april 201744 B E S E D A Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 18. maja 2017. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 18. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 17. številke revije Svobodna beseda: 1. Martina Kralj, Linhartova 19, 1000 Ljubljana 2. Tanja Đapa, Senčna pot 5, 6320 Portorož 3. Jože Užmah, Koseskega ulica 15, 2000 Maribor Rešitve križanke: UČKA, RESA, SERVIETEK, OBARVANJE, DIJAK, AA, GANK, AS, LK, ISKRILO, EPP, TANA, NARAVOVARSTVENIK, DLAN, ROLO, IRANCI, IDS, IDRIJEC, REJA, JANŠA, EKSTAZA, AKIM, BC, TA, ATLAS, NOKOTA, ANŽEJ, ETA, ČN, HRS, LIEGE, NED, ETNOGRAF, RODBINA, KIAR, AGA, ANAGRAM. Geslo: ČEBINE - ROJSTNI KRAJ KPS B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 18. maja 2017 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. GORLJIV PLIN, KI NASTANE IZ KALCI- JEVEGA KARBIDA IN VODE, ETIN ZAČETEK GESLA GRENAK ZELIŠČNI APERITIV LINDA EVANS NADALJE- VANJE GESLA STRNIŠČE TURŠKI PISATELJ (HALDUN; IZ ČRK: RENTA) KONEC GESLA KRATICA ZA ITALIJANSKO POROČEVALNO AGENCIJO ŽENSKA, KI DA AVAL (MENIČNO POROŠTVO ANTON TROST OBRAT ZA IZDELAVO CEMENTA NAŠA PISATE- LJICA PEROCI HITROST, NAGLOST TIRNICE, TRAČNICE ZAGNA- NOST, POLET IGNAC PO DOMAČE PRAVO- SLAVNA PODOBA GLAVNI ŠTEVNIK RADKO POLIČ KUHANJE ŽGANJA ANSAMBEL IZ OSMIH PEVCEV ALI INŠTRU- MENTA- LISTOV EMENTAL- SKI SIR NAPITNINA (ZASTAR.) ANTIČNI ZAČETNIK ARIJAN- STVA TIBETAN- SKO GOVEDO POŽELE- NJE STOJEČA RIBIŠKA MREŽA ANTON JANŠA KRAVICA IVO ŽIDEK IZVRSTEN ŠPORTNIK NOGOMET- NO MOŠTVO ŽARGON PORTUG. POLITIK (ANTONIO; IZ: ENEAS) MARATON- SKI TEKAČ SL.ROKOM. (URBAN) RASTLINA PROTI STRELI PRIPO- VEDNO PESNIŠTVO NABIREK PREBI- VALKA FINSKE NEKDANJI VZHODNI SLOVAN NAJVEČJI PTIČ, KI PA NE LETI VILKO NOVAK STAROGR. BOG VODA ZEMELJSKI POL SANJE, SNI JANEZ ERŽEN KITAJSKA PLANOTA TOMO JURAK PREBI- VALEC IRSKE SOL DUŠIKOVE KISLINE IGRALEC ALEKSIĆ POZNAVA- LEC ESTETIKE ENICA VEROVA- NJE, DA JE V STVAREH DUŠA SLOVENSKI PEVEC (VILI) IZVOR MADŽAR- SKA OBLIKA IMENA PAVEL LIRIČNI PESNIK POGORJE TRNOVSKE GA GOZDA (IZ: VEČNA) NEZNANEC OBUPA- NOST JUNAK ENEIDE NATIS LESEN ZAMAŠEK ZA SODE MEVŽA, TEPEC, CACEK ALK ITALEC MARIJA TEREZIJA R. 13.5.1717 - U. 29.11.1780, VLADALA 1740 - 1780 / R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 18 9 772463 821805 april 2017 cena 3 eur Letnik III ISSN 2463-8218 Spomin na tiskarni Trilof in Donas Bralcem čestitamo ob 1. maju, prazniku dela in 9. maju, dnevu zmaga nad fašizmom in nacizmom. april 20172 43 Naročam revijo SVOBODNA BESEDA Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ZZB za vrednote NOB Slovenije Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana N A R O Č IL N IC A Ime in priimek: ................................................................................................................................................ Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................ Telefonska številka: ......................................................................................................... Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 €, letno 36 €. Podpis: ...................................................... U T R I N K I Pri spomeniku v Jelenovem žlebu, ki so ga konec februarja neznanci hudo poškodovali, so tudi letos ob obletnici bitke prisluhnili učni uri. Na fotografiji so z leve: praporščak Marjan Pečan, ki je umrl nekaj dni kasneje, Daniel Divjak, predsednik ZZB Ribnica, podpolkovnik Sergej Banin, predstavnik ruskega veleposlaništva, general Lado Kocjan, udeleženec bitke v Jelenovem žlebu, Tilka Bogovič, članica predsedstva ZZB NOB Slovenije in Jože Florijančič, predsednik ZZB Novo mesto. (Foto: Marko Burger) Na tem kosu blaga je zemljevid Evrope med 2. svetovno vojno z vrisanimi okupiranimi in »prijateljskimi« ozemlji. Zemljevid je materi Tineta Logarja (desno), urednika knjige Skočite, prekleto, skočite (izšlo pri Cankarjevi založbi) v bolnišnici v italijanskem Bariju ob koncu vojne podaril rešen ameriški pilot. Takšne zemljevide so zavezniški piloti in padalci dobivali pred svojimi poleti nad okupirana ozemlja v Evropi. (Foto: Jožica Hribar) Novim naročnikom, ki se bodo do 30. junija 2017, za najmanj eno leto naročili na revijo Svobodna beseda, bomo podarili pesmarico »Ob tabornem ognju«, ki jo je uredil Mitja Gobec. Izbor pesmi je naravnan na skladbe, ki so aktualne še danes in na katere smo lahko ponosni. Ostajajo večen spomenik poezije in glasbe iz časa boja slovenskega naroda proti okupatorjem med NOB. Naročila sprejemamo po pošti na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, na tel.št. 01 434 44 45 ali po e-pošti: romana.jemec@zzb-nob.si DARILO ZA NOVE NAROČNIKE REVIJE B E S E D A O B L E T N I C A različnih praks umetniškega izražanja in poustvarjanja, s poudarkom na sloven- ski besedi. Zato so medvoški avtorji Gre- gor Rozman, Agata Trojar, Cvetka Soko- lov, Jurij Marissig in Urban Vovk napi- sali priložnostne literarne bisere, katerih glavni moto je bil – koder sonce hodi… Prireditev, ki je bila obogatena z izjem- nimi video projekcijam in nastopi, je žal potekala v izredno hladnem, skoraj zim- skem vremenu, kljub temu so obiskoval- ci vztrajali, med njimi tudi župan Obči- ne Medvode Nejc Smole, ki je skupaj s Vladimirjem Bertoncljem, predsedni- kom ZZB NOB Medvode, nekaj dni prej slovesno odkril spominski plošči obema tiskarnama, ki se nahajata v precej od- daljenem, težko dostopnem gozdu. V vsebino slovesnosti je bilo z video gradivom vtkano medvojno dogajanje na medvoškem, od streljanja prvih tal- cev v tamkajšnji Gramozni jami, preko izseljevanja družin iz Goričan, do od- pora domačinov in postavitve tiskarn. Pogosto je bilo omenjeno ime Eda Bre- garja Dona in njegova neprecenljiva vloga pri nastanku tiskarn in pripravah na tiskanje Zdravljice ter natisa cele vrste letakov in med drugim tudi prve številke časopisa Gorenjski glas 24. av- gusta 1944. Ob postavitvi obeležja partizanskima tiskarnama Trilof in Donas v dolini Ločnice pri Medvodah Jezik nas ohranja kot slovenski narod V vojnah naroda ne osvobajajo poklicni vojaki, generali in politiki, osvobajajo ga navadni ljudje, takšni kot so bili tiskarji, ki so v teh skritih votlinah pripravljali natis Prešernove Zdravljice in dekleta, o katerih smo slišali, da so v nahrbtnikih nosila material, in seveda številni anonimni posamezniki. Veličina NOB je v prispevku ljudi, enotnost kulture in političnega boja med drugo svetovno vojno pri nas je edinstvena, prav je , da se teh ljudi, ki so pripomogli tudi k temu, da smo končno prišli do svoje države, večkrat spomnimo in morda bomo potem pozabili tudi na zdrahe. V tem duhu je Tone Peršak, mi-nister za kulturo kot slavnostni govornik zaključil prireditev v dolini Ločnice pri Medvodah ob postavitvi obeležja partizanskima ti- skarnama Trilof in Donas in obletnici na- tisa Prešernove Zdravljice leta 1944. Prisrčno prireditev na travniku pri stavbi Krajevne skupnosti Trnovec pri Medvodah je zasnovala in vodila Silva- na Knok, obogatila pa množica nasto- pajočih, članov medvoških kulturnih društev in ustanov, glasbene šole Fran- ca Šturma, baletne šole Stevens, priče- valci in številni medvoški ustvarjalci: li- terati, skladatelji, likovniki in glasbeniki. Slovesnost pod naslovom Koder sonce hodi so pripravili Občina Medvode, ZZB za vrednote NOB Medvode in Javni za- vod Sotočje Medvode, povod zanjo in za odkritje spominskih plošč pa je bilo dejstvo, da so v tiskarni Trilof leta 1944 ob 100-letnici prve izdaje, v nemogočih razmerah in ob pomanjkanju tehničnih sredstev ponatisnili Prešernovo Zdra- vljico. Ta je bila ob slovesnosti tudi na ogled v domu KS. Zdravljico je izdal Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, ki ga je vodil Bogdan Osolnik, opremila sta jo arhitekt Marjan Šorli – Viher, ki je izrezal vinjete in be- sedilo, in slikar Janez Vidic, ki je izdelal celostranske linoreze. Knjižico velikega, svečanega formata je tribarvno – črno, rdeče in zlato – natisnila partizanska tehnika Trilof v Davči pod Blegošem v 1500 oštevilčenih izvodih in nekaj izti- sov v posebni albumski obliki. Danes bi lahko rekli: mali čudež v zgo- dovini slovenske knjižne literature, kakršnega najbrž ni dalo nobeno odpor- niško gibanje okupirane Evrope »Narod lahko uničiš na različne nači- ne – najprej pa mu vzameš jezik. Jezik je tisti, ki nas ohranja kot slovenski narod, ne žica,« pa so bile besede Silvane Knok, ki so prevevale prireditev. Tako kot za- vest, da je Prešernova Zdravljica brezča- sna, brezprostorska, za vse prilike in vse svetovne nazore. Slovesnost je izzvenela kot medgeneracijsko sožitje in sotočje // BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar Spomenik Edu Bregarju Donu pred stavbo Donita v Medvodah Minister Tone Peršak (foto: Iztok Pipan) 3 B E S E D A 6 – 7: Kolumni Jože Poglajen: Kaj, če predsednik laže Martin Premk: Spet potrebujemo dan OF 9 - 11: Aktualno Čebine: obletnica ustanovnega kongresa KPS Pekel v Mislinjski dolini 12 – 13: Aktualno Zora Konjajev in Franc Sever Franta, dobitnika listine ZZB 14 – 16: Naš pogovor Marija Metlika Pavček 17 – 21: V metežu zgodovine Ambulanta E preko 4G na Pokljuki Pred 70 leti je bila podpisana Pariška mirovna pogodba 23: Mladi in vrednote Raziskovalna naloga o borcu Stanetu Terčaku 30 – 31: Pisma, odmevi 39: Reportaža Buchenwald, spomin na 11. april 1945 Fotografija na naslovnici: Slovesnost ob predstavitvi partizanskih tiskar Trilof in Donas. (foto: Aleš Nanut, montaža: Iztok Pipan) SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: Janez Alič (predsednik), dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol, Franc Štibernik. Odgovorna urednica: Jožica Hribar telefon: (01) 434-46-17 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o. Ljubljana Organizirala je partizansko vojsko, ki je predstavljala oboroženo ljudstvo. Zavest o smrtni obsodbi naroda je rodila reakci- jo samoobrambe. V temeljnih točkah OF se je vzpostavil zelo jasen program pri- hodnje slovenske države. Znova je oživel program Zedinjene Slovenije, ki se je ro- dil že v 19. stoletju. Iz prvih partizanskih čet in enot so zrasli odredi, bataljoni, brigade. Zrasla je slo- venska narodnoosvobodilna vojska. V narodnoosvobodilni vojni se je rodila slovenska država. K matični domovini sta bila pozneje priključena velik del Pri- morske in Prekmurje. Le v Ljubljani se je skupina klerikalnih politikov, nekdanjih oblastnikov, zbrana okoli škofa Rožmana, hlapčevsko kla- njala okupatorjem. Izdajstvo in kolabo- rantstvo škofa Rožmana je brez primere v Evropi. Danes pa ima oltarček za zido- vi ljubljanske nadškofije. Kolaboranti si nikjer v svetu ne zaslužijo drugega kot samo prezir. A danes poskuša del politikov prikrili sramoto izdajstva in zločine kolaboran- tov tako, da skušajo naprtiti odgovor- nost za njihovo početje narodnoosvo- bodilnemu boju. Ta naj bi bil kriv tudi za pobite talce, požgane vasi, pomrle v taboriščih. Toda ne pozabimo: narod, ki se ni pripravljen bojevati za svoj obstoj in zanj tudi umirati, ni vreden, da obsta- ja. To so pač hlapci. Gospodar se menja, hlapec pa ostane. Ob osvoboditvi pred 72 leti smo mislili, da je klerofašizem za vedno premagan. Pa ni! Danes klerofašizem znova vstaja in postaja vse agresivnejši. Prepoznamo ga v širjenju laži o naši preteklosti, v sovraž- nem govoru in različnih oblikah nasilja. Skrb pa vzbuja to, da večina politikov in vrh naše države – molčita! U V O D N I K Sedemindvajseti april, dan, ko se je rodila Osvobodila fronta, je pos-tal simbol odpora, simbol boja za obstanek, simbol nastanka slo- venskega naroda in države. V tistih za slovenski narod usodnih tre- nutkih leta 1941 smo se zavedli, da gre za obstoj naroda, da smo obsojeni, da kot narod izginemo ali pa postanemo hlapci. Ali kot je mnogo pred tem zapisal Fran- ce Prešeren: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnjev dnevi.« Ko gre za obstanek naroda, postanejo politična, verska in ideološka razhajanja nepomembna. Tudi mi smo se tedaj od- ločili za neizprosen boj s fašističnimi in nacističnimi silami. In smo se uprli, kot poje pesem: »Mi pa nismo se uklonili njih podivjani sili in smo pričeli z njimi boj.« Uprli smo se v trenutkih, ko so sile tretjega rajha podjarmile 13 evropskih držav, ko vojne na vzhodu še ni bilo, Hitler in Stalin pa sta si razdelila Polj- sko. Tudi zavezniške koalicije še ni bilo nikjer. Jugoslovanska kraljeva vojska je klavrno propadla, Slovenija je bila raz- kosana od treh okupatorjev. V tistih temačnih dneh se je majhen slo- venski narod uprl nacifašizmu. Narod, v katerem sta se prebudila razžaljen ponos in uporniški duh! Čeprav majhen, je slovenski narod zmo- gel moč za upor. Upor je bil spontan, nastala je vseljudska vstaja. Šli smo v ne- izprosen boj za obstanek naroda. Osvo- bodilna fronta, v kateri so se združile vse protifašistične skupine, je postala sloven- ski narod. Ta organizacija je prevzela od- govornost za obstoj naroda, OF je posta- la prva slovenska oblast. Narod je pope- ljala v organiziran boj proti okupatorjem. Nekoč smo bili enotni // PIŠE: : Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije april 20174 N O V I C E Priznanje Bojanu Česniku Na redni letni skupščini Združenja protifašistov Bujštine so 17. marca v Umagu podelili listino Zveze protifašističnih borcev in protifašistov Republike Hrvaške za izredne zasluge pri razvoju in ohranjanju protifašistov v tej državi Bojanu Česniku, predse- dniku Združenja borcev za vrednote NOB občine Piran. Listi- no sta mu podelila predsednik Združenja protifašistov Bujštine Anton Kosmina in član predsedstva Protifašistov Hrvaške Edo Jerman. Združenje borcev ZZB občine Piran, predsednik Bojan Česnik in drugi člani združenja že vrsto let dobro sodelujejo z Združenja protifašistov Bujštine kot tudi z župani Buj, Umaga in Novega Grada pri ohranjanju vrednot, pridobljenih v času NOB. Foto: Marjeta Česnik Muzej druge svetovne vojne v Gdansku Konec marca so v Gdansku na Poljskem, nedaleč stran od sta- rega mestnega jedra, kjer se je 1. septembra leta 1939 začela največja tragedija v zgodovini človeštva, odprli muzej druge svetovne vojne, ki se razteza na več kot 5000 kvadratnih me- trih. Projekt je poljska konservativna vlada dalj časa kritizirala in ga ovirala na različne načine, vendar je na koncu sodišče odločilo v prid muzeju in tako dovolilo ministrstvu, da nada- ljuje svoje načrte. Graditev muzeja je med drugimi podpiral tudi nekdanji poljski premier in zdajšnji predsednik Evropske- ga sveta, Donald Tusk, rojen v Gdansku. Kot pravi ustanovitelj muzeja Pawel Machcewicz, razstava prikazuje poljsko izkušnjo v vojni ter jo postavlja v evropski in svetovni kontekst. Zdajšnja poljska vlada muzeja, ki je sicer v evropski javnosti požel veliko zanimanje, še vedno ne podpira, zato je kulturno ministrstvo muzeju že zmanjšalo sredstva za njegovo delovanje. M. T. Spomenik Borisu Pahorju V ljubljanskem parku Tivoli so sredi aprila odkrili kip Borisu Pahorju, tržaškemu pisatelju, enemu največjih sodobnih inte- lektualcev in nekdanjemu internirancu v nemških koncentra- cijskih taboriščih. Spomenik, ki je delo kiparja Mirsada Begića in je visok dobra dva metra, stoji v bližini spomenika Edvardu Kocbeku, velikemu Pahorjevemu prijatelju in vzorniku. Na slo- vesnosti ob odkritju je spregovoril minister za kulturo Tone Peršak, 103-letni Pahor pa je besede namenil svojemu prija- telju Kocbeku in ga imenoval »globoki in pogumni humanist ter veliki Slovenec«. Edvard Kocbek je po Pahorjevem mnenju v usodnem času dojel, da slovenski narod brez enotnosti ne bo preživel druge svetovne vojne, zato se je tudi sam, četudi krščanski socialist, odločil za narodnoosvobodilni boj, čeprav so bili na isti strani tudi komunisti. Slavljenec se svoje upodo- bitve, ki jo je financirala Mladinska knjiga, pri kateri je pisatelj izdal večino svojih del, ni dotaknil, je pa znova opozoril na usodno razklanost slovenske družbe. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in naj- hujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev.« Istega dne dopoldne pa je v Mladinska knjiga v sodelovanju s SAZU organizirala simpozij z naslovom Moč povezav, ki je bil posvečen tržaški reviji Zaliv, ta je izhajala v letih od 1966 do 1990 in si je s kritičnimi zapi- si Borisa Pahorja in šte- vilnih drugih zamejskih intelektualcev prizade- vala za demokratizacijo družbe in za suverenost Slovenije v Jugoslaviji. Leta 1974, ob Kocbekovi sedemdesetletnici, je revija izdala posebno brošuro z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v njej pa je izšel Pahorjev intervju s Kocbekom, ki je prvič javno sprego- voril o poboju domobrancev po drugi svetovni vojni ter močno razburil javnost in tedanjo aktualno oblast v Sloveniji in Jugo- slaviji. Foto: Jožica Hribar Obletnica rojstva Franca Rozmana - Staneta V Pirničah pri Medvodah so se pred rojstno hišo Franca Rozmana - Staneta, partizanskega komandanta, poveljnika glavnega štaba NOV in POS in narodnega heroja, ob 105. oble- 5 tnici njegovega rojstva zbrali člani ZZB Medvode in počastili spomin nanj. V rojstni hiši, ki je urejena v muzej, so ohranjene družinske fotografije in njegove fotografije iz druge svetovne vojne, pred hišo pa stoji njegov doprsni kip. Do muzeja vodijo lepo označeni kažipoti, zanj pa skrbi družina Rozman, Staneto- vi sorodniki. Hiša je stara skoraj 200 let in je potrebna temeljite prenove, saj jo načenja vlaga, na kar opozarjajo tudi v ZZB za vrednote NOB Medvode. V hiši se je 27. marca 1912 rodil Franc Rozman, ki je postal eden najbolj priljubljenih in naju- spešnejših partizanskih komandantov. Smrtno se je ponesrečil pri preizkušanju novega minometa v Lokvah pri Črnomlju 7. novembra 1944. J. H. / foto: Dušan Prešeren Obletnica rojstva generala Rudolfa Maistra Ob letošnjem rojstnem dnevu generala Rudolfa Maistra - Voja- nova, pesnika in borca za severno mejo, je pred njegovim spo- menikom na trgu OF v Ljubljani potekala prisrčna prireditev, ki so jo pripravili in izvedli učenci ljubljanskih osnovnih šol in je izzvenela kot pozdrav pomladi in domovini ter v spomin za- vednemu generalu. Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. V programu so s pesmimi in recitacijami Maistrovih pesmi nastopili učenci Osnovnih šol Prule in Dravlje ter Osnovne šole Miško Kranjec in dijaki Gimnazije Poljane in Srednje upravne in administrativne šole Ljubljana. Prireditve so se udeležili pred- stavniki Društev generala Maistra, ki so k spomeniku položili cvetje, ter predstavniki drugih domoljubnih in veteranskih or- ganizacij. Prisotna sta bila tudi obrambna ministrica Andreja Katič in predsednik države Borut Pahor, ki je tudi položil venec. Zvečer je osrednja slovesnost ob obletnici Maistrovega rojstva potekala v Kamniku, kjer je bila poleg župana Marjana Šarca osrednja govornica obrambna ministrica Andreja Katič. Foto: Jožica Hribar Spomini in nauki 105-letnega Franca Peniča Ob 105. rojstnem dnevu, ki ga je Franc Penič praznoval 15. marca, sta ga v Špesovem domu v Vojniku obiskala Andrej Kocuvan in Janez Benkič, predstavnika krajevne organizacije ZB NOB Ivan Zagernik - Joco iz Maribora. Franc Penič, najsta- rejši član ZZB za vrednote NOB, je še do lani v Mariboru živel sam, zdaj pa začetek svojega drugega stoletja preživlja v dobri družbi, kot pravi. Slavljenec je bil vesel obiska in čestitk, še posebej tiste, ki mu jo je poslala »somladenka« dr. Zora Konjajev, zdravnica, akti- vistka in partizanka, ki je dopolnila 95 let, in tudi čestitk nekda- njega mariborskega župana Vitje Rodeta ter svojih tovarišev iz krajevne organizacije ZB NOB Ivan Zagernik - Joco. Za svojo starost je izjemno čil, čeprav je izgubil kar precej telesne teže, duhovna moč in humorna žilica pa ostajata trdni, čeprav mu je pri hoji v oporo hojca in seveda redno obiskuje fizioterapijo. V živahnem pogovoru, ki se je precej zavlekel, je obujal spomine, največ na svoje delo s konji, ki jih ima nadvse rad, ni pa skoparil z življenjskimi nauki. »Če otroci ne ubogajo staršev in učiteljev, je na svetu hudo narobe,« je dejal. Ne za- govarja pretepanja otrok, kazni pa so potrebne, meni. Sprašuje se, kam, drvi današnji svet, ko se stvari tako hitro razvijajo in spreminjajo. Sicer pa komaj čaka toplejših dni, da bo lahko spet hodil na sprehode. Na fotografiji: Franca Peniča (v sredi- ni) sta obiskala Andrej Kocuvan (levo) in Janez Benkič ter mu zaželela še veliko lepega. A. Š. Obisk delegacije ANPI - VZPI dežele Veneto Konec marca sva s Katjušo Žigon, novo predsednico OZB NOB Nova Gorica, sprejela na pogovor delegacijo ANPI-VZPI iz občine San Vendemiano (Dežela Veneto). Omenjena orga- nizacija je že več let pobratena z organizacijo ZZB NOB mesta Nova Gorica. Namen tokratnega obiska je bil dogovor o pro- gramu letošnjih srečanj ter o izmenjavi mnenj o političnih in drugih aktualnih vprašanjih, ki so v središču zanimanja ANPI - VZPI in ZZB NOB Slovenije. V zvezi s programi letošnjih proslav in drugih dogodkov, na katerih bodo potekala naša že tradicionalna srečanja, smo določili termine dogodkov, ki se jih bodo udeležili predstav- niki ZB Nova Gorica, ter dogodkov, na katerih bodo prisotni njihovi predstavniki. Ob tem je bil izražen tudi njihov interes za spoznavanje krajev in dogodkov zunaj goriškega območja, ki so zaznamovali zgodovino NOB na Slovenskem (in Hrva- škem). Pri tem sva sogovornikoma obljubila tudi našo pomoč. Na srečanju je stekel pogovor tudi o aktualnih vprašanjih in dogodkih: o možnostih, da EU prebrodi sedanjo krizo; o na- raščanju različnih oblik neofašizma; o potvarjanju zgodovine, kar je še posebno prišlo do izraza ob letošnjem proslavljanju dneva spomina na fojbe in eksodus (10. februar!). Štefan Cigoj www.svobodnabeseda.si B E S E D A april 20176 K O L U M N A Jože Poglajen Kaj, če predsednik laže? V olitve predsednika republike bodo verjetno 12. ali 19. novembra. Zato je po svoje zelo čudno, da se do zdaj še ni pojavil junak, ki bi se upal res- no soočiti s Pahorjem – ta je že napovedal svojo vnovično kandidaturo. Za zdaj so le ugibanja o takšnih ali drugačnih »krjavljih«, ki seveda nima- jo nobenih možnosti za zmago, bodo pa izkoristili možnost, da se nekaj tednov sončijo v soju televizijskih kamer. Vse kaže, da etablirane stranke še kar spijo predvolilno spanje. Tako lahko le ugibamo, ali bo SDS zaradi domnevno demokra- tičnega videza žrtvovala evropsko poslanko Romano Tomc. Nekaj podobnega so Janševi pred tremi leti storili s poslancem Zverom. In naprej, ali bo NSi v vnaprej izgubljeni boj poslala predsednico Ljudmi- lo Novak. Še več megle je na drugi strani strankarskega odra. Židanovi socialdemo- krati se bodo očitno »šlepa- li« na Pahorja, v Cerarjevi stranki nekaj mencajo, in četudi bi se odločili za res- nega kandidata, je že (pre) pozno. Kandidata, ki bi imel proti Pahorju kaj možnosti za zmago, namreč ni mogo- če narediti čez noč. Ostaneta še DESuS in Združena levica. Pri prvem je jasno samo to, da se njihov multipraktik Erjavec noče odpraviti v tekmo za predsednika republike. Bo pa morda o tem razmislil na volitvah leta 2022, ko Pahor ne bo smel več kandidirati. Kar je škoda – edini, ki bi lahko spravil na kolena Pahorja, je namreč prav Erjavec. Dvoboji dveh, ki vsak na svoj način iz rokava stresata preprostemu ljudstvu všeč- ne domislice, bi v duhamorno kampanjo vnesli vsaj nekaj zabave. Poleg tega Erjavec sploh ne more izgubiti. Lahko da Pahorja ne bi premagal, bi pa to bil pomemben vložek za prihodnje predsedniške volitve, še bolj pa vložek za DeSUS na prihajajočih parlamentar- nih volitvah, ki bodo, če ne prej, pozno spomladi prihodnje leto. Nobenega večjega zanimanja za te volitve ne kažejo tudi združeni levičarji. Za povrh so v resnici bolj razdruženi in bo njihov največji uspeh, če jim bo do parlamentarnih volitev uspelo obdržati precej popularno strankarsko znamko ZL. Kot že rečeno, so to le ugibanja. Zdi se celo, da so te volitve vsem strankam nekaj odvečnega, da bi se kar strinjale s tem, da Pahor še naprej ostane predsednik. Da nobene med njimi ne motijo njegovo nastopaštvo in prazne puhlice, še več, da jim takšen predsednik celo ustreza. Zakaj bi se torej sploh trudili strmoglaviti ga? Vedo, da je v zganjanju populizma nepremagljiv, zato se ga s te strani nima smis- la lotevati. A to ne pomeni, da nima ranljivih točk. Ena od prilož- nosti, kako se ga vsaj poskusiti znebiti, je parlament, bolj natančno Hanžkova komisija, ki skuša ugotoviti politično ozadje tega, čemur minister Gregor (Golobič) pravi »patria Pahorjeve vlade«. Pustimo ob strani, da je izvirni greh oziroma temeljna politična odgovornost za finančni rop v TEŠ 6 pri prvi Janševi vladi, katere gospodarski minister Vizjak je projekt iz koristoljubja požegnal in je Janševa druga (kratkotrajna) vlada za povrh sprejela tudi od- ločitev o državnem poroštvu za več kot 400-milijonsko posojilo Evropske investicijske banke za omenjeno finančno in tudi oko- ljevarstveno zelo sporno elek- trarno. V zvezi s Pahorjem je pomembno drugo dejstvo: to, da bi ta projekt z malo truda lahko brez večje škode zaus- tavila vlada, na čelu katere je bil Pahor. Kar je seveda glavni Janšev argument za zavračanje kakršne koli odgovornosti nje- gove vlade. Posredno je sume potrdil sam Pahor, ki je bil na zaslišanju daleč od njegove (v glavnem zaigrane) samozavesti. Tako nervoznega, bledega in neprepričljivega ga še nismo videli. A to še ni bilo vse. Naslednjega je Hanžek zaslišal že omenjenega Golobiča. Ta je povedal, da se Pahor glede odgovornosti za to, da je cena TEŠ 6 s predvidenih 650 milijonov skrivnostno poskočila na 1428 milijonov, ne le spreneveda, ampak preiskovalni komisiji in javnosti laže. Recimo o tem, da projekta ni bilo mogoče ustaviti. Milo rečeno, razlik v pričanju med takratnim predsednikom vlade Pahorjem in ministrom za znanost Golobičem – slednji je dokumen- tirano nasprotoval izpeljavi projekta TEŠ 6 in zaradi nestrinjanja tudi izstopil iz vlade, njegova Zares pa ni več prišla v parlament – je bilo še veliko. Veliko je torej razlogov, da Hanžek oba pričevalca so- oči. In če bi se izkazalo, da ima Golobič prav, da je torej Pahor eden glavnih akterjev zelo verjetno kriminalnega ravnanja z državnim denarjem, potem imajo poslanci lep nastavek, da sprožijo razpravo o odpoklicu Pahorja s položaja predsednika države. Saj ne, da bi to res dosegli. Uspeh bi bil že to, da bi se volivci kljub ljudstvu všečni Pahorjevi podobi ob tem morda le vprašali, ali je nekdo, ki laže pre- iskovalni komisiji, res primeren za predsednika države. Ta je povedal, da se Pahor glede odgovornosti za to, da je cena TEŠ 6 s predvidenih 650 milijonov skrivnostno poskočila na 1428 milijonov, ne le spreneveda, ampak preiskovalni komisiji in javnosti laže. Recimo o tem, da projekta ni bilo mogoče ustaviti. 7 K ar je danes dan upora proti okupatorju, je bil včasih dan Osvobodilne fronte. Ustanovljena je bila 26. ozi- roma 27. aprila 1941, ko so trije okupatorji razkosa- li Slovence. Njena cilja sta bila osvoboditev in boljše življenje za vse Slovence. Po nekaterih pričevanjih se je sprva imenovala tudi Protiimperialistična fronta, vse- kakor se je tudi ime Osvobodilna fronta uporabljalo od samega začet- ka. Svoje cilje je Osvobodilna fronta določila kmalu, najpomembnejši cilji so bili neizprosen boj proti okupatorju ter osvoboditev in združi- tev vseh Slovencev. Zapisali so jih v točkah in geslih OF. Večino ciljev, določenih v svojih temeljnih točkah in geslih, je Osvobodilna fronta med štiriletnim bojem tudi dosegla, in po njeni zaslugi in zaslugi njene partizanske vojske so bili Sloven- ci osvobojeni izpod nacizma in združeni v eni republiki skupaj z morjem in Primorsko. Te pridobitve imamo še danes in se nam zdijo samoumevne. Vse bolj in bolj oziroma spet pa ostajata nedosežena dva druga cilja, ki si ju je Osvobodilna fronta naložila ob začetku boja in ne govorita o boju proti okupatorju ter o združitvi in samostojnosti Slovencev: osvobo- ditev izpod imperializma (ter boj proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi) in preoblikovanje sloven- skega narodnega značaja s pre- bujenjem in osvobodilnim delova- njem slovenskih množic. Omemba boja proti imperializmu je danes sicer eden od očitkov Osvobodilni fronti, a v drugi svetovni vojni je bilo to še kako pomembno. Druga svetovna vojna je sicer bila boj proti fašizmu in nacizmu, a imperializem je bil njun pomembni temeljni del. Nemčija je drugo svetovno v določeni meri tudi začela kot nadaljevanje (ali maščeva- nje) povsem imperialistične prve svetovne vojne. Za Italijo in Japon- sko pa je imel vstop v drugo svetovno vojno izključno imperialistične vzroke. Dosleden boj proti nacizmu in fašizmu je med drugo svetovno vojno potekal predvsem na vzhodu, kjer je poleg osvajalne potekala tudi rasna vojna. Na zahodu, kjer so drugo svetovno vojno bojevale predvsem kolonialna velesila Velika Britanija in kolonialne Združene države Amerike (danes predstavljene kot takratne »zahodne demo- kracije«), fašizem in nacizem nista bila toliko moteča kot osvajalne težnje Nemčije in njenih zaveznic. Na zahodu so tudi po vojni mirno dopuščali španski in druge fašizme in sodelovali z njimi. Imperializem pa je še danes osnovni način delovanja »zahodnih demokracij«, ki ga že desetletja gledamo na Bližnjem vzhodu ali drugje po svetu. Pod izgovorom »demokracije« se z lažnimi povodi rušijo in plenijo države in ropajo njihove dobrine. Žrtev sodobnega imperializma smo tudi mi, saj so nam evropske velesile namenile vlogo poceni delovne sile in vira poceni surovin, ki so pri nas še na voljo. Naša družba je spet dobila svojo »izdajalsko kapitalistično gospodo«, ki brez sramu deluje v korist tujcev in skrbi za to, da so ljudje vedno bolj siromašni. Vsi voditelji kar tekmujejo, kdo bo bolj hlapčevski do novih gopodarjev iz tujine, in za nekaj malega denar- ja so s prodajo premoženja pripravljeni delovati proti lastnemu narodu. »Vzorčni primer« takšnega delovanja naše »izdajalske kapitali- stične gospode« je dogaja- nje ob šoštanjski termoelek- trarni TEŠ 6. Tu se je vsa naša strankarska vrhuška ne glede na strankarske barve povezala v »špano- vijo«, ki temelji samo na pridobitništvu in ki škoduje vsem nam. Seveda naša tre- nutna »izdajalska kapitali- stična gospoda« dela tudi vse, da se »slovenske množi- ce« ne bi prebudile in začele »osvobodilnega delovanja«. Ljudem so v današnji druž- bi namenjeni neizobraženost in nekulturnost ter ukvarjanje z obrob- nimi težavami, ki jim misli odvračajo od spoznanja, da so vsak dan bolj siromašni in zasužnjeni. Boj proti »lastni izdajalski kapitalistični gospodi« in »osvobodilno delovanje množic« sta tako tudi danes dve točki iz načrtov Osvobodilne fronte, za kateri se je še treba bojevati. Seveda ne z orožjem, ampak na vse druge mogoče načine in neneho- ma. Ker nismo »uradno« okupirani, se nam ni treba upirati okupator- ju, zato bi dan upora proti okupatorju morali spet zamenjati z dne- vom Osvobodilne fronte. Ker tudi če nismo okupirani, še ne pomeni, da smo povsem svobodni. K O L U M N A Martin Premk Spet potrebujemo dan Osvobodilne fronte Boj proti »lastni izdajalski kapitalistični gospodi« in »osvobodilno delovanje množic« sta tako tudi danes dve točki iz načrtov Osvobodilne fronte, za kateri se je še treba bojevati. Seveda ne z orožjem, ampak na vse druge mogoče načine in nenehoma. Ker nismo »uradno« okupirani, se nam ni treba upirati okupatorju, zato bi dan upora proti okupatorju morali spet zamenjati z dnevom Osvobodilne fronte. april 20178 K O M E N TA R dr. France Križanič Slovenija na krizo ni bila pripravljena Gospodarska rast poteka v ciklih. Po industrijski revoluci-ji so se pojavili značilni dolgoročni valovi hitrejše in po-časnejše gospodarske rasti s tipičnimi strukturnimi kriza-mi na koncu in začetku vsakega nihaja. Evolucijska šola ekonomske misli (navdihuje se pri avstrijsko-ameriškem ekonomistu Jozephu Schumpetru) jih je poimenovala tehnoekonomske paradi- gme. Vsaka ima specifičen način gospodarjenja v podjetjih, specifičen institucionalni okvir in specifično vlogo države. Danes smo v paradi- gmi informacijske tehnologije, ki se je začela po dveh »naftnih šokih« v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanjo so značilni fleksibilno gospodarjenje, temelječe na informacijskih in komunikacijskih tehno- logijah, velik pomen »človeškega kapitala« (znanja) in aktivna vloga države pri uravnavanju makroekonomskega ravnotežja, organizaciji kvartarnega sektorja (šolstvo, kultura, znanost, zdravstvo, varnost), ki kreira in vzdržuje »človeški kapital«, ter pri spodbujanju uvajanja no- vih tehnologij, novih poslovnih pristopov in novih podjetij (»razvojna politika«, tudi »industrijska politika«). Za sodobno gospodarjenje so značilne asimetrične krize. Nastajajo v glavnem zaradi napak ekonomske in razvojne politike na finančnem ali energetskem področju. Takšna je bila tudi finančna kriza, ki je septembra leta 2008 sledila bankrotu banke Lehman Brothers. To je bila tako imenovana sistemska banka z močno vpetostjo v svetovne kapitalske tokove, pasivnost države (ZDA) pri njenem propadu pa je privedla do panike na kapitalskem trgu z verižnim učinkom na kr- čenje kreditov in na padec vrednosti delniških tečajev po vsem svetu. To je vplivalo na zniževanje izvoza, na upad povpraševanja in na recesijo. Tam kjer se je država pravočasno in dovolj močno odzvala z ekspanzivno politiko (primer Kitajske), je bila kriza komaj opazna, drugod so jo odpravljali postopoma. Slovenija je v krizo stopila nep- ripravljena in zelo ranljiva. Od leta 1995 do 2004 se je slovenski bruto domači produkt (BDP) realno povečeval povprečno po štiri odstotke na leto, a je bila rast ekstenzivna, saj smo za raziskave in razvoj namenili poprečno le sla- bega 1,4 odstotka BDP. Plače, obresti in devizni tečaj so se prilagajali inflaciji. Prehod na vodenje podobne ekonomske in razvojne politike kot v razvitih državah bi zahteval precejšne spremembe. Vendar je med letoma 2005 in 2008 sledila spodbuda še bolj ekstenzivni gospo- darski rasti kot v desetletju pred tem. Ustvarila je takšna strukturna neskladja, da bi v Sloveniji povzročila recesijo tudi brez svetovne fi- nančne krize. Gospodarsko neravnovesje, nastalo med letoma 2005 in 2008, kažejo: Prezadolženost. Slovenski bruto zunanji dolg se je od leta 2004 do 2008 povečal s 15 milijard evrov ali 57 odstotkov BDP na 39 mi- lijard evrov oziroma 106 odstotkov BDP. Če upoštevamo še posojila tujini (neto dolg), smo zdrsnili z neto upnika do tujine za 3 odstot- ke našega BDP v letu 2004 do neto dolžnika tujine za 27 odstotkov našega BDP v letu 2008. Neto dolg poslovnih bank do tujine se je od leta 2004 do 2008 povečal z 2,7 na 8,8 milijarde evrov, razmerje med depoziti in posojili pa se je poslabšalo s stabilnih 1 : 1 na visoko tveganih 1 : 1,6. Vlada je v obdobju 2004–2008 vodila projekt umi- ka države iz gospodarstva, kar je celo vrsto direktorjev spodbudilo, da so najeli dostopna in navidezno ugodna posojila (težava je bila njihova kratkoročnost) ter začeli odkupovati državne deleže podjetij, ki so jih vodili. Tako je v okviru dolžniške krize v Sloveniji nastala še »tajkunska kriza«. Javnofinančno neravnotežje. Slovenija je odpravila dva naj- višja dohodninska razreda, znižala stopnjo davka na dobiček s 25 odstotkov na 20 odstotkov ter ukinila davek na izplačane plače s skup- nim učinkom 911 milijonov evrov ali za 2,6 odstotka BDP zmanjša- nja potencialnih javnofinančnih prilivov. Virantova plačna reforma je v letu 2009 vplivala na povečanje plač javnim uslužbencem za šest odstotkov z učinkom približno 180 milijonov evrov ali 0,5 odstotka BDP dodatnega javnofinančnega primanjkljaja. Inflacija. Ob rastočem, s krediti in zniževanjem davčnih stopenj spodbujenem domačem povpraševanju je slovenski BDP v letih od 2005 do 2008 realno naraščal povprečno po pet odstotkov na leto, inflacija pa se je do leta 2008 povečala na približno šest odstotkov. Razlika v povečanju cen od leta 2004 do 2008 med Slovenijo in Nem- čijo je bila, na primer, kar dobrih sedem odstotkov. Poslabšanje pokritosti uvoza z izvozom. V letu 2004 je bil slovenski izvoz blaga in storitev za 400 milijonov evrov manjši od uvoza, do leta 2008 pa se je to razmerje poslabšalo za 83 odstotkov, na 731 milijonov evrov primanjkljaja. Slovenija je bila ob ekonomski politiki v letih 2005 do 2008 na poti, da postane strukturno odvisna regija – potencialna gospodarska bol- nica (podobno kot Grčija). Z začetkom finančne krize so te slabosti prišle tudi do izraza. Naš izvoz je v letu 2009 upadel za 17 odstotkov (za 4,4 milijarde evrov), BDP pa realno za osem odstotkov. Med čla- nicami EU je bilo slabše le na Finskem (povezano z zatonom Nokie) in v vseh treh baltskih državah, ki so s svojo gospodarsko politiko pred krizo nosilcem slovenske ekonomske politike v letih od 2005 do 2008 predstavljale vzor. Slovenija je bila ob ekonomski politiki v letih od 2005 do 2008 na poti, da postane strukturno odvisna regija – potencialna gospodarska bolnica (podobno kot Grčija). 9 A K T U A L N O Čebine: obletnica ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije Nikoli ne sklonimo pogleda »Zato med temi množicami in med vsemi drugimi demokratičnimi silami slovenskega naroda ne more in ne sme biti nobenih pregrad in zaprek, ki bi ovirale bratsko združitev vsega svobodoljubnega slovenskega ljudstva v boju proti skupnemu sovražniku, skupnemu zatiranju in skupnemu izkoriščanju.« Citat, ki zveni presenetljivo aktualno, je del manifesta ustanovnega kongresa KP Slovenije, ki je potekal na Čebinah v noči na 18. april 1937. Pred 80 leti. Na aktualnost Manifesta, ki so ga sprejeli na ustanovnem kongresu, je na tokratni slo-vesnosti opozoril tudi slav- nostni govornik Andrej Marinc, član sveta ZZB NOB Slovenije: »Največje presenečenje za nas, sodobne bralce dokumenta, pa je dejstvo, da več kot dve tretjini vsebine manifesta govori o tragični zgodovini slovenskega naroda in opozarja na nevarnost oziroma ogro- ženost zaradi razmaha evropskega in slovenskega nacifašizma.« »Gorska vasica Čebine leži na več kot 700 metrih visoko v hribovju nad Zagorjem in Trbovljami. Zaradi svoje osrednje lege so bile Čebine pred 80 leti najlažje dostopne za delegate iz ra- znih krajev Slovenije. Kongres so prvot- no nameravali pripraviti v bližnji cerkvi, katere ključar je bil Anton Barlič, sim- patizer partije in gospodar kmetije na Čebinah, sicer pa rudar v zagorskem rudniku. Zaradi poznega prihoda neka- terih delegatov so se odločili za zaseda- nje na Barličevem domovanju.« Tako je razmere na tisti zgodovinski večer v brošurici 50 let Čebin leta 1987 opisala zgodovinarka Nevenka Troha. Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije je bil izjemno pomem- ben dogodek v zgodovini slovenskega delavskega gibanja in socialistične re- volucije. Njegovi udeleženci so bili Ed- vard Kardelj, Jože Butinar, Franc Le- skošek, Pepca Maček, Miha Marinko, Janez Marentič, Vencelj Perko, Franc Salamon, Ivan Tominec, Ignac Tratar, Albin Vipotnik, Franc Farčnik in Alojz Hohkraut. Barličeva domačija še vedno stoji. Je obnovljena in povečana, v pritličju so urejene spominske sobe, v mansar- di stanuje že tretji Barličev rod, živi še sin Antona Barliča, ki je imel tedaj le nekaj let. Muzej sicer spada pod okri- lje pokrajinskega muzeja Trbovlje, nje- gova oskrbnica na domačiji pa je Ma- rija Kuder. Turistično društvo Trbovlje pa v sodelovanju z Občino Trbovlje ter Zvezo borcev in drugimi občinskimi or- ganizacijami in KS Klek na predvečer zgodovinskega dogodka tradicionalno organizira pohod z baklami do domači- je, kjer pripravijo priložnostni program. Ob letošnjem jubileju se je zbrala zavi- danja vredna množica, ki sta se ji pri- družila tudi poslanca Združene levice Luka Mesec in Violeta Tomič. Oba sta tudi nagovorila zbrane. Luka Mesec je potegnil vzporednice med časom pred 80 leti in današnjim razraščanjem nestrpnosti in sovražnosti in poudaril, da je zato takratni dogodek treba gleda- ti kot upanje, da »lahko enajst odločnih ljudi ustanovi neko gibanje, čez štiri leta so ustanovili OF in čez osem let izbo- jevali svobodo«. Violeta Tomič pa je ob recitaciji pesmi Kladivo in nakovalo Svetlane Makarovič dejala: »Nikoli ne sklonimo pogleda, ker vemo, zakaj smo se in so se borili.« Jasna Gabrič, županja Trbovelj, pa je poudarila, da je tukajšnji dogodek del naše skupne preteklosti in pomemben politični mejnik, del naše zgodovine. Prijetno razpoloženje so popestrili člani pevskega zbora Zarja Trbovlje, priredi- tev je povezovala Marija Juraja, pred- sednica Turističnega društva. // BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar Alenka Vipotnik, hči Albina Vipotnika, enega izmed članov ustanovnega kongresa, je prišla na Čebine prvič, »a nikakor zadnjič,« je zagotovila. Andrej Marinc Na pohodu z baklami: Iztok Majhenič, sekretar TRS, poslanca ZL Violeta Tomič in Luka Mesec, Primož Siter, podpredsednik ZB Trbovlje, in trboveljska županja Jasna Gabrič april 201710 A K T U A L N O Kaj se je dogajalo z zajetimi ustaši, v poročilih ni nič, saj v zbornikih poroči- la po 15. maju niso javno objavljena in so v Beogradu. Zagotovo ne sme nihče izključiti skupinskega, še manj pa oseb- nega maščevanja borcev in poveljnikov 17. vzhodnobosanske divizije. Preka- ljena v bojih od Podgrmečja, vzhodne Bosne, Srbije, Slavonije vse do Mislinj- ske doline 2. krajinska brigada, ki so jo sestavljali borci Kozare, ki so se prebili iz obroča po ofenzivi na Kozari, borci Podgrmečja, iz krajev, kjer so po nem- ških podatkih ustaši v prvih dveh letih vstaje zverinsko pobili ali odvedli v Ja- senovac več kot 50.000 Srbov. Na boj- ni poti je padlo 1565 borcev, med njimi tudi 51 žensk. Največje žrtve je briga- da imela v štirih mesecih in pol v letu 1945, ko je padlo 402 borcev, ranjenih pa je bilo 1.172. V sestavi divizije je bila tudi 6. prole- tarska brigada, ki so jo na začetku ses- Umik okupatorjevih in kvizlinških enot iz Jugoslavije Pekel v Mislinjski dolini Veliki skupini hrvaških ustašev, črnogorskih četnikov in nemške 104. divizije se je uspelo prebiti proti zahodni meji, z njimi je bilo tudi več kot 4000 beguncev s Hrvaškega. Pri Dravogradu so jim prečkanje Drave z odločno obrambo preprečili vojvodinski parti- zani in bolgarski vojaki domovinske fronte. Celotna skupina je bila tako prisiljena umikati se čez Ravne proti Pliberku, kjer so ji pot preprečili slovenski partizani Tomšičeve in komaj prispele Šlandro- ve brigade skupaj z borci 51. vojvodinske divizije na Poljani. V Mislinjsko dolino so skozi Vi-tanje in Dolič prodrli pred-vsem ustaši in z oporo na obronkih Pohorja in Graške gore zaustavili prodiranje partizanov, še posebno ko je glavnina 16. vojvodinske divizije odšla z vozili skozi Ljubljano in čez Jezersko na Koroško. 17. vzhodnobosanska divizija je 11. maja 1945 zvečer prispela na šir- še območje Slovenske Bistrice, kjer je oblikovala rezervo 3. armade JA. Ker je vrhovni poveljnik Tito ukoril poveljstvo 3. armade zaradi prepoča- snega prodiranja proti avstrijski meji, je 12. maja poveljnik 3. armade Kosta Nadj napotil 17. divizijo proti Mislinj- ski dolini, da zaustavi in razbije skupi- no približno 20.000 ustašev in kozakov pred Dravogradom in v Mislinjski do- lini. Pozno popoldne so prispeli na ob- močje Doliča in naleteli na močno in organizirano obrambo ustašev. Takoj po pohodu so napadli, vendar z ome- jenim uspehom, saj je 2. krajinska bri- gada zavzela samo vas Turjak, med- tem ko je bila 15. majeviška brigada zaustavljena z znatnimi izgubami. 13. maja so ustaši ob 2. uri zjutraj izvedli napad in potisnili 2. krajinska brigado iz Turjaka, hkrati pa so 15. majeviško brigado vrgli z ugodnih položajev. Ustaši so silovito napadali in ponudili pogajanja. Ves dan so se vrstili napadi in protinapadi obeh strani. Ustašem ni bilo mar žrtev v njihovih vrstah, saj jih je tega dne padlo po poročilu 17. divi- zije 210, ranjenih je bilo 368, zajetih pa 640. Ranjenci so zvečine ostali na bojišču. Tudi med partizani je bilo pre- cej izgub, 15. majeviška je izgubila 42 borcev, ranjenih pa je bilo 86 borcev. Zadnji boji Naslednji dan je v boj vstopila 6. prole- tarska brigada skupaj z 2. krajinsko in do poldneva sta povsem obkolili glav- no skupino, osvobodili Slovenj Gradec in se pri Dravogradu srečali z borci 51. vojvodinske divizije. Med ustaši je pad- lo 642 mož. Skupne izgube ustašev v boju v teh dneh so bile skoraj tisoč mož. Ta skupina v Mislinjski dolini se de- jansko ni predala. V manjših skupinah se je hotela prebiti čez mejo. Brigade 17. vzhodnobosanske divizije so čisti- le območje vse do 17. maja. Samo 15. maja so zajele 2460 ustašev, največ 6. proletarska – 1550. Od zajetih hrvaških domobranov jih je bilo v vrste 2. krajin- ske brigade sprejetih 225. // PIŠE: Milan Gorjanc V Mislinjsko dolino so skozi Vitanje in Dolič prodrli predvsem ustaši in z oporo na obronkih Pohorja in Graške gore zaustavili prodiranje partizanov, še posebno ko je glavnina 16. vojvodinske divizije odšla z vozili skozi Ljubljano in čez Jezersko na Koroško. 11 V Doliču pod Mislinjskim klancem je postavljen pano z nekaj osnovnimi podatki v slovenskem in angleškem jeziku in fotografijami iz zadnjih bojev, maja leta 1945. Razstavo je postavil Koroški pokrajinski muzej, njen avtor pa je dr. Marjan Linasi. tavljali borci z Majevice, Romanije in širšega območja Zenice in Vlasenice. V vzhodni Bosni so bili zločini ustašev prav tako množični in grozoviti takoj po prevzemu oblasti nad območjem. Tež- ki zločini so se dogajali konec julija in ves avgust leta 1941, kar je izzvalo obo- rožen odpor Srbov. Komunistov je bilo malo, tako da je bil partizanski odpor omejen na planino Majevico in Birač. Na območju Vlasenice, Srebrenice in Bratunca oziroma Podrinja je bilo zelo močno četniško gibanje. Četniki so zgo- daj začeli sodelovati tako z Nemci kot z ustaši in četniki iz Srbije. V letu 1942 pa do aprila 1943 se je brigada bojevala na območju med rekama Bosno in Dri- no ter planinama Romanijo in Majevi- co. Sodelovala je tudi v bitki na Sutjeski in se vrnila na matično območje, kjer je bila uvrščena v 17. vzhodnobosansko divizijo. V časopisu 15. majeviške briga- de je 20. januarja 1945 borec novinar zapisal o Majevici, ko se je brigada po osvoboditvi Srbije vrnila na to območje: »Globoke so tvoje rane, to tvoji otroci vedo. Oni so tu. Tvoja brigada je močnejša kot kadar koli – vrnila bo krvavi dolg … Nikoli več ne bo noga izdajalca teptala tvoje izmučene zemlje.« Maščevanje Zakaj maščevanje 17. vzhodnobo- sanske divizije nad zajetimi ustaši? V vzhodni Bosni so bili v ustaških vrstah predvsem domači Bošnjaki (Muslima- ni), ki so na začetku storili precej zloči- nov nad Srbi in Judi. Na območju Birča, Vlasenice in Srebrenice so bili Bošnja- ki večinsko prebivalstvo, Hrvatov je bilo komaj en odstotek. Ob prevzemu oblasti so ustaši v vzhodno Bosno na- potili ustaše – Hrvate iz Sarajeva, ki so storili grozovite zločine nad uglednimi Srbi okoli Vlasenice in Srebrenice. Toda k ustašem so takoj pristopili domači Bošnjaki. Predstojnik okraja v Vlasenici je pisal 7. avgusta 1941 velikemu župa- nu v Tuzlo: »Predvsem obtožujem tukajšnje ustaše, še posebej nekdanjega logornika (okrajni ustaški vodja, op. a.) sicer navadne- ga sarajevskega cigana in zločinca, Mušana Mutevelića, da so z ubijanjem, pretepanjem, ropanjem in posilstvi žensk in na druge nači- ne pregnali Srbe v gozdove in jih prisilili, da v obupu vzamejo puške v roke.« Jeseni leta 1943 so ustaške oblas- ti hotele organizirati nekakšno legijo, sestavljeno iz Bošnjakov. Za Srebreni- co državni tajnik v ministrstvu za not- ranje zadeve v Zagrebu navaja: »Vsi, ki so sposobni za orožje, so že pod orožjem ali kot ustaši ali domobrani ali kot pripadniki SS-enote (13. SS-divizija 'Handžar', op. a.)«. Zaradi terorja četnikov nad Bošnjaki je pojenjal ustaški teror, saj so se sara- jevski ustaši spet umaknili v Sarajevo. Od januarja leta 1942 pa vse do apri- la je na območju vzhodne Bosne delo- vala zloglasna ustaška Črna legija pod poveljstvom največjega ustaškega krv- nika, Jure Francetića. Samo aprila leta 1942 je Črna legija v okraju Vlasenica pobila, zaklala ali žive sežgala več kot tisoč Srbov – starcev, žensk in otrok (odrasli moški so bili ali v partizanih ali med četniki, op. a.). Med majeviškimi partizani ni bilo borca, ki ne bi imel v družini žrtve ustaškega divjanja. Kako ogorčeni in krvavi boji so bili v porečju Drave od Varaždina pa do Dravograda, priča tudi podatek iz po- ročila 3. armade generalštabu JA od 8. do 23. maja, ki navaja izgube sov- ražnika: ubitih je bilo 25.000, ranjenih 4.000, zajetih več kot 105.000 njegovih pripadnikov. Hkrati pa 3. armada v de- peši generalštabu JA 15. maja sporoča: »Pred fronto armade je prenehal sleherni organiziran odpor in do nog je premagana Pavelićeva živa sila jakosti 70.000 mož, od katerih je mrtvih 10.000, a zajetih 60.000.« V tej depeši niso vštete pri Pliberku za- jete sile, saj v drugi depeši piše o zajet- ju približno 30.000 ustašev in četnikov in o osvoboditvi 20.000 civilistov, ki so jih ustaši na silo odgnali s seboj. Prav tako je 18. maja 3. armada ukazala 17. vzhodnobosanski diviziji, da takoj na- poti eno brigado (15. majeviško, op. a.) v Maribor, kjer bo na voljo šefu OZNE 3. armade, druge sile divizije pa osta- nejo v Savinjski in Šaleški dolini ter na južnem delu Pohorja za čiščenje ob- močja od razbitih sovražnikovih sku- pin. Pri tem je zanimivo, da sta 1. in 2. armada podredili svoji OZNI po eno brigado iz krajev, kjer so ustaši storili največje zločine nad Srbi – 2. armado 5. krajiško (kozarsko) iz 11. krajiške di- vizije in 3. armado 15. majeviško iz 17. vzhodnobosanske divizije. Iz teh dej- stev je mogoče skleniti, da je množič- no maščevanje na Štajerskem potekalo tudi po 15. maju 1945. april 201712 A K T U A L N OP R I P O V E D dna. Zahtevala je primarni pregled krvi, tudi urina, ki bi pokazal potrebne na- daljnje postopke, uvedla pa je specifič- no nevrološko preiskovalno metodo za novorojence (z njo se je srečala v Parizu pri profesorju A. Thomasu), ki je omo- gočala najzgodnejše odkrivanje razvoj- nih odklonov in pravočasno ukrepanje. Nevrološki testi so bili potem vpeljani po vseh porodnišnicah v Sloveniji. Pri zdravljenju otrok se je najpogosteje srečevala z zlatenico, zato se je še poseb- no posvetila tej bolezni. Posebno pa je Zora Konjajev postala pozorna na okuž- be plodov s citomegalovirusom (CMV – virus celic velikank), ki so bile do tedaj odkrite le pri mrtvih otrocih. Leta 1961 je prvič ugotovila citomegalijo pri še ži- vem nedonošenčku, ki je bila potrjena z obdukcijo po njegovi smrti. Prva v svetu je tako imenovane »sov- je oči« našla tudi v urinskem sedimen- tu mater, a pri materi je bolezen sama izzvenela, pri novorojenčku pa ni bilo druge pomoči, kot da so mu zamenjali kri s krvjo odraslega človeka, da je s tem dobil protitelesa. O odkritju je poročala na svetovnih kongresih, domač odziv pa je bil: »Konjajeva sliši travo rasti.« To tra- vo so očitno slišali v St. Gallenu v Švici, kjer so določili virus, in prišlo je do sve- tovne objave, seveda z imeni iz Švice, a s fotografijami iz Ljubljane. Je pa uvedla načela preprečevanja hude zlatenice pri novorojencih, ki so bila obvezna za vse porodnišnice v Sloveniji. S tem je bila popolnoma zatrta smrtnost ali poznejša huda invalidnost (ples sv. Vida) novoro- jencev z zlatenico v Sloveniji. Do leta 1972 v Sloveniji ni bilo kirur- škega oddelka za otroke in so bili hospi- talizirani na oddelku za bolne novorojen- ce Pediatrične klinike v Ljubljani. Zanje je uvedla diagnostiko, predoperativno in postoperativno nego novorojencev, ki so jih operirali na kirurgiji za odrasle. Bila je univerzitetna profesorica, čla- nica številnih strokovnih in znanstvenih komisij in sodna izvedenka za področje neonatologije. Njena knjižica Nega do- jenčka je bila dolga leta priložena pa- ketu za porodnice. Objavila je številne strokovne in znanstvene članke, tri stro- kovne knjižice in biografijo dr. Franca Novaka Zvestoba Hipokratu. Zora Konjajev, dobitnica listine ZZB za vrednote NOB Slovenije Pionirka pri skrbi za zdravje nedonošenčkov Zdravnica dr. Zora Konjajev je letošnja dobitnica listine ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki je najvišje priznanje organizacije. Kot so zapisali v obrazložitvi, je to »najvišje priznanje za njena deja- nja človečnosti in vere v zgodovinsko pravičnost slovenskega narodnoosvobodilnega boja, za njeno vztrajno in nepopustljivo javno nastopanje v tem duhu, ko kot intelektualka in zdravnica humanitarka, pa tudi kot dejavna priča in vseživljenjska zdravnica znanstvenica kljub visokim letom novim rodovom nenehno do- poveduje, naj bodo ponosni na našo partizansko generacijo in na vrednote, za katere se je bojevala.« Zora Konjajev je svoj odnos do družbe in soljudi pokazala že v času vojne, o tem je veliko zna-nega in napisanega, pozneje pa je kot pedagoginja etična načela dosle- dno prenašala na študente medicine. Za to je dobila visoko državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije leta 2001, in postala častna me- ščanka Ljubljane. Že v zgodnji mlados- ti se je odločila, da bo zdravnica, zato je svojo odločitev trmasto zagovarjala pred starši, in uspelo ji je. Njen študij medicine so prekinili druga svetovna vojna, poroka, rojstvo otroka in domo- branska izdaja. Odšla je na partizansko ozemlje, v Beli krajini se je z lahkoto vključila v dogajanje, ki je rojevalo svo- bodo. Po vojni je nadaljevala študij in ga ob drugem možu in drugi hčeri leta 1948 dokončala. Bila je vpeta v aktivi- stično reševanje medicinskih povojnih problemov in leta 1954 je dokončala specializacijo iz pediatrije. Od tedaj je bil njen vsakdan posvečen otrokom. Iz- popolnjevala se je v Parizu in Zürichu, pozneje tudi v Moskvi in na Češkem na področju nedonošenčkov in bolnih no- vorojencev. Zaposlena je bila na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Bila je vodja centra za nedo- nošenčke v Jugoslaviji, ki ga je opremil Unicef. Leta 1956 je bil na predlog pred- stavnice WHO dr. Mary Cross v Ljublja- ni ustanovljen demonstracijski center za izobraževanje zdravstvenih delavcev v neonatologiji za celotno Jugoslavijo. Na oddelku je moralo osebje, ki za to ni bilo nagrajevano, vzgajati zdravnike, pediatre, porodničarje, specializante in medicinske sestre iz drugih republik, ki, denimo niso nič vedeli o hospitalni hi- gieni. V Sloveniji pa je bil hkrati to tudi center, ki je negoval vse nedonošenčke in zdravil bolne novorojence iz vseh po- rodnišnic razen ljubljanske. Zora Konjajev je najprej z dosledno strogimi higienskimi zahtevami, pri ka- terih je bilo temeljno umivanje rok, na oddelku dosegla aseptičnost. K skrbi za otroke je pritegnila starše, saj se je za- vedala, da otročički v inkubatorju brez človeške topline, kot je mamino naro- čje, ne bodo premagali nevarnosti. K temu je spadalo tudi dojenje, ki ga je spodbujala na vseh ravneh. Dosegla pa je tudi, da so bili na oddelku nedo- nošenčki ob pomanjkanju materinega mleka hranjeni z liofiliziranim ženskim mlekom v prahu, s prehrano, ki je bila edinstvena v svetu in je zagotavljala op- timalen fizični in psihični razvoj otroka in preprečevala hude zaplete. Pri vsakem otroku je poskusila pri bolezni ali nepravilnem razvoju priti do // PIŠE: Živa Vidmar // FOTO: Iztok Pipan 13 A K T U A L N O Franc Sever - Franta, dobitnik listine ZZB za vrednote NOB Slovenije Dajte mladim priložnost Franc Sever - Franta, nosilec partizanske spomenice 1941, parti- zanski komandant, pilot, gospodarstvenik in avtor treh knjig, je tudi letošnji dobitnik listine ZZB za vrednote NOB Slovenije, najvišjega borčevskega priznanja. Podelili so mu jo med drugim za njegovo popolno zvestobo vrednotam NOB. »Danes je v javnosti znan kot živa priča tistih dni, saj z ostrim in pravičnim razumom brez pre- daha zavrača vsa podtikanja in izkrivljanja na račun nekdanjega partizanskega boja in idealizma, na katerem je ta boj temeljil,« so med drugim zapisali v obrazložitvi. Na prvi pomladni dan leta 1923 v Št. Juriju pri Grosupljem ro-jeni Franc Sever velja danes za eno zadnjih živih legend udeležencev NOB. Zaradi njegovih čas- titljivih 94 let, predvsem pa zaradi izje- mnega spomina, jasnih in bistrih misli ter artikuliranega govora, s katerim nav- dušuje v številnih intervjujih, na javnih nastopih in kot govornik na spominskih slovesnostih, je tudi zaželen sogovornik med mlajšimi. Malokdo zmore tako na- tančno še vedno opisati vse bitke, sko- zi katere se je prebijal v več kot štirih letih druge svetovne vojne, in pripove- dovati o soborcih, vojaških poveljnikih, komandantih, komisarjih in tovariših, s katerimi so preživeli epopejo druge svetovne vojne. Z največjim spoštova- njem govori o »svojem komandantu,« narodnem heroju Francu Rozmanu - Stanetu, in prizna, da ga je čas, ko je bil Rozmanov kurir, zaznamoval za vse življenje. In da je od njega pobral naj- boljše, kar je lahko, to pa je spoštovanje vseh soborcev, pozneje pa sodelavcev ter skrb in odgovornost zanje. In ko se je sam znašel v takem položaju, ko je bil kot poveljnik operativnega štaba Šlan- drove in Zidanškove brigade marca leta 1945 na Menini planini odgovoren za približno 500 prezeblih, lačnih in obu- panih borcev, je spoznal, kaj pomeni odgovornost. »Ko več sto ljudi zre vate in pričakuje odločitev, moraš ukrepati, četudi ne veš natančno, kaj storiti in ali je tvoja odločitev prava,« še danes ve- likokrat prizna. Prav tako prizna, da je poleg drznosti in poguma potrebna tudi sreča. Takrat na Menini planini jim je bila naklonjena in ganljivo je po več kot 70 letih videti, ko se mu še danes otroci in vnuki tedanjih soborcev zahvaljujejo, da so ti tudi po njegovi zaslugi preživeli. Franta je bil tisti, ki se je maja leta 1945 skozi 120-tisočglavo vojsko, ki se je umikala proti Koroški, kot načelnik operativnega štaba 14. divizije po uka- zu odpravil v Šentjanž pri Dravogradu na pogajanja z vodstvom ustašev in hr- vaških domobranov o predaji. S pogaja- nji sta 14. divizija in Tomšičeva brigada v dolini Črne in na Poljani pridobili čas in razorožili 104. lovsko divizijo, po spo- padih so se predali tudi ustaši in domo- brani. Osvoboditev je dočakal kot ma- jor Jugoslovanske armade, nikoli pa ni skrival razočaranja, ko se je moral s 14. divizijo po koncu vojne umakniti v Voj- vodino, kjer se je slovenska narodnoo- svobodilna vojska »utopila« v JLA. A življenje je teklo dalje in kot mlad perspektiven kader so ga poslali na šo- lanje v vojaško letalsko šolo v Rusijo, v Jugoslaviji pa je končal še vojaško fa- kulteto jugoslovanske armade. Službo- val je kot načelnik lovske letalske divi- zije na letališču Batajnica pri Beogradu in pozneje kot poveljnik letalskega vo- jaškega oporišča Pleso pri Zagrebu. Še pred izstopom iz JLA je bil pomočnik komandanta letalskega korpusa v Za- grebu. Medtem se je v Zagrebu vpisal tudi na ekonomsko fakulteto, po diplo- mi pa se je poskušal celo kot samostojni podjetnik, saj je po izstopu iz JLA druži- na ostala brez sredstev. Po vrnitvi v Ljubljano je bil trinajst let generalni direktor podjetja Aerodrom Ljubljana - Pulj, upokojil pa se je kot direktor podjetja Inex Adria Airways. O tem svojem zadnjem obdobju je lani izdal knjigo Letališče ali lovišče, v ka- teri je med drugim omenil tudi vizio- narstvo tedanjih slovenskih politikov, ki so se zavedali, kako pomembno je za republiko lastno letališče, saj je »okno v svet nacionalnega gospodarstva«, in kakšni odpori so bili v Beogradu proti tudi takšni obliki mehkega osamosva- janja Slovenije. Njegovo globoko razo- čaranje nad slovenskimi politiki, ko so dovolili, da je država lahkomiselno pro- dala najprej letališče in nato še letalsko družbo in s tem še zmanjšala svojo sa- mostojnost, je razumljivo. Svoje bogato življenje je opisal v knji- gi Trenutki odločitev, še prej pa se je s knjigo Past na Menini planini prvič spopadel s pisanjem. S pripovedjo o dogajanju na Menini planini marca leta 1945 je postavil večni spomenik vsem neimenovanim borcem, aktivistom in preštevilnim domačinom, ki so dodali svoj kamenček v mozaik odpora v drugi svetovni vojni. Franto krasi tudi izjemna naklonje- nost mladim generacijam. Zelo dobro razume, da so časi danes povsem dru- gačni, da so tudi mladi ljudje drugačni, tako kot so drugačne okoliščine. A glo- boko je prepričan, da bi se bili tudi da- nes mladi pripravljeni bojevati za svojo svobodo, če bi bila ogrožena. Seveda ne z odhodom v gozdove, z drugačnimi sredstvi in z drugimi oblikami bi zagoto- vo našli način, da ostanejo in postanejo svobodni. Upa pa, da se ne bodo nikdar znašli v takšnem položaju. // BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar april 201714 N A Š P O G O V O R // POGOVARJALA SE JE : Maca Jogan // FOTO: osebni arhiv Marija Metlika Pavček - Saša, partizanka »Kaj bom dala v potico, ko pride svoboda!« Ljudi, ki so sami preživeli drugo svetovno vojno in ki lahko govorijo o svojih izkušnjah, je vse manj. Sedanji govorci in govorke so se v tem času izvijali iz otroštva, njihova mladost pa je bila pogosto preobremenje- na z odgovornostmi in nalogami odraslih. Takšna je bila tudi uporna pot Marije Metlika Pavček, nekdanje partizanke Saše, žene pesnika Toneta Pavčka. Saša je svoje spomine začela s pripovedjo o razmerah na Primorskem v času pred drugo svetovno vojno. »Že dosti pred začetkom vojne so se slovenski ljudje, ki so bili pod fa-šistično Italijo, srečeva- li z vojno, saj je bila Italija v vojni od leta 1936. Živeli smo v državi, v kateri je Slovenec veljal za manjvrednega člo- veka. Ko se je uradno začela druga sve- tovna vojna, sem imela devet let. Rodi- la sem se 9. marca 1930 v vasi Klanec pri Kozini, v sežanskem okraju. Izhajam iz štiričlanske delavske družine. V šolo sem začela hoditi pod fašistično Italijo, štiri razrede osnovne šole sem konča- la v rodni vasi, slovenske šole nisem poznala. Kot šolarka italijanske šole se spominjam, da smo imeli v šoli prosla- vo in mašo, ko je Italija zasedla Abesini- jo. Vedela sem, da mlade fante pošiljajo v vojsko, nekatere v Italijo, druge celo v Afriko. Vedela sem, da italijanska vojska pobira slovenske in hrvaške moške ter jih pod vojaško prisilo internira v Italijo v specialne bataljone. Tudi mojega oče- ta so poslali, otrok tega ne pozabi.« Vi pa ste nadaljevali šolanje v italijanskih šolah? »Od septembra leta 1941 do marca leta 1944 sem vsak dan iz vasi Klanec pri Kozini hodila v Trst, obiskovala sem nižjo trgovsko šolo. Dijakinje med seboj nismo smele govoriti slovensko, niti nis- mo vedele, katera od nas je Slovenka. To je bilo prenevarno. Toda doma smo vedno govorili slovensko, tudi vaščani smo se med seboj pogovarjali le slo- vensko. Vsi smo čutili močno narodno zavest. Za vsako ceno smo hoteli ohra- niti svoj jezik in svoj narod. Kljub moč- nemu dolgoletnemu poitalijančevanju smo se vedno čutili Slovence. Zato tudi moja mama ni privolila, da bi nam v ita- lijanščino spremenili priimek, ostro in s svojim ognjevitim temperamentom je šla na urad in protestirala, in tako smo ostali po slovensko: Metlika.« Kdaj je v vas dozoreval načrt, da se pridružite uporu zoper fašistično nasilje? »Moja odločitev je bila samoumevna, čeprav sem bila takrat stara samo trinajst let. Boj proti fašizmu je bil za nas Sloven- ce edina možnost, nekaj samo po sebi jasnega, kot dihanje. Verjeli in verovali smo, da bomo na svoji zemlji gospodar- ji mi sami, Slovenci, nikomur podložni in nikomur hlapci. Danes se sliši kot paro- la, na katero nihče več nič ne da. Žal! A zame je bila in bo ostala ena sama resni- ca: kdor ni smel govoriti slovensko, kogar so Italijani zaničevalno klicali sciavo, na kogar je goriška ali tržaška gospoda gle- dala zviška kot na reveža s podeželja, ki naj bi ji služil, ta je vedel, da je edina pot upor. Vedela sem, če hočem kaj biti, če hočemo kot narod preživeti, se moram bojevati tudi sama. Začela sem aktivno delovati v mladinski organizaciji.« Kdaj ste pa začeli sodelovati s partizani? »Pred razpadom Italije septembra leta 1943 smo izvedeli za partizane in njihov boj proti fašizmu ter se začeli tudi v vasi organizirati, tudi sama sem se pridruži- la. Spominjam se, bilo je konec poletja leta 1943, med našimi hišami so se po- javili partizani in takrat se je tudi v naši vasi ustanovila OF. Pristopila je večina vaščanov, vsa naša družina, tudi jaz, trinajstletnica. Od septembra 1943 do maja 1944 sem bila aktivna članica mla- dinske organizacije na vasi, izobraževa- la sem se, širila propagandni material, literaturo, organizirala in vodila sem sestanke z mladino in pionirji. Maja leta 1944 sem postala članica Okrajnega ko- miteja mladine Socerb, odgovorna sem bila za pionirje. Julija leta 1944 sem sto- pila v ilegalo kot članica Okrajnega ko- miteja SKOJ za Socerb.« Je okupatorska oblast kaznovala vašo družino zaradi vašega ilegalnega uporniškega delovanja? »Kmalu po mojem odhodu v ilegalo so mojo mamo aretirali, ker je bila aktivna članica AFŽ. Odpeljali so jo v zloglasni zapor Coroneo v Trstu. Zahvaljujoč nje- nemu znanju nemškega jezika je preži- vela. Tudi očeta so nemške brigade TOD prisilno mobilizirale, odpeljale so ga na prisilno delo v Istro, kjer je pod stražo kopal jarke in bunkerje. Tako je naš dom opustel, doma je čisto sam ostal moj desetletni brat. Zelo me je skrbelo zanj, a domov se iz ilegale ni- sem mogla vrniti, bilo je prenevarno. Po Dobila sem celo obleko, veselili smo se potice, voščili smo si hkrati božič in srečno novo leto, da bi nam prineslo svobodo že v prvih mesecih, v to smo bili trdno prepričani. Verjeli smo, da se bodo naši ljudje vrnili iz taborišč, da bomo pozidali porušeno, šli v slovenske šole, da bosta Trst in Gorica naša.« 15 vojni mi je povedal, da ga je teta enkrat samkrat peljala obiskat mamo v zapor. Ko sta se z mamo po dolgem času ob- jela, sta oba jokala, jokala sta tudi oba italijanska stražarja.« Kako ste vi delovali potem do konca vojne? »Septembra 1944 sem postala kurirka VDV (Vojska državne varnosti) in po- zneje OZNE za Trst, kurirka sem bila do osvoboditve. Moja naloga je bila prena- šanje pošte in različnih sporočil na ob- močju Trsta in širše okolice. Redko sem potovala z vlakom, avtobusom ali tram- vajem, navadno sem šla peš, pretežno ponoči, po stranskih poteh in stezah, ki sem jih poznala, večkrat sem se orienti- rala po strugi potoka, saj skozi našo vas Klanec teče Glinščica, ki se v Tržaškem zalivu izteka v morje, in te potke mi že od malih nog niso bile tuje. Naše oporišče je bilo v Borštu pri Tr- stu. Zaradi varnosti smo se skrivali po bunkerjih ali v zemljankah, ki so bile skrite v vinogradih. Včasih smo spali po hišah, največkrat pa v zemljankah, kar na golih tleh, pokriti z odejo po dva in dva, včasih pokriti le z jopicami, plašči. V dežju nam je kapljalo na glavo, pod nami so bile luže. Občasno sem stanovala pri somišljenikih v Trstu v različnih stano- vanjih. Jedla sem na javkah, kjer smo se zbirali kurirji, ali pa kakor je naneslo. Katere so bile za vas najtežje preizkušnje, kaj vas je zaznamovalo za vse življenje? »Če pomislim, koliko mojih tovarišev je umrlo … Bili so mladi ljudje na začetku življenja, dvajsetletni fantje so padali … Na začetku nas je bilo v enoti približ- no 40, ostalo nas je le 15. Človek temne spomine potisne v podzavest, nerada se spominjam, saj je bila smrt nenehno v zraku, preživetje pa večinoma le stvar srečnega naključja. V Borštu smo pra- znovali božič leta 1944 v hiši blizu naše- ga bunkerja. Z isto vnemo in zanosom smo peli božične in partizanske pesmi. Kako smo bili veseli doma spletenih no- gavic, ki so nam jih prinesli terenci iz okoliških vasi, pa iz Trsta, Lonjerja ...! Dobila sem celo obleko, veselili smo se potice, voščili smo si hkrati božič in srečno novo leto, da bi nam prineslo svobodo že v prvih mesecih, v to smo bili trdno prepričani. Verjeli smo, da se bodo naši ljudje vrnili iz taborišč, da bomo pozidali porušeno, šli v slovenske šole, da bosta Trst in Gorica naša.« Kako pa ste sploh preživljali ure in dneve v bunkerju? »V zemljankah so bila na tleh koruzna stebla, srčine smo jim rekli. Ko sta bila dež in vlaga, so bile majhne zemljanke polne vode. Tisti soborci, ki so bili do- volj veliki, so se z nogami in glavo oprli na stene zemljanke in se niso dotikali mokrih tal; neverjetno, kako so se izuri- li, da so lahko celo zaspali v tem nena- vadnem položaju! Jaz sem bila majhna in sem imela vse telo v vodi. Nekoč, ko smo bili natlačeni v zemljanki, je tako oprt zaspal tudi Vojko (narodni heroj Du- šan Munih Darko iz Kanala na Soči, ki smo mu vsi rekli Vojko, op. av.). Da bi se lahko malo dvignila iz vode, sem se naslonila na njegove noge in zaspala. Zjutraj ga je tovariš pri umivanju vprašal, kako je spal, Vojko pa je rekel: 'Slabo, Mala je spala na meni.' Bilo me je zelo sram, čeprav onadva nista vedela, da sem uje- la njun pogovor. To, da hočejo prikazati domobrance in kolaborante za osvoboditelje, je najmanj nemoralno in še zgodovinsko netočno. Brez OF, brez partizanske vojske se ne bi osvobodili. Marija Metlika leta 1943 april 201716 V bunkerjih smo se večkrat pogovar- jali o hrani, saj smo bili lačni, smejali smo se, si izmišljevali, kaj vse bi jedli, takrat pa smo zaslišali korake in takoj utihnili. V tistem bunkerju sta bila dva pograda, z njega sta kot strela planila dva tovariša in se z bombami postavila k vratom. Dolgo je trajala mučna tiši- na, zadrževala sem dih. Ko so se koraki oddaljili, mi je Vojko rekel: 'Saška, si se ustrašila?' In me prav nežno pobožal po licu. Vem, da so vsi pazili name, saj sem bila najmlajša, štirinajst let sem imela. Nikoli me niso obremenjevali s podatki, da me ne bi sovražniki mučili, če bi me ujeli. Čutila sem, da me hočejo obvaro- vati, morda je Vojko kot naš vodja čutil še posebno odgovornost.« Zdaj si marsikdo težko predstavlja takšno trpljenje in … »… še kaj hujšega. Na tisto zimo na za- četku januarja leta 1945 me veže tudi najbolj žalostni spomin. Bila sem s sku- pino, kakšnih šest ali sedem nas je bilo v bunkerju v Borštu nad Trstom. Zunaj je snežilo, temnilo se je že, nekaj tovarišev pa je moralo kljub temu na pot. Darko, po naše Vojko, in še trije tovariši so se odločili, da ostanejo v bunkerju, zato me je v skrbi, da ne bom zmogla poti, Vojko pobožal po licu in rekel: »Mala, ostani tukaj z nami, zate bo prenaporno. Ti ne moreš na hajko. Ne greš v sneg in mraz!« Navajena sem bila ubogati po- velja, a moj notranji glas se je kar na- enkrat oglasil, čutila sem, da moram na pot, še danes ne vem, kje sem zbrala moč, da sem ukazom navkljub vztraja- la in res šla v tisti noči v snežni metež. Vojko se je tistikrat dvakrat poslovil od mene, dal mi je roko in me pobožal po licu, kot se poboža otroka: 'Mala, pazi nase!' Takrat sem ga videla zadnjič. Zjutraj so sovražniki obkolili bunker, domačine so vzeli za talce, obkoljeni to- variši so se poskušali prebiti z bombami in rafali, a pod streli esesovcev so pad- li Žitomir, Strela in Lisjak. Vojko se je prebil iz bunkerja, stekel je čez cesto, v vinogradu med trtami pa so ga pokosi- li. Imel je samo enaindvajset let. Veliko spominskih utrinkov me veže prav na Darka, našega Vojka, najbrž mi je na- domeščal očeta, čeprav je bil od mene starejši le sedem let.« V vseh hajkah pa je bila vaša glavna spremljevalka lakota, kajne? »Hajkali smo vedno ponoči. Nekoč smo utrujeni in zasopli prispeli na Kras in se zatekli na senik. Lačni se zjutraj zbu- dimo in vidimo, da visijo pod stropom vreče z orehi. Po vasi so hodili Nemci, N A Š P O G O V O R zato si nismo upali ven, samo lačno smo zrli v orehe in molčali, nihče si ni upal predlagati, naj jih vsaj pokusimo. Bilo je že pozno popoldne, ko je eden od tovarišev nenadoma snel vrečo, jo razvezal in vsakemu od nas dal dva ore- ha. 'Nič več, da se ne bo poznalo,' je re- kel. Ždeli smo in gledali orehe, lakota pa ni popustila. Čez čas je spet snel vre- čo in dal vsakemu še dva oreha in čez kakšno uro: 'Samo še dva ...' Končno, ko se je že pošteno stemnilo, pride gospo- dinja in nam prinese nekaj hrane. Opa- zi, da pol vreče orehov manjka, in reče: 'Otroci božji, kaj bom dala v potico, ko pride svoboda!' Besedo svoboda je iz- govorila s takim žarom, kot bi govorila o nebesih, napisati bi jo bilo treba kar z veliko začetnico, kot bi bila svoboda raj. Počutili smo se tako nizkotno in osra- močeno … Še dolgo potem nam je bilo žal za vsak oreh, ki smo ga pojedli.« Kje ste dočakali osvoboditev, kaj vam je pomenil tisti dan? Osvoboditev sem dočakala v Trstu, ve- liko veselje je bilo. Razobešene so bile rdeče zastave, ker se nam je pridružilo tudi italijansko odporniško gibanje, ki je bilo zelo močno. Na nekaj tovarišev, ki so bili v uniformah so streljali fašisti - ostrostrelci iz oken stanovanj. Moji to- variši so bili po večini v civilnih oble- kah, morda je to komu rešilo življenje. Veselju je sledilo razočaranje, ko smo morali osvoboditelji v parih tednih Trst zapustiti na zahtevo zaveznikov. Kolaborantske enote z območja Jugoslavije niso priznale kapitulacije in so oborožene na slovenskem ozemlju, ko so se umikale pred zmagovito jugoslovansko armado, tu še naprej povzročale zločine. Kako ocenjujete sedanje malikovanje teh ljudi kot »junakov« ali v najslabšem primeru samo »vojakov«, kar slovenska javnost posluša že vrsto let? In kako sprejemate ocene, da je bila partizanska vojska zločinska ali celo da je NOB le mit? »Med Primorci, Kraševci ni bilo kolabo- rantov, bili smo enotni, vključno z du- hovščino. Iz Slovenije so pošiljali tudi belo gardo, a se na Primorskem ni uve- ljavljala. V Trstu je bila domobranska vojašnica pri Svetem Ivanu, vsak dan sem hodila mimo nje, vedno v strahu, a nihče ni posumil, da sem kurirka. To, da hočejo prikazati domobrance in kolaborante za osvoboditelje, je naj- manj nemoralno in še zgodovinsko ne- točno. Brez OF, brez partizanske vojske se ne bi osvobodili. Naša moralna dolžnost je bila, da smo se uprli okupa- torjem in da smo si sami priborili svo- bodo. Primorska je bila vedno narodno zavedna. Narodna zavest je segala v vse plasti družbe, tudi med duhovščino. Naj vam povem svojo izkušnjo: duhov- nik iz naše vasi, gospod Piščanec, me je prestregel, ko sem šla na napovedan sestanek s pionirji v vas Petrinje. Rekel mi je, naj mu dam literaturo in propa- gandno gradivo. Spravil ga je pod talar, da me je obvaroval, če bi me preiskala nemška patrulja. Gospod Piščanec me je vprašal, kdaj in kje točno imam se- stanek, da bo on takoj zatem imel tam verouk in tako obvaroval nas pionirje.« Vas je to spoznanje o pomenu enotnosti in medsebojni tovariški pomoči spremljalo tudi v povojnem času? »V času boja smo bili složni in smo si zaupali, brez medsebojnega podpiranja in vere v skupno prihodnost ne bi šlo. Ta zavest me je spremljala tudi v delov- ne brigade, v katerih sem bila dvakrat udarnica, skupaj smo zgradili, kar je bilo porušeno. Nadaljevala sem šolanje, končala gimnazijo in pozneje pravno fakulteto. Danes z razočaranjem gle- dam prevrednotenje vrednot. Poglejmo samo zgodovinsko dejstvo: zaradi slo- venskih partizanov je Republika Avstri- ja dobila sedanji status. Pri nas je NOB zaslužna za obstoj slovenskega naroda, brez nje tudi ne bi bilo sedanje Republi- ke Slovenije. Življenje mi je dalo prilož- nost, da sem k temu vsaj malo prispeva- la, in sem na to ponosna. Tega ponosa mi nihče ne more vzeti.« Opomba: daljša različica pogovora je objavljena na spletni strani www.svobodnabeseda.si Pri nas je NOB zaslužna za obstoj slovenskega naroda, brez nje tudi ne bi bilo sedanje Republike Slovenije. Življenje mi je dalo priložnost, da sem k temu vsaj malo prispevala, in sem na to ponosna. Tega ponosa mi nihče ne more vzeti. 17 V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Ambulanta E preko 4 G na Pokljuki Neka čudna sila hodi nevidno med bolniki V pokljuški ambulanti E preko 4 G se je zdravilo več kot sto ranjen- cev in bolnih. Bilo je tudi nekaj težjih operacij. Trije so umrli zaradi bolezni, četrti, ranjen, je umrl takoj, ko so ga prinesli. Pomembna je bila tudi zato, ker zaradi nje ranjencev ni bilo treba evakuirati na Primorsko, kjer so bile bolnišnice 9. korpusa. Oskrbovanje ambu- lante je potekalo s pomočjo vaških gospodarskih komisij, sanitetni material in zdravila je zbirala tudi mladina. Z bojem 3. bataljona Prešernove brigade z Nemci 15. decembra 1943 na Goreljku na Pokljuki je povezana tudi ustanovitev Am- bulante E preko 4 G. Da je Nemci ne bi odkrili, se je večkrat selila med Mrzlim Studencem, Rudnim poljem, Praprotni- co, Podjeljami in Koprivnikom. Do kon- ca vojne se je zdravilo več kot sto ranje- nih in bolnih iz Jeseniško-bohinjskega odreda (JBO), Gradnikove in Prešerno- ve brigade ter drugih enot. Prvi so bili na Goreljku težko ranjeni Branko Bre- lih, Alojz Kermavnar in Jože Kovšca. Po dveh dneh so ranjeni, ozebli, izmučeni Notranjci s pomočjo domačinov prišli v Koroščevo hišo, po domače Vršičniko- vo, na Koprivniku. Bolničarka Rosvita V vas bi vsak čas lahko prišli Nemci. Zato so brata Jože Ravnik - Izidor in Mirko Ravnik - Slobodan iz Bohinjske Bistrice (v partizanih so bili štirje bratje Ravnik – Ferbarjevi, najstarejši Ivan pa je bil štiri leta v Dachauu) ter domači Janez Korošec - Sokol skušali ranjene čim prej spraviti na varno. V temi so jih na saneh prepeljali do pastirske staje na planini Vršič nad Koprivnikom, ki je bila v lasti Franca Čudna, po domače Dob- ravca, iz Bohinjske Češnjice. Prevoz je bil za ranjene velika muka. Kovšca je bil ranjen skozi prsi in pleča ter je imel zmrznjene prste na nogi. Brelih je bil dvakrat ranjen v roko, da se je komaj še držala skupaj, in v bok. Kermavnarju je strel od zadaj razbil gleženj, piščal in stopalo. Videti je bilo zdrobljene kosti. Kolena je imel odrgnjena in ozebla. Pozneje se je Izidor vrnil na Koprivnik po Marico Ravnik (rojeno Rozman) - Rosvito, Kokčevo s Polj v Bohinju. Par- tizanom (med njimi je imela štiri brate) se je sedemnajstletnica pridružila 1. novembra 1943. Po nekaj dneh so jo poslali k Jeklarju na Koprivnik, kjer so skrivali ranjenega Bohinjca Jožeta Čopa - Iztoka. »Na pasu mu je eksplodirala bomba sifonarca. Bil je ves raztrgan. Alojz Ravnik - Drejče mu je kožo pore- zal z lovskim nožem. Imela sem le gazo, vato in špirit. Ženske so prekuhale stare kombineže in rjuhe, da smo ga prevezo- vale. Gnoj sem iz rane pobirala z jedil- no žlico. Ranjencu, ki je preživel, je po- magal zdravnik Vladimir Wolf - Borut iz Bohinjske Bistrice. Naučil me je, kako naj iz masla in laškega olja skuham ma- zilo za zdravljenje ran,« je povedala Ma- rica Ravnik, ki živi v Bohinjski Bistrici. Prve noči z ranjenci na Vršiču se spo- minja: »V majhni pastirski staji sem sre- di najhujše zime z ranjenci ostala sama. Bili so premraženi, odeje so bile prepo- jene s krvjo. Vsi trije hudo ranjeni, na koncu življenjskih moči, v skoraj brezu- pnem položaju, so gledali vame s priča- kovanja polnimi očmi. Jaz pa nemočna, brez pravega strokovnega znanja, v tor- bici le nekaj obvez! Rane so se ognoji- le, imeli so vročino in bledli. Čeprav je sneženje zabrisalo naše sledi, nas je bilo strah, da nas odkrije sovražnik. Ranjeni so prosili za vodo. Nad petrolejko sem v loncu stopila sneg. To je bila najdalj- ša noč v mojem življenju. Zjutraj sta Iz- idor in Johanca, po domače Ta sredna s Koprivnika, prinesla nekaj hrane in naj- nujnejši sanitetni material. Z Izidorjem sva takoj začela previjati in za silo očis- tila rane.« To je bil začetek partizanske bolnišnice v Bohinju. V knjigi z naslo- vom Ambulanta E preko 4 G jo je opisal Lojze Kermavnar iz Laz pri Rakeku, ki je pisal kroniko ambulante, v kateri je bil od njenega prvega do zadnjega dne. V staji se niso počutili varne, zato so se po nekaj dneh umaknili na Pokrovec, v stajo Alojza Dobravca, po domače Gašperja iz Bohinjske Češnjice. Poma- gala sta tudi Franc Ravnik - Sergej iz Bohinjske Bistrice in Kos - Klin z Jere- ke. Rosvita pa je bila sama z ranjenci, ko sta se vžgala steber nad ognjiščem in streha. V strahu za ranjene ji je z velikim naporom uspelo zadušiti ogenj. Stanje ranjencev se je slabšalo, zato je vsem odleglo, ko je Izidor pripeljal dr. Wolfa. Iznajdljivi Izidor, ki je pred vojno delal v reševalni postaji jeseniške železarne, je po njegovem nasvetu za Lojzetovo nogo naredil leseno opornico v obliki koritca, za Brankovo roko pa naslonjalo v obliki trikotnika. Rosvita je bila zelo vesela, ko je prišla Ivanka Štrajn (roje- na Pipenbacher) - Alenka iz Bohinjske Bistrice, s katero sta si delili delo in si pomagali. Alenka je bila kuharica, vča- sih tudi bolničarka. Prihod dr. Matjaža Nato so šli še više, na planino Javorni- ca, v stajo Jožeta Smukavca, po doma- // PIŠE: Vlasta Felc // FOTO: osebni arhiv Marice Ravnik Z leve spodaj: zdravnik Ivan Hribernik in vodja ambulante Jože Ravnik, zadaj bolničarka Marica Ravnik, politdelegat in kurir Franc Ravnik, kuharica Ivanka Štrajn in dva ranjenca. Prvi naj bi bil Primorec Vili Vajs. april 201718 V M E T E Ž U Z G O D O V I N E če Blažka, in Alojza Stareta, po domače Ukca, iz Podjelja. Januarja je za dva dni prišel sanitetni referent Gorenjskega odreda, dr. Edvard Pohar. Francu Nago- detu, ki je bil tudi ranjen na Goreljku, je odstranil kroglo iz vratu, Jožetu pa odrezal pet prstov na nogah. Dr. Pohar je pokljuško enoto uvrstil v sistem par- tizanskih bolnišnic na Gorenjskem kot ambulanto E preko 4 G. Konec aprila so se razveselili dr. Ivana Hribernika iz Kranja, ki je pobegnil iz zapora v Av- striji. Ker so že imeli Alenko, je dobil partizansko ime Matjaž. Ob prihodu je dobil dve pinceti, zarjavele medicin- ske škarje, jod, zavojni material, nekaj tablet in injekcij, operacijski nož pa je bila britvica, zasajena v kratko ukrivlje- no paličico. Pozneje so dobili nekaj in- strumentov od jeseniških zdravnikov, široko kljuko za razprtje mišic trebušne stene pa je iz aluminija izdelal kovač v Srednji vasi. Eden prvih zdravnikovih ukrepov je bil uperjen proti ušem. Ob- lačila so preparili v kovinskem kotlu, v kakršnih so kmetje kuhali krmo za pra- šiče. Zdravnik je Lojzetu skušal iz rane odstraniti drobce kosti, da bi ustavil nenehno močno gnojenje. Rentgena ni bilo, za operacijsko mizo na prostem pa je snel vrata staje in jih položil na debeli tnali. Uspavalna injekcija ni učinkovala. Konec aprila je ambulanto zapustil Branko Brelih. Junija so ga v Poljubinju v tolminski občini ustrelili domobranci. Četrtega maja jih je zbudilo strelja- nje tik pod ambulanto. Mislili so že, da so jih Nemci odkrili. Pozneje so zvedeli, da je nanje naletel neki kurir, ki ga sicer niso zadeli. Vodja ambulante Izidor je odredil premik. Premočeni so se vzpeli na Ožbočevo gmajnico nad Konjsko do- lino. Teren je bil v hudi strmini in preveč viden, pastirji z živino so bili zelo blizu. Po nekaj dneh so se premaknili na grič Stara Poljana nad planino Konjska doli- na, kjer je Izidor načrtoval zgraditev ba- rake. Postavili so šotore iz vej, odej, rjuh, cunj. Nekaj streh so naredili tako, da so na veje smrek privezali stara vrata ali de- ske. Sredi maja je v Bohinj prišla Gradni- kova brigada, s tem pa tudi novi ranjenci. Selitev v novo barako Prve dni junija pa praznik – vselitev v novo barako. Prostor v gozdu Franca Mlakarja (Ta zgornji Medja) iz Bohinj- ske Češnjice je izbral ekonom ambulan- te Martin Langus - Zlatorog, Grošev iz Podjelja. Deske so dali in jih pripeljali do glavne poti kmetje. Za nosilne steb- re barake so uporabili rastoče smreke. S pomočjo zanesljivih ljudi sta jo pos- tavila Jakob Beznik (Novakov) z Gorjuš in Anton Stare (Ta srednji) s Koprivni- ka. Največ opreme so prinesli iz lovske koče Brecljevih na Pšincu nad Uskov- nico. Na srečanju ambulante leta 1985 je dr. Bogdan Brecelj, tudi partizanski zdravnik, rekel, da je vesel, da je njiho- va koča pomagala partizanom. Baraka je imela dve sobi in v sprednjem pro- storu kuhinjo z ognjiščem. Na pogradih je bilo 20 ležišč. Imeli so žičnate mreže, žimnice, čiste rjuhe in odeje. Kot piše Kermavnar, najbrž med njimi ni bilo ni- kogar, ki bi kdaj tako spal kot partizan. Imeli so sanitarije in jamo za odpadke, ni pa bilo vode. Ko sta Alenka in Rosvita prali rjuhe v precej oddaljenem potoku, so jima zmrzovale v rokah. Zato so pos- teljnino začele prati ženske v Podjeljah, zlasti Kocjančeva mama. Kmalu je bila ambulanta skoraj polna, zato je imelo osebje veliko dela. Ranjenci so poma- gali pri delu v kuhinji in pri drveh. Po odhodu Gradnikove brigade so Nemci začeli pogosteje prihajati v vasi in gozdove, večkrat je bilo slišati stre- ljanje. Zaradi negotovosti so se julija iz barake umaknili na območje med Le- mojcami in Mesnovcem, 1500 metrov visoko. Vodo so prinašali od približno tri kilometre oddaljene kotanje. Med novi- mi ranjenci je bila poznejša bolničarka Marija Cerkovnik - Črnolaska iz Bo- hinjske Bistrice. Konec meseca je prišel češki zdravnik, kirurg Edmund Kadlik, ki je marsikomu odpravil težave z zob- mi. Imel je vrtalni stroj na nožni pogon. Zdravnika Matjaž in Kadlik ter bolničar- ka Rosvita so se 10. avgusta povzpeli na Triglav ter se vpisali v vpisno knjigo v Aljaževem stolpu kot 10., 11. in 12. obi- skovalec v tistem letu. Sredi septembra je bila ambulanta spet v baraki. Ambulanta je preživela deževja, vi- harje, nevihte, strele, sneg, mraz. Ivan- ka Štrajn - Alenka je pred leti poveda- la, da je bilo veliko trpljenja, pa veliko lepega. Pa tudi: »Še zdaj se sprašujem, kdaj smo sploh spali. Vsi smo delali vse. Imeli smo veliko težkih ranjencev. Kljub slabim razmeram ni bilo nobene zastru- pitve.« Ob stiskah in trpljenju so bili hu- Z leve: Franc Ravnik - Sergej, politdelegat ambulante E, Jože Ravnik - Izidor, upravnik ambulante E, Janez Korošec - Sokol, sodelavec 19 mor, satira, smeh, praznovali so božič. Poučne ure je imel tudi bolni Franc Voj- voda - Črtomir, ki je s Tomažem God- cem osnoval prvi odbor OF v Bohinjski Bistrici. Marica Ravnik pravi, da jih je Črtomirova smrt močno prizadela. Ka- dar jih je zajelo malodušje, se je oglasil tudi Matjaž: »Alenka, Rosvita, zapojta, Izidor, zaigraj na harmoniko!« Kermav- nar je skrbel tudi za stenski časopis, Sergej je poleg branja prinesel stenski zemljevid Evrope, da so označevali pre- mike na frontah. Dr. Matjaž je opisal: »V naši bolni- ci je običajno veselo. Neka čudna sila hodi nevidno med bolniki. Vročični so, pa se še smejejo, hoditi ne more- jo, pa se priplazijo do ognjišča. Mno- gokrat se jim čudim, da se tako redko sporečejo. Kdo ne bi postal nestrpen in razdražljiv, če mora bivati stalno med štirimi stenami! Če ne sije sonce, je v bolnici mračno, kvečjemu nekaj kora- kov v gozd smejo. Krog in krog bolnice smo smrekova debla v primerni razda- lji na bolniško stran nekoliko olupili. Te meje ne sme prestopiti nihče. Varnost, konspiracija, to pomeni za partizansko bolnico vse.« Ambulanta je bila pri- ključena JBO, ni pa imela svoje obo- rožene zaščite. Poleg konspiracije (tudi pri pisanju kronike) je varnost slonela tudi na dobro organizirani obveščeval- ni službi. Na javki Baratovec pri Sok- liču v Zgornjih Podjeljah so vsakemu ranjencu prevezali oči. Ko je Rosvita odstranila prevezo nekemu novemu ranjencu, je videla, da je pred njo brat Lojze, ki je ušel z ruske fronte. Hkrati je prišel Franc Cerkovnik s Kamenj, ki je bil tudi v Rusiji, na Ravnah pa ju je ranila ista mina. Brez domačinov ne bi preživeli Ranjenci so se kot otroci veselili pake- tov bohinjskih žena in deklet. »Vsakok- rat ko odpirajo zavitke, se mi zdi, da so jim v največje veselje priložena pisem- ca. Njihove rane, zdravje, ki so ga žrtvo- vali, vse je deležno priznanja! Vse, prav vse jim znajo govoriti iz duše,« jih je vi- del dr. Matjaž in dodal, da so zdravlje- ni tudi sicer radi brali. »Vrhunec dneva je, ko Sergej prinese pošto. Lojze, ki je že leto dni prikovan na posteljo, a mu humorja ne more vzeti nič, običajno na glas prebira časopise in drugo partizan- sko literaturo. Ko sedi v postelji z nogo v koritcu in bere na glas in premišlje- no, ga poslušajo vsi.« Konec oktobra je prišel dr. Vladimir Wolf - Borut, ki se je izmaknil Nemcem. Ambulantna zdrav- nika sta pomagala tudi po vaseh. Stene barake so bile iz enojnih desk. Skozi špranje je začelo pihati, pritiskal je mraz. Ko so pritovorili železno peč zefirko, bi se vsi radi stiskali k njej! Ve- lika pridobitev je bil tudi rabljen železni štedilnik. Alenki zaradi tega ni bilo treba več kuhati na ognjišču. Kuhinja ni bila več zakajena, štedilnik je grel. Veliko to- pleje je bilo, ko je baraka dobila dvojne stene. Mednje so natlačili morsko tra- vo. Konec oktobra odide Jože Kovšca, eden od prvih treh ranjencev, novem- bra pa zdravnik Matjaž, ki je pisal tudi o bogastvu: »Bogat si, Matjaž! Še nikoli nisi bil tako bogat! Ranjenim tovarišem lahko nudimo streho, toplo posteljo in potrebno pomoč.« Slovo je bilo težko za paciente in osebje, ki jim je bil zdravnik tudi učitelj, tovariš in prijatelj, pa tudi za zdravnika: »Težko mi je. Vedno se vas bom rad spomnil. Nate bom mislil, Loj- ze, ki si bil moj najpotrpežljivejši. Pavel, moj nebogljenček, ki sem te učil zopet hoditi. Tonček, tebe sem že zapisal med kandidate smrti ...« Ko so prinesli ranje- nega Tončka, je dr. Matjaž razmišljal: »Prestrel možgan. Prav na dnu lobanje je morala iti krogla. Škoda, spet bomo pokopavali! Kaj poreko njegova mati, sestra, dekle, brat ... V dolini bi za tako poškodbo gotovo umrl, toda partizan je, utegne se izmazati ...« Sredi decembra je bila ambulanta tako polna, da so odpuščali delno ozdravlje- ne. Konec februarja je bilo ganljivo slo- vo tudi od Rosvite, za katero je kronist zapisal, da je običajno prva vstala in šla zadnja spat, pogosto pa je stregla ranjencem tudi ponoči. Aprila je odšla Alenka, zamenjal jo je Stanko Erlah, najprej je bil pacient, iz Studorja. Febru- arja je bil med ranjenci tudi Ukrajinec Vasilij Smetanjug. Levo Marica (Rozman) Ravnik - Rosvita, bolničarka, in Ivanka (Pipenbaher) Štrajn - Alenka, kuharica Svoboda Na začetku maja leta 1945 so zvedeli, da gre iz Bohinjske Bistrice proti Koprivniku večja nemška enota. Ambulanta je bila v stanju pripravljenosti. Ko je tretji večer streljanje potihnilo, še vedno niso bili po- mirjeni, da je nevarnost minila. Potem pa deveti maj ... Kronist je ohranil dogajanje: »Konec je bilo stroge konspiracije, konec negotovosti, konec najrazličnejših stisk. Vse od kraja se je dvignilo, začelo vzkli- kati, peti, rjuti ... Svoboda, svoboda, svo- boda! Nekateri so začeli spravljati skupaj svojo opremo in hoteli kar pri priči oditi iz ambulante, da bi videli, kaj se dogaja v dolini. Iz barake je stopil Izidor s harmoni- ko in njen meh nategnil z vso silo. Njego- vo igranje so spremljali rafali brzostrelk, streli pušk, detonacije ročnih granat in naša zmagoslavna pesem Zdaj zaori pe- sem o svobodi ...« Naslednji dan so se spustili, štiri ranjence so nosili, do poti, kjer so čakali vozovi z vpreženimi konji. Kolono, ki je skupaj s prevozniki štela nekaj več kot 30 ljudi, so v vaseh pozd- ravljali s cvetjem. Pot se je končala pri šoli v Bohinjski Bistrici, v kateri so uredili prostore za ranjence. Po besedah Marice Ravnik ambulanta brez pomoči poštenih in zavednih ljudi iz Podjelja, kjer skoraj ni bilo hiše, ki ne bi delala za partizane, s Koprivnika in z Gorjuš ter pozneje iz vse- ga Bohinja ne bi mogla obstajati. Po vojni so predmete iz barake, tudi zefirko in štedilnik, raznesli. Septembra leta 1984 je novo barako postavil Ob- činski odbor ZZB NOV Radovljica ob sodelovanju Zavoda za varstvo narav- ne in kulturne dediščine Kranj ter s pomočjo podjetij, bohinjske in blejske osnovne šole, vojakov JLA in domači- nov. Leta 2006 je Občina Bohinj barako na novo prekrila z macesnovim lesom. april 201720 V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Pred 70 leti je bila podpisana Pariška mirovna pogodba Določena je bila meja med Jugoslavijo in Italijo 10. februarja 1947 so na pariški mirovni konferenci podpisali po- godbo, na kateri so začrtali državno mejo med Jugoslavijo in Ita- lijo ter ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na cono A (Trst z okolico), ki jo je upravljala zavezniška vojaška uprava, in cono B (Koper, Izola, Piran, Buje, Umag, Novigrad) pod upravo jugoslovanske vojske. Podpis beograjskega sporazuma Do 1. maja 1945 so enote IV. jugoslo- vanske armade in enote IX. korpusa osvobodile celotno Primorsko in Is- tro, vključno s Trstom, Gorico in Če- dadom, kar pa ni bilo pogodu zave- znikom, saj je bil njihov strateški cilj osvoboditi celotno ozemlje Julijske krajine do rapalske meje, ki je bilo še vedno v državnih mejah Italije. Zavez- niki so postavili zahtevo, da se mora jugoslovanska vojska umakniti iz Trsta in Gorice, celo z grožnjo z vojaško in- tervencijo. Tito je pričakoval, da ga bo Stalin podprl pri vztrajanju pri zased- bi Trsta, vendar se to ni zgodilo in je Stalin Jugoslavijo pustil na cedilu, zato je ta morala privoliti v zahteve zave- znikov. Po predlogu angleškega gene- rala Morgana so razdelil Primorsko na dve coni. Cona A, ki je poleg enklave Pulj obsegala Trst z okolico in ozemlje zahodno od železniške proge Trst–Go- rica–Most na Soči ter cesto po dolini Soče do Predela, je bila pod anglo-a- meriško upravo. Preostalo ozemlje, do rapalske meje, je bilo v coni B. Po tem sporazumu je v coni A v Opatjem selu ostal odred jugoslovanske vojske, ki je bil pod zavezniškim vojaškim po- veljstvom, v Trstu pa je bil ustanovljen koordinacijski odbor vojne uprave ju- goslovanske armade. 9. junija 1945 je bil podpisan Beograjski sporazum in tri dni pozneje, 12. junija, so se jugoslo- vanske enote morale umakniti iz Trsta in 16. junija iz Gorice ter z območja za- hodno od Soče. Priprave na pariško mirovno konferenco Med januarjem in aprilom leta 1946 so v Londonu potekali pogovori Sveta zunanjih ministrov. Dogovorili so se za sklic mirovne konference, na kateri naj bi poleg članic Sveta ministrov sodelo- vale vse države, ki so na strani zavezni- ških sil sodelovale v vojni v Evropi. Teh držav je bilo 21. Zaradi nasprotujočih si predlogov o prihodnji razmejitvi med državama so se dogovorili za ustanovi- tev komisije izvedencev. Komisija izvedencev je prišla v Trst 7. marca 1946. Sestavljena je bila iz štirih glavnih delegatov in 33 izvedencev za posamezna vprašanja. Ob prihodu za- vezniške komisije so bile v Trstu izobe- šene številne jugoslovanske, slovenske in italijanske zastave z rdečo zvezdo, zlasti v ladjedelnici in pristanišču, z na- pisi »Hočemo Tita«, »Hočemo Trst kot 7. federalno republiko FLRJ« in drugi- mi. Jugoslovansko in italijansko zastavo so izobesili tudi na vrhu žerjava s zmo- gljivostjo 200 ton, ki je bil takrat največ- ji v Sredozemlju. Ta žerjav je kot tehno- loški spomenik še danes v pristanišču. Prve žrtve in množične demonstracije Prihod komisije izvedencev so sprem- ljale demonstracije, na katerih so eni zahtevali priključitev k Jugoslaviji, dru- gi pa k Italiji. Prebivalci so izobešali ju- goslovanske ali pa italijanske zastave, pisali parole po zidovih ter postavljali slavoloke v krajih, za katere so pred- videvali, da jih bo obiskala zavezniška komisija. V tem obdobju so se v Trstu vrstili spopadi s policijo, medsebojni pretepi privržencev ene ali druge strani in požigi slavolokov. Civilna in vojaška policija sta s silo odstranjevali zastave in slavoloke. V Škednju je 10. marca policija hotela odstraniti jugoslovansko zastavo na zvoniku. Izbruhnili so spo- padi domačinov s policijo, v katerih sta bila ustreljena mati treh otrok in še en udeleženec, več ljudi pa je bilo ranjenih. Ta dogodek je dvignil na noge množice ljudi. Organizirali so mogočen pogreb žrtev, na katerem so sodelovali zdru- ženi pevski zbori z 800 pevci in godbo na pihala. Primorski dnevnik je zapi- sal, da se je 150.000-glava množica poklonila žrtvam strelov in zahtevala priključitev k Jugoslaviji. Organizirana je bila splošna stavka, ki je ohromila Trst. Protestne demonstracije so bile tudi v Gorici, tam se je pred sedežem Zavezniške vojaške uprave na Travni- ku zbralo več tisoč ljudi, ki so zahte- vali razpust civilne policije (čerinov), ki je streljala v Škednju, in priključitev k Jugoslaviji. Podobne velike demon- // PIŠE: Jože Šušmelj Prihode zavezniške razmejitvene komisije so spremljale množične demonstracije v podpori priključitve k Jugoslaviji, slavoloki, godbe na pihala in pevski zbori. Zlasti napeto je bilo v Gorici, ko se je ob prihodu komisije 26. marca 1946 zbralo na tisoče ljudi. Izbruhnili so spopadi z italijanskimi demonstranti. Zavezniška komisija je množice neusmiljeno razganjala tudi z vodnimi curki. 21 D O G O D K I Andraž nad Polzelo: spomin na sestreljene padalce Dan za utrjevanje prijateljstva V Andražu nad Polzelo so se poklonili spominu na osem članov posadke v strmoglavljenem bombniku, ki so 19. marca 1944 izgu- bili življenje. Odkar so pred leti na steni tamkajšnjega pokopališča postavili spominsko ploščo, je vsakoletna spominska slovesnost postala tudi kraj tradicionalnega dneva slovensko-ameriškega za- vezništva in prijateljstva. Spominsko ploščo v spomin na padle letalce oboroženih sil ZDA sta Občina Polzela in KO ZB za vrednote NOB Andraž posta- vila marca leta 2014, 70 let po tragič- nem dogodku. 19. marca leta 1944 se je posadka letala B-17, leteča trdnja- va, vračala z uspešne bojne akcije nad sovražnikovim ozemljem tretjega rajha. Letalo je nosilo ime Dark eyes, temne oči. Nad Slovenijo ga je sovražna proti- letalska zaščita sestrelila, pred strmog- lavljenjem je posadka izskočila nad kra- jem Andraž nad Polzelo. V letalu je bilo deset mož, le dvema je uspelo preživeti, ker ju je zračni tok odnesel proč od An- draža, a sta bila ujeta in poslana v nem- ško taborišče. Nikoli pa ni bilo pojasnje- no, kako je umrlo osem letalcev. Znano je le to, da je bila takrat na tem območju večja policijska SS-enota iz Braslovč. Umrle so pokopali na tamkajšnjem po- kopališču, leta 1946 pa so jih izkopali in prepeljali v ZDA. Ob odkritju plošče se je porodila ideja, da se na tem kraju ob spominu na vojne dogodke tudi v prihodnje spletajo pri- jateljske vezi zavezništva, ki se je stka- lo med drugo svetovno vojno. Tako je // PIŠE: Marjan Turičnik // FOTO: Filip Križanec Rodica stracije so bile tudi v drugih večjih kra- jih na Primorskem. Napetosti in spopadi so grozili z vojaš- ko intervencijo. Jugoslavija je povečala svoje vojaške sile v coni B in temu je sledila tudi zavezniška vojska. Grozil je vojaški spopad. Seje Sveta ministrov in pariška mirovna konferenca Svet zunanjih ministrov se je znova se- šel 25. aprila 1946 v Parizu. Nobeden od predlogov komisije ni bil sprejemljiv za obe državi. Jugoslavija je zagovarjala sovjetski predlog, odločno pa je odklo- nila druge predloge, ki se niso držali do- govorjenega etničnega načela. Kardelj je zahteval, da se Trst priključi Jugo- slaviji, saj je vsa okolica slovenska, de Gasperi pa je zagovarjal ameriški pred- log. ZDA in Velika Britanija sta podprli italijansko stališče. Za plebiscit se niso mogli dogovoriti. Sestanek so končali 16. maja 1946. Svet ministrov je nadaljeval sejo 2. julija 1946 in sprejel francoski kompromisni predlog poteka meje, ki je prepustil Ita- liji približno toliko Slovencev, kolikor je Italijanov ostalo v Jugoslaviji. Ker se niso mogli dogovoriti o pripadnosti Trsta, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na dve coni, jugo- slovansko in anglo-ameriško. Istra je pripadla Jugoslaviji. Na severu pa so Gorica, del Goriških brd, Beneška Slo- venija in Kanalska dolina pripadli Italiji. Meja je sicer bila označena kot začasna, z možnostjo premika do 500 metrov. Leta 1954 je bilo z Londonskim mem- orandumom ukinjeno Svobodno trža- ško ozemlje. Dokončno je bila državna meja zakoličena šele z osimskim spora- zumom leta 1975. Pariška mirovna kon- ferenca, na kateri je sodelovalo 21 držav, se je začela 29. avgusta 1946, v noči med 9. in 10. oktobrom so izglasovali novo državno mejo med Jugoslavijo in Itali- jo. Jugoslavija in Italija sta grozili, da ne bosta sprejeli krivične mirovne pogodbe. ZDA so Jugoslaviji dale jasno vedeti, da če tega ne bo storila, bodo zavezniške sile ostale na ozemlju takratne cone A, in lahko se zgodi, da bo to postala do- končna razmejitev. Mirovno pogodbo so podpisali nekaj mesecev pozneje, 10. fe- bruarja 1947, veljati pa je začela 15. sep- tembra 1947. vsakoletni spomin na ta dogodek postal tradicionalna prireditev, dan slovensko- -ameriškega prijateljstva in zavezništva. Letošnje prireditve, ki jo je pripravi- la Občina Polzela v sodelovanju z ZZB NOB Žalec, KO ZB Andraž, se je ude- ležil tudi ameriški senator John McCa- in, nekdanji republikanski predsedniški kandidat, eden najvplivnejših ameriških politikov in predsedujoči odboru za obo- rožene sile v ameriškem senatu. V Slo- venijo je prišel na povabilo predsednika republike Boruta Pahorja, s tem pa sta počastila tudi 25 let od vzpostavitve di- plomatskih odnosov med Slovenijo in Združenimi državami Amerike. Pahor se je prav tako udeležil proslave v Andražu. Senatorja McCaina, ki je bil sam sestreljen v vietnamski vojni in je bil tudi vojni ujetnik, se je dogodek dotak- nil. V svojem nagovoru je med drugim dejal: »Presenetljivo je, da se v tako majhnem kraju po več kot 70 letih spominjajo Američanov. Globoko se me je dotaknilo in nameravam vsem, ki jih poznam, povedati, kaj je bilo tu narejeno. Obudilo se mi je veliko spo- minov na prijatelje, ki sem jih poznal in izgubil.« april 201722 V M E T E Ž U Z G O D O V I N E je še mladoleten ostal sam v ZDA, da bi končal šolanje. O tem pa piše Aljoša Furlan v svoji knjigi spominov Domov. V njej izvemo več o njegovem šolanju in neverjetnem potovanju preko Sov- jetske zveze v Slovenijo, pa o šolanju za vojaškega pilota v Sovjetski zvezi. Ko se je leta 1947 končno vrnil domov, pa njegove družine ni bilo več. In če- tudi je s priznano izobrazbo vojaškega pilota postal pripadnik jugoslovanskih vojaških sil, je službo takoj po vrnitvi iz Čkalovska izgubil. Oče je bil v zaporu, sestra Staša v Italiji, mama mrtva, pri- čakal ga je le brat Borut. Aljoša si je bil primoran poiskati drugačno službo in po številnih zapletih je postal zunanje- politični novinar Dela, veliko je potoval po svetu, med drugim je spremljal tudi predsednika Tita na uradnem obisku v Indiji in Burmi. Leta 1950 se je poročil z Miro Bitenc, hčerjo Mirka Bitenca, še enega »državnega« sovražnika, prav tako obtoženega in usmrčenega. Umrl je star komaj 38 let. Predgovor h knjigi je napisala njegova hči Špela Furlan. Stasha Furlan Seaton, ki se je sredi vojne vihre zelo idealistično pridružila partizanom v Dalmaciji, pa v zelo ob- sežni knjigi Vojna vse spremeni opisu- je zgodbo svoje družine in svojo pot od partizanke do vrnitve na Zahod, v kar jo je nagovorila mama, da bi jo zaščitila pred posledicami očetove obsodbe. Nje- na mama Ana Černagoj, predvojna uči- teljica v tržaški osnovni šoli, je, strta od vsega hudega, kar se je zgodilo njihovi zelo zavedni družini, kmalu potem umr- la. Stasha se ni iz ZDA nikoli več vrnila v domovino, tudi očeta ni več srečala, srečala pa se je z obema bratoma. O tragični usodi družine Furlan Boris Furlan – obsojenec z Nagodetovega procesa Pri založbi Modrijan so pred časom predstavili dve knjigi spominov, ki vsaka s svojega zornega kota opisujeta tragično usodo Borisa Furlana in njegove družine. Knjiga Domov so spomini Borisovega sina Aljoše, ki so ga še ne polnoletnega sredi vojne vihre starši pustili samega v New Yorku. Tam je dokončal šolanje in se je nato sam preko Sovjetske zveze vrnil v Jugoslavijo, od koder so ga pos- lali na šolanje za pilota nazaj v Sovjetsko zvezo. Druga knjiga ima naslov Vojna vse spremeni, napisala jo je Stasha Furlan Seaton, hči Borisa Furlana in Aljoševa sestra. Opisuje pa pretresljivo usodo svoje družine in svojo kalvari-jo, saj je – zavedna Slovenka in partizanka – na koncu izgu- bila domovino, starše in celotno družino. Doktor prava in dekan Pravne fakultete v Ljubljani Boris Furlan je bil namreč na znamenitem Nagodetovem procesu v Ljubljani leta 1947 poleg Črtomirja Na- godeta in Ljuba Sirca obsojen na smrt z ustrelitvijo, a so mu kazen pozneje spre- menili v 20 let zapora. Obtožnica je Fur- lana bremenila vohunjenja, sodelovanja z britansko obveščevalno službo, stikov z nasprotniki osvobodilnega gibanja in nasprotovanju OF. Ironija je, da je bil to- žilec na Nagodetovem procesu predvoj- ni Furlanov študent Viktor Avbelj. Zgodovinar Peter Vodopivec je v spre- mni besedi h knjigi Stashe Furlan Sea- ton med drugim nanizal tudi dejstva o Nagodetovem procesu in osvetlil življe- nje Borisa Furlana. »Nagodetov proces je bil prvi sodni proces po drugi svetov- ni vojni, ki so ga povojni slovenski ko- munistični oblastniki – po procesih proti nemškim častnikom, okupatorskim so- delavcev ter nasprotnikom partizanstva in komunizma – uprizorili proti predvoj- nim in medvojnim simpatizerjem in za- veznikom. Obtožili so jih protidržavne dejavnosti in vohunjenja.« Poleg članov iz skupine inženirja Črtomirja Nago- deta so bili obsojeni tudi svobodomi- selni izobraženci, ki so bili med drugo svetovno vojno sicer protiokupatorsko opredeljeni in privrženci partizanskega odporništva, a so se s komunističnimi voditelji že med vojno ali po njej razšli. Boris Furlan se je rodil 10. novembra 1894 v Trstu. Leta 1916 je bil mobilizi- ran in poslan na italijansko, pozneje pa na rusko fronto, kjer je dezertiral in pre- begnil k zavezniškim silam na Bližnjem vzhodu. Šolal se je na pariški Sorboni in na Dunaju, univerzitetni študij prava je končal v Zagrebu, doktorat pa v Bologni. Delal je v pravni pisarni Josipa Wilfana v Trstu. Pred naraščajočim fašizmom je družina prebegnila v Jugoslavijo, Boris je postal predavatelj na Pravni fakulteti. V družini so bili trije otroci: Borut, Aljo- ša in Staša. Ko se je začela vojna, je sin Borut ostal v Sloveniji, družina pa je od- potovala preko Beograda v Kairo in po- zneje v New York, kjer je Boris Furlan dobil delo v jugoslovanskem informa- tivnem centru. Leta 1942 je za ta center napisal knjigo Fighting Yugoslavia: The Struggle of the Slovenes (Slovenija v borbi), kar je bila prva publikacija, ki je zahodni javnosti predstavila OF in boj slovenskih partizanov. Bil je prijatelj in somišljenik Josipa Vidmarja. Družina (starši in hči Staša) se je leta 1943 pre- selila v London, najmlajši sin Aljoša pa // PIŠE: Jožica Hribar Aljoševa hči Špela Furlan z mamo Miro (Foto: Jožica Hribar) 23 M L A D I I N V R E D N O T E Raziskovalna naloga o borcu Stanetu Terčaku Ponosna sem na svojega pradeda Na skupščini Območnega združenja ZZB za vrednote NOB Ptuj je Ptujčanka Vita Mrgole, dijakinja ptujske gimnazije, predstavila svojo raziskovalno nalogo, ki jo je pripravila v devetem razredu osnovne šole skupaj s sošolko Klaro Kolednik. Nalogo z naslovom »Stane Terčak, učitelj, kustos, arhivar, pisec, zaveden Slovenec, bo- rec narodnoosvobodilnega boja« sta pripravili v okviru regijskega srečanja mladih raziskovalcev Spodnjega Podravja in Prlekije. Vita je pravnukinja Staneta Terčaka. Tako kot narod tudi vsak po-sameznik skozi življenje išče lastno identiteto. Ker sem kot soavtorica raziskovalnega dela hkrati pravnukinja Staneta Terča- ka, me je v iskanju odgovora, kdo sem in komu pripadam, predvsem zanimalo, kdo je bil Stane Terčak, kaj in o čem je pisal, kakšen je bil njegov namen pisa- nja in ustvarjanja nasploh. Stane Terčak se je rodil leta 1905 v Radmirju v Gornji Savinjski dolini, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa je končal v Celju. Kot učitelj je poučeval v številnih krajih po Sloveniji. Revoluci- onarnemu gibanju se je pridružil že pred drugo svetovno vojno. V narodnoosvo- bodilnem boju je sodeloval vse od leta 1941, ko je bil izseljen v Srbijo, od koder se je vrnil spomladi leta 1942. Opravljal je različne politične in vojaške funkcije, bil je sekretar odbora Osvobodilne fron- te, nato pa je vstopil med partizane, in sicer v znano 14. divizijo na Štajerskem. Leta 1945 je postal okrožni šolski nadzornik v Mariboru, pozneje pa šol- ski nadzornik v Celju. Leta 1956 je pos- tal vodja oddelka NOB v Pokrajinskem muzeju Celje, leta 1964 pa še kustos Muzeja revolucije Celje (danes Muzej novejše zgodovine Celje). V muzeju je delal vse do leta 1970, ko se je upoko- jil. Umrl je 14. decembra 1976, pokopan pa je na starem mestnem pokopališču na Ptuju. Stane Terčak je za seboj pustil bogato dediščino pisane besede in raziskoval- nega dela, predvsem iz obdobja druge svetovne vojne in povojnega obdobja. Bil je avtor in urednik številnih del. S so- avtorico raziskovalne naloge sva se sez- nanili z vsemi njegovimi deli, podrob- neje pa sva analizirali naslednja dela: Živi zid, Celjski Stari pisker, Frankolo- vski zločin, Ukradeni otroci, Od vstaje do zmage in Poslovilna pisma žrtev za svobodo. Z analizo in kritiko njegovih del sva želeli prikazati in orisati čas druge svetovne vojne in povojnega obdob- ja, posebej s spomini in osebnim doži- vljanjem avtorja, ki jih je v svojih delih praviloma vedno podkrepil z zbranimi dokazi. Vsebina njegovih del opozarja na grozote druge svetovne vojne, ki jih je kot zaveden Slovenec in borec naro- dnoosvobodilnega boja videl, doživel in izkusil na bojnih poljih med drugo sve- tovno vojno in v povojnem življenju. Name je poseben vtis naredilo av- torjevo delo Živi zid, ki govori o poho- du 14. divizije. V tej knjigi moj praded piše z izkustvenega vidika, saj je bil tudi sam udeleženec pohoda 14. divizije. To je natančen in poglobljen oris pohoda, hkrati pa osebna izpoved Terčaka o do- življanju boja. Živi zid iz slovenskih ot- rok, ki jih je okupator v eni izmed bitk 14. divizije podlo postavil okrog svojih patrulj, bi lahko ob nepremišljenem boju Šercerjeve brigade hitro postal »zid trupel«, a so izkušnje in srčnost ko- mandanta Ilije Badovinca to preprečile. Težko si je predstavljati, kakšen strah in grozo so doživljali otroci. Vojna niko- mur ne prizanaša. Žalostno je, da mno- gokrat prizadene mlada človeška življe- nja in za vedno pusti bridko sled. (Pripis uredništva: to je bil znameniti živi zid otrok, ki so jih okupatorji uporabili za svojo zaščito v dolini Gračnice med Rimskimi Toplicami in Lokavcem v občini Laško). Kako je Terčak doživljal bridkost vojne, je čutiti iz be- sednih zvez, ki jih je zapisal v tem delu: krvavo rdeče cvetje ..., strmine so nas žrle…, steptani umazani sneg je rdečila sveža kri … Predvsem pa je v vseh Terčakovih delih čutiti, kako je v borcih tlelo hrepenenje po svobodi. Tako je zapisal v delu Živi zid: »Planine so se nam zdele prijazne. Bile so naše velike zavetnice. Planine so čuvale svoje ljudi. Na njih je sijala svo- boda za svobodne ljudi.« Želela pa bi omeniti tudi avtorjevo delo Ukradeni otroci, ki opisuje tež- ke usode slovenskih otrok, zlasti z ob- močja Štajerskega in Gorenjskega. Te otroke so v času druge svetovne vojne nasilno ločili od mater in jih deportirali v posebna taborišča za otroke po različ- nih krajih na okupiranem ozemlju Nem- čije. Terčak je med zbiranjem podatkov obiskoval preživele »ukradene otroke«, ki so se vrnili v domovino, in s pomoč- jo njihovih pričevanj orisal krute usode slovenskih otrok. Med njimi sta opisani tudi zgodbi dveh družin s Ptuja, in sicer družine partizana Alojza Zavca in naro- dnega heroja Jožeta Lacka. Tudi njuni družini sta bili deportirani, otroci ločeni od mater, očeta partizana pa ubita. »Sedanje generacije o tem genocidu vse premalo vedo. Zato ta knjiga ni na- pisana samo v spomin ukradenim otro- kom, ampak tudi njihovim otrokom in vnukom, da bodo izvedeli, kaj so morali prestajati njihovi starši, dedki in babice, in to samo zato, ker so bili Slovenci in so živeli na pomembnem koščku slo- venske zemlje,« je zapisal Terčak. Zelo vesela sem, da je bil Stane Ter- čak, človek s tako širokim življenjskim opusom, moj praded. Predvsem pa sem ponosna, da so bili kar trije moji pradedje – Stane Terčak, Franc Gojčič in Matko Mrgole – ter moj dedek Mi- tja Mrgole borci narodnoosvobodilnega boja. S svojim delovanjem so tako kot številni drugi pripomogli k temu, da da- nes živimo v svobodni domovini. // PIŠE: Vita Mrgole // FOTO: Martin Ozmec Vita Mrgole prejema šopek iz rok Branke Bezeljak, predsednica OZ ZZB NOB Ptuj. april 201724 ga odreda, ki se na primorski strani Ja- vornikov preimenuje v Soški odred, v sestavo primorskih partizanskih enot. Poleg narodnega heroja Ivana Turšiča - Iztoka, ki je padel kot komandant 30. divizije, so številni borci dosegli visoke poveljniške položaje in postali priljub- ljeni med primorskimi rojaki. Na Rakeku vse povojno obdobje go- jijo spomin na svoje mlade fante, ki so se marca 1942 tako organizirano odpravili marca 1942 na obrambo do- movine. Ne nazadnje pa je prav sesta- va mladih borcev Rakovške čete glede na politično prepričanje tista, ki lah- ko povezuje. Med mladimi Rakovča- ni, ki so se marca leta 1942 odpravili v zavetje gozdov Racne gore, je bilo 16 predvojnih pripadnikov Orlov in poznejšega Fantovskega odseka, 16 je bilo predvojnih Sokolov, zgolj se- dem jih je bilo pred odhodom politič- no povezanih – pet v tedanji SKOJ in en v komunistično stranko. Prav zara- di take širine povezovanja na skupni točki nasprotovanja fašizmu in naciz- mu je bila mogoča ustanovitev samo- stojne čete. Ob 75. obletnici Rakovške čete Spomin na odhod 50 domačinov v partizane Letos mineva 75 let od odhoda skoraj petdesetih rakovških fantov v partizane. Dobro opremljeni so se od 11. do 22. marca odp- ravljali po skupinah na območje Racne gore, kjer so ustanovili Rakovško četo. Ta je po spopadu s kolono italijanskih vojakov pri Tatinski dragi 17. aprila 1942 zaradi velikega priliva borcev z območja Loške doline in prezidansko-čabranskega območja pre- rasla v Zidanškov bataljon. Na Rakeku v spomin na od-hod domačinov v partiza-ne že vrsto let praznujejo 13. marec kot svoj krajevni praznik. Tudi letos so ga zaznamova- li z bogatim kulturnim programom, v katerem so sodelovali učenci in učen- ke Osnovne šole Jožeta Krajca Rakek, pevski zbor in folklorna skupina KD Rakek, pevski zbor Dragonarji genera- la Maistra, učenci Glasbene šole Frana Gerbiča in harmonikarji Glasbene šole Vilija Marinška. Na tokratni prireditvi, ki je popolnoma napolnila dvorano rakovške osnovne šole, je bil osrednji govornik predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Slove- nije dr. Tit Turnšek. V svojem govoru je poudaril, da kljub zaobljubi »Nikoli več!«, ki je bila krilatica vseh politikov po drugi svetovni vojni, dandanes ideja fašizma in nacizma ni pokopana. Prireditve sta se udeležila tudi še dva živeča borca Rakovške čete, Pavle Mer- har - Vlado in Jože Simšič - Jelen. Sle- dnji se je z nekaj priložnostnimi bese- dami spomnil soborcev Rakovške čete ter njihovega delovanja in spoštovanja, ki ga je do te čete kazalo prebivalstvo Notranjske. Med prebivalci Notranjske so bili posebej priljubljeni pevci iz Ra- kovške čete, ki so bili poznani po svojih ubranih glasovih. Kot se je spominjal Jože Simšič, je že konec junija leta 1942 36 borcev Ra- kovške čete ob prehodu II. grupe odre- dov odšlo čez železnico Ljubljana–Trst v Dolomite. Ta skupina je sodelovala pri osvoboditvi internirancev z vlaka pri Verdu, pozneje pa je predstavlja- la okostje 2. bataljona Dolomitskega odreda. Del teh borcev se je pozneje pridružil Šercerjevi brigadi in sodeloval v znamenitem pohodu XIV. divizije na Štajersko. Posebej je poudaril, da so bili borci te čete pomemben kader za delo- vanje partizanskih enot na Notranjskem in Primorskem, pa tudi v drugih sloven- skih pokrajinah. Večji del borcev prvot- nega sestava Rakovške čete je odšel na začetku oktobra 1942 v sestavi Loške- R E P O R TA Ž A // PIŠE: Bogdan Urbar Harmonikarji Glasbene šole Vilija Marinška (foto: Ljubo Vukelič) Pogled v dvorano (arhiv Jože Simčič) 25 Novo mesto: Na predvečer smrti partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha, ki je padel v Zavodnju, v bližini rojstne vasi pri Šoštanju, je v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu potekal literarni večer z naslovom Večer lirike upo- ra. Recitatorji iz številnih šol, literarnih skupin krajevnih organizacij borcev za vrednote NOB in skupine upokojencev so pripravili lep večer, tako da je navdušil meščane in okoličane. Izbrane pesmi Mateja Bora, Otona Župančiča, Ivana Minattija, Vide Brest, Mirana Jarca, Severina Šalija in Karla Destovni- ka - Kajuha so izvajalci predstavili čustveno in zavzeto. Večer so dopolnili učenci Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto s skladbami za harmoniko. Poslušalci so jim sledili iz pesmi v pesem in z aplavzom nagrajevali doživetje. Dan prireditve je bil izbran tudi zaradi svetovnega dneva maternega je- zika (21. februarja): jezik so namreč partizani v svojem boju branili tudi na avstrijskem Koroškem. Spomnili pa smo se še svetovnega dneva turističnih vodnikov, saj je bila obiskovalcem predstavljena spominska avla pred knji- žnico, na tamkajšnjih ploščah pa so vpisi padlih, ubitih v času bombardiranja mesta, talcev, pogrešanih in narodnih herojev. Celoten trg je v takem videzu oblikoval arhitekt Marjan Mušič, s kipi pa ga je opremil kipar Jakob Savinšek. Prireditev je potekala v organizaciji ZZB za vrednote NOB Novo mesto in pod pokroviteljstvom župana Mestne občine Novo mesto Gregorja Macedo- nija. Člani ZZB so položili cvetje v spominsko ložo in se poklonili vsem, ki so življenje darovali za našo svobodo. Med poslušalci je bil tudi slavljenec, stoletnik Viktor Miklič iz Mačkovca, borec Krškega odreda. Iz rok župana Gregorja Macedonija je dobil šopek in čestitko, čestitali pa so mu tudi člani vodstva krajevne organizacije in združenja borcev. Besedilo in foto: Darka in Jože Pečnik Dolž: Partizanske in druge domoljubne pesmi iz otroških ust so se razlegale ob spomeniku padlim partizanom na tukajšnjem pokopališču na tradicionalni slovesnosti v spomin na borce 1. bataljona Cankarjeve brigade in druge partizane, padle v bojih v okolici Dolža, ter v spomin na nepozabnega ko- mandanta Cankarjeve brigade, domačina Alojza Dragana, ki je padel v zad- njih mesecih vojne. Skrbno naštudirane pesmi je prepeval otroški pevski zbor učenk in učencev Podružnične osnovne šole Podgrad pod vodstvom učiteljice Tilke Kaplan. Na koncu pa se je izkazal še mali harmonikar Jure. Vmes so učenci iste šole (Pia, Matej, Michel, Rok, Žana, Jure, Neja, Jan, Luka, Žan, Tjaša, Stefanija, Maja, Domen) pod mentorstvom učiteljice Hele- ne Lukman tako doživeto deklamirali partizanska in domoljubna besedila, da so jih poslušalci vneto poslušali. Udeležence je na začetku pozdravil predsednik krajevne organizacije ZB Franci Kuzma. Slavnostni govornik Jože Florijančič, predsednik ZZB Novo mesto, pa je spomnil na neuspeli poskus nemških in domačih esesovcev, da bi 1. aprila 1944 z veliko premočjo obkolili in uničili ves bataljon Cankarje- ve brigade na bližnjih Selih. Drugi del svojega izvajanja je posvetil liku ko- mandanta Dragana. Slovesnost so poudarili oddelek Novomeške spominske čete pod poveljstvom Ivana Petančiča - Iča in deset praporov. Delegacija skupnosti borcev Cankarjeve brigade je k spomeniku položila lovorov venec in prižgala svečo na grobu komandanta Dragana. Slovesnost je, kot je že tradicija, organiziralo Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto skupaj s krajevno organizacijo Stopiče. Član te, Aleš Kirn, je tudi vodil prireditev. Besedilo in foto: Stojan Pertovt Učka/Hrvaška: Člani Društva TIGR smo se letos prvič s svojim praporom udeležili partizan- ske proslave na Učki v sosednji Hrvaški v spomin na padle borce 1. istrske brigade Vladimir Gortan, ki je bila tukaj ustanovljena 1. aprila 1944. Prosla- va je bila dobro obiskana in govorniki so poudarili vrednote NOB in obsodili potvarjanje zgodovine, ki je nedopustno in neresnično. Na proslavi smo se srečali s tovariši iz Pulja, Buzeta in z Reke, ki so nam povedali, da so bili tudi njihovi sorodniki člani organizacije TIGR. Branko Ladavac iz Pulja piše knjigo o svojem očetu Vjekoslavu Ladavcu, ki je bil na tako imenovanem Gortanovem procesu v Pulju 17. oktobra leta 1929 obsojen na 30 let zapora. Obsojeni so bili tudi Živko Gortan, Dušan Lada- vac,Viktor Bačac. Vladimir Gortan pa je bil obsojen na smrt in tudi ustreljen v zalivu, ki so ga poimenovali Gortanov zaliv. 6. septembra leta 1930 je bil v Trstu prvi tržaški proces za zaščito države, na njem so obsodili in ustre- lili Bidovca, Marušiča, Valenčiča in Miloša. V Prešernovem gaju v Kranju je spomenik bazoviškim žrtvam in Vladimirju Gortanu, ki so ga postavili člani Primorskega prosvetnega društva Sloga ob prvi obletnici bazoviških žrtev, 6. septembra 1931. To je prvi spomenik žrtvam fašističnega nasilja v Evropi. Bruna Olenik Monošter: »Daleč od doma in domače zemlje je zaradi izdaje moral 21. marca 1945 položiti svoje mlado življenje na prag svobode Alojz Škrjanc - Mirko, za naš boljši danes v porabskih Sakalovcih. Tam je po napadu madžarskih orožni- kov kljub opozorilu tovarišev, naj se zakrije, ker je predober cilj za sovražne krogle, streljal z brzostrelko na sovražne vojake in ščitil prodor sotovarišev. Opozorilo je bilo prepozno, saj ga je v tem trenutku čez prsi pokosil rafal iz madžarskega mitraljeza. Tovariši so ga potegnili v zaklon, vzeli so njegovo brzostrelko z dvema okvirjema streliva, ker so mislili, da je mrtev. Pognali so se v preboj in uspelo jim je. Čez nekaj trenutkov se je zaslišala močna detonacija, ki jo je sprožil Mirko z bombo, ko se je zavedel in videl, da proti njemu prihajajo orožniki. Ker jim ni hotel priti živ v roke, si je tako kar sam na krut način vzel življenje…« je med drugin povedal Milan Gaber, tajnik Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Rogašovci, na pokopališču v Monoštru (Szentgotthard) na Madžarskem, v središču porabskih Slovencev. Ta kraj in grob partizana Alojza Škrjanca - Mirka na monoštrskem poko- D O G O D K I april 201726 pališču vrsto let obiskujejo člani borčevske organizacije iz Murske Sobote, med njihovimi člani so bili nekdaj tudi Mirkovi soborci iz Prekmurske par- tizanske čete. Na pokopališču v Monoštru so se konec marca zbrali članice in člani ZZB za vrednote NOB Murska Sobota in iz njenih petih krajevnih organizacij (Mestna organizacija Murska Sobota, Beltinci, Tišina, Puconci in Rogašovci) ter iz Območnega združenja ZZB za vrednote NOB Lendava in KO ZB NOB Radenci, kot posebna gosta pa predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök in sodelavka generalnega konzula Republike Slovenije v Monoštru Brigita Šooš. Kulturni program so izvedli šolarka in šolarji Osnovne šole Franceta Prešerna Črenšovci. Udeleženci so se nato zbrali še pri spomeniku 400 padlim pripadnikom Rdeče armade, ki so padli ob koncu druge svetovne vojne v okolici Mo- noštra. Tudi tam so položili venec, krajši nagovor pa je imel predsednik ZZB za vrednote NOB Murska Sobota Evgen Emri. Monošter na Madžarskem (madžarsko Szentgotthard; nemško Schlacht bei Sankt Gotthard) in okolica sta bila skozi vso zgodovino pomembno strateško območje, avgusta leta 1664 je tam potekala znamenita monoštr- ska bitka za obrambo Dunaja pred Turki. Skoraj na istem območju je ob koncu druge svetovne vojne ob prodiranju proti Dunaju padlo v boju z Nemci približno 400 vojakov in oficirjev sovjetske Rdeče armade. Danes je Monošter središče porabskih Slovencev na Madžarskem in sedež Zveze Slovencev na Madžarskem. Besedilo in fotografije: Filip Matko Ficko Jelenov žleb, Ribnica: 25. marca je v Športnem centru v Ribnici potekala tradicionalna spominska slovesnost v spomin na bitko v Jelenovem žlebu (pogorje Velike gore), ki je bila 26. marca 1943, ko sta Gubčeva in Cankarjeva brigada ob podpori Tom- šičeve in Šercerjeve brigade v hudih bojih razbili bataljon italijanske divizije Macerata. To bitko štejemo za največjo posamično partizansko zmago nad italijansko okupacijsko vojsko med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Organizacijski odbor je v sodelovanju z udeležencem bitke, generalom La- dom Kocijanom, pripravil prvi del prireditve v Jelenovem žlebu. Planinsko društvo Ribnica je namreč pripravilo tradicionalni pohod v Jelenov žleb z izhodišč v Rakitnici, Loškem Potoku in Sodražici. Ob spomeniku so poho- dniki položili venec in priredili zgodovinsko učno uro z nagovorom Jožeta Florjančiča, predsednika ZB NOB Novo mesto. Prireditev je letos potekala ob oskrunjenem in razbitem osrednjem spomeniku, ki so ga neznanci raz- bili slab mesec dni prej. V Ribnici je bil na osrednji slovesnosti slavnostni govornik Tit Turnšek, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Kulturni program (pihalna godba, moški pevski kvartet, recitacije, harmonika) je izkušeno vodila Irma Grbec. Podelili so plaketi ZZB Slovenije in plakete ZB Ribnica zaslužnim članom in članicam združenja. K slovesnem razpoloženju je pripomogla tudi navzočnost kar 21 praporov borčevskih in veteranskih organizacij. Besedilo in foto: Stojan Pertovt Javorovica: Tradicionalna spominska slovesnost ob obletnici boja in poboja ranjenih in zajetih borcev in bork Cankarjeve brigade na hribu nad vasjo Javorovica v Gorjancih je bila 18. marca. Pri spominskem hramu se je zbralo približno 500 ljudi, med njimi tudi precej mladih. Dokaj veliko je bilo pohodnikov, nekateri so prišli celo iz Novega mesta. Zbrane sta najprej nagovorila predsednik krajevne organizacije ZB NOB Matjaž Zagorc in župan občine Šentjernej Radko Luzar. Ob zvokih žalostin- ke so v spominskem hramu položili vence ali cvetje ministrica za obrambo Andreja Katič s sodelavci, župan občine Šentjernej s sodelavci, delegacija skupnosti borcev Cankar- jeve brigade, predstavniki Veleposlaništva LR Kitaj- ske, predstavniki Velepo- slaništva Ruske federacije in predstavniki Zavezništva socialno liberalnih demo- kratov. Slavnostno govorni- co, ministrico za obrambo Andrejo Katič, so navzo- či večkrat tudi prekinili z aplavzi. Prav tako je požel veliko odobravanja zgodovi- nar, kustos dr. Martin Premk, ki je med drugim zagotovil, da slovenski muzeji hranijo veliko pisnega in fotograf- skega gradiva, ki nedvomno izpričuje, da so bili vsi ranjeni in zajeti partizani na Javorovici zverinsko pobiti kar tam in da so to storili domobranci, ki po bitki niso privedli niti enega samega ujetnika. V kulturnem delu programa so sodelovali še Ljudski pevci iz Vrhpolja (pe- vovodja Anton Fink), Osnovna šola Šentjernej (izvrstni recitatorki in mladi harmonikar), lastne pesmi sta recitirala Jožica Kapele in Lojze Podobnik, partizanske tekste je doživeto recitirala igralka in poslanka Violeta Tomič, svoje pa je dodala članica Gorjanskega bataljona Terezija Potočar. Program so še obogatili domiselni vložki povezovalke Elizabete Kušljan Gegič. K slo- vesnemu razpoloženju so veliko prispevali častna straža Slovenske vojske in številni prapori borčevskih in drugih domoljubnih organizacij. Spominski Gorjanski bataljon pa se je edini še živeči od maloštevilnih preživelih na Javorovici, Malči Jakša - Miši, javno oddolžil s spominsko fotografijo. Besedilo in foto: Stojan Pertovt Planica nad Rovtom: Na Planici nad Rovtom je 25. marca pri partizanskem spomeniku potekala spominska slovesnost ob 75. obletnici bitke Selške čete Cankarjevega ba- taljona. Prireditev je tudi letos pripravil poseben organizacijski odbor pri Mestni občini Kranj v sodelovanju z ZB NOB Kranj, Slovensko vojsko ter krajevnimi skupnostmi Bitnje, Jošt in Žabnica. Slovesnost je iz doline pri- vabila lepo število ljudi, ki so ob obletnici preboja Selške čete Cankarjeve- ga bataljona iz sovražnikovega obroča počastili spomin na petnajst padlih partizanov. Med njimi je bil tudi narodni heroj Stane Žagar, po katerem se na Gorenjskem imenujeta dve osnovni šoli, in sicer v Kranju in Lipnici. Med nastopajočimi v kulturnem delu programa je učenka OŠ Staneta Žagarja iz Kranja povedala, da velika večina njegovih sošolcev hodi mimo doprsnega D O G O D K I 27 kipa Staneta Žagarja v šoli in ne vedo, kdo je bil ta človek in zakaj se šola sploh imenuje po njem. Poleg nje so v kulturnem programu nastopili še: učenci Podružnične osnovne šole Žabnica, mezzosopranistka Darja Resnik Debevc, pripadniki častne čete Slovenske vojske, Pihalni orkester MO Kranj, MPZ Svoboda Stražišče in člani KUD Bitnje in KUD Žabnica. Slavnostni govornik je bil predsednik OZVVS Kranj in podpredsednik ZB NOB Kranj, Anton Rešek. Po opisu začetka nemške okupacije, poljanske vstaje in dražgoške bitke je prešel na opis dogajanja, povezanega s pre- bojem dela partizanov Selške čete in s štabom Cankarjevega bataljona, ki se je 26. marca 1942 utaboril pri Planici med Malim Rovtom in Lavtarskim vrhom nad Crngrobom. Partizanska straža je še istega dne v štab pripeljala nekega moškega, ta pa je obljubil, da ne bo nikomur povedal, da je naletel na partizane, zato so ga izpustili. Toda že naslednji dan so partizane ob- kolile močne nemške enote. Borci so se po štirih urah odbijanja nemških napadalcev odločili, da se bodo z jurišem prebili skozi sovražni obroč. Pre- boj je uspel le sedemnajstim partizanom, med petnajstimi padlimi sta bila tudi partizanka Francka Basaj in eden od organizatorjev partizanstva na Gorenjskem, Stane Žagar. Za tega so pozneje nemške okupacijske oblasti izdale posebno obvestilo in s tem napovedale konec gorenjskega partizanstva. Povojne jugoslovanske oblasti so padlega Staneta Žagarja leta 1951 razglasile za narodnega heroja. Damjan Renko, foto: Gortan Simončič Gornja Radgona: Štiri krajevne organizacije ZB za vrednote NOB – Apače, Gornja Radgona, Radenci in Videm ob Ščavnici – so povezane v Območnem združenju ZZB za vrednote NOB Gornja Radgona, ki ga vodi Valerija Červič (na fotografiji), hči partizana in prvoborca Sta- neta Červiča - Bojana. Nji- hova letošnja skupščina je potekala pod motom Mar- tina Premka: »Partizani, ki so se bojevali za svobodo in boljše življenje, ne pot- rebujejo nobene 'spužve', ki bi jih enačila s tistimi, ki so se bojevali za okupa- torja!« Območno združenje bor- cev za vrednote NOB Gornja Radgona združuje 331 čla- nic in članov, ki jih vodijo v Apačah Aleksandra Mitrović, v Gornji Radgoni Mira Skok Korošec, v Radencih Darjan Mencigar, v Vidmu ob Ščavnici pa Štefan Trstenjak. Med njimi je le še prib- ližno 15 nekdanjih aktivnih udeležencev NOB. Skupščine so se udeležili še župan Občine Radenci Janez Rihtarič, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Gornja Radgona Nikolaj Brus in predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Gornja Radgona Štefan Želo- dec. O delu območnega ZZB za vrednote NOB Gornja Radgona v minulem letu je spregovorile Valerija Červič. Namesto dosedanjega podpredsednika združenja Rudija Baboška iz Radencev bo to funkcijo odslej opravljala Mi- lena Mencigar. Letos bodo zelo dejavni. V KO ZB Apače bodo v Osnovni šoli Apače prip- ravili predavanja in srečanja z zgodovinarjem, da osnovnošolkam in osnov- nošolcem predstavijo vlogo NOB 1941–1945, pripravili pa bodo tudi pri- ložnostno razstavo in strokovno ekskurzijo v Trst. V KO ZB Gornja Radgona bodo maja organizirali strokovno ekskurzijo v Kumrovec; v KO ZB Raden- ci pripravljajo aprila s podjetjem Erinox slovesnost ob dnevu OF; maja se bodo udeležili slovesnosti v Murski Soboti, na Petanjcih in Poljani, julija pa na Menini planini in pohoda osamosvojitvene vojne leta 1991; avgu- sta slovesnosti na Ptuju, oktobra na Vaneči in komemoracije na Kapelskem Vrhu; novembra pa načrtujejo še pogovor z zgodovinarjem dr. Marjanom Žnidaričem. Praporščak Alojz Vrzel je dal pobudo za postavitev spominskega znamenja 52 ustreljenim vojakom Rdeče armade v gozdu pri Kupetincih. Besedilo in foto: Filip Matko Ficko Ptuj: Na skupščini Območnega združenja zveze borcev za vrednote NOB Ptuj smo pregledali poročila in uresničevanje programa za minulo leto in sprejeli program dela za letos. Sprejeli smo tudi spremembe statuta in se preime- novali v Območno združenje borcev za vrednote NOB Ptuj; delujemo na območju 16 občin nekdanje občine Ptuj, imamo pa 448 članov. Posebno pozornost pa smo posvetili novim članom, saj se nam jih je v obdobju med obema skupščinama pridružilo kar 23. Na skupščini je naša najmlajša članica, Vita Mrgole, predstavila svojo raziskovalno nalogo, ki jo je posvetila svojemu pradedu, Stanetu Terčaku, učitelju, kustosu, arhivarju, piscu, zavednemu Slovencu, udeležencu NOB in borcu 14. divizije. Branka Bezeljak; foto: Martin Ozmec Kisovec, Zagorje ob Savi: Marca se je kar 105 članov in članic Krajevne organizacije borcev za vredno- te NOB Kisovec - Loke zbralo na svojem letnem občnem zboru, na katerem so pregledali in ocenili delovanje v prejšnjem letu. Lep in spodbuden je bil pogled na polno dvorano Kulturnega društva Kisovec. Začetek zbora je bil slovesen. V ZB so sprejeli dvanajst novih članov in članic, sedem so jih spre- jeli že januarja, tako da se je v ZB letos vključilo že 19 novih članov, lani pa kar 44. Krajevna organizacija zdaj šteje 205 članov in članic, kar je že skoraj deset odstotkov vsega prebivalstva v Krajevni skupnosti Kisovec - Loke. Predsednik Krajevne organizacije Janez Krznar je v svojem poročilu o lan- skem delovanju poudaril, da so se člani in članice redno udeleževali proslav v počastitev pomembnih dogodkov iz NOB. Bili so na osmih srečanjih po Sloveniji in na sedmih prireditvah v Zasavju. Navdušeni so bili predvsem nad prireditvijo v Dražgošah in v Postojni, v velikem številu pa so bili nav- zoči tudi na osrednji zagorski borčevski proslavi na Čemšeniški planini, ki jo vsako leto organizira ZZB NOB Zagorje ob Savi. Vse leto so namenjali veliko skrbi svojim starejšim članom in članicam. Opravili so 71 obiskov in bili v rednih stikih s tistimi, ki so v domovih za starejše občane. Zelo uspešni so bili pri urejanju, vzdrževanju in obnavljanju spomenikov NOB. Vsi pomniki NOB v KS Kisovec - Loke so vedno vzorno urejeni. Sami pravijo: »Urejenost spomenikov NOB je ogledalo naše dejavnosti in kulturnega odnosa vse kra- april 201728 D O G O D K I jevne skupnosti do preteklosti.« Dostojno in pietetno so se poslavljali od svojih umrlih članov in se na komemoraciji ob dnevu spomina na mrtve v velikem številu poklonili spominu na padle borce in žrtve nacizma. Na zboru je sodeloval tudi Miloš Prosenc, predsednik ZZB za vrednote NOB Zagorje ob Savi, ki je član kisovške borčevske organizacije. Pohvalil je njeno dobro delovanje ter vpetost njenih članov in članic v društveno življenje in dogajanje v krajevni skupnosti. »To, da ste aktivni krajani in občani, veliko pripomore k dejstvu, da ima naša organizacija ZB ugled med ljudmi, kar posledično ustvarja tudi dobre možnosti za sprejemanje novih članov v ZB,« je med drugim dejal Prosenc. Govoril je tudi o tem, kako se v naši državi na veliko spreminjajo zgodovinska dejstva. Pri tem je najbolj na udaru NOB. Nekatere izjave, trditve in laži o partizanskem boju presegajo vse meje civiliziranega pogovora o preteklosti. So žaljive, nedostojne, ne- sramne in mejijo na sovražni govor. Številnim ljudem tako močno preseda- jo, da se tudi zaradi takih poskusov razvrednotenja upora proti okupatorju včlanjujejo v Zvezo borcev. Svoj letni zbor so člani in članice končali s sklepom, da bodo delovali tako, da v Krajevni skupnosti Kisovec - Loke žaljivi pogledi na NOB ne bodo nikoli prevladali! Odbor KO ZB NOB Kisovec - Loke Šentjanž: Februarja smo člani na novo ustanovljenega krajevnega odbora Zveze zdru- ženj borcev za vrednote NOB Šentjanž na Dolenjskem pripravili prva dva dogodka z namenom ohranjanja spomina in vrednot NOB v naši bližnji oko- lici in na Slovenskem. Že 13. februarja smo se ob rahlem naletavanju snega udeležili pohoda v Jatno (na fotografiji). Iz Trat na Kalu smo peš krenili proti spominskemu obeležju v Jatni, kjer je med vojno delovala partizanska ku- rirska postojanka TV-5A. S kratkim kulturnim programom in minuto molka smo se spomnili zverinsko mučenih in ubitih partizanskih kurirjev, 17-letne- ga Adolfa Černeca - Pika in 23-letnega Emila Strnada - Berača. Na pohodu se nam je pridružila hči partizanskega kurirja, ki mu je tiste usodne noči, ko se je zgodila morija v Jatni, uspelo pobegniti. Poslovili smo se s pesmijo in obudili uporniški duh težkih časov naše zgodovine. Junija se bomo na istem mestu srečali z učenci višjih razredov OŠ Milana Majcna Šentjanž in izročilo o pomembnosti dogodka v Jatni predali tudi mlajšim rodovom. Drugi dogodek, ki smo ga pripravili februarja v Šentjanžu, pa je bila tako imenovana »Spominska klepetalnica«. Nanjo smo povabili Milana Gorjan- ca, člana predsedstva ZZB NOB Slovenije, udeležil pa se je je tudi predse- dnik ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek. Milan Gorjanc nam je približal čas med osvoboditvijo Šentjanža leta 1945, ki se je zgodila po prihodu 12. brigade in v kateri sta ključno vlogo igrala 1. in 4. bataljon. Spoznali smo delo- vanje Gubčeve in Cankarjeve brigade na Dolenjskem, nekaj besed pa smo namenili tudi izseljevanju prebivalstva na območju Šentjanža in naselitvi Kočevarjev. Ob koncu prireditve smo sklenili, da se še snidemo, saj nam je za razpravo ostalo še veliko vprašanj. Iris Majcen Aupič Murska Sobota: 3. aprila leta 1945, pred 72 leti, je bila s prihodom sovjet- ske Rdeče armade osvobojena Murska Sobota. Druga svetov- na vojna se je sicer končala s podpisom kapitulacije Hitler- jeve Nemčije 9. maja, a se je na tleh Slovenije (nekdaj Ju- goslavije) končala šele z boji 15. maja na Koroškem, v ka- terih so sodelovali tudi borci Prekmurske brigade. Dneva osvoboditve Murske Sobote so se spomnili člani Združenja borcev za vrednote narodnoo- svobodilnega boja Murska Sobota (dr. Lea Pfeifer, Terezi- ja Majerič, Ferdinanda Mladenović, Emri Evgen in Ivo Gerenčer), ki so se na obletnico zbrali pri Spomeniku zmage v Murski Soboti. Filip Matko Ficko; foto: Nada Mladenović Črnske meje/Murska Sobota: Zadnji dan marca, spomladi leta 1945, štiri dni pred osvoboditvijo Mur- ske Sobote, so madžarski okupatorji v Črnskih mejah ob cesti proti Tišini ustrelili osem talcev, ki so jih pred tem imeli zaprte ter so jih mučili v mur- skosoboških zaporih v gradu. V akacijevem gozdičku tri kilometre iz mesta so ustrelili: partizana 1. prekmurske partizanske čete Jožeta Pavška - Zvon- ka (doma iz Litije), dva študenta: Štefana Trajbariča iz Filovcev in Avgusta Gašpariča iz Vučje Gomile, dva trgovca: Perinka Osterca iz Beltincev in Ale- ksandra Balkanyja iz Lendave, logarja Stanka Gonzo iz Benice, prevoznika Josipa Mayerja iz Lendave in uradnika Jozsefa Dervaricsa iz Zalaegerszega. Ob spomeniku talcem v Črnskih mejah, ki je bil v obliki Triglava z zvez- do postavljen leta 1955, se vsako leto na obletnico zadnjega zločina oku- patorjev tik pred koncem vojne zberejo članice in člani ZZB za vrednote NOB. Tako je bilo tudi letos, ko so se članom organizacij iz Lendave, Murske Sobote, Puconcev, Tišine in Radencev pridružili še sorodniki ustreljenega partizana Zvonka iz Litije in sestra ustreljenega študenta Gašpariča, Milka Gašparič iz Vučje Gomile. Ferdinanda Mladenović iz Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Tišina je imela spominski nagovor (prebrala je tudi pesem, ki jo je v spomin 29 na očeta – ustreljenega partizana Zvonka – napisala hči Janka Pavšek Ban- tan), kulturni program so izvedli učenci Osnovne šole Tišina. O dnevu, ko so pokopali ustreljene, pa je spomine obudil Franc Gomboc, ki je bil tedaj kot 18-letnik prisoten pri pokopu talcev. Na slovesnosti so sorodniki partizana Zvonka in študenta Gašpariča ob spomeniku zasadili spominsko drevo – dren. Zbrani so zapeli tudi nekaj prelepih partizanskih pesmi. Petanjci: V Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih naj bi 30. marca častni član Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, prvi in dolgoletni predsednik njenega Programskega sveta in še vedno njen neutrudni in vsestranski sodelavec, akademik dr. Anton Vratuša - Vran, zasadil vrbo žalujko in hrast. »Vrano- va vrba« bo skupaj z vrbo, zasajeno ob 20. obletnici ustanovitve Ustanove simbolnega pomena – kot ohranitev spomina na vrbi, ki ju je mati Apolo- nija Šiftar posadila po koncu druge svetovne vojne v spomin na svoja dva sinova, ki se nista vrnila iz vojne vihre. Dr. Vratuša naj bi zasadil tudi hrast, s katerim bo še dodatno potrjeno dolgoletno tesno prijateljstvo in poveza- nost z ustanoviteljem Vrta, prijateljev Vrana (dr. Antona Vratuše) in Vaneka (dr. Vaneka Šiftarja). Zaradi bolezni je Vranovo vrbo zasadila Vratuševa vnukinja Sonja Vratuša, hrast pa svakinja Gizi Vratuša. Po pozdravnem nagovoru župana Občine Tiši- na, Franca Horvata, so prebrali opravičilo Antona Vratuše, ki se prireditve ni mogel udeležiti. Na harmoniko je zaigrala osnovnošolka Katarina Kerec, svo- jo pesem »Vrt spomina« pa je prebral domačin, pesnik in pisec Štefan Titan. »Vranova vrba in hrast« bosta v spomin in opomin na izjemno ustvarjalen prispevek dr. Antona Vratuše - Vrana za ohranjanje in razvoj Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih kakor tudi njegove neizmerne vneme pri usta- navljanju Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Je pa dvoje dreves kar simbolno povezano z dvema dodanima letoma k stoletnici akademika, kajti letos je dr. Anton Vratuša - Vran praznoval že 102. leto življenja. Besedilo in foto: Filip Matko Ficko Resevna: Tudi letos je 18. marca, 72 let po tragičnem dogodku, pri spomeniku na Resevni v občini Šentjur pri Celju potekala spominska slovesnost. Nemški okupator se je na ta dan leta 1945 v Langerjevih gozdovih pod Slemenom, Svetino, Šentrupertom in Resevno spopadel z zaščitnim vodom 2. bataljona Kozjanskega odreda in s 13. Bračičevo udarno brigado. Aktivisti smo imeli v teh gozdovih ob potoku izkopana skladišča za shranjevanje hrane, literatu- re in sanitetni material. Slednjega smo dobili iz ambulante v Šentjurju, ki jo je tedaj vodil dr. Franc Svetina starejši. Nemci so leta 1945 pogosto prečesavali kozjanske hribe, kjer smo se za- drževali partizani in varno sestankovali pri družini Knafelc, kamor je vodila zelo strma pot. Sestanki pa so potekali v strogi tajnosti. 18. marca naj bi se zbora aktivistov udeležila tudi člana Skoja Cvetka Jerina in Dušan Lah, oba člana pokrajinskega komiteja KPS za Kozjansko. Vendar sta na poti na sesta- nek na Resevni padla v zasedo in za posledicami ran oba umrla. S pomočjo domačinov smo ponoči na zasneženi jasi izkopali grob in se tiho poklonili našima tovarišema. V hudih bojih je med drugimi izgubila življenje tudi mlada bolničarka Gizela, ki pa so jo okupatorji ujeli in usmrtili. Padlo pa je tudi devet borcev zaščitnega voda. Marjanca Gorenšek Lakota Nova Gorica: Konec marca je Območno organizacijo ZZB NOB Nova Gorica obiskal Elio Nadalutti, predsednik čedadske organizacije in podpredsednik odbora ANPI - VZPI Videmske pokrajine, kjer je tudi sedež koordinacije ANPI - VZPI dežele FJK. V pogovoru s Katjušo Žigon, predsednico OZB ZB, Štefanom Cigojem in Vladimirjem Krpanom je Nadalutti povedal, da v Pokrajinskem odboru večkrat razpravljajo o potrebi po tesnejših stikih in sodelovanju z našimi organizacijami vzdolž italijansko-slovenske meje. Dodal je, da bi se po nji- hovem mnenju morali na tem območju bolj organizirano upreti vse bolj napadalni desnici in poskusom spreminjanja naše skupne zgodovine. Zdaj se sicer že pogosto srečujejo, a pretežno na proslavah. Gostu smo pritrdili, da so tesnejše povezave med ANPI in ZZB za vrednote NOB na obmejnem območju nujne in da bi bile stalnejše oblike sodelovanja zelo koristne in spodbudne za obe strani. Po našem mnenju bi udeleženci omenjenih srečanj lahko bili predstavniki organizacij ANPI-VZPI, na italijanski strani Videm, Gorica in Trst, na slovenski pa: Tolmin, Gorica, Sežana, Koper, Izo- la, Piran. Gosta smo seznanili z dobrim delovanjem dveh pokrajinskih sve- tov ZB NOB, ki delujeta na severnem in južnem delu Primorske. Oba sveta bi lahko igrala pomembno vlogo koordinatorja pri poglabljanju omenjenega sodelovanja. Nadalutti nas je obvestil, da bo Carlo Smuraglia, predsednik ANPI, obiskal Videm 18. maja letos. Namen obiska predsednika je obrazlo- žitev pogledov, ocen in stališč o zgodovinskih dogodkih v obmejnih krajih takoj po drugi svetovni vojni. O tem so namreč govorili na posebnem semi- narju pred skoraj letom dni v Milanu. Na videmsko srečanje s predsednikom Smuraglio bomo povabljeni tudi predstavniki ZZB iz Nove Gorice. Štefan Cigoj Marjanca Gorenšek Lakota na proslavi na Resevni (Foto: Dragica Ivič) Reichovski oglas - 1943 Prikupni ovitki za knjige, praktične denarnice za vsak dan, elegantne mehke damske torbice za boljše prilike, namizne svetilke s prosojnimi senčniki za gospode, ki pozno v noč berejo napete romane - vse to in še vrsta drugih odličnih izdelkov iz najfinejše človeške kože! Za velecenjene dame in gospode, solidno, praktično, poceni - pri firmi BUCHENWALD! Po zadnji modi - BUCHENWALD! Maca Jogan april 201730 I M E L I S M O L J U D IP I S M A Kdo Thompsona vabi v Maribor Hrvaškega pevca Thompsona meseca maja gosti Maribor. Nič neobičajnega, če se ne bi vedelo kdo je ta rodoljub in domoljub, kot ga želijo prikazati or- ganizatorji koncerta. Marko Perković Thompson je častilec proslulega geno- cidnega ustaškega režima, sodobni tru- badur neofašizma. Smo res v Sloveniji že tako nizko padli, da tega pevca mrač- njaštva brez zadržkov sprejemamo? Vse kaže, da ga za svojo promocijo potre- buje skrajna desnica. Ta tako rada po- udarja rodoljubje in domoljubje, gradi pa na sovraštvu do drugih, kar je tipična fašistična ideologija. Evropa se iz dneva v dan bolj pogre- za v močvirju skrajno desnega populiz- ma. Krepijo se neofašistična gibanja in Slovenija, žal, pri tem ni nobena izjema. Vrednote, na katerih je povojna Evropa temeljila, se pred očmi vodilnih politi- kov rušijo. Nahajamo se v krizi vodenja, kakršne svet še ni videl. Na površje pri- hajajo novodobni diktatorji, ki so jim vzor trideseta leta prejšnjega stoletja. Glasnik tega prihaja 20. maja v Maribor. Pel bo o domoljubju in rodoljubju, tako tisti, ki za tem koncertom stojijo. Krikov groze Jasenovca ne bo slišati, ti so že davno zamrli. Tudi krikov tistih šestih katoliških duhovnikov iz Štajerske, prav tako žrtev Jasenovca, ne bo slišati. Zato vsi, ki v tej ljubi Sloveniji še premoremo toliko zdravega razuma, povejmo v en glas, da tega Thompsona ne potrebuje- mo, če že tisti v državi, ki jim moralna dolžnost veleva o tem spregovoriti, pre- računljivo molčijo. Karlo Mahnič, Gorenje pri Divači Prezrta resnica o Dražgošah V naši zgodovini je bilo veliko dogod- kov in tragedij kot ta, ki se je zgodila v Dražgošah, a se o njih skoraj ne govo- ri, čeprav je bilo pobitih več sto ljudi v enem dnevu. O Dražgošah pa se neneh- no razpravlja, kar ni nič narobe, če je to storjeno pošteno, brez laži in podtikanj. Kdor dobro pozna dogodke v Dražgo- šah januarja leta 1942, mu je jasno, za- kaj je to tako. Dejstvo je, da okupator napada na Dražgoše ni nameraval iz- vesti, čeprav je vedel, da je Cankarjeva brigada v vasi. Velik del vaščanov je po svojih najboljših močeh pomagal parti- zanom in so se pozneje umaknili sku- paj z njimi. Peščica pa je bila na strani okupatorja in je temu nasprotovala ter zahtevala, da se umaknejo iz vasi. Vas je bila precej razdeljena. Ker jih udeleženci NOB niso ubogali in so ostali v vasi, so nasprotniki NOB o dogajanju podrobno obveščali oku- patorja. Tega niso počeli iz domoljubja, ampak zaradi plačila in lastnih koristi. V izdaji so vztrajali toliko časa, da se je okupator odločil za napad na vas. Pred napadom jim je tedanji selški župan Franc Benedik zagotovil, da če so ob- vestili okupatorja, se jim ni treba niče- sar bati in so lahko v vasi brez strahu. To jim je zagotovil tudi vodja okupatorjeve vojske, ki je na svoje obljube pozabil, še preden jih je izrekel. Ko je sovražna vojska vdrla v vas, je pokazala svoj pravi namen in da ni priš- la na zasluženi dopust, kot bi nas še da- nes nekateri radi prepričali, ampak je bil njihov namen čisto drugačen, veliko bolj tragičen. Vse okupatorjeve obljube so bile v hipu pozabljene. Uporabili so Goebbelsovo načelo »vsak hiša je sov- ražnikova utrdba, vsa dežela je fronta, vsi smo bojevniki«. Kljub veliki trage- diji izdaje še ni bilo konec. Partizani so se umaknili na Mošejsko planino, kjer jih je opazil gozdar Franc Košmrlj in jih izdal sovražniku, ki je izvedel napad in jih presenetil v gozdarski koči neprip- ravljene in neobveščene. Padlo je 12 partizanov, preostali pa so se po hudih bojih in visokem snegu umaknili. Iz teh dogodkov je jasno razvidno, kakšno tragedijo povzročita kolaboraci- ja, ki se je nekateri še danes tako okle- pajo, ter izdaja lastne domovine in drža- vljanov v najtežjih trenutkih. Laži, blate- nje in podtikanje ne prinesejo nič dob- rega. Partizani niso prileteli iz vesolja, ampak so bili pošteni, domoljubni, za- vedni Slovenci! Trditve, da so namerno žrtvovali vas, so skrajno neprimerne in neresnične. Če bi bilo kaj resnice v tem, je zagotovo ne bi izbrali za postanek v tistih težkih zimskih večerih. Napadalec je vedno bil okupator in nihče drugi. Vse to pljuvanje po NOB se nanaša tudi na osamosvojitveno vojno 1991. leta in nobena kolaboracija in izdaja ne more in ne sme preprečiti Slovencem pravice do svobode in samoodločbe o življenju v svobodni domovini. To nam je uspelo v obeh primerih. Nihče nima pravice tega postaviti pod vprašaj iz nizkotnih osebnih interesov. Vsak pravi slovenski domoljub se mora tega zavedati, da ne bomo po ne- potrebnem čez kakšno desetletje spet razpravljali o teh naših pravicah. Tega res ne potrebujemo in ne bo prineslo nič dobrega, zmaga, ki smo jo do zdaj vedno okusili, pa se nam lahko izneveri. Igor Hreščak, Lokev Ko gledam protestnike pred sodiščem … Na televiziji sem nekega dne v marcu opazil posnetek shoda protestnikov pred sodno palačo v Ljubljani. Prisluh- nil sem govoru nastopajočega in nena- doma zaslišal kričanje zbranih prote- stnikov, ki so vpili: »Kučana v zapor! Ku- čana v zapor!« To me je silno pretreslo in čustveno prizadelo. Že po naravi sem zelo čustven in sočuten človek. Tega prizora nisem mogel ne gledati ne pos- lušati, izključil sem televizor in se glo- boko zamislil. Obšla me je globoka ža- lost. Kakšni časi, kakšna prihodnost se obeta našim potomcem? Tak gnev, kot ga kažejo ti vzkliki in kriki, kaže le na to, da smo sami sebi največji in najhujši sovražniki in da se bomo tako sami po- končali, saj za kaj takega ne potrebuje- mo zunanjega sovražnika. Zvečer so me obšle težke in moreče misli – kako kruto je lahko življenje za- radi umazane politike, o čemer so pri- povedovali že moji starši, jaz pa sem to doživljal kot otrok med okupacijo, pa tudi po končani vojni, kar dokazuje tudi obsodba, s katero sem bil leta 2004 ob- sojen »v imenu ljudstva« na dve leti za- pora, ki bi ga moral preživeti v zaporu na Dobu. Obsodba je bila krivična, saj tega, česar sem bil obtožen, nisem po- čel, a interes politike je bil, da me očrni po načelu »cilj posvečuje sredstva«. Za- radi vseh pretresov, ki sem jih doživel v življenju, sem danes na invalidskem vozičku in soočen z vrsto bolezni. Ko premišljujem o krivicah, ki sem jih doživljal v življenju, vedno znova pou- darjam, da vsem, ki so mi jih povzročali, iskreno odpuščam. Nikogar ne sovra- žim. Po srcu sem krščanski socialist, kot sta bila Edvard Kocbek in tudi moj oče, pa tudi sokol, kot sta bila Josip Rus in tudi moja mati. Nisem svetnik in imam napake in pomanjkljivosti, a nikdar ni- sem nikogar psoval in zmerjal, nisem škodoželjen in maščevalen. Ne morem pa razumeti tistih, ki molijo »daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuš- čamo svojim dolžnikom«, po drugi stra- ni pa so nasilni in maščevalni. Kje je tu interes za spravo? Mar se bo bridka izkušnja iz druge svetovne vojne, ko je Slovenec moril Slovenca, svojega brata, ponovila? Kako strašna slepota je bila to, ko je šlo na eni strani za boj proti okupatorju in socialno pravičnejšo in svobodno državno ureditev, po drugi strani pa za protiversko mržnjo! Sam ohranjam v svojem srcu trajen spomin na najlepša leta svojega živ- 31 ljenja, ki sem jih preživel v tako ime- novanih rdečih revirjih – v Trbovljah in Zagorju. To okolje je tudi odločilno vpli- valo na mojo vzgojo. Metod Škerjanec, Ljubljana Vsakodnevne žalitve na Nova 24 TV Le o čem bi govorili in pisali v glasilu Demokracija, Reporter in na televizi- ji Nova 24 TV, če ne bi bilo partizanov, komunistov, nekdanjega predsednika Milana Kučana, Foruma 21 in podobnih zgodb! Tudi v časopisu Družina obstaja prostor, ki je namenjen blatenju ome- njenih. Naslov ima »Zadetek v polno«. V 11. številki Družine z datumom 12. marec 2017, na strani 9, odgovorni ure- dnik Nova 24 Miro Petek med drugim piše: »Komunikacijsko-marksistične floskule, kako mediji odražajo realnost, so le še za borčevska zborovanja. Mediji konstruirajo realnost in zato tudi takšen strah in odpor proti novim medijem, ki niso na liniji vladajoče elite. Sloven- ska realnost, ki jo ustvarja dominantni medijski prostor, pa je takšna, da 80 let stara ženica, ki so ji komunisti vzeli vse premoženje in zatirali njeno vero, takoj po nedeljski maši na volitvah obkroži komunista Kučana.« Komentar je po- treben, o tem ni dvoma. O Karlu Marxu Miro Petek ne ve nič. Izjemno pritlehno se je tudi obregnil ob zborovanja oziroma borčevske proslave. Miru Petku očitno ni jasno, kdo je branil domovino Slovenijo, ki so ji leta 1941 Nemci, Italijani in Madža- ri ter pozneje domači izdajalci name- nili narodovo smrt. Verjamem, da mu kot prodani duši bolj ustrezajo shodi domobrancev in njihovih potomcev ter objokovanje ustaških klavcev pred Hudo jamo. Zavedni ljudje na Koro- škem si o Miru Petku zagotovo mislijo svoje. Nikar si ne domišljajte, da vlada- ta strah in odpor med ljudmi zaradi tako imenovanih novih medijev. Seveda imate v mislih televizijo, katere odgo- vorni urednik ste. Res se visoko cenite, a vaš strah je popolnoma odveč. Katero vladajočo elito pa imate v mislih, odgovorni urednik Miro Petek? Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor hodi na zborovanja, ki so blizu vaši politični opciji, in se klanja kola- borantom, torej tistim, ki jih vi častite in poveličujete. Predsednik vlade dr. Miro Cerar je povedal, da veruje, kar seveda ni nič narobe. Torej je spet bližje vam kot komunistom. Kdo je potem po va- šem vladajoča elita? Verjetno tisti, ki so pobrali in neznano kam naložili denar od preprodaje orožja. Saj ste novinar, celo odgovorni urednik, Miro Petek, pa ne veste nič o tem? Ali niso elita tisti, ki so spravili na kolena celo vrsto odličnih podjetij in blagovnih znamk, delavce v obup in bedo, denar pa v finančne oaze, na sodiščih pa je vse zastaralo? Ome- njate 80 let staro ženico češ da so ji komunisti vzeli vse premoženje in za- tirali njeno vero, po nedeljski maši pa voli komunista Kučana. Bolj podlo, kot ste napisali je težko napisati. Takrat, ko so omenjeni ženici vzeli vse premože- nje, je imela deset let. Kaj je imel deset let star otrok leta 1947, naj oceni vsak sam. Moji pokojni stari materi ni niko- li nihče zatiral vere, pa je v prejšnjem stoletju preživela vse sisteme. Bila pa je poštena in delavna ženica. Da bi ve- liko ljudi, ki so prihajali na volišča z maše, obkrožilo komunista Kučana, pa je »Strel v prazno«. Tudi ta rubrika iz- haja iz tednika Družina in je namenjena tistim, ki ne pišejo v duhu RKC. Za to dobro poskrbijo dušni pastirji, (seveda ne vsi), ki s prižnic na prefinjen način nagovorijo brate in sestre, da je treba voliti »ta prave ljudi«. Te stvari osebno dobro poznam in naj me, lepo prosim, nihče ne prepričuje, da nimam prav. Imate pa res slab spomin, odgovorni urednik Miro Petek. Milana Kučana je volilo ogromno ljudi, tega ne morete zanikati. Tudi tega ne, da ne teka s sodišča na sodišče in iz afere v afero. Ljudje spoštujemo tudi to. Srečko Križanec, Štore Maksimiljan Večko, častni občan občine Ravne Predsednik ZB Ravne na Koroškem Maksimilijan Večko je postal častni ob- čan Občine Ravne na Koroškem. Obči- na Ravne podeljuje občinske nagrade in priznanja vsako leto 12. aprila na slo- vesni seji občinskega sveta, ki poteka v spomin na isti dan od leta 1952, ko je bil takratni Guštanj preimenovanj v Ravne na Koroškem in so Ravne postale me- stna občina. V obrazložitvi so med drugim zapisali: Maksimilijan Večko vse svoje življenje živi in dela na Ravnah na Koroškem. Tu se je rodil 26. avgusta 1945, v takrat- nem Guštanju. Po osnovni šoli je leta 1964 maturiral na ravenski gimnaziji. Po končanem študiju metalurgije se je leta 1971 zaposlil v železarni, kjer je op- ravil tudi raziskovalno nalogo o vplivu različnih parametrov na globino kaljene plasti pri plamenskem kaljenju. Leta 1984 je bil izvoljen za predse- dnika Skupščine občine Ravne na Ko- roškem. Po izteku mandata se je vrnil v železarno. V mandatu 1994–1998 je funkcijo župana Občine Ravne - Preva- lje opravljal nepoklicno, leta 2002 pa je bil izvoljen za župana nove občine Rav- ne na Koroškem. Po štiriletnem manda- tu se je nato leta 2007 upokojil. Za dosežke za delo v stroki je leta 1983 dobil nagrado za inovacijo s pod- ročja humanizacije dela, leta 1985 je bil A K T U A L N O imenovan za častnega člana Zveze ru- darskih, metalurških in geoloških inže- nirjev in tehnikov Slovenije. Aktivno je sodeloval v okviru številnih društvenih dejavnosti, njemu gre zaslu- ga za uveljavitev pohodov Čez goro k očetu in Od Kotelj do Belih Vod. Je tudi aktualni predsednik občinske organiza- cije ZB za vrednote NOB. Bil je med iniciatorji ustanovitve Društva »Slovenska pot kulture železa« in povezovanja tega društva v medna- rodno »Srednjeevropsko pot kulture železa«. Od ustanovitve slovenskega društva je njegov predsednik in eden od predstavnikov Slovenije v srednje- evropski povezavi. Maksimilijan Večko je z angažiranostjo, s poklicnim in druž- beno odgovornim delovanjem izjemno pripomogel k razvoju, uveljavitvi in ugledu Občine Ravne na Koroškem, ko- roške regije in Slovenije v domačem in mednarodnem prostoru. Novemu častnemu občanu Maksu Večku je čestital tudi generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik, sicer tudi podžupan Občine Ravne na Koroškem. (foto: D. H.) april 201732 sporočila, izjave, deklaracije, programe, skrbel za korespon- denco s parlamentom in vladnimi organi in vedno skrbno pa- zil na spoštovanje zakonodaje in načela zakonitosti. Skupaj sva urejala Slovenski zbornik 2007, v katerem sva po treh desetletjih obnovila slavno tradicijo OF. Srečevala sva se vsako jutro, pogosto že v avtobusu. Delovni dan sva zače- njala s posvetovanjem o tekočih problemih, s katerimi se je ukvarjala organizacija: od finančnih vprašanj do problemov ob napovedani graditvi spomenika »sprave« na Kongresnem trgu. Strinjala sva se, da mora biti to spomenik neznanemu junaku, »vsem našim mrtvim«. Precej težje pa je bilo, ko sva mo- rala iskati rešitev za manipulacije arhitek- tov, ki so izničevale politični sporazum, do katerega smo se dokopali po toliko te- žavah. Slavko je odšel v trenutku, ko bi nam bil najbolj potre- ben. V času, ko sta pred ZZB za vred- note NOB Slovenije pomemben izziv in poklicanost, da gle- de na naravo svojega članstva in svojo tra- dicijo, temelječo na narodnoosvobodil- nem boju, v teh zmedenih svetovnih in domačih razmerah predstavi vizijo narodove prihodnosti. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je po naravi svojega članstva politična, vendar nestrankarska or- ganizacija in v osnovi pluralistična. Dopušča vse ideologije, ki imajo svoje korenine v domoljubju. Predanost domovi- ni Sloveniji pa zahteva danes, tako kot vedno do zdaj, jas- no vizijo prihodnosti. »Od civilizacije razvajeni ljudje«, kot jih je imenoval Kocbek, so pripravljeni kantovsko kritizirati vse obstoječe, niso pa se pripravljeni odreči delčku svojega ugodja, da bi prihajajočim generacijam in človeštvu ustvarili boljšo in varnejšo prihodnost. Zato te bomo, dragi Slavko, zelo pogrešali. Toda – zmagali bomo, kot vedno do zdaj. Janez Stanovnik Konec marca se je tiho poslovil Slavko Grčar, dolgoletni podpredsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije in eden na- jaktivnejših članov slovenske borčevske organizacije. Slavko je odšel tako, kot je živel: tiho, nevidno in skromno. Skromnost, požrtvovalnost in zvestoba vrednotam NOB so bile vrednote, za katere se je bojeval in se po njih tudi ravnal v svojem življenju. Tri desetletja je v vodstvu Zveze borcev za vrednote NOB močno pomagal pri ustvarjanju tiste politike, ki nam je omogočila, da smo uspešno prebrodili najtežje razdobje našega sedemdese- tletnega obstoja. Ob svoji temeljiti pravni izobrazbi si je nabiral izkušnje s praktičnim delom v državnih in civilnodružbenih or- ganih nekdanje sku- pne države in pozneje mlade slovenske dr- žave. Zelo zavzeto je so- deloval v neštetih raz- pravah, v katerih je s svojimi razmišljanji pomagal graditi po- dobo ZZB za vred- note NOB Slovenije. Enotnost zanj ni po- menila enakosti, tem- več jo je dojemal kot rešitev v vsakodnev- nem dialogu pri soočanju različnih pogledov. Čeprav smo vsi rojeni enaki, z neodtujljivimi pravicami do življenja, svo- bode in enakopravnosti ne glede na spol, narodnost in raso, s pravico do svobode vesti, zborovanja in združevanja, kot je bilo rečeno že na zasedanju Slovenskega narodnoosvobo- dilnega sveta (SNOS) v Črnomlju 19. februarja 1944, so naša mnenja in sodbe pogosto različni. Argumentirano usklaje- vanje teh različnih mnenj in stališč je Slavko vedno razumel kot dolžnost in izziv vodstva Zveze borcev. V času mojega mandata kot predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije sva vse delala skupaj. Ma- tjaž Kmecl naju je nekoč pohvalil, da sva dober tandem. Slav- kovo ime mogoče ne bo blestelo tako kot imena drugih pred- sednikov Zveze borcev, toda dokumenti naše organizacije ne morejo skriti njegove skrbne roke, ki je te dokumente v zasnovi spisala. Slavko je bil tisti, ki je pripravljal in sestavljal N E K R O LO G Vladimir Slavko Grčar Slavko Grčar se je rodil 2. januarja 1930 v Ljubljani, družina pa je živela v Gabrovki. Komaj 14 let je imel, ko je vstopil v partizanske vrste, po vojni pa je najprej v Ljubljani končal gimna- zijo, iz prava je diplomiral v Zagrebu. Kot diplomirani pravnik je v svojem aktivnem delovnem obdobju opravljal različne delovne naloge na lokalni in republiški ravni, upokojil pa se je kot direktor skupne službe zdravstva in socialnega varstva Slovenije. V Zvezi borcev je deloval vse od leta 1950. Najprej je postal aktiven v svoji orga- nizaciji ZB Stari Vodmat in Gradišče v Ljubljani, nato je bil najprej podpred- sednik in nato predsednik območne organizacije ZB Ljubljana Center in štiri mandate član Mestnega odbora ZZB NOB Ljubljana. Objavil je števil- ne prispevke v javnih glasilih proti potvarjanju zgodovinskih dejstev o NOB in njegovih udeležencih. Nasto- pal je v radijskih in televizijskih odda- jah in imel številne odmevne govore na partizanskih proslavah ter razprave na posvetovanjih in sestankih. 33 kušnjah preživela vojno kalvarijo in dočakala konec zmago- vite druge svetovne vojne. Po vojni se je Ivan vpisal na šentviško nižjo gimnazijo v Ljubljani in se izučil za knjigoveza, pozneje pa je končal še ekonomsko šolo. Služboval je v različnih krajih Slovenije: od Maribora, Kočevja in Ljubljane do Postojne. Opravljal je raz- lična dela; med drugim je bil knjigovez, tajnik mednarodnega Unrinega fonda, nato pa še vodja skladišča Tobačne Ljublja- na, kjer je do upokojitve opravljal odgovorno revizorsko delo. Ker je bil zelo delaven in je rad imel razgibano življenje in druženje, je vrsto let prizadevno deloval v društvenih organi- zacijah invalidov, Zvezi borcev in pri upokojencih. Kar dvajset let je opravljal tajniško funkcijo društva upokojencev v Pivki in postal častni član. Več let je delal tudi v občinskem in republi- škem odboru ZZB in sodeloval v raznih komisijah in odborih na občinski in okrajni ravni. Imel je spoštljiv odnos do sočlove- ka, vedno je znal prisluhniti in pomagati ljudem. Vse naloge je sprejemal z razumevanjem, nikoli se ni pritoževal zaradi napo- rov in zahtevnosti. Za svoje delo je dobil več visokih državnih, regijskih in lokalnih priznanj, odlikovanj in pohval. U. B. Otto Pavel Na začetku leta smo se poslovili od prijatelja, znanca, borca IV. bataljona VDV-brigade, Otta Pavla. Rodil se je 11. marca 1929 v Železni Kapli v Avstriji, že pri dveh letih pa so ga zaradi revščine poslali od doma k teti v Lepeno. Namesto brezskrb- nih otroških let je moral čez noč odrasti in se sprijazniti s kruto usodo. Komaj 12-leten je živel s pogledom na pravo orožje in ob krikih ranjenih in umirajočih. Leta 1944 je še povsem mlad fant postal obveščevalec, kurir, borec v Koroškem odredu in borec IV. bataljona 3. VDV-brigade. Vedno je bil ponosen, da je bil pripadnik te brigade. Zavedal se je, da bi bila zmaga brez nje še težja in žrtev mno- go več. Večkrat je ob obujanju spominov omenil, da enote VDV niso opravljale samo po- licijske naloge: lovile vohunov, gestapovcev, izdajalcev, skri- vačev, ampak so bile tudi vo- jaška sila, njihovi prvi nalogi sta bili boj proti okupatorju in osvoboditev domovine. Leta 1948 je naredil izpit za tovornjak in avtobus in postal poklicni voznik, upokojil se je kot voznik pri Koroturju. Vmes se je podal tudi na samostojno obrtniško pot. Leta 1950 je bil med soustanovitelji Zveze šoferjev in avtomehanikov Slovenj Gradec, bil je eden prvih inštruktorjev za poučevanje bodočih voznikov. Vožnje so ostale njegova strast tudi po upokojitvi. Po vojni je ostal aktiven član brigadnega odbora VDV briga- de, še posebno IV. bataljona, ki je deloval na območju Koro- ške. Ves čas delovanja odbora je bil njegov praporščak, ude- leževal se je vseh proslav, spominskih slovesnosti in žalnih slovesnosti ob slovesu soborcev. To dolžnost je opravljal, dok- ler mu je zdravje dopuščalo. Nepozabna so srečanja, ki jih je organiziral na Koroškem, na partizanski domačiji Levovnik, v Črni na Koroškem, Slovenj Gradcu. Obiskoval je borce VDV, skrbel za spominska znamenja. Otto je bil borec za vredno- te NOB in to je znal prenašati na mlajše. Njegova domača knjižnica premore več kot 8.000 knjig. Neizmerno je cenil simbole Zveze borcev, ki jih je v obliki značk in spominskih kovancev večkrat podaril prijateljem, soborcem, znancem. Marija Govejšek, Anton Kotnik Ivan Bubnič Na začetku februarja smo se v Pivki poslovili od Ivana Bub- niča. Rodil se je leta 1925 na Pregarjah, v osrčju Brkinov, v številni in zavedni slovenski kmečki družini osmih otrok. Itali- janski režim je neizprosno zatiral slovensko ljudstvo v Primor- ju, ki je bilo po prvi svetovni vojni priključeno k Italiji. Prepo- vedana mu je bila raba slovenskega jezika in s silo je bila v šolah in javnem življenju uvedena italijanščina. Napredna in svobodoljubna vzgoja v družini Bubničevih je že zgodaj zane- tila iskro upora proti italijanskemu zatiranju in potujčevanju. Ivan Bubnič si je že v otroštvu služil kruh kot dninar, sirar in pastir drobnice ter poma- gal staršem preživeti števil- no družino. V vasi Volče pod Vremščico si je našel delo pri Francu Žetku, aktivistu TIGR- -a, ki je močno vplival na to, da je iz dečka skoraj čez noč postal borec proti fašizmu in nacizmu. V TIGR-u je deloval kot obveščevalec in aktivist ter se že v aprilu leta 1941 vključil v OF, tako kot celotna Bubničeva družina. Kot aktivist je opravljal kurirske in ob- veščevalne posle, zbiral hrano, obleko in druge potrebščine za ilegalce in prve partizane. Širil je literaturo in Slovenske- ga poročevalca, ki mu ga je dajal aktivist OF Franc Maslo. Po bitki na Nanosu 18. aprila 1942 je bil Ivan Bubnič izdan in primoran je bil zapustiti terensko delo. Vključil se je kot prostovoljec v Brkinsko četo, ki je tedaj taborila v Koritni- ških gozdovih pri Mrzlem studencu, ter se udeleževal nje- nih uspešnih akcij proti fašističnemu okupatorju na jugu Pri- morske. V bitki z Italijani je bil težko ranjen v glavo in zajet. Italijani so ga odpeljali v zapor v Pivki. Ker tudi po več kot mesecu dni zasliševanj niso ničesar izvedeli, so ga odpeljali najprej v reški, nato pa v tržaški zapor Coroneo. Nazadnje so ga deportirali v zapor na otok Ustico blizu Sicilije. V zaporu je srečal več aktivistov OF iz notranjosti Slo- venije, ki so bili organizirani in povezani v protifašistično organizacijo OF. Zaradi nenehnih zasliševanj in trpinčenja je telesno povsem obnemogel. Aktivisti OF so zanj skrbeli, da je počasi okreval. V zaporu se jim je pridružil in z njimi sodeloval pri organiziranem delu OF. Julija leta 1943 so se na Siciliji izkrcale zavezniške čete, zapornike pa so že prej premestili v koncentracijsko taborišče pri Padovi in jih pre- dali nemški taboriščni komandi. Ob kapitulaciji Italije so jih Nemci odpeljali preko Avstrije na Hrvaško in naprej v Lju- bljano. Predali so jih domobranski komandi v šoli na Viču. O prihodu zapornikov na Vič so izvedeli ljubljanski aktivisti OF, ki so Ivana Bubniča rešili iz zapora. Omogočili so mu zdravljenje pri dr. Guzelju. Uredili so mu ilegalno bivanje vse do junija leta 1944, ko je pobegnil iz Ljubljane v Brkine in na Preložah stopil v stik z okrožnim odborom OF. Dodelili so ga v sestavo komande mesta Materija, kjer je deloval do oktobra 1944. leta. Izčrpanost in posledice mučenja v zapo- rih so načele njegovo zdravje, zato so ga premestili v pod- grajski rajon, kjer je opravljal naloge vojaškega referenta in obveščevalca. Od tu pa so ga premestili v okraj Brkini kot obveščevalca in vojaškega referenta. Tam se je Ivan srečal s soborcem in aktivistom Lojzetom Maslom, ki je tedaj prišel kot sekretar partije iz podsnežniškega okraja z nalogo, da v isti funkciji nadaljuje politično delovanje v okraju Brkini. Kot soborca in aktivista sta ob številnih bitkah, naporih in preiz- I M E L I S M O L J U D I april 201734 Janez Rozman Sredi februarja smo se na vrhniškem pokopališču poslovili od Janeza Rozmana - Gorjana, partizana, kurirja in dolgole- tnega predsednika skupnosti borcev Dolomitskega odreda. Janez se je rodil 1. julija 1926 mami Marjanci in očetu Fran- cu v bajtarski družini na Vrzdencu pri Horjulu. Mladost je preživljal skupaj s sestro Tončko. Oče je bil avstro-ogrski vo- jak in mlinar, veliko je bral in bil je zelo naprednih misli in idej. Na vsakokratnih volitvah je vedno agitiral proti kapita- lu. Seveda je bil zaradi tega pri takratnih oblasteh nepriljub- ljen, na dom so zato velikokrat prišli žandarji. Janez je vse to opazoval z varne razdalje in se očitno navzel očetovih naprednih pogledov na svet. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil Janez star pet- najst let. Do njega so prišle govorice, da se v Samotorici nad Horjulom zbirajo nekakšni »četniki«, ki pa to v resnici niso bili. Obiskal ga je namreč vaški zaupnik Nace Istenič in mu pove- dal, da gre pravzaprav za partizane, ki se bojujejo proti oku- patorju, da pa potrebujejo hrano in orožje. Nekega večera so prišli v Rozmanov mlin, vodil jih je poznejši narodni heroj Jaka iz Rovt. Bili so dobro oboroženi, pokriti pa so bili s triglavkami, na katerih je bila rdeča zvezda. Partizani so se večkrat pono- či oglasili pri njih in kmetom iz Vrzdenca razlagali, za kaj se bojujejo. Vaščani so začeli zbirati hrano za to novo slovensko vojsko. Vsi so bili navdušeni, med njimi ni bilo razdora, vendar to ni trajalo dolgo. V bližnjem Šentjoštu se je namreč poja- vila bela garda. Belogardisti so Janeza nekega dne odpeljali s seboj in je moral cepiti drva in stražiti. Zaprtega so imeli v fa- rovški kleti. Od belogardistov je kar dvakrat ušel, vendar so ga obakrat ujeli in pripeljali na- zaj v postojanko. Drugič so ga postavili celo pred strelski vod. Da je ostal živ, se mora zahvali- ti mami, ki je zaprosila komandanta, naj ga ne ustreli, saj je bil star šele 17 let in edina moška roka pri hiši. Po kapitulacija Italije pa je Janez odšel v partizane, najprej v Dolomitski odred, nato pa je bil premeščen med terence in opravljal je kurirske naloge med Dolomiti in kurirsko postajo TV-17 za Ljubljanskim vrhom. Vse do konca vojne je bil s soborci skrit v podzemni jami na Lesnem Brdu, ki leži med Drenovim Gričem ter Horjulom. Nikoli niso bili odkriti. Janez je bil kot kurir veliko na terenu, prav tako pa tudi na šolanju v Beli krajini. Ko se je po dolgem času vrnil v domače kraje, je izvedel za tragično novico. Prvega julija leta 1944 so namreč pripadniki tako imenovane črne roke v Rozmanovem mlinu na Vrzdencu ubili tri vaščane, tudi njegovo mamo. Po vojni si je Janez ustvaril družino na Vrhniki. Bil je dol- goletni direktor vrhniške opekarne v Sinji Gorici in Kmetij- ske zadruge na Vrhniki. Bil je kar 18 let predsednik skupnosti borcev Dolomitskega odreda in praporščak. Vsako leto je or- ganiziral srečanja še živečih borcev Dolomitskega odreda ter aktivistov. Dokler mu je dopuščalo zdravje, je skrbel za obno- vo partizanskih spomenikov in grobov. Še posebej se je trudil pri obnovi kurirske postaje TV-17 za Ljubljanskim vrhom nad Vrhniko, kjer je tudi spominska zbirka fotografij kurirjev in aktivistov, ki so kakor koli povezani s to točko. Postala je pri- ljubljena izletniška točka pohodnikov. Za svoj prispevek med NOB je dobil medaljo za hrabrost in več drugih odlikovanj. Miran Štupica Viktorija Gašperšič - Zmaga 17. februarja smo se na lep sončen dan poslovili od Vikto- rije Gašperšič, rojene Tomažič, ki je pred tremi meseci do- polnila 91 let. Rodila se je v številni družini sredi prelepih brkinskih gričev, v vasi Huje. Kot radoveden in zelo živa- hen deklič se je podila po gmajnah in z najljubšim bratom Francetom iskala ptičja gnezda. Včasih je bil to pravi pod- vig, saj je sledila dečkom visoko v krošnje dreves, se prijela za vrh in se zagugala navzdol. Ob nekem takem podvigu se je vrh odlomil in navihanka je obležala pod drevesom, dok- ler je niso zbudile krave, ki so čakale, da jih odžene s paše. Komaj petletna jih je že pasla … Tako je teklo življenje do začetka vojne, ki je kruto prekinila veliko otroštev. To, da so obiskovali italijansko šolo, je male upornike manj moti- lo, saj so pridno nagajali učiteljem, slovenske besede pa jih je učila njihova mama Zofija, ki ni dovolila, da fašizem zat- re vse, kar je slovensko. Vojna je mlado dekle s par- tizanskim imenom Zmaga in njene sestre zaznamovala z italijansko internacijo, od ko- der so ob kapitulaciji Italije pobegnile, očeta pa so Nemci iz italijanskega taborišča od- peljali v Mauthausen. Brat je bil v partizanih, doma na po- gorišču pa je ostala mama s tremi mladoletnimi otroki. Po vrnitvi iz taborišča je Zmaga v Brkinih nadaljevala svoj upor kot aktivistka OF in partizanska učiteljica. Po osvoboditvi je vso svojo mladostno energijo usmerila v graditev požgane in uničene domovine. Za svojo preda- nost je bila odlikovana in pohvaljena – to ji seveda ni pri- neslo bogastva, a v tistih časih to ni bilo tako pomembno! Veljale so druge vrednote: čast in poštenje, pa trdo delo od jutra do mraka. Tega sva se nalezli tudi midve s sestro, tako učiva svoje otroke, zato sva ponosni nanje. Po vojni je spo- znala najinega očeta, ki je bil tudi žrtev vojne in partizan. Bil je stoodstotni vojni invalid, ranjen v glavo, a ga je veliko bolj bolela duša kot glava. Do smrti smo mu lajšale žalost in razočaranje nad izkrivljanjem zgodovine in nad iskanjem novih zmagovalcev vojne. Naša mama pa se ni predajala! Izbojevala je veliko bitk – premagala je hude in manj hude bolezni ter dočakala vi- soko starost. Nekaj let je preživela blizu starejše hčere, a se je dobro leto pred smrtjo vrnila med svoje ljube griče. Svoje zadnje dneve je preživljala v Domu starejših v Ilirski Bistrici med znanimi obrazi in govorico, med sorodniki in prijate- lji. Osebje Doma starejših občanov – prav vsi so ji s svojih humorjem, prijaznostjo in izjemno lepim odnosom lepšali jesenske dni, za kar smo jim sorodniki hvaležni, prav tako osebju Zdravstvenega doma Ilirska Bistrica, katerih pomoč je občasno potrebovala. Zadnje bitke ni dobila, a kot je sama večkrat rekla, živela je dovolj dolgo in predolgo, čas je, da gre k svojemu Janezu, saj je tudi odhod del življenja. Svojega ljubega moža je po- grešala celih 22 let. Na zadnji poti so jo spremljali rdeča zvezda, stkana iz cve- tja, partizanska pesem, praporščaki in častna straža. hči Ivica Smajla I M E L I S M O L J U D I 35 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije 35 Izjava Sveta Združenj borcev za vrednote NOB Svet Zveze združenj borcev za vred- note NOB (v nadaljevanju Svet ZZB) je na svoji seji 16. marca 2017 razpravljal o poskusih nekdanjih kolaborantov in njihovih današnjih naslednikov, da bi z vsakovrstnimi ponarejanji zgodovinskih dejstev in z njihovo popačeno razlago revidirali razumevanje druge svetovne vojne po svetu in doma. Tako hočejo di- skvalificirati narodnoosvobodilno giba- nje (poslej NOG), ga celo kriminalizirati, sebe in svoja medvojna kvizlinška rav- nanja pa razglasiti za boj proti komuniz- mu in celo za zmagovita. Svet ZZB ugotavlja, da so bili vsi ti po- skusi v zadnjih več kot dvajsetih letih že večkrat z dejstvi in dokumenti zavrnjeni. Zato se Svet ZZB ne oglaša s to javno iz- javo, da bi ponovil, kar je bilo že večkrat povedano in napisano, temveč zato, ker Slovenijo, članico Evropske unije, čaka- jo težki časi. Države članice EU in zato seveda tudi Slovenija bodo morale zbra- ti veliko modrosti in poguma, zgodo- vinskih izkušenj, samozavesti, strpnosti in solidarnosti, da bodo težave prebro- dile. Po mnenju Sveta ZZB je ena izmed poglavitnih težav današnje Evrope ta, da se v zaostrenih gospodarskih in social- nih razmerah znova oglašajo nacionalna in rasna nestrpnost, zahteve po vse več nasilja nad drugačnimi, po militarizaciji policije, vse skupaj pa ima za posledico vse manj svobode (tudi medijev) in vse manj spoštovanja človekovih pravic. Vsi ti pojavi in težnje močno spomi- njajo na fašistična in nacistična gesla, dejanja in ravnanja v prvi polovici prej- šnjega stoletja, ki so se jim uprle proti- fašistične sile med drugo svetovno voj- no in po njej. Tudi zdaj se bodo takšnim pojavom morale upreti evropske svobo- domiselne sile. Svet ZZB je prepričan, da bo Slovenija svoj prispevek k oblikova- nju EU kot nosilke miru, strpnosti, med- narodnega enakopravnega sodelovanja na vseh področjih, zlasti pa pri obrambi in utrjevanju demokratičnih vrednot, to je strpnosti, vladavine prava, spoštova- nja človekovega dostojanstva in pravic, lahko ponudila samo, če bo gradila na vrednotah, ki jih je razvila in gojila med NOB; to pa so zlasti pogum, samozavest ene od zmagovalk v vojni proti fašistič- nemu barbarstvu, solidarnost, kultura in zavračanje hlapčevstva, kolaborantstva in narodnega izdajstva. Zato Svet ZZB znova poudarja, da je bilo narodnoosvobodilno gibanje seveda tudi revolucija v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma, in sicer zato, ker je bilo hkrati z naro- dnoosvobodilnim tudi protifašistično ter socialno in kulturno revolucionar- no gibanje za novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni. Vse ome- njene sestavine NOG so med seboj ne- ločljivo povezane in soodvisne, tako da jih je mogoče ločeno obravnavati samo v analitične namene. Prav tako pa no- bene od njih ni bilo mogoče uresniče- vati brez oboroženega boja: narodne osvoboditve proti tuji sovražni okupa- ciji; družbeno pravične in narodnostno enakopravne ureditve proti narodno- stno neenakopravni in kapitulantski kraljevini; ljudske demokracije proti nacifašistični, rasistični, nečloveški dik- taturi; preobrazbe slovenskega »naroda hlapcev« v narod svobodnih gospodar- jev na svojih tleh. Vsaka omenjena se- stavina narodnoosvobodilnega gibanja je po definiciji revolucionarna. Eden od očitkov, ki ga nekdanji oku- patorjevi sodelavci naslavljajo na NOB, je, da ni bil legitimen, češ da je rušil zakonito vlado Kraljevine Jugoslavije v Londonu. V resnici pa izhaja legitimnost vseh sestavin NOG iz množične podpore prebivalstva. Partizani in nobena od vseh drugih organizacij in organov NOG se ne bi mogli obdržati niti kratek čas, če ne bi imeli podpore velike večine prebivalstva. V Sloveniji je potekal proces graditve ljudske oblasti, ki je narodnoosvobodil- nemu gibanju zagotavljal legitimnost in ob tem tudi legalnost, od Odloka o zaščiti slovenskega naroda 16. sep- tembra 1941 prek ustanavljanja krajev- nih odborov NOB in Kočevskega zbora –parlamenta sui generis ter drugega zasedanja Avnoja leta 1943, zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora februarja leta 1944 do spora- zuma Tito-Šubašić, prvega zasedanja slovenske vlade 5. maja leta 1945 in ustave leta 1946. Tu med vojno ni potekala nikakršna dr- žavljanska vojna. Strani v spopadu so bile jasno opredeljene. Na eni strani so bile okupacijske sile osi in sile doma- čih kolaborantov, ki so bile pod tujim poveljstvom, od okupatorjev oborože- ne in oskrbovane – na drugi sile naro- dnoosvobodilnega gibanja, ki so bile od vsega začetka sestavni del zavezniških, protifašističnih sil; te so že konec leta 1941 z ljudsko vstajo v Poljanski in Sel- ški dolini ter z dražgoško bitko začele nase vezati znatne nemške policijske in vojaške sile. Komunistična partija Slovenije je bila nesporno vodilna politična sila NOG, vendar med NOB v Sloveniji razen gra- ditve novih organov oblasti, kar pomeni dejansko zanikanje poslušnosti kralju in 'londonski vladi', ni izvajala nobenih drugih revolucionarnih ukrepov. Posa- mični primeri sektaštva, vojvodstva in april 201736 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F neutemeljenega nasilništva, ki jih re- vizionisti zdaj zlorabljajo za vsakršno politično in moralno diskvalifikacijo in celo kriminalizacijo NOB, so bili pred- met ostrih ukrepov vodstva zoper nosil- ce pojavov. Zmaga v vojni in dejanski prevzem ob- lasti po koncu vojne na vsem ozemlju nekdanje Jugoslavije sta omogočila komunistični partiji nadaljnje revolu- cionarne ukrepe za vzpostavitev teme- ljev nove ureditve, predvsem razlastitev polaščevalcev in vzpostavitev družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. Posebnega poudarka je vredno dejstvo, da se je to dogajalo ob podpori velike večine prebivalstva – čeprav je pri tem nastajalo tudi veliko nepotrebnega na- silja, kar je ZZB že večkrat javno obžalo- vala in obsodila. Ne v opravičilo, temveč kot pojasnilo je treba povedati, da se je jugoslovanska komunistična partija pri tem ravnala po vzorcih sovjetske revolu- cije in stalinizma, ker drugih pač ni bilo. Zato moramo še posebej opozoriti na napad Stalinovega informbiroja na Ju- goslavijo in Tita, saj pomeni začetek konca nasilniškega enostrankarskega režima pri nas. Po dveh letih nasilnih ukrepov za ohranitev režima (Goli otok), negotovosti in omahovanja so se od leta 1950 naprej začele temeljito spreminja- ti razvojne smeri jugoslovanskega soci- alizma. Z gesloma »tovarne delavcem« in »oblast ljudstvu« se je začelo iskanje novih, izvirnih poti s skupnim poimeno- vanjem »samoupravljanje«. V njegovih okvirih so se počasi in s težavami, pa vendarle uveljavljale težnje demokra- tičnega pojmovanja socializma. To pa je nova zgodba, ki ne spada v okvir te izja- ve, čeprav bi si tudi zaslužila vso pozor- nost – kot eden izmed mogočih izhodov iz krize neoliberalistično delujočega ka- pitalizma in njegove »demokracije«. Svet ZZB meni, da je bilo vse to treba povedati v informacijo mlajšim rodo- vom, ki jih z vztrajnim ponarejanjem zgodovinskih dejstev zavajajo v zmoto – med drugim prav zdaj tudi s postavlja- njem spomenika, ki bo simbolično ize- načeval borce za svobodo in tiste, ki so se udinjali nacifašističnim okupatorjem. Ljubljana, 4. april 2017 Svet ZZB NOB Slovenije Rokerski koncert ali proustaško izživljanje IZJAVA ZA JAVNOST ZZB NOB KRANJ Na najavo, da bo v Mariboru pel Mar- ko Perković Thompson, ki je znan po proustaških besedilih svojih pesmi, se je ogorčeno odzvalo precej članov in skoraj vsa združenja naše organizacije z zahtevo, da pristojni organi Republike Slovenije preprečijo to prireditev. Na dosedanjih Perkovićevih koncertih smo lahko videli histerično divjanje množice obiskovalcev. Nenavadno je že, da oblasti sosednje prijateljske države dovoljujejo takšno obnašanje. Poja- vlja se ustaška ikonografija, množično pozdravljanje z dvignjeno desnico in pozdrav »Za dom spremni«. Da v tem sodelujejo predvsem mladi ljudje, ki so rojeni po razpadu skupne države, vzbu- ja skrb nad prihodnostjo naših sosedov. Takšne dejavnosti so v večini držav EU, predvsem v državah, ki imajo z več kot polstoletno demokracijo, z zakoni pre- povedane. Oblasti tam na pojave neo- nacizma odločno reagirajo s policijo in sankcijami. Mar je v naši državi zaradi »demokratičnosti« prav vse dovoljeno? Slovenski javnosti se zastavlja tudi vprašanje, kako naj v takšnem neona- cističnem vzdušju skupaj pod evropsko streho živimo prebivalci naše nekdanje države, katerih predniki so bili žrtve ustaških zločinov. Pozivamo pristojne organe Republike Slovenije, da ne dovolijo tega koncerta na slovenskih tleh! Predsedstvo ZZB za vrednote NOB Slovenije Združenje borcev za vrednote narodno- osvobodilnega boja Kranj je na svoji redni letni skupščini 29. marca 2017 sprejelo naslednjo izjavo: Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije! Kot najvišji politični predstavnik drža- ve nameravate na Kongresnem trgu v Ljubljani na vsak način kljub nasproto- vanju velikega dela državljanov z izra- zito pristranskim političnim diktatom lastnemu narodu, zaradi zadovoljevanja lastnih kratkoročnih političnih intere- sov, odkriti spomenik vsem žrtvam vojn. Tega naj bi celo krasil verz partizanske- ga poeta Otona Župančiča »Domovina je ena, nam vsem dodeljena«. Kot je to že pred dnevi ugotovil naš predsednik dr. Tit Turnšek, je del tega verza iz Župan- čičeve pesmi, ki je navedena na grobnici Narodnih herojev v Ljubljani in se kon- ča takole: »Svobodi vdani za borbo smo zbrani, in kaj je življenje, in kaj je smrt? Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt.« Ta verz je bil prvotno namenjen v spomin borcem in padlim in ne narodnim izda- jalcem in krvnikom lastnega naroda. Tak napis naj bi po informacijah iz va- šega urada določal 7.a člen zdajšnjega Zakona o vojnih grobiščih. Načrtovana arhitekturna zasnova spomenika je vse prej kot spomenik vsem žrtvam vojn, ker po našem mnenju izraža razdvoje- nost in dvojnost slovenskega naroda. Po našem globokem prepričanju odraža spet le novo in popolnoma nepotreb- no spravno manipulacijo, ki v svojem bistvu sploh ni namenjen žrtvam vseh vojn. Narodovi izdajalci, ki so v naj- hujših trenutkih obstoja tega naroda vstopili v vrste nemških, italijanskih in madžarskih okupatorjev, so svoj narod in domovino brez kakršnega koli dvoma izdali in celo pomagali pri njegovem genocidu in etnocidu. Če se izrazimo blago, bo predvideni napis na spomeni- ku zaradi tega neprimeren in nedosto- jen ter žaljiv za vse borce, padle in žrtve nacifašizma ter za vse resnične domo- ljube, ki so v obdobju prve in druge sve- tovne vojne in v osamosvojitveni vojni 3737 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije IZJAVA ZA JAVNOST ZZB NOB SEŽANA Predsedstvo Zveze združenj bor- cev za vrednote NOB Slovenije je na seji 4. aprila 2017 sprejelo, na podlagi 23. člena Statuta Zveze in 6. člena Pravilnika o priznanjih, S K L E P o podelitvi Zlate plakete najbol- jšim krajevnim organizacijam ZB 1991 branili svoj narod in domovino. Postavitev takega spomenika bo najsramotnejši akt v zgodovini človeš- ke civilizacije, saj po vsej zemeljski obli od prazgodovine velja izdaja lastnega naroda za najbolj sprevrženo dejanje. Najbolj razvpiti izdajalec v katoliškem svetu je Judež Iškarijot in Vatikanu ne pride niti na misel njegova rehabilitaci- ja v kakršni koli obliki. Zgodovinsko resnico je najlepše za- objel dr. Martin Premk v svojem leto- šnjem govoru v Dražgošah, ko je med drugim dejal (citat): »Dogodke iz druge svetovne vojne se brez sramu zlorablja za politične boje, ki se skrivajo za neko »spravo«. Vsi ljudje bi bili že zdavnaj »spravljeni«, če bi se o drugi svetovni vojni govorilo pošteno in na podlagi dejstev, ne pa z lažmi in sejanjem sov- raštva. Partizani, ki so se bojevali za svobodo in boljše življenje, ne potrebu- jejo nobene »sprave«, ki bi jih enačila s tistimi, ki so se bojevali za okupatorja. Če se že mora kdo »spraviti«, se mo- rajo spraviti sami s seboj samo tisti, ki so prisegli Hitlerju, oziroma se morajo sprijazniti s tem, da so se med drugo svetovno vojno bojevali za nacističnega okupatorja in ne za svobodo.« Postavitev spomenika žrtvam vseh vojn v tem političnem trenutku in v času narodove razdvojenosti je popolnoma nesprejemljiva in pomeni celo dodatno poglabljanje sovraštva in enačenja iz- dajalcev z osvoboditelji, kar je v popol- nem nasprotju z zgodovinsko resnico. Marjan Gorza, predsednik Člani Združenja borcev za vrednote NOB Sežana smo na svoji letni skup- ščini 29. marca 2017 sprejeli naslednje stališče o postavljanju spomenika žrt- vam vseh vojn: Spomenik, ki nastaja sredi naše bele Ljubljane, namenjen žrtvam vseh vojn, bo nosil verze pesnika Otona Županči- ča: »Domovina je ena, nam vsem dode- ljena, in eno življenje in ena smrt.« To je napis pesnika, ki ga je izrecno name- nil grobnici narodnih herojev. Namen snovalcev tega projekta je že v idejni zasnovi spomenik sprave. Na- 1. Na razpis za odlikovanje najboljših kra- jevnih organizacij ZB smo prejeli 15 utemeljenih predlogov. Te predloge je obravnaval Odbor za priznanja na seji 17.3.2017 in ugotovil, da so vsi dovolj utemeljeni in predlagal predsedstvu, da Zlato plaketo podeli vsem predlaganim krajevnim organizacijam kljub temu, da je bilo z razpisom predvidenih pet kra- jevnih organizacij. mera se dokaj dobro sliši, je pa brez pojasnila, kdo naj se s kom spravi. Partizanski strani sprava ni potrebna. Sprava je voda na mlin domobranski strani. Sporočilnost spomenika naj bi se glasila: vsi krivi, vsi nedolžni, kar vodi v enačenje boja proti okupatorju s sodelovanjem z okupatorjem. Kolabo- racija dobi legitimno pravico – prav to, za kar si Nova slovenska zaveza že ves čas prizadeva. Temu poskusu smo dolžni odkrito reči ne. To nam veleva tudi moralna zaveza do tisočerih padlih bork in borcev kot tudi do tisočev, ki so trpeli in življenja pustili po raznih taboriščih smrti, in to predvsem po zaslugi okupatorjevih oprod. Kljub številnim spravnim pobudam slovenski narod ni bil nikoli bolj sprt, kot je danes. Pričevalci na državni te- leviziji, reprize vaških straž, poškodova- nja in mazaštvo spomenikov NOB, sov- ražni govori – vse to s spravo res nima nič skupnega. Zato sprava ostaja zgolj pobožna želja. Bolj kot sprava bi naše politike moralo skrbeti porajanje neo- fašizma v svetu in še posebej v Evropi. Skrb vzbuja, kako hitro izginjajo vred- note, na katerih temelji povojna Evropa, in kako nevarno se svet približuje tride- setim letom prejšnjega stoletja. 2. Zlato plaketo Zveze prejmejo najboljše krajevne organizacije ZB: -za uspešno promocijo vrednot, dogod- kov in osebnosti narodnoosvobodilnega boja; -za ugledno uresničevanje vloge ZB v svojem okolju in združenju; -za ohranjanje številčnosti organizacije s sprejemom novih, zlasti mladih članov; -za skrb za vzdrževanje in urejenost spomenikov in spominskih znamenj na svojem območju. 3. Upoštevajoč 1. in 2. točko tega sklepa bodo Zlato plaketo Zveze prejele nas- lednje krajevne organizacije ZB: 1. Krajevna organizacija ZB NOB Vinica iz Združenja Črnomelj; 2. Krajevna organizacija ZB NOB Stična iz Združenja Grosuplje; 3. Krajevna organizacija ZB NOB Kano- mlja iz Združenja Idrija-Cerkno; 4. Krajevna organizacija ZB NOB Preddvor, Kokra in Bela iz Združenja Kranj; 5. Krajevna organizacija ZB NOB Lenart iz Združenja Lenart; 6. Krajevna organizacija ZB NOB Škoflji- ca iz Združenja Ljubljana Vič-Rudnik; 7. Krajevna organizacija ZB NOB Tabor - Ledina iz Združenja Ljubljana – Center; 8. Krajevna organizacija ZB NOB Laze iz Združenja Logatec; 9. Krajevna organizacija ZB NOB Lo- vrenc na Pohorju iz Združenja Maribor; 10. Krajevna organizacija ZB NOB Bo- donci iz Združenja Murska Sobota; 11. Krajevna organizacija ZB NOB Kanal iz Združenja Nova Gorica; 12. Krajevna organizacija ZB NOB Stra- ža iz Združenja Novo mesto; 13. Krajevna organizacija ZB NOB Misli- nja iz Združenja Slovenj Gradec; 14. Krajevna organizacija ZB NOB Mirna iz Združenja Trebnje; 15. Krajevna organizacija ZB NOB Pre- bold iz Združenja Žalec. 4. Odlikovanja bodo predsednikom (pred- stavnikom) krajevnih organizacij pode- ljena na slavnostni razširjeni seji pred- sedstva Zveze 26. 4. 2017. Številka: 06-2/17 PREDSEDNIK Tit Turnšek april 201738 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije april 201738 V ZZB NOB Kranj 112 novih naročnikov Svobodne besede Marjan Gorza, predsednik ZZB za vred- note NOB Kranj (na sliki) je na seji glavnega odbora slovenske borčevske organizacije odgovorni urednici Svobo- dne besede Jožici Hribar predal 112 na- ročilnic z imeni novih naročnikov revije Svobodna beseda. Ta izjemen podvig mu je uspel, ker se je osebno udeležil letnih skupščin večine od 20 krajev- nih borčevskih organizacij, kolikor jih je v ZZB Kranj. »Na teh srečanjih sem predstavil vsebino revije in njen pomen za naše članstvo, razdelil sem nekaj primerkov, saj mnogi člani revije niso poznali,« je povedal Gorza. Kranjsko borčevsko združenje šteje preko 1800 članov, novi naročniki Svobodne be- sede pa prihajajo iz naslednjih KO ZB: Šenčur, Besnica, Primskovo, Vodovodni stolp, Planina-Huje, Stražišče,Kokrica, Goriče, Žabnica, Preddvor, Naklo, Jezer- sko, Duplje, Cerklje, Visoko, Zlato polje in Center. Z današnjo številko revije to- rej postajajo naši naročniki, za darilo pa bodo prejeli še pesmarico Ob tabor- nem ognju. Foto: Jožica Hribar Vsak torek razen prvega v mesecu 1. Predsedstvo AKTIVNOSTI DELOVNIH TELES IN ORGANOV ZVEZE OD 1. 4. DO 30. 4. 2017 2. Kolegij predsednika 3. Zgodovinska komisija 4. 4. 1. 4. 4. 4. 6. 4. 6. 4. 8. 4. 10. 4. 11. 4. 12. 4. 12. 4. 13. 4. 17. 4. 18. 4. 19. 4. 20. 4. 22. 4. 22. 4. 22. 4. 22. 4. 23. 4. 23. 4. 26. 4. 26. 4. 26. 4. 27. 4. 19.-27.4 30.-27.4 Poročilo o uresničevanju sklepov in potrditev zapisnika prejšnje seje; Informacija s seje Glavnega odbora ZZB NOB Slovenije; Sklep o dodelitvi zlatih plaket najboljšim krajevnim organizacijam ZB; Finančne zadeve; Sodelovanje na Festivalu za tretje življenjsko obdobje; Informacija o Slovenski partizanski poti; Informacija o predlogu Zakona o nevladnih organizacijah in predlogih sprememb in dopolnitev Pravilnika o merilih za sofinanciranje dejavnosti društev ali zvez vojnih veteranov; Druga medsebojna obvestila in dogovori. Člani predsedstva so se udeležili: skupščine ZVVS v Ajdovščini; projekcije filma Strah in pogovora o pojavih naraščajoče nestrpnosti v Kinu Bežigrad; slovesnosti v spomin na žrtve nacizma ob dnevu začetka 2. svetovne vojne na slovenskih tleh v Grahovem; skupščine ZB NOB Trbovlje; spominske slovesnosti »Dan slovensko – ameriškega prijateljstva in zavezništva« ob 73. obletnici strmoglavljenja ameriškega bombnika B-17 v Andražu nad Polzelo; podelitve Zlate plakete ZZB veleposlanici Marti Kos v prostorih nekdanjega koncentracijskega taborišča Buchenwald; žalne seje v spomin na Slavka Grčarja, podpredsednika Zveze; slovesnosti ob 72. obletnici preboja sremske fronte v Srbiji; skupščine ZB NOB Piran; sestanka z županom Mestne občine Nova Gorica, Matejem Arčonom v Novi Gorici; 10. tradicionalnega pohoda na Čebine ob 80. obletnici ustanovitve KPS; izobraževanja za vodstva in nove člane ZB v Novi Gorici; zaključne prireditve projekta »Moja rodna domovina« v organizaciji OZ VVS Mesta Ljubljane; izobraževanja za vodstva in nove člane ZB v Novem mestu; Šarhovega pohoda po poteh Pohorskega bataljona na Osankarici; v okviru Festivala miru; spominske svečanosti v počastitev 75. obletnice bitke na Medvedjeku; spominske slovesnosti pri spomeniku z grobnico padlim talcem in borcem v Radohovi vasi; spominske slovesnosti v spomin na boj Sočanovega bataljona v Sajevčah; slovesnosti ob odkritju obeležij partizanskima tiskarnama Trilof in Donas v hribovju Trnovec nad Medvodami; spominske slovesnosti ob obletnici smrti narodnega heroja Franca Pasterka – Lenarta v Železni Kapli; polaganja vencev pred grobnico narodnih herojev in pred Vidmarjevo hišo v Ljubljani; razširjene slavnostne seje predsedstva v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani; državne proslave ob Dnevu upora proti okupatorju v Trbovljah; tradicionalnega pohoda »Novo mesto v žici« ob dnevu upora proti okupatorju in OF; prireditev in dogodkov ob Dnevu upora proti okupatorju in OF v: Novem mestu, Dravogradu, Izoli, Medani, na Ptuju in Malkovcu…… slovesnosti ob 72. obletnici osvoboditve in 42. obletnici spomenika padlim v NOB v Križu pri Trstu. 17.5. Razprava o brošuri vodstva ANPI (Nacionalnega združenja italijanskih partizanov) o slovensko – italijanski meji; Objava referatov s posvetovanj v Ajdovščini in Celju, aprila in maja 2015; Razno. 39 J U B I L E J I // PIŠE: Stanislav Ovnič // PIŠE: Alojzija Zavnik 90 let Karla Polanca 90 let Irme Černac Petindvajsetega februarja je praznoval visok življenjski jubi- lej, 90 let, naš član in dolgoletni predsednik Krajevne organi- zacije ZB Kotlje, Karol Polanc. Luč sveta je zagledal dokaj nenavadno, v temni Lubasovi kleti leta 1927, kjer je mati služila kot dekla. Prinesla ga je iz kleti v predpasniku malo zatem, ko je šla po kis. Mati mu je umrla, ko je bil star komaj osem let, ter zapustila šest otrok, pankrtov po Prežihu, najmlajša sestra je imela takrat komaj tri mesece. Po materini smrti je mladost preživljal pri maminem stricu v Guštanju, sedanjih Ravnah na Koroškem. Svet otroštva in naj- stništva je vse do zrelih let preživljal v hriboviti pokrajini med Uršljo goro in Peco. S stricem, lovcem, ki mu je uspešno nado- meščal očeta, je bil pogosto v gozdovih in na kmetijah na Strojni. Kljub težki mladosti je Karol zrasel v velikega, postavne- ga, poštenega in delavnega človeka. V fabriki, kot so rekli sedanji železarni plemenitih jekel, se je že učil za livarja, ko se je začela druga svetovna vojna. Leta 1944 je odšel v partizane. Pridružil se je koroškim partizanskim enotam ter kot kurir in borec sodeloval v številnih akcijah na sloven- skih in avstrijskih tleh. Po razpustitvi Koroškega bataljona, Rodila se v Popetrah 17. januarja 1927 v družini Ražman kot najstarejša izmed devetih otrok. Družina je bila zave- dna, zato so očeta skrbno nadzorovali italijanski karabinjer- ji. Po petju slovenskih pesmi v vaški gostilni so očeta zaprli in ga premeščali po zaporih. Izpustili so ga tik pred kapitu- lacijo Italije. Po kapitulaciji Italije je Irma kot 16-letno dekle vstopi- la v partizanske vrste in z očetom zbirala orožje pobeglih italijanskih vojakov. Udeležila se je osvobajanja ujetnikov v koprskem zaporu in tedaj dobila italijansko puško. Ta ji je pozneje, ko je opravljala kurirske naloge, služila za osebno obrambo. Leta 1943 so jo na učiteljski konferenci v Truškah določili za delo s pionirji, učila jih je petja in z njimi nasto- pala na partizanskih mitingih. Bitko za osvoboditev Trsta je doživela v tramvaju pri Sv. ko so morali ob koncu vojne zapustiti Celovec, je bil pre- meščen v graničarsko enoto, ki je po vojni varovala mejo od Dravograda do Prekmurja oziroma do Gornje Radgone. Bil je tudi na Kosovu, kjer je zbolel za malarijo in bil 10. aprila 1947 demobiliziran. Po vrnitvi na Koroško se je za- poslil v železarni, kjer si je ob vztrajnem izobraževanju pri- dobil strokovno izobrazbo ter postal vrhunski strokovnjak v livarni in čistilnici litih izdelkov, tam je delal vse do upo- kojitve. Zato ni naključje, da so prav z njegovo pomočjo v železarni oblikovali in izdelali številne spominske plošče, ki so postavljene na pomembnih krajih po Mežiški in Dravski dolini in nas spominjajo na dogodke iz NOB. Karla sem spoznal v železarni kot obratovodjo čistilnice pred dobrimi petinpetdesetimi leti. Pogosto je prihajal k mo- jemu mojstru, s katerim sta bila skupaj v partizanih. Vtisnil se mi je v spomin kot velik, širokopleč, strog mož. Kot velik ljubitelj narave in ljudi se je že zgodaj zapisal tudi zeleni bratovščini. Številne lovske trofeje krasijo njegov dom. Posebno ponosen je na zgraditev lovske koče na Strojni, v kar je vložil veliko ur prostovoljnega dela. V času njegove za- poslitve v železarni so Strojanci z njegovo pomočjo pridobili kar nekaj finančne pomoči za obnovo svojih kmetij. Za to so mu krajani še danes hvaležni in se med njih in njihove lovce, s katerimi obuja spomine, rad pogosto vrača. Na Strojni pri Trotovem križu, kjer stoji spominsko zna- menje v spomin na bitko in žrtve marca 1945, je skoraj trideset let organiziral vsakoletno veliko spominsko slove- snost. Svoj dom si je zgradil v novem naselju v Kotljah, kjer je vseh štirideset let aktiven tudi pri graditvi nove lokalne skupnosti. Vrsto let je bil predsednik krajevne skupnosti, dolga leta tudi predsednik Turističnega društva Kotlje. Nje- gova zasluga je ustanovitev vsakoletnega koroškega Ho- tuljskega pustnega karnevala. Jakobu. Čez noč je prespala pri sorodnici v Trstu in se nas- lednji dan odpravila v domačo vas, kjer so jo že čakali ak- tivisti, da se skupaj spet odpravijo v Trst. Z osvoboditelji Trsta, predvsem s pripadniki 4. prekomorske brigade, so se odpeljali na prvomajsko proslavo v Ajdovščini. Po vojni je do leta 1947 delala na področju socialnega skrbstva v okraju Koper. Po poroki se je preselila na kmetijo v Sv. Antonu, kjer se ji je leta 1949 rodil sin, nato pa se je zaposlila v gostinstvu. Od leta 1982 je članica borčevske organizacije, vključila se je v KO ZB NOB Sv. Anton in v njem opravljala različne naloge. Bila je blagajničarka, tajni- ca in več let tudi predsednica. Leta 1990 je bila izvoljena za članico izvršilnega odbora ZZB NOB Koper in to funkcijo je opravljala kar 16 let. Leta 1993 je ustanovila Društvo upokojencev Sv. Anton, bila je več let njegova tajnica in nekaj let tudi predsedni- ca. Postavila je temelje dobro organiziranega društva, ki je vsestransko dejavno. Zdaj je že več let predsednica KO ZB NOB Sv. Anton. Dobro pozna vse člane, zato ve tudi za nji- hove težave, ne pozabi na okrogle obletnice in organizira obiske bolnih in onemoglih članov doma ali pa v domu za ostarele. Še posebno je zavzeta pri organiziranju spomin- skih slovesnosti ZB doma in v sosednjih državah. Za svoje požrtvovalno delo je dobila več priznanj, med drugim dve priznanji Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in leta 2011 zlato plake- to ZZB NOB Slovenije. april 201740 // PIŠE: Jožica Hribar 90 let Tatjane Vomer Tatjana Vomer, z dekliškim priimkom Gričar, je lani prazno- vala 90. rojstni dan. Ljubljančanka, ki ji zdravje ne dopušča več aktivne udeležbe na spominskih prireditvah, se kljub vi- soki starosti še vedno živo spomni datuma, ki jo je zazna- moval za vse življenje. 29. avgusta 1943 se je skupina fantov in deklet, ki so organizirano delovali v odporu, napotila na komemoracijo na Žale, da bi počastili spomin na 31. avgust 1942, ko so na dvorišču pred tovarno Saturnus v Ljubljani Italijani ustrelili 22-letno Vido Pregarc, mladinsko aktivistko in delavko v tej tovarni. »Približno 50 se nas je zbralo na Ža- lah, ko so na nas planili italijanski vojaki na konjih, ki so se skrivali za obzidjem. Bili smo izdani, približno 20 so nas uje- li, med drugim tudi pisateljico Branko Jurca, pesnico Anico Černejevo, Staneta Mahkoto in mene,« se tega dne še vedno živo spominja. Imela je le 16 let. Ob kapitulaciji Italije je večina njenih prijateljev iz Ljubljane odšla v partizane, zapornike, med katerimi je bila tudi sama, pa so prevzeli Nemci in znašla se je v Begunjah. V Begunjah je bila Tatjana najmlajša, tamkajšnje zapore pa si je zapomni- la po hudem mrazu, lakoti ter po strelih in krikih, ki so priha- jali iz celic, v katerih so bile zaprte ujete partizanke. »Aretirali so me avgusta, ko sem prišla v Begunje, je bila zima, jaz pa v poletnih oblačilih. Bilo je obupno, delale smo v ledeno mrzli vodi, lačne, prezeble, umazane. Zaradi slabe higiene sem do- bila neke vrste srbečico, za teden dni so me decembra pov- sem golo zaprli v samico z betonskimi tli in me z nečim na- mazali,« se še danes z grozo spominja. Potem pa so nekega decembrskega dne poklicali v pisarno: njo, Angelo Grassi in še nekega fanta z Dolenjskega in jim v podpis pomolili papir v nemščini. Pozneje je izvedela, da so se s podpisom zavezali, da ne bodo govorili o tem, kar se je dogajalo v zaporu. Nato so jih izpustili. Šele pozneje je izve- dela, da so jo izpustili zaradi posredovanja hotelirja Franca Paara, ki mu je njen oče nekoč prej rešil življenje. Ko so Tatjano aretirali, je bila gimnazijka, po vrnitvi iz zapo- rov ji niso več dovolili nadaljevati šolanja, naredila pa je stroje- pisni tečaj in se zaposlila v Veterinarskem zavodu v Mestnem logu. Leta 1948 se je poročila z veterinarjem Ivom Vomerjem in odšla za njim v Celje, leta 1967 se je družina vrnila v Lju- bljano, kjer je dobil mož službo na Veterinarski fakulteti. J U B I L E J I S M O L J U -I I Oskrunjen spomenik na Bazi 20 Neznanci so pred dnevi oskrunili in poš- kodovali spomenik na Bazi 20, kar so po- trdili tudi na Policijski postaji Dolenjske Toplice, ki so posredovali fotografije. Z rdečo barvo so popisali spomenik Ivanu Mačku Matiji in razbili spominsko plo- ščo nad spomenikom. Priporočamo branje v reviji Borec Pričevanje – taboriščni dnevnik Štefke Polak Vesela žalost s spremno besedo in opombami zgodovinarke dr. Rozine Švent (Borec št. 733–735). Štefka Polak je bila najprej zaprta v domobranskem zaporu, nato pa deportirana v taborišče Belzig, podružnico koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Dnevnik je pisala v majhen zvezek v obdobju internaci- je. Zajema čas od 7. avgusta 1944 do prihoda v zbirni repatriacijski center v Zrenjaninu, 8. julija 1945. V isti številki revije je Alenka Auer- sperger objavila besedilo »Na Pajkežu«, v katerem obravnava prizadevanja nemške manjšine na Slovenskem za uradno priznanje »nemške manjšine« in za njeno kulturno in politično uveljavljanje. Besedilo je del avtoričine nove knjige Glas drugega. V številki 736–738 priporočamo pod- listek Darka Suvina z naslovom Memoari skojevca ter aktualno razmišljanje Samir- ja Amina »Vrnitev fašizma v sodobnem kapitalizmu«. 41 R E P O R TA Ž A Buchenwald: spomin na 11. april 1941 Svobodo so si priborili sami V srcu Nemčije, na hribu Ettersberg, dobrih deset kilometrov od Weimarja, so pred 80 leti zgradili eno najhujših koncentracijskih taborišč – Buchenwald. Njegove tipalke so segale v bližnjo in dalj- no okolico do Jene, Erfurta, Leipziga, Nordhausna in celo do Düs- seldorfa in Kölna, kjer so bile podružnice. Ena izmed teh – Dora – je postalo celo samostojno taborišče. Skozi Hitlerjevo tovarno smrti v Buchenwaldu je v osmih letih šlo približno 250.000 ljudi 32 narodnosti. V taborišču jih je za vedno ostalo 56.000, 21.000 pa se jih je 11. aprila 1945 z dobro organizirano vstajo z napadom na SS-ovce in bodečo žico samo osvobodilo. Od 3872 Jugoslovanov, med katerimi je bilo največ Slo-vencev, jih je svoje drugo rojstvo dočakalo 607. Danes je živih še približno 20 nekdanjih inter- nirancev iz Buchenwalda in Dore ter nekaj internirank, ki so trpele v podru- žnicah glavnih taborišč. Ob 72. obletnici osvoboditve Bu- chenwalda se je na spominski slovesno- sti na zbornem mestu nekdanjega tabo- rišča 9. aprila zbralo približno 2000 ljudi z vsega sveta. Med 15 zbranimi preži- velimi je bil tudi 88-letni Tomaž Vuk iz Mirna pri Gorici. »Na mesto trpljenja in groze prihajam že vrsto let. Prvič po osvoboditvi taborišča sem Buchenwald obiskal v organizaciji taboriščnega od- bora že leta 1975. Prihajal bom, dokler mi bo služilo zdravje. Čutim nekakšno dolžnost, da pridem, da se poklonim spominu na vse umrle tovariše in da vse to prenašam na mlade generacije. Malo nas je ostalo, ki še lahko povemo, kaj se je v resnici dogajalo v taboriščih, in se upremo tistim, ki hočejo zgodovino spreminjati,« je povedal Tomaž Vuk, ki je bil član delegacije ZZB za vrednote NOB Slovenije. Člani delegacije, vodil jo je član predsedstva in sin taboriščni- ka iz Buchenwalda Janez Alič, v njej pa so bili poleg Tomaža Vuka še član med- narodnega komiteja Buchenwald - Dora in sin taboriščnika iz Dore Boris Nemec, Janez Maršič, sin taboriščnika iz Bu- chenwalda, Marko Kožuh, sin taborišč- nika iz Reniccija, in Henrik Gregorič, so skupaj z veleposlanico Republike Slove- nije v Nemčiji Marto Kos Marko položili venec pri spomeniku v nekdanjem ta- borišču in v spominskem parku na hri- bu Ettersberg, ki so ga zgradili leta 1958 in je eden najveličastnejših v Evropi. Pred osrednjo spominsko slovesnostjo so člani slovenske delegacije veleposla- nici Marti Kos Marko na krajši slove- snosti pred vhodom v taborišče izročili zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slo- venije. »Predlog za priznanje je dal ko- ordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja, in sicer za večletno delo in prizadeva- nje, da se ne pozabi trpljenje Slovenk in Slovencev v nekdanjih koncentracijskih taboriščih na ozemlju današnje Nemči- je. Marta Kos Marko in vsi zaposleni na veleposlaništvu se udeležujejo spomin- skih slovesnosti ob obletnicah osvobo- ditve taborišč v Buchenwaldu, Dori, Ra- vensbrücku, Dachauu, Neuengammu, Flossenburgu, Sachenhausnu in drugih taboriščih. Priznanje Marti Kos Marko je tako tudi priznanje vsem na vele- poslaništvu, s katerim izjemno dobro sodelujemo vse od leta 2004. Delova- nje veleposlaništva pripomore k ohra- njanju tradicije in vrednost NOB ter k javni promociji vrednot, dogodkov in osebnosti iz našega narodnoosvobodil- nega boja,« je ob predaji priznanja po- vedal Janez Alič, Tomaž Vuk pa je ob pogledu na uro nad vhodom v tabori- šče dodal: »Svobodo smo si pribojevali ob 15.15, kar kaže ura na vhodu. Boj je trajal le nekaj ur. Pomembno vlogo pri osvoboditvi smo imeli Jugoslovani. In ni res, kar so govorili nekateri, da so nas osvobodili Američani. Njim smo predali ujete esesovce. To so nam priznali tudi ameriški vojaki, resnico pa so zapisali v poročilu tajnih služb ameriške armade in objavili leta 1996 v knjigi v nemškem prevodu Der Buchenwald Raport.« Marta Kos Marko in člani borčevske de- legacije so se udeležili tudi spominske slovesnosti ob osvoboditvi taborišča v Dori, kjer so položili venec pred spome- nik pod krematorijem. // BESEDILO IN FOTO: Jani Alič Delegacija ZZB za vrednote NOB Slovenije z veleposlanico Marto Kos pred vhodom v taborišče Buchenwald Spominska slovesnost ob 72. obletnici osvoboditve taborišča Dora, kjer so v podzemnih rovih izdelovali rakete V-2. april 201742 V A B I L A Celovec, Avstrija: Memorial Kärtnen – Koroška, platforma proti oživljanju fašizma, rasizma in antisemitizma, vabi na spominsko hojo v spomin na žrtve nacizma, ki bo v petek, 28. aprila ob 16. uri na grajskem dvorišču v Celovcu, Grajska ulica 8. Prikazali bodo odlomek iz predstave Tanzcafe Treblinka. Ob 17. uri pa bo udeležence pri Deželnem sodišču pozdravil dr. Bernd Lutschounig, predsednik Deželnega sodišča, govornica pa bo dr. Brigitte Entner, sledilo bo branje poslovilnih pisem. Nanos: Občina Vipava in ZZB NOB Ajdovščina vabita v soboto, 29. aprila, ob 11.30 na Nanos, kjer bodo počastili obletnico nanoške bitke in dan upora proti okupatorju. Slavnostna govornica bo dr. Lju- bica Jelušič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije. Sv. Anton, Koper: V soboto, 29. aprila, ob 16. uri bo v dvorani za- družnega doma v Sv. Antonu pri Kopru potekala slovesnost v počastitev dneva upora proti okupa- torju. Slavnostni govornik bo zgodovinar dr. Jože Pirjevec. Ljubljana, Turjak: Mestni odbor ZZB Ljubljana in Društvo Zarja spominov Velike Lašče vabita na spominsko slovesnost v Smrečju pri Turjaku, ki bo v četrtek, 4. maja, ob 11. uri. Slavnostni govornik bo Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB NOB Slovenije. Kul- turni program bodo izvedli Pevci izpod Rožnika. Kočevje: KS Kočevje mesto vabi na osrednjo prireditev v počastitev 72. obletnice krajevnega praznika in krajevne skupnosti, ki bo potekala na mest- ni ploščadi v Kočevju v četrtek, 4. maja, ob 17. uri. Slavnostni govornik bo dr. Vladimir Prebilič, župan občine Kočevje. Vrhnika: ZZB Vrhnika v sodelovanju z občino Vrhnika in Zavodom Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem vabi 6. maja ob 20. uri v veliko dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki na proslavo ob 72. obletnici osvoboditve Vrhnike. Slavnostna govo- rnica bo ministrica za obrambo Andreja Katič. V kulturnem programu bodo nastopile članice Žen- skega pevskega zbora Kombinat. Kobarid: ZB Kobarid, PD Kobarid, ANPI Nadiških dolin in Planinska družina Benečije vabijo na 2. pohod po poti Marka Redelonghija od Zapotoka v Beneči- ji do Brdc nad Breginjem. Pohod v spomin na narodnega heroja Marka Redelonghija bo v ned- eljo, 7. maja, z začetkom ob 7. uri v vasi Zapotok. Pohodniki se bodo lahko pridružili ob 10. uri v Podbeli pri spomeniku NOB ali ob 11.30 na slovesnosti ob Markovem grobu na pokopališču v Sedlu. Ob 13. uri bo spominska slovesnost pri spomeniku na Brdcah, kjer je Marko sklenil svojo življenjsko pot. Informacije: Vojko Hobič, ZB Ko- barid 040/234-051. Orle, Ljubljana: MO ZZB Ljubljana vabi v ponedeljek, 8. maja, ob 11. uri na Orle nad Ljubljano na spominsko prireditev v počastitev padlim v zadnjih bojih za osvoboditev Ljubljane. Avtobus izpred dvorane Tivoli bo odpeljal ob 9.30. Prijave sprejemamo na telefon: 01/4322-52-41 do 5. maja 2017. Letuš: Občina Braslovče, ZZB NOB Žalec in Krajev- na organizacija ZB Braslovče vabijo v torek, 9. maja, ob 11. uri na deseto srečanje borcev in udeležencev NOB v počastitev dneva zmage nad fašizmom. Slavnostni govornik bo Andrej Marinc, član sveta ZZB NOB Slovenije. Prireditev bo po- tekala na igrišču v Letušu. Poljana pri Prevaljah: Združenje borcev za vrednote NOB Mežiške do- line in koroške občine vabijo ob 72. obletnici zadnjih bojev druge svetovne vojne na proslavo Svobodi in miru, ki bo na Poljani v soboto, 13. maja, ob 11. uri. Slavnostni govornik bo dr. Mar- tin Premk, v kulturnem programu bodo nastopila kulturna društva iz Mežiške doline. Osilnica: Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje, OOZB Osilnica in občina Cerknica vabijo na spominsko slovesnost, ki bo v soboto, 20. maja, ob 11. uri na trgu v Osilnici. Slovesnost je posvečena 1. par- tizanskemu napadu na italijansko postojanko v Osilnici in obletnici ustanovitve OF. Slavnostni govornik bo Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB Slovenije. Ljubljana, Janče: ZZB za vrednote NOB Ljubljana, Moste - Polje in Litija - Šmartno vabijo v nedeljo, 28. maja, ob 11. uri na tradicionalno prireditev Janče 2017. Prireditev bo v počastitev 75. obletnice boja 2. grupe odredov, popestrili jo bomo z bogatim kulturnim programom in družabnim srečanjem. Slavnostni govornik bo Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije. Radio Kričač znova v etru Radio KRIČAČ bo od 26. aprila do 10. maja 2017 znova oddajal na FM 88.8 MHz. V teh 15 dneh ga boste lahko spremljali tudi na spletni strani www.radiokricac.si in v podkastih. Del sporeda bodo napolnili spomini na dneve, ko se je ustavljala OF; na mesece in leta v ok- upirani Ljubljani in v partizanskih enotah ter na s soncem obsijano zmagovito jutro tisto davno sredo 9. maja 1945. V programu bodo sodelovali udeleženci upora in narodnoosvobodilnega boja, partizani, aktivisti, taboriščniki, pa tudi današnji nezaposleni in delavci, potisnjeni v gmotno in preživetveno negotovost, v začasne in občasne zaposlitve – v prekarnost. Ob osvoboditvi glavnega mesta, prazniku Lju- bljane, ki je tudi dan osvoboditve Evrope, bodo v programu Radia Kričač sodelovali tudi častni meščani Ljubljane ter druge znane in vplivne osebnosti, tudi mladi ljudje s številnih področij družbenega življenja in ustvarjanja. Podajmo si roke na Zelenem prstanu Letos bomo mesto obhodili že 61., spominja- joč se 75. obletnice postavitve bodeče žice in v spomin na 72. obletnico osvoboditve. V čast Lju- bljani si v soboto, 6. maja, ob 12. uri simbolično na Zelenem prstanu podajmo roke okrog zelene prestolnice. V teku trojk po Poti spominov in tovarištva bo letos 6. maja v Ljubljani pod pokroviteljstvom ZZB za vrednote NOB Slovenije teklo kar 15 ekip, skupaj torej 45 tekačev. Popravek V zadnji številki Svobodne besede smo na straneh 14 in 15 objavili pogovor s Francem Jerončičem, pri tem pa smo žal ime vasice zapisali napačno. Gospod Jerončič živi v vasici Melinki pri Ligu nad Kanalom. Iz kraja izhaja priimek Melink in pred leti so v vasi pripravili srečanje ljudi s priimkom Melink, zbralo se jih je 70, počastili pa so 500. obletnico zapisa tega priimka. Na žalost v vasici ne živi več noben krajan s priimkom Melink, ker so se po prvi svetovni vojni večinoma izselili v Jugoslavijo. Na napako sta nas opozorila Gvido in Marjana Melink. Popravek 2 V 16. številki Svobodne besede se nam je na 22. strani v prispevku z naslovom Borci, po vojni ak- tivni športniki prikradla neljuba napaka, saj smo prelaz Vršič nehote povišali za 200 metrov. Prelaz Vršič je še vedno visok 1611 metrov. Za napako se opravičujemo. Uredništvo april 20172 43 Naročam revijo SVOBODNA BESEDA Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ZZB za vrednote NOB Slovenije Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana N A R O Č IL N IC A Ime in priimek: ................................................................................................................................................ Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................ Telefonska številka: ......................................................................................................... Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 €, letno 36 €. Podpis: ...................................................... U T R I N K I Pri spomeniku v Jelenovem žlebu, ki so ga konec februarja neznanci hudo poškodovali, so tudi letos ob obletnici bitke prisluhnili učni uri. Na fotografiji so z leve: praporščak Marjan Pečan, ki je umrl nekaj dni kasneje, Daniel Divjak, predsednik ZZB Ribnica, podpolkovnik Sergej Banin, predstavnik ruskega veleposlaništva, general Lado Kocjan, udeleženec bitke v Jelenovem žlebu, Tilka Bogovič, članica predsedstva ZZB NOB Slovenije in Jože Florijančič, predsednik ZZB Novo mesto. (Foto: Marko Burger) Na tem kosu blaga je zemljevid Evrope med 2. svetovno vojno z vrisanimi okupiranimi in »prijateljskimi« ozemlji. Zemljevid je materi Tineta Logarja (desno), urednika knjige Skočite, prekleto, skočite (izšlo pri Cankarjevi založbi) v bolnišnici v italijanskem Bariju ob koncu vojne podaril rešen ameriški pilot. Takšne zemljevide so zavezniški piloti in padalci dobivali pred svojimi poleti nad okupirana ozemlja v Evropi. (Foto: Jožica Hribar) Novim naročnikom, ki se bodo do 30. junija 2017, za najmanj eno leto naročili na revijo Svobodna beseda, bomo podarili pesmarico »Ob tabornem ognju«, ki jo je uredil Mitja Gobec. Izbor pesmi je naravnan na skladbe, ki so aktualne še danes in na katere smo lahko ponosni. Ostajajo večen spomenik poezije in glasbe iz časa boja slovenskega naroda proti okupatorjem med NOB. Naročila sprejemamo po pošti na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, na tel.št. 01 434 44 45 ali po e-pošti: romana.jemec@zzb-nob.si DARILO ZA NOVE NAROČNIKE REVIJE B E S E D A O B L E T N I C A različnih praks umetniškega izražanja in poustvarjanja, s poudarkom na sloven- ski besedi. Zato so medvoški avtorji Gre- gor Rozman, Agata Trojar, Cvetka Soko- lov, Jurij Marissig in Urban Vovk napi- sali priložnostne literarne bisere, katerih glavni moto je bil – koder sonce hodi… Prireditev, ki je bila obogatena z izjem- nimi video projekcijam in nastopi, je žal potekala v izredno hladnem, skoraj zim- skem vremenu, kljub temu so obiskoval- ci vztrajali, med njimi tudi župan Obči- ne Medvode Nejc Smole, ki je skupaj s Vladimirjem Bertoncljem, predsedni- kom ZZB NOB Medvode, nekaj dni prej slovesno odkril spominski plošči obema tiskarnama, ki se nahajata v precej od- daljenem, težko dostopnem gozdu. V vsebino slovesnosti je bilo z video gradivom vtkano medvojno dogajanje na medvoškem, od streljanja prvih tal- cev v tamkajšnji Gramozni jami, preko izseljevanja družin iz Goričan, do od- pora domačinov in postavitve tiskarn. Pogosto je bilo omenjeno ime Eda Bre- garja Dona in njegova neprecenljiva vloga pri nastanku tiskarn in pripravah na tiskanje Zdravljice ter natisa cele vrste letakov in med drugim tudi prve številke časopisa Gorenjski glas 24. av- gusta 1944. Ob postavitvi obeležja partizanskima tiskarnama Trilof in Donas v dolini Ločnice pri Medvodah Jezik nas ohranja kot slovenski narod V vojnah naroda ne osvobajajo poklicni vojaki, generali in politiki, osvobajajo ga navadni ljudje, takšni kot so bili tiskarji, ki so v teh skritih votlinah pripravljali natis Prešernove Zdravljice in dekleta, o katerih smo slišali, da so v nahrbtnikih nosila material, in seveda številni anonimni posamezniki. Veličina NOB je v prispevku ljudi, enotnost kulture in političnega boja med drugo svetovno vojno pri nas je edinstvena, prav je , da se teh ljudi, ki so pripomogli tudi k temu, da smo končno prišli do svoje države, večkrat spomnimo in morda bomo potem pozabili tudi na zdrahe. V tem duhu je Tone Peršak, mi-nister za kulturo kot slavnostni govornik zaključil prireditev v dolini Ločnice pri Medvodah ob postavitvi obeležja partizanskima ti- skarnama Trilof in Donas in obletnici na- tisa Prešernove Zdravljice leta 1944. Prisrčno prireditev na travniku pri stavbi Krajevne skupnosti Trnovec pri Medvodah je zasnovala in vodila Silva- na Knok, obogatila pa množica nasto- pajočih, članov medvoških kulturnih društev in ustanov, glasbene šole Fran- ca Šturma, baletne šole Stevens, priče- valci in številni medvoški ustvarjalci: li- terati, skladatelji, likovniki in glasbeniki. Slovesnost pod naslovom Koder sonce hodi so pripravili Občina Medvode, ZZB za vrednote NOB Medvode in Javni za- vod Sotočje Medvode, povod zanjo in za odkritje spominskih plošč pa je bilo dejstvo, da so v tiskarni Trilof leta 1944 ob 100-letnici prve izdaje, v nemogočih razmerah in ob pomanjkanju tehničnih sredstev ponatisnili Prešernovo Zdra- vljico. Ta je bila ob slovesnosti tudi na ogled v domu KS. Zdravljico je izdal Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, ki ga je vodil Bogdan Osolnik, opremila sta jo arhitekt Marjan Šorli – Viher, ki je izrezal vinjete in be- sedilo, in slikar Janez Vidic, ki je izdelal celostranske linoreze. Knjižico velikega, svečanega formata je tribarvno – črno, rdeče in zlato – natisnila partizanska tehnika Trilof v Davči pod Blegošem v 1500 oštevilčenih izvodih in nekaj izti- sov v posebni albumski obliki. Danes bi lahko rekli: mali čudež v zgo- dovini slovenske knjižne literature, kakršnega najbrž ni dalo nobeno odpor- niško gibanje okupirane Evrope »Narod lahko uničiš na različne nači- ne – najprej pa mu vzameš jezik. Jezik je tisti, ki nas ohranja kot slovenski narod, ne žica,« pa so bile besede Silvane Knok, ki so prevevale prireditev. Tako kot za- vest, da je Prešernova Zdravljica brezča- sna, brezprostorska, za vse prilike in vse svetovne nazore. Slovesnost je izzvenela kot medgeneracijsko sožitje in sotočje // BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar Spomenik Edu Bregarju Donu pred stavbo Donita v Medvodah Minister Tone Peršak (foto: Iztok Pipan) april 201744 B E S E D A Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 18. maja 2017. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 18. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 17. številke revije Svobodna beseda: 1. Martina Kralj, Linhartova 19, 1000 Ljubljana 2. Tanja Đapa, Senčna pot 5, 6320 Portorož 3. Jože Užmah, Koseskega ulica 15, 2000 Maribor Rešitve križanke: UČKA, RESA, SERVIETEK, OBARVANJE, DIJAK, AA, GANK, AS, LK, ISKRILO, EPP, TANA, NARAVOVARSTVENIK, DLAN, ROLO, IRANCI, IDS, IDRIJEC, REJA, JANŠA, EKSTAZA, AKIM, BC, TA, ATLAS, NOKOTA, ANŽEJ, ETA, ČN, HRS, LIEGE, NED, ETNOGRAF, RODBINA, KIAR, AGA, ANAGRAM. Geslo: ČEBINE - ROJSTNI KRAJ KPS B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 18. maja 2017 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. GORLJIV PLIN, KI NASTANE IZ KALCI- JEVEGA KARBIDA IN VODE, ETIN ZAČETEK GESLA GRENAK ZELIŠČNI APERITIV LINDA EVANS NADALJE- VANJE GESLA STRNIŠČE TURŠKI PISATELJ (HALDUN; IZ ČRK: RENTA) KONEC GESLA KRATICA ZA ITALIJANSKO POROČEVALNO AGENCIJO ŽENSKA, KI DA AVAL (MENIČNO POROŠTVO ANTON TROST OBRAT ZA IZDELAVO CEMENTA NAŠA PISATE- LJICA PEROCI HITROST, NAGLOST TIRNICE, TRAČNICE ZAGNA- NOST, POLET IGNAC PO DOMAČE PRAVO- SLAVNA PODOBA GLAVNI ŠTEVNIK RADKO POLIČ KUHANJE ŽGANJA ANSAMBEL IZ OSMIH PEVCEV ALI INŠTRU- MENTA- LISTOV EMENTAL- SKI SIR NAPITNINA (ZASTAR.) ANTIČNI ZAČETNIK ARIJAN- STVA TIBETAN- SKO GOVEDO POŽELE- NJE STOJEČA RIBIŠKA MREŽA ANTON JANŠA KRAVICA IVO ŽIDEK IZVRSTEN ŠPORTNIK NOGOMET- NO MOŠTVO ŽARGON PORTUG. POLITIK (ANTONIO; IZ: ENEAS) MARATON- SKI TEKAČ SL.ROKOM. (URBAN) RASTLINA PROTI STRELI PRIPO- VEDNO PESNIŠTVO NABIREK PREBI- VALKA FINSKE NEKDANJI VZHODNI SLOVAN NAJVEČJI PTIČ, KI PA NE LETI VILKO NOVAK STAROGR. BOG VODA ZEMELJSKI POL SANJE, SNI JANEZ ERŽEN KITAJSKA PLANOTA TOMO JURAK PREBI- VALEC IRSKE SOL DUŠIKOVE KISLINE IGRALEC ALEKSIĆ POZNAVA- LEC ESTETIKE ENICA VEROVA- NJE, DA JE V STVAREH DUŠA SLOVENSKI PEVEC (VILI) IZVOR MADŽAR- SKA OBLIKA IMENA PAVEL LIRIČNI PESNIK POGORJE TRNOVSKE GA GOZDA (IZ: VEČNA) NEZNANEC OBUPA- NOST JUNAK ENEIDE NATIS LESEN ZAMAŠEK ZA SODE MEVŽA, TEPEC, CACEK ALK ITALEC MARIJA TEREZIJA R. 13.5.1717 - U. 29.11.1780, VLADALA 1740 - 1780 / R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 18 9 772463 821805 april 2017 cena 3 eur Letnik III ISSN 2463-8218 Spomin na tiskarni Trilof in Donas Bralcem čestitamo ob 1. maju, prazniku dela in 9. maju, dnevu zmaga nad fašizmom in nacizmom.