LETO XV. ŠT. 1 ŽALEC, 29. II. 1960 IZDAJA KMETIJSKA PROIZVAJALNA POSLOVNA ZVEZA V ŽALCU Razgovor o problemih proizvodnje hmelja v Sloveniji UREDNIKOVA UVODNA PRIPOMBA: Sicer že takó ali tako zahteva prva številka novega letnika sleherne publikacije objavo uvodnika, ki naj zajame v surovih orisih preteklost in nakaže okvirna navodila za novo proizvodno leto, vendar je bilo treba to storiti še zlasti za začetek novega proizvodnega leta v našem hmeljarstvu. Zakaj? Navajam le nekaj razlogov! Proizvodnja hmelja se je v Sloveniji razvila v tako pomembno kmetijsko panogo, da jo je treba še specialno obravnavati znotraj našega splošnega kmetijstva, kajti hmelj moramo šteti med glavne izvozne poljedelske proizvode v Sloveniji! Posebno važno pa je tudi dejstvo, da je na naših hmeljarskih področjih odvisen splošen napredek kmetijstva v prihodnosti v mnogočem prav od družbenih kmetijskih posestev in splošnih kmetijskih zadrug, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hmelja, ter od zasebnih hmeljarjev — kooperantov! Zavoljo tega sem naprosil sekretarja za kmetijstvo in gozdarstvo IS LRS, tovariša Jožeta Ingoliča, za pojasnilo na nekaj vprašanj glede na aktualne probleme proizvodnje hmelja v LRS. Vprašanja in odgovori se takole glase: I. VPRAŠANJE: Kako presojate slovensko hmeljarstvo po NOV in kako naj se razvija v prihodnosti? ODGOVOR: Hmeljarstvo se je po osvoboditvi iznašlo v izrednih težavah, prav tako kot druge kmetijske dejavnosti. Okupator je namreč načrtno onemogočal proizvodnjo hmelja v Sloveniji. Hmeljišča je skrčil od 2.880 ha (pred vojno) na 637 ha (leta 1945; od tega v tradicionalnem rajonu, v Savinjski dolini, 625 ha, medtem ko je od vseh hmeljišč v drugih predelih Slovenije ostalo leta 1945 le v Dravski dolini — okolica Radelj — 12 ha). Nizko raven slovenskega hmeljarstva takoj po NOV odraža mimo prej omenjenih .površin še zlasti dejstvo, da so hmeljarji leta 1945 pridelali na preostalih površinah povprečno komaj 4,75 stotov suhega hmelja na hektar! Takó majhen pridelek je neizpodbiten dokaz, da okupator ni le domala iztrebil hmeljišča v Sloveniji, marveč da pridelovalcem hmelja takoj po NOV sploh niso bila na voljo neogibna proizvodna sredstva za organizacijo zaščitne službe, da niso imeli dovolj hlevskega gnoja, itd.! Takó je bilo torej treba leta 1945 začeti s temeljito asanacijo obstoječih in z obnavljanjem hmeljišč na novih površinah! Asanacija in obnova pa .sta zahtevali hitra in velika, vsestranska sredstva, ki pa jih takrat. to pomeni, takoj po NOV. družba ni moglla nuditi, vsaj ne toliko, kolikor so zahtevale potrebe, predvsem zavoljo še več- jih neotgibmih pomoči na skoraj vseh drugih goispodarskih področjih. Prav tem dejstvom je (v glavnem!) treba pripisati vzrok, da ismo uspeli povečati naša hmeljišča na 1.545 ha še le do leta 1956, kar pa hkrati pomeni, da smo obnavljali vsako leto le po okoli 100 ha hmeljišč. Ko takó ocenjujemo rast našega hmeljarstva po NOV, moramo upoštevati in pribiti .še to-le! Med drugo .svetovno vojno je na moč nazadovalo hmeljarstvo tudi v drugih državah! Tudi tod so hiteli z obnovo, zlasti zavoljo čedalje večjih naročil svetovnih pivovarn! Skratka, suh žlahten hmelj je hil po drugi svetovni vojni vsepovsod zelo zaželena lin iskana .surovina za pivovarsko industrijo. Vse to povzeto pa pomen» da -smo — tako pri nais, kot tudi drugod! — obnavljali hmeljišča v pogojih velike konjunkture! JOŽE INGOLIČ sekretar za kmetijstvo in gozdarstvo IS LRS. Še več! Glede na dejstvo, da smo pri nas morali po NOV obnavljati domala vise gospodarske panoge, smo neogibno potrebovali precejšen dotok deviznih sredstev, ki nam jiih nudi proizvodnja žlahtnega hmelja kot izrazito izvoznega blaga, moremo reči, da smo obnavljali naše hmeljarstvo nekako v pogojih dvojne konjunkture! Prav zavoljo tega, zavoljo velike, »dvojne« konjunkture je naša socialistična skupnost nudila ustrezno veliko vzpodbudo, in prav zavoljo tega so se mogli naši hmeljarji precej hitro gospodarsko okrepiti in izboljšati pogoje za svoje življenje! Posledica vsega tega je tudi bilo dejstvo, da se je ekonomsko zanimanje za pospešeno obnavljanje hmeljišč čedalje bolj krepilo in raslo! V tem obdobju je naša nova družba omogočala izdatna sredstva ne le za obnovo hme- ljišč, marveč hkrati tudi za nenehno rast in krepitev družbenih proizvajalnih sredstev, to so: zadružne sušilnice, gradnja žičnic, mehanizacija itd.! Da, prav zavoljo tega smo v obdobju treh let (od 1956 do 1959) z obnovo izredno hitro napredovali, saj smo y teh treh letih povečali hmeljišča za več kot 1.200 ha in dosegli skupno površino 2.828 ha ! Hmeljišč pa nismo obnavljali v teh letih samo v tradicionalnem rajonu, v Savinjski dolini, marveč tudi v drugih predelih Slovenije. Izven Savinjske .doline smo obnovili dobrih. 300 ha hmeljišč, predvsem na površinah, ki z njimi upravljajo družbena kmetijska posestva! Ne glede na manj ugoden sedanji položaj na svetovnem trgu nameravamo tudi v letu t960 obnoviti hmeljišča za okoli 100 hektarov. Tako predvidevamo, da bomo vkljub opustitvi dotrajalih in neustreznih hmeljskih nasadov razpolagali letos skoraj z enako površino hmeljišč, kot smo jo imeli minulo leto, in .predvidevamo pridelek okoli 4.000 ton suhega hmelja! Resda sta dosedanja velika konjunktura na svetovnem trgu in izdatno spodbujanje proizvodnje hmelja o.d družbe v zadnjem obdobju pospešila hitro obnovo hmeljarstva, vendar je prav to dejstvo hkrati pomenilo slabost glede na ustrezno prilagajanje proizvodnje hmelja zahtevam ekonomskega računa znotraj našega splošnega gospodarstva! Zakaj? Vkljub povprečno ugodnejšim ekološkim in podnebnim pogojem, vkljub .sorazmerno nižjim cenam reprodukcijskega materiala in manjšim stroškom, ki jih zahteva zaposlitev delovne sile, pri nas, kaže, da na svetovnem trgu ne bomo mogli konkurirati s tujimi proizvajalci žlahtnega hmelja! Če hočemo — in to moramo! — uspešno tekmovati na svetovnem trgu s tujimi proizvajalci hmelja, moramo na moč zmanjšati lastno proizvodno ceno, takó, da bo vsekakor in zaznavno manjša od proizvodne cene, ki jo dosegajo hmeljarji v drugih državah, predvsem v tistih držaivah, ki izvažajo svoj pridelek na svetovni trg v večjih količinah! Nauk iz teh ugotovitev je tak-le: Naše gospoda rske kmetijske organizacije, kmetijske zadruge in privatni hmeljarji se morajo čedalje bolj ukvarjati z reševanjem problemov rentabilnosti v proizvodnji hmelja in hkrati iskali nove načine, kako ob-drž^ji tisto raven življenjskega standarda, ki so jo hmeljarji bili že doslej dosegli, oziroma jo celo izboljšati! Letos rešujemo zadevo dohodka in standarda s sorazmerno veliko dotacijo naše družbe, ki se odraža v zahtevami izvozni premiji v višini od 50 do 60% na vrednost suhega hmelja. Prav zavoljo tega, zavoljo velikega razumevanja naše .socialistične družbe za hmeljarstvo se dohodek hmeljarjev ni zmanjšali v letu 1959, in le vsej družbi je pri- pisati, da so 'prejeli hmeljarji po oddaji su-hega hmelja natančno toliko, za kolikor so se h ili pogodili v začetku proizvodnega leta 1959 s področno kmetijsko zadrugo. In, .tako so tudi mogli obdržati tisto stopnjo ugodnih pogojev za življenje, ki so jo bili dosegli že pre j ! Letos je sicer prvi primer, ko prodajne cene za siuh hmelj na svetovnem trgu ne dosegajo višine zneskov, ki jih zahteva proizvodnja hmelja pri nas! Zavoljo tega je družbena dotacija hmeljarstvu konec -vseh koncev povsem opravičljiva, zlasti pa še zavoljo tega, ker pač zadevni ukrepi za raoionalizi- , ranje (izpopolnjevanje) naše proizvodnje hmelja niso rasli, oziroma ®e niso izboljševali in pocenjevali v skladu z zahtevami svetovnega trga! Vemo pa prav dobro, da so pri nas pogoji za bolj iracionalno proizvodnjo, ki bo uspela konkurirati na svetovnem trgu! Nikakor pa to ne pomeni, da morajo tudi v prihodnosti proizvajalci hmelja računati s tako velikim in stalnim regresom kot doslej! Prav zavoljo tega mora naše hmeljarstvo za prihodnost prevzeti te-le izredno odločujoče naloge: a) Stremeti mora, da bo ob družbenih vlaganjih ustreznih sredstev dosegalo optimalne (največje) hektarske pridelke; b) boriti se mora za čim boljšo kakovost pridelka; c) preučevati in ustrezno pravočasno mora vse ukreniti, da bo moč racionalizirati vsako posamezno fazo proizvodnje hmelja na čim manjšo količino potrebnega živega in opredmetenega dela, to se pravi, da bo čedalje hitreje povečalo produktivnost dela! Družbena kmetijska posestva iin kmetijske zadruge morajo ukreniti vse potrebno, da bodo z boljšim izkoriščanjem mehanizacije, z racionalnejšo zaščitno službo itd. zlagoma zmanjševala tudi tisti del stroškov, v obsegu katerih sodelujejo v hmeljarski proizvodnji! Neogibno je vprašanje, kako zmanjševati režijo kmetijskih zadrug, kako nadaljevati z obnovo hmeljišč?! Ali naj še vedno obnavljamo na razdrobljenih parcelah, ali le na večjih kompleksih, ki bodo ustrezali zahtevam racionalne kooperacije?! Poraja se tudi vprašanje, kako se je treba potruditi za izpopolnitev sušenja hmelja in z njim dosegati čim boljšo kakovost hmelja?! Itd., itd.! Le od uspešne izvedbe teh pravkar opisanih nalog je tudi odvisen razvoj hmeljarstva v prihodnosti! Perspektivni plan je sicer predvideval, da borno konec leta 1961 obnovili hmeljišča na skupno površino 4.500 ha, vendar je bil računal le z majnim pridelkom na hektar — z 10.6 q! Ni dvoma, da bo praksa popravila planska predvidevanja! Če namreč upoštevamo, da so proizvajalci hmelja leta 1959 pri relativno neugodnih vremenskih razmerah, vendar z ustreznimi družbenimi proizvajalnimi sredstvi, z dobro urejeno zadružno zaščitno službo in z drugimi ukrepi dosegli povprečen hektarski pridelek 13,9 q, je zelo verjetno, da bo moč doseči planirano proizvodnjo tudi na manjših površinah, kot jih je bil predvideval perspektivni plan! Seveda, z racionalnim vlaganjem ustreznih proizvodnih 'sredstev, z boljšo obdelavo, s še bolj učinkovito zaščitno službo itd! II. VPRAŠANJE: Kooperacija v proizvodnji hmelja je po našem mnenju veliko pripomogla razvoju hmeljarstva, pa tudi krepitvi kmetijskih zadrug! Kaj sodite, v kateri smeri jo je nadaljevati, razvijati in izpopolnjevati? ODGOVOR: Ni dvoma, da so kmetijske zadruge na hmeljarskih področjih med prvimi v Sloveniji, kar ise tiče razvijanja proizvodnega 'sodelovanja! Hiter razvoj hmeljarstva je tern kmetijskim zadrugam tudi omogočil zaznavno okrepitev družbenih proizvajalnih sredstev (mehanizacije, zgraditve strojnih lop, nabave opreme, postavitve zadružnih sušilnic itd.), izpopolnitev Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu, paralelno usposabljanje številnega kadra itd.! Tak razvoj so hmeljarskim kmetijskim zadrugam olajšala nekoliko seveda tudi takšna večja sredstva, s kakršnimi na primer niso razpolagale kmetijske zadruge na drugih področjih v Sloveniji. Vkljub velikemu napredku hmeljarskih kmetijskih zadrug pa menim, da je bil napredek več ali manj enostranski! Zapostavile so namreč razvoj zadružnih ekonomij in farm! No, glede na sedanji akcijski plan bodo tudi — o tem sem povsem prepričan — hmeljarske kmetijske zadruge vsekakor še bolj napredovale ter zares in kaj kmalu postale prava in vsestranska žarišča nove, moderne družbene proizvodnje! Kmetijske zadruge na področjih s starejšo tradicijo, zlasti v Savinjski dolini, pa čakajo zelo velike in odgovorne naloge v prihodnosti tudi glede na proizvodnjo hmelja! Oim prej se bodo namreč morale lotiti tudi problemov, ki so razvidni iz odgovora na prvo vprašanje, to se pravi, da bodo morale še bolj pospešiti modernizacijo in racionalizacijo in hkrati realizirati pocenitev proizvodnje hmelja! Spričo dejstva, da so hmeljarske kmetijske zadruge zlagoma že kos zahtevni mehanizaciji proizvodnje, iin da zmorejo .s svojo strokovno delovno silo opraviti že precej posameznih faz v proizvodnji, predvsem pa, da uspevajo' dosegati tako velike hektarske pridelke, kar hkrati pomeni, da so absolutni gospodarji najodločilnejših faz v proizvodnji hmelja, je njihova (»KZ«) prvenstvena naloga v prihodnosti, vsekakor bolj kot naloga individualnih proizvajalcev hmelja, da streme za tem, kako bi še povečale hektarski pridelek, kako bi uspele doseči še boljšo kakovost pridelka in kako bi hkrati še bolj zmanjšale proizvodne stroške! Oglejmo si v tej zvezi statistične podatke o proizvodnih stroških hmelja na kmetijskih gospodarstvih Radlje in Založe-šempeter ter s tat isti čn e podatke o povprečnih proizvodnih stroških proizvodnje hmelja v obliki »Za-druga-kmet« ! (Nadaljevanje teksta na naslednji, 3. strani!) TABELA I: Primerjava proizvodnih stroškov hmelja na 1 ha in 1 kg Opis Enota ^ mere KG RADLJE KG ŠEMPETER Kooperacija Vsi nasadi Od tega stari nasadi koli- čina cena znesek koli- čina cena znesek koli- čina cena znesek koli- čina znesek na 1 ha za 1 kg na 1 ha za 1 kg na 1 ha za 1 kg na 1 ha za 1 kg Gnojila — — 29077 30,60 39278 26,00 — — 159278 103,10 — — 74674 55 Zaščitna sredstva kg 62 295 18281 18,80 76 25384 16,80 36 694 24988 16,30 85 587 49913 37 Ostali material „ 70543 73,00 • 101316 67,20 90907 59,30 153786 114 Vprega ur 91 125 11375 11,80 194 24214 16,10 77 179 13797 9,00 111 52 5772 4 Mehanizacija ur 34 800 27200 28,10 31 24936 16,50 62 1078 66839 43,60 85 1016 86336 64 Obdelava in sušenje ur 977 80 78478 81,20 1623 129884 861,— 1288 80 103236 67,30 1394 92 129182 95 Obiranje „ 113917 117,70 . 177539 117,7 218453 142,5 . 194256 144 Amortizacija „ 39713 40,90 27409 18,20 42617 27,80 79591 59 Zavarovanje „ 49893 51,60 77813 51,60 87688 57,20 72846 54 Ostali stroški „ 100695 104,— . 156943 104,10 133065 86,80 40470 30 Renta — — 30000 23 A. Lastna cena (na ha in kg) 539272 557,70 784716 520,30 940803 613,70 916826 679 B. Lastna cena + del anuitet (na ha in kg) 625270 647,00 932388 618,00 1060836 692,00 1030636 764 C. Vrednost proizvodnje 967 645 623715 1508 972660 1533 715 1096095 1350 680 918000 Č. Razlika (C — B) — 1455 — 2 40272 29,— 35259 23,— PRIPOMBE K TABELI I. (Primerjava proizvodnih stroškov) Podatki za posestvi Založe-Šempeter in Radlje ob Dravi so vzeti iz računovodstva teh posestev po cenah in zneskih, kot jih računovodstvi teh posestev izkazujeta. V nekaterih postavkah so precejšnje razlike v uporabljenih količinah in cenah. Posamezna posestva različno zajemajo posamezne stroške po elementih lastne cene, ki jih navaja tabela I. Zavoljo tega je večja primerljivost predvsem celotne lastne cene po hektaru in za kilogram! Medtem ko je za posestvi Založe-Šempeter in Radlje ob Dravi izračunana lastna cena na podlagi dejanskih stroškov in dosežene proizvodnje, so za proizvodnjo v obliki »Z a d r u g a - k m e t« postavke navedene na podlagi predračuna, ki ustreza pridelku 1350 kg na hektar, in ki je bil osnova za določitev deleža proizvajalcev in kmetijske zadruge v odkupni ceni hmelja! Precejšnja je razlika v uporabi gnojil za 1 kg pridelka! Na posestvu Radlje skoraj niso uporabljali (na starih hmeljiščih!) hlevskega gnoja in še tega so obračunali po 200 din za stat, medtem ko je posestvo Založe-Šempeter uporabilo znatne količine gnoja in ga zaračunalo po 400 din za stot! V proizvodnji hmelja v obliki »Zadruga-kmet« je bil hlevski gnoj upoštevan po 300 din za stot. T e razlike vsiljujejo vprašanje, kakšen naj bi bil optimalen odnos med uporabo gnojil in pridelkom ter sploh narekujejo čim bolj temeljito proučevanje proizvodnih stroškov hmelja! Na družbenih kmetijskih posestvih so še zelo veliki ostali proizvodni stroški, ki prav gotovo predstavljajo rezervo za pocenitev proizvodnje hmelja! Manjši ceni za traktorsko uro na družbenem kmetijskem posestvu Radlje v primerjavi s ceno na družbenem posestvu Založe-Šempeter ter s ceno v proizvodni obliki »Zadruga-kmet« je vzrok: večje število ur, ki jih opravi traktor na družbenem kmetijskem posestvu Radlje v proizvodnem letu (nad 1500 ur!). Kmetijsko posestvo Radlje izkazuje najnižjo lastno ceno in sicer 558 din, oziroma 647 din, če upoštevamo tisti del anuitet, ki ga ne moremo poravnati z amortizacijo. Kmetijsko posestvo Založe-Šempeter je glede na lastno ceno nekje na sredini med lastnimi cenami na kmetijskem posestvu Radlje in lastnimi cenami v proizvodni obliki »Zadruga-kmet«! Na izračun lastne cene je vplivala tudi struktura hmeljskih nasadov, ki je bila taka-le: Razred KG Radlje KG Šempeter kooperacija I. letnik 22,6 9,1 18,3 II. letnik 35,0 27,4 23,0 Ostali nasadi 42,4 63,5 58,7 Skupaj 100,0 100,0 100,0 Struktura na družbenem posestvu R a dl j e je bila najneugodnejša, zaradi česar ima tudi manjši povprečni pridelek, izkazuje pa vendarle glede na lastno ceno najboljši rezultat! Primerjava proizvodnih stroškov bi sicer morala biti narejena na podlagi večjega števila analiz, da bi mogli uporabljati boljše, verjetnejše in bolj prepričljive zaključke o optimalnih možnostih oblikovanja najnižje lastne cene, vendar že gornji podatki nakazujejo rezervo za zmanjšanje proizvodnih stroškov hmelja in za povečevanje rentabilnosti te proizvodnje! (Nadaljevanje teksta z 2. strani!) Poudarjam, da me nameravam v tem intervjuju analizirati zgornjih podatkov v tabeli L! To bodo bolje preanalizirali zadružni in delavski sveti ob ustrezni pomoči zadevnih izvedencev Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu in lastnih strokovnjakov! Za Vaše vprašanje moram glede na tabelo I. reči predvsem to-le: Primerjave proizvodnih stroškov kažejo na precejšnje rezerve v proizvodnji hmelja na socialističnih gospodarstvih in nedvoumno opozairjajos da je kooperacijska proizvodnja še vedno neracionalna in predraga; da ima pri sedanji stopinji hmeljarske proizvodnje največ pogojev za konkurenčni izvoz Kmetijsko posestvo Radlje, ki je ob relativno nizki ipolni lastni ceni doseglo tudi dobro kvaliteto hmelja! Od skupnih 21.379 kg pridelka suhega hmelja letnika 1959 je Kmetijsko posestvo Radlje pr idei alo: I. vrste 27,6% II. vrste 44,2% III. vrste 19,6% IV. vrste ______8,6% Skupno: 100,0% Znova poudarjam, da so pri vseh družbenih kmetijskih posestvih, predvsem pa pri kooperacijski proizvodnji hmelja še velike rezerve za nadaljnje zmanjševanje proizvodnih stroškov! V tej zvezi maj opozorim zadružne svete le na to-le: Kmetijske zadruge imajo na primer še precejšnje rezerve v boljšem izkoriščanju strojev! Zavoljo tega bo med drugim treba najti nadaljnje oblike kooperacije in vse stroje čim bolj vključiti v proizvodnjo zaradi pocenitve strojnih ur, kar pa hkrati seveda pomeni tudi pocenitev stroškov proizvodnje vsakega kilograma hmelja! Glede na obstoječo hmeljarsko kooperacijo maj omenim, da precej podražuje .polno lastno ceno za 1 kg tudi renta, ki jo kmetijske zadruge plačujejo svojemu kooperamtu! Menim, da bodo morali — tako zasebni hmeljarji, kakor tudi kmetijske zadruge! — na moč razmišljati in ustrezno ukrepati o upravičenosti razmeroma tako viisoke rente, ki naj bi se praviloma plačevala le v tistih primerih, ko lastniki zasebnih posestev prenesejo gospodarjenje na določenih svojih površinah v upravljanje področne kmetijske zadruge! Ker gre pri tem načinu kooperacije večidel za opravljanje servisnih del, saj hmeljarji sami gospodarijo na hmeljiščih, kmetijskim zadrugam pa plačujejo le usluge, je vprašanje, če tako plačevanje rente sploh spodbuja hmeljarja za čim večji im čim cenejši pridelek! Prav na tem pa mora sloneti spodbuda hmeljarjem! VMESNA PRIPOMBA! KO SEM ZGORAJ POUDARIL, DA IMA DRUŽBENO KMETIJSKO POSESTVO RADLJE NAJVEČ POGOJEV ZA KONKURENČEN IZVOZ SUHEGA HMELJA, MORAM DODATI, DA VELJA TA POUDAREK TUDI ZA TISTO VEČINO NAPREDNIH ZASEBNIH HMELJARJEV KOOPERANTOV, KI ŽE ZDAJ PORABLJAJO V PROIZVODNJI HMELJA MANJŠE PROIZVODNE STROŠKE, KOT JIH NAVAJA TABELA I.! Pa nadaljujva z odgovorom na drugo vprašanje! Prav gotovo bodo zadružni svèti in delovni kolektivi razpravljali še o mnogih drugih možnostih, ki jih imajo za zmanjševanje proizvodnih stroškov hmelja! Na to jih bo namreč čedalje bolj navajala ekonomska korist in ni dvoma, da bodo našli mnogo možnosti in načinov za dosego racionalizacije proizvodnje hmelja, za tako zmanjševanje proizvodne cene, ki bo z njo moč konkurirati na svetovnem trgu! Le v taki proizvodnji je po mojem mnenju moč najti tiste ekonomske rezerve, ki naj tudi v prihodnosti zadovoljujejo SKUPNE ekonomske koristi kmetijske zadruge in zasebnih proizvajalcev hmelja! Le v tem primeru bodo hmeljarji mogli dočakati »konjunkturnejša« leta na nezmanjšanih površinah hmeljišč! Glede na gornjo primerjavo naj mimogrede še omenim, da so zanimivi tudi podatki o proizvodnih stroških hmelja na drugih družbenih kmetijskih posestvih izven Savinjske doline! Ti kažejo, da so se tako imenovana »doslej nehmeljarska področja« v kaj kratkem času usposobila za proizvodnjo hmelja in da ne zaostajajo za kaj dljè za hmeljarskimi področji s skoraj stoletno tradicijo tako glede na višino hektarskih pridelkov kakor tudi ne glede na kakovost pridelka, in da dosegajo približno tako proizvodnjo hmelja in raven polne lastne cene kot Kmetijsko posestvo Založe-Šempeter! Pri naporih za zmanjševanje proizvodnih stroškov in povečevanje hektarskih pridelkov v hmeljiščih pa se zavoljo težav, ki so nujne pri tej nalogi, tu in tam čuje, da bodo hmeljarji v področjih s tradicijo opuščali proizvodnjo hmelja, ker jim bajé omogoča preusmeritev na proizvodnjo pšenice, koruze in krompirja večji dohodek! Vemo, da je naš celoten gospodarski sistem zgrajen na spodbujanju vsakega posameznega proizvajalca in tako tudi hmeljarja! Prav zavoljo tega je le stežka moč verjeti, da je tako razpravljanje ekonomsko in tudi sicer upravičeno! Oglejmo si v tej zvezi še tabelo II. z ustreznimi pripombami na strani 4!) Preračunavanje o možnostih plačila za delo in verjetno doseženem dohodku pri proizvodnji pšenice, koruze in krompirja kažejo precej drugače! Prav ta preračunavanja nikakor ne kažejo, da bi bila zasebnim proizvajalcem hmelja, celo pri sedanjih cenah, zlasti pa ne ob obstoječih možnostih za povečanje produktivnosti, ekonomsko upravičena in potrebna preusmeritev v proizvodnjo manj intenzivnih kultur! Tudi v tem primeru ne nameravam na drobno analizirati tabelo II.! Zavoljo tega bom omenil le to-le: Če bi torej proizvajalec hmelja prideloval na primer pšenico, in bi jo pridelal povprečno 40 q na ha, kar je mogoče i:n dosegljivo!, (Nadaljevanje na strani 4.. pod pripombami k tabeli II.!) TABELA II: Primerjava dohodkov proizvajalca na 1 ha v glavnih poljščinah Opis Mera Pšenica (40 q na ha) Koruza (55 q na ha) Krompir (300 q na ha) Hmelj (1350 kg na ha) količina vrednost na kg količina vrednost na kg količina vrednost na kg količina vrednost na kg A. Proizvodni stroški Seme Umetna gnojila, zaščitna kg 220 13.420 40 5.720 2500 73.750 — — sredstva 1Ì 1050 22.575 1050 21.525 710 18.675 1675 85.050 Hlevski gnoj (à 300 din) q — — 150 45.000 180 54.000 132 39.600 Vprega (à 52 din) ur 44 2.288 136 7.093 178 9.282 111 5.772 Traktor (à 781 din) 30 23.430 16 12.496 17 13.277 85 66.385 Ostale strojne storitve >> 10.000 — — — . — 80.937 Ostali stroški 4.032 — — — — 233.827 Delo: lastno (à 74 din) ur 158 11.692 525 38.850 373 27.602 1394 121.500 • tuje (obiranje hmelja) — — — . — — — 194.249 Renta — — — — — — 30.000 Skupaj 87.437 20.— 130.684 21,2 196.586 6,50 857.320 635.— B. Vrednost proizvodnje Od tega proizvajalec: 480,571 364,— Glavni pridelek ■ q 40 128.000 32,— 55 165.000 30.— 240 60 216.000 36.000 9.— 6.— Skupaj : 252.000 904.500 670,— C. Razlika (B — A) 40.563 34.316 55.414 47.180 Č. Vlaganje zadruge 73.457 39.741 105.702 376.749 271.— Akumulacija zadruge kg 300 9.600 300 9.000 1000 9.000 — — D. Dohodki proizvajalca 42.655 109.466 128.016 Nad 200.000 (Delo, lasten material in razlika C, zmanjšana za akumulacijo zadruge) PRIPOMBE K TABELI II. (Primerjava dohodkov proizvajalca na hektar v glavnih poljščinah) Namen te tabele je pokazati dohodek proizvajalca na 1 ha pri štirih kulturah! Vzeti so sorazmerno veliki pridelki na ha, ki pa so dosegljivi pri uporabi ustrezne agrotehnike in v kooperaciji s kmetijsko zadrugo! Kot dohodek pod točko D so računani delo, lastni material, gnoj, in finančni rezultat (C), od katerega je odšteta akumulacija kmetijske zadruge za njeno sodelovanje v proizvodnji. Podatki so vzeti iz osnov za kooperacijsko proizvodnjo na področju okraja Celje z nekaterimi korekturami. Tako je na primer traktorska ura računana za vse kulture po 781 din. (Povprečje iz družbenih posestev Slovenije) in delovna ura po 74 din. . j V izračunu za krompir je s pridelkom 300 q/ha vzeta povprečna cena 9 din za jedilni in 6 din za krmilni k r o m p i r. Velik pridelek in cena 9 din ustrezata masovnim sortam krompirja, razumljivo, ob normalnih tržnih pogojih! Za boljše sorte bi ob nujnem manjšem pridelku, na primer okoli 200 q/ha, znašala lastna cena 9 din za kg, in bi ob prodajni ceni 12 din znašala razlika (kot pod C v tabeli II.) 35.981 din in dohodek proizvajalca okoli 100.000 din na hektar. Kljub velikim pridelkom v proizvodnji pšenice, koruze in krompirja ter kljub samo povprečnemu pridelku hmelja (1350 kg/ha) je dohodek proizvajalcev na 1 hektar od hmelja znatno večji, kakor so dohodki pri drugih poljščinah, to pomeni pri drugih poljskih posevkih. Pri večjem hektarskem pridelku hmelja (od 1500 do 1900 kg/ha) pa bi bile razlike še bolj zaznavno večje in bi proizvajalec dosegel nad 300.000 din dohodka na hektar. Obenem pa kaže tabela II. še na velike možnosti intenziviranja poljedelske proizvodnje, še posebej v primerih, v katerih kmetijska zadruga sodeluje v proizvodnji s strojnimi storitvami, z reprodukcijskim materialom itd.! Če predpostavimo, da je za proizvajalca važen predvsem dohodek, ki ga prejme z enega hektara, potem kljub visokemu številu delovnih ur, ki jih zahteva napredna obdelava zemljišč, ostane ta proizvodnja najbolj privlačna (donosna) in to v obsegu, kit ustreza stanju delovne sile posameznega gospodarstva in tehnični usposobljenosti kmetijske zadruge ter njenega sodelovanja v proizvodnji! (Nadaljevanje s strani 3!) bi mogel realizirati za plačilo lastnega dela in vložen material ter za razliko med proizvodno in ‘prodajno ceno pšenice skupno okoli 42.655 dim na ha, pri koruzi pri povprečnem pridelku 55 q okoli 109.466 din in pri krompirju s povprečnim pridelkom 300 q na ha približno 128.016 din! Te kalkulacije torej dokazujejo, da ne morejo popolno zaposljevati zasebnega proizvajalca ne pšenica ne koruza in ne krorn-pir ! Posledica tega pa je, da ni mogoče realizirati tako velikega plačila, oziroma da ni mogoče doseči talko velikega čistega dohodka, ki bi mogel skupno s plačilom dela nuditi toliko, kolikor morejo nuditi zasebnim hmeljarjem njihovo delo, njihov material in renta pri pridelovanju hmelja v proizvodni obliki »ZadrUiga-kmet«! Če ,na primer zasebni hmeljar doseže na hektaru povprečen pridelek 1.550 kg hmelja, more realizirati mimo plačila za svoje delo in za delo članov družine 121.500 dinarjev še rento v višini 30.000 dinarjev, plačilo za uporabljen hlevski gnoj in plačilo za delo lastne vprege ! Skupaj torej na vsak hektar dobro obdelanega hmeljišča nad 200.000 dinarjev! To pa bo uspel zasebni hmeljar realizirati le v sodelovanju s kmetijsko zadrugo, potem ko |so poravnana vlaganja kmetijtske zadruge! Pri tem ni upoštevano tisto obiranje hmelja, ki ga eventuelno opravijo člani družine! Mimo samega materialnega učinka pa bi se bilo le stežka odločiti za primitivnejšo groizvodnjo tudi zavoljo tega, ker dandanes metijske zadruge že takó ali tako opravljajo večji del težaškega dela, da je prav zavoljo tega moč intenzivirati proizvodnjo tudi na drugih zemljiščih zasebnega kmečkega gospodarstva ! To se pravi, da morejo hmeljarji, ne da bi opuščali hmeljišča, začeti intenzivneje Eridelovati tudi pšenico, koruzo in krompir! e taka proizvodnja jim more nuditi večje proizvodne dosežke, kar pa hkrati pomeni tudi večje dohodke! Na nesrečo pa gre to intenziviranje še zmeraj prepočasi in zavoljo tega menijo ponekod, da naj le tistih nekaj odstotkov obdelovalne zemlje, kolikor so jo bili zasebni lastniki zasadili s hmeljem, nudi dohodek za vse blagovne potrebe zasebnega kmečkega gospodarstva! Glede na take nazore bi to pomenilo, da naj bo večji del obdelovalne zemlje zasebnega kmečkega gospodarstva namenjen le za samopreskrbo namesto, da bi tudi ta del posestva proizvajal kar največ tržnih presežkov in po njih dohodkov! No, če hkrati takoj upoštevamo letošnjo načrtno nenehno rast števila goveje živine, moremo upravičeno pričakovati, da bomo pospešili določeno intenziviranje tudi na tistih površinah zasebnih kmečkih posestev, ki niso zasajene s hmeljem! Zaključek vsega kaže, da je veliko več možnosti, da še izboljšamo pogoje za življenje na področju, kjer se ukvarjajo s pridelovanjem hmelja, ne da bi opuščali hmeljišča! S tem hočem poudariti, da je treba modernizirati, nenehno izboljševati vso kmetijsko proizvodnjo, da morajo kmetijske zadruge še bolj pospešiti racionalizacijo proizvodnje, in da morajo zasebni hmeljarji ne le v hmeljiščih, marveč na vseh svojih obdelovalnih zemljiščih, torej pri pridelovanju vseh kultur, še hitreje in bolj učinkovito napredovati! Prepričan sem, da bodo vsi hmeljarji v tej smeri tudi v prihodnosti izpopolnjevali svojo proizvodnjo in na moč prispevali s tem nenehnemu izpopolnjevanju proizvodne oblike »Zadruga-kinet« ! Povsem razumljivo pa je tudi, da bodo nekateri novi hmeljarji, ki imajo le majhne in raztresene parcele hmeljišč, na katerih je pridelovanje hmelja neracionalno in zlasti veliko breme za kmetijsko zadrugo, tudi opustili taka hmeljišča, kajti na takih njivicah pač sploh ni moč razvijati racionalne in rentabilne proizvodnje! III. VPRAŠANJE: Z Odlokom Izvršnega svèta Ljudske skupščine LRS, objavljenem v Uradnem listu št. 41/59, z dne 30. decembra 1959, je predpisan prometni davek, ki ga plačujejo individualni proizvajalci za vso količino v letu 1959 predvidenega hmelja. Kakšen namen ima predpis prometnega davka in kakšni so bili vzroki, da je bil davek predpisan šele konec decembra 1959? ODGOVOR: Splošno je znano, da se s predpisom vsakega davka, pa tudi prometnega davka na hmelj, odrejajo določeni odnosi med družbo in posameznimi proizvajalci! V našem gospodarskem sistemu plačuje mimo tega, da ustvarja večji del akumulacije, ki z njo .gradimo socialistično družbo, davek tudi vsak delavec, plačujejo pa ga tudi kmetje, nameščenci in drugi! Prav tako je znano, da je na primer dohodnina, pa tudi prometni davek na hmelj, važen instrument reguliranja bdagovno-de-narnih odnosov med mestom in vasjo! Ne bom se na tem mestu spuščal v razpravljanje, kako majhni iso prispevki, ki jih daje kmetijstvo za zgraditev naše socialistične družbe! Ta, relativno majhen prispevek izvira pač iz neracionalne drobnoblagovne proizvodnje, ki sploh ni sposobna ustvariti kaj večje akumulacije! Tudi ne nameravam govoriti o vzrokih za tako .stanje kmetijske proizvodnje, ker smo jo pač podedovali od stare Jugoslavije! Naša skupna naloga, naloga družbe in posameznih kmečkih proizvajalcev, je, da kmetijsko proizvodnjo moderniziramo in da jo usposobimo za ustvarjanje akumulacije, da ho tako tudi sposobna prispevati k skupnim potrebam, vsaj v določenem, ustreznem sorazmerju s prispevki, ki jih daje za .izgradnjo socialistične družbe delavski razred! Tako kmetijstvo bo hkrati omogočalo tudi boljše življenjske pogoje neposrednim proizvajalcem! No, ostanimo pri vprašanju! Nekateri namreč razumejo predpisovanje prometnega davka na hmelj kot nekako dodatno davščino, ki jo mora prenašati le proizvodnja hmelja! V resnici pa temu ni tako! S sistemom katastrskega dohodka, ki je uredil osnovne odnose v obdavčevanju kmečkega prebivalstva, se je med samim izračunavanjem katastrskega dohodka izhajalo iz povprečnega plodoreda, to je kultur, ki jih navadno goje pri nas! Zavoljo tega hmelja z njegovim katastrskim .dohodkom sploh miso upoštevali in tudi ni vračunan v masi katastrskega dohodka! Namesto katastrskega dohodka hmelja je vzet za omenjeni izračun ko.t osnova katastrski dohodek, ki ga daje pridelek koruze! To pomeni, da je za okoli 2.000 ha hmelja, kolikor približno imajo hmeljišč privatni hmeljarji, obračunan v katastrski dohodek pridelek koruze, in s tem povprečen katastrski dohodek 50.000 na ha! To pomeni, da je torej 2.000 ha obremenjenih s katastrskim dohodkom po 50.000 .din! Tako znaša vsota katastrskega dohodka za vsa zasebna hmeljišča 100 milijonov dinarjev! Če upoštevamo, da plačajo zasebni hmeljarji na primer 40 % -ov dohodnine in občinskih doklad, pomeni, da so obremenjeni na račun koruze (pridelujejo pa hmelj!) s približno 40 milijonov dinarjev dohodnine in doklad! Dejanski katastrski dohodek za vsak kilogram hmelja pa znaša povprečno — po odbitku storitev in reprodukcijskega materiala, ki ga v hmeljarsko proizvodnjo vlaga kmetijska zadruga, in če računamo, da se na ha pridela 1.300 kg hmelja — po povprečno 300 din, ki j,ih prejme kmet za kilogram hmelja (za svoje delo, sušenje, gnoj in vprego) 1.300 kg krat 300 din, to je 390.000 din katastrskega dohodka! Če vzamemo v obzir, da se prideluje hmelj v privatnem sektorju na površini 2000 ha, moramo torej .pomnožiti 2.000-krat 390.000 dinarjev! Tako bi torej dobili realno maso katastrskega dohodka, ki bi znašala 780 milijonov dinarjev, ne pa 100 milijonov, kot je računan pri našem načinu katastrskega dohodka! Četudi v tem primeru računamo, da znaša stopnja dohodnine in občinskih doklad na hmeljarskem področju 40%-ov, bi znašala dejanska dohodnina ne 40 milijonov dinarjev, ampak okoli 312 milijonov dinarjev! To se pravi: okoli 270 milijonov več, kot se dejansko tudi plačuje! Že ■samo to dejstvo ne govori o nekem nadpovprečnem obdavčevanju, marveč dokazuje, da je naša skupnost prav zavoljo tega, ker je bila in je še zainteresirana na hitri obnovi hmeljarstva, pridelovanja tobaka in bombaža, pridelovalce teh kultur stavila v stimulativnejši, celo nekoliko v privilegiran .položaj! Prav zavoljo takega načina izračunavanja katastrskega dohodka so bile pooblaščene ljudske republike — v prihodnosti pa bodo pooblaščeni okrajni ljudski odbori —, da zaradi izravnave obdavčitve z ostalimi kmečkimi prebivalci predpisujejo prometni davek na omenjene in še na nekatere druge kulture. Naš letošnji predpis prometnega davka je, upoštevajoč stanje na svetovnem trgu, prizadevanje kmetijskih zadrug in hmeljarjev za nadaljnji napredek hmeljarstva, ki bo prav gotovo uresničen v prihodnjih letih, predpisal za 1 kg Te 30 din prometnega davka. Predpisan prometni davek torej pomeni obremenitev pridelovalcev hmelja z okoli 100 milijonov dinarjev. To .pomeni, da ob tako predpisanem prometnem davku in sicer plačani dohodnini, pridelovalci hmelja še zmeraj ne morejo govoriti o prevelikem obdavčenju hmelja! Nasprotno! Prav zavoljo tega bodo plačali manj, kakor bi plačali, če bi bil za osnovo vzet realni katastrski dohodek od hmelja! To pomeni, da je še nadalje potrebna stimulacija za napredek in razvoj hmeljarstva! Da je temu tako, kažejo letošnji obračuni, saj morajo vsi proizvajalci, ki zares obvladajo hmeljarsko proizvodnjo, in ki so dosegli velike hektarske pridelke ter dobro kakovost, sami ugotoviti, da bodo vkljub plačilu prometnega davka realizirali precejšnje dohodke in sicer v sorazmerju z njihovim deležem v večji proizvodnji! Zavoljo tega verjamem, da se delovni hmeljarji prav dobro zavedajo tudi vseh drugih koristi, ki jih jim je prinesla letošnja kooperacija! Maloštevilni so tisti, ki ne bi vedeli, da jim je, ob tako neugodnih vremenskih razmerah relativno tako velik, celo rekorden pridelek obvarovala predvsem kmetijska zadruga s svojo dobro organizirano, na družbenih proizvodnih sredstvih slonečo zaščitno službo, in da jim le nadaljnje izpopolnjevanje kooperacije lahko pripomore, da ho hektarski pridelek še večji, .pridelovanje cenejše, .storilnost večja, ter da se bodo prav zavoljo tega tudi povečali dohodki samih hmeljarjev! Morda se bo čudno slišalo, če bom dejal, da leži glavni vzrok za tako pozno izdan predpis o prometnem davku na samih hmeljarskih organizacijah! Prav zaradi zavarovanja ekonomskih interesov za nadaljnji razvoj hmeljarstva so bile pred izdajo predpisa potrebne natančne ugotovitve o pridelanih količinah hmelja! Glede na dejisitvo, da smo mogli oceniti pridelek hmelja letnika 1959 na okoli 3.600 ton šele v drugi polovici decembra (kot vemo, .pa znaša definitivni pridelek 4.000 ton!), sploh ni bilo moč prej ugotoviti primernega zneska, ki naj ga zajame prometni davek! Naj mimogrede še omenim, da so* hmeljarske organizacije med obiranjem hmelja ocenjevale letino le v višini 3.000 ton, da se je nato z vsakim mesecem cenitev večala za kakih 100 ton navzgor, kljub vsemu temu pa ni zmogla pravočasno oceniti dejanske realizacije! V prihodnosti bo prav gotovo treba pravilno organizirati službo ocenjevanja letine in zagotoviti pravilno ocenitev letine do zaključka obiranja! S tem ibi tudi odpadle določene nevšečnosti, ki jih pač lahko povzroči vsak zakasneli predpis! Jože Jelovšek, napredni hmeljar iz Petrovč K 60. obletnici rojstva iskreno čestitajo in žele vso srečo v prihodnosti s hkratnim javnim priznanjem in z zahvalo za njegovo doslejšnje nadvse požrtvovalno in uspešno udejstvovanje na vodilnih mestih v raznih družbenih, zlasti pa hmeljarskih organizacijah hmeljarji Savinjske doline. *•“ Nekaj nasvetov za utrditev hmeljskih žičnic Že lani smo v juliju pismeno obvestili uprave vseh kmetijskih zadrug: im kmetijskih gospodarstev o zelo veliki verjetnosti, da se bo nekaj neustreznih žičnic zrušilo! Vse pristojne činitelje dn prizadete smo večkrat Opozarjali na takojšnja popravila, med osebnimi pregledi, pismeno in tudi po RADIU Ljubljana. In res! Kaj kmalu so dejstva bila ne-opovrgljiv dokaz, da so bile naše slutnje povsem utemeljene! Še pred obiranjem se je namreč nekaj žičnic zrušilo! Mnoge žičnice so sicer še vzdržale, vendar so se že zelo nagnile! Vzdržale so zlasti tiste žičnice, ki smo jih »za prvo silo« (provizorično) zvezali ali podprli s pomožnimi drogovi. Starejše žičnice zahtevajo pravzaprav vsako leto nekaj popravil! Že zgolj dejstvo, da je bil lani (1959) hektarski pridelek tolikšen, kolikršnega doslej .zgodovina našega hmeljarstva še ne pozna, zavoljo česar so bile domala vse žičnice le preveč obremenjene, nekako terja od mais, da letos vse žičnice temeljito pregledamo! Še več! Taisto dejstvo zahteva od nas, da vse morebitne okvare takoj in povsem popravimo, čim bo vreme le dopuščalo! Izognimo ise verjetnosti, da bomo še le razmišljali o delu, ko bo treba že začeti! Zavoljo tega že zdaj razvrstimo opravke, ki jih bomo morali izvršiti, čim bo vreme omogočalo kopanje jam in sploh delo na njivah! Največ bomo imeli opravka pač s tistimi žičnicami, ki smo jih bili zgradili v proizvodnem letu 1957/58, oziroma v jeseni 1958 z uvoženim materialom! Zakaj prav s temi žičnicami? Izkušnje so nam namreč pokazale, da uvožena, pocinkana žica .sploh ne ustreza svojim nalagam, da je le prekrhka, zavoljo česar se le prerada pretrga, čim bi morala prenesti večjo obremenitev! Nič čudnega torej, če se je skoraj večji del teh žičnic zrušil! Kakor vselej ih povsod, tako pač tudi v tem primeru izjeme le potrjujejo pravilo! Nič več ne odlašajmo, marveč takoj stopimo k žičnici, ki smo jo bili zgradili z uvoženim, pocinkanim materialom, in že zdaj — vsaj v mislih! — razvrstimo vsa neob-hodna dela v časovnem zaporedju! Kako popravljamo žičnice, zgrajene z uvoženim, pocinkanim materialom? Popraviti, oziroma urediti moramo predvsem neustrezne žice, to je prečne nosilne žice in sidrne žice! Zamenjati jih moramo z žicami, ki so jih izdelale jeseniške tovarne, »JE 37«! Popraviti pa moramo tudi ukop poševnih drogov! Razdalja od mesta, kjer so ukopani poševni drogovi, do zemeljskih sider znaša sedaj samo 2 (dva) metra! Glede na nosilnost žične konstrukcije je — po naših izkušnjah! — razdalja dveh metrov le premajhna! Razdaljo borno morali povečati vsaj na 4 (štiri) metre! Kjer so zemeljska sidra ukopana dovolj globoko in lani (1959) niso popustila, bomo prestavljali poševne drogove, ker bomo z njimi imeli manj truda in delo bomo hitreje opravili! Kako se bomo lotili dela? Najprej bomo izkopali nove jame v sosednji notranji vrsti! Zatem bomo odvili spojko in osvobodili sidrne žice, ki jih moramo zamenjati zaradi neustreznega materiala. Nato bomo izvlekli poševni drog z vitlom (»vinto«) na površino zemlje, na gladko in dovolj debelo (močno) desko! Deska mora biti gladka, da bo .poševni drog mogel zdrsniti po njej! Desko .položimo proti sosednji, na novo izkopani jami! S poveljem »Ho-ruk«! bomo mogli že tako poševni drog še bolj spodnesti in ga namestiti v jamo, ki je oddaljena od zemeljskega sidra 4 (štiri) metre! Ko smo tako prestavili vnaprej določeno število poševnih drogov, zamenjajmo na vrhu droga prečne, doslej le dvojne nosilne žice, s trojnimi žicami, (s premerom 6mm!), ki pa naj bodo izdelek jeseniških tovarn! Na moč pa moramo takoj poudariti, da v nobenem primeru ne smemo prestavljati vseh drogov hkrati, ker se nam more žičnica medtem kaj rada zrušiti! Nove, trojne prečne žice morajo biti toliko daljše od starih, dvojnih, da se bodo te nove, trojne žice med poševnimi in pokončnim drogom nekako ».povesile« (v obliki navzdol obrnjenega loka) za 23 cm! še le zdaj nemo in jo zaradi prehitre vožnje tudi ne moremo vedno pravilno odviti! Pri odvijanju žice s traktorjem nastane kaj rada tako imenovana »krtica« = zavoj, ki ga s silo nategnemo. Na takem raztegnjenem mestu se nam žica pozneje prav gotovo pretrga! Pravilno odvijanje žičnega kolobarja! odstranimo nosilno žico iz neustreznega materiala. tako, da se bodo vse podolžne žice naslonile na novo montirano prečno nosilno žico! Staro nosilno žico pa spet namestimo nad podolžnimi žicami zavoljo tega, da bo v bodoče povezovala drogove, ker so vse nove nosilne žice napeljane z ustreznim »pove-šenjem«. Povezovalne žice med pokončnim in .poševnim drogom moramo za toliko skrajšati, da bo vrh poševnega droga natančno nad zunanjo sosednjo vrsto hmelja! Ko smo tako .popravili poševne drogove ter uredili z nosilnimi in povezovalnimi žicami žično streho na eni strani .poševnih drogov, zamenjamo takoj tudi sidrne žice! Zanje bomo uporabili tudi trojno žico s premerom 6 mm in vsako peto sidro naj.prej nalahno pritrdili! S takim pritrjevanjem bomo zavarovali ves sistem tako, da se nam med popravljanjem ne bo zrušil! Ko smo .po takem vrstnem redu zamenjali žice v prvem polju med poševnimi in pokončnimi drogovi, začnimo zamenjavati tudi žice na sosednjih poljih med pokončnimi drogovi! Tako bomo .prišli na drugo stran njive spet do .poševnih drogov. Tudi zanje moramo izkopati nove jame in jih .premestiti za 2 (dva) metra v sosednjo notranjo vrsto! Tudi na tem kraju hmeljišča zamenjamo sidrne žice in jih tu in tam nalahno .pritrdimo! Še na konceh hmeljišča, ob krajši stranici, postavimo poševne drogove z razdaljo 4 (štirh) metrov od sidra! Za sidrne žice uporabimo na konceh hme-lijšča 6 (šest) žic .s premerom 6 mm! Prav talko vzamemo 6 (šest) sidrnih žic pri vogalnih stebrih! Če .smo se natančno držali gornjih navodil, se bodo vse na novo vstavljene žice ustrezno »povesile« (v obliki navzdol obrnjenega loka!). S povezovalnimi žicami .pa .spet pri utrjevanju (fiksiranju) sidrnih žic natančno uravnamo vertikalne in .poševne drogove! Ker so se prečne nosilne žice ».povesile«, moramo na nje pritrditi .podolžne nosilne žice na vsakem križišču! Za pritrjevanje uporabljajmo dvomili-metrsko žico! Vse kmetijske zadruge in vsa kmetijska gospodarstva, ki so zgradila žičnice z uvoženim, pocinkanim materialom, naj začno dovolj zgodaj .popravljati žičnice! Strojno obdelovanje in škropljenje hmelja zahtevata največjo vestnost pri teh popravilih! Vestno delo pa .zahteva spet določen čas! Vsa popravila morajo natančno izvesti in takoj začeti .izvajati zlasti tista gospodarstva, ki imajo .nova hmeljišča is .površinami 5, oz. 10 ha, ker bodo za popravilo .potrebovali precej časa in je nevarnost, da jih bo rast hmelja .prehitela! Vse žičnice, ki smo jih bili zgradili že pred leti, so sicer lani tudi precej popustile, so pa vendarle vzdržale, ker srno jih nenehno in sproti popravljali. Prve žičnice .smo postavljali že leta 1952. Te žičnice moramo nekako že šteti med stare, to pomeni, med take, ki zahtevajo popravila kar vsako leto! Te žičnice niso postavljene v skladu z zahtevami statičnega računa, marveč izključno na .podlagi večletnih in preverjenih izkušenj, tako, kakor je narekovala praksa domala po vsej Evropi! Porodilo se je neogibno vprašanje! Zakaj doslej še nihče, v domačih in tudi v tistih strokovnih tujih publikacijah, ki so nam dosegljive, ni objavil statičnega računa za hmeljske žičnice? Na tako vprašanje ne moremo odgovoriti s prepričljivimi razlagami vzrokov, marveč le z domnevo, da je vzrok javnemu molku glede na statični račun za hmaljske žičnice, nemara dejstvo, oziroma neogibna posledica: Gradnja hmeljskih žičnic v skladu z zahtevami statičnega računa bi terjala pač precej večje stroške, kot jih zahteva gradnja zgolj na podlagi izkušenj! Naša praksa je pokazala, da znašajo stroški za drogove in žico za žičnico ter za postavitev na enem hektaru po dosedanjem načinu 660.500 din, medtem ko bi stroški za gradnjo žičnice na enaki površini (1 ha) v skladu z zahtevami statičnega računa z enakim materialom znašali 820.000 dinarjev! Razlika med stroški (postavljanja žičnice na 1 ha znaša torej 159.500 din. Ali izraženo v odstotkih: gradnja žičnice na 1 ha v skladu z zahtevami statičnega računa hi se podražila za 24.13% v primerjavi s stroški po dosedanjem (izkustvenem) načinu! Odgovor na vprašanje, ali dopušča sedanja situacija na svetovnem tržišču hmelja gradnjo hmeljskih žičnic v skladu z zahtevami statičnega računa, prepuščamo gospodarskim analitikom v proizvodnji hmelja. Kako popravljamo starejše žične nasade? Vse starejše žičnice bomo morali popravljati pač po izkušnjah, ki smo si jih nabrali od leta do leta! Prikaz na vsakem šestem poševnem drogu s sidrom popravljene okrepljene žičnice (pri starejših žičnicah!) Mnenja smo, da se je večji del žičnic zrušil tudi zaradi napake pri postavljanju, ki zahteva neogibno največjo natančnost! Zahodnonemški in češkoslovaški časniki (strokovne in siceršnje publikacije) poročajo vsako pomlad, da so žičnice že popravili, pa tudi med letom prizadeti proizvajalci hmelja javno priznavajo v teh časnikih, da jim je neurje tu in tam porušilo kako žičnico, vkljub temu, da so pri postavljanju izpolnili vse zahteve zadevnih strokovnjakov, in vkljub temu, da so te žičnice sproti popravljali, čim so zapazili le najmanjšo okvaro! Kaj smo pri nas opazili pri zrušenih žičnicah? Kaj je nemara najprej popustilo? T ak ol e ! Glavni vzrok zrušitvi tiistih starejših žičnic, ki pri njihovi gradnji še nismo bili uporabili pocinkane, uvožene žice, je nedvomno: preveša! Kaj naj pomeni beseda »preveša«? Preveso smo najprej opazili na sredini žičnega omrežja. Preveša se je hkrati z rastjo hmelja čedalje bolj in bolj večala! Povsem razumljivo, kajti teža rastoče hme-Ijeve rastline je vse do obiranja večja in večja, včasih naraste kar čez noč do tolike sile, da povzroči preveso, oziroma celo zrušitev (žičnice). Da je teža hmeljeve rastline (mase) rasla zlasti med deževjem, je prav tako ne le verjetno marveč nujna posledica, kajti teži ra- stoče rastline se je priključevala še teža padavin (dežja) ! Te naše trditve potrjuje dejstvo, da se je največ žičnic zrušilo prav med deževjem! Vse prizadete opozarjamo tudi na naše ugotovitve, da je vselej popustila žica na enem vogalnih sider! Vsa sidra ob daljši stranici hmeljišča so vzdržala! Zakaj je popustilo samo vogelno sidro? Poudarimo le prvo ugotovitev, da so sidra ob krajši stranici hmeljišča držala samo težo zelene mase hmelja! Te sile previse torej ta sidra niso mogla zdržati, ker so ukopana samo »za prvo silo«, oziroma ta sidra niso mogla zdržati teže, ki se je pojavila v prečni nosilni žici! Prikaz popravljene žičnice, ki je postavljena iz neustreznega materiala! Naznačeni loki so iz žice »J 37«, ki jo izdeluje tovarna na Jesenicah. Že odklonjeni poševni drogovi morajo to previso le še povečati, nikakor pa je ne morejo zadržati! Ta moment nastane, kakor hitro se nagnejo drogovi od svoje pokončne smeri (vertikale) ! Po prvem odklonu se vise sile prenašajo na končne drogove, pri katerih držijo največ sidrne žice vogalnih drogov! Natančna kritična analiza, vsestranski pregled in preračun vsega žičnega sistema in njegovega sidranja nam podpre ugotovitev vzrokov zrušitve žičnic! Mimo vsega moramo upoštevati še dejstvo, da (so površine naših žičnic, določene morda le nekoliko preveč na široko! V kolikor. nam je znano, gradijo drugod po svetu žičnice v hmeljiščih le na površinah približno 50 arov, ne pa — kakor pri nas! — na površinah i ha in celo več! Svetujemo, da je treba stare žičnice popraviti tako, da jim bomo tudi med polno rodnostjo onemogočili tudi najmanjšo pre-viso, to pomeni tolikšen odklon, da že preti z nevarnostjo zrušitve žičnice! Kako? Najprej bomo vise »pokončne« drogove vrnili v navpično' smer! Nato bomo naravnali tudi vse »poševne« drogove-1 Pri poševnih drogovih moramo poskušati, da bomo povečali razdaljo od poševnega droga do izhodišča .sidra iz zemlje, če bo le moč, na štiri metre! Poševne drogove bomo prestavljali saino pri tistih žičnicah, pri katerih je razdalja do sidra enaka eni medvrstni razdalji! Da bomo okrepili trdnost žičnic, bomo dodatno sidrali samo še 'vsak šesti poševni drog ob daljši stranici hmeljišča! (Prvi, to je vogalni drog pri tem štetju je vštet, kar je razvidno iz risbe!) Sidro, ki je že ukopamo, in pri katerem so žice že pretegnjene, bomo pustili v zemlji! 4,35 m izven poševnega droga, v razdalji 4,70 in drugo od druge pa bomo izkopali dve novi sidrni jami! Sidra iz teh jam bosta vezala poševni drog v obliki A in tako precej prispevali k trdnosti (stabilnosti) žičnic! V primeru, ko bo teža hmeljeve mase med rastjo le pretila, da bo žičnico prevesila, to je nagnila v stran, bomo to preveso tudi takoj opazili. Obe dodatni sidri v obliki A morata biti vedno napeti! Kadar bomo opazili, da je eno od teh dveh sider popustilo, se moramo zavedati, da je treba žičnico spet vrniti v navpično smer (v vertikalo)! Tako, takojšnje popravilo nam bo zlasti koristilo med rastjo hmelja in v primeru nevarnejših neviht! S to »rekonstrukcijo« starih žičnic bom< doslej šn j e hektarske površine le nekako pre sidrali na štiri do pet manjših površinskih enot! Te »presidiane« površine bodo kot manjše enote laže kljubovale vsem nevarnostim previse! Tudi bomo v takem primeru morebitne napake hitreje opazili in jih takoj popravljali z manjšim trudom in z manjšimi stroški! Pri trdnejših (stabilnejših) žičnicah pa bomo vstavljali za nova A sidra na večje razdalje. Morda celo pri vsakem dvanajstem (prvi, vogalni drog je vštet) drogu! Za ta sidra bomo uporabljali tri žice s premerom 6mm! Tudi prečne nosilne žice bomo na teh mestih okrepili, da jih bomo zamenjali z novimi, trojnimi žicami premerom 6 mm! Pri popravilu žičnic moramo zamenjati vse drogove, ki so se lani (1959) le delno »nalomili«, kar pa za zdaj le še stežka opazimo! Z novimi drogovi je treba zamenjati tudi tiste, ki jih je večja obremenitev med rastjo hmelja »zvila«, »upognila«, a so težo kljub vsemu zdržali! Slabi drogovi, ki jih obremenitev »zvije«, so morda v največ primerih vzrok previsi! In, če je več slabih drogov, posebno v obrobnih vrstah, je verjetnost prevese (nagiba, odklona) in celo zrušitve žičnice še večja. Vse potrgane sidrne žice, ki snlo jih med lansko proizvodnjo dobo (od apnila do obiranja) le na hitro popravili, moramo letos že zdaj takoj zamenjati z novimi! Med uravnavanjem konstrukcije ne poskušajmo, da bo ves sistem močno »zategnjen« in napet, marveč, da bodo vsi elementi enakih razdalj! Pokončni drogovi naj bodo vselej navpični, poševni pa enakomerno nagnjeni na-vzen, tako tudi ob krajši stranici hmeljišča! Pri vogalnih drogovih pazimo, da bodo zares najmočnejši, pravilno ukopani, oziro-ra nagnjeni in enakomerno pritrjeni na sidra! Vsakdo si more in mora sam izračunati, koliko žice bo potreboval za popravilo žičnice v svojem hmeljišču! Najprej izmeri vse dimenzije v metrih in te metre preračuna v kg na podlagi poznane teže za en meter žice! Za sidra v zemlji, kjer uporabljamo dvojno žico s premerom 8 mm, potrebujemo za eno sidro z navoji 7 m žice! Teža okroglega železa s premerom 8 mm je 0,40 kg za meter! Ce pomnožimo dolžino žice, ki jo potrebujemo za eno sidro, s predpisano težo za en meter okroglega železa s premerom 8 mm, dobimo težo vse potrebne žice v kg! V našem primeru znaša teža 8 mm žice za eno sidro 2,80 kg (7 X 0,40 kg = 2,80 kg) ! Vsako vogalno sidro naj ima po tri žice s premerom 6 mm! V vsakem hmeljišču dodajmo vsekakor ob krajših stranicah še po dve žici s premerom 6 mm; za primer namreč, če bi popustile prečne žice, ki so nanje pritrjene podolžne žice! Za sidra in sidrno žico pri vsakem šestem, oziroma dvanajstem poševnem drogu uporabljajmo šest žic s premerom 6 mm ali štiri žice s premerom 8mm! Polovico žic porabimo za eno sidro, drugo polovico pa za drugo sidro! Sidra zakopavajmo 1,50m do 1,80m globoko! Ves material naročimo pravočasno pri področni KZ, da ne bo težav in zamud pri nabavljanju vsega materiala, ki ga potrebujejo lastniki žičnic na področju zadevne kmetijske zadruge! Enako izračunamo tudi težo žice za nadzemeljska sidra in nosilne žice. Vedeti moramo samo, da tehta en meter žice s premerom 6 mm 0,22 kg, medtem ko tehta en meter žice s premerom 5 mm 0,15 kg! Pri sestavljanju naročila tudi ne smemo pozabiti na dolžino žice za navoje, ki jih navijemo okrog vsakega droga, da lahko montiramo žično streho! Za en navoj potrebujemo 60 cm žice! Za žično streho nad enim hektarom pa potrebujemo samo za navoje 274 m žice, kar znaša 60 kg, če je žica s premerom 6 mm. Kdor koli namerava graditi novo žičnico, naj se zglasi na Inštitutu za hmeljarstvo v Žalcu, ki mu bo glede na gradnjo novih žičnic nudil vse ustrezne strokovne nasvete! 1. » Prikaz uk o p an e g a sidra od strelni in s p r e d a'j ! Spojni element med zemeljskim in gornjim sidrom napravimo iz dveh žic s premerom 6 mm. Zemeljska sidra napravljamo vedno iz dvojne žice s premerom 8 mm. Za nadzemeljska ali gornja sidra uporabljamo dve žici s premerom 8 mm. Ker pa je s tanjšo žico laže delati, vzamemo namesto dveh raje tri žice s premerom 6 mm! Tri gornje sidrne žice s premerom 6 mm uporabljamo vedno za vogalna sidra in pa pri vsakem šestem A sidru. Nadalje uporabljamo tri sidrne žice tudi tam, kjer je razdalja sajenja 2X2 m in pri napeljavanju štirih vodil iz enega sadilnega mesta! VSE PRIZADETE ŠE ZLASTI OPOZARJAMO NA TOLE: Hmeljar izhaja mesečno — Upravlja UO KPPZ Žalec — Urejuje in zanj odgovarja Jaka Slokan — Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« — Številka 50 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini