II.
IVocoj se priplazil na temno nebo je mesec ves mrzel in trd. Nocoj sem pripravil mizo za dva, nocoj je moj dom odprt.
V bakreni posodi sem smolo prižgal,
da nama ne bode mraz,
da bode obema v ognju žarel
do poznega jutra obraz.
Nikoli, dekle, te ni k meni bilo, a vendar bi rad bil s teboj, saj morda ne slutiš in niti ne veš, kako mi je težko nocoj.
Zdaj čakam. Čez plamen metulji lete in mesec je mrzel in trd. Ne bom te pričakal, ti dekle moje. Moj dom je zaman odprt.
Stanko Vuk I Pastirska
Pomlad se je prebudila z obrvmi iz brinja, meglasti si plašč je svoj na Prevalu izmila.
Iz zgodnjih mlečnih trav si tke zelene lase, na krhkem, marčnem nebu močvirne zvezde pase.