MHil ani, dne 1. malega travna 1893 UREJUJE Tiska KATOL. TISKARNA Vsebina IV. zvezka. L. 1. Anton Martin Slomšek. Pri Slomšekovi svečanosti v Mariboru, dne 2. svečana 1893. leta, govoril dr. Anton Medved 2. Srebrna kupa. Zlomil Anton Medved .... 3. Kampanjskemu dečku. Zlomil M. Opeka . . 4. Iz nove dobe. Spisal Ivan Sovran..... 5. Vaški pohajač. Povest. — Spisal Podgoričan 6. Naša pesem. Zlomil Ant. Hribar...... 7. Ingov pir. Epična pesem. — Spisal Bogdan Vened 8. Iz Novega* Mesta v Bosno. Piše dr. J. Marinko 9. Na jutrovem. Potopisne in narodopisne črtice. Spisal dr. F 10. Slovstvo............. A. Slovensko slovstvo. Knjige družbe sv. Mohorja: Naše škodljive rastline v podobi in besedi. Opisal Martin Cilenšek. — Knjige „Matice Slovenske": Henrik Sienkiewic\: Z ognjem in mečem. — Metodika zemljepisnega pouka. Spisal Fr. Oroden. — Nebeški venec ali Vesela reč med štirimi poslednjimi. Spisal dr. Ivan Kri\anič. — Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Ant. Koblar. B. Hrvaško slovstvo. Knjige družbe sv. Jeronima: Jagica i Mijo. Napisao Josip Zorič. — Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1892.: Matica Hrvatska od godine 1842. do godine 1892. Napisali Tade Smičiklas i Franjo Markovič. C. Češko slovstvo. Slovstveni paberki s Češkega. Zbral univ. doc. dr. Jos. Tumpach. D. Poljsko slovstvo. Wyspy Sändwickie i Gambier w Oceanii pr\e\ X. Josefa HoXubowic\a T. J. — Albania. ■ Miedzv Skrešlil X. Marcin C\erminski T. J. Ks. Jana Badeniego T. J. Stowianami. Pr^e^ 11. Razne stvari Naše slike. 145 151 152 154 163 173 174 175 181 186 192 Belokranjski reki in pregovori. Slike. 1. Konstantin premaga Maksencija. (Slika Rafaelova v Vatikanu) . . . 145 2. Henryk Sienkiewicz, pisatelj povesti «Z ognjem in mečem» . . 145 3. Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski........147 4. Žalostna Mati Božja. (Naslikal f Jurij Subic).........155 5. Jezusa devajo v grob. (Slika Rafaelova)...........161 6. «Velikonočni blagoslov». (Narisal Jurij Šubic).........169 7. Cvet čajevega grma (Camelia thea). (Po fotografiji)......176 8. Bosanski kavedžija. (Po fotografiji).............178 9. Piramide gizejske. (Za «Dom in Svet» narisal J.)........181 10. Most čez Nil pri Kajiri. (Po fotografiji Al. Beera)........182 11. Prizor s ceste, ki vodi k piramidam. (Po fotografiji Al. Beera) . . 184 NAZNANILO. Ostalo nam je precej posameznih številk lanskega in predlanskega leta. Dijakom jih damo izvod po 10 kr., več izvodov skupaj še ceneje. Pri upravništvu se še dobita letnika IV. in V. po 3 gld., v Bonačeve izvirne platnice vez. po 4 gld. 20 kr. Cena: Za celo leto 3 gld.; za pol leta 1 gld. 50 Jir. Za dijake na leto 2 gld. dO J>r. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katol. BuJevama." r Konstantin premaga Maksencija. (Slika Rafaelova v Vatikanu.) Anton Martin Slomšek. Pri Slomšekovi svečanosti v Mariboru, dne 2. svečana 18S3. leta, govoril dr. Anton Medved. Slavna gospoda! Ako se zazibljem katerega blesteči žarki svetijo i daleč v sladke sanje o sreči našega naroda preko njenih mej. — Slavno ime in o njegovih boljših dnevih, takoj me slavnega moža — to danes druži grenko zaboli očitanje: da imamo tako malo velikih, slavnih mož. Recimo, da bi bilo resnično! Prej nepoznani, borni narod nekdanjih Makedoncev je imel samo dva velika moža, in vendar je zaslovel po vesoljnem svetu, več nego pol sveta si je podjarmil pod žezlo svojega gospodstva. Slovenski rojaki! Ne bojmo se za usodo svojega naroda, ker nimamo malo slavnih Henryk Sienkiewicz, pisatelj povesti „Z ognjem in mečem" naše misli, ogreva naša srca, dviguje naš ponos: — Slomšek, naš Slomšek se mu pravi. Nehote sem se spomnil besed, katere sem čital nekje v cvetoči Italiji: Tali no-mini nullum elogium — takega imena ne hvaliti! Zakaj le pretežko je peti d o -s t o j n o hvalo tolikemu imenu. Kako bi torej jaz danes proslavljal našega velikana, našega ljubljenca mož, imamo jih lepo število; te po- Slomšeka; proslavljal pred vami, ki znajmo, te častimo. Jednemu izmed njih ste že vsi vneti za njegovo slavo v tako velja nocojšna slavnost. Njegovo ime ogromnem številu prihiteli na to naje v naši krasni domovini zlato solnce, rodno svečanost? Ali naj vam naštevam „DOM IN SVET'i 1893, štev. 4. 10 njegove zasluge za naš narod? O, premnogo jih je, kdo in kdaj bi jih naštel? Naj-li presojujem njegova nesmrtna dela? O, celi narod je o njih že sodil večkrat jednoglasno. Vendar, kako bi danes o Slomšeku molčal? Naša srca kipe danes od iskrene hvale, dolžne slavnemu Slomšeku. Neki mož, sin ptujega naroda, je vzdihnil, rekoč: «Slomšek, vaš veliki, sveti škof, apostol Slovencev, je naše veselje, je naša ljubezen!)) Kaj je šele nam, svojim rojakom, duševnim sinovom in hčeram! Kaj je sosebno nam Mariborčanom, ki bivamo na tleh, katera je on s svojim delovanjem blagoslovil in poveličal! «Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih vrli naslednik biti ne zasluži», rekel je Slomšek sam. Le doni torej čast in slava velikanu Slomšeku, katerega sicer občudujemo, a ga v delih nikdar doseči ne moremo! Moj skromni govor bodi odmev vročih čustev, ki plamte nam vsem v globinah naših src. Ako poleg tega v vas zanetim le jedno iskrico plemenitega rodoljubja, kakorš-nega nas uči Slomšek, tedaj je venčana z največjim uspehom današnja Slomšekova svečanost. * * * Slomšekovo življenje nam jasno kaže, kako resnične so besede pesnikove, ki pravi o slovenskem oratarju: Vse doseže — kar mu drago. Zibelka Slomšekova je tekla v hiši preprostega kmeta, toda črni oder njegov je stal vknežji palači in v znamenju svetlega kneza je bil okrašen. Rojen je bil nesmrtni Slomšek dne 26. novembra leta 1800. na Slomu pri Ponikvi. Bog mu je bil dal preblago mater, otrokom največji zaklad, ki je neutrudno skrbela za njegov telesni, še bolj pa za njegov dušni razvoj. Prvi šolski pouk je dobival od takratnega kapelana na Ponikvi, č. g. J. Pražni-karja, o katerem sam pravi, poln hvaležne ljubezni, «da mu je bil Pražnikar več kot telesni oče.» L. 1814. pride v Celje v latinske šole, katere je nadaljeval v Ljubljani, v Senju in dokončal * v v Celovcu leta 1821., seve izborno. Se tisto leto je stopil v celovško bogoslovje, zakaj njegova goreča želja, katero je bila že mati v njegovem srcu vnela, je bila, da postane duhovnik. In res, čez tri leta se mu želja izpolni, bil je po odlično dovršenih šolah posvečen v duhovnika. Služboval je potem od leta 1825.—27. kot kapelan na Bizeljskem, dve leti pa v Novi Cerkvi. Leta 1829. pride za špirituvala ali duhovnega vodnika v Celovec v bogo-slovsko semenišče. Devet let je opravljal to težavno službo. Zatem je bil šest let nadžupnik vVuzenici; 1. 1844. postane že kanonik v St. Andreju na Koroškem, a leta 1846. opat celjski. Samo dva meseca je bil v starodavnem mestu ob zeleni Savinji vnet dušni pastir. Že koncem majnika istega leta je bil imenovan za škofa lavan-t i n s k e g a. Tako je bil Slomšek višji v dušni pastir zelenega slovenskega Sta-jerja. Šestnajst let, polnih zaslug, polnih božjega blagoslova, je zavzemal to imenitno mesto. Dne 24. septembra leta 1862. mu je izvila smrt neutrujeno pero iz rok ... O črni, tužni dan 24. septembra, katerega je umrl naš Slomšek! To vam je čisto kratek obris Slom-šekovega življenja. Slomšek je dospel po vseh posameznih stopinjah dosledno tako visoko, dospel je celo do knežjega, škofovskega prestola, — znamenje, da je vselej zvesto izpolnjeval svoje dolžnosti. A po častnih službah ne cenimo življenja, ne! življenje cenimo in sodimo po vrlinah, po zaslugah, po nesmrtnih delih. Nam Slovencem pač ni težko To je geslo, katero ima Slovenija zapisano na svoj prapor, katerega se mora vsak rodoljub oklepati z vso močjo, to ie priznano slovensko geslo: «Vse za vero, dom, cesarja!» Kdor vsega ceniti življenja svojih mož. Poznam merilo, po katerem lahko vsakega zaslužnega moža pravično presodimo. Slavna gospoda! Veste, katero merilo je to? tega gesla v celoti ni izpolnil, tega ne štejmo med svoje zaslužne, slavne može; kdor je je pa zvesto in vestno, v besedi in dejanju zvrševal, rojaki, tega kujmo v svetle zvezde! Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski. Ako pregledam slovensko zgodovino — povem vam s polno zavestjo in z neomahljivim prepričanjem —, ne najdem moža, ki bi bil to slovensko geslo tako izborno zvrševal, kakor naš divni, preslavni Slomšek. Da, ni ga nad Slom-šekom sinu slovenske matere. Vse za vero, dom, cesarja! Sodimo Slomšeka po tem slovenskem geslu! Vse za vero! Je - li treba, da to o Slomšeku poudarjam? On je bil katoliški škof 19. veka — celo v njegovi drugi polovici. S tem je povedano vse. Slomšek je pa storil več, kakor je bila njegova stanovska dolžnost. Bil je globoko prepričan, da naš narod, kakor i sploh vsak drugi, procvita le na verski podlagi; ako izgubi vero, izgubi vse. Slomšek je tako - le rekel: «Najboljše je pač vselej v tisti hiši in v tisti deželi prebivati, kjer je vera gospodinja. Proklet naj bode nauk, ki trdi: država ne potrebuje vere!» S tem plemenitim verskim prepričanjem in navdušenjem je Slomšek pisal svoje čudovito, nedosegljivo lepe pastirske liste, svoje prekrasne molitvene knjige: svojo «Apostoljsko hrano», svojo ganljivo «Krščansko devištvo» in v «Življenja srečen pot za mladeniče» — knjigi, ki sta marsikateremu nedolžnemu mladeniču in mnogim krepostnim devicam odprle sveto nebo. Kolikor je Slomšekovih molitvenih knjig, toliko je bogatih, neusahljivih studencev pobožnega življenja med Slovenci. Slomšek je z veliko gorečnostjo ustanavljal tudi pobožne bratovščine in duhovne družbe; zlagal je cerkvene pesmi, prešinjene z blagodejnim, cerkvenim duhom; pridigo val je neštevil-nokrat po celi vladikovini, kakor pravi, ognjeviti apostol, in vnemal svoje vernike k neskončni ljubezni do Boga. V nebesa vzdigajmo mi srce in oko, Slovencem luč naj sveta vera bo! — tako je pel naš Slomšek. Bog pa vsikdar blagoslovi vneto delovanje svojih zvestih dušnih pastirjev. Tudi Slomšekovo je očetovsko oblago-daril. Njegov odlični življenjepisec,' pre-čast. gosp. Košar, pravi: «Priznati moramo, da je po Slomšeku napočila La-vantinski škofiji nova, oživljajoča pomlad pobožnega cerkvenega življenja, kajti karkoli je on kot škof govoril, pisal, delal, imelo je samo edini namen: poveličevati božjo čast in pospeševati dušni blagor.» A kar je Slomšek v verskem oziru učil druge, to je z najčistejšo vestjo storil tudi sam. Angeljska čistost, rekel bi: serafinska pobožnost in druge čednosti so se kakor biseri na njem lesketale. Kakšno mnenje o Slomšekovi svetosti da ima naš preprosti narod, to veste vsi. Saj je vsakomu znano, da ga naš narod — rekel bi — povzdiguje v v nebesa. Cul sem sam, ko je vrl, pošten kmet nekega duhovnika vprašal: «Kdaj bodo pa vendar škofa Slomšeka razglasili za svetnika?» Narodov glas — božji glas! Ne dvomimo, da je to res. Vse za vero! O Slomšek! Kako vrlo je on to storil! Kako lep, vzoren vzgled nam daje! Da bi ga pač mi in z nami vsi slovenski narodnjaki posnemali! Da bi pač bili vsi Slovenci pobožni učenci Slomšekovi! Naše narodno geslo zahteva pa še več. Vse za vero, dom, cesarja! Vse torej tudi za dom, za domovino, za naš premili narod! Je - li Slomšek to storil? Ah, žal, da ni dovolj časa na to vprašanje odgovoriti tako, kakor želim. — V velikem zborovanju je dejal Slomšek Slovencem: «Ljubite svojo domovino, v kateri je tekla vaša zibelka, in v kateri vas bode kril hladni grob! Ljubite svoj narod in njegov prelepi jezik!» Drugje pa je rekel: «Kakor lepoto deviške neveste, čislam in vsem priporočam lepoto maternega jezika.» Rojaki! ali vas to ne navdušuje? Vam-li ne užiga srca za narodne svetinje? Slomšek pa teh besed ni samo govoril, on je tudi ravnal po njih. Neprecenljive so njegove zasluge za narodno stvar. V slovenskem slovstvu je bil odločen, pogumen začetnik, ki je modro in vstrajno oral ledino — s peresom, z «uma svitlim mečem». Njegove pesmi segajo ljudstvu globoko v srce, poje jih pastirček na planini, in gospoda v leskečih dvoranah se divi njihovi milobi. Njegove mnogotere, obširne knjige so za naš razvoj velevažne. Njegove «Drobtinice» so se narodu priljubile, kakor le malokatera knjiga. Pravi biser so njegovi nedosežni življenjepisi in pastirski listi, s kakoršnimi bi se istinito ponašal vsak narod. Govori Slomšekovi so dosegli prvi lovorov venec na Slovenskem; — ljudstvo je sploh reklo: «Slomšek govorijo, kakor bi rožice sadili.» Neminljive so Slomšekove zasluge za slovensko šolo. Kdo ve, ali bi imeli sedaj vsaj to trohico slovenskega pouka, ako Slomšeka ne bi bilo? Kot šolski strokovnjak je slovel daleč po svetu; avstrijsko ministerstvo je to laskavo priznalo. «Blaže in Nežica» je delo, ki povzdiguje Slomšeka med prve svetovne odgojitelje. Narodno omiko in vsestransko prosveto je širil z vso silo. Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani, Sovražnim narodom prodani! tako je pel naš Slomšek, «steber slovenskega slovstva», kakor pravi Košar. V narodnem boju je bil hraber, neustrašen junak. Živel je v času, ko so kruti nasprotniki Sloveniji preteč rekli: živeti ali umreti! ... In mi še živimo! Da pa še živimo, sosebno v mi na južnem Stajerju, rojaki, in da bo-demo, ako ljubi Bog da, vedno krepke j e ž i v e 1 i, to je v veliki meri S1 o m-šekova zasluga. On je narodno stvar branil v višjih krogih, akoravno je za to prestal marsikatero grenko; on je za narodno probujenje pridobival prosto ljudstvo, navduševal mladino — in če drugega ne bi bilo, bodi mu slava za to, da je kot škof vzgojil narodno duhovščino! V narodnem delovanju se je ravnal vedno po svojih lastnih besedah: «Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti!» O zlate besede! Slavna gospoda! ali ste si jih zapomnili? Zapi-šimo jih v dno srca; zato vam jih ponovim ; čujte torej: «Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti!» v Ze ob večeru svojega življenja je bil Slomšek v rajski Solčavi. Ko je od srebrnobelih pečin in zelenih planin jemal slovo, zaklical jim je, proseč: Z Bogom, hčere stare matere, mogočne Slave, Povzdigajte Slovencem bistre glave, Naj bodo vrli sini Slave! To je njegova narodna oporoka. Naj bodo vrli sini Slave! Tudi s tem nas opominja. Najprej torej izpolnimo to naročilo svojega najslavnejšega rojaka, naj plemenitejšega narodnjaka, nesmrtnega Slomšeka! Vse za vero, dom, cesarja! Tretjič: vse za cesarja! to je tudi v slovenskem geslu. No, — kako je neki naš Slomšek to zvrševal? v Gospoda! Žalostna resnica je, da naši zakleti nasprotniki zlobno šepečejo, kot črni ovaduhi, češ: ((.Slovani sploh in Slovenci posebej s hrepenenjem gledajo preko iztočne meje avstrijske države, cesarju niso zvesti.» Slomšeku se je tudi taka godila. Posebno v uradniških vrstah, «zgoraj», so rekli: Slomšek je pansla-vist, torej cesarju nezvest, Avstriji sovražen. Za Boga! Kaj? kaj? Mi Slovenci izdaj ice?! Mi sovražni Avstriji in Habs-buržanom?! Katerega Slovenca krvavo ne užali to grozno očitanje? Gospoda! Drugi avstrijski narodi so večji — da! so bogatejši — da! so bolj olikani — da! toda presvetlemu cesarju Habsburškemu zvestejši niso, bolj udani niso, kakor smo mi Slovenci. In da moramo taki biti, tega nas uči naš Slomšek. Evo vam dokazov, cla je Slomšek vse za cesarja storil, več, nego je zahteval njegov poklic. Dandanes ponašati se z zvestobo do cesarja, to je lahko: toda leta 1848. je bilo drugače. Takrat je merilo stotero smrtnih pušek na onega, ki je branil avstrijskega cesarja, krvavi meč je mahnil po njem, ki je cesarju prisegal zvestobo. Ko so uporniki hoteli Habsbur-žane pahniti z večstoletnega prestola, takrat, v tistih viharnih dnevih je naš Slomšek pokazal, kaj se pravi: vse za cesarja! — Nahujskani kmetje so leta 48. cesarju odpovedali dačo, in glejte! precej 2. aprila je že Slomšek izdal poseben pastirski list, v katerem upornike in vse svoje podložnike ostro opominja Zveličarjevega povelja: «D ajte cesa r j u, kar je cesarjevega!» Med drugim pravi prelepo: «... Naj svet spozna, da mi cesarja ne ljubimo samo z besedo, temveč tudi v dejanju in resnici!» Koso se cesarske čete 1. 1849. zmagonosno vračale z Laškega, bil je Slomšek med prvimi škofi, ki so svoje vernike spomnili, naj skupno za to Boga hvalijo. Ko je bil cesar leta 1853. kruto zavratno napaden, a po božji neskončni dobrot-ljivosti srečno otet, tedaj je Slomšek v prekrasnem pastirskem listu, ki je ves prešinjen z iskreno ljubeznijo do cesarja, Boga hvalil za to rešitev in vernike vspodbujal k jednaki zahvali. Ko so 1. 1859. šli Avstrijci na Laško v vojsko, zaukazal je naš Slomšek po celi vladikovini moliti za srečno zmago av- v strijskega orožja. Se več! Telesno sicer ni šel z vojaki v boj, a kakor bi bil sam mladeniško - ognjevit vojak, zložil je on — priletni škof — več vojaških pesmij, ki naj slovenskim junakom vži-gajo pogum in ljubezen do cesarja. v Cujte, kako poje: Naj cesarska roka brani Nas ves čas sovražnika . . . Bog obvaruj nam cesarja Naš'ga Franca Jožefa! In on, ki tako prepeva, naj bi bil mož-iz dajalec? Slomšek, dobro vedoč, da Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane, zapel je slovenskim vojakom plamenit slavospev: Le naj ropoče in bobni, Iz tisoč topov naj gromi, Naj kroglje križem švigajo, Slovenci ne pobegnejo! Nikdar še niso in nikdar ne bodo pobegnili Slovenci, kadar je treba v boj za cesarja. Vse za cesarja! Ako bodo presvetli avstrijski cesarji imeli vedno samo tako zveste podložnike, in samo tako udane škofe, kakor je bil naš Slomšek, potem — slobodno rečem — bode Avstrija do konca clnij prva in najtrdnejša država na svetu, kar nam Bog dodeli! In kdo je bil za tako Avstrijo bolj vnet, kakor naš Slomšek? In kdaj — vprašam vas — bodemo jasneje kazali ljubezen do Habsburških cesarjev, kakor če storimo, česar nas uči Slomšek, naš slavni Slomšek? Slavna gospoda! Zastopniki mariborskega mesta so 12. svečana leta 1858. v slovesni seji sklenili poslati zahvalno izjavo škofu Slomšeku, ki je takrat dovršil svoja trudapolna pogajanja za preselitev škofijskega sedeža iz St. Andraža v Maribor. V izjavi pravi odbor mariborskega mesta tudi to - le: «Ime ... Slomšek ostane pri nas ne-u m r j o č e.» Da, da ! neumrljivo bode ime Slomšekovo, in ne samo v Mariboru, temveč tudi po vsem Slovenskem. Gospoda! zapomnimo si to izjavo mariborskega mesta. Slomšek, ki je naš velikan, naš ljubljenec, ne bode umrl. Hočete biti dobri, verni katoličani, poslušajte vzornega škofa Slom- v š e k a ! Želite biti vrli Slovenci, posnemajte našega Slomšeka, jasna vodilna zvezda vam je. «Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti» — to zlato Slomšekovo načelo vam krepi pogum, vam slajšaj grenke bridkosti narodnega boja, dajaj vam nado, da zmagamo; zmaga mora, mora slediti našemu delu! Kot Avstrijci, neomahljivo zvesti presvetlim Habsbur-žanom, pa čujmo Slomšeka; ako se po njegovem vzgledu ravnamo, nas bode slavila mogočna Avstrija. Ko je Slomšek zadnjič govoril sredi svojih, nad vse mu udanih duhovnikov, rekel je: «...Mene pozabite, ali mojih naukov nikar ne pozabite!» Duhovniki so se zjokali, zaplakali, ko so čuli: naj Slomšeka pozabijo. Kdo se ne bi zjokal pri takem povelju? Je-li mogoče Slomšeka pozabiti? Ne — ne! Po naukih Slomšekovih se bodemo ravnali v vstrajnem delovanju za narod, a zraven slavnega Slomšekovega imena pozabili ne bodemo. Tu blizu pred nami — sto korakov oddaljen — je hladen grob, ki krije prah v in pepel našega Slomšeka. Mi smo častna straža ob grobu. O bistra, šumeča Drava, ki tečeš todi mimo, le povej širnemu svetu, kako blažena tla ti tukaj poljubljaš! O ve, žlahtne vinske gorice, ki tako ljubko venčate Maribor, vedite, da vas je opeval tam Slomšek, č u -vajte torej na veke hvaležno njegov spomin! A mi? Mi pa bodimo Slomšekovi goreči, navdušeni učenci in učenke v besedi in dejanju. Vrh tega pa častimo svojega velikega, nedosegljivega učitelja, in kličimo mu iz globin udanega srca vselej, posebno pa danes, pri tej res veličastni svečanosti: «Našemu Slomšeku slava! Slava!» Srebrn tančici žarni na stolu kostenem Najvišji glavar Faraonov sedi. Leži mu tuga na čelu meglenem, Srebrno kupo v levici drži. Pomigne z drhtečo hišniku roko: «Kdo storil med brati nezvesti je čin?» Pokloni pred njim se hišnik globoko In hladno mu reče: «Benjamin». kupa. Vstrepečejo ptujci od Kanaana, V najmlajšega brata uprö pogled. In groza obide jim srca udana, Pred stolom stopijo urno vspored. Z očesom žalnim ozre se nanje In reče glavar jim milo-trdo: «V srce me peče hudobno dejanje, Zakaj ste storili mi, bratje, to?» «Z najlepšim žitom napolnil sem vreče, Kar nilska dežela rodi ga nam, Izpustil starejšega brata iz ječe, In vi ste kupe oplenili hräm.» Odvrne mu Juda, prepaden bojazni: «Kaznuj nas neverne hlapce, glavar! Pred tvojim obličjem vredni smo kazni, Da v ječi ugasne vsem solnca žar.» Obriše solze in Juda vstane, Prekriža roke na prsih in de: «Poslušaj, gospod, nas hlapce udane, Zakaj tvoj ukaz nam mori srce! Prišli smo že drugič v deželo plodno Za gladno družino žita iskat. Zapuščali težko smo zemljo rodno, Ker z nami odhajal najmlajši je brat. Zjasni se za hip glavarjevo lice: «Vsi drugi vrnite se v Kanaan! Nedolžnim ne bodem delal krivice, Le Benjamin bodi v verige vkovan!» V solzäh se je oče od njega ločil, Naložil nam sadja žlahtnih dreves, Da tebi ga damo, in skrbno naročil: Varujte zenico mojih očes! Obupno Juda na tlä se vrže In vikne bolestno, da čuje ves dvor, In divje na prsih obleko raztrže Sinov kanaanskih prestrašeni zbor. Ljubezen je sivega otca in nada, Na mater pokojno Rahelo spomin. Nezmerna žalost očeta obvlada, Ce tu mu ostane najdražji sin.» Polglasno opomni Dana Ruben: «Živi-li v spominu še oni ti dan, Nezaben očetu in nam poguben, Ko Jožef zapuščal je Kanaan? Zaplaka glavar tedaj glasovito, K možem ga korak ponese krilat: «Ne bodi vam dalje, bratje, prikrito, Jaz Jožef sem, nekdaj prodani brat. V Egipet smo brata prodali kruto, Ko v srcih do njega nam gorel je črt. Jehova krivico maščuje ljuto, V Egiptu preti nam kazen in smrt.» Moj hišnik vam kupo je v vrečo položil, Da krivdo nekdanjo izbriše vam kes. Ne bodem vas Bogu, ni kralju tožil, Raduj se Egipet in Izrael ves!» Anton Medved. Kampanjskemu dečku. Un santo, un santo» — iztezaš ročici, Srebrno tako ti beseda zveni, Da k ljubljeni ž njo bi pohitel rodi'ci, Podobice, deček, srce ti želi. Na mene se ptujca oziraš boječe, Sramljivo utripljeta veji očes, Ko solza pod njima ti plaha trepeče, V nji solnce se gleda s premödrih nebes. Podobice, je-li, na nebu svetnika, Da ves bi zamaknjen oziral se v njo, Ki bila oltarcu bi tvojemu dika, Ki čuval z ljubeznijo bi jo zvesto? sUn santo», ponavljata ustnici rožni, Krasotno ti lica okrogla se rde, ; Da bodo učenci polagoma razumeli pomen poldnevniške stopinje, treba bode učitelju k Orožnovim besedam še marsikaj dodati. Jako težko bode učitelj razložil učencem, kaj pomeni razmera n. pr. 1: 40,000.000 (gl. str. 28). Tudi ne bode lahko vtisniti učencem v spomin, da na obli sami lahko preračunimo istiniti obseg in premer naše zemlje. Ne zlagamo se z gospodom pisateljem, da se mora učencem vselej pokazati krogla, potem šele zemeljska obla (gl. str. 28). Gotovo je večina učencev že videla tu pa tam kako kroglo. Priloga ima pet zemljevidnih obriskov (Evropo, Azijo, Afriko, Ameriko, Avstralijo), ki pa niso točno izdelani. Gosp. pisatelj poudarja važnost zemljepisnega risanja, kar radi odobrujemo. Založnik bi bil učiteljem jako ustregel, ko bi bil dal več nego trinajst slik. Ge moramo v šoli vedno risati, da se vcepijo učencem zemljepisne stvari v spomin in da je zemljepisni pouk sploh uspešen, umestno je tudi, da imajo take zemljepisne knjige dosti primernih in jasnih slik. Toliko o stvari. Jezik je gladek in opiljen, izrazi so primerni in lahko umevni; le semtertje so se vrinile nekatere pomote. Na strani 3. opažamo neko nedoslednost v končnicah ptujih imen. Gospod Orožen piše: Eratosten, Anaksimandros nam.: Eratosten, Anaksimander. Str. 7., 13. čitamo: «poučeje — z koraki — z bližnjimi mest» nam.: «poučuje — s koraki — z bližnjimi mesti.» jos. Jenko. Nebeški venec ali Vesela reč med štirimi poslednjimi. Slovencem za novo leto 1893. spisal kanonik dr. Ivan Križanič. Z dovoljenjem vis. kn. - šk. lavant. ordinarijata. V Mariboru. Založba katol. tisk. društva. Tisk tiskarne sv. Cirila. Cena s pošto 20 kr. — Lepo darilce za novo leto! Majhno je (69 str.), pa bode veliko koristilo. S prejšnjimi tremi «poslednjimi rečmi» («Bela žena», «Pravična tehtnica» in «Pekel») imamo sedaj celotno delo. «Dom in Svet» je prve jako pohvalil; tudi «Nebeški venec» je vreden, da ga priporočamo. Cerkveni ocenjevalec, ki ga je odobril, pravi o njem: «V lični knjižici se krščanski nauk o nebesih tako umevno kakor mikavno in vabljivo razlaga.» Lepo vpleteni so izreki sv. pisma in svetnikov, domače podobe in prigodbice iz narodnega življenja. Tudi jezik je dober: gladek, domač, brez umetnega zavijanja in kovanja. «Dom in Svet» je (1. 1891., str. 141) pri «Pravični tehtnici» grajal nekatere besede, ter jih zval lokalizme.1) Na to odgovarja gosp. pisatelj sam (v «Peklu», str. 9): «Beseda ni lokalizem zaradi tega, da jo poznajo samo panonski Slovenci; bolje je, da rabimo izraz, katerega je narod učinil, kakor katero drugo besedo, ki jo kdobodi skuje pri svojem kruhu (take skovanke pač obteže branje, ne pa narodni izrazi). Sploh pa je moje mnenje, naj se ne zapre — še dolgo ne — naš narodni zaklad, dokler je po Slovenskem, in zlasti med panonskimi Slovenci še toliko žlahtnih kamenčkov raztrošenih, ki nam bodo vsi vrlo služili, da obogatimo slovensko J) Naš ocenjevalec omenja v oni oceni, da se nahajajo v knjižici lokalizmi. Glede na to se je treba sporazumeti, pa dobro ločiti. Prav je, da se rabijo dobre in res slovenske besede iz posameznih krajev, ker s tem se bogati jezik. Pisatelj pa naj jih kakorkoli pojasni, da jih umejo vsi čitatelji. Ni pa prav, rabiti obče znane besede v takih oblikah, ki so v rabi samo po nekaterih krajih ; zakaj s tem se jezik le „meša" in bralec bega. In v tem hodijo Štajerci včasih radi po svojih potih. Ko bi hoteli mi Kranjci vse take oblike posamičnih krajev spraviti na dan, kakšen književni jezik bi ustvarili! Uredn. besedo.» To je res. Beseda še ni lokalizem in se ne sme takoj zavreči, če se ne govori v Velikih Laščah; po dr ugodi ima ljudstvo tudi lepe in dobre izraze. — Da so dr. Križaničeve «Poslednje reči» priljubljene občinstvu, kaže to, da so se prve tri tako hitro razprodale. Za drugo izdajo imamo le jedno željo: Da bi se vse «Štiri poslednje reči» izdale v jedni knjižici. Od vele-čast. gosp. pisatelja pa smo se že navadili sprejemati darila za novo leto, zato se že za naprej za leto 1894. priporočamo. Slovenci pa naj radi segajo po «Nebeškem vencu», po knjižnem in po nebeškem. m. Duh. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Ant. Koblar. Letnik III. Sešitek I. V Ljubljani 1893. Izdaje in zalaga «Muzejsko društvo za Kranjsko.» Tiskata Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 8°. Str. 40. — «Občni zbor Muzejskega društva za Kranjsko je sklenil dne 23. januvarja 1893 jednoglasno, da naj v prihodnje izhajajo .Izvestja' vsaki drugi mesec v sešitkih, obsegajočih dve do tri tiskovne pole, ter da naj se ozirajo v prvi vrsti na domo-znanstvo Kranjske, potem pa tudi na ono sosednih dežel, katerih prebivalci so s Kranjci po rodu in zgodovini v tesni zvezi . . . ,Izvestja' bodo prinašala članke in beležke o starinoslovju, zgodovini, narodopisju, zemljepisju in prirodo-znanstvu slovenskih dežel.» Sešitek I. ima zanimive spise, o katerih povemo kaj več o priliki; ima tudi obris gradišča pri sv. Magdaleni (poleg Šmarije) in sliko skupine raznih izkopanih posod. I. zvezek napoveduje nov korak v domo-znanstvu. Dr. Fr. l. j^rvaško slovstvo. Knjige «družbe svetega Jeronima». Druga knjiga, katero je izdalo društvo svetega Jeronima, slove: Jagica i Mijo. Slika iz seoskoga i obrt-ničkoga života. Napisao Josip Zoric, župnik prozorski. 8°. Str. 192. Cena 40 kr. Že pred dvema letoma je podal častiti gospod župnik členom lepo pripovedno knjigo «Grof Borovački», a sedaj daje drugo. Ne bode odveč, če očrtam vsebino. — V posavski vasi Željkovcu je živel leta 1866. — ondaj, ko so še lepo cvetle zadruge — Marko Cvietic — vaški «starješina», s svojo ženo Kato in Otrokoma Jankom in Ja-gico. Marko je bil vrl gospodar, marljiv delavec, prebiral je rad koristne knjige, in Kata si ni mogla želeti boljega moža, dokler ni postal ,starješina' — kakor nekak naš župan. Iz po-četka je še šlo, a naposled je Marko polagoma ostajal v krčmah, družil se s slabimi ljudmi, posebno pa z nekim Martinom iz Lopušiee. Kmetija mu je propadala, bredel je v dolgove, posebno pri brezvestnem oderuhu Martinu. Skrbna žena ga je opominjala, prosila, pa brez uspeha: on je imel vedno obilo izgovorov. Ko ga pride nekega večera hči iskat v krčmo Žida Jakopa, ne opravi nič, spodrsne ji na brvi čez potok in deklica pade. Bog zna, kako bi bilo ž njo, da je ni še za časa rešil sosedov hlapec, Mijo Panic, in je prinesel prestrašeni materi. Očeta ni spametovala hčerina nesreča, marveč obljubil jo je celo za ženo oderuhu Martinu, da ga ne bi več nadlegoval zaradi denarja. Nu, račun sta napravila prezgodaj, ker Jaga ni hotela niti čuti o Martinu, kateri je bil oduren vsakemu poštenemu človeku. Ne samo to; Jaga je celo obljubila siromaku Miji. da vzame njega ali pa nobenega, ker jo je rešil smrti in ker se ji je vedno smilil — on, kate"ri je bil od vseh zapuščen, in katerega so celö zlobni jeziki obdolžili tatvine. Pokazalo se je hitro, da je Mijo nedolžen, in sam gospod župnik ga je vzel k sebi v službo. Marko od sedaj — ker so se od vseh stranij oglašali upniki — še bolj čemeren, odšel je nekega zimskega dne na semenj, da proda konje, a vračajoč se po noči domov obleži v snegu, kjer ga najdejo že vsega prezeblega. Pomoči mu ni in spravljen z Bogom in ljudmi — umrje, a dovoli še pred smrtjo Jagi, da vzame Miška v božjem imenu. Mijo pa vendar ni ostal v Željkovcu, ampak je odšel po nasvetu Jage v mesto, da se izuči kakega rokodelstva. Naposled dobi znanega ali ostrega mojstra Krupica v Varaždinu. Krupič je imel več pomočnikov, več ali manj razuzdanih in pokvarjenih, le najstarejši in najumnejši, Josip, je bil izjema. Hodil je k maši in veeernicam, prebiral rad dobre knjige in tudi neveščega Miška vzel v svojo obrambo. Miško je tukaj veliko prestal, pa marljivost in poštenost je premagala vse, in v malo letih se je izučil kovaštva. Krupica, katerega je sreča storila ošabnega in mlačnega za verske stvari, spametila je zopet nesreča, a njegovo hčer dobi dobri Josip. Mijo, ki si je bil prihranil nekoliko stotakov, vrne se zopet v Željkovec, kupi ondu že prodano Markovo hišo, napravi kovačnico in vzame svojo Jagico. Martin, kateri je bil v zvezi z raznimi hudodelniki, hotel se je oprati in se ni hotel več ž njimi družiti in jih podpirati, a oni so mu iz maščevanja zažgali hišo, zaradi česar je mož obnorel. Nikdo ni po njem žaloval. Pripovedka se čita prav prijetno, če jo primerimo «grofu Borovačkomu», zdi se nam boljša, ker nenavadne dogodbe niso tako goste kakor ondi; vsa povest se vrši na domačih hrvaških tleh, in ne v ptujini. Pisatelj lepo in verno opisuje v prvem delu povesti oni del hrvaškega naroda, med katerim že toliko let deluje, slika nekatere narodne običaje in lepo uči, kakšen bodi dober kmetovalec. V drugem delu nam pa kaže še rokodelsko življenje z napakami in vrlinami; tako bode knjiga jednako mila in poučna kmetovalcu in rokodelcu. V knjigi se omenja tudi naša družba sv. Mohorja in priporočujejo katol. rokodelska društva. Čas bi bilo, da se tudi na Hrvaškem osnujejo taka društva, saj so jih hrv. rokodelci ravno tako potrebni kakor drugi. Niti najmanje ne dvojim, da bode imela ta povest dosti pazljivih čitateljev in da bo tudi rodila dosti zdravega sadü. janko Barte. Knjige «Matice Hrvatske» za 1. 1892. Matica Hrvatska od godine 184=2. do godine 1892. Spornen-knjiga. Napisali Tade Smičiklas i Franjo Markovie. Vel. 8°. Str. 338. Cena 2 gld. 50 kr. -- Leta 1842. se je utemeljila — rekel bi, v naročju narodne zagrebške «Čitaonice» — «Matica ilirska». Bilo je v seji dne 10. februvarja omenjenega leta, ko se je rodil sklep, da se založi glavnica za izdavanje hrvaških knjig. «Matica ilirska» je doživela vesele in bridke dnove, a delovala je med Hrvati plodovito. Njeno ime nam kaže tedanjega duha: bilo je vladi v iz-podtiko. Samostojno društvo je postala «Matica ilirska» šele leta 1850., ko je ponehala «Čitao-nica», a leta 1873. je premenila tudi ime in se zvala odslej (z novimi pravili) «Matica Hrvatska». Torej je bila lani petdesetletnica, odkar živi Hrvatom «Matica», in dostojen književni spomenik tega je naša vrla knjiga. V prvem delu podaje Tade Smičiklas, sedanji društveni predsednik, povijest (zgodovino) «Matice Hrvatske», v drugem so popisani «Znameniti članovi uprave M. H.», v tretjem pa «Znameniti dobro-tvori M. H.». Oceno o tej knjigi izrečemo lahko z malo besedami: Kakor je častna ,zlata knjiga' onih hrvaških rodoljubov, ki so v «Matici» delovali za hrvaško knjigo, tako je sedanjim in poznejšim Hrvatom ogledalo ali zrcalo domoljubja, knjiga-budnica za vstrajno slovstveno delovanje. Ne dvomimo, da bode ta knjiga «Matico» še povzdignila i po zunanji i po notranji moči. Če nam prvi spis kaže grajenje in zgradbo «M. H.», kažejo nam drugi spisi posamezne stebre, posamezne za «M. H.» zaslužne može v mičnih življenjepisih. Največ izmed teh je napisal Smičiklas, štiri pa je spisal Fr. Markovie. Duha svojega pa je knjigi vdihnil gospod Tade Smičiklas, ki sedaj tako modro in delavno vodi «Matico». Ob tej priliki želimo iz dna srca, da bi «Matica Hrvatska» še plodoviteje delovala v drugem petdesetletju, da bi pa nikdar ne zapustila jedinega temelja narodnemu napredku: krščanskih resnic, načel in vzorov. Basi «Matica Hrvatska», rasi, a bodi vedno zdrava po duhu, močna in slavna po številu svojih udov! Dr. Fr, L. peško slovstvo. Slovstveni paberki s Češkega. (Zbral univ. doc. dr. J. Tumpach.) (Dalje.) Iz tega vzroka priznavamo sedaj prvo mesto med češkimi živečimi pesniki Svatopluku Čechu, ki je popolnoma češki domači pesnik. S slastjo se bero njegovi premnogi spisi, n. pr. «Dagmar», «Lešetinsky kovär», «Petrkhce», «Ve sti'nu li'py» in izmed spisov, spisanih v prozi, zlasti «Vylet pana Brovčka na mčsic» in ravno tako novi, epohalni «Vylet do XV. stoleti». V obeh satirah biča napake in slabosti češkega javnega, vzlasti slovstvenega življenja. Čechu1) ob strani se pa stavi, vendar šele v poslednji dobi, Sladek, ki Vrhlicky in Svatopluk Čech sta si vrstnika tudi po starosti. Letos praznujeta oba štiridesetletnico svojega življenja, Čehi ju jako slave ob tej priliki. Praško mesto jima je poklonilo po 1000 gld. v zlatu v častni dar. Vendar se vidi, da je sedanjemu duhu Vrchlicky ljubši kakor Čech. Dati mu menda hočejo na vseučilišču stolico za ptuje jezike. Uredn. si je dobil s svojimi «Skrivančl pisne» (škr-jančeve pesmi) naglo povsodi prijateljev; ti so mu ostali še tudi po najnovejših njegovih proizvodih, v katerem mu je lira srečno zazvenela v duhu narodnih pesmij. Izmed drugih pesnikov neduhovnikov omenjam «Pootavskega starca» Adolfa Heyduka, Zeyera, Kräsnohorsko, Legera, Kaminskega, Klašterskega, oba Kvapila itd., katerim se družijo še drugi mlajši in starejši pesniki različne smeri in raznolikega jedra. V leposlovju pa je sedaj najbolj priljubljen Alojz Jirä-sek, katerega mnogi spisi so v resnici vse hvale vredni; nekateri pa se ne morejo priporočevati zaradi nekatoliškega duha, ki veje v njih. K spisom prve vrste štejemo razven drugih tudi roman «F. L. Vek», ki je poslednji dve leti izhajal v «Osveti»; tu slika pisatelj mojstersko in jako zanimivo prve dobe naše narodne probuje h koncu minulega stoletja. Razven Jiraska goji roman tudi Vaclav Vlček, in treba je pripoznati, da je mnogo njegovih del v resnici dragocenih in v vsakem obziru dostojnih. Osobito so priljubljeni njegovi romani: «Dalibor», «Zlato v ohni», «Samohrady» in «Set-nlk Halaburd». «Samohrady» so predelani tudi za na oder pod imenom «Povoden»; predelal jih je v ta namen Vlček sam, ki se je že preje pečal z dramatičnim pesništvom; to dokazuje njegova «Milada», Izmed premnogih prozajikov neduhovnikov imenujem le še Edvarda Jelinka; njegove razne «Črty» so pisane v resnici v nekem posebnem duhu — dejal bi — nekako v zaupnem duhu in jako ljubko se bero. Omenjam le njegove «Crty Varšavske» in «Kozäcke črty», dasi bi mogel imenovati še druga dela njegova z zabavno in poučno vsebino. Poleg Jelinka pišejo povesti tudi Herites, Preissovä, Svetla, Pod-lipskd, Šimaček, Lier, Kostelecky in drugi in druge; vendar odkrito priznavam, da bi med vsemi temi raznimi romani, romaneti in povestmi prvo mesto dal vendar-le «Babici» rajne Nemcove in njeni «Pohorska vesnice». Kar se pa tiče katoliških pisateljev, jih je pa, hvala Bogu, že lepo število. Na mestu umrlih delavcev katoliških, n. pr. Vinarickega, Ehren-bergra, Jablonskega, Trebizskega, Štulca, Pa-koste itd. ni morda popolnoma jednakih naslednikov, vendar po njihovih stopinjah hodijo in v njihovem duhu pišejo sedaj v verzih in v prozi med drugimi veteran katoliških pisateljev František Pravda (Vojteh Hlinka), Alojz Dostal, Vaclav Kosmäk, Bohumil Brodsky (Zabradnlk), Kren, Koštal, Brynych, Š£astny, Dvorak, Kysety in mnogo drugih. Najpriljubljenejša sta vendar Pravda in Kosmak, katerih spisi so jedro vsem knjižnicam, ki se ustanavljajo po selih. Vsak izmed njiju je res dovršil jako zaslužno delo; njuni spisi so pravi misijonarji češkega ljudstva. Pravdova «Kaplička pod lipami» in «Matka študentfi», poleg njegovih nebrojnih drugih po-vestic, in Kosmäkovo «Kukätko», «Chrt», «Eugenie», «Dobra rada» itd. so pravi biseri v slovstvu za ljudstvo. Ravno tako bere narod jako rad tudi povesti Dostälove in spise Brodskega. Oba pisatelja sta še mlada; napisala sta pa že povestij veliko število. Dostal zna zlasti ob- delovati povesti iz socijalnega življenja; Brodsky pa jemlje izvečine snov iz vojaškega in lovskega življenja. Kfen hodi ponajveč za Kosmakom in piše razkošne slike s Hane; Koštal pa priobčuje najrajši črtice iz pogorskega življenja, cesto polne humorja. Dr. Edvard Brynych, kraljevograjski škof, je pa pravi leposlovni katoliški apologet; v obliki povestic pojasnjuje ljudstvu verske resnice, ki ločijo katoliško vero od reformovane, in sicer v resnici izborno. Njegove povesti: «Križe a Kalicby», «Ruženka», «Dilo lidi» itd. so najboljši pripomočki, ali bolje, katekizmi za katoliško ljudstvo v versko mešanih krajih; in kako znamenito vplivajo, vidi se iz tega. da se jih je po teh knjigah izpreobrnilo že mnogo. Sicer pa Brynych še tudi na drug način de luje blagovito, s tem namreč, da izdava knjižice po dva krajcarja pod imenom «Slova pravdy» (besede resnice); v njih razmotrava večinoma sam v lahko umljivem zlogu najnavadnejša in najbolj pereča vprašanja, n. pr. o materijalizmu, o ateizmu, o emancipaciji, o socijalizmu itd. Med pesniki-duhovniki ima sedaj po smrti Pakostini prvo mesto Vladimir Sfastny, urednik brnskega «Obzora»; njegova najlepša zbirka je dosedaj «Kytice z Moravy» in v njej «Pohädka 0 dvanäcti meslčkach». Nadarjena pesnika sta tudi Ksaver Dvorak in Kysely, katerima se zlasli legende dobro posrečijo. (Dalje.) J^ OLJSKO SLOVSTVO. Wyspy Sandwickie i Gambier w Oceania przez X. Jözefa Holubowicza T. J. W Kra-Tcowie, w drukami «Czasu» Fr. Kluczyckiego isp. 1892. Cena 40 kr. — Otoke sandviške in gam-bierske opisuje v tem delu prerano umrli urednik «Missyj katolickich», o. Jožef Holubowicz, T. J. Vsa obravnava ima dva oddelka. V prvem opisuje v treh poglavjih, z desetimi podobami in z malim zemljevidom sandviške otoke po zemljepisni legi in kakovosti, verske nazore poganskih prebivalcev, začetek in razširjanje krščanstva. V drugem delu opisuje gambierske otoke iz skupine družnih otokov: ljudi, misijonsko delovanje, težave in uspehe misijonarjev in njih upe za prihodnjost. Dve sliki dopolnjujeta opisovanje. Delo je pisano jako prisrčno in v lahkem jeziku, tako, da tudi poljskega jezika manj vajenim ne bode delalo težave. Za vzgled ondotnega jezika naj služi ta-le pesmica: He Atua ko tahi noti. Bog je samo jeden. R toru mea Atua. Tri osebe so v Bogu. R kore toru Atua Ni treh Bogov; He Atua ko tahi noti. Bog je samo jeden. Dr. J. J. Albania. Zarisy etnograficzne, kulturalne 1 religijne. Skrešlil X. Marcin Czerminski T. J. Wydanie ilustrowane. W Krakowie, w dru-kami «Czasu» Fr. Kluczyckiego i šp. 1893. 8°. Str. 32V. Cena 2 gld. — Dasi je Albanija v Evropi, ob morju, blizu dveh omikanih držav, dasi je bila v davnini — rekel bi — kulturna dežela, dasi je v preteklosti katoliška vera pridobila si mnogo tal, vendar si jo dandanes misli vsakdo kot pol — ako ne popolnoma barbarsko deželo. Pa tudi ne po krivici. Saj vemo, kaj je storil Turek, kjer si je podjarmil krščanske narode. — To še dokaj neznano in temno deželo nam opisuje navedena lepa knjiga. Čim manj je novejših del o Albaniji, tem vrednejše je to delo, da se ga spominjamo, zlasti, ker ima veliko (skoro samo izvirnih) slik, bodisi krajev, bodisi znamenitih mož, posebej škofov in misijonarjev. Najprej nam opisuje naš pisatelj zgodovino Albanije, potem govori o narodopisnih in kulturnih straneh, zlasti o veri, dalje pa obširno o posameznih škofijah: nadškofiji antivarski (barski), škodarski, škofiji leški, pulatenjski, sappijski, opatiji Miriditov v Orošči, nadškofiji draški (Du-razzo) i skopijski, naposled o misijonu v Gorah. Dasi opisuje gosp. p. Czerminski Albanijo tudi v «Missijah Katolickih», vendar je to delo sarno zase. Pisatelj teh vrstic ve iz svoje izkušnje, koliko se je p. Czerminski trudil za to delo, zlasti za dobre slike. Vrh tega je potoval pisatelj lansko poletje sam v Albanijo, da si tam ogleda znamenitejše stvari, pa se tudi pouči o virih. Zato pozdravljamo in radi priporočamo to delo, ki je Poljakom posebno še zaradi krasne oblike res v čast. Tudi Slovenec bi se ga razveselil, in kak mladenič bi morebiti dobil veselje za misijonarja v tej deželi. Tudi v tem listu smo že namerjali pisati o Albaniji, ker imamo nekoliko izvirnih poročil o onih krajih, a nimamo prostora. Miqdzy Slowianami. Przez Ks. Jana Ba-deniego T. J. Zeszyt pierwszy. Krakow. Drnk Wl. L. Anczyca i Spolki. 1893. 8°. Str. 153. -Predlanskim po letu je potoval jezuit p. Janez Badeni po glavnih jugoslovanskih mestih in se skozi slovaško Ogrsko vrnil domov. Kar je na tem potovanju videl in slišal, to je potem priobčil v poljskem mesečniku «Przegl^du Pow-szechnem» (občnem pregledu), potem pa objavil še v posebnem odtisku — delu, katero imamo pred seboj. Iz te knjige bi se dalo povedati marsikaj zanimivega za naše čitatelje, ker govori pisatelj prav obširno o Slovencih, posebej še o našem listu. A deloma nečemo, deloma ne moremo, ker je tako tesna s prostorom. Kogar bi zanimalo, kako piše poljski pisatelj o Slovencih, temu priporočamo to knjigo, katero mu rado oskrbi tudi naše upravništvo. Iz ust dveh Poljakov samih sem slišal lani, da je pri njih vzbudil ta spis gosp. Badenega mnogo zanimanja za nas Slovence. Zato mu izrekamo po tej poti srčno zahvalo, zlasti še glede na naš list. Poleg Slovencev opisuje tudi Hrvate, Srbe in Slovake. Želimo iz srca, da bi za tem (I.) velikim sešitkom izšel kmalu še drugi z mnogimi nasledniki. Dr. Fr. L. Razne stvari. Naše slike. Lahko opišemo današnje slike prav kratko. Prva mala slika na strani 145. nam predočuje Konstantinovo zmago pri Milvijskem mostu in je posneta po Rafaelovi sliki v «stanci Konstan-tinovi». — O Sienkiewiczu, slavnem poljskem pisatelju, ne moremo danes poročati natančnih podatkov, upamo pa, da bode možno še letos. Sedaj je na potovanju. — Glede na Slomšekovo sliko in na govor pri slovesnosti mariborski treba opomniti dve stvari. Podoben govor o Slomšeku je imel leta 1862. tudi gosp. Košar, sedanji dekan mariborske stolnice, in ga izdal z naslovom: «Beseda v slavni spomin na slovstvene zasluge pokojnega kneza in škofa Lavatinskega Antona Martina Slomšek a. Govoril Frančišk Košar, špiritval v Marbur-škem semenišu o shodu Marburške čitav-nice 26. oktobra 1862. (Cisti znesek v prid semeniške cerkve v Marburgu.)» V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 8°. Str. 24. Druga stvar je sklanja imena Slomšek — Slomšeka. Tako smo ravnali: 1. Ker je tako pisal gosp. pisatelj in govornik; 2. ker Štajerci tako govore in so uredniku že očitali, ko je pisal v «Drobtinicah» «Slomška»; 3. tako piše pok. Marn, piše tudi izdajatelj njegovih del, gosp. Mih. Lendovšek; 4. ker se da vsaj dobro opravičiti z blagoglas-jem. Zato ,pustimo Štajercem Slomšeka', kakor so mi rekli, tem bolj, ker pravijo oni v imeno-valniku «Slomšek», mi pa — menda večinoma — «Slomšk». — Podoba Žal. Mat. Božje je skoro gotovo najlepše delo pok. Jurija Šubica. Dalo bi se o tej sliki mnogo pisati. Jurij jo je slikal 1. 1886., meseca julija. Visoka je 2*32 m in široka 1*22 m. Sedaj visi v Poljanski cerkvi; napraviti jo je dal sedanji g. župnik Ramoveš. O barvah slike omenjamo, da je Marijin plašč višnjev, zagrinjalo čez glavo črno, peča okrog glave je bela, rokav spodnjega oblačila pa rdeč. — Slika na str. 176 naj kaže, kako cvete čaje-vec. Posneta je po fotografiji in je torej natančna pa resnična. Belokranjski reki in pregovori. (Priobčuje J. Š.) Stari voli potegnejo iz drage. Ki dela, tri dni duglje živi. I star vuk odnese janje. Neče strelja v koprive. Lahko se z drugim dičiti. I cigan ima včasih dobrega psa. Kdor pravi, da ne laže, naj mu hiša zgori. Pred vlaškim Božičem ni zime, pred vlaškim Petrovim ne vročine. Ki konja kupi, kupi i glavnik. Ne boj se male zdele, a boj se malega lonca. Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe. Tiska „Katoliška Tiskarna1'. Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Danes podajem nekaj za vajo. Vadil sem se sam in želim, da bi se vadili tudi bralci. Izbral sem kratek odstavek iz povesti «Z ognjem in mečem». Ta odstavek, ki opisuje upornika Hmelniekega, podajem v treh oblikah: prva je povzeta iz prevoda, ki je izšel pri Krajcu v Novem Mestu, druga je iz prevoda, ki ga je izdala naša «Matica», tretjo obliko pa sem po izvirniku sestavil sam. Želel sem oklepati se izvirnih besedij, misel pisateljevo pa povedati jasno in gladko. Hetmanova moč je vsa-cega dne rastla. Nikdar še ni postavila ljudovlacla proti najstrašnejšemu sovražniku polovico toliko moči, kakoršno je imel sedaj on v svoji oblasti. Toliko vojske ni imel pripravljene niti sam nemški cesar. Nevihta je presegla vsa pričakovanja. Hetman sam ni spoznal iz početka svoje lastne moči, ter ni znal, da je zrastel že visoko. Izgovarjal se je še vedno, da se gre looriti za pravico, da goji v srcu zvestobo clo ljudovlade, ker ni znal, da more že poteptati te izgovore, kakor prazne besede. Sorazmerno z njegovimi močmi je rastla tudi ona neizmerna, brezobzirna sebičnost, katerej ne pozna podobne zgodovina. Pojmovi zlega in dobrega, greha in čednosti, nasilstva in pravičnosti, zlili so se v duši Hmelniekega v jedno posodo z pojmovi lastne krivice, ali lastne dobrote. v Cednosten mu je bil oni, ki je bil ž njim, zločinec oni, ki je bil proti njemu. Pripravljen je bil huclo-vati se na solnce, ter prištevati si za osobno krivico, ko bi ne bilo sijalo takrat, kedar je želel. Moč hetmanova je rasla dan na dan. Nikdar Poljska ni postavila proti naj-strahovitejšemu vragu niti polovice teh sil, s katerimi je sedaj on razpolagal. Tolikih ni imel pripravljenih niti sam nemški cesar. Vihar je presegel vsa pričakovanja. Hetman tudi sam s početka ni poznal svoje moči in ni vedel, kako visoko je uže vzrasel. Zaslanjal se je še s pravičnostjo, s svojim pravom in vernostjo do Poljske, ker ni vedel, da sme tudi te izraze in izgovore, kakor vse drugo, uže poteptati. In vendar je v razmeri njegove moči rasla v njem tudi ona neizmerna, nepoznana sebičnost, kakoršne zgodovina še ne zna. Pojmi zlega in dobrega, zločin-stva in poštenosti, nasilja in pravičnosti zlili so se v duši Hmielnickega vsi v jeden sam pojem vlastne svoje krivice, ali vlastnega si dobička Ta mu je bil častit in pošten, kdor je bil z njim; ta zločinec, kdor proti njemu. Gotov je bil krivičiti solnce in reči, da njemu dela krivico, ako bi ne svetilo, keclar bi bilo njemu po volji. Ljudi, prigodke in Moč hetmanova je rasla od dne do dne. Nikdar ni postavila (poljska) vlada zoper najstrašnejšega sovražnika ne polovice teh sil, kakor jih je imel tedaj on. Toliko jih gotovo ni imel niti nemški cesar. Vihar je postal hujši, kakor bi bil kdo pričakoval. Se sam hetman ni poznal iz začetka svoje moči in ni umel, da je vzrasel že visoko. Govoril je sicer, da se bori za pravico in postavo in da je zvest vladi, ker ni vedel, da lahko že tepta te besede kot prazne besede. Toda, kakor je rasla njegova moč, tako je rasla v njem tudi ona neizmerna in neumevna sebičnost, kakoršne ne nahajamo v zgodovini. V duši Hmelniekega so se zlili pojmi zlega in dobrega, pregrehe in kreposti, nasilstva in pravice vkup s pojmoma lastne škode in lastnega prida. Oni mu je bil kreposten, kdor je bil ž njim, oni pa malopridnež, kdor je bil zoper njega. Takoj se je jezil nad solncem in mu očital za osebno krivico, kadar ni svetilo tedaj, ko je bilo njemu potrebno. Ljudi, dogodke in ves svet Ljudi, slučaje in ves svet je meril s svojim lastnim «jaz». In navzlic vsej zvijači , vsej prenaglenosti hetmanovej je bila neka posebna dobra vera v teh njegovih nazorih. Iz njih so izvirali vsi prestopki, pa tudi dobra dela Htnel-nickega. Ce prav ni znal mere v maščevanju in okrutnosti nad sovražnikom, bil je vendar-hvaležen za vsake, bodisi še tako neznatne usluge, katere mu je kdo skazal. ves svet je meril po svojem «jaz». In navzlic vsej lokavosti, vsemu hinavstvu hetmanovemu bila je neka napačna dobra vera v tem njegovem nazoru. Izhajala so iz nje vsa zlo-činstva Hmielnickega pa tudi dobri čini. Dasi ni znal mere v mučenji in krutosti do sovražnika, vendar je umel biti hvaležen za vse, tudi nerado-voljne usluge, katere mu je kdo kedaj izkazal. je meril po samem sebi. Pa dasi je bil hetman zvi-jačnež in hinavec, vendar je v tem oziru mislil, da ravna prav. Iz tega so izvirala vsa slaba, pa tudi dobra dejanja Iimel-nickega Kadar se je namreč znašal in grozno maščeval nad sovražnikom, ni poznal mere; vendar je znal biti hvaležen za vsako, tudi neradovoljno uslugo, katero mu je kdo storil. Po teh vrsticah čitatelji tudi lahko sodijo o obeh prevodih, katera omenjamo v listu. O priliki izpregovorim na platnicah o prelaganju sploh, izprego-vorim tem rajši, čim dalje se bavim s prelaganjem in primerjam razne prevode. Večina slovenskih prevodov se oklepa prenatančno besede izvirnikove. Kajpada, besedo za besedo sloveniti, to je najložje delo, nikakor pa ni najboljše. Pri prelaganju velja pravilo: Prelagaj tako, kakor bi bil pisal pisatelj sam, ko bi bil pisal v tvojem jeziku! To velja zlasti za pesniška dela. Drugače je treba večkrat ravnati z drugimi deli: zakone, pravila, listine, zgodovinske in druge priče treba navajati čim najbolj moreš po besedi. Zamerite mi, kolikor hočete, a dokler bodem pisal z desnico, opominjal bodem, da pišimo jasno, umevno, gladko. Umevni in jasni naj bodo izvirni spisi, pa tudi prevodi. Tako si ustvarimo narodno slovstvo. Tudi preprost Slovenec bode vzel v roke umevno pisano slovstveno knjigo, čital bode pesniški umotvor, pa se veselil lepega dela. Pred mnogimi leti sem čital, da francoski kmet za plugom lahko čita svoje modroslovce. Ostalo mi je to živo v spominu. (Dalje.) Razpis častnega darila. Da hi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje «Matica Slovenska» po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove UST* 200 goldinarjev častnega darila izvirnemu pesniškemu pripovednemu delu, v prvi vrsti kaki daljši in celotni epični pesmi. Snov bodi delu zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Delo mora biti pisano tako. da po obliki in vsebini svoji ustreza umetniškim zakonom lepe pripovedne književnosti ter poleg tega ugodi literarnim namenom «Matice Slovenske». Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev .Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svoje delo še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje «Matica Slovenska» po § 15. svojega opravilnega reda po 25—40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru «Matice Slovenske» do 31. decembra 1893. leta. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečatenem listu, na katerem je zapisano dotično geslo. V LJUBLJANI, 1. marcija 1893. Odbor „MATICE SLOVENSKE".