po mojem, koliko je v svoji funkciji lahko naredil, se je trudil. Denarja nima, ampak lahko vpliva na parlament, na minis­trstva in tudi na kakšne druge urade. Ob tej priliki sem se mu tudi zahvalil, da me je povabil v delegacijo, ko je bil na dvodnevnem obisku v Ljubljani. Tako sem imel možnost, da sem lahko povedal, kakšne probleme imamo Slovenci v Porabju. Mislim, da sem tudi osebno ne­kaj naredil pri tem, da so se začeli ti problemi reševati. Kar se tiče spremembe volilnega manjšinskega zakona, katerega je parlament sprejel, ga je dal gospod predsednik na ustavno sodišče. Sodišče ga bo znova pregledalo, mogoče ga bo zno­va dalo v parlamentarno proceduro in to se bo zavleklo po vsej verjetnosti še pol leta. Pri zadnjem srečanju, ki je trajalo dve uri, je gospod predsednik predstavil vse delo, ki ga je naredil za manjšine.« Nikoletta Vajda Na začetku julija je prostovolj-»Z gasilskim društvom Viš­no gasilsko društvo Višnje Gore nje Gore imamo stike od praznovalo 130. obletnico. Na lanskega leta, ko nas je pred­prireditev so povabili tudi žu-sedstvo Gasilske zveze Slo­pana Martina Ropoša in gasil-venije obiskalo na Gornjem sko društvo z Gornjega Senika. Seniku. Takrat so nam poda­ ŽELEZNA MEŠA 17. julija, v nedelo, so župnik Ivan Camplin že­lezno mešo darovali pri kapeli Srca Jezušovoga in Srca Marijinega v Marti­nju. Gospoda Camplina sploj dobro poznamo mi Porabci tö, zato ka so na Gornjem Seniku več lejt slüžili slovensko mešo. • Kakšni občutek je tau do­živeti? »Tau Bogi ne morem za­hvaliti, ka telko časa živem pa ka sem dosegel tašo starost duhovništva. Ob­čutek je pa izredna hva­ležnost bogu, da me telko časa živi, da sem prišel do tega.« • Kakšni občutek je pa bijo tisti, gda ste novo mešo meli? »Moram povedati, ka ve­seli. Nova meša je bila v rili obnovljeno gasilsko vo­zilo, ki ga bomo prevzeli 10. septembra. Potem smo bili na pobudo župana Ivančne Gorice vabljeni na prireditev na Višnjo Goro. Na srečanju je bilo ogromno gasilskih društev iz Slovenije, Nemči­je in Italije. Navezali smo sti­ke z gasilskim društvom ne samo zaradi tega, ker od njih dobimo novo vozilo, temveč želimo si nova gasilska prija­teljstva. Sedaj smo spoznali tudi njihovo okolico in so nam obljubili, da ob blago­slovitvi našega gasilskega vozila pride k nam več ga­silskih društev iz njihovega kraja.« N. Vajda Maribori, ko sem biu po­svečeni. Tau je bilau 7. julija 1935. leta. Biu sem premladi eno leto, zato ka štiridvajsti lejt mora biti novomešnik, če pa je me­nje star, te pa mora meti dovoljenje. Za pau leta leko da dovoljenje püšpek, za več, kak je meni falilo, pa smo mogli pismo pisa­ ti v Rim. Tam je škof dau dovoljenje, samo tam je trebalo plačati takso, kak je bilau določeno. Tak sem te leko emo novo mešo.« • Za kelko lejt je železna meša? »1935. leta sem emo novo mešo, za petdeset lejt, 1985., pa zlato. Biserna je bila 1995, diamantna pa leta 2000. Za sedemdeset lejt, letos mam železno mešo.« • Ka pa pride za železno mešo? »Lesena.« • Kakšna meša je tau? »Križ na grob,« se smejejo gospaud Camplin. »Že je tau rejdko, ka stoj zadobi železno mešo. V cejloj Slo­veniji sva samo dva, steri­va sva go zadobila.« • Železno mešo vsakši tam ma, gde je nauvo mešo slü­žo? »Nej, nej mujs. Tam, gde se dogovorijo. Zdaj v ne­delo sem emo tü v Marti­nji, potem v Bogojini, 31. julija pa v Odrancaj.« • Kak ste se vi odlaučili za tau, ka župnik baudete? »Tau je dobro pitanje. Naj­prlej sem emo dobre stari­še, ka so me lopau vzga­jali pa sem emo dobroga župnika. Pisali so se Ivan Baša, strašno dobri človek so bili pa sploj dosta so mi pomagali. Zato, ka ata so mi mrli, gda sem v gimna­zijo odo. Kak najstarejši med otroki bi mogo titi domau de­lat pa poma­gat. Župnik pa v gimnaziji so prajli, ka vej do oni pomagali, samo jaz naj idem tadala se včit. Jaz sem sploj vörvo našomi župni­ ki. Vsakši den sem üšo k meši. Tistoga reda še nej bilau elektrike, v rokej sem držo surkoša pa s tistim sem svejto. Za­dvečerkoma so meli kate­kizmuš, ka sem jaz tö vsig­dar z veseljem poslüšo. Tak ka leko povejm, od nji sem daubo najvekši vpliv. Dapa moram povedati, ka družina mi je tö sploj do­sta pomagala. Žau, med šestimi otroki sem jaz naj­starejši, pa itak, drügi so že vsi pokopani.« K. Holec Porabje, 21. julija 2005 4 ZA IZKORENINJENJE NASILJA NAD OTROKI S sprejetjem Ljubljanskih sklepov -ukrepajmo takoj proti nasilju nad otroki se je v slovenski prestolnici končal regionalni posvet za pripravo študije ZN o nasilju nad otro­ki. Kot je ob koncu dejal slo­venski zunanji minister Dimi­trij Rupel, gre za dokument, ki izraža voljo predstavnikov držav, mednarodnih organi­zacij, nevladnih organizacij, strokovnjakov, ombudsmanov za otroke in otrok, da vsak po svojih močeh prispeva k izko­reninjenju nasilja nad otroki. V sprejetem dokumentu, ki ima devet točk, so se udele­ženci posvetovanja strinjali, da bodo na vseh področjih razvijali in uresničevali stra­tegije za preprečevanje nasi­lja nad otroki in zato sprejeli ustrezne zakonodajne ukrepe, da bodo pripisali velik poli­tični pomen preprečevanju nasilja nad otroki in razvili kampanje obveščanja javnosti ter na vseh področjih okrepi­li zmogljivosti za odkrivanje nasilja in pomoč otrokom, žrtvam nasilja. VOZILO SLOVENSKE VOJSKE ZAPELJALO NA MINO V vozilu kontingenta Slo­venske vojske, ki je v okolici Kabula zapeljalo na mino, so bili štirje pripadniki Sloven­ske vojske. Trije niso bili po­škodovani, eden pa ima lažje težave s sluhom. Do nesreče je prišlo, ko je prvo izmed treh vozil vrste hummer, s katerimi so pripadniki Slovenske voj­ske patruljirali v okolici Ka­bula, zapeljalo na eksplozivno telo. V bližini so bili pripadni­ki kanadskega kontingenta, ki so takoj prihiteli na kraj eks­plozije. Po besedah namest­nika poveljnika slovenskega kontingenta v mednarodnih enotah pod poveljstvom zve­ze NATO (ISAF), poročnika Klemna Mijatova, je to prvi takšen incident slovenskih vo­jakov v Afganistanu. Sloven­ska vojska sodeluje v operaciji ISAF v Afganistanu od febru­arja 2004. V slovenskem kon­tingentu je 31 mož; sestavljajo ga izvidniški oddelek iz 10. motoriziranega bataljona, ve­terinar in veterinarski tehnik iz vojaške zdravstvene enote, sedem gasilcev in poveljnik kontingenta iz 132. gorskega bataljona, ki so nastanjeni v Kabulu, ter dva pripadnika Slovenske vojske, ki sta nasta­njena v Heratu. „SAM TISTOGA IPA VSAKŠO SOJAU POZNALA…” Je že tradicija, ka varaška Ob­čina v Mosonmagyaróvári vsakšo leto na začetki juliuša pripravla tridnevne narod­nostne kulturne dneve, gde se v organizaciji taum živeči Slovencov majo priliko nota pokazati slovenske kulturne skupine pa mojstri kakšni me­šterij tü. Predsednik Sloven­ske samouprave Laci Brašič je na letošnje svetke pozvau sakalauvsko folklorno skupi­no s harmonikarom Borisom Velnerom iz Vučje Gumile pa dvej ženski, Ciliko Lazar z Dolejnjoga Senika pa Ano Unti iz Traušča s papirnatimi rauži, püšli, kurinami. Kak so se poznali, počütili naši do­manji v Mosonmagyaróvári med tam živečimi Slovenci, nam tapovej Cilika Lazar. • Tetica Cilika, vi na tau fejs date, če se der kaj godi, je kakš­na dobra dröjžba, program. Date na svojo döjšo tü, gda go leko napunjavata z veseldjom, radostjov in lepotov, ka vam nidijo drügi lidge. »Ja, tau bi bilau glavno, fonto­ško, nej samo leteti pa se siliti, si živce nanikoj dejvati. Ges tak pravim, malo si trbej pre­broditi, malo se vküper pobra­ti pa nej se žaurdjati sir. Vejpa čleka sir kaj boli. Depa tisto dejmo vkraj. Kak je tau veselo, gda tak lepau vküper pridemo, kak zdaj tü na Dolenjom Seni­ki! Malo ta pripovejdamo, se dobro smegemo pa kaj lejpo­ga vidimo. Tau si tü moramo dopistiti, nej samo delo. Delo je nej vse. Delati trbej kelko nam zdravdje dopisti. Depa, gda kakšno pozvanje ali pri­liko mamo, ka leko idemo, te pa trbej pozabti naše trüde pa naše boleznosti.« • Kak se vam je posrečo den, nastop v Mosonmagyaróvári? »Meli smo božno vrejmen, depa veselge pa od tistoga vekše. Dosta lejpoga smo leko vidli. Ka je glavno, ka se leko vküper srečamo pa se radü­jemo eden drugomi. No, dež je škropiu, veter je biu velki. Zatau so pa bili vsi programi v šatori. Bilau je vse moderno napravleno. Žalostno je samo tau bilau, ka je pauleg bož­noga vrejmena malo naroda bilau. Bili so takšni tö, steri so nas direkt čakali, naj se leko z nami srečajo. Posaba je naja veselilo z Anov, ka so mlade dekle redno prišle rauže redit. Pa kak .ajsno! Eške moški so nas vrdejvali kak prej te roke tak leko dejo. Rada sve, ka nika leko prejk dave mladini. Bila je ena dekličina, tak le­pau je naja prosila, če bi ona leko napravila rauže, ka bi po­ zdravila svojo mamo. Štiri je napravila, kak če bi ranč nej oprvim redla, ka go na telki brigalo. Jaj, kakšno veselge je bilau tau!« • Po bogatem kulturnom pro­grami sakalauvske folklorne skupine pa hrvaški, nemški pevski skupin ste se pa napau­tili na obed s predsednikom pa drügimi domanjimi Slovenci. Ali je Laci Brašič svojo obeča­vanje leko zdržo, ka de vas pelo se vozit s čolnom na Duno? »Božno vrejmen nam nej do­pistilo, vnaužalo se nam je, ka bi šli se kopat pa vozit s čo­naklinom na vodej. Eno dva sakalauvskiva mladiva bi se preveč radiva šla kaupat prlej, kak smo šli domau, depa nej smo njima dopistili vküper z njivo mentoricov. Nej bilau zatau vrejmen, ka bi se v vodej dobro leko čütili.« • Kak ste se čütili med tam ži­večimi Slovenci pa sakalauvsko mladino? »Mi smo se preveč dobro čütili že med potjauv. Pri ob­ödi so nas domanji bogato pogostili, so nam dali pre­več dobro gor znositi vse po vauli. Kelko je komi dobro spadnilo, je leko piu pa djo. Po tistom smo pa nanje vzeli fudaša Borisa, naj nam igra pa smo tak popejvali. Tej sa­kalauvski dečki z nami vred, ka so znali. Müva z Anov sva vse pesmi naprej znosile. Tašno veseldje je bilau tam v krčmej, ka je vse štrmelo. Ka je pa meni najbola pri srci! Pred petdesetimi lejtami sam ge dvej leti delala v Moson­magyaróvári. Zdaj, kak smo se pelali po varaši, sam se več nika nej vöponila. Bila je pa z nami pri obödi žena mojga bratranca pa mi je vövujšlo, ka če bi me zdaj tak tü njali, bi venek nej znala vöpridti iz Mosonmagyaróvára. Pa sam tistoga ipa vsakšo sojau po­znala. Na, ona je tak poštena bila, ka me je pelala na špan­cer, naj leko poglednem, gde sam bila. Jaj, te mi je pa tak léko gratalo! Mogauče dvej vöri sva se šetale tam. Gda sva prišle na maust Dune, sam stanila, vse so mi noge letele. Kelko smo se veselili na tistom mostej kak šestnajt­sedemnajst lejt stari mladi. Z ovkraj smo meli salaš, preno­čišče. Iz tistoga več nika nega, nauve kuče se zidajo pa mo­derne ceste. Vse je moderno. Tau me tak veseli, ka se je ta ženska za tau podala, ka je z meov šla, ka sva si malo ta sprpovejdale. Tau je moj lej­pi spomin. Što vej, če mo več ojdla tam ali nej. Nej?!« se tak žmano, veselo nasmejejo tetica Cilika, ka so se mi pred očami zavrteli kejpi od nji pa njivi veseli padašov, kak mla­di dekel pa pojbov. Klara Fodor PORABSKI NOGOMETAŠI PRVI NA SREČANJU ZA­MEJSKIH SLOVENSKIH ŠPORTNIKOV 24. in 25. junija je v Novi Gorici potekalo 29. srečanje sloven­skih športnikov iz obmejnih dežel. Ekipo iz Porabja je po­spremil tudi Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave. Kako ste doživeli to srečanje? „Bil sem prvič član te delegacije. Sodelovali so lahko šport­niki do 15. leta starosti. Prišli so Slovenci iz Avstrije, Italije pa tudi domačini, se pravi ekipe iz Nove Gorice. Srečanje je bilo v štirih športnih panogah, in sicer v nogometu, odbojki, košarki in namiznem tenisu. Ekipa iz Porabja je igrala nogo­met. Vodja je bil Karči Dončec, on je vsako leto zraven. Fant­je so bili iz Slovenske vesi, Sakalovcev in z Gornjega Senika. Kot vsako leto, tudi letos je bilo srečanje zelo zanimivo. Mo­ram se zahvaliti naši ekipi, ker je bila uspešna. V svoji športni panogi so dosegli prvo mesto. Naslednje leto bo to srečanje v Kopru.” N. V. Porabje, 21. julija 2005 5 Feri Lainšček BEJTKA Moja draga gospa Bejtka nema vozniškoga dovoljenja pa tüdik nej avtona. Po cesti odi samo pejški, pa šče tou samo od svoje iže pa do prvoga ovinka. Tam je bouta, v šteroj Bejtka pred podnevom čaka poštaša, šteri joj, poulek novin, nikdar nika ne prinesé. No, staro gospou itak zanima samo, ka lidgé pravijo, pa ka piše v novinaj. Od toga, ka piše v novinaj, go najbole interesejrajo pro­metne nesreče pa velke svetovne nevole. »Gda sam bila stara sedem lejt, sam prvi pout vidla avto,« povej vsakšomi, šteri go ščé poslüšati. »Gnauk na mejsec je v židovsko bouto pripelo sou, cuker pa kafej,« ma razlouži. »Gnes pa ma že vsakšo dejte svoj avto, nede pa dugo, ka de na svejti več avtov kak lidi.« Eni, ka glij tak odijo v bouto čakat poštaša, pravijo, ka je na svejti že itak več avtov kak lidi. No, Bejtka je te rajši tiu, zato ka njou itak ne zanimlejo avti, liki samo prometne nesreče. Točno jim vej povedati, kelko lidi je bilou že tau leto mrtvi na cestaj pa kelko več je tou, kak je bilou lani. Pa tudi o tejm, zakoj se sploj nesreče godijo, zna Bejtka raztomačiti po svoje. »Slavi smo bili skouz srmacke,« pravi. »Nikdar smo nej meli svojij kralov pa plemičov, zatou so se naši lidgé nikdar nej oblačili tistij železnij oklepov,« razloži vsak­šomi, šteri go ščé ešče poslüšati. »Gnesden pa si vsakši, šteri si sede v avto, tak misli, ka je zdaj z železom zašči­teni, pa ka ma nišče nika ne more. Zatou pa nikoga ne pisti pred sebé, pa se nikomi nešče mekniti na cesti.« Moški v bouti ob tejm samo kumajo pa ji nikak ne dajo prav, samo Bejtka se za tou glij ne briga. »Polovica lidi na našij cestaj mergé zatou, ka so nouri kak zarejzane kokoši, polovica pa zatou, ka so nej privezani s tistim remnom,« jim zabrüsi. O tom, ka je remen rejsan po­trejben pa leko hasni, se je stara gospa prepričala že pred lejti. Te je Bejtka tü na domačom ovinki na svoje oči vidla čistak pravo prometno nesrečo. Bila je tou velka nesre­ča, o šteroj so pisale novine pa šče slika je bila notri djana. Rdeči avto je prejk šanca skočo pa se zaleto v drejvo. Pojep, šteri je vozo, pa deklina, štera je sejdla poulek njega, sta ostala v avtoni, tak ka so mogli z vara­ša gasilci priti pa so jiva vörezali. »O toum, ka sam na svoje oči vidla, vam leko gučim,« se Bejtka ne da dol staviti. »Mladi pojep, šteri je sejdo za volanom, je nej bijo privezani z remnom, zato sam včasi vidla, ka ma nega pomoči. Na čeli je meo velko lüknjo, pa tak je bijo razmesarjeni po tejli, ka ga tüdi njegvi domači gvüšno nejso mogli več spoznati. Dekli­na, štera je sejdla puolek njega, pa je bila lepou prive­zana. Ona je nej bila skurok nika poškrabana, liki je tak samo sejdla, pa je čisto tak vö vidla, kak bi bila živa.« KAMA SE PAŠČITE? Vsi znamo, da gnesden nik­šoga mira nega. Leko je tau starejši, leko je mladi, depa nepredstanoma se nikam »pašči«. Pa te se čüdivamo, ka prej dnevi, kedni, mejse­ci, lejta samo tak ta füčkajo. Čüla sam nej dugo eden hejc, ka je ranč nej hejc. V Sloveniji prej, če se dva penzionista srečata, se etak poklonita eden drugomi: »Nejmam cajta«. Pa tak mislim, ka tau vsakši vej, zakoj je do toga prišlo. Zatok, ka vsi bi radi vse več meli, vse baukše živeli. Če mo cajt meli. Med »lejtanjom« pa največkrat ranč ne misli­mo, kelko nevarnosti nas čaka, zaodi. Na koj mislim? Povejmo na promet na potaj. Na potaj smo agresivni. Če človek auto vozi, strašno, ka mora doživeti. Dobre živce (idegek) moraš meti, če škeš srečno skauz spraj­ti edno-edno paut. Tisti, steri vozite, dobro vejte, od koj je guč. Nej trbej k tomi kakše meteorološke fronte, pa človek mora vi­deti, ka se vse več lüdi tak obnaša po potaj, kak če bi nej bili normalni. V tak­še situacije nut dejo, gde sami sebe, depa nedužne druge potnike v nevarnost spravijo. Pa te samo sam Baug leko pomore, naj se ne zgodi velka nesreča, velka tragedija. Prej vsak­šoga domau čakajo. Pa te, ka je istina? Največkrat ti­sti mora pretrpeti nasrečo ,bolezen ali pa celau smrt, šteri je nedužen. Toga ipa sam se dosta vo­zila v Sombotel, nej dugo tri ali štirikrat do Krmedi­na, depa moram povedati, ka sam rejdko mejla takšo paut, da bi ta ali nazaj nej vidla prometne nesreče (közlekedési baleset). Nej dugo se je med Kr­medinom pa Monoštrom (pri Rönöki) nika tipično zgodilo. Dva autona sta po cejlak gnakoj pauti eden v drugoga počila tak, ka se je eden poprejk po pauti stavo. V tistoj minuti je ta prileto rešilec (mentőau­tó), šteri je betežnike do­mau pelo iz špital. Rešilec je nut vdaro v te auto pa so se betežniki - ki so se ešče samo zdaj zdravili -po­škodovali. Prišo je drugi rešilec pa ji je pelo nazaj v špitale. Tau so vse starejše ženske bile. Doma so je čakali. Zaman. Pa sreča v nesreči, ka se je nej bole hüdo zgodilo. Vse tau pa itak ne drži na­zaj nistarne. Najbole ne­varno je, pri prehitevanji (előzés) brez toga, ka bi gvüšni bili, vidli, če prauto nišče nede. Človek si mora oči zaprejti, pa Boga moli­ti, naj se v etakšoj nevarnoj situaciji nika ne zgodi. Pa te je samo tau pitanje, zakoj smo tak zalatejni. Škemo mrejti pa drugim nesrečo, nevolo ali pa ranč smrt pripraviti. Tau je nika nej vrejdno, če pokažemo, kakši fajn, moderni auto mamo. Ali pa se vsigdar samo paškimo, naj nika pa nika ne zamüdimo, ka pa, ka mo za toga volo kakši zgübiček meli. Pa te je zgibiti človeško živlenje nej zgübiček? Vej pa samo edno živlenje ma vsakši. Pa steri mamo držino, smo nej odgovorni za njau? Ali se gnes nika ne šte? Mo­torizacija je nevzauča. Ta nam vsem leko pomaga, leko ležejše živemo. Depa samo te, če neškemo prejk mera stapati. Vsigdar mis­lite na tau, ka nas rejsan čakajo doma pa ka vsakši človek samo edno živlenje ma. Nej bi zamansko bilau čeden pregovor vsigdar v pameti meti: »Odi po­malek, dale prideš.« Zato se pa rejsan ne paščite tak fejst. Irena Barber Za lažjo prehodnost meje Madžarska in Avstrija načrtu­jeta, da bosta odprli t. i. pre­pustne mejne točke za prosti prestop meje. To pomeni, da na teh točkah ne bo obmejnih straž (mejne policije). Namen poenostavitve prestopa meja je predvsem razvijanje turiz­ma. Tako ne bo treba turistom narediti velikega ovinka, če si želijo ogledati znamenitosti sosednjega kraja. Na zahod­ni meji bodo odprli 18 točk, najbliže nam v Monoštru in Rönöku. Te točke lahko uporabljajo turisti med 1. novembrom in 31. marcem od 7. do 19. ure, v drugem obdobju leta pa od 6. do 22. ure. Romske samouprave nezadovoljne s svojim položajem Stanje romskih manjšinskih samouprav je precej slabo. Večina romskih svetnikov dela v slabih razmerah, brez honorarja. Povprečna romska manjšinska samouprava ima na razpolago manj kot dva milijona forintov na leto. Velik del samouprav deluje v nepri­mernih prostorih, kjer nima­jo računalnika, interneta in pogosto tudi telefonske linije ne. Vendar Orbán Kolompár, predsednik Državne rom­ske manjšinske samouprave, meni, da je za romsko druž­bo posebej pomemben obstoj manjšinskih samouprav, saj bi brez teh ostali Romi brez inštitucije, ki zastopa njihove interese. Pomoč pri preprečeva­nju onesnaževanja reke Rabe Dr. Barnabás Lenkovics, va­ruh človekovih pravic, je iz­vedel iz časopisov, da se reka Raba spet peni, zato je poslal pismo županu Monoštra, v katerem ponuja pomoč me­stu. Varuh je obvestil župana, da je že naprosil avstrijskega ombudsmana, naj ukrepa gle­de preprečevanja onesnaževa­nja reke. Sodelavka avstrijske­ga urada Rosemarie Bauer je informirala Barnabása Lenko­vicsa, da se je začela preiskava. Tibor Viniczay, župan Mono­štra, je izrazil veselje zaradi nepričakovane pomoči. Porabje, 21. julija 2005 6 BOGATA ŽIVLENJSKA PAUT Če se človek za tau poda, da bi od živlenjske pauti na kratki kaj napiso pa bi nika važnoga nej vönjau, buma si mora velko batrivnost vzeti. Etak se je zgodilo, gda me je mladi pajdaš opozoriu, ka geste nakak, od šteroga je potrejbno pisati zatok, ka je nam vsem leko na peldo. Gor sam ziskala Ireno Mu­kič z Gorenjoga Senika, stera je 40 lejt delala v domanjom vrtci. Dugo lejt je bila tam prejdnja tö. 40 lejt je nej mali čas. Za edno žensko v slüžbi je nej šala. • Irena, tebe v našoj krajini, sploj pa na Gorenjom Seni­ki, vsakši dobro pozna, vej si pa 40 lejt slüžila v seničkom vrtci, generacije si vzgajala, skrb mejla našo deco. Zdaj si ca. Vsakše dvej leti so se vzgojiteljice premenjavale, vsakša je Vogrinka bila. Šol­ska ravnateljica je bila tista, štera je spoznala, ka tau tak ne more tadala biti, es na Gorenji Senik slovensko vzgoljitelico trbej postaviti, vej je pa deca od daumi tak prišla, ka so edno rejč nej znali vogrski, aktivnosti so pa v vogrskoj rejči bile. Slo­venski so nej včili. Ge sam tistoga ipa bila tolmač med decov pa vzgojiteljico. 1971. leta sam etak začnila visoko šolo v Soproni pa sam se vö­navčila za vzgojiteljico, etak sam od 1972. leta že ge bila vzgojiteljica cejlak do 2005. leta.« • Kakši so bili pogoji dela ti­stoga ipa? dobi hrano.« • Vsigdar ste meli telko dece, ka je vrejdno bilau gor držati vrtec? »V tej štirideseti lejtaj smo štirideset skupin meli. Z Do­lenjoga Senika – do 1990. leta – je deca tü k nam ojdla v vrtec. Bilau je tak, ka smo meli 42 mlajšov, pa tak tü, ka samo 13. Navekša je naš vrtec rentabilen bio. Če smo več dece meli, smo več pej­naz dobili, če menje, te ranč tak menje pomoči.« • Vzojiteljice, varuške se mo­rajo včiti vsigdar kaj nauvo­ga. Kak je pa bilau s sloven-skim gezikom? »Moram povedati, ka smo se vsigdar včile. Kak vzojiteljica slovenskega vrtca sam dvaj­stikrat bila na jezikovnom neš Győrvári, Margit Kaincz, Kristina Nagy.« • Sploj dosta sva si zgučavale od vrtca, depa od tebe malo. 40 lejt v vesi na ednom delav­nom mesti je nej málo delo. Dapa ka vse drugo si včinila, ka se ti je nej k slüžbi držalo? »Kak sam mogoča bila, tak sam pomagala v vesi. 20 lejt sem vodila v vesi knjižnico, popejvala sam pri mešanem pevskem zbori, pa če so me kaj ovak tü prosili, sam na­prajla. Žau mauž mi je pred 18 lejtami mladi ta mrau. Z možom sva dece nej mela. Pri meni žive moje sestre odrasla čerka Gyöngyi Baj­zek. Te 40 lejt sam samo trikrat bila betežna tak, ka sam nej mogla za par dni v slüžbo.« • Tebe sploj dosta lüdi pozna. Kak si s tistimi starišami, šte­ri mlajši so k tebi ojdli v vr­tec? Kak se zdaj čütiš, gda več ti nej trbej v slüžbo titi? »Ge tak čütim, ka sam vsig­dar vöprišla z vsakšim. Bola merne nature sam, neškem se koriti pa svajo delati. Vse sam naprajla za deco, za sta­riše, za vrtec, ka se je dalo. Z lepimi spomini gledam na­zaj na te 40 lejt. Za toga volo se za srečnoga držim. Če mi fali vrtec? Buma, ka mi strašno fali. Na teltja, ka sam že večkrat nazaj üšla, sam si zgučavala s sodelo­valci, najbole pa z decov. Vse so mi ta prajli, kak so, ka se godi z njimi. Samo tau želejm, naj po tejn toga tü baujo mlajši, naj bauga­jo vzgojiteljice, varuške, pa oni naj je uspešno vzgaja­jo.« Irena Barber pa odišla v zaslüženo penzijo. »Na začetki se je dalo vse nut seminari v Sloveniji, ka mi je Začniva od začetka. Kak si ti sprajti, küpiti, ka je tistega na velko pomouč bilau. Živ­na tau delovno mesto prišla? ipa v eden vrtec potrejbno lenje, sploj pa našo porabsko »1965. leta sam v varaški bilau. Gorenjesenička obči-živlenje, je čüdno. Od 1965. gimnaziji maturerala. Tau na se je tistoga ipa pobrigala leta dugo lejt – kak sam že leto so vrtec oprli na Go-za tau. Tistoga ipa so stariške povejdla – sam mogla med renjom Seniki pa sam te ge sploj dosta pomagali. Stre-decov pa med vogrskimi prišla za varuško (dada) v jo so pomagali doj meniti, vzojiteljicami tolmač biti, vrtec. Rada bi se včila tada-pločnike (járdákat) so delali, deca nej znala nika vogrski. la, dapa nej mogauče bilau, na dvorišči so igrače betoni-Gnes? Gnes pa moraš tolmač moja držina je tau nej mo-rali. 20 lejt smo meli künjo, biti med mlajši pa sloven­gla .nansirati. Meni se je pa gde so školnicke pa lerance skimi vzgojiteljicami. Gnes tau delo sploj vidlo zatok, tü meli obed, pa kakši delav-nam pri slovenskom geziki ka sam kak dijak napona z ci, na primer, steri so prišli vzojiteljice iz Slovenije tü malimi mlajši bila, sam njim šaulo obnavlat pa na vekšo pomagajo. Dosta delamo za pomagala kak šaularom do-zidat. Za toga volo smo meli tau, ka če so doma starišče mačo nalogo rejšiti, pa so pri zidini vrtca za zelenja-nej deco slovenski navčili, te vsigdar kauleg mene bili.« vo ogradec, tak ka smo tam se naj pri nas leko včijo. • Kakšen je te biu vrtec? skurok cejlo zelenjavo pripa-Na tau sam tü ponosna, ka »Vogrsko vzgojiteljico smo uvali, ka je za künjo trbelo. je naš vrtec vadnica tü bila dobili. Ge sam bila varu-Po 20 lejtaj so šolsko künjo (gyakorló óvoda). Tüj so ška, moja tašča pa küjar-zozidali, zdaj vrtec tü od tam prakso mele na primer Ag- Porabje, 21. julija 2005 7 Miki Roš LONČARSTVO IZ MOJOGA DNEVNIKA NEKOČ IN DANES Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne Ime mi je Richard Kürnyek. Letos sem končal pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo prvi razred. Od jeseni se učim slovenski jezik. tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. NEDELA, GDA JE MOJ OČA KÜJO OBED Mi smo vcejlak nor­malna držina. Mi smo takša držina, stera ma v nedelo šegou živeti kak vsikša druga drži­na. Zvün vsega drugi šeg ne ide brezi obeda, pri sterem se najde cejla držina. Pa je šega tak­ša tö, ka nedelski obed küja naša mama, če je nej gli betežna ali pa ne idemo gejst k tetici ali ednoj ali pa drugoj babi. Dapa zgodilo se je ranč tou, na koj si je niške nej brodo. Našo mamo je najprva nika zgrabilo za gut. Ostanila je brezi glasa. Po tistom se njoj je začalo piščavati vö iz nausa. Že včasin za tejm pa je od vročine grata-la cejla žrdjava. Nikšno vrastvo je nej pomagalo. Eden keden trbej biti v posteli, njoj je zapovedo padar. Dragi moj dnev­nik, mi smo rejsan edna naoupačna držina, geli bar? Mama je dobila be­teg, ka ga lidge dobijo v zimi nej pa vleti! Tak je našomi ati nej ostanilo drugoga, ka za mene, mojga menjšo­ga brata, za mojo vekšo sestro, za sebe pa za be­težno mamo sküjo obed. Najprva je gore oupro vse dveri iz sobe betežne mame do künje. Tak de prej čüo mamine tanače, kak naj obed küja. Po ti­stom, gda je bila že skur brezi glasa, pa sam ge lejtala od edno-Mama njemi je s zamuk­njenim glasom gučala, kak trbej župo küjati. Vse njemi je vöovadila, ka mora dati v pisker, ka se dobra pa žmana župa sküja. -Na, tou zdaj deni na špajet pa naj se pomalek küja edno tri vöre, -je eške kuman gučala, vej jo je pa oča več spitavo, kak pa je trbelo. Jaj, jaj, moj dragi dnev­nik! Nin za deset ali dvajsti minutov je začalo nika trno čüdno vonjati. Mama me je pozvala, naj očo pitam, ka se godi. Pitala sam ga. -Nika, samo župa se küja, -je povedo vcejlak normalno pa tadale lüpo krumpline. Dapa tam doj s špajata je čidale bole vonjalo po zažganom pa se je čida­le bole kadilo. Te je že mama vejdla, ka se godi. Prajla mi je, naj pogled­nem, če je ata nalejo vo­dou v pisker. Odišla sam poglednit. Rejsan, vode nej bilou. Samo mesou, čunte, mrkevca, lük pa vse tisto drugo, ka mora biti nut, se je pomalek žgalou. -Vej je pa nika nej prajla, ka trbej vodou nut nali­jati, -se je čemeriu naš ata, gda je prau zožgano laboško. -Vej pa brezi župe je tö leko obed. Dapa nesreča vsigdar mlade dobi. Po tistoj župi brezi vode je na -Te mo pa krüj geli kcuj k skobacanomi mesej, -se je naraji smejau, mamo pa je vse bole po­lejvala oumanca. Na, pa iz mesa tö nika nej bilou. Rejsan, ka ga je skobaco kak trbej. Dapa dragi moj dnev­nik! Lüčo ga je v trno vrouči olaj. Mesou je brž gratalo žuto pa po tistom že kmično rdja­vo. Nut je ostanilo vcejla sirouvo pa krvavo. Eške očova krepka rouka je nej mogla rezati takšo mesou. Mlajši brat Andi je djouko, ka de lačen ostano, starejša sestra Zana pa gore zdigavala nous nad moškimi. Lač­ni pa nevoulasti smo se-deli za našim stolom pa čakali, ka pride od kejc kakša boža milost. Ali pa ka mama tak nagno­uk zdrava grata. Nika od toga se je nej zgodilo, liki nas je oča vse vküper naklao v auto pa nas odpelo na obed v krčmou. Mama je za­volo betega tak ali ovak nej mejla apetita. Dapa vseeno smo njoj prinesli par falatov mesa iz krč­me. Tiste falate, ka smo je nej mogli pogesti. Vej pa je naš ata zapovedo telko gestija, kak če bi meli kakšo malo gostü­vanje. Na, večerdje je nej küjo nikšne. Vsikši si je vrezo falat krüja pa si gor naklou, ka je najšo v hladilniki. Zelo rad delam z dasmaso. Sošolci so mi rekli, naj se udeležim tabora. Že prvi dan sem spoznal nove pri­jatelje. Zelo dober in zanimiv je bil kolovrat. Do poldne­va sem naredil več skled. Tu se zelo dobro počutim. Richar KürnyekOŠ Števanovci Lani sem s težkim srcem zapustil lon­čarski tabor. Maja sem že komaj čakal povabilo na letošnji tabor. Nestrpno sem se pripravljal na srečanje s starimi prija­telji. Žal, prišlo jih je le malo. Letos je že laž­je šlo delo na kolovratu in celo pomagal sem novincem. Čudovit teden sem preživel pri lončarju Zelku. Veliko doživetje je bilo zame ogled Prekmurja. Občudoval sem sledi delovnih rok prekmurskega člo­vega. Vsi so bili prijazni z mano in mi zelo pomagali. Ponosen sem, da sem slovenskega rodu. Adam Domiter OŠ Števanovci ČE IMAŠ PRIJATELJA, SI BOGAT ČLOVEK Tisti otrok, ki živi v ljube­či družini, je zelo srečen. Če pa najde svojega res­ničnega prijatelja, takrat bo res srečen. Kakšna je resnična prijateljica po mojem mnenju? Prijate­ljica, ki je z mano v vese­lju in žalosti, je zelo dra­gocena. Dobra prijateljica drži z mano v dobrem in slabem. Resnične prijate­ljice vedno imajo kakšno skupno skrivnost, ki jo varujejo. Resnična, dobra Prijatelj ponavadi sedi zraven tebe. Pravi prija­telj nikoli ni hudomušen, temveč je vedno pravičen. V življenju je pripravljen pomagati. Nikoli ne pride takrat, ko se ne spodobi. Vedno je pa zraven tebe, ko ga potrebuješ, naj bodo to slabi ali dobri trenutki. Najboljši prijatelj vse ve o tebi, kljub temu te ima rad. Barbara Kovač Gimnazija ga do drugoga. Na, te začala ka bi ranč za dödöle več roj sam te začnila pisati. ga rešiti. küjati. nej bili dobri. Vcejlak so Zdaj te pa dole zaprem So.ja Goda Gimnazija Monošter raznok spadnili. pa dem spat. špajeti pozabo krumpli-Dragi moj dnevnik, tak prijateljica razume moje Monošter pa sta ne. Tak so se razküjali, je minoula nedela, v ste­ probleme in mi jih poma- Porabje, 21. julija 2005 NAJLEPŠA JE MLADOST... …pravi edna lejpa slo­venska pesem. Pa je tak. Gda je človek ešče mali, depa si že zna zmišlavati, bi rad kak najoprvin vel­ki, odrasli grato. Cajti leti­jo pa buma tau brž pride. Mladi se gnesden šolajo, delajo, med tejm pa iščajo svoj par. O tom sam premišlavala, gda smo 9. julija 2005 na Gorenjom Seniki lepau svetili. Te den se je eden mladi par ženo. Stoj bi zdaj leko pravo, ka prej tau nej nika posebnoga. Samo ka je te mladi par za Gornji Senik nej takšen kak navadni mladoženci. Kristina Nagy pa Atti­la Gyeček sta v vesi sploj aktivna. Obadva sta člana Mešanoga pevskega zbora Avgust Pavel pa folklorne skupine tö. Zvün toga je Attila član gorenjesenič­koga gasilskoga drüštva. Etak pa je njigvi svetek biu svetek skurok za cejlo ves. Mešani pevski zbor Av­gust Pavel je pri civilnom zdavanji ranč tak kak pri cerkvenom zdavanji po- Stari oča Tak pred 20. lejtami so se stari oča, sin pa vnuk vze­li pa so šli v Pariz. Gda so ta prišli, je vsakši indrik ta üšo, vsakšoga je drugo kaj zanimalo. Depa gda se do­mau pelajo, se znauvič sre­čajo pa spitavajo eden dru­goga, kak je bilau, ka so kaj vidli. Od koj se največ po­gučavajo? Od žensk. Vnuk etak pravi: »Strašno lejpe so v Parizi ženske. Pa kak so vrauče…« Zdaj pa njegvi oča etak: »Pa kak so prilične, huj!« Zdaj stari oča etak pravijo: »Pa kak so potrplive, jaj!« Plašč Eden bogatec je v Parizi v ednom hoteli vövzeu pejvo. Kak sam gledala lüdi, so buma malo prese­nečeni bili. Sploj pa tisti, steri so prišli kak rodbina iz vogrski krajov. Civilno zdavanje je držo župan, matičar Martin Ropoš. V svojom guči se je zahvalo mladima za vse tisto, ka sta za ves do tejga mau naprajla pa ju je proso, naj bi tau nej tak njala, ka na takše lüdi ves računa. Na konci je mladi par od vsakše skupine lepi dar daubo, simbol za tau, ka sta že kak mlada dosta djala za ves. Po civilnom zdavanji je bilau cerkveno zdava­ edno lejpo sobo, pa gda se je nut skvatejro, je go­ropro omar pa tam najšo gor obejšeni ženski plašč. Včasin cinga pa kölnar tak nagnauk gor pride. Zdaj bogatec etak pravi kölnari: »Tüj je te ženski plašč. Na večer ga prine­ste nazaj napunjenoga!« Kejp Eden bogati človek staupi v takšo bauto, gde sploj lejpe, dostavrejdnekejpeodavajo. Gda ga pitajo, ka ške, te tak pravi, ka bi rad takši kejp, steri je malo pikanten. Tr­gauvec dé, prebira, prebira pa prinese eden takši kejp, na sterom je eden velki črni auto doj namalani, tak ka je cejlak kmičen. Zdaj boga­tec etak pita: »Gde je pa te té kejp pikanten? Vej pa tau je samo eden črni auto, na sterom eške tau ne vidi, sto je v njem.« nje z mešov. Pri meši je pri prvi polovici spejvo cerkveni pevski zbor, pri drugi polovici pa Mešani pevski zbor Avgust Pavel. Mešo so slüžili gospaud Ferenc Merkli, na pol­onja slovenski, na polonja pa vogrski. Sploj lejpo so predgali, osrednja misel je bila lübezen. Lübezen, stero moramo čütiti eden do drugoga, ka je človeki najvekša potrejbnost. Brez lübezni je človek prazen, ranč tak kak brez vere. Mladomi pari želejmo dosta lübezni, sreče na skupnoj živlenjskoj pauti. Irena Barber Zdaj pa trgauvec etak pravi: »Vej pa ranč tau je! Leko si vi tau zmislite, ka vse se leko tam v autoni godi?« Kak je of pravo Gaži je že pa nika strašno­ga napravo, etognauk je nut vtrgno v vesi v bauto pa je vse pokradno. Samo ka je nej emo sreče, gor so prišli, sto je tau bio. Naj­oprvin so ga na policijo naprej postavili, te pa na birovijo. Tožilec (ügyész) je pred sodbov držo svoj guč, pa je tapravo, kak je Gaži tau leko napravo. Zdaj ga birauf etak pita: »Na, Gaži, tak si nut vtrg­no v bauto, kak je zdaj go­spaud povedo?« Gaži pa: »Nej tak. Nej tak bilau. Liki kak je on ta po­vedo, tak bi tü nej slabo bilau.” I. B. POLETNI GLASBENI VEČER S SLOVENSKIM PEVCEM 1. julija zvečer je v Szé­kesfehérváru na Starem bregu v kulturnem domu nastopil pevec Paul Batto, ki se je rodil v Sloveniji. Približno dveurni koncert so spremljali odlični mu­zikanti iz Székesfehérvára: Tamás Vörös (kontrabas), Győző Mohai (bobni), Roland Rác (sintetizator), Péter Csóka (kitara). Bat-to je imel v repertoarju klasične skladbe (Duke Ellington, Irwing Berlin, George Gershwin pa dru­gi). Pel je swing in blues, s katerima je očaral poslu­šalstvo. Med pesmimi je bilo mnogokrat slišati ve­liko ploskanje. V odmoru celovečernega koncerta se je z veseljem pogovarjal z občinstvom po slovensko in malo težje tudi mad­žarsko. Povedal je, da se je rodil v Ljubljani v Slo­veniji. Njegov oče je že v zgodnjih otroških letih opazil, kako je reagiral na glasbo, kadar je poslušal radio. Pel in plesal je. Bil je 4-5 let star, ko je dobil od očeta otroško kitaro. Od 10. leta naprej se je učil glasbo od domačih muzikantov. Tako je dobil -večinoma kot samouk -osnovo za glasbo. Leta 1987 se je oženil in se je rodila njegova prva hčerka, Chiara. Takrat sta se z ženo odločila, da zapustita Slovenijo in se podata po svetu. Za Paula Batta je to pomenilo, da se je velikokrat selil z dru­žino. Nekaj časa so živeli v Švici, na Madžarskem, Poljskem in Češkem. O družini je povedal, da ima štiri otroke. Sedaj živijo v Seregélyesu, nekaj kilome­trov od Székesfehérvára. Batto ima na leto 100 kon­certov, na katerih lahko prisluhnemo njegovemu odličnemu glasu in uži­vamo v liričnem, elegant­nem interpretiranju. Pri organiziranju koncer­ta je pomagala Slovenska manjšinska samouprava Székesfehérvár. István Grabecz predsednik slovenske samouprave ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d.d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.