TRIBUNA "KOMUNIST" NAPADA V številki 10 iz 12. marca je Komunist objavil članek ,,Odprto pismo študentski Tribuni". Franc Šetinc, odgovorni urednik Komunista, avtor pisma, verjetno ni ravnal po višjih direktivah, pač pa je verjetno, da je povzel duh morebitne take direktive. V član-ku, toplo sa priporočamo vsem našim bral-cem, tov. Setinc napada koncept Tribune in nekatera stališča njenega glavnega in odgo-vomega urednika. Tov. Šetinc ne skriva osebnega motiva (glosa: Akviziter Šetinc) za napad, kar v do-venski publicistiki ni novost. S tem je ver-jetno želel ponazoriti, kako konflikti v poli-tki z osebne prehajajo na teoretično in s teoretične na osebno raven. Odgovore berite v naslednjih številkah Ko-munista. OGLAŠAVAJTE U "KOMUNISTU" pet izdanja Iista u tiražu od 230.000 primeraka rasprostranjenost tiraža u ccloj zemljt struktura čitalaca: privredni i politički rukovodioci i eko-nomski najaktivnije kategorije gradana (prenašamo brezplačno) sl-zagreb PRAŠKI SODNIKI, KDO STE? Devetnajst mladih Cehov aretiranih. To se je zgodilo lani. Zdaj so pred sodiščem. Glavmi točka obtožnicc: v avgustu 1968 so ustanovili taj io orga-nizacijo, imenovano Gibanje revolucionarne mla-dine, pozneje Revolucionarna socialistična partija Ceškoslovaške. Ta partija, sestavljena iz študentov. delavcev in uslužbencev, se je izjavila za revolucio narni markizem, za boj proti stalinistični biro-kraciji in vrnitev k resničnemu proletarskemu in-ternacionalizmu. Danes jim očitajo, da so se zarotili proti državi, proti drugim socialističnim deželam, da imajo zve-ze s francoskimi in nemškimi levičarji, posebno IV. internacionalo. V članku v časopisu Tvorbaje bilo razloženo, da se je zarota dotaknila tudi Poljske -prek dveh mladih zaprtih Poljakov: Modezelevv-skega in Kurona. Casnik je dodal, da je dejstvo, da je Liga komunistov Francije podpirala zapornike in izdala posebno brošuro o njih, dokaz te medna-rodne trokcistične zarote. Po več preloženih se je 1. marca ob 8. uri zjutraj na mestnem sodišču v Pragi proces pričel. Obto-žence so pripeljali z lisicami na rokah. V dvorani so bili samo njihovi najbližji in nekaj policajev. No-benega novinarja z vzhoda ali z zahoda razen J. Hecka (Rude Pravo). Glavni obtoženec Petr Uhl, učitelj, 29 let, je povzel besedo v imenu vseh obtoženih in postavil pet vprašanj tribunalu. Vsako vprašanje se je kon-čalo s stavkom: ,,Ce odgovorite pritrdilno, dvo-mimo v objektivnost tega sodišča." In zdaj vprašanja: 1. Ali so sodniki sodelovali v procesih lcta 1950? 2. Ali so sodniki kontaktirali z drugimi ele-menti sodnega aparata msA pripravo procesa? 3. Ali so sodnflci med pripravo procesa kon-taktirali z drugimi organi poleg sodnih (policija, partija . . .)? 4. Ali so sodniki člani KP in torej podrejeni disciplini Partije (morajo izvrševati ukaze)? 5. Ali so sodniki člani vzporednih organizacij Partije, ali imaj< ^' ^ruge funkcije poleg sodniške? Razprava jc trai.da tri ure, nakar se je sodišče odločilo, da zadm,> prdoži za teden dni. (Le Nouvel Observateur) Prev. LAP NEKAJ POPOLNOMA DRUGEGA Hden najnevarnejših pojavov za samozadovoljno obstoječnost je ustvarjanje, najbokj sumljivo pa jc ustvarjanjc misli. Mcdtem ko je iz materialnega produkta jasno razvidno, da je made in Yougo-slavia, je pri mislih veliko bolj kočljivo presojati, ali ustrezajo JUS normam. Marsikatera misel stopa vcn \z dovoljenega območja in taka misel ni naša, temveč se je čez mejo infiltrirala iz Muenchna ali vatikana ali Moskve. Naša demokracija pa ni demo-kracija za ncnaše misli, z nenašimi misli je treba ravnati po običajnem postopku. Najvažnejše je za-torej ločiti ljuljko od pšenice, pregledovati in pre-verjati prav vse misli. To je bilo do sedaj naivno prepuščeno samim ustvarjalcem in njihovim spre-jemnikom, toda na današnji stopnji razvoja sociali-stične demokracije ne gre zaupati nikomur. Zato je treba pri relaciji ustvarjalec sprejemnik vstaviti čim več vmesnih členov. Tako se naj onemogoči zloraba socialistične demokracije s strani nesociali-stičnih sil in vsak ustvatjalec je možna nesociali-stična sila, da o sprejemnikih niti ne govorimo. Vmesni čieni se pojavijo sprva kot telefoni na pi-salnih mizah založnikov, televizijcev, urednikov ča-sopisov in podobnih forumov. Tak telefonček buč-no protestira proti izdajanju del Trockega ali proti profanaciji državnega grba na televiziji ali proti re-vizionističnim stavkom v uvodniku časopisa. Tele-fonček, ki se pojavi kot mistični vmesni člen, de-luje torej na ljudi kot tuja človeška sila in prav zato začuti v sebi potrebo, da bi se učlovečil. Učlovečenje telefončka je proces prehoda iz kvan-tite v kvaliteto, ki se dogaja kot učnovzgojni pro-ces modern socialistične družbe. Iz te šole izhajajo samoupravljavci moderne dobe, kvalitetno nove stopnje v razvoju telefončka. Učlovečeni tele-fončki, strahotno preplašeni pred vsako ustvarjal-nostjo, še posebno pa pred ustvarjanjem misli, za-sedejo svoja samoupravljavska mesta po redakcijah, direkcijah, svetih in nasploh prežemajo vso vmesno sfero med ustvarjalcem in sprejemnikom. S tem pa prežemajo tudi mejni sferi ustvarjalcev in sprejem-nikov, saj tudi v teh sferah zasedejo svoja mesta. Na ta način je čistost in našost misli zajamčena. Socialistična demokracija ni demokracija za proti-socialistične elemente, ampak za učlovečene tele-fončke. Pogoj socialistične demokracije je ukinitev cen-zure. Cenzure torej ni, in Če ni cenzure, ni tudi njene najbolj povampirjene sfere, avtocenzure. Zato torej opisanemu procesu ne moremo reči cen-zura. Sicer se ne da natančno reči, ali gre za po-osebljenja čistega uma ali za postvarjena bistva so-cialistične demokracije, jasno pa je, da ne gre za cenzuro, ampak za nekaj popolnoma drugega. T FV VPFFT PAMFLET (OB ClCKU, PA TUDI SlRŠE ,. .) Sprejeli in odklonili smo ga k o t klerikalca, k o t ,,šovinista" in nacionalista, k o t agenta oficialne politike, partije, . . . polni najbolj banal-nih predsodkov, lastne neumnosti, topega zdravega razuma, zagledani v svojo interno (ne),,pomemb-nost", (ne),,vednost", politično nezrelost, v novo zaradi novega, v proletariat zaradi proletariata (:malomeščani), v radikalnost zaradi radikalnosti, nesposobni priznati svojo nesposobnost. Nastopamo p r o t i manipulaciji in birokraciji (zbirokratizirani in zmanipulirani), p r o t i ideo-logiji (zideologizirani), p r o t i ,,špUu", p r o t i ,,štrudlu" (špilarji in štrudlarji), p r o t i manevri-ranju (zmanevrirani), p r o t i komplilacijam -b r e z kompilacij in b r e z (vsakršne) teorije. Nastopamo v i m e n u (,,neke") radikalne po-litične akcije, (,,neke") socialne revolucije: brez skušnje in vedenja o radikalnosti in revolucionar-nosti, v i m e n u (,,neke") socialistične demo-kracije, v i m e n u kritike zaradi kritike nespo-sobni za kakršnokoli globljo refleksijo ali celo samorefleksijo: v imenu študentov, politike, revolucije: neštudentje, nepolitiki, kvazirevolucio-narji! Brezkompromisni prazni ,,teoretiki" smo, demagoški utopisti, debenjakovci, senilni samoza-dostneži, analfabeti, . . . ... b r e z programa, izgubljeni v lastnih majh-nostih, v deplasiranih vprašanjih, v osebnih pred-sodkih, nesposoMj ločiti pomembno od nepo-membnega, bisi > od navideznega in akcidental-nega. Strah nas je besed, izrazov, ker sploh ne vemo, za kaj gre. Ukvarjamo se z radikalnostjo študent-skega gibanja, z revolucionarnostjo proletariata, itd., itd. - smo pa navadni švindlarji, štrudlarji, špekulanti, nepoučeni špilarji, prepričani, da mo-ramo dobiti odgovor prav na vse, kar izpizdimo in izprdnemo. In vse, kar res znamo, je na-vaden coq-a-l'ane. In zato, ker se je tako izkazala sterilnost slo-venske študentske politike (sterilnost študentskega ,,gibanja" pri nas), laž našega radikalizma in lažni-vost našega ,,levičarstva" (nove levice itd.), v do-ločeni meri sprejemam Cičkovo stališče in njegov program, k e r n i radikalen, je pa vendar naj-radikalnejši, k e r n e nastopa v imenu ,,neke" absolutne refleksije, ,,neke" revolucionarne kri-tike, je pa vendar najbolj sprejemljiv, strpen in realističen, k e r n e odkloni in ne sprejme no-benega radikalnega (in torej nujno radikalno zani-kujočega, radikalno negativističnega ter negativ-nega) političnega ali socialnega projekta, ampak kritično oblikuje v njihovi ,,različnosti". A. MEDVED NAGRADNI NATEČAJ TRIBUNE Bralci našega lista nas zasipavajo z vpra-šanji v zvezi z ustavnimi spremembami. Pred-vsem jim niso razumljivi vsi izrazi, ki jih naj-dejo v referatih in polemikah v zvezi s spre-membami političnega in ustavnega sistema. Zato se je uredništvo Tribune odločilo na-graditi z denarno nagrado (100,00 N-din) ti-stega, ki mu bo uspelo najbolj natančno opredeliti naslednje pojme: — delo (kar tako) — združeno delo — osnovna organizacija združenega dela — preteklo delo — minulo delo — opredmeteno delo. Definicije pošljite čimprej na uredništvo Tribune, ker zaenkrat ne moremo pisati o osnutku ustavnih amandmajev, ko nam pa niso znani niti osnovni pojmi, iz katerih so sestavlieni. UREDNIŠTVU TRIBUNE Ko sem vas 10. februarja naprosil za objavo po-ziva Zvezi sindikatov Slovenije, ker je Delo zavla-čevalo z objavo kar 14 dni, sem storil to nekoliko preurejeno. Dva dni nato, t. j. 12. II. je članek slednjič bil objavljen obenem z odgovorom pred-sedstva RS ZSS. Slednji nas nikakor ni mogel zado-voljiti, ker sem v vseh nemških, koroških časopisih našel uradno poročilo koroške deželne tiskovne službe, ki je v popolnem nasprotju z že omenjenim odgovorom našega sindikata. Zato sem 16. februarja poslal Delu v objavo po-novno vprašanje RS ZSS. Ker članka vse do danes niso objavili, sem danes telefonično vprašal ured-ništvo Dela, kako je z zadevo. Odgovorni urednik Gorjup mi je odgovoril, da so poslali članek RS ZSS, ki pa da je odgovoril, da na ta članek ne bodo dali odgovora in da me bodo namesto tega pokli-cali na razgovor. A tudi tega niso storili, čeprav je minulo odtlej že skoraj mesec dni. Sicer se pa z njimi nimam kaj pogovarjati, ako samo želijo, da ostane vse ,,med nami". Z molkom te stvari vse-kakor ne bodo spravili s sveta. Obračam se torej sedaj na vas s prošnjo, da ob-javite v svojem listu ta članek, ki v Delu ni mogel najti prostora. Vas pozdravlja Janko Cemut Kaj je pravzaprav res? Na moje javno vprašanje Zvezi sindikatov Slo-venije, objavljeno v Delu dne 12. t. m., je odgovo-rilo predsedstvo RS ZSS na način, ki ni sprejem-ljiv. Zato ponovno vprašujem: Kako je vendar mo-goče pojasnila, ki jUi daje predsedstvo v svojem odgovoru spraviti v sklad s poročilom koroške de-želne tiskovne službe o obisku slovenske sindikalne delegacije na Koroškem, ki so ga s povsem enakim besedilom objavile dne 21. januaija 1.1. Kaerntner Tageszeitung, Kleine Zeitung (celovška izdaja) in Volkszeitung. Kaerntner Tageszeitung (socialistič-ni list!) je objavil to izjavo z naslovom ,,Gewerk-schaften in Slowenien und Karten gegen Extremis-mus". Kdo ima sedaj prav? Predsedstvo RS ZSS pravi v svojem odgovoru dobesedno: ,,njegova (moja op. Č.) vprašanja so očitno osnovana na netočnih informacijah, ki jih je prinesel zamejski tisk. Nihče se ni pogovaijal o ,,ekstremistih" na obeh straneh in o ,,šovinistih" na obeh straneh. Tega tudi iz skupnega sporočila za tisk ni moč razbrati." Pasus poročila o 50-letnici plebiscita, ki ga ome-njeni koroški listi objavljajo iz uradnega viia, pa pravi dobesedno: ,,Was die im Zusammenhang mit der 50. VViederkehr der Kaemtner Volksabstim-mung ereigneten Vorfaelle betrifft, wurde einstim-mig zum Ausdruck gebracht, dass extremistische Ausfaelle, von welchgr Seite immer sie kommen moegen (podčrtal pisec tega članka), abzulehnen und diesen entgegenzutreten ist. Solche und aehliche Vorfaelle sind geeignet, das friedliche Zu-sammenleben im Grenzraum zu stoeren." Resnica more biti samo ena. Vsekakor hočem verjeti odgovoru, ki gaje dalo predsedstvo RS ZSS na moje vprašanje, ker si pač ne morem misliti, da bi kdo od nas mogel kjerkoli ali kadarkoli pritrditi, da je borba za goli obstanek ekstremizem odn. šo-vinizem. Zato pričakujem, da bo sindikat protesti-ral pri koroški deželni tiskovni službi in zahteval, da objavi v koroških listih, ki so prinesli tako sa-movoljno prikrojeno uradno sporočilo ustrezen popravek. Pripominjam še, da ta zadeva hudo raz-burja vse nas tostran in onstran Karavank, ki nam manjšina ni le ,,most za sporazumevanje", pa zato želimo, da nas sindikat skoraj obvesti, kako in s kakšnim uspehom je razčistil to čudno nesoglasje v navedenih izjavah. JANKO ČERNUT Študentski list urejajo: Boris Cizej, Milan Dekleva, Kostja Gatnik, Jože Konc (glavni urednik), Jernej Novak, Vladimir Simič, Jaša Zlobec (odgovorni urednik). Stalni sodelavci: Adam Franko, Roel van Duyn (Nizozemska), Stane Hočevar, Miro Kon-čina, Tomaž Kralj, Pavel Kristan, Jure Mikuž, Ra-divoj Pahor, Lado Planko, Marjan Pungartnik, Ciril Ribičič, Samo Simčič, Janez Stefgar, Tomaž Šala-mun, Lenard Šetinc, Darko Štrajn, Mladen Švarc, Cvetka Tot, Andrej Ule, Mile Vakanjac, Peter Vo-dopivec. Fotografija: Žarko Veselič. Lektor: Milan Jesih. TRIBUNA - Izdaja IO SŠ ljubljanskih visokošol-skih zavodov - Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trg revolucije 1 /11 - telefon 21-280 - Tekoči ra-čun: 501-8-78-1 - Celoletna naročnina za štu-dente je 15 din, za druge 20 din - Tiska Želez-niška tiskarna, Ljubljana, Moše Pijade 39 - Ro-kopisov in fotografij ne vračamo - Poštnina pla-čana v gotovini. NOSITI KRITIKE SISTEMA Ko se je pred leti začelo govoriti o socialni di-ferenciaciji, sta se izoblikovaJa dva tabora in dve celoviti konfrontaciji do našega družbenega in eko-nomskega sistema. Odkritje socialne diferenciacije ni prihajalo iz prevelike revščine nekaterih socialnih slojev, tem-več iz prevelikega bogatstva drugih slojev. Na eni strani so bili tisti, ki jim sedanja stopnja diferen-ciacije v dohodkih pomeni neke vrste ekonomsko diskriminacijo dela zaposlenega (in zlasti nezapo-slenega) prebivalstva, ki da so oškodovani in so postali žrtve družbenega napredka (drugih). V so-cialni diferenciaciji vidijo ,,devalvacijo" socializma, kompromitacijo enotne in prvotne ideje socializma pri nas. Na diugi stiani pa so bili tisti, ki so menili, da je socialna diferenciacija napihnjen problem, sicer pa normalen družbeni pojav, ki nalaga še posebej po-litikom večjo skrb za težave socialno prizadetih ljudi. Tudi ko bi izravnali dohodke vseh zaposlenih - so argumentirali - ko bi torej odvzeli tistim, ki so nad poprečjem, in dali tistim, ki so pod po-prečjem, bi lahko dvignili dohodek tistih, ki so na spodnji lestvici, le za nekaj odstotkov. Ta izračun prav gotovo drži spričo razsežnosti tako imeno-vanega srednjega sloja, ki ima standardne dohodke okrog poprečja, tako da se elita in revščina ,,uni-čujeta' . Strokovno mnenje dela izobraženstva je bilo, da se bo socialna diferenciacija še bolj večala, kar je prav, in sicer ,,po dimenzijah znanja, sposobnosti, iniciativnosti in osebnega dohodka". Razpon v do-hodkih npr. 1:5 je premajhen, premalo stimula-tiven, ter da je egalitarizem in pomanjkanje aspira-cije za večje dohodke glavna ovira za naš hitrejši ekonomski razvoj. Ta del izobraženstva, imenu-jemo jih kar z pravim imenom: tehnokracija, očit-no išče zavezništvo z najbolj vplivnim slojem, to je z birokracijo. Pa tudi birokraciji so take ,,pesmi-' pogodu. Vredno je pobliže pogledati logiko te ,,svete alianse", prav posebej ,,socialističnih" idej o večji diferenciaciji. Visoko izobraženi sfrokovnjaki potrebujejo večjo denarno stimulaciju, večje raz-pone, ker da drugače ne morejo realizirati svojih uštvarjalnih sposobnosti. Tako bo njihov prispevek splošnemu razvoju vedno večji in tudi blagostanja ljudstva večje. Birokiacija, ki pa vse to omogoča, je najbolj zaslužna za rezultate. V bistvu pa gre tehnokraciji le za uveljavitev lastnih egoisticnih in pozicijskih interesov, ki ne pomenijo istočasno tudi uveljavitve interesov vsega ljudstva. Ti dve vrsti interesov se prej izključujeta, kot dopolnju-jeta. (Mimogrede, težko si predstavljam, da bi da-nes denarna stimulacija stotisoč starih dinarjev imela kaj dosti pomena pri človeku, ki redno za-služi 400.000 starih dinarjev mesečno.) Birokracija pa ima neposredno korist tako, da s prebijanjem ,,plafona" osebnih dohodkov lahko tudi sama ,,iz-boljšuje" svoj materialni položaj. Ko si problem socialne diferenciacije ,,pridobiva državljansko pravico" po eni strani z negativnim, po drugi pa s pozitivnim prizvokom, se odpirajo še druga vprašanja kot npr. absurdi v načelu nagra-jevanja po delu. Kako je mogoče, da visoko-kvalificirana delavca ob enakem delu, ob enaki sto-rilnosti in enaki sposobnosti dobita precej različna ^ dohodka v dveh različnih podjetjih. Ne gre torej le za romantično pravičnost, za enakost, za poštenost pri delu in pri dohodkih, temveč za globlja vprašanja. To je: funkcioniranje ekonomskega sistema in preko tega tudi funkcioni-ranje političnega sistema. Ni težko opaziti, da so se zagovorniki socialne diferenciacije postavili na pozicije obrambe obsto-ječega; to so večni reformisti, ki slepo verjamejo v napredek (slaba neskončnost), pa četudi z velikimi razponi in socialnimi problemi. Na drugi strani pa so skeptiki oziroma kritiki obstoječega, ki nasto-pajo v imenu prizadetih, torej iščejo socialno bazo v ljudstvu. Ta socialna baza ne more biti v spontanosti, v revoltu ali v nezadovoljstvu (prizadetega) dela ljud-stva, temveč seže prav do korenin, do občih člo-veških pravic, do suverenosti ne samo dela, temveč celotnega ljudstva. Brez enakopravnega reševanja problemov socialno zapostavljenih, ki so prav tako sestavni deli slovenske družbe, ne more biti govora o napredku celote. Zdi se torej, da jc učinkovita kritika ekonomskega (in političnega) sistema danes mogoče le s stališča celote, s stališča ljudstva in njegove suverenosti. Skoraj isto se dogaja tudi z nacionalizmom. Na-cionalizem kot negativiteta ima pozitivno funkcijo. Pri Hrvatih se je to pokazalo kot efektivna kritika sistema predvsem preko problema etatizma in uni-tarizma. Hrvaški nacionalizem je zelo uspešno učinkoval navzven, v takoimenovanem demontiranju federa-cije, toda zadovoljil se je z malimi koncesijami (pu novna nacionalizacija bivših zveznih bank, itd.) brez pretenzije za globlje spremembe v sistemu. (Take pretenzije kajpak niti ne more imeti, če noče tvegati lastne ukinitve.) Vpeljavanje Pred-sedstva in druge spremembe v Listavi imajo tudi jirikrito funkcijo nevtralizacije take ,,učinkovi-Rjsti" nacionalizma. Trenutna borba med tako .menovanimi unitaristi in nacionalisti znotraj Hrva-ške ima za cilj napajanja enotne fronte nacionaliz-ma navzven. Seveda s tem ni rečeno, da nacionalizem ne more imeti učinkovite funkcije tudi znotraj na-roda. Demonstracije in zaporedne akcije ljubljan-skih in mariborskih študentov za slovensko manj-šino so bile kritika sistema (slovenskega) s stališča in v imenu celotnega naroda. Uradna slovenska po-litika je ostala precej mlačna in rezervirana do vseh akcij študentov, v odgovorih na poslanska vpra-šanja pa so bile ponovljene fraze o dobrososedskih odnosih, o poslanstvu manjšine. Bila je izrečena običajna graja ekstremistov, ki da kalijo dobroso-sedske odnose. Bilo je absurdno pričakovati (kot so nekateri med študenti pričakovali), da bodo Stane Kavčič, Sergej Kraigher ali Janez Vipotnik zavzeli kakršnokoli uradno stališče do dogodkov na Koroškem, ker bi to pomenilo, da sistem sam sebe kritizira. (Spomnimo se, da so bili postavljeni slovenski konzuli v Italiji in v Av$tiiji, spomnimo se na prijateljske obiske naših najviŠjih v sosednih pokrajinah.) Akcije za manjšino so imele značaj populistič-nega gibanja med samimi študenti, ker sta sociala in egalitama sfera zapostavljena. Narodnostna manjšina je v večini primerov tudi socialna manj-šina - zlasti glede vpliva in moči (emancipacija in kvalitetna participacija). Sam revolucionarni pojem egalitarizma v poli-tični in strokovni terminologiji pridobiva negativen pomen, namesto tega pa se uvaja pojem diferen-ciacije, ki pa izhaja iz dozdevne enakosti glede možnosti (princip demokracije), kar pa se dejansko enači z konservativnim pojmom neenakosti (po sposobnosti). Prava negativna funkcija nacionalizma pa ostane še naprej zakrivanje razlike med narodnim in raz-rednim. Narodni interes je splošni interes družbe, njegov predstavnik in verodostojni tolmač pa je nacionalna birokracija. V zadnjem času izobliko-vanje splošnih interesov družbe prehaja v roke teh-nostruktura (znanosti!), tako da celo paitija po-staja izvršitelj tehnostrukture. Razredni interes kot posamični interes se potaplja v narodnem, sploš-nem. Problem socialne diferenciacije in vprašanje za-mejcev kot posamična interesa se postavljata na-sproti splošnemu. Ali drugače: narodni interes se kaže v ekonom-sko-gospodarski stiski naroda kot države, ne pa v ekonomski stiski pripadnikov naroda. Zato se lah-ko problem socialne diferenciacije zideologizira za potrebe temeljne kritike sistema oziroma njegove ekonomije. Kritika politika se postopoma spre-minja v kritiko ekonomije. JOŽE KONC ZVEZA MLADINE - NJEN PRAVI OBRAZ (II) AKTIVIZEM: PESEK V OCl Nekoč je bila navada, da so ljudem natresali pe-sek v oči. Tako potem niso mogli videti, da se ne dela prav nič. Vsi učbeniki občih sociologij pa ugotavljajo, da je pri nas vse drugače. Zatose danes ljudem meče pesek v oči tudi - drugače. Kajti naša ljuba biro-kracija je še preveč aktivna in zdi se mi, da imamo vse preveč raznih sestankov, sej, konferenc, po-svetov, seminarjev. Več kot je potrebno. In kai se tega tiče, predstavlja že v prejšnjem članku okrca-na Zveza mladine veliko šolo bodočih diskutantov in govornikov, kajti skozi to stopnjo gre vsak mla-dinec. Zveza mladine pa postane najpripravnejša odskočna deska za kariero: poslanca, paitijskega voditelja, sindikalnega funkcionaija. Dovolj je, ce si za dokaz preberemo nekaj biografskih podatkov raznih funkcionarjev mlajše, torej povojne gene-racije. Reelekcija in vse, kar je v zvezi z njo, pa predstavlja demokratsko burko, razprodajo na-zivov in funkcij, ne pa resnično možnost zame-njave in osvežitve kadrovske strukture na vodilnih mestih. ." Aktivnost je ž» zdavnaj pofitala pogoj, ki pa je vezan na poslušnost - pa Ceprav demokratičnega centralizma ni več. Vsaj uradno ne. V medsebojnih odnosih v raznih organizacijah (in sem spada tudi Zveza mladine) pa nastajajo različna razmerja, ki niso nujno vezana na pisano besedo v pravilnikih in statutih. Korak naprej in že smo pri teoriji, ki je med funkcionarji priljubljena; recept pa je eno-staven. Glasi se: bodi priden, prizadeven in nena-domestljiv, prišel bo tvoj čas, dobil boš funkcflo, ko boš lahko povedal, kai misliš, in storil, kar želiš. Naj je ta teorija stokiat realna, ne morem je spre-jeti; zato, ker je hinavska. Aktivnost je predpogoj za aktivizem, za lote-vanje resničnih in izmišljenih, napihnjenih pro-blemov, za debatiranje o lažnih dilemah. Vse to mladino odbija. Vendar ne vso. Kajti določ.enemu kiogu je to všeč in ni treba mnogo razmišljati, da bi uganili, kdo so ti mladinci. Srečali jih bomo na konlerencah, sestankih, plenumih. Ce se boste udeležili dveh ali treh seminarjev, jih boste spo-znali, kajti tam jih boste spoznali, kajti tam jih boste stalno srečavali, ene in iste, včasih celo na seminarjih s popolnoma enako temo. Morda so tudi izjeme, našli pa se bodo tudi taki, ki bodo mislili, da sem si prav njih izbral za model zgoraj opisanega aktivista. Aktivizem daje privid družabnosti, ki se pa kon-ča pri manevriranju na sejah, pri pisanju referatov (seveda naročenih) za konference, pri morebitni razdelitvi nagrad najaktivnejšim. Daje pa nekaj, kar to odtehta, to pa je občutek moči, če ne drugje, v lastnem aktivu. In ta odtehta vse. Aktivizem je privid, vendai nevaren. Aktivizgm zahteva veliko časa, nekaj sposobno-sti, veliko energije. Aktivizem je vzrok, da se mi studi beseda akti-vist. Pa čeprav so bili aktivisti včasih diugačni. Aktivizem je postal kriterij. Ni važno, za kaj se zavzemaš, važno je, koliko funkcij si opravljal s povprečno uspešnostjo. Prav ta kriterij je poenotil naše volitve in spominjam se, da je neki humorist nekoč rekel: ,,lzvolite jajce, paga izbirajte". Akti-vizem je anonimen. Aktivizem je nezanimiv. Akti-vizem je vseobsegajoč, prevladujoč. Aktivizem je nevsezadnje zastrašujoč. Aktivizem je nevaren, ker zahteva prilagoditev in onemogoča dialog in ne nazadnje akcijo. Akti-vizem je mentaliteta, ki jo karakterizira šablona, neživljenjski pristop, dolgočasna mladinska kon-ferenca, z rdečo zastavo pogrnjena miza delovnega predsedstva. Parola sodobnih mladinskih aktivistov je, da uporabljajo akcijski jezik. Ta se glasi, da je treba delati z mladino. Zdi se mi pa, da voljeni mladinski funkcionarji mladino predvsem predstavljajo in za-stopajo - vsaj morali bi jo. Ce pa delajo z mladino, je to še en dokaz za to, da jo želijo izoblikovati tako, kot bi bilo njim všeč. To jim ne uspeva, kajti za večino mladine so nezanimivi. Zato pa jih to utrjuje v zavesti, da je edinole njihova pot pravilna. MLADEN ŠVARC NADA ZUPANČIČ (NE) MIR (Odlomki iz sanj) Vožnja je tiha; negibnost negibna; zvenenje slu-teno; nobenega pričakovanja; ozračje je gosto, za-vešeno z opečnato neodločljivostjo. Bela, emajli-rana ploščad drsi po prostoru. Sedem togih postav, sedem obrazov razvrščenih v krog; dekle in šest fantov v motnem vetru na poti iz teme neznano-kam. Oči vseh so uprte v vse; oči vseh so slepe, le še bledo svetlikanje. Za njimi ostro grmadenje plo-čevine zamolklega leska, robovi parajo prostor. Lesk je podoben ZVOKU, je čisto na robu med mrtvilom in sproščanjem, ZAZVENEL BO, ZA-ZVENEL BO, ZAZVENEL, ZAZVENEL . . . Obraze fantov pokriva rumen puder, rumen, zelo rumen, hladno rumen; ustnice so violičaste in gladke kot ribja hrbtišča. Dekletova obraz je bel in napet. Ribja hrbtišča razklenejo strogost, raz-vlečejo črte obraza za smeh in onemijo - smeha ni, niti kakega hropenja, sploh nobenega glasu, le bleščanje in prelivanje senc nad ploščadjo iz emajla. Vtem ozračju je vsako gjbanje poč«6no, togost je počasna, brezglasnost je počasna, napetost je počasna. Ko telesa nazadnje zatrepečejo, zatre-pečejo počasi in potem počasi zanihajo oglate gibe. Smeh se splošča, se osvobaja, podira zavore; smeh je težak in zloben, pritajeno polzi med zobmi, se vsipa čedalje bolj hrupno in se v kepah lepi na obraz dekleta, na telo, da postaja topla in vlažna in čedalje manj negibna. Dekle se boji, iz obraza izgineva vsa mistična prosojnost. Rada bi ostala negibna. Strah jo je; veke in ustnice zate-kajo, potem zajoka popačeno. V višini njenih oči trepetajo beli kosčeni prsti; eno samo prasketanje leska. Vdolbine na dlanehji ponujajo srebrne kovance, njena zavest je polna kovancev, zenici sta kovanca; v ozadju se krohoče rumena maska. Iztegnjena prsta preudarno jemljeta kovanec za kovancem in jih sploščata na ploščad; tik pred njenimi očmi; drugega za drugim, drugega za drugim, drugega za drugim, drugega za dru-gim . . ., utrujajoče dolgo. Nekaj se je moralo zgoditi, prav gotovo; zadaj za opečnatimi obzorji, ki so podobna kulisam iz le-penke. Na vso moč se trudi, da bi dognala, kaj je bilo, kaj se je zgodilo, da je obsojena na to poto-vanje; stegnila bi roko in predila lepenčna obzorja, a so nedosegljivo daleč, čeprav jih čuti po vsem telesu. Spomin se spotika nazaj, leze cez plo-čevino; neučakana rezila se zajedajo vanj, lesk ga žge, da ni ničesar za kar bi moral obstajati. Od dekleta je ostal samo še idiotski jok, čisto bebast jok; drobna postaja, čisto pri tleh se krči, stisnjena ob svoje lastno okostje, ki se ga v grozi oklepa. Soba z nizkim stropom in stekleno steno. Spre-memba prostora je zelo otipljiva. Dekle je mirno. Samo tipa okoli sebe. Sest spremljevalcev tipa oko-li sebe. Vse je zelo otipljivo, prav puščobno. Dekle povesi roki k telesu in tako obstane in tako stoji in prav nič ne počne. V tej popolnoma tuji sobi je kar tako, po na-ključju odkrila dva predmeta svojega otroštva, ne-verjetna slučajnost. Podolgovat, oblazinjen stol iz svoje otroške sobe - slonokoščene barve in enaka zakonska postelja iz spalnice staršev. Vračanje ali ponovno odhajanje v vetrovne noči. Med hišami so napete žice in na njih nihajo sve-tilke. Noči brez spanja; premetavanje svetilk nad parkom; po sobi se podijo sence in se v svojem grotesknem plesu spotikajo ob slonokoščeni stol, kainor je naložila drobne keramične vrče, izvezene blazinice iz čmega žameta in Šeherezadine prav-ljice. Dolgo strmi vanj iz svoje posjelje in si zatiska ušesa. Veter tuli. Pokriva se z odejo, krči se, da bi bila čisto drobna, a se ne more skriti. V bolniški sobi za cvetličnimi vzorci paravanov ležijo bolne ženske; diši po limonah, soba je polna tega vonja, ki je razpolovljen, suh, sredica skrčena in nekoliko posivela. Ženske s prerezanimi doj-kami kolnejo prostaško, šepetajo strastno, tulijo živalsko. Ne vidi jih. Ker je polno cvetja v belih okvirjih. Samo mamo. Njene prerezane dojke, mla-havo in ostudno razpotegnjene po rebrih, popol-noma usahle prsi. Nikamor ne more. Nikamor noče. Minja prihaja pogosto. Nikoli se ni mogla spri-jazniti z njenim mozoljčastim obrazom in plavimi lasmi. Klepeta in stresa z glavo vmes pa živčno kadi. Neko noč pride k njej v posteljo. Cisto tiho se razpravi in razširi oster vonj po potu. Leže in čaka. Ko se vrata drugič odprejo ve, da prihaja Tija. Podrsava po parketu velik in debel in zadržuje_ dih. Vrže odejo z Minjinega telesa, potem je vse tiho, neznosno tiho, dokler Tija ob postelji ne po-klekne in zarije glavo na Minjin trebuh. Potiho go-vorita, rotita . . . Sedi na gugalnici in se poganja. Tija stoji spodaj in se smeje, brki poplesujejo po vsem obiazu. ,,Tija, Tija, glej!" - razširi roki. V naslednjem hipu obleži pri njegovih nogah krvava. Prime jo v naiočje in tece z njo po stopnicah. ,,Mala, mala, mala" - pozibava jo in ji briše kri z obraza. Tija še vedno kleči ob postelji, hiope in stoka, Minja ječi. ,,Spi mala, spi" - začuti vJažno roko na obrazu. Soba je polna mrzličnega šepeta. ,,Spi deklica." Vidi ga, kako ji maha z balkona. Morala bi steči. Pa ne teče. Hodi počasi. Tija jo pri vratih zagrabi m vrže v zrak. ,,Nekaj sem ti prinesel." Nosi jo po stanovaniu. ,,Marija, otrok je že doma." ,,Prinesel sem ti čika Jovana Jovanoviča-Zmaja." In je res. Skobaca se iz njegovega naročja, prime knjigo in mu jo izroči. ,,Ne maram, lažnivec." Smeh splahni. Tija splahni, se obrne in odide. Sliši njegove korake. S stisnjenimi pestmi sloni na vratih. Tija teče po stopnicah. ,,Nisem hotela, nisem hotela." Tija je že v dru-gem nadstropju. ,,Tija, vrni se, Tija." Po hodniku odzvanja. Vež-na vrata se zaloputnejo. Čez pokopališča na vojvodinski ravnini večno piha veter. Nekajkrat se je peljala tja v črnem, rdeče oblazinjenem taksiju. Tam se ne bo nikoli nič spremenilo, vsak njen obisk bo natančno tak kot vsi prejšnji. Se celo profil taksista bo večno enako tog in nerazrešljiv. Drevored, morda so to-poli. Vsakič sreča kak pogreb; potke med par-celami, na dolgih drogovih tablice iz črne kovine in bele številke. Zelo jo zebe. Išče dolgo. Potem stoji brez misli pred na' pol preperelo leseno tablo s črkami - med nekim davno mrtvim in ničemur podobnim cvetjem. Dekle še vedno stoji v tuji sobi, za katero ne ve kam spada, katera ulica, katero mesto? Še vedno strmi v slonokoščeno barvo. Njeni spremljevalci se bližajo stolu z zavistjo in zlobo. Izmislili so si igro. Puder se je nagubal v drobne črte ugodja, zelo spo-kojnega, preračunljivo premišljenega ugodja. Za-grebijo stol in ga privlečejo pred njo. Fant v ogri-njalu, ki sega do gležnjev zleze nanj in se skuša zravnati, a se mu nikakor ne posreči. Podpiiajo ga z vseh strani. Roki neznosno bingljata, veki sta komaj še rahlo odprti. Dekle je gledalec. Opazuje nihajočo skulpturo rok in obrazov. Pričakuje, da se bo kaj zgodilo, kaj presenetljivega, da bo kdor-koli kaj napravil, ali da bo oni omagal in padel, ali karkoli. A ne zgodi se prav nič. Dekle se začne umikati. ,,Naj ostane!" ji kričijo, gleda naj, naj se ne pre-makne. Dekle pospeši korake. Mora oditi. Kamor-koli, mora, na kakršenkoli način. Boji se jih. Skulptura razpade. Šest fantov se v strnjeni vrsti pomika proti njej. Soba je zelo dolga in zelo nizka. Lahko bi se celo večnost tako preganjali. Pada, pada, pada, pada, padaaaaaaa; na zakonsko postejo iz spalnice njenih staršev; že dolgo tega. Obraz nje-nih spremljevalcev se globoko in počasi sklanja za njo. NE DAMO SE ČLOVEK V ZBIRKI TRIBUNE Ko že osmič, devetič, desetič povem isto stvar, se zalotim, da uporabljam podobne besede, stavč-ne zveze se ponavljajo, na istih mestih postavljam premore, ob isti vsebini znižujem ali zvišujem glas. Iz resne informacije nastaja nekaj, kai bi bilo še najbolj podobno zarotitvenemu obrazcu, ki samo s svojo pristojnostjo pregnja nevarnost in prepričuje omahljivce. Tako se dogaja, ko govorim o študetnski založbi (Zbirka Tribune), ko ponavljam nekaj, v kar trdno verjamem, da zapuščam območja zdravega razuma, pričnem uporabljati vedno več ,,moramo, hočemo, nepreklicno, dokažimo . . .". INFORMACIJA Prva knjiga Zbirke Tribune je že izšla. Milan De-kleva je napisal 51 haiku pesmi in jim dal naslov MUSHI-MUSHI. Uvod je napisal Tomaž Kralj. "Knjigo jc opremil Kostja Gatnik. Stane 12 di-narjev. Knjigo spremlja plakat. Pred izidom je leta 1923 izišli zbornik literarno kritičnih člankov Leva Trockega (Bronstein) pod naslovom LITERATURA IN REVOLUCIJA. Knjiga, ki odreka možnost zasebne proletarske kul-ture. Knjigo spremlja plakat. Pripravlja se tretja knjiga. Bora Cosič: VLOGA MOJE DRUŽINE V SVETOVNI REVOLUCUI. Knjiga z uspehom in poučno literarno vrednostjo. ČLOVEK V ZBIRKI TRIBUNE LJUDEM Knjige Tribunine zbirke so namenjene avtorjem. Knjige Tribunine zbirke so namenjene bralcem. Torej vsem, ki verjamejo, da je mogoče živeti malo drugače. Kako drugače lahko živijo avtorji? Živ-ljenje v Zbirki Tribune je življenje mimo urednikov in lektorjev in ni staranje rokopisov v zaklenjenih ali odklenjenih predalih. Ž i v 1 j e n j e knjige iz Zbirke Tribune je življenje hitre objave in tvornega avtorjevega življenja s knjigo od njenega začetka do njenega natisa. Tribunine knji-ge bodo knjige, ki so doživljale blokado, ki je nihče ne zna razložiti, pa je tudi nihče noče prekli-cati. Tribunine knjige izhajajo, ko je literatura v njih živa, saj se pojavlja v času svojega nastanka. INFORMACIJA Se v tem tednu bodo v vseh ljubljanskih knjigar-nah prodajali haiku poezijo MUSHI-MUSHI Milana Dekleve. Tudi na fakultetah. KAJ JE TOREJ TREBA STORITI Treba je razumeti, da je prerod študentske za-vesti in gibanja najtesneje povezan z oživitvijo štu-dentskega kulturnega življenja. In eden najbolj upanja vrednih projektov Studentske kulturne akcije je rojstvo in rast študentske založbe. Umet-nost in znanost skupaj - sta šele kultura. Štu-dentska založba (Zbirka Tribune) je namenjena tudi objavljanju študentskih znanstvenih dosežkov, ki kot seminarske ali diplomske naloge ostajajo v arhivih. INFORMACIJA Avtor knjige MUSHI-MUSHI in njegovi prijatelji so prodali že 150 izvodov. Knjiga je tiskana v 1000 izvodih. Storite, da bo knjiga prodana. NE DAMO SE Naša založba in njena zbirka ne more živeti brez bralcev, kot se je to posrečilo marsikateri založbi in marsikaterim zbirkam. Uspešno prodana knjiga omogoči natis nove knjige. Drugače ne gre. Mora iti! M. S. OTOŽEN SEM ali zakaj Eksp. gledališče GLEJ ne bo napredo- valo Zato, ker moj spaček ni postal nov, ko sem ga prebarval, ostal je prebarvan (prenov-ljen) spaček. Zato, ker GLEJ ni pokazal nič bistveno novega, GLEJ kaže prenovljene stvari. Zato, ker je dvorana zamegljena od pre-dragih parfumov in zakrita od visoko zazi-danih pričesk premierskih dam. Zato, ker se GLEJ giblje in manevrira zno-traj že obstoječega prostora gledališča, GLEJ noče ven. Zato, ker odpira samo eno novo dimen-zijo, postaja arhiv. GLEJ omogoča gledal-cem videti stvari, za katere jih je ljudska de-mokracija prikrajšala. Zato, ker GLEJ služi za osebno očišče-vanje slovenskih igralcev, redno zaposlenih v ostalih gledališčih, v GLEJ delajo stvari, ki jih veselijo. Zato, ker GLEJ samo vzpostavlja naraven red, ki je naraven tudi brez GLEJA. Zato, ker GLEJ predstavlja mladostnost preko mladih mladim, ki so to le še zaradi najmlajše italijanske mode, ker so mladi le zato, ker jih stari še ne pripustijo k sebi. Zato, ker pravi gospod s kravato Milanu" ki sedi na pultu garderobe - tovariš, saj to je vendar gledališče! -. Zato, ker je torej GLEJ gledališče in je malo življenja. Sicer pa mi je kar všeč, saj drugega ni. In zakaj sem otožen? ! Ker ni Marjetke. B. CIZEJ KONCEPT RAZSTAVE UMETNOST NA TLEH JUGOSLAVIJE OD PRAZGODOVINE DO DANES Na tem mestu ne bom vrednostil učinka te za Jugoslavijo pomembne razstave. Počakal bi tudi s pohvalnimi besedami, ki jih v zadnjem času be-remo in slišimo vsepovsod. Sodim namreč, da bomo o resničnem efektu razstave lahko pisali šele ob njenem zaključku, ko bomo lahko tudi že strni-li kritična razmišljanja tujih strokovnjakov in ne nazadnje tudi mnenje pariškega kulturnega občin-stva.V tem trenutku nas bolj zanima drugo vpra-šanje, ki ga je razstava postavila s svojo prisot-nostjo v enem izmed središč zahodnoevropskega kulturnega prostora. Oglejmo si koncept razstave ter si skušajmo za-misliti odnos med jugoslovansko umetnostjo in pri-pravljenostjo francoske kulturne publike za njen sprejem. Razstavo namreč obravnavam kot hotenje vseh naših nacionalnih kultur, ki se jim je odprla možnost, da pod skupnim imenovalcem jugoslo-vanske umetnosti uveljavijo svoje mesto v svetovni kulturi. V likovni kulturi smo namreč zahodni Evropi znani le kot obrobna pokrajina, z ljudmi, ki se trdno oprijemajo svoje neoskrunjene folklore -to pa je tudi edino, kar lahko naši narodi pokažejo iz svoje kulturne preteklosti. Francozi so z velikimi razstavami za njih podobno obrobnih kultur (npr. ruske, iranske) skušali svojo publiko pripraviti na take manifestacije - skušali so jim predstaviti do-sežke svetovne kulture v srflislu ideje o imaginar-nem muzeju. Rad pa bi spomnil na to, da se mar-sikatera izmed teh razstav ni uveljavila. Naša razstava ima kronološki stilsko-zgodovinski koncept. S tako zasnovo naša umetnost težko vzdrži kakršnekoli primerjave in se po nepo-trebnem podvržc modelu tistih odnosov, ki mora v svoji teoretični zgradbi nekaj označiti kot ne-bistveno in obrobno. Seveda na želimo naše umet- nosti uveljaviti na mestu, ki ji ne pripada. Želimo le, da ji kot pojavu strokovnjaki posvetijo vso po-trebno resnost ln objektivnost. Za to pa bi morali naši strokovnjaki pred razstavo izvesti novo klasifi-kacijo del glede na vključevanje v univerzalno sve-tovno kulturo. Tako bi seveda opustili marsikateri le ilustrativno postavljeni eksponat, obenem pa bi morali poudariti nekatera dela, ki so odraz avtoh-tonih pojavov pri nas. Provincialnosti, epigonstva in časovnega zaostanka ne obravnavam kot sve-tovno zanimivih pojavov. Tak koncept razstave bi tudi že med nastajanjem morda sprožil potrebno prevrednotenje naše umetnosti v širši, gibljivejši za-snovi. Ob razstavi, kakišna je, pa že lahko prebcremo med vrsticami sicer korektnih francoskih kritik maisikateri ironičen očitek. To lahko vidimo že iz izjav, ki jih naši poročevalci kot absolutno po-hvalne posredujejo domov. Medtem ko razstavljeni eksponati arheoloških dob s svojo Evropi neznano izjemnostjo presenečajo in ko naše zgodnje dobe navdušujejo z raznorodnostjo, pa to navdušenje ob množici le kulturnozgodovinsko pomembnih del zadnjih stoletij plahni. Ob umetninah najnovejše dobe pa ostaja kritika zmedena, čeprav skuša biti vljudna. Naši kritiki so že začeli poročati, da je bilo morda nepotrebno postaviti na tako razstavo dela 20. stoletja. Pred razstavo pa, kakor se zdi, isti ljudje niso imeli časa razmišljati o tem. Vse svoje moči so porabili za zakulisna forsiianja ,,svojih" umetnikov. Francoska kritika priznava Jugoslaviji, da je najtolerantnejša izmed vseh vzhodno-evropskih držav do modernih gibanj. Zdi se ji tudi, da smo pokazali premalo naivne umetnosti. S ta-kimi izjavami pa se porušijo vse naše želje, da bi s svojo preteklostjo dokazali, da je naša umetnost več kot le naivna in ljudska. Zopet nas prevzame občutek, da smo ostali za Pariz in za širši kulturni prostor le akterji obrobnega dogajanja. JURE MIKUŽ ZOOM Zima se umika, zatohlost prebivališč mori; v vetru prerajajoči se čas biča osvobajajočo odprtost prostorov, umikanje v dolgočasje dvoran traja. 16.000 ljudi tolaži Evstahij iz Šiške, plima pre-proščine preplavlja v naivnem samozadovoljstvu otopelo srenjo, mlaka obledelega jezika zaudarja, močvirje koketiranja in v samoprevari porojenega smeha golta. Diletantstvo ostaja. Nov Dostojevski šepa v Jupitrovi spremljavi (blazno kvaliteten pre-mik od lani donečih revolverskih strelov). Vsakdanje polprazna, a dobro zakurjena Drama. Končno en Čehov, da se zavemo, čemu in zakaj je prisoten še danes. Blaga in nenasilna prisotnost šte-vilnih in razlikujočih se misli, idej in stremljenj. Polifonija hkratnih in netekmujočih, v moči, ve-ljavi in teži uravnanih prepričanj, variacije glasov in intenzivnosti izrekanja. Možno izhodišče novemu? Vse v rokah nekega Babiča, ki nekomu za nekaj ,,ne izpolnjuje pogojev". Odlično v prvih dveh de-janjih, v nadaljevanju v upadli intenzivnosti, pred-vsem manj izdelano. Ena redkih režij, ki dojema in daje celoto, Izredni kreaciji Zupančičeve in Kos-mača, predvsem slednjega, ki je svojemu igralstvu odprl popolnoma nov prostor, novo možnost. A Drama sameva, polprazna odmeva . . . Zahvaljeno Stajerje. Hvala za končno odstop-ljeno klasje, za sleherno zrnje in plevo neskončno zahvaljeni. Naj žveči ,,prestolnica", kar je zgrizlo obrobje, naj se vsaj enkrat obrne veter. Baje so trumoma hodili kmetje, telovadili borci, gobezdala je ,,Katedra". Toliko prežvečeno, prepojeno, težko da se mi obrača, upira spomin na premiero, na vse tisto čvekanje o filmu, ki da ga ,,s polno pravico smemo imenovati slovenski". Slovensko je: trta, koruza, pa trava, pa pujsek, pa muca, teliček in kiava, pa vinček, pajabčka, pa jajca pa Drava; in žganje, pa Viba, pa Majda, pa štala. Pa kaj me briga slovenski -a, -o; le te lažne slave ne zmorem. Kdo dela film, buče? Pavlovič ga je, pa Serbedžija. Pav-lovič je prišel, pa je bilo vse mrtvo, vse servis zanj, vse je premetal, pregnetel, predelal in ni slabo, kar je naredil. A vse skupaj nič novega - to smo že videli, že vzeli, od tod ni poti; to je jugoslovansko-filmska sinteza in kot taka ne slab, a filmsko do-volj šablonski izdelek. Zato, ker je Pavlovič že delal in naiedil kaj mnogo boljšega, filmsko in idejno bolj izostrenega. Ni slave, ni nacionalnega triumfa, le razkritje uslužnostne dejavnosti in kljub vsemu lekcija do-mačemu filmu. Zima mineva, v upanju vznika nova pomlad. Pravkai seznanjen z dejstvom, da ,,Komunist" že kiega Tribuno. Tej Tribuni nežno narcisoidno za-vezan, vztrajen v lastni boga zanikujoči podobi, križaiim med ljubljanskimi trafikami in iščem to-zadevnega ,,Komunista". Ne vem, če sploh je v prosti prodaji, pravi prodajalka v Nami. Iščem ga prvikrat pri skoro petindvajsetih letih. In v tem je nekaj tihe tesnobe. SCIENCE MACHT FREI ,,Socialistični buržuji hočejo življenjske pogoje moderne družbe, toda brez bojev in nevarnosti, ki nujno potekajo iz njih. Hočejo obstoječo družbo, toda brez elementov. ki jo revolucionirajo in raz-krajajo ... Svoj ustrezni izraz doseže buržoazni socializem šele tedaj, ko postane gola govorniška figura. Svobodna trgovina! - v interesu delovnega raz-reda. Zaščitne carine! - v imenu delovnega raz-reda. Zapori v samici! - v interesu delovnega raz-reda: to je zadnja, edino resno mišljena beseda bur-žoaznega socializma." (Mar.\-Engels ,,Manifest komunistične partije") ..Suvremeno industrijsko društvo tendira totali-tarizmu na osnovi njegove tehnološke baze. Jei ,,totalitaran" ne znači samo terorističku političku koordinaciju društva več, takodjer ncterorističku ekonomsku-tehnološku koordinaciju. koja djelujc posredstvom manipuliranja potrebama, dodjelujuči interese. Ona tako sprečava izbijanje efikasne opo-zicije protiv cjeline." (H. Marcusc, ,,Čovjek jednc dimcnzije") Misel, izrečena v .Jkomunističnem mani-festu", se vedno bolj udejanja. Skozi zgodo-vinski razvoj se zelo lepo ločujeta dejanska revolucionarna akcija in gola govorniška fi-gura, ki bi jo lahko imenovali tudi politično frazo. Vendar razen v ,JComunističnem ma-nifestu" še nisem zasledil teoretičnega pri-spevka, ki bi se podrobnjeje ukvarjal z od-nosom med revolucionarno akcijo in vlogo politične fraze v njej. Morda zaradi tega, ker je politična fraza prevzela nase znaten del revolucionarnega oportunizma in ga spričo birokratskih potreb vulgarizirala ter sprc menila v njegovo nasprotje. Čeprav smo se tega bolj slabo zavedali. smo ves čas našega razvoja imeli opraviti s politično frazo, ki je bila vedno pri roki kot nadomestilo za resnično revolucionarno akcijo. Njeno osnovno poslanstvo je biJo na-tanko tisto, kar je ponavadi ostajalo neiz-polnjeno ali na pol poti. Vloga, ki jo je politična fraza nekoč v bi-rokratski strategiji tako uspešno opravljala, kaže danes njeno iztrošenost in votlost. In kaj hoče politična fraza v tem tre-nutku9 Tega ne vem. Vem le, da je njena prisotnost očitna. šarmirati hoče z novim ..znanstvenim" besednjakom. Glasilo slovenske ,,levice" .JComunist" nam v eni zadnjih številk prinaša ,,Teze o idejno-političnih vprašanjih vzgoje in izobra-ževanja". Ob tej priložnosti ima čitatelj čast spoznati nanjnovejšo zbirko ,,modroslov-nega" kvasenja pomešanega z ,,znastvenim" slepomišenjem na najvišjem nivoju. Poglavitna dilema, s katero se ubadajo ,.teze". je. kako izboljšati učinkovitost na področju vzgoje in izobraževanja ter se čim uspešneje približati družbi izobilja (ki nam je znana iz lepih barvnih filmov ameriške ali kake druge produkcije? \z povedanega iz-haja, da je del družbenega prizadevanja, ki se imenuje vzgoja in izobraževanje, neučinkovit in da smo zato veliko manj potrošniška druž-ba, kot bi morali v resnici biti. Morda ni naloga ,,Tez", da se ukvarjajo z ,,banalno zgodovino" in raziščejo pota, po katerih so razvite industrijske družbe dosegle to toliko opevano izobilje, po katerem ves čas goieče hrepene njih avtorji. Ravno tako ni naloga ,,Tez", da povedo svojemu čitatelj-stvu ceno, ki jo razvite industrijske družbe plačujejo za svoje bolj razvite potrošniške nagone Najvažnejša naloga ,,Tez" spričo poveda-nega ostaja: kako navdušiti javnost za svojo tehnokratsko vizijo družbenega razvoja. To navdušenje postopno prehaja v delirij, ki ne skriva navdušenja nad ,,odkritjem" čarovne formule, ki bo odpravila vse tegobe in na-pake. Ni posebno težko uganiti, da imamo v ,,Tezah" opravka z zdravorazumskim vzhiče- nim pojmovanjem znanosti; to zdravorazum-sko pojmovanje jemlje znanost kot vsem nam evidenten pripomoček napredka. Zna-nost kot bližnjico na poti k družbi izobilja, znanost kot popolnoma jasno in učinkovito formulo razvoja. Vsi moramo na kolena pred tem novim ,,znanstvenim" razodetjem, če ne nas uteg-nejo proglasiti za zavirače napredka in sabo-terje razvoja. Takšna ,,znanstvena religija" skuša strpati v svoj model celotno družbo, ne da bi se morda najprej lotila kritične ana-lize obstoječih razmer. Kategorično trdim, da bi bila najprei po-trebna lcritična verifikacija pogojev, v kate-rih začenjamo graditi družbo prihodnosti. Vsako nasilno in nekritično prenašanje raz-mer razvitih industrijskih družb smatram pri tem za poceni in demagoško ter v skrajni konsekvenci zgolj za govorniško figuro. Zelo neprepričljivo spričo tega deluje kopičenje besednih zvez na temo znanost v omenjenih ,,Tezah". 1. Razvoj znanosti in tehnike 2. Spremembe strukture proizvajalnih sil 3. Znanstveno-raziskovalno-organizirano in upravljalno delo 4. Znanstveno-tehnološka revolucija 5. Znanost in znanje 6. Sodobna tehnologija Nisem zoper znanstven pristop k proble-matiki vzgoje in izobraževanja, vendar le s pogojem, da smo prepričani, da natanko vemo, kakšna je stopnja in domet znanosti pri nas (brez megalomanskih iluzij), kaj lah-ko in česa naša znanost ne more uporabiti iz dosežkov <:nfc,iosti razvitejših okolij in na koncu, če i.asa znanost nima nekega zelo prozaičnega namena, ki se v ,,Tezah" tako nesramežljivo ponuja, in sicer: postati s po-močjo znanosti še bolj potrošniška družba, kot smo že sedaj. Potem je vsa skrivnost ,,znanstvene metode" zgolj sinonim za bolj uspešno tehnokratsko manipulacijo. Nahajamo se nekje na začetku intenziv-nejšega industrijskega razvoja, ta razvoj bo imel nek smisel in bo predstavljal novo kvali-teto le, če se bomo znali izogniti vsem tistim napakam, ki so že globoko zakoračile v post-industrijsko obdobje. Žal ,,Teze" ne kažejo na to, da se mislimo tem napakam izogniti. Za nami tako ostaja popolnoma neosmiš-ljena preteklost, vendar ne kot izkustvo ne-adekvatne prakse, temveč nepretrgana veriga uspehov, ki so v svoji logični iztočnici mo-rali pripeljati do tega, da smo se odločili za nov člen in mu izbrali zveneče ime — zna-nost. Skozi ta člen v verigi naših uspehov pa se jasno kažejo obrisi sijajne bodočnosti, bo-dočnosti družbe izobilja ali Huxleyevega ,,Krasnega novega sveta". Moreče naivno nastopajo v ,,Tezah" pod novimi imeni stare ideje. Avtorji si dovolijo tudi majhen poskus, puste nas pokukati v to barvito poslikano bodočnost kot posamezni-ke z vso sedanjo nepopolnostjo in mizerijo. Vendar tudi ta poskus ni brez smisla, njegov poduk je v tem, da kaže na velike naloge, ki stoje pred našo vzgojo in izobraževanjem, ki bosta morala postati prva protagonista tako pojmovane znanstvene preobrazbe družbe. Že površnemu bralcu postane ob branju ,,Tez" jasno, da je kritična (revolucionarna) preobrazba družbe nadomeščena s poceni re-formizmom, v katerem bo glavno vlogo od-igrala nekritično pojmovana znanost. Stare metode politične manipulacije so nadome-ščene s tehnokratsko kvazi znanstvenimi pri-jemi. Od reform obsedena tehnokracija se vrti v krogu, vsebine v njenih dokumentih že zdavnaj ni več, nenehno pa se spreminja ter-minologija, ki v bistvu ne more biti kaj dru-gega kot dobra stara politična fraza. »- Popolnoma odveč so spričo tega vzleti na področje etike, morale itd. Morda se je komu izmed sestavljavcev ,,Tez" zdelo ko-ristno, če bi na ves ta ,,znanstveni" kon-strukt obesil še malo ,,staromodnih" etiket, tako da bi tudi med ,,konservativci" našle ,,Teze" kakšno odmevnost. Zanimalo bime, če je mogoče, da si znanost ustvarja neko posebno etiko, moralo ali sklop etičnih norm? Ali pa bomo morali v poskus s kom-binacijo stare ,,preživele" etike in znanstve-ne misli in bomo ustvarili neki priročnik ob-našanja (kodeks poslovne morale) v bodoči družbi? Zanimivo vlogo odmerijo sestavljalci ,,Tez" religiji v naši družbi. V ,,Tezah" reli-gija nastopa kot poglavitni sovražnik in idej-ni diverzant v naši novi ,,znanstveno" fun-dirani šoli. Naravnost donkihotsko je tole obsojanje religije kot edinega nosilca nega-tivne idejnosti v naši družbi in to vseh 26 let povojnega razvoja. Po neštetih letih ateistič-ne in ,,znanstvene" vzgoje imamo pred seboj še vedno starega idejnega sovražnika. Sve-čano izjavljam, da imam te onvellovske lo-gike dovolj in da odkJanjam tak stalinistično propagandni trik. Mar nismo gradili ves čas naše vzgoje in izobraževanja na najbolj znan-stvenih in ateističnih principih? Utrujen sem že od stalinističnega ,,ateizma" in nje-govih ,,uspehov". Rotim vas, sestavljalci ,,Tez", ne začenjajmo znova stare štorije, to-krat na ,,znanstven" način. Ne morem si kaj, da ne bi bil skeptičen do ,,Tez". Nastale so v trenutku preobrazbe naše celotne družbe, bile bi lahko res kon-struktiven prispevek k tej preobrazbi, vendai po tistem, kar prinašajo, pomenijo korak nazaj. Pomenijo dokument, ki odraža misel-nost in zahteve tehnokratskega dela partije. P. S. Moj prispevek je urednik ,,Komunista" tov. Šetinc odklonil, češ da je preveč šokanten in ne-utemljen. Javno pozivam strokovnjaJce s podrožja vzgoje in izobraževanja, da o teh ,,Tezah' izrečejo svoje mnenje! Prepričan sem, da bo njihovo mnenje za tov. Setinca šele pravi šok!MILENKO VAKANJAC ELDRIDGE CLEAVER REVOLUCIJA IN IZOBRAZBA (Eldridge Cleaver, trenutno v izgnanstvu v Alžiriji, je minister za informacije stranke Crni pantcr in urednik revije Ramparts. Ta esej je zapis z magne-tofonskega traku, kigaje posnel za Črne panterje.) Okolje Ena izmed poti k razumevanju sedanjih dogod-kov na univerzah in srednjih šolah v ZDA je, da raziščemo, kaj je bistvo izobrazbe. V osnovi je iz-obrazba le izročilo tradicije, znanja, modrosti in tehnologije človeške zgodovine, izročilo prihajajo-čim generacijam. Hočemo, da sc to znanje prenaša naprej, da bi omogočilo in pomagalo človeštvu v borbi za obstanek z okoljem. Glede obstanka in obvladovanja našcga narav-nega okolja se srečamo z dvema osnovnima sve-toma. To je svet prirode boj za obstanek z da-nim svetom, za kar smo razvili tehnologijo. Tu imamo opravka z naravnimi bogastvi, s trudom za-gotoviti si življenje od zemlje samc. Na drugi strani je svet družbe, družbena situacija. Seveda je prvotna borba s fizičnim okoljem. Ce-lotna družba je organizirana tako, da lahko obvla-dujemo fizično okolje. Način organizacije poljedel-stva, način organizacijc lndustrije, način organi-zacije celotnega gospodarstva. način organizacijc političnih dejavnosti v zgodovini človeštva, vse je služilo cilju, da nam olajša in nam omogoči boljše obvladovanjc naravnega okolja. V tcku stolctij se je razvil zelo zapleten položaj. Sedaj mislim, da bi moral nekoliko pojasniti svo-jo terminologijo. Najboljša meni znana terminolo-gija za razpravljanjc o razliki med bojem s fizičnim okoljem in bojem z družbenim okoljem. jc termi-nologija, ki jo je razvil Marx. Mar\ pravi, da potcka boj s fizičnim okoljem v okviru ekonomske baze družbe. In na ekonomski bazi družbe stoji družbena nadstavba. Tako borba v družbeni stvarnosti poteka v okviru družbene nadstavbe. Ekonomsko bazo tvorijo naravna bogastva, teh-nika, industrija. vsi stroji in orodja, sredstva, ki jih je človeštvo razvilo za obvladovanjc fizičnega oko-lja. Družbena nadstavba Vse družbene institucije, vse od izobraževalnih ustanov do bolnišnic, pošta, vse kar si predstavljate kot nekaj, kar spada k organizirani družbi, vse to jc družbena nadstavba. Tu so sc oblikovala naša živ-ljenja. Sedaj preidimo k bistvu izobrazbe. V zelo pre-prosto struktuirani družbeni organizaciji, kjer teh-nologija in učenje še nista postala zapletena, bi oče ali stric lahko predala tehnologijo naprej. Oče bi lahko naučil sina, kako loviti ribe, ali kako loviti s sulico, kamnom ali lokom. Toda ko postane polo-žaj bolj zapteten in ko se dviga stopnja znanja in razumevanja do takc višine, da zahteva od ljudi, da se omejijo na eno področje v predajanju znanja, se porodi problem. Ko postanejo Ijudje učitelji, ko se specializirajo in posvetijo ves svoj čas prenašanju znanja, tedaj nastane tudi potreba po centralizaciji učnega procesa. Šole in univerze so se razvile z nameno, da bi tembolje izrabili človekov čas in energijo v danih okoliščinah. Sedaj lahko razumete, da bi skupnost in vsak njen član v preprosti družbeni situaciji razumel, da služijo vse te izobraževalne ustanove celotni skup-nosti. Nesniiselno bi bilo, če bi se učitelj ali nekdo, ki ima na skrbi administracijo učnega procesa, ločil od skupnosti kot celote in si lastil vse znanje, ki je dediščina človeštva kot zasebno last. Skupnost bi tega ne trpela in verjetno bi poteklo precej časa, preden bi tisti, ki bi bili zadolženi za razšiijanje znanja lahko ločili učni proces od skupnosti in si ga prilastili. Seveda sem dosedaj govoriJ, kakor da bi bila družba organizem, v katerem bi živeli ljudje v harmoniji, v katerem bi med seboj sodelovali, ne pa pripravljali napadalne vojne in bili v stalnem konfliktu. Temu pa v človeški zgodovini ni bilo tako. Nadzor nad družbeno nadstavbo V človeški zgodovini vidimo, da je bila družba razdebena v razrede v nasprotujoče si etnične sku-pine, ki se med seboj bonjo za obstanek, kakor si ta boj predstavljajo. Druga drugo zasužnjujejo in žive na račun druge. Tako moramo naš položaj gledati kot naš polo- žaj v ekonomski bazi, glede na razredno borbo in glede na etnično borbo. Ko se torej ozremo na našo sedanjo situacijo, ugotovimo, da tisti, ki so močni v naši družbi -zaradi njihovega razmerja do proizvajalnih sil, ker so bogati, lastniki tovarn in naravnih bogastev, tako da so privilegirani v družbi - da so tudi spo-" sobni dobiti nadzorstvo nad družbenimi ustano-vami. Oni so tisti, ki lahko imenujejo ljudi, ki mor-da sami niso bogati, niso lastniki delnic ali ne nad-zorujejo naravnih bogastev in proizvajalnih sil, ki pa so lahko zaradi svoje izobrazbe imenovani na vodilna mesta. Na vrhu družbene organizacije v ZDA je vladajoči razred. Tisti, ki vodijo ameriško gospodarstvo lahko vodijo celotno družbo in vsi mi, ki nismo privilegirani - črnci, mehiški Ameri-čani, Portoričani, Indijanci, Eskimi, praktično vsaka etnična skupnost, vključno revni belci in štu-dentje iz srednjih premoženjskih slojev - vsi mi smo v položaju, da naša življenja vodijo privile-girani. Boriti se moramo za obstanek toda ne proti na-ravi. Borimo se proti tistim, ki so uredili družbo v svoj prid. Važno je doumeti, da moramo v to borbo z ena-kim obupom, z enako potrebo uspeti ali umreti, kakor se je boril z naravo jamski človek. Glede na rasna nasprotja v ZDA je razredni boj skrit v našem etničnem boju, gospodarsko nas iz-koriščajo, rasno pa nas diskriminirajo. Šole Dandanes se odvija boj izkoriščenih ljudi v ZDA na vseh bojiščih, najbolj senzacionalni in eksplo-zivni pa so bili spopadi na univerzah in srednjih šolah. Jasno je, da kdor nadzira duha, nadzira telo. Tisti, ki hočejo obdržati ljudi v podrejenem polo-žaju in tako oblikovati perspektive in način nji-hovih življenj, vedo, da morajo nadzirati učni pro-ces, da bi laHo zakrili resnično podobo družbe. Tako lahto posvetijo svoj sistem in navajajo iz-koriščane in /atirane ljudi, da bi pravzaprav vzlju-bili ureditev, v kateri so zatirani in izkoriščani. V interesu teh ljudi je, da poskrbe za učni program, ki ne bo prikazal resnične podobe dekadentne in rasistične družbe, v kateri živimo. Na drugi strani so interesi izkoriščanih. V nji-hovem interesu je, da se razkrije resnična podoba, da izobražujejo sebe in svoje otroke o boju in o prilaščanju sredstev za boj, da se zavedo nivoja boja, napredka in zgodovine boja, o podobi sovraž-nika in njegovi ranljivosti. Z drugimi besedami, hočemo možnost učiti same sebe in naše otroke o potrebi boja proti vla-dajočemu razredu. Predvsem moramo spoznati, da naš sovražnik ni le neki rektor ali šolski ravnatelj, upravni ali peda-goški svet, temveč celotna družbena zgradba. Boriti se moramo proti kapitalističnemu ustroju, ki je urejen tako, da kupuje naša življenja, da nas izkorišča in tako sili v položaj, da se moramo boriti proti družbeni ureditvi, da bi ne podlegli. Črne študije Naš boj za oddelke za črne študije na univerzah, naš boj za uvedbo črnih študij v učni program po vsej deželi, je boj, v katerem vidi sovražnik veliko nevainosti. Sovražnik tudi spoznava boj mladih belcev na univerzah in srednjih šolah kot veliko nevarnost, in prav ima, kajti spoznali smo, da nam je dana izobrazba za ohranitev izkoriščevalske ure-ditve. Po drugi strani je njen namen obdržati mno-žice belih študentov v harmoniji z obstoječim si-stemom, obdržati njihovo podporo temu sistemu, vcepiti jim voljo do bojevanja vojn, ki ta sistem ščitijo in povečujejo njegov vpliv in moč. Vse bolj se zavedamo, da je ta sistem slab in da ne more obstati. Naša zgodovinska naloga je, da napademo ta sistem in uničimo njegove korenine. Zgodovinsko se je boj v areni izobrazbe, kar se tiče črnih ljudi odvijal po eni strani tako, da last-nik sužnjev ni dovolil, da bi se črnci naučili pisati in brati, po drugi strani pa so se črnci učili pisati in brati. Potem je prešla borba na to, kaj je dovoljeno črncem brati in pisati, dokler niso črnci dosegli točke, kjer hočejo sami odločati o vsem, kar bero in pišejo. Ko spoznamo to dolgo črto napredka in boja za pismenost do boja za nadzor naše izobrazbe, lahko spoznamo resnične nasprotnike. Vsi rasisti in libe-ralci, ki nam nasprotujejo, da bi vzeli izobrazbo v svoje roke, niso nič drugega, kot potomci rasistič-nega Lutnika sužnjev. Vsa njihova retorika, vsi njihovi argumenti, vse spremembe, ki so jih doživeli, so v končni analizi nadaljevanje želje in potrebe lastnika sužnjev, da bi nas obdržal nevedne in nesposobne oblikovati last-ne ideje. Te pa so nam potiebne, da bi organizirali revolucionarni boj. Potrebno nam je znanje o nas samih in o naših sovražnikih, o našem položaju, da bi organizirali revolucijo proti njim. Univerza in družba Velika slabost Gibanja ta čas je moč vladajočega razreda in koncentracija njegovega napada na uni-verzo. To je v veliki meri posledica tradicionalnega mnenja ameriške družbe, da sta univerza in štu-dentska skupnost ločena od ostale družbe. Univerze namreč ne smatrajo za del družbe. Ljudje, ki sami niso na univerzah ali nimajo tam otrok, mislijo, da se jih dogodki na univerzah ne tičejo. Toda nič ni manj resnično od tega, kajti v resnici so bile univerze in ostale ustanove ustanov:. ljene zato, da bi ohranile in prenašaie človeško mo-drost, znanje in tehnične spretnosti za nadaljnji razvoj družbe in civilizacije. Vsak posameznik ima svoj delež pri dogodkih na univerzah, v njegovem interesu je, da je univerza urejena tako, da je celi skupnosti v korist. Trdimo lahko, da so telesa, ki upravljajo uni-verze dober barometer stratifikacije moči v celotni družbi. Vidimo, da nihče ne predstavlja revnih ljudi, kajti revni ljudje ne predstavljajo izven uni-verze nikakršne moči. Če bi imeli kaj moči, bi si lahko priborili predstavnike v teh telesih. Tisti, ki vodijo gospodarstvo, ki nadzirajo različne vire moči na različnih nivojih družbe lahko poskibijo, da so njihovi služabniki in podrepniki imenovani na vodilna mesta v izobraževalnih ustanovah. Po-trebno je ta dejstva jasno predstaviti družbi. Pove-zati je treba univerzo in diužbo, tako da bo ce-lotna družba premagala zatiranje vladajočega raz-reda. Revnim crncem, belcem in ljudem iz srednjih premoženjskih slojev, ki niso neposredno udeleženi pri sedanjih dogodkih na univerzi, je treba dopo-vedovati, da se tam odloča o njihovi lastni svobodi, ki je niso nikoli imeli ali pa so mislili, da jo imajo. Ta družba ni uspela To pa zato, ker je dolžnost vsake družbe, da poskrbi, da je vsak njen član deležen dela kulturne dediščine, ki bi mu omogočila, da bo dobro živel. Dolžnost družbe je za to poskrbeti, kakor je tudi dolžnost družbe poskrbeti za najvišji nivo zdrav-stvene pomoči, za prebivališča in za zaposlitev, za vse dobrine, ki obstaiajo v diužbi; dolžnost oblasti je, da to preskrbi. Ce oblast za to ne skrbi, ni vredna, da obstoji. Ta oblika, ki se imenuje pred-stavniška demokracija, ni sposobna zagotoviti vse-ga tega, kapitalistično gospodarstvo ne more vsem ljudem zagotoviti splošne izobrazbe. Kar zagotavlja je splošno pranje možgan, ki ga predstavlja kot splošno izobrazbo; kakovost te izobrazbe je zani-čevanja vredna, je nečloveška in usmerjena le k cilju, da zagotovi nivo inteligence in sposobnosti, ki bo omogočila produktu izobrazbe postati vojni material, ki ga bodo izkoriščale kapitalistične go-spodaiske grupacije v ZDA. O uničevanju Mi nismo reformatorji, mi ne pripadamo Gi-banju, da bi reformirali učni program neke uni-verze ali višje šole, da bi dosegli priznanje Sin-dikata črnih študentov na neki srednji šoli. Mi smo revolucionarji in naš cilj je sprememba ameriškega družbenega reda. Da bi spremenili ameriški družbeni red, moramo podieti sedanjo strukturo moči v ZDA, vreči mo-ramo oblast, ki je le orodje vladajočega razreda. Naloga revolucionarjev ni, da bi plavali v oblakih in razmišljali o tem, kaj bo, ko bodo prevzeli oblast; sedaj se je treba osredotočiti na uničevanje. Naš namen je uničiti stroj vladajočega razreda; to je naša naloga, ki jo moramo opraviti. In opravili jo bomo z vsakršnimi sredstvi, ki bodo potrebna. Edini mogoči načini, da to storimo, je, da vržemo raz sebe stroj zatiralskega vladajočega razreda s silo. To pomeni, da ne bomo dovolili vladajočemu razredu, da bi nasproti nam uporabil nasilje, ne da bi se mu postavili po robu z nasiljem. Uničiti moramo ustanove, iz katerih izvira nji-hova moč. Neki rektor ima svojo moč, ker je so-udeležen pri neki korporaciji. Napadati ga je treba na univerzi, toda slediti mu je treba tudi v korpo-racijo. Toje mogoče z bojkotiranjem proizvodov te kroporacije, s fizičnim uničenjem korporacije, s fizično odtujitvijo rektorja kot posameznika. Ni-kakor ne smemo misliti, da gie za igro. Revolucija ni igra, revolucija je vojna. Zapletli smo se v vojno - vojno zatiranih proti zatiralcem - in to je vojna v najčistejšem pomenu besede. Naš odpor je ne-razvit, zatiranje pa je visoki razvito, kajti vladajoči razred ima polna skladišča orožij za uporabo proti nam. Za sedaj proti nam še ne uporabljajo sile, ker je bil tudi naš odpor zaenkrat še nenasilen (Count-down, št. 1. 1970.) Prev: VLADIMIR SIMlC ROEL VAN DUYN 8. marca 1971 je Ljubljano obiskal ne-vodja in neustanovitelj amsterdamske Svobodne oranžne države. Na Filozofski fakulteti je govoril in odgo-varjal na vprašanja študentov, bil pa je tudi v na-šem uredništvu. Iz razgovorov z njim povzemamo, po našem mnenju, najzanimivejše odlomke. Vso gibanje je pravzaprav začelo okoli leta 1966. Takrat so nastali v Amsterdamu provosi - revolucionarna, nezadovoljna mla-dina. V osnovi je bilo gibanje provosov anar-histično, s poglavitnim namenom provocirati oblastvene strukture z vsakovrstnimi akci-jami - s happeningi, političnimi akcijami proti avtoritativnem kapitalističnem režimu z novimi načini življenja. Provosi so se (sle-deč van Duynovi teoriji o provotariatu -delu mladine v bogati družbi, ki ima večjo svobodo in možnosti za revolucionarno akci-jo) smatrali za smodnik revolucije. Leta 1967 so provosi izginili oziroma prenehali z akcijami - da ni bilo več svežih sil; menili so, da se ponavljajo. V jeseni 1969 so se pojavili prvi kabou-terji (palčki), in 5. februarja 1970 so progla-sili Svobodno oranžno državo. Kabouterji niso, za razliko od provosov, samo provo-cirali avtoritet (policije, sodstvo, mestne uprave), obenem so gradili svojo alternativno družbo. Osnova njihovega gibanja je vsebo-vana v misli anarhista Potemkina: Ni obup tisti, ki naredi revolucijo - ampak upanje! ,,To je konec podzemlja, protestov in de-monstracij - sedaj bomo vlagali naše fnoči v gradnjo antiavtoritativne družbe. Kar lahko uporabimo od stare družbe, bomo uporabili: znanje, socialistične ideale in najboljše od liberalnih tradicij. Podstavek nove družbe se hrani s sokovi razpada stare." Osnovani so bili odseki nove države — med njimi: odsek za pomoč starim ljudem, ekonomski odsek, odsek za sabotaže, pro-svetni odsek, odsek za zasedbo nenasta-njenih hiš. Odseke sestavljajo mladi prosto-voljci - palčki. Kabouterji so predvsem zaposleni z ekolo-škim problemom. Imajo okoli petnajst farm, kjer gojijo oziroma pridelujejo zdravo hrano, brez umetnih dodatkov in strupov. V Amsterdamu imajo pet trgovin, kjer svoje pridelke prodajajo po nizkih cenah, brez do-bička. V javnosti vodijo veliko kampanjo za več zelenih površin v mestu, za prepoved pro-meta v središču mesta. S tem so si pridobili dokajšnjo popularnost in naklonjenost. 3. ju-nija so dobili na volitvah v mestni svet v Amsterdamu II % glasov, kar je pet sedežev. Po en sedež so dobili še v štirih mestih Nizo-zemske. Eden od njihovih predstavnikov je tudi van Duyn. Sicer pa se predstavniki me-njajo vsako leto (da ne bi postali ,,birokrat-ski elementi"). Van Duyn govori dokaj dobro srbohrvat-sko. Jezika se je naučil, ko je pred leti živel nekaj mesecev med Cigani v Skopju. Sprem-lja situacijo v Jugoslaviji - kabouterji vidijo v samoupravljanju svojo možnost. V svojih delavnicah in trgovinah so organizirani po načelih samoupravljanja. Ko je Tito obiskal Nizozemsko, se je v Amsterdamskem mestnem svetu van Duyn pogovarjal z njim, ker je bil edini, ki je znal naš jezik. Vprašal ga je, med drugim, kako je z Mijanovičem. Tito je odgovoril, da to ni posebno pomembna zadeva. Van Duyn je na to rekel, da so štirje meseci v zaporu dokaj pomembna stvar. ,,V vsakem od nas se nekje globoko skriva palček, ki je dober, pripravljen pomagati, poln ljubezni do bližnjega, do okolja, ki nas obdaja; vsak od nas je ,,kabouter" - le od-kriti ga moramo, dopustiti mu na plan!" B.C. KABOUTER'S MESSAGE In Memoriam 1971 - Novoletni govor Točka dnevnega reda 10: Seja mestnega sveta drža- ve Oranje Amsterdam, 6. I. 1971 Predlog župana in mestnih svetnikov, da bi dali v najem del Corsicastreet do Container Terminal L t. d ,,Amsterdam'' Ne bi toliko prosil za besedo, ko mi ne bi držav-ni nameščenec prinesel pisma, ki ga je našel v pošt-nem predalu čitalnice v mestni hiši, ki - mimo-grede - ni omenjeno v dnevnem redu seje pod točko prejeta pošta. Videti pa je, da je pismo pod-pisano z imenom Roel van Duyn; avtor pa ni so-dobnik, zakaj pismo datira s 1. januarjem 1981. Edina hvala, da je pismo potovalo skozi čas, gre ,,kabouter time", ker vsebuje problematiko.je do-volj pomembna, da ga preberemo v celoti. l.januar 1981 Najdražji, sedim v 4. nadstropju hiše (v kateri prebivam brez zakonitih pravic). Gledam skozi okno: pod menoj podivjana množica ljudi, ki napada mestno hišo. ,,Vode, vode," kričijo njifiova suha usta. Ne-pojmljiv nered; histerična masa je s kamenjem po-razbila vsa okna tiste stavbe. In tam vidim žrela pušk, s katerimi policija pod poveljstvom majorja van Thina (zdaj član mestnega sveta, op.) brani mestno hišo. Ravnokar je major poskušal nagovo-riti podivjano množico prek megafona. Toda že ga vidim, kako se je zadet od kamnov uinaknil nazaj in opustil napor, da bi pomiril ljudi. O, tam vidini staro ženo, ki je omahnila, zadeta od kamrtite kocke. Ljudje okoli nje vpijejo po ma-ščevanju in jezno trgajo še zadnje kocke s ceste. Najdražji, to pismo ti pišem v veliki naglici in če ga boš splog kdaj prejel, spomni se, da je danes 10 let, odkar sva se prvič srečala. Toda sedaj ni čas za sentimentalno obujanje spominov: videti je, da je danes prišel čas, ko začenjajo vstajati apokalip-tične nevarnosti, na katere smo mi, kabouterji, ljudstvo že opozarjali. Danes zjutraj, ko sem odprl vodovodno pipo, je pritekla rumno peneča voda z gnilobnim okusom. Iz radijskih poročil ob osmih sem izvedel, da je onesnaženje pitne vode, ki jc prejšnji teden zajelo Rotterdam in kraje vzdolž Rena, že popolno v industrijskih centrih Evrope in Amerike; in konca tega onesnaženja v bližnji pri-hodnosti ni pričakovati. Kot rezultat gigantskega nakopičenja insekticidov, produktov zemeljskega olja, izplak itd. je podzemeljska voda in tudi tista v rezervoarjih usodno zastrupljena. Bral sem, da se tudi v tvoji deželi, 1000 milj od tod, dogajajo ista brezupna pomanjkanja, da so izbruhnile epide-mije ... - kot povsod po svetu. In povsod vzrok: naša hrana, zrak in voda, zastrupljeni s clorid-hydrokarbonom, hlapi živega srebra, težkimi insek-ticidi, ogljikovim monoksidom itd. Vrh tega so kronike ugotovile, da imajo zračne plasti 40 % večjo gostoto kot takrat, ko smo si pred desetimi leti voščili ,,each other happy ne\v year". Najdražji, ta novoletni dan je začetek konca. Se spominjaš 1976, ko se je zastrupilo Severno morje, ko se se razdivljale epidemije kuge, kot v srednjem veku? Vendar sem še zmeraj prepričan v možnost re-šitve. Če bi s prvim januarjem prešli na zelo dru-gačno smer v naši ekonomiji in družbi. Morda si presenečen, da se moram v tem trenutku skoncen-trirati na problen\e, ki smo jih bili postavili 1971, da bi se izognili današnjemu dnevu pogubljenja. Še vedno sem mnenja, da grem lahko kot kabou-ter nazaj skozi čas, da posvarim ljudi, ki živijo ta-krat; kopijo tega pisma bom poslal mestni skup-ščini. Leta 1971 še ni bilo prepozno preprečiti za-strupljenja zemlje in umiranja milijonov in mili-jonov ljudi zaradi lakote. Radikalni preobrati, ki be bi bili odvisni od insekticidov, bi bili v polje-delstvu nujno potrebni. Če se spominjam, kako je birokratski aparat tega mesta to zavrnil z uteme-ljitvijo, da je to predrago. Prav tako bi bilo nujno potrebni univerzalni preobrati v (strojni) industriji, ki uporablja kot pogonsko sredstvo vse vrste olja. Toda - še se spominjam, kakoje svetnik Bootsma v razpravi o ,,Container Terminal Amsterdam L t. d.", z velikim zanosom zagovarjal njihove transpor-tacije z diesel ladjami in tankerji. Nujno potrebno je boriti se zoper onesnaženje vode. Toda - še se spominjam, kako so gradnjo gigantskih cistern v amsterdamskem pristanišču leta 1971 pozdravili z besedami: ,,To je napredek!", in kako je bil na koncu potrjen establisment nove petrokemične in-dustrije v Zahodnem pristanišču; in kako so odo-brili pranje avtomobilov. Nujno potrebno bi bilo začeti s pomočjo tretjemu svetu na različne na-čine. Toda - če se spominjam, kako je mestni svet označil naš poziv, ki temelji na akciji v perma-nenci, kot neizvedljiv v praksi. Nujno potrebno bi bilo začeti z načrtno kon-trolo rojstev. Medtem ko je bilo potrebnih na mili-jone let, da je število ljudi naraslo na 2 milijardi, se bo ta številka do 1975 podvojila. Posebno po-tiebna bi bila kontrola rojstev v bogatih deželah npr. v Holandiji, kjer zaužijejo ljudje skoraj 20-krat več hrane kot tisti v nerazvitih deželah. Toda - še se spominjam, kako so kabouterji (kateri so takrat več ali manj še verjeli v parlamen-tarizem), podali skromne predloge za kontrolo roj-stev pri ,,just married people" in kako nas je kato-liška stranka označila kot ,,suroveže, ki se vtikajo v absolutne pravice staišev, dasi po svoji volji izbi-rajo število svojih otrok". Mestni svet je ta naš predlog zavrnil. Vidim kabouterje, kako si kot svetniki tistih poznih dni, pokiiti s črnimi kapi-cami utiiajo pot skozi množico. Mnogo ljudi je prevzelo njihov klic, drugi še vedno rjovejo: vode! Ce bi 1971 bilo leto borbe vseh zoper onesna-ždnje, zoper stihijska rojstva in umiranja od lakote, bi imeli možnost, da bi bila naša civilizacija posled-nja. Na nesrečo - to se ni zgodilo. Najdražji, za sedaj se poslavljam. Vendar - v hladiiniku imam še nekaj konzerv hrane, ki mi bo zadostovala na mojem zadnjem potovanju: tako upam, da te bom še enkrat videl. Kmalu na svidenje Roel van Duyn Prevedel J. S.