Ivan Šprajc IZGUBLJEN MESTA Arheološka iskanja v deželi Majev Ivan Šprajc IZGUBLJENA MESTA Arheološka iskanja v deželi Majev Ivan Šprajc IZGUBLJENA MESTA Arheološka iskanja v deželi Majev Fotografije Ivan Šprajc, Adrián Baker Pedroza, Saša Caval Jezikovni pregled Aleksandra Kocmut, Boris Kern Prelom in oblikovanje Brane Vidmar Zemljevid Žiga Kokalj Izdajatelj ZRC SAZU, Inštitut za antropološke in prostorske študije Založnik Založba ZRC Za založbo Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogacnik Tisk Present, d. o. o. Naklada 950 Druga izdaja, prvi natis Ljubljana 2019 Izid knjige so podprli Abanka, Rokus Klett, Adria kombi in Ars longa CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 903(72) 930.85(399.7) 902(497.4):929Šprajc I. ŠPRAJC, Ivan, 1955-     Izgubljena mesta : arheološka iskanja v deželi Majev / Ivan Šprajc ; [fotografije Ivan Šprajc, Adrián Baker Pedroza, Saša Caval ; zemljevid Žiga Kokalj]. - 2. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, 2019 ISBN 978-961-05-0179-4 COBISS.SI-ID 299534336 © 2019 Ivan Šprajc, ZRC SAZU, Inštitut za antropološke in prostorspe študije, Založba ZRC Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610501794 Ivan Šprajc IZGUBLJENA MESTA Arheološka iskanja v deželi Majev Ljubljana 2019 Silviji Vsebina Maji in njihova dežela . . . . . . . . . . . . . 7 Preucevanje Majev . . . . . . . . . . . . . . 13 Seja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Becán . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 Justo Sierra Méndez . . . . . . . . . . . . . . 29 Skrunilci grobov . . . . . . . . . . . . . . . . 39 Ugledno spremstvo . . . . . . . . . . . . . . 47 Los Alacranes . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Pokopano mesto . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Kace niso samo v džungli . . . . . . . . . . 67 Prihaja kralj . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 Država in federacija . . . . . . . . . . . . . . 79 El Comandante . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Zmanjkalo je šavja … . . . . . . . . . . . . . 95 Carovnikova piramida . . . . . . . . . . . . 99 V podzemlju . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 Balakbal in Altamira . . . . . . . . . . . . . 111 Oltar kraljev . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Pozabljen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Kje je Pared de los Reyes? . . . . . . . . . . 137 Zmota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .149 Vsebina Oxpemul . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Mesto stel in oltarjev . . . . . . . . . . . . . 165 Razno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Drevo na hiši . . . . . . . . . . . . . . . . .179 Dolga pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189 Od Paixbána do Uxula . . . . . . . . . . . .201 Štiri stele . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 209 Veliko truda in malo nagrade . . . . . . . . 215 Kam nas vodi Ruppertov dnevnik? . . . . . 219 Stena kraljev . . . . . . . . . . . . . . . . . .225 Dalec od poti . . . . . . . . . . . . . . . . . 235 Brezplodno iskanje . . . . . . . . . . . . . 243 Terra incognita . . . . . . . . . . . . . . . . . 251 Río Bec Dreams . . . . . . . . . . . . . . . .259 Rdeci kamen . . . . . . . . . . . . . . . . . 265 Globoki vodnjak . . . . . . . . . . . . . . . . 281 V žrelu pošasti . . . . . . . . . . . . . . . . 287 Zgodba o Laguniti . . . . . . . . . . . . . . . 295 Nova pridobitev . . . . . . . . . . . . . . . 299 Znani in neznani Maji . . . . . . . . . . . 307 Potop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 313 Rešeni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 323 Aleš Marsetic: O delu in bivanju v tropskem gozdu, kartiranju izgubljenih majevskih mest in Ivanu . . . . . . . 329 Vsebina Maji in njihova dežela T ropski gozd ima cudno moc. Neskoncna zelena gošcava za­stira pogled, ovira gibanje in daje obcutek nemoci; težave in nevarnosti prežijo na vsakem koraku. Toda nezamenljivi vonj po vlagi, bujno rastlinje, prhutanje ptic, katerih raznolikost in glasovi presegajo vsako domišljijo, kricanje opic in njihove razposajene akrobacije po vejah, celo brencanje insektov, vse to so milijoni dražljajev, ki se trdno zasidrajo nekam v možganske celice in pustijo ne le globok vtis, temvec tudi željo po vrnitvi. Cvetovi, listi in plodovi najrazlicnejših oblik, barv in vonjav, preperela debla orjaških dreves, ki so umrla naravne smrti, in živali vsemogocih vrst se združujejo v naravno lepoto, ki ji ni para, ki pa je obenem divja, neukrocena in celo napadalna. Kot je leta 1937 zapisal v svoji knjigi La tierra del chicle mehiški pisec Ramón Beteta: Med neštetimi zvijajocimi se koreninami je mogoce spregledati kace; milijoni žuželk, mravlje, orjaške kobilice, vsi se branijo in napadajo, celo rastline: tiste, ki nimajo trnov, izlocajo jedke sokove, ali imajo strupene sadeže, ali ob dotiku povzrocajo pekoce srbenje, ali pa nji­hova senca uspava. Obramba je pasivna, toda strahljivo ucinkovita. Tu je clovek suženj in tujec, vsiljivec in sovražnik. V zraku je samo mocan vonj po organski materiji, ki fermentira; ne ve se, ali je ta vonj predhodnik novih življenj ali simptom nenehnega umiranja …1 Ubaldo Dzib Can, Sicté: La tragedia del chicle de los mayas, Campeche: Gobierno del Estado de Campeche – Instituto de Cultura de Campeche, 2000, str. 19-20 (prev. I. Š.). Pri izgovorjavi izvirno zapisanih španskih besed naj bralec upošteva, da vecina samoglasnikov in soglasnikov zveni približno tako kot v slovenšcini, izjeme pa so naslednje: ch se izgovarja kot »c«, z kot »s«, j kot »h«, ń kot »nj«, c pred e in i kot »s«, sicer kot »k«, g pred e in i kot »h«, sicer kot »g«, razen v skupinah gue in gui, ki se izgovarjata »ge« in »gi«, güe in güi pa kot »gue« in »gui«; h je nem, y in ll se izgovarjata kot glas, ki je nekje med »j« in »lj«, skupini que in qui pa kot »ke« in »ki«. Nekatera odstopanja od teh pravil veljajo za besede, ki izvirajo iz domorodnih jezikov. Soglasniška skupina tz zveni kot »c«, v besedah v majevskem (jukateškem) jeziku se h – ki je sicer v španšcini nem – izgovarja, c se vedno (tudi pred e in i) izgovarja kot »k«, Maji in njihova dežela Tak je še vedno tropski gozd v osrednjem in južnem delu po­lotoka Jukatana. Kolicina padavin, ki jih prinašajo pasatni vetrovi s severovzhoda, narašca od severa proti jugu; zato je v severnem delu rastlinstvo precej nizko, ko gremo proti jugu, pa nizko goš-cavje prehaja v vse višji tropski gozd. Nižavja, ki se razprostirajo od Belizea in severne Gvatemale proti severu v mehiške države Campeche, Yucatán in Quintana Roo, so danes že precej poseljena, zlasti na severu, veliko manj pa v srednjem in južnem delu polo-toka. Tropski gozd se že sam po sebi ne zdi posebno primeren za množicno poselitev; dokaj negostoljubno pa je to okolje tudi zato, ker površinskih vodnih tokov, razen v južnem delu, tako rekoc ni. Kljub temu – ali pa mogoce prav zato, ker narava sama po sebi ni bila prevec radodarna – je prav v teh nižavjih dosegla višek razvoja ena najbolj sijajnih in zanimivih civilizacij v zgodovini cloveštva. Zacetki sorazmerno enotne kulture, ki so jo ustvarila ljudstva, za katera danes uporabljamo skupno ime Maji, segajo v drugo tisocletje pr. n. št. Prvotno se je ime Maya nanašalo zgolj na jezik, ki se je ob prihodu Špancev govoril – in se še govori – v severnem delu polotoka Jukatana, danes pa ima širši pomen, saj z njim ozna-cujemo celotno skupino ljudstev, ki so živela na obmocju današnje jugovzhodne Mehike, Gvatemale, Belizea, El Salvadorja in zahod­nega dela Hondurasa. Kultura Majev se je razvila v okviru širšega kulturnogeografskega obmocja, imenovanega Mezoamerika, ki ustreza srednjemu in južnemu delu današnje Mehike in severnemu delu Srednje Amerike, doloca pa ga vrsta kulturnih prvin, ki so bile ob prihodu Špancev ljudstvom na tem ozemlju skupne. Prvi tovrstni elementi so se zaceli oblikovati v drugem tisocletju pr. n. št., ko so se vzdolž južne obale Mehiškega zaliva pojavile prve razslojene, kompleksno organizirane družbe, nadaljnji razvoj pa je pripeljal do širitve Mezoamerike in – kljub veliki lingvisticni k in dz pa zvenita kot glotalizirana »k« in »c«. S crko x so Španci oznacili glas »š«, ki se je tako zapisoval ponekod v srednjeveški Španiji; ker pa se je ta glas v španšcini izgubil, se x v besedah, ki izhajajo iz indijanskih jezikov, danes razlicno izgovarja: na obmocju Majev se ohranja izgovorjava »š« (npr. v toponimih Uxmal, izg. »ušmál«, Xpujil, izg. »špuhíl«), drugod pa je prešla v »h« (npr. México, izg. »méhiko«) ali »s« (npr. Xochimilco, izg. »socimílko«). V vseh domorodnih imenih, ki so bila v rabi v predšpanskem casu, se x seveda izgovarja kot »š«. Maji in njihova dežela raznolikosti in precejšnjim krajevno in casovno pogojenim va­riacijam – do vse vecje kulturne enotnosti, ki je bila rezultat tako skupnih izvorov kot intenzivne kulturne interakcije; opažamo jo v gospodarstvu, ki je temeljilo na intenzivnem poljedelstvu (predvsem na gojenju koruze kot glavne prehranjevalne rastline), v podobnostih v monumentalni arhitekturi (najbolj ocitno v tem­pljih v obliki stopnicastih piramid), pa tudi v družbeni organizaciji, umetnosti, religiji in koledarskem sistemu. Zgodovino Mezoamerike obicajno delimo na tri velika obdobja ali razvojne etape: predklasicno (pribl. 2000 pr. n. št. – 200 n. št.), klasicno (pribl. 200 – 900) in poklasicno (pribl. 900 – 1521). Razvoju prvih razslojenih in urbanih družb v predklasicni dobi je sledil klasicni razcvet, opazen zlasti v umetnosti, arhitektonskih dosežkih in razvoju pisave, med znacilnostmi poklasicne dobe pa izstopajo intenzivne migracije, razširjanje novo nastalih kulturnih prvin, naglašena militarizacija in – predvsem na obmocju Majev – povecana politicna razdrobljenost. Deželo Majev, ki obsega okoli 400.000 km2, sestavljata dve bistveno razlicni geografski enoti: na severu se na kraškem in skoraj docela ploskem polotoku Jukatanu razprostirajo obsežna nižavja, v južnem delu pa se cez Gvatemalo, El Salvador, Honduras in mehiško zvezno državo Chiapas raztezajo gorske verige vecinoma vulkanskega izvora. Obmocji se mocno razlikujeta v podnebju, geoloških znacilnostih, vegetaciji in razpoložljivosti naravnih virov. Prvi ljudje so na ameriško celino prišli proti koncu zadnje ledene dobe iz Azije cez kopno ožino, ki je v tistem casu zaradi nižje gladine morja povezovala oba kontinenta tam, kjer je danes Beringov preliv. V tisocletjih po koncu ledene dobe se je na ob-mocju kasnejše Mezoamerike razvilo poljedelstvo, ki je namesto lova in nabiralništva postajalo vse pomembnejši nacin preživlja­nja in pripeljalo do nastanka stalnih naselbin. Na jugovzhodu Mezoamerike je v drugem tisocletju pr. n. št. naraslo število stalno naseljenih skupnosti zlasti vzdolž pacifiške in karibske obale, torej v okolju, ki je poleg gojenja koruze in drugih rastlin omogocalo ribolov. Ugodne naravne okolišcine so omogocile narašcanje pre­bivalstva, in ko so se najprimernejši prostori zapolnili, so morale posamezne skupnosti, ce so hotele preživeti, bolje organizirati proizvodnjo, porabo in izmenjavo dobrin: to so bili prvi koraki k nastanku države, do katerih je najverjetneje prišlo neodvisno na Maji in njihova dežela razlicnih koncih, ceprav so svojo vlogo gotovo odigrali tudi trgov-ski in drugacni stiki. Zacetki družbenega razslojevanja odsevajo v vse vecjih razlikah med posameznimi bivališci in pridatki v grobovih; tudi vecje stavbe, obicajno verskega znacaja, razode­vajo, da je bilo za njihovo gradnjo potrebno organizirano delo, kakršnega egalitarne skupnosti ne morejo opraviti. Narašcajoce obalno prebivalstvo je bilo scasoma prisiljeno zaceti kolonizirati tudi notranjost, ki je bila manj gostoljubna in je zato terjala še bolj ucinkovito družbeno organizacijo. Gotovo je prav težjim razmeram v teh predelih pripisati, da so v prvem tisocletju pr. n. št. tako v višavjih na jugu kot v nižavjih na polotoku Jukatanu poleg manjših naselij zrasla tudi prva vecja središca, katerih znacilnosti pricajo o vse bolj kompleksni politicni ureditvi. Poleg arhitekture, ki postaja v tem casu vedno bolj monumentalna in raznolika, tudi razvoj rokodelstva, umetnosti, trgovine in pisave odraža vse vecjo specializiranost za posamezne dejavnosti, torej visoko stopnjo de­litve dela, ki jo omogoca samo neka oblika državne organiziranosti. Tipicna pokrajina v osrednjem delu polotoka Jukatana. Najvecja mesta predklasicne dobe, središca vecjih in manjših držav, so nastala v drugi polovici prvega tisocletja pr. n. št. prav v nižavjih s tropskim podnebjem in rastjem: v samem osrcju polo-toka Jukatana, na severu današnje Gvatemale, ležijo arheološka najdišca Nakbé, Tintal, El Mirador in Wakná, ostanki obsežnih centrov z mogocnimi piramidalnimi svetišci, palacami in aveni­jami. V najvecjem, El Mirador, se dviguje piramida Danta, najbolj voluminozna stavba, kar so jih kdaj zgradili Maji. Tudi kasneje, v klasicni dobi, je njihova kultura dosegla najvecji razcvet prav v nižavjih, ravno tam pa je doživela tudi najvecjo krizo in propad ob koncu tega obdobja: medtem ko je prebivalstvo višavij na jugu in severnega dela polotoka Jukatana, kljub spreminjajocim se usodam posameznih držav, živelo naprej, vse do prihoda špan­skih osvajalcev, so bila v osrednjih in južnih nižavjih v 9. in 10. stoletju zapušcena skoraj vsa nekdaj sijajna mesta. Vzroki za ta propad so še vedno predmet burnih debat, gotovo pa je k temu odlocilno prispevala kombinacija prenaseljenosti, vse vecjega pomanjkanja obdelovalne zemlje in dolgotrajnih suš v poznem klasicnem obdobju. Splošno pomanjkanje je ob nesposobnosti vladajocih struktur, da se s primernimi ukrepi prilagodijo novim okolišcinam, vodilo v razrašcanje socialnih nemirov, v vse bolj unicujoce vojne med vedno krhkejšimi državami in, koncno, v popolno sesutje okorelih institucij družbenega sistema. Razkroj politicnih struktur, brez katerih preživetje vecjih skup­nosti v težkih naravnih razmerah ni bilo mogoce, je pripeljal do drasticnega demografskega upada. Zapušcena mesta je polagoma pogoltnila džungla, ozemlje pa je odtlej marsikje ostalo skoraj povsem neposeljeno. V osrednjih nižavjih so bila redka naselja, na katera so naleteli prvi španski kolonizatorji, zgolj vasi s preprosto družbeno organizacijo in komaj zaznavnimi sledovi nekdanjega blišca. Zaradi lesa in izkorišcanja drugih naravnih virov so ti predeli postali zanimivi za moderni svet šele v 19. stoletju, ko so sem zaceli prihajati tudi prvi popotniki in raziskovalci. Maji in njihova dežela Preucevanje Majev Z godovina raziskav o kulturi Majev se pricenja v zgodnjem kolonialnem obdobju, ko so bile opravljene prve študije pi-snih virov in so bila odkrita nekatera pomembna arheološka najdišca. Vecje zanimanje pa so Maji vzbudili šele v zgodnjem 19. stoletju, ko so prva porocila popotnikov in raziskovalcev razkrila obstoj monumentalnih ostankov izginule civilizacije širši javnosti. Najpomembnejši mejnik sta bili deli Incidents of Travel in Central America, Chiapas and Yucatan in Incidents of Travel in Yucatan, ki ju je v letih 1841 in 1843 v New Yorku objavil ameriški pravnik in diplomat John Lloyd Stephens, opremljeni pa sta bili tudi z ris­bami angleškega arhitekta in umetnika Fredericka Catherwooda. Stephensove pripovedi so opisne in brez neutemeljenih spekulacij, njegov slog je privlacen celo za današnjega bralca, medtem ko so Catherwoodove ilustracije za tiste case zelo tocne, obenem pa polepšane s podrobnostmi, ki – v skladu z duhom 19. stoletja – njegovim umetniškim prikazom stavb in spomenikov dajejo izrazito romanticen pridih. Prav zaradi tega Stephensove knjige, po eni strani, oznacujejo zacetek arheologije Majev kot resnega študija, po drugi strani pa predstavljajo najpomembnejši izvor fascinacije, ki obdaja Maje vse do današnjih dni. Med predkolumbovskimi ljudstvi Novega sveta so bili Maji v mnogih pogledih edinstveni. Ceprav so z vidika tehnologije živeli v kameni dobi, saj redke znane kovine niso imele vecje vloge v njihovem vsakdanjem življenju, so dosegli sorazmerno visoko raven ekonomskega, družbenega, umetnostnega in intelektual­nega razvoja, primerljivo s tisto v starem Egiptu, Mezopotamiji in starejših obdobjih Kitajske, torej v kulturah, ki so temeljile na splošno razširjeni rabi brona in – v kasnejših dobah – železa. O sijaju kulture Majev, doseženem brez vlecnih živali in kovinskega orodja ter brez poznavanja pluga in uporabe kolesa, ne pricajo le velicastna arhitektura, lepota umetniških izdelkov ter raznovrstnost in eleganca luksuznih predmetov; razvili so tudi pravo, foneticno pisavo, najbolj dovršeno v stari Ameriki. Potem ko so njihovi predniki Olmeki iznašli zapis števil z mestnimi vrednostmi, so Preucevanje Majev ga Maji izpopolnili in uporabljali v svojem zapletenem koledar­skem sistemu in astronomskih preracunavanjih, v katerih so med predkolumbovskimi ljudstvi dosegli vodilno mesto. Med razloge za zanimanje, ki ga vzbujajo Maji, je poleg na­vedenih dejstev mogoce vkljuciti tudi mnenje, ki je prežemalo preucevanje njihove civilizacije vec desetletij, celo dobršen del 20. stoletja: Maji naj bi bili bistveno drugacni od vseh drugih starih civilizacij; veljali so za miroljubno ljudstvo kmetov in rokodelcev, ki jim je vladala plemenita elita, katere edine skrbi so bile verske zadeve, opazovanje nebesnih teles in povelicevanje duha. In kakšni so bili vzroki za takšne romanticne predstave? V poznem 19. stoletju so bila preucevanja osredotocena na pisne vire, med drugim na Popol Vuh, sveto knjigo Majev skupine Quiché, ki živi v gvatemalskem višavju, na Relación de las cosas de Yucatán, porocilo, ki ga je v 16. stoletju napisal škof Diego de Landa in v katerem je obilica podatkov o Majih na severu Jukatana, ter na maloštevilne ohranjene kodekse ali poslikane rokopise. Te študije so pripeljale do prvih pomembnih dognanj o majevskem številskem sistemu, koledarju in astronomiji. Nove podatke so prispevale tudi prve arheološke raziskave konec 19. stoletja, re-zultati tistih, ki so skušali razvozlati hieroglifsko pisavo, pa so bili dolga desetletja – kljub vse vecjemu korpusu napisov, odkritih in dokumentiranih na vrsti arheoloških najdišc – omejeni le na številske in koledarske glife. Množica besedil, ki so bila ocitno koledarske in astronomske narave, neuspeh pri razvozlavanju drugacnih hieroglifov in navidezna redkost drugih podatkov, ki bi govorili o bojevitosti Majev in razkrivali njihovo pravo po­dobo, so bili vzroki za mnenje, ki je bilo, najsi še tako nenavadno, ukoreninjeno in splošno veljavno. Ponavljali so ga ucenjaki, tako zaslužni kot je bil znameniti Sylvanus G. Morley, ki je v svoji knjigi The Ancient Maya, objavljeni leta 1946, zapisal, da teksti Majev, povsem drugacni od tistih starega Egipta, Asirije in Babilonije, ne vsebujejo niti zgodovine resnicnih osvajanj in vojaških zmag niti povelicevanj posameznih oseb. Leta 1954 je J. Eric S. Thompson, v tistem casu bržkone najvecja avtoriteta v arheologiji Majev, v svoji knjigi The Rise and Fall of Maya Civilization izrazil zelo podobno mnenje. Ta idealizirana slika se je zacela spreminjati šele v šestdesetih letih, predvsem zaradi napredkov v razvozlavanju majevske pisave. Preucevanje Majev Okoli 40 m visoka Struktura 1, druga najvišja v Calakmulu, se še vedno mogocno dviga nad prostranstvom tropskega gozda, ki je že pred tisocletjem prerasel nekdaj cvetoco metropolo, verjetno najvecje mesto, kar so jih ustvarili Maji. Dokazano je bilo, da so napisi posveceni predvsem dogodkom iz življenja vladarjev in njihovih družin. Za razkošno opremljene figure, upodobljene na kamnitih spomenikih in fasadah stavb, so nekoc mislili, da so božanstva, zdaj pa so iz temacne preteklosti vzniknile resnicne osebnosti iz zgodovine Majev: ošabni gospodje, ki so slavili svoja rojstva, ustolicenja, zmage v bitkah in žrtvovanja svojih ujetnikov. Nekaj, kar je bilo dolga desetletja nepojmljivo, je zdaj postalo jasno: Maji se niso v nicemer bistvenem razlikovali od drugih ljudstev na primerljivi stopnji razvoja. Moramo pac priznati, da so bili tudi Maji samo ljudje, z vrli­ nami in pomanjkljivostmi, prednostmi in slabostmi. Nadcloveško popolnost jim moramo torej odreci, za raziskovanje pa niso nic manj fascinantni kot nekoc. Prav dejstvo, da so bili mnogi ostanki nekdaj ocitno velicastnih mest – ruševine sijajnih templjev in pa­ lac ter spomeniki z reliefi in enigmaticnimi hieroglifskimi napisi – najdeni, ali pa še vedno ležijo, globoko v džungli, prerašceni z orjaškimi tropskimi drevesi in objeti z ovijalkami, prav to eksoticno in razvoju civilizacije navidez sovražno okolje še danes ostaja eden Preucevanje Majev najmocnejših razlogov za romanticni car, ki obdaja Maje že od casa prvih popotnikov in raziskovalcev. In prav ta usodna privlacnost je, kot kaže, mocnejša od vseh težav, ki prežijo na cloveka. Težko je verjeti, s cim vse so se sprva ukvarjali mnogi posamezniki, ki so se kasneje sprevrgli v najvid­nejše strokovnjake za arheologijo Majev. Tako je Danec Frans Blom najprej delal na mehiških naftnih poljih, se med potovanji po džungli zacel zanimati za ruševine in spoznal Morleya, ki ga je zatem pripeljal na študij na Harvard. Legendarni Edwin Shook, vodja in sodelavec vrste arheoloških projektov na raznih najdišcih, je najprej študiral tehniko v Washingtonu. Gustav Stromsvik je bil norveški mornar, ki je neke noci, ko se je ladja zasidrala nekaj kilometrov od obale severnega Jukatana, s kolegom skocil v morje in priplavala sta v mesto Progreso; naslednjega dne je kapitan oblastem sporocil, da sta dva od njegovih mož utonila. Duhoviti Ed Shook, ki je to zgodbo pripovedoval v nekem intervjuju leta 1990, nadaljuje takole: Zacuda so naslednji dan na obali Progresa slucajno našli truplo, katerega poteze so se bolj ali manj ujemale s Stromsvikom: starost, plavi lasje, modre oci. Truplo so pokopali v Progresu, na grob pos­tavili majhen križ z Gusovim imenom in datumom utopitve. Kadar je bil Gus 'v rožicah', sva veckrat šla tja in položila cvetje na grob … Takoj ko sta Gus in njegov pajdaš prišla na suho, sta šla naravnost v gošcavo in hodila, kolikor sta mogla, da bi se cim bolj oddaljila od obale. Našla sta neki trapiche [mlin za sladkorni trs] in dobila delo za peso in pol na dan. Medtem ko sta tam delala, sta veckrat slišala govorice, da skupina Americanov izkopava stare ruševine v kraju, imenovanem Chichén Itzá. Navelicala sta se dela v mlinu in odkorakala v Chichén, kar je bilo sredi terenske sezone. Takrat je Earl Morris bil na Templju bojevnikov, Morley pa je besno tekal naokoli in poskušal zgraditi žleb za odvajanje izkopanega materiala. Gus in njegov prijatelja sta bila božji dar. Gusa so zaposlili kot mehanika, njegovega kolega pa kot tesarja. Imela sta gromozanski uspeh, ker arheologi niso bili zelo spretni za take zadeve. Ob koncu sezone se je Gusov pajdaš odlocil, da gre nazaj na Norveško, Gus pa se je ponudil za skrbnika Chichéna v mrtvi sezoni. Morley je bil vesel, ker je Gus bil clovek, ki mu je lahko zaupal. In zgodilo se je nekaj nepricakovanega: Gus vso sušno dobo ni imel kaj poceti, razen da je skrbel za tabor, pa se je odlocil, da prebere celo knjižnico, ki jo je imel Carnegie v Chichénu – kar precej zapolnjeno terensko Preucevanje Majev knjižnico. Ljudje božji, do naslednje sezone je vedel vec o Majih kot vecina ekipe! In cez cas je postal vodja najvecjega projekta, ki ga je opravljal Carnegie, izkopavanj v Copánu.2 Šlo je za leta, ko so Ed Shook, Gus Stromsvik, Eric Thompson in mnogi drugi znani arheologi delali v okviru dolgoletnega razisko­valnega programa pod okriljem Carnegie Institution of Washington, ki je v arheologiji Majev prve polovice 20. stoletja odigrala verjetno najpomembnejšo vlogo. Duša programa je bil Sylvanus Morley, znameniti Vay, kot so ga vsi klicali, karizmaticna oseba z izrednimi sposobnostmi za pridobivanje sponzorskih sredstev, obenem pa produktiven raziskovalec in neutruden terenski delavec. Tudi on je na ocetovo željo najprej študiral gradbeništvo. Ceprav je mrzil razmere v džungli in kljub veckratnim napadom malarije, amebne dizenterije in drugih bolezni, ki jim je leta 1948 podlegel, se je tja vztrajno vracal. Eden mojih kolegov mi je nekoc, ko me je spremljal, dejal: ne vem, zakaj sem spet tu; sovražim džunglo in vrocino. Spet drugi je omenil, da po neki prav posebno dolgi terenski sezoni vec dni ni prenašal niti zelene barve, naokoli pa je hodil v obleki in s kravato, torej v opravi, ki je z osebnostjo vecine arheologov težko združljiva. (Duhoviti Paul Bahn ni cisto brez razloga zapisal: »Arheologi so tocno nasprotje smetarjev, ceprav se pogosto oblacijo enako.«3). Tudi sam sem si že veckrat rekel, da je to zadnja sezona, pa sem to obljubo prav tolikokrat tudi že prelomil. In vrnitev je vedno vzne­mirljiva, še pred ciljem; moj vecletni sodelavec in prijatelj, geometer Pepe Orta, je veckrat, ko sva se peljala iz Méxica, pokazal na velik kažipot nad križišcem v kraju La Tinaja, kjer sva z avtoceste proti pristanišcu Veracruz zavila na desno proti jugovzhodu, in rekel: »Poglej, magicne besede«! Na kažipotu piše z velikim crkami: AL SURESTE ('na jugovzhod'). Gotovo gre za neke vrste zasvojenost. Sicer pa, ali ni tudi al­pinizem nekaj podobnega, pa razne druge ekstremne dejavnosti? Cim vecji so napori in težave, tem vecje je zadovoljstvo, ko je cilj 2 Edwin Shook, as recounted to Stephen D. Houston, Recollections of a Carnegie archaeologist, Ancient Mesoamerica 1, 1990, str. 250 (prev. I. Š.). 3 Paul Bahn, Bluff your way in archaeology, Horsham: Ravette Books, 1989, str. 5 (prev. I.Š.). Preucevanje Majev dosežen. Kolikokrat smo dolge dneve ali celo tedne brezplodno tavali po gozdu, se nabadali na trnje, spotikali cez ovijalke in ko­renine, popravljali vozila in motorne žage … Ko pa smo koncno vendarle zagledali velicastno piramido ali spomenik z napisi, je bila to nagrada, ki je poplacala vse. Ne vem tocno, kam segajo zacetki te zgodbe o zasvojenosti. Ali do daljnega leta 1974, ko sem zacel študirati arheologijo in etnolo­gijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in si potihem želel tovrstnih avantur? Prvic sem vstopil v tropski gozd šele leta 1977 na kratkem potovanju po Mehiki, nekaj let kasneje pa še v Južni Ameriki. Ali pa se je zacelo šele potem, ko sem leta 1985 dobil štipendijo za po­diplomsko izpopolnjevanje v Mehiki in se v džunglo prvic podal z raziskovalnimi nameni? Ali pa nemara šele leta 1992, ko sem dobil službo na mehiškem Nacionalnem inštitutu za antropologijo in zgodovino? Takrat sem bil zadolžen za razmejevanje in kartiranje najdišc, ki naj bi bila s predsedniškim dekretom razglašena kot zašcitena obmocja. Veckrat so me poslali v odrocne predele na jugovzhodu republike; da bi ugotovili obseg arheoloških najdišc, smo morali pregledati okolico in si utirati pot skozi gošcavo, ki je prekrila nekdaj cvetoca majevska mesta … Vse te izkušnje so bile gotovo pomembne, toda pravi izziv je prišel kasneje. Preucevanje Majev Seja L eta 1992 je bil spremenjen 27. clen mehiške ustave, s cimer je bila omogocena privatizacija zadružnih zemljišc, t. i. ejidos, ki so bili ustanovljeni z agrarno reformo po koncani revoluciji v zacetku 20. stoletja. V okviru širšega vladnega programa, ki naj bi izpeljal spremembe lastništva, je tudi mehiški Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino (Instituto Nacional de Antropología e Historia – INAH) dobil posebne naloge. Ogromno ustanovo sestavlja vrsta uprav, oddelkov in regionalnih centrov. Leta 1995 je na nekem sestanku raziskovalcev našega oddelka, imenovanega Uprava za javni register arheoloških spomenikov in obmocij, direktorica pojasnila nacrtovana dela v okviru tega programa. Med drugim naj bi bilo potrebno opraviti terenske preglede arhe­ološko manj znanih obmocij Mehike; ce bodo namrec zadružna zemljišca postala zasebna lastnina, bo to delo veliko teže opraviti. Med regijami, ki jih je šefinja naštela, je bil tudi jugovzhodni del zvezne države Campeche v osrcju polotoka Jukatana. Jugovzhod Campecheja? Vedel sem, da prav tam zijajo najvecje bele lise na arheološki karti Majev. Ameriški arheolog Karl Ruppert je na to obsežno obmocje v tridesetih letih 20. stoletja vodil štiri ekspedicije, ki so registrirale vec pomembnih arheoloških najdišc, a za mnoga ni nihce vec vedel, kje natancno so; poleg tega je Ruppert v monumentalnem delu Archaeological Reconnaissance in Campeche, Quintana Roo, and Peten, ki ga je objavil leta 1943 z Johnom Denisonom, specialistom za pisavo Majev, sam omenil, da so njegove odprave dokumentirale samo nekatera od najvecjih najdišc. Razen redkih izjem se po Ruppertovih odpravah ni nihce vec podal na to obmocje, gotovo zato, ker je bilo težko dostopno in – tako kot v Ruppertovih casih – še vedno pretežno prekrito s tropskim gozdom. Kljub temu je bilo zelo verjetno, da gošcava skriva še marsikaj. »Ali to pomeni, da je za takšne raziskave denar na voljo?« sem vprašal. »Denar bo. Z generalne uprave sporocajo, naj vsakdo, ki je pripravljen prevzeti odgovornost za katero od naštetih regij, predloži raziskovalni projekt. Ce ga bodo odobrili, bodo zadevo tudi financirali.« To mi je bilo dovolj. Že cez nekaj dni sem oddal predlog projekta. Preteklo je nekaj casa, potem pa je nekega dne vstopila v mojo sobo vidno vznemirjena tajnica: »Telefonski klic imaš. Doktor Nalda hoce govoriti s teboj.« Tudi sam sem se zdrznil. Enrique Nalda je bil tehnicni sekretar, po hierarhiji druga oseba Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino, takoj za generalno direktorico. Dvignil sem slušalko. »Pozdravljen. Prebral sem tvoj projekt za Campeche. Vidim, da nekateri na našem inštitutu še znajo pisati.« »Lepa hvala«, mi je odleglo. »Zelo dobro. Pa veš, kakšne so razmere? Si res želiš tega dela?« »Seveda.« »V redu. Ne bo lahko, ampak gotovo boš našel stvari, o katerih se ti niti ne sanja. Ne samo groblje, ruševine; tu bodo tudi stele, napisi …« Nalda je vedel, kaj govori. Za sabo je imel vec let raziskav na sosednjih obmocjih. »Upam, da bo res kaj zanimivega,« sem previdno odgovoril. »Torej je projekt tvoj. Ko bo proracun za naslednje leto odobren, dobiš denar.« Z zahvalo in s pozdravom sem odložil slušalko. Ne brez ob­cutka zmagoslavja. Denar je prišel, toda šele junija leta 1996. Na teren sem se podal julija, torej sredi deževne dobe, kar je imelo sila neugodne posledice. Ampak delo je bilo treba opraviti. Potreboval sem še sodelavca. Florentino García Cruz in Héber Ojeda Mas, kolega v regionalnem centru INAH v Campecheju, sta bila prava cloveka. Ceprav mlajša, sta imela zadostne terenske izkušnje, predvsem pa voljo za sodelovanje. Florentino je bil z mano celo sezono, od zacetka julija do konca avgusta, Héber pa se nama je zaradi drugih obveznosti pridružil kasneje. Becán S koraj natanko na sredini polotoka Jukatana, na jugovzhodu mehiške države Campeche, leži Becán, majhna vasica, ki je nastala šele pred kakimi petimi desetletji. Pred tem so bili tu le obširni tropski gozdovi, skoraj povsem zapušceni že dobro tiso-cletje, odkar je propadla klasicna kultura Majev. Šele v zacetku 20. stoletja so v te predele zaceli prihajati ljudje v vecjem številu, a ne zato, da bi se tam stalno naselili, temvec zato, ker so tamkajšnji gozdovi postali zanimivi za razne, predvsem tuje proizvajalce žvecilnega gumija. Osnovna surovina je bil namrec cikle (chicle), smolnat sok, ki ga vsebuje drevo zapote ali chicozapote4, teh pa je v osrednjih in južnih nižavjih polotoka Jukatana zelo veliko. Tako so cikléri (chicleros), nabiralci tega soka, tamkajšnje gozdove v nekaj desetletjih prepredli z mulovodskimi stezami; ob jezercih, imenovanih aguadas, so postavljali svoje tabore, v katerih so zbirali cikle, ga prekuhavali in oblikovali v nekakšne brikete, te pa so prodajali v vecjih taborih ali centralah, kjer so bile tudi trgovine s prehrambenimi artikli, z oblacili, orodjem in drugo potrebno opremo. Prav cikleri so bili tisti, ki so v teh dotlej zapušcenih predelih prvi naleteli na ruševine nekdanjih majevskih mest in, ko so o tem raznesli glas, tudi navdihnili prve arheološke raziskave. Tako je Cyrus Lundell, ameriški botanik v službi neke družbe, ki je pri­dobivala cikle, leta 1931 odkril Calakmul, eno najvecjih majevskih mest sploh. Potem ko je o odkritju obvestil slavnega Sylvanusa Morleya, ki je tedaj vodil izkopavanja na najdišcu Chichén Itzá, na severu polotoka Jukatana, je ta obiskal Calakmul in, navdušen nad velicino mesta in množico kamnitih spomenikov z reliefnimi upodobitvami in hieroglifskimi napisi, organiziral vec odprav, ki naj bi odkrile in dokumentirale še druga arheološka najdišca v osrednjem delu polotoka. Prvo, leta 1932, je vodil sam, naslednje pa v letih 1933, 1934 in 1938 njegov sodelavec Karl Ruppert. Te Manilkara achras. Drevesi vrste zapote z znacilnimi vrezi, ki so jih nekoc napravili zbiralci smole za izdelavo žvecilnega gumija. ekspedicije so se v veliki meri opirale prav na infrastrukturo tabo­rov in poti, ki so jih uporabljali cikleri, in na njihovo poznavanje terena. Tudi kasnejšim arheologom so ti možje, gotovo najboljši poznavalci tropskega gozda, bili (in še vedno so) v veliko pomoc. Ceprav pridobivanje cikleja vse do današnjih dni ni povsem zamrlo, je v drugi polovici stoletja ta dejavnost mocno upadla, pac zaradi uvedbe sinteticnih snovi za izdelavo žvecilnega gumija, razmahnilo pa se je pridobivanje dragocenih vrst lesa, predvsem mahagonija, zaradi cesar so nastala prva stalna naselja. V šestdesetih letih, ko je mehiška vlada zacela pospeševati kolonizacijo, pa so nova naselja ustanavljali ljudje, ki so sem prihajali iz drugih predelov Mehike zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje. Leta 1972 je bila dokoncana asfaltirana cesta, ki precka polotok Jukatan nekako po sredini in povezuje mesti Escárcega na zahodu in Chetumal na vzhodu. Ob cesti je zraslo vec naselij, med njimi tudi Becán. Vas Becán se pravzaprav imenuje po velikem, danes za obisko­valce že odprtem arheološkem najdišcu, ki je v neposredni bližini današnjega naselja in ki ga je leta 1934 odkrila in poimenovala Ruppertova ekspedicija. Nekaterim najdišcem so preprosto dali imena bližnjih taborov, ki so jih imeli cikleri, druga pa so krstili z imeni, ki so si jih izmislili sami in med katerimi so mnoga v ma-jevskem ali, tocneje, v jukateškem jeziku. Ceprav gre le za enega od približno 25 jezikov majevske jezikovne družine, ki jih doma-cini v jugovzhodni Mehiki, Gvatemali, Hondurasu in Belizeu še vedno govorijo, je prav jukateški jezik najbolj razširjen, razen tega mnogi kraji in tudi arheološka najdišca v severnem delu polotoka Jukatana ohranjajo imena v tem jeziku še iz predšpanske dobe. Tudi mnogi cikleri, ki so pomagali Ruppertovim odpravam, so bili govorci tega jezika, ki se je torej gotovo tudi zato zdel posebno prikladen za poimenovanje nekdanjih mest. Imena namigujejo na kakšno znacilnost kraja ali okolišcino ob odkritju. Tako ima Calakmul svoje ime zaradi dveh velikih piramid, ki gospodujeta nad ruševinami nekdanje metropole: ca pomeni 'dva', lak je 'so-sednji' ali 'bližnji', mul pa je izraz, ki ga je mogoce prevesti kot 'umetni gric', saj z njim domacini, ki govorijo jukateški jezik, še vedno oznacujejo ruševine predšpanskih stavb, ki so danes videti kot bolj ali manj piramidalne groblje. Ime Uxul, 'Konec', je Ruppert prisodil zadnjemu najdišcu, ki so ga odkrili v sezoni 1934, Becán, 'Obrambni jarek', pa je dobil to ime zato, ker je njegova posebnost umetni jarek, ki obdaja jedro nekdanjega mesta. Tisti julijski dan leta 1996, ko sem stopal po blatni ulici v Becánu, je bil poseben. Ne, nisem bil prvic tam, ampak prav tis-tega dne se je zacela razburljiva zgodba, ki je, kot kaže, še vedno ni konec. Pot me je vodila do hiše, v kateri je živel cuvaj, odgovoren za arheološko najdišce v bližini. Bil je to znameniti, zdaj že pokojni Juan Briceńo, ki je že vrsto let delal kot paznik, a je postal legenda. V svoji mladosti, ko je v širnih jukatanskih gozdovih delal kot ciklero, je spoznal ameriškega arheologa Wyllysa Andrewsa, ki ga je prosil za pomoc pri iskanju arheoloških najdišc. Juan se je izkazal kot dober vodnik. Poslej so njegovo pomoc iskali tudi drugi arheologi, ki so prihajali v te kraje, koncno pa ga je zaposlil tudi Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino. Sam sem ga spoznal v zacetku devetdesetih let, ko sem vodil delimitacijska dela v Becánu in na bližnjih arheoloških najdišcih Chicanná in Xpuhil. Ceprav sem jih poznal po literaturi, je bilo na gozdnatem terenu vse prej kot preprosto dolociti obseg nekdanjih naselij, zato je bila Juanova pomoc na vsakem koraku dobrodošla. Izkazalo se je, da je vreden vzdevka, po katerem ga poznajo vsi: Juan Ruinas ('Ruševine'). Juana sem našel v njegovi kolibi. »Dober dan«, sem glasno pozdravil pred odprtimi vrati. Že rahlo osivel, a še vedno krepak možakar se je zvalil iz svoje visece mreže in se ozrl proti vratom. Usta so se mu razlezla v širok nasmeh. »Iván!« Moje ime v Mehiki ne dela težav (za razliko od priimka), a ga vedno naglašajo na zadnjem zlogu. Razširil je roke, enako sem storil jaz in objela sva se kot stara prijatelja. Odprl sem nahrbtnik in izvlekel nekaj ledenomrzlih piv. Poznal sem Juanovo (in svojo) slabost. »Kako pa colmoyote?« se je široko zarežal. Colmoyote je licinka nekakšne muhe enodnevnice5; cloveku ali drugemu sesalcu se zarije pod kožo in se z mesom pridno hrani; najprej je drobna kot nit, zraste pa lahko do jajcaste oblike, daljše od centimetra. Malo pred koncem delimitacijskih del pred nekaj Dermatobia hominis. V aguadah, ki jih prekrivajo lokvanji ali druge plavajoce rastline, je voda posebno dobra in sveža. Jezerca imajo blatne bregove in dno, mosticki, kakršen je na sliki, pa omogocajo zajemanje vode tam, kjer je globlja in cistejša. leti je tak primerek tudi mene izbral za gostitelja in se zažrl na najbolj neprijetno mesto. Prvi obcutki so bili podobni piku mravlje, ker pa niso ponehali, sem si zadevo pobliže ogledal in ugotovil pravi vzrok. Ker mora licinka po zrak, jo je z lupo mogoce videti. Zdravnik v Xpujilu je bil zelo prijazen fant, manj prijazen pa je bil njegov poseg; ko sem mi je že skoraj zdelo, da sem kastriran, mi jezmagoslavno povedal, da je žival spravil ven. Že cez nekaj minut pa sem zacutil enake ugrize kot prej. Vrnil sem se v ambulanto in zdravnik je menil, da sta pac morala biti dva. Po ponovnih mucnih poskusih je obupal in rekel, naj vendarle poskusim s cik­lejem, ki ga za te namene v teh krajih najraje uporabljajo. Kolega geometer, ki je bil skoraj domacin, me je odpeljal v Becán, našel drevo chicozapote, zasekal vanj z maceto in zbral nekaj soka na list. »Zapecatil« sem zajedalca in mu tako onemogocil dihanje. Še dobro, da ti insekti ne prenašajo nobene bolezni. »Vse v redu,« sem mu prav tako v smehu odvrnil; spomin je bil zabaven, sama izkušnja pa ne tako zelo. Sedela sva na pragu in razložil sem mu, kakšni nameni so me privedli tokrat. Ker je bila naša naloga iskanje arheoloških najdišc v odrocnih krajih proti jugu, je bil Juan pravi naslov za kakršnokoli pomoc ali nasvet. »Šel bi z vami, a ne morem. Moram biti tukaj, ker imamo delavce.« V Becánu je potekal arheološki projekt restavriranja nekaterih stavb in Juan je imel polne roke dela. »Ampak našel ti bom nekoga, ki ti bo v pomoc.« Naslednje jutro me je poiskal v koci arheološkega tabora, kjer sva s Florentinom prespala. Ostanki palace z dvema stolpoma v Becánu; v ozadju je današnja vas z istim imenom. »Med delavci je fant iz vasi Justo Sierra. Pozna ruševine v okolici svoje vasi in je pripravljen pomagati. Popoldne ga pošljem k tebi.« Vasica Justo Sierra Méndez je eden najbolj južnih zaselkov na ozemlju, ki smo ga imeli namen pregledati. Res se je popoldne prikazal mladenic, ki se je približeval z nekoliko pocasnimi koraki: razodevali so negotovost cloveka, ki ni vajen, da se veliko pogovarja, še najmanj o nekakšnih cudnih namenih tako imenovanih ucenih ljudi. »Pozdravljen,« sem mu segel v roko in mu razložil, za kaj gre. Pozorno je poslušal in odvrnil, da je v okolici njegove vasi res precej ruševin. Strinjal se je, da naju pelje do vseh, ki jih pozna, obenem pa posreduje pri sovašcanih, ki gotovo poznajo še druge. Naslednjega dne smo odrinili. S kamioneto pick-up znamke Dodge, ki mi jo je za terensko delo posodil moj inštitut, smo se najprej zapeljali po glavni cesti do Xpujila, ki leži 7 kilometrov vzhodno od Becána. Tako kot slednji ima tudi Xpujil ime po bližnjem arheološkem najdišcu, ki ga je registrirala in opisala Ruppertova zadnja odprava, leta 1938. Ustanovitvi modernega naselja pred dobrimi petimi desetletji je tudi v tem primeru botro­vala gradnja ceste, ki je povezala vzhodni in zahodni del polotoka Jukatana; ker pa je tu tudi križišce te ceste z dvema, ki vodita proti severu in jugu, in ker je Xpujil leta 1996 postal sedež obsežne novoustanovljene obcine, imenovane Municipio de Calakmul, je zrasel v precej veliko naselje, ki ima danes okoli 5000 prebivalcev. Xpujil je bil torej naše glavno oskrbovalno središce. S Florentinom sva nakupila hrano, macete in ostale potrebšcine, pozno popoldne pa smo odrinili proti jugu. Justo Sierra Méndez P olotok Jukatan je dežela nižavij in rahlo valovitih gricevij, ki le redkokje presegajo 400 metrov nadmorske višine. Zaradi apnencaste podlage je za pokrajino znacilna vrsta kraških pojavov, med katerimi izstopajo presihajoca jezera, ponikalnice in jame, pa tudi bolj ali manj obsežne kotline z ravnim dnom, ki so nastale kot rezultat dolgotrajnih procesov sedimentacije; to so t. i. bajos ali, v jukateškem jeziku, akalché, ki se v deževni dobi zamocvirijo in preobrazijo v skoraj neprehodne površine z debelimi plastmi lepljivega blata. V severnem delu polotoka površinskih vodnih tokov ni; talna voda je sorazmerno blizu površja in dostopna v naravnih vodnjakih, imenovanih cenotes, ki so nastali kot posledica podorov kraških jam. Proti jugu se nivo talne vode niža, potoki in vecje reke pa postanejo pogostejši šele v južnem delu jukatanskih nižavij. Od severa proti jugu narašca tudi letna kolicina padavin, zato se tudi rastlinstvo spreminja, od grmicevja in nizkega drevja na severu do visokega deževnega gozda na jugu. Južno od ceste, ki preko Xpujila in Becána precka polotok Jukatan, se do meje z Gvatemalo razprostira obsežno ozemlje, kate­rega vecji del pripada danes povsem neposeljenemu in zašcitenemu naravnemu parku, ki je bil ustanovljen leta 1989 z imenom Reserva de la Biósfera de Calakmul, vzhodno od njega pa se razteza, južno od Xpujila in vzdolž meje z državo Belize, kakih 30 kilometrov širok pas ozemlja, na katerem so posejane številne, a majhne vasice, ki so kot rezultat vladnega kolonizacijskega programa zrasle šele po nastanku Xpujila in drugih naselij ob glavni cesti. Prav za to obmocje sem prevzel nalogo, da ga preišcem in registriram cim vec arheoloških najdišc. Tu, v samem osrcju polotoka Jukatana, je zaradi vlažnega tropskega podnebja s precejšnjo kolicino padavin vegetacija bujna, a tudi precej raznolika. Na dvignjenih terenih prevladuje visoki ali srednjevisoki deževni gozd, v niže ležecih mokrišcih (bajos) pa nizko, gosto in pretežno trnasto rastlinje, skozi katerega je tudi v sušni dobi, ko ta obmocja niso poplavljena ali zamocvirjena, prodiranje sila naporno in zamudno. Živalski svet vkljucuje poleg množice insektov divje purane, fazane in vrsto drugih ptic, opice, jaguarje in druge divje macke, srne, tapirje, divje prašice, pa kro­kodile, kušcarje in ostale plazilce, med katerimi tudi strupenih kac ne manjka. Talna voda je v osrcju polotoka v globinah, ki pretežno presegajo 100 metrov. Površinskih vodnih tokov je zelo malo, pa še ti so vecidel hudourniške narave, omejeni na deževno dobo, ki traja nekako od maja ali junija do oktobra ali novembra. Edini bolj ali manj zanesljivi naravni viri sladke vode so jezerca, imenovana aguadas; teh je sicer sorazmerno veliko, vendar se v sušni dobi mnoga izsušijo. Tako kot so že nekoc Maji svoja mesta praviloma zgradili v bližini teh jezerc, katerih dna so cesto umetno ojacali s kamnitimi plošcami in tako zavrli pronicanje vode, so po mnogih stoletjih tudi cikleri bili prisiljeni svoje tabore postaviti ob aguadah, na istih mestih pa so v zadnjih desetletjih, potem ko se je zaradi razvoja Xpujila zacela tudi kolonizacija ozemlja proti jugu, zrasla prenekatera naselja. Njihovi prebivalci živijo skoraj izkljucno od poljedelstva, ki temelji na preprosti tehniki požigalništva. Zaradi tega so bile unicene precejšnje kolicine gozda; šele ustanovitev biosfere in vladne omejitve so v zadnjih letih to krcenje gozdnatih površin v precejšnji meri zajezile. Danes so ti zaselki južno od Xpujila med seboj sorazmerno dobro povezani s cestami in povecini tudi že elektrificirani, leta 1996 pa je bila situacija precej drugacna. Vecino vasic so povezovali samo kolovozi, ki so v deževni dobi postali za vozila prakticno neuporabni. Dobava iz civiliziranega sveta je bila zato mocno omejena, elektrika pa je bila napeljana samo do vasi vzdolž prvih nekaj deset kilometrov edine cez vse leto prevozne makadamske ceste, ki je vodila proti jugu. Ker je bil prvi pomocnik, ki sva ga s Florentinom dobila, iz vasi Justo Sierra Méndez, sva se odlocila, da delo zacneva prav tam, torej na skrajnem jugu obmocja, ki ga je bilo treba pregle­dati. Ceprav je bila vas oddaljena borih 90 kilometrov od Xpujila, smo za potovanje po grozljivo unicenem makadamu potrebovali dobrih 5 ur. Casa za pogovor med vožnjo je tako bilo na pretek. Miguel Cruz Montejo, kot se je imenoval 22-letni mladenic, je pred slabimi dvajsetimi leti kot otrok prišel iz hribovij, ki ležijo kakih 400 kilometrov jugozahodno, v državi Chiapas, od koder je pomanjkanje obdelovalne zemlje, do katerega je prišlo zaradi nenasitne grabežljivosti veleposestnikov, pregnalo mnoge revne Miguelova hiša v vasi Justo Sierra Méndez. S soncnimi celicami, kakršna stoji pred hišo, so oblasti opremile to in druge vasi, v katerih leta 1996 še ni bilo elektricne napeljave. indijanske družine, in kjer so zaostreni socialni problemi v zadnjem desetletju 20. stoletja pripeljali do znanega gverilskega gibanja zapatistov. Mnogi izseljenci iz vasi, v katerih se govori chol, eden od jezikov majevske jezikovne družine, so našli novo domovino prav na jugovzhodu mehiške države Campeche, v nižavjih, pre­rašcenih z džunglo, ki so bila že kakih tisoc let, odkar je propadla klasicna kultura Majev, brez stalnega prebivalstva. Tako kot drugim priseljencem je bil tudi Miguelovi družini zagotovljen zadosten kos zemlje za skromno preživetje. Na nekem ovinku je Miguel iztegnil roko: »Tu so lani policisti prestregli tihotapce mamil, ki so imeli ob cesti vec sto kilogramov marihuane, pripravljene za prevoz. Zacelo se je streljanje in eden od tihotapcev je bil ubit, pa tudi en policist.« »In kako je policija izvedela za to?« je vprašal Florentino. »V teh krajih mnogi kmetje sadijo marihuano, preprodajalci pa obcasno pridejo ponjo. To se pac ve; nekdo jih je izdal.« »Ampak za navadnega cloveka, ki se v te posle ne meša, ni kakšne posebne nevarnosti?« sem ugibal. »Kaj da ne,« je odvrnil Miguel. »Vcasih napadajo oboroženi roparji. Cez cesto vržejo hlod ali postavijo velike kamne, tako da se mora avto ustaviti. Najrajši pricakajo kak kamion, ki razvaža blago trgovinam in ima pac denar; vcasih pa se lotijo tudi kakega reveža, ki ima komaj kaj pri sebi.« S Florentinom sva se spogledala. Obcutek ni bil prav prijeten. Bili smo pac na obmocju, ki je dalec od zakona. Zato je primerno tudi za tihotapljenje trdih drog iz Južne Amerike. Preprodajalci obcasno najdejo posrednike na tem obmocju, iz lahkega aviona spustijo tovor na kakšno odrocno pot, od koder ga potem prepe­ljejo naprej. Narcotráfico, ilegalna trgovina z mamili, je eden težjih problemov, s katerimi se spopada Mehika. Okoli desete ure zvecer smo s pretresenimi hrbtenicami pris­peli v Justo Sierra. Mnogi zaselki na tem koncu imajo imena po pomembnih osebah mehiške zgodovine. Justo Sierra Méndez je bil pisatelj, pesnik in zgodovinar, ki se je rodil v mestu Campeche, prestolnici istoimenske države, kasneje pa je živel pretežno v Méxicu in imel konec 19. in v zacetku 20. stoletja tudi vec politicnih funkcij, povezanih zlasti s sistemom izobraževanja. Miguel je rekel, da lahko s Florentinom spiva v njegovi hiši, v kateri je živel s svojo ženo in dveletno hcerkico. Bila je to preprosta koliba pravokotnega tlorisa, stene so sestavljali koli, postavljeni tesno drug ob drugega, kritina pa je bila iz listja palme guano6. V edinem prostoru je bilo ognjišce, obdano s kamni, sestavljenimi na s peskom napolnjeni kvadratasti konstrukciji iz desk, ki so jo podpirali štirje koli. Takšna so ognjišca povsod v teh krajih: ker so dvignjena, se pri kuhanju ni treba prevec sklanjati. Dim uhaja kar skozi streho, ki je narejena iz dobro zloženih palmovih listov in ima vse znacilnosti nam bolj znane slamnate: porozna, vendar vode ne prepušca. Poleg lesene mize in dveh stolov je bila ob eni steni še preprosta klop, sestavljena iz dveh drevesnih panjev in preko njiju položene deske. Manjše dešcice, z vrvicami obešene na stene, so opravljale vlogo polic, maloštevilni kosi oblacil pa so viseli na vrvici, privezani na kole v dveh stenah, ki sta oblikovali hišni kot. Namesto postelj so v teh krajih v navadi visece mreže. Tudi midva s Florentinom sva obesila svoji. Hiše, v kakršni je živel Miguel Cruz z družino, so najprepros­tejša bivališca v teh krajih. Bolj obicajne so koce s stenami iz desk, namesto palmovega listja pa imajo pogosto plocevinasto streho. Ta je sicer bolj varna pred požarom pa tudi cenejša, ker palme guano ni povsod in je treba listje neredko pripeljati od dalec, prekrivanje Sabal spp. pa je dokaj zamudno. Je pa palmovo listje odlicen toplotni izolator, medtem ko je v hišah s plocevinasto streho cez dan nepopisno vroce, razen ce je prostor dovolj visok ali pa je pod plocevino še streha iz desk. Miguelova žena je možu in nama s Florentinom v naslednjih dneh pripravljala zajtrk in vecerjo, cez dan pa smo seveda mali­cali na terenu. Za vecino ljudi je osnova prehrane zelo preprosta: tortillas y frijoles, tortilje in fižol. Vsa gospodinjstva imajo kokoši, ker pa so družine praviloma številne, je meso le redko na mizi. Tortilje, gotovo najbolj znacilna mehiška hrana, katere izvor sega v sivo davnino, so nekakšne palacinke iz koruznega testa, imajo pa podobno vlogo kot kruh v deželah, kjer so žitarice tako pomemben vir prehrane kot koruza v Mehiki. Marsikje na po­deželju jih delajo kar doma, in to je pocela tudi Miguelova žena. Najprej je namocila koruzno zrnje v vedru vode, ki ji je dodala žlico apna; po celonocnem namakanju v apneni raztopini povhrnjica, ki prekriva zrnje, odstopi in jo je mogoce odplakniti, namoceno zrnje pa se zmelje v rocnem mlinu. Ponekod za ta namen še vedno uporabljajo kamnite žrmlje, katerih oblika se – kot izpricujejo arheološki ostanki – v zadnjih tisocletjih ni bistveno spremenila: plošcat, rahlo konkaven in zglajen kamen služi kot podlaga, na katerem se zrnje zmelje s podolgovatim, prav tako zglajenim kamnom, ki opravlja vlogo valjarja. Iz tako dobljenega testa se pripravijo tortilje z rokami, ceprav so danes na voljo tudi posebne stiskalnice, popecejo pa se na železni ali keramicni okrogli plošci, postavljeni na ognjišce. Tako kot koruza, ki je bila udomacena pred kakšnimi sedem tisoc leti prav na obmocju današnje Mehike, izvira od tod tudi fižol. Tega obicajno jedo kuhanega v zrnu, ali pa ga zmeckajo in prepra­žijo. Poleg koruze in fižola je danes zelo pogosta hrana tudi riž. Justo Sierra leži ob enem redkih potokov v tistih krajih, ime­novanem Arroyo Negro. Pomanjkanje vode torej tamkajšnjim prebivalcem ne predstavlja posebne težave, zlasti ne v deževni dobi, tako da je je bilo dovolj tudi za vecerno kopel, ki se je po vsakem napornem dnevu še kako prilegla. Seveda se zaradi krokodilov7 V notranjosti polotoka Jukatana prevladuje t. i. bulasti krokodil (Crocodylus moreletii). ni bilo zdravo kar spustiti v potok; vodo smo zajemali v vedra in se 'oprhali' na obrežju. V naslednjih dneh smo dodobra prehodili okolico. Miguel je poznal vec lokalitet s starimi majevskimi ruševinami, posre­doval je pri navezavi stikov z drugimi domacini, obenem pa je z veseljem pomagal pri utiranju poti in izsekavanju površin, ki jih je bilo treba natancneje pregledati. Delavcev za tovrstno pomoc sicer ni bilo težko najti, saj je kakršenkoli priložnostni zaslužek vsem dobrodošel. Toda Miguel je v vseh pogledih izstopal, zato nas je spremljal povsod tudi v naslednjih tednih, ko smo nada­ljevali delo v drugih krajih, ceprav smo vselej morali najeti tudi delavce iz najbližjega zaselka, ki so mu pripadala zemljišca, po katerih smo hodili. Z arheološkim rekognosciranjem, kot se površinskim teren-skim pregledom tudi pravi, je mogoce na obmocju kulture Majev ugotoviti marsikaj, saj je bila vecina stavb zgrajena iz kamna. Arhitektura Majev je zelo raznolika in odseva kompleksnost njihove družbe, katere ureditev je bila podobna fevdalizmu. V mestih, kjer so živeli najvišji sloji plemstva in duhovšcine, pa tudi pomembni umetniki in rokodelci, so gradili piramidalne templje, rezidencne palace in druge stavbe, katerih vloga je bila povezana z upravo in javnimi dogodki. Ti objekti so bili zgrajeni skoraj v celoti iz kamna: v zgodnjem obdobju je bila kritina iz propad­ljivih materialov, v klasicni dobi pa so postali obicajni obokani prostori, tako da so bile celotne stavbe, vkljucno s strešnimi deli, zgrajene iz kamna. Tipicen za Maje je tako imenovani lažni obok, kakršnega so poznali tudi v Starem svetu, dokler ga ni nadomestil pravi obok, v vecji meri šele v rimskem casu. Medtem ko so pri pravem oboku kamni postavljeni v polkrogu in imajo zato veliko nosilnost, je lažni obok zgrajen tako rekoc enako kot zidovi, le da so kamni, ki ga sestavljajo, postavljeni na oba podporna zidova tako, da molijo nekoliko cez kamne v spodnji vrsti v notranjost prostora; zaradi tega se razdalja med vrstami kamnov nad obema zidovoma manjša z višino, ko pa sta obe vrsti dovolj blizu, se nad njiju postavi vrsta vecjih kamnov, ki obok prekrijejo. Hiše preprostega prebivalstva, ki je živelo v okolici mest in v manjših naselbinah, so bile manjše kot stavbe v mestnih jedrih in prekrite z rastlinskim materialom, a so mnoge prav tako imele zidove iz kamnov ali pa vsaj kamnite temelje; o tem pricajo ostanki številnih tovrstnih bivališc. Poleg takšnih, kate­ rih ruševine je mogoce zaznati že s površinskimi pregledi, pa so bile v rabi tudi hiše, kakršno je imel Miguel in vec njegovih sovašcanov. Takšne hiše so še vedno posebno pogoste na severu Jukatana: en sam prostor pravokotnega ali ovalnega tlorisa je omejen z vrsto lesenih kolov, vcasih ometanih z blatom, vhod je sredi ene od obeh daljših strani, kritina pa iz palmovega listja. Danes povsod razširjen del 'pohištva' so visece mreže za spanje, vendar jih klasicni Maji še niso poznali; verjetno so prišle šele v poznem obdobju s karibskih otokov. Miguel in njegovi sovašcani so vedeli za veliko ruševin in s Florentinom sva hotela videti prav vse. Naloga ni bila preprosta, ker je ozemlje, ki pripada vasi Justo Sierra, dokaj obsežno, arhe­ološki ostanki pa so zelo raztreseni, tako po gozdu kot po poljih, ki so v rabi ali pa v fazah pocitka in prerašcena s sekundarno vegetacijo. Povsod sva zabeležila geografske koordinate, izmerjene Florentino in nekaj notranje opreme v Miguelovi hiši. z rocnim aparatom za globalno satelitsko pozicioniranje (GPS); kjer so bili ostanki stavb vecji, pa sva tudi narisala skice njihove razporeditve. Nikjer nismo našli stojecih zidov, samo groblje kamnov, ki pa so vendarle zelo ocitno sestavljale znacilne skupine: Maji so svoje hiše praviloma gradili okoli štirikotnih dvorišc. Ce smo naleteli na kose keramike na površini, smo jih pobrali, saj prav analize keramike dajo prve podatke o casu, v katerem je živelo neko naselje, pa tudi o povezavah s sosednjimi regijami. Tudi pri pregledovanju terena, ki je pripadal sosednjima va­sema Arroyo Negro in El Civalito, sva s Florentinom hotela biti izcrpna. Scasoma pa sva zacela ugibati o smiselnosti te strategije. Tu sva bila že dva tedna, prehodila veliko kilometrov, našli pa nismo nicesar posebno pomembnega; tu in tam je bila kakšna vec metrov visoka stožcasta groblja, nekoc nedvomno manjši piramidalni tempelj, vecjih stavb pa ni bilo nikjer. Nekaj je bilo jasno: poselitev v casu razcveta kulture Majev je bila tudi tu podobno gosta kot v drugod v bolje raziskanih delih nižavij. Vendar Maji niso živeli v tako strnjenih naselbinah, kakršnih smo vajeni mi. Imeli so mesta, toda gosto pozidana so bila samo mestna jedra z najpomembnejšimi stavbami, med grucami preprostih hiš, posejanimi v okolici, pa so bili vecji ali manjši prazni prostori, verjetno vrtovi ali polja. Zaradi takšne razporeditve stavb je zelo težko ugotoviti, kje se neko mesto ali ozemlje, ki mu je pripadalo, konca in kje se zacne drugo; poleg tega iskanje ruševin, raztresenih na obsežnih površinah, terja veliko casa in naporov. Ce bova tako nadaljevala, sva razmišljala s Florentinom, bo šlo delo zelo pocasi naprej; temeljito pregle­dovanje celotnega ozemlja do Xpujila bi trajalo vec let, za toliko casa pa denarja ni na voljo. Registrirati je bilo treba cim vec arheoloških ostankov, to je res, toda prioriteto morajo vendarle imeti pomembnejše lokalitete, saj lahko prav na njih dobiva vec podatkov: stavbe so vecje, imajo tudi izpostavljene arhitektonske elemente, ki so lahko posebno zanimivi, pa še kamnite spomenike z napisi lahko pricakujeva. Torej bova morala biti pri iskanju bolj selektivna; ne bova vec šla do vsake manjše ruševine, ki nama jo bo kdo omenil. Medtem ko sva tako razmišljala v Miguelovi hiši, kjer sva še vedno bivala, nisva vedela, da nama bo neki dogodek še istega dne potrdil odlocitev, da se poslej osredotociva na vecja najdišca. Tistega dne smo prišli z obhodov že zgodaj popoldne. Prišel je sosed in omenil, da je v trgovino v sosednji vasi Arroyo Negro kamion pripeljal pivo. Pešpot, ki je do tja vodila ob potoku Arroyo Negro, je bila dolga le dober kilometer. Skrunilci grobov L astnik trgovine v vasi Arroyo Negro je bil zajeten možakar, priseljenec iz Tapachule, mesta na skrajnem jugu mehiške države Chiapas. Potrdil je, da je dobil pivo. S Florentinom sva ugotovila, da se potem, ko dva tedna piješ samo mlacno vodo, tudi neohlajeno pivo še kako prileže. Miguel se je ob najinih besedah samo nasmehnil in sklonil pogled, kot bi hotel reci: tu si še toplo pivo redkokdaj lahko privošcimo. Seveda mu ga tokrat ni bilo treba placati. Na debeluhovo hišo, ki je bila obenem trgovina, sta se sede na tleh naslanjala dva moža v visokih škornjih, kakršne sicer uporabljajo cikleri. Potem ko smo ob našem prihodu izmenjali pozdrave, sta nas med razgovorom radovedno opazovala. Gotovo sem pozornost vzbujal predvsem jaz, svetlolasi 'bledolicnik', ki je kdove kako zašel v tiste odmaknjene kraje. Koncno se je eden od njiju opogumil in vprašal: »Ste prišli na izlet?« Le kdo bi prišel na izlet v te kraje bogu za hrbtom? je bila moja prva misel. »Ne ne, službeno smo tukaj.« Na kratko sem jima razložil, kaj delamo. Pozorno sta poslušala. »Tudi naju zelo zanimajo ruševine. Marsikje sva že izkopavala in tudi našla veliko lepih stvari.« »A, torej sta delala z arheologi …« je pripomnil Florentino, ceprav njegov glas ni razodeval, da to sam verjame. »Ne, sama. Nekateri ljudje zbirajo starine, jih kupujejo in zanje tudi dobro placajo,« se je glasil prostodušen odgovor, ki nama je potrdil sum. To sta bila torej roparska kopaca, plenilca arheoloških najdišc. Pokimal sem, nagnil steklenico piva, napravil požirek in nepri­zadeto vprašal: »In kje kopljeta zdaj?« »Ne ne, zdaj tega že dolgo ne pocneva vec. Zakoni so strogi in je prenevarno. Midva sva iz Gvatemale in nabirava cikle, tule takoj cez mejo. Samo na pivo sva prišla sem.« Koliko je bilo resnice v tem odgovoru, seveda nismo mogli vedeti. Res je bilo mogoce priti iz Gvatemale brez težav; meja, ki loci jugovzhodni del mehiške države Campeche od Gvatemale, je zgolj 10 metrov široka poseka, ki tece skozi gozd v ravni crti vzdolž vzporednika 17°49' severne geografske širine, slabih pet kilometrov južno od vasi Arroyo Negro; nihce je ne varuje, ob­casno samo ocistijo poseko, da se prevec ne zaraste. Ampak pet kilometrov je razdalja do meje v ravni crti; po stezah je pot gotovo precej daljša, sploh pa možaka gotovo nista prišla samo na pivo, saj nista mogla vedeti, da ga bosta res našla. Dobava je tukaj bolj slucajna kot redna. Kakorkoli že, nisem se želel postavljati v vlogo preiskovalca, skušal pa sem vendarle izvedeti še kaj vec. Roparski tunel v stavbo, pred katero stoji reliefno obdelana stela, je eden od mnogih, ki so jih izkopali plenilci na velikem najdišcu Uxul, nedalec od meje z Gvatemalo. »In kako sta to delala? Kaj pravzaprav išcete?« sem skušal biti iskreno zvedav. »Grobove. V teh gozdovih je veliko ruševin. To so bile nekoc hiše, palace in cerkve tistih ljudi, ki so tukaj živeli – Maji, ali ne? In v njih so tudi pokopavali svoje umrle. V vecjih ruševinah so grobovi visokih gospodov, v njih pa so pobarvane posode, ogrlice, maske iz žada …« Eden od obeh mož se je še posebno razgovoril in se izkazal za dobrega poznavalca svojega posla. Bil je prav didakticen, kot da se ne bi pogovarjal z arheologoma. Tako kot je povedal, so Maji pokopavali svoje umrle pod tla svojih hiš. Posebnih grobišc niso imeli. Dostojanstvenike in vladarje so pokopali z vso nji­ hovo slavnostno opravo in okrasjem, v grobove pa so prilagali tudi poslikano keramicno posodje in druge osebne predmete. Najpomembnejši pokojniki, pokopani v rezidencnih palacah in templjih, so neredko opremljeni z ogrlicami, uhani, maskami in drugimi izdelki iz žada. »Ampak vsakega predmeta ne moreš prodati. Da ima glinast krožnik ali vaza kako vrednost, mora imeti naslikanega vsaj enega Indijanca; ce jih je vec, cena zraste, sploh pa, ce ima še legendo.« Res je, fino izdelane keramicne posode, ki se najdejo kot pri­datki v elitnih grobovih, imajo naslikane mitološke prizore s clo­veškimi in živalskimi figurami in podobami božanstev, z omembo 'legende' pa je imel naš sogovornik v mislih seveda hieroglifske napise, ki te prizore pogosto spremljajo. »Najvecjo vrednost pa ima žad: ogrlice, uhani, figurice, maske …« Ceprav ležišc žada v nižavjih polotoka Jukatana ni, so predmete iz tega kamna tamkajšnji Maji zelo pogosto dajali v grobove svojih dostojanstvenikov. Žad so preko dobro organiziranih trgovskih mrež dobivali iz doline reke Motagua v gvatemalskih višavjih na jugu. Tako kot je bil to nekoc najdragocenejši material za Maje, imajo njihovi izdelki iz žada tudi danes najvišjo ceno na crnem trgu. Medtem ko lahko, na primer, dobro ohranjen in bogato poslikan keramicni krožnik doseže koncno ceno – recimo na dražbi nekje v ZDA – okoli 30.000 dolarjev, so predmeti iz žada veliko dražji. Seveda tudi pri tej nezakoniti trgovini najvec zaslužijo posredniki, plenilci sami pa najmanj. »Kako pa veš, kje je treba kopati?« sem spraševal naprej. Skrunilci grobov »Vsak ciklero pozna gozdove, v katerih dela, in ve, kje so ruše-vine. Majhnih grobelj je povsod dosti, teh nima smisla razkopavati. Ce pa naletiš na ruševine, ki so visoke in jih je veliko na kupu, potem veš, da si prišel v reinado; tam se izplaca kopati.« Tokrat sem prvic slišal romanticno zveneco besedo, ki jo upo­rabljajo zlasti cikleri. Reinado pomeni v španšcini 'vladavina' ali 'kraljevanje', bolj ustrezen prevod pa bi bil v tem primeru 'kraljestvo', saj se je izraz ocitno nanašal na velika arheološka najdišca, ostanke majevskih mest z visokimi piramidalnimi svetišci ter mogocnimi upravnimi in elitnimi rezidencnimi stavbami. »Pred leti sem delal v Las Gardemias; to je bil reinado grande, same velike ruševine, ponekod so se videli še zidovi, grobovi so imeli poslikane stene …« Las Gardemias! S tem imenom so domacini oznacevali zna­menito arheološko najdišce danes znano kot Río Azul, ki leži v severovzhodni Gvatemali, slabih 10 kilometrov od kraja, kjer smo se pogovarjali. Ameriški arheolog Richard E. W. Adams je tam vodil vecletni raziskovalni projekt, potem ko je leta 1981 izvedel, da so plenilci naleteli na nekaj edinstvenih grobov s stenami, na katerih so bile slikarije in hieroglifski napisi. Je bil med temi roparji, ki so jih kmalu pregnali, tudi naš sogovornik? »Nekoc,« se je ta še naprej razvnemal, »smo pri nabiranju cikleja naleteli na skupino velikih ruševin; nekatere so bile zelo visoke, pa veliko stel je bilo, pravi reinado …« Mož je torej poznal tudi stele, plošcato obdelane kamnite bloke, ki so stali na stavbah ali trgih nekdanjih mest; mnoge so bile okra-šene z reliefno izdelanimi podobami in hieroglifskimi napisi, ki so ovekovecali pomembne dogodke in slavna dejanja vladarjev in njihovih družin: njihove zmage v vojnah, zajetja ujetnikov, obrede, ki so jih opravljali, rojstva, ustolicenja, poroke z nevestami iz ime­nitnih rodbin … »Tudi stele ste našli?« »Seveda. Tudi stele se lahko dobro prodajo, ce imajo podobe in crke.« »Kako pa ste jih odnesli? Kamni so vendar veliki in težki.« »Saj nismo odnesli celih. Z žagami smo odrezali samo tiste površine, ki so bile okrašene.« S Florentinom sva ostajala mirna, ceprav nama je pripoved vzbujala mocno neprijetne obcutke. Seveda sva poznala prakso Nekaj kosov polikromne keramike, ki so jo pustili plenilci na najdišcu Monumento 104 na meji z Gvatemalo. žaganja stel. Ker so vecinoma iz mehkega apnenca, to ni pretežka naloga. Na marsikaterem arheološkem najdišcu je še danes mogoce videti kamnite bloke z gladko odžaganimi površinami, žalosten rezultat pocetja roparjev, ki so svoj plen prodali kdove komu in za koliko denarja, danes pa za mnoge od teh spomenikov ne vemo, kje so; številni zanimivi podatki, ki jih vsebujejo podobe in napisi na njih, so tako izgubljeni. »Kljub temu so to veliki kosi. Nekako jih je vendar bilo treba spraviti do kupca?« »To ni bil problem. Nekdo je prišel iz Ciudad de Guatemala, gente de collar blanco; njega ni nihce pregledoval.« Prišel je torej 'clovek z belim ovratnikom', gotovo kak pomemb­než. Ob razbohoteni korupciji pac tudi zakonodaja, ki prepoveduje dejavnosti, kakršna je profanación de tumbas ('skrunjenje grobov'), ne pomaga kaj dosti. Plenjenje arheoloških najdišc je žal zelo razširjeno. Že v tistih prvih dneh našega terenskega dela smo videli vec roparskih izkopov, kasneje pa smo ugotovili, da skoraj ni vecjega arheološkega najdišca, ki bi bilo nedotaknjeno. Plenilci v upanju, da bodo našli grob, obi­cajno izkopljejo jarek ali tunel od vznožja stavbe v notranjost. Škoda, ki jo ob tem povzrocijo, ni le v tem, da med izropanimi grobnimi pridatki prevladujejo umetniški predmeti z visoko estetsko vre­dnostjo; za arheologe in vse druge, ki jih zanimajo ne le predmeti sami, temvec predvsem razumevanje življenja nekdanjih ljudi, je še vecja škoda v tem, da za te predmete, ko se kasneje pojavijo v zasebnih zbirkah po svetu, nihce vec ne ve, od kod so in v kakšnem kontekstu so bili najdeni. Vrh tega roparji obicajno podrejo mnoge zidove in druge arhitektonske elemente, ki so jim napoti, in s tem povzrocijo nepopravljivo škodo na stavbah, katerih razpadanje je zaradi zmanjšane stabilnosti še pospešeno. Nekoc so med plenilci ruševin prevladovali cikleri, ki so bili po­gosto tudi ruineros ('ruševinarji'), kot jih je nekdo oznacil. Medtem ko so nabirali cikle, kar je treba poceti v deževni dobi, so dodobra spoznali gozdove, v katerih so delali, in našli tudi ruševine, tako da so se v sušni dobi lahko posvecali roparskim izkopavanjem. Danes pa se s tem ukvarjajo tudi mnogi prebivalci vasi na obmocju, ki smo ga pregledovali. Marsikje smo opazili stare in že dokaj zasute jarke in tunele, ponekod pa so bili ti ocitno izkopani pred kratkim. Zakonodaja v Mehiki za plenjenje in tudi neregistrirano pose-dovanje arheoloških predmetov predvideva dokaj visoke zaporne kazni. Toda roka pravice redko seže do teh odmaknjenih krajev. V vseh teh letih sem se pogovarjal z veliko ljudmi in za mnoge vem, da so vsaj obcasno plenili po ruševinah, ceprav tega skoraj nihce ni priznal. V Gvatemali je ta dejavnost veliko bolj razmahnjena in unicujoca kot v Mehiki, ima pa tudi bolj agresivne oblike. Tam so nekatere skupine roparskih kopacev oborožene in zgodilo se je že, da so v spopadih koga ubili. Tiste, ki sem jih spoznal sam, pa bi težko oznacil kot hudodelce; povecini so povsem 'normalni' ljudje, nekateri zelo delavni, zanesljivi in pošteni. Marsikdo se je v to pocetje spustil zaradi financne stiske. Razkopavanje ruševin nikakor ni lahko delo, prej naporno in tudi nevarno; slišal sem o posameznikih, ki jih je med kopanjem globokih tunelov zasulo in so si tako, namesto da bi našli bogat pokop iz davnine, izkopali lasten grob. Poleg tega imajo najvecji zaslužek posredniki, medtem ko je za trdo delo, tudi v tem primeru, placilo najnižje. Prav zato se pac nikoli nisem ukvarjal z mislijo, da bi kakega roparskega kopaca prijavil. Rajši sem vsem skušal dopovedati, da je dolgorocno veliko bolj koristno, ce arheološka najdišca ohranijo: namesto da bi se posvecali nezakoniti dejavnosti, lahko pricakujejo, da bodo oni ali pa njihovi otroci prej ali slej dobili delo pri arheoloških izkopavanjih, ki obicajno trajajo vec let in katerih rezultati neredko prispevajo k razvoju turizma in drugih pridobitnih dejavnosti. Medtem ko je naš pogovor ob pivu v Arroyu Negru tekel naprej, se je stemnilo. Ko smo se ob slovesu rokovali, sva imela s Florentinom precej mešane obcutke. Možakarja sta bilo cisto simpaticna; sploh pa sta rekla, da je njuna plenilska dejavnost že preteklost in nemara sta prav zato tako odkrito pripovedovala o svojih podvigih. Mogoce res, ampak že cez dva dni, ko smo šli pregledat neko najdišce jugozahodno od vasi Arroyo Negro, skoraj na gvatemalski meji, smo naleteli na štiri popolnoma sveže roparske izkope; v treh kopaci ocitno niso našli nicesar, v enem pa so bržkone naleteli na bogat grob, saj so za sabo pustili ogromno keramike, tudi poslikanih fragmentov. Ob pogledu na jarke, ki so dajali vtis bolecih odprtih ran, skozi katere je bilo nekdaj velicastnim palacam in templjem iztrgano drobovje, me je stisnilo. Sta bila tu na delu naša znanca? Kakorkoli že, s Florentinom sva imela še en razlog, da se odslej posvetiva iskanju vecjih najdišc. Ker so prav ta glavna tarca ropar­jev, je bilo pomembno, da jih cimprej pregledamo kar najvec in da jih cim bolje dokumentiramo, še preden jih utegnejo poškodovati plenilci. Na vecjih najdišcih je mogoce pricakovati tudi reliefno obdelane kamnite spomenike, poleg stel tudi cilindricne oltarje, ki cesto ležijo pred stelami. Na obojih so poleg upodobitev oseb in dogodkov pogosto tudi hieroglifski napisi, ki vsebujejo pomembne zgodovinske podatke. Ker so tudi ti spomeniki visoko cenjeni med plenilci in lahko prej ali slej izginejo, je bilo vsekakor priporocljivo, da jih še pred tem natancno fotografiramo in zrišemo, ce že izginotja ali unicenja ne moremo prepreciti. Tovrstne najdbe velja tudi cimprej objaviti. Izropane sta­rine namrec pogosto koncajo v tujini in se pojavijo na dražbah. Prodajalci v teh primerih obicajno skušajo dokazati, da so jih podedovali in da so prispele iz dežele izvora že davno, še preden je ta sprejela zakone, ki prepovedujejo prodajo in izvoz arheoloških predmetov. Ce pa objavljeno porocilo dokazuje, da je bil tak pred-met še nedavno na dolocenem arheološkem najdišcu, je mogoce takšne trditve ovreci in dokazati, da je bil uvoz nezakonit; proti vpletenim je moc sprožiti kazenski postopek, predmet pa je treba vrniti v državo izvora. Ugledno spremstvo P otem ko smo koncali delo na zemljšcih vasi Justo Sierra, Arroyo Negro in El Civalito, sva morala s Florentinom v Xpujil, da se ponovno oskrbiva in pobereva Héberja Ojedo, najinega sode­lavca, ki naj bi prišel iz Campecheja. Bili smo že v drugi polovici julija, globoko v deževni dobi, in nalivi so postajali vse mocnejši. Z Miguelom sva se dogovorila, da se vidimo cez nekaj dni, in odrinila. A že po prvih nekaj sto metrih je kamioneta obticala v blatu razmocenega kolovoza. Ne da bi bil posebej zaskrbljen, sem vklopil štirikolesni pogon, vozilo pa se še vedno ni premaknilo. Florentino je izstopil in med mojim prizadevanjem, da se izkop­ljem iz blata, gledal kolesa. »Sprednja se ne vrtijo,« je odkimal. Kako vendar, saj so mi v službi zagotovili, da je z avtom vse v redu! Doslej nisva imela ne potrebe ne priložnosti, da bi preizkusila pogon na vsa štiri kolesa. Zdaj, v najbolj neugodni situaciji, pa se je izkazalo, da ne dela. Pomoc je bila k sreci blizu. S ponudbo, da jim placilo pod-vojim, sem dobil osem ljudi iz vasi Justo Sierra, ker pac ni bilo druge rešitve, kot da s porivanjem in izsekavanjem obvozov okoli najtežjih mest na kolovozu spravimo avto do vasi El Civalito, od koder je naprej vodil makadam. Za borih pet kilometrov smo potrebovali šest ur! Ko smo popoldne prispeli, se je iz tamkajšnje trgovine primajal domacin, eden naših sodelavcev iz prejšnjih dni, ko smo delali v njegovi vasi. Pristopil je, vame uperil od znatnih kolicin piva zamegljene oci in me potrepljal po ramenu: »Drugic pridi vendar v sušni dobi! Zdaj se ne da delati.« To sem pac vedel že sam. Že Ruppert je vedno delal med februarjem in aprilom. Ampak kako naj mu razložim, da ima državni proracun svojo logiko in da lahko pridem pac takrat, ko dobim denar? Pozno zvecer sva s Florentinom prišla v Xpujil. Héber naju je že cakal, ampak poleg nakupov je bilo treba opraviti še nekaj zelo pomembnega: usposobiti štirikolesni pogon na kamioneti. Šele po dveh dneh iskanja sem našel mehanika, ki se je bil pripravljen spopasti s to nalogo: Martín Yamá iz bližnje vasi Zoh Laguna, je dokazal, da lahko sposobni ljudje z improvizacijo rešijo marsi­kateri problem, ki se ga tisti v mestih, ceprav imajo na voljo vse mogoce dele, orodja in naprave, niti ne lotijo. Štirikolesni pogon je na kamioneti odtlej delal še leta, don Martín pa nas je iz raznih drugih zagat poslej izvlekel še velikokrat. Ko smo se vrnili v El Civalito, nam je prenocišce ponudil la-stnik tamkajšnje trgovine. V tej in okoliških vaseh smo v naslednjih dneh nadaljevali delo, ne da bi našli kaj posebnega. Z nami je bil poleg domacinov še vedno tudi naš zvesti spremljevalec Miguel. Nekega dne smo slišali, da so v vasi Los Alacranes, nedalec proti severovzhodu, velike ruševine. Po blatnem kolovozu, ki je vodil skozi nekaj manjših zaselkov, smo se pripeljali do tja in se z domacini dogovorili, da nas naslednji dan peljejo do ruševin. Ob vrnitvi v El Civalito smo se ustavili v vasi Ojo de Agua, kjer sem nekaj domacinov ob cesti vprašal, ce poznajo kakšne ruševine na svojih terenih. Prosil sem jih, naj vprašajo še svoje sovašcane, naslednjega dne, ko se bomo spet peljali mimo, pa naj mi povedo. Cez tole blato porivanje ne bo zaleglo. Le kje bi bil najbolj primeren obvoz? Ruševine stavb, ki štrlijo kvišku na hribu zahodno od vasi Los Alacranes, prerašcene le z redkimi drevesi in grmicevjem, je mogoce razlociti že od dalec. Ko sem speljal, se radovedne oci niso odlepile od nas, dok­ler nismo izginili za prvim ovinkom. Cez nekaj trenutkov se je Miguel, ki je sedel zadaj na stranici kesona, nagnil k meni in mi cez okno pripomnil: »To ni bilo dobro.« »Kaj pa?« sem vprašal, ne da bi odvrnil oci od ogromnih lukenj na kolovozu, med katerimi se je pozibaval avto. »Rekel si jim, da placaš delo in da bomo jutri zjutraj peljali mimo. Zdaj vejo, da imaš denar. Ravno v tej vasi so tisti, ki napa­dajo in ropajo na cesti.« Res sem se obnašal kot pravi zelenec, sem se potihem jezil. Rekel nisem nic, a sem se preostanek poti mucil z mislijo, kako naj rešim situacijo. V Los Alacranes smo se naslednji dan morali vrniti, ker smo bili z domacini že dogovorjeni. V El Civalitu sem namesto h koci, kjer smo bili nastanjeni, zapeljal k vojaškemu taboru. Florentino me je vprašujoce pogledal. Brez besed sem ustavil pri stražarju. »Dober dan. Je porocnik tukaj?« »Je.« »Lahko govorim z njim?« »Bom pogledal, ce vas lahko sprejme.« Odšel je in se cez nekaj trenutkov vrnil s komandantom, ci-gar štrleci lasje, majica in trenirka so razodevali, da sem prekinil njegov popoldanski pocitek. »Kako ste, arheolog? Kako vam lahko pomagamo?« Razložil sem mu, da moramo naslednjega jutra v Los Alacranes, torej skozi Ojo de Agua, ki slovi po cestnih razbojnikih … »Torej želite spremstvo?« me je prekinil porocnik. »No, ce bi bilo mogoce …« »Ni problema. Ob kateri uri odrinete?« »Bi šlo ob sedmih?« »Ob sedmih vas cakamo«, je bil komandant preprost in odrezav. Ko smo naslednjega dne ob dogovorjeni uri prišli v vojaški tabor, je tam že hrumel hummer, pripravljen na odhod. »Vi boste peljali spredaj,« je rekel komandant. In smo šli. Naš dodge se je preko globokega blata pozibaval kot colnic na razburkanem morju, za nami pa se je vojaški hummer s širokimi pnevmatikami le nalahno in elegantno pozibaval kot prekooceanski parnik, ki mu malenkosti ne pridejo do živega. In kar je bilo najvažnejše, na kesonu je stalo devet vojakov z orožjem, pripravljenim na strel. Lep obcutek. Le kdo bi si nas upal napasti? Prišli smo v Los Alacranes. Domacini, s katerimi smo bili do-govorjeni za delo, so nas sede cakali ob cesti. Ko so nas zagledali, so skocili na noge. Ustavil sem in se zahvalil komandantu. »Saj veste, na nas lahko vedno racunate,« se je poslovil in dodal: »Zvecer se vidimo. Zdaj ni nobene nevarnosti vec.« V ozadju sem videl Miguelov potrjujoci obraz. Seveda, zdaj, ko so nas videli z vojaki, smo varni. Tudi ce menijo, da se bomo vracali zvecer po isti poti, nam nihce ne bo skrivil lasu. Zdaj je vsem jasno, da imamo podporo v zvezni vojski. S temi pa ni dobropriti navzkriž. Še dobro oboroženi narcotraficantes si zlepa ne privošcijo spopada z vojsko. Tudi na domacine iz vasi Los Alacranes smo naredili vtis. »Vojska jih varuje,« se je slišalo mrmranje. Takoj zatem smo prešli na našo temo. »Kam gremo najprej?« je vprašal fant po imenu Esteban, ki si je prvi opomogel od presenecenja. »Na ta ali oni hrib?« je pokazal z roko. »Pojdimo najprej na vzhodnega,« sem rekel. Tokrat nas je cakalo pravo presenecenje. Na hribih vzhodno in zahodno od vasi sta bila velika kompleksa ruševin z jasno vidnimi ostanki piramidalnih templjev in drugih arhitektonskih objektov, razporejenih okoli trgov v razlicnih nivojih. Ugledno spremstvo Los Alacranes N aslednjega dne smo se vrnili na vzhodni hrib, da narišemo skico najdišca. Z Héberjem in Florentinom smo si razdelili delo in se z metri in kompasi podali vsak na svoj konec kompleksa. Medtem ko sem stal na manjši ruševini in skušal razpoznati, kakšne oblike je bila stavba pred kakim poldrugim tisocletjem, še preden jo je izmalicilo razdiralno delo tropskega pragozda, ki je prerasel nekdaj cvetoce majevsko mesto, sem nenadoma zas­lišal krike »don Iván, don Iván!«, obenem pa šelestenje listja in pokanje vej pod nogami cloveka, ki se je naglo bližal, a ga zaradi gostega rastja še ni bilo mogoce ugledati. Koncno je prisopihal: bil je Miguel. »Našli smo stelo,« je izdavil vidno razburjen, še preden se je ustavil. »Kako veš?« sem ga vprašal in skušal ostati miren, ker se nisem hotel vdajati praznim upom, pa vendar mi je srce zacelo hitreje utripati. »Velik kamen je, tak, kakršne smo videli v El Palmarju, in na eni strani ima crke.« To je bilo dovolj. Pognal sem se z ruševine v smeri, kamor je tekel Miguel. Takrat še nisem slutil, kako pomemben bo tisti 29. julij 1996, toda fantove besede je bilo treba vsekakor jemati resno. Pred nekaj dnevi smo bili obiskali veliko najdišce El Palmar, ki leži okoli 20 kilometrov dalec v severozahodni smeri in ki ga je že leta 1936 odkril Eric Thompson. Ker naj bi kolegi z našega inštituta na tem najdišcu kmalu zaceli s temeljitejšimi raziskavami, mu nismo posvecali vecje pozornosti, a smo vendar videli skoraj 40 stel; ceprav so mnoge mocno erodirane, so na nekaterih še dobro vidni ostanki reliefno izklesanih podob in hieroglifskih napisov. Miguel, ki nas je spremljal, si je z velikim zanimanjem ogledoval kamnite spomenike in rezbarije na njih, obenem pa pazljivo poslušal naše komentarje. Zato je tokrat, ko je omenil »stelo« in »crke«, gotovo dobro vedel, o cem govori. Tako sem razmišljal, medtem ko sem dirjal za njim. Spotikala sva se ob koreninah in vejevju, ki ga je ekipa delavcev posekala, V vzhodnem kompleksu najdišca Los Alacranes je Stelo 1 prvi opazil Miguel Cruz (na desni). da bi kolikor toliko ocistila teren in omogocila izdelavo nacrta najdišca. Cez nekaj trenutkov sva oznojena in zasopihana prispela. »Tu je,« je bil kratek Miguel in z maceto pokazal na kamen, ki je z dokaj plosko gornjo površino poševno molel iz zemlje. Nekaj drugih delavcev je dotlej odstranilo rastlinje, ki ga je prekrivalo. »In crke?« sem bil nestrpen. »Spodaj so,« je odvrnil. Sklonil sem se in pogledal spodnjo površino plošcate skale. Ob zaobljenem gornjem robu sem uzrl vec hieroglifov, izklesanih v sorazmerno visokem reliefu in dobro ohranjenih. Nobenega dvoma ni bilo vec. Pred nami je bila majevska stela; ležala je ob zahodnem vznožju dokaj velike stavbe, katere ruše­vina je imela obliko podolgovate, kakih 8 metrov visoke groblje, nekoc pa je verjetno bila rezidencna palaca katerega od vladarjev. Stoletja so opravila svoje: nekdaj pokonci stojeca stela se je nagnila naprej, skoraj povsem so jo prekrile ruševine, zemlja in vegetacija. Ceprav izkopavanja niso bila v nacrtu, sem se odlocil, da ruševine odstranimo in stelo toliko odkopljemo, da jo bo mogoce dvigniti in ustrezno dokumentirati. Ni šlo le za nestrpnost temvec tudi za strah pred plenilci. Nismo smeli odlašati in pustiti stele, ne da bi vsaj natancno fotografirali njeno obdelano stran, na kateri so bili gotovo zapisani pomembni zgodovinski podatki. Kmalu se je izkazalo, da sem imel prav, cez poldrugo leto pa tudi to, da je bil strah pred roparji še kako upravicen. Nacrtovani podvig seveda ni bil preprost. Treba bo najti pri­merno orodje za dviganje težkega kamna, še pred tem pa previ­dno odstraniti material, ki ga je prekrival. Dela se bomo lotili v naslednjih dneh, najprej pa bomo dokoncali skici kompleksov na vzhodnem in zahodnem hribu. Zemljišce na zahodnem hribu je bilo prerašceno z nizkim in gostim rastlinjem, ker je bil tam še pred nekaj leti pašnik, pripadalo pa je Rafaelu Castánu, starejšemu kmetu iz vasi Los Alacranes. Don Rafa, kot so ga vsi klicali, je omenil, da je nekoc pred eno od ruševin na svojem zemljišcu videl plošcat kamen s crkami. Še ena stela? Pospremil nas je do mesta, kjer je menda videl stelo, a tam ni bilo nicesar. »Tu sem jo videl,« je z roko pokazal don Rafa. »Tu je stala, dobro se spomnim.« »Mogoce je padla in jo je prekril ruševinski material,« je ugibal Héber. Nekaj domacinov, ki so nam pomagali, je takoj pristopilo in zacelo odmetavati kamne z mesta, ki ga je kazal don Rafa. Kmalu se je pokazala dokaj gladka površina vecjega, ocitno obdelanega kamna; cez nekaj minut je bil povsem razkrit. Res je bila stela, ampak na njeni gornji strani ni bilo nobenih 'crk' ali drugih sledov reliefa. Ocitno je bila prednja stran obrnjena navzdol. Tudi to stelo bo torej treba dvigniti. V Xpujilu smo si priskrbeli gumijasto peno in odeje, s katerimi bo treba pri dviganju zašcititi oba spomenika, v vasi Los Alacranes pa so nam posodili drvarsko orodje za vleko hlodov. Najprej smo se lotili stele na vzhodnem hribu, ki smo jo ozna-cili s številko 1. Med previdnim odstranjevanjem ruševin se je razkrival vse vecji del obdelane površine na spodnji strani. Razbrali smo naglavni okras osrednje figure, nedvomno vladarja, ob straneh pa dobro ohranjene hieroglife, med katerimi so bili tudi koledarski podatki s številkami. Ko je bilo odstranjenega dovolj materiala, smo stelo zašcitili, jo s pomocjo drvarske naprave z vzvodom in jekleno vrvjo dvignili v pokoncen položaj in jo naslonili na ruševine stavbe, pred katero je nekoc stala. V primerjavi z vecino majevskih stel je bila zelo velika, visoka skoraj 4 m. Šele zdaj smo lahko jasno videli vse podrobnosti obdelane površine. Osrednji del z upodobitvijo vladarja je bil mocno po­škodovan, vendar je bilo dobro vidno naglavno okrasje s perjanico, ob desni strani telesa je visela maska v obliki cloveškega obraza, prikazanega v profilu, na spodnjem delu stele pa sta bili dve se­deci cloveški figuri, najverjetneje ujetnika, ker je eden od njiju imel roke ocitno zvezane na hrbtu. Ob straneh je bilo videti še dva mitološka prizora, namrec cloveška obraza v zevajocih kacjih žrelih. Prav tako smo lahko ugotovili, da so hieroglifski napisi ob osrednji figuri izredno dobro ohranjeni. Podoben manever smo opravili tudi s Stelo 2 na zahodnem hribu. Don Rafa je imel prav. Ceprav je bila ta nekoliko slabše ohranjena, je bilo ob pravi svetlobi tudi na njej mogoce razlociti ostanke hieroglifskega napisa in podobe vladarja, okrašenega z razkošno perjanico. Oba spomenika smo podrobno fotografirali in narisali, ceprav nam je bilo jasno, da bo moral natancne risbe napraviti še kak Stela 2 v zahodnem kompleksu najdišca Los Alacranes. epigrafik, strokovnjak za majevsko pisavo. Pomen obeh stel, ki smo ju po opravljenem delu vrnili v prvotni položaj in zakrili z zemljo, je bil nesporen, zato sem po zakljucku terenske sezone svojemu inštitutu predlagal, da oba spomenika prestavimo v današnjo vas, kjer naj bi bila razstavljena in primerno zašcitena. Takšna je bila tudi želja prebivalcev zaselka Los Alacranes. Vrnil sem se cez dve leti, ko so bila financna sredstva za reševalno akcijo odobrena. A o tem kasneje. Dviganje Stele 1 na najdišcu Los Alacranes. Pokopano mesto S ezono 1996 je zakljucilo še eno veliko odkritje. V vasi Santa Rosa nam je Heladio Peńa Silva povedal, da sta prav na njego­vih terenih dve skupini velikih ruševin in da najvišja stavba meri kakih 50 metrov v višino. Izkušnje so nam pokazale, da se na tovrstne izjave ni mogoce kaj prida zanesti. Domacini so vse prej kot dobri ocenjevalci višin. Že nekajkrat so nam omenjali kar stometrske višine. Ceprav takim izjavam ni bilo verjeti – najvišja majevska stavba, Tempelj IV v Tikalu v Gvatemali, meri le kakih 70 metrov – pa vendar nismo pricakovali, da bo prava višina komaj 10 ali 15 metrov, kot se je cesto izkazalo. Ampak tokrat se je zdelo, da mož govori brez posebnega pretiravanja. Don Heladio je bil podjeten kmet, posvecal se je predvsem živinoreji, ki v tistih krajih ni zelo razširjena, imel pa je tudi manjšo trgovinico. Bil je prijazen in odprt, kot so obicajno priseljenci iz države Veracruz, od koder je bil. Kasneje smo ga še veckrat srecali in sprejeli njegovo gostoljubnost – njegova žena je bila odlicna kuharica, v trgovini pa je imel obcasno tudi pivo. Don Heladio nas je najprej odpeljal cez njive vzhodno od vasi v visoki gozd. Šli smo mimo vec manjših ruševin, pozdravile so nas razposajene opice, potem pa je pred nami nenadoma zrasel obris mogocne piramidalne gmote. Piramido smo izmerili z me-trskim trakom in klinometrom ter izracunali, da je visoka okoli 30 metrov! Doslej je bila to najvišja stavba, kar smo jih našli, nekoc nedvomno mogocen tempelj. Piramide so verjetno najbolj znacilni in impozantni ostanki mezoameriških ljudstev. Kdorkoli je kaj slišal o Aztekih ali Majih, bo gotovo vedel vsaj za piramide in najbrž tudi, da so obicajno stopnicaste. Azteki, ceprav samo zadnji dedici vectisocletne me-zoameriške tradicije, saj so v osrednjo Mehiko prišli s severa ali severozahoda sorazmerno pozno, so poleg Majev najbolj znano mezoameriško ljudstvo, predvsem zato, ker so se v piclih sto letih razvili v imperialno velesilo, s katero so imeli opravka španski zavojevalci v zacetku 16. stoletja, zaradi cesar jih pisni viri iz casa osvojitve in zgodnjekolonialnega obdobja najbolj izcrpno opisujejo. Seveda pa so piramide poleg Majev in Aztekov gradila tudi ostala ljudstva Mezoamerike. Ali niso gradnje piramid v Ameriko prinesli Egipcani? Vprašanje, ki sem ga slišal že neštetokrat. Glede na to, da je bilo na vseh mogocih koncih Novega sveta opravljeno že ogromno arheoloških raziskav, pa niso prinesle na dan nobenega prepriclji­vega dokaza o davnih prekooceanskih stikih, je prav presenetljivo, kako mocno takšna ugibanja še vedno burijo domišljijo. Kot da bi bilo tako preprosto priti nekam med tuje ljudi in jim vsiliti svoje navade, ki vkljucujejo nic manj kot gradnjo piramid. Tega si ne moremo zamisliti brez mocne organizacije ali kar osvojitve; vojske, ki bi lahko uporabile silo, pa v tistih casih pac niso plule preko oceanov: niti najbolj ambiciozen vladar Egipta ali katerekoli stare države, cetudi bi imel primerna plovila, ni mogel vedeti, kam in cemu naj bi poslal tako odpravo. In ce bi se kaj takega kljub vsemu bilo zgodilo, bi nekje ostali neizpodbitni sledovi: nenaden pojav piramid in drugih, docela tujih predmetov. Resnica je drugacna: razvoju piramidalnih struktur v Mezoameriki – tako kot kulture nasploh – lahko sledimo skozi cas, od najzgodnejših, majhnih in preprostih zemljenih gomil do elegantnih, visokih in umetelno okrašenih templjev. Seveda ni nemogoce, da je kakšne brodolomce ali avanturiste kdaj zaneslo cez ocean, ampak ti so se, ce naj bi v novem okolju preživeli, gotovo morali podrediti in asimilirati. Samo predstavljajte si, da živite v vasi ob obali, na katero se lepega dne izkrca skupina cudnih, gotovo žejnih in sestradanih tujcev, ki jim celo pomagate, da preživijo, ti pa vam v zahvalo zacnejo soliti pamet in vas prepricevati (recimo, da ste s pomocjo kakšnega talenta za jezike že premagali težave pri sporazumevanju), da morate zgraditi nekakšno piramido. Kako bi reagirali vi in vaši sonarodnjaki, ki živite kot gospodarji na svoji zemlji in vse življenje delate pac tisto, cesar ste vajeni? Bi zaceli poslušno klesati kamne in jih skladati proti nebu ali bi do neznancev ubrali drugacno taktiko? Za Vikinge vemo z gotovostjo, da so okoli leta 1000 prišli do severovzhodnih obal Severne Amerike, celo arheološki ostanki to potrjujejo, pa vendar njihov obisk ni pustil nikakršnih sledov v kulturi Indijancev, še legend ne. Le zakaj mislimo, da so bili vedno samo v Starem svetu ljudje dovolj pametni, da so karkoli izumili? Zakaj hocemo vsako podob­nost, ki jo opažamo med starimi kulturami, razlagati s prenašanjem Pogled proti jugu vzdolž ostankov stopnišca, ki je vodilo na vzhodno stavbo igrišca za igro z žogo v Mucaancahu. Eden od dveh reliefno obdelanih kamnitih blokov zakljucuje spodnjo stopnico desno spodaj, drugi pa leži v ozadju na levi. idej? Clovek je vendar povsod le clovek; kot biološka vrsta deluje enako in zato za podobne izzive v podobnih okolišcinah najde podobne rešitve. Piramidalne stavbe so gradili marsikje po svetu, ne le v starem Egiptu in Mezoameriki. V zgodnjih državah so vladarji svojo moc najlaže dokazali z monumentalno arhitekturo: cim bolj mogocna je bila stavba, tem bolj ocitno so pokazali, kolikšno množico ljudi imajo pod svojo oblastjo. Z zadostnim številom ljudi in primerno koordinacijo del je mogoce zgraditi veliko stavbo že zgolj s kopicenjem takšnega ali drugacnega ma-teriala, torej z najpreprostejšim nacinom gradnje; ce pa naj bo stavba tudi visoka in velicastna, bo rezultat takega kopicenja zaradi omejitev preproste tehnologije vedno bolj ali manj stožcaste ali piramidaste oblike. Piramida je torej v osnovi ena najpreprostej­ših oblik monumentalne arhitekture, razlike v razpoložljivosti naravnih materialov, lokalnih tradicijah, tehnologiji in kulturnem razvoju nasploh pa so pripeljale do vrste razlicic, ki jih opažamo na raznih koncih sveta. Medtem ko so piramide v Egiptu zgrajene iz kamnitih blokov, so mezoameriške samo kopice kamenja in zemlje, opažene s kamnitimi zidovi. V Egiptu so bile zgrajene kot grobnice, v Mezoameriki pa so bile v prvi vrsti podstavki za templje, do katerih so vodila prizidana stopnišca. In takšno vlogo Pokopano mesto so imele tudi majevske piramide. Res je sicer, da so v mnogih tudi grobovi, toda grobna funkcija, razen v nekaterih primerih, ni bila primarna. Spomnimo se, da so kralje in druge dostojanstvenike tudi v Evropi nekoc cesto pokopavali v cerkvah, Maji pa že itak niso imeli posebnih grobišc; mrtve so pokopavali pod hišami, za vladarja, ki je poosebljal božanstvo, pa je bilo zadnje pocivališce v templju gotovo najbolj primerno. Piramida, ki smo jo našli, je stala sredi obsežnega trga, ki so ga na vzhodnem in zahodnem robu omejevale podolgovate groblje, na severu pa je gospodovala ogromna akropola, kvadra­tasta plošcad, katere stranica je merila kakih 150 m; visoka je bila okoli 7 m, na njej pa je stalo vec stavb, razporejenih okoli vecjih in manjših dvorišc. Tu so bile gotovo rezidencne palace elite in druge stavbe, namenjene javnim dogodkom, npr. srecanjem z gospodi iz sosednjih mest ali držav. Tropska vegetacija je tudi tu v stoletjih spremenila nekdaj sijajne stavbe v ruševine razlicnih oblik in velikosti, resnici na ljubo pa je treba reci, da so pravzaprav razrušeni le gornji deli stavb, padajoce ruševine, ki se nakopicijo predvsem ob njihovih vznožjih, pa niže ležece dele fasad celo zašcitijo, tako da izkopavanja obicajno razkrijejo precejšnje se­gmente stavb dobro ohranjene. Vzhodno in zahodno od akropole so bile še druge skupine vecjih in manjših struktur. Izpostavljenih zidov ni bilo videti, tudi stel ne, toda vtis, ki so ga vzbujali mogocni, a porušeni in povsem prerašceni arhitektonski kompleksi, je bil velicasten. Ceprav so najvecje stavbe od vasi Santa Rosa oddaljene komaj dva kilome­tra, jih bujni tropski gozd tako dobro skriva, da se mi je porodila misel: najdišce bomo poimenovali Mucaancah, kar v jukateškem majevskem jeziku pomeni 'skrito' ali 'pokopano mesto'. Drugi kompleks je bil oddaljen okoli 2,5 kilometra proti jugoza­hodu, ampak tu je Heladio imel svoj ranc, tako da so bile ruševine pretežno prerašcene z visoko travo in grmovjem: ogromen trg je imel na vzhodni in zahodni strani akropoli z vec stavbami, na jugu pa ga je omejevalo nekaj piramidalnih in podolgovatih ruševin. Sredi trga sta bili dve podolgovati in med seboj vzporedni groblji. Takoj smo pomislili, da gre za obredno igrišce z žogo. Iz smole kavcukovca, ki raste v tropskih gozdovih, so Maji in drugi Mezoamericani izdelovali masivne, vec kilogramov težke žoge in jih uporabljali v igri, ki je bila razširjena po Mezoameriki že od Reliefa na kamnitih blokih, najdenih na ruševinah igrišca v Mucaancahu, prikazujeta znacilno opremljena igralca z žogo. zgodnjih obdobij. Za igro so gradili posebna igrišca, ki se tako po velikosti kot po raznih podrobnostih med seboj precej razlikujejo, njihova skupna znacilnost pa je, da prostor za igro omejujeta dve podolgovati stavbi, ki imata praviloma na notranjih straneh prizi­dani bolj ali manj strmi klancini. Pravila igre, katerih podrobnosti ne poznamo, gotovo niso bila povsod enaka; najbolj razširjena razlicica, o kateri govore zgodnji kolonialni viri in jo potrjujejo tudi mnoge upodobitve, je bila tista, v kateri so smeli igralci žogo odbijati samo s kolki in so bili zato opasani z mocnimi šcitniki. Boj med dvema ekipama je bil pravzaprav magicno obredno de­janje: tako kot se je žoga nenehno gibala nad igrišcem, naj bi se v skladu s principi imitativne magije nenehno in pravilno gibala tudi najpomembnejša nebesna telesa, predvsem Sonce, Luna in Venera, redno ponavljanje nebesnih ciklov pa naj bi zagotavljalo pravilno izmenjavanje letnih casov, s tem pa tudi obilnost vode, pridelka in, navsezadnje, preživetje. Razne mitološke pripovedi in upodobitve, ki izpricujejo namen igre z žogo in njeno povezanost z nebesnimi telesi, dežjem, s koruzo in z rodovitnostjo nasploh, obenem razodevajo, da je bilo z igro povezano tudi žrtvovanje ljudi z obglavljenjem. Da je tudi žrtvovanje zagotavljalo rodovitnost in nadaljevanje življenja, zelo jasno vidimo v nekaterih upodobitvah, kjer iz vratu obglavljene osebe namesto curkov krvi izhajajo ra­stlinski motivi in kace, prav tako simbol rodovitnosti. Kljub tem osnovnim namenom se je tudi v primeru igre z žogo religija izra­bljala v politicne namene. Vsaj za Maje vemo, da so se zmagoviti vladarji radi pomerili v igri z žogo s svojimi ujetimi sovražniki; dejstvo, da je bil poraženec v vojni vedno premagan tudi v igri in na koncu žrtvovan, pa nam lahko seveda upraviceno vzbuja pomisleke glede športnega obnašanja udeležencev in sodnikov. Za potrditev našega ugibanja o obeh podolgovatih ruševinah sredi trga je kmalu poskrbel Miguel. Medtem ko si je utiral pot skozi gosto šavje, je opazil kamnit blok z reliefom na gornji povr­šini, zatem pa smo v bližini našli še enega, ki je le deloma molel iz zemlje in na katerem je bilo reliefno okrašeno stransko lice, ki je gledalo proti vzhodu. Za njim in na višjem nivoju sta bila deloma razkrita še dva neokrašena bloka približno istih dimenzij, ocitno kot del stopnice. Torej sta bila oba reliefno obdelana kamnita bloka del stopnišca, ki je vodilo na vzhodno strukturo igrišca z vzhodne strani, ceprav eden od njiju ni bil vec na svojem originalnem mestu ali in situ, kot recemo v arheološkem žargonu. Reliefa na obeh blokih sta nedvoumno potrdila funkcijo stavbe, katere del sta bila. Na tistem, ki je ocitno že stoletja ležal z reliefno obdelano površino navzgor, je bila ta že precej zlizana, vendar je bilo mogoce prepoznati podobo igralca, ki se z eno roko in nogo opira ob tla, pod pasom s šcitnikom pa ima žogo. Na dvignjeni pravokotni površini na levi strani je bil nekoc bržkone hieroglif-ski napis, ki se ni ohranil. Relief na drugem kamnu je bil mocno poškodovan, ko pa smo odstranili zemljo, ki je prekrivala njegov spodnji del, smo ugledali dobro ohranjeno na trebuhu ležeco clo­veško figuro, ki se z eno roko izteguje za žogo v desnem spodnjem koncu. Glave skoraj ni bilo videti, dobro pa so bili ohranjeni pasni šcitnik, okrašen 'predpasnik' in navzgor upognjena desna noga s šcitnikom za koleno. Zopet je bila na desni strani pravokotna površina, ki je nekoc verjetno nosila hieroglifski napis. Upodobitve igralcev s tipicnimi šcitniki za pas in kolena in v znacilnih pozah, ki odsevajo pravila igre, v kateri je bilo dovo­ljeno žogo odbijati le s kolki, so na vecjih majevskih najdišcih pogoste. Zaradi nevarnosti, da bloka izgineta, smo njuno lego natancno dokumentirali, ju zatem prepeljali v vas Santa Rosa in uradno predali lokalnim oblastem, ki so prevzele odgovornost za hrambo in zašcito. To je bila pomembna najdba. Prostori za obredno igro z žogo se najdejo le na vecjih arheoloških najdišcih, nekoc pomembnih centrih teritorialne in politicne ureditve. Zdaj nam je bilo že jasno, da je bil ta arhitektonski kompleks skupaj s tistim, ki leži nedalec proc proti severovzhodu, del enega samega velikega naselja; med njima smo namrec naleteli na kopico manjših ruševin, ostankov preprostih stanovanjskih stavb. Med njimi so bili posejani tudi zbiralniki za deževnico, kakršni so zelo pogosti na majevskih najdišcih v jukatanskih nižavjih; obicajno jih imenujemo kar z majevsko besedo cultún (chultún). Izkopani so v kamnito podlago in imajo obliko trebušaste steklenice z ozkim vratom: navpicen jašek krožnega preseka s premerom okoli enega metra vodi v ve­liko obsežnejši prostor, katerega stene so bile nekoc ometane in neprepustne. Okoli okroglega ustja, ki je bilo zaprto s kamnitim pokrovom – tudi ti se pogosto najdejo – je bila rahlo nagnjena zbiralna površina, ki je padlo deževnico usmerjala v zbiralnik. Danes so cultuni vecinoma zasuti in le redki še držijo vodo, ker je omet odpadel in voda pronica skozi porozne apnencaste kamnine. Nekateri tovrstni prostori pa so služili tudi kot shrambe za živila. Po znacilnostih arhitekture in keramike, ki smo jo našli na površju, je mogoce soditi, da so bili najzgodnejši arhitektonski kompleksi zgrajeni v poznem predklasicnem obdobju, torej že v stoletjih pred našim štetjem, najvecji obseg in pomen pa je mesto imelo v klasicni dobi. Po obliki in razporeditvi nekaterih stavb lahko sklepamo tudi, da so graditelji po eni strani sledili modnim trendom na vzhodu, v današnji republiki Belize, po drugi strani pa tudi tistim, ki so bili uveljavljeni v samem osrcju polotoka Jukatana, zlasti v gvatemalski pokrajini Petén. Kace niso samo v džungli V nekaj dneh smo napravili nacrta obeh skupin monumentalne arhitekture. Ko smo se med skiciranjem severnega kompleksa za hip ustavili, da si odpocijemo, sem delavcem skušal povedati, kakšne so najbrž nekoc bile videti stavbe na akropoli. Medtem se je zaslišalo šumenje listja nad nami, tako kot vedno, kadar pade kakšna suha veja, le da tokrat ni bila veja: na iztegnjeno roko, s katero sem kazal na pobocje akropole, mi je padla – kaca, kar sem opazil šele potem, ko je zdrsela na tla. Vsi, ki so me obkrožali, so v istem hipu odskocili nekaj metrov – seveda tudi jaz – in šele potem ugotovili, da kaca, ki je prav tako zbežala, ni strupena. Velja pac nacelo: najprej se umakni in potem ugotavljaj! Sploh nam v letu 1996 kac ni manjkalo, a vse niso bile tako plašne in nenevarne. Že pred nekaj dnevi so delavci med pregle­dovanjem nekega drugega najdišca ubili klopotaco, naslednjega dne pa nas je cakalo še eno neprijetno srecanje. Medtem ko sem opravljal meritve in skiciral eno od obeh akropol v južnem kom­pleksu Mucaancaha, je domacin Cristóbal, ki je pred menoj izse­kaval podrast, bliskovito skocil nazaj proti meni, skozi zobe spustil kletvico, odvrgel maceto in si obrisal znoj s cela. »Una nauyaca,« je rekel in pokazal z roko. Nekaj metrov naprej je bila na tleh zvita kaca s sulicasto glavo in nezamenljivim vzorcem trikotnikov po hrbtu, ceprav jo je bilo zaradi pretežno rjave barve med suhim listjem komaj mogoce opaziti. Prvic sem jo videl, sem pa seveda o njej že marsikaj vedel. Zaradi njenega videza ji pravijo tudi barba amarilla ('rumena brada') in cuatro narices ('štirje nosovi'); slednje ime se nanaša na štiri nosne odprtine, ki jih ima na glavi, in je pravzaprav samo prevod imena nauyaca, ki izvira iz azteškega jezika náhuatl. Ceprav je v osrednji Mehiki ni, so jo ocitno poznali že Azteki; prav zaradi razširjenosti njihove nadvlade v casu prihoda Špancev je iz nji­hovega jezika prešlo v španšcino veliko vec besed kot iz drugih. V osrednjem delu polotoka Jukatana so poleg mnogih clo­veku nenevarnih kac, med katere spada tudi boa, štiri strupene vrste, od katerih je nauyaca ali sulicarka (v anglešcini je v rabi francosko ime fer-de-lance)8 gotovo najnevarnejša. Tako kot su­licarka je težko opazna tudi mokasinka ali cantil, bolj znana kot uol poch,9 kar v jukateškem jeziku pomeni nekako 'svitek zlobe'. Klopotace10 je laže videti, razen tega obicajno opozorijo nase z znacilnim rožljanjem. Coralillo11 ima sicer mocan strup, a jo je zaradi živopisnih obrockov mogoce hitro opaziti, ima pa tudi majhno glavo s sorazmerno kratkimi strupniki, ki obicajno ne 8 Bothrops asper. 9 Agkistrodon bilineatus. 10 Crotalus durissus. 11 Micrurus diastema. predrejo obutve. Sulicarka pa ima dobro in celo spreminjajoco se varovalno barvo, umakne se nerada, ce pa zacuti nevarnost, je izredno hitra in napadalna. Mogocna strupnika lahko predreta usnje, sicer pa se vcasih dvigne toliko od tal, da zagrabi nogo celo nad kolenom. Njen strup je unicujoc: napade predvsem krvne celice in povzroci odmiranje tkiva in hude notranje krvavitve, ki se tudi navzven odražajo s celo vrsto grozljivih spremnih pojavov. Na mehiškem jugovzhodu je za najvec smrtnih primerov zaradi kacjih ugrizov kriva prav sulicarka. Tudi protistrup, ki smo ga sicer imeli, nikakor ni vsemogocen. Cristóbal je pobral maceto, pogledal naokoli, posekal mlado drevo s komaj kakih pet centimetrov debelim deblom in si odrezal okoli tri metre dolgo palico. Previdno se je približal klobcicu in silovito zamahnil. Dotlej negibna kaca se je zacela divje, a nemocno zvijati; Cristóbal ji je s še nekaj udarci skrajšal trpljenje. Tako nevarnemu plazilcu seveda nismo mogli prizanašati. Na vprašanje, zakaj ni uporabil macete, mi je povedal to, kar sem bil nekoc že slišal. »Z maceto ji moraš priti preblizu. Poleg tega, ce imaš smolo, jo lahko tako nerodno presekaš, da glava poleti in te lahko še ugrizne. Ce že nimaš nic drugega pri roki, jo lahko potolceš s topim koncem macete, ampak najbolj zanesljiva je dovolj dolga in cvrsta palica: z udarcem ji zlomiš hrbtenico, tako da se ne more vec dobro gibati in te preganjati.« Prav na koncu terenske sezone leta 1996 sem v Xpujilu, ko sem bil že sam in sem se pripravljal na vrnitev v México, vecerjal v restavraciji El Mirador Maya, na odprtem prostoru z mizami, pokritem z ogromno stožcasto streho iz palmovih listov. Pri sose­dnji mizi je bil mlajši par zapleten v romanticno pritajen pogovor, a je mladenic kar naenkrat skocil na noge in razburjeno zaklical proti natakaricama, ki sta sloneli ob tocilni mizi: »Vraga, imate tole za okras ali kaj?« Miza, ob kateri je sedel par, mi je zakrivala pogled na stol, na katerega je kazal. Sicer pa sem vecerjal in me ni zanimalo. Fant in dekle sta bila gotovo iz mesta, tu le na izletu in spotoma, take pa hitro vznemiri tudi kak vecji hrošc ali vešca. »Kaj pa je?« se je zaslišal zdolgocasen glas nekoga z drugega konca restavracije. »Kaca je, tu na stolu!« je krical fant. Zdaj sem le vstal in stopil bliže. Na stolu, med pokoncnimi letvicami naslanjala, je bila zvita manjša kaca, negibna, mrtva pa najbrž ne. Le kdo bi jo nastavil tja? »Klopotaca!« je pripomnil starejši možak, ki se je približal. Bil je voznik ogromnega kamiona s prikolico, ki je bil parkiran pred restavracijo. O kacah ocitno ni imel pojma. Boa. »Ne, nauyaca je,« se mi je zdelo potrebno, da ga popravim. Vzorec na njenem hrbtu ni dopušcal dvomov. »Ima kdo maceto? Prinesite maceto!« je rekel šofer. S pogledom sem preletel druge redke goste; pricakoval sem, da bo pristopil kak domacin, ki bo znal rešiti situacijo. A so vsi prisotni samo nerazumljivo mrmrali in se spogledovali, natakarici pa sta s pre­vidne razdalje nemocno opazovali. V kamioneti sem seveda imel macete. Vzel sem najdaljšo in se pocasi vrnil k mizi, medtem pa razmišljal, kako bi se lotil zadeve. Iz svitka na naslonjalu je molela samo glava, stol pa je bil zelo blizu mize. »Odmaknimo stol,« je nekdo pripomnil. »To pa nikar,« sem se ustrašil, »ta predobro tece.« »Torej bo ušla?« »Ne, napadla bo prvega, ki ga najde.« Namesto stola smo previdno odmaknili mizo. Prisotni so odstopili in zavladala je tišina, ki je povecevala napetost. Ali bo meni, ki nisem imel še nobene kace na vesti, to uspelo? Zdaj za pomisleke ni bilo vec casa. Spomnil sem se besed poznavalcev. Obrnil sem maceto s topo stranjo navzdol, jo dvignil, nameril in zamahnil tik ob naslonjalu. Dotlej negibna kaca, ki sem jo zadel na vrat, takoj za glavo, je bila še kako živa. Padla je na tla, njeno nemocno zvijanje pa je razodevalo, da je bil udarec ucinkovit. Dokoncal sem neprijetno delo in ji odrezal glavo. Niti meter ni bila dolga, a je vendar bila sulicarka, zaradi mla­dosti nic manj nevarna. Gotovo je prilezla iz gozda, ki se bohoti takoj za restavracijo ob cesti. Truplo sem odnesel v bližnji sme­tnjak, pospravil maceto v kamioneto in se vrnil za mizo. Voznik tovornjaka je sosedu modroval o strupenih kacah in nevarnosti ugrizov, a me tema ni dosti zanimala. Nekje iz mraka sta se smeh­ljali hvaležni tocajki, na mizi pa me je cakala tequila … Prihaja kralj V letu 1998 so bila terenska dela osredotocena na reševalno akcijo, namenjeno transportu stel z najdišca Los Alacranes v bližnjo vas. Tokrat smo delali v primernem casu, od marca do maja. Spremljal me je kolega Vicente Suárez Aguilar, arheolog iz regionalnega centra INAH v Campecheju. Pridružil se nama je tudi Ian Graham, znameniti arheolog s Harvardske univerze, ki je bil prebral prvo objavo o našem odkritju in je želel natancno narisati podobe in napise na obeh stelah. Kot pobudnik in dol­goletni vodja obsežnega projekta Corpus of Maya Hieroglyphic Inscriptions, v okviru katerega je bila dokumentirana in obja­vljena množica spomenikov z vrste najdišc, je bil Graham za to delo gotovo prava oseba. Toda na vzhodnem hribu nas je cakalo Steli na najdišcu Los Alacranes je leta 1998 zrisal ugledni arheolog Ian Graham, pri delih pa je obcasno pomagala tudi mehiška vojska. Stelo 1, katere spodnji del je videti na fotografiji, so prelomili plenilci. žalostno presenecenje: stela je bila v dveh kosih. Ocitno jo je nekdo v zadnjih mesecih skušal dvigniti, morda z namenom, da jo razžaga, pri cemer se je prelomila, nepridipravi pa so zatem iz neznanih razlogov opustili svoje namere. K sreci se ni zdrobila na vec kosov, tako da je ostala površina z reliefi in napisi prakticno nepoškodovana. Seveda pa je bil otežkocen transport, še bolj pa smo se namucili s sestavljanjem obeh kosov in postavljanjem stele v pokoncni položaj. V vas, kjer smo pripravili poseben prostor, smo obe steli pri­peljali z buldožerjem. Stroj smo po posredovanju lokalnih oblasti v Xpujilu za dva dni dobili na voljo od ekipe, ki je gradila cesto nedalec od vasi Los Alacranes. Vsi vašcani so vedeli, kaj predsta­vljajo motivi na obeh stelah: tistim, ki so nam pomagali pri delih, sem veckrat razlagal, da so mogocne ruševine, kakršne so te na obeh hribih zraven vasi, ostanki davnih, že pred dobrimi tisoc leti zapušcenih mest, v katerih je nekoc živelo ljudstvo Majev, in da so na plošcatih kamnih, ki so jih postavljali na svoje stavbe in trge, najpogosteje upodobili svoje vladarje in z napisi ovekovecili njihova slavna dejanja. Ker je vecina današnjih prebivalcev vasi Los Alacranes iz mehiške države Chiapas, jih je zlasti mocno prevzelo dejstvo, da se hieroglifski napisi berejo v jeziku, ki je prakticno enak njihovemu lastnemu (chol); doumeli so, da so ti nenavadni in sprva tako nerazumljivi kamni s podobami pravzaprav delo njihovih davnih pradedov in zato vredni vsega spoštovanja. Ko je po vecdnevnih pripravljalnih delih vozilo s prvo stelo koncno prihajalo s hriba, je bil to za vašcane velik dogodek: padal je mrak, motorji bližajocega se gosenicarja so vse bolj hrumeli, po vasi pa so se razlegali kriki veselja in navdušenja: »Prihaja kralj, prihaja kralj …«. Chol je eden od jezikov majevske jezikovne družine, ki se še vedno govorijo. Obstajajo šole in centri, kjer te in druge domo­rodne jezike – v Mehiki jih je preko 50 – poucujejo, prenašajo v pisno obliko in jih tako želijo ohraniti. Kljub temu se vecina ljudi danes svojega avtohtonega jezika sramuje in mnogi ga ne uporabljajo niti v pogovoru s svojimi otroki, kar je pac posledica dejstva, da tisti, ki jim je materni jezik španšcina, zlasti otroci v šolah, govorce teh jezikov obicajno obravnavajo kot nerazvite kmetavze. Ob prenekateri priliki sem skušal ljudi prepricati, da je vsekakor bolj koristno, ce otroci govorijo dva jezika kot pa enega Prihaja kralj Pred prevozom stel v vas Los Alacranes ju je bilo treba pri privezovanju na buldožerjev plug zašcititi z odejami, palicami iz trdega lesa in starimi gumami, ki so preprecevale neposreden stik kamnitih blokov s plugom in blažile udarce med prevozom. samega. Španskega se bodo v šoli itak morali nauciti; zakaj ne bi znali še enega? To jim lahko kasneje pomaga tudi pri ucenju ka­kšnega drugega jezika. Kakšen privilegij je, ce se lahko z zaupnimi prijatelji pogovarjaš v jeziku, ki ga nihce drug ne razume, pa je marsikdo tudi sam potrdil. Da jezik chol ni povsem za odmet, so se vašcani v Los Alacranes prepricali tudi leta 2000, ko sem pripeljal razlagalne table o po-menu podob in besedil na obeh stelah. Takšni napisi, ki jih INAH postavi na vseh arheoloških najdišcih, odprtih za javnost, so pravi­loma v španšcini, anglešcini in najbolj razširjenem lokalnem jeziku, zato sem za naš primer predlagal jezik chol. Vašcani vecinoma znajo brati in pisati, vsaj za silo, so pa prvic z zanimanjem ugotovili, da je mogoce v latinici pisati ne le špansko, temvec tudi njihov jezik. Za stele se je zelo zanimal ne le Ian Graham, temvec tudi Nikolai Grube z Univerze v Bonnu, eden vodilnih strokovnjakov za pisavo Majev. Tudi on je napravil natancne risbe motivov in napisov na obeh stelah, in ko je besedila razvozlal, smo izvedeli, o cem natancno govorijo. Nikolai, ki je tudi poslej ostal naš stalni sodelavec, je ugotovil, da ima posebno zanimive podatke stela, ki je bila na vzhodnem hribu. Na njej je naveden datum, ki ustreza 8. novembru leta 504 n. št. in ki oznacuje rojstvo vladarja, imenovanega Sak Witzil B'aah, kar pomeni 'beli vrh hriba'. Ta je vladal mestu B'uuk, katerega ime se pojavlja tudi na nekaterih drugih, že znanih najdišcih v sosednji Gvatemali, kar pomeni, da je bilo to mesto pomemben center, ceprav politicno ne povsem samostojen: v nadaljevanju našega napisa se namrec omenja ustolicenje, 30. aprila 561, »pod pokroviteljstvom Pricevalca neba, vladarja dinastije Kaan«. Znano je, da je ta dinastija v poznem klasicnem obdobju imela sedež v Calakmulu, ki je bil tedaj prestolnica izredno obsežne majevske države. Calakmul leži dobrih 60 kilometrov proti zahodu in je najvecje majevsko arheološko najdišce nasploh: doslej je bilo tam najdenih vec kot 100 stel in okoli 6000 stavbnih objektov. Novejše raziskave kažejo, da dinastija Kaan v 6. stoletju še ni vladala v Calakmulu temvec v mestu, ki ustreza arheološkemu najdišcu Dzibanché, to pa leži v sosednji mehiški državi Quintana Roo, okoli 50 kilometrov severovzhodno od naselja Los Alacranes. Kakorkoli že, vladar, upodobljen na naši steli, je bil torej vazal drugega, bolj mogocnega gospoda. Prihaja kralj Napis je zanimiv tudi zato, ker vsebuje najzgodnejšo doslej znano omembo kralja, katerega ime epigrafiki obicajno prevedejo kot 'Pricevalec neba' in ki je znan predvsem po tem, da je leta 562, torej kmalu po ustolicenju svojega podanika v mestu Los Alacranes, napadel in porazil Tikal, drugo mogocno prestolnico, ki leži v severovzhodni Gvatemali. Odtlej je bil Tikal v podrejenem položaju skoraj poldrugo stoletje; mašcevanje se je zacelo šele leta 695, ko je kralj Tikala Jasaw Chan K'awiil porazil svojega tekmeca Yuknoom Yich'aak K'ak'a iz dinastije Kaan, ki je tedaj vladala iz Calakmula, in se nadaljevalo v prvi polovici 8. stoletja z vojnami, ki so Calakmul dokoncno oslabile. Država in federacija N a pripravljenem mestu v vasi Los Alacranes smo obe steli spravili v pokoncen položaj, pri cemer nam je pomagal ba­ger, ki ga je tako kot buldožer posodila cestna ekipa. Postavljanje manjše Stele 2 ni bilo posebej zapleteno, vecjo, ki je bila v dveh kosih, pa smo morali najprej sestaviti na ležišcu, ki smo ga zbili iz debelih desk. Sticne površine smo premazali s posebnim dvo­komponentnim lepilom, zatem pa težka kamnita bloka z vzvodi in s pomocjo podlaganja lesenih zagozd približali drug drugemu, kolikor se je dalo. Na bagrovo lopato smo hoteli privezati le­seno ležišce s sestavljeno stelo, da bi ga dvignili, a še preden se je stroj dovolj približal, mu je pocila guma; ker v tehnologiji Majev nismo bili vešci in za eksperimentiranje ni bilo casa, smo morali manever prestaviti na naslednji dan. Žal se je do takrat lepilo že prevec posušilo, ampak poti nazaj ni bilo vec. K sreci je pri dvigu v pokoncno lego gornji del stele tako dobro sedel na spodnjega, da stabilnost sestavljenega spomenika ni bila ogrožena. Ko je stela stala navpicno, smo jo podprli s koli, leseno ležišce pa zopet spus­tili v vodoraven položaj in ga odvlekli od stele, pri cemer nam je pomagal vojaški hummer, ki je ravno pripeljal mimo. Zdaj je bilo treba jami, v katerih sta stali steli, zabetonirati; da pa se beton ne Postavljanje Stele 2 v vasi Los Alacranes; v ozadju je preprosta vaška cerkev. Dvigovanje Stele 1, sestavljene na ležišcu iz mocnih desk, v vasi Los Alacranes. bi ireverzibilno prilepil nanju, smo ju ob vznožju najprej obdali s plastjo kamenja in apnencastega peska. Tisto popoldne, ko smo ta dela zakljucili in sta steli že trdno stali na svojem prostoru ob cesti, sva z Vicentejem v koci, ki so jo nama za tiste dni odstopili domacini, poležavala v mrežah. Zaslišala sva glasove spodaj ob cesti in stopila na plano; tam je stalo policijsko vozilo, ob njem pa dva uniformiranca, ki sta se pogovarjala z dvema vašcanoma. Eden od njiju se je ravno obrnil in nama zaklical, da hocejo govoriti z nama. Stopila sva do tja. Pristopil je mršav policist s košatimi brki in soncnimi ocali: »Sprašujeva, kdo je prinesel te kamne,« je pokazal proti stelam, »in pravijo, da ste jih vi.« »Res je,« sem mu odvrnil. »Od kod pa ste? Kaj pocnete tukaj?« »Delamo za Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino.« Pojasnil sem mu, kakšna je naša naloga. »Prosil vas bom za dokumente. Imate dovoljenje? Kdo je odgovorni?« Predstavil sem se, z Vicentejem sva mu pomolila inštitutske izkaznice, iz koce pa sem prinesel potni nalog in uradni dopis za civilne in vojaške oblasti, s kakršnim inštitut vedno opremi svoje uslužbence, kadar so na terenu; v njem je bil kratek opis projekta z najinimi imeni. Stela 1, postavljena v vasi Los Alacranes. Policist je odšel do avta, s kolegom sta pregledovala doku­mente in nekaj mrmrala. Cez nekaj trenutkov se je vrnil in nama izrocil papirje. »V redu,« je bil kratek, a še vedno mrk kot prej. Odpeljala sta se, midva z Vicentejem pa sva tudi sedla v na­jino kamioneto in se odpeljala na pivo k Heladiu v sosednjo vas Santa Rosa. Država in federacija Vrnila sva se v mraku in presenecena videla, da naju zopet cakata znanca s policijskim vozilom. Brkatež je znova pristopil, tokrat z vecjo gotovostjo kot prej; kot da je bil pridobil podatke, ki so mu spremenili mnenje. Pomembno se je ustopil pred naju, snel soncna ocala in zacel: »V vašem dovoljenju piše, da je delo omejeno na državo Campeche, Los Alacranes pa spada pod jurisdikcijo države Quintana Roo.« Aha! Iz tega hocejo narediti problem, se mi je posvetilo. Quintana Roo je najmlajša mehiška zvezna država, imenovana po Andrésu Quintani Roou, borcu za neodvisnost Mehike v zacetku 19. stoletja. Vzhodni del polotoka Jukatana je v drugi polovici 19. stoletja pretresala tako imenovana vojna kast, upor Majev proti belcem in boj za neodvisnost. Po zakljucku sovražnosti je mehiški diktator Porfirio Díaz leta 1902 ustanovil zvezni teritorij Quintana Roo, ki je leta 1971 dobil status zvezne države, ta pa je nasledila problem razmejitve, ki je nastal zaradi nejasnosti v definiciji meje med novoustanovljenim teritorijem Quintana Roo in državo Campeche, ustanovljeno leta 1863. Problem, ki traja že desetletja, je leta 1997 prerasel v ustavni spor, ki ga je sprožil tedanji guver­ner države Quintana Roo. Ceprav nesoglasje še vedno ni rešeno, Quintana Roo ne priznava meje, ki za Campeche poteka vzdolž poldnevnika 89°09' (in je torej podaljšek severnega dela meje med Belizeom in Gvatemalo) in glede na katero vas Los Alacranes leži šest kilometrov zahodno od mejne crte, ter jo skuša s konkretnimi dejanji – z ustanavljanjem novih skupnosti in nudenjem posame­znih storitev v že obstojecih – premakniti proti zahodu. To prakso sem seveda poznal in vedel, da situacija tudi za Los Alacranes ni definirana. Policistovo mnenje je bilo razumljivo: registrske tablice vozila so bile iz države Quintana Roo. Skušal sem biti pomirljiv. »Vem, da obstaja spor zaradi meje. Ne vem, zakaj so v do-voljenju zapisali, da gre za državo Campeche, ampak to konec koncev niti ni pomembno. Saj veste, gre za arheologijo, arheološki predmeti pa so nacionalna dedišcina, patrimonio de la Nación.« »Ne, imam ukaz, da vas odpeljem v Chetumal, v prestolnico. Menda hoce direktorica tamkajšnjega centra INAH govoriti z vami.« Država in federacija Gradnja zašcitnega prostora za steli v vasi Los Alacranes. »Adriana Velásquez Morlet?« Še pred nekaj dnevi sem govoril z njo. Dobro ve, kaj pocnemo. Zakaj neki bi hotela zopet in tako nujno govoriti z mano? Saj ve, da nisem ravno za vogalom. Do Chetumala so vsaj štiri ure vožnje. »Ne vem, samo narocili so mi, da vas moram pripeljati.« »Oprostite, ampak to ne bo šlo. Ura je pozna, jutri moramo z delom nadaljevati.« »Še enkrat vam pravim, da morate z menoj. Imam takšne ukaze,« je vztrajal mož postave, medtem ko me je skušal prebosti s pogledom, ki je prihajal iz globoko vsajenih oci. »Poglejte. Tudi jaz imam ukaze. Jutri pride na obisk moj šef iz Méxica, da preveri, kako potekajo dela. Težko verjamem, da bi bil pogovor z direktorico v Chetumalu bolj pomemben. Saj jo poznam in tudi ona je obvešcena o našem delu …« »Lo siento,« je rekel, ne da bi izraz na njegovem obrazu ka­korkoli potrjeval njegove besede o obžalovanju. »Morate naju spremljati!« »Z vsem spoštovanjem, ki si ga zaslužite,« sem uporabil znano mehiško vljudnostno frazo, »ampak tu sem po službeni dolžnosti in tega ne morem storiti. Razen, seveda, ce me odpeljete s silo. Ce menite, da to smete, se ne bom upiral, ampak to bi utegnilo imeti kakšne posledice. Delam za Instituto Nacional de Antropología e Historia, to pa je zvezna ustanova in zato imam pooblastila, ki presegajo pristojnosti posameznih držav …« To je, po pricakovanju, zaleglo. Karkoli je federal, pri usluž­bencih lokalnih ustanov vedno vzbuja spoštovanje. Tip se je prestopil, naduta drža mu je nekako splahnela; stopil je h kolegu, s katerim sta zopet nekaj mrmrala. Z Vicentejem sva se spogledala in skušala ostati resna. Ko se je znova približal, je bil njegov pogled precej manj usmerjen in oster. »Dobro …« Pogledal je v tla, si pogladil brke in nadaljeval: »Dobro, ampak zakaj nas ne spremljate vsaj na policijsko postajo, tu v vasi Dos Aguadas, da napravimo zapisnik?« To je bilo že drugace. Ce je popustil on, sem moral tudi jaz. Do naselja Dos Aguadas ni bilo vec kot 20 kilometrov. S policijo si nismo nikoli kaj prida pomagali, ampak prijateljski odnosi niso nikoli odvec. »To seveda lahko. Me odpeljete in pripeljete tudi nazaj?« »Seveda seveda,« je bil skoraj že prijazen. Po dobre pol ure vožnje po luknjastem makadamu smo pris­peli v Dos Aguadas in se ustavili pred leseno hišo, ki je opravljala vlogo policijske postaje. Medtem se je znocilo. Vstopili smo v cumnato, ki jo je osvetljevala najbolj preprosta in prakticna sve­tilna naprava v teh krajih, kakršne v taborih uporabljamo tudi mi: steklen kozarec, v katerem je bila nekoc marmelada, majoneza ali kaj podobnega, je bil napolnjen z dizelskim gorivom, skozi predrt plocevinast pokrov pa je bil potegnjen primerno zvit kos tkanine, mogoce stare srajce, ki je služil kot stenj. Plamen takšne moderne oljenke oddaja vec svetlobe kot sveca, dima je tudi vec, zato pa je v okolici mrcesa malo manj. Na leseni klopi sta napol sedela napol ležala še dva cuvarja zakona, ki zaradi našega prihoda nista spreminjala položaja. V kotu je bila miza s kupi papirjev, ob njej pa nekaj stolov. Policist, ki je bil doslej in poslej moj edini sogovornik, mi je ponudil stol, sédel tudi sam in zvlekel k sebi pisalni stroj, ki bi v kakšnih drugih okolišcinah utegnil imeti znatno muzejsko vrednost. Med kupi papirja na mizi je našel tri prazne liste, mednje previdno vstavil dva lista indigo papirja in vse skupaj vstavil v pisalni stroj. Napisal je potrebne podatke za glavo dokumenta, kar mu je vzelo dobrih deset minut, in me prosil, da mu narekujem nekakšno porocilo o našem Prostor s stelama v vasi Los Alacranes je bil slovesno odprt 5. aprila 1998. delu. Ko sem po nekaj vprašanjih zapopadel, kaj pravzaprav hoce, sem mu zacel narekovati. Premišljeno in z namršcenim obrazom je iskal tipke in po vsakih treh udarcih z iztegnjenima kazalcema skrbno pregledal rezultat na papirju. Muzajoc se, sem se spomnil dogodka izpred mnogih let, ko je mama opazila moj boj s pisalnim strojem in tipkami, ki se niso pustile najti, in mi prinesla skodelico vode; ob mojem vprašujocem pogledu je dobrohotno pojasnila, da si moram pri tej hitrosti gotovo ohladiti prste. Policistova brzina tipkanja je bila takšna, da sem sproti pozabljal, kje sem prekinil stavek in kaj sledi. Po nekaj dolgih minutah sem mu le predlagal: »Mi dovolite? Mogoce lahko kar jaz napišem.« Obraz se mu je razjasnil, pisalni stroj je porinil predme in rekel, spremljajoc svoje besede z ustrežljivo gesto: »Izvolite, prosim.« Uredil sem misli in napisal kratek povzetek našega dela, pri cemer nisem pozabil na primerno ponižnost in sem ga semtertja povprašal, ce se mu zdi ta ali ona formulacija dobra. Z vsem se je strinjal, mi prinesel celo neki refresco (gazirano pijaco) in se, ko je bil dokument dokoncan in podpisan, tako razgovoril, da od njegove prvotne uradne zapetosti ni ostalo nic vec. Zapletla sva se v sprošcen klepet, ker pa je bila ura že pozna in je naslednji dan res prihajal moj šef iz Méxica, sem ga moral na to spomniti in zaprositi za dostavo nazaj v Los Alacranes. Brez obotavljanja je vstal in me odpeljal. Nikoli vec ga nisem videl, takrat pa sva se poslovila malone kot prijatelja. Naslednje jutro po zajtrku, ki ga je pripravila dońa Miquelina, lastnica hiše, kjer sva bivala z Vicentejem, sva odšla k stelam. Toda ob dogovorjeni uri ni bilo tam nobenega delavca. Cez cas, ko sem se namenil proti bližnji hiši enega od njih, je po cesti ravno prihajal Aurelio Castán, eden najbolj prirocnih in tudi vplivnih vašcanov. »Don Iván!« »Don Aurelio, buenos días.« »Videli smo, da vas je odpeljala policija, pa smo rekli: bogve kakšne posle ima don Iván, ampak ce so ga odpeljali, ga gotovo ne bo vec nazaj.« »Kaj pa je zdaj to, don Aurelio?! Saj me poznate in veste, kdo smo in kaj pocnemo. Vsak policaj pa me vendar ne bo kar tako odpeljal.« »Še vojska nas podpira, saj ste videli. Éstas son cosas federales ('to so zvezne zadeve')!« je dodal Vicente. »Ja ja. Sem vaju videl iz hiše. In sem rekel tudi drugim: don Iván je že nazaj. Takoj bodo prišli.« In so res. Stele so bile postavljene, zdaj je sledila gradnja za-šcitne strehe. Že prej smo se bili dogovorili, da bo za ta namen najbolj primerna konstrukcija okroglega tlorisa, z lesenimi ste­bri, okoli katerih bomo napeli žicno mrežo, nanje pa postavili stožcasto ogrodje za kritino iz listja palme guano. Domacini so takih gradenj seveda vešci. Nismo še postavili vseh stebrov, ko se je pripeljal avto z registracijo D.F. – Distrito Federal, kot se je tedaj imenovalo zvezno okrožje z mehiško prestolnico. Izstopila sta moj šef Pedro Francisco Sánchez Nava in njegov pomocnik Mario Córdova Tello, oba izkušena arheologa. Povzel sem dogodke prejšnjih dni, vkljucno z anekdoto prejšnjega dne, ob kateri smo se vsi zabavali. Ko sta popoldne odhajala, sta rekla, ne brez kancka zajedljivosti: »Mudi se nama, v Xpujilu naju caka mrzlo pivo.« V obrambo sem odgovoril, da bo nama z Vicentejem, ko po vsem tem prideva do tja, gotovo veliko bolj prijalo; posebno prepricljiva tolažba pa to za naju ni bila. V nekaj dneh je bil zašcitni prostor za stele zgrajen in sledila je preprosta, a svecana uradna otvoritev, ki so jo vodili funkcionarji z obcine v Xpujilu. Celo mikrofon in ozvocenje z akumulatorjem smo imeli. Nikoli pa nisem izvedel, kdo je bil avtor tiste epizode s poli­cijo in zakaj jo je sprožil. Z Adriano, direktorico Centra INAH v Chetumalu, sem kasneje govoril in seveda o zadevi ni vedela nice­sar. Ali je kdo poklical policijo in ji natvezil lažne podatke? Ce mi je kdo s tem hotel zagreniti življenje, vecjega uspeha pac ni imel. El Comandante P ri naših arheoloških delih nam je velikokrat in zelo ucinkovito pomagala mehiška vojska. Ta ima poleg obrambnih nalog zelo pomembno vlogo tudi v civilni družbi, zlasti na podeželju. Tako na razne nacine skrbi za ukrepe, ki naj preprecijo in odpravijo posledice orkanov, pogostih na jugovzhodu republike, pomaga pri gašenju gozdnih požarov in nudi celo zdravstvene storitve v odrocnih krajih. Spopada se tudi s kriminalom, zlasti s preprodajo mamil, pa celo s cestnim razbojništvom. Vojska je torej v mnogih okolišcinah avtoriteta, ki lahko ucin­kovito posreduje in ima tudi pri lokalnem prebivalstvu velik ugled. To smo ugotovili že leta 1996, ko so nas vojaki spremljali na poti iz vasi El Civalito v Los Alacranes zaradi nevarnosti napada cestnih roparjev. Zato smo poslej o naših terenskih delih vedno obvestili mehiški Sekretariat za narodno obrambo in zaprosili za pomoc, ce bi bila potrebna. Ker so se vsa dela opravljala pod pokroviteljstvom INAH-a, ki je zvezna ustanova, je tudi sekretariat vzel naše delo še kako resno. V Xpujilu je vojašnica, ki obvladuje obmocje, na katerem so potekale naše raziskave, na nekaj drugih mestih pa ima vojska manjše operativne baze. Ena od teh je bila v vasi El Civalito, kamor smo se po pomoc zatekli že leta 1996. Leta 1998 sva se po ukazu sekretarja za obrambo (funkcija ustreza našemu ministru) s kolegom Vicentejem Suárezom lahko namestila v tej bazi. Preden se je zacela akcija reševanja stel v naselju Los Alacranes, sva bila vec dni tam, ker sva želela pregledati še nekaj arheoloških najdišc na okoliških terenih. Vojaki so naju veckrat spremljali, kasneje pa so pomagali tudi pri transportu in postavljanju stel v vasi. Prigod tudi v vojaškem taboru ni manjkalo. Neko noc sem se napol zbudil, medtem ko sem se veckrat pomel po obrazu, mislec, da me napada kaka mušica ali komar. Nadlegovanje pa je bilo tako vztrajno, da sem le vstal, prižgal baterijo in ugotovil, da si je strnjena kolona mravelj omislila prehod prav cez mojo blazino. Vojak na sosednjem pogradu me je zaspano pomiril, ceš, pusti jih, saj bodo odšle. Toda kordonu mravelj ni bilo videti ne zacetka ne konca. Prihajale so po tleh, se vzpenjale na pograd in od tam izginjale med lesene deske stene, na katero je bil pritrjen pograd. K sreci niso pikale ali se nad mojo navzocnostjo kakor­koli razburjale, kar nikakor ne velja za druge vrste, recimo za agresivni xulab12, ki se pojavlja trumoma pred dežjem in lahko krepko zagreni življenje v taborih sredi gozda. Ceprav najprej ni tako kazalo, se je mimohod res kmalu zakljucil. Nekega jutra je prihitel k meni šofer hummerja, ki so ga imeli v taboru, in povedal, da ima prazen akumulator; ker so vsak hip pricakovali generala in za polnjenje ni bilo vec casa, me je prosil, ce mu lahko posodim akumulator iz naše kamionete. Seveda sem mu ustregel, brž ga je prenesel v svoj hummer, in ko je ge­neral opravljal svoj mimohod, so vojaki strumno stali, hummer v ozadju pa je brezhibno momljal. Tako kot v vsaki vojski (vsaj svojega služenja sem se spomnil) je moralo biti tudi tu – vsaj na videz – vse dovršeno. Tudi leta 2000, ko sem odšel v Los Alacranes samo zato, da zabetoniramo pojasnilne napise pri obeh stelah, smo o našem delu obvestili Sekretariat za narodno obrambo. Pri komandantu vojašnice v Xpujilu se pa nisem javil, ker ni bilo prave potrebe. Nekega popoldneva me je povabil na kosilo Aurelio Castán in mi tudi ponudil, da lahko uporabim njegovo kopalnico. V leseni uti, prirejeni za te namene, sem se ravno polival z vodo, ko me don Aurelio poklice z nekoliko zaskrbljenim glasom: »Don Iván, vojska vas išce!« Hitro sem se obrisal, oblekel in stopil na plano. Na dvorišcu hiše sta bila vojaški džip in hummer, pred katerima je stalo nekaj vojakov s pripravljenim orožjem v rokah, k meni pa je pristopil postaven oficir mojih let, v brezhibni uniformi in z epoletami, ki so razodevale cin podpolkovnika: »Doctor Iván Sprajc?« »Izvolite!« sem mu segel v ponujeno roko. »Soy Teniente Coronel Alfonso Cristóbal García Melgar, coman­ dante de la 25 Compańía de Infantería no Encuadrada en Xpujil.« Bil je torej komandant pehotne enote v Xpujilu, zadolžene za naše obmocje. 12 Majevsko ime za mravlje vrste Eciton burchelli. Vojaškemu hummerju vecina ovir na kolovozih ne dela vecjih preglavic. »Obvestili so me, da opravljate arheološke raziskave na tem ob-mocju, in imam povelje, da vam nudim pomoc, ce jo potrebujete.« »Najlepša hvala, gospod komandant!« sem bil iskreno prese-necen. »Opravicujem se, da se nisem oglasil pri vas, ampak moja letošnja naloga je samo, da postavim napise pri stelah tu v vasi. Zato se mi ni zdelo potrebno, da vas nadlegujem.« »To ni nikakršna nadlega.« Na kratko sem mu povedal, za kaj gre pri naših raziskavah. Z zanimanjem me je poslušal in me povabil, da se ob priliki oglasim pri njem na komandanturi v Xpujilu, sploh pa, ce bi nastopila kakršnakoli potreba. Vojaki so se odpeljali, don Aurelio, ki je pogovor z vljudne razdalje pozorno poslušal, pa si je popravil klobuk in odobrava­joce pokimal: »Muy bien, don Iván, muy bien …« Ob zakljucku del sem se res ustavil v vojašnici v Xpujilu, kjer me je komandant prijazno sprejel. Pogovarjala sva se na dolgo in široko o našem delu, pa tudi o nalogah, ki jih ima njegova vojaška enota. Vtis, ki ga je podpolkovnik García Melgar napravil name že ob prvem srecanju, se je tokrat še okrepil, sploh pa v nasled­njih letih, ko sva se še veckrat srecala, saj je ostal poveljnik enote El Comandante v Xpujilu do leta 2004. Bil je pravi vojak, mož casti in discipline, predan svojemu delu, zahteven do podrejenih, a obenem pošten in razumevajoc. Ukaze je sprejemal in izpolnjeval brez zadržkov, a je znal biti kriticen do politike in razmer v deželi. Ni se omejeval na opravila, ki mu jih je narekovala službena dolžnost, in na izrecna povelja, ki jih je prejemal; v okviru svojih pooblastil je marsikaj storil tudi samoiniciativno, preprosto zato, ker sta mu to nare­kovali zavest in clovecnost. Ko me je leta 2001 povabil na enega svojih rutinskih preletov ozemlja s helikopterjem, mi je govoril o iskanju nasadov marihuane – ena od nalog njegove enote je bila, da jih odkriva in unici – pa tudi o veliko resnejšem problemu, s katerim se prav tako spopada mehiška vojska, namrec s prepre-cevanjem tihotapljenja trdih drog iz Južne Amerike, predvsem iz Kolumbije. Preprodajalci vcasih skušajo prepeljati svoj tovor z manjšimi avioni in pristati na starih pristajalnih stezah, ki so jih nekoc uporabljali cikleri. Seveda sem komandantu tudi sam porocal o našem delu in ga obvešcal o tem, kaj smo našli, kje so pomembni arheološki ostanki in kje se domacini pritožujejo nad cestnimi razbojniki. Tudi v teh primerih vojska namrec lahko ukrepa, in pogosto to pocne zelo ucinkovito, ceprav je komandant priznal tudi svojo nemoc: kot sem sam lahko videl, vojska neredko ujame zlikovca, a ga mora po dveh dneh predati civilnim oblastem. Te ga žal marsikdaj izpustijo zaradi pomanjkanja dokazov ali pa korupcije, vendar to ne zmanjšuje ugleda, ki ga ima vojska pri domacinih, saj jim pomaga pri pov­sem vsakdanjih zadevah, kakršne so požari, zdravstvene potrebe ipd. Policiji ne zaupajo in jo celo prezirajo, pa tudi podpolkovnik mi je povedal, da si s policijo ne morejo kaj dosti pomagati. Tako si tudi mi nismo mogli. V takšnih razmerah je seveda dobro, da ima zvezna vojska vecja pooblastila kot lokalna policija: že leta 1996 sem videl, kako so vojaki brez pardona razorožili nejevoljne policiste, ker so nosili njim prepovedano orožje. Velikokrat me je že kdo vprašal, ce hodimo oboroženi. Takšno vprašanje je praviloma povezano z asociacijo: »Pa saj si kot Indiana Jones.« Moj prijatelj in sodelavec Vaquero, o katerem bo bralec vec izvedel v nadaljevanju, je na takšno pripombo nekoc odvrnil: »Narobe. On je tak kot mi. On je izmišljen, mi smo pa stvarni. Pravzaprav je dober obcutek, ce si lahko inspiracija Hollywoodu.« Ceprav je paradoks, da je najslavnejši arheolog vseh casov fik­tivna figura, je obenem res, da so bile vzor zanj nekatere resnicne osebe v casu, ko je bila pištola povsem obicajen del arheologove opreme, vsaj v tropski Ameriki in podobnih okoljih, a to še ne pomeni, da so jih pri reševanju medcloveških sporov res uporab­ljali. Današnja mehiška zakonodaja prepoveduje nošnjo ognjenega orožja; seveda bi ga lahko med vso opremo brez težav pretihotapili, toda uporaba orožja v primeru pravega konflikta ne bi bila niti najmanj filmska, temvec mocno kontraproduktivna. Danes imajo lahko domacini na podeželju lovske puške, ce jih registrirajo pri vojski. Tako sem seveda vprašal komandanta, ce jih lahko vzamejo s seboj, kadar nas spremljajo v biosfero: jaguar obicajno ne napade cloveka, lahko se pa zgodi; tudi tapir je lahko dokaj neprijetna žival, ki pomendra pred seboj vse, kar ji je na poti. Podpolkovnik mi je odgovoril: »Glede oborožitve sem najvišja avtoriteta v pokrajini trenutno jaz, torej vam lahko dam to dovoljenje, vendar nikar ne pobijajte živali, ker se vam bo obesila na vrat ekološka policija; v tem primeru vam pa tudi jaz ne morem pomagati.« Zmanjkalo je šavja … U trujeno in hkrati besno sem vihtel maceto, si utiral pot in upal, da bom pred sabo vendarle koncno zagledal kaj pravega: pira­mido, stelo … Nekaj metrov stran od mene je Pepe Orta pocel isto. Že ves dan sva se prebijala skozi gozd, ki obsega skrajno zahodna zemljišca naselja El Tesoro. Ime zveni zelo lepo, ampak zaklada (tesoro) ni bilo nikjer. Od vec prebivalcev sva slišala negotove govorice, da so nekje v teh hostah velike ruševine, Los Charros, našla pa nisva nikogar, ki bi naju bil pripravljen spremljati. Imela sva celo obcutek, da nama jih nocejo pokazati, mogoce zato, ker sami pridno razkopavajo po njih. Iz nekaterih nejasnih namigov sva sklepala, kje približno naj bi bile; preštudirala sva karto in se kar sama podala tja. Podolgem in pocez sva prehodila vse vzpetine, torej najbolj verjetna mesta za vecjo majevsko naselbino, klatila sva se že od jutra, našla pa sva samo nekaj bornih ostankov manjših hiš, razporejenih okoli tipicnih dvorišc. Tako se je zacela sezona 2001. Takrat sem bil že zaposlen na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) v Ljubljani, seveda pa nisem prekinil stikov z mehiškimi kolegi. Spremljal me je geometer José Orta Bautista, moj bivši sodelavec na INAH-u, velik prijatelj in odlicen terenski delavec. Arheolog Pedro Francisco Sánchez Nava, moj nekdanji šef, s katerim prav tako nisva prekinila prijateljskih vezi, je Pepeju dovolil, da me spremlja, poleg tega je tudi tokrat, tako kot vedno dotlej, podprl projekt in pripomogel, da sva dobila terensko vozilo, zopet že znani sivi dodge. Tokrat je delo financirala Fundacija za razvoj mezoameriških študij v ZDA. Bilo je že pozno popoldne, Pepe je še vedno stresal svoje du­hovite pripombe, ampak znacilnega humorja, ki mu ga je sicer redkokdaj zmanjkalo, je bilo vse manj. Pot mu je lil z obraza, sploh sva bila že vsa premocena in lotevala se naju je slaba volja, predvsem mene. Ocitno naju ljudje vodijo za nos, nekaj imajo za bregom, gotovo sami brskajo po ruševinah, za hrbtom pa se norcujejo iz naju. Naletela sva na gosto zarašcen predel, ki ga je bilo treba pre­magati, sekal sem kot za stavo in jeza je narašcala. In takrat sem dobil poduk: nikoli, tudi ce je položaj brezupen, ne izgubi glave in se ne prepusti negativnim custvom. Eden od divjih udarcev z maceto je bil samo malo premocen: vejevje, ki mu je bil namenjen, se je upiralo manj, kot sem pricakoval, in maceta je pristala na mojem levem kolenu; pravzaprav se ga je komaj dotaknila, ampak pod ostrim rezilom se je odprlo kot prhka hruška. Kri je zacela liti, Pepe je priskocil, iz nahrbtnika izvlekel škatlo s prvo pomocjo in mi po svojih najboljših moceh obvezal rano. Do kamionete na kolovozu sva pešacila še kakšno uro, se zape­ljala v vas El Tesoro in tam poiskala vaško ambulanto. Vas je majhna in zdravnika ni bilo, smo pa našli medicinsko sestro, mlado dekle, ki mi je zašilo rano. To je bilo za zdaj dovolj. Odpeljala sva se v vas Josefa Ortiz de Domínguez, ki se imenuje po borki za mehiško neodvisnot v zacetku 19. stoletja, pred tem pa je bil tu tabor ciklerov Icaiché, imenovan po prejšnji indijanski vasi, ki je bila zapušcena leta 1933. Prenocevala sva v hiši, namenjeni sestankom krajevne skupnosti, poznala pa sva tudi tamkajšnjega zdravnika. Osvaldo je bil že tako rekoc prijatelj. Pepe ga je našel na nogometnem igrišcu, sredi dejavnosti, ki mu je bila poleg medicine gotovo najljubša, in ga pripeljal k meni: »Pojdimo v ambulanto!« me je pozval, poln energije, kot da bo zdaj zdaj poslal žogo v gol. »Pocakaj, Osvaldo,« sem ga skušal pomiriti. »Samo tole pivo še spijem.« »To pa kar, kajti potem – kdo ve …« Osvaldo je bil zavzet zdravnik, tudi opremljen je do neke mere bil, elektrike pa ni bilo. Pepe je usmerjal svetilko, kamor je bilo treba, Osvaldo je preiskoval rano, po rjuhah in po tleh je bilo že vse krvavo, kot da so klali prašica, koncno pa je moral priznati, da ne more zaustaviti krvavenja. Z rešilcem, ki so ga imeli v vasi, me je poslal v Xpujil. Pa so tudi tam priznali poraz in me poslali v Chetumal. Pepe se je namestil v hotelu, jaz pa sem v bolnišnici cakal nekaj ur, dokler ni prišel zdravnik, ki pa ga ne bi postavil kot vzornika za ta plemeniti poklic. Z zdolgocasenim izrazom me je vprašal, zakaj so me pripeljali. Povzel sem celo zgodbo, tip je odvil obvezo in pogledal rano, ki je zacuda nehala krvaveti, tako da je samo ojacal šive in me poslal 'domov'. Resnici na ljubo pa je vendarle treba priznati: osnovna medicinska oskrba, ki jo nudi Sekretariat za zdravje, je v Mehiki dostopna vsakomur brez placila. Kakovost uslug je, kot vedno in povsod, v veliki meri odvisna od posameznikov. Zasebne storitve so nacelno boljše in na voljo glede na razpoložljivo globino žepa, na cesti pa vendar ne pustijo nikogar. Pepe me je torej pripeljal 'domov' v vas Josefa Ortiz de Domínguez. Domacinom kljub situaciji humorja ni zmanjkalo; sploh je znacilno, da skušajo težo dogodkov – celo v primerih, ko so žrtve sami – vedno zmanjšati s šalami. Nekdo mi je rekel: »Kaj, ti je zmanjkalo šavja?« Naslednji dan je šel Pepe na obhode sam. To me ni skrbelo. Ceprav samo geometer, je bil izkušen v arheologiji, predvsem pa je imel obcutek za teren in ljudi; znal je prepoznati in skicirati ruše-vine, elemente posameznih stavb, ljudi pa je z idealno kombinacijo delavnosti in prizanesljivosti, predvsem pa s svojo duhovitostjo, osvojil vedno in povsod. Bolj me je skrbelo, da se je moja rana že drugi dan odprla in iz nje se je zacela cediti napol strjena kri, kar mi je vzbujalo slabe obcutke. Naslednji dnevi so bili utrudljivi, pravzaprav mucni. Zdravniki, ki sem jih veckrat obiskal, so ugotovili infekcijo, mi dali zdravila in navodila, da moram pocivati. Nisem pa bil – vsaj zdelo se mi ni – tako poškodovan, da bi moral – ali bil upravicen – prekiniti delo. Tako sem dneve in tedne hodil po terenu, vlekel za sabo poškodovano nogo, rana se ni zacelila in bolecine so bile neznosne vsakic, ko sem se ob kaj spotaknil. Namesto krvi je cez cas iz ranezacela mezeti rumena tekocina – gnoj? Sklepna tekocina? Še vedno ne vem. Šele cez nekaj tednov sem o svojih težavah potožil tudi podpolkovniku, komandantu v Xpujilu, ki me je takoj poslal k svojemu vojaškemu zdravniku. Ta je bil mladenic, ki me je že od prvega trenutka preprical, da pozna svoj posel. Šele potem, ko sem mu povedal vso zgodbo in zgodovino posegov, ki sem jih do tedaj imel, je pogledal rano in ugotovil, da sicer bakterijskih infekcij ni, da pa imam mikozo. Glivice torej. Glede na razmere, v katerih je delal, je bil tudi dovolj prakticen: »Razumem, da ne morete preki­niti dela,« je rekel, »ampak dovolj bo, ce skušate koleno cim manj pregibati; rana se skuša zarašcati, toda pri vsakem pretiranem gibu se znova strga in zaradi tega nastaja hipertroficna brazgotina.« Njegovo zdravilo in napotki so pomagali. Ko sva se proti koncu naše terenske sezone zopet srecala v neki vasi, katere prebivalcem so vojaki iz Xpujila nudili zdravniško pomoc, je ugotovil, da se je rana kljub vsemu zacelila. Ampak pred tem se je zgodilo še marsikaj. Carovnikova piramida E den glavnih ciljev sezone 2001 je bil, da natancno pregledamo in kartiramo veliko arheološko najdišce, ki smo ga bežno obiskali že leta 1998. Leži skoraj na meji z Gvatemalo, imenovali pa smo ga kar po bližnjem rancu El Gallinero, kjer je nekoc živel Alfredo Díaz Torres, živinorejec, ki smo ga že takrat srecali in ki se je kasneje z družino preselil na drugo posestvo v bližini vasi Ley de Fomento Agropecuario. Mnoge vasi južno od Xpujila so zrasle na mestih nekdanjih taborov, ki so jih imeli cikleri. Zaradi bližine aguad so bili to pac najbolj primerni kraji tudi za stalna naselja, slikovita imena, s katerimi so nekoc oznacevali te tabore in aguade, pa se niso vedno ohranila; veckrat so jih nadomestila veliko manj duhovita, kar prozaicna imena. Tako je na mestu zapušcenega tabora ob aguadi La Misteriosa ('Skrivnostna') bilo ustanovljeno naselje Ley de Fomento Agropecuario ('Zakon o pospeševanju poljedelstva in živinoreje'), ki pa mu zaradi neprikladno dolgega imena obicajno pravijo 'Ley de Fomento' ali pa kar 'Ley'. Alfreda Díaza smo našli na njegovem rancu Buenos Aires, ne­kaj kilometrov jugozahodno od vasi Ley de Fomento. Omenil je, da pozna še en velik kompleks ruševin v bližini aguade Champerico, ta pa da je na poti v El Gallinero. Do obeh lokalitet se je bilo treba prebiti po starem kolovozu, ki vodi dalec v zašciteni naravni park Reserva de la Biósfera de Calakmul. Doslej smo delali na obmocju zaselkov, kjer so nam nudili prenocišce v zadružnih hišah; ceste in kolovozi so kolikor toliko prevozni, v vecjih vaseh pa so tudi trgo­vinice, kjer se je mogoce oskrbeti z najpotrebnejšim. Na ozemlju biosfere pa je situacija mocno drugacna. Nekoc je bilo tam celo omrežje kolovozov, ki so jih uporabljali drvarji in zbiralci cikleja, vendar so ti danes povecini zapušceni in zarašceni; le redki so koli­kor toliko prevozni, ker jih obcasno uporabljajo mehiška vojska in nadzorniki biosfere. Odprava v biosfero je zato zahtevala posebne priprave. Don Alfredo nam je za bivanje ponudil svoj zapušceni ranc El Gallinero (zapustiti ga je moral prav zato, ker leži dalec v biosferi), a smo se zaenkrat samo dogovorili za dan odhoda; pred Opice obešalke imajo to ime zaradi sposobnosti, ki jim jo omogoca oprijemalni rep. tem sva morala s Pepejem poskrbeti za zaloge hrane in vode in nabaviti motorno žago, ki je pri odstranjevanju padlih dreves skoraj nepogrešljivo orodje, iz Méxica pa sta prišla tudi Pascual Medina in geograf Rubén Escartín, moja bivša sodelavca z INAH-a, da bi pomagala pri geodetskem kartiranju. Tokrat smo imeli s seboj elektronski teodolit, ki omogoca natancno tridimenzionalno snemanje terena: aparat, ki se imenuje tudi totalna postaja, odda laserski žarek proti prizmi, ki jo drži manipulant na doloceni tocki; ti se odbijejo in vrnejo v aparat, ki na osnovi kota in casa vrnitve žarka izracuna pozicijo posnete tocke. Pred odhodom sem se v vojašnici v Xpujilu oglasil pri ko­mandantu in mu razložil naše nacrte. Rekel je, da mora skupina vojakov opraviti obhod v tisto smer in da nas bodo gotovo našli v El Gallineru, za kakršnokoli pomoc pa da naj zaprosim castnika, ki bo vodil skupino. Obiskal sem tudi upravo Calakmulske biosfere, katere direktor, inženir José Rodríguez de la Gala, je našo odpravo podprl z dodatno kamioneto in nekaj svojimi možmi. Na dogovorjeni dan nas je don Alfredo odpeljal proti El Gallineru. Prvo presenecenje je bila stela ob kolovozu blizu aguade Champerico. Ko smo odstranili odpadlo listje, ki je prekrivalo plošcat kamniti blok, dolg okoli dva metra, smo ugledali reliefno izdelano podobo majevskega vladarja, ob strani pa še hieroglifske napise. Ker v neposredni bližini ni arheoloških ostankov, je seveda jasno, da je bila stela do sem privlecena v novejšem casu, gotovo z bližnje vzpetine, na kateri je, kot je pravil don Alfredo, glavni kompleks ruševin. Delo ni bilo lahko, saj so stelo morali vleci vsaj 700 m; zakaj neki so jo pustili ob poti? Uganke za zdaj nismo rešili, ker smo nadaljevali pot v El Gallinero in se tam nastanili na Alfredovem zapušcenem rancu. Kolovoz, po katerem nas je peljal don Alfredo naslednji dan, nas je pripeljal do aguade Saraguatos, ob kateri so nekoc cikleri imeli svoj tabor. Od tam smo se skozi gozd odpravili proti zahodu. Ozemlje je bilo na gosto posejano z manjšimi ruševinami, po nekaj sto metrih pa smo prišli do urbanega jedra nekdanjega mesta, ki leži komaj kaj vec kot kilometer severno od gvatemalske meje. Kolega Nikolai Grube mi je kasneje povedal, da je pred leti obiskal najdišce, znano pod imenom La Toronja, ki leži tako rekoc na isti geografski dolžini takoj južno od meje. Najverjetneje gre torej za isto mesto, ki je moralo biti zelo veliko. Na mehiški strani smo poleg številnih ostankov preprostih hiš videli vsaj pet obsežnih kompleksov monumentalne arhitekture. V naslednjih dneh smo kartirali štiri in jih poimenovali po razlicnih živalih, ki so nam delale (ne vedno prijetno) družbo. Prvo skupino smo krstili z imenom Abejas ('Cebele'), ker smo naleteli na drevo z duplom, v katerem je domoval roj divjih cebel. Te so v Mehiki že zelo pomešane z afriškimi, obcutljive in agresivne, tako da so bile geodetske meritve v bližini vse prej kot prijetne: vse smo skušali urediti le z znamenji, brez besed ali pa šepetaje. Divje cebele so ena vecjih nadlog in nevarnosti, ki prežijo na cloveka v biosferi. Najveckrat so nas napadle pri odpiranju prerašcenih kolovozov: v teh primerih je poleg macet treba pogosto uporabiti tudi motorno žago, katere hrup cebelam niti najmanj ne prija. Med delom na drugem kompleksu smo naleteli na sulicarko in dve klopotaci. Srecanje se je za vse tri plazilce koncalo – na našo sreco – nesrecno, arhitektonska skupina pa je dobila ime Víboras ('Kace'). Skupina živali, ki nas je pozdravila v tretji skupini, je bila bolj prijazna. Tam so bile opice vriskaci, ki jih domacini imenujejo saraguatos13. Tako se je imenoval nekdanji tabor ciklerov v bližini in s tem imenom smo krstili tudi naš arhitektonski kompleks. Vriskaci so dobili svoje ime kajpada zaradi svojega oglašanja, ki nepoznavalcu obicajno nažene strah v kosti: zdi se bolj podobno rjovenju besne zveri kot pa oglašanju neškodljive, manj kot meter visoke opice. Poleg te vrste živi na mehiškem jugovzhodu samo še ena vrsta opic, namrec obešalke14, ki so nekoliko manjše, zato pa veliko bolj živahne in celo nadležne. Vsiljivcev ne marajo in jih bombardirajo z drevesnimi vejami, kar utegne biti nevarno, pa tudi z lastnimi izlocki, kar ni ravno nevarno, prijetno pa tudi ne, sploh ce se zadeva razmaže na skrbno izdelano skico ali totalno postajo. V cetrtem kompleksu ruševin so nas pozdravili roji veliko manjših živali, sicer nenevarnih, a še kako nadležnih: poimenovali smo ga Moscas ('Muhe'). Med kartiranjem smo ugotovili, da je najdišce El Gallinero izredno obsežno, o njegovem pomenu pa so pricale tudi kamnite stele in oltarji. Njihove nekdaj reliefno obdelane površine so bile 13 Alouatta pigra. 14 Ateles geoffroyi. Ob vznožju ene izmed mnogih piramid v El Gallineru ležijo kamniti bloki, katerih reliefno obdelane vrhnje ploskve so odžagali plenilci. Prerašcena stela še vedno stoji pred eno izmed stavb v Champericu. mocno zlizane, nekoc pa je bilo gotovo vsaj nekaj takih spomenikov, ki so bili bolje ohranjeni: pred neko stavbo smo našli vec kamnitih blokov z gladkimi površinami, ki jih je povzrocila moderna železna žaga. Tako kot mnoga druga najdišca so tudi El Gallinero že pred nami obiskali profesionalni plenilci; o njihovem delu so pricali tudi rovi, izkopani v vse vecje stavbe. Potem ko smo delo v El Gallineru zakljucili, nas je don Alfredo odpeljal v Champerico, ki leži okoli 10 kilometrov proti severu. Od stele, ki so jo plenilci zvlekli na kolovoz, smo se skozi goš-cavo odpravili proti zahodu. Teren se je položno dvigal, zaceli so se pojavljati posamezni ostanki stavb, koncno pa smo dosegli vzhodni rob strnjenega kompleksa ruševin, ki leži na položnem, a deloma umetno zravnanem vrhu nizkega hriba; tu je bil upravni in verski center nekdanjega naselja. Pred vecjo grobljo se je don Alfredo ustavil in s šopom vej ocistil velik plošcat kamen: še ena stela z dobro ohranjenim reliefom! Tudi ta ni bila vec na svojem mestu. Pod njo in v neposredni okolici so ležali že posušeni koli, s katerimi je stelo ocitno nekdo premikal, a je, spet iz neznanih razlogov, svoje pocetje nenadoma opustil. V gornjem delu podol­govate bližnje ruševine smo našli tretjo stelo, ki je še vedno stala pokonci in imela dobro ohranjen hieroglifski napis. Roparji so bili deloma poškodovali njeno obdelano površino, vendar tudi tu v veselje vseh nas niso dokoncali svojega dela. Potem ko smo se že dobro uro prebijali skozi gošcavo, ki je prekrivala na gosto posejane ruševine nekdaj vecjih in manjših stavb, se je pred nami nenadoma zarisala mogocna piramidalna gmota, pred katero se je don Alfredo ustavil: »To je najvišja stavba v Champericu. Tudi to so poskušali izropati, pa jim ni uspelo.« Ko sem se sprašujoce ozrl, se mi je Alfredo približal in mi z resnim obrazom šepnil: »Tukaj straši.« »Res je,« je ob mojem ocitno nejevernem pogledu dodal Javier, Alfredov dvaindvajsetletni sin. »Pred leti, ko sem sredi belega dne šel tu mimo, sem za sabo zaslišal grozljivo bobnenje, kot da bi se valili prazni kovinski sodi po pobocju piramide za mojim hrbtom. Nagonsko sem stekel proc, a je bobnenje ponehalo tako skrivnostno, kot se je zacelo. Ko sem se ozrl, nisem videl nic nenavadnega.« Dvajset metrov visoka piramida na jugozahodnem koncu mestnega jedra je najvecja stavba v Champericu. Sorazmerno plitev jarek na njenem pobocju razodeva, da so jo roparji sicer naceli, vendar niso prišli dalec. Zgodbe pravijo, da se jim je cez noc zasipavalo, kar so podnevi odkopali; da so jih veckrat prestrašili grozljivi kriki; da so morali bežati pred padajocim kamenjem, ki se je vsulo nanje … »Bojda je tu pokopan neki vrac, ki ima velikansko moc,« je rekel don Alredo. »Poznal sem vec ljudi, ki so kopali tukaj; vsi so v nekaj letih pomrli.« Kdo ve, kaj se je zgodilo v Champericu, da roparjem ni šlo vse gladko izpod rok. Ampak zdelo se nam je prav, da morebitnemu zašcitniku mogocne stavbe izkažemo primerno cast; poimenovali smo jo Carovnikova piramida. Srhljive zgodbe o nenavadnih pojavih na arheoloških najdišcih smo velikokrat slišali. Ponekod da se svetlika, drugod je slišati, da govorijo ljudje, a ni nikogar … Škoda je le, da vecina plenilcev ocitno ne verjame tem zgodbam, ali pa se strahovom znajo upreti. Ceprav še vedno ne vem, kaj se je zgodilo v Champericu, je roparjem arheoloških starin na tem majevskem najdišcu nekaj ocitno prekrižalo racune. Premikali so stele, a jih niso odpeljali. No, vsaj vseh ne. Eni od stel manjka spodnji del, poleg tega se je kasneje izkazalo, da je zelo podobna stela shranjena v muzeju v Campecheju, toda brez tocnih podatkov o njenem izvoru. Naš epigrafik Nikolai Grube, ki je obiskal Champerico avgusta 2001, je ugotovil, da sta upodobitvi zelo podobni, v napisih pa so celo isti datumi in fragmenti osebnih imen. Po nekaterih virih naj bi stela prišla v Campeche iz Zoh Lagune, torej iz vasi severno od Xpujila, kjer je bil pred leti zelo pomemben drvarski center z žago. Potemtakem je zelo verjetno, da so jo tja prepeljali drvarji, ki so delali na obmocju Champerica, kasneje pa je po kdove kakšnih poteh pristala v muzeju v Campecheju. Kot je pojasnil Nikolai, hi-eroglifski napisi na stelah v Champericu omenjajo ime nekdanjega mesta, njegove vladarje v 7. stoletju, njihove obrede, ustolicenja in povezave z ustanovitelji dinastije v 4. stoletju n. št. Ko smo se vrnili na ranc El Gallinero, nas je tam že cakala skupina vojakov, ki so se utaborili v bližini. Po ukazu komandanta v Xpujilu mi je porocnik, ki jih je vodil, ponudil pomoc. Njegovi vojaki so naslednji dan ocistili podrast v Champericu in nam s tem mocno olajšali geodetske meritve. V podzemlju E na od znacilnih prvin kraškega polotoka Jukatana so podze­ mne jame. V mnogih so tudi arheološki ostanki. Med našimi terenskimi pregledi smo obiskali vrsto takšnih jam, najvec prav v sezoni 2001. Vecinoma so težko dostopne in neprimerne za bivanje, poleg tega pa tudi arheološke ostaline razodevajo, da so jih uporabljali predvsem v obredne namene. Blizu vasi Blasillo so nas domacini odpeljali do špranje med apnencastimi skalami. Skoznjo smo vstopili v obsežno podzemno dvorano, v kateri je deloma ohranjena obokana kamnita kon­ strukcija. Iz dvorane vodijo v razne smeri ozki hodniki, v katerih smo naleteli na vecje kolicine keramicnih fragmentov. Spust v drugo jamo v bližini iste vasi je bil težji: skozi ozko grlo smo se komaj prebili v tesno notranjost, kjer so frfotajoci netopirji še povecevali tesnobo – v njihovih iztrebkih so namrec prenašalci nevarne pljucne bolezni histoplazmoze. Toda radovednost je bila vecja kot bojazen. Cez nos in usta smo si prevezali ovlažene rute in kmalu naleteli na presenecenje, ki je poplacalo trud. Ozek jašek nas je po nekaj vijugah pripeljal v manjši prostor, kjer nam je snop žarkov iz svetilke omogocil pogled, ob katerem smo zastali: tla so prekrivale številne, skoraj v celoti ohranjene loncene posode in množica crepinj, ki so ocitno ležale tam že vrsto stoletij; nekatere posode so gotovo prevrnile in polomile živali, ki se zatekajo v jamo, cloveških nepridipravov pa tu ocitno še ni bilo. Fant, ki nas je pripeljal, je povedal, da je jamo pred casom slucajno odkril med lovom in da je verjetno nihce drug ne pozna. Še sreca. Skušali smo ga prepricati, naj tako tudi ostane, dokler se kak arheolog, ki ga bo spodbudilo naše porocilo, ne loti podrobnega študija te jame. Sami nismo nicesar pobrali, saj izkopavanja niso bila vkljucena v naš projekt. Na podobne najdbe smo naleteli tudi v drugih jamah, ceprav so bili predmeti obicajno fragmentirani in raztreseni, predvsem zaradi delovanja vode. Poleg keramicnih fragmentov smo ponekod našli sulicne in pušcicne osti iz kremena in obsidiana, pa tudi clo­ veške kosti. Kremen, ki je bil osnovna surovina za mnoga orodja, je mogoce najti marsikje v nižavjih polotoka Jukatana, zlasti v kotlinah, zapolnjenih s sedimenti in imenovanih bajos. Obsidian pa je vulkansko steklo, obicajno crne barve, in je prihajal tja po trgovskih poteh iz gvatemalskih višavij. Jame so imele velik pomen v religioznem življenju. Tako Maji kot tudi drugi Mezoamericani so si jih zamišljali kot vhode v podzemni svet mrtvih, o katerem govorijo zgodbe v Popol Vuhu, zbirki starih gvatemalskih mitov. Obenem pa je bilo podzemlje domovanje božanstev dežja in rodovitnosti. Takšna pojmovanja seveda ne cudijo in jih najdemo povsod po svetu. Voda izvira iz zemlje, poleg tega skozi mnoge jame tecejo vodni tokovi, kar je bilo posebno pomembno v kraškem okolju polotoka Jukatana, kjer so površinski vodni viri redki in nestalni. Prav zaradi tega so jame dobile tudi velik simbolicen pomen. V njih so opravljali obrede za rodovitnost in pri tem odlagali daritvene posode in druge predmete, neredko pa so vanje tudi pokopavali svoje po­kojnike, verjetno tiste, ki so umrli v posebnih okolišcinah, tako ali drugace povezanih z vodo. Potomci Majev še danes marsikje Keramicno posodje v jami blizu vasi Blasillo. Kremenasta sulicna ost, najdena v jami pri vasi El Manantial. hodijo v jame po 'deviško vodo' (zuhuy ha), tako imenovano zato, ker prihaja neposredno iz kamnin in še ni imela stika s površjem in živimi bitji, zaradi cesar ima posebno moc. Glede na povedano ne preseneca, da so bile mnoge jame naj­dene v naseljih, neredko pod zelo pomembnimi zgradbami. Zaradi svojega pomena v mezoameriškem pogledu na svet, predvsem zaradi povezav z vodo in rodovitnostjo, so imele jame pomembno mesto v tako imenovani posveceni geografiji ali geomantiki, torej v sklopu pojmovanj, ki so narekovala nacrtovanje mest in razpore­ditev posameznih objektov v pokrajini. Zato so imele poleg drugih dejavnikov tudi jame pomembno vlogo pri izbiri mest, na katerih naj bi bila ustanovljena naselja in postavljene stavbe posebnega pomena. Ce pa nikjer v bližini prostora, ki je bil zaradi drugih, bolj prakticnih razlogov posebno primeren za naselitev, ni bilo naravne jame, so marsikdaj izkopali umetno: takšne jame, ki po­sebno zgovorno pricajo o pomenu povezave med jamo in naseljem, so bile najdene na raznih majevskih najdišcih, pa tudi v osrednji Mehiki. Umetno izkopana jama leži na primer pod Piramido Sonca, najbolj mogocnim svetišcem v orjaškem Teotihuacanu, najvecjem mezoameriškem mestu, ki je cvetelo v klasicni dobi in katerega ostanki ležijo severovzhodno od današnje mehiške prestolnice; v poznoklasicnem Xochicalcu, južno od glavnega mesta, pa je umetno izdelana ali preoblikovana jama sestavni del osrednjega arhitektonskega kompleksa. Povezava med naselbinami in jamami, tako umetnimi kot naravnimi, je izpricana na številnih majevskih arheoloških najdišcih, zato gotovo ni nakljucje, da so tudi na jugovzhodu Campecheja skoraj vse jame, ki smo jih našli in ki vsebujejo arheološke ostaline, v nekdanjih naseljih ali njihovi neposredni bližini. Balakbal in Altamira L eta 2002 je bilo naše delo osredotoceno na južni del Calakmulske biosfere. Zopet me je spremljal Pepe Orta. Potem ko so nama domacini pokazali še nekaj manjših arheoloških najdišc, je bilo delo na poseljenem obmocju južno od Xpujila tako rekoc koncano; samo še eno veliko najdišce bo treba kartirati, ampak to delo sva prihranila za konec sezone. Leto pred tem so mi omenili Munda iz vasi La Victoria, ki da je dober poznavalec biosfere. Tako sva se Pepejem odpravila v to vas: po cesti iz Xpujila proti jugu, zatem pa proti vzhodu do vasi El Manantial in naprej do La Victorie. Kot vedno, kadar je najina kamioneta pripeljala v kakšno odrocno vas, so naju z vseh strani spremljali radovedni pogledi, vozilo pa obstopili otrocaji. »Ali živi tukaj neki gospod, ki mu pravijo Mundo?« »Ja, Raymundo Sandoval. Pojdite po tej ulici in potem zavijte v drugo na levo.« Ulice so bile pravzaprav le nezaseden teren med hišami, brez kakršnegakoli tlaka ali utrditve. Brez težav sva našla hišo, ki je navzven dajala prijazen videz: s plotom ograjeno dvorišce, cvetje in skromna, a licno urejena lesena kocica. Izstopila sva iz vozila in pri ograji zavpila: »Buenas tardes!« Dan se je bil že prevesil v drugo polovico, zato je bil tak poz­drav, ki dobesedno pomeni 'dobro popoldne', primeren. Najprej se je na vratih hiše pokazalo vec otroških obrazov, izza njih pa je prikorakal vitek, a mišicast možakar, star kakih 45 let, s košatimi brki in košcenim obrazom; rahlo kodrasti lasje in živahne oci so dajali njegov pojavi nekaj posebnega. »Muy buenas,« je odzdravil in se nama s hitrimi koraki približal. »S cim vam lahko pomagam?« »Gospoda Raymunda Sandovala išceva.« »Jaz sem. Izvolita naprej.« Povedala sva vecno ponavljano zgodbo o svojih namenih in naletela na izjemno dober odziv. Medtem ko je omenjal razne ruševine, ki da jih pozna, se je Raymundo razvnel. »Nekaj ruševin poznam v bližini vasi. Te lahko pogledamo že jutri. Poznam pa tudi vecji reinado v biosferi, blizu vasi, kjer smo nekoc živeli. Do tja pa ne pridemo v enem dnevu, spotoma se bo treba utaboriti.« Naslednji dan je organiziral nekaj spremljevalcev in obiskali smo dve najdišci. Eno je bilo južno od La Victorie, pravzaprav na zemljišcih sosednje vasi El Carmen: skoraj 20 metrov visoka piramida in nekaj manjših stavb. Nic posebnega, a se mi je ven­dar dobro zdelo, da smo preverili, za kaj gre; prebivalci vasi El Carmen nas prejšnje leto do tja namrec niso hoteli peljati. Za pot v biosfero pa smo si morali priskrbeti hrano, vodo in tudi najpotrebnejše posodje. Tokrat smo vstopili v biosfero po kolovozu, ki vodi proti za­hodu iz vasi Once de Mayo ('Enajsti maj'). Kakih 15 kilometrov Pepe Orta in Raymundo Sandoval (prvi in tretji z leve) s še dvema sodelavcema pred zapušceno hišo v Altamiri. zahodno je bila nekoc vas, v kateri je živel Mundo z družino in ki je imela podobno ime: Veintidós de Abril ('Dvaindvajseti april'). Ne spomnim se, ali mi je kdo kdaj povedal, zakaj naj bi bila ta datuma pomembna in kakšno zvezo imata z obema zaselkoma, ampak ocitno ustanovitelji niso imeli pretirane domišljije. Prvih nekaj kilometrov od vasi Once de Mayo je bil kolovoz prevozen brez težav, ker ga uporabljajo vašcani za dostop do svojih polj. Potem pa je postajal vse bolj zarašcen, podrast je bilo treba posekati in napredovali smo sila pocasi. Okoli poldneva nas je med pocasnim pozibavanjem vozila zdramil udarec: vozilo se je s sprednjim desnim delom sunkovito pogreznilo in mahoma obstalo. Desno kolo se je udrlo v razpoko med skalami, ki so štrlele iz tal. Zadeva ni bila videti prav nic nedolžna. Razpoka je bila tako široka, da porivanje ni zaleglo. Zaceli smo metati kamenje v razpoko, da bi jo zapolnili, a se je to pocetje takoj izkazalo za brezplodno: razpoka se je kmalu pod površjem razširjala v pravcato jamo, v kateri je kamenje brez sledu izginjalo. Treba je bilo odžagati in privleci nekaj dovolj dolgih in mocnih drevesnih debel, ki so nam služila kot vzvodi, s pomocjo katerih smo dvignili vozilo in ga podložili z razlicno položenimi debli, ki smo jih zagozdili v razpoko. Pravzaprav smo imeli sreco: le meter stran je zijala še vecja špranja! Še preden smo dosegli kraj, kjer je nekoc bila vas Veintidós de Abril, se je zmracilo in utaborili smo se kar na kolovozu. Mundo je pokazal vse svoje sposobnosti za organiziranje del, tako za posta­vljanje tabora kot za pripravo hrane. Pripravil je testo za tortilje in jih spekel, ostali pa smo pomagali postoriti, kar je bilo pac treba. Naslednje jutro smo nadaljevali pot z vozilom še nekaj kilome­trov in se zatem podali peš skozi gozd proti severozahodu. Rastje je bilo nizko in gosto, napredovali smo pocasi in Mundo je moral veckrat splezati na kakšno drevo, da se je razgledal. Seveda, že leta ni hodil tod in v enolicni pokrajini se je težko znajti. Spotoma smo videvali manjše ruševine, okoli poldneva pa smo koncno našli vzpetino, ki smo jo iskali. Ko pa smo se povzpeli na vrh, nas je cakalo razocaranje. Ostanki nekdanje naselbine so bili soraz­merno skromni, razporejeni okoli nekaj trgov in dvorišc, najvecje strukture pa so bile visoke komaj 7 ali 8 metrov. Zvecer sem Mundu v taboru povedal, da seveda zelo cenim njegove napore, da pa mi vendarle išcemo predvsem vecje zadeve. Bil je vidno razocaran, a mi je zagotovil, da bo naredil vse, kar je v njegovi moci. »V biosferi je menda velik reinado pri aguadi Jeruzalem.« Že veckrat sem slišal o velikih najdišcih, ki da so v biosferi. Ljudje so navajali razlicna imena, eno pa so ponavljali vedno z istim poudarkom: Jerusalén. Ime je zvenelo znano. Karl Ruppert omenja v svoji knjigi, da se je njegova tretja ekspedicija 25. marca leta 1934 utaborila pri aguadi Jeruzalem in v njeni bližini obiskala veliko arheološko naj­dišce. Ruppert ga je poimenoval Balakbal – 'Kar je skrito' – ker so najpomembnejšo stelo našli skoraj povsem prekrito z ruševinami. Ali je reinado de Jerusalén pravzaprav Balakbal? To bi bilo vsekakor zanimivo ugotoviti. Po Ruppertovi odpravi tega najdišca ni obiskal noben drug arheolog, zato tudi nihce ni vedel, kje natancno je. »Kako pa je mogoce priti do tja? Poti so danes vendar zarašcene.« »Se spomniš, da smo vceraj šli mimo križišca, nekaj kilometrov od vasi Once de Mayo? Tam se odcepi kolovoz proti jugu. Ta vodi skozi Altamiro proti potoku Blengio in potem naprej do aguade Jeruzalem.« Tisti kolovoz sem poznal: že prejšnje leto smo po njem prevo­zili nekaj kilometrov, do zapušcene vasi Las Delicias; v bližini je namrec vecje arheološko najdišce, ki smo ga pregledali in karti­rali. Spomnil sem se tudi, da mi je komandant v Xpujilu omenjal obhode, ki jih obcasno naredijo njegovi vojaki po kolovozu, ki gre skozi Altamiro, nekdanji tabor ciklerov, kjer da še vedno nekdo živi. Torej smo lahko upali, da pot ni prevec zarašcena. Zjutraj smo odrinili nazaj proti Once de Mayo in na križišcu zavili desno. »Tu malo naprej živi na samotnem rancu don Raúl s svojo družino,« je rekel Mundo. Cez kakšno uro se je gozd, skozi katerega je potekal kolovoz, razredcil in prešel v nizko in gosto rastje – znak, da so tu nekoc bila polja. Na desni smo kmalu pustili za seboj ostanke lesenih koc nekdanje vasi Las Delicias. Spet smo zapeljali v gozd, zatem pa se nam je pogled odprl na širno travnato površino, sredi katere je stala hiša, pred njo pa je skakalo nekaj otrok. Ko smo se ustavili, V skalno podlago izkopan zbiralnik za vodo (cultún). je iz hiše stopil mršav, zagorel in plešast mož, ki je primanjkljaj na glavi nadomešcal z dolgo, že precej sivo brado. »Don Raúl!« ga je pozdravil Mundo in tako smo storili tudi vsi ostali. Razložil sem mu naše namere in ga povprašal o poti naprej. »Kolovoz je kar dober,« je povedal don Raúl. Na tem odmak­njenem kraju je živel samo on z ženo in dvanajstimi otroki, ki v šolo niso hodili, a jih je oce skušal izobraževati sam po svojih moceh. Do Once de Maya ali kakšne druge vasi so hodili samo obcasno, s konji ali kolesom. »Najprej boste prišli v Unión 20 de Junio. Tam je bila vas, a so jo pred kakimi osmimi leti izpraznili. Potem pridete v Altamiro, preckate Blengio in greste naprej do aguade Jeruzalem.« »Menda v Altamiri še vedno nekdo živi,« sem pripomnil. »Nic vec. Nekoc je bila tam central chiclera, ko pa so jo ukinili, je tam dolga leta živel Maudaleno Milán z nekim gvatemalskim prijateljem. Ampak ni še dober mesec od tega, ko so ga ubili. Neki gvatemalski ilegalni prebežniki, ki so prišli do tja, so ga našli mrtvega v njegovi viseci mreži. Truplo je že razpadalo, našli so tudi trupla konj, ki so pocrkali od žeje. Potem so o tem obvestili ljudi v Once de Mayu, ki so prišli in cloveka pokopali, njegov gvatemalski kolega pa je brez sledu izginil. Eni ugibajo, da sta se sprla, drugi, da je šlo za mašcevanje, ceš da je izdal nekoga, ki je sadil marihuano. Spet tretji pa govorijo, da je bil sam vpleten v cudne posle. Ja, vemo, da je razkopaval po ruševinah. Mogoce je imel probleme s preprodajalci ali tekmeci …« Altamiro smo dosegli okoli poldneva: dve razpadajoci hiši iz desk, okoli katerih je še vedno ležalo nekaj okostij poginulih živali. Do potoka Blengio smo prišli dovolj zgodaj popoldne, da smo lahko postavili tabor še pri dnevni svetlobi. Blengio je eden tistih redkih površinskih vodnih tokov, ki ohranijo vodo tudi v sušnem obdobju. Pa še ta ni kontinuiran, saj marsikje ponikne in se šele cez nekaj kilometrov ponovno pojavi na površini. Kolovoz, po katerem smo se peljali, precka potok na mestu, kjer je bilo vode precej. Mesto za tabor je bilo torej idealno. Zaradi nasicenosti z minerali voda ni ravno primerna za pitje, za potrebe osebne higiene pa je je bilo vec kot dovolj. Naslednji dan je eden od delavcev ostal v taboru, da poskrbi za kuhinjo in popazi na stvari – kolovoz je bil dokaj prehoden in obcasno se sem vendarle lahko kdo priklati, ki bi ga utegnil pre­mamiti kak kos naše opreme. Ostali smo se zgodaj zjutraj odpeljali naprej proti jugu. Kolovoz nas je v nekaj urah pripeljal do odcepa, ki je vodil proti zahodu; na drevesu ob križišcu smo razbrali napis, vrezan pred mnogimi leti in komaj še viden: »Aguada Jerusalén«. Pot je bila mocno zarašcena, ocitno je že dolgo ni nihce upo­rabljal, a k sreci aguada ni bila dalec. Bila je izsušena, zato je bilo kar prav, da smo naš tabor pustili pri Blengiu. Ob aguadi je bil na južni strani precej razsežen raven prostor brez velikih dreves; po tleh so ležali ostanki železnih kotlov, steklenih kozarcev in konzerv, ki so razodevali, da je tu nekoc bil tabor ciklerov. Nihce od naših spremljevalcev ni tocno vedel, kje naj bi bile ruševine, a so bili prepricani, da jih ne bo težko najti. Saj mo-rajo vendar biti nekje v bližini, za preiskovanje gozda pa so bili strokovnjaki. Dogovorili smo se torej, da se razdelimo in se dobimo pri aguadi cez kako uro ali dve. Ob ponovnem snidenju pa sem spoznal, kako resnicne so besede, ki jih je zapisal Karl Ruppert v zvezi z iskanjem nekega drugega najdišca: »Jalovost precesavanja gošcave z namenom, da bi našli ruševine, o katerih smo slišali, a jih nihce v ekipi ni zares poznal, je kmalu postala ocitna.«15 Obrazi naših spremljevalcev so bili utrujeni in razocarani in tak je bil tudi moj. Ampak ostala je še ena rešitev: v GPS bom vstavil Ruppertove koordinate Balakbala; mogoce nas pripeljejo na pravo tocko. Naprava nas je od aguade vodila proti zahodu. Naleteli smo na nekaj manjših grobelj. Tu in tam je bil kak cultun, v skalo izkopan zbiralnik vode, toda takih ostankov nekdanjega življenja je povsod veliko in nikakor ne pomenijo, da je v bližini nujno kako vecje mesto. Presenecenje je prišlo iznenada: v mraku visokega gozda so se levo pred nami pokazale ruševine ogromne, podolgovate in približno 20 metrov visoke stavbe. Snel sem nahrbtnik in izvle­kel kopijo Ruppertovega nacrta Balakbala: na vzhodni strani je bila narisana podolgovata struktura – in mi smo prihajali prav z vzhoda – ta pa je omejevala trg z veliko piramido na zahodni strani. Pognali smo se naprej, obšli podolgovato strukturo s se­verne strani in prišli na povsem raven prostor, ki bi prav lahko bil nekdanji trg. Rastje je bilo tako gosto, da smo s pogledi lahko prodrli komaj nekaj metrov dalec, a smo po nekaj korakih proti zahodu ugledali mogocno, preko 20 metrov visoko in povsem prerašceno piramidalno ruševino. Pregledali smo še okolico in primerjava razporeditev stavb z Ruppertovim nacrtom nam je potrdila, da smo res v Balakbalu. Meritve z napravo GPS so pokazale, da leži glavna piramida borih 400 metrov vzhodno od Ruppertovih koordinat. Na sreco smo prihajali prav z vzhoda in zato naleteli na ruševine, še pre-den smo dosegli Ruppertovo tocko. Ce bi bila napaka v obratni smeri, si ne upam trditi, da bi bilo naše iskanje uspešno. Da je v 15 Karl Ruppert in John H. Denison Jr., Archaeological reconnaissance in Campeche, Quintana Roo, and Peten. Carnegie Institution of Washington Publication 543, Washington, 1943, str. 29 (prev. I. Š.). tropski gošcavi majhna napaka velik problem, smo se kasneje še veckrat prepricali. Ruppertove koordinate so bile presenetljivo natancne, ce upoštevamo okolišcine in instrumente, ki so bili takrat na voljo. Karl Ruppert je imel na svojih odpravah kartografa, ki je dolocal geografske koordinate pomembnih arheoloških najdišc na osnovi astronomskih opazovanj, obicajno z merjenjem položaja Severnice ali Sonca. Naloga ni bila samo zamudna: spomnimo se, da napaka ene locne minute, ki jo je bilo pri odcitavanju kotov na teodolitih tistega casa kaj lahko zagrešiti, pri dolocanju geografske širine pomeni napako ene morske milje, torej skoraj dveh kilometrov! Zato pac ni presenetljivo, da so napake v koordinatah drugih Ruppertovih najdišc vecje. Kljub temu je natancnost dela, ki so ga opravile odprave Karla Rupperta, še vedno vredna obcudovanja in se odraža tudi v nacrtih najdišc. To smo ugotovili tudi v Balakbalu, žal pa so bili tudi tu na delu roparji. Od petih stel, ki jih opisuje Ruppert, smo videli štiri; na vseh so še vidni ostanki reliefno izdelanih podob in hieroglifskih napisov. Na glavnem trgu leži ena, v manjši stavbi zahodno od najvecje piramide pa stojita dve; eno so plenilci nekoliko premak­nili, druga pa je še vedno prislonjena na zid natanko tako, kot jo je fotografiral Karl Ruppert. Na trgu južno od velike piramide stoji še ena podobna, a manjša struktura. V njeno severno pobocje so plenilci izkopali ogromen jarek in Stelo 5, najbolje ohranjeno v Balakbalu, pahnili z vrha stavbe, kjer jo je bila videla Ruppertova odprava, navzdol po južnem pobocju; zdrsela je skoraj do vznožja. Ogromne kolicine kamenja, ki so ga izvlekli iz rova, so nakopicili na trg, prav na mesto, kjer je bila glede na Ruppertov nacrt še ena stela. Verjetno so jo kar pustili tam in prekrili; ce so pustili celo najbolje ohranjeno, ki so jo našli na vrhu stavbe, jih stele ocitno niso zanimale. Še dobro! Stela 5 ima zelo dobro ohranjen napis iz zgodnjega 5. stoletja: omenja vladarja, ki je umrl leta 406 n. št., le 29 dni pred 20. obletnico svoje vladavine. Uspeh pri iskanju Balakbala s pomocjo Ruppertovih koordi­nat nas je spodbudil, da poskusimo najti še Altamiro, prav tako pomembno najdišce, ki ga je odkrila Ruppertova ekspedicija leta 1933, a o njegovem položaju in stanju nihce vec ni vedel nicesar. Toda tokrat so bili podatki manj tocni. Ruševina stavbe z lažnim obokom v Balakbalu. Od tabora ob Blengiu smo se vrnili po kolovozu do zapušcenih hiš v Altamiri. Karl Ruppert omenja, da je do ruševin treba hoditi eno uro po poti, ki vodi iz tabora Altamira proti severu, zatem pa še 15 ali 20 minut na levo skozi gozd. Razen tega je na njegovem nacrtu oznaceno, da je tabor Altamira od najdišca oddaljen 1500 metrov v smeri S32°20'E, torej proti jugovzhodu. Ti podatki jasno kažejo, da je Ruppertova odprava našla ruševine severozahodno od tabora Altamira, vendar ne sovpadajo s koordinatami, ki padejo okoli 1100 metrov jugozahodno od nekdanjega tabora. Ker je bilo najverjetneje, da je napaka v koordinatah in ne v ostalih podatkih, smo se podali po kolovozu proti severu. Cez kaka dva kilometra smo prišli do ruševine z vec izpostavljenimi zidovi; videli smo jo že ob prihodu, a smo šele zdaj ugotovili, da jo je registrirala že Ruppertova odprava, saj so njene znacilnosti ustrezale opisu, tlorisu in narisu v njegovi knjigi. Tudi lega na zahodni strani poti od Altamire proti nekdanjemu zaselku Las Delicias je sovpadala z Ruppertovim opisom; ocitno sedanji kolovoz poteka natanko po nekdanji mulovodski stezi, po kateri je hodila Ruppertova odprava. Pri stavbi smo zapustili kolovoz in pregledali gošcavo proti zahodu, a smo le tu in tam naleteli na manjše groblje. Mundo je veckrat splezal na kakšno drevo, da bi se razgledal, vendar v okoliški pokrajini ni opazil nic pomenljivega. Takrat sem se spomnil, da nam je nekdo od domacinov v vasi Once de Mayo omenjal vecje ruševine v bližini zapušcenega naselja La Unión 20 de Junio. Rekel je celo, da so tam tudi stele. To najdišce smo vsekakor nameravali poiskati, a šele zdaj mi je prišlo na misel, da gre nemara prav za Altamiro: vas La Unión 20 de Junio, že kakih 8 let zapušcena, je bila komaj dva kilometra proti severu. Zapeljali smo se tja in z Mundom sva skušala obnoviti, kar nama je govoril mož v vasi Once de Mayo: treba je iti skozi za­pušceno naselje mimo aguade, potem cez travnik in zatem levo v gozd … Kamioneto smo pustili na kolovozu in se podali peš mimo podrtih hiš nekdanje vasi proti aguadi, ki je bila skoraj izsušena, zatem pa smo cez zaplato gošcave prišli na odprto, z visoko travo prerašceno površino. Ruševine naj bi bile v gozdu na levo, in tja smo tudi zavili. A smer »levo v gozd« je bil pac zelo ohlapen po­datek. Clovek, ki nam ga je dal, je lahko prišel na travnik s kakšne druge smeri, mogoce po stezi, ki je danes ni vec ali pa vsaj mi nismo šli po njej; torej je bila smer »na levo« zanj lahko zelo drugacna od naše. Vsekakor v gozdu, v katerega smo zavili, nismo našli nicesar. Hodili smo sem in tja, gozd je marsikje prešel v acahual, sekundarno vegetacijo, ki zraste v nekaj letih na opušcenih poljih; ker je rastje nizko, sonce skozenj neusmiljeno pripeka, ker pa je tudi gosto, dovoljuje pogled komaj kaj dlje od vrha macete, ki si utira pot, in mocno otežuje napredovanje. Kjerkoli je Mundo našel kakšno dovolj visoko drevo, je splezal nanj, da bi v okolici videl kakšno vzpetino, iz katere morda štrli kaj sumljivega. Majevska mesta so bila pac najcešce na vzvišenih terenih. Izcrpani smo vztrajali do poznega popoldneva, potem pa sem se vendarle moral odlociti, da prekinemo to brezplodno tavanje in se vrnemo. Še dobro, da sem imel koordinate tocke, kjer smo pustili vozilo: prekrižarili smo toliko terena v najrazlicnejših smereh, da smo o pravi smeri vrnitve samo še ugibali. Brez pri­pomockov bi bila najbolj zanesljiva rešitev, da se orientiramo po zahajajocem soncu in zakoracimo proti vzhodu, ker bi tako gotovo prišli na kolovoz, po katerem smo se pripeljali. Ampak morali bi bili napraviti velik ovinek, tako pa smo se s pomocjo navigatorja GPS lahko vrnili v bolj ali manj ravni crti. Med vracanjem se je na naši levi zasvetlikal odprt prostor: spet je bil to pašnik, preko katerega smo že bili šli, a kdove v kateri smeri, saj smo se zdaj vracali po drugi poti. Na desni pa sem cez nekaj trenutkov uzrl dokaj veliko podolgovato ruševino; ker je bila vecja od vseh, kar smo jih bili videli ta dan, smo se ji kljub utrujenosti približali, jo obšli in … Tu se je zacel reinado! Sledile so gosto posejane stavbe, vse vecje, in kmalu smo ugledali tudi prvo stelo. Prva primerjava z Ruppertovim nacrtom Altamire je zadostovala za ugotovitev, da smo na zahodnem robu nekdanjega mesta, za kaj vec pa ta dan ni bilo casa. Sonce je ravnokar zahajalo in znocilo se bo – tako kot povsod v teh tropskih širinah – v picle pol ure. Napredovanje skozi gozd ob soju svetilk pa je tako pocasno kot neprijetno. Naslednji dan smo pregledali celoten arhitektonski kompleks. V mnogih stavbah so zevali roparski izkopi, k sreci pa je bilo tam še vedno vseh 16 stel, ki jih je videla Ruppertova odprava, verjetno zato, ker so reliefi na njih komaj razpoznavni. Ves glavni trg je prerašcal acahual; raven in skoraj hektar velik kvadraten prostor je bil pac zelo primeren za njivo, ki so jo tu imeli še pred nekaj leti. Videli smo, da bi z nekaj smole lahko bili vstopili na trg na enem vogalu, ga preckali po diagonali in izstopili na nasprotnem, ne da bi sploh opazili, da smo sredi nekdanjega mesta: nekatere stavbe so namrec dovolj vsaksebi, da jih zaradi izredno goste vegetacije ni mogoce opaziti. Pri odkritju Altamire nam je vsekakor bolj pomagala sreca kot pamet. Najdišce leži vec kot štiri kilometre severno od koor­dinat, ki jih daje Ruppert, in okoli 3,5 kilometra severozahodno od nekdanjega tabora Altamira. Model glavnega kompleksa najdišca Altar de los Reyes (izdelava: Tomaž Podobnikar). Oltar kraljev Že leta 1996 smo slišali, da je v bližini vasi Ley de Fomento Agropecuario velik kompleks ruševin in da je tam tudi stela, toda Avelino Díaz López, lastnik zemljišca, nas nikakor ni hotel peljati tja. Kot mnogi njegovi sovašcani se je tudi Don Avelino sem priselil iz višavij Chiapasa. Bil je Chol in je govoril le zelo polom­ljeno španšcino. A komunikacija z njim ni bila otežkocena le zaradi tega: Indijanci Chol so nasploh znani po zaprtosti in nezaupljivosti, kar je gotovo deloma posledica zatiranja in krivic, ki so jih utrpeli v zadnjih nekaj sto letih, deloma pa je njihovo zadržanost mogoce pripisati tudi avtarkicnosti njihovih skupnosti, ki živijo bolj ali manj izolirane v odmaknjenem svetu višavij. Tako so denimo domacini na severu Jukatana, kjer je indijansko prebivalstvo še zelo številno, precej drugacni, veliko bolj odprti in prijazni, ceprav jih je doletela podobna usoda kot ostale domorodce. Na takšno nepripravljenost za sodelovanje smo naleteli veckrat, vcasih zato, ker ruševine marsikje plenijo in ne marajo 'konku­rence', predvsem pa zaradi bojazni kmetov, da jim utegne država zemljišca z arheološkimi ostanki zapleniti. Ljudem sem skušal dopovedati, da tako samovoljna mehiška zakonodaja pac ni in da naše delo ne bo imelo neugodnih posledic. Bolj kot besede so pomagali zgledi. Ko smo leta 1998 v vas Los Alacranes pripeljali steli z bližnjega arheološkega najdišca, je bil podvig dovolj zahteven in impozanten, da se je glas o njem razširil dalec naokoli. Ljudje so uvideli, da naše odkritje stel pred dvema letoma prebivalcem vasi ni prineslo nicesar slabega. Ravno nasprotno, namesto da bi jim država karkoli odvzela, je celo organizirala postavitev obeh spomenikov v njihovi vasi! Na to so bili seveda ponosni in mar-sikdo je sprevidel turisticni potencial te akcije. Tako je tudi don Avelino, ko sem ga leta 1998 ponovno obiskal, spremenil odnos in nas odpeljal do svojih ruševin. Najdišce je bilo res veliko. Stela na glavnem trgu je bila v dveh kosih, na spodnjem je bilo opaziti tudi zarezo, ki jo je povzrocila žaga, a na sreco plenilci niso dokoncali svojega dela. Na prednji strani obeh fragmentov je bil dobro ohranjen relief sedecega vladarja, na zadnji strani pa hieroglifski napis. S kolegom Vicentejem sva imela tisto leto toliko dela z reševalno akcijo v vasi Los Alacranes, da sva si najdišce le bežno ogledala. Šele leta 2002 sva se s Pepejem Orto odlocila, da ga natancno pregledava in napraviva geodetski posnetek. Kartiranje najdišc neizogibno prinaša presenecenja. Vedno se izkaže, da je kompleks ruševin vecji in da terja vec casa, kot smo najprej domnevali; poleg tega se najdejo stvari, ki jih ob prvem ogledu nismo opazili. Tako je bilo tudi v tem primeru. Najpomembnejše stavbe nekdanjega urbanega jedra stojijo na dveh akropolah, okoli katerih je še vec manjših stavb. Stela, ki smo jo videli že leta 1998, leži na zahodni akropoli, ob vznožju velike stavbe na vzhodni strani obsežnega trga. V neposredni bližini sta tudi dva cilindricna oltarja. Severno od zahodne akropole smo odkrili ostanke igrišca za igro z žogo, ki je poleg stele razodevalo pomemben status nekdanjega mesta v regionalni hierarhiji. Velika udrtina ob severozahodnem vogalu zahodne akropole je bila najbrž zbiralnik za vodo, kakršni so pogosti v majevskih mestih. Isto vlogo je gotovo imela tudi manjša udrtina, ki je zevala na trgu vzhodne akropole. Don Avelino, ki seveda pozna svoje zemljšce, je sicer povedal, da nobena od teh lukenj ne drži vode dalj casa, a je za podobno udrtino med manjšimi stavbami jugovzhodno od mestnega jedra zatrdil, da ohranja vodo vse do marca, torej dalec v sušno obdobje. Ob vznožju najvecje, okoli 20 metrov visoke piramide, ki leži na južnem koncu osrednjega dela nekdanjega mesta, smo našli fragment stele z dobro ohranjenim reliefnim okrasom. Pri cišce­ nju podrasti na zahodni akropoli pa sem opazil, da sredi trga iz zemlje štrli sorazmerno velik kamen. Trgi majevskih mest so bili izravnani z drobnim kamenjem in prevleceni z bolj ali manj de­ belo plastjo štuka, zato je bila prisotnost velikega kamna sumljiva. Nekaj delavcem sem narocil, naj odstranijo listje in humus, ki sta ga prekrivala. Medtem sem se zadrževal v bližini, kjer je Pepe ravno postavljal 'totalko', in že cez nekaj trenutkov zaslišal krike navdušenja, ki so prihajali skozi gošcavo s sredine trga. Stekel sem tja in ugotovil, da so fantje razkrili precejšen del fragmenta okroglega oltarja. Na stranski površini je bilo nekaj dobro ohra­ njenih hieroglifskih blokov; ko sem si jih pobliže ugledal, je bilo presenecenje popolno: »Emblemski glifi! In odlicno ohranjeni! Tule je Tikal, Palenque, pa Calakmul …« Prenašanje vecjega kosa oltarja z emblemskimi glifi ni bil macji kašelj. Na stranski površini oltarja z najdišca Altar de los Reyes so odlicno ohranjeni emblemski glifi, ki oznacujejo Tikal, Palenque (zgoraj), Edzná in Motul de San José (spodaj). Tako imenovani emblemski glifi so sestavljeni iz znacilne, vedno enake predpone, ki se bere k'ujul ajaw ali 'sveti gospod' in predstavlja konvencionalni kraljevski naslov, glavni element pa je spremenljiv in oznacuje ime države ali dinastije, ki ji je vladala. Za nekatera imena še ni jasno, kako se izgovarjajo, za vecino pa vemo, na katere države oziroma mesta se nanašajo. Zraven je ležal še en vecji kos oltarja; ko smo tudi tega dovolj razkrili, sta se pokazala še dva emblemska glifa. Bilo je jasno, da gre za zelo pomembno najdbo. Oltar je bil razbit in zelo verjetno je bilo, da so v bližini še ostali, manjši fragmenti, s katerimi bo nemara mogoce oltar in njegov napis ponovno sestaviti. Zato sem se odlocil, da jih najdemo in prenesemo v vas Ley de Fomento Agropecuario. Treba bo torej opraviti manjša izkopavanja in med-tem natancno dokumentirati lego vseh kosov. Tiste dni sta nedalec od nas delala Daniel Juárez Cossío, arheo-log INAH-a in dolgoletni prijatelj, in absolvent arheologije Adrián Baker Pedroza. V okviru našega projekta sta prevzela nalogo, da na najdišcu Mucaancah, ki smo ga odkrili leta 1996, ocistita ne­kaj svežih roparskih izkopov, registrirata pomembne arheološke podatke in poškodovanim stavbam z nujnimi posegi povrneta stabilnost. Ko sem ju obvestil o naši najdbi, sta prekinila delo v Mucaancahu, se preselila na naše najdišce in opravila izkopavanja na obmocju oltarja. Vse fragmente, ki sta jih našla, smo zatem pre­peljali v vas Ley de Fomento Agropecuario. V koco, ki so jo za ta namen usposobili vašcani, smo prepeljali kos stele, ki smo jo našli ob vznožju najvecje piramide, in vse fragmente oltarja s hieroglifi. Postavili smo okvir iz desk in ga zapolnili s peskom, na katerem sta Daniel in Adrián opravila mukotrpno delo: težava je bila, da nista vedela, kakšna mora biti dokoncna slika sestavljanke, a se jima je vendarle posrecilo, da sta iz razpoložljivih kosov sestavila vecji del oltarja, katerega premer je bil okoli 85 cm. Na gornji strani je bilo videti obrise sedece osebe, posebno zanimiv pa je bil napis na stranski površini. Vseh kosov ni bilo mogoce vkljuciti, ampak iz ohranjenih fragmentov je bilo razvidno, da je imel oltar vsaj devet emblemskih glifov, od katerih je bilo pet povsem jasno citljivih. Ustrezali so mestom ali prestolnicam držav, ki jih danes poznamo kot arheološka najdišca Calakmul, Palenque, Tikal, Edzná in Motul de San José. To je bila edinstvena najdba! Emblemski glifi se v majevskih napisih pogosto pojavljajo, vendar praviloma posamicno. Doslej sta bila znana samo dva spomenika, na katerih je navedenih vec takšnih glifov skupaj, namrec Stela A iz Copána v Hondurasu in Stela 10 iz Ceibala v Gvatemali, toda na vsaki so samo štirje, tu pa jih je bilo kar devet, ce ne celo trinajst, kot domneva naš epigrafik Nikolai Grube. Napis ni ohranjen v celoti in zato ne poznamo natancne vsebine besedila. Ker pa poleg emblemskih glifov omenja tudi 'kraljevske prestole', se ocitno nanaša na vla­darske sedeže, ki so bili za naše mesto posebej pomembni. Poleg Calakmula, ki leži dobrih 40 kilometrov proti zahodu, in Tikala v sosednji Gvatemali, oddaljenega okoli 90 kilometrov, navaja še druge pomembne centre klasicne dobe. Posebno zanimivi sta omembi tako oddaljenih središc kot sta Palenque (okoli 300 km proti jugozahodu) in Edzná (okoli 200 km proti severozahodu), saj nakazujeta obseg obmocja dejanskih povezav ali pa vsaj domet poznavanja, ki ga je imelo naše mesto o okoliških državah. Ker emblemski glifi oznacujejo vladarje posameznih držav ali dinastij in ker jih je bilo na našem oltarju omenjenih toliko, sem za to arheološko najdišce izbral ime Altar de los Reyes, 'Oltar kraljev'. Don Avelino in njegov sin Felipe sta nam hotela pokazati še neke druge ruševine v bližini. Te sta videla v gozdu pred leti in se tokrat nikakor nista mogla znajti. Med iskanjem je Avelino nenadoma snel puško z ramena in se zacel zaskrbljeno ozirati na vse strani. »Poglej, tu so taborili roparji, ki se skrivajo.« Pokazal je na sveže ocišcen prostor, na katerem je bilo nekaj smeti. V mislih je imel cestne razbojnike, o katerih smo že slišali, da v zadnjem casu napadajo v bližini vasi El Sacrificio, južno od naselja Ley de Fomento. Avelinova zaskrbljenost ni bila odvec: zlikovci so bili oboroženi. Oprezno smo šli naprej, na tesnobne obcutke pa smo pozabili, ko se je pred nami prikazala velika pi-ramida. Dvigala se je nad manjšim trgom, tega pa je obkrožalo še nekaj stavb, zgrajenih na plošcadi, ki je zasedala umetno izravnan prostor na pobocju naravne vzpetine, na vrhu hriba pa smo našli še eno skupino stavb. Ocitno je šlo za del naselja Altar de los Reyes, katerega urbano jedro leži le slab kilometer proti severozahodu. Ko sem se ob koncu sezone oglasil pri komandantu vojašnice v Xpujilu, je bil zelo zadovoljen. »Ujeli smo roparje, ki so napadali na cesti pri vasi El Sacrificio.« »Ampak ste jih morali predati civilnim oblastem?« »Ja ja,« je odvrnil podpolkovnik García Melgar. »Ampak tile se ne bodo zlepa izvlekli, ker so streljali na moje elemente. Napad na zvezno vojsko je resna zadeva.« Tudi meni je odleglo. Po tisti cesti smo se morali kar nekajkrat peljati. Pozabljen L eta 2004 sem želel nadaljevati terenske preglede v južnem delu Calakmulske biosfere. Doslej pridobljene izkušnje so kazale, da za ucinkovito in cim bolj ekonomicno delo v odrocnih krajih eno vozilo ne zadostuje. S seboj je namrec poleg vse opreme treba peljati hrano, vodo, bencin in seveda delavce. Na eno samo kami­ oneto, s katero smo delali doslej, smo lahko naložili tako malo, da smo se morali zaradi ponovne oskrbe pogosto vracati v naseljene kraje in zato prekinjati delo. INAH mi je tudi tokrat posodil vozilo. Zopet je bila to siva kamioneta dodge, ki smo jo uporabljali že v prejšnjih sezonah in je bila zdaj že precej zdelana. S projektnimi sredstvi – tokrat je raziskave financiral National Geographic Society – in s posredovanjem prijatelja pa sem v ZDA, v Kaliforniji, kupil še rabljeno kamioneto GMC s štirikolesnim pogonom in jo uvozil v Mehiko. La gris ('siva') in la blanca ('bela') sta bili poslej obicajni oznaki, ki smo ju uporabljali za obe vozili. INAH mi je posodil tudi elektricni generator, ki je bil nujen za nemoteno uporabo fotoaparatov, satelitskih telefonov in elektronskega teodolita. Od prejšnjih sodelavcev, ki so bili skoraj vsi službeno zadržani, se je vabilu na teren odzval samo Adrián Baker Pedroza, ki se je že leta 2002 izkazal kot odlicen terenski delavec, pripraven za kakršnokoli delo in še posebno vešc fotografske dokumentacije, za katero sem ga zadolžil tudi tokrat. Kljub svojemu vzdevku Vaquero ('Kavboj'), ki se ga je prijel veliko bolj kot ime, je namesto s kakšno kravo ali konjem prišel s svojim džipom, ki nam je resnici na ljubo prišel veliko bolj prav. Pridružil se nam je tudi Atasta Flores Esquivel, absolvent arheologije, ki mi ga je kot dobrega poznavalca Majev in terenskega dela, zlasti kartiranja, svetoval prijatelj v Méxicu. V Campecheju pa sem našel še Raymunda Gonzáleza Heredio, ki je zaposlen na tamkajšnji univerzi in je vec let sodeloval pri raziskavah v Calakmulu. Raymundo je predlagal, da se najprej ustavimo v vasi Centenario, ki leži 50 kilometrov vzhodno od mesta Escárcega, ob cesti, ki pelje v Chetumal; tam je namrec poznal nekaj ljudi. Res smo pridobili za sodelovanje nekaj domacinov, ki so svojcas drvarili na obmocju biosfere in se znali znajti v gozdu, niso pa poznali arheoloških najdišc. Predlagali so, da v vasi Constitución, ki leži 25 kilometrov naprej proti vzhodu ob isti cesti, najdemo moža po imenu Ciriaco, ki da je bil ciklero in gozdne razmere, gotovo pa tudi ruševine, dobro pozna. Podali smo se torej v Constitución, kjer so nas napotili proti hiši na severnem robu vasi. V odziv na naš pozdrav je iz nje stopil crnolas in zagorel mož, gol do pasu, resnega obraza, star okoli 50 let. Z Raymundom sva mu razložila naše namene. Ciriaco Requena Sandoval je povedal, da je res veliko delal v biosferi in da pozna ruševine nedalec od Villahermose, nekdanje centrale ciklerov v južnem delu Calakmulske biosfere. Govoril je pocasi, preudarno in zadržano. Videti je bil celo nezaupljiv in ni kazal nobenega navdušenja za sodelovanje z nami. Ko je beseda nanesla na placilo, je preprosto odvrnil, da ima za tak denar dovolj dela že v vasi, saj ga išcejo za gradnjo lesenih hiš in druga opravila. Toda iz njegovih besed in vprašanj, ki nam jih je postavljal, je bilo moc Južno procelje ene od dveh vecjih stavb v Olvidadu gleda na kolovoz, ki vodi od Buenfila proti Villahermosi. Na strešnem grebenu druge vecje stavbe v Olvidadu se na severni strani ohranjajo ostanki štukaturnega okrasja. razbrati, da razmere v džungli resnicno pozna in se zaveda težav, a da jih zna tudi reševati. Zacutil sem, da ga moram pridobiti. Ko sem mu ponudil višje placilo kot sprva in dodal, da pri placevanju vedno upoštevam ucinkovitost vsakega posameznika, je privolil. Dogovorili smo se, da se opremimo z vsem potrebnim in cez dva dni odrinemo. Šele kasneje sem spoznal, da je bil tisti trenutek zacetek tesnega in pristnega prijateljstva, ki še vedno traja. Med domacini, ki sem jih doslej spoznal, je Ciriaco Requena gotovo najboljši poznavalec dreves, živali, razmer in spretnosti, ki so potrebne za preživetje in delovanje v tropskem gozdu; zanesljiv, preracunljiv, iznajdljiv in ucinkovit. Po glavni cesti smo se iz naselja Constitución odpeljali proti vzhodu do vasi Conhuás in tam zavili proti jugu, po edini asfaltirani cesti, ki vodi v osrcje neposeljene biosfere. Cesto so zgradili pred leti izkljucno zato, da bi obiskovalcem omogocili dostop do okoli 60 kilometrov oddaljenega arheološkega najdišca Calakmul. Blizu 50. kilometra, kjer sta takoj vzhodno od ceste dve na pol porušeni leseni kolibi – ostanki nekdanjega tabora Central Buenfil – smo zavili na levo, na kolovoz, ki pelje proti jugu. Pot do Villahermose sem že poznal. Že leta 2002 smo prišli do tja in našli dve ne posebno veliki najdišci vzhodno od nekda­njega tabora. Potem ko so ga pred leti zapustili cikleri, je imela tam svoj tabor vojska, v devetdesetih letih pa je uprava biosfere zacela graditi nekakšen raziskovalni center; postavili so nekaj hiš, a del niso zakljucili. Kolovoz obcasno uporabljajo nadzorniki biosfere in vojska, zato je bil brez vecjih preprek, napredovanje pa je bilo kljub vsemu zelo pocasno; tovornjaki, ki so pred leti vozili gradbeni material v Villahermoso, so na blatnih odsekih napravili ogromne luknje, marsikje pa štrlijo iz tal velike skale, ki jih je treba zelo previdno preplezati. Na eni od njih sem pred dvema letoma zlomil ohišje diferenciala, katerega olje je izteklo in tudi vojaki, ki so slucajno prišli mimo, niso mogli pomagati; sreca v nesreci je bila, da to ni bil diferencial glavne pogonske osi, temvec prednje, ki je služila ob vkljucitvi štirikolesnega pogona, tega pa smo zaradi suhega terena lahko pogrešali. Po dveh urah vožnje je kolovoz zavil proti vzhodu in po nekaj kilometrih se je na levi pokazala okoli 10 metrov visoka, precej porušena, a še vedno impresivna stavba z visokim strešnim gre­benom – okrasnim zidom, preluknjanim z ozkimi pravokotnimi linami. Tu smo se bili ustavili že leta 2002, ker sem hotel preveriti porocilo skupine mehiških arheologov izpred nekaj let, v katerem so te ruševine poistovetili z najdišcem Pared de los Reyes, ki sta ga v tridesetih letih 20. stoletja obiskala Cyrus Lundell in Karl Ruppert. Cudno se mi je zdelo, da tako Lundell kot Ruppert pravita, da sta šla iz Villahermose proti zahodu in severozahodu, medtem ko te ruševine ob kolovozu ležijo okoli 10 kilometrov severno od Villahermose, kar 13 kilometrov vzhodno od koordi­nat, ki jih daje Ruppert za Pared de los Reyes. Ko smo pregledali okolico, smo ugotovili, da gre za precejšen kompleks ruševin in da se v gošcavi, nekaj deset metrov od stavbe ob kolovozu, skriva še ena, zelo podobna, le da so na strešnem grebenu ohranjeni tudi ostanki cloveških figur in grotesknih mask, izdelanih v štuku in podobnih tistim, ki jih omenjata Lundell in Ruppert. Kljub temu je bilo mogoce ugotoviti, da se niti lega obeh stavb niti njun videz ne skladata z Ruppertovimi fotografijami in nacrtom najdišca Pared de los Reyes. Ocitno je torej šlo za drugo lokaliteto. Spomnil sem se, da je na Arheološki karti ozemlja Majev, ki jo je leta 1940 izdelal Middle American Research Institute Univerze Tulane v New Orleansu, se­verno od Villahermose registrirano najdišce z imenom Olvidado ('Pozabljen'); na kartotecnem listku tega najdišca je zapisano, da o njem poroca Lundell, ne da bi ga imenoval, na strani 158 svojega clanka Archaeological discoveries in the Maya area, objavljenega leta 1933.16 Na navedenem mestu Lundell pravi, da je po odkritju Calakmula konec leta 1931 njegova odprava odšla v Central Buenfil, se tam oskrbela in se tretjega januarja zjutraj odpravila proti jugu po zelo naporni poti, ki je zgodaj popoldne zavila proti vzhodu vzdolž obrežja nekdanjega calakmulskega jezera. Najbolj zanimiva struktura ob tej poti, nadaljuje Lundell, je masivna stena, ki se dviguje v treh nadstropjih; gornji dve imata ozke, oknom podobne odprtine, ki spominjajo na tiste na stavbi Paloma v Uxmalu. Vse kaže, da današnji kolovoz proti Villahermosi še vedno poteka tako kot nekdanja mulovodska pot, po kateri je hodil Lundell: od tabora Buenfil vodi proti jugu, ko pa doseže Bajo El Laberinto, zavije proti vzhodu vzdolž severovzhodnega roba te obsežne kotline, ki se razteza od Villahermose proti severozahodu do Calakmula in za katero je Lundell menil, da je preostanek nek­danjega jezera (morda je imel prav, saj so raziskave pokazale, da so vsaj nekateri bajos nekoc v resnici bili jezera). Poleg lege pa se tudi znacilnosti stavbe ob kolovozu proti Villahermosi zelo dobro skladajo z Lundellovimi podatki: napušc, ki zakljucuje spodnji del južne fasade, in odprtine v dveh nivojih strešnega grebena v resnici dajejo vtis treh nadstropij in spominjajo na strukturo El Palomar v Uxmalu, pomembnem poznoklasicnem centru v državi Yucatán na severu polotoka. To je bil torej Olvidado, uganka, kje je Pared de los Reyes, pa je ostala leta 2002 nerešena. To smo hoteli ugotoviti v tej sezoni. 16 Proceedings of the American Philosophical Society 72, št. 3. Kje je Pared de los Reyes? K malu zatem, ko smo pustili za sabo Olvidado, je kolovoz znova zavil proti jugu. Teren se je spustil v Bajo El Laberinto, ki je bil suh in ni povzrocal težav. Po nekaj kilometrih gostega grmicevja in nizkega drevja smo prevalili še zadnjo nizko vzpetino in pozno popoldne zapeljali na odprt, z visoko travo prerašcen prostor – nekdanjo pristajalno stezo tabora Villahermosa. Vožnja od Buenfila do Villahermose je trajala dobre štiri ure. Moj casovni rekord za teh 40 kilometrov, ki sem jih že velikokrat prevozil, je tri ure in deset minut, a sem ga dosegel le ob najbolj ugodnih razmerah – ce vozilo ni bilo prevec natovorjeno in ce na poti ni bilo ovir, kar pa se je le redko zgodilo. Nekoc je bila Villahermosa pomembna central chiclera, zbirni center za cikle in kraj, kjer so se nabiralci lahko oskrbeli z vsem potrebnim. Posredniki so dragoceno surovino odvažali z manjšimi letali, za katera sta bili urejeni kar dve pristajalni stezi, izsekani skozi džunglo v obliki križa. Videz, ki ga daje Villahermosa da­nes, pa komajda upravicuje njeno ime, ki pomeni 'lepo mestece'. Pristajalni stezi sta prerašceni z visoko travo in grmicevjem. Od nekdanjih hiš je ostala samo ena, ki je deloma zidana, a jo je zob casa že mocno nacel; pred leti zgrajene, toda nedokoncane stavbe nesojenega raziskovalnega centra se dvigajo iz šavja kot neprijetni dokazi zgrešene investicije, okoli njih pa so raztreseni kovinski in plasticni sodi, okamenele vrece cementa, deske in podobna krama, ki prica o nenadni prekinitvi del. Kljub vsemu je bila Villahermosa za nas ugodno mesto. V bližini je aguada, ki se skoraj nikoli ne izsuši. Namestili smo se v hišah in tako imeli manj dela z urejanjem tabora. Našli smo tudi pokrov kovinskega soda, ki je bil zelo primeren za peko tortilj. Naslednje jutro sem Ciriacu narocil, naj s še dvema delavcema pregleda, kakšen je kolovoz, ki je nekoc povezoval Villahermoso s taborom La Esperanza, oddaljenim kakih 70 kilometrov proti severozahodu. Ob tem kolovozu naj bi namrec bile, nedalec od Villahermose, vecje ruševine, ki jih je poznal Ciriaco. Spomnil sem ga, da bomo tja šli z vozili in da naj zato pazi, da pri sekanju grmovja ne bodo pušcali prekratkih štrcljev, ki bi lahko predrli gume. Preden sem koncal, me je prekinil: »Ne ne, sekali bomo dovolj visoko, dvajset ali trideset centi­metrov, tako da bodo kolesa upognila štrclje.« Cutil sem, da Ciriaco govori kot poznavalec, ceprav takrat še nisem vedel, kako dobro obvlada svoje delo. Ostali smo uredili tabor, zatem pa enega od velikih plastic­nih sodov, ki smo jih našli v Villahermosi, postavili na vozilo, se zapeljali do aguade in ga napolnili z vodo. Tako smo za pot proti zahodu povecali rezerve, ki so bile doslej omejene na dve petdesetlitrski posodi. Naš najstarejši delavec, don Germán, je bil zadolžen predvsem za red v taboru in pripravo hrane. Ciriaco se je s svojo ekipo vrnil zvecer. Vsi so bili vidno iz-crpani – nic cudnega, dan je bil zelo vroc – a je Ciriaco takoj Ob kolovozu, vrezanem preko nekdanjega mesta, ki smo ga poimenovali Yaxnohcah, je videti profil tlaka, ki je prekrival trg, in ruševin stavbe, ki je bila postavljena nanj. pristopil k meni, da mi poroca o opravljenem delu. Že po nekaj besedah sem ga ustavil: »Kasneje. Najprej popijte in pojejte, potem se pogovorimo.« Prikimal je in umolknil, njegov pogled je bil povsem hladen, a šele kasneje se mi je zazdelo, da je prav od tistega trenutka njegov odnos do mene postal drugacen, manj zadržan. Najbrž je takrat prvic videl, da so v naši ekipi na prvem mestu osnovne potrebe vsakega posameznika: delo, zaradi katerega smo tu, je pomembno, a ne bolj kot clovek, ki ga opravlja. Na naših odpravah je vedno marsicesa manjkalo, toda kar smo imeli, je bilo na razpolago vsem: kava, rum, sladkarije ali karkoli že. Nacelo, ki sem ga skušal uve­ljaviti, je bilo: pri porabi bodimo racionalni, ampak dokler zaloge so, si jih delimo vsi, tako kot vse napore, nadloge in pomanjkanja. Po vecerji smo sedli k ognju in Ciriaco je povedal, da prvih nekaj kilometrov ne bo težav, zatem pa da je kolovoz precej zaraš-cen. Na križišcu, od koder se od glavnega kolovoza, ki vodi proti severozahodu, odcepi drug v jugozahodno smer, so zavili na levo in prišli do aguade La Fama. Ciriacu sem namrec bil rekel, da je ta aguada za nas pomembna referencna tocka: Karl Ruppert omenja, da Pared de los Reyes, ki sem ga hotel najti, leži severozahodno od tabora La Fama. Naslednji dan smo se odpravili z vsemi vozili in vso opremo iz Villahermose po kolovozu proti severozahodu. Potem ko smo ocistili 5 kilometrov, smo pozno popoldne med visokimi drevesi našli primeren prostor za tabor. Od tam se je namrec teren zacel spušcati v mocno zarašcen bajo, ki zaradi nizke in trnaste gošcave nikakor ni primerno okolje za tabor, razen tega nas je do ruševin, ki jih je poznal Ciriaco, locil le še slab kilometer. Ko smo naslednje jutro preckali bajo, se je teren zacel dvigovati in nizko rastje je prešlo v visoki ramonal, gozd z visokimi drevesi, med katerimi prevladuje vrsta ramón17. Drevo ima okusne sadeže in, zanimivo, ruševine vecjih majevskih mest so obicajno prav na terenih, ki jih danes prekriva ramonal. Gotovo obstaja povezava med lastnostmi tal, ki so za rast teh dreves posebno primerna, in vzvišenimi tereni, ki so jih za vecja naselja najraje izbirali Maji. 17 Brosimum alicastrum. Ruppertove odprave so uporabljale samo ozke mulovodske steze ciklerov. V drugi polovici 20. stoletja, ko je postalo po­membnejše izkorišcanje lesa, pa so z buldožerji odprli drvarske kolovoze, po katerih so lahko vozili tovornjaki in kakršen je bil tudi ta, po katerem smo hodili. Stroj, ki ga je odstrgal, je zapeljal prav cez osrednji del nekdanjega majevskega mesta: potem ko smo opazili nekaj ruševin na levi in desni, smo zakoracili v strm klanec, kolovoz se je ugreznil v nekakšen žleb in na obeh straneh smo ugledali profile tlaka nekdanjega trga: plasti drobnih kamnov, ki jih je prekrivala debela plast ometa! Ko se je teren zopet zravnal, je Ciriaco pokazal na desno: »Tu je.« Pogled proti severovzhodu na mestno jedro najdišca Yaxnohcah (model: Tomaž Podobnikar). Material za gradnjo svojih stavb so Maji izsekali iz apnencaste skalnate podlage, ki marsikje moli iz tal, zato je vecje in manjše kamnolome moc najti na mnogih arheoloških najdišcih ali v njihovi neposredni bližini. Kamnolom na sliki nam je vlil upanja pri prvem iskanju najdišca Pared de los Reyes. Ustavili smo se. Le nekaj metrov stran je bilo med drevesi videti vznožje in del pobocja ogromne groblje kamenja. Tudi ko smo se približali, zaradi porašcenosti nismo mogli oceniti velikosti in višine stavbe. Povzpeli smo se po njenem južnem pobocju in stopili na precej obsežno plošcad, na kateri so štrlele kvišku ruševine treh manjših stavb: vecja ob severnem robu, dve manjši pa na vzhodni in zahodni strani. Ugotovili smo, da smo na mogocni prisekani piramidi; rahla izboklina vzdolž južnega pobocja ruševine je dajala slutiti, da se je tam nekoc vzpenjalo stopnišce do gornje plošcadi, na kateri so stali trije templji. Triadna skupina! Stavbe s takšno konfiguracijo so bile v modi predvsem v pozni predklasicni dobi, torej v casu od 3. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št. Veliko jih je na severu sosednje Gvatemale, v pokrajini Petén, ki je z arheološkega vidika sorazmerno dobro raziskana. Prav tam so zrasla prva velika majevska mesta, med katerimi izstopajo Tintal, Nakbé in El Mirador. Bežen pregled okolice piramide je razkril, da se stavbe pre­cejšnjih razsežnosti nadaljujejo v vse smeri. Glede na piramido s triadno skupino je bilo prav verjetno, da smo sredi pomembnega predklasicnega centra, katerega obseg in znacilnosti bo treba preuciti. To nalogo sem prepustil Atasti in Vaqueru, s Ciriacom in Raymundom pa smo se podali naprej po kolovozu proti seve­rozahodu. Naš namen je bil locirati najdišce Pared de los Reyes, ki je glede na Lundellove in Ruppertove podatke moralo biti le nekaj kilometrov stran. Cyrus Lundell poroca, da je njegova odprava 9. januarja 1932 ob zori odšla iz Villahermose po poti, ki je vodila proti zahodu vzdolž jugozahodnega roba nekdanjega calakmulskega jezera (Bajo El Laberinto). Potem ko so šli mimo opušcenega tabora La Fama, kjer so se leta 1929 z noži in puškami spopadli cikleri iz Campecheja in Gvatemale, so opoldne prispeli, kot pravi Lundell, do ene najbolj zanimivih majevskih ruševin, ki jo krasijo v štuku upodobljene cloveške figure s turbani, podobnimi kronam, zaradi cesar ji cikleri pravijo Pared de los Reyes, 'Stena kraljev'. Kasneje, leta 1934, je Pared de los Reyes obiskala odprava Karla Rupperta. Njegovi podatki o položaju najdišca sovpadajo z Lundellovimi, a so bolj popolni. Ruppert pravi, da so se od aguade La Fama odpravili z mulami proti severozahodu in po dveh urah ježe prispeli do aguade Unión, ruševine Pared de los Reyes pa da so bile 10 do 15 minut hoda severozahodno od te aguade. Ciriaco in nekateri drugi ljudje, s katerimi smo že bili govorili, so poznali aguado in bivši tabor La Fama, nihce pa ni slišal za kak tabor ali aguado po imenu Unión. Tokrat smo imeli s seboj prenosni racunalnik s kartografskimi podatki, ki smo jih dobili na spletnem mestu mehiške Nacionalne komisije za poznavanje in rabo biodiverzitete (Comisión Nacional para el Conocimiento y Uso de la Biodiversidad). Ta državna ustanova je na podlagi letalskih fotografij izdelala karte poti, aguad, vegetacije in drugih elementov naravnega okolja na obmocju Calakmulske biosfere. Tako smo na teh kartah našli aguado La Fama, do katere so Ciriaco in njegova dva pomagaca pred dvema dnevoma že prišli, pa tudi aguado, ki leži v ravni crti 6,5 kilometra severozahodno od aguade La Fama, torej na razdalji, ki – upoštevajoc vijugaste mulovodske poti – dokaj dobro ustreza dvema urama hoda, ki ju omenja Ruppert. Poleg tega smo ugotovili, da ta aguada leži 2,3 kilometra vzhodno od Ruppertovih koordinat za Pared de los Reyes, torej znotraj ranga znanih napak v koordinatah, ki jih daje Ruppert za razna najdišca. Zelo verjetno je bilo torej, da gre za aguado Unión. Da bi prišli do nje, smo vstavili njene koordinate v navigator GPS in najprej sledili opušcenemu kolovozu proti severozahodu, zatem pa smo na križišcu, od koder je drug in še veliko bolj za­rašcen kolovoz vodil proti severu, zavili na desno. Ob poti nam je vzbudil pozornost manjši kamnolom: na nekaj kvadratnih metrih so molele iz tal skale z nekaj gladko odrezanimi navpicnimi po­vršinami. Takšni kamnolomi so zelo pogosti v bližini nekdanjih majevskih naselij; najdba nam je vlila dodatnega upanja, da smo na pravi poti, tudi zato, ker Ruppert poroca, da so med hojo proti aguadi Unión naleteli na kamnolom. Izsekavanje poti je bilo tako naporno, da smo prišli do aguade šele pozno popoldne; bila je izsušena in prerasla z visoko travo. Takoj smo se morali obrniti, saj nas je do tabora locilo dobrih V koreninah nekaterih vrst dreves je dovolj vode za nujne primere. osem kilometrov. Vrnili smo se v trdi temi in povsem izcrpani. Za zacetek sezone, ko smo bili še povsem brez kondicije, je bil ta pohod unicujoc. Nekaj požirkov viskija nam je pomagalo, da smo prišli k sebi, optimizem pa sta dvignila tudi Atasta in Vaquero: pri pregledovanju terena južno od piramide ob kolovozu sta naletela na skupine velikih stavb, raztresene na vecji površini; ceprav še nista mogla ugotoviti, kako dalec segajo, je bilo jasno, da gre za obsežen in pomemben center. Ker je bilo to prvo veliko najdišce te sezone, se nam je porodila ideja, da ga poimenujemo Yaxnohcah ali 'Prvo veliko mesto'. Sklenili smo, da ga podrobneje pregledamo med kartiranjem, v drugi fazi sezone, zdaj pa se bomo posvetili iskanju ruševin Pared de los Reyes. Po vecerji smo obsedeli ob ognju, komarjev ni bilo, vecer je bil skoraj romanticen in Ciriaco se je prvic razgovoril. Povedal je, da je pravzaprav iz Gvatemale in da je prišel v Mehiko kot mlad ciklero. Meja, ki poteka cez te neposeljene gozdove, še danes ni nikakršna prepreka, nekoc pa so cikleri redno hodili z ene na drugo stran; gozd je bil na obeh straneh, ljudje so govorili isti jezik in iskali isto dragoceno surovino. Ciriaco je nekega dne prišel v Villahermoso, da se oskrbi s potrebnim živežem. Ceprav je povsod vladal zakon džungle in mocnejšega, spori pa so se marsikdaj koncali z umori, se mu je na tej strani zdelo okolje bolj umirjeno in je ostal. Odjemalcev cikleja ni zanimalo, od kod so ljudje, temvec kako dobri delavci so. Ciriacovo zgodbo smo z zanimanjem poslušali, pogovor pa je neizogibno nanesel tudi na plenjenje ruševin, dejavnost, ki se ji je upiral le redkokateri ciklero. Povedal je, da tega na mehiški strani ni nikoli pocel, prej v Gvatemali pa zelo pogosto. Govoril je o raznih najdišcih, na katerih je 'delal', o nacinu kopanja, o predmetih, ki jih je našel, o narocnikih, o zaslužku, ki ni bil slab, a je izpuhtel tako hitro, kot je prišel … Ce odmislimo nezakonitost tega pocetja, je bil obcudovanja vreden profesionalec. Med vsemi domacini, ki sem jih spoznal, je bil Ciriaco edini, ki je o tem govoril brez dlake na jeziku. Seveda je vedel, da ga zaradi tega nihce ne more preganjati, nihce mu nicesar ne more dokazati. Kljub temu se mi je zazdelo, da nam je zacel tudi zaupati. In kasneje je ob neštetih priložnostih dokazal, da je zaupanja vreden tudi sam. Sredi noci nas je prebudila huda nevihta. Ker visecih mrež nismo z nicimer zašcitili pred morebitnim dežjem, smo jutro docakali premoceni. Ob ognju smo se skušali ogreti in za silo po­sušiti stvari. Ciriaco je napomnil, da moramo naslednjic nabaviti polivinilno folijo. Cikleri se v vsakem taboru namestijo za vec dni ali tednov in zato napravijo zavetišca s streho iz palmovega listja, v našem primeru pa se takšno delo ne bi izplacalo. Da ne bi pri iskanju najdišca Pared de los Reyes vsak dan iz­gubljali prevec energije s pešacenjem, smo z Raymundom, Atasto, Vaquerom in Ciriacom vzeli najpomembnejšo opremo in se utabo­rili pri aguadi, ki smo jo našli prejšnji dan. Ker pa je bila izsušena, smo se z ostalimi delavci dogovorili, da ostanejo v prvem taboru in nam vsak dan prinesejo vodo. V naslednjih treh dneh smo podolgem in pocez prehodili ob-mocje severozahodno od aguade. Našli smo vrsto manjših ruševin, nekaj kamnolomov in celo ostanke iz kamnov narejene poti, ki je bila široka okoli dva metra, nad okoliškim terenom pa se je pone-kod dvigala do višine metra in pol. Takšne poti, ki jih imenujemo z majevskim izrazom sacbé ('bela pot'), so povezovale naselja, pa tudi posamezne arhitektonske skupine znotraj posameznih mest. Ceprav Maji niso uporabljali kolesa – tudi v loncarstvu ne – in zato tudi voz niso imeli, so takšne poti ali ceste, v nekaterih primerih precej mogocne konstrukcije, mocno olajševale gibanje, zlasti preko niže ležecih, gosto zarašcenih in v deževni dobi zamocvir­jenih terenov (bajos). Naš sacbé, dolg okoli 800 m, je povezoval vecjo skupino porušenih stavb z dvema kamnolomoma proti jugu. Ciriaco je imel priložnost, da pokaže vrsto svojih sposob­nosti. Ko nam je neko popoldne, ko smo bili še dalec od tabora, zmanjkalo vode, je vneto pregledoval drevje in koncno našel, kar je iskal: drevo álamo, katerega korenine so se razpredale dalec naokoli. Izbral je eno, ki je bila skoraj vsa na površini, odstranil nekaj zemlje in jo s hitrima zamahoma macete dvakrat presekal; iz okoli dva metra dolgega kosa, ki ga je iztrgal, se je nateklo za kak kozarec belkaste, a odrešujoce vode. Tokrat je bilo korenin dovolj, da smo si žejo vsaj za silo potešili, vendar dreves, ki za­držujejo vodo v koreninah – poleg omenjenega tudi amapola in matapalo – še zdalec ni povsod na voljo. Ob drugi priložnosti sva s Ciriacom, medtem ko sta Vaquero in Atasta risala skico manjše skupine ruševin, pregledovala te­ren zahodno od našega zasilnega tabora in zaslišala petje ptic, imenovanih oropéndolas18, ki si na drevesih napravijo znacilna viseca gnezda. Te niso nikoli dalec od vode, je pripomnil Ciriaco, in to mu je dalo misliti, da je v bližini izsušene aguade, ob kateri smo taborili, še kakšna druga, ki ima vodo. Hotela sva jo najti, ne le zaradi vode, temvec tudi zato, ker suha aguada ob taboru nemara sploh ni bila aguada Unión in smo iskali na napacnem terenu. Cez cas je Ciriaco z maceto pokazal med drevje: tu je nekoc bila mulovodska steza, camino de arria. Ker nisem videl nobene poti, mi je pokazal korenine dreves ramón, ki so jih nekoc oglo-dale mule. Ker so te steze vedno vodile od ene do druge aguade, sva ji sledila, vendar naju je pripeljala v neki bajo, kjer je ni bilo mogoce vec prepoznati. Razmere, v katerih smo delali, so nas iz dneva v dan bolj težile. Hranili smo se v glavnem s konzervami, prepecencem in krekerji, vode, ki so nam jo vsak dan mukoma prinašali, pa je bilo komaj za pitje in jutranjo kavo. Izplakovanju rok in obraza 18 Psarocolius montezuma. Gnezda ptic oropéndolas. smo lahko namenili zelo skope kolicine, pa še te so imele vse manjši ucinek: zaradi vsakodnevnega mocnega znojenja je voda z zamašcene kože kar spolzela. Ni nam zmanjkalo volje, toda po cetrtem dnevu precesavanja terena smo morali priznati poraz: arheoloških ostankov sicer ni manjkalo, toda znamenite stavbe s štukaturami ni bilo nikjer. Pregledali smo obsežno obmocje in se od aguade pri našem taboru vsekakor oddaljili veliko vec kot 15 minut hoda, ki jih omenja Ruppert, vse do koordinat, ki jih daje za Pared de los Reyes in ki padejo 2,5 kilometra severozahodno od aguade. Toda vsi napori so bili zaman. Ali je kraj zaklet? Je mogoce, da smo vendarle kaj izpustili? Ali pa aguada, pri kateri smo taborili, sploh ni bila Ruppertova aguada Unión? Odgovor smo dobili šele naslednje leto. Zmota Z aloge so nam pošle in morali smo se vrniti v civilizacijo. Tudi vozila so potrebovala mehanika, da o vulkanizerju ne govorimo. Ciriaco je omenil, da v Xpujilu živi Guadalupe Lozano, njegov prijatelj in nekdanji družabnik, ki nam kot dober ciklero gotovo lahko koristi. Don Guadalupe se je spomnil, da je pred leti videl vecje ruševine blizu tabora El Tintal, jugozahodno od aguade La Fama, in privolil, da nas pelje tja. Vzel je tudi sina Raúla, Ciriaco pa je namesto dosedanjih, ki jih ponoven odhod ni mikal, v svoji vasi našel tri druge delavce. Raymundo mi je pravil, da je pred leti s svojimi kolegi z uni-verze prišel do Oxpemula, velikega najdišca, ki ga je leta 1934 odkril Karl Ruppert. Tako kot vec drugih je tudi to najdišce ve­ljalo za izgubljeno vse do ponovnega odkritja, ki ga je omenjal Raymundo in o katerem je bilo objavljeno samo eno, zelo skopo porocilo. Zato me je seveda zanimalo, kje in v kakšnem stanju je Oxpemul. Cudno se mi je zdelo, da Raymundo, kot je povedal, ni videl nobenih kamnitih spomenikov, saj Ruppert omenja kar 19 stel in 18 oltarjev; tudi ce so bili tam na delu plenilci, gotovo niso odnesli kar vseh, saj obicajno le odžagajo reliefno obdelane površine. Raymundo je poudaril, da so najdišce obiskali zelo na hitro in zato gotovo niso videli vsega. Torej se je vsekakor izplacalo, da gremo tja in si zadevo natancno ogledamo. Razdelili smo se v dve skupini. Z Raymundom, Ciriacom in še dvema fantoma, Andrésom in Gonzalom, smo se utaborili ob aguadi, ki leži pri 27. kilometru ceste od Conhuása proti Calakmulu, od koder se bomo napotili v Oxpemul. Atasta in Vaquero pa sta z ostalimi delavci nadaljevala pot proti Villahermosi, od koder jih bo Guadalupe vodil do El Tintala in ruševin, ki jih je poznal. Poleg treh vozil, ki so nam omogocila delo v dveh skupinah, smo imeli tokrat prvic tudi dva najeta satelitska telefona. Ni bilo mis-liti, da se bomo kar klicali in neposredno pogovarjali: tudi ce bi imeli telefona ves cas vklopljena, zaradi cesar bi se baterije hitro izpraznile, bi se redkokdaj lahko doklicali, ker satelitski signal ne prodre skozi drevesne krošnje. Lahko pa smo si pomagali z glasovnimi sporocili: vsaj enkrat na dan je vsaka ekipa skušala najti dovolj odprt prostor, da je lahko po potrebi poslala sporocilo in preverila, ce ji karkoli sporoca druga skupina. Naš tabor je bil le nekaj deset metrov od ceste, v prijetno svežem visokem gozdu ob aguadi, ki je imela kar veliko vode. To je bil nedvomno eden lepših taborov, za naše razmere skoraj ro­manticen; a da ne bo pomote: predstava o sprošcenem pikniku ob jezercu s pešceno plažo bi bila hudo zgrešena. Aguade so le vecje ali manjše mlake z blatnim obrežjem, na katerem raste trsticje, grmicevje, visoka trava, marsikdaj vse hkrati. Da je vodo mogoce zajeti, je obicajno treba položiti hlode, ki omogocijo dostop do mesta, kjer je voda dovolj globoka. Pri zajemanju se praviloma skali in je treba pocakati, da se drobci blata posedejo. Kjer je voda, je seveda tudi živalstva vec, pa ne le komarjev. Prostor za tabor je treba skrbno ocistiti, da bi laže opazili kakšno kaco. K aguadam radi pridejo divji prašici, ki sicer ne napadajo kar tako, ce pa jih kaj razdraži, je hiter umik na kakšno drevo edina rešitev. Pomembni porabniki vode so tudi tapirji, nacelno krotki, a dovolj mocni, da se ne bojijo nicesar in pomendrajo vse, na kar naletijo na svoji ustaljeni poti. Jaguarji? Ti so gotovo najbolj mogocne macke sre­dnjeameriškega tropskega gozda, ampak cloveka se raje izogibajo. Sledove smo videli veckrat, samo dvakrat pa sem imel sreco, da sem lahko tamkajšnjega kralja živali gledal iz oci v oci; obakrat je stal na kolovozu, a se je že cez nekaj trenutkov dostojanstveno obrnil in izginil v gošcavi. Ne glede na nevšecnosti nas na naših odpravah razveseli vsaka aguada z vodo. V deževni dobi, ko delajo cikleri, so aguade polne in preskrba z vodo ne predstavlja nobenih težav. Ker pa je za naše delo primerna le sušna doba, ko ni mogoce vedeti, ce bo v kateri od aguad voda, je treba vedno pripeljati s seboj zaloge, te pa so seveda omejene. Ceprav ima voda v vseh aguadah znacilen vonj in barvo, pac zaradi množice raztopljenih snovi rastlinskega izvora, je povsem primerna tudi za pitje; cikleri jo pijejo kar tako, mi pa jo za vsak slucaj prevremo ali drugace razkužimo. Predvsem pa, ce je v bližini aguada, tudi pri porabi vode za pranje perila in umivanje niso potrebni posebni ukrepi varcevanja. Kako božanski je obcutek, ce si lahko clovek po vrocem in napornem dnevu od glave do nog spere lepljive izlocke s telesa! Kopanje v sami aguadi sicer ni priporocljivo; ne le zaradi kakšnega krokodila, ki morda Krokodil v aguadi ob cesti proti Calakmulu. še ni zaužil potrebnega obroka, temvec tudi zaradi blata, ki vodo takoj tako skali, da bi bil rezultat takšnega nacina snaženja povsem iznicen. Z vedrom pa je seveda mogoce zajeti dokaj bistro vodo, ki jo po potrebi še precedimo skozi krpo. Mesto za naš tabor ob cesti smo skrbno pregledali, z vejami pometli listje in posekali podrast. Kac nismo videli, sledov vecjih živali tudi ne. Sredi aguade je sicer pocival krokodil, ki je nareko-val previdnost, a se ni zmenil za nas. Šele veja, ki mu jo je zalucal Ciriaco, nas je prepricala, da je še kako živ. V bližini je ob cesti stal kovinski stolp, ki so ga obcasno upo­rabljali nadzorniki biosfere in od koder je bilo mogoce videti pomenljivo izboklino na vzhodnem horizontu. »To je glavna piramida Oxpemula,« je rekel Raymundo, »kakih pet kilometrov dalec.« Eden od delavcev je ostal v taboru, ostali pa smo se odpravili tja. Našli smo stezo, ki so jo pred leti odprli Raymundo in njegovi spremljevalci; ceprav je bila že precej zarašcena, je vendar olajšala napredovanje skozi bajo, ki smo ga morali prehoditi. Potem ko smo preckali suho strugo potoka Río Desempeńo in šli mimo skupine manjših ruševin, se je teren zacel dvigati. Vzpenjali smo se cez ocitno umetne terase, videvali vse vecje kamnite groblje in koncno prispeli do najvecje piramidalne stavbe, visoke okoli 30 m. Raymundo mi je pokazal nizek in podolgovat prizidek, ki da je na Ruppertovem nacrtu Oxpemula narisan na napacni strani; bil je preprican, da je pri izrisu prišlo do pomote in da je nacrt zrcalna slika stvarnosti. Splezali smo na razrušeno piramido, ki je pone-kod imela izpostavljene dele zidov, in ugotovili, da leži na južnem koncu precej izrazite vzpetine, medtem ko je na Ruppertovem nacrtu najvecja piramida na severnem koncu. Torej njegov plan ni le zrcalno obrnjen, temvec ima tudi sever napacno oznacen? Spustili smo se na trg pred piramido in zaceli z Ruppertovim nacrtom v rokah hoditi med ruševinami proti severu. Ne le, da nikjer ni bilo nobene stele; bolj ko smo gledali, bolj nam je postajalo jasno, da se nacrt ne sklada niti z razporeditvijo niti z videzom stavb, med katerimi smo hodili. »Raymundo,« sem rekel nekoliko obotavljaje, »ali je bil Ruppertov geometer do konca nasekan ali pa tole ni Oxpemul.« Raymundo se je ustavil, zapicil maceto v tla in odkimal: »Ne, ni.« Zajel je zrak, snel cepico in se popraskal po temenu. »Takrat smo bili tu res zelo na hitro. Zdelo se mi je, da je prizidek velike piramide tocno tak kot na nacrtu, samo na napacni strani. To nam je bilo dovolj. Mislili smo, da smo v Oxpemulu.« Napake ni bilo prijetno priznati, ampak Raymundo je bil prevec pošten, da bi se obotavljal: »Posrali smo ga. Tole že ni Oxpemul.« Najdišce je bilo vsekakor veliko in menila sva, da se bomo morali vrniti in ga podrobno pregledati in kartirati. Ko pa je Raymundo cez nekaj dni odšel v Campeche, je izvedel, da je prav­zaprav že znano: arheolog Agustín Peńa je vkljucil opis in nacrt tega najdišca, ki ga je imenoval Dos Aguadas, v svojo magistrsko nalogo leta 1986; ta sicer ni objavljena, je pa dostopna, zato po­novno kartiranje ne bi imelo smisla. Seveda nama je zdaj ostalo pomembno vprašanje: kje pa po­tem je Oxpemul? Ruppertove koordinate padejo v bajo, dobre tri kilometre proti jugovzhodu. Ker se tak teren v deževni dobi Da bi prišli do vode, je Ciriaco v napol izsušeno aguado izkopal jamo. zamocviri in je povsem neprimeren za naselitev – Maji niso no-benega doslej znanih naselij postavili v bajo – je bilo seveda jasno, da je v koordinatah napaka in da Oxpemul verjetno leži na kakšni bližnji vzpetini. Še enkrat smo se povzpeli na piramido, katere vrh ni bil prevec zarašcen, tako da smo se lahko razgledali po okolici. Do koder je segal pogled, je bila pokrajina prekrita z zeleno preprogo, kljub temu pa smo na okoliških gricih skušali najti kak znak, ki bi prical o prisotnosti vecjih stavb pod drevesi. Najbolj sumljiv je bil hrib, oddaljen okoli pet kilometrov proti vzhodu. Izrazite izbokline na njem niso bile videti prav nic naravne. Ce želimo zadevo preveriti, se bomo seveda morali podati tja. Od vzpetine, na kateri smo bili, se je vse do hriba raztezal povsem raven in gotovo težko prehoden bajo, ampak radovednost je premagala odpor pred težavami. Vrnili smo se v tabor ob cesti in naredili nacrt za naslednji dan. Na karti aguad na racunalniku sem opazil, da ena leži zelo blizu ruševin, ki smo jih pregledali ta dan. Poiskali jo bomo in se tam utaborili, da si po utiranju poti proti vzhodu prihranimo vracanje vse do ceste. Gonzalo je naslednji dan ostal v taboru, ker je nekdo zaradi bližine ceste moral cuvati kamioneto in opremo, ki je ostala tam; poleg tega smo se dogovorili, da nam kasneje prinese vodo. Ostali smo vzeli najnujnejšo opremo in nekaj hrane ter s koordinatami, vstavljenimi v GPS, brez težav našli aguado, ki smo jo iskali. V svoje veliko veselje smo ugotovili, da ni povsem izsušena. Ciriaco je s kolom izkopal jamo v blato; upali smo, da se bo vanjo do vecera nateklo nekaj vode. Andrésa smo poslali nazaj v tabor ob cesti, da ostane tam in Gonzalu pojasni, kako nas bo z vodo in hrano najlaže našel, z Raymundom in Ciriacom pa smo ob aguadi ocistili primerno mesto za tabor. S pomocjo azimuta, ki sem ga s kompasom izmeril prejšnji dan, sem na geografski karti našel hrib, ki smo ga videli z vrha piramide in ki je predstavljal naš cilj; dolocil sem koordinate naj­višje tocke hriba in jih vstavil v GPS. Okoli poldneva smo zaceli prodirati proti vzhodu. Blizu aguade smo naleteli na star kolovoz, ki je tekel v pravi smeri. Sledili smo mu, a je bilo ocitno, da ni bil v rabi že vrsto let. Po manj kot dveh kilometrih, ko se je teren spustil v bajo, je postal tako zarašcen, da nam ni vec olajševal napredovanja. Zato smo zaceli odpirati pot cimbolj naravnost v smeri, ki sta jo kazala kompas in GPS. Okoli pete ure popoldne smo delo prekinili in se v temi vrnili v tabor. Tam je plapolal ogenj, ob katerem nas je že cakal Gonzalo. Imeli smo najnujnejšo posodo, tako da smo si lahko pripravili toplo, ceprav improvizirano vecerjo. Gonzalo je pritovoril dvajsetlitrsko plastenko pitne vode, poleg tega smo z veseljem ugotovili, da se je v jamo, ki jo je izkopal Ciriaco v aguadi, nateklo dovolj vode tudi za higienske potrebe; blato se je posedlo, voda je bila bistra in v njej so plavale želvice. Vedra seveda nismo prinesli, imeli pa smo dve dvolitrski plastenki kokakole. Takrat sem se prvic preprical, da so štirje litri vode dovolj za povsem dostojno kopel z miljenjem in izpiranjem. S steklenico je mogoce vodo varcno in ucinkovito dozirati, tako da so izgube minimalne. Voda! Kako samoumevno se nam zdi, da pritece iz pipe in je je dovolj za prhanje, pranje perila, avtomobilov, zalivanje vrtov, osveževanje parkov; kako malo pomembna se nam zdi v civilizaciji in kako dragocena postane, kadar je ni! Samo na terenskem delu se vedno resnicno zavem njenega pomena. Lakota je najboljša zacimba, pravi star pregovor; samo v pomanjkanju lahko majhne stvari nudijo veliko zadovoljstvo. Kdor cesa podobnega ni doživel, bo težko dojel, kakšen užitek lahko v takšnih razmerah nudijo že štirje litri rjavkaste in po trohnobi dišece vode iz aguade! Da je voda skoraj sinonim za življenje, najbolj živo obcutimo v naravi, predvsem v predelih, kjer je razlika med deževno in sušno dobo izrazita, tudi ce gre za tropski gozd, ki si ga ponavadi predstavljamo kot vedno vlažen biotop izobilja. Vlage je v mnogih rastlinah in zraku sicer res vedno veliko, toda srednjeameriški tropski gozd ni vselej enako zelen. V zacetku deževne dobe so spremembe nagle in ocitne: podrast požene skoraj skokovito, krošnje dreves se zapolnijo, vrste in kolicine insektov se namno­žijo, ptice so glasnejše, žabe zacnejo prirejati množicne koncerte … In šele ko se zacne deževje, poženejo tudi posevki na poljih. Ce deževna doba ne nastopi pravocasno, je to za mnoge kmete še vedno razlog za tako veliko skrb, kot so jo imeli nekoc stari Maji. Tako nam postane povsem jasno, zakaj so med elementi, ki krasijo njihovo arhitekturo, najbolj pogoste prav groteskne maske Chaca, boga dežja. Oxpemul N aslednje jutro se je Gonzalo vrnil v tabor ob cesti, da zamenja Andrésa, ki nam bo zvecer prinesel vodo, z Raymundom in Ciriacom pa smo odšli v nasprotno smer. Prejšnji dan smo odprli pot cez vzvišen teren, se spustili in zaceli prodirati v bajo, toda najtežji del nas je šele cakal; glede na karto sta nam manjkala vsaj še dva kilometra in pol, da preckamo bajo in pridemo do vznožja vzpetine, na katero smo bili namenjeni. Ciriaco je hodil spredaj in posekal najnujnejše, midva z Raymundom pa sva stopala za njim in pot primerno razširjala. Vsak bajo je neprijeten za hojo, ta pa je bil še posebno. Rastje je bilo izrazito gosto, nizko in ni nudilo nobene sence, trnje nas je praskalo na vsakem koraku, vecino gošcave pa so sestavljale vrste s tako trdim lesom, da smo se morali kar naprej ustavljati in brusiti macete. Ciriaco se je obcasno ustavil, da sem s pomocjo naprave GPS in kompasa preveril, ce je smer, v kateri odpira pot, še prava. Ampak lahko sem samo obcudoval njegovo sposobnost, ki jo je kasneje še velikokrat dokazal. Ciriacovo smer je treba le redko popravljati. Ceprav zavija zdaj levo zdaj desno, ker se izogiblje drevesom in gosto zarašcenim predelom, se v povprecju zelo na­tancno drži smeri, v kateri moramo napredovati. To lahko seveda storim tudi sam, ce mi pomaga kompas ali pa je sonce dovolj nizko, da lahko glede na lastno senco ohranjam pravo smer. Po soncu se orientira tudi Ciriaco; ko mu nakažem smer, jo primerja s smerjo svoje sence. Presenetljivo pa je, da skoraj enako dobro drži smer tudi v opoldanskih urah, ko senc – zaradi višine sonca v tropskih predelih – tako rekoc ni, ali pa v oblacnem vremenu. In takšna sposobnost tudi med domacini, celo med tistimi, ki so leta delali v gozdovih, ni prav nic obicajna. Tokrat je moral Ciriaco delati posebno velike ovinke. Marsikje je bilo pred njim vse tako zarašceno, da se je težko odlocil, kje bi bil prehod najmanj težaven in utrujajoc. Po kakšnih osmih urah naporov se je popoldne teren zacel dvigati, vegetacija je postajala višja, še vedno pa je bila nenavadno gosta in brez posebno visokih dreves. Ciriaco je pripomnil, da zdaj razume, zakaj je kolovoz, ki Stela 17 v Oxpemulu nam je prva potrdila, da smo ponovno našli mesto, ki je bilo 70 let izgubljeno. smo mu sprva sledili, že tako zarašcen; ocenil je, da ni bil v rabi že kakšnih trideset let, gotovo zato, ker v tem gozdu skoraj ni uporabnih dreves, niti za cikle niti za les. Okoli cetrte ure popoldne smo se povzpeli na hrib, na tocko, ki se je zdela najvišja. Toda cakalo nas je razocaranje: samo nekaj manjših ruševin. Ciriaco je splezal na drevo, da se razgleda. »Teren se spušca v vse smeri!« je zavpil. »Tudi proti vzhodu?« Skušal je najti pravi položaj, da med vejami in listjem s pog­ledom prodre proti vzhodu. »Drevesa so v tisti smeri videti visoka; mogoce se tudi teren dviga.« Upam, da se res, sem si mislil. GPS mi je namrec kazal, da do cilja, ki smo si ga zastavili, torej do najvišje tocke hriba s koor­dinatami, ki sem jih dolocil po zemljevidu, manjka še 900 m. Šli smo torej naprej proti vzhodu, toda teren se je lahno a vztrajno spušcal, kar nas je, že tako utrujene, navdajalo z malodušjem. Cez cas se je zacel dvigati, toda nikjer ni bilo videti niti najmanjše groblje. Samo naravne skale so marsikje štrlele iz tal, rastje pa je bilo še vedno nenavadno gosto; nobenih posebno visokih dreves, nobenega ramonala, kakršni obicajno prekrivajo majevska mesta. Do tocke, ki naj bi bila naš cilj, pa je manjkalo samo še 300 m. Vzpenjali smo se še nekaj dolgih minut, ko smo pred sabo naenkrat zagledali strmo pobocje, posuto s kamenjem. Približali smo se in videli, da ne gre za stavbo temvec za nekakšno škarpo, visoko vec metrov, ki se je izgubljala v gošcavi na levo in desno. Splezali smo po njej, prišli na zravnan teren in – pred nami se je bocila groblja kamenja, tako visoka, da do vrha nismo videli. Z Raymundom sva obstala, Ciriaco pa je splezal na ruševino in od zgoraj zavpil: »Tu proti severu je še ena višja!« Iz nahrbtnika sem izvlekel kopijo Ruppertovega nacrta Oxpemula. Najvišja piramida je na severnem koncu. Mi smo prišli z zahodne strani; ce je to Oxpemul in ce je Ruppertov nacrt tocen, smo zdaj torej pri zahodnem vznožju južne piramide, Strukture VI. In ce je to res, bi glede na nacrt morala biti na drugi strani stela … Z Raymundom sva pozabila na utrujenost in se divje pognala na desno, da bi ob vznožju piramide prišla na njeno vzhodno stran. Gošcava, ki je še vedno dopušcala pogled komaj nekaj metrov naprej, je padala pod udarci macet, kot da za nama ne bi bil že cel dan sekanja in znojenja. Ko sva sledila vznožju ruševine, sva imela popoldansko sonce, ki se je svetlikalo skozi gozd, najprej za hrbtom, zatem se je premaknilo na najino levo in se skrilo za stavbno gmoto; samo še nekaj korakov proti severu in … Tu je bila stela! Še vedno je stala pokonci, ceprav je nekoliko nagnjena in sredi neprizanesljivega rastja delovala nekam otožno, kot da bi objokovala mrtvo mesto, katerega velicini je bila prica, dokler ga ni že pred stoletji pogoltnila džungla. Spomnil sem se Johna Lloyda Stephensa, enega prvih popotnikov, ki so prodirali v skrivnosti Majev; v svoji knjigi, objavljeni leta 1841, je o odkritju Copána, znamenitega arheološkega najdišca v Hondurasu, zapisal tole: Mesto je bilo opustelo. Nobenega preživelega tiste rase ni bilo, ki bi postopal med ruševinami, z izrocilom, prenešenim z oceta na sina, z generacije na generacijo. Pred nami je ležalo kot raztrešcena barka sredi oceana, katere jambori so izginili, ime je bilo zbrisano, posadko je doletela pogibel, in nikogar ni bilo, ki bi povedal, od kod je prišla, komu je pripadala, kako dolgo je bila na poti in kaj je povzrocilo njeno unicenje … Vse je bila skrivnost, temna, ne­predirna skrivnost, in vsaka podrobnost jo je povecevala. V Egiptu kolosalni skeleti orjaških templjev stojijo na presušenem pesku in v skrajno goli pušcobi; tu pa je pregrinjal ruševine brezmejen gozd in jih zakrival pogledu …19 Stela je s celno stranjo gledala proti vzhodu cez nekdanji trg, na njej pa je bil dobro ohranjen relief stojece osebe v velicastni opravi, ocitno enega od vladarjev tega mesta. Oblecen v okrašen opasnik in opremljen z razkošno naprsno plošco je v desni roki držal sulico in v levi okrogel šcit, na glavi je imel groteskno masko božanstva in bujno perjanico, z nogami, obutimi v sandale, pa je teptal skrcenega in z glavo navzdol obrnjenega ujetnika z na hrbtu zvezanimi rokami. Z Raymundom sva primerjala podobo z Ruppertovo fotografijo stele, ki je po njegovem opisu in nacrtu stala na mestu, kjer sva bila. Nobenega dvoma ni bilo vec: stala sva pred Stelo 17 v Oxpemulu! Medtem je do naju prišel tudi Ciriaco in ob pogledu na stelo še sam zazeval od presenecenja; pred stelo je bil še okrogel oltar, a precej poškodovan. Brž smo krenili proti severu, ker smo hoteli videti najvišjo piramido, in naše zmagoslavje se je še povecalo, ko smo spotoma naleteli na še nekaj stel; na vseh je bilo videti dobro ohranjene podobe in napise. Ko smo se povzpeli na okoli 25 metrov visoko Strukturo IV, najvišjo v Oxpemulu, se nam je odprl velicasten razgled na zeleno, lahno valovito preprogo, ki se 19 Incidents of Travel in Central America, Chiapas and Yucatan, 1. zvezek, New York: Harper & Brothers, 1841, str. 105 (prev. I. Š.). Mnoge podrobnosti na Steli 17 so bile bolje vidne ponoci ob primerni osvetlitvi. je razprostirala na vse strani. Proti zahodu je izstopala najvišja piramida najdišca Dos Aguadas, nekje v ozadju pa se je kot mini-atura dvigal tudi kovinski stolp, ki stoji ob cesti proti Calakmulu. Z naprave GPS je bilo mogoce razbrati, da smo okoli 2,5 kilometra severovzhodno od Ruppertovih koordinat Oxpemula. Raymundo se ni mogel zadržati, vzel je satelitski telefon in poklical arheologa Williama Folana, svojega šefa na univerzi v Campecheju: »Doktor Folan, našli smo Oxpemul, pravi Oxpemul!« Ciriaco ni mogel verjeti, da ni bil še nikoli od nikogar slišal za tako pomembne ruševine na tem koncu. No, po svoje je bilo to razumljivo: gozd je bil tako malo privlacen za drvarje in ciklere, da so ocitno že davno nehali hoditi sem; tistih, ki so kdaj videli Oxpemul, gotovo ni vec med živimi. Vsaj nikomur od nas, niti Ciriacu, ki ima med kolegi in znanci veliko poznavalcev gozda, ni nikoli nihce omenil Oxpemula, ceprav so ga pod tem imenom (ki Kamnite stele in oltarji na trgu pred najvišjo piramido v Oxpemulu. pomeni 'trije (umetni) hribi' in namiguje na tri velike piramide) poznali že cikleri v Ruppertovem casu. Sprejem preko satelitskega telefona je bil odlicen in izkoristil sem priliko, da preverim morebitna sporocila kolegov v drugi skupini. Vaquero je obvešcal, da odpirajo kolovoz proti najdišcu, kamor jih vodi don Guadalupe, a da imajo že spet dve predrti gumi in težave z motorno žago. Pomagati mu trenutno nisem mogel, poslal sem mu le sporocilo z najboljšimi željami in novico o našem odkritju. Sonce se je spustilo že nizko nad obzorje in temeljit pregled smo morali odložiti na naslednji dan. Vrnitev v tabor, ceprav dobršen del poti ob soju svetilk, je bila skoraj lahkotna, ne toliko zaradi že izsekane steze kot zaradi obcutkov: tistega 22. aprila 2004, skoraj natanko 70 let zatem, ko ga je našel Karl Ruppert, smo ponovno odkrili Oxpemul, eno najpomembnejših arheoloških najdišc v majevskih nižavjih. Mesto stel in oltarjev N aslednje jutro je Raymundo odšel v tabor ob cesti, ker se je moral vrniti v Campeche, s Ciriacom pa sva se zopet napotila v Oxpemul, da ga podrobneje preišceva. Prejšnje popoldne smo z vrha najvišje piramide videli hrib proti jugozahodu, na kate-rem je bržkone Južni Oxpemul, kot je Ruppert imenoval manjši arhitektonski kompleks, oddaljen dober kilometer. Ciriacu sem predlagal, naj se prebije do tja in ga pregleda. Dal sem mu kompas in azimut smeri, v kateri naj hodi, da bo prišel vsaj do vznožja hriba, do vrha pa bo že našel brez težav. Medtem sem z Ruppertovim nacrtom v eni in maceto v drugi roki zacel sistematicno pregledovati glavni kompleks. Izpostavljenih arhitekturnih elementov ni bilo videti, razen tu in tam kakšnega segmenta stopnišca, vendar so bile stavbe, ceprav so bile njihove prvotne oblike zabrisane z gornjimi ruševinskimi plastmi, tako Na Steli 5 v Oxpemulu je upodobljeno božanstvo ali pa vladar z božanskimi atributi. rekoc nedotaknjene. Videl sem samo tri ali štiri plenilske izkope, vsi pa so bili že zelo stari, s podrtimi profili in debelimi plastmi ruševinskega materiala, ki se je nabral v njih zaradi dolgoletne erozije in je bil marsikje že precej prerašcen. Ocitno je bilo, da so cikleri in drvarji nehali zahajati na to obmocje že pred vec dese­tletji, še preden je plenilska dejavnost zaradi narašcajocih potreb crnega trga dobila vecje razsežnosti. Urbano jedro Oxpemula leži na dokaj izrazitem hribu, na sorazmerno ravni, a gotovo tudi umetno izravnani planoti, katere robovi povsod prehajajo v strma pobocja, obenem pa so ojacani s strmo kamnito škarpo, ki obkroža celoten kompleks in katere del smo videli že prejšnji dan. Tako naravna lega kot umetne terase s strmimi pobocji dajejo mestu izrazito obramben znacaj, saj so onemogocale dostop z vseh strani razen z južne, kjer gornja plo­šcad prehaja v ozek jezik manj strmo spušcajocega se terena; tu je bil najbrž vhod v nekdanje mesto. Piramidaste in podolgovate strukture razlicnih velikosti – gotovo templji ter rezidencne in upravne stavbe – so razporejene okoli dveh glavnih trgov in nekaj manjših dvorišc. Ceprav najdišce ni posebno veliko, o njegovem posebnem po-menu pricajo kamniti spomeniki. Odprava Karla Rupperta je našla v glavni skupini kar 17 stel in 16 okroglih in pravokotnih oltarjev, v Južnem Oxpemulu pa še dve steli s pripadajocima oltarjema. V glavnem kompleksu sem našel vse spomenike razen Stele 15; ta je bila najmanjša in so jo, kot kaže, odnesli roparji. Vsi ostali spomeniki so bili na mestih, ki jih je oznacil Ruppert na nacrtu. Stelo 9 so plenilci precej poškodovali, ko so hoteli odstraniti relief, toda celni relief s podobo vladarja je ostal, z izjemo vodoravnega reza cez gornji del, nedotaknjen, v bližini pa so kdove zakaj pustili tudi kamnite fragmente, s katerimi bo mogoce ponovno sestaviti vecji del stranskega hieroglifskega napisa. Vecina stel, pa tudi nekaj oltarjev, ima presenetljivo dobro ohranjene reliefne podobe in napise. Kot je ugotovil že Ruppertov epigrafik John Denison, vsi datumi ustrezajo casu od 731 do 830 n. št., torej poznemu klasicnemu obdobju. Mogocni Calakmul, ki leži 24 kilometrov dalec v južni smeri, je zaradi porazov, ki mu jih je zadal vecni tekmec Tikal konec sedmega in v prvi polovici osmega stoletja, izgubil nekdanjo prevlado nad obsežnim ozemljem. Je bil raz­cvet Oxpemula povezan prav s padcem Calakmula in razbitjem Stela 9 v Oxpemulu, katere gornji del so poškodovali plenilci, prikazuje na prednji strani vladarja, ki stoji na kaci, v desni roki drži sekiro, obraz pa mu pokriva maska z oblicjem Chaca, boga dežja. Na stranskih površinah je besedilo z datumom, ki ustreza 5. maju 751. njegove mreže vazalov? Obrambne znacilnosti Oxpemula, njegov omejen obseg in cas, v katerem je doživel svoj kratkotrajni vzpon, se vsekakor skladajo z nemirno pozno klasicno dobo, ko so vecje države izgubljale moc in ozemlja, nastajalo pa je vse vec manjših, med katerimi so bile vojne vse pogostejše in vse bolj unicujoce. Sredi popoldneva, ko sem svoje delo skoraj že opravil, se je vrnil tudi Ciriaco. Južni kompleks je našel; povedal je, da ni po­sebno velik in da ima poleg manjših ruševin eno veliko piramido. »Si videl kakšno stelo?« sem ga vprašal. »Dve stojita pred najvecjo stavbo, vsaka s svojim oltarjem. Steli sta dobro ohranjeni, s figuro spredaj in napisi na vseh drugih straneh.« Oltar 15 v Oxpemulu prikazuje sedece božanstvo z dvignjenimi rokami. Torej sta tudi v Južnem Oxpemulu še vedno obe steli in oba oltarja, o katerih poroca Ruppert. In nobenega roparskega izkopa, je še poudaril Ciriaco. Ker pa je imel cas, je šel še na sosednji hrib, ki ga je bil opazil, in tudi tam videl vec manjših ruševin. Zaenkrat sva videla, kar sva hotela. Da je Oxpemul pomemben, smo vedeli, zdaj pa je bilo jasno tudi to, da je skoraj nepoškodo-van – ce izvzamemo razdiralno delo narave – in da ima še vedno skoraj vse kamnite spomenike, na katerih so gotovo pomembni zgodovinski podatki. Karl Ruppert je objavil fotografije in risbe samo nekaterih stel in oltarjev, epigrafik Denison pa je sicer opisal vse, toda njegove transkripcije napisov so omejene na koledarske podatke, saj so bili v tistem casu razvozlani samo številski in Vladar, upodobljen na Steli 12 v Oxpemulu, nosi velike uhane, razkošno pokrivalo in nenavaden nosni okras. koledarski glifi, pa še ti ne docela. Ker so kamniti spomeniki s podobami in besedili privlacen plen roparjev, ki lahko pridejo kadarkoli, je bilo nujno, da jih cimprej natancno dokumentiramo. S Ciriacom sva se vrnila v tabor, kjer naju je cakal Andrés. Naslednje jutro smo pospravili vse in se odpravili v tabor ob cesti, v katerem je dežural Gonzalo. Odpeljal sem jih domov v Constitución in se s Ciriacom dogovoril, da ga obvestim, ko bo vse nared za nadaljevanje del. V Xpujilu in Chetumalu sem imel namrec poleg standardnih opravkov – pralnica, avtomehanik, banka, nakup bencina in živeža – še kup drugih. O odkritju je bilo treba seznaniti vec posameznikov in usta­nov. Na INAH, National Geographic Society in ZRC SAZU sem naslovil prošnje za dodatno financiranje, potrebno za primerno dokumentacijo oxpemulskih stel in oltarjev. Naš epigrafik Nikolai Grube mi je iz Bonna sporocil, da trenutno ne more priti, ker da ima pedagoške obveznosti, zato sem zaprosil za posredovanje Williama Folana, Raymundovega šefa in vodjo arheološkega od­delka na Avtonomni univerzi v Campecheju; obljubil mi je, da bo našel nekoga in da bo skušal dobiti tudi podporo za odprtje kolovoza proti Oxpemulu, kjer naj bi postavili cuvaje. Ker je tudi mene najprej zaskrbelo, da se od naših delavcev glas o odkritju utegne razširiti tudi do kakšnih plenilcev, sem se oglasil pri ko­mandantu vojaške enote v Xpujilu. Še vedno je bil to stari znanec, podpolkovnik García Melgar. Razložil sem mu situacijo in ga vprašal, ce lahko v okviru svojih možnosti ojaca patruljiranje vzdolž ceste proti Calakmulu. Zagotovil mi je, da bo to vsekakor storil in da bo o zadevi obvestil tudi svojega generala, komandanta 33. vojaške cone v Campecheju. Kot bomo videli kasneje, je obljubo izpolnil s presenetljivo ucinkovitostjo. Razno V sa ta organizacija del je terjala dobra dva tedna. Nekaj sem opravil v Xpujilu in Chetumalu, najvec casa pa sem prebil na terenu, dalec od civilizacije, s katero sem sicer lahko komuniciral preko satelitskega telefona, vendar so bile težave s signalom po­gosto nepremostljive. Ne da bi naleteli na kaj presunljivo zanimi­vega, smo se te dni spopadali s težavami vseh vrst, ki jih nemara najbolje ilustrira povzetek terenskega dnevnika: 28. april. Vaquero mi je sporocil v Xpujil, da so našli El Tintal, da je najdišce edinstveno – ima stelo in celo izpostavljene arhitek­tonske elemente – in da ga moramo kasneje natancno pregledati in kartirati. Ciriaco je prišel v Xpujil in mi sporocil, da ima neke nujne opravke in trenutno ne more z menoj. Odpeljal sem se sam. Na poti proti Villahermosi mi je nasproti pripeljal znani crni jeep; Vaquero je peljal delavca Teodora, ki si je z maceto tako mocno porezal roko, da je bilo potrebno šivanje. Ostale sem našel v Villahermosi, kamor so se že vrnili iz Tintala. Don Guadalupe je nataknjen, ker že dva dni nimajo moke za tortilje; zdaj sem jo pripeljal in se je pomiril. 29. april. Guadalupe je omenil, da pozna blizu Yaxnohcaha še eno piramido. Odšli smo tja in jo našli samo nekaj sto metrov južno od kompleksa, ki sta ga Atasta in Vaquero že pregledala. Visoka je skoraj 30 m, tudi ta ima triadno skupino in spada k istemu naselju. 30. april. Odprli smo kolovoz iz Villahermose proti jugu. V ve­trobran sive kamionete, ki jo je vozil Atasta, je udarila veja, po vsej levi strani je razpokal in se upognil navznoter; z izolirnim trakom smo ga za silo utrdili. Prišli smo do aguade Dos Caobas, ki leži 1 km severno od meje z Gvatemalo; v bližini naj bi bi bile ruševine, ki jih omenjajo Ruppert in arhivske listine mejne komisije [na te ruševine so naleteli pri meritvah meje v tridesetih letih 20. stoletja]. Ugotovili smo, da je v aguadi dovolj vode, zato se bomo jutri preselili v Dos Caobas. Vaqueru sem sporocil koordinate in mu narocil, naj najde delavca, ki bo nadomestil poškodovanega Teodora. Svetoval sem mu Baltazarja Gutiérreza, ki je vsem bolj znan kot Bacho; najbolj zanesljivo ga bo našel v kantini Rosita v Xpujilu. Guadalupe in Bacho v taboru Dos Caobas. 1. maj. Preselili smo tabor v Dos Caobas in pregledali okolico, našli pa samo nekaj manjših grobelj z roparskimi izkopi in keramiko. Zvecer sta se pripeljala Vaquero in Bacho s svežimi zalogami hrane. [Bacho je delal z nami že leta 2002. Spoznal sem ga v Xpujilu, kjer so mi omenili, da je ciklero in da dobro pozna ruševine v biosferi. Kadarkoli sem ga srecal, je bil tako neznosno pijan, da se nisva mogla nicesar dogovoriti. Ker pa mi je njegov prijatelj rekel, da je v vasi vedno tak, da pa v gozdu pride k sebi, smo ga nekega dne kar naložili na kamioneto in odpeljali v Villahermoso, ker naj bi tam blizu poznal velik reinado. Res je prišel k sebi, našel ruševine in izkazalo se je, da je odlicen delavec, kot clovek pa prava dobricina. Tudi tokrat ga je Vaquero kar pobral v kantini, brez obotavljanja se je odzval povabilu, na dolgi poti pa se je tudi že streznil]. 2. maj. Nadaljujemo preglede, nic posebnega. Na obmocju koor­dinat, kjer naj bi bile glede na arhivske dokumente ruševine Ruina Alta, so samo manjše groblje. Popoldne nas preseneti naliv, vrnemo se v tabor. Vse je premoceno, ker mrež nismo zašcitili s polivinilom. Še dobro, da mi je komandant posodil šotor. Ne moremo zakuriti ognja. Koncno najdemo kup posušene trave; nedavno so jo pri ci-šcenju tabora nagrmadili delavci, ki vsako leto cistijo državno mejo. Pod gornjo in povsem mokro plastjo najdemo dovolj suhe trave, da zakurimo ogenj; razcepimo mokra polena, iz suhega notranjega lesa naredimo treske in jih položimo na ogenj. Mocno se je ohladilo, mi pa smo edino steklenico viskija izpraznili že vceraj zvecer. 3. maj. Vaquero je ostal v taboru, zagnal generator, napolnil baterije in posušil opremo. Ostali smo nadaljevali iskanje v okolici. Ruppert omenja Maabal in daje približne koordinate, a tam ni nicesar. 4. maj. Podrli smo tabor in se odpeljali proti vzhodu po kolovozu, ki so ga pred kratkim ocistili delavci na meji. Na prvem križišcu smo zavili na levo proti severu, mimo odcepa proti aguadi Jeruzalem. Kolovoz je dober, obcasno ga uporablja vojska. Na prehodu cez potokBlengio obstanemo v blatu. Štirikolesni pogon na sivi kamioneti ne dela; to že vemo, ampak zdaj se je pokvaril tudi na beli. Še dobro, da je don Martín pred nekaj dnevi popravil winch20. Izvlecemo se iz blata in se utaborimo na kolovozu na mestu blizu hriba s konicastim vrhom, ki sem ga leta 2002 videl s piramide v Balakbalu. Ponoci spet dežuje, ampak mreže so pod polivinilnimi folijami. 5. maj. Prebili smo se do hriba in ga pregledali. Kar je bilo iz Balakbala videti kot vecja piramida, je samo precej zašiljen vrh hriba iz sadre. Zgoraj samo skupina manjših grobelj. Popoldne nadaljevali pot. Siva kamioneta se je že vso pot pregrevala in malo pred Altamiro zakuhala in obticala v blatu; snel se je jermen za ventilator hladilnika. Nataknili smo rezervni jermen, a je preohlapen. Vlecenje ne pride v poštev, ker je tudi bela kamioneta v blatu, pa še brez 4WD21. Prenesemo najvažnejšo opremo iz sive v belo in v džip in do vecera pridemo v Xpujil, usrani od nog do las. 6. maj. Poiskal sem komandanta v vojašnici in ga prosil za pomoc. Ta me vedno preseneti: da je mehanik na dopustu, mi je rekel, a je takoj dodal, da se vrne že naslednji dan in da ga lahko z nekaj vojaki pošlje, da popravijo in izvlecejo sivo kamioneto. »Bo to v redu?« je še vprašal. Ostal sem brez besed: kako ne bi bilo v 20 Vitel za vleko, pritrjen na prednji del vozila. 21 Four-wheel drive, 'štirikolesni pogon'. redu?! Sploh nisem vedel, kako naj se mu zahvalim: vojska nas bo izvlekla iz dreka! Belo kamioneto sem odpeljal k mehaniku Martínu v Zoh Laguno, da popravi štirikolesni pogon. Vaquero je odpeljal džipa k vulkanizerju in pomagal Atasti pri urejanju opreme in na­kupih. Na internetu skušam videti, kaj je z denarjem, ki naj bi ga namenil INAH za Oxpemul. Nacionalni koordinator za arheologijo mi sporoca, naj se povežem z direktorjem regionalnega centra v Campecheju, tega pa ni. 7. maj. Vaquero odšel z vojaki na hummerju po sivo kamioneto. Klical sem National Geographic in INAH Campeche glede denarja za Oxpemul, odgovornih nisem našel. Folan v Campecheju pravi, da bo univerza dala nekaj denarja. Z Atasto sva odšla v Chetumal po nakupih; narocil sem rezervni del, ki ga potrebuje don Martín za popravilo štirikolesnega pogona. Vaquero se je vrnil s sivo ka­mioneto in vojaki, ki so jo privlekli s hummerjem; najnujnejše je popravil vojaški mehanik, po blatnem kolovozu pa so jo kljub temu morali šlepati. Pa naj bo tega telegrafskega naštevanja dovolj. V Xpujilu smo morali ostati še nekaj dni, tako zaradi popravila bele kamionete kot zaradi urejanja financnih zadev in priprav za dokumentacijo kamnitih spomenikov v Oxpemulu. Willy Folan je sporocil, da je našel cloveka, ki je pripravljen priti in jih narisati, dodaten denar pa so koncno prispevali vsi zaprošeni: INAH, National Geographic Society, Universidad Autónoma de Campeche in ZRC SAZU. Raymundo je z vozilom univerze prišel v Xpujil 12. maja zvecer. Z njim je bil Hubert Robichaux, ameriški arheolog, ki je delal že marsikje, med drugim z Richardom Adamsom na velikem naj­dišcu Río Azul v Gvatemali. Ceprav je bil že precej v letih, ga je ponovno odkritje Oxpemula tako navdušilo, da se je na Folanovo vabilo takoj odzval. Naslednji dan smo pobrali Ciriaca in ostale delavce in odšli do 27. kilometra ceste proti Calakmulu. V taboru ob aguadi sta ostala Raymundo in en delavec, ostali smo z vso opremo odšli v tabor pri najdišcu Dos Aguadas, prenocili in nas­lednje jutro prispeli v Oxpemul. Dokumentacija oxpemulskih spomenikov je terjala zahtevno organizacijo. En satelitski telefon je imel Raymundo, ki je v taboru ob cesti vodil celotno logistiko, drugega pa mi v Oxpemulu. Od delavcev sta z nami ostala Ciriaco in Moisés, ostalih osem pa je Hugh prerisuje hieroglife na Steli 10 v Oxpemulu. bilo naslednje dni zadolženih za oskrbo. Vsak dan so nam morali prinesti poleg hrane še vsaj dve 20-litrski plastenki z vodo. Ozka in vijugasta pot, izsekana od ceste do Oxpemula, je bila dolga preko 10 kilometrov in polna posekanih štrcljev, ob katerih so se spotikali, in nizko ležecih vej in debel, ki se jim je bilo treba izogibati ali se pripogibati pod njimi. Tudi za najbolj žilavega domacina je bilo prevec, da bi moral vsak dan s tovorom prehoditi to razdaljo, zato je bilo treba delo razdeliti: ena skupina je bila pri Raymundu in je prinašala hrano in vodo do kolegov, utaborjenih blizu najdišca Dos Aguadas, ti pa so jo zatem prenašali v Oxpemul. Vsak dan smo Raymundu pošiljali sporocila glede potreb, Raymundo pa je priskrbel vse potrebno, organiziral transport, semtertja pripravil celo zrezke, jih nasolil, zacinil in prekadil …; ko so prišli do nas, jih je bilo treba samo še vreci v ponev. Organizacija je bila dobra, satelitski telefon je deloval. Raymundo je na cesti lahko dobil satelitski signal, mi pa na naj­višji piramidi v Oxpemulu prav tako. Utaborili smo se na najvec­jem trgu, ob vznožju glavne piramide. S seboj smo imeli visece mreže in šotorsko platno, ki ga je priskrbel Raymundo, ampak že prvo noc smo ob mocnem nalivu ugotovili, da zamaka. Poleg tega se je v kotanji na razpeti šotorki nabralo toliko vode, da se je celotna konstrukcija sesula. Popravili smo jo samo za silo, tako da je bila vsaj najpomembnejša oprema na suhem, spali pa nismo nic. Hugh in Vaquero sta bila v lastnih šotorih, a tudi Vaquerov je zamakal. Ko se je zjutraj dež polegel, je Vaquero prilezel iz šotora in vprašal Ciriaca: »Katera žival je to?« Pokazal je na dobre tri centimetre dolgo žuželko v šotoru. »Uuu, Vaquero, te pa ne smeš ubiti.« »Zakaj?« »Ta je zdaj tvoja krvna sestra,« se je namuznil Ciriaco. »Kako?« Ciriaco jo je vzel iz šotora in pohodil; razlilo se je toliko krvi, da je Vaquero odskocil in izstrelil rafal ne najbolj spodobnih besed. »To je vrsta stenice,« je pojasnil Ciriaco, »ki sesa kri. Ko te pici, ne cutiš nicesar, pa tudi kasneje ne; zato ji pravijo poljubljajoca stenica, prenaša pa Chagasovo bolezen. Ce je stenica22 okužena, se lahko bolezen pojavi šele cez leta; napade srce, crevesje, vcasih je smrtna. Ampak ne skrbi, tega je vec v Gvatemali. Tu še nisem slišal, da bi kdo zbolel.« Zaenkrat je Vaquero še vedno živ in zdrav. Upajmo, da je imel Ciriaco prav. V naslednjih dneh je Hugh cez dan risal spomenike, ostali smo pomagali, kjer je bilo potrebno, ponoci pa smo jih fotografirali z bliskavico; reliefno izdelane podobe in hieroglifske napise smo osvetljevali s strani, kajti kontrastni obrisi, dobljeni s takšnim fo­tografiranjem, lahko razkrijejo mnoge podrobnosti, ki jih podnevi ni mogoce opaziti. Poleg komarjev, ki jih je bilo tisto leto povsod nenavadno veliko, so te nocne napore popestrile ogromne vešce, 22 Triatoma sp. Atasta in Vaquero si ogledujeta fragment Stele 3 v Oxpemulu, na kateri je omenjen obisk treh gospodov iz Tikala. Oxpemula v nemirnem poznoklasicnem casu. Besedila navajajo imena posameznih vladarjev, pomembne dogodke in datume, razkrivajo pa tudi, da je Oxpemul v regionalni politicni hierar­hiji prevzel mesto Calakmula, katerega moc je prav v tistem casu mocno opešala: poleg tega, da je uporabljal toponim Calakmula (Uxtetun), je imel tudi neposredne zveze s Tikalom, ki je po zma­gah nad Calakmulom ostal edina velesila v majevskih nižavjih. Zanimivo je tudi, da so vladarji na vec stelah zelo ocitno predstav­ljeni kot božanstva: groteskne maske in drugi simboli, vkljuceni v njihovo razkošno opravo, pa tudi njihova imena razodevajo, da so poosebljali predvsem boga sonca in boga dežja. Drevo na hiši P o treh dneh sem ekipo, ki je nadaljevala dela v Oxpemulu, zapustil. Najprej sem moral v Chetumal, da poberem našega geodeta Tomaža Podobnikarja, sodelavca na ZRC SAZU. Siva kamioneta je zopet potrebovala avtomehanika, s Tomažem pa sva morala tudi po nakupih. Raymundu sem na satelitski telefon poslal sporocilo, da prideva 21. maja dopoldne in da naj nas takrat v njegovem taboru ob cesti cakajo Atasta, Ciriaco in še trije delavci, ker bomo zaceli kartiranje Yaxnohcaha, delo v Oxpemulu pa naj dokoncajo Vaquero, Hugh in ostali. Na dogovorjeni dan smo odrinili proti Villahermosi, malo pred ciljem pa je siva kamioneta zacela pokašljevati in koncno obstala. Pustili smo jo, se zapeljali do Villahermose z belo in šele naslednjega dne nekako spravili tja tudi sivo, ampak jasno je bilo, da brez popravila ne bo šlo. Zaceli smo z meritvami v Yaxnohcahu, medtem pa so tudi v Oxpemulu zakljucili delo; Raymundo je Huberta odpeljal v Campeche, Vaqueru pa sem sporocil, naj Tabor v Yaxnohcahu. pripelje mehanika Martína. Ta je kamioneto res popravil, Vaquero ga je spet odpeljal, vrnil pa se je šele cez tri dni, ker je imel tudi s svojim džipom težave. Medtem smo preselili tabor v Yaxnohcah, da bi si prihranili vsakodnevno pot iz Villahermose. Kartiranje je vodil Atasta; risal je skico in izbiral tocke, na katere so sodelavci postavljali prizme, Tomaž pa je upravljal totalno postajo. Medtem sva s Ciriacom zopet iskala Pared de los Reyes; okoli aguade, do katere smo prišli že na zacetku te sezone, sva pregledala vse zaplate terena, ki jih še nismo prehodili; iskala sva tudi drugo aguado, za katero sva domnevala, da je nekje v bližini. Ampak vse je bilo zaman. Poraz je bil grenak, toda nadaljevati iskanje, ki je bilo vse bolj podobno tipanju v popolni temi, bi bilo nesmiselno. Morala sva odnehati. Dela v Yaxnohcahu so trajala že deset dni. Vode je bilo v aguadi pri Villahermosi dovolj, zmanjkovati pa je zacelo hrane. Z Vaquerom sva se zato odpeljala v Xpujil; nakupi so terjali svoj cas, tako da sva odrinila nazaj šele zvecer. V Villahermoso sva prispela šele okoli tretje ure zjutraj in ugotovila, da je kraj medtem, ko sva bila v Xpujilu, dobil nove obiskovalce: na jasi z visoko travo, preko katere je vodila pot proti aguadi in naprej proti Yaxnohcahu, so Atasta preverja nacrt Yaxnohcaha, ki ga Tomaž s podatki vsakodnevnih meritev sproti izdeluje na racunalniku. bili postavljeni šotori. Vaquero je utišal glasbo, ki se je tako kot obicajno tudi tokrat razlegala iz džipa, in medtem ko sva izsto­pala, se je tudi iz šotorov, osvetljenih z žarometi, izkobacalo nekaj mladenicev in mladenk. »Dober vecer,« sva pozdravila. »Pravzaprav, dobro jutro.« Odzdravili so, povedali, da so prišli opravit botanicne raziskave v okolici, in naju povprašali, kaj je naju prineslo sem. »Arheološko rekognosciranje tega obmocja opravljamo. Ura res ni najbolj primerna, ampak ali vas lahko prosiva, ce malenkost premaknete šotore, da lahko greva naprej?« »Kako, vidva gresta še naprej? Kam naprej?« »Tu po kolovozu, še okoli šest kilometrov proti zahodu.« Ocitno še niso bili opazili, da od aguade vodi pot naprej skozi gozd. Zacudeni so odmaknili šotore, midva pa sva se zahvalila in se odpeljala naprej. Vaquero se je neizmerno zabaval: »Si videl njihove obraze? Samo predstavljaj si, da si študent bio-logije in te pošljejo na terenske raziskave v Villahermoso. Navdušen prideš sem, postaviš šotor in si domišljaš, da si na koncu sveta. Potem pa te ob treh zjutraj zbudi muzika, navita do konca, zasle­pijo te žarometi in prigunca se džip z dvema tipoma, ki ti receta: 'Bi se lahko malo umaknili? Midva greva še naprej.'« Vaquerova domišljija je vzbudila tudi mojo. »Ja, že razmišljaš, kako boš prijateljem pripovedoval o tej divjini bogu za hrbtom, kako si hodil po terenu, 'kamor cloveška noga še ni stopila', pri tem zaspiš, potem ti pa lepe sanje prekine nekdo, ki ti pove, da mu je napoti tvoj šotor, ker si ga postavil ravno na kolovoz. Najbrž sva jim res pokvarila veselje.« Meritve v Yaxnohcahu so bile kmalu zakljucene, zdaj je bilo treba samo še pregledati najdišce blizu nekdanjega tabora El Tintal, kamor je bil ciklero Guadalupe pripeljal Vaquera, Atasto in ostale že pred tedni. Takrat so odprli kolovoz, najdišca pa niso podrobno dokumentirali. Pot od Yaxnohcaha do tja je kak kilometer vodila po kolovozu proti severozahodu, zatem pa okoli 10 kilometrov po tistem, ki se je odcepil proti jugozahodu in vodil mimo nekdanjega tabora ob aguadi La Fama. Ceprav je bilo v aguadi nekaj vode, smo naš tabor pustili v Yaxnohcahu. Aguado La Fama so namrec divji prašici in tapirji tako razrili, da je bila spremenjena v blatno mocvaro; zajeti kolikor toliko bistro vodo bi bilo nemogoce. Poleg tega so se . Vaquero in Atasta merita glavno stavbo v Cheyokolnahu. zaradi množice živali, ki so se zgrinjale do aguade – ocitno edine dalec naokoli, ki je še zadrževala nekaj vode – mocno namnožili klopi. Ti so že itak povsod prisotna nadlega in ni imelo smisla, da si še bolj zagrenimo življenje. Sreca je le, da v teh krajih klopi niso okuženi in ne prenašajo bolezni, kakršni sta borelioza in klopni meningoencefalitis. Zacuda so don Guadalupe in njegovi pri cišcenju kolovoza proti El Tintalu sekali tako nizko, da je na štrcljih že takrat Vaquero predrl dve gumi, tokrat pa smo še eno. Ni bilo druge rešitve: morali smo do tal posekati vse nevarne lesene konice, kar nam je vzelo dva dni. Trud se je izplacal. Kot sta bila pripovedovala Vaquero in Atasta, je bilo najdišce res edinstveno. Glavna stavba z izpostav­ljenimi zidovi in dokaj dobro ohranjenimi notranjimi prostori je bila ovita v množico korenin drevesa álamo, ki je raslo na njej. Najprimernejše ime za najdišce je bilo na dlani: Cheyokolnah, 'Drevo na hiši'. Prednja fasada stavbe, ki je gledala cez trg proti zahodu, je bila porušena, tako da je bilo videti notranjost obokanih prostorov. Ti so bili postavljeni v dveh nadstropjih, kar je redkost na majevskih najdišcih: prostori so marsikje v vec nivojih, toda obicajno so gornji zamaknjeni v notranjost stavbe in zgrajeni nad zapolnjenim jedrom, ne pa drug nad drugim kot v tem primeru. Prav tako edinstvene so bile pravokotne niše, s katerimi je bila opremljena notranja stena gornjega osrednjega prostora, na kateri je bil oh-ranjen bel omet. Na pobocju bližnje, manjše ruševine sta ležala dva fragmenta stele z ohranjenim delom hieroglifskega napisa, ki govori – kot je kasneje ugotovil naš epigrafik Nikolai – o pokopu nekega vladarja, najverjetneje leta 420 n. št. Verjetno so stelo tja zvlekli roparji, ki so izkopali rov v stavbo in naleteli na sobo z zanimivim obokom v obliki triperesne deteljice, kakršni so bili dotlej znani le na znamenitem najdišcu Palenque v mehiški državi Chiapas. Na ometanem oboku so bili vidni ostanki rdece barve. Cheyokolnah je precej veliko najdišce, saj je okoli trga pred glavno stavbo še vrsta drugih, razporejenih okoli vecjih in manjših dvorišc. Ker je delo v zadnjih dneh vse pogosteje prekinjal dež, smo se odlocili, da se natancnemu geodetskemu posnetku, ki bi nam vzel precej casa, odrecemo; deževna doba je bila pred vrati, in ce se deževje okrepi, lahko razmoceni kolovozi resno ogrozijo naš povratek. O vozilih, ki so ostala v blatu in jih je bilo mogoce izvleci šele v naslednji sušni dobi, smo že veckrat slišali. Naredili smo samo skico najdišca, ga fotografsko dokumenti­rali in zrisali arhitektonske detajle glavne stavbe. Medtem smo še vedno taborili v Yaxnohcahu, deževje pa res ni ponehalo. Komarjev je bilo že vse dni toliko, da so grenili celo vecerje ob tabornem ognju. Nanj smo nalagali termitnjake, ki zaradi mešanice lesa in zemlje, ki jo zlepijo termiti, dajejo veliko dima. Komarjev je tako bilo res manj, zato pa so se nam oci tako solzile, da nam niti do pogovora ni bilo. Najraje smo se cimprej zavlekli v šotore in visece mreže, obdane z zašcitnimi mrežami proti komarjem in prekrite s polivinilastimi folijami, ki so šcitile pred dežjem. Zadnjo noc je bil naliv tako mocan in dolgotrajen, da mi je skrb vzela spanec. Zacutil sem težo odgovornosti za vse ljudi, ki sem jih pravzaprav jaz pripeljal sem, nisem pa poskrbel za pra-vocasen umik. Najvecjo nevarnost je predstavljal vec kilometrov široki Bajo El Laberinto, ki ga je bilo treba preckati takoj severno od Villahermose. Ce se tam ugreznemo v blato, si tudi z vitlom ne bomo mogli dosti pomagati, ker nikjer ni velikih dreves, na katera bi lahko zataknili kabel. Da bi poklical komandanta v Xpujil? Malo verjetno; zaradi gostih oblakov, ki so prekrivali vse nebo, je bil satelitski telefon mrtev. Džungla pa se je prebujala v novo življenje, ki ga je prinašala voda: rastlinje je zacelo bujno poganjati, množil se je mrces, iz zemlje bodo prilezle kace … Nekaj cez polnoc so nebo razparali bliski, grmenje je bilo vse bolj oglušujoce in zapihal je silovit veter. Mogocno, a že precej suho drevo v bližini tabora je zacelo grozece hrešcati. Panicno smo se skobalili iz visecih mrež in se umaknili na varno razdaljo. Drevo se je nagibalo, pokalo in jecalo, dokler se ni prelomilo in z velikim trušcem padlo na tla, le nekaj metrov od tabora. Zjutraj – bil je že 13. junij – smo pospravili tabor, naložili vse stvari na vozila in se podali na pot. Dež je ponehal, kolovoz pa je bil že dodobra razmocen. Zapeljali smo cez Villahermoso in se, preden se je dvignjen teren spustil v Bajo El Laberinto, ustavili. Izmenjali smo si še zadnje nasvete, vklopili štirikolesni pogon in si zaželeli sreco: tu se je zacenjal najtežji del. Z dovolj zaleta sem pognal belo kamioneto v blatno morje. Neusmiljeno sem pritiskal na plin, da bi ohranil zadostno hitrost, a so kolesa pogosto tako mocno spodrsavala, da je bilo treba »Ne gre vec naprej,« pravi Atasta. pritisk na pedal za plin primerno uravnavati in nenehno prekla­pljati prestave. Motor je rohnel, kamioneta je poplesavala sem ter tja, blatne kepe so frcale izpod koles na vse strani. V vzvratnem ogledalu se je obcasno pojavil Vaquerov džip, ki je za mano bil podobno bitko. K sreci kamnov v teh mokrišcih ni. No ja, skoraj ni. Na vec odsekih ostajajo sledovi muk tistih, ki so jim nekoc, bogve kdaj, vozila obticala v blatu: vrste velikih kamnov, ki so jih morali prinesti z najbližjega dvignjenega terena in z njimi vsaj nekoliko utrditi ugrezajoco se podlago. Z divjim sukanjem volana sem se jim skušal izogniti in obenem ohraniti pravo smer. Tu in tam je kamioneta ob kakšnem kamnu odskocila, vendar je blato bolj ali manj ublažilo udarce. Sploh pa na to nisem mogli prevec paziti; udarci gor ali dol, prenizka hitrost bi lahko bila usodna; ustaviti se nikakor nismo smeli. Po dolgih minutah znojenja so kolesa koncno zagrabila trden teren. Ustavili smo se na prvem blagem klancu, izstopili in se od veselja kar objemali. Ce smo premagali Bajo El Laberinto, naprej ne bi smelo biti vecjih težav. Pregledali smo vozila. Barvo bele kami­onete bi težko uganili, tudi Vaquerov džip ni bil vec videti crn, na platneni strehi pa je tovoril ogromne kepe blata. Gume so bile vse do visokih blatnikov obložene z debelimi plastmi sprijetega blata, ki smo ga odstranili, sicer pa kakšne druge škode ni bilo videti. V primerjavi s tem, kar je bilo za nami, je bil preostali del poti veliko lažji. Na nekem odseku je moja kamioneta tako zrila in poglobila teren, da je Vaquero za mano nasedel in obtical. Ampak jaz sem bil že na trdnem, onstran blatne luknje: obrnil sem kami­oneto, izvlekel kabel iz vitla in džipa smo brez vecjih težav izvlekli. V Buenfil, na cesto Calakmul-Conhuás, smo prispeli šele v mraku, a to ni bilo pomembno. Zmagali smo! Že po nekaj kilometrih nas je cakalo še zadnje presenecenje. Na cesti, ki je ob teh urah sicer opustela, saj tudi redkih obisko­valcev Calakmula zvecer ni vec, so se pred nami zasvetili žarometi in pot nam je zaprl vojaški hummer. Iz njega so poskakali vojaki, repetirali avtomatske puške in nas obstopili. Eden od delavcev, ki je sedel z mano v kabini, me je zaskrbljeno pogledal: »Kaj pa je zdaj to?« »Ne skrbi, z vojsko še nikoli ni bilo težav.« Pristopil je porocnik, salutiral in me vprašal, od kod priha­jamo in kam smo namenjeni. Razložil sem mu in mu pomolil uradni dopis, ki smo ga vedno imeli pri roki: na papirju z glavo Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino je bila kratka predstavitev našega dela z naslovom: A las autoridades civiles, ju­diciales y militares del estado de Campeche. Oficir je prižgal svojo svetilko, jo usmeril v dokument in ga pazljivo prebral. Potem mi ga je vrnil in rekel: »Torej ste vi tisti, ki ste odkrili neko arheološko najdišce v bližini?« »Res je.« »Poslali so nas, da zaradi morebitnih plenilcev patruljiramo po cestah tu okoli.« Porocnik mi ni bil znan. Ocitno ni prihajal iz Xpujila. »Od kod pa prihajate, ce smem vprašati?« »Iz Escárcege, po ukazu generala.« Seveda, podpolkovnik Alfonso Cristóbal García Melgar, komandant pehotne enote v Xpujilu, je izpolnil obljubo: o odkritju Oxpemula je obvestil svojega generala Héctorja Sáncheza Gutiérreza, komandanta 33. vojaške cone v Campecheju. Na porocnikov ukaz so vojaki zopet skocili na hummer in nam sprostili pot. Podobno srecanje smo imeli tudi malo kasneje, ob prihodu v Conhuás. Vojaki, ki so tam ustavljali vozila, so bili iz Xpujila, neposredno pod poveljstvom podpolkovnika Garcíe Melgarja. Po uspešni vrnitvi iz džungle smo bili nagrajeni še z enim prijetnim obcutkom: tako podpolkovnik kot general sta naša prizadevanja in skrbi vzela zelo resno. Dolga pot J eseni leta 2004 sem izvedel, da je podpolkovnik García Melgar poleti utrpel hude poškodbe ob nesreci z vojaškim džipom in da so ga zato iz Xpujila poslali v México. Tam sva se pred zacetkom sezone 2005 srecala. Kot je povedal, so njihovo enoto obvestili, da se je na travnati pisti, ki so jo nekoc uporabljali cikleri ob jezeru Chumpich, na jugozahodnem obrobju Calakmulske biosfere, raz­bilo manjše letalo tihotapcev z drogo, ki so skušali tam pristati. Posadka je ocitno preživela in pobegnila, avioneto pa je morala vojska po kosih odpeljati. Na enem kasnejših obhodov, ki jih je moral opraviti podpolkovnik na tistem obmocju, je vozil po skal­natih vzpetinah po meji med Gvatemalo in Mehiko, njegovemu džipu so odpovedale zavore in vozilo se je prevrnilo. Takrat si je hudo poškodoval prsni koš, a je zdaj že dobro okreval in bil optimist kot vedno. O novem komandantu v Xpujilu ni vedel kaj dosti, svetoval pa mi je, da se oglasim pri generalu v Campecheju. Na podlagi izkušenj smo vsako novo sezono zaceli bolje opre­mljeni, ceprav smo bili omejeni z razpoložljivimi financami. Leta 2005 smo uvedli kar nekaj novosti. V prejšnji sezoni sta nas Ciriaco in Guadalupe že peljala do najdišc, ki sta jih poznala, drugih poznavalcev pa nismo našli. Postalo je jasno, da so ljudje, ki so kdaj delali v biosferi in bi utegnili poznati ruševine, vecinoma že pokojni ali pa tako stari, da nas ne morejo spremljati. Na njihov spomin se nismo mogli zanašati, pa tudi indikacije niso bile v posebno pomoc. Pogovori so se odvijali približno takole: »Tam od Villahermose dol greš po kolovozu in prideš do razpotja.« Iz Villahermose vodi vec kolovozov. »Po katerem?« »Po tistem, ki gre proti aguadi Jeruzalem.« Danes noben kolovoz iz Villahermose ne gre proti aguadi Jeruzalem. Eden vodi proti taboru Dos Caobas, mogoce je kje križišce. Bomo poskušali najti. »In potem prideš do tabora, kako se že imenuje …?« Ciriacov 'novi' ford. Tudi ce bi vedel ime, nam nic ne pomaga. Tam že davno ni nobenega tabora vec. »Ne spomnim se, ampak tam je aguada. Greš okoli in na tej strani [kaže z levo roko] je velik zapote …« Kam okoli? Na kateri strani? Drevo zapote poznam, ampak povsod jih je veliko. Sploh pa, ali še stoji? Pa kje tocno? »Tam greš naprej po gošci, pustiš bajo na tej strani [spet kaže z roko] in prideš na višji teren. Preckaš kolovoz, ki gre v El Tigrito [le kje je spet to?] in tam na tej strani [spet roka], tam je zid, visok, ne moreš zgrešiti.« Pa še kako lahko. S takimi navodili nismo še nikoli nicesar našli. Še ljudje sami, ki so pred leti hodili po teh krajih, se ne znajdejo vec; nekoc so bile reference poti, tabori, tudi kakšno drevo, ki je izstopalo na sicer ocišcenem prostoru, danes pa je vse drugace, zarašceno, povsod bolj ali manj enaka džungla. Še naš vrli vodnik Guadalupe, dober ciklero, izkušen gozdovnik, se je izgubil. Ko so z Vaquerom in Atasto iskali tabor El Tintal, so na nekem križišcu starih kolovozov južno od La Fame ubrali napacnega; odpirali so ga tri dni, prišli do neke aguade in šele tam je Guadalupe spoznal napako; ni bila aguada El Tintal temvec Puerto México. Morali so se vrniti do razpotja; trije dnevi sekanja so bili zaman. Ce nismo mogli vec upati, da bi našli poznavalce, je bilo treba uporabiti druge metode. Kolega Krištof Oštir, ki je bil takrat sode­lavec na našem Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, je specialist za tehnike daljinskega zaznavanja, ki so se v arheologiji obnesle že marsikje. S sodelavcem Žigo Kokaljem sta pregledala satelitske posnetke Landsat, Radarsat in Spot. Na njih smo lahko razbrali lastnosti vegetacije, ki so nam pomagale pri nacrtovanju obhodov, ampak sumljivih tock ali obmocij, ki bi namigovala na prisotnost ruševin pod tropsko vegetacijo, nismo odkrili. Tako kot v prejšnji sezoni smo imeli v prenosnem racu­nalniku kartografske podatke mehiške Comisión Nacional para el Conocimiento y Uso de la Biodiversidad, za to sezono pa smo nabavili še letalske fotografije v merilu 1:20.000, ki jih je pred nekaj leti dala posneti ista mehiška nacionalna komisija, in jih stereoskopsko pregledali. Zdaj so se odprli novi upi: na fotografijah je bilo mogoce odkriti izbokline, ki so, ceprav prerašcene, dajale slutiti, da so pod gozdom vecje predšpanske stavbe. Dolocil sem njihove koordinate in naredil nacrt za to sezono. Prvi cilj je bil Uxul, ki ga je leta 1934 odkril Karl Ruppert. Njegove koordinate padejo v bajo, toda v bližini je bilo na letalski fotografiji mogoce opaziti vzvišen teren s pomenljivimi izboklinami. Poleg letalskih fotografij smo premogli še eno pomembno novost, zelo prakticno in za vsakdanje potrebe še kako pomembno: imeli smo kuharico. Sam nisem nikoli pomislil, da bi bila kakšna ženska pripravljena iti z nami. Pa me je Ciriaco spomnil, da so v taborih ciklerov vedno imeli kuharice in da bo gotovo kakšno našel. In jo je res, nagovoril je kar svojo ženo Lauro. Po nekaj dneh smo se na redno in sorazmerno raznoliko prehrano tako navadili, da se nam je zdelo nerazumljivo, kako smo mogli prej shajati sami. Kot da ne bi bilo dovolj napornega dela že cez dan, je moral nekdo od delavcev zvecer vedno zamesiti še testo za tortilje in pripraviti, kar se je pac dalo. Ni cudno, da je bilo prehranjevanje bolj nujno zlo kot pa kakršenkoli povod za zadovoljstvo. Zdaj je bilo vse drugace: dońa Laura se je posvecala izkljucno kuhinji in redu v taboru. Moška ekipa je morala zgolj nabrati suhljad, razžagati kako padlo drevo in pripraviti drva. Razširil se je tudi naš vozni park. Poleg naše bele kamionete in Vaquerovega džipa je zdaj še Ciriaco pripeljal svojo novo pri­dobitev: ker je drvarjenje ena od njegovih pomembnih dejavnosti, je pred kratkim kupil tritonski tovornjak znamke Ford, letnik 1964, hudo zdelan, a še vedno mocan in ucinkovit, vsaj Ciriaco je tako zatrjeval. Da mu je manjkal del prednje šipe in vrsta drugih podrobnosti, pac ni bilo pomembno. Tako opremljen se je naš konvoj iz vasi Constitución podal proti Escárcegi. Od komandanta 33. vojaške cone v Campecheju – še vedno je bil to general Héctor Sánchez Gutiérrez – sem izvedel, da je vojska po neuspelem pristanku tihotapske avionete, o katerem mi je govoril že podpolkovnik García Melgar, onesposobila kolovoz, ki pelje od vasi Constitución proti jugu vse do gvatemalske meje in po katerem smo se nameravali približati Uxulu. Zato smo se odlocili, da napravimo velik ovinek in se prebijemo do meje po cestah, ki vodijo proti jugu iz mesta Escárcega. Ko pridemo do meje, naj ne bi bilo težav, saj vzdolž nje vodi kolovoz, po katerem se vozijo delavci, ki vsako leto cistijo mejno izseko. To je tako imenovana CILA, o kateri sem že slišal: s kratico Mednarodne komisije za meje in vode (Comisión Internacional de Límites y Aguas), ki je po dogovoru med Mehiko in Gvatemalo zadolžena za vzdrževanje meje, ljudje obicajno oznacujejo tudi brigado Takšni spomeniki z oznakami so postavljeni vzdolž meje med Mehiko in Gvatemalo. delavcev, ki jo komisija zaposli, da enkrat letno poseka grmovje in po potrebi popravi in prepleska betonske spomenike v obliki obeliskov, postavljene na vsakih nekaj kilometrov vzdolž mejne crte; odsek meje, ki loci Gvatemalo od mehiške države Campeche, tece v ravni crti po vzporedniku 17°49' severne širine. Bil je ravno veliki petek, 25. marec leta 2005, ko smo se odpra­vili na pot, najprej po glavni cesti proti zahodu do Escárcege. Edini vzrok za razcvet mesta, ki je na hitro zraslo šele v zadnjih desetletjih, je pomembno cestno križišce: tu se od glavne ceste, ki vodi iz osrednje Mehike proti mestu Campeche na zahodni obali polotoka Jukatana, odcepi cesta proti Chetumalu. Kakšno zanimi­vost bi za povprecnega obiskovalca bi v tem mestu težko našli. Res je, da se turisti v tem kraju praviloma ustavijo, ampak zgolj zato, ker tu napravi postanek vsak avtobus. Za nas pa je bila Escárcega posebnega pomena: turisticnih atrakcij res ni, zato pa ne manjka avtomehanicnih delavnic, vulkanizerjev, trgovin z rezervnimi deli in najrazlicnejšim orodjem, da o prehrambenih izdelkih ne govorimo. Tokrat smo si v Escárcegi privošcili še zadnje kosilo v civilizaciji, zatem pa krenili naprej proti jugu. Pa nismo prišli dalec. Za mano, ki sem vozil prvi v naši ka­ravani, se je gugal Ciriacov svetlomodri (kolikor mu je še ostalo barve) ford, zadnji pa je bil Vaquero s svojim džipom. Ne da bi posebej gledal v vzvratno ogledalo, sem vendar nenadoma zapazil, da je iz Ciriacovega motorja puhnil oblak dima, ki je bil videti skoraj kot posledica eksplozije, in njegov tovornjak se je ustavil. Seveda sem se tudi jaz. Izkazalo se je, da je pregorela vsa elektricna napeljava. Ocitno je prišlo do kratkega stika. Escárcega je bila še blizu, Ciriaco pa je tam poznal avtoelektricarja. Vaquero je dobil napotke, se odpeljal v mesto in se že cez pol ure vrnil z mojstrom. Mehika je ena najbolj katoliških dežel na svetu, ampak našemu avtoelektricarju veliki petek ocitno ni predstavljal ovire: iz džipa se je skobacal nekoliko debelušen možak v primerno umazanem delovnem kombinezonu in z veliko škatlo orodja v rokah; tudi cez lakte zamašcene roke so razodevale, da tistega dne nikakor nismo bili njegova prva stranka. Rocno se je lotil posla: odkril je vzrok kratkega stika, odstranil vse požgane kable, izvlekel šope novih iz svojega zaboja in jih drugega za drugim prikljucil, ka­mor je bilo treba. Valjal se je po kabini in se gnetel v prostoru za motor, vrocina je bila neizprosna, toda v slabi uri je delo opravil. Racun? 300 pesov, slabih 30 dolarjev. Dal sem mu 400 pesov, se mu najlepše zahvalil in pripomnil: »Tole je bilo videti grozno. Res lepa hvala. Nisem si mislil, da bo mogoca tako hitra rešitev. Pa na veliki petek popoldne!« »Za vse je rešitev, razen za smrt,« mi je odgovoril dobrovoljno in preprosto, kot da vse skupaj ni bilo nic posebnega. »Todo tiene solución, menos la muerte.« Kako preproste in kako resnicne besede! Bile so kot nekakšna popotnica za vse, kar nas še caka. In res sem se jih velikokrat spomnil; mnoge težave so se zdele nepremostljive, ampak doslej smo se še vedno izvlekli. Optimizem lahko dela cudeže. Zdaj smo zelo konkretno videli, zakaj moderna in zapleteno sestavljena vozila niso za džunglo: popravila so vse prevec kom­plicirana. Pod havbo Ciriacovega forda je bilo veliko vec praznega prostora kot tistega, ki ga je zasedal motor, in vecino okvar je lahko odpravil kar sam. Težav še zdalec ni bilo konec, ampak usodno obstali nismo nikjer. Ker je bilo že pozno, smo se vrnili v Escárcego, tam prespali in se naslednji dan ponovno podali na pot. Peljali smo skozi vec vasi, najprej proti jugozahodu in potem proti jugovzhodu. Pozno popoldne smo prispeli v El Desengańo, ki leži blizu meje z Gvatemalo. Tu se asfaltirana cesta konca, utaborili pa smo se v bližnji vasi Santa Rosa, le slab kilometer severno od meje. Nismo si predstavljali, kako dolga bo še pot do Uxula. Naslednje jutro je prišel mimo decek iz Gvatemale. V rokah je nosil petelina, ki ga je želel prodati v vasi. Kmalu se je z njim tudi vrnil; ker ni našel kupca, smo ga odkupili mi. Da meja tu ne predstavlja prepreke, sva z Vaquerom ugotovila, ko sva želela najti pot naprej. Kolovoz naju je pripeljal do koce, ki je stala takoj cez mejo; pravzaprav je deloma segala v Mehiko. Gospodar nama je povedal, da pot naprej proti vzhodu tece po meji, a kmalu zavije na desno v Gvatemalo. Podala sva se po njej in srecala kamion, katerega voznik nama je pojasnil: moramo nazaj v El Desengańo in od tam po makadamu proti vzhodu skozi naselji Solidaridad in Julubal do vasi San Dimas. Tam se zacne kolovoz, ki ga uporablja CILA: najprej vodi cez zapušcen zaselek Balamkax, po nekaj ki­lometrih doseže mejo in se zatem nadaljuje proti vzhodu, vecidel po sami mejni poseki. Vrnili smo se v El Desengańo. Ciriacov kamion je imel spet težave. Pri zadnjih kolesih je izteklo toliko zavornega olja, da zavore skoraj niso vec prijele. Medtem ko je mehanik poskušal odpraviti napako, sva z Vaquerom izkoristila cas, se z džipom zapeljala do vasi San Dimas in preverila, da bo to res prava pot. Ob vrnitvi naju je cakala novica, da zavor ni bilo mogoce popraviti. Ali si potemtakem sploh upamo naprej? Vracati se nima smisla, je menil Ciriaco, ker olje najbolj izteka prav pri pritiskanju na zavore, te pa na cesti uporablja veliko vec kot po kolovozih. Situacija je bila zaskrbljujoca: pred nami je bila zelo dolga pot cez biosfero, kjer ne bo žive duše, kaj šele mehanika. Odlocitev ni bila enostavna, ampak brez tveganja naših podvigov itak ne bi bilo. Preverili bomo, ce tista stara latinska misel, fortes fortuna adiuvat, še vedno drži. Kupili smo deset litrov zavornega olja, se odpravili na pot in se utaborili ob aguadi med vasema Solidaridad in Julubal, kjer nas je ujela noc. Vasica San Dimas, kamor smo prispeli naslednji dan, leži nekako na koncu sveta: od tu proti vzhodu se razteza samo še neposeljen gozd; no ja, tu in tam je še moc naleteti na kakšno izgubljeno dušo, ampak to smo ugotovili šele kasneje. V vasi je bilo samo nekaj preprostih, iz kolov zgrajenih in s palmovim listjem kritih koc, v katerih so bivale štiri družine. Ljudje so nas z radovednostjo sprejeli in nam dovolili, da se utaborimo ob potoku, ki tece ob vasi proti jugu. V teh predelih, na vzhodnem obrobju porecja reke Candelaria, ki se izliva v Mehiški zaliv, je tu in tam še mogoce najti kak površinski vodni tok. Naprej proti vzhodu jih ni vec. Ciriaco teh koncev ni poznal; vedel je, da se jezero Paixbán, mimo katerega nas bo bržkone vodila pot, saj leži prav na meji med Gvatemalo in Mehiko, nikoli ne izsuši, ampak do tja nas je locilo še 25 kilometrov v ravni crti. Po okusni vecerji, ki jo je pripravila dońa Laura in jo oplemeni­tila z nedavno kupljenim petelinom, smo se pogovorili o nacrtu za naslednje dni in zaspali, že zgodaj zjutraj pa so nas zbudili petelini v vasi, ki so v divji tekmi skušali preglasiti drug drugega. Jutro je bilo krasno, ob taboru je žuborel potocek, ki nas je osvežil in nas poleg zajtrka navdal z optimizmom, ki ga je nekoliko skalila le ena podrobnost: guma na beli kamioneti je bila prazna. Pa kaj, bila ni ne prva ne zadnja; imeli smo še dve rezervni kolesi – na Ciriacov kamion je bilo mogoce naložiti marsikaj. V naslednjih dneh smo odpirali kolovoz z belo kamioneto in džipom ter se vsak vecer vracali v San Dimas, kjer je dońa Laura skrbela za našo prehrano in za tabor: dokler ne najdemo nasled­njega vira vode, nima smisla, da ga premikamo. A vse to je trajalo veliko dlje, kot smo bili predvidevali. Prvi del poti je bil dokaj lahek. Že prvi dan nas je kolovoz, ki je vijugal preko obdelovalnih zemljišc vasi San Dimas in zatem skozi gozd, pripeljal do nekdanjega zaselka Balamkax – nekaj zapušcenih koc na gricu, prekritem z visoko travo. Od tu naprej je pot vodila skozi gozd, zarašcenih predelov, ki jih je bilo treba ocistiti, je bilo vec, toda pravo delo nas je cakalo šele, ko smo naslednji dan prišli do meje. Zdaj je kolovoz vodil kar po poseki, ki loci Mehiko od Gvatemale, bil pa je naravnost zoprno zarašcen. Seveda, izseka je Obicajne ovire na opušcenem kolovozu. široka 10 metrov, brez drevja, ki bi soncnim žarkom preprecevalo prodiranje do tal, pa se nizko rastlinje razbohoti v zelo kratkem casu. CILA cisti mejo vsako leto nekje aprila; to leto je tod še ni bilo. Prišli smo do izsušene aguade, ob kateri je bil teren prerašcen z visoko, posušeno travo, sledilo pa je gosto grmicevje. Ce so bile prej kolesnice kolikor toliko opazne, jih zdaj Ciriaco, naj se je še tako trudil, ni našel. Pot naprej ne gre po meji, je zakljucil. Nekaj sto metrov nazaj smo bili opazili pot, ki je vodila z mejne poseke proti severu. Zapeljali smo se po njej: vodila je cez zapušcen za­selek, v katerem ocitno že nekaj let ni bilo ljudi, toda tu in tam so bili dokaj sveži konjski iztrebki in videti je bilo, da je pot nekdo še nedavno uporabljal. Najprej je vodila proti severu, zatem pa se je spodbudno obrnila proti severovzhodu. Polni upanja, da smo na pravi poti, ki se bo bržkone nekje zopet obrnila proti meji, smo ji naslednji dan sledili in prišli do ograde, v kateri je bilo nekaj krav, kmalu pa se je izza ovinka pri­kazal tudi konj, na katerem je sedel bradat možak. Ceprav je rekel, da mu je ime Mateo, se asociaciji, ki jo je vzbujal njegov videz, ni bilo mogoce upreti: za nas je bil Osama bin Laden. Zanimale so ga vse mogoce podrobnosti našega pocetja, z vsemi podatki smo mu postregli, sam pa ni bil tako zgovoren. Nikakor nismo mogli dobiti jasnega odgovora, ali tu mimo res hodi CILA ali ne. Veckrat pa je poudaril, da je kolovoz, ki vodi od njegovega ranca proti vzhodu do jezera Los Manguitos, prevozen, ker da so ga lani ocistili vojaki, in da nam najbolj ustreza, ce se podamo tja in se od tam spustimo proti meji. Ciriaco je poznal Los Manguitos, ki leži okoli 8 kilometrov severno od meje, ni pa vedel, ce je od tam dandanes res mogoce brez težav priti do meje, predvsem pa nas je do jezera locilo še dobrih 17 kilometrov v ravni crti. Šli smo si ogledat kolovoz, ki pa nikakor ni deloval spodbudno. Ne le, da je bil zarašcen; povsod so poganjala mlada drevesa s pre­cej debelimi stebli. Ko je 'bin Laden' v nekem trenutku nekoliko zaostal, sem se obrnil k Ciriacu: »Poslušaj, ce kaj vem, tu že pet ali deset let nihce ni vozil.« »Ravno to sem ti hotel reci,« je pokimal Ciriaco. »Tale tip bi rad, da mu odpremo pot do jezera Los Manguitos.« »Ampak kje za vraga se vozi CILA?« Nic nam ni bilo jasno, ampak morali smo se vrniti. Preden smo se poslovili, nam je bradac pokazal še ruševino blizu svoje hiše; manjša piramida, nic posebnega, sploh pa smo imeli vecjo skrb: le kje vodi pot naprej proti vzhodu? Za vrnitev smo uporabili kolovoz, ki ga je za povezavo s civili­zacijo uporabljal lastnik ranca in ki nas je pripeljal v El Desengańo. Pot je bila zvožena; ko bi le prej vedeli zanjo! V trgovini, kjer smo si pogasili žejo, smo naleteli na moža, ki nam je postregel z novimi podatki: zagotovil je, da pot, ki jo uporablja CILA, vodi skoraj v celoti po meji: po aguadi, do katere smo prišli prejšnji dan, zavije na mehiško ozemlje, a se kmalu vrne na mejno izseko. Vaquero se je slabo pocutil in naslednje jutro se je zbudil še z vrocino; ocitno se je nalezel gripe od Ciriaca, ki jo je prebolel v prejšnjih dneh. Ostal je v taboru, ostali pa smo se z novim upanjem ponovno lotili iskanja na meji, tam, kjer se nam je zdelo, da poti naprej ni. Po gozdu ob meji smo obšli odsek, ki ga je prerašcalo gosto in težko prehodno grmicevje, se po 200 ali 300 metrih vrnili na mejo, na nekoliko manj zarašcen teren, in – tu so bile kolesnice! V travi smo jih zlahka videli in jim zdaj sledili nazaj. V gostem grmovju smo jih zopet izgubili, ampak ne levo ne desno ni bilo nobene poti skozi gozd, torej je bilo jasno, da gre po meji, a se je v enem letu tako zarasla, da je ni bilo vec videti. Izsekali smo koridor za vozila in se peljali naprej. Tako kot smo izvedeli prejšnji dan, je kolovoz kmalu zavil na mehiško ozemlje in se zatem vrnil na mejo. Pozno popoldne, ko je bil cas za vrnitev, sem izmeril koordinate. Do jezera Paixbán je manjkalo še osem kilometrov, vrnitev v San Dimas pa je trajala skoraj tri ure. Zato smo se odlocili, da naslednji dan podremo tabor v San Dimasu in vsi skupaj skušamo doseci Paixbán. Od Paixbána do Uxula S reca je bila na naši strani. Napredovali smo dokaj hitro, okoli cetrte ure popoldne je kolovoz zavil na desno, torej v Gvatemalo (še vedno nas ni nihce vprašal za potne liste), in nas cez cas pripeljal do prostora, ki so ga cistilci meje ocitno uporabljali kot tabor – tu so bili ostanki ognjišca in iz kolov zgrajenih podstavkov za posodje in opremo. Proti severu se je širila odprta površina, prerašcena z visoko travo, med katero se je le nekaj metrov naprej svetlikala voda: Laguna El Paixbán. Ko smo postavili tabor, je zacel škropiti dež, ki je ponehal šele proti jutru. Nebo se je razjasnilo in ob zori se nam je odprl skoraj romanticen prizor: obsežna cistina, ki se je razprostirala proti se­veru, je bila skoraj docela prekrita s travo in le deloma zapolnjena z vodo, saj smo bili sredi sušne dobe; skozi megleno kopreno, ki je visela nizko nad jezersko gladino, je bilo mogoce v daljavi razbrati obrise drevja na obrežju; sinja barva jasnega in od dežja ocišcenega neba je proti vzhodu prehajala v živo rdeco, ki je postajala vedno svetlejša, dokler se niso izza temnih drevesnih krošenj, ki so se ostro zarisovale na vzhodnem nebu, razlili na pokrajino prvi soncni žarki. Nobenega kopanja, nobene pešcene plaže, veliko komarjev, ampak za nas je bil Paixbán odrešitev. Da bi prišli do vode, je bilo tudi tu treba posekati šavje in cez blatno obrežje položiti hlode. Ampak bilo je je dovolj, in dokler med prodiranjem naprej proti vzhodu ne najdemo drugega vira, je bilo to mesto za tabor vec kot primerno. Sploh pa je bil Paixbán skoraj legendaren kraj. Danes se dalec naokoli razprostira samo divjina, nekoc pa je bilo nekje ob jezeru naselje, ki se je imenovalo tako kot današnje jezero in na katero sonaleteli prvi Španci, ki so v 17. stoletju prodirali v te kraje. Ceprav je po propadu klasicne kulture Majev prebivalstvo mocno upa­dlo, ozemlje ni ostalo povsem izpraznjeno. Zapisi o prvih posku­sih Špancev, da pokristjanijo in si podvržejo odrocna obmocja v osrednjem delu polotoka Jukatana, omenjajo vec naselbin, ki pa so morale biti zelo preproste in z maloštevilnim prebivalstvom, saj njihovih ostankov na površini ni videti; nikjer na obsežnem ozemlju, na katerem smo opravili terenske preglede, nismo naleteli na ostanke stavb, ki bi jih bilo mogoce datirati v poklasicno obdobje. Med naselji, skozi katera so šle odprave, ki so v drugi polovici 17. stoletja prihajale iz Méride, torej s severa polotoka Jukatana, in katerih poglavitni cilj je bil še vedno neodvisno kraljestvo Itzájev v pokrajini Petén v današnji severovzhodni Gvatemali, se omenjata tudi Chumpich in Paixbán. Iz opisov posameznih krajev in poti, po katerih so prodirale te misijonarske in osvajalske ekspedicije, je mogoce sklepati, da sta bili obe naselji nekje ob jezerih, ki sta ohranili ti imeni do danes: jezero Chumpich leži 12 kilometrov severno od Paixbána. Glede na to, da so španski vpadi prispevali k zmanjšanju že tako redkega prebivalstva in k propadu mnogih vasi, je seveda zanimivo, da sta se oba toponima tudi še potem, ko je bilo obmocje zapušceno, ohranila med cikleri in drvarji, ki Jutranje meglice nad jezerom Paixbán. so le obcasno prihajali sem ter ob aguadah in jezerih postavljali svoje zacasne tabore. Celo potek poti, po kateri so prodirale španske odprave mimo Chumpicha in Paixbána, se do današnjih dni ni bistveno spremenil: opisujejo jo nekateri popotniki konec 19. stoletja, med drugimi znameniti Teobert Maler, ki je leta 1895 potoval iz Yucatána v Petén in omenil nekaj indijanskih vasi ob poti. Maler je bil eden prvih raziskovalcev, ki so se v drugi polovici 19. stoletja lotili resnega preucevanja in dokumentacije majevskih arheoloških najdišc. Rojen v Italiji nemškim staršem se je kot mladenic preselil na Dunaj, tam sprejel avstrijsko državljanstvo in se, željan potovanj in tujine, pri­kljucil vojski habsburškega nadvojvode Maksimilijana, ki se je leta 1864, kot žrtev politicnih iger svojega brata, cesarja Franca Jožefa, in francoskega cesarja Napoleona III., dal okronati za cesarja Mehike. Ker je mehiški predsednik Benito Juárez zaradi financne krize odredil dveletni moratorij v odplacevanju dolgov Franciji, Angliji in Španiji, je vojska treh dežel na iniciativo Napoleona III. leta 1862 napadla Mehiko. Angleška in španska vojska sta se kmalu umaknili, Francozi pa so z okrepljenimi silami nadaljevali osvajalski podvig in po prvih uspehih s podporo mehiških monarhistov oklicali katoliško cesarstvo. Na Napoleonovo pobudo so ponudili krono Maksimilijanu, ki jo je sprejel, a ga je kljub prosvetljenim idejam o vladanju cakala žalostna usoda. Francoze je Juárezova vojska s podporo ZDA koncno premagala in so se umaknili, Maksimilijan, ki tega ni hotel pravocasno storiti, pa je bil leta 1867 usmrcen. V mehiški avanturi habsburške dinastije so sodelovali tudi slovenski vojaki, znani kot 'meksikajnarji', in zanimivo je, da se je tudi mladi Teobert Maler pridružil rekrutom prav v Ljubljani, kjer se je pod poveljstvom generala Thun-Hohensteina oblikoval cesarski mehi­ški korpus prostovoljcev. Mnogi so se po porazu vrnili, Maler pa je izkoristil splošno amnestijo, ki jo je Juárez podelil sodelavcem okupatorja, in ostal v Mehiki, kjer ga je vneto raziskovalno delo zaneslo tudi v osrcje polotoka Jukatana. Po poti, ki jo opisuje Maler, je leta 1934 hodila tudi tretja eks­pedicija Karla Rupperta, sledi pa ji tudi kasneje speljani drvarski kolovoz, ki od vasi Constitución, ležeci ob glavni cesti Escárcega – Chetumal, vodi proti jugu; ta je danes bolj ali manj prevozen do nekdanjega tabora ciklerov La Esperanza, kjer je nadzorna postaja Calakmulske biosfere, ki proti jugozahodu sega prav do jezera Paixbán, zatem pa pelje mimo jezera Chumpich proti jugu. Po tem kolovozu smo nameravali do meje tudi mi, a smo namero opustili in se odlocili za ovinek, ker mi je general v Campecheju omenil, da ga je vojska onesposobila. Mnoge sledove burne zgodovine je džungla že davno prekrila. Danes je brez izkopavanj mogoce videti samo ruševine mogocnih stavb iz kamna, zgrajenih že v davnem casu klasicnega razcveta Majev, nihce pa ne ve, kje in kakšna so bila kasnejša naselja obu­božanih in maloštevilnih skupnosti, omenjenih v zgodovinskih virih. Še improvizirani tabori ciklerov so zapustili vec sledov: ostanke železnih kotlov, steklenih posod, tu in tam celo kakšno travnato pristajalno stezo, ki jo obcasno skušajo uporabiti tihotapci mamil. Ob misli na ljudi, ki so nekoc tod živeli in hodili, a se je za njimi izgubila vsaka sled, je imelo jezero Paixbán za nas misticen pridih. Danes ni dalec naokoli žive duše; bujni tropski gozd, ki se razteza v vse smeri, je tu edini zmagovalec nad casom. Edini redni obiskovalci so delavci, ki vzdržujejo državno mejo, pa še ti pridejo Delavci, ki cistijo mejno izseko, jo ponekod uporabijo tudi kot nogomentno igrišce. Vsaka tekma se torej odvija hkrati v Mehiki in Gvatemali, navijacev pa gotovo ni. mimo le enkrat letno, postavijo tabor, ocistijo bližnji odsek meje in odidejo naprej. Jutranjo idilo v gozdu ob jezeru je skazil hrup generatorja, ki smo ga morali zagnati, da napolnimo baterije satelitskih telefonov, fotografskih aparatov in racunalnika, na katerem smo si ogledali kartografijo in satelitske posnetke obmocja ter ocenili svoj položaj. Do cilja – torej do tocke, kjer naj bi bil Uxul – je manjkalo še 15 kilometrov. Po kolovozu, ki je obšel jezero Paixbán z južne strani in se kmalu vrnil na mejno izseko, smo ta dan najprej dosegli naslednji tabor ekipe cistilcev; kot je razodeval napis, vrezan v skorjo nekega drevesa, se je tabor, kdove zakaj, imenoval La Güera ('Svetlolaska'). V bližini je bila suha aguada, ob njej pa se je od poti po meji odcepil še en kolovoz, ki je vodil proti severozahodu: je bila to pot proti jezeru Chumpich in naprej proti severu? Nadaljevali smo pot in prišli do naslednjega tabora: na nekem drevesu so bile vrezane crke »Chumbec«. Odlocili smo se, da podremo tabor ob jezeru Paixbán in se preselimo sem: poleg pri­mernega prostora je bilo tu tudi pravšnje izhodišce za iskanje Uxula, ki naj bi bil glede na koordinate slabih pet kilometrov proti severu, ce nam zmanjka vode, pa se lahko ponjo vrnemo do jezera Paixbán. Naslednjega dne smo bili torej zopet vsi na poti. Na tem odseku je bilo nekaj strmih klancev z grozljivo štrlecimi skalami. Prav tu nekje se je ponesrecil nekdanji komandant enote v Xpujilu, pod-polkovnik García Melgar. Bela kamioneta in Vaquerov džip sta s pomocjo štirikolesnega pogona in reduktorja polagoma in brez vecjih težav plezala cez kamenje, Ciriacov kamion pa je vzbujal vec skrbi. Pregreval se je, pa še zavore niso bile ravno zanesljive. Na najhujšem vzponu sem obrnil belo kamioneto, tako da sem lahko iz spredaj pritrjenega vitla izvlekel 50-metrski kabel, ga zataknil na Ciriacov kamion in ga pocasi potegnil po klancu. Pri taboru La Güera smo zadovoljni ugotovili, da nam bo od­piranje poti naprej po meji prihranjeno. Pricakovali smo, da bomo prej ali slej naleteli na skupino, ki vsako leto nekje aprila ocisti ta del meje med Gvatemalo in Mehiko. Zdaj so bili tu: petdeset se­kacev z macetami, pred katerimi je rohnel težak kamion. Ko sem izstopil iz kamionete in se približal, me je voznik pozdravil, nic manj presenecen kot jaz: »Don Iván!« »Don Alfredo!« Stela 8 v Uxulu je po dolgem casu zopet dobila obiskovalce. Bil je Alfredo Díaz Torres, ki nas je v prejšnjih letih vodil do najdišc Champerico in El Gallinero. Pri komisiji, zadolženi za vzdrževanje meje, je že drugic dobil delo kot voznik kamiona, ki prevaža opremo, vodo in hrano. Povedal je, da kolovoz proti severovzhodu res vodi proti jezeru Chumpich, poznal pa ga je samo prvih šest kilometrov, kolikor je oddaljena manjša aguada, ki se nikoli ne izsuši. Tu je bil torej še en bližnji vir vode, ce nam je zmanjka. Utaborili smo se v Chumbecu, od koder proti cilju ni bilo ko­lovoza, tako da se bomo morali prebiti peš. Popoldne smo odprli prve kilometre steze proti severu, naslednjega dne pa smo že pred poldnevom naleteli na prve manjše ruševine. Teren se je polagoma vzpenjal in sprejemnik GPS nas je kmalu pripeljal do visoke pira­midalne stavbe. To je bila torej izstopajoca tocka, ki sem jo videl na letalski fotografiji. Nekaj deset metrov naprej je pred manjšo podolgovato ruševino stala stela z dokaj dobro ohranjenim reliefom na prednji strani. Brž smo pregledali fotokopijo poglavja o Uxulu v knjigi Karla Rupperta in njegovega epigrafika Johna Denisona; objavila sta samo fotografije in risbe bolje ohranjenih spomenikov, a med njimi je bil tudi ta, pred katerim smo stali: bili smo pred Stelo 8 v Uxulu! Pregledali smo najdišce in našli veliko roparskih izkopov, vseh 15 stel, ki jih je registrirala Ruppertova odprava leta 1934, pa je bilo še vedno na svojih mestih. Ugotovili smo, da je Ruppertov nacrt Uxula kot ponavadi tocen, da pa manjka nekaj velikih stavb. Razlog je bil gotovo v tem, da se jim je mudilo: Ruppert se v terenskem dnevniku pritožuje, da jih je pri delu na tem najdišcu, ki je bilo zadnje v sezoni 1934 (prav zato so ga poimenovali Uxul, 'Konec'), priganjal cas, obenem pa kar naprej oviral dež. Rezultati naše predhodne sezone, zlasti odkritje Oxpemula, so vzbudili pri družbi National Geographic Society tolikšno zanimanje, da je financirala tudi tokratno in se dogovorila s svojim fotografom, da dokumentira naše delo. Ker sem menil, da bo gotovo hotel priti tudi v Uxul in da bo verjetno v istem casu z nami tudi naš epigrafik Nikolai Grube, smo podrobno dokumentacijo najdišca odložili in se naslednjega dne iz Chumbeca odpravili naprej proti vzhodu. Nameravali smo se vrniti skozi Villahermoso in spotoma pregledati še nekaj tock, opaženih na letalskih fotografijah. Štiri stele V prijetni aguadi, o kateri nam je govoril don Alfredo, smo našli svežo vodo in v naslednjih dneh pregledali dva kompleksa ruševin; na enega smo naleteli slucajno, drugi pa je potrdil naša pricakovanja, ki so temeljila na letalskih fotografijah, zato smo ga poimenovali Chicaanticaanal ('Viden od zgoraj'). Kolovoz, ki je vodil deloma po meji, deloma ob njej po mehi­škem ozemlju, nas je 7. aprila pripeljal do križišca, kjer je bil nekoc tabor ciklerov Tres Marías. Tu smo zavili na levo proti Villahermosi in se utaborili na tocki, od koder smo se po kosilu odpravili peš skozi gozd proti zahodu: tam je bilo na letalskih fotografijah videti vzpetino s konicastim izrastkom; piramida? Po slabih dveh kilometrih izsekavanja steze smo se povzpeli na iskani hrib. Na vrhu je strmina prehajala v piramidalno ruše-vino, na katero smo takoj splezali. Visoka je bila le nekaj cez 10 m, toda na njenem vrhu je bila v roparskem izkopu tudi stela. Relief in napis sta bila slabo ohranjena, za presenecenje pa je poskrbel Pascual, eden od naših pomagacev, ki se je prvi spustil na drugo stran piramide. »Tu so še tri stele!« nam je zaklical. Še tri?! Na letalski fotografiji ni bilo videti vecjih stavb. Da ima takšno, ocitno ne posebno veliko najdišce kar štiri kamnite spomenike? Jadrno smo se spustili proti Pascualu in ob severnem vznožju piramide zagledali tri nekoliko nagnjene, a vendar še vedno po­konci stojece stele. Stale so v vrsti in s svojimi celnimi površinami gledale proti severu cez trg, ki sta ga z vzhoda in zahoda omejevali dve manjši strukturi, naprej proti severu pa je gošcava zastirala pogled. Najprej nas je radovednost gnala seveda k samim stelam. Ali na njih kaj piše? Na prvi pogled so bile vse tri mocno zlizane, pozornost pa je vzbudila zahodna stran najbolj vzhodne: tu je bil jasno viden datum, zapisan v majevskem koledarskem sistemu: 8.18.0.0.0, 12 Ahau. Maji so uporabljali, tako kot druga mezoameriška ljudstva, dva osnovna koledarska cikla. Koledarsko leto je imelo 365 dni; sestavljeno je bilo iz 18 obdobij po 20 dni ali 'mesecev', tem pa je sledilo 5 dodatnih dni, ki so veljali za nesrecne. To 365-dnevno leto, ki mu niso nikoli dodajali dni, da bi ga obdržali v skladu s tropskim letom (kot to pocnemo ob prestopnih letih v našem ko­ledarju), se je v jukateškem jeziku imenovalo haab ('leto'). Drugi pomembni ciklus, ki je trajal 260 dni, se obicajno oznacuje z jukateškim imenom tzolkin ('štetje dni'), vcasih pa mu pravimo tudi sveti ciklus ali posveceni almanah, ker je imel pomembno Na desni strani Stele 2 v Candzibaantúnu je vklesan datum 8.18.0.0.0 12 Ahau (risba: Nikolai Grube). vlogo v verskem življenju in astrologiji. Vsak dan je imel ime, ki ga je sestavljalo eno izmed števil od 1 do 13 in eno od 20 znamenj, ki so se v casu osvojitve na severu polotoka Jukatana imenovala Imix, Ik, Akbal, Kan, Chicchán, Cimí, Manik, Lamat, Muluc, Oc, Chuen, Eb, Ben, Ix, Men, Cib, Cabán, Edznab, Cauac in Ahau. Ker so si števila in znamenja nepretrgano sledila v vselej istem zaporedju, je bilo potrebnih 260 dni, da so se zvrstile vse možne kombinacije 13 števnikov in 20 znamenj. Sveti cikli so si sledili brez presledkov in neodvisno od 365-dnevnega leta, podobno kot se v našem koledarju nepretrgoma izmenjavajo datumi 7-dnevnega tedna. Zato je doloceni dan 260-dnevnega cikla v razlicnih letih padel na mnoge razlicne datume, pogosto pa se je pojavil dvakrat v enem 365-dnevnem letu. Vsak dan je imel torej ime iz svetega cikla, poleg tega pa je bil oznacen kot dan v mesecu 365-dnevnega leta. Kot pokaže preprost racun, je mehanizem prepletanja obeh ciklov tak, da so se iste kombinacije datumov enega in drugega ponavljale vsakih 18.980 dni ali 52 let po 365 dni. Oba cikla sta bila v rabi po vsej Mezoameriki, gotovo že od zadnjih stoletij pr. n. št. Povsod je bil znan tudi 52-letni ciklus, ki ga danes imenujemo koledarski krog. Ker so se datumi ponavljali v 52-letnih intervalih in ker posamezni koledarski krogi niso bili posebej oznaceni, je v tem sistemu mogoce natancno datirati vsak dogodek le znotraj enega 52-letnega cikla. Vecina mezoameriških ljudstev je poznala samo opisani ciklicni koledar, na jugovzhodu Mezoamerike pa je še pred zacetkom našega štetja nastal tudi sistem, ki je dopušcal nedvo­umno absolutno datiranje dogodkov in ki ga danes imenujemo dolgo štetje. Uvedli so ga Olmeki, ki so v predklasicni dobi vzdolž južne obale Mehiškega zaliva ustvarili prvo veliko mezoameriško civilizacijo. V kasnejših obdobjih pa so sistem dolgega štetja upo­rabljali samo Maji. Osnova dolgega štetja je nacin zapisovanja števil z mestnimi vrednostmi. V takšnem sistemu zapisovanja števil je vrednost vsake števke ali cifre v številu dolocena z njenim mestom, kar omogoca zapisovanje velikih števil s sorazmerno malo števkami in mocno olajšuje racunske operacije. Tak sistem seveda poznamo, le da je naš desetiški, Maji – in že pred njimi Olmeki – pa so uporabljali dvajsetiškega: imeli so 20 cifer, od 0 do 19, mestne vrednosti pa so bile potence števila 20. Natancneje receno, v vseh besedilih, ki so tako ali drugace povezana s koledarjem in astronomijo, so uporabljali modificirani dvajsetiški sistem z naslednjimi mestnimi vrednostmi: 1, 20, 360 (= 20 × 18), 7200 (= 202× 18), 144.000 (= 203 × 18), 2.880.000 (= 204 × 18) itd. Tako spremenjen dvajsetiški sistem brez dvoma kaže na koledarsko rabo, saj je vrednost tretjega mesta (360) blizu dolžini tropskega leta v dnevih. Podobno kot naš koledar ima sistem dolgega štetja svojo zace­tno tocko, ki v gregorijanskem koledarju – ce ga rekonstruiramo za preteklost pred dejansko uvedbo – ustreza 13. avgustu leta 3114 pr. n. št. Ta datum se seveda ne nanaša na noben resnicni zgodo­vinski dogodek, saj je kar tri tisocletja zgodnejši od prvih zacetkov koledarja in pisave v Mezoameriki. Nedvomno je bil izracunan retrospektivno, na osnovi mitoloških in numeroloških, morda pa tudi astronomskih kriterijev. Datumi dolgega štetja izražajo število dni, ki so pretekli od zacetka štetja, v prirejenem dvajse­tiškem sistemu, hkrati pa nam tudi povedo, koliko posameznih ciklov je preteklo; mestne vrednosti namrec ustrezajo dolžini razlicnih casovnih obdobij: kin (dan), uinal (20-dnevni mesec), tun (18 uinalov, 360 dni), katun (20 tunov, 7200 dni) in baktun (20 katunov, 144.000 dni). Najstarejši znani (olmeški) datumi so iz 1. stoletja pr. n. št., ko je tekel baktun 7, najkasnejši pa iz 10. stoletja in pripadajo baktunu 10. Tu gre seveda samo za datume, ki se nanašajo na dogodke, bolj ali manj socasne z napisi, ki jih navajajo. Poleg teh pa cesto najdemo tudi datume, ki s sodobnimi dogodki nimajo realne zveze, saj segajo v daljno preteklost in tudi prihodnost. Za takšna preracunavanja, ki obsegajo milijone let in se nanašajo na razne mitološke dogodke, so se uporabljale višje mestne vrednosti števil oziroma daljši cikli. Maji so praviloma pisali v stolpcih, od zgoraj navzdol ter od leve proti desni. Mnoga besedila na stelah in drugih spomeni­kih se zacenjajo prav s serijo koledarskih podatkov: znacilnemu uvodnemu glifu sledijo datum v sistemu dolgega štetja, datuma v 260-dnevnem in 365-dnevnem ciklu, neredko pa še drugi ko­ledarski in astronomski podatki, ki se nanašajo na dan dogodka, opisanega v nadaljevanju. En nacin zapisovanja je bil ezotericen in dokaj težko berljiv: posamezne cifre so bile predstavljene z gla­vami božanstev, upodobljenimi v profilu. Poleg tega pa je bil v rabi tudi preprostejši sistem, v katerem je pika ali krožec predstavljal enoto, crta je imela vrednost pet, niclo pa so zapisali s simbolom prerezane školjke ali znakom, podobnim štiriperesni deteljici. In prav v tem sistemu je bil datum na naši steli. Zgoraj je bil uvodni glif, sledile so številke 8, 18 in tri nicle v obliki deteljic, spodaj pa je bil še datum v 260-dnevnem ciklu, 12 Ahau. Tri nicle so razodevale, da gre za konec katuna, torej za 'okrogel' datum, kakršne so Maji radi slavili z obredi in te dogodke ovekovecali na spomenikih. V kalkulatorju sem imel spravljen program za pretvarjanje majevskih datumov v naš koledar: dobil sem 7. julij leta 396 n. št. Kdo in kako je proslavil tisti dan, nismo mogli vedeti: vse ostalo na tej steli je bilo tako zabrisano, da verjetno tudi Nikolai ne bo mogel kaj prida razbrati. Zanimiv pa je bil že datum sam po sebi. Na Steli 5 v Balakbalu – torej na Ruppertovem najdišcu, ki smo ga ponovno odkrili pred nekaj leti – je zapisan datum, ki ustreza letu 406 in je dotlej veljal za najzgodnejšega med ma-jevskimi datumi, znanimi v Mehiki. Naša stela pa je 'potolkla ta rekord' za deset let. Najstarejši od vsej doslej znanih datumov na majevskih spomenikih ustreza sicer letu 292 n. št.; zapisan je na Steli 29 v Tikalu v Gvatemali. Toda stela, ki smo jo našli tistega 7. aprila 2005, ima najzgodnejši doslej znan datum na majevskih najdišcih v Mehiki. Najdišce ni bilo posebno veliko: od trga s stelami pred glavno piramido je proti severu vodil nekakšen nasip, verjetno obredna pot, proti severozahodu je bila še ena skupina stavb, bržkone rezi­denc lokalne elite, vec manjših skupin stavb in nekaj kamnolomov pa smo našli še na okoliških vzpetinah, ki smo jih pregledali v naslednjih dneh. Odlocitev o imenu, s katerim naj bi krstili novoodkrito naj­dišce, ni bila pretežka: Candzibaantún ali »štirje popisani kamni«. Veliko truda in malo nagrade Z vrnitvijo v civilizacijo nismo mogli vec dolgo odlašati. V mo- torju bele kamionete je bilo slišati cuden hrup, podrast na zarašcenih poteh se je že toliko casa navijala na pogonske gredi, da je nacela tesnila ob diferencialih kamionete in Vaquerovega džipa, Ciriacov kamion je poleg zavornega tudi motorno olje trošil kot za stavo, pa še hrane nam je zacelo zmanjkovati. V Villahermosi smo se oskrbeli z vodo, nadaljevali pot proti severu in se utaborili v nekdanjem taboru ciklerov Central Buenfil, torej pri križišcu s cesto, ki povezuje Conhuás s Calakmulom. Od tod smo hoteli pogledati še dve tocki, opaženi na letalskih fotografijah. Ko smo prejšnje leto obiskali Calakmul, sem z vrha najvišje piramide opazil konicast izrastek na hribu, oddaljenem kakih deset kilometrov proti severu. Tudi z daljnogledom ni bilo mo­ goce predreti gošcave in videti kaj vec, ampak zdelo se je, da gre za piramido. Izmeril sem azimut s kompasom, našel hrib na zemljevidu in si ga kasneje ogledal na letalskih fotografijah; tudi na teh je bilo videti, da je na vrhu hriba piramidalna struktura. Zapeljali smo se do najbližje tocke na cesti in se s koordinatami hriba, vstavljenimi v GPS, podali v gozd proti zahodu. Po kakem kilometru prodiranja sem na sprejemniku GPS pritisnil kdove kaj in zgrožen ugotovil, da sem zbrisal vse posnete in vstavljene tocke. Vecino dotlej posnetih v tej sezoni smo že prenesli na racunalnik, ampak trenuten problem je bil, da tudi tocke, ki smo jo nameravali najti zdaj, ni bilo vec. Kakorkoli sem že bentil, seveda ni pomagalo; treba je bilo najti rešitev. Bili smo na vzpetini in Pascual je ravno skušal splezati na drevo, da se razgleda, pa sem mu podal kompas in mu, ko je zagledal hrib z izboklino, od spodaj dajal navodila, kako naj odcita azimut. Nikdar prej ni imel te priprave v rokah, naloga pa tudi zaradi položaja ni bila lahka: medtem ko se je z eno roko držal za vejo visoko v krošnji, je z drugo držal kompas, s pogledom pa skušal predreti gosto listje in dolociti smer proti hribu. »Hrib je v smeri nekje med številkama 220 in 240,« je zatulil. Nadaljevali smo pot v tej smeri in prišli do povsem zarašcenega, že davno opušcenega kolovoza. Iz nahrbtnika sem izvlekel letalske fotografije tega obmocja in stereoskop. Zadovoljen sem res opazil kolovoz, ki je vodil od vzhoda proti iskanemu hribu in pred njim zavil proti jugu. Ce mu torej sledimo, nas bo pripeljal do vzhodnega vznožja hriba, od koder se bomo povzpeli. Na fotografiji sem tudi ponovno poskusil dolociti koordinate iskanega hriba, kar pa sredi gozda in nadležnega mrcesa, pa brez mize in ustreznih priprav, ni bila preprosta naloga. Številke, ki sem jih dobil, sem vstavil v GPS, ampak naprava me je pošiljala v smer, povsem drugacno od tiste, ki jo je bil dolocil Pascual. Zaradi problemov pri dolocevanju koordinat sem rajši kot navigatorju verjel Pascualu. Sledili smo kolovozu, do katerega smo ravnokar prišli. Zavijal je v smeri, ki se je zdela prava, bil pa je hudo zarašcen in napredo­vali smo pocasi. Potem ko smo hodili celo vecnost in naleteli na dokaj obsežno obmocje srednje velikih ruševin, smo se nenadoma spustili v bajo, ki mu ni bilo videti konca. Kolikor je bilo mogoce razbrati, nikjer ni bilo nobenega hriba, na letalski fotografiji pa je bil najbližji bajo dobra dva kilometra jugozahodno od iskanega hriba. Ocitno smo povsem zgrešili pot. Zaceli smo se vracati in prišli do vznožja hriba, ki se je dvigal proti severu. Pascual se je ponudil, da ga pregleda. Še enkrat sem pogledal GPS in ugotovil, da koordinate, ki sem jih bil dolocil na letalski fotografiji, a jim nisem verjel, res ležijo proti severu, komaj 600 metrov dalec. Bilo je že pozno in samo jaz sem imel s seboj svetilko, zato sem ostale poslal naprej, s Pascualom pa sva se povzpela na hrib. Trma in jeza zaradi celodnevnega brezplodnega tavanja sta mi pomagali premagati utrujenost, sploh pa nisem mogel zavrniti Pascualove pobude. Hrib je bil pravi, najdišce na njem pa dokaj skromno: tu je bila le piramida, visoka okoli deset metrov, proti zahodu je gledala cez izravnan teren, gotovo nekdanji trg, okoli njega pa je bilo le nekaj nizkih grobelj. S piramide se je Pascual skušal razgledati. Prepoznal je vzpetino, s katere je dopoldne dolocil smer, in mi jo pokazal. »Si preprican, da je to tisti hrib?« »Seveda, prišli smo od tam,« je iztegoval roko, »potem se je teren dvigal in nekje na tistem hribu sem splezal na drevo.« Ni bilo razloga, da mu ne bi verjel. Že veckrat je dokazal, da ima zelo dober obcutek za orientacijo v gozdu. Vzel sem kompas, viziral hrib in – vzrok našega blodenja je postal jasen. »Moj dragi Pascual, že vem, zakaj smo se izgubili.« Nejeverno me je pogledal. »Tisti hrib leži v smeri 144 stopinj. To pomeni, da je od tam smer proti temu hribu, na katerem sva zdaj, okoli 324 stopinj. Ti si mi rekel, da vidiš ta hrib nekje v smeri med 220 in 240 stopinj, v resnici pa je bil nekje med 320 in 340!« Podatek mu ni kaj dosti povedal, a ga ni bilo težko pojasniti. »Namesto proti severozahodu smo hodili proti jugozahodu,« sem mu nemajhno napako v smeri nazorno prikazal tudi z rokami. Snel je kapo in se v zadregi pocohal. »No ja, saj veš, ubogi kmet ne pozna teh stvari …« »Ne skrbi. Oba sva kriva. Najprej sem jaz napravil bedarijo in izbrisal vse tocke iz naprave, potem si pa ti narobe odcital smer. Pa kaj, midva sva zagrešila napake in midva sva jih tudi popravila. Jutri nam ne bo treba še enkrat sem.« »Ampak ko smo dopoldne šli tod mimo, sem ti rekel, da pogledamo ta hrib.« Res mi je rekel, a se mi ni zdelo smiselno, ker je ležal v povsem drugacni smeri od tiste, ki jo je prej odcital. Namesto njegovim številkam bi bil moral verjeti njegovemu naravnemu obcutku za orientacijo, pa tudi koordinatam, ki sem jih dolocil na letalski fotografiji. Zadovoljna, ceprav izcrpana, sva se v trdi temi vrnila na cesto, kjer so naju cakali ostali. Dan ni bil izgubljen, napori niso bili zaman. Drugace pa je bilo naslednji dan. Tokrat sem ostal v taboru, da uredim dnevnik in opravim vec pogovorov po satelitskem telefonu: poklicati sem moral avtomehanika, da se dogovorim za popravila, in ljudi, ki se nam bodo pridružili v naslednjih dneh: fotograf National Geographica, epigrafik Nikolai in geodet Tomaž. Ostali so šli pogledat še eno tocko severno od našega tabora. Odpeljal sem jih po cesti na najprimernejše mesto in se dogovoril, da jih tam popoldne pricakam. Vrnili so se okoli šestih popoldne, povsem izcrpani. Najprej so si seveda pogasili žejo s svežo pijaco, ki sem jo pripeljal; Vaquero je na dušek zlil vase kake pol litra tekocine, se zasopihan ulegel na asfalt in kakih deset minut ostal prakticno negiben, z vsemi štirimi od sebe, zaprtih oci in brez besed, ostali pa so polagoma spregovorili. Prehodili so dobrih 12 kilometrov cez pretežno zo­prno vegetacijo, našli pa niso tako rekoc nicesar. Na nekaj grobelj, ostankov preprostih hiš, so naleteli spotoma in slucajno, tisto, kar je bilo na letalski fotografiji videti kot ogromna piramida, pa je bil samo naraven hrib iz sadre. Takšne vzpetine so precej strme, zaradi pretiranega globinskega efekta pri stereoskopskem gledanju parov letalskih fotografij pa se zdijo veliko višje in bolj zašiljene, kot so v resnici. Že prejšnje leto nas je prevaral podoben hrib blizu potoka Blengio. Toda vedno je tako: ce zadeve ne preverimo na terenu, se morda nikoli ne bomo znebili dvoma – kaj pa, ce je tam vendarle kaj? Kam nas vodi Ruppertov dnevnik? V civilizaciji nas je kot ponavadi cakal cel kup opravkov. Poleg raznovrstnih popravil vozil je bilo treba zopet opraviti nakupe, celo nekatere zdravstvene težave smo morali odpraviti. Oglasili smo se na kliniki v Xpujilu, katere direktor je bil dr. Ricardo Silva Alcántara. Spoznali smo ga bili že pred leti, ko je bil še zdravnik v vasi Ley de Fomento Agropecuario; vedno je bil pripravljen poma­gati na vse možne nacine, in kot smo videli, ne samo nam. Govoril sem tudi s fotografom, ki naj bi se nam pridužil. Prihajal je sam Kenneth Garrett, eden najboljših fotografov National Geographica, spremljala pa ga bosta še njegov mehiški asistent Jesús López, prav tako fotograf, in Virginia Morell, ki naj bi o našem delu napisala zgodbo. Do njihovega prihoda pa je manjkalo še precej dni, tako da bomo v tem casu opravili še nekaj terenskega dela. Epigrafik Nikolai mi je sporocil, da lahko pride šele v prvi polovici maja. Oglasil sem se tudi v vojašnici. Komandanta ni bilo, govoril pa sem z enim od višjih castnikov, ki me je presenetil s podatkom, da je pot iz vasi Constitución proti jugu, mimo tabora La Esperanza do jezera Chumpich, vozna; po incidentu s tihotapsko avioneto je vojska onesposobila samo pristajalno stezo v Chumpichu. Lepa rec, torej general v Campecheju ni bil dobro obvešcen in je bil naš veliki ovinek preko Escárcege odvec; lahko bi se bili izognili dolgotrajnemu prodiranju vzdolž meje, da o zavoju v slepo ulico in 'bin Ladnu' ne govorimo. No, jezera Paixbán pa tudi ne bi bili videli. Res je sicer, da nihce ni vedel, kakšen je kolovoz od Chumpicha naprej, ampak od tam do meje ni bilo tako dalec. Za naslednji obisk Uxula bomo vsekakor ubrali tisto pot. Tokrat pa smo odšli v Villahermoso. Najprej smo pregledali še nekaj tock v okolici najdišca Candzibaantún. Ko smo bili tam prvic, smo namrec z najvišje piramide opazili v jugozahodni smeri nekaj, kar je bilo videti kot piramida. Pa so bila ocitno samo nenavadno visoka drevesa: precesali smo obsežno obmocje v tisti smeri, našli pa nismo nicesar vecjega. Smo pa na bližnjem hribu odkrili še eno vecjo skupino stavb in en kamnolom z dobro ohranjenimi rezi v apnencasto kamnito podlago. Ker sem sam moral oditi po ekipo National Geographica, sem nekega vecera Atasti, Vaqueru in ostalim razložil nacrt za nasled­nje dni. Treba je pripraviti pot v Cheyokolnah, kamor bo fotograf Ken Garrett gotovo hotel iti. Kolovoz smo odprli že pred letom dni, ampak v tem casu se je bržkone precej zarasel, pa tudi kakšno drevo je najbrž padlo cezenj; ko bo fotograf tu, ne bo primerno, da bi izgubljali cas s cišcenjem. Poleg tega sem jim narocil, da preve­rijo še nekaj tock v okolici Yaxnohcaha. Pokazal sem jim letalske fotografije, na katerih sem že doma opazil, da sta severovzhodno in jugovzhodno od urbanega jedra, ki smo ga pregledali in kar­tirali že prejšnje leto, najbrž še dve skupini vecjih arhitektonskih objektov: kak kilometer jugovzhodno je s stereoskopom mogoce videti dva konicasta izrastka, še ena taka izboklina pa štrli iz hriba, ki leži v podobni razdalji proti severovzhodu, skoraj že na robu nižavja, imenovanega Bajo El Laberinto; ce gre za piramide, so verjetno v okolici še druge stavbe. Ko smo se tako pogovarjali, me je Atasta, obotavljaje in zadržan, kakršen je vedno bil, vprašal: »Kaj pa … Pared de los Reyes? Ga ne bomo vec iskali?« To skrivnostno najdišce, ki smo ga prejšnje leto tako uporno, a brez uspeha iskali, je v vseh pustilo nemir. Takoj se je oglasil še Ciriaco: »Ja, Pared de los Reyes. Vprašal sem še nekaj ljudi, ki so nekdaj hodili tod in poznajo te kraje. Nihce ni slišal za te ruševine; niti za aguado z imenom Unión. Ampak ce Ruppert pravi to, kar si rekel, Pared de los Reyes mora biti nekje tu, od La Fame proti La Esperanzi, kamor je šla njegova odprava. Ni mogoce, da bi se ta stavba kar vdrla v zemljo. Lahko je bolj porušena, ampak nekaj je gotovo ostalo.« »Tudi jaz tako mislim,« sem odvrnil. »Ce si res želite najti Pared de los Reyes, me zelo veseli, ker se tudi sam še nisem vdal.« Prinesel sem racunalnik in jim pokazal satelitski posnetek obmocja. Obnovil sem podatke, ki so jih že poznali. Ruppert pravi, da so od aguade La Fama šli z mulami po stezi proti seve­rozahodu in po dveh urah prispeli do aguade Unión, štirikotnik stavb, med katerimi je zahodna imela v štukaturah upodobljene cloveške figure z naglavnim okrasjem, pa so našli 10 do 15 minut hoda severozahodno od te aguade. Prejšnje leto smo našli aguado, za katero smo mislili, da je aguada Unión, ker glede na La Famo leži v primerni razdalji in smeri. Precesali smo obsežno obmocje v okolici, našli veliko ruševin, stavbe, ki jo opisuje Ruppert, pa ne. Tudi na nobeno drugo aguado nismo naleteli. »Ampak letos imam nove podatke. Letalske fotografije ste že videli. Doslej so nam kar dobro pomagale, no ja, ce izvzamemo tisti hrib iz sadre …« Vaquero je zavil z ocmi in iztresel nekaj besed, ki jih raje ne bom zapisal. »Na letalskih posnetkih sem pregledal okolico aguade, ki smo jo našli lani, in jugozahodno od nje našel še eno. Vsaj videti je, da gre za aguado. Ce je, je zelo majhna, ampak to ne pomeni, da nekoc ni bila pomembna.« »Ne ne,« se je strinjal Ciriaco. »Vcasih so majhne aguade bolj zanesljive kot velike, lahko imajo vec vode ali pa boljšo. Mnogi tabori ciklerov so bili ob majhnih aguadah.« »Se spomniš, Ciriaco? Ko sva lani hodila blizu tiste suhe aguade, si rekel, da mora biti v bližini še kakšna – videl si sledove mulo­vodske steze, po kateri sva šla in jo potem izgubila …« »Ja, in rekel sem ti, da ima gotovo vodo – slišala sva ptice, oropéndolas, te pa nikoli niso dalec od vode.« »Tocno. Imam pa še nekaj,« sem nadaljeval. »V muzeju Peabody Harvardske univerze hranijo Ruppertove terenske dnevnike. Poslali so mi fotokopije in – to je neverjetno, Ruppertov dnevnik je tako natancen in izcrpen … Saj res, Atasta, si ti kdaj videl Ruppertov dnevnik?« »Ne, zakaj?« »Tvoj dnevnik je skoraj kopija Ruppertovega – enako natancen, lepo napisan, poln skic … Ce bi kdo hotel videti mojega … rajši ne, samo jaz se znajdem v njem.« Atasta se je v zadregi nasmehnil in pogledal v tla. Vedno je bil zadržan, redkobeseden, vcasih skoraj nepriljuden, govoril je potihem, samo med kartiranjem se je potrudil, da je manipulantom dovolj glasno vpil, kam postaviti prizme. Sicer pa je živel za arhe­ologijo in Maje. Njegov terenski dnevnik je bil naravnost zgleden: podrobni opisi, celi stavki, citljiva pisava, risbe; vsako priložnost je izkoristil, da nariše skico tlorisa kakšne stavbe, pa najsi je bila še tako majhna ali nezanimiva. Veckrat je še zvecer ob soju ognja v dnevnik dodajal podatke, ki jih ni utegnil vnesti cez dan. »Torej,« sem nadaljeval, »Ruppertov dnevnik je osupljivo natancen. Zapisoval je celo, ob kateri uri so vstali, ob kateri po­zajtrkovali, šli na delo in podobno; in kar je v našem primeru posebno pomembno, podrobno opisuje poti, po katerih so hodili.« Pokazal sem jim kopijo Ruppertovega dnevnika iz leta 1934. »V tem dnevniku opisuje, kako so prišli do aguade Unión. Pravi, da so se 4. aprila 1934 ob 8:20 iz La Fame odpravili z mulami proti severozahodu. Najprej so šli mimo majhnega pokopališca, kjer so bili pokopani trije Mehicani, ki so bili ubiti v spopadu med gvatemalskimi in mehiškimi cikleri pred nekaj leti; tudi Lundell omenja ta spor, ki je nastal zaradi vprašanja, kdo sme nabirati cikle na gvatemalski in kdo na mehiški strani.« »Slišal sem o tem,« je pripomnil Ciriaco. »Otožen prizor, pravi Ruppert: grobovi z vegastimi križi so bili že cez in cez prerašceni z grmicjem. In potem nadaljuje, da so ob 9:15 šli cez tintal …« »Torej so preckali neki bajo,« me je spet prekinil Ciriaco, »samo tam raste drevo tinto23.« »… ja, in da je tam pot zavila proti severu. Ob 9:20 so videli na desni strani poti kamnolom, ob 9:35 so šli spet cez neki tintal, ob 9:50 so preckali manjšo skupino ruševin in še vedno hodili proti severu, ob 10:10 pa so prišli do aguade Unión. Torej so hodili približno eno uro proti severozahodu in prav toliko proti severu. To pot sem zarisal na satelitski posnetek obmocja in pri tem predpostavil, da so hodili s povprecno hitrostjo okoli štiri in pol kilometra na uro.« »Bolj ali manj toliko prehodiš na uro,« je potrdil Ciriaco, »ce upoštevaš, da je pot vijugasta in da so se za hip najbrž ustavili pri kamnolomu …« »Seveda, celo majhna skica profila kamnoloma je v dnevniku. Da so povprecno res hodili s to hitrostjo, sem sklepal tudi iz drugih primerov, ko Ruppert omenja, ob kateri uri so od nekod odšli in ob kateri uri so nekam prišli: za vec taborov vemo, kje 23 Haematoxylum campechianum. Atastov terenski dnevnik. so bili, npr. Altamira, Villahermosa, Jeruzalem, in je mogoce na karti izmeriti razdalje.« Pokazal sem jim zarisano pot na racunalniku. »Tu vidite crto, ki sem jo narisal: najprej vodi od La Fame proti severozahodu – tu sem vzel kar srednji severozahod, torej azimut 315 stopinj – preden pa zavije proti severu, res precka manjši bajo; torej je tu najbrž bil tintal, ki ga omenja Ruppert. Potem gre crta proti severu in precka še en bajo, kar se zopet sklada z Ruppertovo omembo. Ce so torej njegovi podatki tocni in so res hodili s hitrostjo okoli 4,5 kilometra na uro, so proti severozahodu prehodili okoli 4,1 kilometra, zatem pa približno enako razdaljo proti severu. In ko sem zarisal to pot, me je pripeljala do tocke, ki je komaj 500 metrov oddaljena od aguade, ki sem jo bil odkril na letalski fotografiji, medtem ko je aguada, okoli katere smo iskali lani, skoraj dva in pol kilometra dalec proti vzhodu.« »Super!« je zaklical Vaquero. »Treba je najti to aguado. Gotovo je to aguada Unión.« »Upam. Ce je – no, ce je to, kar se vidi na fotografiji, sploh aguada – potem bi bilo treba samo še pregledati obmocje proti severozahodu. Do tja lani nismo prišli. Najprej pa bi bilo pametno odpreti še nekaj kilometrov kolovoza proti La Esperanzi. Tako se lahko tej tocki bolj približamo z vozilom in ne bo treba pešaciti vseh osem ali še vec kilometrov od križišca za La Famo.« Pokazal sem jim opušceni kolovoz, ki se na letalski fotografiji dobro vidi: od Villahermose do križišca za La Famo, do koder smo ga ocistili že prejšnje leto, in še naprej vodi ves cas proti severo­zahodu in se domnevni aguadi Unión približa na slab kilometer. »Zapišita si koordinate te aguade,« sem rekel Atasti in Vaqueru, »ali pa jih kar vstavita v GPS, pa še koordinate tistih tock v okolici Yaxnohcaha, ki bi se jih izplacalo pregledati. Jutri zvecer poberem ekipo National Geographica na letališcu v Chetumalu; medtem ko bom z njimi, se bomo o poteku del in nacrtih sproti obvešcali preko satelitskega telefona.« Stena kraljev V irginia Morell, Ken Garrett in Jesús López so prišli v Chetumal 23. aprila zvecer. Nastanili smo se v skromnih kocah hotela El Mirador Maya v Xpujilu in se pogovorili. Virginia je imela samo en teden casa; ko bo odšla, bosta Ken in Jesús odpotovala v Palenque, da posnameta še en arheološki projekt, potem pa naj bi se še za nekaj dni vrnila k nam. Osrednja tema zgodbe, ki naj bi jo napisala Virginia, je bilo naše ponovno odkritje Oxpemula prejšnje leto. Nekdanji kolovoz, ki vodi od ceste prav do vznožja hriba, na katerem je Oxpemul, je že takrat, kmalu po zakljucku naših del, odprla ekipa Avtonomne univerze v Campecheju, ki je tam postavila tudi leseno hišo za cuvaje. Dostop je bil torej preprost in skoraj si ni bilo vec mogoce predstavljati težav, ki smo jih imeli pred letom dni, da smo do tja sploh prišli in da smo kasneje dokumentirali kamnite spomenike. Ken je v dveh dneh posnel stotine fotografij, Jesús mu je vneto asistiral, Virginia pa me je spraševala in si zapisovala vse mogoce podrobnosti o našem odkritju, Ruppertu, Majih … Medtem mi je Vaquero sporocil, da so že ocistili kolovoz proti Cheyokolnahu, pa Izsušena aguada Unión. tudi del tistega proti La Esperanzi; našli so tudi že iskano aguado – res je bila aguada – in iskali Pared de los Reyes, a brez uspeha. Zatem smo se z ekipo National Geographica pridružili osta­lim v Villahermosi in v naslednjih dneh obiskali Cheyokolnah in Candzibaantún. Po opravljenem delu sem jih odpeljal v Chetumal; Virginio na letališce, Ken in Jesús pa sta za prevoz v Palenque najela avto. Vrnili smo se v Xpujil in zvecer na racunalniku pregledovali fotografije. Ken je bil zelo zadovoljen, mene pa je posebej razvese-lilo kratko, a pomenljivo sporocilo, ki mi ga je preko satelitskega telefona poslal Vaquero: »Danes smo pregledali tocke v okolici Yaxnohcaha; na vseh tockah, ki si jih oznacil, so velike piramide. Jutri ponovno išcemo Pared de los Reyes.« Preden sta Ken in Jesús naslednjega dne, 30. aprila, odšla, smo se dogovorili, da se vrneta 8. maja, ko naj bi prišel tudi naš epigrafik Nikolai Grube. Nakupil sem manjkajoci živež, natocil bencin in se odpeljal v Villahermoso. Prispel sem pozno popoldne. Raztovoril sem kamioneto in dońa Laura mi je postregla z vecerjo. Ko se je znocilo, so se vrnili tudi fantje s terena, preznojeni in utrujeni kot vedno, skoraj brez besed. Pozdravili smo se, na moje vprašanje, kako jim je šlo, pa je Vaquero odkimal in rekel: »Mislim, da na tem koncu nima vec smisla iskati. Ampak Atasta je nekaj našel in mogoce ne bi bilo narobe, da greš pogledat.« Iz nahrbtnika je vzel digitalno kamero in mi pokazal fotogra­ fijo: zarašcen zid z napušcem se mi je zdel znan. »Cakaj … kaj ni to Pared de los Reyes?« »J E Pared de los Reyes!!« mi je pocasi, z velikimi po­ udarki in s sijocim obrazom odgovoril Vaquero. Zakrical sem od veselja, jim cestital in objemanju ni bilo konca. Boljšega trenutka za slavje pac niso mogli najti: ravnokar sem iz civilizacije pripeljal hladno pivo, rum in še kaj. In potem so mi povedali zgodbo. Pred dnevi so s pomocjo koordinat, ki sem jim jih dal, brez težav našli aguado, za katero smo upali, da je aguada Unión; prehodili so tudi nekaj terena proti severozahodu, a brez uspeha. Takrat jim je za temeljito iskanje zmanjkalo casa, pred naslednjim poskusom pa je Atasta natancno preucil karto. Oznacil je položaj aguade na specialki – v merilu 1:50.000, kajti natancnejših za to odrocno obmocje ni – in poskušal najti kakršenkoli namig Vaquero, Atasta in Gerardo ob odkritju Stene kraljev. v izoblikovanosti terena. Opazil je, da se proti severozahodu – onstran že prehojenega obmocja, še vedno pa znotraj razdalje okoli enega kilometra, ki približno ustreza Ruppertovemu podatku o 15 minutah hoda – razteza lahno vzvišen teren. Glede na znano graditeljsko prakso Majev je sklepal, da mora biti Pared de los Reyes, ce je kje v bližini, prav nekje na tej nizki vzpetini, ki je, sodec po plastnicah, razvlecena nekako v obliki crke L. Napravil je genialen nacrt: vzdolž vijugaste zaplate dvignjenega terena je oznacil tri tocke, ki naj bi jim služile kot vodilo, dolocil njihove koordinate in jih vstavil v GPS; tocke je razporedil tako, da bodo, ce bodo šli od ene do druge, prehodili ves greben vzpetine, tako da najdišca, ce je kje tam, ne bi smeli zgrešiti. Do tega trenutka sta govorila bolj ali manj samo Vaquero in Atasta. Zdaj pa so se zaceli razvnemati tudi ostali. »In tako smo danes znova šli do aguade,« je nadaljeval Vaquero. »Tam je Ciriaco opazil sled divjih prašicev in rekel, da ji bo sledil …« »Ker sem hotel videti, ce mogoce pelje še do kakšne druge aguade,« je vskocil Ciriaco. »… ostali pa smo se podali proti prvi referencni tocki. Atasta je vodil, prišli smo do te tocke, se razgledali, ampak tam ni bilo nicesar. Pascual je šel po svoje …« »Hja, zdelo se mi je, da nima smisla, da hodimo vsi skupaj,« se je oglasil Pascual. »… Atasta, Gerardo in jaz pa smo nadaljevali pot proti drugi tocki. Gerardo je spredaj z maceto odpiral pot, Atasta pa je za njim z GPS-om v roki pazil na smer. Jaz sem malo zaostal, kar naenkrat pa zaslišim vpitje: 'Tam je zid …'« »Ravno sem gledal na GPS in videl, da manjka do druge tocke manj kot 100 metrov,« se je koncno spet vkljucil Atasta. »Takrat pa zaslišim Gerarda pred sabo: 'Tam je neki zid!' Z roko mi je kazal nekam v levo naprej …« »Kako je bilo to?« sem se obrnil k Gerardu, da slišim še nje­govo plat zgodbe. Gerardo, 25-letni Ciriacov sin, je podedoval mnoge gozdov­niške vrline svojega oceta: imel je izredno sposobnost za orien­tacijo, bil je delaven, preudaren, zanesljiv in pošten od nog do glave. Nekoc sem mu izplacal 2500 pesov prevec; vsota ni bila zanemarljiva in marsikdo bi jo molce obdržal, Gerardo pa me je na napako takoj opozoril. Bil sem tako presunjen, da sem mu z veseljem pustil 500 pesov nagrade. Obicajno je bil dokaj zadržan, tokrat pa se je vznemirjenja in navdušenja mocno nalezel tudi on. Široko se je nasmejal in povzel: »Jaz sem pac odpiral pot v smeri, ki mi jo je pokazal Atasta. Še preden smo prišli do druge tocke, sem zagledal ruševino pred sabo in zavpil: 'Tam je neki zid!'. In tedaj se je Atasta, ki je hodil za mano, divje pognal naprej, me prehitel in, ne da bi karkoli posekal, zalomastil skozi šavje kot tapir; v nekaj sekundah je prišel do stene in zacel kricati: 'Encontramos Pared de los Reyes, encontramos Pared de los Reyes!!!'« »Takoj ko sem prišel bliže, sem prepoznal stavbo z masko, ki jo je objavil Ruppert,« je dodal Atasta, Vaquero pa je nadaljeval: »In takrat sem ju tudi jaz že dohitel. Tega prizora si ne moreš predstavljati. Saj veš, kakšen je Atasta, umirjen, hladnokrven, takrat pa je širil roke in tulil proti nebu kot obseden: 'Našli smo Pared de los Reyes, našli smo Pared de los Reyes …!' Pa še peti je zacel. Tako je vpil, da sta tudi Ciriaco in Pascual kmalu pritekla.« Od štukatur, ki so nekoc krasile zahodno fasado stavbe, po kateri je najdišce Pared de los Reyes dobilo svoje ime, je ostal samo del božanske maske na skrajnem severnem koncu strešnega grebena (levo zgoraj). Po tako dolgotrajnem in napornem iskanju je dogodek vrgel iz tira celo vedno uravnovešenega Atasto. Seveda sem bil neizmerno navdušen tudi jaz. Vsi smo nazdravljali, Atasti pa smo lahko ustregli celo z glasbeno željo. Vaquero je imel poleg vsemogocega orodja in druge opreme, ki jo je prevažal v svojem džipu, s seboj tudi kasetofon, MP3 in še kaj. Razpoložljiv repertoar je bil znan in Atasta se je brez oklevanja odlocil: Pink Floyd. Bil je to eden tistih vecerov, ki jih je težko pozabiti. Nad jaso v Villahermosi se je dalec od kakršnekoli umetne razsvetljave bocilo jasno, z zvezdami posuto nebo, cez pokrajino se je razlegalo cvrcanje crickov, iz razpadajoce hiše sredi džungle pa je bilo slišati Shine on you crazy diamond …; vedno tako molceci Atasta je celo pripeval. Opusteli kraj, ki je nekoc davno bil prica živahnim trgovskim transakcijam in rohnenju motorjev letal, ki so prevažala dragoceno drevesno smolo, je spet imel obiskovalce; tudi ti so, tako kot nekoc cikleri, ob vecernem ognju obnavljali prigode minulega dne, le da bi se razlog za njihov smeh in veselje moral zdeti opazovalcu, ki bi ga pot po nakljucju prinesla tam mimo, mocno nenavaden: proslav­ljali so odkritje davno pozabljenih ruševin, ostankov sorazmerno majhnega in nepomembnega naselja, v katerem je življenje zamrlo že pred najmanj tisoc leti. V naslednjih dneh smo Pared de los Reyes natancno pregledali in dokumentirali vse podrobnosti. Karl Ruppert, ki ga je obiskal leta 1934, je zapisal, da sestoji iz enega samega cetverokotnika stavb, ki obdajajo pravokotno dvorišce. Tudi mi v neposredni okolici nismo našli drugih stavb, vendar je bilo ocitno, da so mnoge ruševine, na katere smo med pregledovanjem obsežnega terena proti vzhodu naleteli že prejšnje leto, pripadale istemu naselju, ki je, sodec po keramiki, najdeni na površju, živelo v klasicni dobi. Najbolje ohranjena stavba cetverokotnika je tista, ki omejuje dvorišce z zahodne strani. Botanik Cyrus Lundell, ki je Pared de los Reyes obiskal 9. januarja 1932, jo je opisal kot zid, dolg okoli 30 metrov in okrašen na vsaki strani s frizom štukatur, katerega spodnji del je sestavljalo pet grotesknih mask, nad vsako pa je iz zidu štrlel kamen, ki je podpiral cloveško figuro, sedeco po turško, s prekrižanimi nogami. Na prsih vsake od teh figur je bila naprsna plošca v obliki cloveškega obraza, na glavi pa kroni podoben turban, zaradi cesar so cikleri ta spomenik poimenovali 'Stena kraljev'. Po ostankih rdece barve je Lundell sklepal, da sta bila friza prvotno pobarvana. Kot je cez dve leti pravilno ugotovil Karl Ruppert, je zid s štu­katurami pravzaprav le okrasni strešni greben podolgovate stavbe. Zahodna fasada iz fino obdelanih kamnitih kvadrov in z okrasnim vodoravnim napušcem je še vedno dokaj dobro ohranjena, obo­kane sobe, ki so imele vhode z dvorišca, torej z vzhodne strani, pa so skoraj povsem porušene. Lundellov opis in Ruppertove fotografije razodevajo, da so bile štukature že v njunem casu mocno poškodovane – Ruppert je v svojem terenskem dnevniku celo zapisal, da je bil nekako razocaran – mi pa smo videli še precej manj. Samo na severnem ekstremu strešnega grebena so na vzhodni in zahodni strani ohranjeni fragmenti dveh grotesknih mask zemeljskega ali deževnega božanstva, nad masko na vzhodni strani pa še deli perjanice, ki je nekoc krasila cloveško figuro. Danes Fragmenti štukatur so ohranjeni tudi na vzhodnem procelju znamenite stavbe. je torej ostalo le malo tistega, zaradi cesar je Lundell Pared de los Reyes oznacil kot eno najbolj impresivnih majevskih ruševin. Kljub temu in kljub dejstvu, da smo doslej našli že vrsto ve­likih centrov z mnogo bolj impozantnimi stavbami, skulpturami in celo hieroglifskimi napisi, je bilo za nas ponovno odkritje tega najdišca povod za posebno zmagoslavje in navdušenje. Po tolikih dnevih in tednih brezuspešnega iskanja je Pared de los Reyes postal svojevrsten, skoraj oseben izziv; ne le za nas, 'obremenjene' z ar­heologijo, temvec tudi za naše zveste delavce: tudi oni so se nalezli nemira in trmaste želje, da najdejo ta izmikajoci se kraj. Zdaj, ko smo ga našli, smo imeli zadošcenje, da se vendarle nismo potili zaman. Ko smo pred letom dni precesavali obsežno obmocje v okolici jezerca, za katero smo zmotno menili, da je aguada Unión, smo prišli tudi do koordinat, ki jih za Pared de los Reyes daje Karl Ruppert; v bližini nismo našli nicesar posebnega, nismo pa slutili, da je znamenita stavba komaj slab kilometer proti zahodu. Sicer pa to ni bila prva izkušnja te vrste. Že nekajkrat se je zgodilo, da smo tavali po džungli, pa se nam ni niti sanjalo, da smo v neposredni bližini monumentalnega jedra nekdanjega mesta. Ker majevska naselja niso bila strnjena, temvec sestavljena iz gruc stavb, med katerimi so bili vecji ali manjši prazni prostori, in ker so tudi ve­likosti stavb lahko zelo razlicne in neodvisne od oddaljenosti od urbanega centra, je sredi gozda skoraj nemogoce ugotoviti, ali so ostanki preprostih hiš, mimo katerih hodimo, obrobje velikega mesta ali pa le del majhne naselbine, kakršnih je bilo povsod veliko. Po opravljenem delu na najdišcu Pared de los Reyes so me Atasta, Vaquero in ostali peljali še do tock, ki so jih bili pregledali v okolici Yaxnohcaha. Resnica je v tem primeru presegla prica­kovanja. Izkazalo se je, da sta dva konicasta izrastka, opazna na letalskih fotografijah približno kilometer jugovzhodno od urba­nega jedra, dve mogocni piramidi, ki obvladujeta dve skupini stavb, zgrajenih na obsežnih plošcadih. Še vecje presenecenje je bila izstopajoca tocka severovzhodno od centra mesta. Na letalskih fotografijah je bilo videti, da gre za piramidalno struk­turo, zgrajeno na hribu, v resnici pa je bila vzpetina, ki je dajala videz naravnega hriba, ogromna akropola približno pravokotnega tlorisa. Masivna plošcad, na kateri stojijo piramidalno svetišce in vec manjših stavb, meri v dolžino skoraj 200 m, visoka pa je okoli 7 m. Po znacilnostih keramicnih fragmentov, najdenih na površini, je bilo mogoce sklepati, da so bile prve gradbene faze tega arhitektonskega kompleksa zgrajene že v srednji predklasicni dobi, okoli leta 500 pr. n. št. Ko smo opravili geodetske meritve, pa je postalo jasno tudi, da je celoten kompleks orientiran astro­nomsko, namrec proti Soncevemu vzhodu ob zimskem solsticiju (22. december) ali Soncevemu zahodu ob poletnem solsticiju (22. junij). Takšna orientiranost sovpada z zgodnjim casom, ki ga nakazuje keramika: najzgodnejše astronomske orientacije v Mezoameriki so prav solsticijske, gotovo zato, ker so Soncevi ob-rati ali solsticiji pojavi, ki vzbujajo pozornost sami po sebi. Kdor dan za dnem opazuje Soncev vzhod, zlahka opazi, da se Soncevo vzhajališce premika po horizontu, v nekem trenutku doseže skrajno severno tocko, se zatem zacne vracati in cez pol leta doseže skrajno južno tocko (enako gibanje je mogoce opazovati seveda tudi na zahodnem horizontu). Solsticiji so bili prav zaradi tega najbolj elementarne reference za casovno orientacijo v tropskem letu, ne le v Mezoameriki, temvec tudi povsod drugod, kjer je nastanek poljedelstva zahteval primerno nacrtovanje opravil, vezanih na posamezne letne case. Na dogovorjeni dan smo se v Xpujilu srecali s Kenom in Jesúsom, ki sta se vrnila iz Palenqueja. Tam je bil že naš geodet Tomaž, prišla pa sta tudi Nikolai in njegov švicarski prijatelj Marco Gross, ki že dolga leta živi v mestu Melchor de Mencos v Gvatemali, skoraj na meji z Belizeom, in ki je pripeljal tudi svoje terensko vozilo. Odpravili smo se proti Uxulu, tokrat po kolovozu iz vasi Constitución proti jugu. Ciriaco se je z ostalimi delavci podal nap-rej že zgodaj zjutraj, da ocisti pot. Do nekdanjega tabora ciklerov La Esperanza, kjer je danes nadzorna postaja Calakmulske biosfere, ni bilo vecjih težav, preostali del kolovoza pa je bil precej zarašcen, tako da so prišli samo do jezera Chumpich, kjer smo jih dohiteli in se utaborili, naslednji dan pa smo pri taboru La Güera dosegli mejo in zatem tabor Chumbec, od koder je bilo treba peš v Uxul. Ko sta Ken in Jesús opravila svoje fotografsko delo, sem ju odpeljal na letališce v Chetumal in se vrnil v Uxul, kjer je Nikolai zrisal vse kamnite spomenike in imel že vrsto zanimivih podatkov: med drugim je v nekem hieroglifskem besedilu prebral, da je obre­dom, ki jih je lokalni vladar opravljal ob zakljucku koledarskega cikla leta 662, prisostvoval sam Yuknoom Ch'een II., mogocni kralj dinastije Kaan, ki je tedaj vladala v Calakmulu. Za njegovega vazala, vladarja Uxula, je moral obisk biti silno pomemben, saj je ovekovecen na kar dveh stelah. Potem ko je Nikolai dokumentiral še stele v Candzibaantúnu, sta se z Marcom odpeljala, nas pa je cakalo še nekaj dni geodet­skega dela, za katero sta bila odgovorna Tomaž in Atasta: kartirali smo Candzibaantún in obe tega leta odkriti okoliški skupini v Yaxnohcahu. Dalec od poti V edno je vroce, tako kot je danes, pa že dolgo ni bilo. Razlogov za posebno zadovoljstvo pa tudi nimamo. Najdišce še zdalec ni tako veliko, kot se je zdelo na letalski fotografiji. Poleg tega je že pozno popoldne, mi pa smo se šele zaceli vracati. Pot je sicer že izsekana, toda tabor se zdi neskoncno dalec in hoja je na moc utrujajoca. Nabadamo se na trnaste rastline in spotikamo ob najrazlicnejših ovijalkah, koreninah dreves in štrcljih posekanega grmovja. Popoldne je posebno soparno in ubijajoce vrocine ne blaži niti najmanjši piš vetra. Kopljemo se v znoju in voda, ki nam še ostaja, je pretopla, da bi zmanjšala žejo in pregretost teles. V roparskem izkopu neke manjše ruševine na pol poti smo do-poldne pustili nekaj vode, ki je ostala sorazmerno sveža in nam da nekaj novih moci, toda pred nami sta še dobri dve uri hoje. Vrocina ne popušca, ceprav je sonce že nizko; ko zaide, se gozd v picle pol ure zavije v temo, mi pa smo še skoraj tri kilometre od cilja. V soju svetilk se mukoma prebijamo po poti, ki se sprevrže v nocno moro. Oci so uprte v tla, ogibamo se oviram in upamo, da ne bomo spregledali kakšne strupenjace. Nihce ne izusti besede, sliši se samo pokanje suhih vej in šelestenje listja pod nogami. Potem ko docela izcrpani kdove koliko casa hodimo kot otopeli, nenadoma nastopi odrešenje: med drevjem se zasvita ogenj našega tabora, kjer nas pricakuje dońa Laura. Še preden povecerjamo in si opomoremo, nebo razparajo bliski in oglušujocemu grmenju sledi tropska nevihta. V naglici pospravimo vso opremo, ki se ne sme zmociti, in se ponovno zberemo pod plasticno folijo, razprostrto nad prostorom, ki nam služi kot kuhinja in jedilnica. Ceprav mocan naliv ne poneha, se vzdušje popravlja: vrnili smo se živi in zdravi, tudi najedli smo se, pa še rezervo piva in ruma imamo. Utrujenost se poleže, in ko se nam polagoma povrne dar govora, mi Ciriaco nazdravi ter z vso resnostjo rece: »Glede Saše pa – moje spoštovanje!« Saša se mu, z vidnim olajšanjem, nasmehne in dvigne kozarec: »O, hvala lepa. Na zdravje!« Bili smo 14. aprila 2007, skoraj na zacetku sedme sezone naših terenskih del. Z nami je bila Saša Caval, ki je pred nekaj leti diplo­mirala iz arheologije in je zdaj bila sodelavka na ZRC SAZU. Že vsaj dvakrat je bila izrazila željo, da bi šla z nami, a si je nisem upal vzeti: skrbelo me je, kako bo ženska prestala vse napore, pa tudi izkušeno ekipo sem že imel. Tokrat pa je Vaquero zaradi materine bolezni zadnji hip odpovedal sodelovanje in odlocil sem se, da za njegovo delo – predvsem fotografsko dokumentacijo – zadolžim Sašo. V zadnjih dveh tednih, kolikor smo že bili na terenu, ne da bi naleteli na vecje težave, je Ciriaco nekajkrat izrazil skrb glede nje in me vprašal, ce mislim, da bo zdržala. »Upam, da bo; vem, da ima veliko terenskih izkušenj,« sem skušal prikriti lastno zaskrbljenost. Ta dan je prestala ognjeni krst, ki je ocitno preprical tudi Ciriaca. »Saj sem ti rekel. Jaz že vem, koga vzamem na teren,« sem skušal biti domišljav. Tudi meni je odleglo. »Že že,« je odvrnil Ciriaco. »Ampak sam si videl. Še Elías ni zdržal, pa je moški, iz naše vasi, navajen na delo.« Res – Elías, eden od delavcev, ki jih je pripeljal Ciriaco, je že pred tremi dnevi povedal, da ne more vec. Ker sem moral ravno Uitzilná, pogled proti jugozahodu (model: Aleš Marsetic). obnoviti zaloge, sem ga prešnji dan odpeljal nazaj v Constitución in namesto njega pripeljal Ciriacovega sina Erica. »Elíasa poznam,« je nadaljeval Ciriaco, »in vem, da se ne brani nobenega dela. Ampak v gozdu ocitno nima prakse. Ni znal varcevati z energijo; saj si ga videl: sekal je vec, kot je bilo treba.« Ciriaco je imel spet prav. V tropskem okolju je zelo ocitno, da je treba intenzivnost in ritem dela prilagoditi specificnim razmeram. Sredi dneva je vrocina takšna, da se izcrpanost mocno poveca, ucinek dela pa zmanjša. Pri našem delu ni ustaljenega urnika; delamo cele dneve in si pocitek privošcimo sem in tja po potrebi, zaradi cesar ucinkovitost dela precej niha. Kmetje pa vstajajo zgo­daj zjutraj, tako da so že ob zori na polju in najtrše delo opravijo dopoldne, ko so temperature še kolikor toliko znosne, popoldne pa je posveceno lažjim opravilom in pocitku. Poležavanje v senci, pocasne kretnje in podobne znacilnosti obnašanja v tropskih deželah, ki jih priložnostni obiskovalci iz zmernih podnebnih obmocij radi oznacijo kot lenobo, so pretežno le posledica razmer. Delo v tropskem okolju cloveka izcrpava veliko bolj kot drugod; da organizem ne 'pregori', je potrebno vec pocitka, zelo pomembno pa je tudi varcevanje z energijo pri samem delu. Ciriaco je bil tudi v tem mojster. Vse je delal s premislekom, brez odvecnih gibov, a ucinkovito. Pri kartiranju, na primer, ki ga je sicer dolgocasilo in se je rajši ponudil za kakršnokoli drugo delo, smo ga veckrat uporabili zato, ker je najhitreje odstranil prav tisto, kar je oviralo meritve. Manj spretni delavci so posekali ogromno šavja med teodolitom in prizmo, vizirane tocke pa še vedno ni bilo mogoce videti; Ciriaco pa si je najprej ogledal situacijo, s pogledom sledil crti od aparata do prizme, stopil naprej in odsekal samo vejo, ki je ovirala vizuro. Nedvomno so Ciriaca izkušnje najvec naucile, treba pa je reci, da v teh sposobnostih tudi Gerardo, njegov sin, in Pascual nista dosti zaostajala. Elías pa je bil pretirano zagnan; po nepotrebnem je izsekaval preširoke steze in se tako precej bolj utrudil kot ostali. V prejšnjih dneh sta Atasta in Saša z dvema delavcema pregledala nekaj manj­ših ruševin v okolici, s Ciriacom in Elíasom pa smo odpirali pot proti najdišcu, za katero sem po letalski fotografiji sodil, da mora biti precej veliko. Ležalo je dalec od kolovoza, ob katerem smo bili utaborjeni, in ko smo po dveh dneh izsekavanja steze prišli do tocke, kjer nam je do cilja manjkalo še 800 m, je Elías, ki so ga medtem zagrabile še želodcne težave, izrazil željo, da se vrne domov. »El monte es difícil,« je z resnim poudarkom nadaljeval Ciriaco. El monte je med domacini najbolj obicajen izraz za kakršnokoli gošcavo, tudi za pravi tropski gozd, ki se v bolj knjižni španšcini imenuje selva. »In danes smo se utrudili vsi, pa smo vajeni tega dela. Ti si gledal na karto: koliko smo prehodili?« V dlancniku z vgrajenim sprejemnikom GPS sem imel sprav­ljene kartografske podatke in sem lahko našim premikom sproti sledil: »Steza, ki smo jo izsekali skozi gozd do najdišca, je dolga okoli 12 kilometrov. Potem smo tam prehodili še en kilometer, do tiste najbolj oddaljene skupine, in se vrnili … Skupaj smo prehodili najmanj 25 kilometrov.« »Samo predstavljaj si! 25 kilometrov po cesti ali udobno iz­hojeni stezi ni nic posebnega. Tu pa se kar naprej spotikaš in pripogibaš pod vejami, ki jih nismo posekali. Jaz se obicajno spotikam, a ne padem; danes si videl, da sem padel celo jaz, Saša pa niti enkrat.« »Oja, dvakrat,« je priznala Saša. »Pa kaj! Ti si se zložil kakih trikrat,« me je, ne brez kancka porogljivosti, pogledal Ciriaco. »Najmanj,« sem nejevoljen pokimal. Seveda, ker naše steze niso namenjene dolgotrajni uporabi, temeljito cišcenje ne bi imelo smisla; zahtevalo bi prevec casa in naporov. Grmicja ne posekamo do tal, debelejših vej tudi ne in se jim je torej treba umikati. Zato je po provizorno izsekani poti skozi tropski gozd mogoce napredovati komaj kaj hitreje kot tri kilometre na uro. Razdalja je bila res velika, pravzaprav najvecja doslej, tako da pri poimenovanju najdišca ni bila potrebna preti­rana domišljija: Unachililbé, 'najdlje od poti'. Glede na to, kar je bilo videti na letalski fotografiji, smo sicer pricakovali vec, pa tudi naporen dostop nekako ni bil v sorazmerju z 'nagrado', ki smo jo dobili. Ampak zdaj, po treznem premisleku in bolj ali manj spociti, smo lahko zakljucili, da najdišce konec koncev sploh ni tako nepomembno. Nobenih stel nima, prav ve­likih stavb tudi ne, toda dva arhitektonska kompleksa sta precej obsežna, najvišji piramidalni tempelj pa meri nezanemarljivih 15 metrov v višino. Tu in tam je celo izpostavljen kak zid, ki razkriva Na vrhu ene od stavb v Uitzilnáju smo naleteli na dokaj dobro ohranjen obokan prostor. tehniko gradnje iz grobo obdelanih kamnov. Medtem ko smo ostali pregledovali okolico, je imel Atasta dovolj casa, da napravi skico glavne arhitektonske skupine, Saša pa je našla nekaj fragmentov keramike, ki razodeva, da je naselje živelo predvsem v klasicni dobi. Še preden smo se prebili do tega najdišca, ki leži dobrih 15 kilometrov severovzhodno od La Esperanze, smo v prvih dveh tednih te sezone s pomocjo letalske fotografije odkrili nekaj drugih. Najvecje leži kakih 30 kilometrov južno od vasi Constitución in okoli pet kilometrov vzhodno od kolovoza, ki vodi od omenjene vasi proti jugu. Mestno jedro sestavljajo do 20 metrov visoka pi-ramidalna svetišca in podolgovate, gotovo rezidencne in upravne stavbe, razporejene okoli trgov in postavljene na masivnih plo-šcadih, zgrajenih iz grobo obdelanih kamnitih blokov. Skoraj 200 metrov dolg in 15 metrov širok sacbé, ki se ponekod dviguje do višine enega metra nad okoliškim terenom, povezuje osrednji arhitektonski kompleks z velikim templjem proti zahodu. Severno od te avenije leži skupina manjših stanovanjskih stavb, na južni strani pa je nekoliko udrt prostor, ki v deževni dobi – kot je mo­goce sklepati po posebnostih vegetacije – ohranja vodo; bržkone gre za ostanke rezervoarja, s kakršnimi so bila opremljena mnoga majevska mesta. Znatne kolicine na površini najdene keramike pricajo, da je naselje živelo od zadnjih stoletij pr. n. št. do konca klasicne dobe. Strnjeno mestno jedro leži na vzpetini, ki jo obdaja obsežen bajo z vseh strani, razen z vzhodne. Ceprav bajos sami po sebi niso primerni za poselitev, ker se v deževni dobi zamocvirijo, že dolgo vemo, da so Maji vecino mest v nižavjih polotoka Jukatana postavili v neposredni bližini teh nizko ležecih in s sedimenti za­polnjenih kotlin, gotovo zato, ker ohranjajo vlago tudi v sušnem obdobju in so zato primerne za intenzivno poljedelstvo; ponekod so v njih ohranjeni kanali, ki so bržkone odvajali odvecno vodo, tako da so zaradi znižanega nivoja talne vode vmesna zemljišca – morda deloma nasuta – postala primernejša za obdelovanje. Na jugovzhodu Campecheja takšnih modifikacij terena, obicajno imenovanih 'dvignjena polja', nismo zasledili, skoraj vsi vecji urbani centri pa ležijo na obrobjih teh mokrišc. Takšna lega našega najdišca torej ni presenetljiva, je pa zani­mivo, da ima 'polotok' vzvišenega terena, na katerem leži mestno jedro, zelo strma pobocja, ki se spušcajo v bajo, od dvignjenega terena, ki se nadaljuje proti vzhodu in kamor se razširjajo ruševine manjših templjev in hiš, pa je oddeljen s hudourniško strugo; razen tega so vzdolž vzhodnega in severnega roba mestnega je­dra ohranjeni ostanki obrambnega zidu, ki ga je nekoc – kot je mogoce soditi na osnovi drugih podobnih primerov – dopolnje­vala palisada. Te posebnosti, zaradi katerih smo najdišcu nadeli ime Uitzilná, kar pomeni 'trdnjava' ali 'grad', kažejo, da je bil obrambni vidik zelo pomemben dejavnik pri nacrtovanju lege in arhitektonske konfiguracije mesta; nic cudnega, ce se spomnimo, da so Maji živeli v bolj ali manj neodvisnih mestnih državah, ki so se med seboj pogosto vojskovale. Ceprav so še nedavno razi­skovalci menili drugace, danes vemo, da obzidja niso bila redkost v majevskih mestih, res pa je, da jih je bilo veliko tudi neutrjenih. Gotovo je bil pomen obrambe v vsakem konkretnem primeru odvisen od središcnega ali obrobnega položaja mesta znotraj posamezne države. Brezplodno iskanje K o se je sezona 2007 prevesila v drugo polovico, smo bili zopet dalec na jugu biosfere, kjer sta nam ostajala še dva cilja, ki sta nas navdajala z velikimi upi. Naš tabor je bil pri aguadi, ki se je po Ciriacovem spominu imenovala Los Hornos, dobrih 25 kilometrov severozahodno od Villahermose, ob kolovozu, ki vodi proti La Esperanzi in ki smo ga od tocke, do koder smo ga odprli leta 2005, ko smo našli Pared de los Reyes, cistili že dober teden. Potem ko smo našli vec kompleksov ruševin vzdolž ceste od Conhuása proti Calakmulu, smo na nekaj manjših naleteli tudi v zadnjih dneh, pri odpiranju kolovoza proti aguadi Los Hornos. Ceprav vsa najdišca niso izpolnila pricakovanj – eno smo poimenovali kar Desilusión, 'Razocaranje' – smo lahko bili z dosedanjimi rezultati zadovoljni. Uitzilná je bil nedvomno izredno zanimiv center; Atasta je narisal veliko skic stavbnih kompleksov, Saša je posnela ogromno foto­grafij, poleg tega pa smo zaradi njenega izurjenega arheološkega vida imeli letos vec vrec keramike kot kdajkoli prej. Doslej smo registrirali in dokumentirali že 13 prej neznanih lokalitet; število vseh, ki so bile odkrite v sedmih sezonah naših terenskih pregledov, smo tako povecali na približno 80 in s tem pomembno izpopolnili arheološko podobo osrednjih majevskih nižavij. Kljub tem uspehom se nas je v tistih majskih dneh, ko smo se približevali aguadi Los Hornos, obcasno lotevala utrujenost in navelicanost. Že dva meseca smo bili skoraj neprestano v gozdu. Pri odpiranju kolovoza nas je napadel roj divjih cebel, ki ga je razburil hrup motorne žage; vsi smo urno zbežali, le Saša je kljub našim krikom »Teci!« ostala na mestu in ne vem, kako bi se bilo koncalo, ce se prisebni Ciriaco ne bi bil obrnil, je zagrabil za roko in z njo oddirjal v bližnje grmovje. Pa ravno pred nekaj dnevi jo je bil picil ogromen sršen; sreca je bila le v tem, da je izbral manj delikatno mesto kot tisti, ki je picil Gerarda pod oko: oteklina mu je tako zastrla pogled in deformirala obraz, da smo mu dodelili dva dni bolniške. Atasta je bil pretežno stoicen, obcasno pa odljuden in kar cemeren. Ker je kolovoz preckal že prenekateri bajo, najljubši biotop drevesa chechén24, katerega smola povzroca pekoco alergijo, je bil Eric, eden od Ciriacovih sinov, že zelo zaskrbljen; dotik smole s kožo prizadene vsakogar, Eric pa se zaradi posebne alergicnosti temu drevesu še približati ne sme. Koncno ga je popadlo takšno malodušje, da se je hotel kar peš vrniti v svojo vas. Eden od ra­zlogov, ki jih je navedel, je bil, da ga placujem manj kot ostale, še manj kot kuharico, ceprav se je takrat, ko sem ga pripeljal namesto Elíasa, strinjal s takšnim placilom, ker je bil brez izkušenj in ker sem toliko placeval vsakomur, ki je bil z nami prvic. Skušal sem mu dopovedati, da ga potrebujemo – res smo ga – in da vendar ne more kar sam pešaciti 70 kilometrov skozi gozd; seveda sem ga preprical predvsem z zagotovilom, da se je s svojim delom že izkazal in da mu bom odslej zvišal placilo. Še Pascual, ki je med delom rad prepeval, je bil manj glasbeno navdahnjen in zgovoren kot sicer. Za kartiranje je bil tokrat zadolžen geodet Aleš Marsetic, so-delavec na ZRC SAZU. Najdišce Uitzilná je bilo že doloceno za natancen geodetski posnetek, a smo ga pustili za konec sezone, ker so medtem, ko sem šel ponj na letališce v Chetumal, ostali že zaceli z odpiranjem kolovoza proti La Esperanzi; upali smo, da bosta najdišci, do katerih smo želeli priti, dovolj veliki in vredni kartiranja s totalno postajo. Toda Aleš je bil z nami že skoraj deset dni, odpiranju kolovoza skozi gosto in trnasto vegetacijo pa ni bilo konca. Vsi smo neutrudno vihteli macete, in ker pri tem tudi Aleš ni zaostajal, so ga naši delavci takoj vzeli za svojega. Upali smo le, da po vecdnevnem drvarskem delu, ki ga je vse bolje obvladal, vendarle še ni pozabil, cemu je prišel in kako ravnati s teodolitom in stativom. Ko smo koncno prišli do aguade Los Hornos, smo se spora­zumno odlocili, da imamo cišcenja kolovoza dovolj in da se do obeh najdišc, ki smo ju želeli preveriti, prebijemo peš. Eno sem opazil na letalski fotografiji, okoli tri kilometre zahodno od aguade Los Hornos v ravni crti, o drugem pa je imel podatke Ciriaco; od kolega je izvedel, da je ob kolovozu proti La Esperanzi blizu aguade Clarín velik kompleks ruševin z izpostavljenimi zidovi in stelami. 24 Metopium brownei. Saša in Aleš med geodetskimi meritvami. V aguadi Los Hornos ni bilo vode; ponjo smo se že vso pot do sem morali obcasno vracati v Villahermoso. Gozd je bil so-razmerno nizek in ni nudil dobre sence za tabor, ki je tudi sicer postregel z nekaj presenecenji. Ob mraku smo prej ali slej zaslišali zamolklo brnenje, kot da nekje visoko nad nami kroži letalo, v resnici pa so ga povzrocali milijoni neke vrste stenic zelene barve, ki so se ravno v casu vecerje spustile do tal in obsedeno obletavale naše svetilne naprave. Tu in tam se je katera sicer scvrla v plamenih improviziranih oljenk – steklenih kozarcev z ekonomicnim di­zelskim gorivom – še vec pa jih je pristalo v naših krožnikih. Ravno cez tabor so rade hodile tudi trume mravelj, ki jih niti polivanje z bencinom ni kaj dosti odvrnilo od njihovih namer. Cloveško nogo, ki jim je stopila na pot, so tako hitro preplavile in zasule z ugrizi, da smo imeli ves cas na sporedu plesne predstave z divjim topotanjem. Klopi pa so, kot vedno, poskrbeli za vsakovecerni obred, ki ga je vsakdo opravil v intimnem okolju svoje mreže ali šotora in ki bi ga lahko oznacili tudi kot posebne vrste trening: osvetljevanje in preiskovanje vseh mest, kamor bi se utegnili za­lesti nepovabljeni gostje, so spremljale nadvse zanimive, neredko naravnost akrobatske poze. No, optimizma in humorja kljub vsemu ni povsem zmanjkalo. Ko je nekega vecera Aleš zagrabil že drugi puding, mu je dońa Laura zaklicala: »No, Aleš, esto es para todos!« (»Ne, Aleš, to je za vse!«). Ko pa ji je Aleš brez obotavljanja in z vso resnostjo odvrnil »Pues sí, yo me llamo 'todos'« (»Saj, jaz se imenujem 'vsi'«), je bil to povod za smeh in komentarje, ki so obcutno popestrili sicer dolgocasen vecer. Od aguade Los Hornos smo pri odpiranju steze sledili kolovozu, ki je vodil proti severozahodu, in po skoraj dveh kilometrih prišli do križišca. Tu je kolovoz proti La Esperanzi zavil proti severu, mi pa smo nadaljevali pot po tistem, ki je vodil proti jugozahodu. Nedalec od križišca je bila na vzpetini dokaj velika piramida, v bližini pa še nekaj manjših stavb. Po dveh dneh utiranja poti naprej po kolovozu smo z najprimernejšega mesta zavili proti severozahodu skozi gozd in dosegli iskane ruševine. Izkazalo se je, da je najdišce sestavljeno iz dveh arhitektonskih skupin in da je dovolj veliko in pomembno, da se bo Aleš koncno lahko lotil dela, zaradi katerega je prišel. Južni kompleks je bil v celoti obdan z obrambnim zidom, ruševine stavb, vecinoma elitnih rezidenc, pa so bile razporejene okoli manjših trgov in dvorišc. Na severni strani je bila okoli 7 metrov visoka piramidalna stavba z roparskim izkopom, v katerem je bilo videti zidove iz fino obde­lanih kamnov, na manjšo stavbo v bližini pa se je naslanjala stela, žal brez reliefov. V ruševinah ene od stavb smo našli tudi kamnite bloke z reliefno izdelanimi geometricnimi ornamenti, ocitno fra­gmente nekdanje fasade. Severni kompleks, od južnega oddaljen manj kot pol kilometra, je bil vecji in ocitno pomembnejši; stavbe razlicnih velikosti in oblik, nekatere visoke preko 10 metrov, so bile razporejene okoli vec trgov, ponekod je bilo videti ostanke obokanih sob. Med obema arhitektonskima skupinama smo našli dve majhni, verjetno umetni aguadi, okoli vzpetine, na kateri leži najdišce, ki smo ga poimenovali kar Los Hornos, pa se v vse smeri razen proti jugozahodu razteza obsežen bajo. Potem ko smo natancno pregledali obmocje ruševin, pobrali keramiko in dokumentirali arhitektonske detajle, so se Atasta, Aleš in trije delavci posvetili geodetskim meritvam, ostali pa smo hoteli poiskati najdišce, o katerem je bil slišal Ciriaco. Zatrdil je, da je aguada Clarín prva, ki vzdolž kolovoza proti La Esperanzi sledi aguadi Los Hornos. Dobre štiri kilometre severozahodno od te smo na letalski fotografiji res našli še eno aguado. Da bi prišli do nje, smo se na križišcu zahodno od aguade Los Hornos locili od skupine za kartiranje, ki je zavila levo, in sledili kolovozu, ki je vodil pretežno skozi lep visoki gozd in bil za spremembo manj zarašcen kot obicajno. Prišli smo do aguade, kjer pa je bilo tudi križišce kolovozov: eden je vodil naprej proti severu, drugi pa proti zahodu. Najdišce naj bi bilo ob kolovozu proti La Esperanzi, toda kateri od obeh je pravi? Po tolikih letih se tudi Ciriaco ni vec spominjal. Ko smo se tistega dne proti veceru vracali v tabor, smo se ustavili na križišcu zahodno od aguade Los Hornos. Med kratkim pocitkom je Ciriaco pripomnil: »Aleš, Atasta in ostali se še niso vrnili z dela.« »Kako veš?« sem ga vprašal. »Niso še šli tod mimo. Poglej te dolge bilke trave, ki segajo na stezo. Ce bi se že bili vrnili, bi bile obrnjene tja, proti taboru, ampak še vedno vse gledajo v nasprotno smer, tako kot so jih upognili, ko so zjutraj šli na delo.« Podatek v tem primeru ni bil kdove kako pomemben, ampak Ciriaco je še enkrat dokazal svoje stezosledske sposobnosti. Ko smo prišli v tabor, kolegov res še ni bilo tam. Redki so poznavalci, ki znajo na tleh in rastlinju razbrati sle-dove in po njih celo najti izgubljeno osebo. Ko je leta 2005 Ken Garrett fotografiral Cheyokolnah, se je izgubil njegov asistent Jesús, ko se je zaradi najbolj obicajne vsakodnevne potrebe odmaknil predalec v gozd. Ko smo ga pogrešili, se je nekdo spomnil, v katero smer je odšel, Ciriaco je poiskal njegove sledove in koncno našel Jesúsa, ki je na sreco ob spoznanju, da se je izgubil, obstal in pocakal (njegovi klici so pomagali šele, ko je bil Ciriaco dovolj blizu). Po visokem gozdu, kakršen obkroža Cheyokolnah, je zelo prijetno hoditi, a se je tudi zelo lahko izgubiti: podrasti je sorazmerno malo in je za utiranje poti skoraj ni treba sekati, zato lahko ob vrnitvi zelo hitro zavijemo v popolnoma napacno smer. Da bi se temu izognili, poznavalci gozda vedno, tudi ce za samo hojo ni potrebe, v primernih intervalih sekajo poganjke mladih dreves in si tako oznacijo pot, po kateri se bodo vrnili. A tudi sledenje takih potk, imenovanih picados, zahteva pozornost in izkušnje. V naslednjih dneh smo pregledali okolico aguade, ki smo jo našli prejšnji dan. Najprej smo sledili kolovozu proti zahodu, ne­kaj kilometrov dalec, in pregledovali teren levo in desno, našli pa smo samo redke majhne groblje. Razen tega je bil kolovoz mocno zarašcen, kolesnice pa komaj zaznavne, zaradi cesar je Ciriaco zakljucil, da to ne more biti glavna pot proti La Esperanzi, po kateri je živahen promet ponehal šele pred dvema desetletjema. Kolovoz, ob katerem naj bi bile ruševine, je torej moral biti tisti, ki je od aguade vodil proti severu. Tudi ta je bil precej zarašcen, ker je preckal obsežen bajo; v bližini torej nismo mogli pricakovati nobenega najdišca. Ciriaco ni bil vec preprican, da je aguada, pri kateri smo bili, res aguada Clarín: »Kako dalec pa je naslednja aguada?« »Ne vem. Kolovoz proti severu lahko na letalskih fotografijah sledim samo cez bajo, potem pa se izgubi v visokem gozdu in ne vem, katera od poti, ki se pojavljajo naprej proti severu in seve­rozahodu, je kolovoz proti La Esperanzi.« »In nikjer ni videti, da bi bile kakšne ruševine?« »Vse sem že pregledal, ampak nikjer na tem obmocju ni vi-deti nicesar vecjega. To seveda ne pomeni, da res ni nicesar. Saj veš, vcasih se tudi precej velike ruševine ne vidijo. Se spomniš Olvidada? Glavni stavbi sta visoki okoli 10 metrov, tocno vemo, kje sta na letalski fotografiji, ampak tam vidiš samo drevje, ne da bi karkoli izstopalo.« »Treba je slediti kolovozu proti severu,« je menil Ciriaco. »Lahko bi šli, ampak bi morali najprej prestaviti tabor sem; od aguade Los Hornos smo že zdaj oddaljeni vec kot pet kilome­trov, in ce gremo naprej peš, bomo vsak dan izgubili veliko casa samo za hojo. Da pa bi tabor prestavili, bi morali kolovoz do sem najprej odpreti za vozila. Ampak vode tudi v tej aguadi ni; ponjo bi se morali voziti vse do Villahermose. Težava je v tem, da nam zmanjkuje casa, bolje receno, denar gre h koncu; upam, da bosta Atasta in Aleš kmalu gotova.« Vse to je Ciriaco vedel, a se ni hotel vdati: »Veš kaj, jutri grem kar sam peš po tem kolovozu naprej, dokler ne najdem naslednje aguade. Ce aguada Clarín ni tale, mora biti naslednja.« Ciriaco je mislil zelo resno. Njegov ponos je bil ranjen; red-kokdaj se je v cem zmotil. Izziv je bil podoben kot takrat, ko smo iskali Pared de los Reyes, vendar v podvig, ki ga je predlagal, nisem mogel privoliti. »Kje pa, ne boš kar sam hodil. Kdove kako dalec je naslednja aguada, ne moreš vzeti s seboj toliko hrane in vode, pa še mreže, lahko se ti kaj zgodi …« Komaj sem ga preprical. Pocutil se je krivega. Prej je trdil, da med aguadama Los Hornos in Clarín ni nobene druge, zdaj pa je moral podvomiti v svoj spomin. »Tisti tip mi je rekel, da so ruševine takoj zraven kolovoza in blizu aguade Clarín. Ampak tu smo pregledali teren ob kolovozu proti jugu in nismo našli nicesar, proti severu pa je velik bajo. Ali to sploh ni aguada Clarín, ali pa …« »… ali pa najdišce sploh ni tako blizu aguade, kot ti je povedal. Mogoce pa ga on sam sploh ni videl in je samo slišal zanj?« »Hja, ni nemogoce,« se je skušal potolažiti Ciriaco. Katera je aguada Clarín? Kje so ruševine, o katerih je Ciriacu govoril njegov znanec? So tam res dobro ohranjene stavbe, stele, morda celo s citljivimi napisi, ki vsebujejo kaj povsem novega? Vprašanja nas niso nehala vznemirjati, a so tokrat morala ostati nerazrešena. Terra incognita C iriaco je klecal v blatu in prevezoval zadnja kolesa tritonskega tovornjaka z debelimi vrvmi. Bili smo pred kakih 50 metrov široko strugo, po kateri se je leno premikal vodni tok, na plitkem dnu pa je bilo povsem razmoceno blato. Svoj pick-up je Ciriaco pravkar spravil cezenj, a ne brez pomoci rocnega vitla s kablom, ki ga je navezal na svoje vozilo. Njegov pick-up je imel štirikolesni pogon, tritonec pa ne, zato ni bilo pricakovati, da bo prevozil blatni potok kar tako. Kmalu se je izkazalo, da tudi preveze z vrvmi niso pomagale. Tovornjak je obstal sredi potoka, tako pogreznjen, da njegovih koles ni bilo vec videti, medtem pa se je tudi že znocilo. »In zdaj?« sem vprašal Ciriaca. »Jutri ga izvlecemo,« je rekel ravnodušno, se obrnil in odko­rakal na drugo stran potoka. Ni mi bilo jasno, kako bo to izpeljal, a za pojasnila ocitno ni bil razpoložen. Nisem mu sledil, ker je bila moja kamioneta še na tej strani potoka. Obesil sem mrežo in zaspal, ne ravno brezskrbno, ker se je situacija zdela precej brezupna. O rešitvi sem se preprical naslednje jutro, ko so me navsezgodaj zbudili optimisticni glasovi. Ciriaco in njegovi fantje so grebli po blatu in odkopavali kolesa tovornjaka. »Uporabili bomo jo-jo,« mi je zavpil Ciriaco. To tehniko mi je že kdaj omenil, videl pa je še nisem. Tritonec ima na zadnjih kolesih dvojne pnevmatike na dvojnih platišcih. Fantje so na vsako kolo med obe pnevmatiki privezali en konec dolge debele vrvi, drugega pa na drevo na tej strani potoka. Najdlje je trajalo odkopavanje blata okoli koles, potem pa je bilo vsega konec v manj kot minuti: voznik je speljal v vzvratni prestavi, na obracajoci se zadnji pogonski kolesi sta se med obema paroma pnevmatik navijali vrvi, vsaka privezana na svojo drevo, in tako izvlekli vozilo iz blata. Naprej, na drugo stran potoka, tovornjaka s to tehniko ni bilo mogoce spraviti, pa tudi sicer je bilo jasno, da dalec ne bi prišli. Torej bomo nadaljevali pot samo s Ciriacovim in mojim pick-upom. Tega sem pognal v potok, obstal je v blatu malo pred nasprotnim bregom, a me je Ciriaco s svojim vozilom, ki je bilo že na trdnem terenu, brez težav izvlekel; vrvi so pac vedno obvezen del opreme … Bilo je v zacetku julija 2012. V južnem delu Calakmulske biosfere smo zakljucili delo leta 2008, ko smo med snemanjem dokumentarnega filma registrirali še nekaj najdišc. Sodec po tem, kar je bilo videti na letalskih fotografijah, si tam nismo mogli vec kaj prida obetati, severni del biosfere pa je na arheološki karti ozemlja Majev še vedno velika bela lisa. Toda moralo je preteci vec let, da smo se lotili tudi tega obmocja. Najprej je bilo treba objaviti vse rezultate dotlej opravljenega dela, zatem pa sva se s prijateljem Pedrom Franciscom Sánchezom Navo – mojim bivšim šefom na INAH-u – lotila obsežnih arheoastronomskih raziskav, pri katerih sva merila orientacije stavb na mnogih najdišcih Mezoamerike. Medtem je nemška ekipa z Univerze v Bonnu zacela pod vodstvom Nikolaia Grubeja z intenzivnimi razsikavami v Uxulu, v Oxpemulu so delali Mehicani z Avtonomne univerze v Campecheju, kanadska arheologinja Kathryn Reese-Taylor z Univerze v Calgaryu pa se je lotila izkopavanj v Yaxnohcahu. Kolegom sem seveda priporo-cil Ciriaca, ki je bil tako vedno bolj zaposlen z arheologijo, zato si je lahko tudi izboljšal svoj vozni park: prejšnjega Fordovega tritonca je zamenjal za novejše istovrstno vozilo, nabavil pa si je tudi Chevroletov pick-up. Žal pa je v tem obdobju utrpel tudi tragicno izgubo: žena Laura, naša prejšnja kuharica, je preminila zaradi hudih poškodb v prometni nesreci. Severni in južni del Calakmulske biosfere se raztezata severno in južno od ceste Escárcega-Chetumal; ozek pas ozemlja, ki ju povezuje, precka cesto kakih 10 kilometrov zahodno od Xpujila. Becán, Chicanná in še mnoga druga arheološka najdišca v širši okolici Xpujila se odlikujejo po prefinjenem arhitekturnem slogu, ki je bil v rabi v pozni klasicni dobi (nekako od 7. do 10. stoletja), imenuje pa se po najdišcu Río Bec, ki leži 15 kilometrov jugovzho­dno od Xpujila. Obmocje tega sloga je že dokaj dobro raziskano, prav tako ozemlje približno 100 kilometrov proti severu, kjer se je razvil podoben in približno socasen arhitekturni slog, imenovan Chenes. Med obema conama pa je okoli 3000 kvadratnih kilo-metrov veliko in z arheološkega vidika povsem neznano obmocje, katerega vecji del je znotraj severnega dela Calakmulske biosfere. Sloga Río Bec in Chenes se odlikujeta po fasadah, izdela­nih iz fino klesanih kamnov. Geometricni okrasi in motivi, ki predstavljajo stilizirana božanstva, so kot mozaiki sestavljeni iz umetelno obdelanih kamnitih blokov. Na obeh obmocjih so pogosta svetišca z impozantnimi procelji: vhod predstavlja zeva­joce žrelo zemeljskega božanstva. Za arhitekturo v stilu Río Bec so posebej znacilne stavbe s po dvema stranskima stolpoma, ki posnemata piramidalne templje, a nista funkcionalna: svetišce na vrhu je samo nakazano in nima notranjega prostora, do njega pa vodi strmo stopnišce, ki ni uporabno, saj so stopnice preozke. Najdišca na obmocjih s slogoma Río Bec in Chenes se v marsicem razlikujejo, a podobnosti v arhitekturi je kljub temu veliko. Kaj pomenijo te podobnosti? Oba sloga sta bila v rabi istocasno, torej sta bili obmocji bržkone tesneje povezani kot s sosednjimi predeli, morda celo politicno? Potemtakem lahko na vmesnem ozemlju pricakujemo podobno arhitekturo in prehodne oblike? Tako so razmišljali in se spraševali razni raziskovalci. Odgovorov ni bilo, kajti na vmesnem ozemlju ni bilo poznano nobeno arheološko najdišce, vendar vprašanja niso nepomembna: ker ne vemo, kaj se je v pozni klasicni dobi dogajalo tukaj, v samem osrcju polotoka Jukatana, je podoba o Majih in njihovem razvoju še vedno mocno okrnjena. Nadaljevanje raziskav na tem obmocju je bil torej poseben izziv. Ob pregledovanju letalskih fotografij sem tudi v tem predelu opazil celo vrsto arheoloških najdišc; eno je bilo videti še posebej veliko in v zacetku julija leta 2012, ko sva s Pedrom zakljucila terensko delo in privarcevala nekaj denarja, sem ga želel vsaj na hitro preveriti. Posvetoval sem se s Ciriacom. Deževna doba se je sicer že zacela, pravi nalivi pa še ne, zato je menil, da lahko poskusimo. Zbral je nekaj fantov, nakupili smo potreben živež in se odpravili. Poleg Ciriacovega chevroleta in tritonskega forda smo imeli še naš pick-up znamke Toyota s štirikolesnim pogonom; ta je bil na delu že od leta 2007, ko je zamenjal odsluženo kamioneto GMC. Iz Xpujila smo zapeljali po cesti proti severu, mimo vasi Zoh Laguna, in zatem zavili proti zahodu po opušcenem kolovozu, ki naj bi nas, glede na letalske fotografije, približal najdišcu. Že po prvem kilometru smo naleteli na prvo resno oviro. Stalnih vodnih tokov v teh predelih seveda ni, se pa mnoge struge v deževni dobi napolnijo. Ceprav padavin letos še ni bilo veliko, je pred nami leno tekla voda po komaj opazni in blatni strugi. Ker je tritonski tovornjak z vecino opreme moral ostati na tej strani, smo stvari prenesli peš na drugi breg in tam postavili tabor. V naslednjih nekaj dneh smo odprli kakih osem kilometrov pred leti opušcenega in mocno zarašcenega kolovoza, ki nas je vodil skoraj tocno proti zahodu, ko pa je zacel zavijati proti jugu, smo jo mahnili peš skozi gozd proti severozahodu. Do najdišca, ki smo ga želeli videti, nas je locilo kakih pet kilometrov. Ko smo se pozno popoldne približali cilju, se je teren zacel dvigati. Ravno smo skozi rastje zagledali dve mogocni piramidalni gmoti, ko je Ciriaco, ki je hodil spredaj, sunkovito odskocil: le malo je manjkalo, pa bi bil stopil na klopotaco. Najprej je bilo torej treba opraviti s plazilcem, potem pa smo med obema piramidama stopili na poravnano površino, ocitno nekdanji trg. Zavili smo na levo in naleteli na stelo, ki je deloma molela iz tal, na njej pa je bilo vidnih nekaj hieroglifov. Poleg obeh piramidalnih stavb, ki sta zapirali trg z vzhodne strani, sta se na njegovi južni strani bahato dvigali Med hojo po ruševinah smo naleteli na gosenico vešce Automeris metzli. Strupeni izrastki povzrocijo ob dotiku pekoc izpušcaj na koži. še dve; na zahodni strani je bila masivna podolgovata stavba, v okolici še druge, tu je bilo tudi nekaj oltarjev, eden z reliefi … Bilo je že pozno in morali smo se vrniti v tabor, a še zdalec nismo videli vsega. Vso noc in naslednji dan je mocno deževalo, tako da smo se lahko vrnili šele cez dva dni. Do prvih ruševin je bila pot lahka, ker je bila že izsekana, potem pa smo se podali naprej proti severozahodu do drugega arhitektonskega kompleksa. Ta je bil še vecji, stavbe so bile še bile bolj voluminozne, z enega trga smo se prebili na drugega, videvali smo cilindricne oltarje in stele in se ob narašcajocem vznemirjenju in radovednosti kar razkropili. Potem je nekdo pritekel k meni: »Víctor je nekaj našel.« Stekla sva cez en trg, pa drugi in tretji in koncno zagledala Víctorja, ki je zmagoslavno stal ob svojem odkritju. Pred pira­midalno stavbo je stala stela, le nekoliko nagnjena; na sprednji površini ni bilo mogoce kaj prida razbrati, toda na hrbtni je bilo vec dobro ohranjenih hieroglifov. Bili so veliki in glede na prostor na steli je napis nekoc vseboval le dva stolpca. Najbolje ohranjene so bile štiri vrste levega stolpca: zgoraj je bila jasno vidna številka 9, pod njo nicla in spodaj še ena, ki se je držala dobro ohranjenega glifa kin, znaka za dneve. »Datum!« sem vzkliknil. Seveda, saj je bil spodaj še datum 2 Ahau 260-dnevnega cikla. Od desnega stolpca je bilo videti samo številko 13, ki je sledila glifu kin v tretji vrsti; gotovo je oznacevala dan v dvajsetdnevnem mesecu. Spomnimo se, da so datumi dolgega štetja zapisani v majevski razlicici dvajsetiškega sistema in da mestne vrednosti (1, 20, 360, 7200, 144.000) ustrezajo trajanju posameznih casovnih enot: dan ali kin, 20-dnevni 'mesec' ali uinal, 360-dnevno 'leto' ali tun, 20-tunsko obdobje ali katun in 20-katunsko razdobje ali baktun. Na naši steli je bilo v tretji vrsti jasno videti niclo z znakom za dneve; iz razporeditve glifov je bilo prav tako mogoce ugotoviti, da številka 9 zgoraj levo oznacuje število baktunov, nicla takoj spodaj v drugi vrsti pa je pripadala tunom. Manjkali so torej katuni in uinali, ki so morali biti zapisani v desnem stolpcu. Ali lahko kljub manjkajocim delom rekonstruiramo datum? Glede na to, da so Maji zelo pogosto ovekovecali zakljucke katunov, je bilo najverjetneje, da je bilo tudi število uinalov v na­šem datumu 0. Konec katuna pade na isti datum 260-dnevnega cikla samo vsakih 13 katunov ali 93.600 dni. S kalkulatorjem sem hitro rešil problem: v obdobju z baktunom 9 je konec katuna padel na dan 2 Ahau in na 13. dan kakega meseca samo enkrat; to je bil datum 9.16.0.0.0 2 Ahau 13 Zec, v našem koledarju 5. maj leta 751 n. št. Navdušenja pa ni povzrocil samo datum, ki je dal vedeti, da je bilo mesto pomemben center v pozni klasicni dobi. Ko smo hieroglife podrobneje pregledali, smo osupnili: niso bili vklesani v kamen, temvec so bili oblikovani v debelo plast štuka, na katerem so bile ohranjene zaplate rdece barve! S štukaturami, izdelanimi iz apna, peska in drugih dodatkov, so Maji okrasili mnoge stavbe; s tankimi plastmi so prevlekli celo nekatere stele, nisem pa poznal nobenega primera, da bi bili v štukaturah, nanesenih na kamnite spomenike, izdelali glife ali druge motive! Najdišce smo zelo površno pregledali; nismo imeli pojma, do kod se razteza, a je bilo jasno, da je zelo veliko. Najbolj presenetljivo je bilo, da smo bili manj kot 30 kilometrov severno od Becána, najvecjega mesta z arhitekturo v slogu Río Bec, torej tudi iz pozne klasicne dobe, toda naše najdišce je bilo drugacno: namesto fino okrašenih fasad in dvojnih stolpov smo videli nekaj mogocnih piramid, visokih okoli 20 metrov, in vec stel z napisi. Na obmocju Río Bec so stele z napisi redke, piramid pa tako rekoc ni: edini pravi piramidalni tempelj je mogocna Struktura 9 v Becánu. Naše najdišce je bilo torej veliko bolj podobno tistim, ki smo jih videvali prejšnja leta in ki so posejana dalec proti jugu. Kaj pomenijo te posebnosti za razumevanje trgovskih povezav in politicne ureditve v osrednjih nižavjih v pozni klasicni dobi? Razlogov je bilo dovolj, da sem lahko utemeljil podrobnejšo raziskavo. Zopet sem preprical Odbor za raziskave pri National Geographic Society, da so financirali odpravo. Za dodatno podporo je poskrbel Martin Hobel, koroški Slovenec, s katerim sva se ne­davno spoznala. Proti koncu leta 2012 me je prosil, da za njihovo slovensko društvo v Celovcu pripravim predavanje o Majih, pred­vsem o takrat tako aktualnih prerokbah, ki naj bi jih zapisali Maji o 21. decembru leta 2012. Ker se tedaj ni nic zgodilo, je zgodba danes skoraj pozabljena, takrat pa so bili Maji v središcu pozornosti: ali so res napovedali katastrofalne dogodke, celo konec sveta, kot so oznanjali eni, ali pa morebiti obdobje duhovnega preporoda, kot so razglašali drugi? Tudi ce bi hoteli verjeti kakšnim majevskim jasnovidcem, je bila težava – ki pa je vecina 'vernikov' ni hotela Stela s hieroglifi, oblikovanimi v štuku. videti – v tem, da niso za naš cas v resnici prav nicesar napovedali, ne nesrec ne pozitivnih sprememb. Vse tisto, kar so razni moderni preroki pripisovali Majem, so bila zgolj njihove izmišljotine, ki pa so bile izredno donosne: o tej temi je bilo objavljenih preko 1000 knjig, med temi samo pešcica resnih, da ne govorimo o množici clankov, spletnih objav in filmov. Kot že tolikokrat prej, sem tudi v Celovcu tiste, ki so bili nemara res zaskrbljeni, lahko pomiril, obenem pa sem moral razocarati one, ki so morda upali, da bo svet koncno vendarle boljši. Pomembna posledica tega predavanja pa je bila tudi, da sva se spoprijateljila z Martinom Hoblom, ki ga Maji že dolgo zanimajo, ceprav je njegova poklicna dejavnost povsem drugacna: zaposlen je namrec v avstrijskem podjetju Villas, kjer je odgovoren za slo­vensko tržišce. Ko sem mu govoril o ciljih naše naslednje odprave, je v podjetju dosegel, da je zagotovilo dodatna financna sredstva, prispeval pa jih je tudi sam. Prav tako nas je podprl slovenski podjetnik Metod Zavodnik. Tokrat sem poleg Ataste in Aleša za sodelovanje pridobil mladega mehiškega arheologa Octavia Esparzo Olguína, ki se že vec let posebej posveca epigrafiki. Kakšno sreco sem imel, da sem našel prav njega, se je izkazalo šele kasneje: Nikolai Grube, s katerim sva bila sicer dogovorjena, da bo tudi tokrat sodeloval, je imel pri svojem projektu v Uxulu toliko dela, da nas ni utegnil niti obiskati. Tako je bilo konec marca 2013 vse nared za ekspedicijo. No, skoraj vse. Ko sem prišel v Chetumal, kjer za našo inštitutsko ka­mioneto skrbi prijatelj Bibiano Gómez, sem izvedel, da je motor pred kratkim 'zaribal', ocitno zato, ker ni bil pravilno popravljen ob neki prejšnji okvari. To je pomenilo, da bo treba najti nov mo­tor ali popraviti starega; v vsakem primeru bo popravilo trajalo. Nismo mogli cakati. S Ciriacom, ki je imel ekipo delavcev že pripravljeno, smo se dogovorili, da odrinemo samo z njegovim pick-upom in tritoncem. A prava rešitev to ni bila. Še preden sem se z njim dogovoril jaz, se je namrec že bil obvezal, da bo pomagal nemški ekipi v Uxulu. Tam ga je Nikolai zadolžil kot delovodjo, zato pac ni mogel manjkati in bo z nami lahko le nekaj tednov, odpeljal pa bo seveda tudi svojo kamioneto. Ali bo do takrat naša že popravljena? Río Bec Dreams D obrih deset kilometrov zahodno od Xpujila, ob cesti proti Escárcegi, že dobro desetletje stoji hotel Río Bec Dreams. Lastnika licno urejenih bungalovov in restavracije z izvrstno hrano sta Richard Bertram in Diane Lalonde. Kraj, ki sta ga iztrgala divjini, je po njuni zaslugi res skoraj sanjski, arheološko najdišce Río Bec pa tudi ni po nakljucju v imenu hotela: Kanadcan Rick in Angležinja Diane sta velika navdušenca za arheologijo Majev, vodita izlete na okoliška najdišca in tako ni cudno, da smo se spoznali že pred leti. Ne le, da sta nam ponudila ugodne cene za prenocevanje: ob dolgih pogovorih se je spletlo prijateljstvo in medsebojno zaupanje, tako da smo pri njiju cesto pušcali tudi opremo, ki je trenutno nismo potrebovali na terenu. Njun hotel je postal tako rekoc naš bazni tabor. Ko nas je 3. aprila 2013 zvecer Ciriaco pripeljal iz Chetumala in smo vstopili v njuno restavracijo na prostem, je po zacetnem pozdravljanju in objemanju Diane vprašala: »Kje pa je tvoja kamioneta? Kdo vas je pripeljal?« Rick in Diane v temi nista videla Ciriaca, ki nas je pustil na parkirišcu in se takoj podal naprej v svojo vas Constitución. »Slabe novice,« sem se zresnil. »Moj pick-up je pokvarjen.« Razložil sem, kaj se je zgodilo s kamioneto. »Pripeljal nas je Ciriaco. Jutri pride z delavci in odrinemo. Ne morem cakati na popravilo. Za zdaj bomo pac imeli samo Ciriacov pick-up in njegov tritonski kamion. Ampak Ciriaco bo moral kmalu v Uxul in res ne vem, kako bomo z enim samim vozilom. Sploh pa s tritoncem, ki ni ravno enostaven za manevriranje …« Rick, ki je videl moj zaskrbljeni obraz, je povsem resno in brez pomišljanja izustil kratek stavek, tako preprost in prostodušen, da se mi je trdno vsidral v spomin: »Well, take the Rodeo!« V mislih je imel svojega terenca Isuzu Rodeo, njegov obraz in ton pa sta bila takšna, kot da govori o vžigalniku, izvijacu ali kakšnem podobno pogrešljivem predmetu. »What?« sem zacuden gledal vanj. »Pa saj ga potrebujeta vidva?!«. »Sploh ne, imava še dve vozili,« je brez obotavljanja dodala Diane. Tako nesebicna ponudba je resnicno presegala vsa moja pri-cakovanja. Prišla je kot odrešitev. »Ce je to res … Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim …« »Rodeo je ravno prišel iz popravila, lahko ga uporabljaš, dokler bo pac treba,« je še pribil Rick. Ne spomnim se, kaj vse sem jima še rekel v zahvalo; takšnih prijateljev clovek pac nima veliko. Rick pa je samo odmahnil z roko: »Ne skrbi.« Narocili smo vecerjo in se pogovarjali naprej o naših nacrtih. Šele cez cas sem opazil, da pri drugi mizi, nekaj metrov od nas, sedi mož, ki se mi prijazno smehlja. Obraz se mi je zdel znan, a ga v polmraku diskretno osvetljene restavracije nisem takoj prepoznal. Vstal sem in pristopil: »Ken?!« Bil je Ken Jones, American, s katerim sva se spoznala pred nekaj leti. »Se me spominjaš? V Santa Eleni smo se srecali, ko sta s Pedrom merila orientacije, jaz sem imel petdesetletnico, prisedla sta, Pedro pa mi je celo zapel nekaj pesmi.« »Kako se ne bi spominjal!« Bilo je nekega marcevskega dne leta 2011. V okviru najinega arheoastronomskega projekta sva s Pedrom opravljala meritve v znamenitem Uxmalu na severozahodu polotoka Jukatana. Med vecerjo v manjšem hotelu v bližnji vasi Santa Elena, kjer sva bila nastanjena, je k nama pristopil Stephan Merk, nemški novinar in stari znanec, že leta ljubiteljski raziskovalec Majev. Povabil naju je k svojemu omizju in predstavil družbi, v kateri sta bila še Ken Jones in njegova soproga Julie. Tako kot Stephan se je tudi Ken, poslovnež iz ZDA, že vrsto let zanimal za Maje; tiste dni sta ho-dila po manj znanih najdišcih v okolici, Ken pa je tudi povedal, da pozna naše delo v Campecheju in da je zame slišal v vasi Los Alacranes, ki jo je pred casom obiskal. Tisti vecer je slavil svoj petdeseti rojstni dan in za to priliko najel domaci glasbeni trio. V sprošcenem vzdušju je Pedro, ki igra kitaro in je tudi odlicen pevec, razumel moj pomenljivi namig, se obrnil k šefu ansambla in pokazal na njegovo kitaro: »Maestro, mi dovolite?« Možak je bil ocitno vesel, da si bo lahko za hip oddahnil, in je Pedru takoj ponudil instrument. Odobravanje, ki ga je Pedro požel, je bilo takšno, da je poslej igral in pel samo še on. Zdaj sva obnovila dogodek in Ken me je spomnil, da sva takrat govorila o možnosti, da bi naše raziskave v Campecheju podprl z donacijo. Res sva govorila o tem, a sva kasneje izgubila stik. Ken je ponovno izrazil svoje zanimanje in željo, da obišce naše novo najdišce. Dogovorila sva se, da pridem ponj cez nekaj dni, ko se bomo dovolj približali našemu cilju; do tedaj je nameraval obiskati nekaj bližnjih arheoloških lokalitet. Toda delo v naslednjih dne je potekalo drugace, kot sem predvideval, in se dogovora nisem mogel držati. Smola, sem si mislil; dobiti financiranje za naše raziskave je vedno težko, in ce bi Ken videl najdišce, bi se morda res ogrel za financno podporo. Seveda sem mu kasneje pisal in se opravicil. Ceprav mi je odgovoril z razumevanjem in predlagal, da mu porocam o našem delu, ker da bo morda lahko prišel proti koncu sezone, se mi je zdelo, da je priložnost že zamujena; šele cez nekaj tednov se je izkazalo, kako pomembno je bilo prav tisto nakljucno srecanje za naše prihodnje delo … Naslednje jutro so prišli Ciriaco in ekipa na njegovem chevro­letu in tritonskem fordu, Rick pa mi je predal svoj rodeo. Odpravili smo se in se utaborili na kolovozu, nedalec od ceste. Do tocke, do koder smo ga odprli lani, ni bilo veliko dela: le tu in tam je bilo treba odstraniti kakšno padlo drevo ali grmovje, ki se je od tedaj zaraslo, tako da smo tabor že naslednji dan prestavili tja. Najdišce je ležalo pet kilometrov proti severozahodu, kolovoz, ki je do te tocke vodil skoraj v ravni crti proti zahodu, pa je zdaj zavil proti jugu. Kljub temu smo mu morali slediti: na letalskih fotografijah sem videl, da se cez nekaj kilometrov odcepi drug kolovoz proti severu in da je ta edini, ki nas bo pripeljal v bližino najdišca. Do tocke, kjer naj bi bilo križišce, smo prišli cez nekaj dni, toda kri­žišca nikakor nismo našli. »Si preprican, da je križišce tu?« je bil nejeveren Ciriaco. Še enkrat sem preveril koordinate na letalskih fotografijah. »Tu nekje mora biti, ne vec kot sto metrov nazaj ali naprej.« Žepni stereoskop vedno nosim s seboj in Ciriaco je lahko še sam pogledal fotografiji, na katerih je bilo križišce. »Res se jasno vidi kolovoz, ki gre proti severu, ampak ta je bil ocitno manjši, stranski; glavni kolovoz je ta, ki pelje naprej proti jugu in že ta je zelo zarašcen, opušcen je že vsaj 20 let. Vcasih s samega kolovoza sploh ne vidiš križišca, ker se robovi obicajno najbolj zarastejo. Morali ga bomo poiskati po gozdu.« Da ga ne bi zgrešili, smo odšli dovolj dalec naprej proti jugu in se potem podali desno v gozd; po kakih 50 metrih smo se obrnili zopet proti severu in hodili vzporedno s kolovozom, po katerem smo prišli. A tudi to iskanje ni bila lahka naloga. Nekdanje kolo­voze je mogoce prepoznati po razporeditvi vegetacije: kjer so bile nekoc kolesnice, je rastje nižje in s tanjšimi stebli, toda marsikje so na pot padla drevesa, ki so za sabo potegnila grmovje, tako da ni mogoce niti slutiti, da je bil nekoc tam kolovoz. Sumljive znake smo videli na vec mestih in neki domnevni kolovoz celo sledili, a se je po nekaj deset metrih izkazalo, da je bil vzorec v rastlinstvu nakljucen. Pravi kolovoz smo našli šele po nekaj urah. Odprli smo ga do križišca in ga zatem cistili naprej proti severu. Atasta in Octavio sta v teh dneh pregledala vec skupin ruše­vin, ki so ležale ob kolovozu, in napravila skice. Potem ko smo se prebili cez hudo zarašcen bajo, smo prispeli do aguade, ki je bila naše veliko upanje, ker smo že na letalskih fotografijah videli, da je precej velika. Preselili smo tabor, a smo kmalu ugotovili, da je kraj vse prej kot ugoden. Tu so bile trume komarjev, sence zaradi nizkega rastja skoraj ni bilo, aguada pa je bila polna blata in po sledovih je bilo mogoce soditi, da je bila priljubljeno zbirališce divjih prašicev in tapirjev, ki so jo uporabljali ne le kot vir pitne vode temvec tudi kot kopališce in sanitarije. Vode je bilo zelo malo, poleg tega je bila neznosno umazana in smrdljiva; celo vsega vajeni delavci so zakljucili, da ni primerna niti za umivanje. Po vodo bomo torej morali obcasno v Xpujil; k sreci smo za te namene imeli na tritonskem tovornjaku tisoclitrsko cisterno in dva dvestolistrska soda. Od aguade je naprej proti najdišcu vodila komaj vidna pot, ki so jo nekoc uporabljali verjetno zgolj za vleko hlodov; bajo, preko katerega je bila speljana, je bil neznansko naguban: izbokline iz zbite zemlje in korenin so v mokrišcih pogoste, toda te so bile tako velike, da smo jih morali s krampom vsaj do neke mere odstraniti. Koncno se je teren dvignil, poti pa je bilo konec. GPS je pokazal, da smo le še dober kilometer od najdišca. Našli smo prostor z visokim drevjem, ki je nudilo zadosti sence, in se odlocili, da tabor prestavimo sem. Bil je že 20. april. Samo za cišcenje okoli 16 kilometrov dolgega kolovoza, ki smo ga do polovice odprli že lani, smo torej porabili dobra dva tedna. Pa tudi ocišcen je bil tak, da je vožnja po njem terjala dobri dve uri. Rickov rodeo nam je bil v veliko pomoc pri prevažanja opreme in ljudi. Brez težav seveda ni šlo: gume so bile mocno zlizane in niso dobro prenašale naporne poti, zato pa so vulkanizerji v Xpujilu imeli nekaj zaslužka. Ko smo prišli do najdišca, je že v prvih dneh postalo jasno, da je celo vecje, kot smo mislili lani. Aleš in Atasta sta zacela s kartira­njem, Octavio pa se je lotil dokumentiranja kamnitih spomenikov. Rdeci kamen E kipa je delovala ubrano in ucinkovito; Ciriaco je zbral odlicne sodelavce, svoje kolege iz vasi Constitución, ki so svoje delo obvladali in se ga kljub celodnevnemu in celo nocnemu delu nikoli niso branili. Sam nas je cez mesec dni zapustil in odšel k nemški ekipi v Uxul, a je do takrat moja kamioneta na sreco že bila popravljena. Tritonski tovornjak je vozil Enrique, sicer poljedelec in cebelar, obenem pa spreten za najrazlicnejša opravila; med dru­gim je na moji kamioneti odpravil vrsto manjših pomanjkljivosti. Tako kot mnogi Mehicani je tudi on nekaj casa delal v ZDA, a se je vrnil zaradi skrbi za svojo ženo in hcerko. Macete so seveda vsi nadvse spretno vihteli, posebej pa je izstopal Mario, ki smo mu zaradi zagnanosti, s katero je podiral in odstranjeval vse, kar mu je bilo na poti, rekli kar terminator. Ciriacov sin Miguel je, ne da bi se o tem posebej dogovorili, prenašal totalno postajo in bil zadolžen za elektricni generator: Aleš je vsak vecer iz aparata prenesel podatke na racunalnik, jih obdelal in z Atasto sta preg­ledala rezultate, Miguel pa je zagnal generator, skrbel, da mu ni zmanjkalo bencina in dežural – cetudi dremajoc na stolu – vse dotlej, ko je Aleš koncal delo. Tu sta bila tudi José in njegov oce Lencho, ki ga je v zadnjih tednih zamenjal Moisés ali na kratko Moi, stari znanec, ki je bil z nami že v Oxpemulu. Dobrovoljna kuharica Magda je bila mojstrica terenske improvizacije in nas je z jedmi skorajda razvajala. Da so ji olajšali delo in se ji pri kuhanju ni bilo treba sklanjati, so ji fantje zgradili leseno ogrodje, na katerega so nasuli zemljo kot podlago za ognjišce (podobne 'štedilnike' iz desk uporabljajo po domovih); sestavili so tudi police za posodje in zaloge hrane, plasticne mize in stole pa smo pripeljali s seboj: posodil nam jih prijatelj Bibiano, ki ima v Chetumalu gostinski lokal. To je bilo razkošje, ki ga je dopušcal tritonski tovornjak, na katerega smo lahko naložili marsikaj, med drugim tudi sode za vodo in elektricni generator, ki nam ga je posodil INAH. Pri pregledovanju terena smo ugotovili, da urbano jedro ses­tavljajo trije kompleksi monumentalne arhitekture. V okolici smo naleteli na številne vecje in manjše skupine stavb, ne da bi lahko ocenili pravi obseg nekdanjega naselja: prevec je bilo dela v osrednjem delu. V zahodnem kompleksu, ki je najvecji, so na kakih 12 hektarjih površine razporejene stavbe okoli sedmih trgov na razlicnih nivo­jih; najvecji, na severozahodu, meri preko 100 metrov v dolžino in dobrih 60 v širino. Poleg masivnih podolgovatih stavb, nekdanjih elitnih rezidenc in upravnih objektov, smo našteli vec piramidalnih Chactún, zahodni kompleks, pogled proti severovzhodu (model: Aleš Marsetic). Na Steli 1 v Chactúnu Octavio kaže, kje je bil nekoc glif za uinale s pripadajoco niclo. templjev, med katerimi najvišji dosega 23 metrov. V tako pomemb­nem mestu seveda ni mogel manjkati prostor za igro z žogo: tega smo našli zunaj vzvišenega terena, na katerem leži vecina stavb, proti jugovzhodu. Ob igrišcu smo zasledili vzporedni vrsti kamnov, ki sta kakih deset metrov vsaksebi vodili proti jugovzhodu, gotovo preostanek avenije, ki je nekoc povezovala zahodni in jugovzhodni kompleks, oddaljen od igrišca slabih 300 m. Na letalskih fotografijah je bilo videti nekaj sto metrov proti zahodu aguado, ki je ležala v jugovzhodnem delu štirikotne zaplate s povsem drugacnim rastjem kot v okolici. Fotografije so dajale vtis, da gre za acahual, torej nedavno opušceno njivo, ki jo je prerasla sekundarna vegetacija. Ko pa smo pregledali teren, se je izkazalo, da štirikotni in nekoliko udrt prostor ni acahual, temvec tintal: bralec se bo nemara spomnil, da drevesa tinto obicajno rastejo v mokrišcih, torej na niže ležecih in obcasno poplavljenih zemljišcih. Ugotovili smo, da je aguada – ki je bila ob našem obisku izsušena, prekrivala jo je visoka trava – najnižji del pravokotne udrtine; prav zato se še vedno najpogosteje napolni z vodo, toda sodec po tintalu se obcasno poplavi ali zamocviri tudi preostali del štirikotnika. Njegova pravilna oblika – in celo orientacija, ki se sklada z urbano traso celotnega zahodnega kompleksa – je ka­zala, da gre za umetno tvorbo, gotovo vodni rezervoar nekdanjih prebivalcev naselja. Vodne zbiralnike pravokotnega tlorisa, najbrž umetno razširjene in preoblikovane naravne aguade, so imela tudi druga majevska mesta, npr. Calakmul, Uxul in Becán. Glede na njihove dimenzije so bili to rezultati orjaških podvigov. Aleš je izracunal, da skupna prostornina vseh zgradb našega zahodnega kompleksa presega 100.000 kubicnih metrov; da so izkopali šti­rikotno udrtino, ki je merila okoli 220 metrov v smeri sever-jug, 170 metrov v smeri vzhod-zahod in je bila okoli 3 metre globoka, pa so morali Maji premakniti prav toliko ali še vec materiala, ki so ga nakopicili ob robovih. Jugovzhodni kompleks je manjši od zahodnega, a tudi tu na vzhodni in južni strani glavnega trga kipijo v nebo štiri piramide, visoke skoraj 20 m. Na eno od obeh piramid, ki omejujeta trg z južne strani, je prislonjen prostor za igro z žogo, okoli osrednjega trga pa je vec manjših stavb, razporejenih okoli dvorišc in manjših trgov. Severovzhodni kompleks, ki ga od zahodnega loci slabih 200 metrov, je najmanjši, a tudi tu se nad osrednjim trgom, ki ga sicer obkrožajo manjše stavbe, dvigujeta dva preko 15 metrov visoka piramidalna templja. Vse tri gruce monumentalnih stavb obsegajo površino preko 20 hektarov. Razlogov za navdušenje ni manjkalo: po obsegu in velikosti stavb se naše najdišce lahko kosa z Becánom, El Palmarjem, Nadzcaanom in še kakšnim drugim majevskim mestom v osre­dnjih nižavjih. Medtem ko sta Aleš in Atasta vodila meritve in vsak vecer na racunalniku sproti preverjala rezultate, je imel Octavio polne roke dela s preucevanjem kamnitih spomenikov, ki so kmalu postregli z nic manj vznemirljivimi podatki. Keramicni fragmenti, ki smo jih nabrali na površini, so bili v vecini iz pozne klasicne dobe; da je mesto prav takrat doživelo svoj najvecji razcvet, pa so potrdili tudi napisi na stelah. Desna stran Stele 1 v Chactúnu. Octavio se je najprej lotil stele, oblepljene s štukaturami, in ji pripisal številko 1. Med odstranjevanjem ruševinskega materiala, ki je v stoletjih zdrsel z bližnje stavbe in zasul vznožje stele, je odkril ne le keramiko, temvec tudi vecje kose odpadlega štuka. Zdaj ni bilo nobenega dvoma vec, da je bil datum res 9.16.0.0.0: našel je glif za uinale s številko 0, pa tudi fragment številke 16, ki je pripadala katunom. Med keramiko, ki je bila vecinoma iz pozne klasicne dobe, je bilo tudi vec odlomkov figuralno oblikovanih kadilnic posebnega tipa, imenovanega Chen Mul. To je bila posebno zani­miva najdba, kajti takšne kadilnice so bile v rabi v pozni poklasicni dobi, torej v zadnjih stoletjih pred prihodom Špancev! Takrat na tem obmocju že dolga stoletja ni bilo vec mogocnih držav, nihce ni vec gradil sijajnih stavb in postavljal stel z bahatimi podobami in napisi. Ostanki kadilnice pred našo stelo pa so razodevali, da tudi tedaj ozemlje ni bilo povsem izpraznjeno; še vedno so tu živeli ljudje, najbrž v majhnih in obubožanih skupinah, ki so bivale v skromnih vaseh. Arheološki podatki na nekaterih najdišcih pricajo, da so se tu in tam naselili v še uporabnih stavbah svojih prednikov, njihove stvaritve pa so obcasno pocastili z obrednimi darovi; tako kot Lacandoni v Chiapasu, ki so to poceli še sredi 20. stoletja, npr. v ruševinah Yaxchilána. Celna stran Stele 1 je bila zelo poškodovana; ohranjeni so bili samo spodnji deli cloveške figure, gotovo vladarja, in tudi ti so bili izdelani iz štuka. Na stranskih površinah je bila cudna mešanica: glifi so bili najprej izklesani v kamen, kasneje pa so jih ocitno izdelali še v štuku, ki je bil ohranjen le ponekod. Ob dnevni svet­lobi ni bilo mogoce kaj prida razbrati, ko pa smo se nekega dne po vecerji vrnili na najdišce, opremljeni s fotoaparati in mocnimi svetilkami, smo obdelane površine osvetljevali iz razlicnih smeri in šele zdaj so se pokazali glifi, ki jih prej ni bilo mogoce prepoznati. Na desni strani se je ponovil datum koledarskega kroga, 2 Ahau 13 Zec, torej datum, ki na zadnji strani stele ni v celoti ohranjen, a smo ga pravilno rekonstruirali, sledila pa sta še dva hieroglif-ska bloka. Kot je pojasnil Octavio, napis pravi, da je na ta dan bil postavljen rdeci kamen. »Rdeci kamen?« sem ga vprašal. »Ja. Tu je izraz tz’apah, ki pomeni 'bil je postavljen' ali 'zapicen'.« Z nami je bila tudi kuharica Magda; po vecerji je imela cas in smo jo tokrat prvic pripeljali, da vidi, zakaj smo tu in s cim se pravzaprav ukvarjamo. Magda je kot otrok prišla iz Chiapasa in je govorila jezik chol. »Kako recete 'zapiciti' ali 'postaviti pokonci'?« jo je vprašal Octavio. »Tz'pę«, je odvrnila Magda. »No, takrat so rekli tz’apah«, je odvrnil Octavio. »In to je tu zapisano«. »Kaj res?« jo je zacelo zanimati. Gornji fragment Stele 12, postavljen na glavo v vogalu igrišca v zahodnem kompleksu Chactúna. Relief prikazuje obraz vladarja z naglavnim okrasjem in odprto žrelo kace (risba: Octavio Esparza). »Ja ja, oni so pisali v vašem jeziku. No ja, malo se je spremenil, ampak odkar je bila postavljena ta stela, je preteklo vec kot tisoc let!« »In kaj še piše?« je bila radovedna Magda. »Spodaj piše, da je bil takrat postavljen ali zapicen rdeci ka-men.« Pokazal je z roko: »Tale znak je tun ali kamen …« »Ja ja, kamen; nekateri recejo šahlel, drugi pa tun …«, se je razgrevala Magda. »… in pred njim je glif, ki ga beremo chac, kar pomeni 'rdec' ali 'velik',« je nadaljeval Octavio. »Cisto primerno ime za stelo, saj ni samo velika ampak je bila ocitno tudi rdeca: na hrbtu je na štukaturah marsikje ohranjena rdeca barva.« »Chactún torej?« sem vskocil. »Tu piše, da je bil postavljen rdeci kamen, chactún?« »Tun je jasen, predpona je precej erodirana, ampak za tole, kar se vidi, nimam boljše razlage. Ja, chactún,« je potrdil Octavio. »Mogoce pa lahko tole najdišce poimenujemo kar Chactún?« Že vec dni smo se ugibali, katero ime bi bilo najbolj primerno za tako sijajno mesto. Enrique in José med izkopavanjem fragmentov Stele 18 v vogalu igrišca v jugovzhodnem kompleksu Chactúna. »Odlicna ideja!« sem se takoj strinjal. »Tale stela je gotovo ena najbolj izstopajocih karakteristik najdišca. Edinstvena je; ima hieroglife, izdelane v štuku; ali poznaš kaj podobnega drugod?« »Kolikor se jaz spomnim, nikjer drugod ni takih spomenikov,« je odvrnil Octavio. »Poleg tega so tu ostanki rdece barve, pa še napis pravi, da je bil to rdeci kamen. In kolikor vem, ni nobenega drugega najdišca, ki bi se imenovalo Chactún.” »Ne,« je po premisleku odkimal Octavio. Tudi Atasta se je strinjal, tako da je bila odlocitev jasna: najdišce bomo poimeno­vali Chactún. Glifi na levi strani so postregli s še enim zanimivim podatkom. Tam je bilo ime Aj K'inich B'alam; imeli smo torej ime vladarja, ki je s postavitvijo stele proslavil zakljucek katuna. Stela 1 je bila tako edinstvena, da sem o najdbi obvestil Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino in predlagal, da z restavratorskimi posegi zadržijo nadaljnje propadanje štukatur. Inštitut je nemudoma reagiral: iz Centra INAH v Campecheju so poslali restavratorsko ekipo, ki je opravila najnujnejša dela, mi pa smo spomenik zašcitili z improvizirano streho. Med kartiranjem in pregledovanjem najdišca in okolice smo našteli kar 20 stel in 15 oltarjev cilindricnih in ovalnih oblik, toda pravo število je bilo gotovo vecje, ker so marsikje ležali fragmenti, za katere ni bilo mogoce ugotoviti, kolikim izvirnim spomenikom pripadajo. Med oltarji sta bila samo dva okrašena z reliefi. Vec stel je bilo mocno zlizanih, ali pa sploh nikoli niso bile reliefno obde-lane. Vse spomenike smo oštevilcili in dokumentirali, nekaterim pa je Octavio posvetil posebno pozornost, ne samo zaradi reliefov temvec tudi zaradi položajev, v katerih smo jih našli. V severozahodnem vogalu igrišca v zahodnem kompleksu je molel iz tal kamen, na katerem je bilo videti reliefno izdelane motive. Bil je precej zasut z ruševinskim materialom, ki ga je Octavio s svojima sodelavcema zacel odstranjevati, pri cemer je skrbno dokumentiral vse plasti in profile. Ko je dosegel spodnji rob pokonci stojecega kamna, je postalo jasno, da gre za fragment stele; na njenih stranskih površinah je bilo videti številke, nikakor pa nismo mogli uganiti, kaj predstavlja dobro ohranjen relief na njeni široki strani, ki je gledala proti igrišcu. Noc je znova pokazala svojo moc. Z vseh možnih kotov smo osvetljevali stelo, ki je dobila številko 12. Dolgo casa brez uspeha, Octavio je nejevoljno mrmral in odkimaval z glavo, dokler ga ni koncno prešinilo: »Že vem!« je zavpil z glasom, kakršnega je moral imeti že Arhimed, ko je zaklical svoj slavni Heureka! »Stela je postavljena na glavo! Pravzaprav je to samo njen gornji fragment.« Vsi smo zaceli obracati glave in polagoma lahko prepoznali motiv: relief je prikazoval obraz v profilu z bogatim naglavnim okrasom, ki so ga sestavljale tri božanske maske, naložene druga nad drugo, in perjanica; oseba, gotovo vladar, je gledal na levo proti mocno stiliziranemu zevajocemu žrelu kace. Podobni prizori so upodobljeni tudi na drugih stelah, ceprav pomen zevajoce kace raziskovalci razlicno razlagajo. Na eni od stranskih površin sta bili ohranjeni številki 9 in 16, na drugi pa nekaj glifov z astronomskimi podatki o Luni, kakršni zelo pogosto spremljajo datume na stelah. Datum seveda ni bil popoln, ker je manjkal spodnji del stele. »Ce so tudi tu ovekovecili zakljucek katuna, kar je še najbolj verjetno, je bil datum 9.16.0.0.0, torej isti, kot je zapisan na Steli 1,« je razmišljal Octavio. »Ce je tako, je na tem kosu najbrž upo­dobljen prav Aj K'inich B'alam, cigar ime je na Steli 1.« Seveda ni bil Aj K'inich B'alam tisti, ki je dal postaviti stelo v vogal igrišca. Tu je bil samo njen gornji fragment, pa še ta je bil postavljen na glavo. Spodnjega dela nismo našli. Le kje je stala prvotno, ko jo je sredi 8. stoletja posvetil vladar, ki je želel proslaviti konec koledarskega obdobja? Kdaj in zakaj so stelo prelomili in njen gornji del uporabili kot vogelni kamen igrišca? V materialu, ki ga je med izkopavanjem odstranil Octavio, je bila pomešana keramika iz zgodnjega in poznega klasicnega obdobja. Igrišce je torej najbrž stalo še preden je bila posvecena stela, njen gornji kos pa so vgradili šele pri kakšni kasnejši prezidavi. Kakšen odnos so imeli tisti, ki so to naredili, do vladarja, ki je bil na spome­niku upodobljen? Ali je še živel v njihovem spominu? So bili do njega sovražno nastrojeni in so ga zato postavili na glavo? Ali jim preprosto ni bilo mar? Morda niti hieroglifov niso vec znali brati? To so vprašanja, na katera še vedno nimamo odgovorov. A tudi mnogi drugi spomeniki v Chactúnu razodevajo, da je po obdobju velicine, ki jo odsevajo stele z napisi, v mestu prišlo do prelomnih sprememb; morda se je zamenjalo celó prebivalstvo. Sestavljena fragmenta Stele 18 v Chactúnu. Tudi igrišce v jugovzhodnem kompleksu ima na treh vogalih fragmente stel. Severozahodni vogelni kamen je spodnji fragment stele z ostanki reliefa; gornjega dela nismo našli. Med izkopava­njem je Octavio s sodelavcema naletel na skoraj 300 obdelanih kremenastih kosov, ki so bili tja bržkone položeni kot daritev. Tudi severovzhodni vogelni kamen je fragment stele, tokrat gornji, na katerem je moc razbrati zacetek datuma dolgega štetja, ki pa ga ni mogoce rekonstruirati. Najvecje presenecenje pa nas je cakalo na jugozahodnem vogalu. Tu sta bila kot vogelna kamna uporabljena fragmenta iste stele – dobila je številko 18 –, gornji postavljen na glavo. Ko so ju fantje sestavili, smo na celni in zadnji strani uzrli dobro ohranjeni in razkošno opravljeni postavi, izdelani v reliefu. Ali gre za isto osebo, ni mogoce zatrditi, kajti napis na straneh vsebuje samo datum in astronomske podatke o Luni. Spet gre za konec katuna, le da je v tem primeru datum 9.15.0.0.0 4 Ahau 13 Yax (18. avgust 731), torej dve desetletji zgodnejši od tistega na Stelah 1 in 12. Isti datum je vklesan tudi v Stelo 14, prav tako v jugovzho­dnem kompleksu. Na masivni plošcadi pred manjšo piramidalno stavbo je molela iz tal komaj kakih 70 centimetrov in na njenih straneh so bili jasno vidni hieroglifi. Ko jo je zacel odkopavati, je Octavio pricakoval, da bo tudi tu naletel zgolj na fragment, a se je zmotil. Stela je bila cela, polega tega je naletel na zid, ki je deloma zakrival njeno celno stran, na kateri so bili ohranjeni kosi reliefno obdelanega štuka – le nekaj fragmentov nekdanje podobe vladarja. Stela je segala tako globoko, da ji sploh ni prišel do konca; potrebna bi bila bolj obsežna izkopavanja, za katera nismo imeli ne casa ne dovoljenja. Datum je kljub temu lahko prebral, ostalo pa je vprašanje: zakaj so steli, kdove koliko casa po tem, ko so jo postavili, prislonili zid, ki je najbrž omejeval sobo v kakšni stavbi, še kasneje pa so vse skupaj zasuli in pustili, da je samo manjši del spomenika štrlel iz novo nastale plošcadi? Tu so bili še drugi primeri preoblikovanja in sekundarne rabe spomenikov. Stela 3 je bila najdena v vec kosih na enem od trgov zahodnega kompleksa: trije fragmenti, ki so sestavljali spodnji del, so ležali okoli 15 metrov od gornjega dela, ki je bil postavljen pokonci, komaj vkopan v tla trga. Na glavnem trgu jugovzhodnega kompleksa je štrlel iz tal fragment Stele 15 z nekaj necitljivimi glifi; tja je bil namerno postavljen, saj ga je podpiral manjši obdelani kamniti blok. Na istem trgu je bil najden tudi fragment Stele 16 v podobnem položaju, pa tudi vec kosov cilindricnega oltarja, ki je imel na obodu upodobljene ležece ujetnike in nekaj mocno poškodovanih glifov; ko ga je Octavio sestavil, je ugotovil, da gornji del oltarja manjka. Podobnih primerov je bilo še nekaj in jih poznamo tudi na nekaterih drugih najdišcih majevskih nižavij, še vedno pa zanje nimamo prepricljive razlage. Potem ko je restavratorska ekipa opravila svoje posege na Steli 1, se je o najdišcu raznesel glas po INAH-u. Sporocili so mi, da bi radi poslali novinarsko ekipo, da o najdbi sestavi porocilo za medije; INAH ima namrec posebno Upravo za sredstva za ob-vešcanje. Ekipa je prišla proti koncu terenske sezone in opravila Ko smo našli Stelo 14 v Chactúnu, je samo njen gornji del molel iz zemlje. svoje delo. Medtem se je pokvaril generator in ker Aleš ni mogel vec prenašati podatkov, smo z novinarji odšli vsi. Že med vožnjo v Xpujil je zacelo mocno deževati. Cez dva dni je bil generator popravljen, dež pa ni ponehal in, ko smo se 4. junija kanili vrniti, tritonski tovornjak zaradi razmocenega in spolzkega terena ni mogel premagati že prvega – in najbolj izrazitega – klanca na kolovozu. Po vecurnih naporih smo morali priznati poraz; blatne odseke bi gotovo še teže prevozili. Pozno zvecer smo se vrnili v Río Bec Dreams, delavci pa so odšli domov v svojo vas – dokler dež ne poneha, pac ne moremo nazaj. Dela še nismo zakljucili in tudi vecji del opreme je ostal v taboru; vrniti se bomo torej vsekakor morali. Kaj pa ce dež ne Izkopavanje Stele 14 v Chactúnu je razkrilo zid, prislonjen na njeno prednjo stran. poneha? S tritoncem gotovo ne bomo prišli dalec, na mojo kami­oneto pa nikakor ne moremo naložiti vsega … Situacija je postala kriticna. Stroški s popravili vozil so bili v tej sezoni neobicajno visoki, zdaj pa še zamujamo in trošimo denar, ne da bi napredovali z delom. Že pred casom sem zaprosil National Geographic za dodatno podporo, a odgovora ni bilo. V moji ustanovi je bila zaradi splošnih gospodarskih razmer fi­nancna situacija klavrna; od tam nisem mogel pricakovati pomoci. Avstrijsko podjetje Villas je sofinanciralo odpravo; ali nam lahko nameni kaj dodatnih sredstev? Ali lahko Martin Hobel posreduje? Kaj pa Ken Jones? Pred tedni sem ga pustil na cedilu, ampak ocitno mi ni zameril in želel je priti kasneje; morda pa bi nas bil pripravljen rešiti iz zagate? Obema sem pisal, pojasnil razmere in na kratko povzel, kako pomembno je najdišce. Seveda nisem pozabil priložiti najbolj zgovornih fotografij. In spet je bila sreca na naši strani. Oba sta se nemudoma od­zvala s financno pomocjo, ki je zadostovala, da smo lahko delo primerno zakljucili, dobili pa smo tudi vozilo, ki je nadomestilo tritonski tovornjak: Lirio Suárez Améndola, direktorica Centra INAH v državi Campeche – ki je poznala naše delo, saj je prav ona poslala ekipo, ki je opravila nujne restavratorske posege na Steli 1 –, je posredovala, da so nam posodili kamioneto pick-up s štirikolesnim pogonom. V tabor smo se lahko vrnili šele 10. junija. Z nami je bil tudi Ken Jones, ki je bil svoj obisk napovedal in prišel ravno pravi cas. Zdaj smo mu lahko razkazali najdišce in pojasnili rezultate našega dela veliko bolje, kot ce bi prišel na zacetku sezone. Vesel sem bil, da smo se mu lahko oddolžili, še bolj pa zato, ker ni bil nic manj navdušen kot mi. Potem ko sta nas obiskala tudi Rick in Diane, smo dela 15. junija zakljucili. Globoki vodnjak S porocilo za javnost, ki ga je o Chactúnu objavil INAH, je v nekaj dneh obšlo svet: povzeli ga niso le mehiški casniki, temvec tudi vsi pomembnejši svetovni mediji. Novica je bila tako odmevna predvsem zato, ker se je marsikomu zdelo nepredstavljivo, da je clovek prišel že na Luno in da vse bolj prodira v vesolje, še vedno pa ne pozna vseh predelov na Zemlji. Dejstvo, da je tako veliko majevsko mesto ostalo tako dolgo casa neodkrito, je tudi širši javnosti dalo vedeti, da džungla še vedno skriva marsikatero pre­senecenje in da lahko nadaljnje raziskave na obsežnem in dotlej neraziskanem ozemlju pripeljejo do podobno pomembnih odkritij. Tako so se za financiranje naslednje terenske sezone zopet ogreli naši prejšnji sponzorji, pa še nekaj novih (Ken Jones, Martin Hobel, Aleš Obreza, podjetja Villas iz Avstije ter Ars longa in Adria kombi iz Slovenije), Rick in Diane pa sta nas podprla s tem, da sta nam v njunem hotelu nudila brezplacno prenocišce in hrano vselej, kadar smo se zaradi nabav in raznih opravkov mudili v civilizaciji. V sezoni 2014 smo imeli v nacrtu pregledati dve najdišci južno od Chactúna. Po kolovozu, ki smo ga odprli že prejšnje leto, smo se zapeljali do križišca, od koder smo lani krenili proti Chactúnu, in potem sledili poti, ki vodi proti jugozahodu. Gozd je bil visok in kolovoz ne zelo zarašcen, tako da smo kmalu prišli do tocke, od koder je bilo prvo najdišce, sodec po koordinatah, ki sem jih dolocil s pomocjo letalske fotografije, oddaljeno kakih 700 metrov. Tu smo postavili tabor. V ekipi so bili zopet Octavio, Atasta in Aleš. Ciriaco nas tokrat ni spremljal, ker je bil prevec nepogrešljiv nemški ekipi v Uxulu, je pa zame zopet zbral dobro skupino de­lavcev; med njimi so bili spet Enrique, Miguel in kuharica Magda, pa še Cristóbal, Gaspar in Crescencio, ki so bili tokrat prvic z nami, a se niso nic manj izkazali. Tako kot Magda sta tudi Gaspar in Cristóbal govorila chol in imela svoje prednike v Chiapasu. Cristóbal je bil kar trijezicen: nekaj casa je delal v ZDA in se naucil tudi angleško. Na svoj nacin je izstopal tudi njegov mlajši brat Gaspar. Ob neki priliki, ko sva se z Enriquejem odpravljala po nakupih v Xpujil, je slucajno pogledal kos papirja, ki je ležal na mizi in na katerega je Magda zapisala prehrambene artikle, ki jih je bilo treba kupiti; medtem ko je seznam polglasno prebiral, je tu in tam pripomnil, bolj sebi kot komu drugemu, da se ta ali ona rec zapiše drugace, da manjka kakšna crka. Kljub temu sem ga slišal in ga, malo za šalo malo zares, zadolžil, da bo odtlej vsakic pregledal seznam. Gasparju je bilo kar nerodno, vedno dobrovoljna Magda – ki je seznam vsakic zelo vestno pripravila in nam nikoli ni nic manjkalo, a v pravopisu ni ravno blestela – pa je moj predlog sprejela s smehom; tako smo našo odpravo obogatili še z izobraževalnim programom. Prvo najdišce smo poimenovali Tamchén, kar v jukateškem jeziku pomeni 'Globoki vodnjak'. Najbolj izstopajoca posebnost najdišca so bili namrec cultuni, nekateri zelo globoki: na obsež­nem niveliranem prostoru v samem urbanem jedru nekdanjega mesta smo jih našteli vec kot 30. Kot je bilo že omenjeno, so te podzemne komore, izkopane v skalnato podlago in do katerih vodijo navpicni jaški krožnega preseka, zelo pogoste v majevskih naseljih. Služile so kot vodni zbiralniki ali kot podzemne shrambe za živež, nekatere pa so morda imele tudi drugacne funkcije. Ni pa obicajno, da bi jih bilo toliko v samem upravnem in verskem središcu mesta. Videli smo, da so nekateri v parih, v spodnjih delih povezani s tuneli. Nad cilindricnimi ustji imajo kvadrataste konstrukcije iz obdelanih kamnov, eden od teh kamnov je celo nažlebljen. Mnogi so globoki tja do pet ali šest metrov, kar so tudi sicer normalne globine cultunov, toda v nekaterih smo namerili globine tja do 13 metrov, kar je povsem nenavadno! So bili to zbiralniki za deževnico? Drugacno rabo si težko predstavljamo; vodo je bilo mogoce zajeti z vedri, obešenimi na vrvi, ce pa bi bile spodaj shrambe, bi se bilo težko spušcati na dno po ozkih jaških. Ali so služili ne samo prakticnim, temvec tudi ali celo predvsem obrednim namenom? Tako bi lahko sklepali ne samo zaradi njihove koncentracije v samem centru mesta, temvec tudi zaradi cilindricnih kamnov, ki smo jih našli ob ustjih nekaterih cultunov; bolj kot pokrovi so bili videti kot oltarji. Najvecje stavbe najdišca, podobno masivne kot v Chactúnu, omejujejo dva velika štirikotna trga. Medtem ko je vecino stavb zob casa spremenil v ruševinske groblje, se na severni strani vzhodnega trga dviga okoli 15 metrov visok piramidalni tempelj, na katerem so deloma ohranjeni zidovi gornjega svetišca, na severni in južni Stela v Tamchénu. fasadi opaženi s fino obdelanimi kamnitimi bloki. Precejšen del južnega zidu svetišca je unicil vecji roparski jarek, izkopan že davno – v bližini smo namrec našli steklenico piva znamke Carta Blanca, ki na mehiškem jugovzhodu že nekaj desetletij ni vec v prodaji. Med pregledovanjem trga smo ob vznožju te piramide opa­zili ležeco in skoraj povsem zasuto stelo. Na gornji površini je imela dva hieroglifa, od katerih je bil razpoznaven samo datum 3 Ahau 260-dnevnega cikla. Octavio, Gaspar in Crescencio so stelo previdno odkopali in jo dvignili, a ne na spodnji ne na stranskih površinah ni bila reliefno obdelana. Nenavadno je bilo, da sta bila oba glifa na prednji strani vrezana zelo blizu spodnjega dela spo­menika, tako blizu, da bi bila oba glifa na stojeci in deloma vkopani steli komaj vidna nad tlemi. Ni nemogoce, smo razmišljali, da je bila stela najprej gladka in da so oba hieroglifa vsekali šele potem, ko je padla. To bi bil še en primer preoblikovanja, kakršne smo zasledili že v Chactúnu in ki pricajo, da so po obdobju razcveta tu živele skupine, ki so nekdaj postavljenim spomenikom pripisale drugacen pomen. Severno od obeh trgov z najvecjimi stavbami se razširja zrav­ nan prostor, najbrž še en trg, ki ga s severne strani omejuje ak­ ropola s tremi templji. Takšne triadne skupine so skoraj vedno predklasicnega datuma in v resnici smo na tej akropoli našli nekaj fragmentov keramike poznopredklasicnega tipa Sierra Rojo. Nasploh je po površinski keramiki mogoce soditi, da je bilo to na­ selje pomembno predvsem v predklasicni in zgodnji klasicni dobi. Še preden smo zakljucili delo v Tamchénu, smo nadaljevali z odpiranjem kolovoza proti najdišcu, ki je bil drugi cilj letošnje sezone. Ken Jones, naš glavni sponzor, je namrec napovedal obisk in želeli smo mu pokazati obe najdišci. Kolovoz, ob katerem smo taborili med delom v Tamchénu, je vodil naprej proti jugovzhodu, toda že na letalskih fotografijah je bilo videti, da nas drugemu najdišcu ne bo približal na manj kot štiri kilometre. Samo do tja bo torej mogoce priti z vozili, kar je pomenilo, da bo tam treba postaviti tabor in potem hoditi do najdišca peš. Ali ne bo pre­naporno pešaciti vsak dan štiri kilometre z vodo in vso opremo, popoldne pa se zopet vrniti? To je bilo resno vprašanje, vendar se ta hip nisem prevec ukvarjal z njim. Najprej moramo videti najdišce – morda pa sploh ni tako veliko in bomo lahko opravili v nekaj dneh. Zadnji del kolovoza je bil vse bolj zarašcen in ocitno že dolgo opušcen: stebla nekaterih dreves so bila debela že 20 cm in vec, tako da je poleg macet nenehno pela tudi motorna žaga. Preckali smo tudi okoli 700 metrov širok bajo, ki je vzbujal posebno skrb, saj se je izsušen teren že po eni sami deževni noci na vec mestih spremenil v mastno blato. Po dveh tednih izsekavanja smo koncno prišli do mesta, kjer se je kolovoz našemu cilju najbolj približal. Ravno prejšnji dan pa sta prišla Ken Jones in njegov sodelavec Dan Griffin, American, ki živi v Mehiki in sodeluje pri arheoloških projektih, kot odlicen fotograf pa spremlja tudi Kena na njegovih poteh po arheoloških najdišcih. V žrelu pošasti Z apustili smo kolovoz in skozi gozd zaceli izsekavati stezo proti zahodu. Po bližnjih drevesih je skakalo nekaj koatijev, ki so nas radovedno opazovali, malo kasneje pa se je nad nami zbral trop opic vriskacev – ti se obicajno ne zmenijo kaj dosti za ljudi, tokrat pa, sodec po njihovem obleganju in lajajocem rjovenju, nismo bili najbolj dobrodošli. Prva dva kilometra smo premagali prvi dan, šele drugega dne popoldne pa smo prispeli na cilj. Potem ko smo preckali vecji bajo, se je teren zacel dvigovati in koncno smo stopili na trg, ki ga je z vzhodne strani omejevala podolgovata groblja, s severne pa piramida, ki je imela ponekod izpostavljene zidove. To je bila prva skupina stavb, že na letalskih fotografijah pa je bilo videti, da je proti zahodu še ena, vecja. Z vzvišenega terena, na katerem stoji vzhodni arhitektonski kompleks, smo se spustili in cez slabe pol ure dosegli vzpetino z drugim kompleksom. Enrique, ki so mu sledili Ken, Dan in os-tali, je zavil na desno ob vznožju škarpe plošcadi, na kateri so se dvigale ruševine podolgovatih stavb, z Atasto pa sva šla naravnost in se med dvema stavbama povzpela na obsežen trg. Z vseh štirih strani so ga obdajale mogocne podolgovate groblje, izpostavljenih zidov ni bilo videti, tudi nobene stele ali oltarja. Potem ko sva trg obhodila vsak po svoji strani, sva se z Atasto zopet srecala in se za hip ustavila. »Kako se ti zdi? Saj so velike, ampak …« sem spregovoril. »… pravzaprav nic posebnega,« je moje misli dopolnil Atasta. Tudi on ni kazal navdušenja. Prizor je bil pac tak, kakršnih smo bili po vseh teh letih navajeni: monumentalna arhitektura, ned­vomno pomemben center, ampak nobenih izpostavljenih zidov, nobenih stel z napisi … Zdramilo naju je oddaljeno vpitje, ki je prihajalo iz zahodne smeri. Odgovorila sva in klici so se ponovili. Besed ni bilo mogoce razlociti, ampak nihce ne troši energije s kricanjem, ce ne gre za kaj pomembnega. So Enrique in ostali našli kaj bolj razburljivega kot midva? Napotila sva se v smeri, od koder so prihajali glasovi. Prišla sva na drug trg, kjer pa je bilo rastje dokaj gosto, zato sva zavila na desno in poiskala pot, ki so jo izsekali Enrique, Ken in ostali. Sledila sva vznožju platforme, na kateri je stalo vec stavb, in na njenem severozahodnem vogalu zavila proti jugu. Kmalu sva jih ugledala: stali so na strmem pobocju nad nama. »Pridita gor,« je Enrique energicno mahal z roko, Ken in Dan pa sta se zmagoslavno smehljala. Zgoraj naju je cakal prizor, ki je opraviceval navdušenje. Zrla sva dobesedno v zevajoce žrelo pošasti, ki je s kamnitimi cekani in ogromnimi ocmi grozece bolšcala v naju. Bogato okrašeno fasado stavbe je prediral vhod s podboji, iz katerih so štrleli ukrivljeni in zašiljeni kamni, ponekod še vedno prekriti s plastjo ometa, na obeh straneh pa sta bili veliki vdolbini z volutastim okrasom na­mesto zenice. Tipicni zoomorfni ali teratomorfni portal, kakršni so posebno pogosti v arhitekturnih slogih Río Bec in Chenes. Znanih je veliko fasad tega tipa; posebno dobro so ohranjene na najdišcih Chicanná, Hochob, Hormiguero in Tabasqueńo. Nadnaravno bitje z zevajocim žrelom je na teh portalih upodo­bljeno kot kamniti mozaik, v zelo stilizirani obliki in s treh strani hkrati; frontalni pogled dopolnjujeta oba profila ob podbojih. Preklada vhoda in podboji so opremljeni z zobmi gornje celjusti, nad preklado so ocesne vdolbine in štrleci nos, spodnjo celjust pa ponazarja nizka plošcad pred vhodom, prav tako obrobljena s kamnitimi cekani. Ob podbojih na obeh straneh fasade pa je pošast upodobljena še v profilu z ene in druge strani, z ocesno odprtino in zobmi v gornji celjusti režecega gobca. O identiteti božanstva, ki ga predstavljajo procelja tega tipa, se še vedno krešejo mnenja, vsi pa se strinjajo, da gre za simbolicne vhode v podzemlje. Bogovi rodovitnosti so bili povezani ne le z dežjem in koruzo, temvec tudi z zemljo. Iz zemlje zrastejo poljšcine, ki zagotavljajo preživetje, zato je bilo podzemlje tudi kraj miticnega izvora koruze; v zemlji koncajo pokojniki, zato so imeli tudi pred­niki pomembno vlogo v kultu rodovitnosti. Pod zemljo pa je tudi voda, brez katere nic ne zraste. V mezoameriških verovanjih so bili posebej pomembni hribi, ki so veljali za domovanja božanstev vode, rodovitnosti in izobilja. V mnogih domorodnih skupnostih še vedno opravljajo obrede za dež na hribih – verovanje, da so prav hribi zbiralniki vode, pravzaprav temelji na naravnih dejstvih: iz Zoomorfni portal Strukture II na najdišcu Chicanná. izvirov na pobocjih priteka voda, okoli vrhov pa se najprej zberejo oblaki. Mezoameriške templje je mogoce razumeti kot umetne hribe, vhodi vanje pa poustvarjajo jame, ki so naravni vhodi v podzemlje in ki so jih že v predklasicni dobi upodabljali kot zeva­joca žrela zemeljskega božanstva. V poljedelskih družbah se vsak kmetovalec še kako zaveda, da voda ni nic manj pomembna kot zemlja, zato ni presenetljivo, da bogovi ali boginje, ki poosebljajo zemljo, nadzorujejo tudi vodo in rodovitnost. Maji so na proceljih svojih stavb in klesanih spomenikih pogosto upodobili groteskno, na pol skeletno glavo pošasti, ki predstavlja hrib ali zemljo, a je po nekaterih elementih tako podobna Chacu, bogu dežja in bliska, da ju je v mnogih primerih težko razlikovati. Božanstva zemlje in vode, ki so jih ne le v Mezoameriki temvec tudi drugod po svetu upodabljali kot strahljiva, pošastna bitja, odsevajo stvarnost, ki je v poljedelskih družbah še posebno ocitna: zemlja pogoltne vse, obenem pa tudi vse daje; požira in razkraja, hkrati pa iz semen ustvarja novo življenje. Prav tako nepogrešljiva je voda, ki omogoca, da polja obrodijo, lahko pa prinese tudi razdejanje. Blisk in grom oznanjata blagodejni dež, vcasih pa unicujoce ujme. Tako kot v drugih starih državah, so tudi majevski vladarji poosebljali pomembna božanstva. S tem niso le povelicevali svojo moc in upravicevali oblast, temvec so tudi prevzemali božanske odgovornosti na Zemlji. Zelo ilustrativen je podatek, ki ga je zapisal španski kronist Francisco López de Gómara v 16. stole-tju: med obredom ustolicenja je azteški vladar moral priseci, da bo naredil, da se bo Sonce s svojo svetlobo premikalo, da bo iz oblakov deževalo, da bodo reke tekle in da bo zemlja rodila vse vrste živeža. Ce je imel azteški cesar dolžnost nadzorovati tako pomembne naravne pojave, se pravi, ohranjati vesoljni red in na ta nacin zagotavljati blagostanje ljudstva, je jasno, da so ga morali imeti za utelešenje mogocnega božanstva. Da je bilo tako tudi pri Majih, razodevajo emblemi bogov, ki krasijo njihovo opravo, in Zoomorfni portal v Laguniti, pogled proti severovzhodu. Nad ocesno votlino je ohranjena lesena preklada. tudi njihova imena: stvarnik Itzamná, Chac in druga božanstva so sestavni deli mnogih vladarskih imen. In prav v tem smislu lahko razumemo zoomorfne portale: obicajno krasijo vhode v templje ali palace, v našem primeru pa je ocitno šlo za vhod v center mesta, v posveceno cono vladajoce elite, ki je vzdrževala ravnovesje v naravi in si zato zaslužila svoje privilegije: s pomocjo magicnih obredov in daritev bogovom in prednikom je zagotavljala izobilje in odvracala nesrece, ki bi jih lahko povzrocili unicevalni nagibi nestanovitnih in cesto grozecih božanskih sil. Da smo našli tak portal, ni bilo presenetljivo, saj so ena od izstopajocih znacilnosti arhitekturnega sloga Río Bec, ki je bil v rabi na bližnjem obmocju proti jugu. Toda malo je tako dobro ohranjenih primerkov – preklada vhoda z gornjim frontalnim delom pošasti je v našem primeru porušena, spodnja celjust pa se verjetno skriva pod ruševinami, na katerih smo videli vec kamnitih zob in drugih okrasnih elementov, ki so odpadli. Po prvih komentarjih in izrazih navdušenja me je prešinilo: »Tole bi lahko bila Lagunita!« Povedal sem, da mi je avstrijski kolega Karl Herbert Mayer že veckrat omenil najdišce s tem imenom, ki da ga je pred dese­tletji obiskal ameriški arheolog Eric von Euw, a svojega odkritja ni nikoli objavil. Zapustil je samo nekaj risb, ki jih hrani muzej Peabody Harvardske univerze v ZDA in na katerih je med drugim tudi zoomorfna fasada. »Karl Herbert ima te risbe in mi jih je poslal; v racunalniku jih imam. Jih bomo zvecer v taboru pogledali in preverili, ce je to Lagunita. Ampak spomnim se, da so na nekaterih risbah tudi spomeniki z napisi. Poglejmo še malo naokoli, mogoce najdemo kakšno stelo ali oltar.« Sonce je bilo že nizko in za pregledovanje danes nismo imeli vec dosti casa. Zoomorfni vhod je gledal proti zahodu, kamor se je teren strmo spušcal; ocitno je bilo tu nekoc stopnišce, ki se je od zahoda vzpenjalo na visoko plošcad s stavbo, v kateri je zijalo žrelo pošasti. Skozenj smo zdaj stopili na obsežen trg, obdan z monumentalnimi stavbami. Na eni so bili ohranjeni zidovi do precejšnje višine, v notranjosti pa nekaj obokanih sob. Naprej proti vzhodu je bil še en, vecji trg – prav tisti, ki sva ga z Atasto že prehodila – nikjer pa nismo naleteli na nobeno stelo ali oltar. Zvecer v taboru sem, še preden je Magda postregla z vecerjo, prižgal racunalnik. Vsi so se nestrpno zbrali. Iz fotoaparata sem prenesel fotografije fasade, posnete pred nekaj urami, in poi-skal skenirane risbe, ki mi jih je bil poslal Karl Herbert Mayer. Prikazovale so nekaj stel in oltarjev z delno ohranjenimi figural-nimi motivi in hieroglifskimi napisi, na eni pa je bila skicirana zoomorfna fasada. Primerjava podrobnosti na risbi in naših fo­tografijah je kmalu razpršila dvome – našli smo fasado, ki jo je nekoc narisal Eric von Euw. »Lagunita torej!« je zakljucil Ken. »Ampak kje so stele in oltarji?« »Res je cudno, nobenega spomenika nismo videli,« sem od­vrnil. »Da bi jih kar vse odnesli plenilci? Res pa je tudi, da danes nismo vsega pregledali …« Po vecerji sva se s Kenom ob rumu in pogovoru zadržala pozno v noc. Seveda je bil zelo zadovoljen, da je bil prica tako Severni del zoomorfnega portala v Laguniti. Južni del zoomorfnega portala v Laguniti. pomembnemu odkritju. Kar nenadoma pa je s posebnim pou­ darkom in pomenljivim nasmehom izjavil: »This was a great finding. Though I know it was all staged.« »Krasna najdba, ja. Ampak kaj smo uprizorili? Kako to misliš?« »Ti si že prej našel fasado, pa si potem narocil Enriqueju, naj me odpelje tja; gotovo si mi hotel dati zadovoljstvo, da sem jo odkril jaz.« Osupnil sem. »Kaj?! Pa saj tega ne misliš resno. Do druge skupine skupine ruševin smo prišli skupaj. Priznam, takrat sem res pomislil: ce je tu karkoli posebno zanimivega, naj bo Ken tisti, ki bo to našel. Saj si vendar naš sponzor. In najbrž se spomniš, da sem ti predlagal, da greš prvi, a si to odklonil. Tako sva potem šla sama z Atasto naravnost naprej in obhodila prvi trg, ti pa si šel z Enriquejem in ostalimi na desno. Ob vznožju kompleksa ste prišli na zahodno stran in tam našli fasado. Kako vendar bi jaz lahko prišel do nje prej? Pa tudi ce bi, kdaj bi lahko o tem skrivaj obvestil Enriqueja? Saj si bil vendar ves cas z njim!« Ocitno se je Kenu zdelo povsem neverjetno, da bi prav on, ki je bil z nami le nekaj dni, bil med prvimi, ki so prišli do necesa tako pomembnega. Moral sem obnoviti vse podrobnosti, da mi je koncno verjel. Še zadnje dvome pa mu je razpršil Cristóbal. Dremajoc v svoji mreži je slišal (in s svojim znanjem anglešcine tudi razumel) najin pogovor, zjutraj pa ga je, ko je beseda zopet nanesla na Kenov dvom, še on spomnil, da so hodili do fasade ves cas vsi skupaj in da jaz, cetudi bi jo bil našel prej, tega nikomur nisem mogel povedati. Ken in Dan sta morala zakljuciti obisk. Odpeljal sem ju v Xpujil, Atasta pa je ugotovil, da je prejšnji dan izgubil svoj aparat GPS. Medtem ko se je ostala ekipa vrnila na delo v Tamchén, so se Atasta, Enrique in Gaspar zopet odpravili v Lagunito, da poiš-cejo izgubljeni GPS. Pri iskanju aparata sicer niso imeli srece, so pa našli vse stele in oltarje, ki jih je nekoc narisal Eric von Euw! Zgodba o Laguniti K arl Herbert Mayer, s katerim sva navezala stike že pred mno­gimi leti, živi v Gradcu v Avstriji. Ceprav amaterski raziskova­lec, je odlicen poznavalec kulture Majev in med strokovnjaki uživa velik ugled. Že veckrat mi je omenil Lagunito in me vzpodbujal, naj jo med svojimi terenskimi pregledi skušam ponovno najti. Poslal mi je von Euwove risbe, toda podatki o legi najdišca so bili mocno pomanjkljivi. Karl je Erica von Euwa, ki je vec let delal za projekt Corpus of Maya Hieroglyphic Inscriptions (CMHI) v muzeju Peabody, srecal aprila 1980 v mehiški prestolnici. Med pogovorom mu je von Euw pokazal risbe mnogih neobjavljenih spomenikov, med katerimi so bili tudi stele in oltarji, ki jih je pred približno dvema letoma dokumentiral na najdišcu, imenovanem Lagunita, v Campecheju. Vec let kasneje je Karl z dovoljenjem legendarnega Iana Grahama, ki je bil tedaj direktor projekta CMHI, dobil kopije mnogih risb, ki jih hrani muzej Peabody; med njimi so bile tudi tiste, ki jih je napravil von Euw v Laguniti. Med svojimi pogostimi potovanji v deželo Majev je Karl veckrat poskusil najti Lagunito, a brez uspeha. Vedel je samo, da je nekje v bližini Xpujila; med domacini ni našel nikogar, ki bi vedel kaj vec, že dolgo pa tudi nihce ni vedel, kje je Eric von Euw, ki se je že davno nehal posvecati Majem in arheo­logiji. Koncno ga je leta 2009 izsledil Karlov ameriški kolega Lee Jones in se po telefonu veckrat pogovarjal z njim, da bi pridobil vec podatkov o njegovem odkritju Lagunite. Von Euw je povedal, da je bil tam leta 1977 ali 1978 in da sta ga spremljala dva domacina; eden je imel vzdevek »El Negro«, imena drugega se ni spomnil. Od arheološkega najdišca Chicanná, ki leži ob cesti Escárcega-Chetumal, so se podali proti severu in po osmih urah prišli do aguade, ob kateri so rasla drevesa ramón. Po njegovi oceni je bila razdalja od Chicannája do aguade med 10 in 12 kilometrov, do ruševin pa da so hodili še približno dva kilometra in pol. Lee Jones in Karl Herbert Mayer sta skušala najti oba moža, ki sta nekoc spremljala von Euwa, a sta izvedela, da je »El Negro« umrl, drugi mož pa se je odselil. Na pomoc je priskocil turisticni vodic Nicolás Feldman, ki živi v vasi Valentín Gómez Farías, vzhodno od Becána. Podali so se proti severu, našli dotlej neznane ruševine, ki so jih imenovali Kichpampak, toda iskanje Lagunite ni obrodilo uspeha. Karl me je o vsem sproti obvešcal. Na podlagi tega, kar je povedal von Euw, je bilo mogoce sklepati, da Lagunita leži kakih 15 kilometrov severno od Chicannája. Toda podatek je bil prevec približen in negotov. Razdalja 15 kilometrov je bila samo ocena, smer proti severu pa prav tako. Upoštevajoc možno napako, bi bilo treba precesati vec kvadratnih kilometrov povsem prerašcenega terena, kar bi lahko trajalo dneve in tedne. Pred leti smo sicer imeli sreco pri iskanju Altamire, vse druge izkušnje pa so govorile, da si takšnega tavanja, ki je lahko drago in celo povsem brezplodno, ne moremo privošciti. Tako kot že v prejšnjih sezonah, smo se tudi letos rajši zanesli na letalske fotografije in tako odkrili dve najdišci. Da je eno od teh Lagunita, smo ugotovili šele, ko smo naleteli na okrašeno fasado z vhodom v obliki žrela pošasti in jo primerjali z risbo Erica von Euwa. Mi smo prišli z vzhoda: odprli smo dobrih 17 kilometrov opušcenega kolovoza in potem po izsekani stezi pešacili še dobre štiri kilometre. Pred vec kot tremi desetletji pa je Eric von Euw s spremljevalcema prišel z juga. Ce so potovali s konji, so morali uporabiti odprte in dovolj udobne poti. Ko pa je leta 1989 obmocje postalo zašciteno kot Calakmulska biosfera, so se poti zarasle in, ker poznavalcev terena ni bilo vec, Karl Herbert Mayer in njegovi pomocniki, ki so prav tako prodirali z juga, pri iskanju niso imeli uspeha. Na sreco pa se je prav zaradi teh okolišcin Lagunita ubra­nila plenilcev; kot smo kasneje med podrobnim pregledovanjem najdišca ugotovili, tja že dolgo nihce ni zašel – med sorazmerno redkimi roparskimi izkopi ni bilo nobenega svežega. Karlu sem ob prvi priliki porocal o našem odkritju, on pa je obvestil ameriškega arheologa Josepha W. Balla, enega najvecjih strokovnjakov za majevsko keramiko. Ball, ki je pred leti preuceval keramiko Becána in se je za naše obmocje zelo zanimal, je kmalu postregel z novimi zanimivimi podatki: Eric von Euw ni bil prvi arheolog, ki je obiskal Lagunito. Joe Ball se spominja, da je v Méridi, prestolnici mehiške države Yucatán, nekega dne leta 1972 vecerjal z Ianom Grahamom in Jackom D. Eatonom, arheologom, ki je leta 1969 odkril Chicanná in naslednje leto tam izkopaval, obenem pa je opravljal tudi terenske preglede v okolici. Kot pravi Ball, je Eaton ob tistem snidenju omenil vec najdišc, ki jih je bil obiskal, med drugim tudi Lagunito. Prav tako je omenjal, da je bil med njegovimi spremljevalci mož z vzdevkom »El Negro«. Eaton, ki je bil zaposlen na Middle American Research Institute univerze Tulane v New Orleansu, ZDA, se je okoli leta 1974 sprl z ustanovo in jo zapustil, s seboj je odnesel vse terenske zapiske in za njim se je izgubila vsaka sled. Joe Ball ga je skušal najti in je v ta namen najel celo detektivsko agencijo. Našel je vec oseb z imenom Jack D. Eaton, nekateri so bili celo ustrezne starosti, a nobeden ni bil pravi. Kot pravi Ball, Jack Eaton je preprosto izginil z oblicja zemlje, z njim pa tudi mnogi drago­ceni podatki. Domneva, da je obiskal Lagunito leta 1968 in o tem kasneje porocal Ianu Grahamu; ce mu je omenil spomenike z napisi, je najbrž prav zato Graham, ki je vodil epigrafski projekt, posredoval, da se je tja cez nekaj let ponovno podal Eric von Euw. In zdaj smo prišli mi. Treba bo natancno dokumentirati portal, stele in oltarje, pa seveda napraviti nacrt mestnega jedra; dela bo veliko, mi pa bomo morali naslednje tedne vsak dan pešaciti od tabora na kolovozu? Nova pridobitev K er druge rešitve ni bilo na vidiku, smo zaceli popravljati pešpot proti Laguniti. Da bi jo napravili manj utrudljivo za hojo in jo cimbolj skrajšali, smo jo hoteli bolje ocistiti in izravnati nepotrebne zavoje. Na letalskih fotografijah sem videl, da leži nedalec od te poti proti jugu in približno kilometer in pol vzhodno od najdišca aguada. Ce je to tista aguada, mimo katere je nekoc šel Eric von Euw s spremljevalcema, in ce so najdišce imenovali prav po njej, je bilo pricakovati, da ima vodo – kotanjam, ki ne ohranjajo vode skozi vse leto, domacini pravijo aguada; lagunita pa je po­manjševalnica besede laguna, s katero oznacujejo jezera, ki se ne izsušijo. Predlagal sem Atasti, da preveri zadevo in mu posredoval koordinate. Ko smo med cišcenjem prišli do primerne tocke, sta z Enriquejem skrenila s poti proti jugu. Vrnila sta se cez nekaj ur. »Nic; izsušena,« je rekel Enrique in svoje besed podprl z ma-lodušnim obrazom. Atasta je resno prikimal, potem pa izvlekel iz nahrbtnika fotoaparat, ga prižgal in mi ga pomolil. »Takole izgleda.« Izsušenih aguad, z visoko travo in grmovjem, sem videl že veliko. Brez posebne volje sem vzel fotoaparat, toda razpoloženje se mi je hipoma spremenilo: »Kaj?! Takšna je?!« Na fotografiji je bilo jezero, polno vode! Takšne potegavšcine sem bil lahko samo vesel. Na moje navdušenje se je odzval Enrique z gromkim smehom, Atasta pa je zadovoljno pripomnil: »Velika je, prav lepa.« »Ta se nikoli ne izsuši; in voda je zelo cista,« je še dodal Enrique. Torej nisem upal zaman. Prav verjetno je to res tisto jezerce, ki ga je omenjal von Euw in po katerem je bližnji reinado dobil ime Lagunita. Glede preskrbe z vodo bodo torej težave manjše. Ampak skrbi ni bilo konec: ce postavimo tabor na kolovozu, bomo morali še vedno vsak dan prehoditi vec kot osem kilometrov, poleg napo­rov, ki nas cakajo na samem najdišcu. Bilo bi idealno, ce bi lahko postavili tabor nekje tu blizu jezera. Ampak kako prenesti vso Nakladanje štirikolesnika opremo, dobavljati hrano …? med selitvijo. Ko smo zvecer skupaj razmišljali o najprimernejši rešitvi, je Enrique pripomnil: »Ce bi imeli cuatrimoto, bi bilo vse veliko lažje.« »Cuatrimoto?« se je zdaj posvetilo tudi meni. Enrique je imel v mislih seveda terenski štirikolesnik (angleško quad ali ATV, all terrain vehicle). Pri nas ta vozila služijo bolj za zabavo in šport, tam pa poznajo predvsem njihovo prakticno uporabnost – ker vozi tako rekoc cez drn in strn, je s to 'igraco' mogoce priti marsikam in jo celo otovoriti. »Za štirikolesnik bi bilo dovolj ocistiti ozko pot med drevjem; lahko bi postavili tabor bliže najdišcu,« je nadaljeval Enrique. »Kaj pa tovor, vsa oprema …?« »Vse lahko naložimo, samo veckrat bo treba peljati …« »… pa generator? Ta je velik in težak …« »… ga privežemo, to sploh ni problem …,« je z obrazom in glasom poznavalca zagotovil Enrique. Miguel in Cristóbal sta takoj pritrdila. »Poznaš koga, ki ga ima? Pa koliko bo hotel za najem?« sem na glas razmišljal, potem pa sem se spomnil – uprava Calakmulske biosfere ima vec štirikolesnikov! Naslednje jutro sem se povzpel na zidove gornjega templja na najvišji piramidi v Tamchénu; samo tam je bilo namrec mogoce ujeti signal mobilne telefonije. Poklical sem direktorja biosfere. To je bil inženir José Zúńiga Morales, ki sem ga spoznal že prejšnje leto, tokrat pa sva sodelovala v zvezi s predlogom za Unescovo razglasitev južnega dela biosfere kot mešane naravne in kulturne dedišcine. Prosil me je za pomoc pri utemeljitvi kulturnih vidikov Tudi generator je srecno prispel v tabor. predloga, saj so prav naše odprave v prejšnjih letih odkrile skoraj vsa arheološka najdišca na ozemlju, ki naj bi bilo uvršceno na seznam svetovne dedišcine (takrat še nisem vedel, da bo do te razglasitve res prišlo junija 2014, na konferenci Unesca v mestu Doha v Katarju). Pepe Zúńiga je na moje vprašanje odgovoril brez pomišljanja – posodil nam bo kar dva štirikolesnika. To je bila prava odrešitev: tabor bomo lahko postavili veliko bliže najdišcu. Ob poti, ki smo jo izsekali, smo izbrali primerno mesto pod visokimi drevesi, komaj pol kilometra severno od je­zera. Do najdišca nas je še vedno locil poldrug kilometer, ampak katera koli tocka dlje proti zahodu bi bila manj primerna, ker se je teren zacel spušcati v bajo, razen tega bi se oddaljili od vode. Ob prvi priliki, ko smo odšli v Xpujil po nakupih, smo pripe­ljali štirikolesnika in po zakljucku del v Tamchénu preselili tabor. Najprej smo vso opremo in živež prepeljali do konca odprtega kolovoza in jo razložili, potem pa je Enrique tritonca odpeljal dobra dva kilometra nazaj in ga pustil na oni strani 700 metrov širokega mokrišca: ce nas preseneti daljši naliv – in deževja je bilo že prejšnje tedne nenavadno veliko za ta letni cas – se namrec ta bajo lahko sprevrže v oviro, ki bo za tritonski tovornjak nepre­mostljiva. Zatem smo s štirikolesniki prepeljali vso opremo v novi tabor, za kar je seveda bilo potrebnih vec voženj. Enrique je bil pri tej operaciji glavni mojster in je, tako kot že veckrat poprej, pokazal svoje sposobnosti in iznajdljivost. Za prevezovanje tovora smo nabavili dve stari traktorski zracnici in jih razrezali na dolge trakove. Gumijasti trakovi so bili veliko primernejši kot vrvi, ker se niso zajedali v kartonaste škatle in jih je bilo mogoce veliko bolj zategniti. Med razporejanjem tovora na prednji in zadnji prtljažnik je bilo treba paziti tudi na primerno ravnovesje. Najbolj me je skrbel prevoz skoraj 100 kilogramov težkega elektricnega generatorja, a tudi ta je srecno prispel v novi tabor. Fantje so ga trdno privezali, na najbolj kocljivih mestih na poti pa so ga tudi podpirali, da ne bi prevrnil vozila. Sama vožnja je bila posebno zahtevna. Da bi jo usposobili za štirikolesnike, smo stezo že v prejšnjih dnevih še nekoliko razširili, zgladili nekatere nepotrebne ovinke in jo bolj temeljito ocistili: odstraniti je bilo treba vse štrclje posekanega rastja, na katerih bi se predirale pnevmatike, in debla mnogih padlih dreves, preko katerih bi lahko stopali, nismo pa mogli voziti. In še vedno je Jezero vzhodno od najdišca Lagunita. bila pot vse prej kot gladka in lahka za vožnjo: da ne bi izgubljali casa in energije, smo izsekali le ozko stezo, dovolj široko le za štirikolesnik. Vijugala je med vecjimi drevesi, saj teh nismo želeli – in v zašciteni biosferi tudi nismo smeli – podirati, in po tleh so se zvijale neštete korenine dreves. Vrhu tega je pot preckala šte­vilne vrste kamnov, ki so nekoc sestavljali ograde za obdelovalne parcele, ostanke nekdanjih hiš, spremenjenih v manjše in vecje groblje, umetne terase … Tovrstni sledovi davnega življenja, ki so razodevali, da je bilo obsežno ozemlje okoli mestnega jedra Lagunite zelo gosto poseljeno, so bili posejani povsod, tako da se jim ni bilo mogoce izogniti. Zaradi vsega tega je bila vožnja po tej poti posebno doživetje. Štirikolesnik je rohnel in kar naprej poskakoval, krmilo je bilo treba cvrsto držati, da ga udarci koles ob korenine in kamne niso vozniku iztrgali iz rok in preusmerili vozilo v bližnje drevo, razen tega je bilo treba paziti, da tovor, naložen na prednjem in zadnjem prtljažniku, ne bo koncal na tleh zaradi trka ob kakšno drevo ob poti. Poleg mnogih voženj ob sami selitvi, ki je trajala dva dni, je tudi kasneje po tej stezi potekal reden promet. Iz Xpujila smo, kot vedno, obcasno pripeljali nove zaloge živeža s kamioneto, ki je ostala parkirana na koncu odprtega kolovoza, od tam pa smo pro-viant v manjših kolicinah vozili v tabor s štirikolesnikom. Ceprav je bil glavni voznik Enrique, sem se priucil tudi jaz in zakljucil, da je v primerjavi s to spretnostno slalom vožnjo, pri kateri je bila vseskozi potrebna popolna koncentracija, vsak adrenalinski park bolj otroški vrtec. Kljub previdnosti smo morali veckrat krpati predrte pnevma­tike. Ker se mnogim trkom ob kamenje in rastje ni bilo mogoce izogniti, so se natrgali tudi plasticni šcitniki za podvozje in jih je bilo treba pogosto popravljati in prevezovati z žicami. Vecje nezgode pa k sreci nismo imeli. Od tabora smo tudi do jezera izsekali dovolj udobno pot, da smo lahko vodo dovažali na štirikolesnikih. Velikost jezera, ki je nekako ovalne oblike, se gotovo spreminja v odvisnosti od padavin; med našim bivanjem je po dolgem merilo okoli 100 metrov. Da smo lahko zajemali cim cistejšo vodo, smo kot ponavadi preko Kuharica Magda pri 'štedilniku' v taboru pri Laguniti. blatnega obrežja zgradili preprosto konstrukcijo iz debel tanjših dreves, v bližini pa smo ocistili manjši prostor in ga uredili za pranje perila, pa tudi za kópanje. Tam smo lahko bili z vodo na­ravnost potratni, obenem pa smo zmanjšali potrebo po transportu vode v tabor. Res je, da so romanticnost prhanja ob jezeru kazile trume obadov ali – odvisno od ure – komarjev, zato si je vsakdo uredil svoj prostor za higienske potrebe tudi v taboru. Ne glede na to pa je bližina stalnega vira sladke vode pomenila – v tistih razmerah – pravo razkošje. Fantje so ob prvi priliki nabavili celo trnke, kajti poleg krokodila, ki je tu in tam zlezel na obrežje, je bila v jezeru tudi množica rib, s katerimi nam je kuharica Magda popestrila jedilnik. Tabor je bil prijeten, ceprav je bilo tako kot prejšnje leto nena­vadno veliko škorpijonov. Prav tako smo zasledili nekaj zoprnih poljubljajocih stenic, pa tudi kakšna koralna kaca se je pojavila. V zadnjih dnevih, ko je vse pogosteje deževalo, so se namnožile žabe, ki so postale v taboru kar prevec domace, poleg tega da so vecere popestrile s svojimi huronskimi koncerti. Še preden smo preselili tabor, nas je zapustil Atasta. Bil je dogovorjen s kanadsko ekipo arheologov, da sodeluje pri njihovih raziskavah v Yaxnohcahu. Nadomestila ga je Arianna Campiani, italijanska arhitektka, ki že vec let živi v Mehiki, kjer se je posve­tila arheološkemu delu in opravila doktorat na temo majevske arhitekture. Tako je namesto Ataste Alešu zdaj pri kartiranju pomagala Arianna, ki je poleg tega dokumentirala tudi zoomorfni portal in druge podrobnosti arhitekture. Pri meritvah je prizme treba postaviti na mnoge tocke in tako rekoc precesati vse; tako ni cudno, da so fantje prav pri tem delu našli tudi – Atastov GPS. Znani in neznani Maji M estno jedro Lagunite sestavljajo tri skupine monumentalnih stavb, ki so razporejene okoli štirih vecjih trgov in nekaj manjših dvorišc. Zoomorfni portal, ki je na zahodnem robu se­verozahodnega kompleksa, je po vsej verjetnosti oznaceval glavni vhod v upravni in verski center. Iskali smo sledove avenije, ki je bržkone vodila proti portalu iz zahodne smeri, našli pa smo samo raven, morda umetno izravnan prostor, na katerem je bilo marsikje videti obdelane kamne in nekaj nizkih struktur, takoj proti severu pa dve vzporedni podolgovati groblji, torej ruševine igrišca za obredno igro z žogo. Položaj igrišca v bližini domnevne avenije je spominjal na zahodni kompleks v Chactúnu: tudi tam je igrišce na niže ležecem terenu zunaj najvecje koncentracije stavb, ob njem pa je bil speljan sacbé proti jugovzhodni skupini. Zahodni kompleks Lagunite, z dvema trgoma, je najvecji in zgrajen na vzvišenem terenu. Proti jugu se ob prvem obisku nismo podali, ker v tej smeri teren pada, vegetacija je gostejša in nismo slutili, da je nekaj destin metrov naprej še en obsežen trg z vecjimi stavbami. Zato tudi nismo videli stel in oltarjev, ki ležijo prav tam in ki jih je nekoc zrisal Eric von Euw, našli pa so jih šele Atasta, Enrique in Gaspar, ko so brez uspeha iskali izgubljeni GPS. Na stavbi, ki omejuje severozahodni kompleks z vzhodne strani, je eno stopnišce omogocalo dostop s trga, ostanki drugega pa so vidni na vzhodni strani. Gotovo je od tod vodila pot do kakih 100 metrov oddaljene zahodne in najvecje stavbe vzhodnega kom­pleksa, saj je tudi ta imela stopnišci na obeh straneh. Na nižjem vmesnem terenu smo našli dve na tleh ležeci in neokrašeni steli, ki sta nekoc verjetno stali ob poti. Vzhodni kompleks leži na naravni vzpetini, ki je bila umetno predelana, tako da daje vtis akropole z dvema nivojema. Piramidalni tempelj, ki se dviga na plošcadi na severni strani, dosega preko 15 metrov višine nad naravnim terenom in je najvišja stavba te skupine; na severnem pobocju ru­ševine je še vedno izpostavljen del fasade s fino obdelanimi kamni. Sodec po keramiki, ki smo jo našli na površini, je bila Lagunita naseljena že v predklasicni dobi, od sredine 1. tisocletja pr. n. št. naprej, najvecji razcvet pa je doživela v pozni klasicni dobi. Poleg petih reliefno obdelanih stel in treh oltarjev, ki jih je skiciral že Eric von Euw, smo našli še nekaj gladkih, neokrašenih spomenikov. Napisi na stelah in oltarjih so precej poškodovani in Octavio je lahko razvozlal le nekaj koledarskih glifov. Najbolj zanimiva je Stela 2 z datumom 9.14.0.0.0 6 Ahau 13 Muan, ki ustreza 1. decembru leta 711 n. št. Datum dolgega štetja ni v celoti ohranjen, a ga je na osnovi drugih koledarskih podatkov Octavio lahko zanesljivo rekonstruiral. Glede na to, da datumi v Chactúnu, ki leži 10 kilometrov proti severu, ustrezajo letom 731 in 751, je mogoce sklepati, da sta obe najdišci dosegli svoj vrhunec prav v prvi polovici osmega stoletja. Nakljucje? Najbrž ne. Spomnimo se, da vsi datumi, ki so vklesani na stele v Oxpemulu, obsegajo sorazmerno kratko obdobje, od 731 do 830 n. št., spremna besedila pa navajajo na mišljenje, da je bil vzpon Oxpemula povezan z zatonom dinastije Kaan. Kot smo že omenili, je Calakmul, kjer je imela ta dinastija svoj sedež v Mestno jedro Lagunite, pogled proti severovzhodu (model: Aleš Marsetic). pozni klasicni dobi, leta 695 premagala vojska Tikala. To je bil hud udarec, ki je vladarje Calakmula bržkone mocno oslabil, še en in dokoncen poraz pa so doživeli leta 736. Verjetno so se prav zaradi teh dogodkov posamezni deli ozemlja, ki so bili prej pod nadzorom Calakmula, otresli tega jarma, lokalni oblastniki pa so zaceli postavljati svoje spomenike. Zoomorfna fasada v Laguniti nas je seveda zelo razveselila; tako dobro ohranjene arhitekture doslej še nismo našli. Posebno nepricakovana pa ta najdba ni bila: tovrstni portali so ena od najbolj izstopajocih znacilnosti najdišc, ki ležijo nedalec proti jugu in na katerih prevladuje arhitekturni slog Río Bec. Bolj nas je presenetilo dejstvo, da nismo naleteli na druge znacilne elemente tega stila. Namesto palac, opaženih s fino obdelanimi kamni in mozaicnim okrasjem, se tako kot v Laguniti tudi v Tamchénu in Chactúnu bohotijo voluminozne stavbe, razporejene okoli velikih trgov, številni piramidalni templji in kamniti spomeniki z napisi. Nasprotno pa so v Becánu, Chicannáju, Hormigueru, Xpujilu in drugih najdišcih tipa Río Bec arhitektonski kompleksi tipicno manjši in sestavljeni iz manjšega števila stavb, stele z napisi so redke, namesto pravih piramidalnih templjev pa prevladujejo palace z vitkimi, nefunkcionalnimi stolpi. Ceprav sta Chactún in Lagunitaa doživela svoj vzpon v istem casu kot naselja na obmo-cju s slogom Río Bec, veliko bolj spominjata na tradicijo Petén, ki je bila razširjena na obsežnem okoliškem ozemlju v osrednjih nižavjih polotoka Jukatana. Kaj pomenijo posebnosti, po katerih izstopa obmocje Río Bec v pozni klasicni dobi? Kako lahko razumemo, da je bila podobna arhitektura v rabi tudi okoli 100 kilometrov proti severu, na ob-mocju Chenes, medtem ko se v Chactúnu, Laguniti in Tamchénu, ki ležijo na vmesnem ozemlju, nova moda skoraj ni prijela? V kolikšni meri te regionalne razlike odsevajo politicno organizacijo in trgovske in druge povezave med posameznimi ozemeljskimi enotami v tistem casu? To so vprašanja, na katera trenutno ni­mamo odgovorov. In kaj pomenijo spomeniki, ki so bili nekoc postavljeni, kasneje pa prelomljeni in prestavljeni? Teh primerov je posebno veliko v Chactúnu, pa tudi v Laguniti je Octavio ugotovil, da je bila ena od stel v nekem trenutku obsekana, torej preoblikovana. Za zdaj imamo samo tri datume, vklesane v stele; dva sta v Chactúnu, eden v Laguniti, a vsi so iz prve polovice osmega stoletja. Sklepamo lahko, da je bilo to obdobje razcveta, ko so lokalni vladarji postavljali kamnite spomenike in s tem povelicevali svojo moc, ki je nemara sovpadala z zatonom Calakmula in dinastije Kaan, toda njihova slava je bila kratkotrajna. V bližnjem Becánu, kjer so bila že pred leti opravljena obsežna izkopavanja, so analize keramike pokazale, da je prav sredini osmega stoletja sledilo nekaj desetletij, v katerih je prebivalstvo upadlo, mnoge stavbe so bile zapušcene, šele v devetem stoletju pa so se pojavili novi tipi keramike, po katerih je mogoce sklepati, da so jih prinesli novi prišleki. Ce je bilo dogajanje podobno tudi v naših treh mestih, je mogoce razumeti, zakaj so toliko prej postavljenih stel prelomili, preoblikovali, jih prestavili drugam ali celo postavili na glavo. Takšne primere sekundarne rabe stel in oltarjev poznamo tudi z drugih najdišc v majevskih nižavjih, še vedno pa ne vemo, kaj natancno se je dogajalo, kaj se je zgodilo s prebivalci, ki so spomenike prvotno postavili, in od Enrique in Gaspar pri Steli 6 v Laguniti. Oltar 2 v Laguniti je nenavadne žebljaste oblike. kod so prihajali novi. To so bila zadnja desetletja pred dokoncnim propadom klasicne kulture Majev v osrednjih in južnih nižavjih, obdobje, ki ima še vedno veliko neznank. Med uganke, ki jih postavljajo Chactún, Lagunita in Tamchén, pa sodijo tudi nekatere posebnosti, kakršnih doslej nismo poznali. Ker so Maji obicajno pisali v dvojnih stolpcih, od zgoraj navzdol in od leve proti desni, imajo napisi na spomenikih praviloma parno število stolpcev, na Steli 2 v Laguniti pa so samo trije. Poleg tega datum dolgega štetja na tej steli ni popoln; podatkov je dovolj, da ga je mogoce rekonstruirati, je pa kljub temu nenavadno, da manjka število dni. Majevski oltarji so praviloma cilindricni, nekateri so v obliki kvadrov, dva oltarja v Laguniti pa imata nenavadno žebljasto obliko; daljši in ožji spodnji del, ki je bil najbrž vkopan, preide v širši gornji del. V Tamchénu so desetine cultunov posejane v samem mestnem jedru. Ceprav jih je nekaj porušenih ali zapol­njenih z materialom, ki se je nakopicil skozi stoletja, so nekateri še vedno globoki 10 metrov in vec. Cultuni so sicer zelo pogosti na majevskih najdišcih, toda nikjer še zdalec niso tako globoki, posebnost Tamchéna pa je tudi njihova velika koncentracija v samem upravnem in ceremonialnem središcu nekdanje naselbine. In koncno, spomnimo se še Chactúna, ki je edino doslej znano najdišce, kjer so bili najdeni kamniti spomeniki z motivi, izde­lanimi v prilepljenem štuku, ne le na Steli 1, ki s svojimi velikimi hieroglifi posebej izstopa, temvec tudi na Steli 14 in še na mocno poškodovanem fragmentu drugega spomenika. Ali so bili Tamchén, Lagunita in Chactún res nekaj posebnega v majevskem svetu? Ali pa se nam omenjene posebnosti zdijo ne­navadne ali kar edinstvene samo zato, ker ne poznamo sosednjih najdišc? To slednje se zdi bolj verjetno, ce se spomnimo, da se proti severu razširja obsežno, arheološko povsem neraziskano obmocje. Prav tam se morda skrivajo odgovori na mnoga vprašanja, ki nas mucijo. Arheologija Majev je v zadnjih desetletjih napredovala s pospešenimi koraki, toda nekateri težko dostopni predeli še vedno ostajajo terra incognita, neznank je še vedno veliko in razrešile jih bodo lahko samo prihodnje raziskave. Potop V so noc sem se premetaval po postelji, ne da bi lahko zares zaspal. Po plocevinasti strehi je oglušujoce ropotal dež, ki je lil neprekinjeno že od prejšnjega popoldneva, od casa do casa pa se je naliv sprevrgel še v nevihtno ujmo, ki je z bliski in ušesa parajocim grmenjem besnela nad pokrajino. Bil sem v koci, ki sta mi jo v svojem hotelu dodelila Rick in Diane. Vstal sem ob prvem svitu in se odpeljal proti Chetumalu. Bil je 2. junij 2014 in naše delo v Laguniti se je bližalo koncu. Da izplacam delavce, sem moral po denar v Chetumal, kajti v Xpujilu ni banke. O zajtrku nisem razmišljal; še isti dan sem se hotel vrniti v tabor; le kako jim je šlo v tem nalivu? Med potjo je dež nekoliko ponehal. Malo pred vasjo Nicolás Bravo je na cesti stala kolona vozil. Ko sem pripeljal bliže in se ustavil, sem videl tudi vzrok: cesta je bila poplavljena v dolžini okoli 70 metrov. Ne samo poplavljena; ceznjo je leno tekla reka, ki je tu nikoli ni bilo. Ko sem ravno pretehtaval situacijo, se je oglasil eden od mož, ki so stali ob cesti: »Ampak tale pride cez,« je pokazal na mojo kamioneto. »Visoka je. Pravkar je ena taka prevozila.« Zahvalil sem se za vzpodbudo in skocil nazaj v avto, ko je pritekla k meni mlajša ženska, otovorjena z nekaj torbami in vrecami; za roko jo je držala kakih pet let stara hcerka: »Naju vzamete s seboj? Lepo prosim, gospod! Nujno moram priti v Chetumal. Prišla sem s tistim kombijem, ampak ne more cez.« Odprl sem vrata in obema pomagal, da sta vstopili. Vklopil sem štirikolesni pogon in pognal vozilo v vodo. Globina se je vecala, voda je segala že skoraj do vrat, kamioneta pa je kljub mojemu besnemu tišcanju pedala za plin izgubljala hitrost. Šele zdaj me je prešinilo, kako nepremišljena je bila moja usluga, ko sem materi in otroku ponudil prevoz; še njiju sem spravil v nevarnost. Sunkovito sem prestavil v prvo, prišel nekje do sredine, kjer je bilo najgloblje, in koncno zacutil, da je zacelo vozilo zopet pospeševati. »Smo že cez,« sem z olajšanjem potolažil sebe in sopotnici. Ampak za zmagoslavje je bilo prezgodaj. Že cez nekaj kilometrov, onstran vasi Nicolás Bravo, nas je cakala še ena kolona vozil. Takoj je postalo jasno, da je tu stvar veliko bolj brezupna. Pred nami je bila zopet reka, ki je tekla cez cesto, le da je ta bila široka dobrih 150 metrov. Celo vecji tovornjaki, med njimi dva priklopnika, si niso upali cez. Pridružil sem se nekaj možem, ki so stali ob vozilih pred nami, se pogovarjali in nemocno opazovali prizor. »Tisti avtobus se je zapeljal pred nekaj minutami,« je pripomnil nekdo in pokazal z roko. »Voda ga je odnesla na rob ceste. Imel je sreco, da se ni prevrnil.« Avtobus je stal sto metrov pred nami v vodi, mocno nagnjen, ocitno prav na robu cestnega nasipa. Modrovali smo, kaj narediti, po katerih poteh bi bilo mogoce najti obvoz, toda vsako takšno iskanje bi bilo zelo tvegano – ce je poplavljena ta, glavna in asfaltirana cesta, kaj nas lahko caka na stranskih, ki povezujejo samo manjše vasi? Kaj zdaj? Bil sem ujet med dvema rekama, ki sta tekli cez cesto, z vzhoda pa so se po kratkem zatišju zopet grozece hitro bližali crni oblaki. Nazaj moram, ni druge rešitve. Prvo oviro sem enkrat že prevozil, menda jo bom še enkrat. »Tam je voda gotovo že malo upadla,« je nekdo tolažil sebe in mene. »Že kakšni dve uri skoraj ni deževalo.« Ko smo se vrnili do tja, je bilo jasno, da je bila ta napoved prevec optimisticna. Vode ni bilo nic manj kot prej. Moji sopotnici sta bili še vedno z mano, saj jima drugega ni preostalo. Ohrabren s prvo zmago, sem ponovno pognal kamioneto in takoj zatem ugotovil, da sem se prenaglil: z druge strani je pravkar zaoral v vodo velik priklopnik, ki se je grozece bližal. Nisem smel prevec obracati volana, da ne bi zdrsnil s ceste, ki je ni bilo videti. Ženska ob meni je kricala »Zaleteli se bomo! Zaleteli se bomo!«, njena hcerkica pa jo je podpirala z nic manj glasnim jokom. Tišcal sem nogo na plin in lahno obracal volan na desno. Tudi tovornjak je na sreco nekoliko zavil, zapeljal mimo po moji levi komaj kak meter stran in nas popolnoma preplavil s pljuski vode, ki so jo odrivala njegova kolesa tako divje, da so nas sunki valov skoraj ustavili. V prvi prestavi sem s sklopko uravnaval tek motorja, da ni ugasnil, dokler ni po nekaj sekundah, ki so se zdele neskoncno dolge, kamioneta premagala upor premikajoce se vodne mase in se pospešeno prebila na drugo stran poplavljenega odseka. Gospa ob meni se je polagoma umirila, visoki toni njenega glasu so se znižali, a ni nehala govoriti in se zahvaljevati Bogu. Tudi sam sem ji pritegnil. Nam je pomagala sreca ali božja previ­dnost? Ne vem, a bilo bi prevzetno verjeti, da smo se izkopali iz nevarnosti samo zaradi mojih sposobnosti … V Xpujilu sem se ustavil na avtobusni postaji. Tu sta moji so-potnici izstopili, ker da bosta za zdaj ostali pri sorodnikih, sam pa sem se moral pozanimati o razmerah na cesti proti Escárcegi – to je bil namrec drugi najbližji kraj z bankami, oddaljen 150 kilometrov proti zahodu. Poiskal sem voznika avtobusa, ki je pravkar pripe­ljal od tam in bil namenjen v Chetumal. O poplavljeni cesti proti Chetumalu je bil že obvešcen in je povedal, da bo moral napraviti vec sto kilometrov dolg ovinek preko kraja Peto v državi Yucatán, da pa je cesta proti Escárcegi prevozna brez težav. Odpeljal sem se naprej v Río Bec Dreams, kjer me je Diane, ki sem jo pred nekaj minutami poklical, že cakala z zajtrkom. Ravno se je odpravljala po opravkih v Chetumal, a jo je moja zgodba prepricala, da danes to pac ne bo mogoce. Cez pol ure sem bil zopet na cesti, tokrat v nasprotni smeri. Že spet je deževalo, nekaj kilometrov pred Conhuásom pa sem tudi opazil, da narašca temperatura motorja. Vode v hladilniku je bilo dovolj, ventilator je deloval in jermen je bil zategnjen. Je morda pokvarjena sklopka ventilatorja, ki zato ne dosega dovolj obratov? Poklical sem Ciriaca. Do njegove vasi Constitución ni bilo vec dalec, dobrih 20 kilometrov. Gotovo je tam kak mehanik. K sreci Ciriaco ravno tedaj ni bil v Uxulu z nemško ekipo, temvec po nakupih v Escárcegi. Posredoval je, da me je v vasi Constitución cakal njegov prijatelj Pancho, ki sicer ni avtomehanik, a o teh receh marsikaj ve. Tudi Pancho ni ugotovil, kje je napaka, je pa organiziral rešitev: kamioneto bom pustil tam, da jo bo pregledal avtomehanik, v Escárcego pa me bo odpeljal nekdo drug. Pomislil je na sovašcana Víctorja, ne samo zato, ker ima avto, temvec tudi zato, ker njegov brat Enrique dela z nami. Najprej sva našla njegovega oceta, ta pa je takoj poslal po Víctorja, ki se je kmalu pripeljal in bil pripravljen pomagati brez oklevanja; vse kaže, da Enrique kaj prav slabega o meni ni govoril … Odpeljala sva se v Escárcego, kjer sem dvignil denar, in se vrnila v Constitución, dež pa ves ta cas ni ponehal. Mehanik je ugotovil, da je res pokvarjena sklopka ventilatorja. Popraviti je ni mogel, ker ni imel rezervnega dela, a je rekel, da do Xpujila gotovo pridem, ce ne pretiravam z brzino. Res sem prispel, malo pred peto uro popoldne, tako da sem ravno še ujel avtomehanika v delavnici. Sklopko je kmalu snel, ampak tesnoba se še ni polegla: ceprav ima Pata de Jaguar ('Jaguarjeva šapa'), glavna xpujilska že­leznina in trgovina z rezervnimi deli, marsikaj na zalogi, so z deli za mojo uvoženo kamioneto vedno težave. Prodajalec je vzel staro sklopko in brez besed, ne da bi dajal kakršno koli upanje, izginil v skladišce. Ampak danes je bil kljub tolikim nevšecnostim srecen dan: vrnil se je s pravim nadomestnim delom, ki je bil kmalu na svojem mestu v vozilu. Za povratek v tabor je bilo že prepozno. Prespal sem v Río Bec Dreams in se zgodaj zjutraj odpravil. Med vožnjo po cesti so mi po glavi rojile misli brez pravega reda. Razlogov za zaskrbljenost je bilo vec kot dovolj. Dež je ponehal šele ponoci. Le kakšen je kolovoz? Kako so preživeli v taboru? So zakljucili delo? Da ni bilo kakšne nezgode? Pred nekaj dnevi so med meritvami naleteli na strupeno mokasinko, po dežju pa je vse golazni še vec … Vklopil sem štirikolesni pogon in reduktor, zapeljal s ceste in zaoral v blato, ki ga že na zacetku kolovoza ni manjkalo. Vodni tok, ki ga je preckal po prvem kilometru, je bil že strahljivo visok, a ga je kamioneta premagala. Morda pa ni tako hudo? Cez naslednje vzpetine je šlo gladko. Prvi bajo je bil poplavljen, a kratek in vode je bilo malo; tudi tu je šlo brez težav. Naslednji je bil daljši in z globljo vodo. Ustavil sem in si ga skušal ogledati, toda po vijugastem kolovozu ni bilo videti, kako dalec sega poplav­ljeni odsek. Vzel sem zalet, pritisnil na plin in prevozil tudi tega. Kamioneta se mi je zazdela nepremagljiva, a le za nekaj trenutkov. Naslednji poplavljeni bajo je bil dolg vec sto metrov; motor je rohnel, kamioneta je poskakovala in drsela po blatni podlagi levo in desno. Z neprestanim sukanjem volana sem s težavo ohranjal smer in se izogibal drevesom ob poti; blatna voda je v curkih brizgala na vetrobranska stekla; tu in tam se je kamioneta nevarno pogreznila, zdelo se je, da bo omagala, motor se je dušil, vode pa ni in ni bilo konec … Pa zacuda ni omagala. Premagala je vse poplavljene odseke, tudi tiste, ki so se zdeli brezupni. Šele zdaj mi je postalo zares jasno, kako pomembne so prave pnevmatike. Prav lani sem kupil nove, posebej za blato; prejšnje so bile tipa all terrain, a po izkušnjah z njimi ne bi prišel dalec. Je že res, da ima kamioneta tudi vitel, ampak sam bi se s takimi manevri, ce bi obstal v blatu, mocno namucil, tudi zato, ker so poplavljeni predeli ravno mokrišca, bajos, kjer je malo primernih dreves, na katera bi bilo mogoce privezati kabel. Prispel sem do kraja, kjer je bil parkiran tritonski tovornjak. Cezenj je bila razpeta cerada, na njem pa je bilo že zložene nekaj naše opreme; torej so že zaceli s selitvijo. Ampak zakaj so ponjavo privezali na drevesa tako, da so mi zaprli pot? Ker drugace ni šlo? Ali so mi mogoce hoteli povedati, naj ne peljem naprej? Le nekaj metrov naprej se je zacenjal najvecji bajo. Gotovo je vseh 700 metrov kolovoza cezenj globoko pod vodo, ki je segala skoraj do tovornjaka. Naj vendarle odstranim vrvi in poskusim? Ravno sem razmišljal o tem, ko zaslišim ropot motorja. Cez nekaj trenutkov se je izza ovinka prikazal Enrique na otovorjenem štirikolesniku. Kolovoz je bil videti kot potok, iz katerega je na pol potopljeno vozilo polagoma izplavalo. Ponjava, privezana cez pot, je bila res sporocilo. »Ves bajo je poln vode. Tu cez ne bi prišel,« je rekel Enrique. »Kje pa so ostali?« »Že prihajajo, peš. Drugi štirikolesnik pa vozi Cristóbal.« Res so kmalu pribredli, vsak s svojo prtljago, kolikor so je lahko nosili, premoceni, a še vedno dobre volje; še ena avantura pac. Pripeljal je tudi Cristóbal. Štirikolesnika sta bila res pravi blagoslov, že nekaj tednov. Nobena ovira ni bila prehuda. Kot so kmalu povedali, so vceraj zakljucili delo v Laguniti, Enrique pa je z nekaj vožnjami tudi že prepeljal del opreme na tovornjak. Danes navsezgodaj so podrli tabor in se podali na pot. Ker me vceraj ni bilo, so me pricakovali danes, sicer pa so v vsakem primeru – tudi ce me ne bi bilo – morali cimprej pobrati šila in kopita. Tudi tu je namrec deževalo kot za stavo in tabor so preplavili potoki vode. Vprašanje je seveda bilo, kako bi prišli ven sami s tritoncem. Povedal sem, da bo povratek vse prej kot enostaven. V blatu bomo videli, do kod pride tovornjak, potem pa ga bomo vlekli z mojo kamioneto, ki jo bomo s kablom z vitla nekam privezali. Naložili smo vso opremo na vozili, jo primerno prekrili, kajti zopet je zacelo deževati, in se pripravili na odhod. Pocakali smo Cristóbala, ki se je s štirikolesnikom vrnil v tabor po nekaj preostale opreme, naložili še to in krenili. Prvih nekaj ur smo napredovali kar dobro. Tritonec za mano je sicer skoraj v vsakem blatnem predelu obtical, a smo ga prive­zali na mojo kamioneto in izvlekli. Prvi poskus, brez vitla, je bil neuspešen, kar je bilo pricakovati – polno naloženega tritonskega tovornjaka enainpoltonski pick-up pac ni mogel izvleci iz blata. Še dobro, da sem lani nabavil dober vitel, s štirimi tonami vlecne moci. Izvlekli smo kabel in ga privezali na dovolj oddaljeno drevo pred nami ali okoli vec manjših. S pomocjo dobrih pnevmatik, štirikolesnega pogona in kabla, ki ga je navijal elektromotor, je kamioneta s privezanim tritoncem pocasi, a zanesljivo napredovala. Tudi Enrique, ki je vozil tritonca, je zmerno pritiskal na plin, tako da so zadnja kolesa kljub nenehnemu drsenju vsaj malo zmanjšala potrebno vlecno silo. Šlo je pocasi. Na vseh daljših poplavljenih odsekih je bilo vlecenje treba prekinjati, da se ne bi elektromotor vitla pregrel; ko se je kabel dovolj navil, ga je bilo treba odvezati, odviti in spet privezati na kakšno bolj oddaljeno drevo. Po nekaj urah se mi je prvic zazdelo, da vitel izgublja moc, cez nekaj casa pa je sredi nekega blata ugasnil tudi motor in ni vec vžgal. Prazen akumulator? Ocitno. Premostitvene kable sem imel, a so bili prekratki, da bi dosegli akumulator tritonca za mano. Sploh pa, ce vitel tako izcrpava baterijo, z vlecenjem ne bomo prišli dalec. Situacija je bila skrajno resna. Ura je bila že krepko cez poldne, mi pa smo bili še osem kilometrov od ceste. Fantje so neprestano bredli po vodi in blatu; kakšna strupenjaca se lahko pojavi kjerkoli. Nekaj moramo ukreniti. Hitro. Nam lahko priskoci na pomoc vojska? Morda jih lahko poklicem. Tu ni signala, na piramidi v Tamchénu pa obicajno je … Napravili smo nacrt in vsak se je lotil svojega dela. Tamchén je bil že nekaj kilometrov za nami. Z Gasparjem sva sedla na šti­rikolesnik in se zapeljala nazaj po kolovozu in potem zakorakala peš do piramide v Tamchénu. Komandanta sem kmalu doklical na mobilni telefon, katerega številko mi je dal že v zacetku sezone, Sprva je vleka dobro napredovala … ko sem se oglasil pri njem. Ni bil v kasarni, a je obljubil pomoc, ce je le kak hummer na voljo in ni na delu zaradi poplav kje drugje. Priporocil mi je, da kljub temu poklicem še majorja, ki da ga na­domešca v kasarni. Tega nisem našel, sem pa poklical inženirja Zúńigo, direktorja biosfere, in ga poprosil, da se osebno oglasi v vojašnici in jim posreduje našo prošnjo za pomoc, z vojaki pa da naj pošlje še nekoga iz uprave parka, saj so samo oni poznali dostop. Da bo storil vse, kar je v njegovih moceh, mi je obljubil Pepe Zúńiga. In je res. Z Gasparjem sva se vrnila, med najino odsotnostjo pa so ostali iz tritonca v mojo kamioneto prestavili akumulator in najnujnejšo opremo. Ker na pomoc ne moremo kar cakati, saj sploh ne vemo, ce bo res prišla, se bomo naprej prebijali samo z mojo kamioneto in štirikolesnikoma, tovornjak pa bomo do nadaljnjega pustili, saj brez vleke itak ne more nikamor. Zdaj me je veliko manj skrbelo, ce kamioneta kje obtici; vsi jo bomo že izvlekli. A se je spet izkazala, vitla sploh ni bilo treba uporabiti. Le nekaj kilometrov nas je še locilo od ceste, ko nam je pot zaprl hummer. Odrešeni! Tu so bili vojaki, pripravljeni za akcijo, spremljal pa jih je Ernesto, fant iz uprave biosfere, ki sem ga poznal že vec let. Takoj smo se dogovorili: Enrique, Cristóbal in Crescencio se bodo vrnili z vojaki in Ernestom do tovornjaka, obdržali bodo tudi en štirikolesnik. Ostale bom odpeljal v Xpujil in se potem vrnil, da po potrebi pomagam, Miguel pa bo odpeljal drugi štirikolesnik in ga vrnil upravi biosfere. Tako smo storili. Brez vecjih težav smo se prebili do ceste in, ko se je znocilo, prispeli v Xpujil. Miguel je vrnil štirikolesnik in se pridružil ostalim pred prodajalno, kjer smo kupili tequilo. Vsi smo bili premoceni in – razen Magde in Arianne, ki sta sedeli v kabini ob meni – tudi premraženi. Z Magdo sva šla nakupit nekaj pecenih pišcancev, piva in drugih pijac za vojake in naše kolege, ki se še vedno borijo v džungli, ostalim pa sem narocil, da vzamejo taksi in se odpeljejo v Río Bec Dreams, kjer jih Diane – pravkar sem jo poklical – že caka. Vrla Magda je rekla, da bo šla z mano, ker da je vendar treba ljudi postreci. Odpeljala sva se nazaj po cesti, malo pred našim kolovozom pa zagledava štirikolesnik, ki je prihajal nasproti, na njem pa šoferja hummerja in Ernesta. »Moram v kasarno po dvigalko,« je rekel šofer. »Obticali smo. Ali pa jo imaš mogoce ti?« Lepa rec. Hummer je obtical. Pa brez dvigalke so … »Ja, seveda, jaz imam dve …« »Pa vitel imaš! Super, nas boš potegnil,« se je razgreval šofer, meni pa je dobra volja kar plahnela. Jaz naj bi vlekel hummer? Vozilo, ki naj bi izvleklo naš kamion? Pa saj ni bilo izbire. Zapeljali smo se po kolovozu, kmalu pa sem tudi že opazil, da žarometi vse manj osvetljujejo. Najprej smo mislili, da se je samo akumulator izpraznil, zaradi nenehne uporabe vitla. Toda ne: ocitno je crknil alternator. Hummer je stal, pogreznjen v vodo in blato, komaj kak kilo­meter ali dva od mesta, kjer smo se pred nekaj urami srecali. Ko smo prišli do njega, je bila svetloba mojih žarometov že tako šibka, da smo morali najprej napolniti akumulator. Vojaki so ga prestavili v hummer, kjer so imeli dva, in se med polnjenjem okrepcali z vsem, kar sva pripeljala z Magdo. Enrique je bil že zelo nasajen, saj je ves dan samo garal, ne da bi karkoli zaužil; zdaj se je malo pomiril. Žal pa polnjenje akumulatorja ni bilo dovolj ucinkovito: zopet smo ga prestavili v kamioneto in privezali kabel na hummer, a ta se ni premaknil. Ura je bila že okoli devete, porocnik, ki je poveljeval, je preko radijske zveze poklical na pomoc v vojašnico in cez dobro uro in pol se je pripeljal še en hummer s svojo posadko. Vojaki so najprej izsekali desecho ali obvozno pot, po kateri naj bi en hummer pote­gnil drugega. Manever je trajal dobro uro in koncno uspel, a zdaj je bilo že jasno, da do našega tritonca sploh ne bomo prišli. Vsi napori so bili usmerjeni v to, da se izkopljemo iz blata in vrnemo. Naslednje ure smo se z vojaki, ki jih je bilo zdaj že skoraj dvajset, ukvarjali samo s tem, da spravimo iz blata zdaj en hummer in zdaj drugega, saj sta še veckrat obticala, obcasno pa je bilo treba tudi polniti moj akumulator. Ce se mi je prej vojaški hummer zdel idealno vozilo za naše razmere, sem moral zdaj mnenje spremeniti; ocitno je bilo, da tako ekstremnim razmeram ni kos. Koncno smo se le prebili do ceste in okoli cetrte ure zjutraj dospeli v Xpujil. Vojakom sem se seveda zahvalil za trud, ceprav sem še vedno imel natanko isti problem kot pred približno pet-najstimi urami, ko sem poklical komandanta. Prispeli smo v Río Bec Dreams in, medtem ko je še vedno neusmiljeno deževalo, razložili opremo v mojo koco. Nihce nas ni cakal; le zakaj nas bi, saj niso mogli ne pomagati ne vedeti, ali sploh prihajamo. Enrique je poklical svojega brata Víctorja in ga zaprosil, naj jih pride iskat. Izplacal sem jih in pocakal z njimi do Víctorjevega prihoda. Bili smo izcrpani, popolnoma premoceni, brez besed, poraženi. Slovo je bilo kar žalostno. Sicer smo se do-govorili, da jih poklicem, ko se odpocijemo in razmislimo o možni rešitvi, toda takrat nisem imel pojma, kakšna naj bi ta rešitev bila. Odšel sem v svojo koco, našel nekaj tequile in si jo natocil. Skrbi so mi kljub utrujenosti odganjale spanec; situacija se je zdela brezupna. Na kolovozu je ostala razna oprema, izposojeni generator, stativ za teodolit, mnogi so pustili svoja oblacila, Octavio je pozabil vzeti celo denarnico; in tam je bil sredi vode in blata seveda tovornjak, za katerega sem placeval najemnino. Koliko casa bo treba pocakati, da ga izvlecemo? Sam ne bom mogel cakati v nedogled, torej se bom moral dogovoriti, da delavci poskrbijo za to. Seveda jih bom moral placati. Kakšen bo ves strošek? Medtem ko sem tako razglabljal, se je zacelo daniti in nekdo je potrkal. Vstopila sta Miguel in Gaspar. Cakali so nas do treh zjutraj, sta rekla, in potem odšli spat; Diane je poskrbela tudi zanju. Poslušala sta mojo zgodbo in mi ponudila pomoc, kadar koli jo bom potreboval. Seveda, o njuni pripravljenosti nisem dvomil. Tako kot ostali sta tudi onadva že veckrat dokazala ne le predanost delu temvec tudi nesebicno prijateljstvo. Zahvalil sem se in ju izplacal. »Dani se že. Bova šla kar na cesto, gotovo ujameva kak prevoz.« Poslovili smo se in koncno me je premagal spanec. Zbudil sem se pozno dopoldne in odšel v restavracijo, kjer so že sedeli Aleš, Octavio in Arianna. Tudi Diane je že tekala naokoli. Med zajtrkom sem jim povzel naše neuspešne napore v minuli noci. Nikomur ni bilo do humorja, ki so ga bili sicer vedno polni. Rešeni A kumulator še ni bil povsem prazen in lahko sem se odpeljal v Xpujil. Avtoelektricar je zamenjal alternator in tako rešil prvi problem. Prav tako je akumulator, ki smo ga bili vzeli iz tovornjaka, zopet zamenjal z mojim. Potem sem zacel spraševati znance o možnostih, da nekako izvlecemo tovornjak. Našel sem mladenica, ki je imel traktor s štirikolesnim pogonom; prijazen fant, vendar mi je rekel, da mi ne more zagotoviti uspeha. »Bolj ucinkovit bi bil trifarmer. V Zoh Laguni imajo dva.« Trifarmer? Malo prej sem klical Ciriaca in mi je prav tako omenjal to vozilo. Ker vozi pocasi in potroši veliko goriva, je še rekel, bo strošek visok, ce ga bo treba pripeljati od dalec. Zdaj pa kaže, da ga imajo v Zoh Laguni, vasi, ki je oddaljena manj kot 20 kilometrov od našega kolovoza. Uprava Calakmulske biosfere ima svoje pisarne ne le v Xpujilu, temvec tudi v Zoh Laguni. Gotovo kaj vedo o teh strojih? Že spet je priskocil na pomoc prijazni Pepe Zúńiga. Naslednjega dne me je napotil k dvema možema; eden naj bi imel trifarmer v svoji posesti, drugi je odgovoren za vozilo, ki je v lasti vaške skup­nosti. Slednje ni bilo brezhibno, ker je iztekala voda iz hladilnika. Z drugim ni bilo težav in z lastnikom sva se zacela pogovarjati, koliko bi stal tak podvig in kdaj bi se ga lahko lotili. »Ne ne, zdaj ne bo šlo,« je rekel. Že Ciriaco ni kazal posebnega optimizma in tudi sam nisem pricakoval takojšnje rešitve; gotovo mi bo mož rekel, da moramo pocakati vsaj nekaj dni, da voda upade, ce bo seveda nehalo deževati. »Danes je prepozno, ura je ena« je dodal. »Lahko pa jutri zjutraj, ce hocete.« »Jutri zjutraj?« sem bil presenecen, a še zmerom nejeveren. »Pa mislite, da bo šlo?« »Bo bo,« je zagotavljal. Najbrž clovek ve, kaj govori, sem si mislil. Navdal me je z upanjem. Saj mu mora vendar biti jasno, kakšen je teren po toli­kšnem deževju. … potem pa je moral pomagati trifarmer. Dogovorila sva se za ceno in za uro, ob kateri nas bo cakalo vozilo s šoferjem. Poklical sem Enriqueja in mu razložil nacrt. »V redu,« mi je odgovoril. »Ob 7. uri pridem k tebi v hotel, s seboj bom vzel Pancha, ki je dober za mehaniko … Ce bo karkoli treba.« Naslednje jutro smo vzeli akumulator za tovornjak, nekaj malice in se odpeljali. Ob 9. uri smo se na cesti severno od Zoh Lagune in blizu vstopa v naš kolovoz srecali s strojem, ki naj bi nas rešil. Trifarmer (iz angl. tree farmer) je vozilo heavy-duty, ki se pretežno uporablja za vleko hlodov, ima ogromna kolesa, zadaj velik vitel, spredaj plug in skoraj ne potrebuje poti. Vozi dobese­dno po gozdu in drevje kar podira. Da imajo prav v Zoh Laguni dva, gotovo ni nakljucje, saj je bilo v tej vasi izkorišcanje lesa še do nedavna najpomembnejša dejavnost. Voznik trifarmerja je zapeljal za mojo kamioneto na kolovoz. Kamioneto sem pustil en kilometer od ceste, pred vodnim tokom, ki precka kolovoz. Vode je bilo zdaj še vec kot pred dvema dne­voma. To bo za naš trifarmer prva preizkušnja, sem si mislil, in tudi Enrique je skepticno zmajeval z glavo. Trifarmer nima prostora za tovor in kabina je komaj dovolj velika za voznika; nekako smo se namestili za kabino okoli vitla in voznik, dobrovoljen možak srednjih let, je brez obotavljanja speljal. Vozilo je bilo na vec mestih že zarjavelo, kabina je bila obdana z rešetkami iz debelih žic, ki so bile marsikje mocno zvite – gotovo so prenesle že veliko hudih udarcev. Motor je strahovito ropotal in škripal, ogromne pnevmatike z naglašenim profilom so se pogreznile v vodo in blato vec kot do polovice, toda vlekle so brez vsakršnega spodrsavanja; pocasi, a z enakomerno hitrostjo, smo se pripeljali na drugi breg. Šele zdaj smo bili mirnejši: tale pošast bo ocitno kos svoji na­logi. Cez nekaj ur smo prišli do tovornjaka. Trifarmer je obrnil in mimogrede s plugom kot za šalo podrl nekaj drevja ob kolovozu. Voznik je odvil debel kabel z vitla, nanj smo privezali tovornjak, vstavili akumulator in Enrique je sedel za volan. Trifarmer je pocasi speljal, kabel se je napel in tovornjak se je zacel premikati, ne da bi k temu kaj prida prispevalo Enriquejevo tišcanje na plin. Po poti ga je pred vsakim odsekom s trdnim terenom Pancho odvezal, ker sta vozili tako hitreje napredovali, in ga ponovno privezal, kjer brez vleke ni šlo. Ob treh popoldne smo bili že na cesti. Ko sem vozniku placal, mu stisnil roko in se mu zahvalil, se je samo široko zasmejal: »Ni za kaj.« Kar je naredil, zanj ocitno ni bilo nic posebnega, jaz pa sem se pocutil, kot da mi je rešil življenje. Ko smo se zmagoslavno pripeljali v hotel, so nas vsi sprejeli – kajpada – z navdušenjem. Težave niso bile pozabljene, ampak svet okoli nas je imel zdaj drugacne barve; kljub težkim oblakom, ki so še vedno prekrivali nebo, je bil dan jasnejši. Še vceraj se je zdelo vse brezupno, zdaj pa smo premagali tudi to težavo. In kar je bilo najpomembnejše, nikogar ni ugriznila kaca, nihce ni bil poškodovan, vsi smo bili živi in zdravi. * * * Tako smo 6. junija 2014 zakljucili deveto sezono terenskih pregle­ dov na jugovzhodu mehiške zvezne države Campeche. Še pred dvema desetletjema je bilo obmocje naših raziskav tako rekoc neznano z arheološkega vidika, danes pa lahko zatrdimo, da je bilo v casu klasicnega razcveta kulture Majev zelo gosto poseljeno in posejano z vec pomembnimi središci nekdanje politicne hierar­ hije. Zanimiva nova spoznanja so prinesla tudi odkritja zgodnjih, predklasicnih najdišc. V veliko bolje raziskanih severnih nižavjih Gvatemale so že dolgo znana velika mesta iz prvega tisocletja pr. n. št., npr. El Mirador in Nakbé, ki so s svojo monumentalno arhitekturo veljala za najzgodnejši odraz državne organiziranosti Majev. Zdaj pa je jasno, da je podoben razvoj potekal vzporedno tudi v sosednjih predelih proti severu, saj so tudi tam v istem zgodnjem casu zrasla velika mestna središca, kakršni sta bili denimo Mucaancah in Yaxnohcah. Znacilnosti arhitekture in urbanih tras razodevajo stike s sosednjimi regijami na severu današnje Gvatemale in severozahodu Belizea, s cimer omogocajo razumevanje trgovskih in drugih povezav v posameznih obdobjih. Razporeditev vecjih centrov pa odseva pogojenost njihove lokacije z naravnim okoljem, deloma pa tudi politicno ureditev, o kateri so mnoge nove podatke prispevala hieroglifska besedila. Spoznali smo marsikaj novega, a smo si – kot se to v znano­ sti vedno dogaja – odprli tudi nova vprašanja. Vse kaže, da sta Chactún in Lagunita doživela svoj vzpon v poznem klasicnem obdobju, toda karakteristike teh mest niso takšne, kakršne smo pricakovali. Kakšni so bili njuni odnosi s sodobniki, ki so nedalec proti jugu živeli v precej drugacnih naseljih in ustvarili svojstven arhitekturni slog? Kateri so bili vzroki, da so si vladarji, po krat­kotrajni slavi, nehali postavljati spomenike? Pa kdo in zakaj jih je kasneje prelamljal, prestavljal, postavljal na glavo? So bili ti dogodki zgolj uvertura v veliko krizo, ki je bila usodna za nekdaj mogocno civilizacijo? Naša pripoved se tu konca, ne pa tudi zgodba o iskanju. Prehodili smo obsežno obmocje z bogato arheološko dedišcino, o kateri smo prej komaj kaj vedeli. Odkrili smo ostanke številnih nekdaj cvetocih, a že davno opustelih naselij, skušali smo razvozlati nemo govorico kamnov, toda opravili smo šele prvi del raziskav. Potem ko smo jih obiskali in pregledali, mnoge prerašcene ru­ševine zopet samevajo in v svojih nedrjih še vedno ljubosumno cuvajo marsikatero skrivnost, ki jim jo bo mogoce iztrgati samo s potrpežljivimi izkopavanji. Poleg tega še vedno ne vemo, kaj vse skriva gošcava severno od predelov, ki smo jih že prekrižarili, na prostranem ozemlju, kamor še nismo prodrli. Tudi tam bo treba iskati odgovore na nerešena vprašanja. O delu in bivanju v tropskem gozdu, kartiranju izgubljenih majevskih mest in Ivanu Aleš Marsetic Že od malih nog me je zanimalo raziskovanje neznanega. Navdušen sem bil nad odkrivanjem novih tem, ki so se mi odpirale skozi branje knjig in gledanje televizije. Predvsem pa sem bil fasciniran nad gozdom, neodkritimi koticki v afriškem ali amazonskem pragozdu, kjer so se v moji domišljiji potikali dinozavri in kjer je kraljeval sam Tarzan. V osnovni šoli sem si zadal cilj, da bom, ko odrastem, postal raziskovalec. S kanujem se bom odpravil v pragozd, na lov za novimi vrstami rastlin in živali. Tako kot velja za vse podobne mladostne sanje, je v naslednjih letih ta cilj nekoliko zbledel, ostalo pa je seme radovednosti, ki me je pripeljalo do nove ljubezni – zgodovine. Kot najstnika me je sicer vsrkal vrtinec nove digitalne tehnologije in »racunalniško vode­nega« življenja, a tudi zanimanje za zgodovino je ostalo. Najbolj me je zacel zanimati srednji vek, tisto tako imenovano »temacno obdobje« cloveške zgodovine, v katerem pa se je zgodilo marsikaj zanimivega. Med drugim so takrat cvetele tudi misteriozne ameri­ške civilizacije, ki so zelo rade gradile mogocne piramide in krasne palace. O teh civilizacijah sem prebral številne knjige in clanke ter si ogledal vec dokumentarnih oddaj. Ker so te civilizacije še vedno, po vseh letih preucevanja, skrivale toliko skrivnosti, so kar klicale po tem, da bi si jih clovek pobližje ogledal, poskušal na terenu odkriti še kakšno dodatno zanimivost in si potešiti radovednost. Med študijem sem v Srednjo Ameriko potoval dvakrat. Ogledal sem si najznamenitejša arheološka najdišca v Mehiki, Gvatemali in Hondurasu. Vecinoma so bile to le delno restavrirane pira­mide in palace ali le kupi kamenja oziroma gomile. A tistih nekaj popolnoma restavriranih objektov je bilo tako impozantnih, da sem bil cisto ocaran. S fotoaparatom sem poslikal skoraj vse kamne, ki so štrleli nad nivojem terena. Šele na teh potovanjih sem se zavedel, koliko starih zapušcenih mest ali le posameznih ali v gruce razporejenih objektov je še neraziskanih oziroma skritih pod gosto srednjeameriško vegetacijo. Navdih s potovanj sem prenesel tudi na domace okolje. Z veseljem sem obiskoval razstave, povezane s starimi kulturami na obmocju, ki mu arheologi pravijo Mezoamerika, posebno pa so me veselila strokovna predavanja. Nekega dne sem se udeležil predavanja v Narodnem muzeju Slovenije na temo mezoameriških koledarjev. Predaval je dr. Ivan Šprajc, slovenski strokovnjak za kulture Mezoamerike, ki je po koncanem dodiplomskem štu­diju odšel v Mehiko, tam doktoriral in delal ter se nato vrnil v Slovenijo. Spraševal sem se, kaj ga je peljalo v Mehiko in spet nazaj v Slovenijo, še bolj pa me je pritegnilo odlicno predavanje, v kate-rem je predstavil zahtevno temo. Videlo se je, da ima predavatelj obširno znanje, ne samo o koledarjih, temvec o mezoameriških kulturah nasploh. Ob prvem srecanju se mi je dr. Šprajc zdel precej resna in nedostopna oseba, ki se le redko šali ali celo smeje. Šele cez nekaj let sem ugotovil, kako zelo sem se motil. Zgodovina je ostala moj konjicek, študiral sem namrec geode-zijo. Ta je poleg zanimivega dela, ki je zadovoljilo moje zanimanje za nove tehnologije, tudi vesoljske, nenazadnje obetala boljšo možnost za zaposlitev. Za temo diplomske naloge sem si izbral daljinsko zaznavanje (opazovanje zemlje z uporabo satelitov). Z izstrelitvijo komercialnih zelo visokolocljivih satelitov je na zacetku 21. stoletja to znanstveno podrocje vzcvetelo. V Sloveniji so se z njim ukvarjali na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Ta je do takrat že izpeljal vec projektov, ki so vklju-cevali antropološke, arheološke in prostorske raziskave. Projekti so vkljucevali delo z radarskimi in opticnimi satelitskimi posnetki ter Geografskimi informacijskimi sistemi (GIS), ki so med drugim nudili podporo tudi za arheološke aplikacije. V tistem casu je inštitut že bil vodilna slovenska organizacija za delo s satelitskimi posnetki vseh vrst. Moj diplomski mentor je prihajal iz tega inštituta, kjer pa je bil predstojnik nihce drug kot predavatelj iz Narodnega muzeja, Ivan. Po koncanem dodiplomskem študiju sem se zaposlil na Oddelku za daljinsko zaznavanje omenjenega inštituta. Moja prva naloga je bila povezana z arheološkim projektom, ki ga je vodil Ivan. Ker sem se v casu priprave diplomske naloge pobližje spoznal z izdelavo tridimenzionalnih digitalnih modelov višin iz podatkov daljinskega zaznavanja, sem lahko take modele izdelal iz digitalnih aerofotografij, ki so pokrivale obmocje tropskega pragozda v Mehiki. Z izdelanimi modeli je nato Ivan poskušal identificirati izbokline v pragozdu, ki bi lahko predstavljale ma-jevske stavbe in tako postale tarce terenskih raziskovanj. Med delom sem se bolje spoznal s predstojnikom in hitro sva ugotovila, da imava glede znanstvenega dela podobna zanimanja. Kmalu mi je predlagal sodelovanje pri njegovem projektu za reko­gnosciranje jugovzhodnega dela mehiške zvezne države Campeche, v osrcju polotoka Jukatana. Pri projektu naj bi kot geodet skrbel za kartiranje novoodkritih arheoloških najdišc z uporabo totalne postaje oziroma elektronskega teodolita. Povabilo sem brez vecjih pomislekov takoj sprejel. S tem se je zacelo tudi moje geodetsko in kasneje tudi arheološko delo na odpravah v skrivnostni deželi Majev. Takrat se mi še sanjalo ni, kam me bo vse skupaj odpeljalo in da je bil to le zacetek uspešnega dolgoletnega skupnega dela z Ivanom. Za izkazano zaupanje, men-torstvo in nepozabne dogodivšcine sem mu še danes zelo hvaležen. Prvic sem se na službeno pot v Mehiko odpravil na zacetku maja v sezoni 2007, ki se je izkazala za eno zanimivejših – z njo se je koncala prva izdaja te knjige, ki je leta 2009 izšla pri založbi Modrijan. Na teren naj bi prispel v drugem delu odprave, ko naj bi se izvajalo vecinoma samo kartiranje novoodkritih najdišc. S seboj sem poleg nahrbtnika z oblekami vzel še opremo za meri­tve – kovcek z izposojenim elektronskim teodolitom ter palico s prizmo. Ceprav smo pred odhodom imeli sestanek glede opreme za na teren, sem zaradi omejenosti z velikostjo nahrbtnika in ne­izkušenostjo s seboj vzel samo osnovne stvari; še druge pohodne škornje sem si kupil tik pred zdajci v Ciudadu de Méxicu. Z Ivanom sem se dobil na letališcu v mestu Chetumal na vzhodu Jukatana, kjer me je pocakal, saj je bil ravno po opravkih oziroma nakupih hrane za tabor, ki je bil globoko v gozdu na južnem delu Calakmulske biosfere. Pred odhodom iz mesta sva na tržnici za preživetje v tropskem gozdu kupila viseco spalno mrežo, ki mi je kasneje služila za posteljo, in nekaj macet. Na poti v mesto Escárcega, kjer je bila zadnja postaja civilizacije pred vhodom v gozd biosfere, sva se vozila z novo pridobitvijo tekoce sezone – rabljenim rdecim pick-upom znamke Toyota. V vrocem vremenu sva namesto klime uporabljala spušcena okna, radio je vrtel komade iz CD-ja, ki so se kasneje izkazali za železni repertoar uspešnic na vseh naših sledecih odpravah, ter se vneto pogovarjala o odkritjih tekoce sezone. Te odprave so pa res zabavne, sem naivno razmišljal med vožnjo. Streznitev je prišla kaj kmalu. Prve ne pozabiš nikoli. Sezona 2007 je bila zame nekaj ne­pozabnega. Med nepozabne doživljaje spadajo tako dobri kot slabi trenutki, ki so predvsem povezani z razmerami, ki vladajo v tropskem gozdu in med gruco oseb, ki v tem okolju tudi skupaj delajo. Pri vseh doživljajih so najmocnejši prav obcutki pri prvemsoocanju z novimi razmerami, v katerih se znajdeš. Še vedno se spominjam prvih dni na terenu, ki sem jih namesto merjenja novoodkritih najdišc s teodolitom porabil za sekanje pragozda z maceto. Že na zacetku sem se nevede zapicil v najbolj zoprno vrsto grma s trdim lesom in bodicami, ki ga domacini imenujejo tudi catzín. S sekanjem trdega lesa sem se pošteno namucil, sem se pa tudi izuril v rokovanju z dolgo maceto in celo požel odobravanje med domacini, ki so bili zadolženi prav za tako delo. Še vedno mi ni jasno, ali je bilo odobravanje namenjeno temu, da sem se lotil tako težaškega dela ali temu, da se pri tem nisem posekal. Posebno se spominjam tudi prvega daljšega pohoda skozi zarašcen gozd. Z ekipo smo si zadali pohod do cilja, ki ga je Ivan dolocil na aerofotografiji in ki bi lahko predstavljal gruco majevskih stavb. Odpravili smo se zgodaj zjutraj s polnim nahrbtnikom reci, ki smo jih rabili za celodnevni pohod – od vode do konzerv za kosilo, pribora, zvezkov, naprav za orientacijo in kompleta za prvo pomoc, ki je vseboval tudi protistrup za primer pika nekaterih vrst kac. Delavci so enakomerno izsekavali ozko pot, Ivan jih je vodil s pomocjo kompasa in karte, drugi (arheologi in jaz) pa smo si ogledovali in obcasno pregledovali okoliški gozd, ce bi naleteli na kakšne zanimive ostaline. Tistega dne smo dejansko odkrili nov kompleks, ki smo ga poimenovali Los Hornos, po bližnji aguadi. Ceprav se je težko primerjalo z vecjimi znanimi najdišci, kot je na primer Chichén Itzá, je bilo to zame … prvo. Po navdušenju in pregledu najdišca je proti koncu popoldneva sledil še daljši pohod nazaj proti taboru v hitrem tempu po zasilno izsekani poti. Seveda mi je že pred povratkom zmanjkalo vode, na koncu pa so mi tudi novi pohodni cevlji pustili nekaj spominkov v obliki žuljev. Zato mi lahko verjamete, da sem se neznansko razveselil malega piva v plocevinki, ki me je cakal v taboru. Znamke piva se sicer ne spomnim vec, se pa spomnim, da je bilo to eno najboljših piv, ki sem jih kadarkoli spil v življenju. Imelo je okoli 30 stopinj Celzija, a to je bila takrat zelo obrobna podrobnost. Hladilnik ni edina stvar, ki je na terenu nimamo. V življenju sem že veckrat kampiral, ampak življenje in delo v pragozdu se le težko primerja s pocitnicami na morju ali taborništvom. Od civilizacije si lahko oddaljen vec kot 10 ur vožnje in vsaka preskrba z osnovnimi življenjskimi potrebšcinami terja veliko casa in logi­stike. Zato se za odhod proti civilizaciji odlociš le, ko je to že nujno. Prvi tabor moje prve sezone je bil dobesedno bogu za hrbtom. Za nabavo potrebnih surovin in raznih pripomockov, odhod in prihod, si potreboval vsaj tri dni, ce le ni šlo kaj vecjega narobe. Poleg tega so tisti, ki so odšli v nabavo, izpustili delo, ki se je zato še dodatno zavleklo. Spomnim se dneva, ko smo bili že povsem na koncu z zalogami živil, že nekaj dni smo cakali pošiljko hrane in pijace oziroma vode. Že ne vem kateri dan smo za kosilo jedli tor-tilje in fižol, za vecerjo pa riž in fižol. To sem še nekako prebavljal, najbolj se mi je upirala pijaca, ki je bila v tistih dneh sestavljena iz filtrirane in zasilno dezinficirane vode iz aguade in instant kave, ki je služila le za to, da je rjavkasto vodo še dodatno potemnila in ji malenkost spremenila okus. Ceprav kave sploh ne pijem, je bila ta še vedno boljša od okusa postane vode z raznimi (dobesedno) naravnimi ojacevalci okusa. Z nekaj mentalne vzpodbude si se še dodatno preprical, da je taka pijaca povsem dobra in zdrava, in žeja ni bila vec problem. Težko opišem val navdušenja, ko so zaloge koncno prišle, tako takrat kot še kateri drugi dan. Ce se je to zgodilo sredi noci, smo vsi poskakali iz mrež in entuziasticno pozdravljali prihod dostavljavca (vecinoma je to bil Ivan) in pre­hranskih dobrot, ki so prišle z njim. Posebno poglavje življenja v pragozdu predstavlja gozdno življenje. Sem štejem tako živali kot rastline, ki so v enaki meri fascinantne, zanimive in tudi nevarne. V deževnem gozdu zelo redko vidiš kako vecjo žival, saj se, ce le morejo, cloveku izogibajo. Na vseh svojih odpravah nisem v živo še nikoli videl tapirja ali celo jaguarja. Najvecja žival, ki sem jo srecal, je bila srna, najzani­mivejša pasavec, najnevarnejša pa kaca koralnica. Najnadležnejše živali pa so vsekakor žuželke, posebno tiste, ki se hranijo s krvjo. V pragozdu se ti vcasih zdi, da ves mrces obstaja samo zato, da te žre. Posebno v dnevih, ki sledijo nalivom oziroma deževju, so te živali blazno aktivne. Predstavljajte si osebo, ki skoraj nepremicno stoji za teodolitom in poskuša navizirati želeno tocko vrh piramide skozi kup olistanih grmov in dreves, medtem ko truma komarjev in tudi obadov poskuša zadovoljiti svojo potrebo po rdeci življenjski tekocini doticne osebe. Vcasih so bile razmere neznosne in vsak prosti trenutek med meritvami sem porabil za otepanje teh živali z uporabo plesnih in podobnih gibov. Ko je bilo mogoce, so delavci v bližini teodolita zažgali ostanke termitnjakov, ki tlijo in proizvajajo veliko dima ter dokaj uspešno odganjajo mrces. Stranski ucinek tega procesa je neprijeten vonj, ki se zažre v obleko in telo ter te spremlja, dokler ne srecaš spodobne kopalnice. Ugotovil sem tudi, da dim nikakor ne odganja klopov. Te živalce so neverjetno iznajdljive in izredno redki so dnevi, ko na sebi ne najdeš vsaj enega prisesanega klopa. Tocne številke se sicer ne spomnim, ampak mislim, da je bil moj dnevni rekord okoli 20 prisesanih klopov. K sreci mehiški klopi še ne prenašajo zoprnih bolezni, kar pa ne velja za nekatere druge vrste žuželk, ki so aktivne predvsem ponoci. Ceprav si med spanjem obdan z mrežo, se veckrat dogodijo tudi nocni obiski, ki te celo zbudijo in napolnijo z adrenalinom. Zgodilo se mi je že, da mi je sredi noci po roki gomazel škorpijon ali tista stenica, ki preko hranjenja s krvjo prenaša Chagasovo bolezen. Mrces je na vrhu seznama najbolj neprijetnih težav pragozda. Visoko na spisku so tudi nekatere rastline, s katerimi imaš lahko resne težave. Med te spada na primer vrsta drevesa chechén, ki je strupena in lahko le z dotikom sproži zoprne alergije. V zadnji sezoni sem se s tako kožno alergijo soocil tudi sam. Po nekaj dnevih srbenja, rdecice in mehurjev smo se odlocili, da bi bilo zadevo, ki se mi je sprva pojavila na zapestju, najbolje pokazati zdravniku. Ivan se je prijazno ponudil, da me odpelje v civilizacijo, do zdravnika in zdravil, ki me bodo ponovno sestavila v delo zmožnega cloveka. Pri zdravniku sem dejansko dobil nekaj zdravil, ki pa alergije niso izboljšala oziroma se je po nekaj dneh ponovnega dela celo poslabšala. Sledil je nov izhod in obisk drugega zdravnika, ki je Zacetna ekipa v sezoni 2014, slikana v okolici Tamchéna. Nekega jutra pred odhodom na delo smo si vzeli cas za skupinsko fotografiranje skupaj z našim zvestim rdecim pick-upom. Za novo sezono je dobil nove gume za vožnjo po blatu in vitel. bil ogorcen nad izbiro zdravil prvega ter me s tremi novimi poslal na bolniško, ki sem jo zacel preživljati v hotelu Río Bec Dreams. Ceprav sem redno jemal zdravila in se poslužil tudi kopanja s kašo, narejeno iz listov drevesa chacah, kakor so mi za zdravljenje kožne alergije predlagali domacini, se stanje še vec dni ni izboljšalo. Na koncu sem poskusil še s tretjim zdravnikom v mestu Chetumal, ki se je (ne boste verjeli) zgrozil nad izbiro zdravil prvih dveh zdrav­nikov in mi predlagal drugacne. Na koncu sem se le pozdravil in nadaljeval z zacrtanim delom. Ali me je pozdravil cas ali so prijela zdravila, še zdaj ne vem. Prigoda je bila ena mnogih, s katerimi smo si krajšali skupna jutra in vecere. Tako življenje v taboru globoko sredi tropskega gozda je po svoje tudi zanimiv socialni eksperiment. Zelo po­membno je vzdušje, ki vlada v skupini sodelavcev. Posebno ob vecerih, ko prevlada utrujenost, je morala precej pomemben dejavnik, ki vpliva na pocutje vsakega posameznika. V takih tre­nutkih je dobrodošlo, da se clani skupine znajo sprostiti in uživati v druženju. Med najbolj zaslužnimi za dobro razpoloženje v skupini je bil vsekakor Ivan. V taboru se je pocutil kot riba v vodi in svoje dobro pocutje ter veselje je znal prenesti tudi na druge. Poleg dobrega vodenja tabora in del je bila to njegova najboljša odlika. Vcasih je bilo dobro vzdušje zelo težko ohraniti. V nekaterih sezonah smo delali po mesece brez enega samega obiska civilizacije, ali, v našem žargonu, izhoda v civilizacijo. Med vsakodnevnim dokaj enolicnim geodetskim delom in kartiranjem ter drugimi vsakodnevnimi rituali se med skupino prikrade tudi dolgocasje, navelicanost, utrujenost in slaba volja. Vcasih ostane skupina precej okrnjena, tudi manj kot deset ljudi, ki se vsakodnevno družijo na istih mestih, brez cesarkoli, kar bi jih lahko raztreslo. Razen obcasnega poslušanja glasbe na v džungli sicer neuporabnih telefonih in pogovorov, ki pa so tematsko okrnjeni, saj domacini ponavadi izhajajo iz povsem drugih okolij. V takšnih razmerah je nekajkrat prišlo tudi do napetosti, ki jih je bilo potrebno rešiti z dolgimi prepricevanji in pogovori. V vecini primerov je nacete odnose s svojo avtoriteto vodje ekspedicij rešil Ivan. Vcasih so vecje težave nastale, ko se je Ivan mudil po opravkih v civilizaciji in sem moral neuradno prevzeti vodenje tabora. V takih primerih so se nekajkrat lokalni delavci nekoliko prevec »sprostili« in sem njihovo samoglavost le stežka krotil. A take napetosti so bile bolj izjema kot pravilo. Tudi v težkih razmerah so bili odnosi prijateljski in v taboru kot tudi na terenu ni manjkalo smeha. Vec neprijetnosti kot z medcloveškimi odnosi je bilo poveza­nih z delovnimi in bivanjskimi razmerami. Vecina odprav traja v casu sušne sezone, saj deževne prinesejo še dodatne nevšecnosti. Nekatere sušne sezone pa so take samo po imenu in jih vseeno spremlja veliko deževnih dni. Vcasih se oblaki prikradejo šele popoldne, po lepem soncnem dopoldnevu, ko si vec kilometrov oddaljen od tabora in imaš še dolgo pot nazaj. Ob težkih nalivih je nemogoce delati in edino, kar lahko narediš, je, da pocakaš in upaš na boljše case ali spraviš vse delovne pripomocke in se odpraviš peš proti taboru. Pomembno je, da med pohodom zašcitiš elektronske aparate in opremo, zato je najbolj varno, da nase povezneš pelerino. Že v zacetku ti je jasno, da boš, ko boš prispel v tabor, popolnoma moker. Kar ne bo opravilo deževje, bo dokoncalo telo, ki se bo v sopari in vlagi kuhalo pod pelerino. Obicajno je takšnih dni relativno malo, njihova frekvenca pa se s približevanjem deževni dobi precej poveca. So obdobja, ko se taki dnevi kar vrstijo. Moja najbolj mokra sezona je bila vsekakor leta 2014, še posebej deževno pa je bilo proti koncu sezone. To so bili zadnji dnevi merjenja v Laguniti. Snemanje nahajališca je potekalo pocasi, saj smo morali delo veckrat prekiniti zaradi deževja, ki je v presledkih trajalo že nekaj dni. Tabor je bil že v precej slabem stanju, kar se tice zalog in cistoce, saj sta bila voda in blato že skoraj vsepovsod. Delo smo koncno uspeli zakljuciti 2. junija okrog poldneva. Še zadnjic smo se iz najdišca vracali v tabor in premišljali, ali se je Ivan uspel prebiti iz Xpujila, kjer je bil po opravkih, do naših zacasnih bivališc. Ko smo prispeli, nas je cakala samo kuharica Magda. Ivana je ocitno nekaj zadržalo in lahko smo se le nadejali, da mu bo uspelo dospeti naslednji dan. Dež se je skoraj umiril in sklenili smo, da je najbolje, ce zacnemo tabor že danes seliti s štirikolesniki do tovornjaka, ki nas je cakal na drugi strani prostranega mokrišca, ki pa se je že polnilo z vodo. V taboru smo pustili samo najnujnejše, da preži­vimo do naslednjega dneva, ko se bomo zgodaj zjutraj odpravili peš proti civilizaciji. Sklenili smo namrec, da bomo pot poskusili opraviti le s tovornjakom oziroma peš, ce se tudi do naslednjega dne Ivan ne bo pojavil z rdecim pick-upom. V tovornjak sem poslal tudi spalno mrežo, saj je bila že premocena in noc sklenil prespati v šotoru, ki je služil za hrambo oblek in delovnih aparatov. Sreca v nesreci je bila, da se je ulilo, ko smo že prepeljali vecino opreme. Nad nami se je utrgalo nebo in lilo je kot iz škafa. Skozi tabor so se pretakali potoki vode in vsak je našel svojo vzpetino, na kateri se je pocutil dovolj varnega pred moco. Ostanek tega nalivnega popoldneva smo preždeli v zasilni kuhinji in samo cakali na konec povodnji. Zvecer se je dež le nekoliko umiril. Cez luže in potocke smo odskakljali vsak v svoj koticek za spanje. V šotor sem se le stežka namestil, saj je pod njegovim sprednjim delom nastala luža, ki se je sredi noci, ob novem valu padavin, spre­menila v potok. Kmalu mi je bilo žal, da raje nisem spal v mreži, ceprav mokri. Noc sem na »vodni postelji« vecinoma prebedel ter zgodaj zjutraj, ob prvem svitu, spakiral še ostale stvari ter se z drugimi odpravil peš proti tovornjaku. Bili smo otovorjeni kot mule in po nekaj kilometrih hoje po blatni stezi smo zadihani prišli do mokrišca. To je bilo že napolnjeno z motno vodo, ki nam je v nekaterih predelih segala tudi cez kolena. Kljub temu smo razdaljo do tovornjaka vsi srecno prebredli. Na drugi strani nas je že cakal Ivan, ki je v pravem trenutku prispel do tovornjaka. Preostanek zgodbe tistega »neskoncnega« dneva vam je verjetno že znan iz knjige … Zaradi pomembnih arheoloških odkritij v težkih tropskih razmerah se je Ivan, ki so mu novinarji pripeli vzdevek Slovenski Indiana Jones (v resnici tega ne mara prevec), vec pojavljal v slovenski in tudi mednarodni javnosti. Knjigo Izgubljena mesta, v kateri opisuje svoje arheološke odprave od samih zacetkov leta 1996, so v njeni razširjeni razlicici prevedli v nemšcino (izid leta 2015), letos naj bi v angleškem jeziku izšla tudi v ZDA. Slovenski javnosti pa se je še pred izdajo prve knjige vtisnil v spomin z dokumentarnim filmom Skrivnosti Yucatana: zid kraljev, ki ga je leta 2008 posnela TV Slovenija. Ceprav je skozi vso raziskovalno obdobje odkril veliko pomembnih najdišc, je najvecjo odmevnost doseglo odkritje Chactúna, ki ga je leta 2013 izstrelilo med najbolj prepoznavne raziskovalce Majev v svetovnem merilu. Kljub velikemu doprinosu pri odkrivanju nepoznanih ma-jevskih mest in njihovi interpretaciji ter umestitvi v politicni zemljevid starih mezoameriških družb – za kar mu je Slovensko arheološko društvo podelilo priznanje leta 2014 –, je Ivan v znan­stvenih krogih poznan in cislan tudi po nekoliko drugacnih stvareh. Ivan ni le terenski delavec, ampak tudi prvovrstni znanstvenik. Vse od svojih študijskih let se namrec ukvarja z arheoastronomijo – vedo, ki iz arheoloških ostalin skuša razbrati, kako so si nekdanja ljudstva razlagala nebesne pojave in si z njimi pomagala pri orienta­ciji v prostoru in casu. Na to temo je Ivan izdal že vec pomembnih znanstvenih prispevkov, ki so pojasnili predvsem vlogo orientacij pri gradnji mezoameriških stavb. Pomembna je tudi njegova prva monografija v slovenšcini, Quetzalcóatlova zvezda: planet Venera v Mezoameriki (2006), ki odkriva pomen Venere v kozmologiji in religiji starih mezoameriških ljudstev (španski izvirnik je izšel leta 1996 v Mehiki). Za svoje dosežke v arheoastronomiji je bil leta 2002 nagrajen z zlatim znakom ZRC SAZU, za knjigo o astronomskih orientacijah v arhitekturi nižavskih Majev pa sta s soavtorjem Pedrom Franciscom Sánchezom Navo leta 2015 prejela priznanje Alfonso Caso, ki ga podeljuje mehiška ustanova Instituto Nacional de Antropología e Historia. Za arheoastronomijo so natancne terenske meritve sila po­membne. Pri meritvah se vecinoma uporablja teodolit, ki je tudi glavno orodje oziroma naprava za kartiranje arheoloških najdišc. Ker sem na vse odprave odšel v vlogi geodeta, ki je zadolžen za izmero arheoloških najdišc, sem teodolit uporabljal tudi sam. Že od prve sezone sem imel to sreco, da sem lahko uporabljal elektronski teodolit, ki precej olajša in pospeši meritve. Naprava je dokaj lahka za uporabo, ce poznaš le osnovno rokovanje in de­lovanje podobnih inštrumentov. Na terenu smo lahko z uporabo elektronskega teodolita in dveh prizem (odbojnikov na palicah, ki si jih postavil na željeno tocko na terenu) izmerili tudi vec kot sto tock na dan, kar je bilo, glede na razmere, v katerih smo delali, kar veliko. Podatki merjenja se zapisujejo v notranji spomin teodolita, iz katerega se jih po koncanem delu prenese v racunalnik, kjer se jih tudi obdela v GIS ali CAD programih. Z vsakodnevnim ritu­alom, ki sledi temu vzorcu, lahko na racunalniku spremljaš potek kartiranja in širjenja (dodajanja novo izmerjenih delov) najdišca v digitalni obliki. Za nemoten potek vsakodnevnega merjenja je nujno imeti vsaj dve bateriji (vstavljeno in rezervno), ki napajata teodolit in morata biti pred zacetkom dela docela napolnjeni. Vecino delovnih dni sta se bateriji polnili pozno v noc preko elek­tricnega generatorja, ki je brnel v bližini tabora in nas je le enkrat pustil na cedilu. Takrat smo ga morali peljati na popravilo in delo je za vec dni zastalo, saj je bilo polnjenje baterij in racunalnikov onemogoceno. Ponavadi sem polnjenje nadzoroval sam, kar me je nekajkrat stalo tudi vecurnega spanca. Za lažjo orientacijo in izmero geografske lokacije smo upo­rabljali naprave z GPS-sprejemniki. Z njimi smo lahko umestili meritve s teodolitom v prostor oziroma na zemljevid. Te naprave, ki delujejo s spremljanjem signalov iz satelitov, so postale nepo­grešljive tudi pri rekognosciranju terena v gostem tropskem gozdu in oznacevanju najdb, ki jih s teodolitom nismo posneli. Težko si je zamisliti arheološko kartiranje v prvi polovici 20. stoletja, preden so bile na voljo te naprave. Karl Ruppert, ki je po teh krajih hodil v prvi polovici 20. stoletja, je za dolocitev lokacije in kartiranje uporabljal metode, ki so bile precej drugacne od da­našnjih. Geografske koordinate najdišc je dolocal na osnovi astro­nomskih opazovanj, ki pa so bila zelo zamudna, zaradi takratne tehnologije izdelave merskih orodij in naprav pa so bili rezultati precej netocni. Vecino najdišc so takrat le skicirali, za merjenje s teodoliti so se odlocili samo, ko je šlo za pomembnejša urbana središca. Za merjenje najdišc so porabili veliko casa, natancnost meritev je bila precej slaba, kljub tem težavam in nekaterim po­manjkljivostim pa je resnici na ljubo treba reci, da so Ruppertovi nacrti presenetljivo tocni. V kasnejših letih so sicer luc sveta ugledali že boljši in predvsem natancnejši teodoliti, s katerimi se je dalo meriti z napakami le nekaj locnih sekund. Za te meritve si še vedno potreboval vec pripomockov (npr. late), posebno zamudno je bilo preracunavanje dobljenih meritev v koordinate tock in posledicno kartiranje. Elektronski teodoliti, ki so se množicneje zaceli uporabljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so torej predstavljali ogromen skok v tehnologiji in posledicno napredek v hitrosti in natancnosti kartiranja. V zadnjih nekaj desetletjih pa se je uveljavila tehnologija, ki je izpodrinila celo napredne elektronske merilne inštrumente in zelo spremenila tudi naš nacin raziskovanja. Tehnologiji pravimo lidar (akronim iz angleških besed light detection and ranging), z njo merimo razdaljo do objekta z laserskimi žarki. Z zracnim lidarjem (za snemanje se uporablja letalo) lahko posnamemo poljubno obmocje na Zemlji, za katerega pridobimo digitalni oblak tock s koordinatami. S posebnimi filtri lahko oblak tock klasificiramo na talne tocke (v našem primeru so bile to tocke, ki ležijo na tleh oziroma na stavbah) in ostale tocke (vecinoma so to 340 Spremna beseda Prikaz lidarskega modela Chactúna z okolico. Glavni kompleks se nahaja v zgornjem levem delu slike. Na modelu je lepo vidna tudi obredna avenija, ki vodi cez mokrišce do jugovzhodnega kompleksa. Na terenskem pregledu leta 2013 smo lahko le slutili njen tocen potek. Sencen lidarski model obmocja jugovzhodno od Chactúna. Poleg manjših stavb je mogoce videti zidove poljske razdelitve, kamnolome, poljedelske terase in mrežo kanalov v mokrišcu. tocke na vegetaciji). S talnimi tockami lahko izdelamo digitalni model višin, na katerem je lepo razvidna konfiguracija terena in stavbe na njem. Tehnologija je kot nalašc za iskanje arheoloških ostankov pod gosto jukatansko vegetacijo! Lidarja smo se poslužili tudi v zadnjih dveh terenskih sezonah v letih 2017 in 2018, ki sicer v pricujoci knjigi nista opisani. Posneli smo precejšnji del severne Calakmulske biosfere skupaj s tremi najdišci, ki smo jih odkrili v prejšnjih sezonah. Na pridobljenem modelu so se prikazale prav vse stavbe obmocja, ki bi jih lahko iskali vec mesecev oziroma kar let. Vse ruševine so bile v merilu in na pravih geografskih koor­dinatah. Z lidarskim snemanjem je prakticno odpadlo merjenje s teodolitom, poleg tega pa smo razpolagali še s celotno konfigu­racijo terena. Kaj boljšega, kar bi lahko zamenjalo to tehnologijo, si res težko predstavljam. Ker smo model najdišc že imeli, nam je torej preostalo le še terensko pregledovanje, s katerim smo pre­verjali prisotnost starih majevskih spomenikov, ki jih z lidarjem ne dobimo, in preverjanjem samega lidarskega modela najdišc. Lidar je cudovita tehnologija, poda marsikatero informacijo, ki bi jo s terenskim precesavanjem le stežka dobili. Z njo lahko zaznamo tako goste urbane predele kot kmetijsko bolj intenzivno izkorišcana obmocja stare majevske pokrajine. Na generiranem modelu se pokaže celotna majevska kulturna pokrajina, ki vklju-cuje terase, poti, dvorišca in zajetja vode. Že vnaprejšnji vpogled v to pokrajino preko lidarskega modela sicer vzame romanticni car odkrivanja neznanih predelov v srcu tropskega pragozda, kljub temu pa lidar ne pokaže vsega. Glavna naloga arheologov ostaja pregledovanje rušecih se staromajevskih stavb, spomenikov, ki se nahajajo na obredno pomembnih trgih ali ob poteh ter zbiralnikov vode ali celo jam, ki so jih uporabljala skrivnostna mezoameriška ljudstva. Veliko dela bo še potrebno, predvsem pri izkopavanjih, ki bodo razkrila marsikatero skrivnost. Ivan se v šali sicer pritožuje, da z lidarjem pregledujemo le še vasi in obrobne drobnarije. Odkritja impozantnih velikih stavb, ki se raziskovalcu nenadoma prikažejo sredi džungle, so morda res le še preteklost. A divjina srednjeameriškega pragozda je še vedno polna skrivnosti in verjamem, da bodo pomembno vlogo pri njihovem odstiranju še naprej igrali tudi Ivan in njegova ekipa. Izzivov mu vsekakor še ni zmanjkalo. Dr. Aleš Marsetic je zaposlen na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Leta 2017 je prejel srebrni znak ZRC SAZU za inovativne raziskovalne dosežke na podrocju geometricnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja. Terenskih odprav Ivana Šprajca se udeležuje od leta 2007, sodeluje pa tudi pri projektiranju in izdelavi prvega slovenskega satelita. Ivan Šprajc je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za arheologijo Majev in arheoastronomijo Mezoamerike. To je druga, razširjena izdaja njegovih zanimivih prigod ob odkrivanju majevske zapušcine sredi mehiške džungle. http://zalozba.zrc-sazu.si