KNJIŽEVNA POROČILA.                                    637
imamo n. pr. za Bosno slično delo N. Čira Truhelke. Morda se bo kdo, vzpodbujen po teh zgledih, lotil posla tudi pri nas.                                    A. M.
Tomo Kumičic: Tajna Prokobona. Naklada Št. Kugli. — Zagreb.
Vsako knjigo vzamem v roko z nekim rekel bi svetim spoštovanjem, berem jo z zvesto pazljivostjo in se trudim, da bi se vživel v pisatelja in v dogodke, ki mi jih dobro ali slabo pripoveduje. O^vsaki najrajši povem, č e moram kaj povedati, samo dobro, samo najbolje. Za lepoto, če jo najdem, odpustim vse hibe, če bi se morda obešale nanjo. Zaradi^ ene same velike ideje, zaradi ene same zares lepe slike v pravem okvirju je_ tudi nerodna knjiga ali povest vredna same sebe in vredna branja in premisleka. Sporedne, nebistvene napake, ki bi jo kazile, bo pisatelj spoznal sam in nam jih ob priliki popravil. —
Ali kaj naj rečem o tejle sedemdeset strani obsežni knjižici? Da je povest kakor povest, tudi najslabša, mora biti, si ne upam prav zapisati; preveč me je razočarala. Kajti v njenem drobnem, neboglenem telescu ni duše, še dušice ne. Po tej' nerodni in nevešče razvlečeni stvari, ki zares nima nobene, pa že res prav nobene slovstvene vrednosti, bo morda segel kdo samo zaradi tajnostnega naslova. Ojoj, kako se bo urezal!
Čudna in neverjetna «Tajna Prokobona» hoče biti zgodba dveh italijanskih sester iz Južne Tirolske. Najprej sestri površno vidimo kot vaški perici. Kakor bi mignil prideta v mesto, na «ena, dve» imata tam svojo pralnico, na «tri» Bog da eni izmed sester ženina, ki odvede obe devici v posete k svojim staršem nekam daleč. Ko se vračajo, se usmili dobri Bog še druge sestre in posadi zraven nje pravega in pridnega ženina, ki je prijatelj natanko ženina prve sestre. Prva se poroči, druga sestra pa mora še nekaj čakati in oskrbovati pralnico. In sam vrag menda prinese od nekod nekakega financarja ali kali, ki nosi osameli sestri svoje perilo v pranje, da jo lahko obiskuje in — zalezuje. Saj bi bil Bog že kako dal, da bi se bila ubožica zapeljivca rešila s poroko, ko ne bi — nastala svetovna vojna, zlasti pa vojna z Italijo. Italijani pridejo črez mejo. Ko se morajo umekniti, jo mahne z njimi tudi — ženin. Nevesta ostane v pralnici, financar pritiska izlepa in izgrda. Nevesta je trdna, a vojna sreča je opoteča: Avstrijci prepodijo Italijane in zajamejo tudi ženina, ki je bil vstopil v italijansko službo. Financar, njegov tekmec, ga spravi pred vojno sodišče. Uboga nevesta obriše solze, zapre «botego» in se napoti v mesto, kjer «* je zaprt nesrečni ženin. Sredi samotne poti pod goro Prokobon kar naenkrat stopi pred drhtečo devico sam financar in jo hoče dobiti. Ali ona steče v breg Prokobona. Financar za njo. Se malo pa jo bo dosegel! Pa ne boš, Jaka! Deklica se spotakne in natanko tam, kjer pade, leži, čast Bogu, očetu nebeškemu, prava pravcata ročna granata, ki je dekle ne pozna, ali vendar v e, kako se taki stvari streže. Pograbi jo s svojimi deviškimi rokami in jo junaško zakadi naravnost v svojega kletega preganjavca. Bum! Financar je šel na kose, preganjana deva s svojo tajno Prokobona (financarjeva smrt!) pa hitro do svojega ženina. — Sveti križ božji, zdaj je vse v redu. Ženina ima v rokah kot vojaški  avditor  sam  gospod Kumičic in  ji ga  reši.
No, taka je ta stvar. Če sem jo obširneje omenjal, sem to storil res samo zato, da ne bi kdo mislil, češ, z molkom da jo hočem ubiti. Ampak povestica nima pravice do življenja in se je že sama ubila. —
638                                                 KRONIKA.
Nekaj stvari enakega žanra je gospod Kumičič napisal že pred to tajno. Pravijo, da je «Tajna Prokobona» bolja. No, zahvalim!
Preden se oddehnem od neprijetnosti, da sem ocenjal to diletantsko zma-šilce, bi rad povedal še to-le:
Pri nas je začelo .pod svobodnim solncem vse propadati. Pijani smo svobode in ne vemo, kaj bi z njo. Znamo jo samo še zlorabljati. Namesto da bi nam bila blagoslov, nam je zapeljiva vešča, ki nas mami s svojim plešočim odsvitom. Po nenavajeni poti drvimo, drvimo in se prekucujemo v — dekadenco!   —
Kaj delate s svobodo sploh?
Za  Božjo  voljo,  kaj   delate  z  umetnostjo?!
'¦¦¦¦                                                                                                                                                                                                                                                                                          -¦¦-.-.                                                                              ¦                                                                                                       . ¦:                                                                  .
Kako je mogoče, da sme že vsak skribentek s komaj abecednimi pojmi pisateljevanja — diskreditirati leposlovje?!                                  Ivan Zoreč.
^   KRONIKA.   —*
«Slovenačko Učeno Društvo?» Pod tem naslovom — ki je zaradi večjega efekta natisnjen v latinici — je prinesla beograjska revija «Novi život», ki ji je direktor dr.M. Ninčič, letos dne 21.avgusta sledečo notico: «Prema jednom obaveštenju iz Ljubljane, koje potice iz ozbiljnog izvora, priprema se tamo od strane nastavnika Univerziteta osnivanje Je,dno4g posebnog Učenog Društva zaslovenački jezik, književnost i povijest. Ova vest zaslužuje pažnju svih naših političkih i kulturnih radnika, i dobro bi bilo da se pitanje o stvaranju učenoga Društva za slovenački jezik prostudira malo i u Beogradu i Zagrebu. Mi imamo dve akademije nauka; u Beogradu i Zagrebu, i na žalost još nista nije učinjeno na njihovom spajanju i zajedničkom radu. Sad su Slovenci došli na ideju da osnivaju Učeno Društvo, koje nije nista drugo ne&o zametak jechjL Akademije Nauka. Da li se ovakim cepkanjem snaga, i čisto formalnim aktima u istini stvaraju naučni centri i ustanove, to je pitanje na koje bi trebalo osnivači Slovenačke Akademije da odgovore. Mi u to jako sumnjamo.»
Vkljub vsej z muko temperirani nervoznosti zveni iz notice dovolj glasno pobožna želja, da se naj vsako delo za izrazito slovenske kulturne potrebe če že ne «par ordre du moufti» kratkomalo prepove — značilno je, da opozarja anonimnež, ki se je pogumno skril za tri zvezdice, nar..,«Društvo za slovenski jezik, književnost in zgodovino« v prvi vrsti politične (!) faktorje — pa vsaj monopolizira izven Slovenije, točneje: prepusti obema akademijama, ki ju že imamo: «kr. srpski» v Beogradu in «jugoslavenski» v Zagrebu. S to rešitvijo problema se ne moremo strinjati.
Obe akademiji sta v sedanjih razmerah postavljeni pred naloge, ki jih bosta z dosedanjimi sFedstvi, osebnimi in gmotnimi, komaj obvladovali. Njuna naloga bo pred vsem v tem, da bosta delo, kakor sta ga dosedaj vršili in ki jima je določeno po njuni legi in tradiciji, nadaljevali s pomnoženo intenzivnostjo. Zato bo popolnoma nemogoče, da bi svoj delokrog ekstenzivno razširili na polje, ki ga tudi do sedaj nista obdelovali.