!t| SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
|jl
Alexandre Dumas
TRIJE
MUŠKETIRJI
Igra v dveh dejanjih
Priredila Roger Planchon in Claude Lochy Prevod in režija: ANDREJ STOJAN — Scena: VLADIMIR RIJAVEC — Kostumi: VIDA ZUPAN-BEKČIČEVA — Lektor: MAJDA KRIŽAJEVA — Glasba in glasbeno vodstvo: EDO GORŠIČ
NASTOPAJO:
KOMENTATOR
MUŠKETIRJI:
□ 'Artagnan Athos Porthos Aramis De Treville
DVOR:
Kralj
Kraljica
Estafena
Komornik
Richelieu
Milady
GARDA:
Rochefort
Jussac
Biscarrat
Boistracy
Cahussac
Ferenzac
Seguier
ANGLEŽI:
Buckingham
VVinter
Patrick
Felton
Clarick
Branko Grubar
Borut Alujevič Franci Gabrovšek Bruno Vodopivec Drago Kastelic Jože Pristov
Pavle Jeršin Jana Šmidova Mija Mencejeva Branko Grubar Sandi Kraši Mija Mencejeva
Janez Bermež Andrej Nahtigal Štefan Volf Marjan Dolinar Cveto Vernik Andrej Nahtigal Branko Grubar
Štefan Volf Branko Grubar Marjan Dolinar Cveto Vernik Marjan Dolinar
D'Artagnanov oče D'Artagnanova mati Gospod Bonacieux Gospa Bonacieux Prvi čistilec Drugi čistilec Ječar Rabelj
Krčmar, prior, krojač, taksist,
pešec, popotnik
Stražar
Pavle Jeršin Jana Šmidova Jože Pristov Marjanca Krošlova Bruno Vodopivec Drago Kastelic Jože Pristov Janez Bermež
Branko Grubar Ivan Jeram
Tri nune, tri dvorne dame in pionirka
Premiera 25. novembra 1966
Vodja predstave: Boleslav Simoniti — Šepetalka: Olga Puncerjeva — Razsvetljava: Bogo Les — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Odrski mojster: Franc Klobučar— Krojaška dela: Amalija Palirjeva, Jože Gobec in Oto Čerček — Slikarska dela: Ivan Dečman — Frizerska dela: Vera Srakarjeva — Rekviziterska dela: Ivan Jeram — Čevljarska dela: Konrad __________________Faktor — Garderoba: Angela Korošec
Boj za žensko v »Rašomonu« (tako kakor ga je videl drvar) v režiji Mirča Kraglja. Na sliki: Marjanca Krošlova, Borut Alujevič in Jože Pristov.
Stari, romantični ideali in vrednote počasi izginjajo, moralne in etične norme se spreminjajo, spreminja se merilo lepega, poštenega in dobrega. Še malo pa ne bomo več vedeli, kdo sta bila Mozart in Pavlova, v pozabo tonejo ekvipaže in četvorke. V predalu nekje, med Armstrongovimi ploščami in včerajšnjimi časopisi, polnimi bombastičnih slavospevov atomski dobi, leži pozabljena, od starosti porumenela fotografija babice.
Prav smešna fotografija: nekakšna koketna frizura, dolga, nerodna, z naftalinom prepojena obleka in okorna, krčevita drža. Pa vendar: tale babica bi še danes lahko bila prav čedno dekle. Treba bi ji bilo samo spremeniti frizuro in ji obleči mini krilo ...
Ko je Alexandre Dumas napisal »Tri mušketirje«, še slutil ni, da bodo preživeli stoletja. Odtlej so umirale knjige, njegovi junaki pa so se s svojim časom, dvorom in spremstvom preselili na gledališke odre, od tod pa na filmske in televizijske ekrane — in tam živeli dalje. Dolgo so s svojimi rapirji in dekolteji vznemirjali gledalce, vse dotlej, dokler njihova publika ni znala na pamet vseh fraz, vseh receptov za strupe in vseh 333 načinov veličastnega umiranja . . .
Takrat pa sta prapravnuka Alexandra Dumasa obrisala prah z njegovega romana — te častitljive dame romantične literature — in se zamislila: saj ta babica bi še danes lahko bila lepa . . . Slekla sta ji staro krinolino, ji uredila moderno pričesko in pregnala smrad po naftalinu.
Tako sta Roger Planchon in Claude Lochy predstavila svetu mlado dekle, komedijo »Trije mušketirji«, hudomušno parodijo na starega Dumasa.
Zgodba je ostala ista in isti so še tudi junaki. Še vedno so to hrabri in pošteni vitezi, ki vneto vihtijo svoje rapirje. Le da je svet, v katerem živijo, čisto drugačen in drugačne so tudi vrednote, za katere se borijo. Pravzaprav — imena so še ista, le da za nas to niso več vrednote.
Tega naši junaki, žal, ne vedo. Vemo pa to mi, ko jih gledamo, kako si prizadevajo živeti svoj smešno-simpatični čas v novem, opredmetenem svetu, ki sproti razvrednoti vsako njihovo akcijo. Ta novi, njim tuj prostor, v katerem hočejo zaživeti svoje staro življenje, je tista komično-parodistična preobleka, ki jo ima moderna priredba starega Dumasovega romana.
Andrej Stojan