O ODMEVU NARODNOSTNIH BOJEV PRED ŠESTDESETIMI LETI V SELŠKI DOLINI V začetku oktobra 1918. leta je že mno go znakov kazalo, da se bliža konec prve svetovne vojne in poraz nemško-avstrij- skih armad, vendar ni nihče pričakoval, da se bo zgodilo to že v nekaj nasled njih oktobrskih dneh. Prav v teh dneh pa se je na italijanski fronti pričel do končni boj. Protinapad antantnih vojsk je bil tako silovit, da je prišlo do popol nega razkroja nemških in avstro-ogrskih vojnih sil. Fronta je bila v celoti raz bita. Proti koncu oktobra 1918 so se med drugimi tudi skozi Selško dolino že vra čale trume poražene, a še vedno zločeste nemško-avstro-ogrske soldateske. Prav tako so na svoje domove prihajali šte vilni slovenski vojaki, mnogi pa so žal izkrvaveli na bojnih poljanah. O vtisih iz tistih časov je npr. naš ro jak prof. France Koblar v svojem. Ob računu takole zapisal: »Sredi novembra (1918 — op. pisca) sem prišel v Ljublja no in videl vso klavrnost prevratnih dni;« dodal je še, »da bi štiriletna vojna odisejada zaslužila daljšega opisa, kaj so ljudje takrat doživeli in pretrpeli .. .«. Vendar menim, da najmanj dvema ge neracijama Slovencev ni potrebno oživ ljati težkih spominov na krute čase. ki smo jih doživljali tako med prvo in ne kaj let kasneje spet med drugo svetovno vojno. Rane iz obeh vojn še zdaleč niso in zlepa tudi ne bodo zaceljene. Še so sveže. V tej in takšni prizadetosti živijo mnogi posamezniki in živi naša sloven ska narodna skupnost, ki po preteku pol nih šestdeset let še vedno mora vojevati narodnoosvobodilni boj na naših sever nih in zahodnih mejah. Ob že preživetih »teh 60 naših letih« pa bi bilo morda vendarle umestno, da se »ob praznovanju takih jubilejev« vsaj na kratko in ponovno ozremo predvsem na vzroke, ki so bili povod za tolikšno in tako brezobzirno medčloveško klanje. Ni mogoče prezreti zgodovinskega dej stva, da je nekdanja avstroogrska mo narhija že v času pred prvo svetovno vojno zatirala in kakorkoli skušala stre ti rastočo moč in nacionalni odpor v njej sicer združenih jugoslovanskih narodov. tj. Srbov, Hrvatov in Slovencev. V državnem parlamentu se je torej že takrat začelo govoriti o nasprotjih med germanstvom in slovanstvom. Za edini izhod iz tega položaja je avstro-ogrski generalni štab predvideval, da mora pri ti do evropske vojne, uperjane predvsem proti takratni carski Rusiji in kraljevini Srbiji. Končno je 28. junija 1914 plaz sprožil sarajevski atentat. Ker je bila avstrijska vsenemška na cionalna usmerjenost vseskozi in v vsa kem ozira pretirana, so avstro-ogrski Slovani, tj. Cehi in Jugoslovani, pred vsem pod vplivom obeh ruskih revolucij — februarske in oktobrske 1917 — av stro-ogrski monarhiji že maja 1917 zadali prvi revolucionarni sunek z »majniško izjavo oziroma deklaracijo«, ki je med drugim zahtevala združitev vseh ozemelj, kjer so v tej državi živeli Slovenci, Hr vati in Srbi, v samostojno in od vsake tuje nadoblasti neodvisno državno telo pod žezlom habsburško-lotarinške dina stije. To smer je v tistih razburkanih ča sih vneto zagovarjal predvsem znani ta kratni klerikalni filozof dr. Aleš Ušenič- nik. Bil je torej odločno proti državi v obliki Velike Srbije pod žezlom Kara- djordjevičev, medtem ko je pri nekoliko kasnejših razpravah o tem ljubljanski škof Jeglič poudarjal, da je združitev s Srbi potrebna, ker bi sicer antanta ne priznala Jugoslavije in bi bila le-ta lah ko postala žrtev Lahov, Nemcev ali Ma džarov. 2e v času, ko so se slovenski politični predstavniki še dogovarjali, v kakšni obliki naj se jugoslovanski narodi na ozemlju razpadle Avstro-ogrske združu jejo in dokončno združijo, pa je bilo 9. oktobra 1918. leta v Zagrebu k sreči že ustanovljeno Narodno veče SHS, ki je prevzelo v svoje roke vodstvo narodne politike in dolžnost postaviti temeljne za hteve za končno rešitev jugoslovanskega narodnega vprašanja. Temu ustrezno je 29. oktobra 1918 sledila razglasitev drža ve SHS. Proslavljali smo osvoboditev iz pod nemškega gospostva po vseh večjih krajih Slovenije. Ob vseh teh dogodkih — torej domala istočasno — pa je, na žalost, še vedno ostajalo odprto drugo važno poglavje: Kako reševati in rešiti naša mejna vpra šanja, saj je bila nejasna usoda sloven ske Koroške in ostalih predelov Slove nije. Potrebni so bili hitri in odločni ukrepi, kajti kljub razsulu avstro-ogrske vojske naši sovražniki niso mirovali. Tu di še je obstajala nevarnost pred sov ražnim vojaštvom, ki se je vračalo s fronte in podobno. 187 Vod strojnic podporočnika Toneta Košmelja (desno spredaj) na položaju bojev za slovensko severno mejo Takrat že deluj oča Narodna vlada SHS v Ljubljani se je vsega tega sicer v pol ni meri zavedala. Najprej je pristopila k organizaciji tako imenovanih narodnih straž, ki pa so bile vse preveč krajevno vezane, ni pa znala uporabiti predvsem vojakov-povratnikov ali jih poslati tja, kjer bi bilo to za splošne narodne kori sti potrebno. Ob dokaj problematični situ aciji je bilo Narodno veče primorano, da je 2. novembra 1918. leta razglasilo splošno mobilizacijo. Poziv pa zaradi splošnega protivojnega razpoloženja ljud skih množic ni doživel želenega uspeha. V kj;r precej kočljivem položaju je za naše slovenske razmere idealno ukrepa' edinole takratni Narodni svet za Štajer sko: Na pod'agi pisma z dne 1. novemb ra 1918 je bil dotedanji avstrijski majo.- Rudolf Maister imenovan za generala in določen za vrhovnega poveljnika nad vsem. Narodnemu svetu za Južno Štajer sko podrejenim vojaštvom, z naročilom, da za ohranitev varnosti tega ozemlja ukrene vse, kar šteje za potrebno. Mai ster se je v celoti izkazal moža in voja ka. Na sestanku,- ki ga je istega dne sklical dotedanji mariborski, nemško- avstrijski poveljnik, je energično pove dal, da razglaša Maribor za jugoslovansko posest in da v imenu svoje vlade (Na rodnega sveta za Štajersko — op. pisca) prevzema vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko. S tem so po sredno predvsem slovenski vojaki-pro- stovoljci z generalom Maistrom na čelu pričeli boj za našo severno mejo. Že 4. novembra 1918 se je Maistru pridružil nadporočnik Malgaj iz Celja, kije bil za dolžen za bojni sektor Mežiška dolina, 8. novembra 1918 pa je bila stotniku Lavriču poverjena mejna fronta na za hodni Koroški. Kljub vsej borbeni pripravljenosti, je služba, ki jo je sprva opravljalo pred vsem slovensko vojaštvo, obremenjevala le nekaj stotin zelo požrtvovalnih voja kov. Nekako v sredini novembra 1918, torej po mobilizacijskem pozivu z dne 8. novembra 1918, ki ga je izdalo pover- jeništvo za narodno obrambo v Ljublja ni, je uspelo vojaštvo vsaj do neke mere sistematično organizirati, dasiravno so bile za uspešno nadaljnje vojskovanje potrebne še znatne dodatne vojaške sile; predvsem bi bila v tem primeru nujna pomoč antante, s katero so v prvi vrsti računali naši politiki. Toda kljub dejst vu, da so bili že 3. novembra 1918 znani pogoji premirja med Avstro-Ogrsko in 188 antanto. pa vse dotlej nobena antantna sila nove države SHS še ni priznala. Za to pomoči od antante nismo bili odnosno nismo mogli biti deležni. In da bi se na še vojaške enote vendarle okrepile, so bili v sredini decembra 1918. leta s po novnim, tj. že tretjim mobilizacijskim pozivom mobilizirani vojaški obvezniki letnikov 1895—1899, tako da se je letnik 1899 moral zglasiti 8., naslednji letniki pa 11.. 15., 18. in 20. januarja 1919. Na ta poziv se je tudi iz Selške doline od zvalo nekaj mobilizirancev. S tem v zvezi je treba v izogib pozabi opozoriti na vsebini sejnih zapisnikov Sokolskega društva Železniki z dne 28. decembra 1918 in z dne 12. januarja 1919. leta, ki pozivata, naj se člani prijavijo v prostovoljno legijo za osvoboditev tla čenih koroških bratov. Kot starejši let niki, ki jih mobilizacijski poziv niti ni zajel, so se klicu Sokolskega društva od zvali člani: Franc Veber in Joško Veber iz Zalega Loga ter Tone Košmelj iz Že leznikov, takrat začasno bivajoč v Ljub ljani. V Loških razgledih 1976 Ciril Zupane v svojem prispevku Nekaj o borcih za severno mejo sicer poroča, da je julija 1976 v Selški dolini obiskal 16 še živečih borcev. Ne kaže pa prezreti, da so ie-ti klicu domovine sledili predvsem zaradi mobilizacijskega poziva, prav gotovo za vedajoč se, da se glede na dogodke od 1. decembra 1918 dalje pač ne kaže odte govati vojaški obveznosti. Iz tega sledi. da mobilizirancev pač ni mogoče izena čevati s prostovoljci, kakor je moč za slediti v že navedenem Zupančevem pri spevku. Tudi ne razumem, zakaj pisec kot domačin ni obiskal vsaj še živečih sorodnikov dveh, kar precej pomembnih in že pokojnih koroških borcev, tj. Karla Demšarja p. d. Strojevčevega iz Zalega Loga (roj. 1895) in Toneta Košmelj a p. d. Popčovega iz Železnikov (roj. 1888), ki ju mimogrede celo omenja. Na podlagi zbrane dokumentacije se v zvezi s prednjim čutim dolžnega in upravičenega, da o prostovoljcu podpo ročniku TONETU KOŠMELJIL menda edinem odlikovancu med tukajšnjimi koroškimi borci, dodatno poročam na slednje: Imenovani (umrl je 18. junija 1962) je okrog 15. januarja 1919 odšel na koroško fronto kot rezervni pešadijski podporoč nik takratne armade SHS. Dodeljen je bil k četi strojnic, ki je bila stacionirana pri tunelu Podrožca na Jesenicah. Koman dant kolone je bil stotnik Miroslav Mar- tinčič, poveljnik čete strojnic pa je bil nadporočnik Franc Stenovec. Četa, imenovana tudi »jeseniški od red«, je zasedala položaje okrog tunela, delno pa je patruljirala po obronkih Ka ravank. V maju 1919 je dobila nalogo, da preko ljubeljskega prevala napreduje proti Celovcu. Ko je avstrijski »Heimat- \vehr« prodiral iz Borovelj proti Malemu Ljubelju, je Košmelj kot vodja mitralje- ških pušk dobil nalogo, da zasede Malo (ali Novo) goro nasproti gore Žingarice ob Malem Ljubelju. Dasiravno so Avst rijci koncentrirali na Košmeljeve položaje svojo artilerijo iz Kožentavre, le-ta s soborci vzdržal in s tem zadržal sovražnikovo napredovanje na Mali Lju belj. Nato pa sta Košmelj ev vod in en vod pešadije Mali Ljubelj zavzela, uni čila sovražnikova stroj nična gnezda in s tem naši vojski, ki se je pomikala z Ve likega Ljubelja proti Deutsch-Petru, od prla prehod do Drave in s tem dalje do Celovca. Za ta vojaški podvig je bil podporoč nik Tone Košmelj že kot demobiliziran rezervni oficir 3. čete 1. bataljona ta kratnega ljubeljskega odreda odlikovan z zlato kolajno Miloša Obilica za hrab rost. Vojno ministrstvo v Beogradu je preko komande Dravske divizije (37. pe šadijski polk) odlikovanje z dekretom po slalo na občino Železniki z naročilom, naj dobitnika medalje javno odlikuje, kar je bilo leta 1920 v domačem kraju ustrezno izvršeno. Zaključek: Pri pisanju pričujočega se stavka sem skušal dosledno upoštevati pripombe in opozorila Hinka Wilfana (Delo 10. maja 1977), da pisanja zgodo vinskih dogodkov ni prepuščati zgolj za namcem; zaradi nedoživetja so namreč možna nerazumevanja, so možne pomo te, možna je nepopolnost, dvoumnost, prilagodljivost itd. Čemu torej dopustiti zgodovini, da bi se nekoč kakorkoli ma ščevala, pripominja H. Wilfan. Drago Dolenc Viri: H. Wilfan, Prikazovanje zgodovinskih resnic, Delo 10. maja 1977. — M. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana 1965. — L. Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918/1919, Ljubljana 1978. — C. Zupane, Nekaj o borcih za severno mejo iz Selške doline, LR XXIII/1976, 261—273. 189