Izhaia vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34100 Trst, ulica Ghega 8/1. m> lefon 00824, PoSt. pred. (casel-la postale) Trst 431. PoStni te 'Kovni račun Trst, 11/8484
Poštnina plačana v gotovini
E
N
I
K
NOVI
Posamezna Številka
150 lil
NAROČNINA: četrtletna lir 1.250 - polletna lir 2.500 - letna 5.000 :: Za inozemstvo: letna naročnina lir 6.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I. gr. 70%.
SETTIMANALE
ŠT. 1074
TRST, ČETRTEK 4. MARCA 1976
LET. XXVI.
Ni ovir za tečaj OSIMSKI SPORAZUM
V	središču pozornosti slovenske javnosti tu in onstran meje so še vedno zadnji dogodki v Ukvah, kjer se je v začetku prejšnjega meseca začel na pobudo domačega župnika Maria Garjupa tečaj slovenskega jezika za osnovnošolske otroke v vaški o-snovni šoli. Pouk je seveda potekal v popoldanskih urah, saj je znano, da v videmski pokrajini ni nobene slovenske šole, tako da se redni pouk vrši le v italijanskem jeziku tudi za otroke slovenskih staršev.
Župnik Garjup se je odločil za tako pobudo, da bi vsaj delno — kot je sam izjavil — odpravil hudo pomanjkljivost pri vzgajanju in izobraževanju otrok iz slovenskih družin v Ukvah, kjer Slovenci predstavljajo 70 odstotkov celotnega prebivalstva v vasi. Župnik Garjup, ki je bil pred dobrim letom nastavljen v Ukvah, je ugotovil, da so skoraj vsi cerkveni obredi v slovenskem jeziku, sa je za italijanske vernike le ena maša ob nedeljah. Verniki pojejo v slovenskem jeziku, pri maši pa laiki berejo berila v slovenščini. Zato je župnik prišel do spoznanja, kako je nedopustno, da otroci ne bi poznali knjižne slovenščine in ostali v tem pogledu za vse večne čase dejansko analfabeti. Poleg tega je treba upoštevati, da je slovenski jezik zelo koristen za celotno Kanalsko dolino, ki se nahaja v neposredni bližini Slovenije, kot je tudi koristna nemščina glede na sosedstvo z Avstrijo. Tega mnenja je župan iz Naborjeta, Gospod Antonio Erlich, kamor spadajo tudi Ukv e. Sam župan se je bil svoj čas zanimal za uvedbo tečaja slovenskega jezika, zato je z zadovoljstvom vzel na znanje pobudo župnika iz Ukev in jo podprl s tem, da je takoj izstavil dovoljenje za uporabo učilnice v vaški šoli in hkrati osebno po-(dalje na 2. strani)
v slovenski skupščini
POMEMBEN GOVOR EDA BRAJNIKA
Preteklo sredo se je z obravnavo in soglasjem vseh zborov Skupščine SR Slovenije glede predloga zakona o ratifikaciji pogodbe med Jugoslavijo in Italijo in predloga o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med državama pričel postopek za dokončno ratifikacijo. Predloga sta bila sprejeta na osnovi poročil pristojnih komisij.
Izredno pomemben je bil poseg predsednika komisije za mednarodne odnose Eda Brajnika, ki je podčrtal, da Jugoslavija pripisuje velik pomen prijateljskemu so delovanju in dobrim odnosom z vsemi sosednimi državami na načelih enakopravnosti, ozemeljske nedotakljivosti in nevme-šavanja v notranje zadeve. »Velik pomen pa imajo pri tem tudi narodne manjšine pod pogojem, da so njihove pravice spoštovane, da negujejo in razvijajo svojo narodno identiteto, jezik, kulturo in običaje.« Poudaril je nadalje nujnost, da jih narod, v katerega celoti živijo, ne sme asimilirati.
Glede vprašanja manjšin je predsednik Brajnik izrazil nadalje potrebo po še popolnejši ureditvi, ker se ne izčrpava v zagotovitvi človeških pravic in političnih svoboščin. »Te pravice so samo del manjšinskega vprašanja, ker se asimilacijski procesi ne preprečujejo, niti se ne morejo preprečiti samo z enakopravnostjo pripadnikov narodnih manjšin pred zakonom in na kul-tumo-jezikovnem področju. Prav zaradi te-
»ne« preštevanju manjšine na Koroškem
V	zvezi z namenom avstrijske vlade, da predloži v parlamentu osnutek zakona o preštevanju manjšine na Koroškem, so na seji izvršnega sveta SR Slovenije diskusije ponovno poudarili nedemokratičnost in nedopustnost takega ravnanja z manjšino. Po tem zakonskem predlogu avstrijske socialistične vlade naj bi dobile table s slovenskim imenom kraja samo tiste koroške vasi, kjer živi vsaj 25 odst. Slovencev. Toda uradno je takih vasi malo, čeprav jih je Po zasebnem ugotavljanju še precej. Pri dosedanjih uradnih štetjih so zatajili kar po dve tretjini Slovencev v mnogih krajih. Ta igra je sorazmerno lahka, ker Slovenci zaradi pomanjkanja slovenske osnovne šole niso zavedni ali pa se bojijo. Preštevanje manjšine pa ima namen izkoristiti ta ob-
čutek strahu pred sankcijami pri slovenski manjšini. Znan pojav je, da je ne posebno odločnim ljudem težko javno glasovati v negativnem smislu, da se morajo namreč izjaviti proti večini. To že davno vedo vsi tisti, ki vsiljujejo javna glasovanja o čemer koli in postavljajo vprašanje tipa: »Naj dvigne roko, kdor je proti!«
Take vrste štetje manjšine se obeta na Koroškem, kot opozarja tudi slovenski tisk na Koroškem. Na seji slovenskega izvršnega sveta pa so spet poudarili, da Slovenija in Jugoslavija ne moreta pristati na tako »reševanje« koroškega vprašanja in da je to v očitnem nasprotju z avstrijsko državno pogodbo. Dejansko je to prelom te pogodbe in njeno razveljavljanje s strani Avstrije.
ga so postale v Jugoslaviji narodnosti del ustavne ureditve. Manjšinam morajo biti zagotovljene pravice in ustrezni ukrepi, s katerimi je treba posebej zagotoviti tak njihov položaj, da bi bile zaščitene pred asimilacijo. Posebej je treba poudariti, da so in morajo biti narodne manjšine subjekt v odnosu do matičnega kot tudi do večinskega naroda. Samostojno razsojajo, ali posamezni ukrepi in postopki večinskega naroda odgovarjajo interesom njihovega narodnostnega razvoja. Tako razumemo uresničitev določbe v pogodbi, da državi avtonomno urejata varstvo narodnih manjšin. Jugoslavija in SR Slovenija bosta še naprej spremljali položaj slovenske narodne manjšine v Italiji in ji posvečali dolžno skrb.« Brajnik je še nadaljeval: »Od demokratične, antifašistične Italije pričakujemo dosledno izpolnjevanje manjšinskih določb v okviru podpisane pogodbe, venska narodna skupnost v Italiji — je dejal Brajnik — mora imeti v okviru dežele F - JK v vseh treh pokrajinah — tržaški, goriški in videmski — enake pravice. Ravno tako pričakujemo, da bodo narodnostne pravice Slovencev v Italiji, izhajajoč iz določil podpisane pogodbe vsebinsko izenačene s pravicami, ki jih je imata francoska manjšina v Val d'Aosti in nemška narodnostna skupina na Južnem Tirolskem. Vse to pa zahteva, da se varstvo manjšine uredi z globalnim zakonom in ustrezno zakonodajo ter da se ukinejo vsi fašistični predpisi, na temelju katerih se slovenski narodni manjšini kratijo njene osnovne pravice.« Predsednik komisije za mednarodne odnose se je nato ustavil na proučitvi obvez do italijanske narodnostne skupnosti v Jugoslaviji in podčrtal potrebo po doslednem uveljavljanju njenih pravic ter poudaril, da je razvoj družbeno političnega sistema Jugoslavije že obsegel kot svoj sestavni del določbe posebnega statuta in celo v mnogočem presegel osimske obveze. Jugoslavija ne bo samo zadržala raven varstva italijanske narodnosti ampak ga še naprej razvijala in izpopolnjevala v skladu z razvojem ustavnega in družbenopolitičnega sistema SFR Jugoslavije. Brajnik je obravnaval nato pomen gospodarskega dogovora, ki omogoča med drugim razširitev obmejnega gospodarskega dogovora, ki omogoča med drugim razširitev obmejnega gospodarskega sodelovanja na videmsko pokrajino, nujnost po ohranitvi
(dalje na 2. strani)
Ni ovir za tečaj
RADIO TRST A
: : NEDELJA, 7. marca, ob: 8 00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša. 9.45 Glasba Muzia Clementija. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Zakladi kraljeviča Veselka«. Napisala Tončka Curk. Prvi del. Režija: Lojzka Lombar. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 13.30-15.45 Glasba po željah. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 Nedeljski koncert. 16.30 Šport in glasba. 17.30 »Vaša Železnova«. Drama, napisal Maksim Gorki, prevedel Jaro Dolar. RO. Režija: Jože Peterlin. 18.55 Zvoki in ritmi. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. 22.20 Glasba za lahko noč.
: PONEDELJEK, 8. marca, ob: 7.00 Koledar.
7.05 Jutranja glasba 11.40 Radio za šole (za srednje šole); »Lik matere v slovenski književnosti«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Radio za šole (za srednje šole - ponovitev). 18.50 Scenska in baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 19 20 Jazz. glasba. 20.00 Športna tribuna. 20.35 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti - Basist Jože Stabej in pianist Marijan Lipovšek izvajata samospeve Pavla Ši-vica in Vladimira Lovca - Slovenski ansambli in zbori.
: :	TOREK, 9. marca, ob: 7.00 Koledar. 7.05
Jutranja glasba. 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil. 13 00 Postni govor: »Judov izdajalski poljub«, (Rudolf Bogateč). 13.30 Glasba po željah.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Pianist Svjatoslav Richter. 18.55 Mojstri b'ue-sa. 19.10 Bridke in pikaste pred mikrofonom -srečanje z igravcem Stanetom Raztresenom. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba.
20.00 Šport. 20 35 Arrigo Boito: Neron, opera.
20.00 Glasba za lahko noč.
: : SREDA, 10. marca, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnih šol): »Rišimo skupaj!« 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost 18.30 Rad;o za šole (za I. stopnjo osnovnih šol - ponovitev). 18.50 Violončelist Valter Dešpalj, pianist Ivo Maček. 19.10 Avtor in knjiga. 19.30 -festern-pop-folk. 20 00 Šport. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Milan Horvat. 22.05 Glasba za lahko noč.
: : ČETRTEK, 11. marca, ob:	7 00 Koledar.
7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti - Basist Jože Stabej in pianist Marijan Lipovšek izvajata samospeve Pavla Šivica in Vladimira Lovca - Slovenski ansambli in zbori. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Skladatelj Luigi Dallapiccola. 19.10 Dopisovanje Fran-cesco Leopoldo Savio - Marija Čop, 22^ oddaja (Martin Jevnikar). 19.25 Za najmlajše: »Pisani balončki«, (Krasulja Simoniti). 20.00 Šport. 20 35 »Nepreklicni konec maratonskega tekača«. Radijska drama, napisal J. Vilimek, prevedb Nada Konjedic. Režija: J. Peterlin. 22.25 Sladbe davnih dob. 21.45 Glasba za lahko noč.
: : PETEK, 12. marca, 1976, ob: 7.00 Koledar. 11.40 Radio za šole (za II. stopnjo osnovni šo'): »Ljudje in poklici: radiotehnik«. 12 00 Opoldne z vami. 13 00 Postni govor: »Krivični sodniki« (Dušan Jakomin). 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Radio za šole (za II. stopnjo osnovnih šol - ponovitev). 18 50 Pianist Claudio Crismani. 19.10 Ester Sferco: »Pravljica o volku«. 19.20 Jazz glasba. 20.00 Šport. 20.35 Delo in gospodarsko 20 50 Vokalno instrumentalni koncert. 21.25 Glasba za lahko noč.
: :	SOBOTA,	13.ma rca, ob: 7.00 Koledar. 7.05
Jutranja glasba. 11.35 Poslušajmo spet. 13 30-15.45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio. 1700 Za mlade poslušavce 18.15 Umetnost. 18 30 Romantična simfonična glasba. 19.10 Kulturni spomeniki naše dežele: »Kraljeve slikarije v župni cerkvi v Štandrežu«. 19.35 Pevska revija. 20.00.
20.00 Šport. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Slovenske balade: »Ubežni kra'j«. Napisal Fran Levstik, dramatiziral M. Košuta. RO. 21.00 Ritmični orkester. 21.30 Vaše popevke.
(Nadaljevanje s 1. strani)
sredoval pri šolskem skrbništvu v Vidmu, da bi tudi ta urad čimprej izdal potrebno dovoljenje za uporabo učilnice.
Ko je že vse kazalo, da bo tečaj slovenskega jezika redno potekal, se je iznenada pojavila domača učiteljica ter sporočila, da se mora pouk takoj prekiniti, češ da šolsko skrbništvo še ni izdalo dovoljenja za uporabo šolskih prostorov. Resnici na ljubo pa je treba reči, da je župnik prejel ustno dovoljenje od pristojnega didaktičnega ravnateljstva v pričakovanju pismenega dovoljenja iz Vidma, to je v pričakovanju, da se izčrpa birokratski postopek.
V	svoji izjavi za tisk je videmski šolski skrbnik med drugim opozoril, da se za tečaj slovenskega jezika niso izrekli pristojni šolski kolegialni organi, bed drugimi med-razredni šolski svet v Ukvah. Formalno bo morda to tudi držalo, vendar je treba takoj ugotoviti, da se je za takšen tečaj izrekla večina staršev, saj ga je obiskovala več kot polovica šoloobveznih otrok. Zato je
OSIMSKI SPORAZUM V SLOVENSKI SKUPŠČINI (Nadaljevanje s 1. strani)
dosedanjih sporazumov in po uveljavitvi višje oblike gospodarskega sodelovanja. Ob sklepu je dejal, da s sporazumom dajeta Italija in Jugoslavija konkreten prispevek k uresničevanju helsinškega dogovora. Temeljne važnosti je zaključek njegovega izvajanja, v katerem je podčrtal, da je treba vse sporazume, parafirane v Osimu, smatrati za integralno celoto in jih tudi uresničevati.
Delegat iz Kopra v slovenski skupščini Leo Fusilli je med razpravo nastopil v italijanščini.
PROCES PROTI »LAHKIM« ALI »TEŽKIM«?
Zadnji teden smo imeli vtis, da se je proces proti hudodelcem iz Rižarne močno iztiril. Naperil je vse svoje topove proti manjšim krivcem, »tolmačem«, ovaduhom itd., tako da so glavni krivci, posebno pa sistem, ki je omogočil, povzročil in zahteval taka grozodejstva, ostali povsem v senci. Imeni obeh glavnih krivcev sta bili komaj še kdaj omenjeni, medtem ko so obvladovali kroniko kaki gnusni a v bistvu nepomembni sopotniki, ki bi bili ostali povsem na tiru poštenega vsakdanjega življenja, če jih ne bi bil pokvaril nacistični sistem. Reagiranje javnosti in advokatov proti tem odurnim likom je razumljivo, ker so se pač
—	vsaj nekateri — pojavili pred sodiščem v svoji konkretni podobi, ali so jih vsaj mnogi poznali, medtem ko se sodišču in zlasti advokatom doslej ni posrečilo, da bi dali konkretno podobo zverem, kot sta bila Al-lers in Oberhauser, zlasti pa še njuni gospodarji. Gotovo je, da se o njima govori na procesu veliko premalo. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, zakaj se ni pojavil kot priča pred sodiščem nekdanji ukrajinski SS-o-vec Mihalič, ki je bil v »službi« v Rižarni
jasno, da so prepovedi botrovali razlogi izrazito politikontske narave, ker se določeni birokratski in nebirokratski krogi v videmski pokrajini še vedno krčevito upirajo, da bi se tudi tamkajšnjim Slovencem priznale najosnovnejše pravice, med katere spada v prvi vrsti pravica do šolskega pouka v materinščini.
Menimo pa, da je tudi tem krogom končno odklenkalo, saj so pobudo za tečaj v Ukvah podprle vse demokratične stranke, ki so zahtevale, naj šolski skrbnik izda dovoljenje.
Kaj torej še čaka?
NOVICE
Tri occidentalsko-provansalske organizacije v Italiji so imele v prvi tretjini februarja zborovanje, na katerem so se ponovno zavzele za uveljavljanje manjšinskih pravic v Italiji, med njimi tudi za Slovence.
Italijanska vlada je odprla valutno tržišče, toda vrednost lire se še vedno ni ustalila in pada še naprej.
Uvedene so nove valutne utesnitve za Italijane, ki potujejo v tujino. S seboj smejo vzeti le 35.000 lir, kar dejansko ne zadostuje niti za poldrugi dan bivanja v tujini. »La Stampa« je označila ta ukrep za »šalo« in za demagogijo, ki liri več škoduje kot koristi.
V	sredo se je začel 40. kongres italijanske socialistične stranke. Na njem bi morali določiti nadaljnjo politično linijo stranke in zlasti odnos do krščanske demokracije in komunistične stranke.
in ki je potem ostal v Trstu. Vsega od tedaj najbrž še ni pozabil; morda bi se spomnil tudi imena kakega svojega bivšega kolega. Ali pa je res samo drugim škornje »pucal«? Skoraj si ni mogoče misliti, da ga kdo nalašč drži proč od sodišča.
BAT KOT SIMBOL Že par let je najznačilnejši rekvizit pustnih šem v Trstu bat ali gorjača iz plastike. Skoro vsakdo, ki se našemi, meni, da mora vihteti tudi tak bat, drugače ni »kompleten«. Nismo še mogli dognati, če so vihtele bate tudi »ciganke« in »vile«, a verjetno so tudi one menile, da ne morejo shajati brez njih. Vsaj za vile bo to gotovo držalo, saj se najbrž niso mogle upirati skušnjavi, da so zamenjale svojo slovito čarovno palico z batom, ko pa je tako prijetno koga mahniti z njim. Bat je postal izraz podzavestne želje, ki tli danes v vsakem človeku: »Udri ga! Daj mu po glavi!«. Po zidovih se izraža ta podzavestna ali zavestna želja 365 dni na leto z velikim M: morte! smrt! Smrt nasprotniku, smrt tistemu, ki drugače misli, ki ima drugače ideale! Edina sreča, da so bati za zdaj še iz plastike.
SKOZI DALJNOGLED 1
25. kongres sovjetske komunistične partije
V	preteklem tednu je svetovni tisk obširno pisal o 25. kongresu Komunistične stranke Sovjetske zveze, zlasti v zvezi z zahtevo po avtonomiji, katero hočejo imeti v odnosih do sovjetske komunistične stranke razne partije na Zahodu.
Sovjetska komunistična stranka je stara okrog 80 let ter se je rodila pod imenom Socialnodemokratska delavska stranka Rusije. V prvih letih sovjetske oblasti so jo znova prekrstili, in sioer v Boljševiško komunistično stranko Rusije ter nato v Vse-sovjetsko boljševiško komunistično stranko. Slednje ime so opustili šele leta 1952 ter so ga zamenjali s sedanjim: Komunistična stranka Sovjetske zveze.
Sedanji kongres je 25. Prvi kongres je bil v Minsku leta 1898 ter je bilo navzočih samo devet zastopnikov. Tako je prvi kongres pomemben zgolj zaradi tega, ker je bil prvi. Odsotni so bili vsi veliki voditelji ter je bil tako bolj malo reprezentativen. Na kongresu so poudarili potrebo po ustanovitvi delavske stranke. Tako se prava zgodovina sovjetske komunistične stranke pravzaprav pričenja leta 1903 z drugim kongresom, ki je bil v dveh obdobjih v Bruslju in Londonu. Navzoča sta bila tudi Lenin in Plehanov. Kongres je odobril program in statut nove stranke, ki pa se je takoj razbila na dve struji: boljševike in menjševike.
Naslednji trije kongresi so bili vsi v tujini ter sta se omenjeni struji združevali in spet razcepljali. šesti kongres je bil napol ilegalen ter se je sestal julija 1917 v Petrogradu. Sprejel je zgodovinsko odločitev za oborožen upor, ki je uspel oktobra istega leta z boljševiško revolucijo. Tako je bil sedmi kongres, ki je potekal marca 1918 v Petrogradu, prvi kongres, ko je bila sovjetska komunistična stranka na oblasti. Na tem kongresu je Lenin, ki se je poprej znašel v manjšini, v partijskem osrednjem odboru zaradi sklenitve poniževalnega miru z Nemčijo, dosegel odobritev svoje politične linije.
Vsi naslednji kongresi so potekali v Moskvi, ki je postala namesto Petrograda prestolnica Sovjetske zveze. Lenin je osebno vodil še štiri kongrese, ki so bili takrat vsako leto. Med temi je bil znan zlasti deseti kongres marca 1921, ki je kljub močnemu odporu številnih partijcev proglasil ta-koimenovani NEP, to je novo ekonomsko politiko, ki je pustila določeno dejavnost zasebnemu kapitalu.
Zadnji kongres, katerega je vodil Lenin je bil enajsti, in sicer marca 1922. Na tem kongresu so nastopili proti takoimenovani delavski opoziciji, katero so obtoževali a-narhističnega sindikalizma. Dvanajsti kongres je potekal aprila 1923 ter je bil prvi brez Lenina. Ta je bil sicer še živ, toda odsoten zaradi bolezni. Kongres je bil značilen zaradi boja proti Trockemu in njegovim pristašem. Pomemben je bil tudi 13. kongres maja 1924, ki je bil prvi po Leninovi smrti. Razvnela se je ostra debata o Leninovi politični oporoki. Lenin je zapisal, da Stalin ni primeren za mesto glavnega tajnika Sovjtske komunistične stran-
ke, a je Stalinu kljub temu uspelo, da je ohranil to funkcijo.
Pod Stalinovim vodstvom
Na naslednjih dveh kongresih je že gospodoval Stalin ter so bile zaradi tega na njih poražene struje, katere so vodili Trocki, Zinovjev in Buharin. V okviru gospodarske politike pa so odobrili načrt za industrializacijo ter za kolektivizacijo kmetijstva.
Pod Stalinom so kongresi postali bolj redki. Na 16. kongresu 1930 je Stalin podal prvi obračun o svoji zmagi, ki je bila potrjena na 17. kongresu leta 1934. Slednji kongres so proglasili za kongres zmagovalcev, češ da je zmagala stvar socializma v Sovjetski zvezi. V nekaj letih je večina članov tega kongresa in na njem izvoljenega partijskega osrednjega odbora izginila v krvavih čistkah, katere je pričel Stalin.
Zadnji kongres pred drugo svetovno vojno je bil 18. kongres leta 1939. To zasedanje so proglasili za kongres graditeljev komunizma. Zaradi vojne in drugih vzrokov je prišlo do 19. kongresa sovjetske komunistične stranke šele septembra 1952. Stalin se je sicer kongresa udeležil ter je imel priložnostni nagovor, vendar je bil že star in bolan ter je zaradi tega prebral politično porodilo Malenkov, ki je veljal za njegovega »prstolonaslednika«.
Sloviti XX. kongres
Februarja 1956 je bil v Moskvi sloviti 20. kongres komunistične stranke Sovjetske zveze. Kongres je pomenil preobrat v zgodovini tako partije kot celotne Sovjetske zveze. Hruščev, ki je prevzel vodstvo partije, je prvič obsodil malikovanje osebnosti Stalina ter njegove posledice, kot so zatiranja in pokoli, katere so zagrešili Stalin in stalinisti v 25. letih oblasti.
21. kongres februarja 1959 je sprejel ambiciozno gospodarsko sedemletko z geslom: »Dohiteti in prehiteti Ameriko«. Grajali so
V	našem listu smo že večkrat sprožili misel, da bi bilo treba ustranoviti splošno slovensko mladinsko organizacijo demokratičnega značaja, katere zametek bi lahko predstavljal že obstoječi in delujoči SKK. Toda te pobude so ostale, kot kaže, brez odmeva. Bogve zakaj. Ali res nihče ne čuti potrebe po taki organizaciji?
To je ena tistih nujnosti, ki se čutijo že ves čas, pa se je nihče ne upa lotiti. Ali pa je res potrebno toliko poguma za to? Dobro bi bilo zvedeti, kaj mladina sama misli o tem.
Splošna mladinska organizacija je nujen predpogoj za vsako bodoče delo za ohranitev slovenstva v tukajšnjem zamejstvu. Samo iz take organizacije bo zrasla politično zavedna in aktivna mladina, pa tudi mladina, ki bo lahko aktivizirala mlajši slovenski rod v sindikatih, da bodo tudi ti mo-
Pervuhina in Sabureva in Hruščov je o-krepil svojo osebno oblast. Na 22. kongresu 1961 so potrdili obsodbo stalinizma ter takoimenovane protipartijske skupine, katere glavni predstavniki so bili Molotov, Malenkov, Kaganovič in Vorošilov. Izrečene so bile tudi prve javne kritike proti Albaniji.
23. kongres marca 1966 je že vodil Brež-njev po odstavitvi Hruščova, katerega so na zasedanju močno grajali. Naslov »prvi tajnik komunistične stranke Sovjetske zveze« so spremenili v naslov »glavni tajnik«. 24. kongres je potekal aprila 1971 ter je pokazal, da trdno sedi na oblasti trojka Brežnjev-Kosigin-Podgomi. Na tem kongresu so razglasili, da je mednarodno pomir-jenje temeljna smernica zunanje politike Sovjetske zveze.
Izvajanja Leonida Brežnjeva
Popuščanje napetosti v svetu je tudi ena izmed glavnih treh točk na 25. kongresu komunistične stranke Sovjetske zveze, ki se je pričel v Moskvi pred dnevi. Drugi dve točki sta: odnosi med komunističnimi strankami ter spor med Sovjetsko zvezo in Kitajsko.
Zunanjepolitična vprašanja je obširno obravnaval v svojem poročilu sam partijski voditelj držav sovjetskega tabora. Poudarjeno je bilo, da ni alternative za to politiko, ki temelji na prizadevanjih za pre-prečenje atomske vojne ter za razvoj gospodarskega sodelovanja z Zahodom. Gre za iskanje in uveljavljanje nekakšnega sožitja med vzhodnim in zahodnim družbenim sistemom. Kljub temu je bilo iz govorov partijskih prvakov razvidno, da sta ameriško-sovjetsko dogovarjanje in skupno urejanje sveta potisnjena bolj v ozadje kot pred nekaj leti ter je spet bolj v o-spredju medsebojna rivaliteta v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.
Glede odnosov med komunističnimi strankami sta prišli jasno na dan dve stališči, kateri so njuni predstavniki orisali dokaj ostro. Sovjetski predstavniki so poudarili kot vodilno načelo, po katerem se
rali prej ali slej voditi račun o Slovencih v svojih vrstah.
IZ DELOVANJA SKK
Prejšnjo soboto smo tudi mi klubovci praznovali, v naših prostorih, pust. Mašker
—	bilo jih je kar precej — smo se vsi razveselili : priznati je treba, da imajo nekateri klubovci res originalne ideje. Skupaj smo zaplesali ob veselem valčku in polki ter v prijetnem vzdušju praznovali večer.
Izkoristili smo tudi priložnost, da bi se čim bolje med seboj spoznali, in tako so v prostorih nastale žive debate. Članov je bi-
lo	precej, saj je večer lepo uspel.
Prihodnjo soboto, 6. t.m., bo v klubu film z debato, sledi družabnost.
Začetek ob 19,15; pridite točno, ker med filmom ne bo vstopa v klub.
Prisrčno vabljeni!!!
(Dalje na 7. strani)
PROSTOR MLADIH
ZAKAJ VEIMDAR NE?
Poslanec Albin Skerk o stanju na Radiu Trst A
Poslanec Albin Škerk (KPl) je prejšnji teden naslovil na ministra za pošte in tele-komunkacije vprašanje v zvezi s stanjem v časnikarskem oddelku Radia Trst A. Poslanec sprašuje, »ali je ministru znano težavno stanje na tržaškem sedežu RAl — slovenska poročila — kjer podjetje ni poskrbelo za izpopolnitev organika, ki je že tako pomanjkljiv glede na 20 ur samih tedenskih časnikarskih oddaj v slovenskem jeziku po Radiu Trst A«.
Prejeli smo
Po repentaborski občini in zlasti med vaščani Femetičev kroži naslednji letak:
NOČEMO AVTOPORTA
VAŠČANI!
— Na Fernetičih smo vsi odločno proti avto-portu.
— Naša občina in naše vasi ne potrebujemo avtoporta.
— Če Trst potrebuje avtoporto, naj si ga zgradi v bodoči prosti coni.
— Avtoporto je gospodarsko, urbanistično in narodnostno škodljiv.
— Avtoporto pomeni smrt za Fernetiče.
— Ogromne površine cementa, železa in asfalta bi pokrile Fernetiče.
— Ceste in mostovi bi bili celo v treh nad-tropjih.
— Uničeni bi bili današnje gospodarstvo in trgovina.
— Onemogočen bi bil naravni razvoj našega kraja.
— Domačini, Slovenci, bi se morali izseliti.
— Na novo bi se naselile številne družine u-službencev, uradnikov, carinikov itd.
— Tako bi naša repentaborska občina prešla
v	italijanske roke.
— Za ogromne površine naše zemlje ponujajo simbolične in krivične cene.
— Škoda domačinov bi znašala več milijard lir.
VAŠČANI!
— Računamo na vašo solidarnost in pomoč proti reakcionarni in protislovenski politiki ustanove »Consorzio per 1’Autoporto«.
— Pozivamo občinsko upravo, da ne izda gradbenega dovoljenja.
Po jusarskih zemljiščih tržaške občine je pred nedavnim občinska uprava dala postaviti številne table z napisi, ki opozarjajo na nevarnost požarov in prepovedujejo netenje ognja kot tudi sečnjo in odnašanje dr. Pobuda je hvalevredna, le da so na občini »pozabili« postaviti dvojezične napise. Gotovo ni občana, ki ne bi priznaval županu inž. Spacciniju popolne osebne zavzetosti pri težavnem upravljanju našega mesta, kljub izrednim političnim in gospodarskim oviram. Vemo, da slonijo na njegovih ramenih vse upravne odločitve do najmanjših potankosti. Morda pa je tokrat le šlo za nepoučenost kakega uradnika, saj so napise namestili prav na področ-
»Kot je že večkrat poudaril uredniški odbor — nadaljuje poslanec Škerk — je stanje postalo naravnost nevzdržno, potem ko sta umrla dva slovenska urednika in potem ko podjetje ni nadomestilo tipkaric, ki so bile upokojene. Poleg tega je treba upoštevati, da slovenskih urednikov ni mogoče nadomestiti s časnikarji iz drugih sedežev, saj je znano, da ogromna večina časnikarjev, ki so v službi pri RAI-TV, ne pozna slovenskega jezika«.
Poslanec Škerk navaja v tej zvezi celotno besedilo resolucije, ki so jo časnikarji tržaškega sedeža RAI-TV odobrili na zborovanju dne 9.2.1976 in ki se takole glasi: »Italijanski in slovenski časnikarji so na zborovanju proučili težavno stanje v redakciji (ki je za oddelek slovenskih poročil postalo nevzdržno) zaradi praznih mest v or-ganiku, ki jih podjetje doslej ni krilo. U-redniškemu odboru so na zborovanju poverili nalogo, naj posreduje tako na krajevni kot tudi na osrednji ravni, da se vprašanje čimprej reši«.
»Okrepitev slovenske redakcije — nadaljuje resolucija — je nujna in neodložlji-
Prejšnji teden je v Trstu umrl msgr. Ivan Omersa, zelo znan in globoko spoštovan slovenski duhovnik v Trstu. Pokojnik, ki mu je bilo 83 let, je vse svoje življenje preživel v šentjakobski mestni četrti, kjer je bil najprej kaplan in od leta 1926 do leta 1936 tudi župni upravitelj. Ko je lansko poletje obhajal 60-letnico mašniš-tva, smo v našem listu napisali, da bi se mrsgr. Omersa za časa fašizma lahko u-maknil na varno v Jugoslavijo, saj je bil po rodu iz Tržiča na Gorenjskem, a je raje vztrajal med svojim ljudstvom, ki ga ni hotel zapustiti v času najhujšega narodnega in političnega zatiranja.
In res so mu slovenski verniki in sploh naši ljudje od Svetega Jakoba v ponedeljek zadnjič pokazali svojo hvaležnost, ko so se v tako lepem številu udeležili njegovega pogreba. Mašo zadušnico v župni cerkvi je daroval nadškof Cocolin ob asistenci
jih, kot na primer Bazovica in Trebče, kjer je tržaška uprava uvedla vsaj nekaj dvojezičnih napisov. Prepričani smo, da bo gospod župan pomoto popravil. Ko smo že pri tem, bi še vprašali gospoda župana, ki da na odločitve organov decentralizacije
—	konzult, kdaj misli uresničiti zahteve konzult glede postavitve dovojezičnih napisov po ostalih vaseh in predmestjih. Sve-toivanska konzulta je že večkrat zahtevala na primer postavitev krajevnih napisov, ki sploh ne obstajajo, za Lonjer in Katina-ro, dvojezičnih seveda. Konzulta je predlog že ponovno sprejela soglasno tudi z glaso-
vi	desnice, torej ni nevarnosti, da bi se kdo hudoval.
va tudi zaradi novih poklicnih obveznosti v zvezi s skorajšnjo uvedbo televizijskih oddaj v slovenskem jeziku za poslušalce v Furlaniji - Julijski krajini, s čimer se bo izvedlo določilo zakona o reformi radiotelevizijske službe. V tej zvezi so zborovalci poverili nalogo uredniškemu odboru, naj imenuje posebno komisijo urednikov, da prouči vsa vprašanja poklicnega, tehničnega in časnikarskega značaja.«
»Zato sprašujem ministra — pravi poslanec Škerk — kaj namerava ukreniti, da bi upravni svet RAl čimprej odpravil stanje hude krize na tržaškem sedežu RAl, ki skrbi za radijske oddaje za slovensko narodno manjšino«. »Zanima me hkrati — je na koncu napisal poslanec Škerk — ali ne smatra minister za svojo dolžnost posredovati za čimprejšnjo uvedbo televizijskih oddaj v slovenskem jeziku v Furlaniji-Julijski krajini, kot predvideva odstavek c) člena 19 zakona z dne 14. aprila 1975, štev. 103, ki vsebuje nove norme o radijski in televizijski službi.«
—o—
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Aldo Nicolaj:
STARA GARDA
tragikomedija v dveh dejanjih
V	soboto, 6. marca ob 20 30 v Marijinem domu pri SV. IVANU.
domačega župnika Cosulicha in kaplana Šuligoja. Msgr. Cocolin je tudi orisal lik pokojnega duhovnika ter zlasti poudaril njegove zasluge pri verski in narodni vzgoji slovenskih vernikov. Med mašo je pel domači cerkveni zbor, na pokopališču pri Sv. Ani pa sta se od pokojnika polsovila dr. Angel Kosmač v imenu slovenskih duhovnikov ter Livij Valenčič v imenu Šentjakob-čanov.
—o—
ZA DECENTRALIZACIJO RAI-TV
Predstavniki deželnih uprav so razpravljali pretekli teden v Firencah o radiotelevizijski reformi s posebnim poudarkom na predvideno decentralizacijo. Zasedanja so se udeležili predsedniki oziroma pristojni odborniki deželnih uprav. Ob sklepu so odobrili dokument o zadevni problematiki. Na predlog deželnega odbornika Furlanije - Julijske krajine Cociannija so vnesli v sklepno sporočilo poglavje o obmejnih deželah, kjer živijo manjšine. Listina se zavzema za regionalizacijo radiotelevizije in za uresničitev televizijskih oddaj v slovenščini.
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV Trst, ulica Donizetti, 3
Vljudno vas vabimo na REDNI OBČNI ZBOR društva, ki bo v ponedeljek, 8. marca 1976, v dvorani Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3, ob 20.15 uri (v drugem sklicanju) s sledečim dnevnim redom:
1. branje zapisnika;
2. poročilo odbornikov;
3. volitve novega odbora;
4. razno.
Pogumno, župan Spaccini!
Umrl je msgr.
Ali se je naša življenjska moč izčrpala?
Iz podatkov matičnih uradov vseh treh slovenskih občin na Goriškem, števerjan-ske, sovodenjske in doberdobske, je razvidno, da se je v lanskem letu rodilo 49 o-trok, umrlo pa 58 ljudi. V števerjanski občini se je rodilo, kar podrobneje poročamo tudi na drugem mestu, 14 otrok, v sovodenj ski 17 in v doberdobski 18 otrok, u-mrlo pa je v števerjanski občini 18 ljudi, v sovodenj ski 23 in v doberdobski 17. Poročilo se je 46 parov, vendar je treba opozoriti, da jih v resnici ni bilo toliko, ker so nekatere poroke knjižene v dveh občinah. Tako so v Števerjanu v lanskem letu knjižili 12 porok, v Sovodnjah 19, in v Doberdobu 15.
Navedeni podatki dokazujejo, da v slovenskih občinah na Goriškem dejansko ni naravnega prirastka, samo v Doberdobu je število rojstev za eno večje od števila smrti. Tukaj ne nameravamo nikogar obtoževati, vendar nam te številke dajejo mnogo misliti. Ali je to dokaz, da se je življenjska moč našega slovenskega življa na Goriškem izčrpala? V preteklih letih smo na slovenskih šolah na Goriškem beležili občuten dvig števila učencev, kar je bila posledica tudi večjega števila rojstev v slovenskih družinah. Ce se bo tako nadaljevalo, kot nam kažejo zgornje številke, se je bati, da se bo število otrok v slovenskih šolah spet znižalo. Vzrok tega pojava je verjetno tudi to, da so se nekatere slovenske družine preselile v mesto in tako vplivale na neugoden demografski razvoj v o-koliških slovenskih občinah. Sklepamo lahko, da se bo težnja po preselitvi v mesto v prihodnje še nadaljevala. Če bo hkrati
Kratke z Goriškega
Občine Gorica, Števerjan, Sovodnje in Doberdob pripravljajo ustanovitev konzorcija za gradnjo slovenske nižje srednje šole v Gorici. Omenjene občine so goriškemu tehničnemu u-radu poverile nalogo, da najde primerno zemljišče za to novo stavbo.
Občinska knjižnica v Števerjanu je odprta vsak torek, četrtek in soboto od 18. do 20. ure.
V	Prosvetni dvorani na Korzu je tudi letošnji pustni torek bilo tradicionalno pustno rajanje za otroke, ki vsako leto privablja veliko število goriških otrok.
Predstavništvo dijakov tržaških in goriških višjih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom je obiskalo predstavnike dijakov in profesorjev liceja Stellini v Vidmu. Odposlanstvo sta spremljala prof. Samo Pahor in prof. Sergej Dilica. Videmske kolege so seznanili s problematiko slovenske manjšine v deželi ter s problemi slovenskega šolstva. Še zlasti so izrazili nujnost po uradnem pouku slovenščine v Beneški Sloveniji in poudarili odpor oblasti celo do zasebnih tečajev. Videmski študentje so seznanili
prišlo do pritiska industrije in mestnega prebivalstva zlasti bogatejših slojev, na podeželje kot se dogaja v tržaški okolioi, se utegne zgoditi, da se bo začela temeljito spreminjati narodnostna in socialna slika prebivalstva v teh občinah. Na to nevarnost bi morale že sedaj računati slovenske občinske uprave in svoje urbanistične programe uskladiti s koristmi slovenskega prebivalstva, pri čemer nacionalni interesi gotovo niso na zadnjem mestu. V nasprotnem primeru bomo v doglednem času še kje drugje doživeli »štandreški primer«, kjer so domačini izgubili že večino zemlje, namesto plodnih polj in vrtov pa so na njej zrasla stanovanja in tovarne. Gotovo je, da mora urbanistična politika u-poštevati zakonitosti razvoja in napredka, vendar nikoli ne na škodo narodne manjšine, kar je za naše kraje še posebej pomembno.
Na Mirenskem Gradu je bila v nedeljo, 29. februarja, slovesnost zlate maše, ki jo je daroval lazarist g. Alojzij Mlakar. Njegov lik smo našim bralcem predstavili že v zadnji številki, zato naj tokrat le na kratko opišemo nedeljsko slovesnost. Domači cerkveni mešani pevski zbor pod vodstvom Venceslava Budina je ubrano prepeval »Četrto slovensko mašo« tržaškega skladatelja Staneta Maliča, slavnostni govornik pa je bil dr. Franc Rode, docent na teološki fa-
KRAJE V VELEBLAGOVNICAH Te dni so bili objavljeni podatki o krajah v veleblagovnicah v nekaterih evropskih državah in v Združenih državah. Največ se krade v Združenih državah, kjer odnesejo ljudje iz veleblagovnic za 4,35 odst. vrednosti vsega blaga ne da bi plačali. Na drugem mestu je Italija, kjer izgine na ta način iz veleblagovnic 2,5 odst. blaga. Na tletjem mestu je Holandija z 2,2 odst., na četrtem Švica z 2 odst. Sorazmerno najmanj kradejo v Avstriji, kjer odnesejo iz veleblagovnic za 1,5 odst. vrednosti vsega vlaga.
slovensko odposlanstvo s furlansko problematiko. Zavzeli so se za uresničitev pravic slovenske narodne skupnosti in obsodili ukvanske dogodke. Študentje liceja Stellini so se odločili, da bodo zahtevali u-vedbo pouka slovenščine in furlanščine na zavodu. Medtem je tudi zavodski svet videmskega trgovskega zavoda Stringher pod. pri zahtevo 744 dijakov po uvedbi pouka slovenščine. Skrbnik je v skladu s predpisi posredoval zahtevo pristojnemu ministrstvu.
SKUPEN PROTEST
Vsa kulturna in duhovniška društva Slovenske Benečije z »Zvezo emigrantov« vred so izdale v italijanščini skupen protest proti prepovedi popoldanskega prostovoljnega slovenskega pouka v šoli v Ukvah in ga naslovile na šolske proveditorate, furlanskim parlamentarcem, tajništvom strank, predsedniku deželnega odbora, predsedniku deželnega sveta in predsedniku pokrajinskega odbora v Vidmu.
POPRAVEK
V	zadnji številki Novega lista je na 5. in
7.	strani prišlo do neljube pomote. Naslov član. ka »Zlatomašnik Anton Mlakar« se mora pravilno glasiti »Zlatomašnik Alojzij Mlakar«. Bralcem, še posebej pa jubilantu, se za spodrsljaj opravičujemo.
Nadaljuje se gonja tiska proti profitnikom korupcije v zadevi Lockheed, toda po sedanjih rezultatih se lahko z gotovostjo sklepa, da nima takorekoč nihče resnega namena, da odkrije prave krivce. Vsi glavni osumljenci so se spravili na varno in jih »ni mogoče najti«.
kulteti v Ljubljani in vizitator jugoslovanske province lazaristov. Slavnosti se je udeležilo veliko število domačinov in jubilantovih sorodnikov, opazili pa smo tudi nekatere goste iz zamejstva. Od tam je prišel tudi tenorist Zdravko Klanjšček, ki je z domačim pevskim zborom zapel dve pesmi za tenor in zbor, presenečenje za prisotne pa sta bili dve skladbi za orgle in violino. Zlatomašnik Alojzij Mlakar je na nedeljski slovesnosti uporabljal nov spominski kelih, izdelan po načrtih pok. arhitekta Vurnika. Praznik na Miremskem Gradu bo vsem prisotnim gotovo še dolgo ostal v lepem spominu.
MEDNARODNI PREHOD VRTOJBA -ŠTANDREŽ NA 16 STEZAH
Promet na novem mednarodnem mejnem prehodu med Italijo in Jugoslavijo pri Vrtojbi oziroma Štandrežu se bo odvijal na osmih stezah za vsako smer vožnje. Tako je sklenila mešana tehnična komisija na zadnjem sestanku v Novi Gorici. Na podlagi programa, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov bodo na prehodu Štan-drež - Vrtojba rezervirali osem stez za promet osebnih avtomobilov, štiri za tovornjake in štiri za avtobuse. Do konca junija bodo morali tudi vse že obstoječe načrte prikrojiti novemu mejnemu sporazumu med Italijo in Jugoslavijo, ki je bil sprejet v Osimu. Novi mejni prehod ne bo samo pospeševal izmenjave med obema državama, temveč bo priklical tranzit mednarodnega prometa.
Obisk slovenskih dijakov v Vidmu
Z druge strani meje
Slovesnost zlate maše na Mirenskem gradu
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Študija Paola Petriciga o raziskavi okolja v Beneški Sloveniji
Študijski center »Nediža« v Št. Petru Slove-nov oziroma Št. Petru ob Nadiži, kot se zdaj kraj uradno imenuje, je izdal pred kratkim zanimivo in simpatično publikacijo v italijanščini, z naslovom «La ricerca d'ambiente nelle Valli del Natisone», t.j. »Raziskava okolja v Na-diških dolinah«. Mišljena je seveda Slovenska Benečija. Avtor publikacije je Paolo Petricig, profesor na oddelku za umetniško vzgojo na srednji šoli »De Rubeis« v Čedadu. Publikacija pa je namenjena šoli kot učni oziroma vzgojni pripomoček.
Rekli smo, da je publikacija, ki šteje 54 strani velikega formata, napisana v italijanščini. Toda to velja samo za predstavljanje oziroma pripovedovanja, medtem ko vsebuje knjižica tudi precej slovenskega teksta, seveda v narečju. To velja predvsem za pesmi z notami, pa tudi za razne krajše ljudske tekste in sezname besed. Pri tem je pripomniti, da je prispeval glasbene tekste Nino Specogna.
V prvem poglavju pojasnjuje Paolo Petricig, kakšen namen je imel s to študijo. Pravi, da te študije nima za absolutni učni model, ampak samo za izhodišče izkušenj za spoznavanje značaja okolja. Pod besedo okolje pa je treba pojmovati predvsem ljudi, t.j. prebivalstvo Slovenske Benečije in njegovo narečje ter ljudsko pesništvo in pripovedništvo. Med drugim pravi, da je raziskava popolne vključitve otroka v lastno družinsko, pa tudi družbeno in kulturno okolje v polnem skladju z modernim pedagoškim pojmovanjem. Polno dojemanje okolja je skrajno pozitivno, kar omogoča otroku, šolarju in odraščajočemu mladincu, da dobi pozitivne spodbude za zgodovinsko, zemljepisno in izrazno raziskovanje in zato tudi za njegov splošni kulturi razvoj hkrati s popolnejšim psihoioškim dozorevanjem. To poglavje se zaključuje z obravnavanjem teme »Šola in narečje«. Iz prej omenjenih vzrokov in predvsem zaradi psihološke opore je potrebno skrbeti za obojno izrazno sredstvo, za italijanski jezik (šole v Slovenski Benečiji so seveda zdaj samo italijanske) in za slovensko. beneško narečje, svetujoč predvsem družinam nadaljevanje morebitne uporabe narečja z njihove lastne strani ali s strani nekaterih oseb v družini, npr. starih staršev, zlasti v zvezi s točnimi funkcijami narečja. Prav preko šole naj zadobi šolar svoje družbeno dostojanstvo z raziskavami, učnimi izkušnjami in izraznimi oblikami.
V drugem poglavju obravnava avtor višje ravni izkušenj, kjer spet naglaša veliko koristnost takega preučevanja okolja, zlasti za študente strokovnih šol, ki so doma iz Slovenske Benečije. Pri tem opozarja tudi na šolske pobude in n«a vlogo knjižnic v tem smislu. Tretje poglavje obravnava izkušnje v otroških vrtcih, kjer bi morali dopustiti otrokom svobodno u-porabo narečja, tudi z uporabo narečnih ljudskih besedil. To bi navajalo otroka, da si pridobi izrazno ravnovesje med italijanščino in slovenskim narečjem To lahko dosežejo — pravi avtor — tudi taki učitelji oziroma učiteljice, ki ne znajo slovenskega narečja, pa se zanimajo zanj in se naučijo vsaj preprostih in koristnih oblik in stavkov. Zato navaja tudi
zglede, kot npr. razne ljudske stihe, pesmice, štetja. Vendar pa avtor tudi poudarja, da bi morala znati vzgojiteljica v otroških vrtcih razen italijanščine tudi narečje etnične skupine, kateri pripadajo otroci, ali da se znajde v njihovem narečju vsaj toliko, da se lahko sporazume z otroki. To velja zlasti za otroške pesmi, rajanke in reke ter popevke, če imajo vzgojni značaj. Tudi za to so navedeni vzgledi z notami.
Četrto poglavje prikazuje, kako je treba o-pravljati take raziskave okolja, ki mu pripadajo otroci, v obveznih šolah. Tu gre za zborno petje ljudskih pesmi, za hišna imena domačij, ki so pogosto drugačna kot priimki, za narečna slovenska imena naravnega okolja, npr. prod, laz, breča, planja, rauna, čelo v pomenu skala, host, t.j. gozd, rob, planina, duola, t.j. dolina, itd. Ta del je zanimiv že sam po sebi, ker nam našteva lepe stare izraze za naravno okolje in ledino; temu so dodani didaktični zemljevidi, ki prikazujejo, kako narisati posamezne kraje in označiti ledinska imena. Potem našteva narečna imena za razno orodje na kmetijah in za dogajanje v naravi.
Peto poglavje se nanaša na načrtno delo v tem smislu v nižji srednji šoli, kjer je treba pritegniti k študiju oziroma raziskavi že malo bolj zapletene stvari, na primer gospodarsko ureditev, zemljepisni opis, zgodovino in tako dalje. Opozarjati bi bilo treba na dokumente, spomenike in druge dokaze od pradavnih časov do danes. Spoznavati bi bilo treba imena krajev in gora, rek in drugega v obeh jezikih in navajati otroke k prevajanju izrazov. Spoznavali naj bi ljudske pesmi, pri čemer Petricig opozarja tudi na delo, ki ga je opravil pri tem Milko Matičetov, in se pobliže spoznali z raznimi ljudskimi običaji in tudi s kulturnimi društvi. To velja še zlasti za učitelje same. Avtor opozarja tudi na pomen spoznavanja ljudskih glasb.
Šesto poglavje navaja praktična navodila in pripomočke za tak pouk. Sedmo poglavje pa vsebuje zaključke in razna pojasnila, na pri-
mer kaiko se pišejo slovenski narečni glasovi s slovenskimi črkami. Končno poglavje prinaša bibliografske opombe. Na koncu najdemo še kazalo. V bolj zgoščeni obliki, kot je to storil Petricicg, bi bilo težko povedati vse te stvari, in tudi v bolj prikupni. Knjižica je res pionirsko delo in zato je bilo tem težje, a treba je reči, da se je Paolu Petricigu resnično posrečilo in da je imel v Ninu Spec on ju zares dobrega in skrbnega pomagača. Knjižica zasluži, da bi jo dobilo v roke in jo uporabljalo čim več vzgojiteljev. Seveda je koristna tudi vsem drugim učiteljem in ne samo tistim, ki imajo v svojih razredih šolarje iz Slovenske Benečije.
—o—
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V TRSTU
priredi v sredo 10. marca t.l. drugo predavanje iz ciklusa zgodovina slovenske glasbe. Predaval bo prof. dr. Jože Sivec na temo »Slovenska glasba od srede 18. stoletja do začetka 20. stoletja«.
Predavanje bo ob 18.30 v mali dvorani Kulturnega doma v ul. Petronio 4.
Vstop prost.
—o—
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom Frank Wedekind:
POMLADNO PREBUJENJE
Mladinska tragedija
V nedeljo, 7. marca ob 16. uri - Abonma red G
okoliški
v četrtek, 11. marca ob 16. uri - Abonma red H
V torek, 9. marca ob 15.30 ponovitev mladinske
igre:
Pavla Golie:
SRCE IGRAČK
V soboto ob 18. uri bodo odprli v galeriji »Forum« samostojno razstavo tržaškega slikarja Livia Schiozzija.
V Tržaški knjigami je v prodaji italijanski prevod Prešernovih poezij, ki sta jih skupno izdala založnik Trofenik v Miinchenu in Založništvo tržaškega tiska. Knjiga je lepo opremljena, pa tudi ni predraga. Za kvaliteto prevodov jamčita že ime prevajavca (Hussu) in mednarodni renome Trofenikove založbe, ki nmerava izdati Prešerna tudi v nemščini.
OD SOBOTE, 6. MARCA TRADICIONALNI
KNJIŽNI TEDEN
z velikimi popusti do sobote, 13. marca
NE zamudite;
tržaška knjigarna
trst - ulica sv. frančiška 20 - telefon 732-487
Zakaj ljudje ne vedo za grozodejstva v totalitarnih državah
V	zvezi s sodno razpravo proti krvolo-kom in rabljem v tržaški Rižarni je spet neprestano slišati vprašanje: »Ali so ljudje vedeli, kaj se dogaja v Rižarni, ali ne? So to vedeli Tržačani? So to vedeli tisti, ki so bivali v bližini? So to vedeli tisti, ki so imeli kakorkoli celo opraviti z Rižarno ali so bili v njej celo zaprti? So vedeli vse, ali samo drobec resnice?«
Tako vprašanje se ponavlja neprestano že od konca zadnje vojne tudi v zvezi s procesi proti vojnim hudodelcem v Nemčiji, a slišati jih je bilo tudi že prej. Je nemški narod vedel, kaj se dogaja v koncentracijskih taboriščih? Je vedel za množično morenje Judov v Auschvvitzu, Tre-blinki in drugod? Je vedel za grozovitosti v Dachauu, Bergen-Belsenu, Mauthausenu in drugod? Je vedel za streljanje in obešanje talcev in za neštete krivične procese in smrtne obsodbe? In če je vedel, zakaj ni reagiral?«
Taka vprašanja so upravičena in razumljiva. Vendar pa niso vedno iskrena. Mnogokrat jih retorično postavljajo ali so jih postavljali ljudje, ki so v tistem času tudi sami čisto dobro vedeli, kaj se dogaja, pa so v strahu ali iz konformizma molčali. Iz Nemčije in potem iz zasedenih dežel je pobegnilo mnogo pisateljev, časnikarjev in drugih intelektualcev, ki so ustno in s pisano besedo opozarjali Evropo in Ameriko, kaj se dogaja v Nemčiji in nato v zasedenih državah, a javnost v Ameriki in tudi v evropskih državah, ki so bile takrat še neodvisne, npr. v Franciji ali na češkoslovaškem, pa tudi v Jugoslaviji, jih ni poslušala in se ni zmenila za njihovo poročanje. Ko so poročali o grozovitostih v nemških koncentracijskih taboriščih, so objavili mnogi časniki to samo kot formalno novico, kot zanimivost, ki jo je javnost prebrala in šla nato brezbrižno mimo nje. Vse tisto trpljenje se je zdelo tako daleč, da se ni zdelo resnično, kakor se povprečnemu današnjemu Evropejcu Solženicinovo poročanje o koncentracijskih taboriščih. »Otočja Gulag« ne zdi prava resničnost, ampak bolj literarna zadeva, plod njegove pisateljske fantazije. Vsekakor Evropejca zadeva ne briga bogvekaj. Brigati bi ga začela šele, če bi začenjali ustanavljati taka koncentracijska taborišča v njegovi lastni domovini in zlasti, če bi se sam znašel v kakšnem izmed njih. šele takrat bi postalo »otočje Gulag« resnica, ki bi jo vzel na znanje in se začel pritoževati ter klicati po osvoboditvi. Thomas Mann, Stefan Zweig in drugi nemški pisatelji, ki so pobegnili iz nacionalsocialistične Nemčije, so veliko pisa-
li	o značaju Hitlerjevega režima, pobegli časnikarji so prinašali v tujino točne novice o koncentracijskih taboriščih, o ljudeh v njih, o tem, kaj se v njih dogaja, toda svet se je delal gluhega. Sovjetska zveza )e celo sklenila prijateljsko pogodbo s Hitlerjevo Nemčijo, medtem ko je na tisoče m desettisoče komunistov in socialistov tr-Pelo v koncentracijskih taboriščih, v zahodnih državah pa so oblasti ostreje nastopale proti beguncem iz Nemčije kakor Proti hitlerjanskim vohunom in provokatorjem. Ti so se lahko kot turisti prosto
sprehajali okrog ali izdajah nacionalistične liste in drug propagandni material v zahodnih državah, med drugim tudi v Jugoslaviji, medtem ko so oblasti postopale s protihitlerjanskimi begunci zelo surovo, prepovedovale so jim objavljati časnike in propagandno gradivo, niso jim hotele dati vizumov za bivanje v svojih državah, s policijo so jih porivale v sosedne države in te spet nazaj. Ponekod so jih internirale, kot npr. v Franciji, in jih do zadnjega držale v taboriščih, tudi ko so Nemci že zasedali Francijo, tako da so padli Nemcem v roke, ki so jih seveda pobili ali poslali v koncentracijska taborišča.
Mnogokrat pa so sosedne države begunce celo vračale Nemcem, npr. Češkoslovaška. Pisec tega poročila je bil kot slovenski študent, ki je potoval leta 1936 po češkoslovaškem, sam priča, kako je neki sodnik v malem mestu Hlohovec na južnem Slovaškem izročil mladega nemškega begunca policiji v Bratislavi, da ga je poslala nazaj v Nemčijo. Fant je bil sin socialističnega sindikalnega funkcionarja iz Diin-gelsbuhla pri Niirnbergu, ki ga je zaprl Hitlerjev režim v koncentracijsko taborišče, sin pa je pobegnil na Češko, da bi se rešil. In povrh je bil sodnik, ki ga je poslal nazaj, po rodu Jud, čeprav najbrž ne posebno zaveden. Fant je gotovo končal v koncentracijskem taborišču. Tudi v Jugoslaviji niso prijazno gledali judovskih beguncev iz Nemčije in Avstrije, posebno če niso imeli veliko denarja.
V	Nemčiji so mnogi, če ne velika večina, dobro vedeli za obstoj koncentracijskih taborišč in videli kolone shujšanih, sestradanih in izmučenih jetnikov, ki so se vsak dan vlekle iz koncentracijskih taborišč v spremstvu SS-ovcev na delo. Toda tisti številni, ki so bili navdušeni za Hitlerjevo ideologijo in državo, so videli v teh jetnikih sovražnike, ki jih je zadela pravična
kazen. Drugi so ostali brezbrižni, ali pa niso mogli drugega, kakor da so molčali. Pozneje so videli Nemci v tujih internirancih v koncentracijskih taboriščih premagane sovražnike, ki so dobili, kar so zaslužili, ker so se upirali nemški vojski in oblasti. Seveda pa so bili tudi takšni, ki so z njimi simpatizirali, a jim niso mogli pomagati in so morali molčati. Toda takih ljudi je bilo v Nemčiji med vojno malo. Vsekakor jih ni bilo opaziti.
Kar pa zadeva množično ubijanje Judov in tudi drugih v Auschwitzu in drugod, pa to velikanski večini Nemcev res ni bilo znano, kajti taborišča, kjer so najbolj morili, so ležala na poljskem ozemlju in ubijanje je bilo organizirano tako brezhibno, da niti mnogi interniranci v taborišču niso vedeli, kaj se dogaja. O tem se je le šušljalo in širile so se govorice, a nihče ni točno vedel, kaj je res in kaj ni res. Razen tega je bilo o tem smrtnonevamo govoriti, zato mnogi rajši niso nič spraševali; tisti, ki so vedeli, pa so držali jezik za zobmi, da še sami ne bi končali v plinski celici ali na vislicah. Obesiti nekaj ljudi v koncentracijskih taboriščih je bilo opravilo nekaj minut, pri čemer niti delo ni zastalo, in pravico do usmrtitve brez vsake sodne razprave tudi za čisto majhne prekrške je imel SS-ovski podčastnik. Zunaj taborišč se to sploh ni zvedelo, ker ni bilo nikalcih stikov med jetniki in civilnim prebivavstvom in navadno tudi ne med SS-ovci in civilisti, ker so bili SS-ovci navadno iz drugih krajev. Vsekakor pa jim je bilo prepovedano pripovedovati o tistem, kar se je dogajalo v taboriščih. Cele skupine, ki so jih vodili v plinske celice, nikoli niso vedele, kam gredo. Do zadnjega so upale, da jih peljejo v kopalnice, kjer se bodo okopali po dolgem in strašnem potovanju v prenatrpanih vagonih in brez hrane. Upali so si, da jih bodo potem odpeljali v barake, kjer se bodo končno lahko odpočili in dobili vsaj kos kruha ali menažko vroče kuhane vode s koščki repe ali zelja, česar pa so se po dolgem stradanju veselili. Da so zapisani smrti, so se zavedli šele, ko je iz prh v ve-
(Dalje na 8. strani)
25. kongres	sovjetske
(Nadaljevanje s 3. strani)
morajo vsi ravnati, socialistični intema-cionalizem, ki pomeni popolno podporo sovjetskim stališčem ter enotnost in monolitnost pod sovjetskim vodstvom. Edino tako stališče je pravilno in vse drugo je zgrešeno. To sovjetsko načelo so v celoti in brez pridržkov podprla odposlanstva Vzhod ne Nemčije, Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, Bolgarije in Mongolije.
Zahteve po avtonomiji
Po drugi strani je bil romunski voditelj Ceausescu močno zadržan v svojih izjavah ter je rekel, da je romunska komunistična stranka za novo enotnost, ki bi temeljila na samostojnosti in neodvisnosti partij. Odposlanci Severne Koreje ter Severnega in Južnega Vietnama se vprašanja socialističnega intemacionalizma enostavno niso dotaknili, a so praktično z molkom potrdili sovjetsko stališče. Kubanski vodja Fidel Castro je močno hvalil Sovjetsko zve-
zo, a kakšnih izrednih obveznosti ni sprejel.
Jugoslovansko partijsko odposlanstvo je vodil Stane Dolanc ter je ponovil znano jugoslovansko stališče, ki nasprotuje sovjetski zamisli enotnosti ter socialističnega intemacionalizma. Podobno je italijanski partijski tajnik Berlinguer nadaljeval referendum proti sovjetskemu stališču ter je poudaril pravico do avtonomije, katero morajo imeti komunistične stranke na zahodu. Dodal je, da mora vsaka komunistična stranka upoštevati lastne razmere ter po svoje voditi politiko. Enako je zagovarjal francosko pot v socializem načelnik odposlanstva francoske komunistične stranke Plissonier; partijski tajnik Marchais sploh ni prišel na kongres. Plissonnier je ponovno branil barve svoje partije. To stališče so že poudarili na zadnjem kongresu framske komunistične stranke, na kateri so preklicali marksistično načelo o diktaturi proletariata ter so postavili novo načelo o e-notnosti francoskega ljudstva.
Dekle z zaprtimi očmi I 57
Prevedel Lovro Sušnik
Naš poziv ali, če hočete, izziv izpred nekaj tednov ni ostal brez odziva. Nekdo, ki iz-skromnosti želi ostati nepoznan, nam je v prid in zabavo sestavil pozicijo, v kateri bela kralj in kmet premagata celotno vojsko črnega. Ne čutimo se poklicane, da bi vrhu vsega še presojali toli hvalevredno pobudo. Prikupna podrobnost pa le ne sme iti neopažena niti mimo tistih naših bra'cev, ki jim je sicer problematika šahovskih študij odmaknjena, in ta je: če iz začetne pozicije izločimo katerokoli črno figuro ali kmeta, tedaj beli niti remizira ne več. Šibkost črnega je torej v številčnosti in z njo povezani prostorski zagati. V vednost in premislek vsem šahovskim knjigovodjem!
Pozicija je tale:
BELI: Kb2, c2
ČRNI: Kdl, Dg2, Tel, Tfl, Sgl, Sh2, Lg3, Lh3, d2, e2, f2, f3, g4, g5, h4.
Preden nadaljujemo: nikar ne recite, da je pozicija nemogoča! Do nje se da priti v normalni partiji, res da med nenormalnima igralcema: belim, ki je lahkomiselno žrtvoval vse figure in kmete razen enega; črnim, ki je protinaravno in proti vsem običajem igre, vojske in življenja tiral v prve vrste častnike in ne navadne vojake. S tk.im. retroanalizo lahko dokažemo, da je pozicija kmetov možna. Recimo: kmetje d2, e2, g4, in h4 so ostali vsak na svoji liniji; f2 je prišel (s 5 udari) iz a7; f3 (s4 udari) iz b7; f4 (s 3 udari) iz c7; g5 (z enim udarom) iz f7 oz. f6. Pod temi 13 udari je padlo 13 belih. Ostale 3 bele, ki so tudi morali pasti, so v svojem bivolskem diru pomendrale črne figure.
Če preskočimo stranske variante, je rešitev naslednja:
1. c4 Dhl, 2. c5 Lg2 3. c6 Sh3, 4. c7 Tgl, 5. C8-D Tefl.
Črni je dosegel svoj obrambni namen: izpraznil je polje el za lastnega kralja. Toda dosegel je to na račun popolne blokade, kar beli smotrno izkoristi:
6. Dc2+ Kel, 7. Dc3 Kdl (edina poteza!),
8.	Db3+ Kel, 9. Db4 Kdl, 10. Da4+ Kel, 11. Da5, Kdl, 12. Dal mat.
Zgoraj smo trdili, da bi črni, ki je s polno postavo izgubil, s katerokoli figuro ali kmetom manj zmagal. (Tako naj bi — po mnenju nekaterih — Nemčija brez italijanskega zaveznika zmagala zadnjo vojno). Preverimo trditev za primer kmeta g5 (bralec je naprošen, da vse druge, lažje, primere sam preišče)! Odstranimo torej kmeta g5 in začetne pozicije! Prvih 6 potez je enakih kot prej. In sedaj:
A) 7. Dbl+ dl-D in ustrahovanje belega je pri kraju.
B)	7. Dc3	Sg5,	8.	Da5 Se4, 9 Dal + dl-D,
10. Da5+ Sd2,	nakar	se črni izvije iz lastnih
klešč z manevrom Lh3-Dg2-Thl-Tfgl-Shfl-Se3 itd.
C) 7. Dc3 Sg5, 8. Kc2 Se4, 9. Db4 Lh3, 10 Kd3 Tg2, 11. Ke4: Tfgl, 12. Kd3 Sfl in beli je pogorel, ker se bo črni izmotal z manevrom Dh2-Thl-T2gl-Lg2-Dh-3-Lh2-g3-D na prosto!
GLASBENA MATICA - TRST
V	petek 12. marca ob 20.30
v	Kulturnem domu v Trstu
ORKESTER GLASBENE MAT7CE Dirigent: Oskar Kjuder Solist: Miha Pogačnik, violina
Napisal Pierre UErmite
»Zakaj je odšla? Prav to vas prihajam vprašat... Niti moj oče niti jaz nisva mogla tega dokončno zvedeti. Veste... ali morebiti ne veste... Nizkotna kuharica je nekaj strupeno govoričila, čemur pa je v o-stalem šoferjeva žena oporekala... Moja mati mi je zagotovila, da je Marija odšla sama od sebe... nenadno... iz neznanega vzroka... To se mi zdi prav neverjetno... Celestin se zopet zavija v hoten molk, ki se mu pozna zadrega... Nazadnje pa ste videli Marijo vi!... Kaj vam je rekla?...
»Da je pri vas neizmerno trpela..«
»Neizmerno.. Ja, spominjam se teh besed. Izrekla jih je nekega večera tam na obrežju..«
»Videl sem vnaprej to trpljenje in sem Marijo svaril pred njim.«
»Zakaj? Mi smo poštenjaki.«
»O, ta stavek ni bil naperjen proti vam... Dejal sem ji bil: »Zaprite oči!... Ne ozirajte se na gotove reči... gotove obraze... gotovo nagajanje..., in da rečem naravnost... na gotove umazanosti... Ubogo dekle je poskušalo... Storilo je v resnici vse, kar je moglo. Toda bili so sovražni do nje, tako da je nisem mogel karati, če si je šla služit drugam manj grenek kruh...«
»Če še ne veste, ni moja stvar, da bi vam to pravil. Vaša mati je dobra, a tako slabotna, tako podvržena vplivanju!... Kdo ukazuje pri vas? Kuhinja. V teh okoliščinah Marija Durand, tako tenkočutna, tako občutljiva, kot je, ni mogla vzdržati.«
»Res je... pri nas ukazuje kuhinja. In kakšna kuhinja!... Če bi nam risali grb, bi lahko narisali dve nogi na možganih! ...Oh, to res ni nič kaj laskavo za mojega očeta in zame. Kaj hočete!... Zaposlena s tovarno sva opazila položaj šele, ko je bilo že prepozno. Toda kje je Marija Durand sedaj?...«
Župnik si pomišlja... Mladeničeve oči vise na njem, prežeč na besede in na vse, kar bi moglo razširiti odkritje teh besed.
»Prav res ne vem, ali vam smem odgovoriti! Kajti po mesecih moralnega mučenja ima Marija Durand pravico do miru in pozabljenja na te zoprne spomine.«
»Brez dvoma!... Ampak jaz sem bil dober z njo...«.
»Zelo dober!... Vem...«.
»Torej imam morda tudi jaz pravico, da me manj izobči kakor druge.«
Župnik si še pomišlja, končno pa se le odloči:
»Res je, vi zaslužite, da napravim za vas izjemo. Dvigam torej kos zagrinjala... Glejte, kaj vam lahko povem: Drugi dan ootem, ko je prišla Marija Durand tako obupana iz »Uvelih rož«, me je mlada in bogata Američanka, za katero se zelo zanimam, nagnjena k tuberkulozi in z ne velikim znanjem našega jezika, vprašala
— kakor da jo je poslala previdnost božja
— če poznam kako dobro vzgojeno dekle, ki govori angleško, da bi jo spremljala v Chamonix, kjer se mora zdraviti v višinskem zraku. Marija Durand je osamljena čakala ondi, pri vratih moje pisarne. Seznanil sem ju in sta se na mestu sporazumeli. Štiriindvajset ur nato sta se odpeljali v Chamonix. To mi je zelo ljubo, kajti
Marija Durand je prišla od vas nazaj telesno in moralno zelo potrta, če pomislim, da so se vojskovali z njo celo zaradi hrane!...«
»Celo zaradi hrane!... Pri nas... kjer je vsega dovolj... celo v izobilju!«
»Ja... in vaša kuharica bi bila zmožna okrvaviti si roke, če bi se ne bila Marija nazadnje odločila, da pojde proč. Marija Durand ne govori rada; vendar pa sem izvedel iz nje določene podrobnosti o divjaškem načinu, kako so ravnali z njo v kuhinji, kadar je bila vaša Melanija sama z njo. Bog ji odpusti!... ampak prej ali pozneje bi bila vaša kuharica čisto v stanju, da jo ubije!...«
»Ali pa da gre sama...«.
Župnik se je nasmehnil. Vaša Melanija je zelo praktična ženska, celo pri svojem maščevanju...«
»Vaša!... Vi pravite 'vaša Melanija’«.
»Moja gotovo ne, mislim... Dal sem Marijo preiskati po svojem zdravniku; našel jo je oslabljeno, čisito pri koncu z močmi. Ta odhod v gore je prišel res kot po božji previdnosti, pravi on. Zraven osebe višje miselnosti, ki ravna z njo rahločutno in dobrohotno, bo Marija Durand tako končno lahko zadihala s telesom in dušo, ne da bi se bala od jutra do večera in od večera do jutra obrekovanja in nizkotnega jezikanja, ki ji je postalo z nagajanjem in stradanjem vred pri vas vsakdanji kruh.«
Pri tem zadnjem stavku se je bil župnik razvnel.
»Še nesrečnejši sem, kot sem si mogel misliti!« vzklikne Ludvik Hughe.
»Ali ne uganete?... Zato, ker si jaz vse dobro, kar omenjate o Mariji Durand, še bolj živo mislim kot vi!... Zato ker nisem še nikdar naletel na nobeno dekle, ki bi ga lahko primerjal s tem bitjem, polnim telesne in duševne lepote...«.
Tu se Ludvik Hughe dvigne, se zagleda v daljavo in stegne roki, rekoč:
»Potem pa... in še posebno zato, ker jo ljubim!... Hočem namreč, da postane nekoč moja žena, moja ljuba žena!... In po vsem tem, kar ste mi pravkar razodeli, se zelo bojim, da Marija Durand ne bo hotela... ne bo hotela nikoli več priti nazaj v hišo s toliko ostudnimi spomini... Oh, kako mi je hudo!... Sedaj pa veste vse, gospod župnik!«	(Dalje)
ZAKAJ LJUDJE NE VEDO ZA GROZODEJSTVA V TOTALITARNIH DRŽAVAH (Nadaljevanje s 7. strani) liki kopalnici začel sikati smrtni plin namesto tople vode. Ko so bili mrtvi, so jih znosili iz plinske celice naravnost v skladišče mrličev za krematorij, kar je opravilo nekaj za to določenih jetnikov. Taborišče se ni niti zavedlo, da je bilo spet umorjenih nekaj sto ali tisoč ljudi. O tem je pričal samo rumeni dim iz krematorija.
(dalje prihodnjič)
izdajatelj: Enaelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni irednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarna Graphart, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77-21-51