Slika na naslovnici:

Michelangelo Caravaggio, Sv. Hieronim, 1606,

Galerija Borghese, Rim

Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2010

ISBN 978-961-6519-53-3

$

Hieronim

Zagovor proti Rufinu

Prevod in spremna beseda

Neža Sagadin

Ljubljana

2019

Elektronska knjižna zbirka

$

e–40

Urednik Gorazd Kocijančič

Hieronim

Zagovor proti Rufinu

Prevod in spremna beseda Neža Sagadin

Jezikovni pregled Zarika Snoj Verbovšek

Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš

Izdajatelj

$

Za kud Logos Mateja Komel Snoj

Ljubljana 2019

Elektronska izdaja e–40

Elektronski vir (pdf)

Način dostopa (url):

http://www.kud-logos.si/e-knjige/

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v

Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=299981056

ISBN 978-961-7011-72-2 (pdf)





Kazalo

7 Hieronimov Zagovor proti Rufinu

16 Liber primus

17 Prva knjiga

106 Liber secundus

107 Druga knjiga

202 Liber tertius

203 Tretja knjiga

309 Neža Sagadin: Honorifica contumelia

Hieronimov Zagovor proti Rufinu, njegov čas,



teološka podstat in retorična strategija

309 Uvod

314 Četrto stoletje – Hieronimov čas 314 Z-Bogom orožje

317 »Ecclesia potentia et divitiis maior sed virtutibus



minor ...«

321 Hieronimova pot

»... ab ipsis incunabulis catholico sumus lacte



nutriti ...«

323 Beata solitudo

326 Biblični sholar

334 Jeruzalemski spor o Origenu

334 Meniška skupnost v Betlehemu

335 Spor dveh škofov

343 Prizadevanja za spravo

347 Premirje

349 Spor dveh prijateljev

355 Medvedje usluge prijateljev

— 5 —

358 Posledice bojišča v Egiptu

361 Rufinov zagovor

372 Hieronimov zagovor

380 Kaj ima s tem Origen?

382 Egiptovski origenizem

386 Origenovi sporni nauki v Περὶ ἀρχῶν

387 Oče subordinacionizma?

389 Izvor duše in predkozmični padec

391 Origenovo mnenje o posmrtnem življenju

395 Latinski Origen

412 Kako brati Zagovor proti Rufinu?

412 Pismo, apologija ali invektiva?

416 Satira

420 Elementi satire v zagovoru proti Rufinu

427 Stiliziran polemični spis

442 Sklep

444 Summary

446 Bibliografija

— 6 —





Hieronimov Zagovor proti Rufinu

Členitev vsebine po posameznih odstavkih1

Prva knjiga

I. Spor prevajalcev



1. Upravičenost Hieronimovega dela:

a) Kampanja proti Hieronimu. 1



b) Rufinovi zahrbtni komplimenti. 1



c) Zlomljeno prijateljstvo. 1



d) Samo Hieronim je pozvan na zagovor. 2



e) Nasprotno ravnanje obeh piscev:



Hieronimova diskretnost. 3



Rufinov preobrat in njegova nedoslednost. 3



f) Avtorjevi nameni:



Odlašanje z dokončnim odgovorom. 4



Začasni odgovor izzivalcu. 5



2. Dva prevoda Περὶ ἀρχῶν:



a) Rufinovo preoblikovanje. 6



b) Obtožnica Rufinovega sovražnika: graje vredna

nedoslednost.

7



c) Hieronim nastopi v korist svojega prevoda: dve



nasprotujoči si deli. 7–8



3. Prevod Zagovora Origena:



a) Napačno pripisovanje dela. 8–9



b) Evzebijev dokaz. 9–10



c) Trditev je nujno preklicati. 10



d) Evzebij in Metodij. 11



e) Hieronimov odnos do Evzebija. 11



4. Ugovor nedolžnosti:



a) Neutemeljen Rufinov prevod. 11



b) Hieronim odgovarja na poziv. 11

1 Razdelitev vsebine je prevzeta po: Pierre Lardet, ur., Saint Jérôme: Apologie contre Rufin, Sources Chrétiennes (Paris: Les Éditions du Cerf, 1983).

— 7 —



c) Rufinov namen in javna arbitraža. 11



d) Rufinove blodnje. 11–12

Dodatek



Hieronim in njegov judovski učitelj. 13

Prehod med temami



Origenove zmote:



a) Pozno spoznanje vsebine Origenovih knjig. 14



b) Hieronim je obtožen herezije. 14



c) Hieronim sklene upravičiti svoj Komentar

k Pismu Efežanom. 15

II. Spretnost komentatorja



1. Uvod:



a) Raznolikost literarnih zvrsti. 15–16



b) Umetnost komentiranja. 16–17



c) Rufin je navaden nevednež. 17



2. Origen in laž. 18



3. Lekcija eksegeze ob primeru verza iz psalma. 19–20



4. Zavrnitev kritik glede Komentarja k Pismu

Efežanom. 21



Zakaj mora Hieronim opravičiti svoje komentarje. 21



Prvi odlomek: Ef 1,4. 22



Drugi odlomek: Ef 1,20 – 21. 23



Tretji odlomek: Ef 2,7. 24



Četrti odlomek: Ef 3,1. 25



Peti odlomek: Ef 4,16. 26–27



Šesti odlomek: Ef 5,28–29. 28–29

Sklep



Odgovor na dve obtožbi: polemikovo pretiravanje



in učenjakova kriva prisega:



a) Hieronim obrekljivec? 30



b) Sanje in poganska kultura. Je Hieronim krivo

prisegel?

30



Sposobnost spomina. 30



Rufinovi literarni vzori. 30



Nezanesljivost sanj. 31

— 8 —



c) Kritike, ki se jim Rufin izpostavlja, in Hiero-



nimovo samoobvladovanje. 31

Dodatek



Odgovor Hrizogonu. 32

Druga knjiga

I. Zavrnitev Rufinovega Zagovora Anastaziju



1. Prehod: Hieronim se odloči ovreči Zagovor



Anastaziju. 1



2. Sumljiva Rufinova pravovernost in neutemeljena

odsotnost. 2



3. Rufin se laže o svojem ujetništvu. 3



4. Rufin se izmika opredelitvi vere: kritika vsebine



in oblike. 4



a) O izvoru Kristusove duše. 4



b) O vstajenju mesa. 4



c) O povračilu demonom. 6–7



d) O izvoru duš. 7–10



5. Kako Rufin upraviči svoj prevod Περὶ ἀρχῶν. 11



a) Po krivici se čudi napadu. 11



b) Pri spreminjanju Περὶ ἀρχῶν ni prevajal pravo-

verno.

11



c) Origenove herezije. 11–13



d) Rufin se sklicuje na Hieronima. Kako prevajati

Origena?

14

II. Zavrnitev Rufinove razprave O ponarejanju



Origenovih knjig



1. Rufin si zelo prizadeva, da bi branil Origena. 15



2. Herezije, ki jih Rufin dopušča v Pamfilovem

Zagovoru Origena, ki je v resnici Evzebijev. 15



3. Dvomljivi dokazi o ponarejanju s strani heretikov.

15–16



4. Evzebij in Didim sta jamstvo za Origenovo

herezijo. 16

— 9 —



5. Predhodniki, ki jih Rufin kliče v podporo svoji



tezi. Hieronimov ugovor. 17



6. Okrnjeni prevod Origenovega pisma prijateljem



v Aleksandriji. 18–19



7. Dialog med Origenom in Kandidom. 19



8. Latinski predhodniki, ki jih kliče Rufin: Hilarij in

Ciprijan. 19



9. Izkoriščanje Hieronimove nezgode. 20



10. Rufin napada in obrekuje Origenovega nasprot-



nika Epifanija. 21–22



11. Avtor Zagovora Origena. Zakaj je Hieronim



spremenil mnenje. 23

III. Utemeljitev Hieronimovih bibličnih prevodov



1. Pismo, v katerem naj bi Hieronim preklical svoje



prevode iz hebrejščine. 24



2. Hieronimovo delo naj bi obsojalo delo Septua-

ginte? 24



3. Hieronimovi predgovori k prevodom Stare

zaveze.

25



a) Predgovor h Genezi. 25



b) Predgovor k Samuelovi knjigi in Knjigi kraljev. 25



c) Predgovor h Kroniški knjigi. 27



d) Predgovor k Ezrovi knjigi. 28



e) Predgovor k Jobovi knjigi. 29



f) Predgovor h Knjigi psalmov. 30



g) Predgovor k Salomonu. 31



h) Predgovor k Izaiji. 32



i) Predgovor k Danielu. 33

j) Sklep. 34



4. Predhodniki, na katere se sklicuje Hieronim. 34



5. Sklep: veljava Septuaginte ni izključujoča. 35

IV. Sklep knjige 35

— 10 —

Tretja knjiga

I. Ravnanje nasprotnikov in njunih privržencev



1. O Rufinovem pismu in njegovem Zagovoru proti

Hieronimu:



a) Noro ravnanje: pohvala, obtožbe, grožnja s smrtjo. 1



b) Hieronim noče posnemati vedênja, ki ga zavrača



Sveto pismo. 1



c) Je umor krščanski način rešitve spora? 2



d) Hieronim poziva k odgovoru. 2–3



2. O Zagovoru proti Hieronimu in Rufinovemu

prevodu Περὶ ἀρχῶν:



a) Netaktno širjenje Rufinovih knjig zahteva odgovor. 3



b) So Rufinov prevod Περὶ ἀρχῶν pokvarili



Hieronimovi prijatelji? 3



c) Protiudarec namigovanjem: zlato kot sredstvo

podkupovanja.

4



d) Zakaj Evezbij ni mogel ponarediti prevoda

Περὶ ἀρχῶν. 5



e) Nedoslednosti Rufinove obtožnice. 5



3. O Rufinovih in Hieronimovih spisih v zvezi



s kontroverzo:



a) Razširjenost Rufinovih knjig nasprotuje



diskretnosti, ki jo zahteva. 7



b) Med krivoverstvom in pravovernostjo:



Hieronim poziva k odgovorom, da bi



odstranil očitke sebi. 7–8



Poziv k spravi v skupni veri. 9



c) Izgovarjanje na jezikovno nesposobnost je ne-



sprejemljivo. O tem priča Rufinov odgovor. 10

II. Nazaj k metodam prevajanja in komentiranja



1. Rufin ni mogel upravičiti svojega prevoda

Περὶ ἀρχῶν s sklicevanjem na tehniko Komentar-



jev k Pismu Efežanom. 11



2. Pripisovanje Zagovora Origena Pamfilu:

— 11 —



a) Hieronimov preobrat ob odkritju Rufinove

sleparije.

12



b) Rekonstrukcija Rufinove taktike v prid Origena. 12



c) Rufin je povabljen, da prekliče svojo zmoto. 12



3. Kakšno pot je ubral Rufin pri Περὶ ἀρχῶν:



a) Pozvan kot prevajalec napada Hieronima komen-

tatorja.

13



b) Rufinov prevod je nevzdržen zaradi predgovora. 14

Prehod



Dvoumna izpoved vere v vstajenje mesa. 15

III. O različnih osebnostih Vzhoda in Zahoda



1. Teofil:



a) Se je Rufin pridružil njegovi izpovedi vere,



ki jo je izzvalo domnevno Hieronimovo

pismo?

16



b) Zatočišče za Pavla, ki ga je Teofil obsodil. 17



Rufinu primanjkuje ljubezni do bližnjega. 17



Hieronim skrbi za gostoljubje. 17



Pavel se je odločil, da ne bo več podpiral

heretikov.

18



c) Medsebojni odnosi Hieronima in Rufina s

Teofilom.

18



2. Vigilancij:



a) Sramota domnevno Hieronimove obtožbe. 19



b) Vigilancij in Rufin imata skupne interese. 19



3. Anastazij:



a) Je njegovo pismo napačno? 20



b) Kako bi se moral Rufin v Rimu braniti. 20



c) Neuspešna Rufinova izmikanja. 21



4. Hieronim in sumljive okoliščine njegovega



odhoda iz Rima:



a) Rufinova namigovanja. 21



b) Pripoved o Hieronimovem potovanju. 22

— 12 —



c) Rufin je pozvan, naj govori jasno in pazljivo. 22

5. Epifanij:



a) Zakaj Rufina ne napada več? 23



b) »Pohvalni« dokazi, ki merijo na Rufina. 23



c) Mar Epifanij in Anastazij ne moreta več zakonito



pisati proti Rufinu? 23–24

Prehod



Hieronimovo premišljeno izdajalstvo? 24

IV. Nazaj k različnim pritožbam



1. Glede pisma Afričanom:



a) Je Rufinovo zanikanje dopustno? 25



b) Soočenje pristojnosti dveh prevajalcev: Hieronima



in Rufina. 25



2. O Rufinovi literarni šibkosti:



a) Formalne malomarnosti kažejo na nepoznava-



nje bistva. 26



b) Rufinov opomin je neumesten. 26



3. O hvali in graji:



a) Znati razlikovati med napako in kvaliteto kot

Hieronim.

27



b) Hieronimov predgovor k Περὶ ἀρχῶν Rufinu ne



dopušča, da bi spremenil mnenje. 27



4. O stanju duš:



a) Poskus, kako preusmeriti pozornost: Rufinovo



zasliševanje o naravnih pojavih. 28



a) Hieronimovo mnenje o stanju duš in odgovori



na očitke. 28



a) Poznavanje ali nepoznavanje naravnih pojavov.



Hieronimovi in Rufinovi viri. 29



a) Tri hipoteze o izvoru duš. Zakaj se Rufin ne izreče? 30



a) Hieronimov »dim« in Rufinovi »bliski«. 31



5. Očitek krive prisege. Soočenje Rufinovih in



Hieronimovih sanj. 32

— 13 —

Prehod



Hinavska sprava?



a) Neverjetna premišljenost. 33



b) Atarbijevo posredovanje. 33

V. Zagovor Hieronimovega protiudarca na Rufinov

prevod



1. Je Hieronim kriv, če se je le branil očitkov here-

zije? 34



2. Nepovezanost Rufinovih obtožb glede širjenja



njegovega prevoda. 34



3. Hieronim je ujet med pisma svojih prijateljev in



Rufinov predgovor. 35



4. Dva prevoda Περὶ ἀρχῶν:



a) Upravičenost Hieronimovega prevoda. 36–37



b) Neupravičene Rufinove tožbe: Hieronim je izzvan



k obrambi. 37



5. Rufinovi dvomi o aventičnosti Hieronimovega

pisma. 38

Prehod



Odgovor na protinapad:



a) Origenove knjige v zameno za Pitagorove? 39



b) Hieronim ni govoril o knjigah. Ekskurz skozi pita-



gorejski nauk. 39–40



c) Razlikovanje med knjigami in nauki opravičuje



Hieronima, ne Rufina. 40

VI. Krščanska presoja spora, kot jo vidi Rufin



1. Sklep Rufinovega pisma:



a) Preteče izsiljevanje: mir za ceno molka ali smrt. 41



b) Hieronim noče odgovarjati v istem tonu, nevred-



nem kristjana. 42



c) Pisci, na katere se sklicuje Rufin, so heretiki. 42



d) Hieronim bi za pravovernost raje umrl, kot pa



da molči. 42–43

— 14 —



2. Odgovor Svetega pisma:



a) Modrost in zlobneži: lekcija iz Knjige pregovorov. 43



b) Tolažba v primeru poraza: Ps 57. 43



3. Zadnja Rufinova želja po miru. Hieronim postavi

pogoje. 44



— 15 —





Hieronymi ad Pammachium et Marcellam

pro se contra accusatorem defensio

Liber primus

1. Et vestris et multorum litteris didici, obi ci mihi ‚in schola

Tyranni‘, a ‚lingua canum meorum ex inimicis ab ipso‘, cur

Περὶ ἀρχῶν libros in Latinum verterim. O impudentiam

singularem! Accusant medicum quod venena prodiderit;

ut scilicet pharmacopolam suum non innocentiae merito,

sed criminis communione tueantur, quasi culpam numerus

peccantium minuat, et in personis, non in rebus sit accusa-

tio. Scribuntur contra me libri, ingeruntur omnibus audien-

di; et tamen non eduntur, ut et simplicium corda percutiant,

et mihi facultatem pro me auferant respondendi. Novum

malitiae genus, accusare, quod prodi timeas: scribere, quod

occultes. Si sunt vera quae scripsit, cur publicum metuit?

Si falsa, cur scripsit? Olim pueri legimus: ‚Intemperantis

esse arbitror scribere quidquam, quod occultari velis.‘ Rogo

quis est iste dolor? Quid aestuant? Quid insaniunt? Quod

praeconem reppuli figuratum? Quod nolui me subdolo ore

— 16 —





Členitev odstavkih1

Hieronimova obramba pred tožnikom,

namenjena Pamahiju in Marceli

Prva knjiga

1. Iz vajinih pisem in iz pisem mnogih sem izvedel, da se mi

v Tiranovi šoli2 po jeziku mojih psov od sovražnika 3 očita, zakaj sem v latinščino prevedel knjigo Περὶ ἀρχῶν. Kakšna

nesramnost!4 Obtožujejo zdravnika, ker je razkril strup, in to

zato, da bi ščitili svojega mazača, ne ker bi si zaslužil nedolž-

nost, temveč zaradi sodelovanja pri zvijači. Kot da bi število

grešnikov zmanjševalo krivdo ali kot da bi obtožba temeljila

na osebah, ne pa na dejanjih. Proti meni pišejo spise, vsem

jih vsiljujejo, naj jih poslušajo. A vseeno jih ne objavijo javno,

tako da le vznemirjajo preproste ljudi, meni pa ne dajo mož-

nosti, da bi se zagovarjal. To je nova vrsta zlobe – naprtiti

obtožbe, ki se jih bojiš objaviti, in pisati nekaj, kar prikrivaš.

Če je res, kar je pisal, zakaj se boji javnosti? Če pa je laž,

zakaj je pisal? Še kot dečki smo se nekdaj učili: »Menim, da

je pisati nekaj, kar hočeš prikrivati, lastnost nekoga, ki se ne

obvlada . «5 Sprašujem: čemu vsa ta jeza? Zakaj se razburjajo?

Kaj blaznijo? Ker sem zavrnil lažnega hvalivca? Ker nisem

hotel, da se me hvali s hinavskimi besedami? Ker sem pod

2 Apd 19,9. »Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal učence ter dan za dnem razpravljal v Tiranovi šoli.« Tu je mišljena Rufinova šola (njegov priimek je bil Tyrannius). Vsi svetopisemski citati, če ni na-vedeno drugače, so prevzeti po: Sveto pismo: Slovenski standardni

prevod ( SSP), (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 2003).

3 Nejasen sklic na Ps 68,24, kjer je hebrejski izvirnik težko razumljiv.

Po SSP: »… da bo jezik tvojih psov imel svoj delež od sovražnikov.«

Schaff opozarja, da je Hieronimova nerazumljivost povezana z nje-

govim doslednim dobesednim prevajanjem in napačnim hebrejskim

izvirnikom. Prim. Philip Schaff, ur., Theodoret, Jerome, Gennadius,

& Rufinus: Historical Writings (1892) (New York, Grand Rapids, MI: Christian Classics Ethereal Library).

4 Cic.,

Phil. 2.33.83; Verr. 2.3.60.138.

5 Cic., Ac. 1.1.2.

— 17 —

laudari? Quod sub amici nomine, inimici insidias deprehendi? Frater et collega in praefatiuncula vocor, et satis aperte

exponuntur crimina mea, quid scripserim, quibus in caelum

Origenem laudibus levaverim. Bono animo fecisse se dicit.

Et quomodo nunc eadem inimicus obicit, quae tunc amicus

laudaverat? Voluerat me in interpretatione quasi praevium

sequi; et auctoritatem operi suo ex nostris opusculis mutua-

ri. Suffecerat semel dixisse, quod scripseram. Quid necesse

fuit eadem rursus iterare, et frequenter ingerere: et quasi

nemo sibi laudanti crederet, ipsa dicta replicare? Non est

tam sollicita de audientium fide, simplex et pura laudatio.

Quid metuit, ne illi sine testimoniis dictorum meorum in

meis laudibus non credatur? Videtis nos intellegere pruden-

tiam eius et praedicationis diasyrticae strophis in scholis

saepe lusisse? Simplicitatem obtendere non potest, in quo

artifex deprehenditur malitia. Semel, aut ut multum, bis er-

rasse sit casus; cur prudenter errat et crebro, et sic per totum

texit errorem, ut mihi non liceat negare quod laudat? Pru-

dentis fuerat et amici, post reconciliatam simultatem, etiam

leves suspiciones fugere: ne quod fortuito fecisset, consulto

facere putaretur. Unde et Tullius in Commentariis causarum

pro Gabinio: »Ego, inquit, cum omnes amicitias tuendas

semper putavi summa religione et fide, tum eas maxime

quae essent ex inimicitiis revocatae in gratiam: propterea

quod integris amicitiis officium praetermissum, impruden-

tiae, vel (ut gravius interpretemur) negligentiae excusatione

defenditur; post reditum in gratiam, si quid est commissum,

id non neglectum, sed violatum putatur: nec imprudentiae,

sed perfidiae assignari solet.« Flaccus Horatius quoque in

Epistula quam scribit ad Florum: »Male,« ait, »sarta Gratia

nequidquam coit, et rescinditur.«

— 18 —

krinko prijateljstva zasačil sovražnikovo zasedo? V kratkem predgovoru me imenuje brata in tovariša, a povsem jasno

razlaga moje zločine – kaj naj bi pisal in s kakšnimi hval-

nicami do neba poveličeval Origena. Pravi, da je to naredil

z dobrim namenom. In kako to, da mi zdaj kot sovražnik

očita isto, kar je tedaj kot prijatelj hvalil? V prevajanju mi je

hotel slediti kot predhodniku in si od mojih krajših spisov

izposoditi ugled za svoje delo. Zadostovalo bi, da bi le enkrat

dejal, kaj sem pisal. Kaj je bilo treba eno in isto znova in

znova ponavljati, stalno navajati in, kakor da mu nihče ne

bi verjel, ko me hvali, preobračati iste besede? Preprosta in

iskrena hvala se ne obremenjuje s tem, ali ji bodo poslušalci

verjeli. Kaj se boji, da mu brez mojih besed ne bi verjeli, ko

me hvali? Vidite, da razumemo njegovo premetenost in da

je v šolah pogosto s triki hlinil porogljivo hvaljenje. Ne more

se pod okriljem preproščine skrivati ta, v katerem spozna-

mo izvedenca v zlobi. Da se je zmotil enkrat ali, če hočemo,

dvakrat, je naključje; toda zakaj se moti načrtno in redno?

In zmoto skrije tako, da ne smem ovreči, kar hvali. Pravi in

razumen prijatelj bi se potem, ko se sovraštvo poleže, iz-

ogibal celo najmanjših sumov in vtisu, da je nalašč storil

to, kar je morda storil nehote. Tudi Tulij pri argumentih za

Gabinija pravi: »Vedno sem bil mnenja, da je treba z vso

zavzetostjo in zvestobo skrbeti za prijateljstvo, še zlasti za

tisto, pri katerem se je iz sovraštva obnovila naklonjenost.

To pa zato, ker se v trdnih prijateljstvih zanemarjanje dolž-

nosti upraviči z izgovarjanjem na pozabljivost ali v slabšem

primeru na malomarnost, kadar pa se kaj zagreši, potem

ko se je naklon jenost že obnavljalo, tega ne razumemo kot

malomarnost, ampak kot žalitev. In ponavadi tega ne pripi-

šemo pozabljivosti, temveč hinavščini.«6 Tudi Flak v pismu

Floru piše: »Naklonjenost, ki je ne hraniš, premine, več ne

zbližuje ...«7

6 Cic., Pro Gabinio (citiran v Quint., Inst. 11.1.73).

7 Hor.,

Ep. 1.3.31–32.

— 19 —

2. Quid mihi nunc prodest, quod simpliciter errasse se iurat? Ecce obiiciuntur mihi laudes eius, et crimini datur

simplicissimi amici, non simplex, nec pura laudatio. Si auc-

toritatem suo operi praestruebat, volens quos sequeretur

ostendere, habuit in promptu Hilarium Confessorem, qui

quadraginta ferme millia versuum Origenis in Iob et Psal-

mos transtulit. Habuit Ambrosium, cuius paene omnes libri

huius sermonibus pleni sunt: et Martyrem Victorinum, qui

— 20 —

2. Kaj mi zdaj koristi, ko prisega, da se je motil iz preproščine? Poglej, njegove hvalnice se mi zdaj očita in ta niti

preprosta niti iskrena hvala nadvse preprostega prijatelja se

mi šteje v zločin. Če je gradil ugled svojemu delu in hotel

pokazati na svoje predhodnike, je imel pri roki tudi Hi-

larija Izpovedovalca,8 ki je prevedel skoraj štirideset tisoč

vrstic Origenovega dela o psalmistih in Jobu. Imel je tudi

Ambrozija,9 čigar knjige so skoraj vse polne Origenovih be-

sed, in mučenca Viktorina,10 ki svojo preprostost dokazuje

8 Hilarij iz Poitiersa (315–367) je bil škof in eden izmed najpomemb-

nejših cerkvenih očetov. Ker si je v Galiji zavzeto prizadeval ohraniti sklepe nicejskega koncila zoper arijansko predstavo o Sinovi podrejenosti Očetu, je bil izgnan v Frigijo. Tam se je seznanil z Origenovi-mi deli, ki so močno vplivala na njegovo eksegezo; v delu Tractatus in psalmos se je močno zgledoval po Origenovi alegorični razlagi.

Prihajal je v stik tako z arijanci kot tudi z njihovimi nasprotniki in se poleg nevarnosti arijanstva zavedal tudi nasprotne skrajnosti, ki

so jo predstavljali sabelijanci. Hieronim je v Trieru za Rufina prepi-

sal dve njegovi deli, De synodis, v katerem se ukvarja z vprašanjem veroizpovedi, in delo De Trinitate. Prim. M. Simonetti, »Hilary of Poitiers,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James Clark

& Co., 1992), 383.

9 Ambrozij Veliki (340–397) je bil vpliven milanski škof in pomemben

cerkveni pisec. Škof je postal, še preden je bil krščen, leta 374. Bojeval se je proti poganstvu, arijanstvu in judovstvu. Med letoma 376 in

383 je na njegovo pobudo potekal koncil prav na temo krivoverstev.

Pospeševal je cerkveno petje, leta 381 pa je napisal razpravo O Svetem Duhu, v kateri se močno opira na grške vire, tudi na Origena.

Hieronim ga je imel v visokih časteh, po letu 384 pa se je od njega

oddaljil (očital mu je, da se je v svojem delu O Svetem Duhu okoristil s tujimi spoznanji). V delu De viris il ustribus mu je namenil precej malo pozornosti.

10 Viktorin Ptujski je bil edini znani latinski pisec z ozemlja današnje Slovenije. Živel je v drugi polovici tretjega stoletja. Umrl je mučeni-

ške smrti, najbrž leta 304, pod Dioklecijanom. Večino podatkov o

njem dobimo pri Hieronimu. Bil je pomemben ekseget. Hieronim

omenja kar precej njegovih del, ohranil pa se je le njegov Komentar k Apokalipsi, ki ga je Hieronim pregledal in njegov konec predelal v skladu z alegorično interpretacijo. Viktorin je bil zmeren mileni-arist, to je privrženec nauka, po katerem naj bi bilo pred poslednjo

— 21 —

simplicitatem suam in eo probat, dum nulli molitur insidias.

De his omnibus tacet, et quasi columnis Ecclesiae praeter-

missis, me solum pulicem et nihili hominem per angulos

consectatur. Nisi forte eadem simplicitate, qua amicum ne-

scius accusavit, illos ignorasse se iuret. Et quis ei credet viro

eruditissimo, et qui tantam habeat scientiam Scriptorum

veterum, maxime Graecorum, ut dum peregrina sectatur,

pene sua amiserit: quod recentissimae memoriae viros et

Latinos nesciat? Ex quo apparet non tam me ab eo lauda-

tum, quam illos non accusatos: ut sive laus il a est (ut stultis

persuadere conatur) sive accusatio, ut ego ex vulneris mei

dolore sentio, nec in laude haberem aequalium gloriam, nec

in vituperatione solacium.

3. Teneo epistulas vestras, quibus accusatum me scribitis

esse: et hortamini ut respondeam criminanti; ne si tacue-

rim, videar crimen agnoscere. Ad quas respondi, fateor: et

quamvis laesus, sic amiciti e iura servavi, ut me sine accu-

santis accusatione defenderem: et quod unus Romae amicus

obiecerat, a multis in toto orbe inimicis dicerem iactitatum,

ut non viderer homini, sed criminibus respondere. Aliud

est, si pro iure amicitiae accusatus tacere debui, et dum lu-

tatam habeo faciem, atque (ut ita dicam) haeretico fetore

conspersam, ne simplici quidem aqua diluere, ne ille mihi

fecisse putaretur iniuriam. Haec vox nec hominis est, nec

ad hominem, aperte amicum petere, et crimina eius sub

— 22 —

s tem, da proti nikomur ne snuje zarote. O teh molči, kot bi prezrl stebre Cerkve, edino mene, ki sem bolha in nepo-memben človek, preganja iz kota v kot. Razen če ni nemara

s taisto preproščino, s katero je nevede obtožil prijatelja,

prisegel, da teh mož ne pozna. Toda kdo mu bo verjel, da

ne pozna latinskih avtorjev, ki se jih še živo spominjamo;

njemu, temeljito izobraženemu možu, ki tako dobro pozna

učenost starih piscev, še zlasti grških, da v vnemi za tujim

znanjem skoraj pozablja na svoj lastni jezik?11 Iz tega je ja-

sno: bistvo ni v tem, da je mene hvalil, ampak da onih ni

obtožil. Tako da, če je to hvaljenje – kot skuša prepričati

bedake –, v tej hvali nimam časti svojih sodobnikov, in če je

obtožba – kot to na svoji rani boleče čutim –, v sramotenju

nimam tolažbe.

3. Imam vajino pismo,12 v katerem pišeta, da so me obto-

žili. Spodbujata me, naj odgovorim zločincu, da ne bi bilo

videti, kot da priznavam zločin, če bi molčal. Priznam, da

sem odgovoril; in čeprav sem užaljen, sem ohranil pravila

prijateljstva, tako da sem se branil, ne da bi obtoževal tožni-

ka. Govoril sem, kot da mi to, kar mi v Rimu očita prijatelj,

oporekajo mnogi sovražniki z vsega sveta, tako da se zdi, da

ne odgovarjam človeku, ampak na očitke. Druga možnost

je, da bi moral obtoženi zavoljo pravil prijateljstva molčati

in si niti z navadno vodo ne bi smel umiti obraza, ki mi ga

je oblatil in oškropil, če smem tako reči, z gnusobo krivover-

stva. To ni zahteva, ki bi jo človek namenil drugemu, niti ki

bi jo drugi sprejel, namreč odkrito napasti prijatelja in pod

sodbo in koncem sveta vstajenje pravičnih, ki bodo tisoč let uživali

življenje s Kristusom v nebeškem Jeruzalemu. Pripadniki tega nauka

so največkrat razlagali Sveto pismo precej dobesedno, vendar je pri

Viktorinu viden vpliv Origenove šole, ki je Sveto pismo razlagala kot alegorijo. Prim. C. Curti, »Victorinus of Petovium,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James Clarke & Co., 1992), 867.

11 Ruf., Apol. c. Hier. 1.11.

12 Pamahijevo in Marcelino pismo v Hier., Ep. 83.2.

— 23 —

persona laudatoris exponere: et illi ne hoc quidem liberum derelinqui, ut se catholicum probet, et laudationem haeretici, quae illi obicitur, non de assensu haereseos, sed de in-

genii exstitisse admiratione respondeat. Placuerat ei, sive ut

ipse vult videri, compulsus erat in Latinam linguam vertere,

quod nolebat. Quid necesse fuit me latentem, et tantis maris

atque terrarum divisum spatiis inserere quaestioni? oppo-

nere invidiae plurimorum, ut plus mihi laudando noceret,

quam sibi prodesset exemplo? Nunc quoque quia renui

laudatorem, et verso stilo docui me non esse, quod meus

necessarius praedicavit, dicitur furere, et tres contra me li-

bros venustate Attica texuisse: eadem accusans, quae ante

laudaverat, et obiiciens mihi in translatione Origenis nefaria

dogmata, de quo in Praefatiuncula laudationis suae dixerat:

»Sequar regulam praecessorum, et eius praecipue viri, cu-

ius superius fecimus mentionem: qui cum ultra septuaginta

libellos Origenis, quos Homiliticos appel avit, aliquantos

etiam de tomis in Apostolom scriptis, transtulisset in La-

tinum: in quibus cum aliquanta offendicula inveniantur in

Graeco, ita elimavit omnia interpretando atque purgavit,

ut nihil in illis quod a fide nostra discrepet, Latinus lector

inveniat. Hunc ergo etiam nos, licet non eloquentiae viribus,

disciplinae tamen regulis in quantum possumus, sequimur.«

4. Certe haec illius verba sunt, negare non potest. Ipsa

stili elegantia et sermo compositus, quodque his maius est,

simplicitas Christiana, auctoris sui characterem probant.

Aliud est, si ista Eusebius depravavit, et accusator Origenis,

— 24 —

masko hvalivca razgrniti njegove prestopke ter mu ne pustiti niti toliko svobode, da bi se lahko izkazal za katolika in

odgovoril, da tako imenovana hvala hereziji, ki se mu očita,

ne temelji na soglašanju s heretiki, temveč na občudovanju

velike nadarjenosti. Všeč mu je bilo knjigo prevesti v latin-

ščino ali pa je bil – kot sam hoče, da bi bilo videti – prisiljen

prevajati nekaj, česar ni hotel. Kaj mu je bilo treba mene,

ki sem se skrival daleč stran, na drugi strani širnih morij,

vlačiti na zaslišanje in izpostavljati zavisti množic, da mi je

s hvalo bolj škodil, kot sebi koristil s tem, ko me je omenjal

kot zgled. Tudi zdaj, ko sem odklonil njegovo hvalo in po-

pravil, kar je napisal, ter pokazal, da nisem to, kar pravi moj

prijatelj, sem izvedel, da menda nori in sestavlja tri knjige

proti meni, polne atiške miline, v njih pa obtožuje to, kar je

prej hvalil, in mi v prevodu Origena očita brezbožni nauk,

o čemer je v predgovoru svoje hvalnice napisal: »Sledil bom

pravilu svojih predhodnikov, še zlasti tistemu možu, ki sem

ga omenil zgoraj. V latinščino je namreč prevedel več kot

sedemdeset Origenovih pridigarskih del ter nekatere izmed

njegovih komentarjev apostola,13 ki jih je, če je v grščini na-

letel na kakšno oviro, v prevodu tako izpilil in izčistil, da

latinski bralec ne more najti ničesar, kar se ne bi skladalo z

našo vero. Njega sem po svojih močeh posnemal tudi jaz,

če že ne v govorniški spretnosti, pa vsaj pri upoštevanju

istih pravil . «14

4. To so zagotovo njegove besede, tega ne more zanikati.

Eleganten slog, izpiljen jezik in, kar je še več kot to, krščan-

ska preprostost razkrivajo značaj svojega avtorja. Druga

možnost pa je, da je te knjige pokvaril Evzebij;15 in Origenov

13 Z apostolom je vedno mišljen sv. Pavel.

14 Ruf., Orig. princ. 1. prol. 2.29–37.

15 Evzebij iz Cezareje (260–340) je škof postal leta 313. Danes ga poznamo predvsem po njegovi Zgodovini Cerkve ( Ἐκκλεσιαστική ἱστορία) in po dveh knjigah Kronoloških preglednic ( Χρονικοῖ κανόνες), v katerih je zaobjel zgodovino starodavnih narodov od Abrahama do

— 25 —

meique studiosus, in uno eodemque opere et il um et me vel errasse, vel bene sensisse testatus est. Non potest me

nunc inimicus haereticum dicere, quem a fide sua dudum

non discrepare praefatus est. Simulque et hoc ab eo quaero,

quid sibi velit sermo moderatus et dubius? ‚Nihil‘, inquit, ‚in

il is quod a fide nostra discrepet, Latinus lector inveniet‘.

Fidem suam quam vocat? Eamne qua Romana pol et Eccle-

sia? An il am, quae in Origenis voluminibus continetur? Si

Romanam responderit, ergo Catholici sumus, qui nihil de

Origenis errore transtulimus. Sin autem Origenis blasphe-

mia, fides illius est: dum mihi inconstantiae crimen impin-

git, se haereticum probat. Sive bene credit laudator meus,

confessione sua me assumit in socium; sive male, ostendit

me ideo ante laudatum, quia participem sui putabat erroris.

Sed adversus illos libros, qui per angulos garriunt, et furtiva

accusatione me mordent, cum editi fuerint, et de tenebris

ad lucem processerint, atque ad nos vel studio fratrum, vel

temeritate aemulorum potuerint pervenire, respondere

conabor. Neque enim magnopere formidandi sunt, quos

metuit auctor suus prodere, et tantum confederatis legendos

esse decrevit. Tunc aut agnoscam crimina, aut diluam, aut

in accusatorem quae sunt obiecta retorquebo: et ostendam

quod hucusque silentium modestiae fuerit, non male con-

scientiae.

5. Interim apud tacitum lectoris iudicium purgatum me

esse volui, et gravissimum inter amicos crimen refellere, ne

prior laesisse videat, qui et vulneratus nequaquam contra

— 26 —

tožnik, ki je pri meni tako skrben, je v enem in istem delu trdil, da sva se oba bodisi motila bodisi mislila prav. Zdaj

mi ne more kot sovražnik reči, da sem heretik, saj je o meni

nedavno govoril, da nisem v sporu z njegovo vero. Obenem

ga moram vprašati, kaj pomeni to ovinkarjenje in te dvo-

umne besede: Latinski bralec ne bo v njih našel ničesar, kar se

ne bi skladalo z našo vero. Katera vera je ta, ki jo imenuje za svojo? Ta, ki ima veljavo v rimski Cerkvi, ali ta, ki jo vsebujejo Origenovi spisi? Če bo odgovoril »rimska«, potem sem

jaz katolik, kajti ničesar od Origenovih zmot nisem pre-

vedel. Če pa je njegova vera Origenovo bogokletje, čeprav

mene krivi nedoslednosti, sam dokazuje, da je heretik. Če

moj hvalivec pravilno veruje, me jemlje za tovariša v svoji

veroizpovedi, če pa veruje slabo, kaže, da me je prej hvalil

zato, ker me je imel za soudeleženca v svoji zmoti. Toda

proti tem knjigam, ki blebetajo za ovinki in me napadajo s

skrivnimi obtožbami, bom skušal odgovoriti, ko bodo izda-

ne, ko bodo iz teme stopile na svetlo in bodo bodisi zaradi

prizadevanja bratov ali po nepremišljenosti tekmecev lahko

prispele do mene. In mislim, da se nam knjig, ki si jih avtor

ne upa izdati in dovoli, da jih berejo le njegovi somišljeniki,

ni treba preveč bati. Tedaj bom bodisi priznal krivdo, ali jo

ovrgel, ali pa očitke vrnil tožniku. Pokazal bom, da je bila

molčečnost doslej znamenje popustljivosti in ne slabe vesti.

5. Medtem pa bi hotel v tihi bralčevi sodbi ostati čist in

med prijatelji odstraniti težko obtožbo, da se ne bi zdelo, kot

leta 328 po Kr. Delo je dragocen vir, ki se nam je ohranil v nekaj

grških fragmentih in v Hieronimovem precej predelanem prevodu

(Hieronim je precej imen izpustil, saj je pisal predvsem za Rimlja-

ne). Znano je tudi Evzebijevo delo Ὀνομαστικόν, nekakšen leksikon geografskih imen, katerim je pisec dodal tudi zgodovinske podatke.

Bil je arijanec; Hieronim trdi, da Evzebija spoštuje kot pisca, ne pa

tudi kot teologa. Nanj se je zelo opiral pri svojih zgodovinskih delih in si večkrat nekritično prisvajal njegove misli. Prim. John N. D. Kel y, Jerome: His Life, Writings and Controversies (London: Duckworth, 1975), 176, 177.

— 27 —

persecutorem tela direxi; sed meo tantum vulneri admovi manum. Quem obsecro, ut absque praeiudicio personarum,

culpam in eum referat, qui lacessivit. Nec laesisse conten-

tus, quasi adversus elinguem semperque taciturum, tres elu-

cubravit libros, et ἀντιθέσεις Marcionis de meis opusculis

fabricatus est. Gestit animus, et il ius repente doctrinam,

et meam insperatam vecordiam cognoscere. Fortasse brevi

tempore didicit, quod nos docere debeat; et quod il um scire

nul us putabat, subitum eloquentiae flumen ostendet. »Sic

pater ille Deum faciat: sic magnus Iesus. Incipiat conferre

manum.« Quamvis libraverit accusationis suae hastas, et

totis adversum nos viribus intorserit, credimus in Domi-

num Salvatorem, quod »scuto circumdabit nos veritas eius«;

et cum Psalmista cantare poterimus: »Sagittae parvulorum

factae sunt plagae eorum.« Et: »Si constiterint adversum

me castra, non timebit cor meum. Si steterit adversum me

praelium, in hoc ego sperabo.« Sed haec alias. Nunc ad id

quod coepimus, revertamur.

— 28 —

da sem prvi žalil. Celo ranjen nisem nameril svojega orožja proti napadalcu, temveč le stegnil roko, da bi oskrbel rano.

Bralca prosim, naj krivdo ne glede na osebo pripiše tistemu,

ki je izzival. Ker ni zadovoljen s tem, da je žalil, je proti meni

kot nememu nasprotniku, ki bo vedno tiho, v nočeh prigaral

tri knjige in o mojih krajših delih izdelal Ἀντιθέσεις,16 vredne Markiona. Moje srce poskakuje od pričakovanja, da bi takoj

spoznalo njegov nauk in svojo lastno nenadejano neumnost.

Morda se je, sicer v kratkem času, naučil, kar bi me moral

naučiti, in nenadni vrelec njegove zgovornosti bo pokazal,

kar nihče ni mislil, da ve. »O, dajta, Oče nebeški in Jezus

mogočni, da boj bi ti z mano zdajle začel!«17 Čeprav vihti

sulice svojih obtožb in proti meni obrača vse svoje sile, za-

upam v Gospoda Odrešenika, kajti »njegova resnica nas bo

obdala s ščitom«18 in lahko bom zapel s psalmistom: »Bog

strelja nanje s puščico, nenadoma jih zadenejo udarci.«19

In: »Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje

srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem

zaupam.«20 Toda o tem več na drugem mestu. Naj se zdaj

vrnem tja, kjer sem začel.

16 Markion (rojen okrog leta 160) je bil gnostik, doma iz Sinop v Mali Aziji. Njegova dela se v izvirniku niso ohranila, vendar so veljala –

sodeč po odgovorih, ki jih najdemo pri Tertulijanu in Ireneju – za

zelo nevarna. Markion je napisal seznam Kontradikcij med hebrejsko starozavezno postavo, ki jo je zavračal, in evangeliji. Povzel je

gnostični nauk, ki je proti pravičnemu Bogu Stare zaveze postavljal dobrega Očeta Nove zaveze, ki ni istoveten s starozaveznim Bogom.

Oče Jezusa Kristusa je neznani, vzvišeni Bog ljubezni. Markion je

svetopisemski kanon skrčil na Lukov evangelij in Pavlova pisma, kar je bil prvi novozavezni kanon. Leta 144 je bil izključen iz rimske

Cerkve.

17 Predelava Verg., Aen. 10.875–876: »Sic pater ille deum faciat, sic altus Apollo! incipias conferre manum.« (V prevodu Frana Bradača: »O,

dajta, oče bogov in vzvišeni Febus, da boj bi ti z mano zdajle začel!«) 18 Najbrž po Ps 91,4.: »S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba.«

19 Ps 64,8.

20 Ps 27,3.

— 29 —

6. Obiiciunt mihi sectatores eius, »cerealiaque arma expediunt fessi rerum«, quare Περὶ ἀρχῶν libros Origenis noxios,

et Ecclesiasticae fidei repugnantes, in Latinum sermonem

verterim. Ad quos brevis et succincta responsio est: Tuae

me, frater Pammachi, et tuorum litterae compulerunt, di-

centes illos ab alio fraudulenter esse translatos, et interpola-

ta nonnul a, et vel addita vel mutata. Ac ne parvam Epistulis

haberem fidem, misistis exemplaria eiusdem translationis,

cum praefatiuncula laudatrice mea. Quae cum legissem,

contulissemque cum Graeco, illico animadverti quae Orige-

nes de Patre et Filio et Spiritu Sancto impie dixerat: et quae

Romanae aures ferre non poterant, in meliorem partem ab

interprete commutata. Cetera autem dogmata, de Angelo-

rum ruina, de animarum lapsu, de resurrectionis praestigiis,

de mundo, vel intermundiis Epicuri, de restitutione om-

nium in aequalem statum, et multo his deteriora: quae lon-

gum esset retexere, vel ita vertisse, ut in Graeco invenerat,

vel de Commentariolis Didymi, qui Origenis apertissimus

— 30 —

6. Njegovi privrženci mi očitajo in »trudni od dela pri-pravljajo Ceres orožje«,21 zakaj sem v latinski jezik prevedel

Περὶ ἀρχῶν, to škodljivo Origenovo delo, ki nasprotuje veri

Cerkve. Na to imam pripravljen kratek odgovor: brat Pama-

hij, spodbudila so me tvoja pisma in pisma tvojih bližnjih,

v katerih mi govorite, da je te knjige že nekdo drug golju-

fivo prevedel, da je mnogo ponarejenega, bodisi dodanega

ali spremenjenega. In če slučajno ne bi verjel pismom, ste

pridali primere njegovega prevoda s predgovorom, v kate-

rem me hvali. Ko sem to prebral, sem primerjal z grškim

besedilom in opazil, da je prevajalec Origenove brezbožne

besede o Očetu, Sinu in Svetem Duhu ter dele, ki jih rimsko

uho ne more prenesti, popravil in spremenil na bolje. Druge

nauke – o padcu angelov, o prestopu duš, besedičenje glede

vstajenja, o Epikurovem svetu22 in prostorih med svetovi, o

obnovitvi vsega v enako stanje in še mnogo hujšega, kar bi

vzelo preveč časa, da bi razlagal – vse to je prevedel tako, kot

je našel v grškem izvirniku, ali pa je nakopičil in okrepil be-

sede iz Didimovih23 komentarjev; ta je namreč najbolj odkrit

21 Verg., Aen. 1.177s: »Cerealiaque arma / expediunt fessi rerum ...« (V

prevodu Frana Bradača: » ... tedaj so utrujeni plavci / z ladij žito prinesli ...«)

22 Epikur (341 pr. Kr.–271 pr. Kr.) je bil znamenit starogrški filozof, ki je med drugim po Demokritovi atomistični filozofiji učil, da je svet

sestavljen iz neuničljivih in neminljivih delcev (atomov) ter prazni-

ne med njimi. Po njegovem nauku atomi padajo po svojih tirnicah,

pri čemer lahko pride do odklonov in je vse, kar se na svetu zgodi,

posledica teh odklonov.

23 Didim Slepi je bil slep cerkveni pisec in učitelj, ki je živel v četrtem stoletju. Bil je Origenov naslednik v aleksandrijskem didaskaleionu. Po vsej verjetnosti je živel meniško življenje in tudi njegovi poslušalci so bili menihi. Hieronim se rad pohvali, da je med letoma 374 in 386 poslušal njegovo razlago Svetega pisma. Napisal je deli Proti manihejcem in O Svetem Duhu, ki ju je Hieronim prevedel v latinščino, ustvaril pa je tudi nekaj komentarjev k svetopisemskim knjigam, pri čemer se je

močno opiral na Origena. Prim. P. Nautin, »Didiymus the Blind,« v

Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum

— 31 —

propugnator est, exaggerata et firmiora posuisse: ut qui in Trinitate catholicum legerat, in aliis haereticum non caveret.

7. Alius forsitan, qui non esset amicus eius, diceret: aut

totum muta, quod malum est: aut totum prode, quod opti-

mum putas. Si propter simplices noxia quaeque detruncas,

et ea quae ab haereticis addita simulas, in peregrinum non

vis transferre sermonem, cedo quidquid est noxium. Sin

autem veritatis fidem in translatione conservas, cur alia

mutas, et alia dimittis intacta? Quamquam aperta confes-

sio est in eodem Prologo, emendasse te prava, et optima

reliquisse. Ex quo non interpretis libertate, sed scriptoris

auctoritate teneberis, si quid in his quae vertisti, haereti-

cum comprobetur; et manifesti criminis argueris, idcirco

te veneni calicem circumlinere melle voluisse, ut simulata

dulcedo, virus pessimum tegeret. Haec et multo his duriora

inimicus diceret: et te, non ut interpretem mali operis, sed

ut astipulatorem in ius Ecclesiae traheret. Ego autem memet

tantum defendisse contentus, in libris Περὶ ἀρχῶν simpli-

citer quod in Graeco habebatur expressi: non ut crederet

lector his quae interpretabar; sed ne crederet illis, quae tu

ante transtuleras. Duplex in opere meo utilitas fuit, dum et

haereticus auctor proditur, et non verus interpres arguitur.

Ac ne quis me putaret his consentire quae verteram, in-

terpretationis necessitatem praefatione munivi, et docui,

quibus lector non deberet credere. Prior translatio laudem

Auctoris continet: secunda vituperationem. Illa lectorem

provocat ad credendum; ista ad non credendum movet. Ibi

et ego invitus laudator assumor; hic intantum non laudo

quem transfero, ut cogar accusare laudantem. Eadem res

non eadem mente perfecta est; immo unum iter diversos

exitus habuit. Abstulit quae erant, dicens ab haereticis de-

pravata; et addidit quae non erant, asserens ab eodem in

locis aliis disputata: quod nisi ipsa loca monstraverit, unde

transtulisse se dicit, probare non poterit. Mihi studio fuit

nihil mutare de vero. Ad hoc enim interpretabar, ut mala

— 32 —

Origenov branitelj. Zato se tisti, ki prebere katoliški nauk o Sveti Trojici, pri drugem ne pazi pred heretičnimi težnjami.

7. Nekdo, ki ni bil njegov prijatelj, bi mu najbrž dejal:

ali spremeni vse, kar je slabo, ali pa objavi vse, kar misliš,

da je najboljše. Če zaradi preprostih ljudi režeš stran, kar

je škodljivega, in tega, kar trdiš, da so dodali heretiki, no-

češ prevesti v tuj jezik, odreži vse, kar je škodljivo. Če pa v

prevodu ohranjaš zvestobo resnici, zakaj nekaj spremeniš,

drugo pa puščaš nedotaknjeno, ko vendar v istem predgo-

voru odkrito priznavaš, da si napačno popravil, dobro pa

ohranil? In če se bo v prevodu kaj izkazalo za heretično,

ne boš zavezan prevajalski svobodi, ampak avtoriteti pisca,

in odkrito boš obtožen, da si hotel čašo strupa namazati

z medom zato, da bi lažna sladkost zakrila najhujši strup.

To in še veliko hujšega bi ti dejal nasprotnik in te vlekel

pred cerkveno sodišče ne kot prevajalca slabega dela, am-

pak kot privrženca njegove vsebine. Sam sem zadovoljen,

da sem zaščitil le samega sebe. V knjigi Περὶ ἀρχῶν sem

podal kratko malo tisto, kar se najde v grškem besedilu, pa

ne zato, da bi bralec verjel temu, kar sem prevedel, ampak

zato, da ne bi verjel temu, kar si ti že prej prevajal. Korist

mojega dela je dvojna; razkriti heretičnega pisca in ovreči

nezanesljivega prevajalca. In da ne bi kdo mislil, da se sam

strinjam s tem, kar sem prevedel, sem potrebo po prevodu

utemeljil v predgovoru in pokazal, čému bralec v delu ne

sme verjeti. Prvi prevod vsebuje hvalo avtorju, drugi grajo.

Prvi ga poziva, naj verjame, drugi ga svari, naj ne verjame. V

prvem prevodu me proti moji volji predstavi kot hvalivca, v

drugem pa ne le da ne hvalim njega, ki ga prevajam, ampak

moram hvalivca celo obtožiti. Ista naloga je bila opravljena

z različnima namenoma. Ista pot ima dva različna konca.

Eden je odvzel, kar je bilo, rekoč, da so to skvarili heretiki,

in dodal, česar ni bilo, ter trdil, da avtor o tem razpravlja na

Patristicum Augustinianum (Cambridge: James Clarke & Co., 1992).

— 33 —

interpretata convincerem. Putatis me interpretem? Proditor fui: prodidi haereticum, ut Ecclesiam ab haeresi vindicarem.

Cur Origenem in quibusdam ante laudaverim, praelatus

huic operi ostendit liber. Nunc sola interpretationis meae

causa redditur, quae cum pietatis habeat voluntatem, non

debeo impietatis argui, prodens impium, quod quasi pium

Ecclesiis tradebatur.

8. Septuaginta libros eius, ut meus necessarius crimi-

natur, in Latinum verteram, et multa de tomis. Numquam

de opere meo fuit quaestio, numquam Roma commota est.

Quid necesse erat Latinis auribus tradere, quod detestatur

et Graecia, quod orbis accusat? Ego per tot annos tam multa

convertens, nunquam scandalo fui. Tu ad primum et so-

lum opus, ignotus prius, temeritate factus es nobilis. Docet

ipsa Praefatio, et Pamphili martyris librum pro defensione

Origenis a te esse translatum. Et hoc agis totis viribus, ut

cuius fidem martyr probat, Ecclesia non refutet. Sex libros

(ut ante iam dixi) Eusebius Caesariensis episcopus, Arianae

— 34 —

drugih mestih, o čemer nas ne bo nikoli prepričal, če ne bo pokazal teh mest, od koder pravi, da je prevzel. Sam sem si

prizadeval, da ne bi spremenil ničesar. Prevajal sem zato, da

bi spodbil slab nauk prevoda. Me imate za prevajalca? Bil

sem izdajalec; izdal sem heretika, da bi Cerkev rešil pred

herezijo. Zakaj sem v nekaj spisih prej hvalil Origena, raz-

laga razprava, izdana pred to knjigo. Sam razlog prevajanja

je zdaj tu. Moj namen je bil spoštljiv in ni mi treba poslušati

očitkov brezbožnosti, kajti izdal sem brezboštvo, ki se Cerk-

vam ponuja kot pobožnost.

8. Naredil sem latinsko različico njegove24 Septuaginte,

kot mi očita moj prijatelj, in prevedel mnoge njegove spise.

Moja dela niso bila nikdar vprašljiva, Rim se zaradi njih

ni nikdar vznemirjal. Čemu je bilo treba latinskim ušesom

posredovati nekaj, kar tudi Grčija odklanja, kar obsoja ves

svet? Vsa ta leta, odkar prevajam, nisem nikdar zanetil po-

hujšanja. Ti pa si pri prvem in edinem delu, prej neznan,

zaradi nepremišljenosti postal razvpit. Sam predgovor pra-

vi, da si v obrambo Origena prevedel celo knjigo mučenca

Pamfila.25 Tudi v njej se zelo trudiš, da Cerkev ne bi zavrnila

24 Sc. Origenove.

25 Pamfil iz Cezareje je živel konec tretjega stoletja, leta 309 pa je umrl mučeniške smrti. V Aleksandriji je obiskoval znameniti didaska leion, kjer se je učil pri Origenovem nasledniku Pieriju. Pozneje se je preselil v Cezarejo in tam odprl teološko šolo, da bi nadaljeval Orige-

novo izročilo. Bil je celo Evzebijev učitelj in prijatelj; spoznala sta se v Cezareji. Tam je obnovil ogromno knjižnico, od koder sta Evzebij

in Hieronim črpala dokumente za svoje delo in na ta način ohranila

precej podatkov o prvih krščanskih stoletjih. V času ujetništva med

letoma 307 in 309 je z Evzebijevo pomočjo napisal Zagovor Origena, od katere sta se ohranila prva knjiga in Rufinov prevod. Splošno

sprejeto je, da je Pamfil z Evzebijevo pomočjo napisal prvih pet knjig, šesto pa naj bi dodal Evzebij po mučenčevi smrti. Hieronim na tem

mestu trdi drugače; najbrž je delo pripisal Evzebiju, zato da bi ohranil mučenčev ugled pred obtožbo origenizma. H. Crouzel, »Pamphilus

of Caesarea,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James

Clarke & Co., 1992).

— 35 —

quondam signifer factionis, pro Origene scripsit, latissimum et elaboratum opus; et multis testimoniis approbavit, Origenem iuxta se catholicum, id est, iuxta nos Arianum esse.

Horum tu primum librum vertis sub nomine martyris. Et

miramur, si me homunculum parvi pretii, Origenis lauda-

torem velis, cum martyri calumniam feceris? Paucisque

testimoniis de Filio Dei et Spiritu sancto commutatis, quae

sciebas displicitura Romanis, cetera usque ad finem inte-

gra dimisisti; hoc idem faciens in Apologia, quasi Pamphili,

quod et in Origenis Περὶ ἀρχῶν translatione fecisti. Si iste

Pamphili liber est, de sex libris quis erit primus Eusebii?

In ipso volumine, quod tu Pamphili simulas, sequentium

librorum facta mentio est. In secundo quoque et reliquis

dicit Eusebius, quod in primo libro ante iam dixerat, et

quod eadem repetere non debeat. Si totum opus Pamphili

est, cur reliquos libros non transfers? Si alterius, cur nomen

immutas? Taces; ipsae res loquuntur: videlicet ut crederent

martyri, qui Arianorum principem detestaturi erant.

9. Quid tibi animi fuisse dicam, amice simplicissime?

Tene potuisse haeretici hominis libro, martyris nomen im-

— 36 —

človeka, čigar pravovernost odobrava mučenec. Kot sem že prej povedal – Evzebij, škof iz Cezareje, nekdaj prvak arijancev, je za Origena napisal šest knjig, ogromen in izdelan

opus. Z veliko dokazi je trdil, da je Origen po njegovem

prepričanju katolik, kar za nas pomeni, da je arijanec. Prvo

od teh šestih knjig si ti prevedel in pripisal mučencu. In

jaz se še čudim, da mene, nevrednega človeka, razglašaš za

Origenovega privrženca, ko si celo mučencu zakuhal takšno

spletko! Spremenil si nekaj trditev o Božjem Sinu in Sve-

tem Duhu, za katere si vedel, da Rimljanom ne bodo všeč,

drugo pa si vse do konca pustil nespremenjeno. V apologiji,

kot praviš Pamfilovemu spisu, si storil isto kot pri prevodu

Origenovega Περὶ ἀρχῶν. Če je to Pamfilova knjiga, katera

je potem Evzebijeva prva? Prav v tem zvezku, za katerega

praviš, da je Pamfilov, so omenjene naslednje knjige. V dru-

gi knjigi in v vseh naslednjih Evzebij govori, kar je že prej

povedal v prvi knjigi, da mu tega ne bi bilo treba ponavlja-

ti. Če je celotno delo Pamfilovo, zakaj ne prevedeš drugih

knjig? Če pa so last koga drugega, zakaj spreminjaš ime?

Molčiš. Dejstva sama govorijo: želiš, da bi mučencu verjeli

ljudje, ki bi sicer odklonili prvaka arijancev.26

26 Arijanstvo je bilo eden najmočnejših miselnih tokov znotraj Cerkve v tretjem in četrtem stoletju. Za začetnika velja Arij, prezbiter aleksandrijske Cerkve. Sporen je bil njegov nauk o odnosu med osebami Sve-

te Trojice. Arij je prek Origena deloma prevzel stare srednjeplatonske trditve o Demiurgu in trdil, da je le Oče nerojen in v resnici brez za-

četka ter zato edini pravi Bog. Sin je ustvarjen in podrejen Očetu; ker je ustvarjen, ne more biti so-večen z Očetom. Arij je zanikal človeško dušo v Kristusu, saj se mu je zdela odveč: v Kristusovem telesu je

navzoč Logos, kar je dovolj, da smemo govoriti o učlovečenju. Logos

potemtakem postane manjvreden, ker zavzame mesto človeške duše,

ki je nosilka človeških slabosti, strasti in trpljenja. Vprašanje Sinove podrejenosti (subordinacionizma) so leta 325 formalno razrešili na

koncilu v Niceji in določili verski obrazec, po katerem je Kristus enega bistva z Očetom, ( homooúsios ali konsubstancionalen) in arijanstvo obsodili kot herezijo. Luigi Padovese, Uvod v patristično teologijo, prev. Miran Špelič (Ljubljana: Frančiškanski samostan, 1994), 51, 52.

— 37 —

ponere, et ignaros sub auctoritate testis Christi, Origenis facere defensores? Pro eruditione qua polles et inclytus

συγγραφεὺς in Occidente laudaris, ita ut coryphaeum te

omnes tuae partis nominent, non reor te ignorasse Eusebii

σύνταγμα, et Pamphilum martyrem nihil omnino operis

condidisse. Ipse enim Eusebius amator et praeco et contu-

bernalis Pamphili tres libros scripsit elegantissimos, vitam

Pamphili continentes: in quibus cum cetera miris laudibus

praedicaret, humilitatemque eius ferret in caelum, etiam

hoc in tertio libro addidit: »Quis studiosorum amicus non

fuit Pamphili? Si quos videbat ad victum necessariis indige-

re, praebebat large quae poterat. Scripturas quoque sanctas

non ad legendum tantum, sed et ad habendum, tribuebat

promptissime. Nec solum viris, sed et feminis, quas vidis-

set lectioni deditas. Unde et multos codices praeparabat, ut

cum necessitas poposcisset, volentibus largiretur. Et ipse

quidem proprii operis nihil omnino scripsit, exceptis epi-

stulis, quas ad amicos forte mittebat; intantum se humilita-

te deiecerat. Veterum autem tractatus Scriptorum legebat

studiosissime, et in eorum meditatione iugiter versabatur.«

10. Defensor Origenis, et laudator Pamphili, dicit Pam-

philum nihil omnino scripsisse, nec proprii quidquam

condidisse sermonis. Et hoc dicit iam Pamphilo martyrio

coronato, ne habeas suffugium post editos ab Eusebio libros,

hoc Pamphilum scripsisse. Quid facies? Eo libro quem sub

nomine martyris edidisti, vulneratae sunt conscientiae plu-

rimorum. Non valet apud eos super Origenis damnatione

episcoporum auctoritas, quem putant a Martyre praedica-

tum. Quid facient epistulae Theophili episcopi? Quid papae

Anastasii in toto orbe haereticum persequentes, cum liber

— 38 —

9. Naj povem, kakšen namen si imel, preproščina dra-

ga? Da si lahko dal knjigi heretika mučenčevo ime in tako

nevedneže, ki zaupajo Kristusu kot tvoji priči, postavil za

Origenove branitelje. Glede na izobrazbo, v kateri se odli-

kuješ, in na to, da te na Zahodu hvalijo kot znamenitega

pisca, tako da te vsi iz tvoje skupine imenujejo prvaka, ne

verjamem, da nisi poznal Evzebijevega Kataloga 27 in nisi

vedel, da mučenec Pamfil sploh ni napisal nobenega dela.

Evzebij sam, privrženec in poveličevalec Pamfila ter njegov

prijatelj, je v izvrstnem jeziku napisal tri knjige, ki vsebu-

jejo Pamfilovo življenje. V njih ga slavi s čudovitimi hval-

nicami in do neba povzdiguje njegovo ponižnost, v tretji

knjigi pa doda naslednje: »Kateri učenjak ni bil Pamfilov

prijatelj? Če je videl ljudi, ki jim je primanjkovalo za življe-

nje potrebnih stvari, jim je obilno priskrbel, kar je mogel.

Ustrežljivo je delil svete spise ne le v branje, ampak v trajno

last, in to moškim in ženskam, ki so se posvečale branju.

Zato je vnaprej pripravil veliko kodeksov, da bi jih lahko,

če bi bilo treba, darežljivo poklonil tistim, ki bi hoteli. Sam

pa ni napisal nobenega svojega dela, razen nekaj pisem, ki

jih je slučajno poslal prijateljem. Tako silno je bil ponižen!

Vneto je prebiral spise starih piscev in se nenehno posvečal

razmišljanju o njih.«28

10. Origenov branitelj in Pamfilov hvalivec pravi, da

Pamfil sploh ni ničesar napisal niti ničesar sestavil v lastnem

jeziku. In to piše, ko je bil Pamfil že okronan z mučeniš-

tvom, da se ne bi izgovarjal, češ da je Pamfil to napisal,

potem ko je Evzebij že izdal knjige. Kaj boš zdaj? Knjiga, ki

si jo izdal pod mučenčevim imenom, je naredila škodo v

zavesti mnogih ljudi. Pri njih nima veljave avtoriteta škofov,

ki obsojajo Origena, ker mislijo, da ga je mučenec hvalil.

Kam naj s pismi škofa Teofila ali s pismi papeža Anastazija,

27 Gr. σύνταγμα – nobeno Evzebijevo delo ni nosilo tega naslova. Najbrž gre za Pamfilovo življenje ali knjigo O palestinskih mučencih.

28 Eus., Vita Pamphili 3.

— 39 —

tuus sub nomine Pamphili editus pugnet contra Epistulas eorum, et Episcopali nomini testimonium Martyris oppo-natur? Quod fecisti in libris Περὶ ἀρχῶν, hoc facito et in

isto volumine ψευδεπιγράφῳ. Audi consilium amici, non te

poeniteat artis tuae: vel dicito, tuum non esse, vel ab Eusebio

presbytero depravatum. Unde probari tibi poterit, quod a

te translatum est? Non manus tua tenetur: non tantae es

eloquentiae, ut nul us te possit imitari. Aut certe si res ad

probationem venerit, et impudentiam frontis oppresserint

testimonia plurimorum, παλινῳδίαν Stesichori more can-

tato. Melius est te poenitere facti tui, quam et martyrem in

calumnia, et deceptos in errore persistere. Nec erubescas

de commutatione sententiae: non es tantae auctoritatis et

famae, ut errasse te pudeat. Imitare me, quem plurimum

amas, sine quo nec vivere, nec mori potes: et mecum clama,

quae ego laudatus a te in defensione mei locutus sum.

11. Eusebius Caesariensis episcopus, cuius supra memini,

in sexto libro τῆς Ἀπολογίας Ὠριγένους hoc idem obicit

Methodio episcopo et martyri, quod tu in meis laudibus

— 40 —

ki po vsem svetu preganjajo heretike, zdaj ko jim nasprotuje tvoja knjiga, izdana pod Pamfilovim imenom, in se mu-

čenčevo pričevanje zoperstavlja imenu škofov? To, kar si

storil v knjigi Περὶ ἀρχῶν, stôri tudi v tem lažno napisanem

zvezku. Poslušaj prijateljev nasvet; ne obžaluj svojega last-

nega ustvarjanja. Reci, da ni tvoje delo ali da ga je pokvaril

škof Evzebij. Kdo ti bo lahko dokazal, da si ga ti prevedel? Je

napisano s tvojo pisavo? Imaš take govorniške sposobnosti,

da te nihče ne more posnemati? Ali v skrajnem primeru, če

pride do preiskave, in če bi tvojo brezbrižnost zatrli dokazi

mnogih ljudi, po Stezihorovem zgledu zapoj palinodijo.29

Bolje je, da se kesaš svojega dejanja, kot da mučenca pustiš

v krivični obtožbi, prevarane ljudi pa v zmoti. Ne zardevaj,

ker spreminjaš mnenje: nisi tako ugleden in slaven, da bi se

moral sramovati, ker si se motil. Posnemaj mene, človeka,

ki ga imaš nadvse rad in brez katerega ne moreš ne živeti

niti umreti,30 in z mano zakliči, kar sem sam govoril v svojo

obrambo, ko si me hvalil.

11. Škof Evzebij iz Cezareje, ki sem ga omenil zgoraj, v

šesti knjigi Zagovora Origena škofu in mučencu Metodiju31

29 Stezihor (živel je v prvi polovici šestega stol. pr. Kr.) je bil grški lirski pesnik s Sicilije. Pisal je zborsko liriko, snov pa je črpal iz epske

tradicije. Dvakrat se je lotil trojanske teme in zgodbe o lepi Heleni, prvič v znani Homerjevi različici, v kateri je Helena povzročiteljica

trojanske vojne. Legenda pravi, da je zaradi oskrunitve Heleninega

imena oslepel, zato je napisal drugo varianto, v kateri v Trojo odi-

de le Helenin privid, medtem ko se ona mudi v Egiptu. Po preklicu

( παλινῳδία) prve pesmi se mu je vid menda vrnil.

30 Prim. Tert., Test. anim. 6.1.

31 Metodij iz Olimpa je bil škof v Likiji, ki je leta 311umrl mučeniške smrti. V Origenovi šoli se je učil njegove eksegeze, ni pa sprejel Origenovih naukov o neskončnem številu svetov, o predobstoju duše in

o vstajenju mesa. Prevzel je njegovo tipologijo ter posnemal njegovo

asketsko življenje in mistiko. Pisal je komentarje h Genezi in k Visoki pesmi, ki pa so izgubljeni. Ohranjeno je delo Sympósion ali O devištvu (napisano v obliki dialoga). Ukvarjal se je s temami, kot so vstajenje, svobodna volja in razumno delovanje. C. Riggi, »Methodius of Olym-

— 41 —

criminaris, et dicit: Quomodo ausus est Methodius nunc contra Origenem scribere, qui haec et haec de Origenis locutus est dogmatibus? Non est huius loci pro martyre loqui:

neque enim omnia in locis omnibus disserenda sunt. Nunc

tetigisse sufficiat hoc ab Ariano homine obiici clarissimo et

eloquentissimo martyri, quod tu in me et amicus laudas, et

offensus accusas. Habes occasionem et de praesenti loco,

si velis, mihi calumniam struere, cur nunc et Eusebio de-

traham, quem in alio loco ante laudavi? Alterum quidem

nomen Eusebii; sed eadem quae super Origenis vocabulo

est calumnia. Laudavi Eusebium in Ecclesiastica Historia:

in digestione Temporum: in descriptione sanctae Terrae;

et haec ipsa opuscula in Latinum vertens, meae linguae ho-

minibus dedi. Num ex eo Arianus sum, quia Eusebius qui

hos libros condidit, Arianus est? Si ausus fueris me haereti-

cum dicere, memento Praefatiunculae Περὶ ἀρχῶν, in qua

fidei tuae me esse testaris: simulque obsecro, ut amicum

quondam tuum expostulantem patienter audias. Contra

alios digladiaris. Aut facis calumniam, aut pateris. Quos

accusas, et a quibus accusaris, ordinis tui sunt: recte an

perperam, vos videritis. Mihi etiam vera accusatio contra

fratrem displicet: nec reprehendo alios, sed dico quid ipse

non facerem. Tantis spatiis terrarum separatus quid peccavi

in te? quid commerui? An quia Origenisten me non esse

respondi? Numquid defensio mea, accusatio tua est? Et tu

si non es Origenistes, vel non fuisti, credo iuranti; si fuisti,

suscipio poenitentem. Quid doles, si id sum, quod esse te

dicis? An quia Περὶ ἀρχῶν Origenis libros post te transferre

ausus sum, et interpretatio mea suggil atio putatur operis

— 42 —

očita isto, česar me ti dolžiš v mojih hvalnicah. Sprašuje se namreč, kako si je Metodij zdaj drznil pisati proti Origenu,

potem ko je o njegovih naukih govoril takšne in drugačne

reči. Na tem mestu ne bi govorili o mučencu; ne moremo o

katerikoli stvari razpravljati ob vsaki priložnosti. Zdaj bi za-

dostovalo dotakniti se dejstva, da arijanec znamenitemu in

govorniško spretnemu mučencu očita isto, kar ti očitaš meni

in kot prijatelj hvališ, ko pa si užaljen, me glede iste stvari

obtožuješ. Če bi hotel, lahko tudi ob tej priložnosti spletka-

riš proti meni, češ zakaj zdaj ponižujem Evzebija, ki sem ga

prej na nekem drugem mestu hvalil. Evzebijevo ime je nekaj

drugega, toda obtožba je ista kot v Origenovem primeru.

Hvalil sem Evzebija glede njegove Zgodovine Cerkve, glede

Kronike, glede opisa svete dežele; in prav ta dela sem preve-

del v latinski jezik in jih podaril ljudem svojega jezika. Mar

sem sam zato arijanec, ker je Evzebij, ki je ta dela sestavil,

arijanec? Če bi se me drznil oklicati za heretika, se spom-

ni svojega predgovora k Περὶ ἀρχῶν, v katerem praviš, da

sem iste vere kot ti. Obenem te rotim, da poslušaš svojega

nekdanjega prijatelja, ki od tebe zahteva odgovor. Spuščaš

se v spopad z drugimi. Ali delaš krivico ali pa jo trpiš. Ti,

ki jih obtožuješ in ki tebe obtožujejo, so ljudje tvojega reda.

Pravilno ali narobe – to je vaša skrb. Meni tudi pravilna

obtožba zoper brata ni všeč in ne grajam drugih, povem pa,

česa sam ne bi storil. Kako sem grešil proti tebi, ko me ven-

dar od tebe ločijo tolikšne razdalje? Zakaj sem si to zaslužil?

Ali zato, ker sem odgovoril, da nisem origenist? Mar je moje

zagovarjanje že obtožba tebe? Tudi če nisi origenist in nikoli

nisi bil, ti to na prisego verjamem; če pa si bil, sprejemam

tvoje obžalovanje. Zakaj se vznemirjaš, če pravim, da sem

to, kar si tudi ti? Morda zato, ker sem si upal za tabo prevesti

Origenovo knjigo Περὶ ἀρχῶν in ker moj prevod razumejo

pus,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James Clarke &

Co., 1992), 557.

— 43 —

tui? Quid poteram facere? Missa mihi est laudatio tua, id est, accusatio mea. Tam fortiter me prolixeque laudaveras,

ut si tuis laudibus acquievissem, omnes haereticum me pu-

tarent. Vide quid Romanae ad me Epistulae clausula teneat:

»Purga suspiciones hominum, et convince criminantem;

ne si dissimulaveris, consentire videaris.« Tali constric-

tus articulo, interpretaturus eosdem libros, ausculta quid

scripserim: »Hoc mihi praestiterunt amici mei (non dixi

‚amicus meus‘, ne te viderer arguere) ut si tacuero, reus; si

respondero, inimicus iudicer. Dura utraque conditio, sed e

duobus eligam quod levius est. Simultas redintegrari potest:

blasphemia veniam non meretur.« Animadvertis invito mihi

et repugnanti hoc onus impositum; et futuram ex huiusce-

modi opere simultatem, necessitatis excusatione curatam?

Si interpretatus esses libros Περὶ ἀρχῶν absque meo nomi-

ne, recte querereris in reprehensionem tuam a me postea

esse translatos. Nunc autem iniuste doles, in eo opere a me

tibi esse responsum, in quo a te laudando accusatus sum.

Quam enim tu laudem vocas, omnes accusationem intel e-

gunt. Constet apud te, quod accusaveris; et non indignabe-

ris, quod responderim. Esto, tu bono animo scripseris, et

homo innocens et amicus fidissimus, de cuius numquam

egressum est ore mendacium, me nescius vulneraris: quid

ad me, qui percussus sum? Num idcirco curari non debeo,

quia tu me bono animo vulnerasti? Confossus iaceo, stridet

vulnus in pectore: candida prius sanguine membra turpan-

tur, et tu mihi dicis: Noli manum adhibere vulneri, ne ego te

videar vulnerasse! Quamquam et ipsa translatio magis Ori-

genem quam te arguit. Tu enim emendasti quae addita ab

haereticis arbitratus es. Ego prodidi, quod ab illo scriptum

Graecia universa conclamat. Quis rectius arbitratus sit, nec

— 44 —

kot posmeh tvojemu delu? Kaj naj bi storil? Poslali so mi tvojo hvalnico, to je mojo obtožbo. Tako silno in prijazno si

me hvalil, da bi me vsi imeli za heretika, če bi pritrdil tvojim

hvalam. Poglej, kako se končuje pismo, ki sem ga dobil iz

Rima: »Počisti sumničenja ljudi in spodbij tožnika, da se ne

bo zdelo, kot da se strinjaš, če boš stvar prikrival.«32 Zaradi

okoliščin sem bil pod velikim pritiskom in odločen, da bom

prevedel taiste knjige, zato poslušaj, kaj sem napisal: »To so

mi namenili moji prijatelji – nisem dejal ‚prijatelj‘, da ne bi

bilo videti, da te obsojam –, da bom, če bom molčal, sojen

kot krivec, če bom odgovoril, pa kot sovražnik. Obe mož-

nosti sta trdosrčni, a izbral bom lažjo. Spor se da namreč

zgladiti, bogokletje pa si ne zasluži milosti.«33 Vidiš, kako mi

je bilo proti moji volji in kljub upiranju naloženo to breme

in kako sem spor, ki bi nastal zaradi tovrstnega dela, pomiril

z izgovorom, da je nujno. Če bi prevedel Περὶ ἀρχῶν, ne da

bi vpletal moje ime, bi se upravičeno pritoževal in grajal,

zakaj sem delo pozneje prevedel še sam. Zdaj pa se pritožu-

ješ po krivici, kajti v istem delu sem ti odgovoril, kot si me

ti obtoževal pod pretvezo hvale. To, kar ti imenuješ hvala,

namreč vsi razumejo kot obtožbo. Sprejmi dejstvo, da si me

obtoževal, in ne boš ogorčen nad tem, da sem odgovoril. Naj

bo; pisal si z dobrim namenom, vendar si me kot nedolžen

in zvest prijatelj, iz čigar ust še nikdar ni prišla nobena laž,34

nevede prizadel. Kaj imam s tem jaz, ki sem ranjen? Mar me

ni treba pozdraviti, zato ker si me ranil z dobrim namenom?

Zaboden ležim, rana v prsih me skeli, moje nekoč bele ude

zdaj obliva kri,35 ti pa mi praviš: ne dotikaj se rane z roko,

da ne bo videti, kako sem te ranil! Kljub temu sam prevod

bolj obsoja Origena kot tebe. Ti si namreč popravil, kar si

menil, da so dodali heretiki; jaz sem izdal, kar vsa Grčija

pripisuje njemu. Kdo od naju je pravilneje razmišljal – to ni

32 Hier., Ep. 83.2.

33 Hier., Ep. 84.12.1.

34 Jdt 5,5.

35 Prim. Verg., Aen. 4.689.

— 45 —

meum, nec tuum iudicium est. Utriusque scripta censoriam lectoris virgulam sentiant. Tota il a Epistula, qua pro me

satisfacio, contra haereticos et accusatores meos dirigitur:

quid ad te, qui et orthodoxum et laudatorem meum te esse

dicis, si asperior sum in haereticos, et illorum in publicum

strophas profero? Laetare invectione mea; ne si dolueris,

haereticus esse videaris. Quando sine nomine contra vitia

scribitur; qui irascitur, accusator sui est. Prudentis hominis

fuerat, etiam si dolebat, dissimulare conscientiam; et cordis

nubilum, frontis serenitate discutere.

12. Alioqui, si quidquid contra Origenem et sectatores

eius dicitur, in te dictum putas. Ergo et epistulae papae The-

ophili et Epiphanii, et aliorum episcoporum, quas nuper ip-

sis iubentibus transtuli, te petunt, te lacerant. Imperatorum

quoque scripta, quae de Alexandria et Aegypto Origenistas

pelli iubent me suggerente dictata sunt. Ut Romanae urbis

Pontifex miro eos odio detestetur, meum consilium fuit?

Ut totus orbis post translationem tuam in Origenis odia

exarserit, quem antea simpliciter lectitabat, meus operatus

est stilus? Si tantum possum, miror cur me non metuas.

Ego ille moderatus in epistula publica, qui diligenter cavi,

ne quid in te dictum putares, scripsi ad te statim brevem

Epistulam, expostulans super laudibus tuis. Quam, quia Ro-

mae non eras, amici mei tibi mittere noluerunt, eo quod te

dicerent cum sodalibus tuis indigna nomine Christiano de

mea conversatione iactitare. Cuius exemplum huic volumini

subdidi, ut scias quantum dolorem, quanta moderatione

necessitudinis temperarim.

— 46 —

ne moja ne tvoja presoja. Oba bova občutila strogo bralčevo šibo. Celotno pismo,36 s katerim odgovarjam sebi v prid, je

naperjeno proti heretikom in mojim tožnikom. Kaj imaš s

tem ti, ki praviš, da si pravoveren in moj hvalivec, če sem

do heretikov oster in spravljam njihove zvijače v javnost?

Veseli se moje invektive, sicer bo videti, da si heretik, če boš

užaljen. Kadar se brez imen oseb piše proti slabostim, je

tisti, ki se jezi, sam svoj tožnik. Kot moder mož bi ravnal, če

bi kljub užaljenosti zatajil slabo vest in oblak v srcu pregnal

z vedrino na obrazu.

12. Sploh pa jemlješ vse, kar govorijo proti Origenu in

njegovim somišljenikom, kot bi bilo rečeno proti tebi. Torej

te tudi pisma škofa Teofila in Epifanija ter pisma drugih

škofov, ki sem jih na njihovo zahtevo nedavno prevedel,

napadajo in trgajo na kosce? So tudi spise cesarjev, ki vele-

vajo origeniste izgnati iz Aleksandrije in Egipta, narekovali

na moje prigovarjanje? Je bil moj načrt, da jih rimski škof

tako neverjetno preklinja? In moje pero naj bi povzročilo,

da je ves svet po tvojem prevodu vzplamtel v sovraštvu do

Origena, ki so ga prej kratko malo prebirali? Če toliko zmo-

rem, se čudim, kako da se me ne bojiš! Resnično sem bil mil

in v pismu za javnost37 sem se iskreno skušal izogniti vtisu,

da je bilo kaj rečeno proti tebi; obenem pa sem ti napisal

še kratko pismo,38 v katerem sem zahteval odgovor glede

tvojega hvaljenja. Tega pisma ti moji prijatelji niso hoteli

poslati, ker te ni bilo v Rimu in ker – tako so govorili – s

svojimi privrženci o mojem načinu sporazumevanja govo-

rite stvari, nevredne kristjana. Kopijo tega pisma sem dodal

tej knjigi, da boš vedel, kako veliko bolečino sem krotil, da

bi ohranil prijateljstvo.

36 Hier., Ep. 84.

37 Hier., Ep. 84.

38 Hier., Ep. 81.

— 47 —

13. Audio praeterea te quaedam de epistula mea, phi-

losophe, carpere et hominem rugosae frontis adductique

supercilii, plautino in me sale ludere, eo quod Barraban

Iudaeum dixerim praeceptorem meum. Nec mirum si pro

Bar-anina, ubi est aliqua vocabulorum similitudo, scripseris

Barrabam, cum tantam habeas licentiam nominum mutan-

dorum; ut de Eusebio Pamphilum, de haeretico martyrem

feceris. Cavendus homo, et mihi maxime declinandus, ne

me repente, dum nescio, de Hieronymo Sardanapal um no-

mines. Audi ergo, sapientiae columen, et norma catonianae

severitatis. Ego non il um magistrum dixi; sed meum in

Scripturas sanctas studium volui comprobare, ut ostende-

rem me sic legisse Origenem, quomodo et il um audieram.

Neque enim Hebraeas litteras a te discere debui. An iniu-

ria tibi facta est, quod pro te Apollinarium, Didymumque

sectatus sum? Numquid in il a epistula Gregorium virum

— 48 —

13. Modrijanko, poleg tega slišim, da seciraš nekatere dele mojega pisma in da namrščen dvigaš obrvi ter na moj

račun zbijaš šale, vredne Plavta, ker naj bi dejal, da je moj

učitelj Jud Baraba.39 Nič čudnega, da namesto Baranina pi-

šeš Baraba, kjer si je nekaj črk podobnih, saj spreminjaš

imena celo do te mere, da iz Evzebija nastane Pamfil in iz

heretika mučenec. Takšnega človeka se je treba bati in na

daleč ogniti, kajti nemudoma me lahko, ne da bi vedel, iz

Hieronima preimenuje v Sardanapala.40 Poslušaj, ti steber

modrosti in merilo katonske resnobe! Nisem dejal, da je

on moj učitelj, ampak sem hotel priznati svoj študij svetih

spisov in pokazati, da sem Origena bral, kakor sem poslušal

njega. Ni se mi bilo treba od tebe učiti hebrejske pisave. Se

ti je zgodila krivica, ker sem namesto tebe hodil poslušat

Apolinarja in Didima? Mi je kaj branilo, da v tem pismu ne

bi mogel omeniti Gregorja, tega izjemnega govornika?41 Pri

39 Baranina je bil Jud, pri katerem se je Hieronim med bivanjem v

Betlehemu učil hebrejščino. Ker se je bal jeze svojih rojakov, je k

Hieronimu hodil skrivaj. Rufin ga v Apol. c. Hier. 2.12 preimenuje v Baraba, razbojnika, ki ga je Pilat na željo ljudstva pomilostil namesto Kristusa.

40 Sardanapal je bil po legendi zadnji babilonski kralj, živel naj bi v sedmem stol. pr. Kr. Njegovo ime je veljalo za sinonim pomehkuženosti in razsipnosti. V Ninivah so ga oblegali Medijci; po dveh letih

je sam zanetil požar na svojem dvoru in s palačo vred pogubil tudi

sebe. Nekateri ga identificirajo z Asurbanipalom, vendar najbrž ne

gre za isto osebo.

41 Gregor Nazijanški (330–390), doma iz Nazianza v Kapadokiji. Izobra-

ževal se je v Cezareji v Kapadokiji, v palestinski Cezareji, Aleksandriji in Atenah. Z Bazilijem Velikim je prebil dve leti v samoti in preučeval Origena. Ko se je vrnil, je bil posvečen v duhovnika. S svojim

delom je veliko pripomogel k pomiritvi sporov glede arijanstva. Ko

je Bazilij postal metropolit v Cezareji, je Gregorja imenoval za škofa v Sasimi, ki je bila pod vplivom arijanstva. Gregor je službo zavrnil, zato sta se z Bazilijem nekoliko odtujila. Po smrti cesarja Valensa si je prizadeval, da bi oživil Cerkev na Vzhodu. Svoje delo je opravljal

v Konstantinoplu; znan je bil po svojih pridigah. Hieronim ga je

spoznal leta 381 na koncilu v Konstantinoplu. Gregor je tja prišel z

majhno skupino pravovernih rojakov (v njegovem kraju so prevlado-

— 49 —

eloquentissimum non potui nominare, qui apud Latinos

impar sui est, quo ego magistro glorior et exsulto? Sed eos

tantum posui, qui in reprehensione erant, ut similiter me

Originem, non ob fidei veritatem, sed ob eruditionis meri-

tum legisse testarer. Ipse Origenes, et Clemens et Eusebius

aliique complures, quando de Scripturis aliqua disputant, et

volunt approbare quod dicunt, sic solent scribere: »Refere-

bat mihi Hebraeus,« et, »audivi ab Hebraeo,« et, »Hebrae-

orum ista sententia est.« Certe etiam Origenes Patriarchen

Huil um, qui temporibus eius fuit, nominat: et tricesimum

tomum in Isaiam, in cuius fine edisserit: »Vae tibi, civitas

Ariel, quam expugnavit David,« illius expositione conclu-

dit; et cum aliter prius sensisse se dicat, doctum ab il o, id

quod est verius, confitetur. Octogesimum quoque nonum

Psalmum, qui scribitur: »Oratio Moysi hominis Dei,« et re-

liquos undecim, qui non habent titulos, secundum Huilli

expositionem eiusdem Moysi putat, nec dedignatur Hebrae-

am Scripturam interpretans per singula loca, quid Hebraeis

videatur, inserere.

— 50 —

Latincih je brez primere, in lahko sem ponosen in prev zeten, ker je bil moj učitelj. A omenil sem le tiste, ki so bili

deležni graje, da bi na enak način dokazal, kako Origena

nisem bral zaradi resničnosti njegove veroizpovedi, ampak

zaradi njegove izobrazbe. Sam Origen, Evzebij in Klement

ter še mnogo drugih – kadar razpravljajo o Svetem pismu in

hočejo dokazati, kar trdijo, ponavadi pišejo: »Hebrejec mi

je povedal,« in »Od Hebrejca sem slišal,« ali »To je mnenje

Hebrejcev.« Origen gotovo omenja tudi svojega sodobnika,

patriarha Hiula,42 in svoj trideseti zvezek k Izaiji, v katerem na koncu navaja besede: »Gorje tebi, Ariel, mesto, ki ga je

David izboril,«43 sklene s Hiulovo razlago ter pove, da če-

prav je prej razmišljal drugače, zdaj po njegovem poduku

verjame resničnejšemu nauku. Ne le za devetinosemde-

seti psalm,44 ki nosi naslov Molitev Mojzesa, moža Božjega,

ampak tudi za drugih enajst psalmov, ki nimajo naslova,

v skladu s Hiulovo razlago meni, da jih je napisal Mojzes.

In ne zdi se mu nevredno ob razlagi hebrejskih spisov na

posameznih mestih dodati mnenja Hebrejcev.

vali arijanci) in uspešno oznanjal nicejsko veroizpoved. Hieronim ga

ponosno navaja kot svojega učitelja in elokventnega eksegeta. Čeprav

najbrž ni šlo za tesno prijateljstvo, se zdi, da sta si bila moža v dolo-

čenih potezah zelo sorodna: oba sta bila temperamentna in prodorna

misleca, sposobna sarkazma in navdušena nad asketskim življenjem.

Pri pisanju oba odlikuje izvrsten slog, Gregorja v grščini, Hieronima

pa v latinščini. Hieronim se je najbrž prav pri prevajanju Gregorjevih del navdušil nad Origenom, ki ga je očaral kot pisec in ekseget. Prim.

Dictionary of Catholic Biography s. v. »Gregory Nazianzen«.

42 Gre za judovskega rabija Hillela Mlajšega iz Cezareje, ki je bil drugi sin patriarha Gamaliela III. Po eni razlagi si je v grškem okolju spremenil ime v Ioullos in gre za isto osebo, ki se jo spominja Origen v Epist. ad Afric. 11, po drugi pa za nekega lokalnega patriarha. Pierre Lardet, L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire, Vigiliae Christianae 15 (Leiden: E. J. Bril , 1993), 72.

46 Iz 29,1; po SSP: »Gorje ti, Ariel, Ariel, trdnjava, kjer je David taboril.«

44 Ps 90.

— 51 —

14. Lectis nuper papae Theophili epistulis, in quibus

Origenis exponit errores, dicitur obturasse aures suas, et

auctorem tanti mali clara cum omnibus voce damnasse, et

dixisse usque ad il ud tempus se ignorasse, quod tam nefaria

scripserit. Non recuso, nec dico quod alius forsitan diceret,

non potuisse eum ignorare, quod interpretatus est, cuius

Apologiam scriptam ab haeretico sub nomine martyris edi-

dit: cuius defensionem etiam proprio volumine professus

est: adversum quod in consequentibus, si dictandi spatium

fuerit, disputabo. Hoc loquor, cui contradicere non potest.

Si illi licet non intellexisse quod transtulit, quare mihi non

liceat ignorasse libros Περὶ ἀρχῶν, quos ante non legi; et eas

tantum Homilias legisse, quas transtuli, in quibus nihil esse

mali ipsius testimonium est? Sin autem contra sententiam

suam nunc me in eis arguit, in quibus ante laudaverat, un-

dique strictus tenebitur. Aut enim idcirco me haereticum

hominem laudavit, quia eiusdem mecum dogmatis erat: aut

nunc frustra inimicus accusat, quem prius ut orthodoxum

praedicavit. Sed forsitan tunc errores meos quasi amicus

tacuit; et nunc iratus profert quod prius celaverat.

15. Quamquam non mereatur fidem inconstantia, et pro-

fessae inimicitiae suspicionem habeant mendacii: tamen

audacter conferam gradum, volens scire quid haereticum

scripserim, ut aut cum illo agam poenitentiam, et Origenis

mala ignorasse me iurem, ac nunc primum a papa Theophi-

lo didicisse impietates eius, aut certe doceam me quidem

bene sensisse, sed il um more suo non intellegere. Neque

enim fieri potest ut in eisdem ad Ephesios libris, quos ut au-

dio, criminatur, et bene et male dixerim, et de eodem fonte

dulce amarumque processerit, ut qui toto opere damnave-

rim eos, qui credunt animas ex angelis conditas, subito mei

— 52 —

14. Ko so pred kratkim brali pismo škofa Teofila, v katerem razlaga Origenove zmote, si je naš prijatelj menda

zamašil ušesa in pred vsemi na ves glas preklel tvorca to-

lik š ne ga zla ter dejal, kako vse do zdaj ni vedel, da je Origen

napisal toliko napačnega. Ne zavračam tega niti ne izklju-

čujem možnosti (kot bi morda kdo utegnil), da ni poznal

nečesa, kar je prevajal. Kajti tudi zagovor Origena, ki ga

je napisal heretik, je izdal pod imenom mučenca in se za

njegovo obrambo zavzel celo v svoji knjigi. Toda proti temu

bom razpravljal v nadaljevanju, če bo priložnost. Samo to

govorim, čemur se ne da nasprotovati. Če si on dovoli, da

ni razumel, kar je prevedel, zakaj si tudi jaz ne bi dopustil,

da nisem poznal knjige Περὶ ἀρχῶν, ki je prej nisem bral,

in da sem prebral le tiste pridige, ki sem jih prevedel in o

katerih sam pravi, da v njih ni nič slabega? Če pa me zdaj

v nasprotju s svojim mnenjem obtožuje reči, zaradi katerih

me je prej hvalil, se bo ujel v dve zanki. Ali me je prej hvalil

kot heretika zato, ker je z mano vred verjel v isti nauk, ali

pa me je prej razglašal za pravovernega in me zdaj zaman

sovražno obtožuje. Morda pa je takrat kot prijatelj zamol-

čal moje napake in zdaj jezen prinaša na dan, kar je prej

prikrival.

15. Čeprav si nezanesljivost ne zasluži zvestobe in odkrito

sovraštvo zbuja sum o lažnivem govorjenju, bom vseeno

odločno stopil do njega, ker hočem vedeti, kaj heretičnega

sem napisal, kajti nameravam se skupaj z njim pokesati in

priseči, da Origenovega zla nisem poznal ter da sem zdaj

od škofa prvič izvedel za njegovo brezboštvo. Ali pa bom

prepričljivo dokazal, da sem dobro mislil, a me on po svoji

navadi ni razumel. Nemogoče je namreč, da bi v istih knji-

gah k Efežanom, ki se jih – kot slišim – obtožuje, govoril

hkrati dobro in slabo in da iz istega vira prihajata sladkost

in grenkoba.45 In da sem jaz, ki sem v celotnem delu obsojal

ljudi, ki verjamejo, da so duše nastale iz angelov, nenadoma

45 Jak 3,11. »Je mar studenec v istem izviru sladek in grenek?«

— 53 —

oblitus id defenderem quod ante damnavi. Stultitiam mihi obiicere non potest, quem disertissimum et eloquentissimum in suis opusculis praedicat. Alioqui stulta verbositas

rabulae potius et garruli hominis quam eloquentis putanda

est. Quid in libris proprie accuset, ignoro. Fama enim ad me

criminum eius, non scripta venerunt: et stultum est iuxta

Apostolum, pugnis aerem verberare. Tamen in incertum

respondebo, donec ad certa perveniam, et ἀντίζηλον meum

docebo senex, quod puer didici, multa esse genera dictio-

num et pro qualitate materiae, non solum sententias, sed et

structurarum verba variari.

16. Chrysippus et Antipater inter spineta versantur. De-

mosthenes et Aeschynes contra se invicem fulminant. Lysias

et Isocrates dulciter fluunt. Mira in singulis diversitas, sed

— 54 —

pozabil na lastne besede in branil, kar sem prej obsojal. Ne moreš mi očitati neumnosti, saj me v svojih delih razglašaš

za nadvse učenega in spretnega v govorništvu. Sicer pa je

neumno besedičenje treba imeti bolj za lastnost gobezda-

vega odvetnika ali blebetavega človeka kot za odliko govor-

niškega spretneža. Ne vem, kaj v tistih knjigah pravzaprav

obtožuje. O njegovih očitkih je do mene prišla samo govo-

rica, nič napisanega. In po apostolovih besedah46 je neumno

s pestmi mlatiti zrak. Vseeno bom odgovarjal v negotovo-

sti, dokler ne preidem k zanesljivim stvarem in svojega za-

vistneža kot starec ne naučim tega, kar sem se naučil kot

otrok: da je namreč več načinov govora in da se glede na

vsebino in snov ne spreminjajo le stavki, ampak tudi besede.

16. Hrizip47 in Antipater48 se mudita med ostrimi bodi-

cami. Demosten in Ajshin49 grmita drug na drugega, da se

kar bliska. Liziji50 in Izokratu51 beseda prijetno teče. Med

46 1 Kor 9,26. »Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku.«

47 Hrizip (280–207 pr. Kr.) je bil grški stoiški filozof. Pri vodenju Stoe je nasledil Kleanta. Šolal se je v platonski Akademiji pri skeptiku Arke-zilaju. Njegova dela so izgubljena, zaslužen pa je zato, da je smiselno povezal in poenotil stoiški nauk.

48 Antipater iz Tarza je bil po Ciceronu ( Ac. 2.47.143) eden poglavitnih dialektikov.

49 Demosten (384–322 pr. Kr.) in Ajshin (ok. 390–322 pr. Kr.) sta bila največja atenska govornika in tekmeca. Ohranjeni so samo trije

Ajshi novi govori: Proti Timarhu, O lažnem odposlanstvu in Proti Kte-sifontu. S slednjim je napadel Demostenovo politiko. Čeprav je imel odličen govor, je Demostenv odločilnem sporu zablestel z govorom

O vencu in dosegel, da je porota razsodila v njegov prid, Ajshin pa se je umaknil na Rodos.

50 Lizija (ok. 458–ok. 380 pr. Kr.) je bil atiški govornik. Študiral je na Siciliji, v času trideseterice tiranov je bil zaprt, nato pa je pobegnil v Megaro. Začel je kot logograf in bil zelo uspešen. Odlikuje se po

jasnem slogu in čistem jeziku. Ohranjenih je petintrideset njegovih

govorov.

51 Izokrat (436–338 pr. Kr.) velja za najvplivnejšega govornika in retorja svojega časa. Izobraževal se je pri Gorgiju, Prodiku in Tejziju. Med

— 55 —

omnes in suo perfecti sunt. Lege ad Herennium Tullii libros, lege Rhetoricos eius: aut, quia il a sibi dicit inchoata et rudia

excidisse de manibus, revolve tria volumina De Oratore, in

quibus introducit eloquentissimos illius temporis oratores,

Crassum et Antonium disputantes; et quartum Oratorem,

quem iam senex scribit ad Brutum. Tunc intelleges aliter

componi historiam, aliter orationes, aliter dialogos, aliter

epistulas, aliter commentarios. Ego enim in Commentari-

is ad Ephesios sic Origenem et Didymum et Apollinarem

secutus sum (qui certe contraria inter se habent dogmata)

ut fidei meae non amitterem veritatem. Commentarii quid

operis habent? Alterius dicta edisserunt, quae obscure scrip-

ta sunt, plano sermone manifestant, multorum sententias

replicant, et dicunt: Hunc locum quidam sic edisserunt,

alii sic interpretantur, illi sensum suum et intel egentiam

his testimoniis, et hac nituntur ratione firmare, ut prudens

lector, cum diversas explanationes legerit, et multorum vel

probanda, vel improbanda didicerit, iudicet quid verius sit

et, quasi bonus trapezita, adulterinae monetae pecuniam re-

probet. Num diversae interpretationis, et contrariorum inter

se sensuum tenebitur reus, qui in uno opere quod edisserit,

expositiones posuerit plurimorum? Puto quod puer legeris

Aspri in Virgilium et Sal ustium commentarios, Vulcati in

— 56 —

posamezniki obstaja nenavadna raznolikost, toda vsak je v svojem slogu popoln. Beri Ciceronove knjige Hereniju,52

njegove Retorike. Toda ker pravi, da je ti dve deli dal iz rok nedodelani in v grobi obliki,53 raje razvij tri zvitke njegovega

dela O govorniku, v katerem skozi njuno razpravo predstavi

najspretnejša govornika tistega časa: Krasa in Antonija. Ali

pa beri Govornika, ki ga je že v starosti napisal Brutu. Tedaj boš doumel, da se drugače sestavlja zgodovino in drugače

govore, dialoge, pisma ali komentarje. V Komentarjih k

Pismu Efežanom sem sledil Origenu, Didimu in Apolinarju,

ki oznanjajo med seboj nasprotujoče si nauke, ne da bi opustil

resnico svoje veroizpovedi. Kakšna je naloga komentarjev?

Obravnavajo besede nekoga drugega in to, kar je napisano

nejasno, pojasnijo v preprostem jeziku. Naštevajo mnenja

drugih in govorijo: to mesto nekateri razlagajo tako, drugi

tako; ti skušajo svoje razmišljanje in razumevanje podkre-

piti s temi dokazi in s tem in tem argumentom. Tako bo

razumni bralec, ki je prebral veliko razlag in spoznal, kaj

je vredno odobravanja in kaj ne, presodil, kaj je resničnej-

še, in kakor dober menjalec zavrgel denar iz ponarejenih

kovancev. Bo komentator kriv, da so razlage različne in si

mnenja med sabo nasprotujejo, ker je pri enem delu, ki ga

je obravnaval, navedel več razprav? Mislim, da si kot de-

ček bral Asperjeve54 komentarje k Vergiliju in Salustiju

tiranijo je pobegnil na Hios in tam poučeval govorništvo. Pisal je

politične govore, spodbujal Grke k enotnosti, izrednega pomena pa

je predvsem njegova metoda izobraževanja, ki je dajala veliko širine

in poudarjala tudi moralna načela. Njegovi govori in spisi so bolj

praktično kot književno delo. Jezik je temu primerno zahteven in

dovršen.

52 Rethorica ad Herennium – retorski priročnik, teoretična razprava,

pripisana Ciceronu.

53 Cic., De orat. 1.2.5.

54 Aemilius Asper je bil slovničar, ki je najbrž živel ob izteku drugega stol. po Kr. Pisal je komentarje k Terenciju, Vergiliju in Salustiju.

Ublažil je napetosti med dvema šolskima sistemoma, izmed katerih

se je eden potegoval za branje arhaičnih, drugi za branje klasičnih

— 57 —

orationes Ciceronis, Victorini in dialogos eius et in Terentii comoedias, praeceptoris mei Donati, aeque in Virgilium, et

aliorum in alios: Plautum videlicet, Lucretium, Flaccum,

Persium atque Lucanum. Argue interpretes eorum, quare

non unam explanationem secuti sint, et in eadem re quid

vel sibi vel aliis videatur enumerent.

17. Praetermitto Graecos, quorum tu iactas scientiam,

et dum peregrina sectaris, pene tui sermonis oblitus es: ne

veteri proverbio, sus Minervam docere videar et in silvam

ligna portare. Illud miror, quod Aristarchus nostri temporis

— 58 —

ali Vulkatijeve55 k Ciceronovim govorom, Viktorinove56 k njegovim dialogom in komentarje k Terenciju, ki jih je sestavil moj učitelj Donat,57 podobno tudi k Vergiliju, in druge

komentarje različnih avtorjev, recimo k Plavtu, Horaciju,

Perziju in Lukanu. Pritoži se njihovim razlagalcem, zakaj

niso sledili le eni razlagi in zakaj so ob eni in isti stvari na-

vajali svoja in tuja mnenja.

17. Ker se že šopiriš, da Grke dobro poznaš in skorajda

pozabljaš svoj jezik, s tem ko raziskuješ tuj svet, jih ne bom

omenjal, da ne bi bilo videti – kot pravi star pregovor –, da

svinja uči Minervo ali da nosim drva v gozd.58 Čudim se, da

ti, Aristarh59 našega časa, nisi vedel teh otročarij. Gotovo si

piscev. V njegovih razlagah je opaziti zanimanje za zgodovino jezi-

ka, natančnost v tekstni kritiki in stilistiki ter primerjanje z grškimi klasiki. V pozni antiki je skupaj s Probom in Terencijem Skavrom

predstavljal trojico najpomembnejših slovničarjev, katerih dela, ki so temelj kasnejšim komentatorjem, so brali v šolah. Peter L. Schmidt,

»Aemilius Asper,« v Der neue Pauly: Enzyklopädie der Antike, ur.

Hubert Cancik in Helmuth Schneider (Stuttgart: Verlag J. B. Metzler,

1996).

55 Najbrž manj znan komentator. Poznamo ga edinole prek Hieronimo-

ve omembe tu in v Ep. 70.2.1., kot navaja Lardet, L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire, 83.

56 Rojen je bil okrog leta 300 v severni Afriki, nato je šel v Rim, kjer je postal znan učitelj. Okrog leta 355 se je spreobrnil. Pisal je slovnične razprave, dela s teološko in filozofsko vsebino, ki so večinoma

izgubljena, in komentarje k Svetemu pismu. Prevajal je Cicerona,

Aristotela, Origena in Porfirija. Nekaj njegovih del: Ars grammati-ca, Liber de definitionibus, De syl ogismis hypotheticis, De homoosuio recipiendo, Adversus Arium, De Trinitate. Prim. John. J. Delaney in James Edward Tobin, »Victorinus, Gaius Marius,« v Dictionary of

Catholic Biography (New York: Doubleday & Co., 1961).

57 Elij Donat je bil veliki latinski slovničar v četrtem stoletju, čigar dve knjigi latinske slovnice sta bili v veljavi še ves srednji vek. Njegovi komentarji Terencija in Vergilija so ohranjeni predvsem v zapiskih

drugih razlagalcev; veliko ga je navajal Servij.

58 Hor., Sat. 1.10.34.

59 Mišljen je Aristarh Samotraški (ok. 215–143 pr. Kr.), najbolj znan antični filolog, vodja aleksandrijske knjižnice v letih 180–145 pr. Kr.

— 59 —

puerilia ista nescieris, quamquam tu, occupatus in sensibus, et ad struendam mihi calumniam cernulus, grammaticorum

et oratorum praecepta contempseris, parvipendes ὑπέρβατα

post anfractus reddere, asperitatem evitare consonantium,

hiulcam fugere dictionem. Ridiculum est debilitati et fracti

totius corporis vulnera pauca monstrare. Non eligo quod

reprehendam, eligat ipse quod vitio careat. Ne il ud quidem

Socraticum nosse debuerat: Scio quid nescio?

Navem agere ignarus navis timet; habrotonum aegro

non audet, nisi qui didicit, dare. Quod medicorum est,

Promittunt medici: tractant fabrilia fabri.

Scribimus indocti, doctique poemata passim.

Nisi forte se litteras non didicisse iurabit, quos nos illi

et absque iuramento perfacile credimus, vel ad Apostolum

confugiet profitentem: »Et si imperitus sermone, non ta-

men scientia.« Ille Hebraeis litteris eruditus, et ad pedes

— 60 —

preveč zaposlen z razumevanjem pomenov in gotovo tako

predano načrtuješ spletke proti meni, da zanemarjaš na-

potke slovničarjev in govornikov ter se po dolgovezenju ne

potrudiš skleniti hiperbatona60 in se ne izogneš niti ostrim

trkom konzonantov niti govoru, polnemu hiatov.61 Trapasto

je nekomu, ki je ves polomljen in pohabljen, pokazati nekaj

ranic na njegovem telesu. Ne izbiram, kaj bi grajal; naj izbira

on sam, ki je brez napak. Najbrž mu tudi tistega sokratskega

reka Vem, da nič ne vem 62 ni bilo treba poznati.

Plovbe boji se, kdor ladje ni vajen, in metico božjo

bolnemu daje le, kdor se spozna. Zdravnik nam obljubi

to, kar mu stroka svetuje; kovač se posveča kladivu.

Pesmi pa vsepovprek pišemo mojstri in tepci neuki.63

Morda bo prisegal, da se tudi književnosti ni učil, kar

zlahka verjamem tudi brez prisege, ali pa se bo zatekel k

apostolu, ki pravi: »Čeprav sem v besedi šibek, pa nisem

šibek v spoznanju.«64 Oni je bil izučen v hebrejščini in izo-

braževal se je ob nogah Gamaliela,65 ki ga je brez zardeva-

Sestavil je kritično izdajo Homerja ter pisal komentarje k Heziodu,

Arhilohu, Alkaju, Pindarju, tragiškim pesnikom in drugim piscem.

Hieronimovo preimenovanje Rufina je seveda porogljivo.

60 Gr. ὐπέρβατον – govorniška figura, razdvojitev besed, ki sodijo skupaj. V prozi se je uporabljal zaradi posebnega poudarka.

61 Hiat ali zev je trk dveh vokalov, ki je Rimljanom zvenel neprijetno, zato so se ga praviloma izogibali.

62 Cic., Ac. 2.23.74.

63 Hor., Ep. 2.1.114–117: »Nauim agere ignarus nauis timet; habrotonum aegro / non audet nisi qui didicit dare; quod medicorum est / pro-mittunt medici; tractant fabrilia fabri: / scribimus indocti doctique

poemata passim.«

64 2 Kor 11,6.

65 Rabi Gamaliel I. je bil vodilna oseba sanhedrina (judovske skupščine triindvajsetih sodnikov, ki so jih po zakonu izvolili v vsakem mestu).

Bil je farizej, učitelj postave, ki se je na drugem zasedanju velikega zbora v štiridesetih letih prvega stoletja med preganjanjem prvih

krščanskih skupnosti zavzel za apostole, kar opisujejo Apostolska

dela (Apd 5,34–40). Pri Gamalielu se je učil tudi apostol Pavel. Beate Ego, »Gamaliel,« v Der Neue Pauly Enzyklopädie der Antike, ur. Hu-

— 61 —

doctus Gamalielis, quem non erubescit, iam Apostolicae dignitatis, magistrum dicere, Graecam facundiam con-temnebat, vel certe, quod erat humilitatis, dissimulabat,

ut praedicatio eius, non in persuasione verborum, sed in

signorum virtute consisteret: spernens alienas opes, qui in

suis dives erat. Quamquam ad imperitum, et per singulas

instar tui sententias corruentem, numquam pro tribunali

Festus diceret: »Insanis, Paule, insanis! Multae te litterae

ad insaniam convertunt.« Tu qui in Latinis mussitas, et te-

studineo gradu moveris potius, quam incedis, vel Graece

debes scribere, ut apud homines Graeci sermonis ignaros,

aliena scire videaris: vel si Latina temptaveris, ante audire

Grammaticum, ferulae manum subtrahere, et inter parvulos

ἀθηνογέρων, artem loquendi discere. Quamvis Craesos quis

spiret et Darios, litterae marsupium non sequuntur. Sudoris

comites sunt et laboris: sociae ieiuniorum, non saturitatis:

continentiae, non luxuriae. Demosthenes plus olei quam

vini expendisse dicitur, et omnes opifices nocturnis semper

— 62 —

nja lahko klical za svojega učitelja, čeprav je bil ugleden kakor apostoli. Grškega govorništva ni cenil, kar pa je znal,

je s ponižnostjo prikrival, tako da njegovo pridiganje ni te-

meljilo na prepričevanju z besedami, ampak na znamenjih

kreposti.66 Preziral je tuje bogastvo, saj je bil sam v sebi do-

volj bogat. Tudi če bi bil neizveden in bi se spotikal v posa-

meznih stavkih, podobno kot ti, mu pred sodnim stolom

Fest67 nikoli ne bi dejal: »Pavel, ti si nor. Prevelika učenost

ti meša pamet.«68 Ti, ki še v latinščini jecljaš in ki ti beseda

prej po želvje kobaca, kot teče, moraš pisati grško, da bi se

ljudem, ki ne znajo grščine, zazdel učen v tujemu jeziku,

ali pa bi moral, če bi se poskusil v latinščini, prej poslušati

gramatika, nastavljati roko šibi in se med otročaji kot kak

ostarel sholar učiti govorniške spretnosti. Tudi če bi bil poln

denarja kot Krez ali Darej,69 učenost ne sledi denarnici. Uče-

nost je spremljevalka znoja in truda; druži se z neješčnostjo

in ne s polnim želodcem, s samoobvladovanjem, ne pa z

razsipnostjo. Demosten pravi, da je porabil več olja kot vina

in da so vsi rokodelci vedno vstajali, ko je on še bedel. Kar

je on storil, da bi se naučil izgovoriti eno črko, namreč da bi

se od psa naučil črko rho, to mi ti zdaj očitaš, češ zakaj sem se kot človek od človeka naučil hebrejščine. Zaradi takšnega

bert Cancik in Helmut Schneider (Stuttgart in Weimar: J. B. Metzler,

1999), 775. SSP, 1649, 1650.

66 1 Kor 2,4–5.

67 Porcij Fest je bil med letoma 59 in 61 cesarski namestnik v Judeji.

Prisostvoval je Pavlovemu zagovoru pred cesarjem Agripo.

68 Apd 26,24.

69 Krez (vladal ok. 560–546 pr. Kr.) je bil zadnji kralj Lidije. Bil je izredno bogat in maloazijskim Grkom naklonjen vladar. Po dvoumni

prerokbi iz Delfov se je opogumil za napad na perzijskega kralja Kira

in bil v boju hudo poražen. Njegovo ime je pregovorno sinonim bo-

gastva.



Darej je bil perzijski kralj od 521–486 pr. Kr. V perzijskem kraljestvu je med drugim vpeljal sistem satrapij, ki so ga ohranili tudi njegovi

nasledniki. Pod sabo je imel jonska grška mesta, ki so se mu leta 499

uprla. Darej je Grke pozval k predaji, a ker se mu niso uklonila, je

napadel Grčijo in bil v bitki pri Maratonu leta 490 poražen.

— 63 —

vigiliis praevenisse. Quod ille in una littera fecit exprimen-da, ut a cane rho disceret, tu in me criminaris, quare homo

ab homine Hebraeas litteras didicerim. Inde est quod qui-

dam ineruditae prudentiae remanent, dum nolunt discere

quod ignorant. Nec Horatium audiunt commonentem: »Cur

nescire pudens prave, quam discere malo?«

Loquitur et Sapientia, quam sub nomine Salomonis le-

gimus: »In malevolam animam non introibit sapientia, nec

habitabit in corpore subdito peccatis. Spiritus enim sanctus

eruditionis fugiet dolum, et recedet a cogitationibus stultis.«

Aliud est, si vulgi lectione contenti, doctorum aures despi-

ciunt; et contemnunt il ud elogium, quo procax imperitia

denotatur: »... Non tu in triviis, indocte, solebas, Stridenti

miserum stipula disperdere carmen?« Quasi non cirrato-

rum turba Milesiarum in scholis figmenta decantet: et testa-

mentum Suis Bessorum cachinno membra concutiat, atque

inter scurrarum epulas, nugae istiusmodi frequententur!

Cottidie in plateis fictus hariolus stultorum nates verberat

et obtorto scorpione dentes mordentium quatit: et miramur

si imperitorum libri lectorem inveniant?

18. Indignantur quare origenistas scripserim inter se or-

giis mendaciorum foederari. Nominavi librum, in quo hoc

scriptum legerim; id est, sextum Stromateon Origenis, in

quo Platonis sententiae, nostrum dogma componens, ita

loquitur: Plato in tertio de Republica libro:

Veritas quoque sectanda magnopere est. Si enim, ut paulo

ante rectissime dicebamus, Deo indecens et inutile menda-

— 64 —

razmišljanja nekateri pametni ljudje ostanejo neizobraženi, ker se nočejo naučiti, česar ne vedo, in ker ne poslušajo

Horacijeve spodbude: »Kako, da v napačnem sramu raje

ostaneš neveden, namesto da daš se poučiti?«70

Tudi Knjiga modrosti, ki jo beremo kot Salomonovo,

pravi: »Modrost ne bo vstopila v dušo, ki snuje hudobijo,

ne bo prebivala v telesu, ki ga je zasužnjil greh. Sveti Duh

vzgoje bo namreč bežal pred zvijačnostjo, umaknil se bo

nespametnemu umovanju in prizadelo ga bo, če bo nasto-

pila krivičnost.«71 Drugače je pri teh, ki hočejo, da jih bere le preprosto ljudstvo, in ki se ne menijo za ušesa učenjakov

ter prezirajo tisti izrek, po katerem prepoznamo nesramno

nepoučenost: »Nisi mar na razpotjih, neroda, s trobljenjem,

vrednim usmiljenja, slamice bedno trpinčil?«72 Kot da v šo-

lah manjka kuštravcev, ki popevajo mileške izmišljotine in

ki ob predstavi Besov73 Prašičja oporoka pokajo od smeha

ter se zbirajo na pojedinah šaljivcev ob podobnih neslano-

stih. Tisti našemljeni vedež vsak dan na trgu po zadnjici

tepe neumneže in z zakrivljeno palico razmaje zobe tistim,

ki vanjo ugriznejo. In mi se še čudimo, kako da knjige ne-

vednežev najdejo bralce!

18. Ogorčen je, ker sem napisal, da so origenisti med

seboj povezani s tajnim čaščenjem laži. Navedel sem knjigo,

v kateri sem to prebral, to je šesto knjigo Stromata, v katerih Origen svoj nauk primerja s Platonovimi besedami. Takole

pravi Platon v tretji knjigi Države:74

»Vendar pa je treba resnico zelo ceniti. Kajti, če sva ravno kar

govorila, da bogovom laž res ni koristna, ljudem pa je kori-

70 Hor., Ars. 88. Kajetan Gantar in Anton Sovre, ur., O pesništvu, Knjiž-

nica Kondor (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963), 78.

71 Mdr 1,4–5.

72 Verg., Ecl. 3.26–27. Marko Marinčič, ur., Publij Vergilij Maro, Lirika (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994), 27.

73 Bessi so bili pleme iz Trakije; najbrž jih je v tem času nekaj prišlo v Rim in prirejalo predstave.

74 Platon, R. 389b, prev. Gorazd Kocijančič.

— 65 —

cium est, hominibus utile (ut utantur eo quasi condimento atque medicamine); nulli dubium est, quin huiusmodi licentia medicis danda sit, et ab imprudentibus removenda.

– Vere, inquit, asseris.

– Ergo principes urbium, si quibus et aliis hoc conceditur,

oportet aliquando mentiri, vel contra hostes, vel pro patria et

civibus. Ab aliis vero qui uti mendacio nesciunt, auferendum

est omne mendacium.

Origenes:

Et nos igitur illius praecepti memores: »Loquimini veritatem

unusquisque cum proximo suo,« non debemus dicere: »Quis

est proximus meus?« Sed considerare quomodo philosophus

caute dixerit: »Deo indecens et inutile esse mendacium, ho-

minibus interdum utile;« et quod ne pro dispensatione qui-

dem putandus sit Deus aliquando mentiri. Sin autem com-

modum audientis exegerit, verbis loquitur ambiguis et per

aenigmata quae vult profert, ut et veritatis apud eum dignitas

conservetur, et quod noxium esse poterat, si nudum profer-

retur in vulgus, quodam tectum velamine proferatur. Homo

autem, cui incumbit necessitas mentiendi, diligenter attendat,

»ut sic utatur interdum mendacio, quomodo condimento

atque medicamine;« ut servet mensuram eius. Ne excedat

terminos, quibus usa est Iudith contra Holofernem, et vicit

eum prudenti simulatione verborum. Imitetur Esther, quae

Artaxerxis sententiam, diu tacita gentis veritate correxit. Et

in primis Patriarcham Iacob, quem legimus benedictiones

patris artifici impetrasse mendacio. Ex quo perspicuum est,

quod nisi ita mentiti fuerimus, ut magnum nobis ex hoc

— 66 —

stna kot zdravilo, je nekaj takšnega očitno treba dati zdravni-kom, nepoznavalci pa se tega ne smejo dotakniti.«

»Očitno,« je rekel.

»Samo za oblastnike v polisu – če sploh za koga – je pri-

merno laganje v korist polisa, bodisi zaradi sovražnikov ali

zaradi prebivalcev polisa. Nihče drug pa se ne sme lotiti česa

podobnega.«

In Origen:75

Ko se spominjamo navodila: »Govorite resnico vsak s svojim

bližnjim,«76 se ne smemo vprašati, »In kdo je moj bližnji?«77

ampak moramo premisliti pazljive besede filozofa, ki je rekel:

»…bogovom laž res ni koristna, ljudem pa je koristna ...«

Ne smemo misliti, da Bog kdaj laže, tudi ne v korist svoji

ojkonomiji.78 Če poslušalčeva korist zahteva, govori z dvou-

mnimi besedami in prek ugank pove, kar hoče, tako da pri

njem resnica ohranja svoje dostojanstvo, obenem pa to, kar

bi bilo lahko škodljivo, če bi se odkrito povedalo pred ljudmi,

pove prekrito z nekakšnim odevalom. Človek, ki ga doleti, da

mora nujno lagati, mora skrbno paziti, da tako razume, »naj

včasih uporablja laž kot začimbo ali zdravilo«, da bo ohranil

njeno mero. Naj ne prestopa mej, ki jih je določila Judita

proti Holofernu,79 katerega je ukanila s pametnim besednim

pretvarjanjem. Naj posnema Estero, ki je spremenila Arta-

kserksovo mnenje, s tem ko je dolgo molčala o resnici svojega

rodu.80 Predvsem pa očaka Jakoba, o katerem beremo, da je

dosegel očetov blagoslov s premeteno lažjo.81 Iz tega je raz-

vidno, da nas, če nismo lagali tako, da smo si s tem pridobili

75 Orig., Strom. 6.

76 Ef 4,25.

77 Lk 10,29.

78 Lat. pro dispensatione – v korist podeljevanju. Beseda ojkonomija na tem mestu označuje Božje delno razodevanje resnice tistim, ki niso

sposobni, da bi jo spoznali v celoti. V govorici cerkvenih očetov pa

pomeni Božji načrt odrešenja v zgodovini človeštva, ki se je z grehom

oddaljilo od Boga. Prim. Padovese, Uvod v patristično teologijo, 215.

79 Jdt 11.

80 Ester 2,10,20; 7.

81 1 Mz 27,18–30.

— 67 —

aliquod quaeratur bonum, iudicandi simus, quasi inimici eius, qui ait: »Ego sum veritas.«



Haec Origenes scripsit, negare non possumus: scripsit

in libris, quos ad perfectos et ad discipulos loquebatur: do-

cetque magistris mentiendum; discipulos autem non debere

mentiri. Qui ergo bene mentitur, et absque ul a verecundia

quidquid in buccam venerit confingit in fratres, magistrum

se optimum probat.

19. Illud quoque carpere dicitur, quod secundum psal-

mum interpretans, pro eo quod legimus in Latino: Ap-

prehendite disciplinam; et in Hebraico volumine scriptum

est Nescu bar, dixerim in Commentariolis meis: Adorate

filium. Et rursum omne Psalterium in Romanum vertens

sonum, quasi immemor expositionis antiquae posuerim:

Adorate pure: quod utique sibi esse contrarium omnibus

pateat. Et revera ignoscendum est ei, si ignoret linguae He-

braicae veritatem, qui interdum et in Latinis haesitat. Nescu, ut verbum de verbo interpreter, καταφιήσατε, id est, deo-sculamini dicitur: quod ego nolens transferre putide, sen-

sum magis secutus sum, ut dicerem, adorate. Quia enim

qui adorant solent deosculari manum, et capita submittere

(quod se beatus Iob elementis et idolis fecisse negat, dicens:

»Si vidi solem cum fulgeret, et lunam incedentem clare: et

laetatum est in abscondito cor meum, et osculatus sum ma-

num meam ore meo, quae iniquitas maxima est, et negatio

contra Deum altissimum«), et Hebraei iuxta linguae suae

proprietatem, deosculationem pro veneratione ponunt, id transtuli, quod ipsi intellegunt, quorum verbum est. Bar

autem apud illos diversa significat. Dicitur enim et filius, ut est il ud: Bariona, filius columbae, et Bartholomaeus, filius

Tholomaei, et Barthimaeus, et Barhiesu, et Barrabas. Tri-

ticum quoque, et spicarum fasciculus, et electus, ac purus.

Quid igitur peccavi, si verbum ambiguum diversa inter-

— 68 —

nekaj dobrega, morajo obsoditi kot sovražnike njega, ki pravi:

»Jaz sem pot, resnica in življenje.«82

To je napisal Origen, tega ne moremo zanikati. In to je

napisal v teh knjigah, ki jih je namenil popolnim in svojim

učencem. Origen uči, da učitelji smejo lagati, učenci pa ne.

Kdor torej dobro laže in si brez vsake spoštljivosti svojim

bratom izmišljuje, karkoli mu pride na misel – ta je dober

učitelj.

19. Menda se je obregnil tudi ob moj prevod drugega

psalma, v katerem sem to, kar v latinščini beremo kot »Na-

učite se nauk«83 in je v hebrejskem zvezku zapisano kot Nescu

bar, v komentarjih prevedel s Počastite sina. In ko sem spet v latinščino prevajal celoten psalter, sem, kot da bi pozabil

na svojo staro razlago, napisal Častite iskreno. Jasno je, da

si ti prevodi med seboj nasprotujejo. Toda oprostiti mu je

treba, če ne zna hebrejščine, saj se celo v latinščini včasih

ne znajde. Če prevedem besedo za besedo – nescu pomeni

καταφιλήσατε, to je poljubite. Ker nisem hotel prevajati nenaravno, sem sledil bolj pomenu in napisal častite. Častilci

ponavadi poljubijo roko in sklonijo glavo, česar Job, kot

pravi, ni izkazoval stvarem in malikom: »Mar sem gledal k

soncu, ki sije, ali k luni, ki svetla potuje, in mi je srce uhajalo

na skrivnem, da sem jima z roko pošiljal poljube? Tudi to

bi bila krivda za obsodbo, saj bi zatajil Boga tam zgoraj.«84

Ker tudi Hebrejci v skladu z značilnostmi svojega jezika na-

mesto čaščenja navajajo poljubljanje, sem to prevedel, kakor razumejo sami, ki si besedo lastijo. Bar pa pri njih pomeni

različne stvari. Menda pomeni tudi sin, tako v besedah: Ba-

rion – golobov sin, Bartolomej – Tolomejev sin, Bartimaj,

Bariesu, Baraba; pomeni pa tudi pšenica, žitni snop, izbran ali čist. Kje sem torej grešil, če sem večpomensko besedo

82 Jn 14,6.

83 Ps 2,12.

84 Job 31,26–28.

— 69 —

pretatione converti? Et qui in Commentariolis, ubi libertas est disserendi, dixeram, adorate filium; in ipso corpore, ne

violentus viderer interpres, et Iudaicae calumniae locum da-

rem, dixerim, adorate pure, sive electe: quod Aquila quoque et Symmachus transtulerunt. Quid ergo ecclesiasticae fidei

nocet, si doceatur lector, quot modis apud Hebraeos unus

versiculus explanetur?

20. Origeni tuo licet tractare de μετεμψυχώσει, innume-

rabiles mundos introducere, et rationabiles creaturas aliis

atque aliis vestire corporibus, Christumque dicere saepe

passum, et saepius esse passurum, ut quod semel profu-

it, semper prosit assumptum: tibi quoque tantam assumis

auctoritatem, ut de haeretico martyrem, de Origenis libris

haereticorum adulteria mentiaris: mihi non licebit disputa-

re de verbis, et in Commentariorum opere Latinos docere,

quod ab Hebraeis didici? Nisi et prolixum esset, et redoleret

gloriolam, iam nunc tibi ostenderem, quid utilitatis habeat

magistrorum limina terere, et artem ab artificibus discere:

et videres quanta silva sit apud Hebraeos ambiguorum no-

minum atque verborum. Quae res diversae interpretationi

materiam praebuit: dum unusquisque inter dubia, quod sibi

consequentius videtur, hoc transfert. Quid ad peregrina te

mitto? Revolve Aristotelem, et Alexandrum Aristotelis volu-

mina disserentem; et quanta ambiguorum sit copia, eorum

lectione cognosces, ut tandem desinas amicum tuum in eo

reprehendere, quod ne per somnium quidem aliquando

didicisti.

— 70 —

prevedel na dva različna načina, in če sem v komentarjih, pri katerih je pri razpravi več svobode, dejal Častite sina, v samem besedilu pa sem napisal Častite iskreno ali Častite

iz brano, da ne bi bil videti nasilen prevajalec, ki daje Judom priložnost za spletkarjenje? Tako sta prevedla tudi Akvila

in Simah.85 Mar škoduje veri Cerkve, če se bralec pouči, na

koliko načinov se pri Hebrejcih razlaga en sam verz?

20. Tvoj Origen sme razpravljati o preseljevanju duš,

lahko uvaja neštete svetove in razumna bitja oblači zdaj v

ena, zdaj v druga telesa, lahko govori o Kristusu, kako je

pogosto trpel in kako bo še večkrat trpel, da bi bilo to, kar

je enkrat koristilo, vedno vredno njegove žrtve. Tudi ti si

jemlješ takšno pravico, da si iz heretika izmisliš mučenca

in v Origenovih knjigah odkriješ ponaredke heretikov. Sam

pa ne bom smel razpravljati o besedah niti v komentarjih

poučevati Latincev tega, kar sem se naučil od Hebrejcev. Če

ne bi bilo preobširno, in če ne bi dišalo po hvalisanju, bi ti

kar zdaj pokazal, kakšno korist prinaša stati pred pragom

učiteljev in se učiti veščine od strokovnjakov, in videl bi,

kakšno goščavo večpomenskih besed in imen premorejo

Hebrejci. Ravno to daje snov različnim prevodom, kajti vsak

prevede tako, kakor se mu zdi med dvoumnostmi dosled nejše.

Kaj bi te pošiljal k tujim piscem? Prelistaj Aristotela in nje-

govega komentatorja Aleksandra in med branjem boš na-

šel morje večpomenskih besed, tako da boš končno nehal

nadirati prijatelja zaradi stvari, ki se jih niti v sanjah nisi

nikdar naučil.

85 Aquila; Symmachus – Akvila, Simah in Teodotion so bili judovski

prevajalci Stare zaveze iz hebrejščine v grščino. Akvila naj bi svoje

delo dokončal okrog leta 132, Simah in Teodotion pa ob koncu druge-

ga stol. po Kr. Njihove prevode je Origen vključil v svojo šestjezično izdajo Svetega pisma, Hexapla, poleg Septuaginte in grške transkrip-cije hebrejskega izvirnika .

— 71 —

21. Sed quia Paulinianus frater meus, de Commentari s

ad Ephesios quaedam ab eo reprehensa narravit, et pauca

ex his memoriae tradidit, mihique ipsa demonstravit loca,

non debeo subterfugere: quaesoque lectorem, ut si paulu-

lo in proponendis et diluendis criminibus longior fuero,

necessitati det veniam. Non enim alterum accuso; sed me

nitor defendere, et obiectam haereseos calumniam refutare.

In Epistulam Pauli ad Ephesios, tria Origenes scripsit vo-

lumina. Didymus quoque et Apollinaris propria opuscula

condidere. Quos ego vel transferens, vel imitans, quid in Pro-

logo eiusdem operis scripserim, subiciam: »Illud quoque in

Praefatione commoneo, ut sciatis Originem tria volumina in

hanc Epistulam conscripsisse, quem et nos ex parte secuti

sumus: Apollinarem etiam, et Didymum quosdam Com-

mentariolos edidisse. Ex quibus licet pauca, decerpsimus;

et nonnul a quae nobis videbantur, adiecimus, sive subtra-

ximus, ut studiosus statim in principio lector agnoscat, hoc

opus vel alienum esse, vel nostrum.« Quidquid ergo in ex-

planatione huius Epistulae vitii potuerit demonstrari, si ego

il ud in Graecis voluminibus, unde in Latinum vertisse me

dixi, ostendere non potuero, crimen agnoscam, et meum

erit, quod alienum non fuerit. Tamen ne rursus videar cavil-

lari, et hac excusationis stropha, gradum non audere confer-

re, ponam ipsa testimonia, quae vocantur in crimen.

22. In primo statim volumine testimonium Pauli, in

quo loquitur: »Sicut elegit nos in ipso ante constitutionem

mundi: ut essemus sancti et immaculati coram ipso,« sic

interpretati sumus, ut electionem non iuxta Origenem, eo-

rum diceremus, qui prius fuerant; sed ad Dei praescientiam

referremus. Denique diximus: »Quod autem electos nos,

‚ut essemus sancti et immaculati coram ipso,‘ hoc est, Deo,

‚ante‘ fabricam ‚mundi‘, testatus est, ad praescientiam Dei

pertinet, cui omnia futura iam facta sunt, et antequam fiant

— 72 —

21. Toda ker mi je brat Pavlinijan povedal, da je grajal nekatere dele Komentarjev k Pismu Efežanom, mi nekaj teh

kritik posredoval in mi pokazal nekatera mesta, se ne mo-

rem izmuzniti. Bralca prosim, naj mi glede na nujnost, ki

jo zahtevajo okoliščine, oprosti, če bom predolgo razlagal

in se opravičeval pred očitki. Ne obsojam drugega, ampak

samega sebe poskušam braniti in zavrniti krivično obtožbo

herezije. Origen je k Pavlovemu Pismu Efežanom napisal

tri knjige. Tudi Didim in Apolinar sta sestavila svoja dela.

Njih sem deloma prevedel, deloma posnemal; navajam, kar

sem napisal v prologu tega dela: »V uvodu hočem opozoriti

še na eno stvar: vedite, da je Origen o tem pismu napisal

tri knjige, ki sem jim tudi jaz deloma sledil, in da sta tudi

Apolinar in Didim izdala nekakšne komentarje. Iz njih sem

prav tako nekaj povzel, čeprav malo, in marsikaj po svoji

presoji dodal ali odstranil na tak način, da bo skrben bralec

že takoj na začetku ugotovil, kaj je tuje in kaj moje delo.«86

Če je možno v tem uvodu k pismu najti kaj napačnega, in če

tega v grških knjigah, iz katerih sem, kot sem dejal, prevajal

v latinščino, ne bom mogel pokazati, bom priznal krivdo in

jo pripisal sebi, ne komu drugemu. Da se ne bo spet zdelo,

kot da dražim in se z lažnim izgovarjanjem izmikam so-

očenju mnenj, bom navedel prav te izjave, zaradi katerih

sem obtožen.

22. Takoj v prvi knjigi sem se lotil Pavlovih besed: »Pred

stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred nje-

govim obličjem sveti in brezmadežni.«87 Razložil sem, da se

izvoljenost ne nanaša na ljudi, ki so živeli nekoč, kot meni

Origen, ampak zadeva Božje vnaprejšnje védenje. Nato

sem dejal: »Ker pa je pred stvarjenjem sveta potrdil prav

našo izvoljenost, da bi bili sveti in pred njim, torej pred

Bogom, brezmadežni, je to stvar Božjega vnaprejšnjega

védenja. Zanj so vsa prihodnja dejanja že storjena in vse

86 Hier., Com. in Eph. 1. prol.

87 Ef 1,4.

— 73 —

universa sunt nota. Sicut et Paulus ipse praedestinatur in utero matris suae; et Ieremias in vulva sanctificatur, eligitur,

roboratur, et in typo Christi Propheta Gentibus mittitur.«

Certe in expositione ista nul um crimen est et Origene di-

cente contraria nos ecclesiasticum sensum secuti sumus.

Et quia commentatoris officium est multorum sententias

ponere, et hoc me facturum in Praefatione promiseram,

etiam Origenis, absque invidia nominis eius, explanatio-

nem posui, dicens: »Alius vero, qui Deum iustum conatur

ostendere, quod non ex praeiudicio scientiae suae, sed ex

merito electorum unumquemque eligat, dicit ante visibiles

creaturas, caelum, terram, maria, et omnia quae in eis sunt,

fuisse alias invisibiles creaturas,« in quibus et animas, quae

ob quasdam causas soli Deo notas deiectae sint deorsum,

in vallem istam lacrimarum, in locum afflictionis et pere-

grinationis nostrae, in quo sanctus constitutus orabat, ut

ad sedem pristinam reverteretur, dicens: ‚Heu mihi, quia

incolatus meus prolongatus est: habitavi cum habitanti-

bus Cedar, multum peregrinata est anima mea.‘ Et in alio

loco: ‚Miser ego homo, quis me liberabit de corpore mortis

huius?‘ Et: ‚Melius est reverti, et esse cum Christo.‘ Et alibi:

‚Antequam humiliarer, ego peccavi,‘ et cetera his similia«,

quae longum est scribere. Animadverte quid dixerim: ‚Alius

vero, qui Deum iustum conatur ostendere. Conatur,‘ in-

quam, ‚ostendere‘, non ‚ostendit‘. Sin autem in eo scandalum

pateris, quare latissimam Origenis disputationem brevi ser-

mone comprehenderim, et lectori sensum eius aperuerim;

atque ex eo tibi occultus illius videor esse sectator, quia nihil

— 74 —

mu je znano, še preden karkoli nastane. Tako je bil Pavel že v materinem trebuhu vnaprej določen in Jeremija že v

maternici posvečen, izbran in utrjen ter kakor Kristus med

ljudi poslan za preroka.«88 V tem opisu zagotovo ni nič na-

pačnega, in čeprav Origen trdi nasprotno, sem se sam držal

razumevanja Cerkve. Ker je naloga komentarjev, da pred-

stavijo mnenja več ljudi, in ker sem že v uvodu obljubil, da

bom to storil, sem brez sovraštva do Origenovega imena

navedel tudi njegova stališča in zapisal:89 »Drugi pa, ki skuša

dokazati Božjo pravičnost, češ da Bog ne izbira na podlagi

vnaprejšnjega védenja, ampak vsakogar po njegovih zaslu-

gah, pravi, da so pred vidnimi stvarmi,90 nebom, zemljo in

morjem in vsem, kar je na njih, obstajale še nevidne stvari

in v njih duša. Te duše zaradi nekih le Bogu znanih razlogov

strmoglavijo nazaj v to solzno dolino, v kraje naše bede in

popotovanja,91 kjer psalmist, postavljen v ta svet, moli, da

bi se vrnil v svoje prejšnje bivališče: ‚Gorje mi, da bivam v

Mešehu, da prebivam v kedarskih šotorih. Dovolj dolgo je

prebivala moja duša med ljudmi, ki sovražijo mir.‘92 In nekje

drugje: ‚Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?‘93

Ter: ‚… hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom, kar

bi bilo dosti boljše …94 In spet nekje drugje: ‚Ko še nisem

bil nesrečen, sem blodil …‘95 in podobno naprej,« kar bi bilo predolgotrajno popisovati. Bodi pozoren na to, kar pravim:

Drugi pa, ki skuša dokazati Božjo pravičnost ... Pravim, skuša dokazati, ne dokaže. Če pa si se pohujšal, ker sem obširno Origenovo razpravo strnil v kratkem odlomku in bralcu le

nakazal smisel, in če se ti zdaj zdi, da sem njegov skrivni

88 Hier., Com. in Eph. 1.1.4.

89 Hier., Com. in Eph. 1.1.4.

90 Lat. creatura – ustvarjena stvar, stvaritev, ustvarjenina.

91 Ps 119,54.

92 Ps 120,5.

93 Rim 7,24.

94 Flp 1,23.

95 Ps 119,67.

— 75 —

ab eo dictum praetermiserim, vide ne idcirco hoc fecerim, ut vestram calumniam declinarem, ne me diceretis quae ab

eo fortiter sunt dicta, tacuisse, et il um in Graeco robustius

disputare. Posui ergo omnia, licet brevius, quae in Graeco

repperi, ut nihil haberent discipuli eius novi, quod Latino-

rum auribus ingererent. Facilius enim nota, quam repentina

contemnimus. Exposita autem interpretatione eius, quid

in fine capituli dixerimus, ausculta: »Non enim ait Paulus:

‚Elegit nos ante constitutionem mundi‘, cum ‚essemus sancti

et immaculati‘, sed: ‚Elegit nos ut essemus sancti et imma-

culati‘, hoc est: qui sancti et immaculati ante non fuimus, ut

postea essemus. Quod et de peccatoribus ad meliora con-

versis dici potest; et stabit il a sententia: ‚Non iustificabitur

in conspectu tuo omnis vivens‘; id est, in tota vita sua, in

omni quo in mundo isto versatus est tempore. Quod qui-

dem ita intellectum, et adversum eum facit, qui antequam

mundus fieret, animas dicit electas esse propter sanctita-

tem, et nul um vitium peccatorum. Non enim (ut ante iam

diximus) eliguntur Paulus, et qui ei similes sunt, quia erant

sancti et immaculati, sed eliguntur et praedestinantur, ut in

consequenti vita per opera atque virtutes, sancti et immacu-

lati fiant.« Et audet quisquam post huiuscemodi sententiam,

nos Origenis haereseos accusare? Decem et octo ferme anni

sunt, ex quo istos dictavi libros, eo tempore quo Origenis

nomen florebat in mundo; quo Περὶ ἀρχῶν, illius opus, Lati-

nae aures ignorabant: et tamen professus sum fidem meam;

et quid mihi displiceret, ostendi. Ex quo etiam si in ceteris

aliquid haereticum monstrare potuisset inimicus, non tam

dogmatum perversorum, quae hic et in aliis libris saepe

damnavi, quam improvidi tenerer erroris.

— 76 —

privrženec, ker nisem izpustil nobene njegove izjave, poglej, če nisem morda tega storil zato, da bi se ubranil vaše

krivične obtožbe. Sicer bi lahko dejali, da sem zamolčal nje-

gove bolj krepke besede in da v grščini razpravlja bolj grobo.

Zato sem – sicer na kratko – navedel vse, kar sem našel v

grščini, da njegovi učenci ne bi našli nič več novega, kar bi

vsilili ušesom Latincev. Laže namreč preziramo nekaj, kar

poznamo, kot nekaj, kar nas doleti nepripravljene. Poslušaj,

kaj sem napisal na koncu poglavja, potem ko sem podal

njegovo interpretacijo: »Pavel ne reče: ‚Pred stvarjenjem

sveta nas je izvolil, ko smo bili sveti in brezmadežni,‘ am-

pak: ‚Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili

pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni,‘ kar pomeni,

da bi mi, ki prej nismo bili sveti in brezmadežni, pozneje

bili. To lahko rečemo tudi o grešnikih, ki so se spreobrnili k

boljšemu; in naslednji stavek bo ostal resničen: ‚Ne privedi k

sodbi svojega služabnika, saj ni nihče, ki živi, pravičen pred

tabo!‘96 kar pomeni v vsem svojem življenju, v celotnem

času svojega bivanja na svetu. Če razumemo na ta način,

smo nasprotnega mnenja kot ta, ki pravi, da so bile duše še

pred obstojem sveta izbrane zaradi svetosti in ker niso imele

napak grešnikov. Kot sem že dejal, Pavel in njemu podobni

niso izvoljeni, ker so bili sveti in brezmadežni, ampak so

izvoljeni in vnaprej določeni, da bi v naslednjem življenju

po svojih delih in krepostih postali sveti in brezmadežni.«97

Nas po tem stavku še kdo upa obtožiti, da smo Origenovi

heretiki? Skoraj osemnajst let je že od takrat, ko sem na-

rekoval te besede, v času, ko je Origenovo ime cvetelo v

svetu, ko latinska ušesa še niso poznala njegove knjige Περὶ

ἀρχῶν. In vendar sem izpovedal svojo vero in pokazal, kaj

mi ne ugaja. Tudi če bi na drugih mestih nasprotnik lahko

pokazal heretična mesta, to ni zato, ker bi sledil sprevrženim

naukom, ki sem jih tukaj in tudi v drugih knjigah obsojal,

ampak bi to bila posledica površnosti.

96 Ps 143,2.

97 Hier., Com. in Eph. 1.1.4.

— 77 —

23. Secundum locum quem mihi ab eo reprehensum fra-

ter ostendit, quia valde frivolus est, et apertam sui praefert

calumniam, ponam breviter. In eo testimonio ubi Paulus

loquitur: »Sedere eum faciens ad dexteram suam in caele-

stibus, super omnem principatum et potestatem et virtutem

et dominationem, et omne nomen quod nominatur, non

solum in hoc saeculo, sed etiam in futuro;« post multipli-

cem expositionem, cum ad ministrorum Dei officia perve-

nissem, et de principatibus ac potestatibus et virtutibus et

dominationibus dicerem, etiam hoc addidi: »Necesse est,

ut subiectos habeant, et timentes se, et servientes sibi, et

eos qui a sua fortitudine roborentur. Quae distributiones

officiorum, non solum in praesentiarum, sed etiam in fu-

turo saeculo erunt, ut per singulos profectus et honores,

ascensiones etiam et descensiones, vel crescat aliquis, vel

decrescat, et sub alia atque alia potestate, virtute, princi-

patu, et dominatione fiat.« Et post exemplum terreni regis,

totamque Palatii descriptionem, per quam diversa mini-

steriorum Dei officia demonstrabam, addidi: »Et putamus

Deum, Dominum dominorum, regemque regnantium,

simplici tantum ministerio esse contentum?« Quomodo

archangelus non dicitur, nisi qui prior est angelorum: sic

principatus, potestas et dominatio non appel atur, nisi su-

biectos aliquos habeat et inferioris gradus. Sin autem putat

idcirco me Origenem sequi, quia profectus et honores et

ascensiones et descensiones, incrementa et imminutiones,

in expositione mea posui; sciat multum interesse de angelis

et seraphim et cherubim dicere, daemones et homines fieri,

quod affirmat Origenes; et ipsos inter se angelos diversa of-

ficiorum genera esse sortitos, quod Ecclesiae non repugnat.

Quomodo et inter homines ordo dignitatum ex laboris va-

rietate diversus est et, cum episcopus et presbyter, et omnis

— 78 —

23. Drugo mesto, ki ga po bratovih besedah graja, bom

na hitro obdelal, ker je očitek povsem ničev in očitno kri-

vičen. Pavel nekje pravi: ». . kakšna je čezmerna veličina

njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti nje-

gove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil

od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad

vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospo-

stvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem

svetu, temveč tudi v prihodnjem«.98 Ob tem odlomku sem

najprej podal mnogovrstno razlago, ko pa sem prišel k na-

logam Božjih služabnikov in govoril o vladarstvih in obla-

sti, o sili in o gospostvih, sem dodal: »Nujno morajo imeti

podre jene, nekoga, ki se jih boji in jim služi ter se utrjuje

ob njihovi moči. Takšna porazdelitev nalog ni le v sedanjem

svetu, ampak bo tudi v prihodnjem veku vsak posameznik

bodisi padal ali se dvigal po posameznih stopnjah časti in

napredovanja, se vzpenjal ali zdrsnil in prišel pod eno ali

drugo vladarstvo, silo, oblast in gospostvo.«99 Dal sem pri-

mer z zemeljskim kraljem, opisal celotno palačo, po kateri

sem ponazoril različne naloge Božjih služabnikov, in dodal:

»In mi mislimo, da je Bog, Gospod vseh gospodov, Kralj

vseh kraljev, zadovoljen le s preprostim služabnikom?«100

Arhangel se ne imenuje nekdo, ki ni prvi med angeli, in prav

tako se vladarstvo, moč in gospostvo ne imenujejo tako, če

nimajo nečesa, kar jim je podvrženo in nižjega reda. Če pa

misli, da sledim Origenu, ker sem v razlago vključil časti,

vzpone, padce, rast in zmanjševanje, naj ve, kako velika je

razlika, če rečeš, da demoni in ljudje nastajajo iz angelov,

serafov in kerubov, kot trdi Origen, ali da so angeli med

seboj razvrščeni glede na različne vrste nalog, česar Cerkev

ne zanika. Kakor so pri ljudeh razredi časti zaradi različ-

nih del različni – in čeprav imajo škof, prezbiter in vsaka

98 Ef 1,21.

99 Hier., Com. in Eph. 1.1.20–21.

100 Hier., Com. in Eph. 1.1.20–21.

— 79 —

ecclesiasticus gradus habeat ordinem suum; et tamen omnes homines sint: sic et inter angelos merita esse diversa, et tamen in angelica omnes persistere dignitate: nec de angelis

homines fieri, nec rursum homines in angelos reformari.

24. Tertius est reprehensionis locus quod dicente Apo-

stolo: »Ut ostenderet in saeculis supervenientibus abundan-

tes divitias gratiae suae in bonitate super nos in Christo

Iesu, nos triplicem expositionem posuimus.« In prima quid

nobis videretur, in secunda quid Origenes opponeret, in

tertia quid Apollinaris simpliciter explanaret. Quorum si

nomina non posui, ignosce verecundiae meae: non debui

eos carpere, quos imitabar ex parte, et quorum in Latinam

linguam sententias transferebam. »Sed,« dixi, »qui diligens

lector est, statim requiret, et dicet.« Et rursus in fine: »Alius

vero hoc quod ait, ‚ut ostenderet in saeculis supervenien-

tibus abundantes divitias gratiae suae,‘ ad il am intellegen-

tiam transfert.« Ecce, inquies, sub diligentis lectoris perso-

na, Origenis sententias explicasti. Fateor errorem, non debui

diligentem dicere, sed blasphemum: quod si fecissem, et

aliquo scissem vaticinio te istiusmodi nenias sectaturum,

etiam calumniae verba vitassem. Grande crimen si Orige-

nem diligentem dixi esse lectorem, cuius septuaginta libros

interpretatus sum, quem in caelum laudibus tuli; pro quo

compulsus sum ante biennium brevi libello tuis contra me

praeconiis respondere. Ecclesiarum magistrum a me dic-

tum esse Origenem, in tuis laudibus obicis: et putas quod

pertimescere debeam, si diligentem lectorem me dixisse

inimicus accuses. Solemus et negotiatores parcissimos, et

frugi servos, et molestos paedagogos, et argutissimos fures,

diligentes vocare. Et in Evangelio villicus iniquitatis pruden-

ter quaedam fecisse dicitur et: »Prudentiores sunt filii huius

— 80 —

cerkvena stopnja svoj red, pa so vseeno vsi ljudje –, tako so tudi zasluge angelov različne, a vseeno ohranjajo angelsko

dostojanstvo; in iz angelov ne nastajajo ljudje niti se ljudje

ne spremenijo nazaj v angele.

24. Tretje mesto, kjer se zgraža, je moja trojna razlaga

apostolovih besed: »… da bi v prihajajočih vekih pokazal

v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno

bogastvo svoje milosti.«101 V prvi razlagi sem podal svoje

mnenje, v drugi nasprotno Origenovo mnenje, v tretji pa

Apolinarjevo preprosto stališče. Če nisem navedel njihovih

imen, oprosti moji boječnosti. Nisem smel napadati njih,

ki sem jih deloma posnemal in katerih mnenja sem preva-

jal v latinščino. »Toda,« sem dejal, »skrbni bralec bo takoj

poizvedel o tem in dejal ...«102 In na koncu sem ponovil:

»Nekdo drug pa daje drugačen pomen besedam: ‚... da bi

v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v

Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti.‘«103 Dejal

boš: Glej, pod pretvezo skrbnega bralca si pojasnil Origenove

misli. Priznam zmoto. Ne bi smel reči skrbni, ampak bogo-kletni. Če bi to storil in po kaki prerokbi vedel, da boš vrtal v takšne otročarije, bi se izognil tvoji krivični obtožbi. Velik zločin je, če sem dejal, da je Origen, čigar sedemdeset

knjig sem prevedel in ga v hvalnicah povzdigoval v nebo,

prizadeven bralec, za kar sem moral pred dvema letoma

v drobni knjižici104 odgovarjati na tvoje hvalospeve proti

meni. V teh hvalnicah mi nasprotuješ, ker sem dejal, da je

Origen cerkveni učitelj, in misliš, da se moram bati, ker me

sovražno obtožuješ, da sem mu dejal skrbni bralec. Tudi za

varčne trgovce, vrle sužnje, nadležne vzgojitelje in preme-

tene tatove pravimo, da so skrbni. In v evangeliju je menda

neki krivični oskrbnik pametno ravnal; še več: »sinovi tega

101 Ef 2,7.

102 Hier., In Eph. 1.2.7.

103 Hier., In Eph. 1.2.7.

104 Hier., Ep. 84.

— 81 —

saeculi filiis lucis in generatione sua;« et: »Serpens sapientior erat omnibus bestiis, quas fecit Dominus super terram.«

25. Quartus reprehensionis locus, exordium secundi libri

possidet, in quo hoc Pauli testimonium exposuimus: »Huius

rei gratia ego Paulus vinctus Iesu Christi pro vobis genti-

bus;« et quia per se locus ipse manifestus est, eam tantum

partem ponam explanationis, quae patet calumniae: »Vin-

ctum Iesu Christi Paulum esse pro Gentibus, potest et de

martyrio intellegi, quod Romae in vincula coniectus, hanc

epistulam miserit, eo tempore quo ad Philemonem, et ad

Colossenses, et ad Philippenses, in alio loco scriptas esse

monstravimus. Vel certe, quia in plurimis locis lectum est

vinculum animae corpus hoc dici, quo quasi clauso tenea-

tur in carcere, dicimus propterea Paulum corporis nexibus

coerceri, nec reverti, et ‚esse cum Christo,‘ ut perfecta in

gentes per eum praedicatio compleatur, licet quidam alium

sensum in hoc loco introducant, quod Paulus praedestina-

tus et sanctificatus ex utero matris suae ad praedicationem

gentium antequam nasceretur, postea vincula carnis accepe-

rit.« Et in hoc loco triplicem, ut supra, expositionem posui:

in prima, quid mihi videretur, in secunda, quid Origenes as-

sereret, in tertia, quid Apollinaris contra illius vadens dog-

ma sentiret. Lege Graecos commentarios; et nisi ita repere-

ris, crimen fatebor. Quod est in isto loco peccatum meum?

Illud nimirum, pro quo supra respondi: quare non eos a

quibus dicta sunt, nominarim. Superfluum erat per singula

Apostoli testimonia, eorum nomina ponere, quorum me

opuscula translaturum in Praefatione signaveram. Et tamen

vinctam dici animam corpore, donec ad Christum redeat,

et in resurrectionis gloria, corruptivum et mortale corpus,

— 82 —

veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči,«105

in: »Kača je bila bolj prekanjena kot vse živali na polju, ki

jih je ustvaril Gospod Bog.«106

25. Četrto mesto, kjer me graja, sodi na začetek druge

knjige, v kateri sem razlagal naslednje Pavlovo pričevanje:

»Zato jaz, Pavel, jetnik Kristusa Jezusa za vas, pogane…«107

In ker je mesto samo po sebi jasno, bom navedel le del raz-

lage, ki je izpostavljen krivičnim očitkom: »Pod besedami,

ki govorijo o Pavlu kot jetniku Jezusa Kristusa, lahko ra-

zumemo mučeništvo, kajti to pismo je poslal, ko je bil v

Rimu vržen v ječo. Na nekem drugem mestu sem pojasnil,

da se je to zgodilo v istem času, kot so bila napisana pisma

Filemonu, Kološanom in Filipljanom. Ker pa na več mestih

beremo, da se temu telesu pravi spona duše, ki je v njem

zaprta kakor v ječi, seveda pravimo, da je Pavel ujet v spone

telesa ter se ne more vrniti in biti s Kristusom108 zato, da bi

izpolnil svoje pridiganje poganom. Spet nekateri drugače

razumejo to mesto, češ da je Pavel, ki je bil, še pred roj-

stvom, že v materinem telesu določen in posvečen za pridi-

ganje poganom, pozneje sprejel spone mesa.«109 Tudi na tem

mestu sem tako kot prej navedel tri razlage: najprej svoje

mnenje, nato kaj si lasti Origen, kot tretje pa Apolinarjevo

mnenje, ki slednjemu nasprotuje. Beri grške komentarje, in

če tega ne boš našel, bom priznal krivdo. Kje sem na tem

mestu grešil? Zagotovo tam kot zgoraj, za kar sem se že

zagovarjal. Nisem imenoval njih, ki sem jih navajal. Odveč

je bilo za vsak apostolov stavek omenjati njihova imena, saj

sem že v uvodu napovedal, da nameravam prevesti njihova

dela. A vendar – reči, da je duša ujeta v telesu, dokler se ne

vrne h Kristusu in v slavi vstajenja ne zamenja minljivega

105 Lk 16,8.

106 1 Mz 3,1.

107 Ef 3,1.

108 Fil 1,23.

109 Hier., Com. in Eph. 2.3.1–4.

— 83 —

incorruptione et immortalitate commutet, non absurdae

intel egentiae est. Unde et Apostolus: »Miser ego,« inquit,

»homo: quis me liberabit de corpore mortis huius?« Corpus

mortis appel ans, quod vitiis et morbis et perturbationibus

ac morti subiaceat: donec cum Christo resurgat in gloria,

et fragile prius lutum, excoquatur fervore Spiritus sancti

in testam solidissimam: demutans gloriam, non naturam.

26. Quintus locus validissimus est, in quo exponentes

il ud Apostoli testimonium: »Ex quo totum corpus compac-

tum et conglutinatum per omnem iuncturam subministra-

tionis, secundum operationem in mensuram uniuscuiusque

membri, augmentum corporis facit in aedificationem sui

in caritate,« latissimam Origenis expositionem, et eosdem

sensus per diversa verba volventem, brevi sermone con-

strinximus, nihil de exemplis et assertionibus illius aufe-

rentes. Cumque pervenissemus ad finem, haec subiecimus:

»Igitur et in restitutione omnium, quando corpus totius

Ecclesiae nunc dispersum atque laceratum, verus medicus

Christus Iesus sanaturus advenerit, unusquisque secundum

mensuram fidei et agnitionis Filii Dei (quem ideo agnoscere

dicitur, quia prius noverat, et postea nosse desivit) suum

recipiet locum, et incipiet id esse quod fuerat: ita tamen, ut

non iuxta aliam haeresim omnes in una aetate sint positi,

id est, omnes in Angelos reformentur; sed unumquodque

membrum iuxta mensuram et officium suum perfectum sit.

Verbi gratia, ut angelus refuga id esse incipiat, quod creatus

est: ut homo qui de paradiso fuerat eiectus, ad culturam

iterum paradisi restituatur,« et reliqua.

27. Miror te hominem prudentissimum non intellexisse

artem expositionis meae. Quando enim dico: »Ita tamen

ut non iuxta aliam haeresim omnes in una aetate sint posi-

ti, id est, omnes in angelos reformentur,« ostendo et ea de

— 84 —

in umrljivega telesa za neminljivost in nesmrtnost, to ni nesmiselno razumevanje. Zato tudi pravi apostol: »Jaz nesrečnik! Kdo me bo rešil telesa te smrti?«110 in telo imenuje

telo smrti, ker je podvrženo slabostim, boleznim, vznemir-

jenosti in smrti, dokler s Kristusom ne vstane v slavi. Takrat

bo ogenj Svetega Duha nekdaj prhko zemljo prekalil v trdno

posodo, ki bo spremenila slavo, ne pa svoje narave.

26. Peta točka je najpomembnejša. Tam razlagam apo-

stolovo izjavo: »Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno

in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po de-

lovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča

rast telesa in gradi samega sebe v ljubezni.«111 Origenovo

obširno razpravo, v kateri iste stvari pove z različnimi bese-

dami, sem strnil v kratek povzetek, ne da bi odvzel njegove

primere ali trditve. Ko sem prišel do konca, sem dodal: »Ob

obnovitvi vseh stvari, ko bo resnični zdravnik Jezus Kris-

tus prišel ozdravit zdaj razkropljeno in razdrobljeno telo

Cerkve, bo torej vsak izmed nas glede na mero svoje vere in

spoznanje Božjega Sina (beseda ‚spoznanje‘112 nakazuje, da

ga prej je, pozneje pa ga ni več poznal) dobil svoje mesto in

začel biti to, kar je bil prej. Vendar ne tako, kot pravi druga

herezija, da bomo vsi postavljeni na eno stopnjo, to je, da

se bomo vsi spremenili v angele, ampak da bo vsak posa-

meznik popoln glede na svojo mero in nalogo. Na primer:

padli angel bo začel biti to, v kar je bil ustvarjen, in človek,

ki je bil izgnan iz raja, bo spet postavljen v raj, da bi ga

užival.«113 In tako naprej.

27. Čudim se, kako da ti, ki si tako razumen človek, nisi

razumel mojega načina razlage. Ko pravim: »Vendar ne

110 Rim 7,24.

111 Ef 4,16.

112 Lat. agnitio – spoznanje, priznanje.

113 Hier., Com. in Eph. 2.4.16.

— 85 —

quibus disputo esse haeretica, et ab alia haeresi discrepare. Quae sunt ergo duae haereses? Una, quae dicit omnes

rationabiles creaturas in angelos reformari. Altera quae

asserit unumquodque in restitutione mundi id fore quod

conditum est. Verbi gratia: quia ex angelis daemones sunt,

rursum daemones angelos fieri: et animas hominum, ita ut

sunt conditae, non in angelos; sed in id quod a Deo sunt

conditae, reformari, ut et iusti et peccatores aequales fiant.

Denique ut scias me non meam explicasse sententiam, sed

inter se haereses comparasse, quarum utramque in Graeco

legeram, disputationem meam hoc fine complevi: »Idcir-

co, ut supra diximus, haec apud nos obscuriora sunt, quia

μεταφορικῶς dicuntur in Graeco; et omnis metaphora, si de

alia in aliam linguam transferatur ad verbum, quibusdam

quasi sentibus, orationis sensus et germina suffocantur.«

Nisi haec eadem in Graeco reppereris, quidquid dictum

est, meum putato.

28. Sextum, quod et extremum, mihi obicere dicitur (si

tamen nihil in medio frater oblitus est) cur il um locum

Apostoli interpretans, in quo ait: »Qui uxorem suam di-

ligit, se ipsum diligit. Nemo enim umquam carnem suam

odio habuit; sed nutrit et fovet eam, sicut et Christus Ec-

clesiam,« post simplicem expositionem, Origenis posue-

rim quaestionem, ex cuius persona tacito nomine dixerim:

»Opponi nobis potest, quod non sit vera sententia dicentis

Apostoli: ‚Nemo umquam carnem suam odit,‘ cum morbo

regio laborantes, pthisi, et cancere et distil ationibus, mor-

tem vitae praeferant, et sua oderint corpora;« et statim quid

ipse sentirem adiunxi: »Magis itaque ad tropicam intelle-

— 86 —

tako, kot pravi druga herezija,114 da bomo vsi postavljeni na eno stopnjo, to je, da se bomo vsi spremenili v angele,«

pojasnjujem, da je tudi to, o čemer razpravljam, heretično in

da se razlikuje od druge herezije. Za kateri hereziji gre? Za

prvo, ki pravi, da se vsa razumna bitja spremenijo v angele,

in drugo, ki trdi, da bo ob obnovitvi sveta vsaka stvar to,

kar je bila ob stvarjenju. Na primer: ker so iz angelov na-

stali demoni, bodo demoni spet postali angeli; in duše ljudi,

tako kot so bile ustvarjene, se ne bodo spremenile v angele,

ampak v to, v kar jih je Bog ustvaril, tako da bodo pravični

in grešniki izenačeni. Kot dokaz, da nisem navajal svojega

mnenja, ampak med sabo primerjal hereziji, o katerih sem

bral v grščini, sem svojo razpravo nazadnje sklenil takole:

»Kot sem povedal že zgoraj, so te besede v našem jeziku

nekoliko manj jasne, ker so v grščini rečene metaforično,

v vsaki metafori pa pri dobesednem prevajanju iz enega v

drug jezik nekakšno trnje zaduši kot mladika pretanjen po-

men besede.«115 Če teh mnenj ne najdeš v grščini, dopuščam,

da vse, kar sem dejal, pripišeš meni.

28. Šesti in menda zadnji očitek (če moj brat ni pozabil

omeniti česa vmes) je vprašanje, zakaj sem pri razlagi apo-

stolovih besed: »Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj ven-

dar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani

in neguje, kakor Kristus Cerkev,«116 po svojem preprostem

opisu postavil Origenovo vprašanje, tako da naj bi zamolčal

njegovo ime in govoril z njegovega stališča: »Lahko nam

nasprotujejo, saj apostolova izjava ‚saj vendar ni nihče nikoli

sovražil svojega mesa‘ ni resnična. Ti, ki trpijo za zlatenico,

jetiko, rakom ali katarjem, bi imeli smrt raje kot življenje in

sovražijo svoje meso.«117 Takoj sem dodal, kar sam mislim:

»Besede je treba jemati bolj v prenesenem pomenu.« Kadar

114 Lat. iuxta aliam haeresim. Zaimek alius pomeni drug, eden izmed več.

115 Hier., Com. in. Eph. 2.4.16.

116 Ef 5,28,29.

117 Hier., Com. in Eph. 3.5.28–29.

— 87 —

gentiam sermo referatur.« Quando dico, tropicam, doceo verum non esse, quod dicitur, sed allegoriae nubilo figuratum. Ponamus tamen ipsa verba quae Origenis libro tertio

continentur: »Dicamus quod il am carnem, quae visura sit

salutare Dei, anima diligat, et nutriat, et foveat eam, discipli-

nis erudiens, et coelesti saginans pane, et Christi sanguine

irrigans, ut refecta et nitida, possit libero cursu virum sequi,

et nullo debilitate et pondere praegravari. Pulchre etiam in

similitudinem Christi nutrientis et foventis Ecclesiam, et

dicentis ad Ierusalem: ‚Quoties volui congregare filios tuos,

sicut gallina congregat pullos suos sub alas suas, et noluisti,‘

animae quoque fovent corpora sua, ut ‚corruptivum hoc

induat incorruptionem,‘ et alarum levitate suspensum, in

aerem facilius elevetur. Foveamus igitur et viri uxores, et

animae nostrae corpora: ut et uxores in viros, et corpora

redigantur in animas, et nequaquam sit sexuum ul a diver-

sitas: sed quomodo apud angelos, non est vir et mulier; ita et

nos, qui similes angelis futuri sumus, iam nunc incipiamus

esse quod nobis in caelestibus repromissum est.«

29. Supra simplicem expositionem quae nobis in testi-

monio isto esse videbatur, expressimus, dicentes: »Quantum

ad simplicem intellegentiam pertinet, sancta inter virum et

uxorem caritate praecepta, nunc iubemur, ut nutriamus et

foveamus coniuges, ut scilicet eis victum atque vestitum, et

ea quae sunt necessaria praebeamus.« Haec nostra senten-

tia est. Igitur omne quod sequitur dicentes: ‚Opponi nobis

potest,‘ ostendimus non ex nostra, sed ex contradicentium

intellegi debere persona. Quae cum brevis sit et absoluta

responsio, et iuxta id quod supra diximus, etiam allegoriae

umbris, de eo quod est, ad id quod non erat, depravata:

tamen accedam propius, et sciscitabor quid tibi in hac di-

— 88 —

mislim preneseno, pravim, da to, kar je povedano, ni resnič-

no, ampak zavito v tančico alegorije. Navedimo besede, ki

jih najdemo prav v tretji Origenovi knjigi: »Recimo, da duša

ljubi meso, ki bo videlo Božje odrešenje, ga neguje, varuje,

uri v nauku, hrani z nebeškim kruhom in napaja s Kristu-

sovo krvjo, da bi lahko okrepljeno in lepo svobodno sledilo

možu, ne da bi ga težila kakršnakoli slabotnost ali breme.

Podobno kot Kristus, ki neguje in varuje Cerkev ter pravi

Jeruzalemu: ‚Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor

zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!‘118 duše

lepo skrbijo za svoja telesa, da bi si ‚to, kar je umrljivo, nade-

lo neumrljivost‘119 ter da bi se dvignilo na lahkih perutih in

laže poletelo v zrak. Zato možje, ljubimo svoje žene in duše

naj negujejo telo, da se bodo žene spremenile nazaj v može

in telesa v duše in ne bo več nobene razlike med spoloma,

ter začnimo – tako kot pri angelih, kjer ni moža in žene –

tudi mi, ki bomo podobni angelom, že zdaj biti to, kar nam

je obljubljeno v nebesih.«120

29. Navedel sem preprosto razlago, kako jaz razumem

ta odlomek: »V skladu s preprostim razumevanjem se nam

zdaj, ko poznamo svetost ljubezni med možem in ženo,

na roča, naj svoje žene negujemo in jih varujemo, tako

da jim priskrbimo jed in oblačila ter kar je še nujnega za

življenje.«121 To je moje mnenje. Torej je vse, kar sledi be-

sedam Lahko nam nasprotujejo treba razumeti, kot da sem

prikazal mnenje nekoga drugega, ne svoje. Ker je odgovor

kratek in dokončen ter ga je senca alegorije iz tega, kar je,

spačila v to, kar ni bil, se bom približal in poskusil izvedeti,

kaj ti v tej razpravi ni všeč. Gotovo te je zmotilo, ker sem

dejal, da duše negujejo svoja telesa kakor možje žene, da

bi si to, kar je umrljivo, nadelo neumrljivost in da bi se dvig-

118 Mt 23,37.

119 1 Kor 15,53.

120 Hier., Com. in Eph. 3.5.28–29.

121 Hier., Com. in Eph. 3.5.28–29.

— 89 —

sputatione displiceat. Nempe quia dixerim, animas ut viros fovere quasi uxores corpora sua, ‚ut corruptivum hoc

induat incorruptionem, et alarum levitate suspensum, in

aerem facilius sublevetur‘. Quando dico: ‚Corruptivum hoc

induat incorruptionem,‘ non muto naturam corporum, sed

augeo gloriam. Nec non quod sequitur: ‚Alarum levitate

suspensum in aerem facilius elevetur,‘ qui alas assumit, id

est, immortalitatem, ut levius ad caelum volet, non perdit

esse quod fuerat. Sed dices, movent me quae sequuntur:

‚Foveamus igitur et viri uxores, et animae nostrae corpora,

ut et uxores in viros, et corpora redigantur in animas, et

nequaquam sit sexuum ul a diversitas; sed quomodo apud

angelos non est vir et mulier: ita et nos, qui similes angelis

futuri sumus, iam nunc incipiamus esse, quod nobis in ca-

elestibus repromissum est.‘ Recte moverent, nisi post priora

dixissem: ‚Iam nunc incipiamus esse, quod nobis in caelesti-

bus repromissum est.‘ Quando dico: hic esse incipiamus in

terris, non naturam tollo sexuum; sed libidinem, et coitum

viri et uxoris aufero, dicente Apostolo: »Tempus breve est:

reliquum est, ut et qui habent uxores, sic sint quasi non

habeant.« Et Dominus interrogatus in Evangelio, cuius de

septem fratribus in resurrectione esse deberet uxor, ait: »Er-

ratis, nescientes Scripturas, neque virtutem Dei: in resurrec-

tione enim neque nubent, neque nubentur; sed erunt sicut

angeli Dei in caelo.« Et revera ubi inter virum et feminam

castitas est, nec vir incipit esse, nec femina: sed adhuc in

corpore positi, mutantur in angelos: in quibus non est vir

et mulier. Quod et in alio loco ab eodem Apostolo dicitur:

»Quicumque in Christo baptizati estis, Christum induistis.

Non est Iudaeus, neque Graecus, non est servus neque liber,

non est masculus neque femina. Omnes enim unum vos

estis in Christo Iesu.«

— 90 —

nilo na lahkih perutih in laže poletelo v zrak. Ko pravim, naj si umrljivo nadene neumrljivost, ne spreminjam narave telesa, ampak povečujem njegovo slavo. In tudi kar zadeva

naslednje besede, da bi se dvignilo na lahkih perutih in laže poletelo v zrak – kdor si nadene krila, to je nesmrtnost, da

bi laže poletel v nebo, ne neha biti to, kar je bil. Toda, boš

dejal, pretrese me, kar sledi: Zato, možje, ljubimo svoje žene

in duše naj negujejo telo, da se bodo žene spremenile nazaj v

može in telesa nazaj v duše in ne bo več nobene razlike med

spoloma, ter začnimo – tako kot pri angelih, kjer ni moža

in žene – tudi mi, ki bomo podobni angelom, že zdaj biti to,

kar nam je obljubljeno v nebesih. Upravičeno bi te lahko

pretreslo, če ne bi za tem dejal, začnimo že zdaj biti to, kar

nam je obljubljeno v nebesih. Ko pravim, da to začnimo že

na zemlji, ne odpravljam narave spolov, temveč odvzemam

poželenje in telesno združitev moža in žene, saj apostol pra-

vi: »To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej

naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli …«122

In tudi ko so Gospoda vprašali, komu izmed sedmih bratov

bo žena pripadala ob vstajenju, je dejal: »Motite se, ker ne

poznate ne Pisma ne Božje moči. Ob vstajenju se namreč

ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v

nebesih.«123 In resnično, ko je med možem in ženo vzdrž-

nost, nehata biti moški in ženska, ampak se, čeprav sta še

vedno v telesih, spremenita v angela, v katerih ni niti moža

niti žene. Prav to pravi apostol tudi nekje drugje: »Kajti vsi,

ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda

ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne

ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.«124

122 1 Kor 7,29.

123 Mt 22,29–30.

124 Gal 3,27–28.

— 91 —

30. Sed quoniam de confragosis et asperis locis enavi-

gavit oratio, et haereseos crimen impactum tota frontis li-

bertate respuimus, ad alias accusationis eius partes, quibus

nos mordere nititur, transeamus. E quibus prima est, me

hominem maledicum, omnium detractorem, in praeces-

sores meos genuinum semper infigere. Det unum, cuius

in opusculis meis nomen taxaverim, vel quem iuxta artem

illius figurata laude perstrinxerim. Sin autem contra invi-

dos loquor, et Luscium Lanuinum, vel Asinium Pollionem

de genere Corneliorum, stili mei mucro convulnerat, si

histriculae et lividae mentis hominem a me submoveo, et

ad unum stipitem cuncta iacula dirigo, quid vulnera sua

partitur in multos? Quid ex impatientia respondendi, osten-

dit se esse qui petitur? Obicit mihi et periurium mixtum

sacrilegio, quod in libro quo ad instituendam Christi vir-

ginem loquor, ante tribunal iudicis dormiens pollicitus

sim, numquam me saecularibus litteris daturum operam,

et nihilominus damnatae eruditionis interdum memine-

rim. Nimirum iste est Sal ustianus Calpurnius, qui nobis

per Magnum Oratorem, non magnam moverat quaestio-

— 92 —

30. Ker je naše pisanje izplavalo iz razburkanih in viharnih krajev125 ter sem naravnost in odkrito izpljunil očitke

herezije, naj preidem k drugim točkam njegove obtožni-

ce, s katerimi me skuša oglodati. Prva med njimi je, češ

da sem obrekljivec, da vse ponižujem in v svoje predhod-

nike zabadam svoje zobe. Naj imenuje koga, čigar ugled

sem v svojih delih omajal ali komur sem v njegovem slogu

s hlinjeno hvalo zadrgnil zanko. Če pa slučajno govorim

proti zavistnemu Luskiju Lanuvinu126 ali je ostrina mojega

pisala ranila Azinija Poliona iz Kornelijevega rodu,127 če od

sebe odvračam človeka, ki ima kosmato vest in zavistno

srce, in zabadam vsa kopja v eno deblo, zakaj potem svoje

rane deli med mnoge? Saj s svojo neučakanostjo, da bi mi

odgovoril, kaže, da je on sam tisti, od katerega zahtevam

odgovor. Očita mi, da sem krivo prisegal in da sem obe-

nem svetoskrunec, ker sem v pismu, napisanem v pouk

Kristusovi devici,128 omenil, kako sem pred sodnim stolom

večnega Sodnika v spanju obljubil, da se ne bom nikdar več

posvečal posvetnim knjigam, a sem se kljub temu včasih

še spomnil učenosti, ki sem jo preklel. Seveda, on je tisti

Salustijan Kalpurnij,129 ki nam je po govorniku Magnu za-

125 Cic., Tusc. 4.14.33.

126 Luscius Lanuvinus je bil prevajalec Menandra, dramski ustvarjalec paliat terTerencijev kritik in tekmec, s katerim se je ta prerekal v

svojih prologih. Hieronim Rufina pogosto primerja z njim.

127 Gaius Asinius Pollio (76 pr. Kr.–4 po Kr.) je bil rimski literarni mecen, zgodovinar in ustanovitelj prve javne knjižnice. Bil je dober

pri jatelj avgustejskih pesnikov, zlasti Vergilija. Pisal je tudi pesmi, tragedije in slovel kot govornik, čeprav od njegovih del ni veliko

ohranjenega. Bil je tudi neke vrste literarni kritik; popravljal je celo Cicerona, Cezarja in Livija.

128 Hier., Ep. 22.30.

129 Ime Sal ustianus Calpurnius Hieronim nadene Rufinu že v Ep.

70.6; kot pravi, zaradi ljubezni do Salustija. V Ep. 70 se zahvaljuje govorniku Magnu, ker je nekega mladeniča pripravil do tega, da se

mu je, namreč Hieronimu, prišel opravičit. Na koncu pisma se loti

tudi očitka, češ da citira poganske avtorje, in pozneje sprevidi, da

ti očitki niso Magnovi, ampak Rufinovi. Z vzdevkom Calpurnius

— 93 —

nem, cui brevi libello satisfecimus. Nunc quod instat, pro sacrilegio atque periurio somnii respondendum est. Dixi

me saeculares litteras non lecturum: de futuro sponsio est,

non praeteritae memoriae abolitio. Et quomodo, inquies,

tenes, quod tanto tempore non relegis? Rursum si aliquid

de veteribus libris respondero, et dixero, adeo »in teneris

consuescere multum est«: dum renuo, crimen incurro, et

pro me testimonium proferens, hoc ipso arguor, quo de-

fendor. Scilicet nunc longo sermone texendum est, quod

probant conscientiae singulorum. Quis nostrum non me-

minit infantiae suae? Ego certe, ut tibi homini severissimo

risum moveam, et imiteris aliquando Crassum, quem semel

in vita dicit risisse Lucilius, memini me puerum cursasse

per cel ulas servulorum, diem feriatum duxisse lusibus, et

ad Orbilium saevientem de aviae sinu tractum esse capti-

vum. Et quo magis stupeas, nunc cano et recalvo capite,

saepe mihi videor in somnis comatulus, et sumpta toga, ante

rhetorem controversiolam declamare. Cumque experrectus

fuero, gratulor me dicendi periculo liberatum. Crede mihi,

— 94 —

stavil ne ravno veliko vprašanje,130 na katero sem odgovoril v drobni knjižici.131 Ker mi preti, moram zdaj odgovoriti

glede krive prisege in svetoskrumbe. Dejal sem, da ne bom

bral posvet ne literature: obljuba velja za prihodnost in ne

zahteva, da izbrišem spomin na preteklost. Vprašal boš:

Kako si lahko zapomniš nekaj, česar že toliko časa nisi bral?

Če ti navedem nekaj iz teh starih knjig in rečem: »Največ

velja, kar se mlad naučiš,«132 bom z navajanjem spet trčil ob

očitek, in ko navajam dokaz sebi v prid, se obtožujem prav

s tem, s čimer se branim. Očitno bo treba v dolgem govoru

naplesti nekaj, česar se vsak zaveda. Kdo od nas se ne spom-

ni svojega otroš tva? Jaz se ga. Naj ti zato izvabim smeh,

resnoba, da boš posnemal Krasa, o komer Lucilij pravi, »da

se je le enkrat v življenju smejal«;133 spominjam se, da sem

kot deček tekal po sobah sužnjev, da sem praznične dni

preživljal ob igri in iz babičinega naročja pristal pri jeznem

Orbiliju,134 pri katerem sem postal ujetnik knjig. In kar te bo

še bolj čudilo; še zdaj se, siv in napol plešast, večkrat vidim

v sanjah, kako kuštrav in oblečen v togo pred retorjem de-

hoče Hieronim Rufina označiti za izdajalca. Kalpurnij Bestia je bil

leta 111 pr. Kr. konzul, ki se je po Salustijevem pripovedovanju v

Vojni z Jugurto dal podkupiti kralju Jugurti, da je sklenil sramoten mir. Priimek Lanarius je imel neki drugi Kalpurnij, ki je zahrbtno umoril Julija Salinatorja (Plutarh, Sertorij 7.7). Hieronim je torej združil ime dveh podlih oseb, da bi Rufina prizadel. Prim. Franc

Ksaver Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma: prvi del (Celje: Družba sv. Mohorja, 1941). Lardet navaja Cic., De offic. 3.66, kjer Cicero omenja Kalpurnija Lanarija. Ta naj bi od Tita Klavdija

Centumna kupil hišo, ki bi jo moral prejšnji lastnik na željo av-

gurjev podreti, ker naj bi motila obrede. Kalpurnij za to ni vedel in

je hišo kupil, a jo je moral porušiti.

130 Besedna igra v izvirniku: »... per oratorem Magnum non magnam

moverat quaestionem.«

131 Hier., Ep. 70.6.

132 Verg., Georg. 2.272.

133 Cic., Tusc. 3.15.31; Fin., 5.30.92.

134 Orbilius je bil sicer Horacijev strogi učitelj, ki je otroke tudi tepel ( Orbilius plagosus v Hor., Ep. 2.1.70.). Hieronim ime Orbilius uporabi kot parafrazo.

— 95 —

multa ad purum recordatur infantia. Si didicisses litteras, oleret testa ingenioli tui, quo semel fuisset imbuta. Lanarum

conchylia nul ae aquae diluunt. Etiam asini et bruta anima-

lia, quamvis in longo itinere, noverunt secundo diverticula.

Miraris si ego Latinas litteras non sum oblitus, cum tu Gra-

ecas sine magistro didiceris? Septem modos conclusionum

dialectica me elementa docuerunt; quid significet ἀξίωμα,

quod nos pronuntiatum possumus dicere: quomodo absque

verbo et nomine nul a sententia sit, soritarum gradus, pseu-

domeni argutias, sophismatum fraudes. Iurare possum me

postquam egressus de schola sum, haec numquam omnino

legisse. Bibendum igitur mihi erit de Lethaeo gurgite iuxta

fabulas poetarum, ne arguar scire quod didici. En tu qui in

me parvam scientiam criminaris, et videris tibi litteratulus

atque rabbi, responde, cur scribere aliqua ausus sis, et virum

disertissimum Gregorium pari eloqui splendore transferre.

Unde tibi tanta verborum copia, sententiarum lumen, tran-

slationum varietas, homini, qui oratoriam vix primis labris

in adolescentia degustasti? Aut ego fallor, aut tu Ciceronem

occulte lectitas. Et ideo tam disertus es, mihique lectionis

eius crimen intendis, ut solus inter ecclesiasticos tractatores

eloquentiae flumine glorieris. Licet magis philosophos sequi

videaris, spinas Cleantis, et contorta Chrysippi, non ex arte

— 96 —

klamiram kratko kontroverzijo. In ko se zbudim, si čestitam, da sem se rešil nevarnih govornih nastopov. Verjemi mi,

otroštvo si za pomni veliko stvari zelo natančno. Če bi se

učil književnosti, bi lonec tvoje majcene vednosti dišal po

tem, s čimer je bil enkrat napolnjen. Nobena voda ne spere

škrlatnega madeža na volni. Tudi osli in neumne živali na

še tako dolgi poti prepoznajo odcepe, kjer so nekoč že bili.

Čudiš se, da nisem pozabil latinske književnosti, ko pa si se

ti grške naučil brez učitelja? Pri osnovah logike so me nauči-

li sedem vrst sklepov: kaj pomeni ἀξίωμα, čemur bi mi rekli

načelo; da mora vsak stavek imeti glagol in samostalnik;135

potem korake verižnega sklepanja,136 obrate Lažnivca 137 in

zvijače sofistov. Prisežem, da od tedaj, ko sem prestopil šol-

ski prag, tega nikdar več nisem bral. Očitno bi moral piti

iz reke Lete kakor v zgodbah pesnikov, da se mi ne bi oči-

talo poznavanje nečesa, kar sem se naučil. Ti, ki me dolžiš

premajhnega znanja, sam sebi pa se zdiš pravi pismouk in

rabi, odgovori, zakaj si si drznil nekaj pisati in prevajati vr-

hunskega govornika, kot je Gregor,138 in to v sijajnem jeziku,

ki se kosa z njegovim. Od kod tak besedni zaklad, lucidni

stavki, pisanost v prevodu tebi, ki si v mladosti govorni-

štvo komajda površno povohal? Ali se motim ali pa skrivaj

prebiraš Cicerona in si od tod tako učen. Meni pa očitaš,

ker ga berem, samo zato, da bi se med vsemi cerkvenimi

pisci lahko sam ponašal z vrelcem zgovornosti. Kljub vsemu

se mi zdi, da posnemaš bolj filozofe, Kleantovo139 zbadanje

135 Lat. nomen – ime; v latinski slovnici so nomina vključevala samo-stalnike in pridevnike.

136 Lat. sorites – sorit, polisilogizem, slovensko tudi sklep verižnjak. Gre za način logičnega sklepanja, pri katerem izhajamo iz napovedi, nekaj premis, in prek njih pridemo do logične posledice.

137 Lat. pseudomenos – sumljivi oz. napačni silogizem.

138 Gregor iz Nazianza. Gl. opombo v trinajstem poglavju.

139 Kleant (ok. 331–232 pr. Kr.) je bil stoiški filozof, ki je nasledil Zeno-na. Poudarjal je nesebičnost in življenje v skladu z naravo. Njegova

religiozna misel je ohranjena v himni Zevsu, v kateri je Zevs duh,

ki vlada vesolju, ljudje pa mu sledijo in v tem najdejo duševni mir.

— 97 —

quam nescis, sed de ingenii magnitudine. Et quoniam stoici logicam sibi vindicant, et tu huius scientiae deliramenta

contemnis, in hac parte epicureus es: nec quaeris quomodo,

sed quid loquaris. Quid enim ad te pertinet, si alius non

intellegat quid velis dicere, quia non ad omnes, sed ad tuos

loqueris? Denique et ego scripta tua relegens, quamquam

interdum non intellegam quid loquaris, et Heraclitum me

legere putem: tamen non doleo, nec me poenitet tarditatis:

id enim in legendo patior, quod tu pateris in scribendo.

31. Haec dicerem, si quidpiam vigilans promisissem.

Nunc autem, novum impudentiae genus, obicit mihi som-

nium meum. Utinam celebritas loci, et sanctorum de toto

orbe conventus, sineret me divinas Scripturas legere! Intan-

tum spatium non habeo externa meditandi. Sed tamen qui

somnium criminatur, audiat Prophetarum voces, somniis

non esse credendum, quia nec adulterium somnii ducit me

ad Tartarum, nec corona martyrii in caelum levat. Quoties

vidi esse me mortuum, et in sepulcro positum! Quoties vo-

lare super terras, et montes ac maria natatu aeris transfre-

tare? Cogat me ergo non vivere, vel pennas habere per late-

ra, quia vagis imaginibus mens saepe delusa est. Quanti in

somnis divites, apertis oculis repente mendici sunt? Sitien-

tes flumina bibunt; et experrecti, siccis faucibus aestuant. Tu

a me somnii exigis sponsionem: ego te verius strictiusque

conveniam. Fecisti omnia quae in baptismate promisisti?

Quicquid monachi vocabulum flagitat, nostrum uterque

complevit? Cave, quaeso, ne per trabem tuam, festucam

meam videas. Invitus loquor, et retractantem linguam dolor

in verba compellit. Non tibi sufficiunt quae de vigilante con-

fingis, nisi et somnia crimineris. Tantam habes curiositatem

— 98 —

in Hrizipovo zamotanost, pa ne v veščini, ki je ne poznaš, ampak po količini nadarjenosti. Ker si stoiki lastijo logiko,

ti pa preziraš čenče te vede, si v tem pogledu epikurejec in

se ne sprašuješ, kako kaj povedati, ampak kaj govoriti. Kaj

ti je mar, če nekdo drug ne razume, kaj hočeš povedati, saj

ne govoriš vsem, ampak le svojim? Konec koncev tudi jaz

berem tvoje spise, in čeprav včasih ne razumem, kaj govoriš,

in si mislim, da berem Heraklita, mi vendarle ni hudo in se

ne kesam svoje topoglavosti; pri branju namreč prestajam

isto kar ti pri pisanju.

31. To bi dejal, tudi če bi takrat obljubil buden. Zdaj pa

mi očita moje sanje! Kakšna nesramnost! O, da bi mi ta z

vseh koncev oblegani kraj in shodi duhovnikov z vsega sve-

ta dopuščali branje Svetega pisma! Na tolikšnem prostoru

nimam kraja, kamor bi se umaknil v premišljevanje. Toda

ta, ki me obtožuje zaradi sanj, naj posluša besede prerokov,

da se sanjam ne sme verjeti;140 tudi če sanjamo o prešuštvu,

nas to ne pelje v Tartar, in sanje o kroni mučeništva nas ne

dvignejo v nebesa.141 Kolikokrat sem se v sanjah videl ležati

mrtev v grobu! Kolikokrat sem letel nad zemljo in po zraku

plaval nad gorami in morji! On torej zahteva, da ne bi živel

ali da bi imel krila na ramenih, kajti takšne prazne predstave

so me pogosto varale. Koliko ljudi je v sanjah bogatih, ko pa

odprejo oči, so nenadoma berači! Žejni pijejo reke, zbudijo

pa se s suhim in pekočim grlom. Siliš me, naj izpolnim pri-

sego iz sanj, jaz pa te bom povprašal resničneje in strožje.

Si naredil vse, kar si obljubil pri krstu? Je kdo izmed naju

izpolnil meniške prisege? Prosim, pazi, da ne boš prek svo-

jega bruna videl moje trske!142 To govorim nehote, bolečina

sili uporni jezik k besedam. Ni ti dovolj to, kar si izmišljaš

o mojem budnem stanju; za povrh me obtožuješ še zaradi

sanj. Tako radoveden si glede mojih dejanj, da bi razpravljal,

140 Jer 23,25–28; 29,8.

141 Prim. Tert., Anim. 45.4.

142 Mt 7,3.

— 99 —

meorum actuum, ut quid dormiens fecerim, dixerimve, di-scutias. Praetermitto, quae contra me loquens, tuum propo-

situm deturpasti: quae in depompationem omnium Chri-

stianorum, et verbis et opere feceris. Hoc unum denuntio,

et »repetens iterum iterumque monebo«: cornutam bestiam

petis: et nisi caverem il ud Apostoli: »Maledici regnum Dei

non possidebunt,« et »Mordentes invicem consumpti estis

ab invicem,« iam nunc sentires de parvula subdolaque con-

cordia, magnam in mundo ortam esse discordiam. Quid

tibi prodest, apud notos pariter et ignotos in nos maledicta

congerere? An quia origenistae non sumus, et in caelo nos

peccasse nescimus, in terris arguimur peccatores? Et ideo

in concordiam redivimus, ut mihi loqui contra haereticos

non liceret, ne, si il os descripsero, tu te appetitum putes?

Quamdiu non renuebam laudationem tuam, sequebaris me

ut magistrum, fratrem et collegam vocabas, et catholicum in

omnibus fatebaris. Postquam non agnovi laudes tuas, et me

indignum tanti viri praeconio iudicavi, illico vertis stilum,

et omnia prius laudata vituperas, de eodem ore et dulce

proferens et amarum. Sentisne quid taceam, quod aestuanti

pectori verba non commodem? et cum psalmista loquar:

»Pone, Domine, custodiam ori meo, et ostium munitum

labiis meis. Ne declines cor meum in verba malitiae.« Et

alibi: »Cum consisteret adversum me peccator, obmutui,

et humiliatus sum, et silui a bonis.« Et rursus: »Factus sum

quasi homo non audiens, nec habens in ore meo increpa-

— 100 —

kaj sem v spanju dejal ali storil. Ne bom se spuščal v to, da si z govorjenjem proti meni osramotil svoj poklic, da si z

besedami in dejanji delal v osramočenje kristjanov. Edino to

te opozarjam in »spet in spet bom ponavljal svarilo«:143 lo-

tevaš se zveri z rogovi.144 In če sam ne bi pazil na apostolove

besede: »… ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega

kraljestva,«145 in »Če pa se med seboj grizete in obžirate,

glejte, da se med seboj ne pokončate,«146 bi že zdaj občutil,

kako se je iz majhne in lažne sprave razvilo po svetu veliko

sovraštvo. Kaj ti koristi, da me obrekuješ pred znanci in

neznanci? Mar me zato, ker nisem origenist in vem, da pred

nebesi nisem grešil, na zemlji pa sem obtožen kot grešnik?

In sva se spravila zato, da jaz ne bi smel govoriti proti here-

tikom in se ti potemtakem ne bi čutil napadenega, če bi jih

opisoval? Dokler nisem zavrnil tvoje hvale, si mi sledil kot

učitelju, me imenoval prijatelja in brata ter povsod prizna-

val, da sem katolik. Potem pa, ko nisem sprejel tvoje hvale

in sem presodil, da nisem vreden slave s strani tako po-

membnega moža, si takoj izbrisal napisano,147 grajal, kar si

prej hvalil, in iz istih ust sta privreli sladkost in grenkoba.148

Ali veš, da molčim zato, ker za svojo žgočo jezo ne znam

prirediti besed in s psalmistom pravim: »Postavi, Gospod,

stražo k mojim ustom, čuvaj vrata mojih ustnic! Ne nagibaj

mojega srca k slabi besedi,«149 in nekje drugje: »Dejal sem:

varoval bom svoje poti, da ne bi grešil s svojim z jezikom;

svoja usta bom obvaroval z uzdo, dokler bo krivičnik pred

143 Verg., Aen. 3.436. »... et repetens iterumque iterumque monebo ...«

144 Hor., Epod. 6.12; Sat. 1.4.34; Lact., Mort. pers. 32.3–4.

145 1 Kor 6,10.

146 Gal 5,15.

147 Lat. vertis stilum – db. obrneš pisalo (stilus). Stilus je bil na enem koncu koničast, na drugem sploščen v obliki lopatice. S sploščenim

delom so zgladili vosek na voščeni tablici, na katero so pisali, in na ta način izbrisali, kar so pred tem vanj vrezali s koničastim delom.

148 Jak 3,11.

149 Ps 141,3,4.

— 101 —

tiones?« Sed pro me ultor tibi Dominus respondebit, qui dicit per Prophetam: »‚Mihi vindicta, ego retribuam,‘ dicit

Dominus.« Et in alio loco: »Sedens adversus fratrem tuum

loquebaris, et adversus filium matris tuae ponebas scanda-

lum. Haec fecisti et tacui: existimasti, inique, quod ero tui

similis; arguam te, et statuam contra faciem tuam,« ut in te

videas condemnata, quae falso in aliis criminaris!

32. Audio praeterea obici mihi a Chrysogono sectatore

eius, cur in baptismate dixerim universa peccata dimitti, et

mortuo bimarito, novum virum in Christo resurgere: atque

istiusmodi sacerdotes in Ecclesiis esse nonnullos. Cui bre-

vi sermone respondebo: habent libel um, quem in crimen

vocant: ille respondeat, hunc sua disputatione subvertat, et

scripta scriptis arguat. Quid austeritate frontis, et contractis

rugatisque naribus, concava verba trutinatur, et sanctita-

tem apud vulgus ignobile simulato rigore mentitur? Audiat

nos iterum proclamantes veterem Adam in lavacro totum

mori, et novum cum Christo in baptismate suscitari: pe-

rire choicum, et nasci supercoelestem. Haec dicimus, non

quod ipsi, propitio Christo, hac quaestione teneamur, sed

interrogati a fratribus, quid nobis videretur, respondimus,

nulli praeiudicantes sequi quod velit, nec alterius decretum

nostra sententia subvertentes. Neque enim ambimus ad sa-

cerdotium, qui latemus in cel ulis; nec humilitate damnata,

episcopatum auro redimere festinamus; nec electum pon-

— 102 —

mano,«150 in spet drugod: »… postal sem kakor mož, ki ne sliši in nima ugovorov v svojih ustih.«151 Namesto mene

ti bo odgovoril Gospod maščevalec, ki po preroku pravi:

»‘Moje je maščevanje, jaz bom povrnil,‘ pravi Gospod.«152

In na drugem mestu: »Sediš, govoriš zoper brata, sina svo-

je matere omadežuješ. To si storil in jaz naj bi molčal? Si

predstavljaš, da sem kakor ti? Grajam te, pred tvojimi očmi

razgrinjam obtožbo.«153 Da bi pri sebi videl krivice, ki jih

lažnivo pripisuješ drugim!

32. Slišim, da mi neki njegov privrženec, Hrizogon,

za povrh očita, kako sem lahko dejal, da krst izbriše vse

grehe,154 da mož, ki je bil dvakrat poročen in je nato umrl,

v Kristusu vstane kot novi človek in da je v Cerkvi mno-

go takšnih duhovnikov. Na kratko mu bom odgovoril: ima

moje pismo, ki ga kliče na zagovor. Nanj naj odgovori, naj

ga ovrže s svojo razpravo, naj njegovo pismo dokaže, da

je moje pisanje lažnivo. Čemu resnega in nagubanega čela

puha skozi nos in tehta prazne besede ter pred rajo z zlaga-

no strogostjo hlini svetost? Naj še enkrat sliši, ko pravim,

da stari Adam pri krstu v celoti umre in da s Kristusom

vstaja novi; da človek iz prsti umre, rodi pa se človek nebes.

Tega – hvala Bogu – ne govorim zato, ker bi mene mučilo

to vprašanje, ampak odgovarjam bratom, ki me sprašujejo

za mnenje, ne da bi komurkoli predpisoval, čemu naj sledi,

ali sprevračal mnenje koga drugega. In ne poganjam se za

svečeniško službo, ker se skrivam v sobici, niti ne preziram

ponižnosti in ne hitim z zlatom kupovat škofovskih časti,

150 Ps 39,1,2.

151 Ps 38,15.

152 Rim 12,19 po Deut 32,35.

153 Ps 50,20–21.

154 Namig na Hieronimovo Ep. 69., v kateri Oceanu piše o španskem škofu Karteriju. Škof se je poročil, preden je bil krščen, in po smrti prve žene se je poročil še enkrat. Ocean je menil, da bi ga bilo treba obsoditi, Hieronim pa se je zavzel zanj in škofovo prvo poroko razumel kot del starega življenja, ki se ga s krstom pozabi.

— 103 —

tificem a Deo, rebelli cupimus mente iugulare: nec favendo haereticis, haereticos nos docemus. Pecunias nec habemus,

nec habere volumus: »Habentes victum et vestitum, his con-

tenti sumus;« il ud de ascensore montis Dominici iugiter

decantantes: »Qui pecuniam suam non dedit ad usuram, et

munera super innocentem non accepit. Qui facit haec, non

movebitur in aeternum.« Ergo qui non facit, iam corruit in

aeternum.

— 104 —

niti si ne želim z uporniškim duhom zatreti škofa, ki ga je izvolil Bog,155 in nočem ugajati heretikom ter s tem učiti

herezije. Denarja nimam in ga tudi nočem. »Bodimo torej

zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko.«156 Neutrudno

si prepevam psalm o človeku, ki se vzpenja na Gospodovo

goro: »Svojega denarja ne daje za obresti, zoper nedolžnega

ne sprejema podkupnine. Kdor tako dela, ne bo omahnil na

veke.«157 Kdor pa tega ne dela, bo za večno propadel.

155 Morda namig na Rufinov odgovor škofu Anastaziju.

156 1 Tim 6,8.

157 Ps 15,5.

— 105 —





Liber secundus

1. Hucusque de criminibus, immo pro criminibus meis,

quae in me quondam subdolus laudator ingessit, et discipuli

eius constantius arguunt, non ut debui, sed ut potui, mode-

rato dolore respondi. Propositum quippe mihi est, non tam

alios accusare, quam me defendere. Veniam et ad Apolo-

giam eius, qua sancto Anastasio, Romanae urbis episcopo,

satisfacere nititur, et in defensionem sui mihi rursum ca-

lumniam struit; tantumque me diligit, ut raptus turbine, et

in profunda demersus, meum potissimum invadat pedem,

ut mecum aut liberetur, aut pereat.

2. Dicit se primum respondere rumoribus, quibus illius

Romae carpatur fides, hominis probatissimi, tam in fide,

quam in caritate Dei; et nisi post triginta annos parenti-

bus redditus, nollet eos deserere, quos tam tarde viderat,

ne inhumanus putaretur, aut durus, et tam longi itineris

labore fragilior, ad iterandos labores esset infirmus, ipsum

venire voluisse. Quod quia non fecerit, contra latratores

suos misisse ei baculum litterarum, quem ille teneret in

dextera, et saevientes contra se abigeret canes. Si proba-

tus est cunctis, et maxime ipsi ad quem scribit episcopo, in

fide et caritate Dei: quomodo Romae mordetur, et carpitur,

et appetitae existimationis eius fama crebrescit? Dein cu-

ius est humilitatis, probatum se dicere in fide, et caritate

Dei, cum Apostoli petant: »Domine, auge nobis fidem;« et

audiant: »Si habueritis fidem ut granum sinapis ...« Et ad

— 106 —





Druga knjiga

1. Doslej sem govoril o obtožbah in se branil pred očitki,

ki mi jih je nekoč naprtil hinavski hvalivec in mi jih nepre-

stano pripisujejo njegovi učenci. Odgovoril sem, ne kot bi

bilo treba, ampak kolikor sem mogel, ter brzdal svojo bole-

čino. Moj namen je bil predvsem braniti sebe, ne pa obtože-

vati drugih. Prešel bom k njegovem zagovoru,158 v katerem

se skuša opravičiti rimskemu škofu, svetemu Anastaziju, in

medtem, ko brani sebe, spet spletkari proti meni. Tako zelo

me ceni, da ko ga zgrabi vrtinec in povleče v globine, z vso

silo plane po moji nogi in se je oklene, da bi se z mano vred

rešil ali potonil.

2. Pravi, da je najprej odgovoril na govorice, s katerimi v

Rimu napadajo njegovo pravovernost, ki je zgled tako vere

kot tudi ljubezni do Boga. Pravi, da bi sam hotel priti v Rim,

če ne bi bilo trideset let, odkar je nazadnje videl starše, in

da jih zdaj, ko jih je videl tako pozno, noče zapustiti, da ga

ne bi imeli za nečloveškega in trdosrčnega. Pravi tudi, da je

preveč onemogel od tako dolgih potovanj in preslaboten, da

bi ponavljal napore. Ker ni mogel priti, pravi, mu je proti

njegovim bevskačem poslal nekakšno pisemsko gorjačo, ki

bi jo škof lahko držal v svoji desnici in z njo odganjal pse,

ki nanj renčijo. Če je pri vseh priljubljen zaradi svoje vere

in ljubezni do Boga, še zlasti pri samem škofu, kateremu

piše, kako to, da ga v Rimu glodajo in žrejo in da se množijo

govorice o napadih na njegovo dobro ime? Nadalje, kakšna

ponižnost je govoriti, da si priljubljen zaradi svoje vere in

ljubezni do Boga, saj še apostoli prosijo: »Gospod, pomnoži

nam vero,«159 in poslušajo: »Če bi imeli vero kakor gorčično

158 Mišljeno je Rufinovo delo Zagovor Anastaziju.

159 Lk 17,5.

— 107 —

ipsum dicatur Petrum: »Modicae fidei, quare dubitasti?«

Quid loquar de caritate, quae et spe et fide maior est, et

quam Paulus optat potius quam praesumit, sine qua et in

martyrio sanguis effusus, corpusque flammis traditum, co-

ronam non habet praemiorum? Harum utramque iste sic

sibi vindicat, ut tamen contra se habeat latratores, qui nisi

inclyti pontificis baculo repel antur, latrare non cessent. Il-

lud vero ridiculum, quod post triginta annos ad parentes

reversum se esse iactat, homo qui nec patrem habet, nec

matrem; et quos viventes iuvenis dereliquit, mortuos senex

desiderat: nisi forte parentes militari vulgarique sermone,

cognatos, et affines nominat, quos quia non vult deserere,

ne inhumanus putetur aut durus, idcirco patria derelicta,

Aquileiae habitat. Periclitatur Romae il a probatissima fi-

des eius, et hic resupinus et lassulus, post triginta annos,

per mollissimum Flaminiae iter, venire essedo non potest;

sicque praetendit longi itineris lassitudinem, quasi triginta

annis semper cucurrerit, aut biennio Aquileiae sedens, pra-

eteriti itineris labore confectus sit.

3. Carpamus reliqua, et ipsa epistulae eius verba pona-

mus: »Quamvis igitur fides nostra, persecutionis haereti-

corum tempore, cum in sancta Alexandrina Ecclesia dege-

remus, in carceribus et exsiliis, quae pro fide inferebantur,

probata sit.« Miror quod non adiecerit: »Vinctus Iesu Chri-

sti«, et »liberatus sum de ore leonis«, et Alexandriae »ad

— 108 —

zrno ...«160 Celo Petru je bilo rečeno: »Malovernež, zakaj si podvomil?«161 Kaj bi govoril o ljubezni, ki je večja od vere in upanja, ki jo Pavel bolj želi,162 kot pa jo je že osvojil, in brez

katere tudi v mučeništvu prelita kri in v ognju izgorelo telo

ne dosežeta nagrade, ki bi ju okronala. On si pripisuje obe

izmed njiju na ta način, da vendarle obstajajo proti njemu

bevskači, ki ne bodo nehali lajati, če jih znameniti škof ne

odžene s svojo palico. Najbolj absurdno pa je, ko trdi, da se

po tridesetih letih vrača k staršem, pri tem da človek nima

ne matere ne očeta. Starše, ki jih je v mladosti zapustil, ko so

bili še pri močeh, želi ob sebi zdaj v starosti, ko so že mrtvi.

Razen če slučajno starše po vojaško in pogovorno imenuje

svojce in sorodnike; in ker jih noče zapustiti, da ne bi bil

videti nečloveški in trdosrčen, se je umaknil iz domovine

in prebiva v Akvileji. V Rimu je njegova cenjena vera ogro-

žena, on pa je prevzeten in utrujen po tridesetih letih ter

ne more na bojnem vozu priti po gladki Flaminijevi163 cesti.

Tako se izgovarja na utrujenost od dolgega potovanja, kot

da bi trideset let nenehno dirjal sem in tja ali kot da bi bil

še vedno zdelan od zadnjega potovanja, čeprav že dve leti

čepi v Akvileji.

3. Naj se dotaknem drugih stvari in navedem besede iz

njegovega pisma: »Kljub temu so odobravali mojo vero v

času preganjanja krivovercev, ko sem bival v sveti aleksan-

drinski Cerkvi v ječah in preganjanju, kar me je doletelo

zaradi vere.«164 Čudim se, da ni dodal še »jetnik Kristusa

Jezusa«165 in »tako sem bil rešen iz levjega žrela«166 ali v Ale-

160 Lk 17,6

161 Mt 41,31.

162 Flp 3,12; Kol 3,14.

163 Via Flaminia – cesta, ki je vodila iz Rima na SV v Spoletij in Armi-num (današnji Rimini).

164 Ruf., Apol. ad Anast. 2.1–3.

165 Ef 3,1.

166 2 Tim 4,17.

— 109 —

bestias pugnavi«, et »cursum consummavi, fidem servavi, superest mihi corona iustitiae.« Quae, malum, exsilia, quos

iste carceres nominat? Pudet me apertissimi mendacii; qua-

si carceres, et exsilia absque iudicum sententiis irrogentur.

Volo tamen ipsos scire carceres, et quarum provinciarum

se dicat exsilia sustinuisse. Et utique habet copiam de mul-

tis carceribus et infinitis exsiliis unum aliquod nominandi.

Prodat nobis confessionis suae acta, quae hucusque nesci-

vimus; ut inter alios Alexandriae martyres huius quoque

gesta recitemus, et contra latratores suos possit dicere: »De

cetero nemo mihi molestus sit, ego enim stigmata Domini

nostri Iesu Christi in corpore meo porto.«

4. »... Tamen et nunc si quis est, qui vel temptare fidem

nostram cupit vel audire, vel discere, sciat quod de Trinitate

ita credimus ...« et reliqua. Supra contra canes tuos baculum

episcopo porrigis, quo pro te munitus incedat. Nunc qua-

si ambigens dicis: ‚Si quis est qui temptare fidem nostram

cupit.‘ De uno dubitas, cum multorum latratus ad te usque

pervenerint. Non discutio parumper elocutiones tuas, quas

et tu contemnis et despicis; tantum sensibus respondebo.

Aliud a te quaeritur, et pro alio satisfacis. Contra Arii dog-

mata, iam Alexandriae in carceribus, et exsiliis dimicaveras,

non voce, sed sanguine. Nunc super Origenis haeresi tibi

calumnia commovetur. Nolo cures, quae sana sunt, vulne-

ra medicare. Trinitatem dicis unius esse Deitatis. Hoc toto

credente iam mundo, puto quod et daemones confiteantur

»Filium Dei natum esse de Virgine«, et »carnem naturae

humanae, atque animam suscepisse«. Si arctius quid ro-

— 110 —

ksandriji »sem se boril z zvermi«167 in »Dober boj sem iz-bojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame priprav-

ljen venec pravičnosti...«168 Za vraga, kakšna preganjanja, katere ječe omenja? Sram me je ob tako očitni laži! Kot da

se ječo in preganjanje dosodi brez mnenja sodnikov! Rad

bi poznal te ječe in province, v katerih pravi, da je prestajal

izgnanstvo! Vsekakor ima možnost, da izmed vseh ječ in

krajev izgnanstva imenuje vsaj eno. Naj nam zaupa dejanja

svojega pričevanja, za katera doslej nismo vedeli, da bomo v

Aleksandriji med drugimi mučenci lahko brali tudi o njem.

Tako bo proti svojim bevskačem lahko dejal: »Za naprej

naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim

Jezusova znamenja na svojem telesu.«169



4. »... če vendarle še obstaja kdo, ki bi hotel skušati mojo

vero in o njej kaj slišati ali izvedeti, naj ve, da o Sveti Tro-

jici verjamem naslednje ...«170 in tako naprej. Zgoraj škofu

moliš palico, s katero naj v tvojem imenu trdno stopa proti

tvojim psom. Zdaj pa malo dvomeče praviš: če še obstaja

kdo, ki bi hotel skušati mojo vero. O stvari podvomiš šele,

ko z vseh strani pride divji lajež do tebe. Za zdaj se ne bom

mudil, da bi premleval tvoj način izražanja, ki ga tudi sam

preziraš in zavračaš. Odgovoril bom samo glede smisla be-

sed. Sprašujejo te nekaj, ti pa se zagovarjaš glede nečesa

drugega. Proti Arijevim naukom si se boril že v Aleksandriji

v ječah in preganjanju, ne z besedo, ampak s krvjo. Zdaj

te napadajo in obtožujejo Origenove herezije. Nočem, da

skrbiš za to, kar je zdravo; pozdravi rane. Praviš, da je Sveta

Trojica ene božanskosti – to verjame že ves svet. Mislim,

da že demoni priznavajo, da je »Božji Sin rojen iz Device«

in da je »prevzel telo in dušo človeške narave«.171 Če te bom

167 1 Kor 15,32

168 2 Tim 4,7–8.

169 Gal 6,17.

170 Ruf., Apol. ad Anast. 2.4–5.

171 Ruf., Apol. ad Anast. 3.1–3.

— 111 —

gavero, contentiosum vocabis. Dicis ‚Filium Dei humanae naturae carnem atque animam suscepisse‘, oro te, ut absque

stomacho respondeas: anima ista, quam suscepit Iesus, erat-

ne antequam nasceretur ex Maria? An in origine virginali,

quae de Spiritu sancto nascebatur, cum corpore simul creata

est, vel iam in utero corpore figurato, statim facta et missa

de caelo est? E tribus unum quid sentias, scire desidero.

Si fuit antequam nasceretur ex Maria, necdum ergo erat

anima Iesu, et agebat aliquid, ac propter merita virtutum

postea facta est anima eius. Si cepit ex traduce, humanarum

igitur animarum, quas aeternas fatemur, et brutorum ani-

mantium, quae cum corpore dissolvuntur, una conditio est.

Sin autem corpore figurato statim creatur et mittitur, fatere

simpliciter, et nos scrupulo libera.

5. Nihil horum loqueris: sed occupatus in aliis, simplici-

tate nostra abuteris, et praestigi s pompaque verborum ha-

erere nos non sinis quaestioni. ‚Quid,‘ inquies, ‚nonne qua-

estio erat de resurrectione carnis, et poenis diaboli?‘ Fateor.

Ergo breviter pureque responde. Non quaero quod scribis,

eamdem carnem resurgere, in qua vivimus, nullo membro

amputato, nec aliqua corporis parte desecta, haec enim

tua verba sunt: sed quaero, quod Origenes negat, utrum

in eodem sexu, quo mortua sunt corpora, suscitentur: et

Maria Maria, Ioannes resurgat Ioannes: an commixto sexu

atque turbato, nec vir sit, nec femina; sed utrumque, vel

neutrum? Et an ipsa corpora incorrupta, et immortalia, et ut

argute praemones, iuxta Apostolum spiritualia permaneant

in aeternum: et non solum corpora, sed carnes et sanguis

infusus, venis et ossibus irrigatus, quae Thomas tetigit: an

certe paulatim resolvantur in nihilum, et ad quatuor unde

— 112 —

vprašal malce bolj neugodno, boš dejal, da sejem prepir.

Praviš, da je prevzel telo in dušo človeške narave. Prosim te, da odgovarjaš brez nejevolje. Ali je duša, ki jo je prevzel

Jezus, že obstajala, preden se je rodil iz Marije? Ali je bila

ustvarjena hkrati s telesom, v izvorni deviški naravi, ki jo

je rodil Sveti Duh? Ali pa je bila potem, ko je bilo telo že

izoblikovano v maternici, nenadoma ustvarjena in poslana z

neba? Želim vedeti, s katerim izmed treh mnenj se strinjaš.

Če je obstajala, preden se je Jezus rodil iz Marije, potem to

še ni bila Jezusova duša; nekaj je počela ter je zaradi zaslug

in vrlin pozneje postala njegova duša. Če je nastala iz zasno-

ve, potem imajo duše ljudi, ki jim priznavamo večnost, enak

položaj kot živali, katerih duše umrejo hkrati s telesom. Če

pa je ustvarjena in poslana takoj, ko nastane telo, kratko

malo priznaj in nas reši dvoma.

5. O nobenem izmed teh vprašanj ne govoriš, zaposlu-

jejo pa te druge stvari. Zlorabljaš našo preprostost in nam

s praznim besedičenjem in ovinkarjenjem braniš, da bi se

osredotočili na vprašanje. Dejal boš: Kaj? Ali ni šlo za vpra-

šanje o vstajenju mesa in kaznovanju hudiča? Res je. Torej

odgovori kratko in jasno. Ne sprašujem o tem, kar pišeš,

namreč da vstane isto meso, »v katerem živimo, ne da bi

izgubili kak ud ali bi nam bil odsekan katerikoli del telesa«172

(to so namreč tvoje besede). Sprašujem to, česar Origen ne

priznava, in sicer: ali bodo telesa ob vstajenju istega spola,

kot so bila ob smrti, in bo Marija vstala kot Marija, Janez

kot Janez, ali pa se bosta spola pomešala, postala nejasna, da

človek ne bo ne moški ne ženska, ampak oboje hkrati ali nič

od tega? Ali bodo neminljiva in nesmrtna ter – po aposto-

lovih besedah – duhovna telesa, kot bistroumno opozarjaš,

takšna ostala za vedno? In ne le telesa, ampak tudi meso

in kri, ki napaja žile in kosti, česar se je dotaknil Tomaž?

Ali pa se bodo postopno razgradila v nič in povrnila v štiri

172 Ruf., Apol. ad Anast. 4.1–2; 4–5.

— 113 —

compacta sunt elementa, retrahantur? Haec aut dicere debueras, aut negare, et non ea loqui, quae subdole Origenes

fatetur; ut quasi fatuis et pueris il uderes, ‚nullo membro

amputato, nec aliqua corporis parte desecta‘. Scilicet hoc

timuimus, ne sine naso et auribus surgeremus, et amputa-

tis sectisque genitalibus, eunuchorum in caelesti Ierusalem

civitas conderetur!

6. Porro de diabolo sic sententiam temperat: »Dicimus

quoque et iudicium futurum, in quo iudicio ‚unusquisque

recipiet propria corporis, prout gessit, sive bona, sive mala‘.

Quod si homines recepturi sunt pro operibus suis, quanto

magis et diabolus, qui omnibus extitit causa peccati! De

quo il ud sentimus quod scriptum est in Evangelio, quia

et ipse diabolus, et omnes angeli eius, cum his qui opera

eius faciunt, id est, qui criminantur fratres, cum ipso pariter

aeterni ignis haereditate potientur. Si quis ergo negat dia-

bolum aeternis ignibus mancipari, partem cum ipso aeterni

ignis accipiat, ut sentiat quod negavit.« Repetamus singula:

‚Dicimus, inquit, iudicium futurum, in quo iudicio .. ‘ et

cetera. Super verborum vitiis tacere decreveram; sed quia

discipuli eius mirantur eloquentiam praeceptoris, pauca

perstringam. Dixerat: ‚Iudicium futurum;‘ sed homo cautus

timuit solum dicere, ‚in quo‘, et posuit, ‚in quo iudicio‘; ne si

non secundo repetisset ‚iudicium‘, nos, obliti superiorum,

pro ‚iudicio‘ ‚asinum‘ putaremus! Illud quoque quod postea

infert: ‚Qui criminantur fratres, cum ipso pariter aeterni

ignis haereditate potientur,‘ eiusdem est venustatis. Quis

enim umquam audivit ‚potiri ignibus‘, et ‚frui suppliciis‘?

Sed homo Graecus videtur mihi seipsum interpretari volu-

isse, et pro eo quod apud eos dicitur κληρονομήσουσιν et

apud nos uno verbo dici potest, ‚haereditabunt‘, compositius

dixisse et ornatius, ‚haereditate potientur‘. Istiusmodi nugis

— 114 —

osnovne prvine, iz katerih so bila ustvarjena? To bi moral potrditi ali ovreči, ne pa govoriti, kaj vse Origen zahrbtno

priznava, kot da bi se norčeval iz otrok ali bebcev, ne da bi

izgubili kak ud ali bi nam bil odsekan katerikoli del telesa.

Seveda, bojimo se, da bomo vstali brez nosu ali ušes in da

se v nebeškem Jeruzalemu gradi mesto evnuhov, kjer nam

najprej odstranijo genitalije!

6. V nadaljevanju takole razvija misel o hudiču: »Pra-

vimo tudi, da bo v prihodnosti sodba, in v tej sodbi ‚bo

vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal,

dobro ali slabo‘.173 Če bo vsak človek prejel plačilo za svoja

dejanja, koliko bolj bo poplačan hudič, ki je vesoljni vzrok

zla! O njem mislimo, kar je napisano v evangeliju, in sicer,

da bo sam prejel kot delež dediščine večni ogenj, skupaj z

vsemi njegovimi angeli, ki sodelujejo z njim, to je, obtožuje-

jo svoje brate. Če kdo trdi, da hudič ne bo deležen večnega

ognja, se ga bo ogenj z njim vred polastil, da bo začutil, kar

je zanikal.«174 Naj ponovim od besede do besede: Pravimo

tudi, da bo v prihodnosti sodba, in v tej sodbi ... Sklenil sem, da bom molčal o besednih napakah, toda ker njegovi učenci

občudujejo učiteljevo zgovornost, se je bom nekoliko do-

taknil. Dejal je, v prihodnosti bo sodba, toda previdnež se

je ustrašil reči le v kateri, ampak je dodal in v tej sodbi, da mi ne bi pozabili na prejšnjo besedo in mislili v tem oslu

namesto v tej sodbi, če v drugem delu stavka ne bi ponovil v tej sodbi. Tudi besede, s katerimi je nadaljeval, bo hudič sam prejel kot delež dediščine večni ogenj, so enako prikup-ne. Kdo je še kdaj slišal – prejeti ogenj kot delež dediščine ali uživati kazen? Toda zdi se mi, da je grški človek hotel

prevajati samega sebe in je namesto tega, čemur pri njih

pravijo κληρονομήσουσιν, mi pa lahko rečemo z enim sa-

mim glagolom bodo podedovali, bolj uglajeno in elegantneje

uporabil bo prejel kot delež dediščine. Podobnih traparij in

173 2 Kor 5,10.

174 Ruf., Apol. ad Anast. 5.

— 115 —

et acyrologiis omnis eius scatet oratio. Sed revertamur ad sensum.

7. Grandi diabolus lancea percutitur, qui omnibus extitit

causa peccati, si pro operibus suis, quasi homines, reddi-

turus est rationem, et cum angelis suis aeterni ignis haere-

ditate potietur. Hoc enim deerat, ut hominibus tormento

subditis, il e non potiretur ignibus, quos tanto tempore de-

sideraverat. Et videris mihi in hoc loco calumniam diabolo

facere, et criminatorem omnium falsis criminibus accusare.

Dicis enim: ‚Qui omnibus extitit causa peccati;‘ et dum in

il um refers crimina, homines culpa liberas, tollisque arbitrii

potestatem, Salvatore dicente, quod »de corde nostro exe-

ant cogitationes malae, homicidia, adulteria, fornicationes,

furta, falsa testimonia, blasphemiae«. Et rursum de Iuda in

Evangelio legimus: »Post buccel am intravit in eum Sata-

nas,« qui ante buccel am sponte peccaverat, et nec humi-

litate, nec clementia Salvatoris flexus est ad poenitentiam.

Unde et Apostolus: »Quos tradidi,« inquit, »Satanae, ut

discant non blasphemare.« Et in alio loco: »Tradidi huiu-

scemodi Satanae in interitum carnis, ut spiritus salvus fiat.«

Tradidit eos Satanae, quasi tortori ad puniendum, qui an-

tequam traderentur, voluntate propria blasphemaverant. Et

David: »Ab occultis,« inquit, »meis munda me, Domine,

et ab alienis parce servo tuo,« breviter et suae voluntatis

errorem, et vitiorum incentiva significans. In Ecclesiaste

quoque legimus: »Si spiritus potestatem habentis ascenderit

super cor tuum, locum tuum ne dimiseris.« Ex quo liquido

apparet, si dederimus ascendenti locum, nos peccasse qui

— 116 —

nepravilnih izrazov175 v celotnem govoru kar gomazi. A vr-nimo se k vsebini.

7. Z veliko sulico prebadaš hudiča, ki je vesoljni vzrok

zla, če bo tako kot ljudje polagal račun za svoja dejanja in s svojimi angeli prejel kot delež dediščine večni ogenj! Še tega je manjkalo, da potem, ko je pahnil ljudi v trpljenje, ne bi prejel

večnega ognja kot delež dediščine, po katerem je tako dolgo

hrepenel. Zdi se mi, da na tem mestu hudiču delaš krivico

in obrekovalca vseh ljudi obtožuješ lažnih očitkov. Praviš

namreč, da je vesoljni vzrok zla, in s tem ko nanj preložiš vse očitke, ljudi rešiš krivde in jim jemlješ možnost svobodne

presoje. Toda Odrešenik pravi: »Iz srca namreč prihajajo

hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva

pričevanja, kletve.«176 In v evangeliju beremo o Judi: »Ko je

ta vzel grižljaj, je šel Satan vanj,«177 kajti preden je ugriznil,

je grešil sam od sebe in ga niti Odrešenikova ponižnost niti

blagost nista privedli h kesanju. Zato tudi pravi apostol: »Iz-

ročil sem ju Satanu. Naj se naučita, da Boga ni dovoljeno

preklinjati.«178 In nekje drugje: »... bom tega ... izročil Sa-

tanu v pogubo mesa, da bi se njegov Duh rešil.«179 Izročil

jih je Satanu kot mučitelju, da bi jih kaznoval, kajti preden

jih je izročil, so prostovoljno preklinjali Boga. Tudi David

pravi: »Prikritih me očisti! Tudi pred prevzetneži zadržuj

svojega služabnika,«180 s čimer na kratko opiše zmoto svoje

volje in to, kar ga žene v greh. Tudi pri Pridigarju beremo:

»Če se vladarjeva jeza vzdigne proti tebi, ne zapusti svojega

mesta.«181 Iz tega je kristalno jasno, da grešimo, če dajemo

priložnost rastoči jezi, in če sovražnika, ki se vzpenja po

175 Lat. acyrologia – nepravilna raba besed, napačni izraz.

176 Mt 15,19.

177 Jn 13,27.

178 1 Tim 1,20.

179 1 Kor 5,5.

180 Ps 19,13–14.

181 Prd 10,4.

— 117 —

dedimus, et ascendentem muros hostem non praecipitem

deturbaverimus. Quod autem imprecaris fratribus, hoc est,

criminatoribus tuis, aeternos ignes cum diabolo, non tam

fratres mihi videris premere, quam diabolum sublevare,

cum iisdem quibus homines Christiani ignibus puniendus

sit. Ignes autem aeternos, quos intellegere soleat Origenes,

puto quod te non fugiat, conscientiam videlicet peccatorum,

et poenitudinem interna cordis urentem. De qua et Isaias

loquitur: »Vermis eorum non morietur, et ignis eorum non

exstinguetur.« Et ad Babylonem scriptum sit: »Habes car-

bones ignis, sedebis super eos: hi erunt tibi in adiutorio.«

Et in Psalmo poenitens audiat: »Quid detur tibi, aut quid

apponatur tibi ad linguam dolosam? Sagittae potentis acu-

tae, cum carbonibus desolatoriis;« ut linguam dolosam, sa-

gittae praeceptorum Dei (de quibus in alio loco Propheta

dicit: »Versatus sum in miseria, dum configitur mihi spina«)

vulnerent atque confodiant, et peccatorum in ea solitudi-

nem faciant. Illud quoque testimonium in quo Dominus

loquitur: »Ignem veni mittere super terram, et quam volo ut

ardeat!« sic interpretatur: Omnes cupio agere poenitentiam,

et excoquere Spiritu sancto vitia atque peccata. Ipse enim

sum de quo scribitur: »Deus ignis consumens est.« Non

ergo grande est hoc de diabolo dicere, quod et hominibus

praeparatum est. Magis debueras (ut suspicionem salutis

diabolicae declinares) dicere: »Perditio factus es: et non

— 118 —

zidu, ne pahnemo v globino. S tem ko nad brate, torej nad svoje tožnike, kličeš večni ogenj s hudičem, se mi zdi, da

bolj lajšaš položaj hudiču, kot pestiš svoje brate, saj naj bi bil

vržen v isti ogenj kot kristjani. Kot najbrž veš, večni ogenj,

kot ga je navadno razlagal Origen, pomeni grešnikovo vest

in žgoče kesanje v globini srca, o čemer govori tudi Izaija:

»Njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.«182 Tudi Ba-

bilonu piše: »... ogenj jih bo požgal, ne morejo si rešiti življe-

nja iz oblasti plamena. To ni žerjavica, da bi se človek ogrel,

ne ogenj, da bi kdo sedel ob njem.«183 Kdor se kesa, naj sliši

psalm, ki pravi: »Kaj naj ti dajo ali kaj naj ti položijo proti

zvijačnemu jeziku?184 Puščice junaka, ošiljene, žerjavico iz

bodičevja,«185 da bi puščice Božjih svaril, o katerih prerok na

nekem mestu pravi: »... mudil sem se v nesreči, ko se mi je

zaril trn,«186 ranile in prebodle zvijačni jezik ter grehom na

njem naredile konec. Tudi to pričevanje, kjer Gospod go-

vori: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim,

da bi se že razplamtel!«187 razlagajo takole: Želim si, da bi

se vsi pokesali in v Svetem Duhu raztopili svoje grehe in

slabosti.188 Jaz sam sem tisti, o komer je pisano: »Kajti

Gospod, tvoj Bog, je ogenj, ki požira ...«189 Nič velikega ni

torej govoriti glede hudiča to, kar je pripravljeno ljudem. Če

bi se hotel izogniti sumu, češ da verjameš v Satanovo rešitev,

bi moral reči: »Ustvarjen si bil za pogubljenje in ne boš večno

182 Iz 66,24.

183 Iz 47,14–15.

184 (Po SSP: » Kaj ti bo dal, kaj ti bo dodal jezik prevare?«) 185 Ps 120,3.

186 Ps 32,4. »Versatus sum in miseria, dum configitur mihi spina.« Nejasno mesto. Trn naj bi ponazarjal zavest greha. Prim. SSP, 800, 801.

SSP stavek v psalmu sicer izpušča, prevaja ga le v opombi: »… obrnil sem se v bolečino, ko se mi je zaril trn.«

187 Lk 12,49.

188 Iz izvirnika ni razvidno, kdo je to rekel in do kam Hieronim navaja tuje mnenje.

189 5 Mz 4,24.

— 119 —

eris in aeternum;« et ex persona Domini loquentis ad Iob de diabolo: »Ecce spes eius frustrabitur eum, et videntibus

cunctis praecipitabitur. Non quasi crudelis suscitabo eum.

Quis enim resistere potest vultui meo? Quis ante dedit mihi

ut reddam ei? Omnia quae sub caelo sunt, mea sunt. Non

parcam ei, et verbis potentibus, et ad deprecandum compo-

sitis.« Verum haec possunt quasi simplicis hominis excusari:

et cum eruditos non subterfugiant, apud indoctos praeferre

innocentiae similitudinem.

8. Quod sequitur de animarum statu, excusari omnino

non potest. Dicit enim: »Audio et de anima quaestiones esse

commotas: de qua re utrum recipi debeat querimonia an

abici, vos probate. Si autem et de me quid sentiam quaeritur,

fateor me de hac quaestione apud quamplurimos tractato-

rum diversa legisse. Legi quosdam dicentes, quod pariter

cum corpore per humani seminis traducem etiam anima

diffundatur: et hoc quibus poterant assertionibus confir-

mabant. Quod puto inter Latinos Tertullianum sensisse, vel

Lactantium, fortassis et alios nonnullos. Alii asserunt, quod,

formatis in utero corporibus, Deus cottidie faciat animas et

infundat. Alii factas iam olim, id est, tunc cum omnia Deus

creavit ex nihilo, nunc eas iudicio suo nasci dispenset in

corpore. Hoc sentit et Origenes, et nonnulli alii Graecorum.

Ego vero cum haec singula legerim (Deo teste dico) quia

— 120 —

obstajal!«190 In po Bogu, ki govori Jobu o hudiču: »Glej, njegovo upanje ga bo ogoljufalo in vsem na očeh bo propadel.

Ne bom ga izzival kakor brezčutnež. Kdo se more namreč

upreti mojemu pogledu? Kdo mi je dal, da mu bom povrnil?

Vse, kar biva pod nebom, je moje. Ne bom mu prizanesel z

mogočnimi besedami, skovanimi za prekletstvo.«191 Vse te

besede je možno opravičiti kot delo preprostega človeka, in

čeprav se izobraženim ljudem ne morejo skriti, pri nepo-

učenih lahko dajejo videz nedolžnosti.

8. Tega, kar sledi o položaju duš, pa se sploh ne da opra-

vičiti. Pravi namreč: »Slišim, da dviga prah tudi vprašanje

glede duše. Vi presodite, ali je tarnanje glede tega treba je-

mati resno ali zavreči. Če kdo hoče poznati moje mnenje,

priznam, da sem o tem vprašanju bral pri različnih piscih

različno. Bral sem nekatere, ki pravijo, da se prek človeškega

semena hkrati s telesom razlije tudi duša, in to so bili pod-

krepili z vsemi mogočimi dokazi. Mislim, da so med Latinci

tako razmišljali Tertulijan ali Laktancij in morda še mnogi

drugi. Drugi trdijo, da Bog vsak dan ustvarja duše in jih vli-

va v telo, takoj ko se oblikuje v maternici. Spet tretji menijo,

da jih je Bog ustvaril že zdavnaj, takrat ko je vse ustvaril

iz nič, zdaj pa jih po svoji presoji razporeja v telesa, da se

rodijo. Tako mislijo Origen in mnogi Grki. Čeprav sem vse

to bral, lahko rečem – Bog mi je priča –, da si glede tega

190 Ezek 28,19. Po SSP: »Grozota si postal in izginil za vselej!«

191 Job 41,1–4. Tudi tu je prevod SSP vsebinsko drugačen od Hieronimove različice (v Vulgati), v kateri najdemo: »Ecce spes eius frustra-

bitur eum et videntibus cunctis praecipitabitur. Non quasi crudelis

suscitabo eum. Quis enim resistere potest vultui meo? Quis ante

dedit mihi, ut reddam ei? Omnia quae sub caelo sunt, mea sunt. Non

parcam ei et verbis potentibus et ad deprecandum conpositis.« (Po

SSP: »Če bo njegovo zaupanje ogoljufano, mar bo podlegel tistemu, kateremu se je pokazal? Ne bo postal okruten, če ga bo izzival? In

kdo je, ki se postavlja pred menoj? Kdo je prišel predme, da naj

poravnam? Pod vsem nebom, moj je! Ne bom molčal o njegovih

udih, o moči in lepoti njegove postave.«)

— 121 —

usque ad praesens certi et definiti aliquid de hac quaestione non teneo; sed derelinquo scire quid sit in vero, et si cui ipse

revelare dignabitur. Ego tamen haec singula et legisse me

non nego, et adhuc ignorare confiteor: praeter hoc quod

manifeste tradit Ecclesia, Deum esse et animarum et cor-

porum conditorem.«

9. Antequam de sensibus disputem, Theophrasti ver-

ba mirabor: ‚Audio,‘ inquit, ‚de anima quaestiones esse

commotas: de qua re utrum recipi debeat querimonia, aut

abici, vos probate.‘ Si quaestiones de animae statu in Urbe

commotae sunt, quae est ista querimonia vel querela, quae

»utrum recipi debeat«, episcoporum iudicio derelinquit?

Nisi forte quaestionem et querimoniam idipsum significa-

re putat: quia et in Capri Commentariis huiuscemodi fi-

guram reppererit. Deinde ponit: ‚Legi quosdam dicentes,

quod pariter cum corpore per humani seminis traducem

etiam anima diffundatur, et hoc quibus poterant assertio-

nibus confirmabant.‘ Rogo quae est ista licentia figurarum?

Quae modorum et temporum perturbatio? ‚Legi dicentes

..., quibus poterant assertionibus confirmabant.‘ Et in con-

sequentibus: ‚Alii asserunt, quod, formatis in utero corpo-

ribus, Deus cottidie faciat animas, et infundat. Alii, factas

iam olim, id est, tunc cum omnia Deus creavit ex nihilo,

nunc eas iudicio suo nasci dispenset in corpore.‘ Et hic ordo

— 122 —

vprašanja vse do danes nisem ustvaril trdnega in dokonč-

nega mnenja, pač pa Bogu in tistemu, ki bo vreden tega,

da mu Bog razkrije, prepuščam vednost, kaj je res. Ne bom

dejal, da vseh teh mnenj nisem prebral, a odkrito priznam,

da vse do zdaj ne vem drugega kakor to, kar Cerkev jasno

uči, namreč da je Bog stvarnik duš in teles.«192

9. Preden se lotim predmeta, moram občudovati besede,

vredne Teofrasta.193 Pravi: Slišim, da dviga prah tudi vpra-

šanje glede duše. Vi presodite, ali je tarnanje glede tega treba

jemati resno ali zavreči. Če se v Rimu pojavljajo vprašanja

o položaju duše, kaj pomeni tisto tarnanje ali pritoževanje,

ki pušča presoji škofov odločitev, ali naj ga obravnavajo ali ne. Morda pa meni, da pritoževanje in vprašanje pomenita

eno in isto in je to figuro našel v Kaprovih194 komentarjih.

Nadaljuje takole: Bral sem nekatere, ki pravijo, da se prek

človeškega semena hkrati s telesom razlije tudi duša, in to so

bili dokazovali z vsemi mogočimi dokazi. Kakšne samovoljne

stavčne figure, kakšna zmeda pri časih in naklonih! Bral

sem nekatere, ki pravijo ... so bili podkrepili z vsemi mogoči-

mi doka zi. In v nadaljevanju: Drugi trdijo, da Bog vsak dan ustvarja duše in jih vliva v telo, takoj ko se oblikuje v maternici. Spet tretji menijo, da jih je Bog ustvaril že zdavnaj, takrat

ko je vse ustvaril iz nič, zdaj pa jih po svoji presoji razporeja v telesa, da se rodijo. In ta besedni red je najlepši: Drugi, pravi, 192 Ruf., Apol. ad Anast. 6.

193 Teofrast (370–ok. 287 pr. Kr.) je bil filozof z Lezbosa, Aristotelov prijatelj, komentator in njegov naslednik pri vodenju peripatetične

šole. Bil je univerzalen učenjak, zanimala so ga področja naravo-

slovja, jezikoslovja in poetike. Ohranjenih je le nekaj odlomkov in

delo Značaji, v katerem opisuje trideset različnih tipov značaja. Hieronimova primerjava Rufina s Teofrastom je seveda posmehljiva.

194 Flavius Caper (2. stol. po Kr.?) je bil slovničar; napisal je dela De ortographia, De latinitate in De dubi s generibus, ki je izgubljeno.

Peter L. Schmidt, »F. Caper,« v Der neue Pauly: Enzyklopädie der

Antike, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider (Stuttgart: Verlag J. B. Metzler, 1996).

— 123 —

pulcherrimus. ‚Alii,‘ inquit, ‚asserunt hoc vel il ud: alii factas iam olim, id est, tunc ... nunc eas iudicio suo nasci di-

spenset in corpore.‘ Tam putide et confuse loquitur, ut plus

ego in reprehendendo laborem, quam ille in scribendo. Ad

extremum posuit: ‚Ego vero cum haec singula legerim ...‘ et

adhuc pendente sententia, quasi novum aliquid protulisset,

adiecit: ‚Ego tamen haec singula et legisse me non nego, et

adhuc ignorare confiteor.‘

10. O infelices animas, quae tantis vitiorum lanceis

vulnerantur! Non eas puto iuxta Origenis errorem tantum

laborasse, cum de caelo in terras ruerent, et crassis corpo-

ribus vestirentur, ut nunc et verbis et sententiis hinc inde

collisas – ut praetermittam κακέμφατον, quo de humani

seminis traduce diffundi anima dicitur. Scio inter Christia-

nos verborum vitia non solere reprehendi; sed ex paucis

ostendere volui, cuius temeritatis sit docere quod nescias,

scribere quod ignores: ut similem prudentiam et in sen-

sibus requiramus. Mittit epistulam, id est, robustissimum

baculum, quo Romanae urbis armetur episcopus: et in ipsa

quaestione, pro qua canes latrant, dicit se nescire quod qua-

eritur. Si ignorat, pro quo sibi calumnia commovetur, quid

necesse est Apologiam mittere, quae non habet defensionem

sui, sed ignorantiae confessionem? Hoc est suspiciones ho-

minum non sopire, sed serere. Tres super animarum statu

ponit sententias, et in fine concludens: ‚Singula, inquit, le-

gisse me non nego, et adhuc ignorare cofiteor.‘ Arcesilam,

aut Carneadem putes, qui omnia incerta pronuntiant, licet

et illos superet cautione. Illi enim omnium philosophorum

— 124 —

trdijo to ali ono. Spet tretji menijo, da jih je Bog ustvaril že zdavnaj, takrat ..., zdaj pa jih po svoji presoji razporeja v

telesa, da se rodijo. Tako nenaravno in zmedeno govori, da

sem se sam bolj namučil s popravljanjem kot on s pisanjem.

Na koncu napiše: Ko sem vse to bral, lahko rečem ... in ko

stavek še obvisi v zraku, kot da bo sledilo nekaj novega,

doda: Ne bom dejal, da vseh teh mnenj nisem prebral, a

odkrito priznam, da vse do zdaj ne vem ...

10. Nesrečne duše, ki jih prebadajo osti takšnih zmot!

Mislim, da niso takole trpele, ko so se, kot zmotno trdi Ori-

gen, spuščale z neba na zemljo in se odevale s težkimi telesi,

kot trpijo zdaj, ko jih v besedah in stavkih vlačimo zdaj sem

zdaj tja, da ne omenjam grdega govorjenja,195 češ da se duše

razlijejo prek človeškega semena. Vem, da se med kristja-

ni ponavadi ne graja besednih napak, a bi z nekaj primeri

pokazal, kako brezglavo je učiti to, česar ne znaš, in pisati

nekaj, o čemer ne veš nič, zato da bomo pripravljeni podob-

no modrost pričakovati tudi pri vsebini. Pošilja pismo, to je

čvrsto palico, s katero naj bi se rimski škof oborožil, in pri

vprašanju, o katerem že vrabci čivkajo, pravi, da ne ve, kaj se

sprašuje. Če ne ve, glede česa se proti njemu širijo krivične

obtožbe, kaj je treba pošiljati apologijo, v kateri se ne brani,

ampak priznava svojo nevednost! To pomeni trositi sumni-

čenja med ljudi, ne pa jih omiliti. Glede stanja duš predstavi

tri mnenja in na koncu sklene: Ne bom dejal, da vseh teh

mnenj nisem prebral, a odkrito priznam, da vse do zdaj ne vem

... Mislil bi, da je Arkezilaj ali Karnead,196 ki trdi, da ni nič go-tovega, čeprav tudi njiju prekaša po pazljivosti. Tadva nista

195 Gr. κακέμφατον – obscena enuntiatio, pri Donatu ena izmed dvanajstih vitia ( Ars. mai. 3.3).

196 Arkezilaj iz Pitane (315–242 pr. Kr.) je bil začetnik Srednje Akademije.

V šolo je morda pod vplivom sokratskega negativnega načina argu-

mentiranja ali pod vplivom Pirona uvedel skeptiški pristop, ki se je

obdržal vse do prvega stol. po Kr. Njegovo misel je nasledil Karnead

(2. stol. pr. Kr.), ki je kot vodilo človeškega ravnanja uvedel pojem

verjetnega.

— 125 —

invidiam non ferentes, quod vitam e vita tollerent, verisi-milia repererunt, ut ignorantiam rerum probabili tempe-

rarent: iste se dicit incertum, et e tribus omnino nescire

quid verum sit. Si hoc erat responsurus, quae eum ratio

impulit, ut tantum Pontificem inscientiae suae testem face-

ret. Nimirum haec il a est lassitudo, quod triginta annorum

itinere confectus, Romam venire non potuit. Quanta et alia

nescimus, et tamen imperitiae nostrae testes non quaeri-

mus! De Patre, Filio, et Spiritu Sancto; de nativitate Domini

Salvatoris, super qua Isaias clamitat: »Generationem eius

quis enarrabit?« audacter loquitur, et mysterium omnibus

retro saeculis ignoratum scientiae suae vindicat; et hoc so-

lum ignorat, quod ignoratum cunctis scandalum facit. Scit

quomodo Deum Virgo generarit; et nescit quomodo ipse sit

natus. ‚Animarum et corporum conditorem‘ fatetur Deum,

sive animae ante corpora fuerint, sive cum corporum na-

scantur exordiis, sive iam formatis in utero figuratisque

corporibus immittantur. In omnibus novimus auctorem

Deum. Nec de hoc nunc quaestio est, utrum Deus, an alius

eas fecerit, sed e tribus quas proposuit, quae sit vera sen-

tentia, nescire se dicit. Vide ne statim tibi obiciatur, idcirco

te trium ignorantiam confiteri, ne unum damnare cogaris,

et Tertulliano et Lactantio ideo parcere, ne Origenem cum

illis iugules. Quantum memoria suggerit, nisi tamen fallor,

nescio me legisse Lactantium συσπειρομένην animam di-

cere. Certe tu qui legisse te scribis, dic in quo libro legeris,

ne ut me dormientem, sic il um mortuum calumniatus esse

videaris. Sed et in hoc notabundus incedis et cautus. Dicis

enim: ‚Puto inter Latinos Tertullianum sensisse, vel Lac-

tantium, fortassis et alios nonnullos.‘ Non solum de ani-

marum statu dubitas, sed et de auctorum sententiis ‚putas‘:

et tamen aliquid interest. De animabus enim aperte nescis,

et inscientiam confiteris: de auctoribus sic nosse te dicis, ut

— 126 —

prenašala zavisti filozofov, češ da naj bi življenju odvzela življenje, in sta iznašla pojem verjetnosti, da bi nevednost

o svetu ublažila s pojmom sprejemljivosti. Ta pa pravi, da

je negotov in da med tremi možnostmi ne ve, kaj je res. Če

je nameraval tako odgovoriti, kakšen razlog ga je gnal, da

je o svoji nevednosti obvestil škofa? To bo najbrž ta njego-

va izčrpanost od tridesetletnega potovanja, zaradi katere ni

mogel priti v Rim. Česa vsega ne vemo, pa ne iščemo prič

svoji nevednosti! Glede Očeta in Sina in Svetega Duha, o

rojstvu Gospoda Odrešenika, o katerem Izaija pravi: »... kdo

premišlja o njegovem rodu,«197 govori predrzno in skrivnost,

ki je bila vsem prejšnjim rodovom neznana, pripisuje svoji

vednosti. Samo tega ne ve, da vse spravlja v doslej neznano

pohujšanje. Ve, kako je devica spočela Boga, ne ve pa, kako

se je sam rodil. Priznava, da je Bog stvarnik duš in teles.

Duše so lahko obstajale pred telesi, bodisi da so se rodile

hkrati z zametki telesa ali pa so bile pozneje poslane v telo,

ko je bilo že oblikovano v maternici; pri vseh možnostih

vemo, da je začetnik Bog. Ni več vprašanje, ali jih je ustvaril Bog ali kdo drug, ampak, katero izmed treh mnenj, ki jih je

podal, je pravilno. Pravi, da ne ve. Glej, da ti ne bodo zdaj

očitali, kot da zato izpoveduješ svojo neved nost, da ne bi

bil prisiljen enega izmed njih obsoditi. In da Tertulijanu in

Laktanciju prizanašaš zato, da ne bi zraven zadrgnil zanke še

Origenu. Kolikor se spominjam, lahko pa se motim, ne vem,

ali sem pri Laktanciju bral, da je duša vdihnjena obenem,

ko nastane telo. Ti, ki praviš, da si bral, povej, v kateri knjigi

si to našel, in tako ne bo videti, da si ga krivično obsodil,

ko je že mrtev, tako kot si mene v spanju. Toda tudi pri tem

stopaš omahljivo in boječe. Praviš namreč: Mislim, da so

med Latinci tako razmišljali Tertulijan ali Laktancij in morda

še premnogi drugi. Ne dvomiš le o položaju duše, ampak

tudi o mnenju piscev le misliš. A vendarle je neka razlika.

O vprašanju duš odkrito ne veš in priznavaš nepoznava-

197 Iz 53,8.

— 127 —

‚putes‘ potius quam praesumas. In solo Origene non ambigis. Dicis quippe, ‚hoc sentit Origenes‘. Interrogabo te:

bene sentit, an male? ‚Nescio‘, inquis. Quid me igitur missis

tabel ariis et creberrimis nuntiis docere conaris, ut sciam,

quid nescias? Et ne forte non credam imperitiae tuae, et

arbitrer te callide reticere quod nosti, iuras ‚Deo teste‘, quod

‚usque ad praesens certi et definiti aliquid de hac quaestione

non teneas‘; et ‚Deo derelinquis scire quid sit in vero, et si

cui ipse revelare dignabitur‘. Per tanta saecula nul us tibi

videtur dignus fuisse, cui de hac quaestione Dominus re-

velarit? Non patriarcha, non propheta, non apostolus, non

martyr? Nec tibi quidem, quando ‚in carceribus et exsiliis‘

morabaris, huiuscemodi sacramenta patuerunt? Dominus

in Evangelio: »Pater,« inquit, »revelavi nomen tuum homi-

nibus.« Qui Patrem revelavit, de animarum statu tacuit? Et

miraris si contra te fratrum scandala concitentur, cum id

nescire te iures, quod Christi Ecclesiae se nosse fateantur?

11. Exposita fide sua, immo inscitiae confessione, transit

ad aliud; et excusare se nititur, cur libros Περὶ ἀρχῶν in La-

tinum verterit. Et haec scribit ad verbum: »Sane quia audio

etiam inde esse disputatum quod quaedam Origenis roga-

tus a fratribus de Graeco in Latinum transtuli, puto quod

omnes intellegant, haec pro solo livore culpari. Si enim

aliquid est quod displiceat in auctore, quare id ad inter-

pretem detorquetur? Sicut in Graecis habetur, rogatus sum

ut Latinis ostenderem. Graecis sensibus verba dedi Latina

tantummodo. Sive ergo in illis sensibus laus inest aliqua,

non est mea: sive culpa, similiter non est mea.« ‚Audio,‘

inquit, ‚etiam inde esse disputatum.‘ Quam prudenter ac-

cusationem suam, disputationem vocat! ‚Quod quaedam

Origenis rogatus a fratribus de Graeco in Latinum transtu-

li.‘ Quae sunt il a ‚quaedam‘? Nomen non habent? Taces?

— 128 —

nje. O piscih pa si poučen toliko, da raje misliš, kot jemlješ kot gotovo. Edino pri Origenu nisi v dvomih. Praviš: Tako

misli Origen. Vprašal te bom: ali razmišlja dobro ali slabo?

Ne vem, praviš. Zakaj mi potem enega za drugim pošiljaš

pismonoše in glasnike in me skušaš poučiti, da bi vedel,

česar sam ne veš? In da ne bi slučajno podvomil o tvoji

nevednosti in mislil, da si zvito zamolčal, kar veš, prisegaš:

Bog mi je priča, da si glede tega vprašanja vse do danes nisem

ustvaril trdnega in dokončnega mnenja in Bogu in tistemu, ki bo vreden tega, da mu Bog razkrije, prepuščam vednost, kaj

je res. V vseh teh stoletjih ne najdeš nikogar, ki bi bil vreden tega, da mu Gospod razkrije odgovor na to vprašanje? Ne

patriarh ne prerok, apostol ali mučenec? Tudi ko si bil v ječi

in izgnanstvu, ti nihče ni razjasnil teh skrivnosti? Gospod pravi v evangeliju: »Razodel sem tvoje ime ljudem ...«198 Je

ta, ki je razkril Očeta, molčal o predobstoju duš? In ti se še

čudiš, ko se bratje pohujšujejo nad tabo, saj prisegaš, da ne

veš tega, kar vedo in priznavajo vse krščanske Cerkve!

11. Potem ko razloži svojo vero in celo prizna svojo ne-

vednost, preide k drugi stvari in se skuša opravičiti, zakaj je

prevedel knjige Περὶ ἀρχῶν. Piše dobesedno takole: »Slišim,

da razpravljajo tudi glede tega, ker sem na prošnjo bratov

iz grščine v latinščino prevedel nekaj Origenovega. Po mo-

jem mnenju vsi vedo, da tako grešijo zgolj iz zavisti. Če je

namreč kaka stvar, ki nam pri piscu ni všeč, zakaj se jo pre-

laga na prevajalca? Prosili so me, naj v latinščino prenesem,

kot je pisalo v grščini. Grški vsebini sem dal zgolj latinske

besede. Če gre kakšna hvala tej vsebini, to ni moja zasluga,

če pa je na njej kakšna krivda, prav tako nisem jaz kriv.«199

Slišim, pravi, da razpravljajo tudi glede tega ... Kako pre-udarno svojo obtožbo imenuje razprava. Ker sem na prošnjo

bratov iz grščine v latinščino prevedel nekaj Origenovega. Kaj je to nekaj? Nima imena? Molčiš. Seznami tožnikov bodo

198 Jn 17,6.

199 Ruf., Apol. ad Anast. 7.1–8.

— 129 —

Libelli accusatorum loquentur. ‚Puto‘, ait, ‚quod omnes intellegant haec pro solo livore culpari.‘ Pro quo livore? Num

invident eloquentiae tuae? Aut fecisti quod nul us hominum

umquam facere potuit? Ecce et ego Origenis multa tran-

stuli: et praeter te nemo nec invidet, nec calumniatur. ‚Si

enim,‘ inquit, ‚aliquid est quod displiceat in auctore, quare

id ad interpretem detorquetur? Sicut in Graecis habetur,

rogatus sum ut Latinis ostenderem. Graecis sensibus verba

dedi Latina tantummodo. Sive ergo in il is sensibus laus

inest aliqua, non est mea: sive culpa, similiter non est mea.‘

Et miraris, si de te homines male sentiant, cum de apertis

blasphemiis dicas: ‚Si est aliquid, quod displiceat in aucto-

re.‘ Omnibus quae in illis libris dicta sunt, displicent: et tu

solus dubitas, et quereris, cur ad interpretem detorqueatur,

quod in translationis tuae praefatione laudasti. Rogatus

eras, ut quomodo habebatur in Graeco, in Latinum ver-

teres. Utinam fecisses quod rogatum esse te simulas! Nulli

nunc invidiae subiaceres. Si tu translationis servasses fidem,

mihi necessitas non fuisset interpretationem falsam vera

interpretatione subvertere. Novit conscientia tua, quae ad-

dideris, quae subtraxeris, quae in utramque partem, ut tibi

visum fuerit, immutaris: et post haec audes dicere, quod

et bona et mala non tibi, sed auctori debeant imputari. Et

oppressus invidia adhuc verba moderaris; et quasi super

aristas pendenti incedens gradu, loqueris. ‚Sive in illis sen-

sibus laus est, sive culpa.‘ Defendere non audes, et tamen

damnare non vis. Elige e duobus quod vis, optio tibi datur:

si bona est interpretatio tua, lauda: si mala, condemna. Ve-

rum excusat se, et subnectit aliam stropham. Dicit enim:

»Quinimmo etiam aliud adieci, sicut in Praefatiuncula mea

designavi; ut in quantum possem, aliquanta deciderem: il a

tamen quae mihi ad suspicionem veniebant, quod non ab

ipso Origene ita dicta, sed ab aliis viderentur esse inserta,

propter hoc quod de eisdem rebus in aliis auctoris eiusdem

— 130 —

govorili. Pravi: Po mojem mnenju vsi vedo, da tako grešijo zgolj iz zavisti. Zavisti glede česa? Mar zavidajo tvoji govorniški spretnosti? Ali si naredil kaj takega, česar še nihče ni

zmogel? Glej, tudi sam sem prevedel mnogo Origenovih del

in razen tebe mi nihče ne zavida niti me ne obtožuje. Če je

namreč kaka stvar, ki nam pri piscu ni všeč, zakaj se jo pre-

laga na prevajalca? Prosili so me, naj v latinščino prenesem

to, kar je pisalo v grščini. Grški vsebini sem dal zgolj latinske

besede. Če gre kakšna hvala tej vsebini, to ni moja zasluga,

če pa je na njej kakšna krivda, prav tako nisem jaz kriv. In ti se še čudiš, če imajo ljudje o tebi slabo mnenje, ko o očitnem bogokletju praviš: Če je kaka stvar, ki nam pri piscu ni

všeč... Nikomur ni všeč, kar je pisano v teh knjigah, edino

ti si v dvomih in sprašuješ, zakaj se prevajalcu pripisuje,

kar si pohvalil v predgovoru svojega prevoda. Prosili so te,

da prevedeš v latinščino, kar je bilo napisano v grščini. O,

ko bi res storil, kar hliniš, da so te prosili! Nobeni zavisti

se ne bi izpostavljal. Če bi se zvesto držal izvirnika, mi ne

bi bilo treba zavajajočega prevoda spodnašati s pristnim.

Tvoja vest ve, kaj si dodal, kaj odvzel, kaj si tako ali drugače

spreminjal, kot se ti je zdelo. In po vsem tem si upaš reči,

da bi morali dobre in slabe stvari naprtiti avtorju, ne tebi.

Ker te muči zavist pri ljudeh, omiliš svoje besede in, kot bi

omahljivo stopal po strnišču, praviš: Če gre kakšna hvala

tej vsebini ... , če pa je na njej kakšna krivda . . Ne upaš si ga braniti, obsoditi pa ga tudi nočeš. Izberi med dvema mož-

nostma, kaj želiš: če je tvoj prevod dober, ga pohvali, če je

slab, ga obsodi. A on se opravičuje in splete novo zvijačo.

Pravi: »Kaj še; celo nekaj sem dodal, kot sem omenil v pred-

govoru; kolikor sem mogel, sem odrezal nekatere odlomke,

za katere mi je prišlo na sum, da jih ni izrekel Origen sam,

pač pa se mi je zdelo, da so jih vstavili drugi. To sem sklepal

po tem, da na drugih mestih isti avtor govori o istih stvareh

povsem v skladu s katoliško vero.«200 Nenavadna govorica,

200 Ruf., Apol. ad Anast. 7. 8–13.

— 131 —

locis catholice dictum legeram.« Mira eloquentia, et Attico flore variata: ‚Quinimo etiam ... ;‘ et ‚quae mihi ad suspicionem veniebant!‘ Ausum il um esse haec Romam verborum

portenta transmittere! Compeditam putes linguam eius,

et inextricabilibus nodis ligatam, vix in humanum sonum

erumpere. Sed ad causam redeam.

11a. Quis tibi dedit hanc licentiam, ut multa de inter-

pretatione decideres? Rogatus eras ut Graeca in Latinum

verteres, non ut emendares: ut alterius dicta proferres, non

ut tua conderes. Non fecisse te quod rogatus es, reciden-

do plurima, confiteris. Atque utinam praecidisses mala, et

non in assertionem malorum, tua multa posuisses! E quibus

unum proferam, ut ex hoc cognoscantur et cetera. In primo

libro Περὶ ἀρχῶν, ubi Origenes lingua sacrilega blasphema-

vit, quod Filius Patrem non videat, tu etiam causas reddis,

quasi ex persona eius, qui scripsit, et Didymi interpretaris

σχόλιον, in quo il e casso labore conatur alienum errorem

defendere, quod Origenes quidem bene dixerit: sed nos

simplices homines, et cicures Enniani, nec illius sapientiam,

nec tuam, qui interpretatus es, intellegere possumus. Prae-

fatio tua, quam nominas, et in qua me miris ornas laudibus,

te reum pessimae translationis facit. Dicis enim quod de

Graeco multa decideris, licet taceas quod addideris. Quae

decidisti, mala erant, an bona? Utique mala. Quae reservasti

bona, an mala? Utique bona. Neque enim mala transferre

poteras. Ergo mala amputasti, et reliquisti bona? Nulli du-

bium est. Probantur autem quae translata sunt, paene omnia

— 132 —

popestrena z atiškimi cvetkami: Kaj še; celo in za katere mi je prišlo na sum! Da si je upal te besedne spake pošiljati v

Rim! Komaj bi verjel, da ta njegov jezik, strnjen in zavozlan

z nerazrešljivimi zankami, lahko zveni v človeški govorici!

Naj se vrnem k temi.

11a. Kdo ti je dovolil, da mnoge dele iz prevoda odstra-

niš? Prosili so te, da prevedeš iz grščine v latinščino, ne pa

da delo izboljšaš; da posreduješ besede nekoga drugega, ne

pa da sestavljaš lastne. S tem ko si mnoge dele odstranil, pri-

znavaš, da nisi storil, kar so te prosili. In ko bi vsaj odrezal,

kar je slabega, in ne bi dodajal še svojega, ki vključuje slabo.

Navedel bom le en primer izmed mnogih, prek katerega

lahko spoznamo tudi druge. V prvi knjigi Περὶ ἀρχῶν, v

kateri Origen izreče grozno bogokletje, da Sin ne vidi Očeta,

ti navajaš razloge temu v prid kakor v avtorjevem imenu

in razlagaš Didimove sholije. Slednji v njih zaman skuša

braniti tujo zmoto, češ da je Origen dejal dobro, le mi, pre-

proste in krotke Enijeve živalce,201 ne moremo razumeti ne

njegove modrosti ne tvoje, ki si prevajal. Tvoj predgovor, ki

ga omenjaš in v katerem me venčaš s čudnimi hvalnicami,

te obtožuje slabega prevoda. Praviš, da si od grškega izvir-

nika mnogo odvzel, čeprav ne poveš, kaj si dodal. Je bilo

to, kar si odstranil, dobro ali slabo? Najbrž slabo. In to, kar

si ohranil, je bilo dobro ali slabo? Zagotovo dobro. Slabega

najbrž ne bi mogel prevajati. Torej si odrezal slabo in pustil,

kar je dobrega? Nihče ne dvomi. A to, kar si prevedel, se je

izkazalo kot popolnoma slabo. Če ti bom v prevodu pokazal

katerikoli slab nauk, bo odgovornost padla na tvoja rame-

201 Lat. cicures enniani – cicur pomeni udomačeno, krotko žival. Najbrž gre za sklic na neki izgubljeni Enijev verz. Nanj se sklicuje že Tertulijan. »Accipe alia ingenia cicuria enniana insignioris apud eos

magistri, qui ex pontificiali sua auctoritate … censuit.« (Tert. Adv.

Val. 37.1). Morda je Hieronim besedo cicur uporabil podobno kot Pakuvij, pri katerem označuje pametno bitje. Glede na kontekst je

verjetnejši nasproten pomen; cicures so neumne živali. Prim. Lardet, L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire, 179.

— 133 —

mala. Quidquid igitur malum in translatione monstravero, tibi imputabitur, qui il ud pro bono transtulisti. Aliud est,

si iniquus censor eiusdem criminis reos alios de senatu

pellis, alios in curia retines. Sed dicis: ‚Omnia mutare non

poteram; sed ea tantum, quae addita ab haereticis arbitra-

bar, mihi amputanda credidi.‘ Pulchre. Si amputasti quae

addita ab haereticis aestimabas, ergo quae reliquisti, eius

sunt quem interpretabaris. Si eius sunt, quem interpretatus

est, responde, utrum bona an mala sint. Mala transferre

non poteras. Semel enim, quae ab haereticis addita fuerant,

amputasti. Nisi forte haereticorum mala amputare debueris,

et Origenis errores in Latinum integros vertere. Dic ergo,

quare Origenis mala in Latinum verteris: ut auctorem mali

proderes, an ut laudares? Si prodis, in praefatione cur lau-

das? Si laudas, haereticus approbaris. Restat, ut quasi bona

protuleris. Sed haec omnia probantur mala, igitur unius et

auctor et interpres rei criminis erunt, et implebitur il a sen-

tentia: »Videbas furem et currebas cum eo: et cum adulteris

portionem tuam ponebas.« Non necesse est rem planam

argumentatione dubiam facere. Quod sequitur respondeat,

unde illi sit orta suspicio, haec ab haereticis addita. ‚Quia‘,

inquit, ‚de eisdem rebus in aliis locis eiusdem auctoris ca-

tholice dictum legeram.‘

12. Videamus, quod primum est, ut ordine venerit ad

secundum. Probo ego inter multa Origenis mala, haec ma-

xime haeretica: Dei Filium creaturam; Spiritum Sanctum

ministrum; mundos innumerabiles aeternis sibi saeculis

succedentes; angelos versos in animas hominum: animam

Salvatoris fuisse antequam nasceretur ex Maria: et hanc

esse, »quae cum in forma Dei esset, non est rapinam ar-

bitrata aequalem se esse Deo; sed se exinanivit, formam

servi accipiens«: resurrectionem nostrorum corporum sic

— 134 —

na, ker si ga prevedel kot dobrega. Nekaj drugega je, če kot krivičen cenzor nekatere obtožence pri istem zločinu izga-njaš iz senata, druge pa obdržiš v kuriji. Toda praviš: vsega

nisem mogel spremeniti; verjel sem, da moram odstraniti le

to, za kar sem menil, da so v delo vstavili heretiki. Lepo. Če si odstranil vse, za kar si menil, da so dodali heretiki, potemtakem je to, kar si pustil, last pisca, ki si ga prevedel.

Če so nauki njegova last, odgovori, ali so dobri ali slabi.

Slabega nisi mogel prevesti. Enkrat za vselej si odstranil,

kar so dodali heretiki, razen če nisi bil dolžan odstraniti

le slabih naukov heretikov, Origenove zmote pa prevesti v

celoti! Povej torej, zakaj si v latinščino prevedel Origenove

slabe nauke; zato, da bi pisca slabih naukov izdal ali da bi ga

pohvalil? Če ga izdajaš, zakaj ga v predgovoru hvališ? Če ga

hvališ, potrjuješ, da si heretik. Preostaja še možnost, da si

nauke prevajal kot dobre, toda ti dobri nauki so se izkazali

za slabe. Tako sta avtor in njegov prevajalec vpletena v isti

zločin in izpolnile se bodo psalmistove besede: »Če vidiš

tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež.«202 Kar je

jasno, tega ni treba s prerekanjem narediti za sporno. Naj

naslednje besede odgovorijo, od kod mu sum, da so nekaj

dodali heretiki. Ker, pravi, na drugih mestih isti avtor govori o istih stvareh povsem v skladu s katoliško vero.

12. Poglejmo, kaj je prvo, da bomo po vrsti prišli do

drugega. Med mnogimi slabimi Origenovimi nauki se mi

zdijo najbolj heretične naslednje trditve: da je Božji Sin

ustvarjen; da je Sveti Duh služabnik; da si svetovi sledijo

v neskončnost; da so se angeli spremenili v človeške duše;

da je Odrešenikova duša obstajala, še preden se je rodil iz

Marije, in ta duša, »čeprav je bila v podobi Boga, se ni lju-

bosumno oklepala svoje enakosti z Bogom, ampak je samo

sebe izpraznila tako, da je prevzela podobo služabnika«;203

202 Ps 50,18.

203 Po Flp 2,6–7. Hieronim navaja Pavlove besede o Božji kenozi: »…

non est rapinam arbitrata aequalem se esse Deo…,« kar bi dobese-

— 135 —

futuram, ut eadem membra non habeant; quia cessantibus membrorum officiis, superflua membra reddantur, ipsaque

corpora tenuia et spiritalia paulatim evanescere, et in au-

ram tenuem, atque in nihilum dissipari: in restitutione om-

nium, quando indulgentia venerit principalis, cherubim et

seraphim, thronos, principatus, dominationes, virtutes, po-

testates, archangelos, angelos, diabolum, daemones, animas

omnium hominum, tam christianorum, quam Iudaeorum

et Gentilium unius conditionis et mensurae fore. Cumque

ad formam, et libram aequitatis pervenerint, et rationabiles

creaturas omni corporum faece deposita, novus de mundi

exsilio populi revertentis monstrarit exercitus, tunc rursus

ex alio principio fieri mundum alium, et alia corpora, qui-

bus labentes de caelo animae vestiantur, ut verendum nobis

sit, ne qui nunc viri sumus, postea nascamur in feminas; et

quae hodie virgo, tunc forte prostibulum sit. Haec in Orige-

nis libris ego haeretica doceo: tu ostende, in quo eius opere

his contraria legeris.

13. Nolo dicas: ‚Quae de eisdem rebus in aliis locis

eiusdem auctoris catholice dicta legeram;‘ ne me mittas

ad sex millia librorum eius, quos legisse beatum papam

Epiphanium criminaris; sed ipsa loca nomina. Nec hoc mihi

sufficit, nisi eadem dicta ad verbum protuleris. Non est fa-

tuus Origenes, et ego novi. Contraria sibi loqui non potest.

Igitur ex hac supputatione il a summa nascitur, non haere-

ticorum esse quae amputasti, sed Origenis, cuius ideo mala

interpretatus es, quia putasti bona; et tibi tam bona, quam

— 136 —

da ob vstajenju naša telesa ne bodo imela istih udov, ker tako ali tako ne bo več nalog zanje in nam bi bili vrnjeni po

nepotrebnem, sama telesa, neznatna in duhovna, pa bodo

postopno izginjala in se počasi razblinila v blag vetrič ali

v nič; in da bodo ob obnovitvi sveta, ko se bo razodela vr-

hovna milost, kerubi, serafi, prestoli, vladarstva, gospostva,

kreposti, moči, arhangeli in angeli, hudič, demoni in duše

vseh ljudi, tako kristjanov kot Judov in poganov, vsi v istem

položaju in na isti stopnji. Prišle naj bi do prave oblike in

teže, in ko bo nova vojska ljudstev na povratku iz svetnega

pregnanstva pokazala razumna bitja, ki so že odložila gosta

snovna telesa, tedaj naj bi iz novega začetka nastali drug

svet, druga bitja in druga telesa. V ta telesa se bodo ode-

le duše, ki padajo z neba, in bati se moramo, da se možje

pozneje ne bi rodili kot ženske, tiste pa, ki so zdaj deviške,

bodo morda postale vlačuge. Sam mislim, da so te trditve v

Origenovih knjigah heretične, ti pa navedi Origenovo delo,

v katerem si bral nasprotna mnenja.

13. Ne govori, da na drugih mestih isti avtor govori o istih

stvareh povsem v skladu s katoliško vero in me ne pošiljaj

k nešteto knjigam, za katere obtožuješ blaženega papeža

Epifanija, da jih je prebral, temveč imenuj mesta v knjigah.

In tudi to mi ne zadošča, razen če istih trditev ne navedeš

dobesedno. Origen ni neumen, to vem. Ne more govoriti v

nasprotju s samim seboj. Iz tega računa sledi, da to, kar si

odstranil, niso bile misli heretikov, ampak Origenove misli,

in da si prevedel slabe nauke, ker si jih imel za dobre. Zato ti

je treba pripisati tako dobre kot slabe nauke, kajti v prologu

si njegove spise hvalil.

14. Naslednji stavek v Zagovoru Anastaziju se glasi: »Ori-

dno pomenilo: »… ni imela za plen, da je enaka Bogu …« Rapina

ustreza grški besedi ἁρπαγμός, ki pomeni stvar, ki jo nekdo hoče ugrabiti ali plen, uplenjeno stvar. Po drugi razlagi naj bi ἁρπαγμός

pomenil duhovno zamaknjenost. Jezusova enakost z Bogom torej ni zamaknjenost.

— 137 —

mala il ius imputanda, cuius scripta in prologo comprobasti.

14. Sequitur in eadem Apologia: »Origenis ego neque

defensor sum, nec assertor, nec primus interpres. Alii ante

me hoc idem opus fecerunt: feci et ego postremus rogatus

a fratribus. Si iubetur, ne fiat, iussio observari solet in po-

sterum. Si culpantur, qui ante iussionem fecerunt, culpa a

primis incipiat.« Tandem evomuit, quod volebat, et omnis

animi tumor in nostrae accusationis erupit invidiam. Ubi

interpretatur libros Περὶ ἀρχῶν, me sequi se dicit: ubi ac-

cusatur cur hoc fecerit, meum ponit exemplum; et securus,

et periclitans sine me vivere non potest. Audiat igitur quod

nescire se simulat. Nemo tibi obicit, quare Origenem in-

terpretatus es, alioqui Hilarius et Ambrosius hoc crimine

tenebuntur; sed quia interpretatus haeretica, Praefationis

tuae laude firmasti. Ego ipse, quem in crimen vocas, sic

septuaginta homilias eius transtuli, et nonnul a de tomis, ut

et mala in bonorum interpretatione subtraherem, et aperte

in libris Περὶ ἀρχῶν ad coarguendam translationem tuam,

quid lector vitaret, ostenderem. Vis Origenem in Latinum

vertere? Habes multas homilias eius et tomos, in quibus

moralis tractatur locus, et Scripturarum panduntur obscu-

ra. Haec interpretare: haec rogantibus tribue. Quid primus

labor tuus incipit ab infamia? Cur translaturus haeretica,

in defensionem eorum praemittis quasi martyris librum,

et id Romanis auribus ingeris, quod translatum totus orbis

expavit? Aut certe si ideo interpretaris, ut eum haereticum

arguas, nihil de Graeco mutes, et hoc ipsum praefatione

testare, quod prudentissime Papa Anastasius in epistula,

quam contra te scribit ad episcopum Ioannem suo sermone

complexus est me liberans qui id feci, et te arguens, qui

— 138 —

gena ne branim niti si ga ne prisvajam in nisem prvi, ki ga je prevajal. Že drugi so pred mano opravili to dlo. Sam sem

prevedel zadnji, ker so me prosili bratje. Če obstaja ukaz,

naj se ne prevaja, bomo ta ukaz v prihodnosti upoštevali.

Če se obdolžuje njih, ki so prevajali pred tem ukazom, naj

se krivdo pripiše najprej tistim, ki so začeli.«204 Končno je

izustil, kar je hotel, in ves njegov gnev v srcu je izdavil za-

vistno obtožbo proti meni. Ko prevaja knjige Περὶ ἀρχῶν,

pravi, da mi sledi, in ko ga obtožujemo, zakaj je to storil,

me navaja za zgled. Bodisi varen ali v nevarnosti – brez

mene ne more živeti. Naj torej sliši, o čemer se spreneveda.

Nihče ti ne očita, zakaj si prevedel Origena; sicer bi ta zločin

lahko bremenil tudi Hilarija in Ambrozija. Očitamo pa ti,

da si prevajal heretične nauke in jih v svojem predgovoru

pohvalil. Jaz sam, ki ga pozivaš k zagovoru, sem prevedel

sedemdeset pridig in mnogo njegovih zvezkov na ta na-

čin, da sem s prevodom dobrih naukov odstranil, kar je

slabega, in da sem v knjigah Περὶ ἀρχῶν jasno ovrgel tvoj

prevod ter bralcu pokazal, čemu naj se izogiba. Hočeš pre-

vesti Origena v latinščino? Na voljo imaš veliko pridig in

zvezkov, v katerih se loteva moralnih vprašanj in razkriva

kaka nejasna mesta Svetega pisma. To prevajaj in razširjaj

med tiste, ki te prosijo. Zakaj se pri svojem prvem podvigu

lotevaš te sramote? Zakaj si v obrambo heretičnih naukov, ki

si jih nameraval prevesti, najprej poslal knjigo, ki naj bi bila

mučenčeva, in prevod, ki se ga ves svet boji, vsilil rimskim

ušesom? Če ga prevajaš zato, da bi ga obtožil herezije, ne

zamolči grškega besedila, pač pa to povej v predgovoru. To

je tisto, kar je papež Anastazij zelo premišljeno zaobjel v

pismu proti tebi, ki ga je naslovil na škofa Janeza.205 Mene, ki

sem tako naredil, zagovarja, tebe pa obdolžuje, ker tega nisi

204 Ruf., Apol. ad. Anast. 7.17–22.

205 Anastazij je v Pismu Janezu Jeruzalemskemu izrazil nenaklonjenost Rufinu. Hieronim je imel pri snovanju Zagovora proti Rufinu to pismo pri sebi.

— 139 —

facere noluisti. Ac ne forsitan hoc quoque neges, subieci exemplum eius: ut si non vis audire fratrem monentem,

audias episcopum condemnantem.

15. Dicis te non esse defensorem, neque assertorem

Origenis: iam nunc tibi proferam librum tuum de quo in

famosa illa praefatiuncula praeclari operis tui his verbis

loqueris: »Cuius diversitatis causam plenius tibi in Apolo-

getico, quem Pamphilus in libris suis scripsit, edidimus bre-

vissimo libello superaddito, in quo evidentibus, ut arbitror,

probamentis, corruptos esse in quamplurimis ab haereticis

et malevolis libros eius ostendimus, et praecipue istos, quos

nunc exigis ut interpreter, id est, Περὶ ἀρχῶν.« Non tibi suf-

fecerat Eusebii, vel certe ut tu vis, Pamphili pro Origene

defensio, nisi quod ab illis minus dictum putabas, tu quasi

sapientior et doctior adderes? Longum est, si velim totum

librum tuum huic operi inserere, et propositis capitulis ad

singula respondere, quid in his vitiorum sermo habeat, quid

mendaciorum assertio, quid inconsequens textus ipse ver-

borum. Unde laciniosae disputationis fastidia fugiens, et in

arctum verba compingens, tantum sensibus respondebo.

Statim de portu egrediens, impegit navem. Referens enim

de Apologia Pamphili martyris (quam nos Eusebii, ariano-

rum principis, probavimus) de qua dixerat: »Prout potui-

mus, vel res poposcit, Latino sermone digessimus,« intulit:

»Illud est, quod, desideriorum vir, Macari, te admonitum

volo, ut scias hanc quidem fidei regulam, quam de libris

eius supra exposuimus, esse talem quae et amplectenda sit

— 140 —

hotel storiti. Da slučajno ne bi tudi tega zatajil, sem dodal kopijo njegovega pisma, tako da, če ne želiš poslušati brata,

ki te svari, poslušaj škofa, ki te obsoja.

15. Praviš, da Origena ne braniš niti si ga ne prisvajaš. Pri

priči te bom soočil s tvojo knjigo, v kateri v svojem zname-

nitem in izdelanem predgovoru o tej stvari govoriš takole:

»Razlog za različnost sem ti obširneje podal v apologetskem

spisu, ki ga je med svojimi knjigami napisal Pamfil, s tem

da sem dodal krajši spis, v katerem sem navedel po mojem

mnenju očitne dokaze, da so knjige na več mestih poško-

dovali heretiki in zlobneži. To velja še zlasti za knjige, za

katere me prosiš, naj jih prevedem, to je Περὶ ἀρχῶν.«206 Ni ti bila dovolj Evzebijeva ali, kot ti praviš, Pamfilijeva obramba Origena, da ne bi ti, domnevno pametnejši in bolj učen,

še nekaj dodal, ker si menil, da je bilo povedano premalo.

Predolgo bi trajalo, če bi hotel tvojo knjigo v celoti vnesti

in od poglavja do poglavja odgovoriti na posamezne točke,

prerešetati vse jezikovne in slogovne napake in lažne trdi-

tve ter dokazati, kako je samo besedilo nedosledno. Rad

bi se izognil zapletenemu in zoprnemu besedičenju, zato

bom strnil vprašanja v posamezne sklope in odgovoril le

na vsebino. Takoj ko izpluje iz pristanišča, njegova ladja

nasede na čer.207 Navaja namreč iz Pamfilovega Zagovora

Origena, za katerega smo dokazali, da ga je napisal Evze-

bij, prvak arijancev, in o njem pravi: »Kot sem le mogel

in kot je stvar zahtevala, sem jo prevedel v latinščino.«208

Nato doda: »Eno je, glede česar bi te hotel opozoriti, Ma-

karij, mož ljubljeni.«209 »Vedi, da je to pravilo vere, ki sem

ga zgoraj podal iz njegovih knjig, táko, da se ga je vredno

okleniti in držati. Jasno je razbrati, da je vsebina vseh teh

206 Ruf., Orig. Princ. 1, prol. 3.40–45.

207 Prim. Kvint., Inst. 4.1.61.

208 Ruf., Adult. 1.3–4.

209 Po Dan 10,11. Pri Hieronimu vir desideriorum.

— 141 —

et tenenda. In omnibus enim his catholicum inesse sensum evidenter probatur.« Quamvis de Eusebii libro multa

subtraxerit, et in bonam partem de Filio et Spiritu Sancto

nisus sit commutare; tamen multa in illo scandala repperi-

untur, et apertissimae blasphemiae, quae iste sua negare non

poterit, catholica esse pronuntians. Dicit Eusebius, immo

(ut tu vis) Pamphilus, in isto volumine, Filium Patris mi-

nistrum: Spiritum Sanctum non de eadem Patris Filiique

substantia: animas hominum lapsas esse de caelo: et in hoc

quod sumus de angelis commutati, in restitutione omnium

aequales et angelos, et daemones, et homines fore; et multa

alia tam impia, et nefaria, quae etiam replicare sit criminis.

Quid faciet assertor Origenis, et interpres Pamphili? Si in

his, quae emendavit, tanta blasphemia est, in illis, quae ab

haereticis falsata confingit, quanta sacrilegia continentur?

Cuius opinionis causam hanc suspicatur, quod »vir neque

stultus, neque insanus dicere sibi repugnantia non potue-

rit«. Et ne forsitan putaremus diversis eum varia scripsisse

temporibus, et pro aetatibus edidisse contraria, addidit:

»Quid facimus, quod interdum in eisdem locis, atque, ut

ita dixerim, in consequenti pene capite sententia contrari

sensus invenitur inserta? Numquid in eodem opere eiusdem

libri, et interdum, ut diximus, statim in consequenti capi-

tulo, oblitus sui esse potuit? Verbi gratia, ut qui superius

dixerat, nusquam inveniri in omni Scriptura, ubi Spiritus

Sanctus factus, vel creatus esse diceretur, continuo subice-

ret, inter ceteras creaturas factum esse Spiritum Sanctum?

Aut iterum, qui Patrem et Filium unius substantiae, quod

Graece ὁμοούσιον dicitur, designavit: in consequentibus

statim capitulis alterius esse substantiae, et creatum pote-

rat dicere eum, quem paulo ante de ipsa natura Dei Patris

pronuntiaverat natum?«

— 142 —

spisov katoliška.«210 Čeprav je mnogo odvzel iz Evzebijeve knjige in skušal o Sinu ter Svetem Duhu mnogo spremeniti

na bolje, se pri njem vendarle najde mnogo pohujšljivega in

očitno bogokletnega, kar razglaša za katoliško, ker ne more

reči, da ni njegovo. Prav v tem zvitku Evzebij ali, če hočeš,

Pamfilij trdi, da je Sin Očetov služabnik; da Sveti Duh ni

iz istega počela kot Oče in Sin; da so človeške duše padle

z neba in se iz angelov spremenile v to, kar smo; da bodo

ob obnovitvi sveta angeli, demoni in ljudje enakovredni ter

še mnogo takih brezbožnih besed, ki jih je greh že samo

ponavljati. Kaj bo storil Origenov somišljenik in Pamfilov

prevajalec? Če je že to, kar je popravil, tako bogokletno,

kakšno bogoskrunstvo je moralo biti v odlomkih, ki so jih,

kot se pretvarja, ponaredili heretiki! Razlog, da ohranja to

mnenje, je, da »mož, ki ni ne nespameten ne nor«, ne bi

mogel govoriti »v neskladju s samim seboj«.211 In da ne bi

slučajno mislili, da je mož v različnih časih napisal različne

stvari in da je v različnih obdobjih izdal nasprotne poglede,

je dodal: »Kaj storimo, ko najdemo včasih na istem mestu

ali tako rekoč v naslednjem poglavju vstavljena mesta, ki

se po vsebini ne skladajo? Mar je lahko v istem delu, v isti

knjigi in pogosto, kot sem dejal, takoj v naslednjem poglavju

pozabil svoje besede? Na primer: kako lahko isti človek, ki je

zgoraj dejal, da v Svetem pismu nikjer ne najdemo mesta, ki

bi govorilo o tem, da je bil Sveti Duh narejen ali ustvarjen,

takoj navrže, da je bil med drugimi bitji ustvarjen tudi Sveti

Duh? Ali podobno: kako je lahko ta, ki je dejal, da sta Oče

in Sin istega počela, čemur se v grščini reče ὁμοούσιον, takoj v naslednjem poglavju dejal, da je Sin iz drugega počela in

da je ustvarjen, ko je bil malo prej še rojen iz iste narave

Boga Očeta?«212

210 Ruf., Adult. 1.4–8.

211 Ruf., Adult. 1.19–20.

212 Ruf., Adult. 1.24–36.

— 143 —

16. Haec ipsius verba sunt, negare non potest. Nolo dicas:

‚ ...Verbi causa, ut qui superius dixerat;‘ sed ipsum librum

nomina, ubi prius bene dixerit, et postea male: ubi Spiri-

tum Sanctum, et Filium de Patris scribens esse substantia,

statim in consequentibus asseruerit creaturas. Nescisne me

Origenis habere omnia, legisse quamplurima?

»Ad populum phaleras, ego te intus, et in cute novi.«

Vir doctissimus Eusebius (doctissimum dixi, non catho-

licum, ne more solito, mihi et in hoc calumniam struas) per

sex volumina nihil aliud agit, nisi ut Origenem suae osten-

dat fidei, id est, arianae perfidiae. Et multa ponit exempla, et

hoc constanter probat. Tibi ergo in quo somnio Alexandrini

carceris revelatum est, ut quae ille vera profitetur, falsata

confingas? Sed forsitan hic, ut arianus, ab haereticis addi-

ta, in occasionem sui traxit erroris, ne solus male sensisse

contra Ecclesiam putaretur. Quid respondebis pro Didymo,

qui certe in Trinitate catholicus est, cuius etiam nos de Spi-

ritu Sancto librum in Latinam linguam vertimus. Certe hic

in his, quae ab haereticis in Origenis operibus addita sunt,

consentire non potuit; et in ipsis Περὶ ἀρχῶν, quos tu inter-

pretatus es libris, breves dictavit Commentariolos, quibus

non ab Origene negaret scripta, quae scripta sunt: sed nos

simplices homines non posse intel egere, quae dicuntur:

et quo sensu in bonam partem accipi debeant, persuadere

conatur. Hoc dumtaxat de Filio, et Spiritu Sancto. Ceterum

in aliis dogmatibus et Eusebius, et Didymus apertissime in

Origenis scita concedunt, et quod omnes Ecclesiae repro-

bant, catholice et pie dictum esse defendunt.

17. Videamus tamen, quibus argumentis probare nitatur

Origenis ab haereticis scripta vitiata. »Clemens,« inquit,

»apostolorum discipulus, qui Romanae Ecclesiae post Apo-

stolos episcopus et martyr fuit, libros edidit, qui appel antur

Ἀναγνωρισμός, id est, Recognitio, in quibus cum ex persona

— 144 —

16. To so njegove besede, tega ne more tajiti. Ne govôri na primer, kako lahko isti človek, ki je zgoraj dejal, ampak imenuj knjigo, v kateri je najprej dejal pravilno, nato napač-

no, v kateri piše, da sta Sveti Duh in Sin istega počela kot

Oče, nato pa takoj doda, da sta ustvarjena. Ali ne veš, da

imam vsa Origenova dela in da sem jih ogromno prebral?

»Ljudstvu naprsno okrasje! Prav dobro poznam te, kot

žep svoj.«213

Učeni mož Evzebij (rekel sem učeni, da me ne boš po

svoji navadi krivično obtoževal) se v šestih zvitkih ne ukvar-

ja z ničimer drugim kot z dokazovanjem, da je Origen ena-

ke veroizpovedi kot on sam, to je arijanske brezbožnosti.

Navede mnogo primerov in to zanesljivo dokaže. Katere

sanje v aleksandrinski ječi so ti razkrile, da so odlomki, ki

jih on šteje za pristne, ponarejeni? Morda pa je on, arijanec,

vključil dodatke heretikov in izkoristil priložnost, da ne bi

bil edini, ki bi dajal videz, da misli slabo in v nasprotju s

Cerkvijo. Kaj boš odgovoril za Didima, ki je glede Svete Tro-

jice katolik? Njegovo knjigo O Svetem Duhu sem celo sam

prevedel v latinščino. On se zagotovo ne bi mogel strinjati

z odlomki v Origenovem delu, ki so jih vstavili heretiki.

Prav o teh knjigah Περὶ ἀρχῶν, ki si jih prevedel, je napisal

kratke komentarje, v katerih nikjer ne pravi, da tega, kar je

napisano, ni napisal Origen, temveč nas preprosteže skuša

prepričati, da ne razumemo, kaj pravi, in ne vemo, kako

bi morali besede vzeti v dobrem smislu. Vsaj glede Sina in

Svetega Duha. Pri drugih naukih Evzebij in Didim očitno

pristajata na Origenove trditve in vse, kar Cerkve odklanja-

jo, branita, češ da je katoliško in pravoverno.

17. Poglejmo, s katerimi argumenti skuša dokazati, da so

Origenove spise pokvarili heretiki. Pravi: »Klement, uče-

nec apostolov, ki je v rimski Cerkvi za apostoli postal škof

in mučenec, je izdal knjige z naslovom Ἀναγνωρισμός, kar

213 Pers., Sat. 3.30.

— 145 —

Petri Apostoli doctrina, quasi vere apostolica in quamplurimis exponatur, in aliquibus ita Eunomii dogma inseritur,

ut nihil aliud quam ipse Eunomius disputare credatur, Fi-

lium Dei creatum de nullis exstantibus asseverans.« Et post

alia, quae prolixum est, scribere: »Quid, quaeso, ait, de his

sentiendum est? Quod apostolicus vir haeretica scripserit?

An id potius credendum est ..., quod perversi homines ad

assertionem dogmatum suorum sub virorum sanctorum

nomine, tamquam facilius credenda, interseruerint ea, quae

illi nec sensisse, nec scripsisse credendi sunt?« Clementem

quoque alexandrinae Ecclesiae presbyterum, virum catho-

licum, scribit in libris suis interdum Dei Filium dicere cre-

atum: et Dionysium, alexandrinae urbis episcopum, virum

eruditissimum, contra Sabellium quattuor voluminibus di-

sputantem, in arianum dogma delabi. Et sub his exemplis

il ud agit, ut non ecclesiasticos, et catholicos viros male sen-

sisse, sed ab haereticis eorum scripta corrupta esse testetur,

et concludat ad extremum, dicens: »De Origene quoque,

in quo similiter, ut in his quos supra diximus, quaedam di-

versitas invenitur, istud non sufficiat sentire, quod de pra-

eiudicatis iam catholicis sentitur, vel intellegitur viris, ne

similis causae, similis sufficiat excusatio ...« Si conceditur,

— 146 —

pomeni ‚Prepoznanje‘. V teh knjigah skozi osebo apostola Petra razlaga navidez resnični apostolski nauk, ki večinoma

to je, toda ponekod je vstavljen Evnomijev214 nauk na tak

način, da se zdi povsem verjetno, kot da Evnomij sam raz-

pravlja in trdi, da je bil Božji Sin ustvarjen iz nič.«215 Po delu,

ki je predolg, da bi ga navajal, pravi: »Kaj naj si mislimo o

tem? Da je apostolski človek pisal heretično? Ali ne bi mo-

rali raje verjeti, da so to pod svetnikovim imenom vstavili

neki izprijenci, da bi dobili podporo za svoje nauke in da

bi se jim laže verjelo nekaj, česar ne moremo verjeti, da bi

sami pisali ali mislili.«216 Piše, da tudi Klement, prezbiter v aleksandrinski Cerkvi, sicer katolik, v svojih knjigah včasih

pravi, da je bil Božji Sin ustvarjen, in da je tudi Dionizij,

aleksandrinski škof in izredno učen mož, v štirih knjigah,

v katerih piše proti Sabelijevim naukom,217 zapadel v ari-

janstvo. Ob teh primerih ne sklepa, da so se cerkveni in

katoliški možje motili, ampak dokazuje, da so njihove spise

večkrat pokvarili heretiki. Sklene s temi besedami: »Mar pri

Origenu, pri katerem ravno tako kot pri omenjenih piscih

najdemo različna stališča, ni dovolj misliti, kar mislimo in

verjamemo pri katoliških možeh, o katerih smo že presodili?

Ali ne bo za isti primer zadostovalo isto opravičilo ...«218 Če 214 Evnomij je bil voditelj arijanskega gibanja, ki je trdilo, da je Sin popolnoma neenak z Očetom in da mu je povsem podrejen.

215 Ruf., Adult., 3.1–7.

216 Ruf., ibid. 3.14–16, 18–22.

217 Sabelij je bil menda doma iz Libije. O njem se ve le, da je bil okoli leta 220 v Rimu obsojen kot razlagalec patripasijanskega monarhianizma. Patripasijanstvo je bila smer, ki je učila, da je obenem s

Sinom Kristusom trpel tudi Bog Oče, kar je bila ena od oblik monar-

hianizma, ki je trdil, da je v Bogu eno samo počelo (ena hipostaza

ali persona): Oče je nadrejen Sinu in Svetemu Duhu, ki iz njega

izhajata. To teorijo naj bi Sabelij razširjal in razvil v nasprotju z Origenovo teologijo Logosa in njegovimi tremi hipostazami. V četrtem

stol. po Kr. teologi Logosa opisujejo vsakršno obliko monarhianizma

kot sabelijanizem, vendar je ta oznaka večkrat nenatančna.

218 Ruf., Adult., 6.4–8.

— 147 —

ut quidquid in libris noxium repperitur, ab aliis corruptum sit, nihil eorum erit, quorum fertur nominibus, sed

his deputabitur, a quibus dicitur esse vitiatum, quamquam

et illorum non erit, quorum incerta sunt nomina: atque ita

fiet, ut dum omnium omnia sunt, nihil alicuius sit. Hac de-

fensionis perturbatione nec Marcion, nec Manichaeus, nec

Arius, nec Eunomius accusari poterunt: quia quidquid nos

ab his impie dictum obiecerimus, discipuli respondebunt,

non a magistris suis ita editum, sed ab inimicis esse viola-

tum. Hoc genere et iste ipse tuus liber, tuus non erit, sed

forsitan meus et meus liber, quo tibi accusatus respondeo,

si in illo aliquid reprehenderis, non erit meus, sed tuus, a

quo reprehenditur. Et dum omnia ad haereticos refers, quid

ecclesiasticis tribues, quibus proprium nihil relinquis? ‚Et

quomodo,‘ inquies, ‚in libris eorum vitiosa nonnul a sunt?‘

Si me causas vitiorum nescire respondero, non statim illos

haereticos iudicabo. Fieri enim potest, ut vel simpliciter er-

raverint, vel alio sensu scripserint, vel a librariis imperitis

eorum paulatim scripta corrupta sint vel certe antequam in

Alexandria quasi daemonium meridianum Arius nascere-

tur, innocenter quaedam, et minus caute locuti sint, et quae

non possent perversorum hominum calumniam declinare.

— 148 —

dopustimo, da je vse, kar najdemo v knjigah, nekdo pokvaril, nič več ne bo last tistih, katerih ime knjiga nosi, am-

pak se bo prištevalo njim, ki naj bi knjigo pokvarili. A tudi

njihovo ne bo, ker njihovih imen ne poznamo zanesljivo,

in tako se bo zgodilo, da bo vse last vseh in hkrati nič od

nikogar. Ob takšnem zmedenem zagovarjanju ne bi mogli

obtožiti niti Markiona, niti Manija,219 niti Arija ali Evnomija;

karkoli bi jim namreč očitali, da so brezbožno govorili, bi

njihovi učenci lahko dejali, da tega niso izdali učitelji sami,

ampak so to pokvarili njihovi nasprotniki. Na ta način tudi

tale tvoja knjiga ne bo tvoja, ampak morda moja, in moja

knjiga, v kateri ti odgovarjam, ker si me obtožil, ne bo moja,

pač pa jo bom, če bo v njej kaj takega, kar boš grajal, pripisal

tebi, ki jo grajaš. In ker vse pripisuješ heretikom, kaj boš

pripisal cerkvenim možem, saj jim ne puščaš nič lastnega?

Dejal boš: Kako to, da se v njihovih spisih pojavljajo mnoga

zmotna stališča? Če rečem, da ne vem, od kod te zmote, to

ne pomeni, da jih razglašam za heretike. Možno je, da so

se enostavno motili, mislili v drugačnem smislu, ali pa so

se zaradi neveščih pisarjev njihovi spisi sčasoma pokvarili.

Gotovo pa je, da so, preden se je v Aleksandriji kot demon

opoldne220 pojavil Arij, govorili o tem bolj lahkomiselno

in manj pazljivo ter tudi takšne stvari, ki se ne bi mogle

219 Manichaeus ali Manes, Mani, (216–276), po rodu iz Perzije, je učil dualistično religijo, katere bistvo je spopad med dobrim in zlom,

med svetlobo in temo. Pri tem se je opiral na krščanstvo, judovstvo,

gnosticizem in zoroastrianizem. Veliko je potoval, pozneje je bil

izgnan v Indijo, ko pa se je vrnil, so ga oblasti v Perziji umorile. Zanj so počelo kozmosa delci svetlobe, ujeti v snov. Življenjska naloga

vsakogar je osvoboditi te delce svetlobe. Posameznik naj bi to najlaže dosegel z askezo, vendar je bilo tega sposobnih le malo izbrancev.

Gibanje je bilo v rimski državi precej razširjeno (med drugim je bil

nekaj časa manihejec tudi sveti Avguštin). Robert B. Eno, »Manicha-

eism,« v The New Dictionary of Theology, ur. Joseph A. Komonchak, Mary Col ins in Dermot A. Lane (Dublin: Gil and Macmil an, 1987).

220 Ps 91,6: »Ne boš se bal nočne strahote /…/ ne žela, ki pustoši opoldne.«

— 149 —

Obiciuntur Origeni crimina, et tu non il um defendis, sed alios accusas, nec crimen renuis, sed criminosorum turbam

requiris. Si tibi diceretur: »Quos habet Origenes in haeresi

socios?« recte ista proferres. Nunc a te quaeritur, haec quae

in Origenis libris scripta repperiuntur, bona sint an mala.

Taces, et pro his alia loqueris: Clemens hoc ait, Dionysius in

isto errore deprehenditur, Athanasius episcopus sic Dionysii

defendit errorem, apostolorum scripta similiter depravata

sunt; quomodo et nunc ab aliis tibi haereseos crimen impin-

gitur, et tu pro te taces, et pro me confiteris. Ego neminem

accuso, pro me tantum respondisse contentus. Non sum

quod arguis: si tu es quod accusaris, ipse videris. Nec abso-

lutio mea me, nec reatus te, aut innocentem, aut obnoxium

crimini approbabunt.

18. Praemissa falsatione ab haereticis, apostolorum et

utriusque Clementis, atque Dionysii, venit ad Origenem,

et his verbis loquitur: »Ipsius hoc conquerentis et deplo-

rantis scriptis ac vocibus probavimus. Quid enim ipse cum

adhuc in carne vivens, sentiens, vidensque perpessus sit

de librorum suorum, vel sermonum corruptionibus, vel

adulterinis editionibus, ex ipsius epistula quam scribit ad

quosdam caros suos Alexandriam, evidenter docetur.«

Statimque exemplum subiungit epistulae; et qui falsitatem

scriptorum Origenis haereticis imputat, ipse incipit a falsi-

tate: non ita interpretans ut habetur in Graeco, nec id Lati-

nis insinuans, quod ipse in suis litteris profitetur. Cumque

il a epistula tota Demetrium alexandrinae urbis pontificem

laceret, et in totius orbis episcopos et clericos invehatur, et

frustra ab Ecclesi s excommunicatum esse se dicat, nec vel e

in maledictis referre vicem, ne scilicet maledicus videatur

esse, homo qui in tantum cautus sit ad maledicendum, ut

ne diabolo quidem audeat maledicere – unde et Candido

— 150 —

skriti spletkam hudobnežev. Origenu očitajo hudodelstvo in ti ga ne braniš, ampak obtožuješ druge, niti ne zavrneš

očitka, temveč zbereš množico hudodelcev. Če bi te vprašali,

kdo so Origenovi tovariši v hereziji, bi pravilno navedel.

Toda sprašujemo te, ali je to, kar je napisal Origen, dobro

ali slabo. Molčiš in namesto tega naštevaš drugo: Klement

pravi tako, Dioniziju očitajo to in to zmoto, škof Atanazij

brani Dionizijevo zmoto tako in tako, spisi apostolov so po-

dobno poškodovani. Na podoben način ti tudi zdaj očitajo

krivoverstvo, ti pa si o sebi tiho in se izpoveduješ v mojem

imenu. Jaz ne obtožujem nikogar in sem zadovoljen, da sem

odgovoril zase. Nisem to, kar mi skušaš dokazati; če pa si

ti to, kar te obtožujejo, sam presodi. Ne moja oprostitev ne

obtožba ti ne bosta dokazali, da si bodisi kriv ali nedolžen.

18. Potem ko sklene temo o tem, kako heretiki pona-

rejajo apostole, Klementove in Didimove spise, preide na

Origena in nadaljuje z besedami: »Z njegovimi besedami

in spisi sem pokazal, kako se je pritoževal in obžaloval. Iz

njegovega pisma, ki ga je poslal svojim tesnim prijateljem v

Aleksandrijo, je razvidno, koliko je v zemeljskem življenju,

ko je še čutil in videl, pretrpel, ker so kvarili njegove knjige

in govore ter lažno izdajali knjige.«221 Pismo takoj podkrepi

z zgledom in sam, ki je heretikom naprtil ponarejanje Ori-

genovih spisov, začne s ponaredkom, saj ne prevaja tako,

kot je napisano v grščini, niti ne izrazi v latinščini tako,

kot je v svojih pismih povedal Origen. Slednji v celotnem

pismu obira aleksandrijskega pontifeksa Demetrija ter na-

pada škofe in klerike vsega sveta ter govori, kako so ga vse

Cerkve brez razloga izobčile in kako sam ne namerava vrniti

takšnega obrekovanja, saj noče dajati vtisa, da je obrekova-

lec; zares, tako je pazljiv pri obrekovanju, da si tudi o hudiču

ne bi upal grdo govoriti. Zato je tudi Kandidu,222 privržencu

221 Ruf., Adult. 6.8–14.

222 Kandid je bil valentinijanec, o katerem Origen pravi, da se je z njim pogovarjal v Atenah o Sinovem rojstvu iz Očeta, ki vključuje ločitev

— 151 —

valentiniani dogmatis sectatori, calumniandi se occasionem dederit, quod diabolum salvandae dixerit esse naturae – hic

dissimulato argumento epistulae, fingit pro Origene, quod

il e non loquitur. Unde ipsius epistulae partem paululum ex

superioribus transtuli, et his iunxi, quae ab ipso commatice

doloseque translata sunt, ut quo consilio superiora tacuerit,

lector agnoscat. Contra sacerdotes ergo Ecclesiae generaliter

disputans, a quibus indignus communione eius fuerat iudi-

catus, haec intulit: »Quid necesse est de prophetarum ser-

monibus dicere, quibus saepissime pastoribus, et maioribus

natu, et sacerdotibus, ac principibus populi comminantur et

arguunt eos? Quae absque nobis de sanctis Scripturis elige-

re potestis, et liquido pervidere, quod forsitan hoc tempus

sit, de quo dicitur: ‚Nolite credere amicis, nec speretis in

principibus.‘ Et nunc impleatur vaticinium: ‚Duces popu-

li mei me nescierunt, filii stulti sunt, et non sapientes. Sa-

pientes sunt, ut faciant mala, bene autem facere nesciunt;‘

quorum magis misereri quam eos odisse debemus, et orare

pro illis, quam eis maledicere. Ad benedicendum enim, et

non ad maledicendum creati sumus. Unde et ‚Michael cum

adversus diabolum disputaret de Moysi corpore,‘ ne tanto

quidem malo ‚ausus est iudicium inferre blasphemiae, sed

— 152 —

Valentinovega223 nauka, dal možnost, da spletkari proti njemu, ker naj bi dejal, da bo satan po naravi lahko odrešen.

Ta224 zamolči vsebino pisma in si v Origenovo korist izmi-

sli nekaj, česar on ne govori. Zato sem prevedel del tega

pisma, ki govori o tem, in prevodu dodal, kar je on okr-

njeno in zvijačno prevedel. Tako bo bralec lahko ugotovil,

s kakšnim namenom je zamolčal prejšnji del. Vsepovprek

napada cerkve ne dostojanstvenike, ki so mu prisodili, da je

v sramoto svoji skupnosti, in nadaljuje: »Čemu bi govoril

o besedah, s katerimi so preroki pogosto grozili pastirjem,

starejšim ljudem, svečenikom ali prvakom ljudstva in jih

obtoževali? Te stavke lahko brez moje pomoči izberete iz

Svetega pisma in boste jasno ugotovili, da je zdaj ta čas,

o katerem je pisano: ‚Ne verjemite prijatelju, ne zaupajte

tovarišu…‘225 Zdaj se izpolnjuje prerokba: ‚Zakaj neumno

je moje ljudstvo; nočejo me poznati. Nespametni sinovi so

in nerazsodni; pametni za počenjanje hudobije, ne znajo

pa delati dobro.‘226 Te ljudi moramo bolj pomilovati kot so-

vražiti in raje zanje moliti kot pa jih obrekovati. Kajti rojeni

smo za blagoslavljanje, ne pa za grdo govorjenje. Zato si tudi

‚Mihael, ko se je pravdal s hudičem in prepiral za Mojzesovo

substance, in o pogubljenju satana zaradi njegove zle narave. Več se

o tej osebi ne ve.

223 Valentin je bil gnostični učitelj egipčanskega izvora, ki je deloval v Aleksandriji. V Rim je prišel leta 140. Njegov nauk je bil povezan s

starejšim gnosticizmom setijcev. Setijska gnoza je bila ena od oblik

judovskega krščanstva; njene osnovne poteze so zanikanje vsake

veljave telesne resničnosti, ki naj je Kristus ne bi mogel prevzeti,

ker je ni moč odrešiti; nevidni Oče je popolnoma nespoznaven; svet

je ustvarjen po božanski polnosti ( pléroma), ki sestoji iz petnajstih parov aeonov (kot sta npr. νοῦς in ἀλέθεια, razum in resnica, iz katere se naj bi rodila Kristus in Sveti Duh). Greh je te pare ločil. Iz prvih štirih aeonov izhajajo tudi vsi drugi, zadnji je σοφία, modrost, ki hrepeni po tem, da bi spoznala Očeta. John N. D. Kel y, Early Christian Doctrines (London: Continuum, 2004), 23–25.

224 Sc. Rufin.

225 Mih 7,5.

226 Jer 4,22.

— 153 —

dixit: Imperet tibi Dominus.‘ Cui quid simile etiam in Zacharia legimus: ‚Increpet tibi Dominus, diabole: et increpet

Dominus in te, qui elegit Ierusalem.‘ Ita et nos cupimus in-

crepari a Domino eos qui nolunt cum humilitate a proximis

increpari. Dicente autem Michael: ‚Increpet tibi Dominus,

diabole;‘ et Zacharia similiter, utrum increpet, an non in-

crepet Deus diabolum, ipse viderit. Et si increpat, quomodo

increpet, ipse agnoscat.« Et post multa quae prolixum est

scribere, addit: »Nos hoc sentimus quod eicientur de regno

caelorum, non solum qui grandia peccaverunt, verbi gratia,

fornicatores et adulteri, et masculorum concubitores, et fu-

res, sed et qui minora deliquerunt, ex eo quod scriptum est:

‚Neque ebriosi, neque maledici regnum Dei possidebunt;‘

et tam in bonitate quam in severitate Dei esse mensuram.

Unde cuncta nitimur agere consilio: in vini quoque potu,

et in moderatione sermonis, ut nul i audeamus maledice-

re. Ergo cum propter timorem Dei caveamus in quempiam

maledicta conferre, recordantes illius dicti: ‚Non fuit ausus

iudicium inferre blasphemiae,‘ quod dicitur de Michaele

contra diabolum; et in alio loco: ‚Dominationes quidem

reprobant, glorias autem blasphemant,‘ quidam eorum qui

libenter contentiones repperiunt, ascribunt nobis et nostrae

doctrinae blasphemiam. Super qua ipsi viderint, quomodo

il ud audiant: ‚Neque ebriosi, neque maledici regnum Dei

possidebunt‘: licet patrem malitiae et perditionis eorum,

qui de regno Dei eiciuntur dicant posse salvari, quod ne

mente quidem quis captus dicere potest.« Et cetera quae ex

eadem epistula transtulit. Pro hoc, quod in fine verborum

Origenis interpretati sumus: ‚Ergo cum propter timorem

— 154 —

truplo, hudiča,‘ če je še tako slab, ‚ni upal tožiti s preklinjanjem, ampak je dejal: Gospod naj te kaznuje!‘227 Podobno

beremo tudi pri Zahariji: ‚Gospod naj te ukori, o satan, naj

te ukori Gospod, ki je izvolil Jeruzalem …‘228 Tako si tudi mi

želimo, da bi Gospod grajal tiste, ki graje bližnjih ne spre-

jemajo s ponižnostjo. S tem ko Mihael pravi ‚Gospod naj

te kaznuje,‘ in podobno Zaharija, je mišljeno, da bo satan

sam videl, ali ga bo Gospod kaznoval ali ne. In če ga bo, naj

sam spozna, na kakšen način.«229 Poleg drugega, kar bi bilo

predolgo, da bi pisal, doda: »Mislimo, da ne bodo vrženi

iz Božjega kraljestva le tisti, ki so hudo grešili, na primer

nečistniki, malikovalci, moške vlačuge in tatovi,230 ampak

tudi drugi, ki so storili manjše grehe, saj je pisano: ‚Ne pi-

janci niti obrekljivci … ne bodo dediči Božjega kraljestva.‘231

In obstaja mera tako v Božji dobroti kot v strogosti. Zato

se trudimo, da bi vse delali razsodno, da bi imeli mero pri

pitju vina in da bi krotili jezik, s tem da ne bi obrekovali.

Torej iz strahu pred Bogom ne upamo nikogar obrekovati,

saj poznamo besede ‚hudiča ni upal tožiti s preklinjanjem,‘232

ki govorijo o Mihaelu, in besede: ‚Zametujejo gospostvo

in preklinjajo veličastva.‘233 In zato nam in našemu nauku

nekateri izmed njih, ki radi iščejo izgovore, pripisujejo bo-

gokletje. Glede tega naj poskrbijo, da poslušajo besede ‚Ne

pijanci niti obrekljivci … ne bodo dediči Božjega kraljestva,‘

pa naj še tako govorijo, da je oče zla in pogube njih, ki bodo

vrženi iz Božjega kraljestva, lahko odrešen, česar ne bi trdil

niti norec.«234 In tako naprej, kot je prevedel pismo. Name-

sto teh Origenovih besed na koncu, ki sem jih prevedel : Ker 227 Jud 9.

228 Zah 3,2.

229 Orig., Epist. (ex libro IV ).

230 Po: 1 Kor 6,9–10.

231 1 Kor 6,10.

232 Jud 9.

233 Jud 8.

234 Orig., Epist. (ex libro IV ).

— 155 —

Dei caveamus in quempiam maledicta conferre,‘ et reliqua, iste fraudulenter amputatis superioribus, ex quibus infe-riora dependent, sic transferre coepit epistulam, quasi hoc

sensu superius esset exordium, et ait: »Quidam eorum qui

libenter habent criminari proximos suos, ascribunt nobis

et doctrinae nostrae crimen blasphemiae, quod a nobis nu-

squam audierunt. De quo ipsi viderint, nolentes observare

mandatum il ud quod dicit: ‚Quia maledici regnum Dei non

possidebunt;‘ dicentes asserere me patrem malitiae et per-

ditionis eorum qui de regno Dei eiciuntur, id est diabolum,

esse salvandum, quod ne aliquis quidem mente motus et

manifeste insaniens dicere potest.«

19. Conferte Origenis verba, quae supra ad verbum tran-

stuli, his quae ab isto non versa sunt, sed eversa, et quantam

inter se non solum verborum, sed et sensuum habeant dis-

sonantiam, perspicietis. Obsecro ne molesta sit vobis pro-

lixior interpretatio. Idcirco enim omnia vertimus, ut quo

consilio superiora tacuerit, probaremus. Habetur dialogus

apud Graecos Origenis et Candidi valentinianae haerese-

os defensoris, in quo duos Audabatas digladiantes inter se

spectasse me fateor. Dicit Candidus Filium de Patris esse

substantia, errans in eo quod προβολήν, id est, prolatio-

nem asserit. E regione Origenes iuxta Arium et Eunomium

repugnat, eum vel prolatum esse, vel natum, ne Deus Pater

dividatur in partes; sed dicit sublimem et excellentissimam

creaturam voluntate exstitisse Patris, sicut et ceteras creatu-

ras. Rursus ad secundam veniunt quaestionem. Asserit Can-

didus diabolum pessimae esse naturae, et quae salvari nun-

quam possit. Contra hoc recte Origenes respondit, non eum

— 156 —

torej iz strahu pred Bogom ne upamo nikogar obrekovati… in tako naprej, zahrbtno odstrani predhodni del, od katerega

je odvisno nadaljevanje, in začne pismo prevajati tako, kot

bi bila to začetna vsebina, ter pravi: »Nekateri izmed njih,

ki radi obdolžujejo svoje najbližje, nam in našemu nauku

pripisujejo bogokletje, česar od nas nikoli niso slišali. Glede

tega naj sami pogledajo, zakaj ne upoštevajo naročila, ki

pravi: ‚Ne pijanci niti obrekljivci … ne bodo dediči Božjega

kraljestva.‘ Pripisujejo mi trditev, da se bo oče zla in pogube

tistih, ki bodo vrženi iz Božjega kraljestva, to je hudič, lahko

spreobrnil. Tega ne bi mogel trditi niti človek, ki je ob pamet

ali očitno nor.«235

19. Primerjajte Origenovo besedilo, ki sem ga zgoraj

dobesedno prevedel, in to, ki ga je on ne prevedel, tem-

več predelal, in poglejte, koliko se med sabo razlikujeta ne

le po posameznih izrazih, ampak tudi v pomenu. Prosim,

naj vam malo daljši prevod ne bo zoprn. Vse sem preve-

del zato, da bi presodili, s kakšnim namenom je zamolčal

zgornje besedilo. Obstaja dialog v grščini med Origenom

in privržencem valentinijanske herezije Kandidom, o kate-

rem lahko rečem, da sem ga bral, kot bi opazoval boj med

dvema andabatoma.236 Kandid pravi, da je Sin iz Očetovega

počela, in se zmoti, ker doda προβολή, to je prolatio.237 Na drugi strani Origen v skladu z Arijem in Evnomijem zavrne misel, da je bil Sin rojen ali proizveden, da ne bi Boga

Očeta delili na dele, pač pa pravi, da je bil Sin vzvišeno in

najbolj izvrstno bitje, ki je tako kot druge stvaritve nastalo

po volji Očeta. Preideta k drugemu vprašanju. Kandid trdi,

da je satanova narava nepoboljšljiva in ne more biti nikoli

odrešena. Proti njemu Origen pravilno reče, da satan ni iz

235 Orig. Epist. (ex libro IV ), cit. in Rufin. Adult. 7. 4–11.

236 Lat. andabata – vrsta gladiatorja, ki je bil pokrit s čelado brez odpr-tin za oči.

237 Lat. prolatio – ločitev v substanci. Sin naj bi bil rojen iz Očeta, a druge substance.

— 157 —

periturae esse substantiae, sed voluntate propria corruisse, et posse salvari. Hoc Candidus vertit in calumniam, quasi

Origenes dixerit, diaboli naturam esse salvandam. Quod ille

falso obiecerat, hic refutat. Et intel egimus in hoc tantum

dialogo ab Origene argui haereticam falsitatem, et non in

ceteris libris, de quibus nunquam quaestio fuit. Alioquin si

omnia quae haeretica sunt, non erunt Origenis, sed haere-

ticorum – omnes autem propemodum illius tomi his erro-

ribus pleni sunt – nihil Origenis erit, sed eorum, quorum

ignoramus vocabula. Non ei sufficit Graecos et antiquos ca-

lumniari, de quibus pro vetustate temporum et longinquita-

te regionum habet licentiam quidquid voluerit mentiendi.

Venit ad Latinos, et primum ponit Hilarium confessorem,

quod post ariminensem synodum liber ipsius falsatus ab

haereticis sit, et ob hanc causam cum in concilio episcopo-

rum ei quaestio moveretur, proferri librum de domo sua

iusserit, qui nesciente se in scrini s suis haereticus tenebatur.

Cumque prolatus fuisset, et ab omnibus haereticus iudica-

tus, auctor libri excommunicatus, de concilii conventione

discesserit. Hoc familiaris meus narrat somnium et tantae

auctoritatis se putat, ut nemo ei contra confessorem ista si-

mulanti audeat contradicere. Responde, quaeso; synodus, a

qua excommunicatus est, in qua urbe fuit? Dic episcoporum

vocabula, profer sententias subscriptionum, vel diversita-

tem, vel consonantiam. Doce qui eo anno consules fuerint,

quis imperator hanc synodum iusserit congregari: galliaene

tantum episcopi fuerint, an et Italiae, et Hispaniae, certe

quam ob causam synodus congregata sit. Nihil horum no-

minas, sed virum eloquentissimum, et contra arianos Latini

sermonis tubam, ut Origenem defendas, excommunicatum

a synodo criminaris. Sed confessoris calumnia utcumque

toleranda est. Transit ad inclytum martyrem Cyprianum et

dicit Tertulliani librum, cui titulus est De Trinitate, sub no-

mine eius Constantinopoli a macedonianae partis haereticis

— 158 —

umrljivega počela, pač pa lahko po lastni volji propade ali se reši. To Kandid preobrne v krivično obtožbo zoper Origena, kot da je Origen dejal, da je hudičeva narava lahko

odrešena. Kar je on očital, to Origen zavrne. In edino v tem

dialogu najdemo, da je Origen zavrnil heretično ponareja-

nje, in v nobeni od drugih knjig, glede katerih sploh ni bilo

vprašanja. Sicer pa če nič, kar je heretičnega, ne bo Orige-

novega, pač pa delo heretikov (toda skoraj vsi njegovi spisi

so polni takšnih zmot), potem ne bi bilo nič Origenovega,

temveč last njih, katerih imen ne poznamo. Ne zadošča

mu, da spletkari proti Grkom in starim piscem, pri katerih

ima zaradi časovne in krajevne oddaljenosti možnost, da

se zlaže, kakor hoče. Preide k Latincem in kot prvi primer

navede Hilarija Izpovedovalca, čigar knjigo naj bi po sinodi

v Ariminu238 ponaredili heretiki. In ker se je v zvezi s tem

na zborovanju škofov o njem odprlo vprašanje, je ukazal,

naj mu od doma prinesejo knjigo. Na svoji mizi je, ne da bi

vedel, imel knjigo v heretični različici. Ko so jo prinesli, je

bil pisec razglašen za heretika in izobčen, nato se je umak-

nil z zborovanja. Te sanje pripoveduje moj prijatelj in se

ima za tako pomembnega, da mu nihče ne bi upal opore-

kati, ko si izmišljuje take reči o Hilariju. Odgovori, prosim:

sinoda, iz katere je bil izobčen, v katerem mestu je bila?

Naštej imena škofov, navedi obtožnico. Kdo se je podpisal

za in kdo proti? Kdo sta bila konzula tistega leta in kateri

cesar je ukazal sklicati to sinodo? So bili tam samo škofje iz

Galije ali tudi iz Italije in Španije? In s kakšnim namenom

je bila sinoda sklicana? Nič od tega ne omenjaš, obsojaš pa

izrednega govornika, latinskega glasnika proti arijanstvu,

češ da je bil izobčen s sinode, in to delaš le zato, da bi bra-

nil Origena. Toda to spletko proti Hilariju še nekako lahko

prenesemo. Nato preide na slavnega mučenca Ciprijana in

pravi, da heretiki iz Makedonije v Konstantinoplu pod nje-

238 Sinoda v Ariminu je potekala leta 359. Poglavitno vlogo je igral cesar Valens.

— 159 —

lectitari. In quo crimine mentitur duo. Nam nec Tertulliani liber est, nec Cypriani dicitur; sed Novatiani, cuius et inscribitur titulo: et auctoris eloquium, stli proprietas demonstrat.

20. Et superfluum puto apertas ineptias confutare, cum

mihi mea ingeratur fabel a – asino videlicet lyra – et sub

nomine cuiusdam amici Damasi Romanae urbis episcopi

ego petar, cui ille ecclesiasticas epistulas dictandas credi-

dit, et apol inariorum versutiae describantur, quod Atha-

nasii librum ubi ‚dominicus homo‘ scriptus est, acceptum

ad legendum, ita corruperint, ut in litura id quod raserint,

rursus inscriberent, ut scilicet non ab illis falsatum, sed a

me additum putaretur. Quaeso te, amice carissime, ut in ec-

clesiasticis tractatibus, ubi de veritate dogmatum quaeritur,

et de salute animarum nostrarum, maiorum flagitatur auc-

toritas, huiuscemodi deliramenta dimittas, et prandiorum

cenarumque fabulas pro argumento non teneas veritatis.

Fieri enim potest, ut etiam si a me verum audisti, alius qui

huius rei ignarus est, dicat a te esse compositum, et quasi

mimum Philistionis, vel Lentuli, ac Marulli stropham ele-

— 160 —

govim imenom prebirajo Tertulijanovo knjigo z naslovom O

Sveti Trojici. Pri tem očitku se dvakrat zlaže: knjiga namreč

ni ne Tertulijanova niti je ne pripisujejo Ciprijanu. Je No-

vatijanova, kateremu jo tudi prištevajo, in tudi slog pisanja

dokazuje njegovo avtorstvo.

20. Zdi se mi že odveč zavračati tako očitne bedarije,

kajti meni podtikajo – kakor liro oslu – še hujšo zgodbi-

co.239 Napadajo me pod imenom nekega prijatelja rimskega

škofa Damaza. Zaupal mi je neka cerkvena pisma, naj jih

prevedem. Zgodbica opisuje igrice apolinarijancev; ti naj bi

Atanazijevo knjigo, ki so jo prejeli v branje, pokvarili na me-

stu, na katerem piše dominicus homo,240 tako da so besede

najprej zbrisali in čez napisali nekaj drugega ter na tak način

naredili vtis, kot da niso besedila ponarejali oni, temveč jaz.

Prosim te, dragi prijatelj, da v cerkvenih spisih, v katerih

gre za vprašanja o resničnosti nauka in se glede odrešenja

naših duš išče odgovore pri uglednih predhodnikih, izpustiš

tovrst ne norčije in da govoric s pojedin ne jemlješ za argu-

mente. Čeprav si od mene slišal resnično zgodbo, se lahko

zgodi, da ti nekdo, ki stvari ne pozna, reče, češ da si si jo

izmislil sam in da je to, kot kak Filistionov,241 Lentulov242 ali

239 Ruf., Adult. 13.3–26.

240 Lat. dominicus homo – človek od Gospoda; najbrž je mišljen Kristus.

241 Filistion je bil mimograf avgustejskega obdobja iz Male Azije. Leksikon Suda ga opredeli kot pisca κωμωδίαι βιολογικαί; ohranjen je celo naslov Μιμοψηφισταί, bil naj bi soavtor zbirke Φιλόγελως. Pozneje so ga precej zamenjevali s Filemonom. Velja za začetnika mimov,

kar pa se ne sklada s časom njegovega življenja. Omenja ga tudi

Marcial: ridiculi Philistionis. (Mart., 2.41.15.) Prim. William D. Furley,

»Philistion,« v Der neue Pauly: Enzyklopädie der Antike, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider (Stuttgart: Verlag J. B. Metzler, 2000).

242 Lentulus je bil mimograf, ki ga lahko uvrstimo v zgodnjo cesarsko dobo (150–200 po Kr.?). Njegov naj bi bil izgubljeni Mimus Catinen-sis. Tertulijan ( Apol. 15.1) ga postavlja skupaj s Hostilijem in njun humor označi kot čuden. Vprašanje je, ali je ta pisec identičen z

Lentulom, ki ga omenja Juvenal (Iuv. 8.187) in ki naj bi nastopal v

priljubljenem Laureolu. Lentulovi mimi so bili priljubljeni tudi v

— 161 —

ganti sermone confictam.

21. Quo non perveniat semel effrenata temeritas? Post

excommunicationem Hilarii, post Cypriani ψευδεπίγραφον

haereseos librum, post Athanasii me dormitante lituram,

simul et inscriptionem, erupit aliquando contra papam

Epiphanium, et dolorem pectoris sui, quod eum in epistula

quam ad Ioannem episcopum scripserat, haereticum arguit,

in Apologia pro Origine digerit, et his se sermonibus conso-

latur: »Quin potius aperienda est hoc in loco veritas latens.

Non enim possibile est, tam iniquo iudicio uti quemquam

hominum, ut de causa aequali non aequaliter sentiat. Sed

quod auctores obtrectatorum eius hi sunt, qui vel in Ecclesia

disputare latius solent, vel etiam libros scribere, qui totum

de Origene vel loquuntur vel scribunt, ne ergo plures ipso-

rum furta cognoscant, quae utique si ingrati in magistrum

non essent, nequaquam criminosa viderentur, simplicio-

res quosque ab eius lectione deterrent. Denique quidam

ex ipsis, qui se velut evangelizandi necessitatem per omnes

gentes et per omnes linguas habere putat, de Origene male

loquendi, sex millia librorum eius se legisse, quam plurima

fratrum multitudine audiente, confessus est. Qui si utique

(ut ipse dicere solet) pro cognoscendis eius malis legebat,

sufficere poterant decem libri ad cognoscendum, aut viginti

certe, aut quamplurimum triginta. Sex millia autem libros

legere, non iam velle cognoscere est, sed totam paene vitam

disciplinis eius ac studiis dedere. Quomodo ergo iste me-

rito audiendus est, cum eos culpat, qui instructionis suae

— 162 —

Marulov mim, v uglajenem jeziku spletna zvijača243.

21. Do kam vse bo še segla ta nebrzdana zaletavost?244 Po

Hilarijevem izobčenju, po heretični knjigi, lažno pripisani

Ciprijanu, po Atanazijevem popravljanju in pisanju med

mojim spanjem, zdaj izbruhne proti škofu Epifaniju, ker ga

je v pismu,245 naslovljenemu na škofa Janeza, obtožil here-

zije, in svojo srčno bolečino izlije v apologiji za Origena ter

se tolaži s temi besedami: »Na tem mestu moramo vso re-

snico, ki se skriva, raje razkriti. Ni možno, da bi se kdorkoli

posluževal tako krivične presoje, da ob enakem vprašanju

ne bi ravnal enako. Toda pobudniki Origenovih obreko-

valcev so ti, ki v Cerkvi ponavadi na široko razprav ljajo in

celo pišejo knjige, pri čemer je vse, kar pravijo ali pišejo,

Origenovo. Da ne bi mnogi drugi spoznali njihove kraje,

ki se nikakor ne bi zdela žaljiva, če ne bi bili nehvalež-

ni do učitelja, vse preproste ljudi odvračajo od tega, da bi

Origena brali. Poleg tega je nekdo izmed njih, ki misli, da

ima – kakor zaradi oznanjevanja – dolžnost vsem ljudem v

vseh jezikih govoriti slabo o Origenu, pred množico zbra-

nih bratov priznal, da je prebral šest tisoč njegovih knjig.

Če bi jih, kot pravi sam, bral zato, da bi spoznal njegove

zmote, bi bilo za to spoznanje dovolj deset ali morda dvaj-

set knjig, največ trideset. Prebrati šest tisoč knjig pa ne

pomeni več, da ga hoče spoznati, ampak da hoče skoraj

vse svoje življenje posvetiti njegovemu nauku in študiju o

njem. Kako naj ga torej poslušamo, ko zmerja te, ki so po

njegovih navodilih prebrali le majhen del njegovega opusa

Hieronimovem času. Prim. Lore Benz, »Lentulus,« v Der neue Pauly:

Enzyklopädie der Antike, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider (Stuttgart: Verlag J. B. Metzler, 1996).

243 Servius Marul us najbrž sodi v isto obdobje kot Lentul. Brez nepri-jetnih posledic je smešil cesarja. Prim. Lardet, L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire, 204.

244 Prim. Cic., Catil. 1.1.1.

245 Prim. Epiph., Hier. Ep. 51.6.4.

— 163 —

causa perpauca eius (salva fidei regula atque integra pietate) legerunt?«

22. Qui sunt isti, ‚qui in Ecclesia disputare latius solent‘,

qui ‚libros scribere, qui totum de Origene loquuntur et scri-

bunt‘, qui dum sua nolunt ‚furta cognosci‘, et ‚ingrati sunt

in magistrum‘, idcirco ‚simplices ab illius lectione deter-

rent‘? Nominatim debes dicere, et ipsos homines denotare.

Ergo beati episcopi Anastasius et Theophilus et Venerius

et Chromatius et omnis tam Orientis quam Occidentis ca-

tholicorum synodus, qui pari sententia, quia pari et spiritu,

il um haereticum denuntiant populis, fures librorum illius

iudicandi sunt: et quando in Ecclesiis praedicant, non Scrip-

turarum mysteria, sed Origenis furta commemorant? Non

tibi sufficit passim contra omnes detrectatio, nisi specialiter

contra beatum et insignem Ecclesiae Sacerdotem stili tui

lanceam dirigas? Quis est ille, ‚qui velut necessitatem evan-

— 164 —

in neoporečno vzdrževali svojo vero in pobožnost.«246

22. Kdo so ti, ki ponavadi v Cerkvi na široko razpravljajo,

ki celo pišejo knjige, pri čemer je vse, kar pravijo ali pišejo,

Origenovo, ki nočejo, da bi drugi spoznali njihovo krajo, in so nehvaležni do učitelja, zato vse preproste ljudi odvračajo od tega, da bi Origena brali? Govoriti moraš poimensko in

izpostaviti posameznike. Torej je treba blaženega škofa Ana-

stazija, Teofila, Venerija247 in Kromacija248 ter vso katoliško

sinodo z Vzhoda in Zahoda obsoditi kot tatove njegovih

knjig, ker so ga enoglasno in složno pred ljudmi razglasili

za heretika? In kadar v Cerkvi pridigajo, ne razlagajo Svete-

ga pisma, temveč ponavljajo, kar so ukradli Origenu? Ni ti

dovolj, da ponižuješ vse hkrati in na splošno, pač pa moraš

posebno proti blaženemu in častitemu cerkvenemu dosto-

janstveniku uperiti ost svojega pisala? Kdo je ta, ki misli,

da ima – kakor zaradi oznanjevanja – dolžnost vsem ljudem

246 Ruf., Adult. 14.7–15, 12.

247 Venerij iz Milana je bil diakon v času škofovske službe Ambrozija; leta 400 je bil posvečen v škofa. Vpletel se je v origenistični spor.

Nanj se je najprej obračal papež Anastazij I., leta 401 pa so ga s koncila v Kartagini prosili za pomoč afriški duhovščini. Leta 404 ga je

za podporo proti sovražnemu Teofilu prosil tudi Janez Hrizostom.

A. Pol astri, »Venerius of Milan,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum

(Cambridge: James Clarke & Co., 1992).

248 Chromatius iz Akvileje († 407) je bil od leta 370 pripadnik oglejske duhovniške skupnosti, ki je bila pomemben vezni člen med Vzhodom

in Zahodom. Leta 381 je prisostvoval sinodi, ki jo je sklical Ambrozij za obsodbo arijanizma na Zahodu. Od leta 387 si je prizadeval za

spravo med Hieronimom in Rufinom (z obema je bil namreč v dobrih

prijateljskih odnosih). Ohranjenih je štirideset njegovih Sermones in šestdeset homilij. Iz Hieronimovih del izvemo, da mu je Kromacij

nudil finančno pomoč za stenografe in prepisovalce (tako v prologu k

Salomonovi knjigi) in da je Hieronim na njegovo željo veliko prevajal (denimo Juditino knjigo, preroka Habakuka). B. Studer, »Chromatius of Aquileia,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James

Clarke & Co., 1992); Kel y, Jerome, 142, 165, 254, 255.

— 165 —

gelizandi per omnes gentes, et per omnes linguas habere se putat, de Origene male loquendi‘, qui ‚sex millia librorum

eius se legisse, quam plurima fratrum multitudine audien-

te, confessus est‘? In qua multitudine et caterva fratrum tu

quoque medius eras, quando ille in epistula sua queritur,

pro Origenis haeresi nefaria a te dogmata esse prolata? Cri-

mini ei dandum est quare Graecam, Syram, et Hebraeam et

Aegyptiacam linguam, ex parte et Latinam noverit? Ergo et

Apostoli et Apostolici viri, qui linguis loquebantur, in cri-

mine sunt; et me trilinguem, bilinguis ipse ridebis? De sex

mil ibus autem librorum, quos ab eo lectos esse confingis,

quis credet aut te verum dicere, aut il um potuisse mentiri?

Si enim Origenes sex millia scripsisset librorum, potuerat

fieri ut vir eruditus, et ab infantia sacris Litteris institutus,

pro curiositate et scientia legisset aliena. Quod vero ille non

scripsit, quomodo iste legere potuit? Numera indicem li-

brorum eius qui in tertio volumine Eusebii, in quo scribit

vitam Pamphili, continentur, et non dico sex millia, sed ter-

tiam partem non repperies. Habemus Epistulam supradicti

Pontificis, in qua huic calumniae tuae, dum adhuc esses

in Oriente, respondet, et apertissimum mendacium libera

veritatis fronte confutat.

23. Post haec et tanta audes in Apologia tua dicere, te

‚non esse defensorem Origenis, neque assertorem illius‘, pro

cuius defensione Pamphilus et Eusebius tibi parum dixisse

sunt visi. Adversum quae volumina (si Dominus vitae huius

dederit spatium) alias respondere conabor. Nunc tantum

tuis assertionibus obviasse sufficiat, et hoc prudentem bre-

viter instruxisse lectorem, me istum librum qui sub nomine

Pamphili ferebatur, vidisse primum scriptum in codice tuo;

et quia non erat mihi curae quid pro haeretico diceretur, sic

semper habuisse, quasi diversum esset opus Pamphili et Eu-

sebii: postea vero quaestione mota, scriptis eorum respon-

dere voluisse, et ob hanc causam legisse, quid pro Origene

— 166 —

v vseh jezikih govoriti slabo o Origenu, ki je pred množico zbranih bratov priznal, da je prebral šest tisoč njegovih knjig?

Bil si v sami sredi te množice, ko se je oni v svojem pismu249

pritoževal, da si razširil brezbožen nauk Origenove herezije.

Mu je treba šteti v zločin, ker zna grško, sirsko, hebrejsko in

deloma latinsko? Potemtakem so bili tudi apostoli in apo-

stolski možje, ki so govorili v jezikih, v grehu? Se mi boš

posmehoval, ker govorim tri jezike, sam pa obvladaš dva?

Kar zadeva šest tisoč knjig, ki naj bi jih on prebral, kot si

natvezil – kdo bo verjel, da govoriš resnico ali da je bil on

zmožen tako debele laži? Če bi Origen napisal šest tisoč

knjig, bi bilo mogoče, da bi kak zelo izobražen človek, ki je

od svoje mladosti vajen branja svetih spisov, iz radovedno-

sti in znanstvenega duha prebral spise, ki so tuji njegovim

nazorom. Toda kako naj prebere nekaj, česar Origen ni na-

pisal? Preštej seznam njegovih knjig, ki obstaja v tretjem

zvitku Evzebijeve knjige, v kateri ta opisuje Pamfilovo živ-

ljenje, in ne boš našel niti tretjine toliko knjig, kaj šele šest

tisoč! Imam pismo zgoraj omenjenega škofa, v katerem je

odgovoril na tvojo krivo obtožbo, medtem ko si bil še na

vzhodu, in očitno laž zavrnil z odkrito resnico.

23. Po takšnih trditvah, ki jih ni malo, si upaš v svoji

apo logiji trditi, da Origena ne braniš niti si ga ne prisvajaš, čeprav se ti zdi, da sta Evzebij in Pamfil povedala premalo v

njegovo obrambo. Proti temu bom skušal napisati odgovor

drugje, če mi bo Bog naklonil še toliko življenja. Za zdaj naj

bo dovolj, da sem ugovarjal tvojim trditvam in razumnega

bralca poučil, da sem tisto knjigo, ki kroži pod Pamfilovim

imenom, najprej videl napisano na tvojem kodeksu. In ker

mi ni bilo mar, kaj govorijo v prid heretiku, sem vedno mi-

slil, da je Pamfilovo delo drugačno kot Evzebijevo. Ko se je

pozneje pojavilo vprašanje, sem želel odgovoriti na njune

spise in zato prebral, kaj vsak izmed njiju meni o Orige-

249 Epiph., Hier. Ep. 51.6.4.

— 167 —

unusquisque sentiret, perspicueque deprehendisse, quod primus liber sex voluminum Eusebii ipse esset, qui unus sub

nomine Pamphili a te editus est, tam Graece quam Latine,

immutatis dumtaxat sensibus de Filio et Spiritu Sancto, qui

apertam blasphemiam praeferebant. Unde etiam ante annos

ferme decem cum Dexter amicus meus, qui praefecturam

administravit praetorii, me rogasset, ut auctorum nostrae

religionis ei indicem texerem, inter ceteros tractatores posui

et hunc librum a Pamphilio editum, ita putans esse, ut a te et

tuis discipulis fuerat divulgatum. Sed cum ipse dicat Euse-

bius Pamphilum nihil scripsisse, exceptis brevibus epistulis

ad amicos, et primus liber sex voluminum illius, eadem et

eisdem verbis contineat, quae sub nomine Pamphili a te fic-

ta sunt, perspicuum est te idcirco librum hunc disseminare

voluisse, ut sub persona martyris haeresim introduceres.

Cumque de hoc ipso libro quem Pamphili simulas, multa

perverteris, et aliter in Graeco, aliter in Latino sit, fraudem

tuam errori meo imputare non debes. Credidi enim eius

esse librum, quem titulus praeferebat. Sicut Περὶ ἀρχῶν, et

multa alia Origenis opera, plurimorumque Graeciae trac-

tatorum, quae aut ante non legi, aut nunc compellor legere,

quaestione haereseos suscitata, ut sciam quae vitare debe-

am, quae probare. Unde et in adolescentia homilias tantum

eius quas loquebatur ad populum, in quibus non tanta scan-

dala tenebantur, simpliciter rogantibus transtuli, nullis pra-

eiudicans ex his quae probantur, il a suscipere quae manife-

ste haeretica sunt. Certe – ut compendium longi sermonis

faciam – sicut ego ostendo me ab his accepisse librum qui

de tuo codice transcripserunt, sic tu doce a quo exemplar

— 168 —

nu. Tedaj sem jasno videl, da je prva od šestih Evzebijevih knjig prav ta, ki si jo pod Pamfilovim imenom v grščini in

latinščini izdal kot edino, pri tem da si seveda spremenil

vsebino o Sinu in Svetem Duhu, ki odkrito kaže bogokletje.

Zato sem pred skoraj desetimi leti, ko me je moj prijatelj

Dekster, tedaj pretorski prefekt, prosil, naj zberem seznam

piscev naše veroizpovedi,250 med drugimi deli omenil tudi

to knjigo, ki jo je izdal Pamfil, ker sem mislil, da je res tako,

kot ste razširili ti in tvoji učenci. Toda ko je Evzebij sam

dejal, da Pamfil ni napisal ničesar razen nekaj kratkih pisem

prijateljem, in ker prva izmed njegovih šestih knjig vsebu-

je iste besede, ki si jih ti lažno pripisal Pamfilu, je postalo

jasno, da si knjigo hotel razširiti zato, da bi pod mučenče-

vim imenom vpeljal herezijo. Ker si za povrh v tej knjigi,

ki naj bi bila Pamfilova, mnogo spremenil in je v latinščini

drugače kot v grščini, ti ne dovolim, da bi svojo zvijačo

pripisal meni in moji zmoti. Verjel sem namreč, da je knji-

ga last tistega, čigar ime je nosila, tako kot pri Περὶ ἀρχῶν

in mnogih drugih Origenovih delih ter besedilih številnih

grških piscev, ki jih prej nisem prebral ali pa jih moram

zdaj, ko se je odprlo vprašanje glede herezije, prebrati, da bi

izvedel, čemu se moram izogibati in čemu pritrjevati. Zato

sem že v mladosti ljudem, ki so me kratko malo prosili,

prevedel le njegove pridige, ki jih je govoril pred ljudstvom

in v katerih ne najdeš takšnega pohujšanja; in nisem vnaprej

sodil ljudi na podlagi tega, kar so odobravali, da sprejemajo

nekaj povsem heretičnega. Naj skrajšam dolg govor; tako

kot sam pravim, da sem prejel knjigo Περὶ ἀρχῶν od teh, ki

so jo prepisali iz tvojega kodeksa, bi rad vedel, kje si ti dobil

250 Nummius Aemilianus Dexter je živel v drugi polovici četrtega stol.

po Kr. Bil je prokonzul v Aziji, pozneje pretorijanski prefekt. Hiero-

nim mu je posvetil delo De viris il ustribus, potem ko ga je Dekster prepričal, naj po Svetonijevem vzoru sestavi biografije krščanskih

piscev. U. Dionisi, »Dexter,« v Encyclopedia of the Early Church, ur.

Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum

(Cambridge: James Clarke & Co., 1992).

— 169 —

acceperis, ut qui auctorem libri dare alium non potuerit, ipse falsitatis reus teneatur. »Bonus homo de bono cordis

thesauro profert il a quae bona sunt,« atque ex »pomorum

dulcedine generosi seminis arbor agnoscitur.«

24. Scribit frater Eusebius se apud afros episcopos, qui

propter ecclesiasticas causas ad comitatum venerant, epistu-

lam quasi meo scriptam nomine repperisse, in qua agerem

paenitentiam, et me ab Hebraeis in adulescentia inductum

esse testarer, ut hebraea volumina in Latinum verterem, in

quibus nul a sit veritas. Quod audiens obstupui. Et quia »in

ore duorum vel trium stat omne verbum«, unique testi nec

Catoni creditum est, id ipsum multorum me ex Urbe fra-

trum scripta docuerunt, sciscitantium, an ita se haberet, et

a quo ipsa epistula disseminata esset in vulgus lacrimabi-

liter indicantium. Qui hoc ausus est facere, quid aliud non

audeat? Bene, quod malitia non habet tantas vires, quantos

conatus. Perierat innocentia, si semper nequitiae iuncta

esset sapientia et totum quidquid cupit calumnia praevale-

ret. Stilum meum qualiscumque est et formam eloquii vir

disertissimus exprimere non potuit, sed inter ipsas praesti-

gias, et alterius personam, quam sibi fraudulenter induerat,

quis esset ostendit. Ergo ille qui epistulam sub nomine meo

paenitentiae finxerat, quod male hebraea volumina transtu-

lissem, obicere dicitur me in Septuaginta condemnationem

Scripturas sanctas interpretatum, ut sive falsa sint, sive vera

quae transtuli, in crimine maneam, dum aut in novo opere

fateor me errasse, aut recens editio veteris condemnatio sit.

Miror quomodo in eadem epistula homicidam et adulte-

rum et sacrilegum et parricidam me esse non dixerit, et

quidquid potest tacita mentis cogitatio intra se turpitudinis

volvere. Gratias ei debeo agere, quod cum tanta silva sit

criminum, unum mihi erroris vel falsitatis crimen obiecerit.

— 170 —

svoj izvod; naj se tistega, ki za vir svoje knjige ne bo mogel navesti drugega avtorja, obtoži zaradi ponarejanja. »Dober

človek prinaša iz dobrega zaklada dobro,«251 in »po sladkosti sadeža spoznamo drevo iz rodovitnega semena.«252

24. Brat Evzebij piše, da je pri afriških škofih, ki so prišli

na srečanje zaradi cerkvenih zadev, našel pismo, ki naj bi

bilo podpisano z mojim imenom. V pismu naj bi se kesal

in priznal, da so me v mladosti Hebrejci zavedli, da sem

hebrejske zvitke, v katerih pa naj ne bi bilo nobene resnice,

prevedel v latinščino. Ko sem to slišal, sem osupnil. In ker

»se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič«253 in eni

priči ne gre verjeti, tudi če je sam Katon, sem se o tem pre-

pričal tudi pri mnogih bratih iz Rima, ki so spraševali, ali

je to res, in žalostno oznanjali, kdo je pismo raznesel med

ljudi. Kdor je naredil kaj takega, ta bi si upal storiti karkoli!

Dobro, da hudobna volja nima takšne moči kakor nameni!

Nedolžnost bi že zdavnaj izginila, če bi se hudobiji vedno

pridružila močna volja, in če bi obrekovanje doseglo, karkoli

bi hotelo. Moje pisave, kakršnakoli že je, in mojega načina

pisanja ta govorniško spretni človek ni mogel posnemati,

toda skozi sleparske besede in prek osebe, pod katero se

je zvijačno skril, je pokazal, kdo je. Ta torej, ki si je pod

mojim imenom izmislil skesano pismo, češ da sem slabo

prevedel hebrejske zvitke, mi menda očita, da sem svete

spise prevedel, ker sem preziral Septuaginto. Ne glede na

to, ali so prevodi lažni ali verodostojni, me je treba obsodi-

ti, dokler v novem delu ne priznam, da sem se motil ali da

sem z novo izdajo ovrgel staro. Čudim se, kako da me v tem

pismu ni razglasil za morilca, prešuštnika, svetoskrunca,

očetomorilca ali kar je še takega, kar se mu lahko tiho kuha

v nesramnih mislih. Lahko sem mu celo hvaležen, ker mi

pri takšni izbiri pregreh očita le zmoto in ponarejanje. Jaz

251 Mt 12,35.

252 Mt 12,33; Quint., Inst. 8.3.76.

253 Mt 18,16.

— 171 —

Egone contra Septuaginta interpretes aliquid sum locutus, quos ante annos plurimos diligentissime emendatos, meae

linguae studiosis dedi, quos cottidie in conventu fratrum

edissero, quorum Psalmos iugi meditatione decanto? Tam

stultus eram, ut quod in pueritia didici, senex oblivisci vel-

lem? Universi tractatus mei horum testimoniis texti sunt.

Commentarii in duodecim Prophetas, et meam et Septua-

ginta editionem edisserunt. O labores hominum, semper

incerti! O mortalium studia contrarios interdum fines ha-

bentia! Unde me putabam bene mereri de Latinis meis, et

nostrorum ad discendum animos concitare, quod etiam

Graeci versum de Latino post tantos interpretes non fasti-

diunt, inde in culpam vocor, et nausianti stomacho cibos

ingero. Ecquid in homine tutum sit, si innocentia criminosa

est? Dormiente patrefamilias inimicus homo zizania super-

seminavit. »Exterminavit vineam aper de silva, et singularis

ferus depastus est eam.« Ego taceo, et litterae non meae

loquuntur contra me. Ignoro crimen, et crimen in toto orbe

confiteor. »Heu mihi, mater mea, ut quid me genuisti, virum

qui iudicer et discernar omni terrae!«

25. Omnes Praefatiunculae veteris Instrumenti, quarum

ex parte exempla subieci, huic rei testes sunt. Et superflu-

um est, quod in illis dictum est, aliter quam ibi dictum est,

scribere. Incipiam igitur a Genesi, cuius Prologus talis est:

»Desiderii mei desideratas accepi epistulas, qui quodam

praesagio futurorum, cum Danihele sortitus est nomen,

obsecrantis ut translatum in linguam Latinam de Hebraeo

sermone Pentateuchum nostrorum auribus traderem. Pe-

— 172 —

da naj bi govoril proti sedemdesetim prevajalcem, ki sem jih pred mnogimi leti skrbno popravljal in prevedel latinskim

bralcem, ki sem jih vsak dan razlagal zboru bratov? Pri me-

ditaciji si nenehno popevam njihove psalme! Da sem bil

tako neumen in v starosti hotel pozabiti, kar sem se naučil

kot otrok? V vse moje spise so vtkana njihova pričevanja.

Komentarji k dvanajstim prerokom razlagajo tako mojo

različico izdaje kot izdajo Septuaginte. Kako negotovi so

človeški napori! In kako nasproten učinek imajo včasih naša

prizadevanja! Mislil sem si, da imam nekaj zaslug pred svo-

jimi Latinci in da spodbujam naša srca k učenju, kajti še celo

Grki so kljub tolikim prevajalcem zadovoljni z verzijo, ki

je prevedena nazaj iz latinščine. Toda prav zaradi tega sem

kriv in vidim, da pitam zasičene želodce. Ali je na človeku

sploh kaj varno, če se še nedolžnost obtožuje? Medtem ko

hišni gospodar spi, sovražnik med pšenico zaseje ljulko.254

»Merjasec iz gozda jo grize, poljske živali jo popasejo.«255

Sam molčim, toda proti meni govorijo spisi, ki niso moji.

Ne poznam zločina, a primoran sem ga pred celim svetom

priznavati. »Gorje mi, moja mati, da si me rodila, moža, ki

je v sporu in prepiru z vso deželo!«256

25. To izpričujejo vsi predgovori k Stari zavezi, in nekaj

odlomkov iz njih sem dodal za vtis. Odveč je pisati druga-

če, kot je napisano tam. Zato bom začel s Prvo Mojzesovo

knjigo, ki ima takšen predgovor: »Prejel sem zelo zažele-

na pisma mojega prijatelja Deziderija,257 ki si kot po kaki

prerokbi deli ime z Danielom.258 V pismih me prosi, naj

našim ljudem priskrbim Pentatevh, ki sem ga prevedel v

latinščino iz hebrejščine. To je zagotovo tvegano početje,

254 Mt 13,25–27.

255 Ps 80,14.

256 Jer 15,10.

257 Besedna igra v izvirniku: »Desiderii mei desideratas accepi epistulas …«

258 Dan 9,23; 10,11,19. Daniel se pojavlja kot mož ljubljeni.

— 173 —

riculosum opus certe, et obtrectatorum latratibus patens, qui me asserunt in Septuaginta interpretum suggillatio-nem, nova pro veteribus cudere, ita ingenium, quasi vinum

probantes, cum ego saepissime testatus sim, me pro virili

portione in tabernaculo Dei offerre quae possim; nec opes

aliorum alterius paupertate foedari. Quod ut audeam, Ori-

genis me studium provocavit, qui editioni antiquae transla-

tionem Theodotionis miscuit, asterisco et obelo id est, stel a

et veru, opus omne distinguens, dum aut il ucescere facit,

quae minus ante fuerant, aut superflua quaeque iugulat et

confodit, maximeque evangelistarum et apostolorum auc-

toritas, in quibus multa de veteri Testamento legimus, quae

in nostris codicibus non habentur, ut est il ud: ‚Ex Aegypto

vocavi filium meum;‘ et: ‚Quoniam Nazareus vocabitur;‘ et:

‚Videbunt in quem compunxerunt;‘ et: ‚Flumina de ventre

eius fluent aquae vivae;‘ et: ‚Quae nec oculus vidit, nec auris

audivit, nec in cor hominis ascendit, quae praeparavit Deus

diligentibus se;‘ et multa alia, quae proprium σύνταγμα de-

siderant. Interrogemus ergo eos, ubi haec scripta sint; et

cum dicere non potuerint, de libris Hebraicis proferamus.

Primum testimonium est in Osee, secundum in Isaia, ter-

tium in Zacharia, quartum in Proverbiis, quintum aeque in

Isaia. Quod multi ignorantes, apocryphorum deliramenta

sectantur, et hiberas naenias libris authenticis praeferunt.

— 174 —

izpostavljeno napadom mojih obrekovalcev, ki trdijo, da hočem osramotiti prevod Septuaginte in si namesto starega izmišljujem novega. Sposobnost ocenjujejo tako ka-

kor vino, čeprav sem sam večkrat dejal, da glede na svoje

zmožnosti pred Gospodov oltar prinašam, kar morem, in

da se velika dela kakega človeka ne skvarijo ob siromašnih

talentih koga drugega. Da sem si drznil lotiti se te naloge,

me je spodbudila Origenova vnema; ta namreč staro izdajo

združuje s Teodotionovim prevodom in celotno delo raz-

ločuje z asteriski in obeli, to je z zvezdico in križcem.259 S

prvo poudari, kar je bilo prej v ozadju, s križcem pa izniči

in prečrta, kar je odveč. Še posebno pa me je opogumil

močan zgled evangelistov in apostolov, pri katerih zasle-

dimo mnogo odlomkov iz Stare zaveze, ki jih naši kodeksi

ne vsebujejo. Na primer: ‚Iz Egipta sem poklical svojega

sina,‘260 in ‚da bo imenovan Nazarečan,‘261 ali ‚Gledali bodo

vanj, ki so ga prebodli,‘262 ali ‚... bodo iz njegovega osrčja

tekle reke žive vode,‘263 in ‚Česar oko ni videlo in uho ni

slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripra-

vil tistim, ki ga ljubijo‘264 in še mnogo takih odlomkov, ki

pogrešajo lasten kontekst. Vprašajmo jih torej, kje so bili ti

odlomki napisani; in ker ne bodo mogli odgovoriti, naj jih

navedemo iz hebrejskih knjig. Prvi odlomek je iz Ozeja,265

drugi iz Izaije,266 tretji iz Zaharije,267 četrti iz Pregovorov 268

in peti prav tako iz Izaije.269 Ker vsega tega ne poznajo, raje 259 Gre za znamenji * in †.

260 Mt 2,15.

261 Mt 2,23.

262 Jn 19,37.

263 Jn 7,38.

264 1 Kor 2,9.

265 Oz 11,1.

266 Iz 11,1.

267 Zah 12,10.

268 Prg 18,4.

269 Iz 64,4.

— 175 —

Causas erroris non est meum exponere. Iudaei prudenti factum dicunt esse consilio, ne Ptolemaeus unius dei cultor,

apud Hebraeos etiam duplicem divinitatem deprehende-

ret, quos maximi idcirco faciebant, quia in Platonis dogma

cadere videbatur. Denique ubicumque sacratum aliquid

Scriptura testatur de Patre et Filio et Spiritu Sancto, aut

aliter interpretati sunt, aut omnino tacuerunt, ut et regi sa-

tisfacerent, et arcanum fidei non vulgarent. Et nescio quis

primus auctor septuaginta cel ulas Alexandriae mendacio

suo exstruxerit, quibus divisi eadem scriptitarint, cum

Aristeas, eiusdem Ptolemaei ὑπερασπιστής, et multo post

tempore Iosephus, nihil tale rettulerint; sed in una basili-

ca congregatos contulisse scribant, non prophetasse. Aliud

est enim vatem, aliud esse interpretem: ibi Spiritus ventura

— 176 —

sledijo bedastim apokrifom in španskim neumnostim270 kot pristnim knjigam. Ni moja naloga, da bi razlagal vzroke

zmote. Po mnenju Judov je bilo to storjeno načrtno in mo-

dro, da ne bi Ptolemaj, ki časti enega boga, odkril dvojnega

božanstva celo pri Hebrejcih. Njih je zelo visoko cenil, ker

je bilo videti, da so prevzeli Platonov nauk. Skratka, kjerko-

li Sveto pismo poroča kako sveto resnico o Očetu, Sinu in

Svetem Duhu, so prevedli drugače ali pa sploh zamolčali,

da bi ustregli kralju in da ne bi razglašali skrivnosti vere.

Ne vem, kdo si je prvi izmislil sedemdeset celic v Aleksan-

driji, kjer naj bi ločeni drug od drugega napisali iste stvari.

Kajti Aristej, branitelj istega Ptolemaja,271 in pozneje Jožef272

ne poročata nič takega, pišeta pa, da so se zbrali v eni ba-

ziliki in se skupaj posvetovali, ne da bi prerokovali. Eno je

270 Hieronim v komentarjih k Izaiji 64 pojasnjuje, da so se mnoge ženske iz Španije in takratne Luzitanije pustile zapeljati in verjele čudom iz Bazilidove in Balzamove zakladnice ter celo Barbeli in Levziboru.

Tudi Irenej izvore herezij išče med gnostiki, ki naj bi na območju

Galije okrog Rone in Španije ogoljufali mnogo žensk in jim pod ime-

nom filozofije oznanjali neumnosti. Podobno se Hieronim zgraža

tudi v Ep. 75. 3.1: »Ker pa sem omenil herezije – kje je zgovornost, ki bo glasno kakor trobenta slavila našega Lucina, ki je ohranil cerkveno vero čisto, ko je v Španiji besnela ogabna Bazilidova zmota in

kakor kužna bolezen pustošila vse pokrajine med Pireneji in ocea-

nom. Ni se ubadala z Armazelom, Barbelom, Abraksom, Balzamom

in smešnim Levziborom in drugimi …« Lukman, Svetega Hieronima

izbrana pisma, 308.

271 Ptolemaj II. Filadelf (vladal 285–247 pr. Kr.) je bil med drugim

pobud nik prevajanja Svetega pisma iz hebrejščine v grščino. Po

Aristejevem Pismu Filokratu naj bi na njegovo zahtevo sedemdeset judovskih učenjakov, zaprtih v celice na otoku Faros ob Aleksandriji,

neodvisno drug od drugega in po navdihu Svetega Duha naredilo

enak prevod Svetega pisma.

272 Jožef Flavij (37–93 po Kr.) je bil judovski zgodovinar, Hieronim ga imenuje grški Livij. V času judovskega upora (leta 66) mu je bila za-upana Galileja. Ko so Rimljani oblegali Jotapato, je bil ujet, vendar je ostal pri življenju, ker je Vespazijanu prerokoval, da bo postal cesar.

Prvo delo Judovska vojna je napisal v aramejščini, vsa druga pa v grščini. Hieronim ima v mislih njegovo delo Judovske starožitnosti.

— 177 —

praedicit, hic eruditio et verborum copia ea quae intel egit transfert. Nisi forte putandus est Tullius Oeconomicum

Xenophontis, et Platonis Protagoram, et Demosthenis Pro

Ctesiphonte afflatus rhetorico spiritu transtulisse; aut ali-

ter de eisdem libris per Septuaginta interpretes, aliter per

apostolos Spiritus Sanctus testimonia texuit; ut quod illi

tacuerint, hi scriptum esse mentiti sint. Quid igitur? Dam-

namus veteres? Minime. Sed post priorum studia, in domo

Domini quod possumus, laboramus. Illi interpretati sunt

ante adventum Christi; et quod nesciebant, dubi s protulere

sententiis. Nos post passionem et resurrectionem eius, non

tam prophetiam, quam historiam scribimus. Aliter enim au-

dita, aliter visa narrantur. Quod melius intellegimus, melius

et proferimus. Audi igitur, aemule, et obtrectator, ausculta:

non damno, non reprehendo Septuaginta, sed confidenter

cunctis illis apostolos praefero. Per istorum os mihi Christus

sonat, quos ante prophetas inter spiritalia charismata posi-

tos lego, in quibus ultimum pene gradum interpretes tenent.

Quid livore torqueris? Quid imperitorum animos contra me

concitas? Sicubi tibi in translatione videor errare, interro-

ga Hebraeos, diversarum urbium magistros consule: quod

illi habent de Christo, tui codices non habent. Aliud est, si

contra se postea ab apostolis usurpata testimonia probave-

runt, et emendatiora sunt exemplaria Latina, quam Graeca:

Graeca, quam Hebraea.«

26. In libris quoque Samuel et Malachim, quos nos

— 178 —

biti videc, nekaj drugega pa biti prevajalec: v prvem primeru Duh napoveduje prihod nost, v drugem pa prevajalec

s pomočjo izobrazbe in besed nega zaklada pretvarja, kar

razume. Razen če si moramo morda misliti, da je bil Tulij273

navdahnjen z govorniškim duhom, ko je prevajal Kseno-

fontovo Gospodarjenje, Platonovega Protagoro in Demo-

stenov govor Za Ktezifonta, ali da je Sveti Duh iste knjige

sedemdesetim piscem narekoval drugače kot apostolom in

so prevajalci zamolčali to, za kar so se apostoli zlagali, da je

bilo napisano. Mar torej obsojam predhodnike? Nikakor,

pač pa s pomočjo njihovih prizadevanj delam v Gospodovi

hiši, kot najboljše morem. Prevajali so pred Kristusovim

prihodom na svet in stvari, ki jih niso razumeli, izrazili

dvoumno. Po njegovem trpljenju in vstajenju pa pišemo

bolj zgodovino kot prerokbo. Kajti drugače pripovedujemo,

kar smo slišali, in drugače, kar smo videli. Kar bolje razu-

memo, tudi bolje povemo. Poslušaj, torej, tekmec, obreko-

valec, glej: ne obsojam in ne grajam sedemdeseterice, toda

zavestno imam raje apostole kot njih. Po njihovih ustih mi

govori Kristus in berem, da so pri duhovnih karizmah uvr-

ščeni pred preroki,274 medtem ko zasedajo prevajalci skoraj

zadnje mesto. Zakaj si zelen od zavisti? Zakaj proti meni

ščuvaš neuke ljudi? Če se ti zdi, da sem se kje v prevodu

zmotil, vprašaj Hebrejce, posvetuj se z učitelji iz drugih

mest: kar imajo oni o Kristusu, tega tvoji kodeksi nimajo.

Drugače je, če so odobravali pričevanja, ki so jih pozne-

je proti njim zbrali apostoli; poleg tega so latinski zgledi

pravilnejši od grških in grški pravilnejši od hebrejskih.«275

273 Mark Tulij Cicero.

274 1 Kor 12,28.

275 Hier., Vulg. Gen., prol., Weber 1, 3–4, 1–46. Upoštevana je izdaja Robertus Weber, ur., Biblia sacra iuxta Vulgatam versionem (Stuttgart: Deutsche Bibelgesel schaft, 1994).

— 179 —

Regnorum quatuor nominamus, post catalogum divinae

Scripturae haec intuli: »Quae cum ita se habeant, obsecro

te, lector, ne laborem meum reprehensionem existimes an-

tiquorum. In tabernaculum Dei offert unusquisque quod

potest: alii aurum et argentum et lapides pretiosos, alii bys-

sum et purpuram et coccum offerunt et iacinctum. Nobi-

scum bene agitur, si obtulerimus pelles et caprarum pilos.

Et tamen Apostolus contemptibiliora nostra magis necessa-

ria iudicat. Unde et tota il a tabernaculi pulchritudo et per

singulas species Ecclesiae praesentis futuraeque distinctio,

pellibus tegitur et ciliciis; ardoremque solis et iniuriam im-

brium, ea quae viliora sunt prohibent.« Vide quanto contra

Septuaginta interpretes tumeam supercilio, ut illos aurum et

pretiosos lapides et purpuram, me pelles et pilos caprarum

in tabernaculo Dei obtulisse profitear!

27. Ponam et aliud testimonium, ne nunc me rerum

necessitate compulsum dicas mutasse sententiam. In libro

Temporum, id est, Paralipomenon, qui Hebraice dicitur

‚dabre iamim‘, hac ad sanctum papam Chromatium Prae-

fatiuncula usus sum: »Si Septuaginta interpretum pura, et

ut ab eis in Graecum versa est, editio permaneret, superflue,

mi Chromati, episcoporum sanctissime atque doctissime,

impelleres, ut Hebraea volumina Latino sermone transfer-

rem. Quod enim semel aures hominum occupaverat, et

— 180 —

26. Tudi v knjigah Samuel 276 in Malahija, ki jih imenujem Knjige štirih kraljev, sem za katalogom Svetega pisma napisal naslednje: »Ker je temu tako, te rotim, bralec, da mojega

napora nimaš za pobijanje starih prevodov. Na Božji taber-

nakelj vsak polaga v dar, kar zmore: nekateri zlato, srebro in

dragocene kamne, drugi darujejo platneno tančico, višnjev

in rdeč škrlat ter kermezin, mi bomo storili dobro, če bomo

darovali kože in kozje dlake. In vendar ima apostol naše

deleže, ki so bolj zaničevane, za potrebnejše.277 Od tod vsa

tista lepota tabernaklja, in po posameznih vrstah, ki so sijaj

sedanje in prihodnje Cerkve, se pokriva z oblekami iz kož

in kozjih dlak;278 in tiste reči, ki so manj vredne, so zadržale

sončno vročino in silen dež.«279 Glej, kako ošabno sem se

napihoval pred prevajalci Septuaginte! Priznal sem, da so

na Kristusov oltar prinesli zlato, drage kamne in škrlat, jaz

pa ovčji kožuh in kozjo dlako.

27. Dodal bom še en dokaz, da ne bo dejal, kako sem

spremenil mnenje zaradi pritiska okoliščin. V Kroniški knji-

gi, to je Paraleipomenon,280 čemur v hebrejščini pravijo dabre jamim, sem v predgovoru svetemu škofu Kromaciju na-

pisal tole: »Če bi izdaja sedemdesetih ostala neokrnjena in

tak šna, kot so jo sami prevedli v grščino, potem bi me, dragi

Kromacij, presveti učeni škof, brez potrebe priganjal, naj

hebrejske zvitke prevedem v latinščino. Prav je, da smo to,

276 Mišljene so Samuelu pripisane knjige: Knjiga pregovorov, Pridigar in Visoka pesem.

277 1 Kor 12, 22–23.

278 Lat. cilicium – odeja iz kozje kože, po izvoru iz Kilikije.

279 Hier. Vulg. I–IV reg., prol., Weber 1, 365, 58–65. Prev. Jože Krašovec.

280 Prva in Druga kroniška knjiga sta bili v kanon sprejeti kot zadnji in sestavljata celoto z Ezrovo in Nehemijevo knjigo. Prvotno je bila to ena sama knjiga, prevajalci v grščino pa so jo razdelili na dva dela

in ju poimenovali Paraleipomena ( kar je opuščeno, opuščene stvari).

Imeli so ju za dodatka k Prvi in h Drugi Samuelovi knjigi ter k Prvi in h Drugi knjigi kraljev. Hieronim ju je pravilneje označil za kroniko celotne Božje zgodovine. SSP, 1137.

— 181 —

nascentis Ecclesiae roboraverat fidem, iustum erat etiam nostro silentio comprobari. Nunc vero cum pro varietate

regionum diversa ferantur exemplaria, et germana il a an-

tiquaque translatio corrupta sit, atque violata, nostri arbitrii

putas, aut e pluribus iudicare quid verum sit, aut novum

opus in veteri opere cudere, il udentibusque Iudaeis, cor-

nicum, ut dicitur, oculos configere. Alexandria et Aegyptus

in Septuaginta suis Hesychium laudat auctorem. Constan-

tinopolis usque ad Antiochiam Luciani martyris exempla-

ria probat. Mediae inter has provinciae palaestinos codices

legunt, quos ab Origene elaboratos Eusebius et Pamphilius

vulgaverunt; totusque orbis hac inter se trifaria varietate

compugnat. Et certe Origenes non solum exempla compo-

suit quatuor editionum, e regione singula verba describens,

ut unus dissentiens statim ceteris inter se consentientibus

— 182 —

kar se je enkrat ljudem usedlo v ušesa in okrepilo vero v nastajajoči Cerkvi, tudi mi potrdili s svojim molkom. Toda ker

različne dežele razširjajo vsaka svoje prepise ter je pristni

stari prevod poškodovan in oskrunjen, predlagaš, naj bodisi

iz več različic presodim, katera je prava, ali pa naj na temelju

starega dela zasnujem nov prevod in porogljive Jude, kot se

reče, povlečem za nos. Aleksandrija in Egipt hvalita med

sedemdesetimi svojega pisca Hesihija.281 Od Konstantinopla

vse do Antiohije priznavajo različico mučenca Lukijana.282

Province med njimi berejo palestinske kodekse, ki jih je iz-

delal Origen, med ljudi pa sta jih razširila Evzebij in Pamfil.

Ves svet se torej prereka glede treh različic. Origen je zbral

primere štirih izdaj, ko je drugo ob drugo prepisal posamezne

besede, tako da lahko eno besedo, ki po smislu odstopa,

takoj ovržemo na podlagi drugih, ki se med seboj skladajo.

281 Hesychius je bil ekseget, ki je živel v Aleksandriji okrog leta 300.

Hieronim kritizira njegovo revizijo LXX in Nove zaveze, ki je bila

sicer uvrščena med apokrife, uporabljale pa so jo Cerkve v Egip-

tu. Vprašanje je, če ga smemo istovetiti z istoimenskim škofom in

mučencem, ki je umrl v času Dioklecijanovih preganjanj. G. La-

docsi, »Hesychius«, v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge:

James Clarke & Co., 1992).

282 Lukijan iz Antiohije je bil mučenec v času zadnjega preganjanja.

Vemo, da je naredil neke vrste revizijo grškega besedila Stare zaveze

in da je pretrpel mučeništvo v Nikomediji leta 312. Bil je Arijev uči-

telj in eden od njegovih pomembnih podpornikov. Nasledil naj bi

Pavla iz Samosate in bil izobčen iz antiohijske skupnosti za čas treh

škofovskih služb. Lukijana so imeli dolgo za utemeljitelja eksegetske

šole v Antiohiji, ki se je v nasprotju z aleksandrinsko alegorezo drža-la dobesednejšega razumevanja Svetega pisma. Za zanesljivo trditev

o tem ni dovolj podatkov. Če velja, da je bil Pavlov učenec in privr-

ženec njegove herezije, je bil to najbrž vzrok za njegovo izobčenje.

To bi bilo v nasprotju z domnevo, da je bil Arijev učitelj. Najverjet-

neje je, da je v Antiohiji učil nauk, ki je bil v nasprotju s Pavlovim monarhianizmom, torej subordinationizem (še pred Arijem), in bil

zato izgnan. M. Simonetti, »Lucian of Antioch«, v Encyclopedia of

the Early Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James Clarke & Co., 1992).

— 183 —

arguatur; sed – quod maioris audaciae est – in editione Septuaginta Theodotionis editionem miscuit, asteriscis videlicet

designans quae minus fuerant, et virgulis quae ex superfluo

videbantur apposita. Si igitur aliis licuit non tenere, quod

semel susceperant, et post septuaginta cel ulas, quae vulgo

sine auctore iactantur, singulas cel ulas aperuere: hocque

in Ecclesiis legitur, quod Septuaginta nescierunt; cur me

non suscipiant Latini mei, qui inviolata editione veteri, ita

novam condidi, ut laborem meum Hebraeis, et (quod his

maius est) apostolis auctoribus probem? Scripsi nuper li-

brum De optimo genere interpretandi, ostendens il a de

evangelio: ‚Ex Aegypto vocavi filium meum;‘ et: ‚Quoniam

Nazaraeus vocabitur;‘ et: ‚Videbunt in quem compunxe-

runt;‘ et il ud Apostoli: ‚Quae oculus non vidit, nec auris

audivit, nec in cor hominis ascenderunt, quae praeparavit

Dominus diligentibus se;‘ ceteraque his similia, in Hebraeo-

rum libris inveniri. Certe Apostolus et evangelistae, Septua-

ginta interpretes noverant. Et unde eis haec dicere, quod in

Septuaginta non habentur? Christus Deus noster, utriusque

Testamenti conditor, in Evangelio secundum Ioannem: ‚Qui

credit,‘ inquit, ‚in me sicut dicit Scriptura, flumina de ventre

eius fluent aquae vivae.‘ Utique scriptum est, quod Salvator

scriptum esse testatur. Ubi scriptum est? Septuaginta non

habent, apocrypha nescit Ecclesia. Ad Hebraeos igitur re-

vertendum: unde et Dominus loquitur, et discipuli exempla

praesumunt. Haec pace veterum loquor, et obtrectatoribus

meis tantum respondeo, qui canino dente me rodunt, in

publico detrahentes, legentes in angulis, idem et accusatores

et defensores, cum in aliis probent, quod in me reprobant,

quasi virtus et vitium non in rebus sit, sed cum auctore mu-

tetur. Ceterum memini editionem Septuaginta translatorum

— 184 —

Poleg tega je – kar je še bolj pogumno – k Septuaginti dodal še Teodotionovo izdajo in z zvezdicami zaznamoval, kar

je manjkalo, s križcem pa, kar se mu je zdelo odveč. Če je

bilo torej drugim dovoljeno, da niso imeli pri sebi, kar so

enkrat že prejeli, in da so po sedemdesetih celicah, kot se

neutemeljeno širi med ljudmi, posamezne celice odprli, ter

se v Cerkvah bere, česar sedemdeseterica ni vedela, zakaj

potem Latinci ne bi sprejeli mene, ki sem na podlagi stare

izdaje, ne da bi jo pokvaril, ustvaril nov prevod tako, da sem

ga utemeljil s hebrejskimi avtorji, še več, na podlagi avtori-

tete apostolov? Pred kratkim sem napisal pismo O najboljši vrsti prevajanja,283 v katerem sem pokazal, da se besede iz

evangelija ‚Iz Egipta sem poklical svojega sina,‘284 in ‚... da

bo namreč imenovan Nazarečan,‘285 ter ‚Gledali bodo vanj,

ki so ga prebodli,‘286 in tiste apostolove besede ‚Česar oko

ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo,

kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo‘ ter podobne stavke

najde v hebrejskih knjigah. Zagotovo so apostoli in evange-

listi poznali sedemdeseterico prevajalcev. In od kod njim,

da govorijo te reči, ki jih v Septuaginti ni? Jezus Kristus,

snovalec obeh zavez, v Janezovem evangeliju pravi: ‚Kdor

veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja

tekle reke žive vode.‘287 Vsekakor mora biti nekje pisano,

kar Odrešenik trdi, da ‚pravi Pismo‘. Kje je to napisano? V

Septuaginti tega ni, apokrifov Cerkev ne pozna. Torej se je

treba vrniti k Hebrejcem, od koder govori Gospod in apo-

stoli jemljejo primere. To pred svojimi predhodniki povem

z mirno vestjo in le odgovarjam svojim obrekljivcem, ki me

glodajo kakor psi, me vlačijo v javnost, berejo po kotih, tako

tožniki kot tudi zagovorniki. Pri drugih odobravajo to, kar

pri meni grajajo, kot da krepost in krivica ne bi bili v samih

283 De optimo genere interpretandi; Epist. 57.7.6; 7.4; 9.5–6.

284 Mt 2,15.

285 Mt 2,23.

286 Jn 19,37.

287 Jn 7,38.

— 185 —

olim de Graeco emendatam tribuisse me nostris, nec inimicum debere existimari eorum, quos in conventu fratrum

semper edissero. Et quod nunc ‚dabre iamim‘ id est, ‚verba

dierum‘, interpretatus sum, idcirco feci ut inextricabiles

moras, et silvam nominum, quae scriptorum confusa sunt

vitio, sensuumque barbariem apertius, et per versuum cola

digererem, mihimet ipsi et meis iuxta Ismenium canens, si

aures surdae sunt ceterorum.«

28. In Ezrae quoque volumine, similia praefatus sum et

post multa haec addidi: »Quod il aturus sum, aequissimum

est. Edidi aliquid, quod non habetur in Graeco, vel aliter

habetur, quam a me versum est. Quid interpretem laniant?

Interrogent Hebraeos, et ipsis auctoribus translationi meae,

vel arrogent vel derogent fidem. Porro aliud est, si clau-

sis, quod dicitur, oculis, mihi volunt maledicere, et non

imitantur Graecorum studium et benevolentiam, qui post

Septuaginta translatores iam Christi Evangelio coruscante,

Iudaeos et Ebionitas Legis veteris interpretes, Aquilam vi-

delicet et Symmachum et Theodotionem, et curiose legunt,

et per Origenis laborem in ἑξαπλοῖς Ecclesiis dedicarunt.

Quanto magis Latini grati esse deberent, quod exsultan-

— 186 —

dejanjih, temveč bi se spreminjali glede na osebo. Sicer pa se spominjam, da sem nekoč iz grščine popravljeno izdajo

sedemdesetih prevajalcev posvetil rojakom, in ni me treba

imeti za sovražnika teh, katerih dela na zborovanju bratov

vedno razlagam. In ker sem zdaj prevedel dabre jamim, to

je besede dnevov, sem to storil zato, da bi nerazrešljive be-

sedne ovire in goščavo imen, ki so jo pomotoma zakuhali

pisci, ter okornost v vsebini razdelal jasneje in razporedil

po posameznih členih vrstic ter da bi po zgledu Ismenija288

prepeval zase in za svoje rojake, če so drugi gluhi.«289

28. Tudi v predgovoru k Ezri sem povedal nekaj podob-

nega in za tem dodal: »Kar nameravam navesti, je popol-

noma upravičeno. Izdal sem nekaj, česar grška različica ne

vsebuje oziroma vsebuje drugače, kot sem prevedel. Zakaj

bi se spravljali nad prevajalca? Naj vprašajo Hebrejce in na

podlagi njihovega jamstva mojemu prevodu priznajo ali

odrečejo verodostojnost. Nadalje, nekaj drugega je, če me

hočejo psovati, kot se reče, z zaprtimi očmi in ne posnemajo

vneme in dobrohotnosti Grkov. Ti so tudi po sedemdese-

terici prevajalcev, ko se je že svetlikal in se širil Kristusov

evangelij, skrbno brali Jude in stare ebionitske290 prevajalce

288 Prim. Cic., Brut. 49.187. Cicero je citiral nasvet, ki ga je flavtist Antigenidas dal svojemu učencu Izmeniju, ko ga publika ni sprejemala.

»Quare tibicen Antigenidas dixerit discipulo sane frigenti ad po-

pulum: ‚mihi cane et Musis‘; ego huic Bruto dicenti, ut solet, apud

multitudinem: ‚mihi cane et populo, mi Brute‘, dixerim …« Hiero-

nim, podobno kot Cicero, ne omenja več Muz, ampak namig na mit

omili, ko pravi, da bo prepeval zase in za svoje rojake.

289 Hier., Vulg. I–II par., prol., Weber 1.546–547,1–41.

290 Ebioniti so bili skupina judovsko krščanskih sekt, ki naj bi se imenovala po svojem domnevnem ustanovitelju Ebionu (vendar je to ime

lažno). Tem sektam so bili skupni nekateri pogledi, npr.: Jezusa so

sprejemali zgolj kot človeka, živeli so po starozavezni postavi in za-

vračali nauke apostola Pavla, uporabljali pa naj bi Matejev evangelij.

Za heretike jih je prvi označil Irenej. Origen v delu Περὶ ἀρξῶν izvor imena ebionit išče v hebrejskem jeziku, kjer naj bi pomenil reven.

Posmehljivo jih imenuje za revne v razumevanju. A. F. J. Klijn, »Ebi-

— 187 —

tem cernerent Graeciam a se aliquid mutuari! Primum enim magnorum sumptuum est et infinitae difficultatis exemplaria posse habere omnia. Denique etiam qui habuerint, et

Hebraei sermonis ignari sunt, magis errabunt, ignorantes

quis e multis verius dixerit. Quod etiam sapientissimo cu-

idam, nuper apud Graecos accidit, ut interdum Scripturae

sensum relinquens, uniuscuiuslibet interpretis sequeretur

errorem. Nos autem qui Hebraeae linguae saltem parvam

habemus scientiam, et Latinus nobis utcumque sermo non

deest, et de aliis magis possumus iudicare, et ea quae ipsi

intellegimus, in nostra lingua expromere.«

29. Transibo ad librum Iob, quem post Septuaginta in-

terpretum editionem, quam Origenes obelis, asteriscisque

distinxit, ante annos plurimos Latino sermoni datum, cum

rursum iuxta ipsum Hebraicum verterem, sic locutus sum:

»Cogor per singulos Scripturae divinae libros, adversario-

rum respondere maledictis, qui interpretationem meam,

reprehensionem Septuaginta interpretum criminantur: qua-

si non et apud Graecos Aquila, Symmachus et Theodotio

vel verbum e verbo, vel sensum de sensu, vel ex utroque

commixtum et medie temperatum genus translationis ex-

presserint, et omnia veteris Instrumenti volumina Origenes

obelis asteriscisque distinxerit, quos vel additos, vel de The-

odotione sumptos translationi antiquae inseruit, probans

defuisse quod additum est. Discant igitur obtrectatores mei

recipere in toto, quod in partibus susceperunt, aut inter-

pretationem meam cum asteriscis suis radere. Neque enim

fieri potest, ut quos plura intermisisse susceperint, non eo-

sdem etiam in quibusdam errasse fateantur, praecipue in

Iob, cui si ea quae sub asteriscis addita sunt subtraxeris,

pars maxima detruncabitur, et hoc dumtaxat apud Grae-

cos. Ceterum apud Latinos, ante eam translationem, quam

sub asteriscis et obelis nuper edidimus, septingenti ferme

— 188 —

postave, očitno tudi Akvila, Simaha in Teodotiona, ter s pomočjo Origenove Heksapla počastili Cerkev. Koliko bolj

bi morali biti Latinci hvaležni, ko bi videli, da si navdušena

Grčija izposoja nekaj od njih. Prvič je zelo drago in nes-

končno težavno imeti vse različice, drugič pa bodo tisti, ki

bi to imeli in ne znajo hebrejsko, bolj tavali v nevednosti,

ker ne bodo vedeli, kdo izmed vseh piscev je govoril resnico.

To se je nedavno zgodilo tudi nekemu zelo modremu Grku,

namreč da včasih zapusti vsebino Svetega pisma in sledi

zmoti posameznega prevajalca. Jaz, ki znam vsaj malo he-

brejsko in ki zagotovo obvladam latinščino, lahko sodim o

drugih in to, kar sam razumem, izrazim v svojem jeziku.«291

29. Lotil se bom Jobove knjige. Pred več leti sem jo pre-

vedel v latinščino po izdaji Septuaginte, ki jo je Origen

označil z zvezdicami in križci. Ko sem jo ponovno preve-

del po hebrejski izdaji, sem dejal: »Prisiljen sem po posa-

meznih knjigah Svetega pisma odgovoriti na obrekovanja

svojih nas protnikov, ki moj prevod razumejo kot kritiko

prevajalcev Septuaginte. Kot da ne bi že Akvila, Simah in

Teodotion pri Grkih uporabili določene metode in prevajali

bodisi dobesedno, ali obnavljali vsebino po smislu, ali pa

ubrali neko srednjo, zmerno pot! In kot da ne bi že Origen

zaznamoval vseh knjig Stare zaveze z zvezdicami in križci,

ki jih je dodal ali pa prevzel od Teodotiona in jih vstavil v

star prevod, ter pokazal, da je prej manjkalo, kar je dodal.

Naj se torej moji obrekovalci v celoti poučijo o tem, kar

poznajo le površno, ali pa naj moj prevod zbrišejo s svojimi

križci. Nemogoče je namreč, da njim, za katere so ugotovili,

da so marsikaj izpustili, ne bi priznali, da so se na nekaterih

mestih tudi motili, zlasti pri Jobu. Če bi odstranili, kar je

bilo dodano s križci, bi odpadel dobršen del knjige, vsaj pri

onites,« v Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum (Cambridge: James Clarke

& Co., 1992).

291 Hier., Vulg. Esdr., prol., Weber 1.638–639, 29–44.

— 189 —

aut octingenti versus sunt, ut decurtatus et laceratus, cor-rosusque liber foeditatem sui publice legentibus praebeat.«

Et post multa quae studio brevitatis praetereo, haec in fine

subiunxi: »Audiant quapropter canes mei, idcirco me in hoc

volumine laborasse, non ut interpretationem antiquam re-

prehenderem, sed ut ea quae in il a, aut obscura sunt, aut

omissa, aut certe vitio scriptorum depravata, manifestiora

nostra interpretatione fierent, qui et Hebraeum sermonem

ex parte didicimus, et in Latino pene ab ipsius incunabulis

inter grammaticos et rhetores et philosophos detriti su-

mus. Quod si apud Graecos post Septuaginta editionem,

iam Christi Evangelio coruscante, Iudaeus Aquila, et Sym-

machus ac Theodotion iudaizantes, haeretici sunt recepti,

qui multa mysteria Salvatoris, subdola interpretatione ce-

larunt, et tamen in ἑξαπλοῖς habentur apud Ecclesias, et

explanantur ab ecclesiasticis viris, quanto magis ego chri-

stianus, de parentibus christianis natus, et vexil um crucis

in mea fronte portans, cuius studium fuit omissa repetere,

depravata corrigere, et sacramenta Ecclesiae, puro et fideli

aperire sermone, vel a fastidiosis, vel a malignis lectoribus

non debeo reprobari!«

30. Psalterium quoque quod certe emendatissimum

iuxta Septuaginta interpretes nostro labore dudum Roma

suscepit, rursum iuxta Hebraicum vertens, praefatione mu-

nivi, et sic in parte prologi sum locutus: »Quia igitur nuper

cum Hebraeo disputans, quaedam pro Domino Salvatore

de psalmis testimonia protulisti; volensque ille te il ude-

re, per sermones pene singulos asserebat, non ita haberi

in Hebraeo, ut tu de Septuaginta interpretibus opponebas,

studiosissime postulasti, ut post Aquilam, Symmachum, et

Theodotionem, novam editionem Latino sermone transfer-

rem. Aiebas enim te magis interpretum varietate turbari,

et amore quo laberis, vel translatione, vel iudicio meo esse

contentum. Unde impulsus a te, cui et quae non possum,

negare non possum, rursum me obtrectatorum latratibus

— 190 —

Grkih. Sicer pa je pri Latincih pred prevodom, ki smo ga pred kratkim izdali z zvezdicami in križci, skoraj sedemsto

ali osemsto verzov, tako da se okrnjena, poškodovana in

razjedena knjiga bralcem javno ponuja v vsej svoji grdoti.292

Poleg vsega drugega, kar bom zaradi jedrnatosti prešel, sem

na koncu dodal tole: Naj torej ti, ki me psujejo, slišijo, da se

s tem zvezkom nisem ukvarjal zato, da bi kritiziral prevod

predhodnikov, ampak da bi odlomki, ki so tam nejasni, iz-

puščeni ali pa po prevajalčevi napaki pokvarjeni, v mojem

prevodu postali razumljivejši. Sam sem se namreč naučil

nekaj hebrejščine, latinščino pa tako rekoč že od zibelke

pilim pri gramatikih, retorjih in filozofih. Kajti pri Grkih

so bili po Septuaginti, ko se je že širil Kristusov evangelij,

sprejeti Jud Akvila ter judaizirana heretika Simah in Teo-

dotion, in ti so mnoge Odrešenikove skrivnosti v prevodu

zahrbtno prikrili. Vendarle so vključeni v Hexapla in jih

cerkveni učitelji razlagajo v Cerkvah. Zato bi me zoprni in

zlobni bralci toliko manj smeli zaničevati, mene, kristjana,

sina krščanskih staršev, ki nosim znamenje križa na svojem

čelu, ki sem se v spisih trudil spet poiskati izpuščeno in

popravljati skvarjeno, ki sem zakramente Cerkve razkril v

čistem in pravovernem jeziku!«293

30. Tudi Psalter, ki ga je po moji zaslugi Rim že zdav-

naj dobil izpopolnjenega v skladu s sedemdesetimi preva-

jalci, sem nato spet prevedel iz hebrejščine, ga opremil s

predgovorom in v uvodnem delu zapisal: »Pred kratkim si

razprav ljal s Hebrejcem in mu v čast Gospoda Odrešenika

navedel odlomek iz enega od psalmov. Ker se je hotel po-

norčevati iz tebe, je skoraj v vsakem stavku poudarjal, da

v hebrejščini ni tako, kot si ti, nasprotno, trdil na podlagi

sedemdesetih prevajalcev. Zato si z vso vnemo zahteval od

mene, naj po Akvili, Simahu in Teodotionu v latinščino

prevedem novo izdajo. Govoril si, da te preveč motijo raz-

292 Hier., Vulg. Iob, prol., Weber 1.731.1–14.

293 Hier. , Vulg. Iob, prol., Weber 1.732.37–48.

— 191 —

tradidi, maluique te vires potius meas, quam voluntatem in amicitia quaerere. Certe confidenter dicam, et multos

huius operis testes citabo, me nihil, dumtaxat scientem, de

Hebraica veritate mutasse. Sicubi ergo editio mea a veteri-

bus discrepat, interroga quemlibet Hebraeorum, et liqui-

do pervidebis, me ab aemulis frustra lacerari, qui ‚malunt

contemnere videri praeclara, quam discere,‘ perversissimi

homines: nam cum novas semper expetant voluptates, et

gulae eorum vicina maria non sufficiant, cur in solo stu-

dio Scripturarum veteri sapore contenti sunt? Nec hoc dico

quod praecessores meos mordeam, aut quicquam de his

arbitrer detrahendum, quorum translationem diligentissime

emendatam olim meae linguae hominibus dedi: sed quod

aliud sit in ecclesiis Christi credentium psalmos legere, aliud

Iudaeis singula verba calumniantibus respondere.«

31. Salomonis etiam libros, quos olim iuxta Septuaginta

additis obelis et asteriscis in Latinum verteram, ex Hebrai-

co transferens, et dedicans sanctis episcopis Chromatio et

Heliodoro, haec in praefatiunculae meae fine subieci: »Si cui

Septuaginta interpretum magis editio placet, habet eam a

nobis olim emendatam. Neque enim sic nova cudimus, ut

vetera destruamus.«

32. Veniam et ad Isaiam, et partem prologi eius super

— 192 —

like med posameznimi prevajalci in da boš zaradi ljubezni, ki jo gojiš do mene, zadovoljen z mojim prevodom ali z

mojim mnenjem. Tako si me spodbudil, in ker ti nisem

mogel odreči niti tega, česar nisem zmožen, sem se znova

izpostavil psovanju svojih obrekljivcev. Želel sem si, da bi

ti raje podvomil o mojih sposobnostih kot o volji do prija-

teljstva. Z gotovostjo lahko rečem in pozivam mnoge priče,

ki mi lahko pritrdijo, da hebrejske resnice nisem spremenil,

vsaj ne da bi vedel. Če pa se moja izdaja kje ne sklada s

starimi prevodi, vprašaj kateregakoli Hebrejca in jasno boš

spoznal, da me tekmeci zaman obirajo; kajti ‚raje dajejo

vtis, da prezirajo imenitna dela, kot pa da se jih učijo.‘294

Sami sprevrženci! Če namreč stremijo za vedno novimi

užitki, da njihove požrešnosti ne bi nasitila niti sosednja

morja, kako to, da se pri preučevanju Svetega pisma ne na-

veličajo starega okusa? Tega ne govorim zato, da bi napadal

svoje predhodnike ali ker bi menil, da je treba kogarkoli

odvrniti od tega dela; njihove prevode sem namreč sam

nekoč skrbno popravil in priskrbel rojakom v našem jeziku.

Govorim zato, ker je eno brati psalme v cerkvah ljudem, ki

verjamejo v Kristusa, nekaj drugega pa odgovarjati Judom,

ki pretresajo vsako besedo.«295

31. Tudi Salomonove knjige, ki sem jih nekoč z zvezdi-

cami in križci vred po Septuaginti prevedel v latinščino,

sem prevedel iz hebrejščine in jih posvetil svetima škofoma

Kromaciju in Heliodoru. Na koncu kratkega uvoda sem do-

dal: »Če je komu bolj všeč izdaja sedemdesetih prevajalcev,

mu je na voljo z mojimi izboljšavami. Ne kujemo novega

prevoda zato, da bi uničili starega.«296

294 Plin., (?) locus incertus.

295 Hier., Psalt. sec. Hebr., prol., Weber 1.768–769, 18–35.

296 Hier., Vulg. lib. Salom., prol., Weber 2.957. 22–23.

— 193 —

Septuaginta interpretatione subiungam. Quem cum magis evangelistam quam prophetam dicerem, eo quod »universa Christi Ecclesiae mysteria sic ad liquidum persecutus

esset, ut non de futuro vaticinari, sed de praeteritis histo-

riam texere crederetur,« etiam hoc addidi: »Unde conicio

noluisse tunc temporis Septuaginta interpretes, fidei suae

sacramenta perspicue ethnicis prodere, ne sanctum canibus,

et margaritas porcis darent. Quae cum hanc editionem lege-

ritis, ab illis animadvertetis abscondita. Nec ignoro quanti

laboris sit, prophetas intellegere, nec facile quempiam posse

iudicare de interpretatione, nisi intellexerit ante quae legerit,

nos quoque patere morsibus plurimorum, qui stimulante

invidia, quod consequi non valent, despiciunt. Sciens ergo

et prudens in flammam mitto manum. Et nihilominus hoc

a fastidiosis lectoribus precor ut, quomodo Graeci post

Septuaginta translatores, Aquilam et Symmachum et The-

odotionem legunt, vel ob studium doctrinae suae, vel ut

Septuaginta magis ex col atione eorum intellegant, sic et

isti saltem unum post priores habere dignentur interpre-

tem. Legant prius, et postea despiciant; ne videantur non

ex iudicio, sed ex odii praesumptione, ignorata damnare.«

33. De Danihele autem breviter respondebo, me non

negasse eum prophetam, quem statim in fronte prologi

prophetam esse confessus sum, sed quid Hebraei dicerent,

et quibus argumentis suam niterentur probare sententiam,

voluisse monstrare, et docuisse lectorem ecclesias Christi

hunc prophetam iuxta Theodotionem legere et non iuxta

Septuaginta translatores. Quorum si in isto libro editio-

nem dixi multum a veritate distare, et recto ecclesiarum

— 194 —

32. Prešel bom k Izaiji in navedel del predgovora, ki govori o prevodu Septuaginte. O njem sem dejal, da je bolj

evangelist kot prerok, kajti »tako razumljivo razlaga skriv-

nosti Kristusa in Cerkve, kot da ne bi prerokoval o prihod-

nosti, temveč tkal zgodovino o preteklih dejanjih«.297 Nato

sem še dodal: »Zato sklepam, da sedemdeseterica razlagal-

cev tedaj ni hotela poganom jasno izdati zakramentov svoje

vere, da svetega ne bi metali psom in biserov svinjam.298 Ko

boste brali to izdajo, boste opazili, da so jo potopili v skriv-

nost. Prav dobro vem, kako težko je razumeti preroke in da

nihče ne more zlahka soditi prevoda, če prej ni razumel, kar

je bral. Vem, da se izpostavljam mnogim psovkam ljudi, ki

jih razjeda zavist in zaničujejo sadove dela, ki jih niso zmožni

doseči. Torej zavestno in načrtno dajem roko v ogenj. Nič

manj ne prosim zoprnih bralcev, naj bodo, tako kot Grki, ki

po razlagalcih Septuaginte še vedno berejo Akvilo, Simaha

in Teodotiona – bodisi zaradi preučevanja svojega nauka

ali z namenom, da s pomočjo primerjave z njihovimi deli

bolje razumejo Septuaginto –, tudi oni počaščeni, da ima-

jo po mnogih prednikih vsaj enega prevajalca. Naj najprej

preberejo in šele nato zaničujejo, saj bo sicer videti, da ne

obsojajo na podlagi presoje, ampak iz sovražnih predsodkov

o nepoznanem.«299

33. Glede Daniela pa bom odgovoril na kratko; o njem

nisem dejal, da ni prerok, saj sem takoj na začetku uvoda

dejal, da je,300 hotel pa sem pokazati, kaj pravijo Hebrejci

in s kakšnimi argumenti skušajo podpreti svoje mnenje.301

Poleg tega sem poučil bralca, da Kristusove Cerkve berejo

preroka Daniela po Teodotionu in ne po piscih Septuaginte .

Če sem v isti knjigi dejal, da njihova izdaja zelo odstopa

297 Hier., Vulg. Is., prol., Weber 2.1096. 9–11.

298 Mt 7,6.

299 Hier., Vulg. Is., prol. , Weber 2. 1096.11–23.

300 Hier., Vulg. Dan., prol., Weber 2.1341.1.

301 Hier., Vulg. Dan., prol., Weber 2.1341.1–2.

— 195 —

Christi iudicio reprobatam, non est meae culpae qui dixi, sed eorum qui legunt. In promptu sunt quattuor editiones,

Aquilae, Symmachi, Septuaginta, et Theodotionis: ecclesiae

iuxta Theodotionem legunt Danihelem. Ego quid peccavi,

si ecclesiarum iudicium secutus sum? Quod autem refe-

ro, quid adversum Susannae historiam, et hymnum trium

puerorum, et Belis draconisque fabulas, quae in volumi-

ne Hebraico non habentur, Hebraei soleant dicere, qui me

criminatur, stultum se sycophantam probat. Non enim

quid ipse sentirem, sed quid illi contra nos dicere soleant,

explicavi. Quorum opinioni, si non respondi in prologo,

brevitati studens, ne non praefationem, sed librum viderer

scribere, puto quod statim subiecerim. Dixi enim: »... de

quo non est huius temporis disserere.« Alioquin et ex eo,

quod asserui Porphyrium contra hunc prophetam multa

dixisse, vocavique ‚huius rei testes Methodium, Eusebium,

et Apollinarium, qui multis versuum mil ibus illius vesaniae

responderunt‘, me accusare poterit, quare non in praefa-

— 196 —

od resnice in da jo Kristusove Cerkve po odkriti presoji zavračajo, to ni krivda mene, ki sem to dejal, ampak krivda

njih, ki jo berejo.302 Pri roki imam štiri izdaje, Akvilovo,

Simahovo, Septuaginto in Teodotionovo. Cerkve berejo Da-

niela po Teodotionu. S čim sem grešil, če sem sledil presoji

Cerkva? Kdor pa me obtožuje, ker poročam, kaj imajo Heb-

rejci ponavadi povedati proti Suzanini zgodbi, pesmi treh

dečkov ter zgodbi o Belu in zmaju,303 ki jih v hebrejskem

zvitku ni, ta sam dokazuje, da je spletkar.304 Nisem namreč

razlagal svojega mnenja, ampak s čim nam ponavadi oni

ugovarjajo. Če njihovemu mnenju iz želje po jedrnatosti

nisem odgovoril v predgovoru, ker nisem hotel dajati vtisa,

da pišem predgovor, ampak knjigo, mislim, da sem takoj

navedel svoj vzgib. Dejal sem: »... o tem ob tej priložnosti

ne bi razpravljal.«305 Sploh pa bi me tudi zaradi tega, ker sem dejal, da je že Porfirij veliko povedal proti temu preroku, in

ker sem kot priče navedel Metodija, Evzebija in Apolinarja, 306

302 Hier., Vulg. Dan., prol., Weber 2.1341.6–7.

303 Vse te zgodbe iz Danielovega življenja najdemo v SSP pod Dodatki (grški) k Danielu. Znana sta dva grška prevoda Danielove knjige, starejši v Septuaginti in mlajši, ki naj bi bil Teodotionov (biblicisti sicer menijo, da je veliko starejši). Nova zaveza navadno uporablja Teodotionov prevod, ki je postal nekakšna »kanonična« različica.

Teodotionova predloga je bilo hebrejsko ali aramejsko besedilo,

ki je bilo zelo podobno masoretskemu, medtem ko je različica v

Septuaginti semitskega izvora in se od masoretske precej razlikuje.

Oba prevoda sta ohranila dodatke (Azarjajeva molitev, Hvalnica

treh mladeničev, pripoved o Suzani in pripovedi iz cika o Danielu),

ki jih hebrejsko-aramejsko besedilo Daniela, kakor so ga judovski

učenjaki določili okrog leta 90 po Kr., ni vsebovalo. SSP, 1461.

304 Hier., Vulg. Dan., prol., Weber 2. 1341–1342, 20–44.

305 Heir., Vulg. Dan., prol., Weber 2. 1342, 49–51.

306 Metodij je napisal obsežno delo proti novoplatonistu Porfiriju, avtorju Govorov proti kristjanom (danes govore poznamo le iz citatov, ker so jih v petem stol. po Kr. sežgali). Hieronim je Metodijev spis, ki je ohranjen le v petih odlomkih, večkrat pohvalil. ( De vir. ill. 83) Tudi od spisov Evzebija iz Cezareje in Apolinarja iz Laodikeje se je ohranilo

le to, kar je omenil Hieronim. Vsebino Evzebijeve knjige povzema v

uvodu k razlagi Danielove prerokbe in v razlagi Matejevega evangelija,

— 197 —

tiuncula contra libros Porphyrii scripserim. Qui istiusmodi naenias consectatur, et Scripturae Hebraicae veritatem

non vult recipere, audiat libere proclamantem: Nemo enim

cogitur legere, quod non vult. Ego petentibus scripsi, non

fastidiosis; gratis, non invidis; studiosis, non oscitantibus.

Et tamen miror quomodo Theodotionem haereticum et

iudaizantem legit, et qualiscumque peccatoris christiani

translationem fastidit.

34. Quaeso te, amice dulcissime, qui tam curiosus es, ut

etiam somnia mea noveris, omniaque quae per tot annos

absque metu futurae scripsi calumniae, in accusationem

voces, ut respondeas, quomodo eorum praefationes libro-

rum nescias, quos accusas, quae quodam vaticinio, futu-

rae calumniae responderunt; implentes proverbium: ‚Ante

antidotum, quam venenum.‘ Quid nocet ecclesiis nostra

translatio? Magnis, ut scio, sumptibus redemisti Aquilae, et

Symmachi, et Theodotionis, quintaeque et sextae editionis

Iudaicos translatores. Origenes tuus, et – ne forte queraris

figurata te laude percussum – Origenes noster – nostrum

voco ob eruditionem ingenii, non ob dogmatum veritatem –

in omnibus libris suis post Septuaginta interpretes, Iudae-

orum translationes explanat et disserit. Eusebius quoque

et Didymus idem faciunt. Praetermitto Apollinarium, qui

bono quidem studio, sed non secundum scientiam, de om-

nium translationibus in unum vestimentum pannos assuere

conatus est, et consequentiam Scripturae non ex regula ve-

ritatis, sed ex suo iudicio texere. Apostolici viri Scripturis

utuntur Hebraicis. Ipsos apostolos et evangelistas hoc fe-

cisse perspicuum est. Dominus atque Salvator ubicumque

veteris Scripturae meminit, de Hebraicis voluminibus ponit

exempla, ut est il ud: »Qui credit in me, sicut Scriptura dicit,

flumina de ventre eius fluent aquae vivae.« Et in ipsa cruce:

— 198 —

ki so njegovi togoti odgovorili s tisočerimi verzi, lahko obtožil, češ zakaj nisem v uvodu pisal proti Porfirijevim knjigam.

Kdor se poganja za tovrstnimi neumnostmi in noče sprejeti

resnice hebrejskih svetih spisov, naj sliši, ko pravim: niko-

mur ni treba brati, česar noče! Pisal sem zanje, ki so me

prosili, ne za nejevoljneže; hvaležnim, ne nevoščljivcem;

vedoželjnim, ne pa brezbrižnim. In vendarle me čudi, kako

lahko bere heretika in judaiziranega Teodotiona in prezira

prevod kakršnegakoli krščanskega grešnika.

34. Predragi prijatelj, ki si tako skrben, da poznaš celo

moje sanje, in me zaradi vsega, kar sem v teh letih napisal

iz strahu pred prihodnjimi očitki, kličeš na zagovor – pro-

sim te, da odgovoriš, kako to, da ne poznaš predgovorov

knjig, ki jih obtožuješ. Predgovori namreč preroško odgo-

varjajo na prihodnje očitke, tako da se izpolnjuje pregovor

Protistrup pred strupom. S čim moj prevod škodi Cerkvi?

Kolikor vem, si za drage denarje kupil izvode judovskih

prevajalcev Akvile, Simaha in Teodotiona ter prevode pete

in šeste izdaje. Tvoj Origen in – da ne boš tožil, kako te

zbadam s hlinjeno hvalo – naš Origen ( naš pravim zaradi

izobraženega duha, ne pa zaradi resničnosti njegovega nau-

ka) v vseh svojih knjigah za prevajalci Septuaginte razlaga

in razpravlja o judovskih prevodih. Isto delata tudi Evze-

bij in Didim. Da ne omenjam Apolinarja, ki je sicer zelo

zagret, a se ne ravna v skladu z znanostjo ter zbira krpe iz

vseh prevodov in jih skuša sešiti v eno obleko. Skladnosti

Svetega pisma ne tke po kriteriju resničnosti, ampak na

podlagi svoje presoje. Apostolski možje uporabljajo hebrej-

sko Sveto pismo. Jasno je, da so to delali tudi sami apostoli

in evangelisti. Tudi Gospod Odrešenik, kadar omenja Sta-

ro zavezo, navaja zglede iz hebrejskih zvitkov, na primer:

»Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega

od tridesetih Apolinarjevih knjig v obrambo krščanstva pa je ohranjen

le odlomek. Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma, 294.

— 199 —

»Eli, Eli, lema sabacthani?« quod interpretatur: »Deus meus, Deus meus, quare me dereliquisti?« non ut a Septuaginta

positum est: »Deus, Deus meus, respice in me, quare me

dereliquisti?« et multa his similia. Nec hoc dicimus quod

Septuaginta interpretes suggillemus, sed quo apostolorum

et Christi maior sit auctoritas, et ubicumque Septuaginta ab

Hebraico non discordant, ibi apostolos de interpretatione

eorum exempla sumpsisse; ubi vero discrepant, id posuisse

in Graeco, quod apud Hebraeos didicerant. Sicut ergo ego

ostendo multa in Novo Testamento posita de veteribus li-

bris, quae in Septuaginta non habentur, et haec scripta in

Hebraico doceo, sic accusator ostendat, aliquid scriptum

esse in Novo Instrumento de Septuaginta interpretibus,

quod in Hebraico non habetur, et finita contentio est.

35. Ex quibus omnibus approbatur, et Septuaginta in-

terpretum editionem quae legentium vetustate firmata est,

utilem esse Ecclesiis, dum ante gentes audiunt Christum

venturum esse quam veniat, et ceteros interpretes non re-

probandos, quia non sua, sed divina volumina transtule-

runt, et familiarem meum id a christiano et amico debere

suscipere, quod magno sumptu sibi a Iudaeis describere fe-

stinavit. Excessi epistulae modum et, qui contra nefariam

haeresim iam stilum fixeram, pro me respondere compulsus

sum, exspectans tria amici volumina, et ad congeriem cri-

minum eius tota mente suspensus, nisi quod levius est pro-

fessum inimicum cavere quam hostem latentem sub amici

nomine sustinere.



— 200 —

osrčja tekle reke žive vode,«307 in na samem križu: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« To je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me

zapustil?« ne pa, kot je zapisano v Septuaginti: »O Bog, moj

Bog, ozri se name: zakaj si me zapustil?«308 Tega ne govorim

zato, da bi poniževal prevajalce Septuaginte, pač pa, ker so

apostoli in Kristus bolj merodajni. Kjerkoli se Septuaginta

sklada s hebrejsko različico, tam apostoli jemljejo citate iz

tega prevoda, kadar pa se ne skladata, v grščini navedejo

to, kar so izvedeli pri Hebrejcih. Tako kot jaz dokazujem,

da je v Novi zavezi veliko vstavljenega iz starih knjig, ki

jih v Septuaginti ni, in pravim, da obstajajo v hebrejščini,

tako naj tudi moj tožitelj pokaže, da je v Novi zavezi nekaj

zapisano po izdaji Septuaginte, pa tega v hebrejščini ni, in

slabe volje bo konec.

35. Iz vsega tega je jasno, da je izdaja Septuaginte, ki je že

trdno uveljavljena zaradi dolgoletne rabe, uporabna za Cer-

kve, saj so pogani prek nje izvedeli za Kristusov prihod, še

preden je prišel. Poleg tega tudi drugih prevajalcev ne sme-

mo zavračati, kajti ne prevajajo svojih zvitkov, ampak Božje;

jasno pa je tudi, da mora moj dobri prijatelj od kristjana in

prijatelja sprejeti to, za kar je prenagljeno drago plačal Jude,

da so mu prepisali. Prekoračil sem okvire pisma, in čeprav

sem vzel pisalo v roke, da bi pisal proti krivični hereziji, sem

bil prisiljen braniti sebe. Medtem sem v napetosti pričakoval

tri prijateljeve knjige in kopico njegovih očitkov. Laže se je

varovati odkritega sovražnika kot trpeti nasprotnika, ki se

skriva pod imenom prijatelja.

307 Jn 7,38

308 Ps 21,2 (LXX).

— 201 —





Liber tertius

Vel ultima responsio S. Hieronymi

adversus Scripta Rufini

1. Lectis litteris prudentiae tuae, quibus in me invehe-

ris, et laudatum quondam tuum, quem verum collegam

loquebaris et fratrem, nunc libris ad respondendum pro-

vocas, terresque criminibus, intellexi il ud Salomonis in te

esse completum: »In ore stulti baculus contumeliae.« Et:

»Non recipit fatuus verba prudentiae, nisi ea dixeris, quae

versantur in corde eius,« et Isaias: »Fatuus,« inquit, »fatua

loquetur, et cor eius vana intelleget, ut compleat iniquitates,

et loquatur contra Deum mendacium.« Quid enim necesse

fuit accusationis volumina mittere, et maledicta proferre

in medium; si tu in ultima parte epistulae, denuntiata me

morte deterres, ne audeam respondere criminibus, immo

laudibus tuis? Eadem quippe et praedicas et accusas, et de

uno fonte dulce amarumque procedit. Unde obsecro te, ut

verecundiam et pudorem, quem a me exigis, prior exhibeas,

et qui mendacii alterum criminaris, desinas ipse mentiri.

Ego nulli scandalum facio, nec accusator interim tui sum.

Non etenim considero, quid tu merearis, sed quid me deceat

et Salvatoris eloquium pertimesco dicentis: »Qui scandali-

zaverit unum de pusillis istis, qui in me credunt, expedit ei,

ut suspendatur mola asinaria in col o eius, et demergatur

in profundum maris.« Et: »Vae mundo ab scandalis. Neces-

se est enim ut veniant scandala; sed vae homini per quem

scandalum venit.« Poteram et ego in te falsa congerere, et

— 202 —





Tretja knjiga

Ali zadnji Hieronimov

odgovor proti Rufinovim spisom

1. Prebral sem tvoja globokoumna pisma, v katerih me

napadaš. Nekoč si me hvalil ter štel za pravega prijatelja in

brata, zdaj pa me v knjigah pozivaš k odgovoru in strašiš z

obtožbami. Spoznal sem, da so se na tebi izpolnile tiste Sa-

lomonove besede: »V bedakovih ustih je bahaška šiba,«309 in

»norec ne sprejme modrih besed, če ne govoriš tistega, kar

nosi v srcu«310 ter besede Izaija, ki pravi: »Kajti bedak govori

bedasto, njegovo srce snuje zlo, da počenja bogoskrunstvo

in varljivo govori o Gospodu.«311 Čemu je bilo treba pošiljati

zvitke, polne obtožb, ter me v javnosti obrekovati, ko pa si

me že v zadnjem delu pisma strašil in mi grozil s smrtjo

zato, da si ne bi upal odgovoriti na tvoje obtožbe – pardon –

hvalospeve? Iste stvari namreč hvališ in obsojaš, tako da iz

istega vira prihajata sladkost in grenkoba.312 Zato te rotim,

da spoštovanje in dostojnost, ki ju terjaš od mene, izkažeš

prvi in da ti, ki drugega dolžiš laži, sam nehaš lagati. Jaz

nikogar ne pohujšujem in te obenem s tem ne obtožujem.

Kajti ne razmišljam, kaj bi si zaslužil ti, temveč kaj bi se

spodobilo meni, in bojim se besed Odrešenika, ki pravi:

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo

bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se po-

topi v globino morja.«313 In: »Gorje svetu zaradi pohujšanj!

Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po kate-

rem pride pohujšanje.«314 Tudi jaz bi lahko kopičil vsaj laži

309 Prg 14,3.

310 Vulg, Prg 18,2. Po SSP: »Norec ne išče veselja v razumnosti, temveč v razkazovanju svojega srca.«

311 Iz 32,6.

312 Jak 3,11.

313 Mt 18,6.

314 Mt 18,7.

— 203 —

dicere me, vel audisse, vel vidisse, quae nul us notat, ut apud ignorantes impudentia veritas, et furor constantia putaretur.

Sed absit ut imitator tui sim et quod in te reprehendo, ipse

faciam. Ille loquatur spurcitias, qui potest spurca commit-

tere: »Malus homo de malo cordis thesauro profert ea quae

mala sunt. Ex abundantia cordis os loquitur.« Habeto inte-

rim lucrum, quod amicus quondam tuus nunc accusatus,

turpia tibi non vult obicere. Et hoc dico, non quod accusa-

tionis tuae gladios pertimescam; sed quod magis accusari

velim, quam accusare, et pati iniuriam, quam facere, sciens

praeceptum ab Apostolo: »Non vosmet ipsos ulciscentes,

carissimi, sed date locum irae; scriptum est enim: Mihi

vindicta, et ego retribuam, dicit Dominus. Sed si esurie-

rit inimicus tuus, ciba il um: si sitierit, potum da illi. Hoc

enim faciens, carbones ignis congeres super caput eius.«

Qui enim ipse se vindicat, ultionem Domini non meretur.

2. Et tamen antequam respondeam epistulae tuae, ex-

postulare tecum libet, vetutissime monachorum, bone pre-

sbyter, imitator Christi: fratrem tuum potes occidere, quem

si tantum oderis, homicida es? Hoc a Salvatore didicisti,

ut verberanti maxil am, praeberes et alteram. Sic ipse re-

spondit percussori suo: »Si male locutus sum, testimonium

perhibe de malo: si bene, quid me caedis?« Mortem minaris,

quam et serpentes inferre possunt. Mors omnium est, homi-

cidium pessimorum. Quid enim? Nisi tu me occideris, ego

immortalis ero? Quin potius habebo gratiam, quod facis de

necessitate virtutem. Nonne et apostoli salvis inter se amici-

tiis dissenserunt; cum Paulus et Barnabas propter Ioannem,

cognomento Marcum, stomachati sunt, et separavit eos na-

vigatio, quos Christi Evangelium copulabat? Nonne idem

— 204 —

proti tebi in govoril, da sem slišal ali videl, kar vsi vedo, da bi imeli nevedneži mojo nesramnost za resnico in norost

za stanovitnost. Toda Bog ne daj, da bi te posnemal in sam

delal to, kar pri tebi grajam. Tisti naj govori svinjarije, ki

lahko svinjarije tudi počne. »Dober človek prinaša iz do-

brega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega

hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«315 Za

zdaj si štej v korist, da ti tvoj nekdanji prijatelj noče očitati

sramotnosti, čeprav ga obtožuješ. Tega ne govorim, ker bi

se bal rezila tvoje obtožbe, ampak ker raje vidim, da sem

obtožen, kot da sam obtožujem, in da mi delajo krivico, kot

da jo sam delam. Poznam apostolovo načelo: »Ne maščujte

se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj

je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Go-

spod. Nasprotno: Če je tvoj služabnik lačen, mu daj jesti;

če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal

žarečega oglja na njegovo glavo.«316 Kdor namreč kaznuje

samega sebe, ne zasluži Gospodovega maščevanja.

2. Toda še preden odgovorim na tvoje pismo, moram od

tebe terjati pojasnilo, ti, starosta menihov, dobri prezbiter

in Kristusov posnemovalec: svojega brata bi bil sposoben

ubiti, toda ali veš, da si morilec, že če ga samo sovražiš? Od

Odrešenika si se naučil, da njemu, ki te udari, nastaviš še

drugo lice. Takole je on sam odgovoril svojemu rablju: »Če

sem napačno dejal, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj

me tolčeš?«317 Groziš s smrtjo, ki jo lahko zadajo tudi kače.

Smrt je usoda vseh, umor pa je dejanje največjih podležev.

Kaj? Mar bom večno živel, če me ne boš ubil? Morda pa ti

bom raje hvaležen, ker iz nujnosti delaš krepost. Mar si niso

celo apostoli nasprotovali, ko sta se Pavel in Barnaba sprla

glede Janeza, imenovanega Marko? Toda ostala sta prijate-

lja in šele plovba je ločila tadva, ki ju je združil Kristusov

315 Lk 6,45.

316 Rim 12,19–21.

317 Jn 18,23.

— 205 —

Paulus in faciem Petro restitit, quod non recto pede incede-ret in Evangelio? Et tamen ‚praecessorem suum, columnam

Ecclesiae‘ vocat, et exponit cum eo praedicationem, ‚ne in

vacuum curreret aut cucurrisset‘. Nonne in religione etiam

liberi a parentibus, et coniuges a maritis salva pietate dis-

sentiunt? Vos si ita habetis, ut habemus, cur nos odistis? Si

aliter creditis, quid vultis occidere? An qui a vobis dissense-

rit, occidendus est? Testem invoco Iesum conscientiae meae,

qui et has litteras, et tuam epistulam iudicaturus est, me ad

commonitionem sancti papae Chromatii voluisse reticere,

et finem facere simultatum, et vincere in bono malum. Sed

quia minaris interitum, nisi tacuero, respondere compellor,

ne videar tacendo crimen agnoscere, et lenitatem meam,

malae conscientiae signum interpreteris.

3. Hoc est verum dilemma tuum; non ex dialectica arte

quam nescis, sed ex carnificum officina et meditatione pro-

batum: si tacuero, criminosus ero, si respondero, maledicus.

Tu me ergo et prohibes et cogis ad respondendum. In quo

utrumque moderabor, ut et obiecta diluam, et ab iniuria

temperem. Quis enim eum non timeat, qui est paratus oc-

cidere? Sequarque vestigia propositionis tuae, servans cetera

illis eruditissimis libris, quos antequam legeram, confuta-

vi. Dicis ‚te accusationem meam ad eos tantum misisse,

qui meis verbis laesi fuerant et non ad plures, quia non ad

ostentationem, sed ad aedificationem christianis loquen-

dum est.‘ Et unde, oro te, librorum tuorum ad me fama

pervenit? Quis eos Romae, quis in Italia, quis per Dalmatiae

insulas disseminavit? Si in scrini s tuis et amicorum tuorum

latebant, ad me quomodo mea crimina pervenerunt? Et au-

— 206 —

evangelij.318 Mar se ni taisti Pavel uprl Petru v obraz, ker ta ni hodil pravilno, v skladu z resnico evangelija?319 A vendar

ga je imenoval svojega predhodnika in steber Cerkve ter mu predlagal svoje oznanilo, »da bi morda ne tekel ali da ne bi

bil tekel v prazno«.320 Saj se v vprašanjih vere celo otroci ne

strinjajo s starši in žene ne z možmi, pa vendar ne na račun

družinske ljubezni. Če imaš takšno mnenje kot jaz, zakaj me

sovražiš? Če verjameš drugače, zakaj hočeš ubijati? Je treba

nekoga, ki se ne bi strinjal s tabo, ubiti? Naj bo Jezus, ki bo

sodil tole pisanje in tvoje pismo, priča moji vesti, da sem

na prigovarjanje svetega očeta Kromacija hotel umolkniti

in narediti konec sovraštvu ter premagati hudo z dobrim.321

Toda ker mi groziš s smrtjo, če ne utihnem, sem prisiljen

odgovoriti, da ne bo videti, kot da z molkom priznavam

krivdo, in da ne boš moje popustljivosti razumel kot zna-

menje slabe vesti.

3. To je resnično dilema tvojega kova; ni je pretresla di-

alektika, ki je ne obvladaš, temveč jo je domislila kovačnica

morilcev. Če bom molčal, bom zločinec; če bom odgovoril,

opravljivec. Torej mi braniš odgovoriti in me hkrati k temu

siliš. Pri obojem bom zmeren, tako da bom izpral očitke in

se vzdržal krivičnosti. Kajti kdo se ne bi bal nekoga, ki je

pripravljen ubijati? Korak za korakom bom sledil tvojim

predpostavkam in prihranil to, kar je v tistih učenih knji-

gah, ki sem jih ovrgel, še preden sem jih prebral. Praviš, da

si tožbo proti meni poslal samo njim, ki so jih prizadele moje

besede, in ne več ljudem, kajti kristjani ne smemo govoriti za-

radi razkazovanja, temveč v poduk. In od kod, te prosim, je

do mene prišel glas o tvojih knjigah? Kdo jih je raztrosil po

Rimu, Italiji in dalmatinskih otokih? Kako so napadi name

prišli do mene, če so bili skriti v tvojih skrinjah in knjižnih

318 Prim. Apd 15,37–39.

319 Gal 2,11,14.

320 Gal 2,2.

321 Prim. Rim 12,21.

— 207 —

des dicere te non ad ostentationem, sed ad aedificationem quasi christianum loqui, qui de sene senex tanta confingis,

quanta non diceret de latrone homicida, de scorto meretrix,

scurra de mimo; qui parturis mihi montes criminum, et gla-

dios quos designas in iugulum meum, tanto ante tempore

exacuis? Idcircone Cereales et anabasii tui per diversas pro-

vincias cucurrerunt, ut laudes meas legerent? Ut panegyri-

cum tuum per angulos et plateas ac muliercularum textrinas

recitarent? Haec est tua il a sancta verecundia, haec aedifi-

catio christiana; sic modestus es, sic pudens, ut catervatim

de occidente venientes, mihi tua maledicta narraverint, ita

memoriter et consentanee, ut ego cogerer non scriptis tuis,

quae necdum legeram, sed scriptorum respondere opinio-

nibus, et volantia toto orbe iacula falsitatis, clipeo veritatis

excipere.

4. Sequitur in epistula tua: ‚Noli multo auro redimere

notarium, sicut amici tui de meis Περὶ ἀρχῶν schedulis,

nondum emendatis, nondum ad purum digestis, fecerunt,

ut facilius falsare possent, quod aut nul us haberet, aut ad-

modum pauci. Gratis a me missum suscipe codicem, quem

censu magno cuperes comparatum.‘ Non te pudet prooe-

mii? Ego auro redimerem notarium tuum? Et quis tantus ac

talis est, ut audeat cum Croeso et Dario pugnare divitiis? Ut

subitum Demaratum et Crassum non pertimescat? Usque

— 208 —

omarah tvojih prijateljev? In drzneš si reči, da ne govoriš, ker bi se bahal, pač pa kot kristjan v poduk drugim; ti, starec, ki o starcu kuješ take izmišljotine, da jih morilec ne bi

dejal o tatu, cipa ne o vlačugi, burkež ne o komedijantu. Ti,

ki mi rojevaš gore očitkov322 in ki meče, ki jih zabadaš v moj

vrat, nabrusiš že dosti prej! So zato tvoji cereali323 in hitri

sli324 dirjali po različnih provincah, da bi brali hvalnice meni

na čast? Da bi tvoj panegirik recitirali po vogalih in trgih ter

ženicam v tkalnicah? To je torej tvoja sveta bogaboječnost,

to je poduk kristjanom! Tako si skromen, tako sramežljiv,

da ljudje trumoma prihajajo z Vzhoda in mi pripovedujejo

tvoje psovke; in to na pamet ter skladno, tako da sem pri-

siljen odgovarjati – ne tvojim spisom, ki jih sploh še nisem

prebral, temveč mnenjem, kaj naj bi v teh spisih bilo – in s

ščitom resnice prestrezati kopja laži, ki letijo po vsem svetu.

4. V nadaljevanju se tvoje pismo glasi: Ne podkupuj z zla-

tom tajnika, kot so storili tvoji prijatelji zaradi mojih osnut-

kov Περὶ ἀρχῶν , še preden so bili popravljeni in dokončno

urejeni, da bi lažje ponaredili nekaj, česar nima nihče ali pa

le redki. Prejmi zastonj kodeks, ki ti ga pošiljam, čeprav bi si

ga hotel pridobiti za visoko ceno. Da te ni sram tega uvoda!

Jaz naj bi z zlatom podkupoval tvojega tajnika? Kdo je tako

mogočen in velik, da bi si drznil s Krezom in z Darejem325

tekmovati v bogastvu in da se ne bi zbal nenadnega sooče-

nja z Demaratom326 in s Krasom327? Ti je že tako okamnel

322 Prim. Hor., Ars. 139.

323 Lat. cereales – ljudje, ki so kot Cerera, ki je po izgubi svoje hčere Perzefone pretaknila ves Mediteran, da bi jo našla.

324 Lat. anabasius – besedo najdemo samo pri Hieronimu.

325 Lidijska kralja, znana po svojem bogastvu. Prim. Hier., Apol. c. Ruf.

1.17.

326 Oče petega rimskega kralja Tarkvinija Priska. Bil naj bi bogat prise-ljenec iz Korinta, ki je iz političnih razlogov zapustil rodno mesto

in prišel v Tarkvinijo, eno od etruščanskih mest.

327 Poleg Cezarja in Pompeja leta 60 pr. Kr. tretji triumvir, znan po svojem bogastvu. Umorili so ga leta 52 pr. Kr. v Perziji. Hieronim Rufina

— 209 —

adeone obdurasti frontem ut mendacium ponas spem tuam et aestimes te protegi posse mendacio, et quidquid finxeris

tibi credendum putes? Quis Bethleem de cubiculo fratris

Eusebii furatus est epistulam laudatricem tuam? Cuius arti-

ficio, et a cuius ministris in sanctae Fabiolae hospitio et viri

Christiani et prudentis Oceani, inventus est codex, quem illi

numquam viderant? An idcirco te aestimas innocentem, si

quidquid tuum est, in alios conferas? Quicumque te offen-

derit, quamvis simplex, quamvis innoxius sit, illico crimi-

nosus fiet? Habes enim, per quod Danaes est victa pudicitia,

quod Giezi magistri praetulit sanctitati, propter quod Iudas

tradidit Dominum suum.

5. Videamus tamen quid meus necessarius de schedulis

tuis, ‚necdum emendatis, et nondum ad purum digestis‘, fal-

saverit: et ob id facilius ei falsatae fuerint, ‚quod aut nul us

eas haberet, aut admodum pauci‘. Et ante scripsi, et nunc

eadem, Deo mediante, protestor, me non probasse accu-

— 210 —

izraz na obrazu, da se zanašaš na laž ter misliš, da se lahko z njo ščitiš in da ti je treba verjeti, karkoli si izmisliš? Kdo

je v Betlehemu iz sobe brata Evzebija ukradel pismo, tvojo

hvalnico? Čigava prekanjenost je bila in čigavi pomočniki,

ki so v hiši pri sveti Fabioli328 in krščanskem, razsodnem

možu Oceanu našli kodeks, ki ga onadva nista še nikoli vi-

dela? Mar se imaš zato za nedolžnega, ker na druge zvrneš,

kar je tvoje delo? Mar zato vsakdo, ki te žali, pa če je še tako

odkrit in nedolžen, postane hudodelec? Ti imaš to, s čimer

je bilo premagano Danajino329 devištvo, to, kar je imel Ge-

hazi330 raje od svetosti svojega učitelja, in to, zaradi česar je

Juda izdal svojega Gospoda.331

5. Poglejmo torej, kaj je moj prijatelj332 iz tvojih osnutkov

ponaredil, še preden so bili popravljeni in dokončno urejeni,

ko je bilo ponarejanje lažje, ker jih ni imel nihče ali pa le red-

ki. Že prej sem napisal in tudi zdaj pred Bogom izpričujem,

da nisem odobraval njegovega obtoževanja niti obtoževanja

enači z bogatimi možmi in se mu posmehuje; znano je namreč, da je

bila Rufinova skupnost v Jeruzalemu premožnejša od Hieronimove

v Betlehemu.

328 Bogata rimska aristokratinja, Hieronimova in Oceanova prijateljica.

Po prvem propadlem zakonu se je še drugič omožila, kar je bilo

za kristjane tedanjega časa velik greh. Kmalu je ovdovela, se javno

pokesala in svoje življenje podarila Bogu in ubogim. Nekaj časa je

celo živela v Jeruzalemu in Betlehemu, a menda naj bi jo tamkajšnje

krščanske skupnosti razočarale (na to Hieronim namigne v Ep. 77), zato je odšla nazaj v Rim, kjer je s Pamahijem ustanovila gostišče

za romarje. Kot lahko razberemo iz dveh pisem ( Ep. 64 in iz pisma Oceanu ob njeni smrti, Ep. 77), jo je Hieronim zelo spoštoval in obžaloval njen odhod iz Betlehema. Prim. Kel y, Jerome, 210–211.

329 Hči argoškega kralja Akrizija, kateremu je bilo prerokovano, da ga bo ubil njegov lastni vnuk. Akrizij je Danajo zaprl v bronast stolp,

da do nje ne bi mogel noben moški, toda k njej se je v podobi zlatega

dežja spustil Zevs in Danaja je spočela Perzeja.

330 2 Kr 5,20–27.

331 Mt 26, 14–16.

332 Lat. necessarius – izraz meri na Evzebija iz Kremone ali na Hieronimovega brata Pavlinijana.

— 211 —

sationem eius, nec cuiusquam christiani in christianum.

Quid enim necesse est, in multorum scandala ruinamque

proferri, quae secreto aut corripere valeas, aut emendare?

Sed quia unusquisque vivit stomacho suo, et amicus non

statim dominus est alterius voluntatis, sicut accusationem

etiam veram reprehendo, sic falsitatem schedularum in san-

cto viro non suscipio. Quid enim homo Latinus de interpre-

tatione Graeca potuit immutare? Aut quid subtraheret, vel

adderet in libris Περὶ ἀρχῶν, ubi sic contexta sunt omnia,

et alterum pendet ex altero, ut quidquid tollere volueris, vel

addere, quasi pannus in vestimento statim appareat? Quod

ergo me mones, ipse facito. Paululum saltem humani, si

non christiani pudoris assume, nec despecta et calcata con-

scientia tua, verbis te purgatum putes, qui rebus urgeris. Si

Eusebius auro redemit inemendatas schedulas, quas falsa-

ret, tu profer tuas, quae falsatae non sunt; et si probaveris

nihil in eis haereticum, tunc ille crimine tenebitur falsitatis.

Quamvis mutes, quamvis corrigas, catholicas non probabis.

Si enim error esset in verbis, aut in paucis sensibus, possent

detruncari mala, et bona pro his reponi. Ubi autem tota di-

sputatio aequalis est et universae rationales creaturae, quae

propria voluntate corruerant, in unum postea revertantur

statum, ut rursum ex alio principio aliae sint ruinae, quid

habes emendare, nisi cuncta mutaveris? Quod si facere vo-

lueris, iam non libros alienos interpretaberis, sed condes

tuos. Hoc autem cuiusmodi argumentum sit, non intellego:

‚Quia,‘ inquit, ‚inemendatae, et nondum ad purum digestae

erant schedulae, idcirco facilius ab Eusebio falsatae sunt.‘

Aut ego tardior sum; aut mihi satis fatuum et obtusum vi-

detur. Si necdum emendatae, nec ad purum digestae erant

schedulae, error earum non Eusebio imputabitur, sed mo-

rae et tarditati tuae, qui emendare cessasti et in eo solo erit

ille culpabilis, quia scripta tua cito disseminavit in vulgus,

quae tu paulatim emendare decreveras. Sin autem, ut tu

vis, eas falsavit Eusebius, quid causaris, atque praetendis

— 212 —

kateregakoli kristjana proti drugemu. Čemu je treba mnoge pohujševati in gnati v propad s tem, česar bi se lahko na

skrivnem lotil ali izboljšal? Toda ker vsakdo živi za svoj golt

in prijatelj še ni gospodar volje bližnjega, tako kot grajam

resnično obtožbo, tako tudi ne sumim svetega moža, da bi

predelal osnutke. Kaj bi namreč Latinec v grškem prevodu

lahko spremenil? In kaj bi lahko odvzel ali dodal v knjigah

Περὶ ἀρχῶν, v katerih je vse tako prepleteno in medseboj-

no odvisno, da bi bilo takoj videti kot zaplata na oblačilu,

karkoli bi hotel vzeti ali dodati. Sam stori to, k čemur me

opominjaš. Navzemi se vsaj malce človeškega, če že ne kr-

ščanskega občutka za sram ter pri svoji prezrti in poteptani

vesti ne misli, da se boš očistil z besedami, ko te bremenijo

dejstva. Če je Evzebij z zlatom kupil nepopravljene osnutke,

ki naj bi jih ponaredil, ti prinesi na dan svoje, ki niso prede-

lani. Če boš dokazal, da v njih ni nič krivoverskega, bo on

obtožen ponarejanja. Toda če bi jih še tako spreminjal ali

popravljal, ne boš dokazal, da so katoliški. Če bi šlo namreč

za napako pri besedah ali pri nekaj pomenih, bi lahko slábo

odstranil in nadomestil z dobrim. Toda celotna razprava je

enotna in temelji na tem, da se bodo vse z razumom obdar-

jene ustvarjenine, ki po svoji volji padajo, pozneje vrnile v

stanje enosti, da bi se iz drugega začetnega stanja spet začel

padec – kako lahko to popraviš, ne da bi vse spremenil?

Če bi hotel storiti to, ne bi več prevajal tujih knjig, ampak

bi sestavljal svoje. Ne razumem pa, kakšen argument je to:

Ker še niso bili popravljeni in dokončno urejeni, jih je Evzebij toliko lažje ponaredil. Ali sem jaz bolj počasne pameti ali pa se zdi trditev precej nesmiselna in neumna. Če osnutki še

niso bili popravljeni in dokončno izdelani, se napake v njih

ne bodo pripisovale Evzebiju, ampak tvojemu odlašanju in

počasnosti, ker si se jih obotavljal popraviti. Evzebij bo kriv

le tega, da je tvoje zapiske, ki si jih ti sklenil izboljšati po-

lagoma, hitro raztrosil med ljudi. Če pa jih je, kot ti praviš,

ponaredil Evzebij, zakaj se izgovarjaš in pretvarjaš, da so

— 213 —

inemendatas, et necdum ad purum digestas in publicum

prorupisse? Et emendatae enim, et non emendatae simi-

lem recipiunt falsitatem. ‚Nul us,‘ inquit, ‚eos habebat libros,

aut admodum pauci.‘ In uno sermone quanta diversitas! Si

nul us eos habebat, quomodo apud paucos erant? Si pauci

habebant, cur nul um habuisse mentiris? Cum autem dicas

apud paucos fuisse et te ipso confitente subversum sit, quod

nul us habuerit, ubi est il ud, quod quereris, auro redemp-

tum notarium tuum? Dic nomen notarii, quantum auri da-

tum sit, ubi, per quem, aut cui datum. Utique proditorem

tuum abiecisti a te et tanti facinoris reum a tuo consortio

separasti. Vide ne magis il ud verum sit, a paucis illis amicis

tuis, et Eusebio et ceteris data exemplaria, quae ita inter

se congruunt, atque consentiunt, ut ne puncto quidem ab

altero differant. Deinde cuius prudentiae est, dare exemplar

aliis, quod nondum emendaveris? Scriptae ad purum non

erant schedulae; et emendandos errores tuos iam alii possi-

debant. Sentisne non haerere inter se mendacium, et quod

tibi in articulo temporis profuit, ut episcoporum sententias

subterfugeres, patere discussum, et tuis te verbis redargui?

Ex quo apparet iuxta inclyti oratoris elogium, te voluntatem

habere mentiendi, artem fingendi non habere.

6. Sequar ordinem epistulae, et ipsa, ut locutus es, verba

subnectam. ‚Eloquentiam, ut dicis, tuam, et in praefatione

mea laudasse me fateor, et etiam nunc laudarem, nisi tu

eam contra Tullii tui sententiam, multa iactantia faceres

odiosam.‘ Ubi iactavi eloquentiam meam, qui etiam a te

laudatam non libenter accepi? An hoc dicis, quia non vis

subdola praedicatione palpari? Aperte accusaberis, ut qui

laudantem respuis, sentias criminantem. Imperitiam autem

tuam, non tam stultus eram, ut reprehenderem, quam nemo

potest fortius accusare nisi tu ipse dum scribis. Sed volui

ostendere condiscipulis tuis, qui tecum litteras non didi-

cerunt, quid per triginta annos in Oriente profeceris: qui,

— 214 —

nepopravljeni in nedokončani prodrli v javnost? Popravljeni ali ne – v obeh primerih lahko utrpijo ponarejanje. Nihče ni

imel teh knjig ali pa zelo redki, pravi. Kakšno protislovje v

enem stavku! Če jih ni imel nihče, kako so bile lahko knjige

pri zelo redkih? Če so jih imeli le nekateri, zakaj se lažeš, da

jih ni imel nihče? Praviš, da so jih imeli le redki, in s tem

priznanjem spodbijaš lastno trditev, da jih ni imel nihče.

Kje je potem tvoj z zlatom podkupljeni tajnik, nad katerim

tožiš? Navedi njegovo ime, koliko zlata je bilo danega in kje,

komu ali prek koga. Seveda, svojega izdajalca si spodil in s

človekom, obtoženim tolikšnega zločina, si prekinil stike.

Glej, ali ni nemara bolj res, da so ti tvoji prijatelji Evzebiju in

drugim dali prepise, ki se med sabo skladajo in si pritrjujejo

do pike natančno. Nadalje, kakšna modrost je drugim dajati

prepise, ki jih še nisi popravil? Zapisi še niso bili dokončani,

a napake, ki bi jih moral popraviti, so imeli drugi že v rokah.

Ne vidiš, da tvoje laži ne zdržijo? Kar ti je v določenem tre-

nutku koristilo, da si se izmuznil sodbam škofov, se je zdaj

očitno sesulo in obtožil sem te s tvojimi lastnimi besedami.

Iz tega je jasno, kot pravi izrek znamenitega govorca, da si

želel lagati, vendar si nisi sposoben laži izmisliti.333

6. Sledil bom vsebini tvojega pisma in dodal tvoje be-

sede: Priznam, da sem, kot praviš, hvalil tvojo govorniško

spretnost v svojem predgovoru; in celo zdaj bi jo hvalil, če je

ne bi ti, v nasprotju z nasvetom svojega Tulija, 334 s samohvalo naredil zoprne. Kje sem se bahal s svojo zgovornostjo, ko

sem vendar celo tvoje hvale nerad sprejel? Mar to praviš,

ker ne maraš prilizovanj s hinavskimi hvalospevi? Javno boš

obtožen; ker si pljuval po njem, ki te hvali, boš občutil nje-

govo obtožbo. Nisem bil tako nespameten, da bi grajal tvojo

govorniško okornost, kajti nihče je ne more obtoževati bolj

kot ti sam, s tem da pišeš. Hotel pa sem tvojim sošolcem, ki

333 Po: Cic., locus incertus.

334 Cic., Div. in Caec. 11.36.

— 215 —

συγγραφέυς ἀγράμματος procacitatem disertitudinem, et maledicere omnibus bonae conscientiae signum arbitraris.

Nec tibi, ut dicis, ferulas adhibeo, neque ἀθηνογέροντα

meum scutica, et plagis litteras docere contendo; sed quia

fulmen eloquentiae tuae, atque doctrinae omnes tractatores

ferre non possumus, et ingenii acumine praestringis oculos

nostros, in tantum ut omnes tuos invidos putes, certatim

opprimere te cupimus ne, si semel in scribendo obtinueris

principatum, et in arce eloquentiae steteris, cunctis nobis

qui aliquid scire volumus, mutire non liceat. Ego philoso-

phus, rhetor, grammaticus, dialecticus, Hebraeus, Graecus,

Latinus, trilinguis? Hoc modo et tu bilinguis eris, qui tan-

tam habes Graeci Latinique sermonis scientiam, ut et Graeci

te Latinum, et Latini te Graecum putent: et papa Epiphanius

πεντάγλωσσος quia quinque linguis contra te et amasium

tuum loquitur. Simulque admiror, qua temeritate contra

tantarum artium virum audeas dicere: ‚Tu qui tot disciplina-

rum oculis vigilas, quomodo venia donandus es, si erraveris,

et non perpetuo pudoris silentio contegendus?‘ Quod cum

legissem, et me putarem alicubi in sermone lapsum – ‚qui

enim in verbo non peccat, iste perfectus est‘ –, et suspica-

rer eum aliquid meorum prolaturum esse vitiorum, subito

intulit: ‚Ante biduum mihi, quam proficisceretur harum

baiulus, in manus venerunt, quae in me declamasti.‘ Ubi

est ergo, quod minaris, et dicis, ‚Quomodo venia donandus

es, si erraveris, et non perpetuo pudoris silentio contegen-

dus?‘ Nisi forte pro angustia temporis potuisti ea in ordinem

digerere, aut aliquem de cruditis conducturus eras, qui in

opusculis meis gemmarum eloquentiae tuae ornamenta

perquireret. Supra scripsisti: ‚Gratis a me missum suscipe

— 216 —

se s tabo vred niso naučili književnosti,335 pokazati, kako si napredoval v tridesetih letih na Vzhodu; ti, nepismeni pisec,

ki imaš vsiljivost za govorniško izurjenost in opravljanje

ljudi za znak dobre vesti.336 Ne molim ti šibe, kot praviš,

niti se ne trudim s palico in z udarci učiti svojega ostarelega

učenca. Toda ker nihče od nas razlagalcev ne more prenesti

sijaja tvoje učene zgovornosti in ker iskrenje tvoje nadar-

jenosti slepi naše oči do te mere, da smo videti zavistneži,

kar tekmujemo, kako bi te zatrli, kajti ko boš enkrat dosegel

prvo mesto med pisci in stopil na slavolok zgovornosti,337

ne bo smel nihče izmed nas, ki želimo nekaj vedeti, niti

črhniti. Jaz da sem filozof, retor, gramatik in dialektik, da

govorim hebrejsko, grško in latinsko, da sem trojezičen?

Potemtakem si tudi ti dvojezičen, saj tako obvladaš latinsko

in grško, da te imajo Grki za Latinca, Latinci pa za Grka.

In škof Epifanij je petjezičen, ker proti tebi in tvojemu dra-

gemu338 govori v petih jezikih. Hkrati se ti čudim, kako si

drzneš tako vsestranskemu možu, kot praviš, da sem, tako

lahkomiselno reči: Kako bi tebi, ki ti je toliko znanja dalo oči,

da bi bil oprezen, lahko odpustili, če se zmotiš? Kako se ne bi

od sramu skril v večni molk? Ko sem to prebral in si mislil,

da sem se moral pri kakšni besedi zmotiti – kajti »če kdo v

besedi ne dela napake, je popoln mož«339 –, ter posumil, da bo privlekel na dan nekaj mojih napak, je nenadoma dodal:

Dva dni preden je do mene pripotoval pismonoša, mi je v

roke prišel spis, v katerem nastopaš proti meni. Kaj je zdaj s tvojimi grožnjami in z besedami kako bi ti lahko odpustili,

če se zmotiš; kako se ne bi od sramu skril v večni molk? No, morda pa zaradi časovne stiske nisi mogel tega spraviti v red

ali pa si nameraval pripeljati enega svojih učenjakov, ki bi v

mojih delih poiskali okrasje in dragulje tvoje zgovornosti.

335 Po: Cic., Pro Q. Gal io (cit. in Hier., Ep. 52.8.5.).

336 Po: Tert., Adv. Hermog. 1.2.

337 Po: Cic., Orat. 17.56., in Kvint., Inst. 12.11.28.

338 Lat. amasius – mišljen je Origen.

339 Jak 3,2.

— 217 —

codicem, quem censu magno cuperes comparatum,‘ et nunc humilitatis praestigiis loqueris: ‚Imitari te nolui; sed refestinante eo, qui ad te remeabat, malui paucis ad te, quam ad

alios pro tuis maledictis latius scribere.‘ Et interim audacter

fruito imperitia tua. Semel enim confessus es, dicens: ‚Su-

perflua tibi reprehensio fuit in paucis, quae professa nobis

habetur in omnibus.‘ Nec reprehendam, quod ‚comparatum‘

codicem, pro ‚empto‘ posueris, cum ‚comparatio‘ aequalium

sit, ‚emptio‘ pretii annumeratio: et ‚refestinante eo, qui ad

te remeabat,‘ sordidissimae elocutionis περισσολογίᾳ. Tan-

tum sensibus respondebo et te nequaquam soloecistam ac

barbarum, sed mendacem, subdolum, impudentem esse

convincam.

7. Si ad me tantum epistulam scribis, ut me commone-

as, et emendatum velis, ne ceteris scandalum facias, et aliis

furentibus, iugulentur alii: cur libros contra me scribis ad

alios, et legendos per satellites tuos toto orbe dispergis? Ubi

est syllogismus tuus, quo me irretire conaris, et loqueris:

‚Quem in hoc, magister optime, emendare cupiebas? Si illos,

ad quos scribis, nihil deliquerant; si me quem arguis, non

ad me scripseras.‘ Et ego tuis respondebo tibi sermonibus:

Quem emendare cupiebas, magister indocte? Eosne, qui

non peccaverant an me, ad quem non scripseras? Brutos

putas esse lectores, et omnes non intellegere prudentiam

tuam, immo malitiam, qua et serpens prudentior fuit cun-

ctis bestiis in paradiso, ut a me secretam admonitionem

flagites, quem publica accusatione persequeris; et non te

pudet accusationem tuam Apologiam vocare? Quererisque

cur opponam clypeum pugioni tuo, et tibi quasi religiosu-

lus et sanctulus personam humilitatis imponis et dicis: ‚Si

— 218 —

Pred tem si napisal: Prejmi zastonj kodeks, ki ti ga pošiljam, čeprav bi si ga hotel pridobiti za visoko ceno, zdaj pa hliniš ponižnost in praviš: Nisem te hotel posnemati, toda ker je

pismonoša, ki se je vračal k tebi, hitel nazaj, se mi je zdelo

bolje, da o tvojih lažeh na kratko pišem tebi, kot pa da bi dru-

gim pisal obširno. Pri tem drzno uživaj svojo nepismenost.

Enkrat si jo namreč priznal, rekoč: Odveč tvoja graja na

nekaj mestih, saj sem priznal, da so napake na vseh. Ne bom

te ošteval, ker si namesto kupiti uporabil pridobiti, čeprav se pridobivanje 340 uporablja pri istovrstnih rečeh, izraz kupova-nje pa pri odštevanju denarja, niti ne za ker je pismonoša, ki se je vračal k tebi, hitel nazaj, kar je pleonazem,341 primerek najgršega sloga. Odgovoril bom samo na vsebino in dokazal, da nisi nikakršen solecist ali barbar, ampak lažnivec,

hinavec in nesramnež.

7. Če pišeš pisma samo meni, da bi me opomnil in ker

hočeš, da se poboljšam, ne pa da bi druge pohujševal, ene

spravljal ob pamet, druge pa ugonabljal, zakaj potem knji-

ge proti meni pošiljaš drugim in jih prek svojih satelitov

v branje trosiš vsemu svetu? Kje je torej tvoj silogizem, s

katerim me skušaš ujeti, ko praviš: Najboljši učitelj, koga si

pri tem hotel popravljati? Če njih, ki jim pišeš – oni vendar

niso zagrešili ničesar; če mene, ki me obtožuješ – meni sploh

nisi pisal. Tudi jaz ti bom odgovoril s tvojimi besedami:

koga si hotel popravljati, učitelj neuki? Mar njih, ki niso

grešili, ali mene, ki mi nisi pisal? Ali misliš, da so bralci

zabiti in da nihče ne razume tvoje pameti, celo zlobe, zara-

di katere je bila tudi kača bolj pretkana od drugih živali v

raju, da od mene zahtevaš diskretno opozorilo, medtem ko

me sam javno obtožuješ in preganjaš? In ni te sram svoje

obtožnice nasloviti zagovor? In sprašuješ, zakaj sem nastavil

ščit tvojemu bodalu, in si ves svetniško pobožen nadevaš

340 Lat. c omparatio – izraz lahko pomeni pridobivanje, zbiranje ali primerjanje, na kar najbrž namiguje Hieronim.

341 Gr. περισσολογία – db. preobilno govorjenje.

— 219 —

erraveram, quare scribis aliis, et non meipsum redarguis?‘

Hoc ipsum in te retorquebo: quicquid enim me non fecisse

causaris, quare non ipse fecisti? Velut si quis pugnis aliquem

calcibusque collidens, si resistere voluerit, dicat ei: ‚Nonne

tibi praeceptum est: »Qui te percusserit in maxil am, praebe

illi et alteram?‘« Quid enim, bone vir, tibi praeceptum est,

ut me verberes, oculum mihi effodias, et si paululum me

commovero, Evangelii mihi praecepta cantabis. Vis scire

totas argutiarum tuarum strophas, et vulpecularum insidias,

quae habitant in parietinis, de quibus Ezechiel loquitur:

»Quasi vulpes in deserto Prophetae tui, Israel?« Ausculta

quid feceris: ita me in tua praefatione laudasti, ut obiceren-

tur mihi laudes tuae, et nisi me alienum a tanto laudatore

dixissem, haereticus iudicarer. Postquam reppuli crimina,

id est laudes tuas, et absque invidia tui nominis, respondi

criminibus, non criminatori, atque ut me catholicum a te

infamatus probarem, invectus sum in haereticos; irasceris,

furis, et luculentissimos libros contra me cudis. Quos cum

legendos et cantandos omnibus tradidisses, certatim ad me

de Italia, et urbe Roma, atque Dalmatia Scripta venerunt,

quibus me laudator pristinus ornasses praeconiis.

8. Fateor, illico ad obiecta respondi; et me non esse haere-

ticum, totis viribus probare conatus sum. Misique hos ipsos

Apologiae meae libros, ad eos quos tu vulneraveras, ut vene-

na tua, nostra sequeretur antidotus. Ob hanc culpam mittis

mihi et priores libros, et recentem epistulam, plenam iniuria-

rum et criminum. Quid me vis facere, bone amice? Taceam?

Videbor crimen agnoscere. Loquar? Terres me gladiis tuis,

et accusationem non iam Ecclesiasticam, sed tribunalium

comminaris. Quid feci? Quid commerui? In quo te laesi?

Quia me negavi haereticum? Quia me tuis laudibus duxi in-

— 220 —

podobo ponižnosti z besedami: Če sem se motil, zakaj pišeš drugim in meni osebno ne dokažeš laži? Prav to bom obrnil

proti tebi: zakaj nisi sam storil, česar, kot me dolžiš, nisem

naredil? To je tako, kot če bi kdo drugega pretepel in zbrcal

na tla, potem pa bi mu, ko bi se oni hotel braniti, dejal: Mar

ne poznaš zapovedi, »če te kdo udari po desnem licu, mu

nastavi še levega« 342? Kakšno zapoved imaš, dobri mož, da

me tepeš in mi iztikaš oko? In če se bom le malo razburil,

mi boš zapel evangeljska pravila. Hočeš spoznati vse svoje

pretkane zvijače in zahrbtnost šakalov, ki živijo v razvali-

nah in o katerih pravi Ezekiel: »Kakor šakali v razvalinah

so tvoji preroki, Izrael?«343 Poslušaj, kaj si naredil. V svojem

predgovoru si me tako hvalil, da mi tvoje hvalnice očitajo, in

če ne bi dejal, da s svojim občudovalcem nimam nič, bi me

razglasili za heretika. Ko sem pometel z očitki, to je s tvojimi

hvalnicami, in brez sovraštva do tvojega imena odgovoril

obtožbam, ne tožniku, in ko sem se znesel nad heretiki,

da bi dokazal svojo katoliško vero, čeprav si me očrnil, se

zdaj jeziš in besniš in proti meni kuješ sijajne knjige. Ker

si jih dal vsem, da bi jih brali in ponavljali, so do mene kot

za stavo prihajala pisma iz Italije, Rima in Dalmacije, ki so

kazala, s kakšnimi slavospevi si me, nekdanji hvalivec, okitil.

8. Priznam, pri priči sem odgovoril na očitke in na vse

pretege skušal dokazati, da nisem krivoverec. Njim, ki si jih ti

ranil, sem poslal knjige svojega zagovora, tako da je tvojemu

strupu takoj sledil moj protistrup. Zaradi te krivde mi pošiljaš

prejšnje knjige in sveže pismo, polno krivičnih obtožb. Kaj

naj bi po tvojem storil, dobri prijatelj? Naj molčim? Zdelo se

bo, da priznavam obtožbo. Naj govorim? Strašiš me s svojimi

meči in mi groziš z ovadbo ne le pred Cerkvijo, ampak celo

na sodišču. Kaj sem storil? Kaj sem si zaslužil, s čim sem

te užalil? Ker sem dejal, da nisem heretik? Ker sem dejal,

da nisem vreden tvoje hvale? Ker sem brez dlake na jeziku

342 Mt 5,39.

343 Ezk 13,4.

— 221 —

dignum? Quia haereticorum fraudulentias et periuria aperto sermone descripsi? Quid ad te, qui et catholicum et veracem

esse te iactas, qui libentius me accusas quam te defendis?

Num mea defensio accusatio tua est? Aut aliter orthodoxus

esse non poteris nisi me haereticum comprobaveris? Quid

tibi prodest societas mea? Aut quae est ista prudentia? Accu-

satus ab aliis, accusas alium. Ab alio appeteris et illi tergum

obvertens, quiescentem contra te provocas.

9. Testor mediatorem Iesum, invitum me et repugnan-

tem ad haec verba descendere et, nisi tu provocares, sem-

per taciturum fuisse. Denique noli accusare, et ego cessabo

defendere. Quae est enim audientium aedificatio, duos se-

nes inter se propter haereticos digladiari, praesertim cum

ambo catholicos se videri velint? Omittamus haereticorum

patrocinium, et nul a erit inter nos contentio. Eodem fer-

vore quo Origenem ante laudavimus, nunc damnatum toto

orbe damnemus. Iungamus dextras, animos copulemus, et

duos Orientis atque Occidentis τροπαιοφόρους alacri se-

quamur incessu. Erravimus iuvenes, emendemur senes. Si

frater es, me gaude correctum. Si amicus sum, de conversio-

ne tua debeo gratulari. Quamdiu inter nos iurgium fuerit,

videbimur fidem rectam necessitate dicere, non voluntate.

Inimicitiae nostrae, invicem nobis tol unt testimonium ve-

rae paenitentiae. Si unum credimus, si idem et volumus

et nolumus – ex quo firmas nasci amicitias, etiam Catilina

testatur –, si haereticos pariter odimus, et veterem aeque

damnamus errorem, quid contra nos tendimus, cum ea-

dem oppugnemus, eadem defendamus? Ignosce mihi, quod

Origenis eruditionem et studium Scripturarum, antequam

eius haeresim plenius nossem, in iuvenili aetate laudavi, et

ego tibi dabo veniam, quod Apologiam librorum eius cano

scripseris capite.

— 222 —

opisal zvijače in krive prisege heretikov? Kaj ima to s tabo, ki se širokoustiš, da si resnicoljub in katolik; ki raje mene

obtožuješ, kot pa sebe braniš? Mar te s tem, ko se branim, že

obtožujem? Ali ne moreš drugače dokazati svoje pravoverno-

sti, kot da mene obdolžiš krivoverstva? Kakšno korist imaš od

zavezništva z mano? In kakšna modrost je v tem, da obtožuješ

nekoga tretjega, ko si obtožen; in ko te nekdo preganja, mu

obrneš hrbet ter izzivaš nekoga, ki ti noče nič žalega.

9. Jezus mi je priča, da sem se nerad in proti svoji volji

spustil v to debato, in če me ne bi izzval, bi za vedno ostal

tiho. Skratka, ne obtožuj me in jaz se bom nehal braniti.

Kak šen poduk za poslušalce je v tem, da se dva starca na

nož borita glede heretikov, še posebno, ker si oba prizadeva-

ta, da bi bila videti katolika. Pustiva zagovarjanje heretikov

in med nama ne bo nobenega spora. Z enako gorečnostjo,

kot sva prej hvalila Origena, ga zdaj, ko ga je ves svet obso-

dil, obsodiva. Podajva si desnici, bodiva enakih misli in v

živahnem koraku slediva znanilcema zmage344 z Zahoda in

Vzhoda. Mlada sva se motila, v starosti se poboljšajva. Če

si moj brat, bodi vesel, da sem se popravil. Če sem tvoj pri-

jatelj, ti moram čestitati k tvoji spreobrnitvi. Dokler bo med

nama spor, bo videti, da pravo vero izpovedujeva iz nujno-

sti, ne prostovoljno. Najine zdrahe nama obema jemljejo

dokaz pravega kesanja. Če enako verujeva, če isto hočeva

in istega nočeva – celo Katilina trdi, da se iz tega rojevajo

trdna prijateljstva345 –, če enako sovraživa heretike in enako

obsojava staro zmoto, zakaj stojiva vsak na svojem bregu,

ko vendar isto napadava in isto braniva? Oprosti mi, ker

sem Origenovo izobraženost in preučevanje Svetega pisma

hvalil v mladosti, še preden sem dodobra spoznal njegovo

herezijo; jaz pa ti bom odpustil, ker si že osivel pisal zagovor

njegovih knjig.

344 Mišljena sta Teofil iz Aleksandrije in Anastazij iz Rima.

345 Prim. Sal., Catil. 20.4.

— 223 —

10. Ante biduum, quam ad nos Epistulam scriberes, li-

bellos meos in manus tuas venisse testaris, et idcirco non

habuisse spatium ex otio respondendi. Alioquin si medita-

tus in nos paratusque dixisses, fulmina iacere, non crimina

videreris. Et quis tibi credit homini veracissimo, ut negotia-

tor orientalium mercium, qui et hinc deportata vendere ne-

cesse habebat, et ibi emere, quae huc rursus adveheret, bidui

tantum Aquileiae fuerit, ut raptim et ex tempore contra nos

dictare epistulam cogereris? Libri enim tui quos limasti per

triennium, disertiores sunt? Nisi forte non fuit impraesen-

tiarum, qui tuas emendaret naenias: et idcirco omne iter

dictionis tuae, absque Pal adis arte, salebris et voraginibus

vitiorum inciditur. Tam apertum temporis mendacium est,

ut non dicam respondere, sed legere biduo mea scripta non

potueris. Ex quo apparet te il am epistulam, aut pluribus

diebus scripsisse, ut stili ipsius elegantia probat, aut si tu-

multuaria dictio est, nimirum te esse neglegentem, qui cum

extemporalis talis sis, meditatus deterior fueris.

11. Illud autem quod tergiversaris, et dicis, te ea transtu-

lisse de Graeco, quae ego prius Latino sermone transtule-

rim, non satis intellego quid velis dicere: nisi forte adhuc

Commentarios ad Ephesios criminaris, et quasi nihil tibi

super hoc responsum sit, obduras frontis impudentiam, nec

auribus obturatis, voces recipis incantantis. Nos in com-

mentari s, et il is et ali s, et nostram et aliorum sententiam

explicavimus, aperte confitentes quae sunt haeretica, quae

catholica. Hic est enim commentariorum mos et explanan-

tium regula, ut opiniones in expositione varias persequan-

tur, et quod vel sibi, vel aliis videatur, edisserant. Et hoc

non solum sanctarum interpretes Scripturarum, sed saecu-

larium quoque litterarum explanatores faciunt, tam Latinae

— 224 —

10. Praviš, da so ti moje knjige prišle v roke dva dni prej, preden si mi pisal pismo, in da nisi imel dovolj časa za

odgovor. Če bi v nasprotnem primeru proti meni govoril

pripravljen in premišljeno, bi bilo videti, da mečeš vame

strele, ne pa očitke. In kdo ti verjame, ti resnicoljub, da je

bil trgovec z vzhodnim blagom, ki je moral prodati, kar

je pripeljal, in nakupiti, kar naj bi odpeljal nazaj, v Akvi-

leji le dva dni in da si bil zato prisiljen pismo proti meni

narekovati na hitro iz glave? Mar so tvoje knjige, ki si jih

pilil tri leta, govorniško spretnejše? Morda pa se v tedanjih

okoliščinah ni našel nihče, ki bi popravil tvoje zgodbice, in

zato toku tvojega jezika manjka Paladine umetnosti in je

prepreden z grbinami in brezni jezikovnih napak. Laž glede

časa je več kot očitna in dejal bi, da v dveh dneh nisi utegnil

mojega pisma niti prebrati, kaj šele odgovoriti nanj. Iz tega

je jasno, da si pismo bodisi pisal več dni, kar nakazuje tudi

imeniten slog, ali pa – če je bil narek res brez priprave – si

sicer preveč malomaren, ker slabše pišeš po premisleku kot

pa nenadejano.

11. Ne razumem povsem, kaj hočeš reči s tem, ko se iz-

mikaš in trdiš, da si iz grščine prevedel to, kar naj bi jaz

že prej prevedel v latinščino. Razen če spet vlečeš na dan

komentarje k Pismu Efežanom in, kot da ti glede tega še

ne bi nič odgovoril, vztrajaš pri svoji nesramni pozi in z

zamašenimi ušesi ne slišiš čarovnikovega glasu.346 V teh

in drugih komentarjih sem razložil tako svoje mnenje kot

mnenje drugih in jasno pokazal, kaj je heretično in kaj ka-

toliško. To je namreč navada in pravilo pri komentarjih in

razlagah, da izpostavijo in naštejejo različna stališča ter ob-

širno obravnavajo svoj pogled in pogled drugih. Tega ne

počnejo le prevajalci svetih spisov, ampak tudi razlagalci

posvetne literature, tako latinske kot grške. V knjigi Περὶ

346 Po: Ps 57,5–6. »Strup imajo, ki je podoben kačjemu strupu, so kakor gluh gad, ki si maši ušesa, ki ne posluša glasu rotilcev, izkušenega

čarovnika čarovnikov.«

— 225 —

linguae, quam Graecae. Tu in libris Περὶ ἀρχῶν, id ipsum obtendere non potes. Arguet te enim praefatiuncula tua, in

qua polliceris detruncatis malis et quae ab haereticis addi-

ta fuerant, optima remansisse: ut quidquid ibi vel bonum,

vel malum dixeris, iam non ei imputetur, quem transfers,

sed tibi qui interpretatus es. Nisi forte haereticorum errores

emendare debueras, et Origenis mala proferre in medium!

Sed de hoc, quia nos remittis ad codicem, ante tibi respon-

dimus, quam tua scripta legeremus.

12. De Pamphili libro, non ridiculosa, ut tu scribis, sed

ridicula mihi forte res accidit, ut postquam Eusebii asse-

ruerim esse, non Pamphili, ad extremum dixerim etiam me

annos plurimos hoc putasse, quod Pamphili fuerit, et a te

exemplar huius voluminis mutuatum. Vide quantum time-

am cachinnos tuos, ut etiam nunc eadem ingeram. De tuo

codice quasi Pamphili exemplar accepimus. Credidi chri-

stiano, credidi monacho: non putavi tantum sceleris a te

posse confingi. Postea vero per interpretationem tuam, qua-

estione contra Origenem toto orbe commota, in quaerendis

exemplaribus diligentior fui, et in Caesariensi Bibliotheca

Eusebii sex volumina repperi Ἀπολογίας ὑπὲρ Ὠριγένους.

Quae cum legissem, primum eum librum deprehendi, quem

tu solus sub nomine martyris edidisti, de Filio et Spiritu

Sancto, in bonam partem plerisque blasphemiis commu-

tatis. Et hoc vel Didymum, vel te, vel alium fecisse nescio

quem, quod tu apertissime in libris Περὶ ἀρχῶν, fecisse

convinceris: maxime cum idem Eusebius – ut iam duobus

libris docui – scribat Pamphilum, nihil proprii operis edi-

disse. Dic ergo et tu, a quo exemplar acceperis, nec mihi

ad subterfugiendum crimen, mortuos aliquos nomines, ut

cum auctorem ostendere non potueris, il um proferas, qui

non possit respondere. Sin autem rivulus ille in tuis scriniis

fontem habet, quid sequatur, etiam me tacente non dubitas.

— 226 —

ἀρχῶν se ti s tem ne moreš pohvaliti. Bremeni te namreč kratek uvod, v katerem obljubljaš, da si odstranil slabo, kar

so dodali heretiki, in da ostaja le najboljše. Tvojega dobrega

ali slabega pisanja tako ne gre več pripisovati njemu, ki si

ga prevajal, ampak tebi, ki si prevajal. Morda pa si moral

popraviti zmote heretikov in objaviti Origenove zablode?

Toda – ker me ravno pošiljaš nazaj h kodeksu – na to sem

ti odgovoril, še preden sem prebral tvoje spise.

12. Kar se mi je pripetilo pri Pamfilovi knjigi, ni bilo hec-

no, kot ti praviš, ampak smešno.347 Potem ko sem namreč

dejal, da je Evzebijeva, ne pa Pamfilova, sem proti koncu

dejal, da sem še pred mnogimi leti mislil, da je Pamfilova,

in da sem si od tebe sposodil prepis njegove knjige. Poglej,

kako se bojim tvojega posmeha, da isto omenjam celo zdaj.

Iz tvojega kodeksa sem prejel navidez Pamfilovo kopijo.

Verjel sem ti kot kristjanu in kot menihu: nisem si mislil,

da si zmožen takšne hudobije. Potem pa, ko se je zaradi

tvojega prevoda po vsem svetu predramilo vprašanje glede

Origena, sem bil pri iskanju prepisov skrbnejši in sem v

knjižnici v Cezareji našel šest zvitkov Evzebijevega Zagovora

Origena. Ko sem ga prebral, sem odkril prvo knjigo o Sinu

in Svetem Duhu, ki si jo ti sámo izdal pod mučenčevim

imenom, pri čemer je bila večina bogokletij v dobršni meri

spremenjena. To je morda naredil Didim, morda ti (pri knji-

gah Περὶ ἀρχῶν nas namreč povsem jasno prepričaš, da si

to storil), morda kdo drug, kajti Evzebij, kot sem povedal

že v dveh knjigah, je zapisal, da Pamfil ni izdal nič svojega.

Povej torej, od koga si dobil prepis, in ne navajaj mi nekih

mrtvih ljudi samo zato, da bi se izognil krivdi; in kadar ne

moreš pokazati na avtorja, ne imenuj nekoga, ki ne more

odgovoriti. Če pa ta potoček izvira izpod tvoje omare, veš

za posledice, tudi če bom jaz tiho. No, pa recimo, da je neki

347 Hieronim razločuje pridevnika ridiculus in ridiculosus. Slednji naj bi bil morda znak slabše, neklasične latinščine, ki jo Hieronim zavrača.

— 227 —

Verum fac ab alio quolibet amatore Origenis, libri huius titulum, et auctoris vocabulum commutatum; cur hoc in

Latinam linguam vertis? Videlicet ut testimonio martyris

omnes Origenis scriptis crederent, praemissa munitione

tanti auctoris et testis. Nec tibi sufficit doctissimi viri Apo-

logia, nisi scribas et proprium volumen pro defensione eius.

Quibus per multos disseminatis, tuto iam libros Περὶ ἀρχῶν

vertis e Graeco, et hos ipsos praefatione commendas, dicens

nonnul a in his ab haereticis depravata, quae tu de aliorum

librorum Origenis lectione correxeris. Me quoque laudas,

ne tibi amicorum meorum quispiam contradicat. Origenis

κήρυκα praedicas, eloquentiam meam fers in caelum, ut

fidem in caenum deprimas, fratrem et collegam vocas, et

imitatorem te mei operis confiteris. Cumque a me transla-

tas Origenis septuaginta homelias et nonnullos tomos in

Apostolum iactes, in quibus sic cuncta limaverim, »ut nihil

in illis, quod a fide catholica discrepet, Latinus lector inve-

niat,« nunc eosdem libros haereticos criminaris, et verso

stilo, quem praedicaveras, quia consortem putabas, accusas,

quoniam perfidiae tuae cernis inimicum. Quis e duobus ca-

lumniator est martyris: ego qui il um dico haereticum non

fuisse nec scripsisse librum, qui ab omnibus reprehenditur,

an tu, qui volumen hominis ariani, titulo commutato, sub

nomine martyris edidisti? Non tibi sufficit scandalum Gra-

eciae, nisi il ud et Latinorum auribus ingeras, et inclytum

martyrem tua quantum in te est translatione deformes. Tu

quidem alia mente fecisti, non ut martyrem argueres, non

ut me accusares, sed ut Origenis per nos scripta defenderes.

Attamen scito Romanam fidem Apostolica voce laudatam,

istiusmodi praestigias non recipere et, etiam si angelus aliter

annuntiet, quam semel praedicatum est, Pauli auctoritate

munitam non posse mutare. Ergo, frater, sive a te falsatus est

liber, ut multi putant, sive ab altero, ut forsitan persuadere

conaberis, et temere credidisti haeretici hominis σύνταγμα

— 228 —

Origenov privrženec, kdorsibodi že, spremenil naslov in avtorja knjige; zakaj si to prevedel v latinščino? Očitno zato,

da bi po mučenčevem zagotovilu vsi verjeli Origenovim

spisom, ki bi jih ščitil vnaprej izdani spis tako uglednega

avtorja in pričevalca. In ni ti bila dovolj apologija tako uče-

nega moža, da ne bi še sam napisal enega zvitka njemu v

obrambo. In ko si ta dva spisa raztrosil med ljudi, si varno

prevajal knjige Περὶ ἀρχῶν iz grščine, ki jih v predgovoru

priporočaš in praviš, da so marsikaj skvarili heretiki, kar pa

si ti na podlagi drugih Origenovih knjig popravil. Hvališ

tudi mene, da ti ne bi kdo od mojih prijateljev ugovarjal.

Postavljaš me za Origenovega glasnika, mojo govorniško

spretnost kuješ v nebo, da bi vero potlačil v blato, imenuješ

me brata in kolega ter priznavaš, da posnemaš moje delo.

Po eni strani trosiš naokrog, da sem prevedel sedemdeset

Origenovih homilij in številne zvezke komentarjev k apo-

stolu in jih izbrusil tako, da »latinski bralec v njih ne najde

ničesar, kar se ne bi skladalo s katoliško vero«,348 zdaj pa

taiste knjige dolžiš krivovernosti. Spreminjaš mnenje349 in

nekoga, ki si ga hvalil, ker si ga imel za brata, zdaj obto-

žuješ, ker vidiš, da je sovražnik tvoje verolomnosti. Kdo

od naju spletkari glede mučenca? Jaz, ki pravim, da ni bil

heretik in da ni napisal knjige, ki jo vsi grajajo, ali ti, ki si

arijanski spis s spremenjenim naslovom izdal pod mučen-

čevim imenom? Ne bi ti bilo dovolj pohujšanje v Grčiji, če

ga ne bi razširil še na ušesa Latincev in slovitega mučenca

karseda osramotil s svojim prevodom. To si namreč storil

z drugačnim namenom; ne, da bi dolžil mučenca, tudi ne,

da bi obtoževal mene, temveč, da bi na mojem hrbtu branil

Origenove spise. Toda vedi, da rimska vera, ki jo je hvalil

glas apostolov,350 ne dopušča takšnih sleparij, in čeprav bi

348 Ruf., Orig. princ. 1, prol. 2.32–35 in Hier., Ep. 80.2.2.

349 Lat. verso stilo – popravljaš; db. z obrnjenim pisalom (rimski stilus je bil na vrhu sploščen, zato so napisano lahko zbrisali tako, da so

vosek na tablici zgladili).

350 Prim. Rim 1,8.

— 229 —

esse martyris, muta titulum, et Romanam simplicitatem tanto periculo libera. Non tibi expedit, ut per te clarissi-mus martyr haereticus iudicetur, ut qui effudit pro Christo

sanguinem, contrarius fidei Christi approbetur. Dic potius:

‚Inveni librum, putavi il um martyris.‘ Ne timeas paeniten-

tiam. Iam te non urgebo, non quaeram a quo acceperis. Vel

mortuorum aliquem nominato, vel in platea ab ignoto ho-

mine te emisse dicito. Non enim damnationem tuam qua-

erimus, sed conversionem. Melius est, ut tu erraveris, quam

ut martyr haereticus fuerit. Interim de praesenti compede,

utcumque erue pedem. In futuro iudicio tu videris, quid ad

martyris contra te respondeas querimonias.

13. Proponis etiam tibi, quod nemo obiecit, et diluis

quod nul us accusat. Ais enim quod in meis litteris legeris:

‚Dic quis tibi permisit, ut interpretans quaedam auferres,

quaedam mutares, quaedam adderes?‘ Statimque tibi ipsi

respondes, et contra me loqueris: ‚Et tibi dico: Quaeso quis

permiserit, ut in Commentariis tuis, quaedam de Origene,

quaedam de Apollinare, quaedam de te ipso scriberes, et

non de Origene totum, aut ex te, aut ex alio?‘ In te interim

dum aliud agis, crimen fortissimum prodidisti, et oblitus

es veteris proverbii: ‚Mendaces memores esse debere.‘ Di-

cis enim me in Commentariis meis, quaedam de Origene,

quaedam de Apollinare, quaedam ex me ipso posuisse. Si

ergo Apollinaris sunt et Origenis, quae sub ‚aliorum‘ no-

mine posui: quomodo in libris tuis mihi crimen impingis,

quod quando scribo: ‚Alius hoc dicit,‘ ‚quidam sic suspi-

catur,‘ ‚alius ille‘ et ‚quidam‘, ego sim. Inter Apollinarem

et Didymum et explanationis stilus et dogmatum magna

— 230 —

angel oznanil drugače, kot je bilo enkrat že oznanjeno,351 se ne more spremeniti, saj jo ščiti Pavlov ugled. Torej, brat,

ali si ti potvoril knjigo, kot domnevajo mnogi, ali pa jo je

nekdo drug, kot bi nas morda rad prepričal. Brezglavo si

verjel, da je heretikov spis mučenčev – spremeni naslov

in reši rimsko preproščino tolikšne nevarnosti. Nič ti ne

koristi, da bodo zaradi tebe slavnega mučenca dosodili za

heretika, da bo ta, ki je za Kristu sa prelival kri, proglašen

za nasprotnika vere v Kristusa. Raje reci: Našel sem knjigo,

mislil sem, da je mučenčeva. Ne boj se kesanja. Ne bom te

več nadlegoval in zasliševal, od koga si jo dobil. Imenuj koga

od umrlih ali pa reci, da si jo od neznanca kupil na trgu.

Ne želim te obsoditi, želim tvojega spreobrnjenja. Bolje je,

da si se ti zmotil, kot pa da bi bil mučenec heretik. Tačas pa

tako ali drugače izvleci nogo iz sedanje zanke. Glej, kaj boš

odgovoril na mučenčevo tožbo proti sebi v prihodnji sodbi.

13. Navajaš celo, kar ti nihče ne očita, in spiraš s sebe,

česar te nihče ne obtožuje. Praviš namreč, da si bral v mo-

jem pismu: Povej, kdo ti je dovolil, da pri prevajanju ne-

kaj odstraniš, nekaj dodajaš in nekaj spreminjaš. Takoj sam

sebi odgovarjaš in praviš proti meni: Tudi tebi pravim: kdo

ti je, lepo prosim, dovolil, da v svojih komentarjih zapišeš

nekaj Origenovega, nekaj Apolinarjevega, nekaj svojega, ne

pa vsega po Origenovem mnenju ali vsega po tvojem ali po

mnenju koga drugega. Medtem ko govoriš nekaj drugega, si

spet izrekel močno obsodbo proti samemu sebi in pozabil

na pregovor, ki pravi: Lažnivci morajo imeti dober spomin.

Praviš namreč, da sem v svojih komentarjih dodal nekaj

Origenovega, nekaj Apolinarjevega, nekaj svojega. Če je

to, kar sem objavil pod imenom drugih, Apolinarjevo in

Origenovo, kako mi moreš očitati, da sem tedaj, ko pišem,

nekdo pravi tako ali drugi domneva tako, ta nekdo in drugi jaz sam? Med Apolinarjem in Didimom je velika razlika –

351 Prim. Gal 1,8.

— 231 —

diversitas est. Cum in uno capitulo diversas pono sententias, num contrarios sensus sequi credendus sum? Sed haec alias.

14. Nunc quaero a te: quis tibi obiecerit, quare de Ori-

gene vel abstuleris quaedam, vel addideris, vel mutaveris,

et te quasi in equuleo appensum interrogaverit: ‚Bona sunt,

an mala quae transtulisti?‘ Frustra simulas innocentiam, ut

interrogatione stulta, veram percontationem extenues. Ego

non accusavi quare Origenem pro voluntate transtuleris:

hoc enim et ipse feci, et ante me Victorinus, Hilarius, Am-

brosiusque fecerunt; sed quare translationem haereticam

praefationis tuae testimonio roborasti? Cogis me eadem

rursus iterare, et per meas lineas incedere. Dicis enim in

eodem prologo te ea quae ab haereticis addita fuerant, am-

putasse, et pro his reposuisse bona. Si haereticorum mala

abstulisti, ergo quae dimisisti vel addidisti, aut Origenis

erunt, aut tua, quae utique quasi bona posuisti. Sed multa

in his mala negare non poteris. ‚Quid‘, inquies, ‚ad me?‘

‚Origeni imputa: ego enim ea tantum quae ab haereticis

addita fuerant, commutavi.‘ Expone causas, quare haereti-

corum mala tuleris, et Origenis integra dereliqueris. Nonne

perspicuum est, quod mala Origenis ex parte sub haeretico-

rum nuncupatione damnaveris, et ex parte susceperis, quia

non mala, sed bona, et tuae esse fidei iudicabas? Haec sunt

de quibus quaesivi, utrum bona essent, an mala, quae in

praefatione laudasti, quae amputatis pessimis, quasi optima

remansisse confessus es, et te in verae argumentationis ap-

pendi equuleo, ut si bona dixeris, haereticus comproberis; si

mala, statim audias: ‚Cur ergo quae mala sunt, in praefatio-

ne laudasti?‘ Et non il ud adiunxi, quod tu callide simulas:

‚Cur quae mala erant, ad Latinorum notitiam transtulisti?‘

— 232 —

tako v slogu razlage kot v doktrini. Mar je treba verjeti, da sprejemam nasprotujoča si stališča, če v enem poglavju navedem različna mnenja? Toda več o tem na drugem mestu.

14. Zdaj te sprašujem, kdo ti je kaj očital, ker si nekaj

Origenovega bodisi odstranil, dodal ali spremenil, in te ka-

kor razpetega na konjiču352 zasliševal: Ali je to, kar si preve-

del, dobro ali slabo? Zaman hliniš nedolžnost in z neumnim

vprašanjem jemlješ težo resničnemu poizvedovanju. Nisem

te obtoževal, ker si prostovoljno prevedel Origena – to sem

storil tudi sam in pred mano Viktorin, Hilarij in Ambro-

zij353 –, ampak zato, ker si prevod heretičnega spisa pod-

krepil z izpovedjo v svojem predgovoru. Siliš me, da spet

ponav ljam isto in da se sprehodim po lastnih vrsticah. V

istem prologu namreč praviš, da si odstranil, kar so dodali

heretiki, in da si to nadomestil z dobrim. Če si odstranil

zmote heretikov, je to, kar si pustil ali dodal, Origenovo ali

tvoje; in to si zapisal kot nekaj vsekakor dobrega. Toda ne

moreš zanikati, da je v prevodu mnogo slabega. Kaj imam

jaz s tem? , me boš vprašal. Prištej to Origenu. Jaz sem zamenjal samo to, kar so dodali heretiki. Razloži mi, zakaj si

odstranil slabe nauke heretikov, Origenove pa pustil nedo-

taknjene. Ali ni očitno, da si Origenove slabe nauke deloma

obsodil pod imenom heretikov, deloma pa sprejel, ker si

presodil, da niso slabi in da se skladajo s tvojo vero? To je

tisto, za kar sem te spraševal, ali je dobro ali slabo; tisto, kar

si hvalil v predgovoru in potem, ko si odstranil najslabše,

priznal, da je ostalo le to, kar naj bi bilo najboljše. Zdaj pa

sem te res razpel na konjiča pravega argumentiranja, kajti

če boš dejal, da je bilo dobro, se boš izkazal za heretika, če

pa boš dejal, da je bilo slabo, boš takoj slišal: Zakaj si slabo

v svojem predgovoru hvalil? In nisem pristavil vprašanja,

kakor zvito hliniš, namreč: Zakaj si slabe nauke prevedel

352 Lat. eculeus – vrsta mučilne naprave.

353 Hilarij iz Poitiersa, Viktorin Ptujski in Ambrozij iz Milana so bili med drugim tudi prevajalci in komentatorji Origenovih del.

— 233 —

Mala enim ostendere interdum non docentis est, sed vitantis: ut caveat lector, non ut sequatur errores; ut nota con-

temnat, quae nonnumquam ignota miraculo sunt. Et audes

post haec dicere, quod ego auctor talium scriptorum sim:

tu autem ut interpres, in quibus emendare aliquid potueris,

plus egeris quam interpres; in quibus non potueris, solum

interpretatus fueris. Recte ista diceres, si libri tui Περὶ ἀρχῶν

praefatiunculam non haberent. ‚Quod et Hilarius in transfe-

rendis eius homeliis fecit, ut et bona et mala non interpreti,

sed suo imputarentur auctori.‘ Si non dixisses amputasse

te pessima et optima reliquisse, utcumque de luto evade-

res. Hoc est quod destruit strophas ingenioli tui et te hinc

inde constrictum evadere non sinit. Nec in tantum abutare

simplicitate lectoris et sic omnes qui tua scripta lecturi sint

brutos putes ut, cum vulnera putrescere sinas, sano corpori

te imponere emplastra non rideant.

15. De carnis resurrectione quid sentias, iam in Apologia

tua didicimus, »... Nul o membro amputato, nec aliqua parte

corporis desecta.« Haec est tuae simplicitatis pura et aperta

confessio, quam ab omnibus Italiae episcopis asseris esse su-

sceptam. Crederem dicenti, nisi me dubitare de te iste liber,

non Pamphili, faceret. Et tamen miror quomodo probaverit

Italia, quod Roma contempsit, episcopi susceperint, quod

sedes apostolica condemnavit.

16. Scribis quoque, me litteris indicasse, quod papa

Theophilus expositionem fidei nuper ediderit, quae ad vos

necdum pervenit: et polliceris quod quidquid ille scripserit,

tu sequaris. Ego me hoc scripsisse non novi, nec istiusmodi

umquam litteras direxisse. Sed tu idcirco ad incerta consen-

tis, et his quae qualia futura sint nescis, ut certa declines, et

— 234 —

ušesom Latincev? Namen tega, da kdaj pa kdaj prikazujemo slabe nauke, ni poučevanje, pač pa, da bi se jim izognili; da

bi se jih bralec varoval, ne pa da bi jim sledil; da bi spoznal

in zaničeval nekaj, kar velikokrat kot neznano zbuja obču-

dovanje. In po vsem tem si še drzneš reči, da sem jaz avtor

takšnih besedil, medtem ko bi ti kot prevajalec na mestih,

na katerih bi lahko kaj popravil, prestopil okvire prevajal-

čevega dela, kjer pa ne bi mogel, bi bil le prevajalec. Prav bi

dejal, če te tvoje knjige Περὶ ἀρχῶν ne bi imele predgovora.

Ker je tudi Hilarij pri prevajanju njegovih pridig poskrbel,

da se tako dobro kot slabo pripisuje avtorju teh pridig in ne

prevajalcu. Če ne bi dejal, da si odstranil najslabše dele in pustil najboljše, bi se še nekako izvlekel iz blata. To je tisto,

kar kvari tvoje pretkane pogruntavščine in te veže na vseh

koncih, da ne moreš uiti. In ne zlorabljaj preproščine bral-

cev ter ne misli, da so vsi, ki bodo brali tvoje spise, tako ne-

umni, da se ti ne bodo smejali, ko te bodo videli obvezovati

zdravo telo, medtem ko si prave rane pustil, da se gnojijo.

15. Že v tvoji apologiji smo se podučili, kaj misliš o vsta-

jenju mesa: »... ne da bi nam odsekali kak ud ali odvzeli kak

del telesa.« 354 To je čista in očitna izpoved tvoje preprostosti,

ki so jo, kot trdiš, sprejeli vsi škofje v Italiji. Verjel bi tvojim

besedam, če me ne bi tista knjiga, ki ni Pamfilova, silila, da

dvomim o tebi. In vendar se čudim, kako je Italija lahko

odobrila to, kar prezira Rim, in kako da so škofje sprejeli

to, kar je obsodil apostolski sedež.

16. Pišeš tudi, da sem v pismu naznanil, kako je škof

Teofil nedavno izdal razlago veroizpovedi, ki še ni prišla do

tebe, obljubljaš pa, da sprejemaš vse, karkoli je napisal. Nič

ne vem, da bi jaz kaj takega napisal ali pošiljal takšna pisma.

Toda ti pristajaš na negotove trditve, o katerih ne veš, kaj

so in kakšne bodo, in to zato, da bi se izognil zanesljivim in

znanim stvarem in da te ne bi zavezovalo strinjanje z njimi.

354 Ruf., Apol. ad Anast. 4.4–5.

— 235 —

ad eorum non tenearis assensum. Duas, synodicam et pa-schalem, eius epistulas contra Origenem illiusque discipulos

et alias adversum Apollinarem et eumdem Origenem per

hoc ferme biennium interpretatus sum; et in aedificationem

Ecclesiae legendas nostrae linguae hominibus dedi. Aliud

operum eius nescio me transtulisse. Et tamen tu qui papae

Theophili dicis te in omnibus sententiam sequi, cave ne hoc

magistri et condiscipuli tui audiant, et offendas quampluri-

mos, qui me latronem, te martyrem vocant, ne irascatur is

tibi, qui contra papam Epiphanium ad te epistulas dirigens,

hortabatur ut permaneres in fidei veritate, et non mutares

ullo terrore sententiam. Quae epistula holographa tenetur

ab his, ad quos perlata est. Et post haec more tuo loqueris et

de quo supra dixeras: »Ego tibi etiam furenti satisfaciam,«

nunc dicis: »Quid tibi videtur: habesne ultra aliquid, quo

nervos tuae loquacitatis intendas?« Et indignaris si putide te

loqui arguam, cum comoediarum turpitudines et scortorum

amatorumque ludicra ecclesiasticus scriptor assumas?

17. Porro quod interrogas, quando papae Theophili sen-

tentiam sequi coeperim, eique fidei communione sociatus

sim, et ipse tibi respondes: ‚Tunc credo, quando Paulum

quem ille damnaverat, summo nisu et omnibus studiis

defendebas; quando eum per imperiale scriptum recipere

sacerdotium, quod episcopali iudicio amiserat, instigabas.‘

Non prius pro me respondebo, quam de aliorum iniuriis

loquar. Cuius est humanitatis, cuiusve clementiae insultare

aliorum miseriis et vulnera cunctis aliena monstrare? Sic

te docuit ille Samarites seminecem ad stabulum reportare,

oleum plagis infundere, mercedem stabulario polliceri? Sic

revectam ovem, repertam dragmam, prodigum filium legis

— 236 —

V približno dveh letih sem prevedel dve njegovi355 pismi proti Origenu in njegovim učencem, sinodalno in velikonočno, prav tako eno proti Apolinarju in še eno proti Ori-

genu, ter jih podaril ljudem našega jezika v branje in poduk

Cerkve. Ne vem, da bi prevedel še kakšno drugo njegovo

delo. Toda ti, ki praviš, da se v celoti strinjaš s Teofilovim

mnenjem, glej, da tega ne slišijo tvoji učitelji in sošolci ter

da ne užališ vseh, ki mene imenujejo tatu, tebe pa mučen-

ca. Pazi, da se ne bo nad tabo jezil mož, ki je k tebi napotil

pismo proti škofu Epifaniju in te spodbujal, da vztrajaš v

resnici veroizpovedi in ne spreminjaš svojega mnenja pod

nobeno grožnjo. To pismo imajo v celotnem rokopisu tisti,

katerim je bilo prinešeno. In potem govoriš po svoji navadi

in, o komer si prej dejal: »Zadostil ti bom, tudi če besniš

zoper mene,« zdaj praviš: »Kaj se ti zdi? Imaš še kaj, kamor

boš uperil tetivo svoje zgovornosti?«356 In ogorčen si, če ti

očitam, da imaš prostaški način izražanja, ker kot cerkveni

pisec uporabljaš komedijantske ostudnosti ter opolzke šale

odrskih cip in pohotnežev.

17. Nadalje sprašuješ, kdaj sem začel sprejemati mnenje

škofa Teofila in se mu pridružil v verski skupnosti. Sam sebi

odgovarjaš: Tedaj, predpostavljam, ko si z največjim trudom

in z vsemi močmi branil Pavla, 357 ki ga je oni obsodil, in ko si spodbujal, da bi prek cesarskega odloka dobil nazaj škofovsko

mesto, ki ga je izgubil po sklepu škofov. Ne bom odgovarjal

zase, preden ne spregovorim o krivici, ki jo delaš drugim.

Kakšna človečnost in kakšno usmiljenje je veseliti se tuje

nesreče in vsem kazati tuje rane? Te je tako naučil Samari-

jan, ki je napol mrtvega peljal v gostilno, dal olje na njegove

rane in obljubil krčmarju plačilo? Si mar bral, da je bila tako

najdena ovca, tako poiskana drahma in da so tako sprejeli

355 Sc. Teofilovi. Hier., Ep. 96. in 98.

356 Prim. Ter., Eun. 3.4.

357 Pavel iz Egipta, ki ga je Hieronimova skupnost sprejela, čeprav je bil origenist.

— 237 —

esse susceptum? Esto, ego te laeseram, et quibusdam, ut dicis, stimulis ad maledictorum insaniam provocaram. Quid

commeruit homo latens, ut nudares cicatrices eius et ob-

ductam cutem insperato dolore rescinderes? Nonne etiam

si ille dignus esset contumeliis, tu facere non deberes? Aut

ego fallor, aut il ud est verum quod plurimi iactitant te ori-

genistarum hostes in illo persequi, et sub occasione unius in

utrumque saevire. Si papae Theophili sententiis delectaris,

et nefas putas pontificum decreta convelli, quid de ceteris

dicis, quos ipse damnavit? Quid de papa Anastasio, de quo

‚nulli,‘ ut ais, ‚verum videtur, ut tantae urbis sacerdos, vel

innocenti tibi iniuriam facere potuerit, vel absenti?‘ Nec hoc

dico, quod de episcoporum sententiis iudicem, aut eorum

cupiam statuta rescindi; sed quod unusquisque suo periculo

faciat, quod sibi videtur, et ipse noverit, quomodo de suo iu-

dicio iudicandum sit. Nobis in monasterio hospitalitas cordi

est; omnesque ad nos venientes, laeta humanitatis fronte

suscipimus. Veremur enim ne Maria cum Ioseph locum non

inveniat in diversorio, ne nobis Iesus dicat exclusus: »Ho-

spes eram, et non suscepistis me.« Solos haereticos non reci-

pimus, quos vos solos recipitis. Propositum quippe nobis est

pedes lavare venientium, non merita discutere. Recordare,

frater, confessionis eius, et pectoris quod flagel a secuerunt;

memento carceris, tenebrarum, exsilii, metallorum, et non

indignaberis hospitio transeuntem esse susceptum. An ideo

tibi rebelles videmur, quia calicem aquae frigidae in nomine

Christi sitientibus porrigimus?

18. Vis scire unde il um et nos plus amare, et tu odisse

plus debeas? Haereticorum factio nuper fugata de Aegypto

et Alexandria se Hierosolymam contulit et huic voluit co-

— 238 —

izgubljenega sina?358 Naj bo; jaz sem te užalil in z nekaterimi bodicami, kot praviš, spravil ob pamet, da si me obrekoval.

Kaj je zakrivil skrit človek, da razgaljaš njegove brazgotine

in mu z nenadejano bolečino odpiraš komaj zaceljeno rano?

Tudi če bi si žalitev zaslužil, ti ne bi bilo treba tega storiti,

kajne? Ali se motim ali pa je res, kar mnogi javno razgla-

šajo, namreč da v njem preganjaš sovražnike origenistov.

Stanje enega človeka izkoriščaš, da divjaš proti obema.359

Če te Teofilovo mnenje tako navdušuje in se ti ne zdi prav

razveljavljati škofovskih dekretov, kaj boš dejal o drugih, ki

jih je on sam obsodil? Kaj praviš potemtakem o Anastaziju,

o katerem, kot praviš, se nikomur ne bi zdelo res, da bi lahko

svečenik takega mesta storil krivico nedolžnemu ali odsotne-

mu človeku. Ne pravim tega, da bi sodil o mnenju škofov ali ker bi hotel razveljavljati določbe, temveč ker naj vsak na

lastno odgovornost dela, kar se mu zdi, in naj sam ugotovi,

kako je treba razsoditi o njegovi sodbi. V samostanu nam

je gostoljubje pri srcu in vse, ki prihajajo k nam, sprejmemo

človekoljubno in veselega obraza. Bojimo se namreč, da bi

Marija in Jožef v gostišču ne našla prostora360 in da nam bi

Jezus dejal: »Tujec sem bil in me niste sprejeli.«361 Edinole

heretikov ne sprejemamo, vi pa sprejemate samo njih. Naša

navada je prišlekom umiti noge, ne pa pretresati njihovih

zaslug. Spomni se, brat, njegove izpovedi in njegovih prsi,

ki jih je sekal bič, spomni se ječe, temnice, izgnanstva in

rudnikov – in ne boš se več zgražal, da je bil mimoidoči

gostoljubno sprejet. Mar se ti zato zdimo uporniki, ker žej-

nim v Kristusovem imenu ponujamo kozarec mrzle vode?

18. Želiš izvedeti, zakaj ga imamo mi še rajši, ti pa bi ga

moral še bolj sovražiti? Pred kratkim se je stranka hereti-

kov, ki so jo pregnali iz Egipta in Aleksandrije, zatekla v

358 Po: Lk 15,3–32.

359 Morda sta mišljena Pavel in Hieronim.

360 Prim. Lk 2,7.

361 Mt 25,43.

— 239 —

pulari, ut quorum esset unus dolor, una fieret et accusatio.

Quos ille reppulit, sprevit, abiecit, dicens se non esse inimi-

cum fidei, nec contra Ecclesiam bel a suscipere: quod prius

temptavit doloris fuisse, non perfidiae: nec alterius appetisse

innocentiam, sed suam probare voluisse. Impium putas post

sententias sacerdotum imperiale rescriptum? Quod quale

sit, noverit ipse qui meruit. Quid tibi videtur de his, qui

damnati palatia obsident, et facto cuneo, fidem Christi in

uno homine persequuntur? Meae autem communionis, et

papae Theophili, nul um alium testem vocabo, nisi ipsum

quem a me laesum simulas, cuius epistulas ad me semper

datas, etiam eo tempore non ignoras, quo mihi eas reddi

prohibebas, et cottidie missis tabel ariis, inimicum eius ami-

cum nostrum et familiarissimum iactitabas, et ea quae nunc

impudenter scribis, mentiebaris, ut illius contra nos odia

concitares, et iniuriae dolor, fidei fieret oppressio. Sed vir

prudens et apostolicae sapientiae, tempore ac rebus probavit

et nostrum in se animum, et vestras contra nos insidias. Si

discipuli mei, ut scribis, tibi Romae insidias concitarunt, et

inemendatas schedulas, te dormiente, furati sunt, quis pa-

pam Theophilum adversus perduelles in Aegypto suscitavit?

Quis regum scita? Quis orbis in hac parte consensum? Et

gloriaris te ab adolescentia Theophili fuisse auditorem et

discipulum: cum et ille antequam episcopus fieret, pro hu-

militate sibi insita numquam docuerit, et tu postquam hic

episcopus factus est, Alexandriae non fueris. Et audes dicere

in suggil ationem mei: ‚Magistros meos, nec accuso, nec

muto.‘ Quod si verum est, suspectam mihi facis conversa-

tionem tuam. Nec damno, ut criminaris, institutores meos,

sed metuo il ud Isaiae: »Vae qui dicunt malum bonum, et

— 240 —

Jeruzalem in se hotela pridružiti tamkajšnji, tako da bi bila zanje, ki so že trpeli skupaj, tudi obsodba ena. Toda on jih

je zavrnil, spodil in pregnal rekoč, da sam ni sovražnik vere

in da proti Cerkvi ne začenja vojn. Kar je nekoč poskušal, je

bilo zaradi trpljenja, ne zaradi hinavščine; ni hotel napasti

tuje nedolžnosti, temveč zgolj dokazati lastno. Misliš, da

je brezbožno, ker je cesarski odlok nastal po škofovskem

sklepu? Če je res tako, naj ugotovi tisti, ki ga je dosegel. Kaj

pa misliš o teh obtožencih, ki oblegajo palače in postrojeni

v klinasti bojni vrsti preganjajo moža, ki predstavlja vero v

Kristusa? Za pričo svojih stikov s škofom Teofilom pa ne

bom klical nikogar drugega kot njega, o katerem se pre-

tvarjaš, da sem ga žalil.362 Kot sam dobro veš, sem vedno

dobival njegova pisma, celo tedaj, ko si ti branil, da bi mi

odgovarjal; ko si vsak dan pošiljal pismonoše in mu natolce-

val, da je njegov sovražnik moj najbližji prijatelj, in mu trosil

laži, ki jih še zdaj nesramno pišeš, da bi naščuval njegovo

sovraštvo zoper mene in da bi se iz njegove žalosti zara-

di krivice, ki se mu je zgodila, rodil pritisk na mojo vero.

Toda preudarni in apostolsko modri mož se je čez čas in

na podlagi razmer prepričal o moji naklonjenosti do njega

kot tudi o tvoji zahrbtnosti do mene. Če so ti res, kot pišeš,

moji učenci v Rimu zbudili zavist in ti med spanjem ukradli

še nepopravljene osnutke, kdo je potem škofa Teofila spod-

bodel proti sovražnikom v Egiptu? Kdo je pridobil kraljeve

odredbe in soglasje tega dela sveta? In bahaš se, da si bil od

mladih nog Teofilov poslušalec in učenec, pri čemer Teo-

fil – skromen kot je – sploh ni učil, preden je postal škof,

tebe pa potem, ko si bil enkrat imenovan za škofa, ni bilo

več v Aleksandriji. V mojo sramoto si upaš celo reči: Svojih

učiteljev ne obtožujem niti jih ne spreminjam. Če je to res,

potem se mi tvoja poznanstva zdijo sumljiva. Ne obsojam

svojih učiteljev, kot me obtožuješ, pač pa se bojim Izaijeve

misli: »Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa

362 Škofa Teofila samega.

— 241 —

bonum malum: qui ponunt tenebras lucem, et lucem tenebras: qui dicunt amarum dulce, et dulce amarum.« Tu au-

tem dum inter mulsum magistrorum et venena pariter bibis,

a magistro Apostolo recessisti, qui docet etiam angelum et

se, si in fide erraverint, non sequendos.

19. In Vigilanti nomine quid somnies, nescio. Ubi enim

eum scripsi haeretica apud Alexandriam communione ma-

culatum? Da librum, profer epistulam, nusquam omnino

repperies. Et eadem licentia, immo impudentia mentien-

di, qua putas omnes tuis sermonibus credituros, addis: ‚...

Quando testimonium de Scripturis in eum tam iniuriose

posuisti, ut ego id repetere meo ore non audeam.‘ Non au-

des repetere, qui tacendo amplius criminaris, et quia non

habes quod obicias, simulas verecundiam, ut lector te pu-

tet mihi parcere, qui mentiens nec tuae animae pepercisti.

Quod est il ud testimonium de Scripturis, quod de tuo illo

pudentissimo ore non exeat? Aut quid in sanctis Libris po-

test turpe memorari? Si erubescis loqui, scribe saltem, ut

nos procacitatis proprius sermo convincat. Ut cetera sile-

am, ex hoc uno capitulo comprobabo, ferream te frontem

possidere fal aciae. Vide quantum timeam criminationem

tuam: si protuleris quod minaris, mea erunt universa quae

tua sunt. Ego in Vigilantio tibi respondi. Eadem enim ac-

cusabat, quae tu postea et amicus laudas, et inimicus ac-

cusas. Scio a quo illius contra me rabies concitata sit, novi

cuniculos tuos, simplicitatem quam omnes praedicant, non

ignoro: per illius stultitiam tua in me malitia debacchata est.

Quem ego si epistula mea reppuli, ne solus habere videa-

ris baculum litterarum, non debes turpitudinem simulare

verborum, quam nusquam omnino legisti; sed intellegere

et confiteri, per illius vecordiam, tuis calumniis fuisse re-

sponsum.

— 242 —

hudo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko.«363 Ti pa, ki hkrati piješ medico in strup svojih učiteljev, si se ločil od apostola, ki uči,

da celo angelom in njemu samemu ne smemo slediti, če bi

se motil v verskih zadevah.364

19. Ne vem, kaj se ti je sanjalo o Vigilanciju. Kje sem na-

pisal, da se je v aleksandrijski skupnosti umazal s herezijo?

Navedi knjigo, prinesi pismo; nikjer ju ne boš našel. In z

isto samovoljo, celo s predrzno lažjo, za katero misliš, da ji

bomo vsi verjeli, dodajaš: ... ko si tako krivično proti njemu

navedel besedilo iz Svetega pisma, da si ga ne upam ponoviti z

lastnimi usti. Ne upaš si ponoviti, ti, ki z molkom obtožuješ še močneje in ki, ker ne najdeš ničesar, kar bi mi očital, hliniš obzirnost, da bi bralec verjel, kako mi prizanašaš; ti, ki z

lažjo nisi prizanesel niti svoji duši. Katero je tisto pričevanje

iz Svetega pisma, ki ne more iz tvojih sramežljivih ust? Je v

svetih knjigah kaj sramotnega, kar bi si lahko zapomnil? Če

zardevaš in te je sram govoriti, pa vsaj napiši, da mi bodo

moje lastne besede očitale nesramnost. Če drugega niti ne

omenjam – na podlagi enega poglavja bom dokazal, kako

brezčuten in hinavski obraz imaš. Glej, kako malo mi je mar

tvoje obtožbe; če boš prinesel na dan, s čimer groziš, bo vsa

krivda, ki je zdaj tvoja, padla name. Odgovoril sem ti v spisu

o Vigilanciju. Očital mi je namreč isto, kar si ti pozneje kot

prijatelj hvalil in kot sovražnik obtoževal. Vem, kdo je za-

kuhal vso to norijo proti meni, poznam tvoje spletke, ni mi

tuja preprostost, ki jo vsi poveličujejo; prek njegove nespa-

meti se je tvoja hudobija razdivjala proti meni. Če sem ga

zatrl v svojem pismu, da si ti ne bi domišljal, kako imaš edi-

ni gorjačo učenosti, si ne smeš izmišljevati sramotnih besed,

ki jih nikjer nisi prebral, pač pa razumi in priznaj, da sem

prek njegove neumnosti odgovoril tvojemu obrekovanju.

363 Iz 5,20.

364 Prim. Gal 1,8.

— 243 —

20. In epistula sancti papae Anastasii lubricus exstitisti; et turbatus, in quo figas gradum non repperis. Modo

enim dicis a me esse compositam, nunc ab eo ad te debuisse

transmitti, cui missa est. Rursum iniustitiam scribentis ar-

guis; etiam si scripta sit ab illo, sive non scripta, ad te nihil

pertinere testaris, qui praecessoris eius habeas testimonium,

et rogantem Romam, ut eam il ustrares praesentia tua, op-

piduli tui amore contempseris. Si a me fictam epistulam

suspicaris, cur eam in Romanae Ecclesiae chartario non re-

quiri, ut cum deprehenderis ab episcopo non datam, mani-

festissime criminis reum teneas, et nequaquam aranearum

mihi opponas cassiculos, sed fortissimo me et solidissimo

rete constringas. Si aztem romani episcopi est, stulte facis

ab eo exemplar petere cui missa est, et non ab illo qui mi-

serit, de Oriente expectare testimonium cuius auctoritatem

et testem habeas in vicino. Vade potius Romam, et praesens

apud eum expostula, cur tibi et absenti et innocenti fecerit

contumeliam: primum, ut non reciperet expositionem fidei

tuae, quam omnis, ut scribis, Italia comprobavit, et baculo

tuarum uti noluerit litterarum contra canes tuos. Deinde,

ut epistulas contra te ad Orientem mitteret et cauterium tibi

haereseos, dum nescis inureret, diceretque libros Origenis

Περὶ ἀρχῶν a te translatos, et simplici Romanae Ecclesiae

traditos, ut fidei veritatem quam ab Apostolo didicerant, per

te perderent, et quo tibi maiorem faceret invidiam, ausus sit

criminari hos ipsos, praefationis tuae testimonio roboratos.

Non est leve quod tibi impingit tantae urbis pontifex, vel

ab alio obiectum temere suscepit. Vociferare et clamita per

compita, per plateas: ‚Non est, non est meus liber!‘ Et si

meus est, ‚schedulas inemendatas Eusebius furto abstulit.

Aliter ego edidi, immo nec edidi. Uni eas dedi, aut certe

paucis; et tam sceleratus inimicus, tam neglegentes ami-

ci fuerunt, ut omnium codices ab eo pariter falsarentur.‘

Haec, frater carissime, facere debueras, et non illi tergum

— 244 —

20. V pismu svetega škofa Anastazija si stopil na spolzka tla in zmeden ne veš, kam bi usmeril korak. Enkrat praviš,

da sem ga sestavil jaz, drugič, da bi ti pismo moral prepo-

slati ta, komur je bilo poslano. Spet se zgražaš nad piščevo

nepravičnostjo. Zagotavljaš celo, da se te ne tiče, ali je pismo

napisal nekdo drug ali ne. Imaš namreč dokaz njegovega

predhodnika in zaradi ljubezni do svojega mesteca preziraš

Rim, ki te prosi, da bi ga počastil s svojo prisotnostjo. Če

sumiš, da sem jaz ponaredil pismo, zakaj ga ne poiščeš v

arhivu rimske Cerkve? In ko bi odkril, da ga ni napisal škof,

bi me očitno zasačil kot krivca ter se me ne bi lotil s paj-

čevinami, ampak bi me zadrgnil z močno in čvrsto mrežo.

Če pa je last rimskega škofa, je neumno, da prosiš za kopijo

njega, kateremu je bilo pismo poslano, ne pa tistega, ki je

pismo poslal, in da z Vzhoda pričakuješ dokaze o avtorstvu,

ko imaš vendar pričo v bližini. Pojdi raje v Rim in se osebno

pritoži, zakaj te je užalil nedolžnega in v odsotnosti. Najprej,

ker ni sprejel tvoje veroizpovedi, ki jo je – kot pišeš – pri-

znala vsa Italija, in ker ni hotel proti tvojim psom uporabiti

gorjače tvojih pisem. Nadalje mu lahko očitaš, da je proti

tebi na Vzhod poslal pisma in te ožigosal za heretika, ne

da bi ti za to vedel, ter da je dejal, da si preprostim ljudem

rimske Cerkve prinesel in prevedel Origenove Περὶ ἀρχῶν

samo zato, da bi prek tebe izgubili pristno vero, ki so se je

naučili od apostola. In še to, s čimer te je najbolj razsrdil –

da si je drznil prav te knjige obsoditi, čeprav si jih podkrepil

s svojim pričevanjem v predgovoru. To, kar ti je škof tako

velikega mesta naprtil ali pa od koga nepremišljeno pobral,

ni majhna reč. Kríči in vpij po cestah in trgih: Ni moja ta

knjiga, ni moja! Ali če je: Evzebij mi je ukradel še nepopravljene liste! Sam sem izdal drugače, še več – sploh nisem niče-

sar izdal! Enemu sem jih dal ali pa samo nekaj prijateljem; in

moj sovražnik je bil tako zloben in prijatelji tako malomarni,

da je zlobnež vse kodekse enako ponaredil. To, dragi brat, bi moral storiti, ne pa mu obrniti hrbta in vame čez morje na-

— 245 —

obvertens, in me transmarinas maledictorum tuorum sa-

gittas dirigere. Quid enim vulneribus tuis prodest, si ego

fuero vulneratus? An solatium percussi est, amicum secum

videre morientem?

21. Siricii iam in Domino dormientis profers epistulam,

et viventis Anastasii dicta contemnis. Quid enim tibi, ut ais,

officere potest, quod te ignorante, aut scripsit, aut forte non

scripsit? Et si scripsit, sufficit tibi totius orbis testimonium,

quod ‚nulli verum videtur, ut tantae urbis sacerdos, vel in-

nocenti iniuriam facere potuerit, vel absenti‘. Innocentem

te vocas, ad cuius interpretationem Roma contremuit;

absentem, qui accusatus respondere non audeas. Et tan-

tum Romanae urbis iudicium fugis, ut magis obsidionem

barbaricam, quam pacatae urbis velis sententiam sustinere.

Esto, praeteriti anni ego epistulam finxerim. Recentia ad

orientem scripta quis misit? In quibus papa Anastasius

tantis te ornat floribus, ut cum ea legeris, magis te velle

defendere, quam nos incipias accusare. Simulque consi-

dera il am inimitabilem prudentiam tuam, et sales atticos,

et sancti eloquii venustatem. Ab aliis appeteris, aliorum

criminatione confoderis, et contra me furibundus iactaris,

et loqueris: ‚Numquid et ego non possum enarrare, tu quo-

modo de Urbe discesseris? Quid de te in praesenti iudica-

tum sit? Quid postea scriptum, quid iuraveris, ubi navim

conscenderis, quam sancte periurium vitaveris? Poteram

pandere, sed plura servare statui, quam referre.‘ Haec

sunt tuorum ornamenta verborum. Et post ista si quid in

te asperum dixero, statim mihi proscriptionem et gladios

comminaris. Et interim homo eloquentissimus arte ludis

rhetorica, et simulas te praeterire quae dicis, ut qui obiecta

probare non poteras, quasi praetermissa facias criminosa.

— 246 —

periti puščic svojega obrekovanja. Kaj koristi tvojim ranam, če bom tudi jaz ranjen? Mar je tolažba zabodenemu, če vidi

ob sebi umirati prijatelja?

21. Na dan prinašaš pisma Siricija,365 ki že počiva v Go-

spodu, in preziraš besede Anastazija, ki je še živ. Kako ti

lahko škodi, sprašuješ, kar je brez tvoje vednosti napisal ali

pa morda ni napisal? Tudi če je napisal, ti zadošča pričanje

celotnega sveta, ker se nikomur ne bi zdelo res, da bi lahko

svečenik takega mesta storil krivico nedolžnemu ali odsot-

nemu človeku. Praviš, da si nedolžen, medtem ko se ves Rim trese zaradi tvojega prevoda; praviš, da si bil odsoten,

a samo zato, ker si ne upaš odgovoriti na obtožbe. Tako zelo

bežiš pred sodbo Rima, da raje trpiš napade barbarov366 kot

pa mnenje mirnega mesta. Naj bo; recimo, da sem lani jaz

ponaredil pismo. Kdo je potem nedavno na Vzhod poslal

pismo, v katerem te papež Anastazij krasi s takšnimi cvet-

kami, da si boš med branjem raje zaželel braniti sebe kot

mene obtoževati? Obenem premisli o svoji neposnemljivi

inteligenci, atiških šalah in duhovitosti svoje svete govorice.

Drugi te napadajo, drugi te prebadajo z obtožbami, ti pa

divjaš in se šopiriš proti meni z besedami: Tudi jaz bi lahko

na široko razlagal, kako si odšel iz Rima; kaj so tačas, ko si

bil še v Rimu, mislili in pozneje pisali o tebi; kaj si prisegel, ko si se vkrcal na ladjo in kako sveto si se izognil verolomstvu.

Vse to bi lahko razširjal, a sem se odločil več zadržati zase kot

poročati. To je okrasje tvojih besed. In če bom po vsem tem proti tebi dejal kaj ostrega, mi boš takoj zagrozil z izobčenjem in mečem. Medtem pa se ti, mojster zgovornosti, igraš

z retoriko in se pretvarjaš, da si zamolčal, kar razkrivaš, in

ker ne moreš dokazati očitkov, delaš stvar sumljivo na ta

način, da jo navidez preideš.367 To je vsa tvoja preprostost,

365 Siricij je bil papež za Damazom; nasledil ga je Anastazij.

366 Leta 401 so Goti pod Alarikovim vodstvom prešli Akvilejo. Rufin je bil tedaj doma, v Akvileji.

367 Hieronim razkriva Rufinovo govorniško sredstvo, t. i. praeteritio ( za-

— 247 —

Haec est tua tota simplicitas, sic amico parcis, et reservas te ad tribunalia iudicum, ut acervum criminum mihi, dum

parcis, obieceris.

22. Vis nosse profectionis meae de Urbe ordinem? Nar-

rabo breviter. Mense Augusto, flantibus etesiis, cum sancto

Vincentio presbytero et adolescente fratre et aliis monachis,

qui nunc Hierosolymae commorantur, navim in Romano

portu securus ascendi, maxima me sanctorum frequentia

prosequente. Veni Regium, in Scyl aeo littore paululum ste-

ti, ubi veteres didici fabulas, et praecipitem pel acis Ulyssis

cursum, et sirenarum cantica, et insatiabilem Charybdis

voraginem. Cumque mihi accolae illius loci multa nar-

rarent, darentque consilium, ut non ad Protei columnas,

sed ad Ionae portum navigarem – il um enim fugientium

et turbatorum, hunc securi hominis esse cursum –, malui

— 248 —

to je tvoj način, kako prizanašaš prijatelju. Medtem ko mi prizanašaš, hraniš svoje izjave za sodni tribunal, na katerem

mi boš naprtil goro očitkov.

22. Hočeš vedeti, kako je bilo z mojim potovanjem iz

Rima? Bom povedal na kratko. Meseca avgusta, ko je pihal

severozahodnik, sem se s svetim prezbitrom Vincencijem,

s svojim mlajšim bratom in z drugimi menihi, ki zdaj biva-

jo v Jeruzalemu, v rimskem pristanišču brez skrbi in pod

varstvom množice svetnikov vkrcal na ladjo. Prišel sem v

Regij,368 se za kratek čas ustavil na sicilski obali, kjer sem

se poučil o starih zgodbah, o tvegani poti premetenega

Odiseja,369 o petju siren in o nenasitnem Karibdinem žre-

lu.370 Prebivalci tega kraja so mi povedali veliko zgodb in

svetovali, naj ne plujem proti Protejevim stebrom,371 temveč

proti Jonovem pristanišču;372 prva pot je namreč za ubežnike

in hujskače, druga pa je pot nenevarnih ljudi. Toda pot do

molk). Govorec o nečem navidez noče odkrito spregovoriti, a ravno s tem zanikanjem stvar posredno še bolj poudari ( Vse to bi lahko

razširjal, a sem se odločil več zadržati zase kot poročati. ). Seveda tudi Hieronim to govorniško figuro uporablja na več mestih.

368 Regij – italsko mesto na skrajnem zahodu Brutija, ki ga od Sicilije loči le Mesinski preliv. Danes Reggio di Calabria.

369 Prim. Verg., Aen. 2.90.

370 Scila in Karibda sta bila vrtinca v morski ožini v Mesinskem prelivu.

Pri Homerju je Karibda pogoltna ženska pošast, hči Pozejdona in

Gaje. Ukradla naj bi Herkulove vole, zato jo je Zevs udaril s strelo

in pognal v morje, kjer je ohranila svojo nekdanjo naravo: trikrat

dnevno je posrkala in izbruhala morsko vodo. Scila naj bi bila Fori-

ksova hči, prvotno ženska, v katero se je zaljubil Glavk. Njena tek-

mica Kirka se ji je maščevala tako, da jo je spremenila v pošast, ki

je goltala tudi mornarje. Homer Odisejevo plovbo mimo Scile in

Karibde opisuje v dvanajstem spevu Odiseje.

371 Protejevi stebri so pri Vergiliju (prim. Verg., Aen. 11.262) izraz za meje Egipta. Ime nosijo po morskem božanstvu Proteju, ki je bival

na otoku Faros (severno od Aleksandrije), poznal vse stvari in imel

sposobnost privzeti različne oblike ter se tako izogniti odgovorom

na vprašanja.

372 Današnja Jafa, pristanišče v Izraelu, od koder je prerok Jona pred Božjim naročilom zbežal v Tarsis, mesto na skrajnem jugu Španije.

— 249 —

per Maleas et Cycladas Cyprum pergere. Ubi susceptus a venerabili episcopo Epiphanio, cuius tu testimonio gloriaris,

veni Antiochiam, ubi fruitus sum communione pontificis

confessorisque Paulini, et deductus ab eo media hieme et

frigore gravissimo, intravi Hierosolymam. Vidi multa mira-

cula; et quae prius ad me fama pertulerat, oculorum iudicio

comprobavi. Inde contendi Aegyptum, lustravi monasteria

Nitriae, et inter Sanctorum choros aspides latere perspexi.

Protinus concito gradu Bethleem meam reversus sum, ubi

odoravi praesepe et incunabula Salvatoris. Vidi quoque fa-

mosissimum lacum, nec me inerti tradidi otio; sed multa di-

dici, quae ante nesciebam. Quid autem de me Romae iudi-

catum sit, et quid postea scriptum, nolo taceas, praesertim

cum habeas testimonium Scripturarum, et ego non verbis

tuis quae simulare potes, et impunito iactare mendacio, sed

scriptis ecclesiasticis arguendus sim. Vide quantum te time-

am: si vel parvam schedulam contra me Romani episcopi,

aut alterius Ecclesiae protuleris, omnia quae in te scripta

sunt, mea crimina confitebor. Numquid et ego non possem

profectionem tuam discutere? Cuius aetatis fueris, unde,

quo tempore navigaris, ubi vixeris, quibus interfueris? Sed

absit, ut quod in te reprehendo, faciam et in ecclesiastica

disputatione, anilium iurgiorum deliramenta compingam.

Hoc solum prudentiae tuae dixisse sufficiat, ut caveas in

alterum dicere, quidquid in te statim retorqueri potest.

23. In sancti Epiphani nomine mira tua tergiversatio, ut

post osculum, post orationem, neges eum contra te potuisse

scribere: quomodo si contendas non potuisse eum mori,

— 250 —

Cipra sem raje nadaljeval prek Maleje373 in Kikladov. Na Cipru me je sprejel častitljivi škof Epifanij, s čigar pričanjem

se bahaš. Prišel sem v Antiohijo, kjer sem užival v skupnosti

škofa in spoznavalca Pavlina. On me je odpeljal naprej in

sredi zime sem v najhujšem mrazu prišel v Jeruzalem. Vi-

del sem mnoge čudovite reči in kar sem prej izvedel prek

govorice, sem zdaj preveril na lastne oči. Od tam sem se

nameril v Egipt, obhodil samostane v Nitriji in opazil, da

se med zbori menihov skrivajo gadje.374 Nato sem se urno

vrnil v svoj Betlehem, kjer sem počastil jasli, Odrešenikovo

zibko. Videl sem tudi znamenito jezero375 in nisem se predal

brezdelju, ampak sem se naučil veliko novega, česar prej

nisem vedel. O tem, kar so o meni sodili v Rimu in pozne-

je pisali, svobodno pripoveduj, še posebno zato, ker imaš

zanesljive dokumente. Ne bi me smele dolžiti tvoje besede,

ki jih lahko hliniš in s katerimi samovoljno blebetaš laži,

temveč cerkveni spisi. Vidiš, da se te sploh ne bojim; če

prineseš predme le kratko pisemce rimskega škofa ali kake

druge Cerkve, ki bo proti meni, bom priznal, da je vse, kar

sem pripisal tebi, moja krivda. Mar jaz ne bi mogel razpre-

dati o tvojem potovanju, koliko si bil star, od kod in kdaj si

odplul, kje si živel, s kom si bil? Toda Bog ne daj, da bi sam

storil to, kar grajam pri tebi, in v cerkveno razpravo tlačil

norosti prepirljivih starcev. Naj bo za tvojo modrost dovolj

reči samo tole: ne govôri proti drugemu nekaj, kar se lahko

hitro obrne proti tebi.

23. Kar zadeva škofa Epifanija, se čudno izmikaš, ko tr-

diš, da mož po poljubu in skupni molitvi ne bi mogel pisati

proti tebi. To je tako, kot če bi trdil, da nekdo, ki je še malo

373 Malea – rt v Lakoniji, na skrajnem jugu Peloponeza.

374 Hieronim misli na origeniste. V svojih zgodnejših delih sicer ne

omenja, da bi tam odkril heretike.

375 Morda ima Hieronim v mislih Mrtvo morje ali pa Tiberijsko jezero.

V rokopisih obstaja tudi različica vidi ... famosissimum locum ( videl sem znameniti kraj) namesto lacum.

— 251 —

qui paulo ante vixerat, aut certior sit tui reprehensio, quam post pacem excommunicatio! »Ex nobis,« inquit, »exierunt:

sed non fuerunt ex nobis, mansissent utique nobiscum.«

Haereticum post unam et alteram commonitionem vitan-

dum Apostolus praecipit, qui utique antequam vitetur atque

damnetur, ecclesiastici gregis portio fuit. Simulque risum

tenere non possum, quod a quodam prudente commonitus,

in laudes Epiphanii personas: ‚Hic est ille delirus senex, hic

est ἀνθρωπομορφήτης; hic qui sex millia Origenis libros te

praesente cantavit; qui omnium gentium linguis praedica-

tionem sibi contra Origenem iniunctam putat; qui ideo eum

legi prohibet, ne aliis eius furta cognoscant.‘ Lege scripta

tua, et epistulam eius, immo epistulas, e quibus unum pro-

feram tuae fidei testimonium, ut non immerito nunc a te

laudatus esse videatur. »Te autem, frater, liberet Deus, et

sanctum populum Christi, qui tibi creditus est, et omnes

fratres qui tecum sunt, et maxime Rufinum presbyterum,

ab haeresi Origenis, et aliis haeresibus, et perditione earum.

Si enim propter unum verbum, aut duo, quae contraria fidei

sunt, multae haereses abiectae sunt ab Ecclesia, quanto ma-

gis hic inter haereticos habebitur, qui tantas perversitates,

et tam mala dogmata contra fidem adinvenit, Dei Ecclesiae

hostis exstitit!« Haec est viri sancti de te testificatio: sic ab

eo ornatus, sic laudatus ingrederis. Ista est epistula, quam

de cubiculo fratris Eusebii nummis aureis produxisti, ut

calumniareris interpretem, et me apertissimi teneres cri-

minis reum, quare pro ‚honorabili‘ ‚carissimum‘ transtulis-

sem. Sed quid ad te, qui prudenti consilio cuncta moderaris,

— 252 —

prej živel, ne more umreti, ali kot da je bolj gotovo dejstvo, da te je grajal, kot to, da te je po sklenitvi miru izobčil.

»Odšli so od nas, a niso bili od nas. Ko bi namreč bili od

nas, bi ostali z nami, a niso, da bi se razkrilo, da niso vsi

od nas.« 376 Apostol naroča, da se je treba po enem ali dveh

opozorilih heretika izogibati; 377 seveda to pomeni, da je

bil, preden so se ga začeli izogibati in ga obsojati, del črede

Cerkve. Hkrati ne morem zadržati smeha, ker na prigovar-

janje nekega pametnega človeka poješ hvalnico Epifaniju. To

je ta nori starec, ta antropomorfist, ki je vpričo tebe opeval šest tisoč Origenovih knjig; ki misli, da mu je bilo nalože-no oznanjanje nauka proti Origenu v jezikih vseh narodov;

ki samo zato prepoveduje branje Origena, ker noče, bi še

drugi spoznali, kaj mu je ukradel.378 Preberi svoje spise in

njegovo pismo ali – bolje – pisma, izmed katerih bom eno

navedel kot dokaz tvoje pravovernosti, da bo videti, kako

si ga po pravici hvalil: »Brat, naj te Gospod reši, tebe in vse

sveto ljudstvo, ki ti je zaupano, in vse brate, ki so s tabo, še

posebno prezbitra Rufina. Naj vas reši Origenove herezije

ter vseh herezij in njihove pogube. Če je namreč Cerkev za-

vrgla mnoge herezije zaradi ene ali dveh besed proti pravo-

vernosti, koliko bolj je treba med heretike prišteti njega,

ki si je izmislil tako slabe in sprevržene nauke proti veri.

Izkazal se je za sovražnika Boga in Cerkve!«379 To je pričanje

svetega moža o tebi. Takole te je okrasil, s takšnim vencem

slave se kažeš v svetu. To je pismo, ki si ga speljal iz sobe brata Evzebija z zlatimi novci, da bi krivil prevajalca, da bi

me držal kot obtoženca očitnega zločina, zakaj sem namesto

častitljiv prevedel predragi.380 Toda kaj je mar tebi, ki vse 376 1 Jn 2,19.

377 Prim. Tit 3,10. »Človeka, ki povzroča razkole, se po prvem in drugem svarilu ogiblji ...«

378 Po: Ruf., Adult. 14.3.–15.5.

379 Prim. Verg., Aen. 2.90.

380 Gre za Rufinovo grajo prevoda Epifanijevega pisma, ki ga je Hie-

ronim prevedel na Evzebijevo prošnjo. Hieronim očitek omenja tudi

— 253 —

et sic medius incedis, ut si inveneris qui tibi credant, nec Anastasius contra te, nec Epiphanius scripserint. Nisi ipsae

epistulae reclamaverint et fregerint tuae frontis audaciam,

statim iudicium utriusque contemnas, et non ad te pertine-

at, sive scripserint, sive non scripserint, quia de innocente et

absente scribere non potuerint. Nec in sanctum virum haec

mala conferenda sunt, ut ostendatur ‚ore quidem et osculo

pacem dedisse, mala autem et dolum in suo corde servasse‘.

Sic enim argumentaris, et haec sunt verba defensionis tuae.

Ipsius esse adversum te epistulam, et orbis agnoscit, et au-

thenticam in manus tuas venisse convincimus. Et miror quo

pudore, immo qua impudentia neges, quod verum esse non

ambigis. Ergo pol utus erit Epiphanius, qui tibi pacem dedit,

et mala in suo corde servavit. Cur non il ud verius sit, quod

te primum monuerit, quod voluerit emendare, et ad rectum

iter reducere, ut Iudae osculum non refutare, ut proditorem

fidei frangeret patientia? Et postquam se intellexit casso la-

bore sudare, nec pardum mutare varietates nec Aethiopem

pellem suam, quod mente conceperat, litteris indicasse?

24.Tale quid et contra papam Anastasium disputas, ut

quia Siricii Episcopi habes epistulam, iste contra te scribe-

re non potuerit. Vereor ne tibi factam iniuriam suspiceris.

Nescio quomodo homo acutus et prudens ad has ineptias

devolvaris, ut dum stultos lectores putas, te stultum esse de-

monstres. Post egregiam argumentationem, ponis in clausu-

la: ‚Absit hoc a viris sanctis. De vestra schola solent ista pro-

cedere. Vos nobis pacem proficiscentibus dedistis, et a tergo

iacula venenis armata iecistis.‘ Et in hoc eadem prudentia,

immo declamatione disertus esse voluisti. Pacem dedimus,

non haeresim suscepimus. Iunximus dexteras: abeuntes pro-

— 254 —

urejaš po svojem preudarnem načrtu, ki stopaš po srednji poti, tako da, če bi našel koga, ki bi ti verjel, niti Anastazij

niti Epifanij ne bi pisala proti tebi. Če ne bi sama pisma

kričala in sesula tvoje oholosti, bi se pri priči požvižgal na

njuno mnenje in te ne bi brigalo, ali sta pisala ali nista, češ

da o nedolžnem in odsotnem človeku nista mogla pisati. In

ne smemo svetemu možu pripisovati hudobije, ki jo kažeš

rekoč z besedo in s poljubom mi je izkazal mir, v srcu pa je

ohranil zlobo in zvijačnost. Na ta način se izgovarjaš in to

so besede tvoje obrambe. Ves svet ve, da je to Epifanijevo

pismo in da je proti tebi, in prinašam dokaze, da je v izvirni

obliki prišlo tebi v roke. Čudim se, s kako malo sramu – ali

bolje – kako nesramno tajiš nekaj, o čemer niti ne dvomiš,

da je res. Torej bo umazan Epifanij, ki ti je zaželel mir in v

svojem srcu ohranil zlobo. Ali ni bolj res, da te je najprej

posvaril, ker te je hotel popraviti in pripeljati nazaj na pravo

pot, in da zato ni zavrnil tvojega judeževega poljuba, da bi

izdajalca prave vere zlomilo kesanje? In potem, ko je videl,

da je njegov trud jalov in da panter ne spremeni svojih prog

niti Etiopec svoje kože,381 je to, kar se mu je podilo v mislih,

začel naznanjati v svojih pismih.

24. Nekaj takega razlagaš tudi o papežu Anastaziju, češ

da ne bo mogel pisati proti tebi, ker imaš pismo škofa Siri-

cija. Bojim se, da morda sumiš, kako se ti je zgodila krivica.

Ne vem, kako si lahko bister in razumen človek zabredel v

takšno nespamet, da s tem, ko imaš bralce za neumne, kažeš

lastno neumnost. Po izvrstni argumentaciji ob sklepu zapi-

šeš: Bog obvaruj svete može pred tem! Take stvari ponavadi

prihajajo iz vaše šole. Ob obhodu si mi zaželel mir, za hrbtom

pa si vrgel vame zastrupljeno kopje. Tudi v teh besedah je ista razumnost, celo šolski primerek govorniške vaje, kajti hotel

si se izkazati za retoriško podkovanega. Zaželela sva si mir,

nisva pa sprejela herezije. Podala sva si desnici, pospremil

v Ep. 57.2.3.

381 Prim. Jer 13,23.

— 255 —

secuti sumus, ut vos essetis catholici, non ut nos essemus haeretici. Volo tamen scire, quae sint ista iacula venenata,

quae post tergum vestrum nos iecisse conquereris: Vincen-

tius, Paulinianus, Eusebius, Rufinus, presbyteri? Quorum

Vincentius multo tempore ante vos Romam venit, Pauli-

nianus et Eusebius post annum vestrae navigationis pro-

fecti sunt, Rufinus in causa Claudii post biennium missus,

omnes, vel pro re familiari, vel pro periculo alieni capitis.

Numquid nosse potuimus, quod ingrediente te Romam vir

nobilis somniaret navim plenam mercium, inflatis intrare

velis? Quod omnes adversus fatum quaestiones, non fatua

solveret interpretatio? Quod librum Eusebii pro Pamphili

verteres? Quod tuum quasi operculum venenatae patel ae

imponeres? Quod famosissimum opus Περὶ ἀρχῶν eloquii

tui maiestate transferres? Novum calumniae genus: ante ac-

cusatores misimus, quam tu accusanda committeres. Non

fuit, non fuit, inquam, nostri consilii, sed Dei providentiae,

ut missi ad aliud, contra nascentem haeresim dimicarent; et

in morem Ioseph, famem futuram, fidei ardore sublevarent.

— 256 —

sem te ob odhodu, da bi bil ti katolik, ne jaz heretik. Rad bi tudi vedel, kaj so tista zastrupljena kopja, o katerih tožiš, da

sem jih vrgel v tvoj hrbet. Prezbitri Vincencij,382 Pavlinijan,

Evzebij in Rufin? Izmed njih je Vincencij prišel v Rim veliko

prej kot ti, Pavlinijan in Evzebij sta odpotovala eno leto po

tvojem vkrcanju, Rufin pa dve leti pozneje zaradi primera s

Klavdijem,383 vsi zaradi zasebnih razlogov ali zaradi smrtne

nevarnosti nekoga bližnjega. Mar bi lahko vedel, da se je

ob tvojem prihodu v Rim nekemu odličniku sanjalo, da s

polnimi jadri prihaja ladja, polna trgovskega blaga? Da naj

bi vsa vprašanja o usodi razrešila razlaga, ki naj ne bi bila

bedasta?384 Da si Evzebijevo delo prevedel kot Pamfilovo?

Da si zastrupljeno jed pokril z navidez svojo pokrovko? Da

si razvpito delo Περὶ ἀρχῶν prevedel z dodatkom svojega

veličastnega besedičenja? To je nova vrsta spletkarjenja:

navedemo obtožbe, še preden človek zagreši kaj obtožbe

vrednega! Ponavljam: ni bil moj načrt, ampak Božja previd-

nost, da so se ljudje, ki so bili poslani z drugim namenom,

prišli bojevat zoper porajajočo se herezijo, in da so kakor

Jožef prihajajočo lakoto vere385 ublažili s svojo gorečnostjo.

382 Vincencij, Pavlinijan in še nekateri drugi menihi so s Hieronimom leta 386 odpotovali v Betlehem. Vincencij je bil Hieronimov duhovnik, kateremu je Hieronim posvetil Kroniko. V osemdesetih ga je, kot pravi Hieronim sam, spodbujal k prevajanju Origenovih pridig

in Didimovih del. Leta 396 je taisti Vincencij prestregel Izidorjevo

pismo Rufinu in ga pokazal Hieronimu. V Rim se je vrnil leta 400.

Kel y, Jerome, 75, 116, 205.

383 Rufin (soimenjak) je bil iz nekega razloga poslan v Milano (tako

Hier., Ep. 81.2). Morda gre za duhovnika, ki je na sinodi v Kartagini leta 411 zanikal dedovanje izvirnega greha in je avtor knjige Liber de fide. Klavdij, ki ga omenja Hieronim, sicer ni znan. Lardet, L’

Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire.

384 Besedna igra v izvirniku: »Quod omnes adversus fatum quaestiones

non fatua solve ret interpretatio?«

385 Prim. 1 Mz 41. Jožef, eden izmed dvanajstih Jakobovih sinov, si je v Egiptu pred faraonom, kamor so ga kot sužnja prodali njegovi bratje,

izboril posebno čast s tem, da je pravilno tolmačil faraonove sanje.

Faraonovo podobo sedmih debelih in sedmih suhih krav ter sedmih

— 257 —

25. Quo non erumpat semel effrenata audacia? Alienum

crimen sibi obiecit, ut nos finxisse videamur. Quod absque

nomine dictum est, in se dictum refert, et purgans externa

peccata, tantum de sua securus est innocentia. Iurat enim se

epistulam non scripsisse ad Afros sub nomine meo, in qua

confitear inductum me a Iudaeis, mendacia transtulisse; et

mittit libros eadem omnia continentes, quae nescisse se iu-

rat. Et miror quomodo prudentia eius cum alterius nequitia

convenerit, ut quod alius in Africa mentitus est, hic Con-

cordiae verum diceret; stilique eius elegantiam, nescio quis

imperitus posset imitari. Tibi soli licet haereticorum vene-

na transferre et de calice Babylonis cunctis gentibus propi-

nare. Tu Latinas Scripturas de Graeco emendabis et aliud

Ecclesiis trades legendum, quam quod semel ab apostolis

susceperunt; mihi non licebit post Septuaginta editionem,

quam diligentissime emendatam ante annos plurimos meae

linguae hominibus dedi, ad confutandos Iudaeos, etiam

ipsa exemplaria vertere, quae ipsi verissima confitentur, ut

si quando adversum eos christianis disputatio est, non ha-

beant subterfugiendi diverticula, sed suomet potissimum

mucrone feriantur? Plenius super hoc et in multis aliis locis,

et in fine secundi libri, ubi accusationi tuae respondi, scrip-

sisse me memini et popularitatem tuam, qua mihi invidiam

apud simplices et imperitos niteris concitare, perspicua ra-

tione compescui, il ucque lectorem transmittendum puto.

— 258 —

25. Kam vse ne udari predrznost, ko jo enkrat spustiš z vajeti!386 Naprtil si je tujo krivdo samo zato, da bi bilo

videti, kot da sem si jo jaz izmislil. Kar je bilo rečeno o

nekom, ne da bi ga imenovali, pravi, da je bilo namenjeno

njemu; s sebe čisti tuje grehe in je prepričan le o svoji ne-

dolžnosti. Prisega, da ni pod mojim imenom pisal pisma v

Afriko, v katerem naj bi priznal, kako so me Judje napelja-

li k prevajanju laži. In pošilja mi spise s taisto vsebino, ki

pa mu je – kot trdi – neznana. Čudim se, kako je njegova

bistroumnost sovpadla s pokvarjenostjo nekoga drugega,

tako da je ta v Konkordiji387 označil za resnično to, kar je

oni lagal v Afriki. Poleg tega ne vem, kateri nevednež bi

lahko posnemal uglajenost njegovega pisanja. Samo ti smeš

prevajati heretični strup iz čaše Babilona388 in nazdravljati

vsem rodovom. Latinske spise boš popravil iz grških in v

branje Cerkvam izročil nekaj drugega kot to, kar so nekoč

prejele od apostolov; jaz pa – v želji, da bi zavrnil Jude – ne

bom smel po izdaji Septuaginte, ki sem jo pred mnogo leti

skrbno popravljeno podaril ljudem svojega jezika, prevesti

niti tistih prepisov svetih spisov, ki jih Judje priznavajo kot

resnične; če bi med njimi in kristjani kdaj nastal spor, tako

ne bi imeli kota, kamor bi se potuhnili, pač pa bi jih najbolj

udaril z njihovim lastnim orožjem. Spominjam se, da sem

o tem več napisal že na mnogih drugih mestih in na koncu

druge knjige, v kateri sem odgovoril na tvojo obtožbo. Tvojo

priljubljenost, s katero skušaš pri preprostih in neizobraže-

nih ljudeh zbuditi sovraštvo do mene, sem zadušil z očitni-

mi dejstvi. Mislim, da je bilo treba bralca usmeriti do tod.

polnih in sedmih praznih klasov je razložil kot obdobje sedmih let

obilja, kateremu sledi obdobje sedmih let lakote.

386 Prim. Cic., Cat. 1.1.1.

387 Konkordija je bila kolonija strateškega pomena, ustanovljena okoli leta 40 pr. Kr., ki je ležala približno trideset milj zahodno od Akvileje.

388 Čaša se pri Hieronimu večkrat pojavlja kor metafora obilja, Babilon pa je že od nekdaj sinonim za jezikovno mešanico.

— 259 —

26. Hoc intactum praeteriri non patiar, ne doleas falsa-torem schedularum tuarum, confessoris apud me gloriam

possidere, cum tu eiusdem criminis reus, post alexandri-

num exsilium et tenebrosos carceres, a cunctis Origenis sec-

tatoribus martyr et apostolus nomineris. Super excusatione

imperitiae tuae, iam tibi respondi. Sed quia eadem repetis,

et quasi superioris tuae defensionis oblitus, rursum admo-

nes, ut sciamus te per triginta annos Graecis voluminibus

devoratis, Latina nescire, paulisper attende, me non pau-

ca in te verba reprehendere – alioquin omnis tua scriptura

delenda est –, sed voluisse ostendere discipulis tuis, quos

magno studio nil scire docuisti, ut intellegerent, cuius sit

verecundiae docere quod nescias, scribere quod ignores, et

eamdem magistri sapientiam etiam in sensibus quaererent.

Quodque addis, »peccata putere, non verba, mendacium,

calumniam, detractionem, falsum testimonium, et universa

convicia, et ‚os quod mentitur occidit animam‘,« monesque

iste foetor nares meas penetret, crederem dicenti, nisi facta

contraria deprehenderem: quasi si fullo et coriarius mone-

ant pigmentarium, ut naribus obturatis, tabernas suas pra-

etereat. Faciam ergo, quod praecipis, claudam nares meas,

ne veritatis et benedictionum tuarum suavissimo odore

crucientur.

27. In laude et detractione mea, quia varius exstitisti,

miro acumine argumentatus es, sic tibi licere de me et

bene et male dicere, quomodo et mihi licuerit Origenem et

Didymum reprehendere, quos ante laudaverim. Audi ergo,

vir sapientissime et Romanae dialecticae caput, non esse

vitii hominem unum laudare in aliis, et in aliis accusare,

sed eamdem rem probare et improbare. Ponam exemplum,

ut quod non intellegis, prudens tecum lector intellegat. In

— 260 —

26. Ne bom dovolil, da bi spregledali naslednje; nikar se ne zgražaj, češ da ponarejevalec tvojih zapisov pri meni

uživa slavo spoznavalca , medtem ko tebe, krivega za isto

grdobijo, po prestanem aleksandrijskem izgnanstvu in vseh

temačnih ječah vsi Origenovi privrženci imenujejo mučenca

in apostola. Na tvoje opravičevanje glede neizobraženosti

sem ti že odgovoril. Toda ker vedno znova ponavljaš isto

in me, kot da bi pozabil na svoj izgovor, opozarjaš, da bom

res vedel, kako si trideset let požiral samo grške knjige in

zato ne znaš latinsko, malce prisluhni: pri tebi ne grajam

le nekaterih besed, kajti v resnici bi bilo treba uničiti vse,

kar si napisal. Tvojim učencem, ki si jih z veliko vnemo na-

učil, da nič ne vedo,389 sem hotel predočiti, da bi razumeli,

koliko skromnosti premore nekdo, ki uči, česar ne zna, in

piše nekaj, o čemer nima pojma, in da bi taisto učiteljevo

modrost skušali najti tudi v njegovi miselnosti. Kar dodajaš,

namreč, »da ne smrdijo besede, ampak grehi, laž, obreko-

vanje, poniževanje, krivo pričanje in vse sramotenje ter da

‚bodo lažniva usta ubila dušo‘«390 in me svariš, da ta smrad

ne bi dosegel mojega nosu – vse bi ti verjel, če ne bi naletel

na dejstva, ki kažejo nasprotno. To je tako, kot če bi suknar

in strojar svarila prodajalca barv, naj gre z zamašenim no-

som mimo njunih delavnic! Storil bom, kar mi svetuješ:

zamašil si bom nos, da ga ne bo konec od prijetnega vonja

tvoje resnicoljubnosti in blagoslovov.

27. V besedilu, v katerem me zdaj hvališ, zdaj sramotiš,

nenavadno ostro dokazuješ, da si z enako pravico o meni

govoril dobro in slabo, kot sem jaz lahko Origena in Didima

grajal, potem ko sem ju najprej hvalil. Poslušaj torej, ti, veli-

ki modrijan in glava rimske dialektike! Ni narobe človeka na

nekaterih področjih grajati in ga na drugih hvaliti, pač pa je

napak isto reč zdaj odobravati in hkrati zavračati. Naj nave-

dem primer, da bo vsaj pametni bralec razumel, česar ti ne

389 Prim. Cic., Phil. 2.4.8; 2.17.43.

390 Mdr 1,11.

— 261 —

Tertulliano laudamus ingenium, sed damnamus haeresim.

In Origene miramur scientiam Scripturarum, et tamen dog-

matum non recipimus falsitatem. In Didymo vero et me-

moriam praedicamus, et super Trinitate fidei puritatem, sed

in ceteris quae Origeni male credidit, nos ab eo retrahimus.

Magistrorum enim non vitia imitanda sunt, sed virtutes.

Grammaticum quidam Afrum habuit Romae virum eru-

ditissimum; et in eo se aemulum praeceptoris putabat, si

stridorem linguae eius et vitia tantum oris exprimeret. In

praefatiuncula Περὶ ἀρχῶν fratrem me nominas et collegam,

dicis eloquentissimum, fidei meae praedicas veritatem. His

tribus detrahere non poteris; cetera carpe ut libet, ne vide-

aris tuo de me testimonio repugnare. Cum fratrem et col-

legam dicis, amicitia tua dignum fateris; cum eloquentem

praedicas, imperitiae ultra non arguis; cum catholicum in

omnibus profiteris, haereseos non poteris mihi crimen im-

pingere. Extra haec tria si quid in me reprehenderis, non tibi

videberis esse contrarius. Ex qua supputatione il a summa

nascitur, et te errare ea in me reprehendentem, quae prius

laudaveras; et me non esse in vitio, si in eisdem hominibus

et laudanda praedicem, et vituperanda reprehendam.

28. Transis ad animarum statum, et prolixius fumos

meos increpas; atque ut tibi liceat ignorare, quod consulto

te scire dissimulas, quaeris a me primum de caelestibus,

quomodo angeli, quomodo archangeli sint; quae eis, vel

— 262 —

dojameš. Pri Tertulijanu hvalimo njegovo nadarjenost, toda obsojamo krivoverstvo. Pri Origenu občudujemo njegovo

poznavanje Svetega pisma, a ne sprejemamo lažnih dogem.

Pri Didimu poveličujemo njegov spomin in čistost njegove

vere v Sveto Trojico, toda v drugih slabih stvareh, v katerih

je verjel Origenu, se z njim ne strinjamo. Ne smemo nam-

reč posnemati napak učiteljev, ampak njihove vrline. Neki

človek v Rimu je imel izredno učenega afriškega učitelja

gramatike. Mislil je, da mu bo postal enak, če bo posnemal

njegov raskavi glas in napake v izgovorjavi. V predgovoru

Περὶ ἀρχῶν me imenuješ za brata in kolega, praviš, da sem

izredno izobražen, in hvališ mojo pravovernost. Od teh

treh stvari ne moreš odstopiti. Vse drugo raztrgaj, kolikor

hočeš, dokler ne bo videti, da si v nasprotju s svojim priče-

vanjem o meni. Ko mi praviš brat in kolega, priznavaš, da

sem vreden tvojega prijateljstva; ko hvališ mojo zgovornost,

mi nasprotno ne očitaš neizobraženosti; ko praviš, da sem v

vseh pogledih katoliški, mi ne moreš obesiti obtožbe krivo-

verstva. Če boš razen teh treh stvari na meni našel še kaj, ne

bo videti, da si v nasprotju s samim seboj. Iz tega izračuna

sledi rezultat, da se ti motiš, ker na meni grajaš, kar si pred

tem hvalil, in da jaz ne delam nič narobe, če pri istih ljudeh

poveličujem, kar je hvalevredno, in grajam, kar je treba.

28. Prehajaš na položaj duš in še močneje robantiš proti

dimu, ki naj bi ga dvigal.391 Da bi ti bila dovoljena nevednost

o stvari, za katero nalašč prikrivaš, da jo poznaš, me najprej

sprašuješ o nebesnih zadevah, o angelih in arhangelih; kje in

391 Rufin se je v Apol. c. Hier. 2.7 obregnil ob Hieronimovo bahanje z načitanostjo in s poznavanjem grške antike in mu očital, da vsa

imena grških avtorjev našteva le zato, da bi bil videti učen in da bi

s širjenjem megle in dima preslepil bralca: Chrysippum et Aristiden, Empedoclen et cetera graecorum auctorum nomina, ut doctus videatur et plurimae lectionis, tamquam fumos et nebulas lectoribus spargit.

Dim postane v naslednjih poglavjih drugo ime za zavajanje, slepilo, metanje peska v oči. Prim. Lardet, L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire, 332, 333.

— 263 —

qualis habitatio; quaeve inter ipsos differentia, aut si nul a omnino; quae solis sit ratio; unde augmenta lunae, unde

defectus; quis vel qualis sit siderum cursus. Miror quomodo

oblitus sis illos versiculos ponere:

»Unde tremor terris, qua vi maria alta tumescant,

Obicibus ruptis, rursusque in seipsa residant:

Defectus Solis varios, Lunaeque labores ...«

»Unde hominum genus, et pecudum: unde imber et ignes,

Arcturum, pluviasque hyadas, geminosque Triones.

Quid tantum Oceano properent se tingere soles

Hiberni, vel quae tardis mora noctibus obstet.«

Deinde caelestia deserens, et ad terrena descendens, in

minoribus philosopharis. Interrogas enim me: ‚Dic nobis

quae fontium ratio; quae ventorum; quid grando; quid plu-

viae; quid mare salsum; quid flumina dulcia; quid nubes, aut

imbres, fulgura, aut tonitrua, aut fulmina?‘ ut postquam me

haec nescire respondero, tuto tibi liceat de animabus ignora-

re; et unius rei scientiam, tantarum rerum ignoratione com-

penses. Tu qui per singulas paginas ‚fumos meos‘ ventilas,

non intel egis videre nos caligines tuas et turbines? Nam ut

tibi sciolus esse videaris, et apud calpurnianos discipulos

doctrinae gloriam teneas, totam mihi physicam opponis, ut

frustra Socrates ad ethicam transiens dixerit: ‚Quae supra

nos, nihil ad nos.‘ Ergo nisi tibi rationem reddidero: quare

formica parvum animal, et punctum, ut ita dicam, corpo-

ris, sex pedes habeat, cum elephantis tanta moles quattuor

pedibus incedat; cur serpentes et colubri ventre labantur et

pectore; cur vermiculus quem vulgus millepedam vocat,

tanto pedum agmine scateat, de animarum statu scire non

— 264 —

kakšno je njihovo domovanje, v čem se razlikujejo, če sploh se; sprašuješ me o poti sonca, zakaj se luna debeli in zakaj

tanjša, kod in kako se gibljejo zvezde. Čudim se, kako da si

pozabil dodati še tiste verze:

... mrk naj mi sončev pojasnijo, kdaj obnemogla bo luna,

zemlja zakaj vzdrgeta, od česa narastejo morja,

kadar podro se jezovi, kako da sama splahnijo ... 392

... poje, od kod so ljudje in živali, kako sta nastala

ogenj in dež, govori o Arkturu, deževnih Hiadah,

Velikem vozu in Malem, zakaj tako zgodaj potaplja

zimsko se sonce v vode Oceana in kaj zadržuje

krasne poletne noči, da tako so mudljive in pozne.393

Nato zapustiš nebesa, se spustiš na zemljo in filozofi-

raš o manjših rečeh. Sprašuješ me namreč: Povej mi, od

kod izviri, od kod vetrovi; zakaj je toča in deževja; zakaj je

morje slano in reke sladke, kaj so oblaki, dež, nevihte, grom

in strele ... In sprašuješ me samo zato, da boš potem, ko

ti bom priznal svojo nevednost o vsem tem, po pravici in

brez skrbi lahko dejal, da tudi ti ne poznaš izvora duš. Svoje

nepoznavanje ene stvari boš odtehtal z mojo nevednostjo o

toliko rečeh. Toda ti, ki stran za stranjo mešaš »moj dim«,

mar ne razumeš, da mi vidimo tvojo meglo in viharje? Da

bi bil videti izobražen in da bi pri Kalpurnijevih394 šolarjih

obdržal slavo učenosti, me napadeš z vso fiziko; Sokrat je

tako, ko je prešel na etiko, očitno zaman dejal: Kar je nad

nami, se nas ne tiče. Torej, če ti ne bom odgovoril, zakaj

ima mravlja, majcena žival s telescem kot pika, šest nog,

medtem ko slon z vso svojo težo stopa po štirih; zakaj kače

in kuščarji drsijo po prsih in trebuhu, medtem ko ima črvi-

ček, ki ga kratko malo imenujejo tudi stonoga, celo vojsko

nog; potem ti ne bom mogel odgovoriti niti na vprašanje o

392 Verg., Georg. 2.479–482. Prev. Marko Marinčič.

393 Verg., Aen. 1.743–746. Prev. Fran Bradač.

394 Latinski retor iz časa Hadrijana in Antonina Pija. Ohranjenih je

nekaj njegovih retoričnih vaj.

— 265 —

potero? Quaeris a me quid ipse de animabus sentiam, ut cum professus fuero, statim invadas et si dixero il ud ecclesiasticum: Cottidie Deus operatur animas, et in corpore eas

mittit nascentium, – illico magistri tendiculas proferas: ‚Et

ubi est iustitia Dei, ut de adulterio incestuque nascentibus

animas largiatur? Ergo cooperator est malorum hominum,

et adulteris seminantibus corpora, ipse fabricatur animas?‘

Quasi vitium sementis in tritico sit quod furto dicitur esse

sublatum, et non in eo qui frumenta furatus est; idcircoque

terra non debeat gremio suo semina confovere, quia sator

immunda ea proiecerit manu! Hinc est et il a tua arcana in-

terrogatio, ‚quare moriantur infantes; cum propter peccata,

corpora acceperint‘. Exstat liber Didymi ad te quo sciscitanti

tibi respondit, non eos multa peccasse, et ideo corporum

carceres tantum eis tetigisse sufficere. Magister meus et tuus

eo tempore, quo tu ab eo ista quaerebas, tres explanationum

in Osee prophetam libros ad me, me rogante, dictavit. Ex

quo apparet, quid me, quid te docuerit.

29. Urges ut respondeam de natura rerum. Si esset lo-

cus, possem tibi vel Lucretii opiniones iuxta Epicurum, vel

Aristotelis iuxta peripateticos, vel Platonis atque Zenonis

secundum academicos et stoicos dicere. Et ut ad Ecclesiam

transeam, ubi norma est veritatis, multa et Genesis et pro-

phetarum libri ac Ecclesiastes nobis de huiusce modi qua-

estionibus suggerunt. Aut si haec ignoramus, quomodo de

animarum statu, debueras in Apologia tua omnium rerum

ignorantiam confiteri, et a calumniatoribus quaerere, cur a

— 266 —

izvoru duš? Vlečeš iz mene, kaj mislim o izvoru duš, samo zato da bi me po odgovoru napadel. Če bom dejal v skladu s

cerkvenim naukom, da Bog vsak dan dela duše in jih pošilja

v telesa novorojencev, boš privlekel na dan učiteljevo zanko

in vprašal: Kje je Božja pravičnost, da rojene iz prešuštva

ali incesta obdari z dušo? Mar sodeluje z grešniki in ustvari

duše za prešuštnike, ki spočnejo telo? To je tako, kot če bi

slišal, da je bila ukradena pšenica, in bi dejal, da je bilo za

to krivo pšenično seme, ne pa tisti, ki ga je ukradel. In da

zato zemlja v svojem naročju ne bi smela negovati semen,

ker jih je sejalec tja vrgel s svojo grešno roko! Od tod tudi

tvoje zagonetno vprašanje: Zakaj dojenčki umirajo, ko so

vendar telesa prejeli zaradi svojih grehov? Obstaja Didimo-

va razprava,395 namenjena tebi, v kateri na tvoje vprašanje

odgovarja, da niso veliko grešili in je bilo torej zanje dovolj,

da so se ječe telesa samo dotaknili. Ta moj in tvoj učitelj je v

tem času, ko si ga to spraševal, na mojo prošnjo napisal in

mi posvetil tri knjige razlag k preroku Ozeju. Iz tega se vidi,

koliko se je vsak izmed naju naučil pri njem.

29. Siliš me, naj ti odgovorim o naravi sveta. Če bi imel

dovolj prostora, bi ti lahko navedel Lukrecijevo396 mnenje,

skladno z Epikurom, ali Aristotelovo, kot ga učijo peripate-

tiki, ali Platonovo in Zenonovo397 po akademikih in stoikih.

In da se vrnem k Cerkvi, v kateri je merilo resnica – mno-

go odgovorov na tovrstna vprašanja nam ponujajo Geneza,

knjige prerokov in Pridigar. Če priznam, da vsega tega ne

vem, kot tudi ne poznamo izvora duš, bi moral ti v svojem

zagovoru priznati nevednost glede vsega in svoje spletkarje

vprašati, zakaj nesramno pričakujejo od tebe en odgovor,

395 Did., In Iob 3.16.

396 Lukrecij je bil latinski pesnik (98–55 pr. Kr.), avtor epa De rerum natura (O naravi sveta, v slovenščino ga je leta 1959 prevedel Anton Sovre), v katerem je prevzel epikurejski nauk.

397 Mišljen je grški filozof Zenon s Kitiona na Cipru (ok. 333–262 pr.

Kr.). Velja za začetnika stoiške filozofije.

— 267 —

te unum impudenter expeterent, cum ipsi tanta nescirent.

O triremem locupletissimam, quae orientalibus et aegyptiis

mercibus Romanae urbis ditare venerat paupertatem!

... Tu Maximus ille es,

unus, qui nobis scribendo restituis rem.

Ergo nisi de Oriente venisses, eruditissimus vir haereret

adhuc inter mathematicos, et omnes christiani quid contra

fatum dicerent, ignorarent? Merito a me quaeris de astrolo-

gia, et caeli ac siderum cursu, qui plenam navem tantarum

mercium detulisti. Fateor paupertatem, non sum ita ut tu

in Oriente ditatus. Te multo tempore Pharus docuit, quod

Roma nesciret; instruxit Aegyptus, quod Italia hucusque

non habuit.

30. Scribis apud ecclesiasticos tractatores, tres de ani-

mabus esse sententias. Unam, quam sequitur Origenes, al-

teram, quam Tertullianus et Lactantius, licet de Lactantio

apertissime mentiaris; tertiam, quam nos simplices et fatui

homines, qui non intellegimus, quod si ita sit, iniustus a no-

bis arguatur Deus. Et post haec iuras te nescire quid sit ve-

rum. Dic, oro te: putasne, extra haec tria esse aliquid in quo

veritas sit et in tribus istis mendacium, an de tribus unum

esse quod verum sit? Si est aliud, cur disputantium liberta-

tem angusto fine concludis et, cum mendacia protuleris, de

veritate taces? Sin autem e tribus unum verum est, et reliqua

— 268 —

ko pa sami toliko stvari ne vedo. O, blagodatna in bogata triera,398 ki je prišla z orientalskim in egipčanskim blagom

obogatit uboštvo rimskega mesta!

Tukaj si, Fabius Maksimus, ti, ki si rešil državo

s tem, da si vse to napisal ...399

Če se torej ne bi vrnil z Vzhoda, bi učeni mož še vedno

tičal med matematiki400 in noben kristjan ne bi vedel, kaj

naj reče proti fatalizmu? Po pravici me sprašuješ o astro-

logiji, o nebu in poti zvezd, ti, ki si pripeljal polno ladjo

takšnega bogastva! Priznam svojo revščino, nisem obogatel

tako kot ti na Vzhodu. Tebe je Faros401 dolgo učil, česar Rim

ni vedel, Egipt te je izobrazil o stvareh, ki jih Italija dotlej

ni poznala.

30. Pišeš, da pri cerkvenih piscih najdemo tri mnenja

o izvoru duš: prvemu sledi Origen, drugemu Tertulijan in

Laktancij (čeprav o Laktanciju očitno lažeš), tretjega pa

imamo mi, preprosti in neumni ljudje, ki ne razumemo, da

je Bog krivičen, če drži to, kar mislimo. In po tem prisegaš,

da ne veš, kaj je res! Prosim te, povej: ali misliš, da je poleg

teh treh možnosti še kakšna, ki bi bila resnična, in so te tri

laž; ali pa je med temi tremi eno mnenje, ki je pravo? Če

je še kakšna možnost, zakaj z ostro mejo zapiraš svobodo

razpravljanja? Zakaj navajaš laži in zamolčiš resnico? Če pa

398 Cinični namig na Rufinov prihod v Rim leta 398 in na sanje filozofa Makarija o prihajajoči rešitvi z Vzhoda. Ta rešitev naj bi bil Rufin

sam, saj je Makarij prek njega dobil prevod Origenovega dela in

dokončal razpravo proti fatalizmu.

399 Verg., Aen. 6.845–846. Prev. Fran Bradač.

400 Mišljeni so astrologi in magi.

401 Faros, sicer otok ob Aleksandriji, v tem kontekstu označuje Aleksandrijo samo in prikliče v spomin tamkajšnji svetilnik, eno od sedmih

čudes starega sveta, ki ga je dal postaviti Ptolemaj Filadelf. V tem

svetilniku naj bi bili po legendi, ki se ji je posmehoval že Hieronim, zaprti tudi prevajalci Septuaginte, ki so jo – z močjo Svetega Duha –

vsi prevedli skladno. Faros je v tem ciničnem kontekstu treba razu-

meti tudi kot razsvetljeno mesto, kjer je Rufin nabiral svoje znanje.

— 269 —

duo falsa sunt, cur simili ignoratione honoras falsa cum veris? An idcirco verum dissimulas, ut tibi tutum sit, cum

volueris, falsa defendere? Hi sunt fumi, hae caligines, quibus

ex oculis hominum conaris lumen auferre. Aristippus nostri

temporis, qui plenam cunctarum mercium navem Romano

invehis portu, et sel a publice posita, Hermagoram nobis, et

Gorgiam exhibes Leontinum; dum navigare festinas, unius

quaestiunculae mercimonium in oriente oblitus es. Et ite-

rum clamitas, et Aquileiae atque Alexandriae te didicisse

iactas, quod sit Deus et animarum et corporum creator. De

hoc scilicet quaestio ventilatur, utrum Deus, an diabolus

animas fecerit; et non utrum animae ante corpora fuerint,

quod vult Origenes, et egerint aliquid, propter quod sint

crassis corporibus alligatae, an in morem glirium torpentes

consopitaeque dormierint! Haec taces, quae omnes flagi-

tant, et ad il a respondes, quae nul us inquirit.

— 270 —

je eno od treh mnenj pravo in sta drugi dve lažnivi, zakaj potem z enako nevednostjo poveličuješ resnično in lažno?

Ali zato prikrivaš pravo mnenje, da bi lahko brez skrbi, ka-

dar bi se ti zahotelo, zagovarjal napačno? To je tvoj dim in

megla, s katero skušaš pregnati luč iz človekovih oči. Ari-

stip402 našega časa, ki pelješ polno ladjo dobrin v rimsko pri-

stanišče, v javnost postaviš svoj prestol in nam predstavljaš

Hermagora403 in Gorgija Leontinskega.404 Toda medtem ko

se ti je mudilo odpluti, si na Vzhodu pozabil majhno stvar,

eno majceno vprašanje. In spet kričiš in se bahaš, kako si se

v Akvileji in Aleksandriji naučil, da je Bog stvarnik duš in

teles. Seveda, vprašanje se vrti okrog tega, ali je duše ustvaril

Bog ali hudič, in ne okrog tega, ali so obstajale duše pred

telesi, kot to pravi Origen, in ali so res storile nekaj, zaradi

česar so se zlile s tolstimi telesi, ali pa so spale, omrtvele in

otrple kot polhi! Molčiš o tem, kar vsi zahtevajo od tebe, in

govoriš nekaj, česar nihče ne sprašuje.

402 Aristip (435–355 pr. Kr.) je bil grški filozof iz Kirene, Sokratov učenec, ki je utemeljil kirensko hedonistično filozofsko šolo. Hedoniki

so razvili etiko uživanja; užitek je veljal za smoter človeškega delo-

vanja in za absolutno dobro, človek pa naj bi užitke razsodno izbiral.

Aristip je bil v določenem pogledu Epikurov predhodnik; njegova

dela niso ohranjena.

403 Hermagora iz Temnosa (2. stol. pr. Kr.) je bil grški retor, avtor razprave Ars rhetorica v šestih knjigah. O njem Cicero pravi, da je o govorništvu čudovito spisal veliko del in da je v mnogih rečeh vreden občudovanja (Prim. Cic., Inv. 1.6.8.).

404 Gorgij iz Leontinov na Siciliji (ok. 483–ok. 385 pr. Kr.) je bil najvplivnejši sofist, izveden v poučevanju govorništva, ki se je bolj kot na poznavanje dejstev in obdelavo snovi zanašalo na besedni artizem

in retorično učinkovitost. Trdil je, da lahko spreten govorec argu-

mentira katerokoli stvar in da je prava izbira besed najboljše sredstvo prepričevanja. Menda naj bi se Gorgij večkrat usedel na stol, ki ga

je prinesel na javno mesto, in bil na voljo za odgovor na katerokoli

vprašanje, ki so mu ga meščani zastavili. To njegovo domišljavost je

Hieronim omenjal že v pismu proti Janezu Jeruzalemskemu. (Hier.,

C. Ioh. 12.1)

— 271 —

31. Fumos quoque meos frequenter irrides, eo quod

simulem me scire quod nesciam, et enumeratione docto-

rum, rude vulgus inducam. Tu videlicet flammeus, immo

fulmineus, qui in loquendo fulminas, et flammas ore con-

ceptas tenere non potes, atque ut ille Barchochebas, auctor

seditionis iudaicae, stipulam in ore succensam anhelitu

ventilabat, ut flammas evomere putaretur: ita et tu nobis,

alter Salmoneus, omnia per quae incedis il ustras, et nos

fumosos arguis, de quibus forte dicatur: ‚Qui tangis montes,

et fumigant‘: nec intellegis quid fumus in propheta significet

locustarum, et quod pulchritudo oculorum tuorum, ama-

ritudinem fumi nostri ferre non potest.

32. De crimine autem periurii, quia me remittis ad co-

dicem tuum, et ex magna parte in aliis libris, tibi, Calpur-

nioque respondi, nunc breviter dixisse sufficiat, te exigere

a dormiente quod numquam vigilans praestitisti. Magni

criminis reus sum, si puel ae et virgini Christi, dixi saecu-

lares codices non legendos, et me in somnis commonitum

promisisse ne legerem. Tua navis Romanae urbi revelatione

promissa, aliud pollicetur, et aliud efficit. Mathematicorum

venerat solvere quaestiones, et solvit fidem christianorum.

Quae per Ionium et Aegeum, Adriaticum atque Tyrrhenum

— 272 —

31. Mojemu dimu se pogosto posmehuješ tudi zato, ker

naj bi se pretvarjal, da vem nekaj, česar ne vem, in da z na-

števanjem učenih učiteljev zavajam neizobražene ljudi. Ti

pa očitno širiš ogenj in celo strele, kajti med govorjenjem

grmiš in ne moreš držati za zobmi bliskov, ki ti nastajajo v

ustih. Tako kot tisti Bar-Kohkba,405 pobudnik judovskega

upora, ki je imel v ustih prižgano slamo, v katero je pihal,

da je bilo videti, kot da bruha ogenj, tako nam tudi ti, drugi

Salmonej,406 razsvetljuješ kraje, koder stopaš, in me zmerjaš

kot dimnega človeka, ki bi mu morda lahko dejal: ... dotakne

se gora, in te se kadijo.407 Ne razumeš, kaj pomeni, ko prerok govori o dimu kobilic,408 in očitno lepota tvojih oči ne more

prenesti mojega jedkega dima.

32. Kar zadeva mojo krivo prisego409 – ker se ravno skli-

cuješ na svojo knjigo in ker sem tebi in Kalpurniju večino-

ma že odgovoril v drugih knjigah – naj bo za zdaj dovolj

na kratko reči, da mučiš spečega in od njega pričakuješ,

česar sam v budnem stanju nisi nikdar izpolnil. Obtožen

sem velikega zločina, ker sem deklici in Kristusovi devici

dejal, naj posvetnih knjig ne bere, in ker sem na opomin v

sanjah obljubil, da jih ne bom bral.410 Tvoja ladja, ki je bila

v razodetju obljubljena Rimu, je obetala nekaj drugega, kot

je dosegla. Prišla je, da bi opravila z vprašanji matematikov,

toda opravila je z vero kristjanov. Po Jonskem, Egejskem,

405 Barhohebas, slovensko Simon Bar-Kokhba (db. Sin zvezde), je bil vodja drugega judovskega upora proti Hadrijanu, v letih 132–135 po Kr.

406 Sin Eola in Tire, Jazonov prednik in kralj Elide, ki je s svojim bro-nastim vozom in baklami posnemal Zevsov blisk in grom. Zevs ga

je ubil s strelo in poslal v Tartar. (Prim. Verg., Aen. 6.586) 407 Ps 104,32.

408 Prim. Oz 13,3. in Raz 9,2–3.

409 Gre za znani Rufinov opomin na dano prisego. Hieronim v Ep. 22

pripoveduje o svojih sanjah, v katerih se je znašel pred sodnim sto-

lom. Kristusu, ki mu je očital branje pogasnkih piscev ( Ciceronianus es, non christianus), je obljubil, da se poganskih klasikov ne bo več dotaknil. Seveda se svoje prisege ni držal, kar mu je Rufin rad očital.

410 Prim. Hier., Ep. 22.30.

— 273 —

plenis cucurrerat velis, in Romano portu naufragium fecit. Nonne te pudet istiusmodi deliramenta conquirere, et

mihi similia obiciendi imponere necessitatem? Esto, alius de

te somnium viderat gloriosum; verecundiae tuae fuerat et

prudentiae dissimulare quod audieras, et non, quasi magno

testimonio, alterius somnio gloriari. Vide quid inter tuum

et meum intersit somnium. Ego me humiliter reprehensum

refero, tu iactanter laudatum te esse congeminas. Nec dicere

potes: »Nihil mea refert quid alius viderit,« cum in luculen-

tissimis libris tuis, hac te ad interpretandum dicas ratione

commotum, ne vir il ustris de te somnium perderet. Hic est

omnis conatus tuus; si me periurium docueris, tu haereticus

non eris.

33. Venio ad gravissimum crimen, in quo post reconci-

liatas amicitias, me infidelitatis accusas. Fateor, inter cuncta

maledicta, quae vel obicit, vel minatur, nihil a me ita re-

pellendum est, quam fraus, dolus, infidelitas. Peccare enim

hominis est, insidias tendere, diaboli. Ergo ideo in Anastasi

immolato agno dexteras iunximus, ut tuas Romae schedulas

furaremur, ut immissi canes inemendatas chartulas, te dor-

miente, corroderent? Et hoc credibile est, ante nos accusato-

res parasse, quam tu crimen admitteres? Scilicet noveramus

quid in animo volveres, quid alius de te somniatus esset,

ut impleretur in te graecum proverbium, et sus doceret

Minervam. Si Eusebium ego ad latrandum miseram, quis

Atarbii contra te et ceterorum rabiem concitavit? Nonne

iste est, qui et me haereticum ex tuis amicitiis iudicabat?

Cui cum satisfecissem damnatione dogmatum Origenis, tu

clausus domi, nunquam eum videre ausus es, ne aut dam-

nares quod nolebas, aut aperte resistens, haereseos invidiam

sustineres. An idcirco testis contra te esse non poterit, quia

accusator tui est? Antequam sanctus Epiphanius venisset

Hierosolymam, et ore quidem et ‚osculo tibi pacem daret,

mala autem et dolos in suo corde servaret‘; antequam nos

— 274 —

Jadranskem in Tirenskem morju je plula s polnimi jadri, v rimskem pristanišču pa doživela brodolom. Te ni sram pre-iskovati takšne traparije in me siliti, da ti očitam podobne

reči? Recimo, da se je nekomu sanjalo o tebi kot slavnem

človeku. Skromno in pametno bi bilo, če bi prikril, kar si

slišal, ne pa da bi se bahal s tujimi sanjami kot z velikim

pričevanjem o sebi. Poglej, kakšna je razlika med mojimi in

tvojimi sanjami: jaz ponižno omenjam, kako sem bil okaran,

ti pa bahavo ponavljaš, kako so te hvalili. Ne moreš reči,

da ni tvoja stvar, kaj se je nekomu sanjalo, kajti v svojih

izvrstnih knjigah praviš, da je bil to motiv, ki te je gnal k

prevajanju, tako da se ne bi uglednemu možu zaman sanjalo

o tebi. V tem je vse tvoje prizadevanje: če mi boš dokazal

krivo prisego, misliš, da ne boš heretik.

33. Prehajam na najtežji očitek, s katerim me obtožuješ

nezvestobe, potem ko sva obnovila prijateljstvo. Priznam,

med vsemi klevetami, ki si mi jih navrgel ali pa z njimi

grozil, moram najprej pregnati očitek zvijačnosti, spletkar-

stva in nezvestobe. Človeško je grešiti, nastavljati zanke pa

hudičevo. Sva si torej zato pred Anastazijem po jagnjetovi

daritvi segla v desnici, da bi jaz po Rimu kradel tvoje ro-

kopise, da bi naščuvani psi obglodali tvoje nepopravljene

osnutke, medtem ko si spal? Je mar verjetno, da sem ti pri-

pravil tožnike, še preden si zagrešil hudodelstvo? Seveda,

vedel sem, kaj se ti mota po glavi, kaj se bo nekomu sanjalo

o tebi, da bi se na tebi izpolnil grški pregovor in bi svinja

učila Minervo. Če sem jaz poslal Evzebija, da te je oblajal,

kdo je potem proti tebi zagnal norijo Atarbija in drugih? Kaj

ni to ta, ki me je zaradi prijateljstva s tabo imel za heretika?

Ko sem mu ustregel in obsodil Origenove nauke, si ga ti,

doma zaprt, nisi upal niti videti, da ti ne bi bilo treba obso-

diti, česar nisi hotel, ali pa se mu odkrito upreti in sprejeti

nase obtožbo herezije. Misliš, da zato ne bo mogel pričati

proti tebi, ker je tvoj tožnik? Preden je sveti Epifanij prišel

v Jeruzalem in ti z besedo in s poljubom izkazal mir, v srcu

— 275 —

ei suggil ationem tui epistulas dictaremus, ut haereticum scriberet, quem osculis orthodoxum comprobavit, Atarbius

contra te latrabat Hierosolymis; et nisi cito abisset, sensisset

baculum non litterarum, sed dexterae tuae, quo tu canes

abigere consuevisti.

34. ‚Cur,‘ inquit, ‚falsatas meas schedulas suscepisti?

Quare post interpretationem meam, ausus es in libris Περὶ

ἀρχῶν stilum figere? num si erraveram ut homo, debuisti

me privatis litteris convenire, et sic mihi blandiri, quomodo

et ego tibi nunc in epistulis meis blandior?‘ Haec tota mea

culpa est, quare subdolis laudibus accusatus, purgare me vo-

lui, et hoc sine invidia nominis tui: ut quod tu solus accusa-

veras, ad multos referrem, non tibi haeresim obiciens, sed a

me repellens. Numquid scivi quod irascereris, si contra hae-

reticos scriberem? Dixeras te de Origenis libris haeretica su-

stulisse: fautorem te haereticorum iam non esse credebam,

et ideo non in te, sed in haereticos invectus sum. In quo si

vehementior fui, ignosce mihi: putavi, quod et tibi place-

rem. Furto et insidiis ministrorum meorum dicis schedulas

tuas in publicum fuisse prolatas, quae latebant in cubiculo

tuo, vel apud eum solum erant, qui rem sibi geri iniunxerat.

Et quomodo supra confiteris, quod aut nul us eas habuerit,

aut admodum pauci? Si in cubiculo tuo latebant, qua ratione

apud eum erant, qui sibi rem geri iniunxerat? Sin autem

unus cui scriptae fuerant occultandas susceperat, ergo non

latebant tantum in cubiculo tuo, nec habuerunt eas pauci,

quos habuisse testatus es. Furto sublatas arguis, et rursum

emptas grandi pecunia et infinitis mercibus criminaris. In

una re, et in parva epistula quanta varietas et dissonantia

mentiendi! Tibi licet accusare, mihi defendere non licebit?

Quando criminaris, amicum non cogitas; quando respon-

deo, tunc tibi ius amicitiae in mentem venit. Dic, oro te,

celandas schedulas scripseras, an prodendas? Si ut celares,

cur scripsisti? Si ut proderes, cur celabas?

— 276 —

pa je ohranil zlobo in zvijačnost, preden sem mu prevedel pismo tebi v sramoto, saj te je označil za heretika, čeprav

te je prej priznal za pravovernega, še pred tem je Atarbij

v Jeruzalemu lajal nate, in če ne bi hitro odšel, bi občutil

palico, ne tvojega pisma, temveč tvoje desnice, s katero si

ponavadi odganjal pse.

34. Zakaj, pravi, si sprejel moje ponarejene rokopise? Zakaj si se po mojem prevodu knjige Περὶ ἀρχῶν zapičil v taisto delo?

In če sem se pač po človeško zmotil, ali me nisi mogel pozvati z

osebnim pismom in mi laskati, kot ti zdaj jaz laskam v svojih

pismih? Vsa moja krivda je v tem, da sem se hotel očistiti

obtožbe tvojih hinavskih hvalnic, in to brez sovražnosti do

tvojega imena. Obtožbe, ki so prišle iz tvojih ust, sem pripisal

mnogim, in herezije nisem očital tebi, ampak sem jo odvrnil

od sebe. Mar sem vedel, da se boš tako razjezil, če bom pisal

proti heretikom? Dejal si, da si iz Origenovih knjig umaknil

heretične dele. Takrat še nisem verjel, da si privrženec he-

rezije, zato nisem napadel tebe, ampak heretike. Če sem bil

pri tem preoster, mi oprosti: mislil sem, da ti bo všeč. Praviš,

da so tvoj rokopis, ki je bil skrit v tvoji sobi ali pa ga je imel

le on, ki je prevod naročil, moji pomočniki zvijačno ukradli

in ga razširili v javnost. Kako lahko potem zgoraj trdiš, da

rokopisa nima nihče ali pa le redki? Če je bil skrit v tvoji sobi,

kako je bil lahko pri njem, ki je prevod naročil? Če pa je oni,

komur je bil namenjen, rokopis prejel, da bi ga skril, potem

ni bil skrit samo v tvoji sobi in ga niso imeli samo tisti redki, kot praviš. Pritožuješ se, da je bil rokopis ukraden, in nas

dolžiš, da smo ga odkupili nazaj za drag denar in z ogromno

podkupnino. Kako nedosledna in protislovna laž pri eni sami

stvari in v tako kratkem pisemcu! Ti smeš obtoževati, jaz pa

ne bom smel braniti? Ko me dolžiš, ne misliš na prijateljstvo,

ko pa ti odgovarjam, se spomniš vseh pravil prijateljstva. Po-

vej, prosim: si prevod napisal, da bi ga skrivali ali objavili? Če

si ga pisal, da bi ga skrili, zakaj si ga sploh pisal? Če zato, da

bi ga objavili, zakaj si ga torej skrival?

— 277 —

35. Sed in eo reprehendendus sum: quare accusatores

tuos amicos meos non coercuerim. Vis tibi proferam litteras

eorum, in quibus me ὑποκρίσεως arguunt, quod te sciens

haereticum, tacuerim; quod dum pacem incautus praebeo,

intestina Ecclesiae bel a suscepi? Tu discipulos vocas, qui

me tuum condiscipulum suspicantur. Et quia parcior fui in

refellendis laudibus tuis, putant me tuum esse συμμύστην.

Hoc mihi praestitit prologus tuus, ut plus me amicus lae-

deres quam inimicus. Semel sibi persuaserant – recte an

perperam ipsi viderint – te esse haereticum. Si defendere

voluero, hoc solum proficiam, ut me tecum pariter accusent.

Denique mihi obiiciunt laudationem tuam, et te non insi-

diose putant scripsisse, sed vere; et quod tu in me semper

ante laudabas, vehementer insimulant. Quid me vis facere?

Ut discipulos accusatores pro te habeam? Ut contorta in

amicum iacula, meo suscipiam pectore?

36. De libris autem Περὶ ἀρχῶν debes mihi et gratias

agere. Tu enim, ut dicis, noxia quaeque detruncans, meliora

posuisti. Ego ita ut in Graeco habebantur, expressi. Ex quo

et tua apparet fides; et eius quem interpretatus es, haere-

sis. Scribebatur mihi de Urbe a viris in Christo praecipuis:

‚Responde criminanti; ne si tacueris, consensisse videaris.‘

Consona omnes voce poscebant, ut Origenis versutias pro-

derem, ut venena haereticorum Romanis auribus cavenda

monstrarem. Quid hoc ad iniuriam tuam pertinet? Num

solus interpretatus es istos libros, et alium huius operis non

habes participem? Numquid et tu de Septuaginta interpre-

tibus es, ut post editionem tuam aliis transferre non liceat?

Ecce et ego multos, ut dicis, libellos de Graeco in Latinum

transtuli: habes potestatem rursum eos vertendi, ut volueris;

et bona enim et mala suo imputantur auctori. Quod et in te

— 278 —

35. Pa vendar boš dejal, da si grajo zaslužim, ker nisem ustavil svojih prijateljev, ko so te obtoževali. Hočeš,

naj ti prinesem njihova pisma, v katerih me zmerjajo s

hinavcem,411 ker sem molčal, čeprav sem vedel, da si he-

retik? In s tem ko sem nepazljivo zagotavljal mir, sem se

vpletel v notranje boje Cerkve. Moje učence imenuješ te,

ki so me sumili, da sem tvoj sošolec. Ker sem bil preveč

prizanesljiv do tvojih hvalospevov, mislijo, da sem bil s tabo

vred uveden v skrivnosti herezije. Tvoj uvod mi je izkazal

to čast, da si me žalil bolj prijateljsko kot sovražno. Enkrat

za vselej so se prepričali, da si heretik; prav ali narobe – to

je njihova stvar. Če te bom branil, bom dosegel samo to,

da bodo s tabo vred obtožili še mene. Nadalje mi očitajo

tvoje hvalnice in mislijo, da jih nisi pisal zahrbtno, ampak

iskreno; močno me dolžijo stvari, ki si jih ti na meni hvalil.

Kaj hočeš, da naredim? Naj si zaradi tebe učence spreme-

nim v svoje tožnike? Naj zahrbtna kopja, ki so jih namerili

v prijatelja, prestrežem v svoje srce?

36. Kar zadeva knjige Περὶ ἀρχῶν, mi dolguješ zahvalo.

Ti si, kot praviš, oklestil vse škodljive nauke in jih nadomes-

til z boljšimi. Jaz sem prevedel tako, kot je pisalo v grščini.

Tako je zdaj razvidna tvoja pravovernost in krivoverstvo

avtorja, ki si ga prevajal. Iz Rima so mi veliko pisali, zlasti

odlični kristjani: Odgovori tožniku, kajti če boš molčal, bo

videti, da se strinjaš. Soglasno so vsi zahtevali, naj izdam

prefinjene Origenove zvijače, da s tem pokažem, kako se

morajo rimska ušesa bati krivoverskega strupa. Kaj ima to

opraviti s krivico do tebe? Si mar edini prevedel tiste knjige

in nimaš tekmeca pri tem delu? Ali si tudi ti eden od preva-

jalcev Septuaginte, da je po tvoji izdaji drugi ne smejo več

prevesti? Glej, tudi jaz sem, kot praviš, prevedel veliko knjig

iz grščine v latinščino. Lahko jih prevajaš znova, kolikor te

je volja. Tako dobre kot slabe stvari pripisujemo njihovemu

411 Prim. pismo Pamahija in Oceana, Hier., Ep. 83.

— 279 —

fieret, nisi dixisses te amputasse haeretica et optima transtulisse. Hic est enim nodus tuus, qui solvi non potest. Aut

si errasti ut homo, priorem damna sententiam.

37. Sed quid facies de Apologetico tuo, quem pro Orige-

nis scripsisti operibus? Quid de volumine Eusebii, in quo

cum multa mutaveris, et, sub nomine martyris, haeretici

hominis scripta transtuleris, tamen plura posuisti, quae ec-

clesiasticae fidei non conveniant? Tu etiam Latinos libros in

Graecum vertis, nobis dare nostris externa prohibebis? Si

in alio opere respondissem, in quo me non laeseras, videri

poteram in iniuriam tuam transferre quod verteras: ut te vel

imperitum, vel subdolum demonstrarem. Nunc vero no-

vum querimoniae genus, doles tibi in eo esse responsum,

in quo a te accusatus sum. Dicebatur ad interpretationem

tuam Roma subversa, postulabant omnes a me huius rei

remedium – non quo ego alicuius momenti essem, sed qui

petebant, esse me aliquid arbitrabantur. Tu amicus eras, qui

il a transtuleras. Quid me vis facere? Obedire Deo magis

oportet, an hominibus? Domini custodire substantiam, an

furtum celare conservi? Aliter te non placabo, nisi et ego te-

cum accusanda commisero? Si nul am fecisses mei nominis

mentionem, si me non ornasses egregi s laudibus, poteram

aliquod habere suffugium, et diversa obtendere, ne rursus

interpretata transferrem. Tu me, amice, compulisti, ut ali-

quot dies in hoc opere perderem, ut proferrem in medium

quod Charybdis debuit devorare. Et tamen laesus, amicitiae

in te iura servavi, et quantum in me fuit, sic me defendi, ut

te non accusarem. Tu nimium suspiciosus et querulus, qui

dicta in haereticos ad tuam refers contumeliam. Quod si

— 280 —

avtorju. To bi veljalo tudi v tvojem primeru, če ne bi dejal, da si odrezal krivoverske dele in prevedel samo najboljše.

To je tvoj vozel, ki se ga ne da razplesti. Če si se po človeško

zmotil, obsodi svoje prejšnje mnenje.

37. A kaj boš storil s svojo apologijo, ki si jo napisal za

Origenova dela? Kaj boš naredil z Evzebijevim spisom?

Čeprav si v njem mnogo spremenil in pod mučenčevim

imenom prevedel spis heretika, si vendarle vnesel mnogo

trditev, ki se ne skladajo z veroizpovedjo Cerkve. Sam celo

latinske knjige prevajaš v grščino, meni pa boš preprečil,

da bi svojim ljudem podaril tuje knjige? Če bi odgovarjal

glede kake druge knjige, zaradi katere me nisi žalil, bi se

morda zdelo, da sem iz hudobije prevedel nekaj, kar si ti že

prevedel, samo zato da bi pokazal tvojo nevednost in za-

hrbtnost. Ta tožba zdaj pa je nekaj novega; zameriš namreč,

ker sem ti odgovoril na to, česar si me obtoževal.412 Menda

je tvoj prevod postavil na glavo ves Rim in vsi so od mene

zahtevali zdravilo za to reč – ne zato ker bi bil jaz ne vem

kako pomemben; toda tisti, ki so me prosili, so mislili tako.

Ti, ki si to prevedel, si bil moj prijatelj. Kaj naj po tvoje

naredim? Je treba bolj ubogati ljudi ali Boga?413 Varovati

gospodarjevo imetje ali prikrivati tatvino tovariša?414 Te ne

bom umiril drugače, kot da tudi jaz s teboj vred zagrešim

obtožbe vredno dejanje? Če mojega imena ne bi omenil, če

me ne bi okitil z odličnimi hvalnicami, bi jaz še imel mož-

nost presoditi in izbrati nekaj drugega, da ne bi prevajal ne-

česa, kar je bilo že prevedeno. Ti, prijatelj, ti si me prisilil, da

sem zapravil nekaj dni ob tem delu, da sem spravil na svetlo,

kar bi morala požreti Karibda. Čeprav sem bil užaljen, sem

spoštoval pravila prijateljstva do tebe in po svojih najboljših

močeh branil sebe, ne da bi te obtoževal. Ti pa si preveč

sumničav in prepirljiv, zato si jemlješ k srcu besede, name-

412 Prim. Cic., Verr. 2.2.9.24.

413 Prim. Apd 5,29.

414 Prim. Cipr., Ep. 27.1.

— 281 —

aliter amicus tuus esse non possum, nisi et haereticorum amicus fuero, levius tuas inimicitias, quam illorum amicitias

sustinebo.

38. Novum quoque me putas finxisse mendacium, ut epi-

stulam ad te meo nomine componerem, quasi olim scrip-

tam, quo bonus esse videar et modestus; quam tu numquam

omnino susceperis. Haec res perfacile probari potest. Multi

Romae eius exemplaria habent, ante hoc circiter triennium,

qui tibi eam mittere noluerunt, scientes quae de meo no-

mine iactitares, et quam indigna proposito christiano ac

nefanda confingeres. Ego scripsi nesciens, quasi ad amicum.

Illi non reddiderunt ei, quem inimicum noverant, parcentes

et meo errori, et tuae conscientiae. Et simul argumentaris,

quod si talem tibi epistulam scripseram, non debueram con-

tra te in alio libello multa mala scribere. Hic est totus error

tuus, et haec iusta querimonia quod quae nos in haereticos

dicimus, tu in te dicta confingis et, nisi illis pepercerimus,

te putas esse violatum. An ideo panem tibi non damus, quia

haereticorum cerebro lapidem illidimus? Et ut nostram

epistulam non probes, papae quoque Anastasii simili di-

cis fraude subnexam. De qua tibi ante respondi. Quam si

suspicaris ipsius non esse, habes ubi apud eum nos arguas

falsitatis. Sin autem eius est, ut huius quoque anni contra

te epistulae probant, frustra et falso falsam arguere niteris,

cum ex illius vera epistula, nostram veram esse doceamus.

39. In excusando mendacio tuo, quam elegans esse vo-

luisti! Et ne sex millia Origenis libros proferas, Pythagorae

a me exigis monumenta. Ubi est illa fiducia, qua inflatis

buccis creberrime personabas, te quae in aliis libris Orige-

nis legeras, emendasse in libris Περὶ ἀρχῶν, et non aliena,

— 282 —

njene heretikom. Če pa tvoj prijatelj ne morem biti drugače, kot da sem hkrati prijatelj krivovercev, potem bom lažje

prenašal tvojo nenaklonjenost kot pa njihovo prijateljstvo.

38. Meniš, da sem si izmislil novo laž; da sem ti v svojem

imenu sestavil pismo, napisano že pred nekaj časa. V njem

naj bi se kazal kot dober in skromen, toda ti nisi pisma

nikoli dobil. To stvar lahko zelo hitro preverimo. V pre-

teklih treh letih so mnogi v Rimu imeli kopije tega pisma,

a ti jih niso hoteli poslati, ker so vedeli, kaj o meni trosiš

naokoli in kako si izmišljaš zgodbice, brezbožne in nevred-

ne krščanskega življenja. Ne da bi to vedel, sem ti pisal kot

prijatelju. Oni ti pisma niso poslali nazaj, ker so vedeli, da

si sovražnik, in s tem so prizanesli moji napaki in tvoji ve-

sti. Obenem se pritožuješ, da ne bi smel v neki drugi knjigi

pi sati o tebi toliko slabega, če sem ti napisal takšno pismo.

V tem je vsa tvoja napaka, ki ti jo po pravici očitam, da

namreč vse, kar rečem proti heretikom, jemlješ osebno. Če

njim ne prizanašam, misliš, da žalim tebe. Ti mar zato ne

dajem kruha, ker sem s kamnom zadel ob vročekrvnost

heretikov?415 Zato, da ne bi odobril mojega pisma, praviš,

da je bilo tudi pismo škofa Anastazija podtaknjeno zraven

s podobno zvijačo. Na to sem ti že odgovoril. Če sumiš, da

pismo ni njegovo, imaš možnost, da me pred njim obdolžiš

ponarejanja. Če pa je njegovo, kot dokazujejo tudi letošnja

pisma proti tebi, se zaman trudiš z lažjo dokazati laž, kajti

iz njegovega pristnega pisma ti lahko dokažem, da je tudi

moje pristno.

39. Neverjetno, kako omikan si hotel biti pri opravičeva-

nju svoje laži! Da ne bi navajal šest tisoč Origenovih knjig,

od mene terjaš Pitagorove zapise. Kje je tvoja samozavest,

s katero napihuješ lica in se vedno znova šopiriš, da si pre-

vod Περὶ ἀρχῶν izboljšal s tem, kar si prebral v Origenovih

knjigah, in da nisi vstavil tujega, ampak njegove besede vrnil

415 Prim. Mt 7,9., Lk 11,11. in Plavt., Aul. 195.

— 283 —

sed sua reddidisse suis? De tanta librorum silva unum fru-ticem ac surculum proferre non potes. Hi sunt veri fumi,

hae nebulae, quas dum in me criminaris, in te exstinctas

dissipatasque cognoscis. Nec fractam cervicem deicis, sed

maiori impudentia, quam imperitia, dicis me negare, quae

in promptu sunt, ut cum montes aureos pollicitus fueris,

ne scorteum quidem nummum de thesauris tuis proferas.

Iusta contra me odia recognosco, et vera in nos debaccharis

insania. Nisi enim ego quod non est, audacter exigerem, tu

videbaris habere quod non habes. Pythagorae a me libros

flagitas. Quis enim tibi dixit illius exstare volumina? Nonne

in epistula mea, quam criminaris, haec verba sunt: »Sed fac

me errasse in adolescentia, et philosophorum, id est, genti-

lium studiis eruditum, in principio fidei ignorasse dogmata

christiana, et hoc putasse in Apostolis, quod in Pythagora

et Platone et Empedocle legeram.« De dogmatibus eorum,

non de libris locutus sum, quae potui in Cicerone, Bruto,

ac Seneca discere. Lege pro Vatinio oratiunculam, et alias

ubi sodalitiorum mentio fit, revolve dialogos Tullii, respice

omnem oram Italiae, quae quondam Magna Graecia dice-

batur, et Pythagoricorum dogmatum incisa publicis litteris

aera cognosces. Cuius enim sunt il a χρυσᾶ παραγγέλματα?

Nonne Pythagorae? In quibus omnia eius breviter dogmata

continentur, et in quae latissimo opere philosophus com-

mentatus est Iamblichus, imitatus ex parte Moderatum

— 284 —

njegovim?416 Iz tolikšne goščave njegovih knjig ne moreš prinesti na dan ene same šibe ali drobne vejice. To pa sta

res dim in megla! Vidiš, kako sta se medtem, ko si ju očital

meni, razblinila in razširila proti tebi. In ne ukloniš zlomlje-

nega vratu, pač pa z nesramnostjo, ki celo presega tvojo ne-

vednost, praviš, da tajim, kar je očitno. Čeprav si obljubljal

zlato goro, iz svoje zakladnice ne prineseš niti usnjenega

novca. Vidim, da je tvoje sovraštvo upravičeno in da v res-

ničnem besu noriš proti meni. Če ne bi jaz drzno terjal,

kar ne obstaja, bi se zdelo, da imaš nekaj, česar nimaš. Od

mene zahtevaš Pitagorove knjige. Kdo ti je dejal, da njegovi

spisi obstajajo? Res je, da se v pismu, ki ga kritiziraš, najdejo

besede: »Toda recimo, da sem se motil v mladosti, da sem

se izobraževal pri filozofih, torej poganskih piscih, in na

začetku nisem poznal naukov krščanske vere. In da sem

pripisal apostolom, kar sem prebral pri Pitagori, Platonu in

Empedoklu.«417 Nisem govoril o njihovih knjigah, temveč

o naukih, ki sem se jih lahko naučil pri Ciceronu, Brutu

ali Seneki. Preberi kratek govor Za Vatinija in še druge, v

katerih so omenjene tajne bratovščine, prelistaj Tulijeve dia-

loge, poglej vso obalo Italije, ki se je nekoč imenovala Velika

Grčija, in našel boš bronaste spomenike, na katerih so javno

napisani Pitagorovi nauki. Čigava so namreč tista Zlata pra-

vila? Mar ne Pitagorova? V njih je strnjen ves njegov nauk

in k njim je filozof Jamblih418 napisal obsežen komentar, pri

čemer je delno posnemal zgovornega Moderata419 ter Arhipa

416 Ruf., Orig. princ. 1. Prol. 3.58–61. in Hier., Ep. 80.2.6.

417 Hier., Ep. 84.6.2.

418 Jamblih (umrl ok. 330 po Kr.) je bil novoplatonistični filozof iz Sirije, ki je tam ustanovil tudi svojo šolo. Pomemben je predvsem zaradi

razprave Spodbuda k filozofiji, v kateri je navedel tudi poprejšnja filozofska dela, in spisa O pitagorejstvu. Ohranjeno je tudi delo O

skrivnostnih obredih, njegove razlage Platona in Aristotela pa se niso ohranile.

419 Moderat iz Gadesa je bil novopitagorejec, ki je živel v času cesarja Nerona. Splošna težnja novopitagorejcev prvega in drugega stolet ja

po Kr. je bila Platona in Aristotela predstaviti kot naslednika Pita-

— 285 —

virum eloquentissimum, et Archippum ac Lysidem Pytha-

gorae auditores. Quorum Lysis ac Archippus Graeciae, id est,

Thebis scholas habuere. Qui memoriter tenentes praecepta

doctoris, ingenio pro libris utebantur. E quibus il ud est:

Φυγαδευτέον πάσῃ μηχανῇ καὶ περικοπτέον πυρὶ καὶ σιδήρῳ

καὶ μηχαναῖς παντοῖαις ἀπὸ μὲν σώματος νόσον, ἀπὸ δὲ

ψυχῆς ἀμαθίαν, κοιλίας δὲ πολυτέλειαν, πόλεως δὲ στάσιν,

οἴκου δὲ διχοφροσύνην, ὁμοῦ δὲ πάντων ἀμετρίαν.

Quod in Latinum ita possumus vertere:

Fuganda sunt omnibus modis et abscindenda, languor a cor-

pore, imperitia ab animo, luxuria a ventre, a civitate seditio,

a domo discordia, et in commune a cunctis rebus intempe-

rantia.

Pythagorica et il a praecepta sunt: »Amicorum omnia

esse communia« et »Amicum seipsum esse alterum: duo-

rumque temporum maxime habendam curam, mane et

vesperi, id est, eorum quae acturi sumus, et eorum quae

— 286 —

in Lizida, ki sta bila Pitagorova učenca. Lizid in Arhip sta imela šole v Grčiji v Tebah. Ker sta pravila učitelja znala na

pamet, jima je um služil namesto knjig. 420 Eden izmed teh

nasvetov je:

Φυγαδεύτεον πάσῃ μηχανῇ καὶ περικοπτέον πυρὶ καὶ σιδήρῳ

καὶ μηχαναῖς παντοίαις ἀπὸ μὲν σώματος νόσον, ἀπὸ δὲ

ψυχῆς ἀμαθίαν, κοιλίας δὲ πολυτέλειαν, πόλεως δὲ στάσιν,

οἴκου δὲ διχοφροσύνην, ὁμοῦ δὲ πάντων ἀμετρίαν.



To bi lahko prevedli takole:

Na vsak način je treba pregnati, z ognjem in mečem odsekati

in z vsemi sredstvi odstraniti oslabelost iz telesa, iz duha ne-

vednost, požrešnost iz trebuha, prevrat iz države, razprtije iz

hiše, na splošno pa iz vseh reči nezmernost.421

Pitagorovi so tudi tile nasveti: »Prijateljem so vse reči

skupne« in »Prijatelj je drugi jaz«.422 »Na dva trenutka mo-

ramo še posebno paziti, in sicer na jutro in večer, to je, kaj

gore. Polemizirali so z materialističnimi filozofskimi smermi (epi-

kurejstvom, stoo) in znova odkrili breztelesno in nesnovno. Verjeli so, da je transcendentno breztelesno vzrok telesnega. Številom so pripisovali simbolno vrednost; češ da števila izražajo globlja po-

čela, ki so brez njih nepredstavljiva. V novopitagorejstvu so zato

imela števila tri vred nosti: metodološko, ontološko-metafizično in

teološko-teozofsko. Moderat je osvetlil zlasti prvo vrednost. Števila

zanj niso bila počela sama, ampak prej kazalci in znamenja počel, ki

pomagajo predstav ljati znake pravih počel in duhovnih oblik. Prim.

Giovanni Reale, Zgodovina antične filozofije, zv. IV. Šole cesarske dobe (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), 305–334.

420 Porf., Vita Pyth. 48.55.57–58. Vse citate Pitagorovega nauka in po-drobnosti o njegovih učencih Hieronim črpa iz Porfirijevega življe-

njepisa Pitagore. Hieronim svojega vira ne omenja, najbrž zaradi

dejstva, da je bil Porfirij nasprotnik kristjanov (napisal je spis Κατὰ

χριστιανῶν, Proti kristjanom, ki so ga v petem stoletju zažgali). Tudi v svojih drugih pismih mu je Hieronim namenil nekaj nečastnih

atributov (npr. sceleratus, impius). Po: Lardet, L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire, 383.

421 Porf., ibid . 22. Prevod grškega odstavka Dragica Fabjan.

422 Porf., ibid . 33.

— 287 —

gesserimus.« Post Deum »veritatem colendam, quae sola homines Deo proximos faciat«. Il aque aenigmata, quae diligentissime Aristoteles in suis libris prosequitur: »Stateram

ne transilias, id est, ne praetergrediare iustitiam. Ignem gla-

dio ne fodias: iratum videlicet et tumidum animum verbis

maledicis ne lacessas. Coronam minime carpendam, id est,

leges urbium conservandas. Cor non comedendum, id est,

moerorem de animo proiciendum.« »Cum profectus fueris,«

inquit, »ne redeas; id est, post mortem vitam istam ne desi-

deres. Per viam publicam ne ambules; id est, ne multorum

sequaris errores. Hirundinem in domum non suscipiendam;

id est, garrulos et verbosos homines sub eodem tecto non

habendos. Oneratis superponendum onus: deponentibus

non communicandum; id est, ad virtutem incedentibus, au-

genda praecepta: tradentes se otio, relinquendos.« Et quia

pythagorica dogmata legisse me dixeram, audi quid apud

Graecos Pythagoras primus invenerit: immortales esse ani-

mas, et de aliis corporibus transire in alia– quod quidem et

Virgilius in sexto Aeneidum volumine sequens loquitur:

Has omnes, ubi mille rotam volvere per annos,

lethaeum ad fluvium deus evocat agmine magno;

scilicet immemores supera ut convexa revisant,

rursus et incipiant in corpora velle reverti.

40. Se primum fuisse Euphorbum, secundo Aethali-

dem, tertio Hermotimum, quarto Pyrrhum, ad extremum

— 288 —

bomo še storili in kaj smo že storili.«423 Takoj za Bogom

»je treba častiti resnico, ki edina ljudi približuje Bogu«. In

še tele uganke, ki jih je Aristotel popisal v svojih knjigah:

»Nikoli ne preskoči tehtnice; kar pomeni: ne korakaj mimo

pravičnosti.«424 »Ne drezaj z mečem v ogenj; to je, ne draži

jeznega in razburjenega moža z žaljivimi besedami. Ne trgaj

krone; to pomeni, da je treba ohranjati zakone. Ne razjedaj

srca; kar pomeni, da je treba pregnati žalost iz srca.« »Ko

boš odpotoval,« pravi, »se ne vračaj; to pomeni, da si po

smrti ne želi tega življenja. Ne sprehajaj se po javni cesti;

to je, ne posnemaj napak mnogih. Lastovke ne sprejemaj v

hišo; kar pomeni: ne imej klepetavih in jezičnih ljudi pod

isto streho. Natovorjenim naloži breme, tistim, ki ga odlaga-

jo, bremena ne deli; to pomeni, da je treba njim, ki stopajo

proti kreposti, naložiti naukov, njih, ki se predajajo brezde-

lju, pa pustiti.«425 In ker sem dejal, da sem bral pitagorejske nauke, poslušaj, kaj je Pitagora iznašel prvi med Grki: da so

duše nesmrtne in da iz enih teles prehajajo v druga. O tem

govori tudi Vergilij v šesti knjigi Eneide:

Potlej, ko duše kolo so brezmejnega časa valile

tisoč že let, jih božanstvo pokliče; ob reki se Leti

zberejo v dolgih vrstah in pozabijo, kar doživele

prej so na svetu, in svod bi nebesni spet videle rade,

v druga telesa na zemljo nazaj se vrniti želijo.426

40. Pitagora je verjel tudi, da je bil sam najprej Evforb,

nato Etalid, v tretje Hermotim, četrtič Pir427 in nazadnje

423 Porf., ibid . 40.

424 Porf., ibid . 41.

425 Porf., ibid . 42.

426 Verg., Aen. 6.748–751. Prev. Fran Bradač.

427 Prim. Tert. Anim. 28. Evforb je bil junak iz Iliade na strani Trojan-cev. Bil je sin Apolonovega svečenika Pantooja in Frontis. Skupaj s

Hektorjem je ubil Patrokla ( Il. 16.806–816), sam pa je končal pod Menelajevim mečem ( Il. 17.9–60). Njegov ščit je shranjen v Argosu.

Etalid je bil eden od junakov, ki se je pridružil odpravi Argonavtov.

Njegov oče Hermes mu je podelil spomin, ki je nedotaknjen ostal

— 289 —

Pythagoram: et post certos temporum circulos, ea quae fuerant, rursum fieri: nihilque in mundo videri novum;

philosophiam meditationem esse mortis, cottidie de cor-

poris carcere nitentem animae educere libertatem: μαθήσεις

ἀναμνήσεις, id est, »discentias reminiscentias esse«; et mul-

ta alia, quae Plato in libris suis, et maxime in Phaedone,

Timaeoque prosequitur. Nam post Academiam et innume-

rabiles discipulos, sentiens multum suae deesse doctrinae,

venit ad Magnam Graeciam, ibique ab Archyta Tarentino et

Timaeo Locrensi, Pythagorae doctrina eruditus, elegantiam

et leporem Socratis cum huius miscuit disciplinis, quae om-

nia nomine commutato, Origenes in libros suos Περὶ ἀρχῶν

transtulisse convincitur. In quo igitur erravi, si adolescens

dixi, me ea putasse in apostolis, quae in Pythagora et Plato-

ne et Empedocle legeram? Non, ut tu calumniaris et fingis,

in Pythagorae et Platonis et Empedoclis libris, sed quae in

illis fuisse legeram, et aliorum me scripta eos habuisse do-

cuerunt. Et hoc genus elocutionis frequentissimum est: ut

si dicam, ‚quae in Socrate legi dogmata, putavi vera‘. Non

quod Socrates libros ullos scripserit; sed: ‚Quae legi apud

— 290 —

Pitagora.428 Po njegovem naj bi se po določenih časovnih ciklih ponovile stvari, ki so se že zgodile, tako da na svetu

ni nič novega.429 Učil je, da je filozofija premišljevanje smrti

in da z vsakodnevnim naporom vodi duše iz ječe telesa v

svobodo.430 Trdil je, da so μαθήσεις ἀναμνήσεις, torej, da je

učenje spominjanje,431 in še mnogo drugega, kar je Platon

popisal v svojih knjigah, še posebno v Fajdonu in Timaju.

Ko je namreč Platon ustanovil Akademijo in pridobil mno-

go učencev, je začutil, da je njegov nauk zelo pomanjkljiv.

Prišel je v Veliko Grčijo in se od Arhita Tarentinskega432

in Timaja iz Lokre433 podučil o Pitagorovem nauku in ga

združil s Sokratovo uglajenostjo in z bistroumnostjo.434 Kot

lahko dokažemo, je Origen vse to prenesel v knjige Περὶ

ἀρχῶν pod drugim imenom. Kje sem torej grešil, če sem

v mladosti dejal, da sem apostolom pripisoval to, kar sem

bral pri Pitagoru, Platonu in Empedoklu? Ne v Pitagorovih,

Platonovih in Empedoklovih knjigah, kot me ti obtožuješ in

si izmišljaš, pač pa, kar sem bral, da je obstajalo v njihovih

spisih, in kar so mi zapisi drugih pokazali, da je moč najti

pri njih. Tak način izražanja je zelo pogost; kot če bi dejal:

Verjamem, da so nauki, ki sem jih bral pri Sokratu, resnični.

To ne pomeni, da je Sokrat napisal kakšno knjigo, ampak

v Hadu. Mitični šaman Hermotim iz Klazomen naj bi imel dušo, ki

je lahko po želji privzemala ali zapuščala telo. Pir je pri Tertulijanu predstavljen kot ribič (Tert., Anim. 44).

428 Porf., ibid . 45.

429 Porf., ibid . 19.

430 Porf., ibid . 46.

431 Tert., Anim. 23.6.

432 Arhitas ( fl. okrog 400 pr. Kr.) je bil grški pitagorejec in matematik iz Tarenta, menda tudi Platonov prijatelj. Bil je tudi vojaški poveljnik, pripisujejo pa mu tudi izum škripca. Fragmenti njegovih del so v

slovenščini zbrani v Sovretovem izboru Predsokratiki (1946).

433 Timaj je bil grški pitagorejec iz petega stol. pr. Kr. Platon ga je upo-dobil v istoimenskem dialogu, v katerem skozi Timajeva usta razlaga

izvor in ureditve stvarstva. Dialog je imel velik odmev v novoplato-

nizmu in zgodnjem krščanstvu.

434 Prim. Cic., Rep. 1.10.16., Fin. 5.29.87.

— 291 —

Platonem et alios Socraticos il um habuisse ...‘ Et rursum:

‚Iimitari volui gesta, quae in Alexandro et Scipione legeram.‘

Non quod ipsa sua gesta descripserint; sed quod apud alios

legerim, quae illos gessisse mirabar. Igitur etiam si docere

non possem, ipsius Pythagorae exstare monumenta, nec a

filio eius ac filia aliisque discipulis probata convincerem,

non me teneres mendacii, quia non libros, sed dogmata

legisse me dixi: et te frustra errare, me tuum protegere vo-

luisse mendacium, ‚ut nisi ego unum librum Pythagorae

protulero, tu sex millia Origenis libros perdideris‘.

41. Veniam ad epilogos, id est, maledicta tua, in quibus

me ad paenitentiam cohortaris; et nisi conversus fuero, id

est, nisi te accusante siluero, mihi minaris interitum. Et hoc

scandalum redundaturum in caput meum denuntias, qui te

hominem lenissimum et mosaicae mansuetudinis, respon-

sione mea ad scriptionis insaniam provocaverim; scire enim

te crimina, quae tibi soli amicissimo sim confessus, et haec

in medium prolaturum; meisque me coloribus esse pingen-

dum, et debere meminisse, quod iacuerim ad pedes tuos,

ne gladio oris tui amputares caput meum. Et post multa, in

quibus furibundus exsultas, revocas te, et dicis optare pacem

cum denuntiatione dumtaxat, ut deinceps taceam, id est,

ut non scribam contra haereticos, nec audeam respondere

accusationi tuae. Si hoc fecero, frater ero et collega, et vir

eloquentissimus et amicus ac sodalis, et quod his maius est,

omnia quae de Origene transtuli, catholica iudicabis. Sin

autem muttiero, et me commovero, illico impurus ero et ha-

ereticus, et tua indignus necessitudine. Haec sunt praeconia

— 292 —

kar sem pri Platonu in drugih sokratikih bral o njegovem nauku. Spet lahko rečem: Želim posnemati dejanja, o katerih sem bral pri Aleksandru in Scipionu.435 Ne ker bi onadva

opisala svoja dela, ampak ker sem občudoval njuna dejanja,

o katerih sem bral pri drugih piscih. Čeprav ti ne morem

zagotoviti, da obstaja kak Pitagorov spis, niti ti tega ne mo-

rem dokazati s pomočjo izjave njegovega sina, hčerke ali

drugih učencev, me vendar nisi ujel na laži, kajti dejal sem,

da sem bral njegove nauke, ne pa knjig. Dejal sem tudi, da

se brez povoda motiš, če misliš, da sem hotel prikriti tvojo

laž, namreč, če jaz ne bom navedel ene Pitagorove knjige, tudi

ti lahko trdiš, da je izgubljenih šest tisoč Origenovih knjig.

41. Prešel bom k tvojemu epilogu, torej k tvojemu obre-

kovanju, s katerim me spodbujaš h kesanju in mi groziš s

pogubo, če se ne spreobrnem in umolknem ob tvojih obtož-

bah. Praviš, da me bo ta škandal udaril nazaj po glavi, ker

sem tebe, dobrohotnega moža, polnega Mojzesove miline,

s svojim odgovorom spravil ob pamet do besnega pisanja.

Praviš, da veš za moje grehe, ki sem jih kot prijatelj zaupal

edino tebi, in da jih boš razširil v javnost. Trdiš, da bi me

moral naslikati z mojimi barvami in da bi se moral spomni-

ti, kako ležim pred tvojimi nogami, proseč, da mi ne odse-

kaj glave z mečem svojih besed. Še veliko je takih besed,

s katerimi daješ duška svoji norosti, potem pa preklicuješ

samega sebe in praviš, da želiš mir, seveda z namigom, naj

odslej molčim, torej naj ne pišem proti heretikom in naj si

ne drznem odgovarjati na tvojo obtožbo. Če bom to storil,

bom tvoj brat, kolega, nadvse zgovorni mož, dober prijatelj

in tovariš, in kar je še več kot to – vse, kar sem prevedel Ori-

genovega, boš dosodil za katoliško. Če pa bom še kaj črh-

nil in se zganil, bom pri priči izprijenec, heretik, nevreden

435 Hieronimova poanta je bolj razvidna v izvirniku: gesta quae in Alexandro et Scipione legeram. Možno ga je razumeti na dva načina: dejanja, o katerih sem bral pri Aleksandri in Scipionu ali dejanja, o katerih sem bral, da sta jih izvršila Aleksander in Scipion.

— 293 —

mea, sic me hortaris ad pacem, et ne gemitum quidem ac lacrimas dolori liberas esse concedis.

42. Possem et ego tuis te coloribus pingere, et insanire

contra insanientem, et dicere quidquid vel scio, vel nescio,

et eadem licentia, immo furore et amentia, vel falsa, vel vera

congerere, ut et me loqui, et te puderet audire; et obicere

tibi, quae aut accusantem damnarent, aut accusatum; ut ex

frontis duritia, fidem lectori facerem et, quod impudenter

scriberem, vere scribere iudicarer. Sed procul sit a mori-

bus christianis, ut dum alterius petunt sanguinem, suum

offerant, et sine gladio, voluntate homicidae sint. Tuae hoc

bonitati, tuae mansuetudini et simplicitati convenit, qui de

uno pectoris sterquilinio, et odorem rosarum, et foetorem

profers cadaverum, et contra sententiam prophetalem, ama-

rum dicis esse, quod quasi dulce laudaveras. Nec necesse

est, ut in ecclesiasticis tractatibus rem tribunalium ventile-

mus; nihilque super hoc amplius audies, nisi il ud e trivio:

»Cum dixeris quod vis, audies quod non vis.« Aut si tibi vile

videtur vulgare proverbium, et homo sapientissimus magis

philosophorum ac poetarum sententiis delectaris, lege il-

lud Homericum: »Ὁπποῖόν κ᾿ εἴπῃσθα ἔπος, ἔπος τοῖόν κ᾿

ἐπακούσαις.« Hoc solum requiro ab eximia censura tua et

sanctitate, cuius tanta est puritas, ut ad sudaria et semicin-

ctia tua daemones rugiant, cuius exemplum in scribendo

sequaris; quis umquam catholicorum in disputatione secta-

rum, turpitudinem ei, adversum quem disputat, obieceri. Sic

te docuerunt magistri tui? Talibus institutus es disciplinis,

ut cui respondere non potueris caput auferas, et linguam

quae tacere non potest, seces? Nec magnopere glorieris, si

facias quod scorpiones possunt facere et cantharides. Fece-

— 294 —

tvojega prijateljstva. To je moja slava, tako me spodbujaš k miru in ne daš moji žalosti svobode niti za vzdih in solze.

42. Tudi jaz bi te lahko naslikal s tvojimi barvami in

norel proti norcu, govoril, kar vem ali česar ne vem, ter z

enako samovoljo, celo v besu in nespameti kopičil, kar je res

in kar ni, tako da bi naju bilo oba sram; mene govoriti, tebe

poslušati. Lahko bi ti navrgel reči, ki bi obsodile tožnika in

obsojenca; hladnokrvno in predrzno bi dosegel, da mi bra-

lec verjame, in dosodil, da so moji nesramni spisi napisani

po resnici. Toda Bog obvaruj kristjana takih navad, da bi

ponujal svojo kri in medtem zahteval kri bližnjega ali da

bi bil morilec, sicer brez meča, a s svojo voljo! To pristaja

tvoji dobroti, krotkosti in preprostosti, kajti iz ene in iste

greznice svojega srca na dan prinašaš dišave vrtnic in smrad

po truplih, in v nasprotju s prerokovim stavkom trdiš, da

je grenko, kar si prej hvalil kot sladko.436 In ni nam treba v

spisih s krščansko vsebino premlevati reči, vrednih sodišča,

in na to temo ne boš slišal nič več razen tegale, kar slišiš na

cesti: »Kadar govoriš, kar hočeš, slišiš, česar nočeš.«437 Če

pa se ti, modrijanu, ljudski pregovor zdi preveč cenen in ti

bolj ugajajo misli filozofov in pesnikov, preberi tole Homer-

jevo: »Reci ti meni karkoli, povrnem ti z mero enako.«438

Samo to zahtevam od tvoje izjemne kritičnosti in svetosti,

ki je tako čista, da celo demoni tulijo v robce in rute, da mi

odgovoriš:439 čigavemu zgledu si sledil pri svojem pisanju?

Je že kdaj kak katolik pri izmenjavi mnenj sramotil človeka,

s katerim je razpravljal? So te tako učili tvoji učitelji? Mar si

se učil takih veščin, da vzameš glavo njemu, ki mu ne moreš

odgovoriti, in odrežeš jezik tistemu, ki ne more molčati? Ni,

da bi se hvalil, če delaš, kar znajo škorpijoni in obadi.440 To

436 Prim. Iz 5,20.

437 Prim. Tert., Andr., 920.

438 Hom., Il. 20.250. Prev. Anton Sovre.

439 Prim. Apd 19,12.

440 Prim. Cic., Tusc. 5.40.117.

— 295 —

runt haec et Fulvia in Ciceronem, et Herodias in Ioannem, quia veritatem non poterant audire, et linguam veriloquam

crinali acu confodiebant. Canes latrant pro dominis suis,

et tu me non vis latrare pro Christo? Scripserunt multi

contra Marcionem, Valentinum, Arium, et Eunomium. A

quo eis obiecta est turpitudo? Nonne toti in convincenda

haeresi incubuerunt? Istae machinae haereticorum, id est,

magistrorum tuorum sunt, ut convicti de perfidia, ad ma-

ledicta se conferant. Sic Eustathius antiochenus episcopus,

filium dum nescit, invenit. Sic Athanasius alexandrinae ur-

— 296 —

sta storila Fulvija441 Ciceronu in Herod Janezu Krstniku,442

ker nista mogla poslušati resnice. In resnicoljubni jezik sta

prebodla z lasno iglo. Še psi lajajo v bran svojega gospodar-

ja, ti pa nočeš, da bi jaz lajal za Kristusa? Veliko jih je pisalo

proti Markionu, Valentinu, Ariju in Evnomiju;443 je kdo tem

piscem očital prostaštvo? Kaj se niso vsi zavzemali za ob-

sodbo herezij? To so vzvodi heretikov, torej tvojih učiteljev,

da se zatečejo k obrekovanju, ko jih obsodijo izdajstva vere.

Tako je antiohijski škof Evstatij444 nevede našel sina; tako je

aleksandrijski škof Atanazij odsekal Arseniju tretjo roko.445

441 Fulvija je bila žena Marka Antonija. Ko ji je Antonij prinesel Cice-ronovo glavo, je prebodla njegov jezik z zlato iglo (po Antonijevem

naročilu je bil Ciceron namreč uvrščen na proskripcijske liste in leta 43 na begu umorjen).

442 Prim. Mr 6,14–29.

443 Glede Evnomija glej Apol. c. Ruf. 2.17.

444 Evstatij (okrog 270–390 po Kr.) je bil leta 323 imenovan za škofa v Antiohiji. Na koncilu v Niceji je bil velik nasprotnik arijanstva in

to je ostal tudi v naslednjih letih. Ker v svojo škofijo ni sprejemal

arijanskih duhovnikov, je naletel na hud odpor. Na sinodi v Antiohiji

(leta 331), ki sta jo vodila Evzebij iz Cezareje in Evzebij iz Nikome-

dije, je bil obtožen krivoverstva (sabelijanstva), spolnih deviacij in okrutnosti. Kot pravi zgodovinar Teodoret ( Hist. eccl. 1.21s), naj bi na sinodo pripeljali podkupljeno prostitutko z otrokom, ki naj bi bil

Evstatijev. Evstatij je bil odpuščen s sinode in po cesarjevem odloku

izgnan v Trajanopolis. Verniki iz Antiohije so bili pripravljeni svoje-ga škofa braniti tudi z orožjem, a jih je Evstatij pomiril. Kljub temu so po njegovi smrti organizirali skupnost Evstatijancev in zavračali

vse škofe, ki so jih predlagali arijanci. Tako leta 362 niso priznali niti škofa Meletija, iz česar je nastala t. i. meletijanska shizma.

445 Škofu Atanaziju, ki ga je zaradi nicejske veroizpovedi in spora z arijanci večkrat doletelo izgnanstvo, so privrženci Evzebija iz Nikomedije očitali, da je ubil njihovega somišljenika, škofa Arzenija. V

svojo obrambo je Atanazij v Egipt poslal svojega diakona, da bi ta

tam poizvedel kaj več o Arzeniju, ki ga že več let ni bilo na spregled.

Izkazalo se je, da je bil Arzenij v tem času nepoškodovan in skrit,

najprej v Egiptu, nato v Tiru, in da ga je za to dejanje podkupil

Evzebij. O tem so obvestili Atanazija, ki je bil ravno v tistem času

poklican na sinodo. Takoj ko se je prikazal, so njegovi obrekljivci

pokazali odsekano roko, ki naj bi bila Arzenijeva. Atanazij je nato

— 297 —

bis pontifex, tertiam Arsenii amputavit manum: duas enim qui primum mortuus esse fingebatur, vivens postea habere

monstratus est. Talia et condiscipuli tui vel magistri nunc de

eiusdem Ecclesiae sacerdote confingunt, et auro, id est, tuis

tuorumque viribus, oppugnant fidei veritatem. Quid loquar

de haereticis, qui licet foris sint, tamen se nominant chri-

stianos? Adversum impiissimos Celsum atque Porphyrium,

quanti scripsere nostrorum? Quis omissa causa, in superflua

criminum obiectione versatus est, quae non chartae Eccle-

siasticae, sed libel i debent iudicum continere? Aut quid

refert, si causa cadas? Et crimine? Non necesse est, ut cum

periculo tui capitis accuses: uno percussore conducto, satis

potes facere desiderio tuo. Et scandalum timere te simulas,

— 298 —

Ko se je izkazalo, da je ta, ki se je prej pretvarjal za mrtvega, živ, je imel obe roki. Takšne neumnosti si o duhovniku iste

Cerkve zdaj izmišljajo tvoji učenci ali učitelji in se z zlatom,

na katerem sloni tvoja moč in moč tvojih privržencev, bo-

rijo proti resnici. Kaj bi govoril o heretikih, ki se imenujejo

kristjane, čeprav so zunaj! Koliko naših avtorjev je pisalo

proti brezbožcema Kelzu446 in Porfiriju!447 Toda kdo je opu-

stil temo svojega pisanja in se mudil z odvečnimi očitki,

ki bi jih morale vsebovati sodniške knjige, ne pa cerkveni

spisi? Je mar pomembno, če izgubiš pravdo, a zmagaš v zlo-

činu? Kadar obtožuješ, ni treba tvegati lastne glave; najameš

enega morilca in lahko uresničiš svojo željo. Pretvarjaš se,

da se bojiš škandala, ti, ki si pripravljen ubiti nekoga, ki

povprašal tožnike, če so umorjenega škofa poznali, in ko so mu

pritrdili, poklical Arzenija s pokritimi rokami. Pred presenečenim

občinstvom je odgrnil Arzenijevi roki in dejal: »Haec est ... enim

dextera eius, haec est sinistra. Haec autem, quam isti offerunt, ma-

nus, unde sit, vos requirite!« (»To je njegova desnica, to je levica.

Od kod pa je ta roka, ki jo tile ponujajo, pa sami odkrijte!«) Prim.

Socr., Hist. eccl. 1.29. in Ath., Apol. c. arianos 65.67.69.

446 Kelz je bil grški platonist iz drugega stol. po Kr., avtor prvega filo-zofskega napada na krščanstvo z naslovom Λόγος ἀλεθής. Odgovoril mu je Origen z razpravo Contra Celsum.

447 Porfirij (ok. 233–305 po Kr.) je bil Plotinov učenec in nadaljevalec njegove misli. Izdal je njegovo delo Eneade. Bil je pod močnim vplivom Longina, Plotina in vzhodnih kultov ( Kaldejskih prerokb), zato ga dolgo niso cenili kot samostojnega misleca. Na vrh svoje

teologije je postavil že pri Plotinu najdene eneade, ki so pri Porfiriju postale hipostaze (od katerih vsaka vsebuje vse tri prvine, le da

ena prevladuje): Bivajoče, Življenje in Um. Poudarjal je tudi etično

komponento filozofije; filozofija je pot očiščenja in sredstvo vzpona

k bogu, kar se dogaja s pomočjo Uma: Um sledi bogu, Umu sledi

duša in duši telo. Znana je tudi njegova hierarhična razdelitev vrlin

na politične, katarzične, na vrline umsko delujoče duše in na paradi-gmatske vrline. Napisal je govore Proti kristjanom, ki so jih v petem stol. po Kr. sežgali. Znan je tudi po zgodovini filozofije do Platona, napisal je tudi življenjepis Pitagore in komentarje k Aristotelu in

Platonu ter skušal njuni filozofski smeri spraviti med seboj. Prim.

Reale, Zgodovina antične filozofije, 509–516.

— 299 —

qui dudum fratrem, nunc accusatum, semper inimicum, es paratus occidere. Et tamen miror, quomodo homo prudens,

furore praeventus, velis mihi beneficium tribuere, ut educas

de carcere animam meam, et non patiaris tecum in tenebris

huius saeculi commorari.

43. Vis ergo me tacere? Ne accuses. Depone gladium,

et ego scutum abiiciam. In uno tibi consentire non pote-

ro, ut parcam haereticis, ut me catholicum non probem. Si

ista est causa discordiae, mori possum, tacere non possum.

Debueram quidem de omni Scriptura tuae insaniae respon-

dere, et divinis vocibus in modum David citharizantis lenire

furorem pectoris tui; sed contentus ero unius libri paucis

testimoniis, et opponam sapientiam stultitiae; ut si humana

contemnis, saltem divina non neglegas. Audi igitur, quid

de te, et de omnibus invidis, ac maledicis et contumeliosis

loquatur sapiens Salomon:

Insipientes dum iniuriis cupidi sunt, impii facti oderunt sen-

sum. Ne fabriceris in amicum tuum mala et ne inimiceris

adversum hominem sine causa. Impii exaltant contumeliam.

Circumcide a te pravum os, et iniqua labia longe repelle abs

te. Oculus contumeliosi, lingua iniqui, manus effundentes

sanguinem iusti, cor fabricans cogitationes malas, et pedes

festinantes ad malefaciendum. Qui nititur mendacio, pascit

ventos, et sequitur aves volantes. Dereliquit enim vias vineae

suae, et axes culturae suae fecit errare. Perambulat aridum ac

desertum, et congregat manibus suis sterilitatem. Os procacis

— 300 —

je bil nekoč tvoj brat, ki ga zdaj obtožuješ, vedno pa si ga sovražil. A vendar se čudim, kako mi lahko – pameten in

zaslepljen od norosti, kot si – želiš narediti uslugo in mojo

dušo popeljati iz ječe, in kako da ne preneseš, da bi s teboj

ostala v temi tega sveta.448

43. Hočeš torej, da bi molčal? Nehaj me obtoževati! Od-

loži meč in jaz bom odvrgel ščit. V eni stvari se ne morem

strinjati s tabo, namreč da naj prizanesem heretikom in naj

ne izpričujem, da sem katolik. Če je to razlog spora, lahko

umrem, a molčati ne morem. Za tvojo norost bi moral najti

odgovore iz celotnega Svetega pisma in z Božjimi beseda-

mi, tako kot David na citre, ublažiti blaznost tvojega srca.

A zadovoljil se bom z nekaj primeri iz ene same knjige in

neumnosti naproti postavil modrost. Tako da, če že preziraš

človeško modrost, vsaj Božje ne boš omalovaževal. Poslušaj

torej, kaj o tebi in o vseh sovražnih, obrekljivih in prepirlji-

vih ljudeh pravi Salomon:

Medtem ko si želijo krivic, nespametni postanejo brezbožni

in sovražijo modrost.449 Ne snuj hudega zoper svojega bli-

žnjega, /.../ ne prepiraj se z nikomer brez vzroka.450 Norce

povzdiguje sramota.451 Odpravi iz sebe izkrivljenost ust, od-

dalji od sebe popačenost ustnic.452 Prevzetne oči, lažniv jezik

in roke, ki prelivajo kri poštenega, srce, ki kuje zle naklepe,

noge, ki se spuščajo v tek za hudobijo ...453 Kdor snuje laži,

pase veter in zasleduje leteče ptice. Zapusti poti svojega vino-

grada in krmilo svojega pluga vodi v zablodo. Sprehaja se po

448 Prim. Ps 141,8; Iz 42,7.

449 Prg 1,22–23 (LXX); prost prevod. Hieronim navaja citate iz Knjige pregovorov večinoma po Septuaginti. Slovenski prevod je vzet po SSP, ki se večinoma sklada s Septuaginto, kjer pa se Hieronimov citat preveč razlikuje od SSP, sem stavek prevedla iz latinščine.

450 Prg 3, 29–30.

451 Prg 3,35.

452 Prg 4,24.

453 Prg 6,17–18.

— 301 —

appropiat contritioni; et qui profert maledicta, stultissimus est. Anima benedicta omnis simplex. Vir animosus inhone-stus est. Per delicta labiorum incidit in laqueum peccator.

Itinera stultorum recta in conspectu suo. Stultus eadem die

ostendit iram suam. Abominatio est Domino, labia menda-

cia. Qui custodit os suum, servat animam suam et qui teme-

rarius est labiis, terrebit se ipsum. Malus cum contumelia agit

mala, et insipiens expandit malitiam suam. Quaeres apud

malos sapientiam, et non invenies. Suis itineribus saturabitur

temerarius. Sapiens timendo declinat malum, stultus confi-

dens miscetur ei. Longanimus vir multus in prudentia est,

pusillanimus valde imprudens est. Qui calumniatur paupe-

rem, lacessit factorem eius. Lingua sapientium bona novit, et

os stultorum pronunciat malum. Vir animosus parat rixas: et

immundus est apud Deum omnis qui exaltat cor suum. Ma-

nui manus inferens iniuste, non erit impunitus. Qui diligit vi-

tam, parcit ori suo. Ante contritionem praecedit contumelia,

et ante ruinam mala cogitatio. Qui obfirmat oculos suos, co-

— 302 —

suhi pustinji in s svojimi rokami zbira jalovost.454 Usta bedaka hranijo bližnjo pogubo.455 Kdor izreče žaljivko, je norec.456

Preprost človek je blagoslovljena duša, predrzen mož pa je

brez časti.457 Hudobnež se zaplete z grehom svojih ustnic .. 458

Bedaku se njegova pot zdi prava, /.../ bedak takoj pokaže svo-

jo jezo.459 Lažnive ustnice so Gospodu gnusoba.460 Kdor pazi

na svoja usta, ohranja življenje, kdor pa razteza ustnice, mu

grozi poguba.461 Puhloglavec z ošabnostjo povzroča prepir.462

Norec raztresa bedaštvo.463 Iskal boš modrost pri hudobnežu

in je ne boš našel.464 Odpadnik se bo sitil po svojih poteh.465

Modri se boji in se ogiblje hudega, norec pa dela prestopke in

zaupa vase.466 Kdor je počasen z jezo, kaže veliko razsodnost,

kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo.467 Kdor zatira siro-

maka, sramoti njegovega stvarnika.468 Jezik modrih podarja

spoznanje, usta norcev izlivajo bedaštvo.469 Jezljiv človek iz-

zove prepir.470 Vsak ošabnež je Gospodu gnusoba, in čeprav

nepravično segajo v roke drug drugemu, gotovo ne ostanejo

brez kazni.471 Kdor ima rad življenje, pazi na svoje besede.472

Pred razsulom hodi napuh, pred padcem ošabnost duha.473

454 Prg 9,12 (LXX); prost prevod.

455 Prg 10,14.

456 Prg 10,18.

457 Prg 11,25 (LXX); prost prevod.

458 Prg 12,13.

459 Prg . 12,15–16.

460 Prg 12,22.

461 Prg 13,3.

462 Prg 13,10.

463 Prg 13,16.

464 Prg 14,6 (LXX); prost prevod.

465 Prg 14,14.

466 Prg 14,16.

467 Prg 14,29.

468 Prg 14,31.

469 Prg 15,2.

470 Prg 15,18.

471 Prg 16,5. Del »in čeprav nepravično segajo v roke drug drugemu« je glede na SSP dodan, prevod dobeseden.

472 Po SSP: »Kdor pazi na svojo pot, si ohrani življenje.«

473 Prg 16,17–18.

— 303 —

gitat perversa, et provocat labiis suis omnia mala. Labia stulti ducunt eum in mala, et os audax mortem invocat. Malignus

vir multa detrimenta patietur. Melior est pauper iustus, quam

mendax dives. Gloria est viro, qui avertit se a maledictis: qui

autem stultus est, talibus se obligat. Noli amare detrahere, ne

eradiceris. Suavis est homini panis mendacii; postea implebi-

tur os eius calculo. Qui operatur thesauros lingua mendaci,

vana sectatur, et veniet in laqueos mortis. In aure stulti noli

quidquam dicere, ne forte irrideat sapientes sermones tuos.

Clava et gladius et sagitta perniciosa sunt; sic et vir, qui contra

amicum suum falsum dicit testimonium. Sicut aves avolant,

et passeres; ita maledictum vanum non superveniet ulli. Noli

respondere imprudenti ad imprudentiam eius, ne similis ei

fias, sed responde stulto ad stultitiam eius, ne sibi sapiens esse

videatur. Qui insidiantur amicis suis, cum visi fuerint, dicunt

quia ludens feci. Craticula carbonibus, et ligna igni, et vir

maledicus ad tumultum rixae. Si te rogaverit inimicus tuus,

parcens voce magna, ne consentias ei: septem enim nequitiae

sunt in anima eius. Gravis est lapis, et vix portabilis arena; sed

ira stulti utroque gravior. Crudelis est indignatio, et acuta ira

et zelus impatiens est. Impius calumniatur pauperes; et Qui

— 304 —

Kdor poveša oči, misli na spletke 474 in s svojimi ustnicami nadse kliče zlo.475 Norčeve ustnice se spuščajo v prepir, njegova usta izzivajo udarce.476 Zloben človek bo utrpel veliko

škode.477 Boljši je revež kakor lažnivec.478 Človeku je v čast,

če odstopi od pravde, norec pa se spušča v spore.479 Ne bodi

škodoželjen, da ne boš izkoreninjen.480 Sladek je človeku pri-

sleparjeni kruh, nato pa so njegova usta polna peska.481 Za-

kladi, nabrani z lažnivim jezikom, so razpuhtela sapa teh, ki

iščejo smrt.482 Ne govori ušesom norca, ker bo preziral tvoje

dojemljive besede.483 Kij, meč in ostra puščica je človek, ki

priča po krivem proti svojemu bližnjemu.484 Kakor vrabec,

ki leta, kakor lastovka, ki se spreletava, tako kletev brez ra-

zloga nikdar ne dospe.485 Ne odgovarjaj norcu po njegovem

bedaštvu, da mu še sam ne postaneš enak. Odgovarjaj norcu

po njegovem bedaštvu, da se ne bo zdel sam sebi moder.486

Kakor blaznež, ki strelja puščice, strelice in smrt, tak je človek,

ki vara svojega bliž njega in pravi: »Saj sem se le šalil.«487 Oglje

je za žerjavico in drva za ogenj, prepirljivec pa za podžiganje

spora.488 Če milo govori, mu ne zaupaj, kajti v njegovem srcu

je sedmero gnusob.489 Težak je kamen in breme je pesek, težja

od obeh je bedakova jeza. Togota je kruta in jeza je preki-

pevajoča, a kdo vzdrži pred ljubosumnostjo!490 Brezbožnež

474 Prg 16,30.

475 Drugi del stavka je preveden dobesedno. Po SSP: »… kdor stiska ustnice, je že zagrešil hudobijo.«

476 Prg 18,6.

477 Prg 19,19 (LXX); prost prevod.

478 Prg 19,22.

479 Prg 20,3.

480 Prg . 20,13 (LXX); prost prevod.

481 Prg 20,17 (hebr.).

482 Prg 21,6 (LXX).

483 Prg 23,9.

484 Prg 25,18.

485 Prg 26,2.

486 Prg 26,4–5.

487 Prg 26,18–19.

488 Prg 26,21.

489 Prg 26,25.

490 Prg 27,3–4.

— 305 —

confidit in cordis audacia, stultissimus est. Totam iram suam profert insipiens: sapiens dispensat in partes. Filius malus

gladios dentes habet, et cultros molas, ut consumat infirmos

de terra, et pauperes ex hominibus.«

His ergo doctus exemplis, nolui mordere mordentem,

nec vicem talionis implodere; maluique insaniam excantare

furibundi, et unius libri antidotum venenato pectori infun-

dere. Sed vereor ne nihil proficiens, il ud davidicum cantare

compel ar, et his me sermonibus consolari:

Alienati sunt peccatores a vulva, erraverunt ab utero. Locu-

ti sunt falsa, furor illis secundum similitudinem serpentis,

sicut aspidis surdae, et obturantis aures suas, quae non au-

diat vocem incantantium, et venefici incantantis sapienter.

Deus conteret dentes eorum in ore ipsorum, molas leonum

confringet Dominus. Ad nihilum devenient, tamquam aqua

decurrens. Intendit arcum suum, donec infirmentur. Sicut

cera, quae fluit, auferentur.

Et iterum:

Laetabitur iustus, cum viderit vindictam impiorum: manus

suas lavabit in sanguine peccatoris. Et dicet homo: si utique

est fructus iusto, utique est Deus iudicans eos in terra.«

44. In extrema Epistula scribis manu tua: ‚Opto te pacem

diligere.‘ Ad quod breviter respondebo: Si pacem desideras,

arma depone. Blandienti possum acquiescere, non timeo

comminantem. Sit inter nos una fides, et il ico pax sequetur.

— 306 —

se znaša nad reveži491 in, kdor se zanaša na svojo pamet, je norec.492 Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje

in kroti.493 Slab sin ima meče namesto zob in nože namesto

kočnikov, da požira ubožce z zemlje, reveže izmed ljudi.494

To so zgledi, ki so me jih učili. Nisem hotel zbadati zbad-

ljivca in enakega vračati z enakim, ampak raje iz blazneža

odčarati norost in protistrup ene knjige naliti v zastrupljeno

srce. Toda bojim se, da ne bom dosegel ničesar in bom tako

prisiljen peti Davidov psalm in se tolažiti s temi besedami:

Krivičniki se odtujujejo vse od materinega naročja, od ma-

terinega telesa sem se motijo, kateri lažnivo govorijo. Strup

imajo, ki je podoben kačjemu strupu, so kakor gluh gad, ki si

maši ušesa, ki ne posluša glasu rotilcev, izkušenega čarovnika

čarovnikov. O Bog, polomi jim zobe v ustih, zdrobi kočnike

mladim levom, o Gospod! Izginejo naj kakor voda, ki odteka,

naj nameri svoje puščice, ki so kakor odrezane.495

In spet:

Pravični naj se veseli, saj je gledal maščevanje, noge naj si

umiva v krvi krivičnega. In človek bo dejal: »Zares, je sad za

pravičnega, zares, je Bog, ki sodi na zemlji.«496

44. Na koncu pisma lastnoročno pišeš: Želim si, da bi

ti cenil mir. Na kratko bom odgovoril: če želiš mir, odloži

orožje. Lahko živim v miru s prijaznim človekom, ne bojim

pa se tistega, ki mi grozi. Naj bo med nama edinost v veri

in mir bo sledil.

491 Prg 28,3 (LXX); prost prevod.

492 Prg 28,26.

493 Prg 29,11.

494 Prg 30,14. V SSP: »… rod, ki ima meče namesto zob ...«

495 Ps 58,4–8.

496 Ps 58, 11–12.

— 307 —

Hieronim

Zagovor proti Rufinu

— 308 —





Neža Sagadin

Honorifica Contumelia

Hieronimov Zagovor proti Rufinu,

njegov čas, teološka podstat

in retorična strategija

Uvod

V eni od bolj duhovitih debat, kar so mi jih prinesla

študentska posedanja ob kavi, smo se nekoč dotaknili

vprašanja, kako bo z nami po smrti in kakšno bo življenje

»tam zgoraj«. Prijatelj, neomajen skeptik do kakršnekoli

predstave nebes, je pripomnil, da mu je načeloma vseeno,

a če si že mora predstavljati kak locus amoenus, tja defini-

tivno ne bi odšel, če tam ne bo jogurtov. Seveda smo mu

obljubili nebesa z jogurti in vsemi malimi radostmi vred,

vendar dodali lekcijo, skladno z duhom časa, da bodo tam

jogurti z manj maščobe, ker »bomo v nebesih vsi lepi«.

Čeprav je bila debata sila banalna in in smo se vsem

globljim filozofskim uvidom o poslednjih rečeh že vnaprej

cinično odrekli (konec koncev, kaj si upa današnji človek z

gotovostjo trditi o posmrtnem življenju?), danes dopuščam

možnost, da bi se ob teh besedah zdrznil marsikateri ugle-

den gorečnež četrtega stoletja s širšim duhovnim dometom

in znanjem, kot ga je premogla naša kofetarska zasedba.

Kot pravi Veyne, »dandanašnji si ljudje, ki premoremo ne-

kaj intelektualne zavzetosti, postavljamo etično-politična

vprašanja o razvoju sveta; v tretjem (in nič manj v četrtem)

stoletju so se vznemirjali zaradi najvišje resnice in usode

človekove duše«.1 Enako velja za poslednje reči: ugibati, ali

1 Paul Veyne, Kako je naš svet postal krščanski (312–394) (Ljubljana: Modrijan, 2010), 23.

— 309 —

bo vstalo telo potrebovalo izločala ali ne, se teologom četrtega stoletja niti slučajno ni zdelo banalno. Namigniti, da

bomo v nebesih morda celo jedli, je tedaj pomenilo sprožiti

plaz zgražanja in poduk z osnovami Pavlove antropologije.

Trditi, da bo vstalo telo brez spolne identitete, pa je v ori-

genističnem sporu konec četrtega stoletja pomenilo stresti

drevo teološkega spoznanja, s katerega so te hitro in neizo-

gibno zasuli očitki krivoverstva. Pred njimi te je lahko rešilo

le posredovanje škofov, morda barbarski vpad ali nenadno

izginotje obremenilnega dokaza. O vsem tem bi nam Hie-

ronim vedel povedati marsikaj.

Najbrž je vsakomur, ki je vsaj površno spoznal Hiero-

nimovo življenje, odveč predstavljati izjemnost tega moža.

Poleg dolžnega spoštovanja, ki ga prevajalcu Biblije že stole-

tja izkazuje katoliška Cerkev, Hieronima venča sloves tistih

piscev, ki so s svojimi pismi poskrbeli za to, da je njihova

osebnost postala hvaležna snov psihološkega analiziranja

in ugibanja. Pričujoče razmišljanje se temu skuša izogniti;

prva vzroka za to sta nepremostljivi časovna oddaljenost

in zavest, da odkrivamo le enega od mozaičnih kamenč-

kov njegovega izrednega opusa, druga dva razloga pa sta

previdnost, ki nam jo posredno narekuje Hieronim sam,

in dejstvo, da naše poznavanje temelji večidel na njegovem

literarnem avtoportretu. Če kaj, potem me je presenetilo to,

kako so njegova tankovestnost, skesana drža in marljivost

spojene z neomajno zavestjo, da njegov trud v Gospodu ni

prazen, in s prefinjenim (ter brez dvoma upravičenim) in-

telektualnim poziranjem. Slednje odlikuje tudi Hieronimov

Zagovor proti Rufinu ( Apologia contra Rufinum) , ki je bil osrednji predmet mojega zanimanja.

Leta 398 je do Hieronima prišlo Pamahijevo in Oceano-

vo pismo, v katerem sta ga pisca opozorila na Rufinov pre-

vod in predgovor Origenovega dela O počelih ( Περὶ ἀρχῶν).

To pismo, kot je Hieronim pozneje odgovarjal v Ep. 84, ga

je navdalo s častno užaljenostjo ( honorifica contumelia) .

— 310 —

Ena od posledic te razžalitve časti je bil tudi Zagovor proti Rufinu. Če to delo skušamo kar najbolje razumeti in se ne

prepustiti zanosu Hieronimove svete jeze, se izkaže za nuj-

no, da ga postavimo v kontekst viharnega dogajanja s konca

četrtega stoletja in osvetlimo temeljna teološka vprašanja, ki

se jih dotika. Ob podrobnejšem pretresu v Hieronimovem

slogu pisanja hitro prepoznamo njegovo prizadevanje za

neomadeževano javno podobo. Poglavitni namen razprave

je torej Hieronimov Zagovor proti Rufinu osvetliti z zgodo-

vinske, s teološke in z retorične plati, čemur pritrjuje tudi

izbrana literatura.

Temeljna, a zato nič manj poglobljena študija, ki nam

postreže z vednostjo o Hieronimovem življenju in o doga-

janju v času origenističnega spora, je delo J. N. D. Kel yja

Jerome: His Life, Writings, and Controversies. Pisec natanč-

no spremlja vse postaje Hieronimovega življenja, njegovo

ustvarjanje in zaplete, kar podkrepi z dragocenimi napo-

titvami na izvirnike. Za izjemno uporabno se je izkazala

tudi knjiga Barbare Conring The Origenist Controversy, ki

ponuja širši pogled na bistvo origenističnega spora in zno-

traj tega prikaže tudi Hieronimovo mesto. Za razumevanje

Hieronimove retorične izurjenosti je neprecenljivo delo

Jerome as a Satirist, v katerem avtor David Wiesen osvetlju-

je precejšen del Hieronimovega (polemičnega) opusa in v

njem najde sledove različnih literarnih predhodnikov: sati-

rikov, zgodnjekrščanskih apologetov in polemičnih piscev.

Ravno tako na retoriško konvencionalnost v Zagovoru proti

Rufinu opozarja predgovor Pierra Laredeta v njegovi kri-

tični izdaji Saint Jérôme: Apologie contre Rufin. S kakšnimi

težavami se je pri vzpostavljanju svoje javne podobe znašel

Hieronim in kakšno vlogo je pri tem imelo zgledovanje

po Origenu, nam predstavi zanimiva razprava The Monk

and the Book avtorice Megan H.Williams . Za prve korake v poznavanje Origenove teologije se moram zahvaliti delu

Origene izpod peresa Henrija Crouzela, za razumevanje

— 311 —

njegove eksegetske dejavnosti pa ostaja neprecenljivo delo Henrija De Lubaca History and Spirit.2

Origenistični spor je bil za Hieronima predvsem zgod-

ba o iskanju identitete. Dolgo in naporno pot mladostne-

ga istovetenja z aleksandrinskim teologom je moral ne le

končati, ampak celo obsoditi. To je pomenilo, da je moral

prevrednotiti svojo eksegezo, odnos do telesa in askeze ter

se ločiti od svoje vloge biblicista in duhovnega voditelja.

Zdi se, da se je pri tem znašel v dvojni zagati: ne le da se v

zgodnjem obdobju ni zavedal nevarnosti Origenove teolo-

gije, ki jo je, bolj kot ne, zgolj pasivno sprejemal, temveč se

je tudi izkazalo, da je preveč dobro poznal Origena, da bi

lahko v en glas obsodil origenizem. Hieronim je bil edini, ki

je v svojem času lahko zapisal: »Ipse, si adhuc viveret, Ori-

genes irasceretur vobis fautoribus suis et cum Iacob diceret:

‚Odiosum me fecistis in mundo‘.«3

Iskanje novih »dokončnih« odgovorov ni moglo biti

namen mojega razmišljanja. Vsakršen tovrstni poskus bi

se hitro izkazal za novo apologijo in poenostavljanje. Pri

pisanju, s katerim sem želela nezahtevnemu bralcu pred-

staviti enega od viharnih izsekov Hieronimovega življenja,

radovednejšega pa napotiti tudi na vire, ki o tem govorijo

obširneje, sta me vodila navdušenje nad vse prej kot svetni-

škim spisom kanoniziranega zavetnika prevajalcev in pre-

pričanje, da lahko zgodnjekrščanski pisci – kljub Veynovi

ugotovitvi – o »najvišji resnici« marsikaj povedo tudi naši

dobi, ki je nič manj kot Origena in njegove naslednike ne

vznemirjajo angeli in demoni.

2 Henry de Lubac, History and Spirit: The Understanding of Scrip-

ture According to Origene. (orig.: Histoire et Esprit. L’ Intel igence de l’Ecriture d après Origène, 1950), prev. v angl. Anne Englund Nash (San Francisco: Ignatius Press, 2007).

3 Hier.,

Ep. 84.7.: »Origen sam, če bi bil še živ, bi se razjezil nad vami, ki mu ploskate, in z Jakobom dejal: ‚Napravili ste me za osovraženega

na tem svetu.‘« Prim. 1 Mz 34,30.

— 312 —

To besedilo najbrž ne bi nastalo, če mi ne bi Najvišji dal nekaj malega zanimanja za teološka vprašanja in volje za

prevajanje. Bilo pa bi precej drugačno, če mi ne bi na pot

poslal nekaj čudovitih ljudi. Tu se moram v prvi vrsti za-

hvaliti Davidu Movrinu, ki je nad mojim pisanjem bdel od

samega začetka, me z neverjetnim zaupanjem humorno in

vestno popravljal, usmerjal in spodbujal. Da bo delo lahko

doseglo širši krog bralcev in zasedlo kakšno knjižno polico,

ima največ zaslug Vid Snoj. Zahvalila bi se tudi Miranu Špe-

liču in vsem prijateljem, ki so me spodbujali in potrpežljivo

poslušali moje težave ali vznesene razlage.

— 313 —





Četrto stoletje

Hieronimov čas



Z-Bogom orožje

»Največji zločin je odpraviti tisto, kar so postavili

predniki enkrat za vselej, tisto, kar podpira in ohranja me-

sto ...«4 Tako so se glasile besede Dioklecijanovega odloka iz

leta 297. Namenjene so bile sicer manihejcem, vendar bi jih

z istimi argumenti lahko uporabil proti kristjanom. Okrog

leta 300 se je krščanstvo že razširilo v vse družbene sloje,

ni bilo zgolj vera predic, čevljarjev in peric, kot jo je pred dobrim stoletjem posmehljivo označil Kelz,5 temveč so se

v vlogi žrtev zadnjega Dioklecijanovega preganjanja znašli

tudi kristjani vladajočega sloja.6 Natančni vzroki za zadnje,

najstrahotnejše preganjanje kristjanov niso znani. Najbrž

je bil cesar pod velikim pritiskom poganskih krogov, zlasti

sovladarja Galerija, gotovo pa je dejstvo, da je bil razmah

krščanstva popolnoma nesprejemljiv za Dioklecijanovo na-

vezanost na staro religijo in za totalitarno politiko, ki se je je

oprijel, da bi rešil imperij pred vdori barbarov, gospodarsko

krizo in državljanskimi vojnami.

Leta 305 se je Dioklecijan po zadnjem preganjanju odpo-

vedal prestolu. Na Vzhodu sta ga nasledila poganski cesar

Galerij in njegov pomožni cesar Maksimin Daja, ki je sis-

tematično obnovil preganjanje, vendar le do leta 311, ko je

Galerij (šest dni pred svojo smrtjo) izdal odlok o strpnosti.

Tega je moral upoštevati tudi Maksimin Daja, še zlasti, ker

4 Mosaicarum et Romanarum legum col atio, 15.3. Po: Peter Brown, Vzpon zahodnega krščanstva: prvi del (Ljubljana: *cf, 2006), 162–171.

5 Jean Daniélou in Henri I. Marrou, Zgodovina Cerkve 1: od začetkov do Gregorja Velikega (Ljubljana: Družina, 1988), 231.

6 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 231.

— 314 —

sta mu z Zahoda pretila cesarska konkurenta Konstantin in Licinij. Do odločilnega prevrata je – po zaslugi Konstanti-novih legendarnih sanj in spreobrnjenja7 – prišlo leta 312 v

bitki pri Milvijskem mostu, kjer je bil poražen Maksencij,

ter leta 313, ko je Konstantin premagal Maksimina Dajo in

si odprl pot na Vzhod.

Za Cerkev je bilo obdobje Konstantinove vladavine ne-

dvomno revolucionaren čas. Po treh stoletjih svojega obsto-

ja je tedaj prvič dobila uradno priznanje, ki mu je sledilo ob-

dobje miru. Brez Konstantinovega megalomanskega posega

nova vera ne bi postala splošno sprejeta vera prebivalstva;

ostala bi na ravni sekte. Konstantina so zato kristjani sprejeli

z velikim navdušenjem. Cesar je tedaj postal ne le posve-

tni oblastnik, temveč je prevzel eno vodilnih vlog znotraj

Cerkve. Evzebij poroča, da je Konstantin v očeh kristjanov

obnovil načrt odrešenja. Abrahamu, Mojzesu in Kristusu se

je pridružil kot novi »odrešenik«, ki bo človeštvu odprl pot

k zveličanju.8 Trdno je verjel v svojo izvoljenost, v to, »da je

po nekem samolastnem sklepu Previdnosti in po izvrstni

dobrotljivosti našega večnega Boga odslej zaznamovan s po-

sebnim znamenjem«.9 Bil je »škof, ki ga je posvetil Bog, da

bi nadziral, kar je zunaj Cerkve«.10 V veličastni cerkvi Dva-

najsterih apostolov, ki je v Konstantinoplu leta 330 zrasla na njegovo željo, se je poleg dvanajsterice apostolov dal upodo-biti kot trinajsti. Škofe je obsipal s privilegiji in kristjanom

7 Raziskovalci so si danes enotni, da je bila Konstantinova vera iskre-na. Samo spreobrnjenje je preveč kompleksno, da bi njegov pomen

speljali na Konstantinov politični pragmatizem. Konec koncev je

bilo krščanstvo v tem obdobju precej avantgardna in tudi osovraže-

na vera, ki novemu cesarju ni prinašala neposrednih koristi. Prim.

Veyne, Kako je naš svet postal krščanski (312–394), 51, 53.

8 E. Glenn Hinson, The Church Triumphant: a History of Christianity up to 1300 (Macon: Mercer University Press, 1995), 149.

9 Evzebij,

Cerkvena zgodovina 9.9.5. Po: Veyne, Kako je naš svet postal krščanski (312–394), 57.

10 Evzebij, Konstantinovo življenje 4.24. Po: Hinson, The Church Triumphant, 149.

— 315 —

vrnil v preganjanjih zaplenjeno premoženje.11 Sprva je bil do poganov precej toleranten, pozneje, zlasti po letu 330, ko je

novemu krščanskemu imperiju posvetil novo prestolnico in

želel cesarstvo versko poenotiti, je politiko zaostril.12

Toda triumf krščanstva še ni prinesel moralnega pre-

poroda. V odnosu do poganov so se vloge zamenjale; ne-

koč preganjanci so zdaj postali preganjalci. V zmagoslavni

vnemi in z željo, da bi družbo očistili demoničnih sil, so

kristjani nekristjanom poplačali z istim, s to razliko, da

se niso znašali nad posamezniki.13 Zastareli politeizem je

vedno bolj postajal vera ali, bolje, vraževerje »nepismenih

kmetov«14 in obrobnega prebivalstva ( pagani), po katerem

je dobil novo ime.15 Pri ljudeh preskok v krščanstvo seveda

ni bil od danes do jutri. Poganska svetišča so resda zapirali,

toda prvi namen teh dejanj ni bilo spreobračanje poganov,

temveč bolj želja, da bi obdržali nove kristjane. Stara rimska

politeistična religija je bila vsidrana globoko v podzavesti

ljudi in dejstvo, da so kristjani četrtega stoletja sprejeli Kri-

stusa za najvišjega Boga, še ni pomenilo, da bi v daemones

videli nasprotne zle sile, ki bi se jim morali odreči. Zanje so

bila to še vedno »nižja bitja, h katerim so se obračali zaradi

nižjih potreb«.16

Uradna Cerkev je sicer oznanjala konec poganstva, toda

o obdobju Konstantinove vladavine je bolje govoriti kot o

začetku konca politeizma.17

11 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 240, 241.

12 Hinson, The Church Triumphant, 154.

13 Brown, Vzpon zahodnega krščanstva, 108, 109.

14 Orozij, Historiae adversus paganos, predgovor. Po: Brown, Vzpon zahodnega krščanstva, 112.

15 Brown, Vzpon zahodnega krščanstva, 111.

16 Brown, Vzpon zahodnega krščanstva, 115. Da je sprejemanje krščanstva res potekalo počasi, kažejo kovanci iz leta 330, na katerih je

hkrati s Kristusom upodobljena boginja Tyche kot zavetnica novega

Konstantinopla. Prim. Hinson, The Church Triumphant, 155.

17 Brown, Vzpon zahodnega krščanstva, 115, 116.

— 316 —





»Ecclesia potentia et divitiis maior

sed virtutibus minor ...«18

Dioklecijanovo preganjanje je posredno povzročilo

enega prvih razkolov med kristjani, s katerim se je moral

Konstantin ukvarjati kmalu po osvojitvi cesarskega presto-

la. Preganjanja niso porodila le velikega števila stanovitnih

gorečnežev in mučencev, pač pa se je del duhovščine na

tak ali drugačen način izneveril Cerkvi (npr. s predajo ver-

skih knjig preganjalcem) in se izmaknil pričevanju s krvjo,

po prestani vihri pa se pokesal. Ti duhovniki in škofje so

bili obtoženi izdajstva in izključeni iz Cerkve. Do tovrstnih

odpadnikov je bil posebno oster kartažanski škof Donat, ki

je menil, da je duhovščina, ki jo je bremenil greh izdajstva,

izgubila vsakršno posvečenje za podeljevanje zakramentov,

zato so bili ti v njegovih očeh neveljavni. Donat je organi-

ziral svojo Cerkev, ki je hitro pridobivala nove člane. Kon-

stantin je sprva želel gibanje zadušiti, vendar je bil neuspe-

šen. Celo stoletje so donatiste zdaj preganjali, zdaj tolerirali,

vse do leta 411, ko je cesar Honorij sklical shod, na katerem

sta se soočili obe strani. Donatisti so bili še enkrat izobče-

ni, vendar je nadaljnje spore in morebitno spravo preprečil

vdor Vandalov, ki je pomenil konec rimske Afrike.19

Medalja krščanskega zmagoslavja je imela tudi svojo

drugo plat. Z razmahom verske svobode so se odprli že prej

obstoječi verski problemi znotraj krščanstva in postali pred-

met javnih razprav.20 Poglavitne težave so bile »povezane s

helenistično interpretirano kristologijo«.21 Okrog leta 320 se

je aleksandrijski duhovnik Arij sprl s svojim škofom Alek-

sandrom. Sprva je šlo zgolj za notranji prepir, toda vpraša-

nje, ki je zadevalo nič manj kot odnos med osebami Svete

18 Hier., Vita Malchi monachi captivi, 1.

19 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 247–250.

20 Hans Küng, Katoliška cerkev: kratka zgodovina (Ljubljana: Založba Sophia, 2004), 43.

21 Küng, Katoliška cerkev: kratka zgodovina, 43.

— 317 —

Trojice, je kmalu dobilo mednarodno razsežnost. Arij si je prizadeval, da bi znotraj Svete Trojice Očetu priznal izvirno

in nesporno prvenstvo; Oče je edini nerojeni, nenastali, brez

začetka in brez konca. Ta poudarek je pripeljal do tega, da

je Sinu, Logosu, ostal podrejen položaj, zato je Arij veljal za

zagovornika nauka o Sinovi podrejenosti, t. i. subordina-

cionizma. Logos potemtakem ni večen, ni neustvarjen, saj

je dobil življenje od Očeta.22 Aleksander Aleksandrijski je

Arija s skupino somišljenikov izobčil, zato se je ta obrnil po

pomoč v Palestino k Evzebiju iz Nikomedije in Evzebiju iz

Cezareje. Tam je našel podporo, tako da je bil rehabilitiran,

toda s tem je sprožil odpor pri nasprotnikih te odločitve.

O nemiru je prek Aleksandrovih pisem izvedel tudi cesar

Konstantin in leta 325 kot veliki poglavar Cerkve sklical prvi

ekumenski koncil v Niceji.

Izkupiček koncila je bil dvojen: obsodba Arijeve misli in

sprejetje novega veroizpovednega obrazca, ki ga je predla-

gal Evezbij iz Cezareje. Besedilo je jasno opredelilo Sinovo

naravo: je »Bog od Boga, luč od luči; pravi Bog od prave-

ga Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva ( homooúsios) z

Očetom«.23

S tem pa arijanske krize še zdaleč ni bilo konec. Zahod-

na Cerkev je brez večjih težav sprejela Evzebijev novi izraz

homooúsios in nicejsko definicijo, Vzhod pa je bil do opre-

delitve zelo zadržan. Izraz homooúsios jim je zvenel precej

dobesedno,24 poleg tega je nevarno spominjal na sabelijan-

ski modalizem.25 Na Vzhodu se je tako izoblikovala močna

protisabelijanska struja, ki je napadala zagovornike nicejske

veroizpovedi. Svojo vlogo so imeli tudi cesarji, ki so bili na

22 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 252, 253.

23 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 252–254.

24 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 256.

25 O Sabelijevem nauku ni veliko znanega; bil naj bi naklonjen monarhi-anizmu, smeri, ki je poudarjala enost božjega bistva in šla celo tako

daleč, da je odrekala Sinu status božje osebe. Daniélou in Marrou,

Zgodovina Cerkve 1, 220.

— 318 —

Vzhodu naklonjeni arijanstvu (npr. Konstancij II.), na Zahodu pa je Konstans podpiral sklepe iz Niceje, dokler ga ni

nasledil Magnencij, ki je uveljavljal stališča Vzhoda.

Okrog leta 350 se je na Vzhodu izoblikovalo gibanje

homojcev, ki so v nasprotju z anomojci (ti so radikalno za-

ostrili Arijevo prepričanje) zagovarjali mnenje, da je Sin

podobnega bistva z Očetom in da mu je podrejen. Gibanje

se je kmalu razcepilo na več skupin, leta 360 pa ga je na

koncilu v Carigradu Konstancij II. dokončno razglasil za

vero Vzhoda.26 S cesarjem Julijanom je skrb za pravover-

nost spet ušla z vajeti, saj je ta cesar vodil politiko verske

strpnosti, ki je omogočala porast novih gibanj. V Antiohiji

je bilo tako leta 362 pet nasprotujočih si krščanskih skupno-

sti. Julijana je nasledil cesar Valentinijan, ki je bil sam sicer

nicejanec, vendar so mu bolj kot kristološka vprašanja po-

vzročali preglavice barbarski vdori. Istočasno je na Vzhodu

njegov brat Valens, podobno kot že Konstancij II., sprejel

homoistični arijanizem in obračun z nasprotno mislečimi

se je ponovil. Najbrž o vsej zmedi dovolj zgovorno priča

usoda aleksandrijskega škofa Atanazija: bil je zagovornik

nicejske veroizpovedi, zaradi česar je bil v svojem življenju

petkrat izgnan.27

V času Valensove vladavine je bil za nadaljnjo podporo

nicejski veroizpovedi bistven nastanek skupine, v kateri so

odločilno vlogo imeli trije cerkveni učitelji iz Kapadokije:

Bazilij iz Cezareje, Gregor iz Nazianza in Gregor iz Nise.

Bili so proti arijanstvu in se obenem zavedali nevarnosti

sabelijanizma. Spoznali so, da je za poenotenje nauka o

Sveti Trojici nujno treba preseči jezikovne ovire med grško

govorečim Vzhodom in latinskim Zahodom. Kapadočani

so si trojnost božanstva razlagali kot eno ousio in tri hipostaze, Latinci pa kot eno substantio in tri persone. O nejas-nostih pričata tudi pismi ( Ep. 15 in 16), v katerih Hieronim

26 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 258–261.

27 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 264.

— 319 —

sprašuje papeža Damaza, kako naj razume vse te izraze.28

Odgovor je dobil po koncilu leta 379 v Antiohiji, kjer so

sprejeli Damazovo (zahodno) veroizpoved o eni substanci

in treh osebah.29

Dokončno uveljavitev nicejske veroizpovedi je prineslo

novo obdobje Teodozijeve vladavine. Leta 381 je Teodozij

sklical drugi ekumenski koncil, katerega edini namen je bil

utrditi sklepe iz Niceje in izkoreniniti arijanstvo. Zadnje

sledove so arijanci pustili v Iliriku pod okriljem cesarice

Justine (matere Valentinijana II). V Milanu je arijanska

skupnost naletela na močno osebnost škofa Ambrozija, ki

je skliceval koncile in posredoval pri cesarju. Arijancem v

Milanu ni dovolil niti ene cerkve. Ko je cesarica Justina leta

386 zahtevala za arijance eno od milanskih bazilik, je Am-

brozij zbral svojo verno čredo, ki je s petjem psalmov in

hvalnic cerkev držala v zasedi, dokler cesarica ni popustila.30

Vprašanje arijanskega spora ni bilo le stvar teoloških

razprav in številnih koncilov, temveč je vznemirjalo tudi

preproste ljudi. Gregor iz Nise piše, da »vam pri peku raz-

ložijo, da je Oče večji kot Sin, in v kopališču vam navedejo

trditev, da je Sin nastal iz niča«.31

Četrto stoletje je bilo torej obdobje, polno verskih spo-

padov in debat, usodo pa so mu krojili koncili in neomaj-

na avtoriteta cesarja. Zavest o prevladi krščanstva, še tleče

izročilo poganske antike, teološki spori na eni strani in na

drugi vsesplošno zanimanje ljudskih množic za teološka

vprašanja – vse to je prispevalo k edinstveno ugodni kli-

28 Hier., Ep. 15.4.: »Tota saecularium litterarum schola nihil aliud hypos-tasim, nisi usian novit. Et quisquam, rogo, ore sacrilego tres substantias praedicabit? Una est Dei et sola natura, quae vere est.« (»Vse šole posvetne učenosti z izrazom ‚hipostaza‘ ne mislijo nič drugega kot

‚ousio‘. In kdo bo, lepo vas prosim, brezbožno oznanjal, da obstajajo tri ‚substance‘? Božja narava je ena sama, kar je jasno.«)

29 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 265.

30 Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 267.

31 Gregor iz Nise, O božanstvu Sina in Svetega Duha, PG 46, 557B. Po: Daniélou in Marrou, Zgodovina Cerkve 1, 267.

— 320 —





mi za razmah teologije, velikih intelektualnih dosežkov in novih oblik verskega življenja v četrtem stoletju, zlati dobi

cerkvenih očetov. Dedič vsega naštetega je bil v polnosti

tudi Hieronim.

Hieronimova pot

»... ab ipsis incunabulis catholico

sumus lacte nutriti ...« 32

Hieronimova rojstna vasica Stridon – po zaslugi Go-

tov, ki so jo razdejali leta 378 – še vedno razvnema duhove

raziskovalcev, ki o njeni lokaciji želijo povedati več kot le

to, da je ležala na meji med Panonijo in Dalmacijo, nekje

severovzhodno od Trsta.33 Tudi natančna letnica njegove-

ga rojstva ni znana. Kel y34 na podlagi omembe Prosperja

Akvitanskega in Hieronimove korespondence z Avguštinom

sprejema letnico 331, medtem ko se Rebenich35 pridružuje

mnenju več poznejših zgodovinarjev, ki so kot letnico Hie-

ronimovega rojstva utemeljevali leto 347.

Hieronimova družina je bila po vsej verjetnosti precej

premožna, kajti že pri dvanajstih letih so ga poslali na šolanje

v Rim, kar je bila nujna odskočna deska za nadaljnjo kari-

ero. V Rimu je pri najboljših učiteljih tedanjega časa prejel

običajno retorsko izobrazbo (sam se je rad pohvalil, da je bil

njegov učitelj znameniti slovničar Elij Donat), dal se je kr-

stiti, spoznal pa je tudi skupino prijateljev, s katerimi je ostal

v stikih vse življenje. To je bil na prvem mestu Rufin, nato

32 Hier., Ep. 82.2. V Lukmanovem prevodu: »... od zibelke sem bil s katoliškim mlekom zrejen ...«

33 Več teorij o lokaciji mesta Stridon predstavi Rafko Valenčič, Hieronim – mož s Krasa (Ljubljana: Družina: ZRC TEOF, 2007). Sam se zavzema za t. i. kraško teorijo, po kateri naj bi bil Hieronim doma z

ozemlja današnje Slovenije.

34 Kel y, Jerome, 337–339.

35 Stefan Rebenich, Jerome, The Early Church Fathers (London: Routledge, 2001), 4.

— 321 —

aristokrat Pamahij, Bonoz in Heliodor. V Ep. 22.30 Hieronim omenja, da je v Rimu začel ustvarjati svojo knjižnico, ki jo

je dopolnjeval vse življenje. Po vsej verjetnosti je vsebovala

precejšen delež klasičnih avtorjev (Ciceronova in Plavtova

dela zagotovo, najbrž tudi Vergilijev, Salustijev in Terencijev

opus),36 ki so bili njegovi zvesti spremljevalci na vseh nadalj-

njih potovanjih, pozneje pa so jo dopolnili biblični rokopisi

ter dela krščanskih avtorjev, eksegetov in komentatorjev.37

Med nekajletnim bivanjem v Trierju v Galiji je Hieronim

doživel preobrat in sprejel odločitev za tesnejše življenje z

Bogom.38 Trier ni bil le cesarska rezdienca in administra-

tivno središče, ki bi mu ponujalo vstop v politično kariero,

ampak je postajal eden od centrov meniškega življenja, ki

je z Vzhoda prodiralo v Galijo. Zasluge za to je imel alek-

sandrinski škof Atanazij, ki je bil v času arijanskega spora

izgnan in se je z nekaj menihi nastanil v Trierju. Mnoge

kristjane je za meništvo navdušil s knjigo Življenje svetega

Antona, ki je postala prava uspešnica.39

Nekaj časa po vrnitvi iz Triera je Hieronim bival v Akvi-

leji, kjer so se okrog škofa Kromacija zbirali za askezo nav-

dušeni menihi, med njimi tudi Rufin, Heliodor in Evagrij,

ki je Hieronima pozneje gostil v Antiohiji. Iz pisma Rufinu

izvemo, da sta Hieronima subitus turbo in impia avulsio 40

iztrgala prijateljem in da je moral odpotovati. Ni povsem

jasno, s čim je sprožil tragično usodo »moža, ki je v sporu

in prepiru z vso deželo«:41 v pismu Damazu toži, da so se o

njem začele plesti nesramne govorice, sprl naj bi se tudi s

svojimi domačimi in skupnostjo v Emoni.

36 Kel y, Jerome, 20.

37 Megan Hale Williams, The Monk and the Book: Jerome and the Making of Christian Scholarship (Chicago: The University of Chicago Press, 2006), 147.

38 Kel y, Jerome, 29. Prim. Hier, Ep. 3.5.

39 Kel y, Jerome, 29.

40 Hier, Ep. 3.3.: nenadni vrtinec, zločesta ločitev.

41 Jer 15,10. Prim. Hier., Apol. c. Ruf. 2.24.

— 322 —





Beata solitudo

Hieronim je leta 373 odpotoval k Evagriju v Antiohijo.

Do tega trenutka so bila njegova poznanstva izključno la-

tinska; prav tako do njegovega prihoda v Konstantinopel

nimamo neposrednih dokazov, da je preučeval krščansko

literaturo v grščini. Prek Evagrija iz Antiohije, svojega prve-

ga zaščitnika, ki ga je seznanil tudi s Pavlinom in Epifanijem

iz Salamine, je premostil kulturno vrzel, ki ga je ločevala od

bogate krščanske tradicije grško govorečega Vzhoda. Selitev

v Antiohijo je pomenila prihod v luksuzno, socialno raz-

slojeno in dekadentno metropolo, ki je obenem gojila tudi

najstrožje oblike krščanskega asketizma in posameznikom,

utrujenim od sveta, v svojem zaledju ponujala zavetje skalne

puščave.42

Če je bila odločitev za puščavništvo v tretjem stoletju še

redkost, je za četrto stoletje značilen pravi naval na samot-

ne kraje Egipta in Sirije. Motivi za odhod v divjino so bili

različni: nekateri so želeli pobegniti nevzdržnim bremenom

služb in davkov, drugi pa so se zavestno odločili zavreči

prestiž civiliziranega sveta in slediti Kristusovemu naroči-

lu.43 Za mučeništvo v pretežno krščanskem svetu ni bilo

več priložnosti, zato se je kot ena od možnih radikalnejših

odločitev za življenje z Bogom ponujala puščava. Eremit-

stvo se je najprej razvilo na Vzhodu, v Egiptu in Siriji. Za

začetnika velja Anton,44 čigar življenje je po zaslugi škofa

42 Prim. Williams, Monk and the Book, 29, 30.

43 Hinson, The Church Triumphant, 195.

44 Atanazijevo delo je spodbudilo tudi Hieronimovo literarno žilico. Kot nekakšna aemulatio Atanazijevemu življenjepisu in hkrati kot Hieronimova lastna predstavitev idealnega puščavnika je nastalo njegovo

delo Vita Pauli primi eremitae. S tem delom si je Hieronim zagotovil ugled prvaka med puščavniki in vzpostavil model krščanskega spokorniškega intelektualca, ki je upravičen do enake časti kot mučenci.

Prim. Stefan Rebenich, »Inventing an Ascetic Hero: Jerome’s Life of Paul the First Hermit,« v Jerome of Stridon: His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl (Ashgate, 2009). Hieronimo-

— 323 —

Atanazija kmalu postalo atraktivna legenda. Okrog leta 270

naj bi začutil klic svetopisemskih besed, ki so ga zvabile v

asketsko življenje v oddaljeni vasici, pozneje pa naj bi se

pred množicami, ki jih je pritegnil njegov način življenja,

umaknil v puščavo.45 Tudi v Siriji so se pojavljali potujoči

»karizmatični pridigarji«, vaški posebneži, ki so jih morali

opozoriti, »naj ne pojejo psalmov, ker bi jih lahko zame-

njali s potujočimi glasbeniki«.46 Oblike asketskega življenja

so bile zelo različne,47 vsem pa je bilo skupno odmaknjeno

življenje, »utrjevanje« telesa z raznovrstnim odrekanjem,

kontemplacija in prežvekovanje svetopisemskih besedil.

Hieronim je čez nekaj let iz Antiohije odšel v puščavo,

da bi tudi sam prišel v stik z vzhodno asketsko tradicijo.

Najbrž ga je k tej odločitvi spodbudil tudi prijatelj Bonoz, ki

je pred njim odšel na samoten otok na Jadranu in o katerem

Hieronim z velikim občudovanjem piše v pismu Rufinu.48 O

svojem puščavniškem življenju je latinskim bralcem zapu-

stil podobo, kot jo srečamo na stiliziranih baročnih slikah:

prizor samotnega spokornika, ki se v raševinasti obleki in z

Biblijo v roki bojuje s strastmi. Novejše študije se nagibajo

k mnenju, da gre v teh zgodnejših pismih za Hieronimovo

ve življenjepise podrobno obravnava: Susan Weingarten, The Saint’s Saints. Hagiography and Geography in Jerome, Ancient Juadaism & Early Christianity (Leiden: Bril , 2005).

45 Hinson, The Church Triumphant, 195. Henry Chadwick, The Church in Ancient Society: from Galilee to Gregory the Great (Oxford: Oxford University Press, 2001), 398.

46 Brown, Vzpon zahodnega krščanstva, 122.

47 Prava atrakcija je bil sirski stilit Simon, ki si je najprej dal postaviti tri metre visok steber, potem pa ga je pred radovednimi obiskoval-ci poviševal na šest, nato enajst in nazadnje na osemnajst metrov.

Zaradi tega je postal še bolj oblegan; tam so nazadnje postavili štiri bazilike, namenjene romarjem, ki so prišli občudovat svojevrstnega

asketa. Chadwick, Church in Ancient Society, 398.

48 Hier., Ep. 3.3. V Lukmanovem prevodu: »Sam, pravzaprav ne več sam, ker je Kristus pri njem, gleda božje veličastvo, ki so ga tudi apostoli videli samo v samoti. /.../ V grdi raševini mu tiče otrpli udje, toda

tako bo laže odnesen na oblakih Kristusu naproti.«

— 324 —

samopropagando in literarni konstrukt, ki ga ne gre jemati dobesedno in psihološko.49 Kar je napisal50 svojim latinskim

naslednikom, ki so ga želeli posnemati, je bilo »preračunano

na to, da poveča njihovo tesnobo«.51 V puščavi je sicer živel

izredno skromno, »sejal v solzah, da bo v veselju žel«,52 ni

pa bil povsem izoliran. Ohranil je stike z Evagrijem, ki ga

je obiskoval in bil njegov pismonoša.53 V puščavo je s seboj

vzel tudi svojo knjižnico; posvečal se je, kot je razvidno iz

Ep. 5, svetopisemskim komentarjem, prepisovanju in bra-

nju54 ter se učil hebrejščine. Bil je prvi krščanski pisec za

Origenom, ki je vstopil v judovski svet in se seznanil s he-

brejskimi svetimi spisi, kar je imelo daljnosežne posledice

za njegovo delo.

Najbrž je bila prav ta želja – biti krščanski asket in uče-

njak hkrati – vzrok, da je Hieronim v puščavi prebil le

osemnajst mesecev.55 Zdi se, da je v krščanski literaturi našel

evangeljski »biser«, za katrega je vredno dati vse, vendar sta

bila njegova klasično retorska izobrazba in kritični filološki

49 Williams, Monk and the Book , 31.

50 Hier., Ep. 22.7.: »Pallebant ora ieiuniis, et mens desideriis aestuabat in frigido corpore, et ante hominem sua iam in carne praemortuum,

sola libidinum incendia balliebant. /.../ ... et, ut ipse mihi testis est Dominus, post multas lacrymas, post coelo inhaerentes oculos,

nonnunquam videbar mihi interesse agminibus Angelorum ...« (V

Lukmanovem prevodu: »Obraz mi je bil upadel od posta, a srce mi

je v mrzlem telesu gorelo od poželenja in in pred človekom, ki je bilo njegovo meso že mrtvo, je plapolal samo ogenj sle. /.../ In kakor mi je Bog priča, ko sem pretočil mnogo solza, ko sem bil dolgo obračal oči

proti nebesom, se mi je včasih zazdelo, da sem v zboru angelov ...«)

51 Peter Brown, Telo in družba: spolno odrekanje v zgodnjem krščanstvu (Ljubljana: Studia humanitatis, 2007), 466.

52 Hier., Ep. 3.5. Prim. Ps 125,5.

53 Hier., Ep. 7.1.2. Rebenich, Jerome, 14.

54 Hier. Ep. 5.2.

55 Glede vprašanja, kako dolgo je bilo Hieronimovo puščavniško ob-

dobje, so mnenja deljena. M. H. Williams zagovarja dobo leta in pol,

Kel y dve leti. Gotovo pa je, da Hieronim ni bil v puščavi več kot dve leti in pol.

— 325 —





duh, ki si je dovolil celo Božjo besedo preučevati enako kot posvetno literaturo, nekaj, česar ni mogel deliti z drugimi

eremiti. Za razliko od poznejše (srednjeveške) meniške tra-

dicije je bil odnos prvih puščavnikov do knjig in učenosti

nekako dvojen. Menihi so bili sprva večinoma nepismeni

ljudje (vsakodnevno branje Božje besede je med predpise

uvrstil šele Pahomij), ki so se utrjevali s fizičnim delom ter

se odrekli imetju in vplivu v družbi. Razumljivo je, da se

jim je klasična izobrazba, ki je ambiciozne mladeniče obli-

kovala v družbeno in intelektualno elito poganskega sveta,

zdela nečimrnost in lovljenje vetra, nezdružljiva z njihovim idealom samozatajevanja in skromnosti. Po drugi strani pa

papirusne najdbe56 kažejo na določeno bralno kulturo, ki ni

bila omejena le na ruminatio dnevne Božje besede. Zlasti v

Egiptu so bili menihi lahko tudi pisci (najbolj znan je Eva-

grij Pontski), kar je Hieronimu ponujalo model, s pomočjo

katerega je šele pozneje, po odhodu iz sirijske puščave, ure-

sničil svoj klic k učenosti in ga združil z meništvom.57

Eden izmed razlogov, zakaj se Hieronim ni udomačil

med sirijskimi menihi, je bil gotovo tudi teološki spor med

Vzhodom in Zahodom, ki je dosegel puščavo. Predvsem

arijanci so zaradi avtoritete, ki si jo je Hieronim pridobil na

Zahodu, želeli dobiti njegovo podporo ter nato podvomili o

njegovi pravovernosti, ker ni sprejel njihovega nauka o treh

hipostazah.58 Iz Ep. 17 izvemo, da je postajal med puščavniki vse bolj nezaželen, kar ga je hudo razočaralo.59

Biblični sholar

Hieronim se je po letu in pol bivanja v puščavi za ne-

kaj časa vrnil v Antiohijo, kjer je poglobil svojo izobraz-

bo; med drugim so ga prevzela Apolinarjeva predavanja

56 Najbolj znani so spisi iz Nag Hammadija in papirus iz Toura.

57 Williams, Monk and the Book, 176–180.

58 Kel y, Jerome, 53.

59 Kel y, Jerome, 54, 55.

— 326 —

iz eksegeze. Leta 380 ga srečamo v Konstantinoplu, kamor je najbrž prišel na povabilo tedanjega tamkajšnjega škofa

Gregorja iz Nazianza.60 Slednji je v Hieronimovem življenju

pustil veliko sled. Poleg tega da ga je navdušil s svojo go-

vorniško spretnostjo in pravovernostjo, ga je seznanil tudi

z Origenom, predvsem z njegovo alegorično razlago svetih

spisov. V tem času je Hieronim sklenil vrsto pomembnih

poznanstev z grškimi teologi, intenzivno prevajal in začel

kariero biblijskega eksegeta, posrednika med Vzhodom in

Zahodom. Da je upravičil svojo (predvsem Zahodu) novo

pozicijo in si pridobil ugled, je moral premostiti napetost

med tradicijo elitne retorične kulture, katere arhetip je bil

Ciceron, in retoriki nasprotnim modelom krščanske kulture,

katere vzor je bil Origen. Če se je hotel istovetiti z obema –

biti goreč asketski ekseget in ponosni potomec najboljše

možne izobrazbe – je nujno naletel na konflikt: bralcem, ki

so bili deležni izobrazbe pri gramatikih, se je slog biblijskih

besedil in kanoniziranih krščanskih avtorjev zdel surov in

daleč od primernega zgleda, po katerem bi oblikovali lastno

literarno podobo. Avtoriteta krščanskih piscev je bila do te-

daj utemeljena na avtoriteti svetih spisov, njihov jezik je bil

tradicionalno preprost in podrejen vsebini, v nasprotju s po-

ganskim retoričnim sijajem, ki ga je že od nekdaj spremljal

sum manipulantstva. Prav zato Hieronim v predgovoru k

Evzebijevi Kroniki, v katerem se med drugim loti številnih

vprašanj o prevajanju, izpostavi velik razkorak med visoko

kvaliteto izvirnih hebrejskih besedil in kakovostjo njihovih

bolj ali manj okornih prevodov. Bralstvu zagotavlja, da so

hebrejski teksti v izvirniku primerljivi z latinskimi in grški-

mi klasiki ter kot taki vredni sistematičnega preučevanja

in komentiranja.61 Na ta način je svojemu prevajalskemu

60 Nastavil ga je cesar Teodozij. Gregor iz Nazianza je bil pred tem

voditelj majcene župnije in ugled, ki ga je užival za časa življenja,

še zdaleč ni dosegel njegove postumne avtoritete. Kljub temu je bil

Hieronim na to poznanstvo izredno ponosen.

61 Euseb., Chron. (Praef. Hier.): »Inde adeo venit, ut sacrae litterae minus

— 327 —

delu in eksegezi izboril položaj, enakovreden (poganski) retorski dejavnosti aristokratov. Toda zdi se, da se je prav

zaradi preprostega občinstva62 v tej fazi odločil za preprost

slog, edini primeren cerkvam, čeprav se je s tem izločil iz kro-ga kultivirane aristokracije. V tem kontekstu je še posebno

zgovoren predgovor k prevodu Origenovih homilij k Jere-

miji in Ezekijelu, v katerem Hieronim poudarja, da je bila

njegova poglavitna skrb pri prevajanju ohraniti jezikovno

preprostost in avtorjev idiom ter skrbeti za stvar sámo in

ne za besede.63 Prav Origen naj bi oblikoval jezikovni slog,

primeren za cerkvene pisce. Kljub navideznemu pristanku

na slogovno preprostost je Hieronim (ne glede na opravi-

čila so bila njegova besedila vselej retorično zgledna) tudi v

prihodnje na nov način premoščal nasprotja dveh literarnih

konceptov, ki ju utelešata ikoni Cicerona in Origena.64

V obdobju, ki je sledilo, se ne moremo načuditi Hie-

ronimovi produktivnosti, še zlasti ker so ga – kot sam

pravi – pestile razne zdravstvene težave.65 Leta 382 je bil

comptae, et dure sonantes videantur, quod diserti homines interpre-

tatas eas de Hebraeo nescientes, dum superficiem, non medul am in-

spiciunt, ante quasi vestem orationis sordidam perhorrescant, quam

pulchrum intrinsecus rerum corpus inveniant.« (»Od tod pride do

tega, da se zdijo sveti spisi manj uglajeni in trdo zveneči; učeni mož-

je namreč ne vedo, da so prevedeni iz hebrejščine, in medtem ko

gledajo lupino, ne pogledajo v sredico. Kot da jih prestraši umazana

obleka izraza, še preden za njo najdejo lepo telo.«)

62 Prim. Hier., Ep. 10.3.

63 Hier., Preaef. in Hom. Orig. in Hiezech. : »... et has /.../ dictavi, id magnopere curans, ut idioma supradicti viri (sc. Origenis) et simplicitatem sermonis, quae sola ecclesiis prodest, etiam translatio

conservaret omni rhetoricae artis splendore contempto - res quippe

volumus, non verba laudari.« (»... in narekoval sem jih ter še posebno pazil, da je tudi prevod ohranil idiom omenjenega moža in preprost

jezik, ki edini koristi cerkvam. Zanemaril sem vsakršen retorični

blišč; hočem namreč, da bo hvalevredna vsebina in ne besede.«)

64 Williams, Monk and the Book , 45–49.

65 Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma, 12. Prim. Hier., Ep. 18a; 16.2; 21.42.

— 328 —

povabljen v Rim k papežu Damazu, kateremu je pomagal

pri uradovanju,66 svetoval pri bibličnih vprašanjih in pre-

vajal na sinodah. Tedaj je že užival precejšen intelektualni

ugled; znan je bil kot rigorozen in goreč izobraženec, v le-

tih bivanja v Rimu pa mu je uspelo, da je svojo krščan-

sko učenost predstavil kot eno od oblik askeze. V več pi-

smih iz tega obdobja67 toži nad velikim razkorakom med

jezikovno dovršenimi (poganskimi) klasiki in retoričnim

uboštvom bibličnih besedil. Klasični avtorji so mu že od

ranih let ponujali svojevrsten užitek, skušnjavo, ki se ji celo

v puščavi ni mogel odreči.68 Toda kljub hudim žrtvam, ki

jih zmore pravilno vrednotiti le jezikovni gurman visoke

retorične izobrazbe, se je nato popolnoma posvetil krščan-

skim besedilom. Tovrstna bralska dieta, ki jo je prakticiral

66 Hier., Ep. 123.9.1.: »Ante annos plurimos, cum in chartis Ecclesiasticis iuvarem Damasum Romanae urbis Episcopum, et Orientis atque Occidentis Synodicis consultationibus responderem ...« (»Pred mnogimi

leti, ko sem pomagal rimskemu škofu Damazu pri cerkvenem ura-

dovanju in odgovarjal na vzhodnih in zahodnih sinodah, ko so me

prosile za nasvet ...«)

67 Najbolj znana je Ep. 22, v kateri Hieronim opiše svoje znamenite sanje, v katerih se je pred Bogom odrekel poganskim piscem. Seveda

pripovedi ne smemo pripisati statusa zgodovinske realnosti; sanje so

v antiki zelo pogosto nastopale kot fiktivni okvir, znotraj katerega so pisci posredovali svoje sporočilo. Glede datacije pisma so mnenja

različna, vendar se raziskovalci strinjajo, da pismo sodi v leta Hie-

ronimovega bivanja v Rimu (najverjetneje je iz leta 384). Prigoda v

pismu ima torej posebno funkcijo: Hieronim pred Bogom (in seveda

pred bralstvom) sprejme programsko odločitev, da ne bo več Cicero-

nianus, ampak se bo v celoti posvetil le krščanskim besedilom.

68 Hier., Ep. 22.30.: »Itaque miser ego lecturus Tullium ieiunabam. Post noctium crebras vigilias, post lacrimas, quas mihi praeteritorum re-cordatio peccatorum ex imis visceribus eruebat, Palutus sumebatur in

manibus. Si quando in memet reversus prophetam legere coepissem,

sermo horrebat incultus.« (V Lukmanovem prevodu: »Tako sem se

torej revež postil in hotel brati Tulija. Pogosto sem po prečutih nočeh, po solzah, ki mi jih je spomin na prejšnje grehe privabil iz dna srca, vzel Plavta v roke. Če sem se potem pomiril in začel brati preroke,

me je odbijal neizglajeni jezik.«)

— 329 —

kot biblicist, je postala primerljiva s postom puščavnikov.

V dvoboju dveh velikih vzornikov, Cicerona in Origena, je

zmagal slednji; njegova produktivnost je Hieronima nape-

ljala k sklepu, da je poglavitna naloga krščanskega učenjaka

pisanje komentarjev k Bibliji.69

Korak proč od antične retorike (ter s tem ločitev od

Kvintilijana, Cicerona, Plinija ...) in zaobrnitev k askezi je

Hieronim storil že v puščavniškem obdobju, tako da se je

pri spreobrnjenem Judu učil hebrejščino.

Prav poznavanje hebrejščine se je v tem obdobju izkaza-

lo za izredno pomemben kapital, s katerim si je Hieronim

zagotovil primat med biblicisti in obenem svoje ime začel

počasi osvobajati od neposrednega Origenovega vpliva.70

Rimski škof Damaz mu je namreč zaupal pomembno na-

logo, ki ga je zaposlovala nadaljnjih dvajset let in zaradi

katere mu Cerkev še danes dolguje hvalo. Hieronim se je

spopadel s tedaj uveljavljeno izdajo latinskega Svetega pisma

(Vetus Latina), ki je zahtevala temeljit pregled. Obstajala je

v več prevodih ter vsebovala zastarelo besedišče in številne

napake v transkripciji. Hieronim je prevod pregledal in po-

pravil, pri čemer se je ravnal po grški Septuaginti, pozneje

pa mu je bil pri prevajanju poglavitni vir hebrejski izvirnik.

V času bivanja v Rimu mu je uspelo revidirati evangelije

Vetus Latine, jih primerjati z izvirnikom v grščini in na te-

melju Septuaginte prevesti psalme.71 Njegovo poseganje v

69 Hier., Ep. 33.

70 Prim. Williams, Monk and the Book, 49–62.

71 Hieronima je to delo napeljalo k odločitvi, da bo Staro zavezo prevajal neposredno iz hebrejskih virov. Sicer je pri prevajanju svetih besedil zagovarjal pravilo prevajanja de verbo (prim. Ep. 57), vendar se tega pri svojem delu ni dosledno držal. Kot opravičilo navaja ugotovi-tev, da so celo pisci evangelijev starozavezna besedila uporabljali ad sensum. Pri tem zanemari dejstvo, da so imeli prevajalci v grščino različne hebrejske predloge. Več o načinu Hieronimovega prevajanja, težavah, s katerimi se je moral soočiti, ter o nedoslednostih:

Jože Kraševec in sodelavci, Med izvirnikom in prevodi (Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, Študijska zbirka 3, 2001), 115–141.

— 330 —

besedilo Svetega pisma je naletelo na neodobravanje, češ da izkazuje nezaupnico že povsem uveljavljeni in navdihnjeni

Septuaginti72 in staremu latinskemu prevodu, ki naj ne bi

potreboval izboljšav (predvsem je Hieronimovemu intelek-

tualnemu pristopu do Svetega pisma nasprotoval ekseget

Ambrosiaster, ki je trdil, da so bili tudi apostoli preprosti

in neuki ljudje, torej naj bo tudi Sveto pismo takšno).73

Raba hebrejskih virov ga je izpostavila očitkom krivover-

stva (konec koncev mu to očita tudi Rufin v Zagovoru proti

Hieronimu).74 Takšnim kritikam seveda ni ostal dolžan,75

svojo avtoriteto pa je še naprej gradil na dejstvu, da ga od

drugih eksegetov in prevajalcev loči znanje hebrejščine, ki

mu nudi vpogled v fons veritatis, izvir resnice, in mu daje Hieronimovo prevajalsko (ne)načelnost obravnava tudi David Movrin, Fidus interpres / Zvest prevajalec: Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja (Ljubljana: Založba zrc, zrc sazu, 2010), 63–72.

72 Septuaginta je med Hieronimovimi sodobniki veljala za avtoritativno besedilo, čeprav gre v resnici za heterogeno mešanico, ki je nastajala več stoletij. Da je bilo zaupanje v prevod res neomajno, kaže dejstvo, da so celo krščanski izobraženci, ki so se zavedali razlik med hebrejskimi verzijami, ki so jih imeli Judje, in grškim prevodom, verjeli,

da so Judje namenoma pokvarili svoje spise samo zato, da bi lahko

ovrgli krščanske apologete, ki so iskali vzporednice med Staro in

Novo zavezo. Prim. Williams, Monk and the Book , 72.

73 Kel y, Jerome, 89, 90.

74 Poleg teh dveh »pregreh« so Hieronima zaradi priseganja na Hebraica veritas dolžili tudi, da odpira vrata herezijam, sproža dvom o enotnosti Svetega pisma (med Staro in Novo zavezo), njegovo prevajanje

pa naj bi vodilo tudi v napetosti med judovskimi in krščanskimi

skupnostmi. Prim. Giacomo Raspanti, »Jerome’s Commentary on Ga-

latians in his Exegetical Production,« v Jerome of Stridon. His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl (Ashgate, 2009).

75 Hier., Ep. 27.1.2. V Lukmanovem prevodu: »Nisem bil tako topoglav in kmetavzarsko zarobljen – kar imajo oni za pravo svetost, trdeč, da

so učenci ribičev, kakor da so zategadelj sveti, ker nič ne vedo – da bi bil imel kako Gospodovo besedo za popravljanja potrebno ali ne od

Boga navdahnjeno, marveč sem hotel pogreške latinskih rokopisov,

ki jih dokazuje nesoglasje rokopisov, odpraviti po prvotnem grškem

besedilu, od koder so /.../ prestavljeni.«

— 331 —

možnost, da poseže nad rečice mnenj, s katerimi so se za-dovoljili drugi učenjaki.76

Tudi če se ob pogledu na Hieronimovo življenje odre-

čemo pieteti do njegovega svetništva, ne moremo mimo

dejstva, da je njegov postumni sloves daleč presegel naklo-

njenost, ki jo je bil deležen za časa življenja. Dejstvo, da

je zagovarjal strogo askezo, ki je lahko ustrezala le peščici

Rimljanov, da ga je v duhovnika posvetil shizmatični škof

Pavlin in da sam nikoli ni postal škof, temveč je ostal menih

sumljive pravovernosti, kaže, da ni bil priljubljen niti med

kleriki niti med rimskimi aristokrati. Pa vendar; Hieronim

je imel svoje bralno občinstvo in mecene, ki si jih je moral

na neki način zagotoviti.77

Med bivanjem v Rimu je (kot nekoč Origen) ob sebi

zbiral krog vernih Rimljank plemenitega rodu, jim razlagal

Sveto pismo, predajal učenost in jih navdihoval za asketsko

življenje. Hkrati s poveličevanjem askeze in devištva je v

pismih, namenjenih svojim varovankam, grajal posvetnost

in brezbožnost, ki jo je premogel tedanji Rim.78 Purpura-

ta Meretrix, v škrlat odeta Vlačuga, kot je Hieronim poimenoval prestolnico cesarstva, pa je vendarle imela nekaj

svet lih izjem. Nasprotje ogorčenju nad nemoralnostjo Rima

najdemo v njegovih življenjepisih in epitafih, namenjenim

Božjim služabnicam iz njegovega kroga. V več pismih (eno

najbolj reprezentativnih je Ep. 24 o devici Aseli) Hieronim

poveličuje asketsko življenje nekaterih rimskih devic, ki so

76 Več o Hieronimovi iznajdbi pojma Hebraica veritas: Williams, Monk and the Book, 81–95.

77 To dejstvo je mnoge raziskovalce napotilo k sklepu, da si je prav s pismi Hieronim zagotovil ugled in podporo mecenov. S tega vidika

Hieronimovo strategijo v pismih sistematično razdela Andrew Cain,

The Letters of Saint Jerome. Asceticism, Biblical Exegesis and the Construction of Christian Authority in Late Antiquity, The Oxford Early Christian Studies (New York: Oxford University Press, 2009).

78 Kot mu je pozneje očital Rufin, »so bili njegovi opisi cerkvene družbe v Rimu tako živi, da so se do kopij njegovega pisma poskušali do-kopati celo pogani«. (Ruf., Apol. c. Hier. 2.5.)

— 332 —

iz ljubezni do Kristusa pustile naslade sveta in sredi mesta postale puščavnice. Njihov duhovni oče je bil seveda Hieronim sam, zato tovrstna pisma lahko razumemo tudi kot

njegovo posredno razglašanje lastnih zaslug in asketskih

predpisov, ki so pri teh ženah naleteli na plodna tla.79

Po smrti rimskega škofa Damaza, ki je bil Hieronimov

poglavitni zaveznik in mecen, je škofovski stol zasedel Si-

ricij, ki Hieronima ni preveč maral.80 Množiti so se začeli

očitki, da širi asketski način življenja, za katerega so se ogre-

vale številne rimske dame, in namigovanja, da ga z gorečimi

vernicami (še posebno s Pavlo) druži več kot le bratstvo v

Gospodu. Prav slednja domnevna nespodobnost je prerasla

v pravcat škandal, ki ga je senatus pharisaeorum sklenil z

zaslišanjem in kljub lažnivemu pričanju Hieronima izgnal

iz Rima.81

79 Prim. Andrew Cain, »Rethinking Jerome’s Portraits of Holy Women,«

v Jerome of Stridon. His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl (Ashgate, 2009). Avtor naniza zanimive vzporednice med

Hieronimovimi navodili iz Libel us de servanda virginitate in pismi o rimskih ženah, ki so njegov ideal utelesile.

80 Rebenich, Jerome, 38, 39.

81 Zanimive podobnosti med Hieronimovo usodo v Rimu in Orige-

novim izgnanstvom iz Aleksandrije, ki jih je opazil že Hieronim in jih kajpada uporabil sebi v prid, odkriva Andrew Cain, »Origen, Jerome

and Senatus Pharisaeorum,« Latomus 65 (2006), 727–734.

— 333 —





Jeruzalemski spor o Origenu

Meniška skupnost v Betlehemu

Leta 386 se je Hieronim dokončno preselil v Palestino.

Razmere v Rimu so zanj postale nevzdržne. Zaželel si je

samote in miru pred lažnivimi rimskimi jeziki,82 zato je

sklenil posnemati svoje sošolce iz mladosti, ki so se odlo-

čili za samostansko ali eremitsko življenje, in se odpravil

na Bližnji vzhod. Nekoliko pozneje se mu je na potovanju

pridružila prijateljica Pavla, ovdovela aristokratinja in mati

petih otrok, ki se je že v Rimu pod njegovim vplivom nav-

dušila nad intenzivnejšim duhovnim življenjem. Po dol-

gem križarjenju, med katerim se je Hieronim ustavil tudi v

Egiptu in si iz Didimovih predavanj pridobil nekaj znanja

o Origenu,83 sta se ustalila v Betlehemu in tam ustanovila

dva samostana, moškega in ženskega, ter romarsko gosti-

šče. Že nekaj let prej se je v Jeruzalemu nastanil Rufin in z

Marcelino gmotno podporo prav tako ustanovil samostan.

Kot kaže, so bili odnosi med skupnostma vsaj v začetku

solidni.84 Betlehem je v prvih letih, ko je bila skupnost še

varna pred številnimi romarji, Hieronimu ponujal odlič-

ne razmere za literarno ustvarjanje in učenje hebrejščine.

Neprecenljivega pomena in precej dostopnejša je bila tudi

bogata knjižnica v Cezareji z Origenovimi opera omnia.85

Hieronim se je intenzivno posvečal komentiranju in pre-

vajanju svetopisemskih knjig ter začel snovati delo De viris

82 O očitkih, zlasti kar zadeva odnos s Pavlo, Hieronim poroča v Ep. 45.

83 Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma, 21.

84 F. X. Murphy, Rufinus of Aquileia (345-411): His Life and Works (Wash-ington DC: The Catholic University of America Press, 1945), 59.

85 O Origenovem bralskem okusu, njegovi knjižnici in organizaciji

njegove filozofske ustvarjalnosti razpravljata Anthony Grafton in

Megan Williams, Christianity and the Transformation of the Book.

Origen, Eusebius and the Library of Caesarea (Cambridge in London: The Belknap Press of Harvard University Press, 2006).

— 334 —





il ustribus, ki ga je končal leta 392. Do začetka origenistične-ga spora leta 393 je prevedel Didimovo delo O Svetem Duhu,

napisal uvod k razlagi Pridigarja, razlage Pavlovih pisem, iz

grščine prevedel 39 Origenovih pridig o Lukovem evangeliju

in Evzebijev Onomastikon, ki ga je priredil in dopolnil. Pisal je tudi traktate k posameznim psalmom in začel pregledo-vati stari latinski prevod Stare zaveze. Pri tem si je pomagal z Origenovo Hexapla in s hebrejskim izvirnikom. Nastali so

t. i. Psalterium Gallicanum ter prevodi Jobove knjige, Kroni-

ških knjig, Pregovorov, Pridigarja in Visoke pesmi. Skratka, v Hieronimovem življenju je bilo to obdobje eno najbolj

plodnih. Prekinil ga je nenadejani spor leta 393, zaradi ka-

terega se je moral žal nemalokrat zagovarjati.86

Spor dveh škofov

Pri sporu glede Origena si ne smemo predstavljati, da

je šlo za udaren enoglasni obračun z novonastalo herezijo,

ki bi sprevračala že konstituirane teološke nauke. Origen je

med teologi užival velik ugled; nanj so se opirali Kapado-

čani (Gregor iz Nise, Gregor iz Nazianza in Bazilij Veliki),

veliko mu dolgujejo Evagrij Pontski in Didim, na Vzhodu

pa aleksandrijski škof Teofil.87 Z njegovo metodo eksegeze si

je v svojih komentarjih h Genezi, ki so posredno odgovarjali

na očitke manihejcev, pomagal celo Avguštin.88 Origen je bil

velik asket in je tako predstavljal spodbudo vsem menihom,

ki so se odločili za asketsko pot. Neprecenljive vrednosti za

prevajalce in eksegete tedanjega časa (Hieronim si je z njim

86 Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma, 24–26.

87 Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma, 31.

88 Henry Chadwick, Heresy and Orthodoxy in the Early Church (London: Aldershot, Hampshire, 1991), 474. V poglavju Christian Pla-

tonism in Origen and Augustin Chadwick pokaže, kako se je Avguštin v številnih delih opiral na Origena, čeprav naj bi veljala za dva nasprotna lika v zgodnjekrščanski teologiji.

— 335 —

zelo pomagal89 tako pri komentiranju kot tudi pri prevajanju Svetega pisma) je njegova Hexapla – nabor šestih različnih

izdaj Svetega pisma, ki jih je razvrstil v šestih stolpcih, jih

opremil z zaznamki in jim dodal sholije. Tudi Origenovih

številnih komentarjev k posameznim svetopisemskim knji-

gam ni mogel več spregledati noben mlajši ekseget, čeravno

je bil nasprotnik njegove teologije.90 Origenova t. i. duhovna

ali alegorična interpretacija Svetega pisma je po eni strani

odprla marsikateri nov pogled na razlago Svetega pisma91

in na teološko mišljenje nasploh, po drugi strani pa sprožila

nemalo ostrih kritik zaradi prostora, ki ga je ponujala sub-

jektivnemu tolmačenju, in zato ogrozila obstoječe teološke

nauke; med drugim so se alegorične interpretacije lotili vsi

antiorigenisti, vpleteni v spor s konca četrtega stoletja.92 Pri

preučevanju njegove eksegeze, naukov o grehu in eshato-

logije so bili pripravljeni sprejeti številne nove poglede, ki

jih je veliki Aleksandrinec podedoval iz prepleta različnih

filozofskih tokov, zlasti platonizma.

89 Nekateri raziskovalci so sicer dvomili, da je Hieronim v resnici imel dostop do Hexpla, toda splošno sprejeto dejstvo je, da je Origenovo delo bilo reproducirano. Kopije celotne Stare zaveze so bile sicer redke, toda posamezne knjige so krožile, kar potrjuje najdba dveh

fragmentov istega odlomka, ki sta se ohranila na popolnoma ločenih

krajih. Williams, Monk and the Book, 150.

90 Joseph W. Trigg, Origen, The Early Church Fathers (London in New York: Routledge, 1998), 62.

91 Med drugim je omogočila kristjanom, da so za mašno knjigo začeli

uporabljati celotno Sveto pismo kot enotno in konsistentno besedilo,

ne le Nove zaveze, kot je bilo to do tedaj v navadi. Trigg, Origen, 62.

92 Že pred kontroverzo s konca četrtega stol. po Kr. je Origenova za-

puščina naletela na nasprotujoče si odzive. Prvi spis, ki se je do taknil Origenovega nauka o vstajenju, in prvo izpričano kritiko Origenove

razlage Svetega pisma najdemo pri Metodiju Olimpskem v razpravi

De resurrectione. Origenovo alegorijo so grajali tudi Bazilij iz Cezareje in predstavniki nasprotne antiohijske šole. Na drugi strani poznamo

iz istega časa Origenova zagovornika, Pamfila in Evzebija iz Cezareje, oba avtorja zloglasnega Zagovora Origena, ki ga je v latinščino prevedel Rufin. Evzebij je Origena ovenčal v svoji Cerkveni zgodovini, ki je poglavitni vir o Origenovem življenju. Trigg, Origen, 65.

— 336 —

Pri origenističnem sporu je očitno, kako lahko teološke spekulacije, ki v času svojega nastanka niso vprašljive, ostajajo pa odprte za dopolnitve, čez čas doživijo delno ali ana-

hronistično recepcijo, morda celo breme zavezujoče dogme,

in prerastejo v pretirano pomembno temo, okrog katere se

vrtijo besedni spopadi. Podobna usoda je doletela Orige-

na. Srž vseh nejasnosti, na katere so teologi iskali odgovore

v spisih že nekaj časa pokopanega Aleksandrinca, je bilo

vprašanje razmerja med dušo in telesom,93 med materialnim

in duhovnim, med konkretnim in abstraktnim – tema to-

rej, ki ima korenine v klasični grški filozofiji, le da je tokrat

osvetljena z vidika krščanskega nauka. Kot bo razvidno v

nadaljevanju, sporne Origenove ali, bolje, Origenu pripi-

sane in očitane teze večinoma na tak ali drugačen način

zadevajo odnos do telesa oz. materije v nasprotju z duhom

(vstajenje mesa, askeza, vprašanje Božje podobe v človeku,

odnos med osebami Svete Trojice), medtem ko drugi teo-

loški nauki ostajajo v ozadju.94 Pri tem je treba opozoriti, da

so vsi kritiki svoj sum v Origenovo pravovernost utemelje-

vali le na podlagi dveh del, Contra Celsum in Περὶ ἀρχῶν, ki sta precej netipični in na več mestih precej drugačni od

siceršnjega Origenovega nauka, kakršnega najdemo denimo

v komentarjih in homilijah.95 Ne glede na njegovo proniclji-

vost, izvirnost in daljnosežen vpliv se trenja niso končala,

dokler ni bil obsojen tako na Zahodu kot na Vzhodu.96

Druga, neteološka raven origenističnega spora je po-

segla v odnose med kleriki in menihi, ki so se potegovali

93 Elizabeth Ann Clark, The Origenist Controversy: The Cultural Construction of an Early Christian Debate (Princeton, NY: Princeton University Press, 1992), 85, 86.

94 Clark, Origenist Controversy, 85, 86.

95 De Lubac, History and Spirit: The Understanding of Scripture According to Origene. ( orig.: Histoire et Esprit: L’ Intel igence de l’ Écriture d’

après Origène, 1950), 36.

96 Izobčen je bil leta 553 na drugem koncilu v Konstantinoplu. Po: Rebenich, Jerome, 43.

— 337 —

za monopol nad Origenovim modelom učenjaka asketa.

Origen je menihom ponujal atraktiven ideal izobraženega

meniha, s pomočjo katerega bi lahko legitimirali svojo in-

telektualno dejavnost in obenem ostali menihi, neodvisni

od nadzora škofov in njihove teološke opredeljenosti. Ob-

stajala je torej »nevarnost«, da bi prav izobraženi menihi

postali idejni vodje meniških skupnosti, ki so jih sestavljali

pretežno preprosti možje. Da res ni šlo za neupravičeno pa-

niko, kaže egiptovski origenizem, katerega idejni »vodja« je

bil prav učeni Evagrij Pontski. Kot bomo videli, so scenarij

kontroverze s konca četrtega stoletja pisali večinoma škofje,

ki so si še zlasti želeli podjarmiti izobražene in karizmatične

menihe.97

Da je Origenovo ime ožigosala obtožba krivoverstva in

da so se glede njegovih knjig trla kopja na več koncilih, je

imel v začetni fazi največ zaslug ciprski škof Epifanij iz Sa-

lamine, »fanatični« 98 borec proti herezijam. Epifanij, sicer

doma iz Besanduka v Judeji, kjer je bil pred izvolitvijo za

škofa trideset let na čelu tamkajšnjega samostana, je v delih

Ancoratus (374) in Panarion (376) podal nevarnosti herezij, med njimi tudi pri Origenu ( Panarion 64). Aleksandrinskega teologa je označil kot pobudnika in praočeta arijanstva.99

Njegovo razumevanje Origena je postalo edino merodajno,

preizkusni kamen, na podlagi katerega se je odločalo o po-

sameznikovi pravovernosti.100 Poglavitna tarča Epifanijevega

napada so bili Origenov oubordinacionizem, nauk o pred-

obstoju duš, zanikanje vstajenja mesa in njegova alegorična

razlaga Svetega pisma.

Leta 393 se je Epifanij odločil ukrepati proti origenizmu,

ki ga je našel v svoji rodni Palestini in celo med najprepro-

stejšimi menihi v Egiptu, ter ga izkoreniniti. Vedel je, da je

97 Williams, Monk and the Book, 101, 102.

98 Kel y, Jerome, 197.

99 Kel y, Jerome, 197; Epiphanius, Panarion 64, 4.

100 Clark, Origenist Controversy, 86.

— 338 —

jeruzalemski škof Janez naklonjen Origenu, prav tako tudi Rufin ni skrival svojega navdušenja nad njim (tudi on se je

namreč učil pri Didimu), Hieronim pa je bil sumljiv, ker

je velikega teologa odkrito občudoval v svojih delih.101 V

Jeruzalem, v Rufinov samostan na Oljski gori, je leta 393

prišel Epifanijev glasnik Atarbij,102 ki je od Hieronima in

Rufina zahteval uradno izjavo proti Origenovemu nauku.

Hieronim je brez pomislekov zavrnil sporne trditve; najbrž

se je zavedal posledic v odnosu z Epifanijem. Rufin ni bil

tako odločen; Atarbija ni želel sprejeti, ampak mu je ukazal,

naj se umakne z njegovega posestva. Njegov odziv je močno

zbodel Hieronima in prav tako izzval Epifanija, ki je želel

pred origenizmom posvariti predvsem jeruzalemskega škofa

Janeza.103

Septembra leta 393 se je ciprski škof sam pojavil v Jeruza-

lemu in, povabljen na pridigarsko mesto, pred zborom me-

nihov obširno in ostro napadel Origenove zmotne nauke.

Kot opozarja Hieronim,104 je bil tarča Epifanijevih kritik po

vsej verjetnosti Janez sam. Iz Hieronimovega pripovedo-

vanja izvemo, da je bil Janezov odnos do Epifanija prezir-

ljiv; k njemu naj bi poslal celo arhidiakona, ki je pridigarja

opomnil, naj govor konča. Naslednji dan je Janez pridigal

proti t. i. antropomorfistom105 – pod tem imenom so orige-

nisti merili na vse antiorigeniste in jih enačili s tistimi, ki

so Sveto pismo razumeli dobesedno in si Boga predstavljali

101 Kel y, Jerome, 198.

102 Za razliko od drugih raziskovalcev Mandac meni, da ni povsem

gotovo, da je Atarbija poslal Epifanij, za kar pa ne daje nobenih argumentov. Glej Marijan Mandac, Sveti Jeronim Dalmatinac (Makarska: Služba Božja, 1995), 156.

103 Kel y, Jerome, 198.

104 Hier., Contra Ioh. Hier. 11.

105 Janezova oznaka je poenostavljena. Res je, da so med antropomor-

fiste sodili tudi zelo preprosti menihi, ki so si Sveto pismo razlagali zelo dobesedno, ni pa moč reči, da so bili vsi antiorigenisti že antro-pomorfisti s podobno naivnimi in heretičnimi predstavami.

— 339 —

kot telesno bitje.106 Pridiga je seveda letela na Epifanijeve besede. Kljub napetim odnosom ni prišlo do hujših besednih obračunavanj; Epifanij je ostal v Jeruzalemu še nekaj

dni, Janez pa se je očitno čutil dolžnega izpovedati svojo

pravovernost, zato je čez dan ali dva v javnost poslal pismo,

v katerem je celostno izpovedal svojo vero v nauk Cerkve.

Temu Epifanij ni mogel več oporekati; nemudoma je zapu-

stil Jeruzalem in odšel k Hieronimu v Betlehem.107

Spor med škofoma je povzročil, da se je tudi med njuni-

ma privržencema naselilo nesoglasje; Rufin se je postavil na

Janezovo, Hieronim pa na Epifanijevo stran.108 Slaba volja

bi se lahko hitro polegla, če ne bi Epifanij v naslednjem

letu spet izzval Janeza. V betlehemski skupnosti je namreč

primanjkovalo duhovnikov, ki bi opravljali bogoslužje.109

Epifanij je za to vedel in videl, da se škof Janez, ki je imel

Betlehem pod svojo jurisdikcijo, stvari ne trudi izboljšati.

Leta 394 je Epifanija v Besanduku obiskala skupina meni-

hov iz Betlehema, ki jo je vodil Hieronimov mlajši brat,

Pavlinijan. Med samim obredom ga je Epifanij njegovi volji

navkljub posvetil v duhovnika. Temu je po pričakovanjih

sledil Janezov ogorčeni odziv. Pavlinijan je bil namreč doma

iz Betlehema, ki je sodil v Janezovo škofijo, torej bi bil za

posvetitev lahko pristojen le Janez. Poleg tega je Epifanij

106 Tu je treba opozoriti, da je ta oznaka sila poenostavljena. Najbrž je treba med antropomorfiste prišteti tiste, ki so menili, da je človeško telo deležno bogopodobnosti (to je trdil tudi Irenej Lyonski), kar še

ne pomeni, da ima Bog človeško telo, kar so jim naprtili nasprotniki.

Mark Julian Edwards, Origen Against Plato (Ashgate, 2002), 107.

107 Kel y, Jerome, 199.

108 Kel y, Jerome, 200.

109 Tam sta bila seveda Hieronim in Vincencij, ki pa sta opravljanje

duhovniških dolžnosti imela za nezdružljivo s svojim meniškim

stanom, ki je bil bolj kot pastorali namenjen samoti. Epifanij v

pismu škofu Janezu ( Ep. 51) celo trdi, da sta se maševanju odrekla iz sramežljivosti in skromnosti, povsem verjetno pa je tudi, da se

Hieronim ni hotel pokoriti jeruzalemskemu škofu, k čemur bi bil

kot mašnik zavezan. Kel y, Jerome, 200.

— 340 —

prekršil tudi sklep dveh koncilov,110 ki je za posvetitev v duhovnika narekoval minimalno starost tridesetih let. Pavli-

nijan je bil tedaj star osemindvajset let. Epifanij je na Jane-

zovo ozemlje posegel še enkrat: nekoč se je na poti v Bethel

ustavil v Anablathi, in ko je v tamkajšnji cerkvi zagledal

zaveso s podobo bodisi Kristusa bodisi nekega svetnika, je

v svoji ikonoklastični vnemi zaveso strgal. Pozneje je, po

pritoževanju tamkajšnjih paznikov, poslal novo zaveso, se-

veda brez podobe.111

Janez je v teh dejanjih prepoznal dogovor med Epifa-

nijem in Hieronimovo betlehemsko skupnostjo ter ostro

ukrepal: betlehemske menihe je izobčil iz svoje cerkvene

skupnosti, prepovedal sodelovati pri zakramentih vsem, ki

so priznavali Pavlinijanovo posvetitev, in jim prepovedal

tudi vstop v betlehemsko cerkev ( ecclesia Nativitatis).112 Pavlinijanov položaj je postal nevzdržen, zato so ga poslali na

Ciper, pod Epifanijevo jurisdikcijo.

Epifanij je na Janezovo ravnanje odgovoril s pismom,113 v

katerem opravičuje posvetitev, češ da je to storil za potrebe

Cerkve. V nadaljevanju pismo preraste v napad: salaminski

škof Janezu očita origenizem, pred njim razgrne vse Ori-

genove zmotne nauke in zahteva, naj jih zavrne. Pismo je

krožilo v javnosti, a Janez se nanj ni odzval, kar je Epifanija

razkačilo do te mere, da je vsem samostanom odsvetoval

stike z jeruzalemskim škofom. Hieronimova skupnost se

je postavila na Epifanijevo stran in od Janeza pričakovala

odgovor. Drugače je bilo z Rufinom. Epifanij ga je v svojem

pismu Janezu izpostavil kot nekoga, ki bi še posebno po-

treboval očiščenje od origenizma,114 vendar je Rufin jasno

vztrajal na Janezovi strani, s katerim je bil že prej v zelo

110 Koncil v Neocezareji (od 314–325) in šesti veliki koncil v Konstantino plu.

111 Clark, Origenist Controversy, 103.

112 Rebenich, Jerome, 44.

113 Ep. 51 (pri Hieronimu).

114 Ep. 51.6.

— 341 —

dobrih odnosih (Janez je med drugim Rufina posvetil za meniha).

Da bi bila mera nesporazumov polna, je moralo Epifani-

jevo pismo doživeti posebno usodo. Evzebij iz Kremone,115

poznejši Hieronimov vneti zagovornik v boju proti orige-

nizmu, ni znal grško, zato je Hieronima prosil, naj mu pi-

smo prevede v latinščino. Hieronim mu je ustregel in ga v

naglici prevedel, dodal ob robovih svoje pripombe ter pismo

pospremil z zahtevo, naj ga Evzebij uporablja izključno v

zasebno korist. Konec leta 395 je prevod skrivnostno izginil

z Evzebijeve mize ter se kmalu znašel v Rufinovih in Janezo-

vih rokah. Nemudoma so Hieronima obsuli s kritikami, ker

naj bi Epifanijevega pisma ne prevajal zvesto, poleg tega naj

bi poudaril Epifanijeve obtožbe Janeza in dopisal še svoje

sodbe.116 Kakorkoli, očitki so našli pot celo v Rim, tako da je

Hieronimov že sicer omajani ugled doživel še en udarec. Z

zgodovinskega gledišča pa je pomemben konec nesrečnega

zapleta: razjarjeni in užaljeni Hieronim je najprej obtožil

Rufina in Marcelo zahrbtne kraje, poleg tega pa se je v pi-

smu z naslovom De optimo genere interpretandi 117 odločno obranil očitkov glede prevajanja in podal svoj pogled nanj,

ki je imel daljnosežen vpliv na prevajalsko prakso. Hieronim

je svoje pismo poslal v Rim, kar pa ni kaj prida navdušilo

Janeza, ki je bil zdaj po Hieronimovi zaslugi še na Zahodu

znan po svojem domnevnem krivoverstvu. Obrnil se je na

cesarjevega varuha in svetovalca Flavija Rufina ter leta 395

izprosil odlok, po katerem bi enkrat za vselej izgnal vse be-

tlehemske menihe iz Palestine. Hieronima so pred uresni-

115 Evzebij iz Kermone je bil Hieronimov prijatelj, večkratni gost v

Betlehemu. Med drugim je Hieronim na njegovo prošnjo napisal

Komentar k Matejevemu evangeliju. Pozneje je postal zagrizen antiorigenist.

116 O korektnosti Hieronimovega prevoda težko sodimo, saj nam Epi-

fanijevo pismo v izvirniku ni ohranjeno.

117 Hier., Ep. 57; v slovenščini: Movrin, Fidus interpres / Zvest prevajalec: Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, 185–205.

— 342 —





čitvijo tega sklepa rešili Huni, ki so jeseni istega leta vdrli v Sirijo in se namenili proti Jeruzalemu. Napad je povzročil,

da so se trume beguncev zatekle na obalo, in nesrečno skle-

nil usodo Flavija Rufina.118

Prizadevanja za spravo

Naslednjega leta so skušali spor ublažiti prek posred-

ništva Arhelaja, guvernerja Palestine. Ta se za razčiščeva-

nje cerkvenih vprašanj ni zdel primeren Janezu, ki se je

zato obrnil na aleksandrijskega škofa Teofila. Najbrž mu je

takšno izbiro predlagal Rufin, ki je bil Teofilov učenec v

Aleksandriji in je svojega učitelja tudi obveščal o poteku

samega spora. Poleg tega je poznal Teofilovo naklonjenost

Origenu. Prvi poskus mirovnega posredništva je bil popol-

noma ponesrečen, saj je Teofil v svojem imenu v Jeruzalem

poslal duhovnika Izidorja, ki je – namesto da bi kar se da

nepristransko pomiril obe strani – pisal Rufinu, naj vztraja

pri svojem mnenju, in mu vlival poguma. To pismo je po

nenavadnem naključju prišlo do Hieronimovega duhovnika

Vincencija. Hieronim je, zgrožen nad tolikšno pristransko-

stjo, od Izidorja zahteval, naj mu pokaže pisma. Janez je to

prepovedal, kar je spet zanetilo prepir. Kljub Janezovi po-

nudbi, da bi pozabili na pretekle dogodke in da bi – pod po-

gojem, da priznajo nekorektnost Pavlinijanove posvetitve –

izkazali poslušnost svojemu škofu, se stvari niso umirile.

Izidor se je vrnil v Aleksandrijo z Janezovim pismom škofu

Teofilu, ki je znano tudi kot Janezov zagovor, vendar se ni

ohranilo; zgolj prek Hieronimovega odgovora lahko ugoto-

vimo, da je šlo sicer za ostro pritoževanje nad betlehemsko

meniško skupnostjo, ki pa je, vsaj v Teofilovih očeh, želelo

ohraniti spravljivega duha.119 Poleg tega je Janez Hieronima

Teofilu prikazal kot dolgoletnega Origenovega prevajalca in

občudovalca. Tudi to pismo je na sumljiv način pripotovalo

118 Kel y, Jerome, 203, 204.

119 Kel y, Jerome, 205.

— 343 —

v Rim, kjer je ljudi spet pretreslo Hieronimovo vedênje. K

temu je še dodatno pripomogel Vigilancij,120 ki je v Rimu

razglašal Hieronimovo navdušenje nad Origenom. Te govo-

rice so še posebno vznemirile Hieronimovega dolgoletnega

prijatelja Pamahija, ki je nemudoma pisal Hieronimu v Be-

tlehem in ga prosil za pojasnilo.

Hieronim se je odzval najprej s pismom Vigilanciju,121 v

katerem je med drugim zapisal tudi trditev, ki jo je pozneje

večkrat ponovil,122 in sicer, da je bral in prevajal Origena,

zlasti njegovo eksegezo, vendar pazljivo ločeval njegove

sprejemljive nauke od krivoverskih. Leta 397 je sledil od-

govor Pamahiju v pismu Contra Iohannem Hierosolymita-

num, enem najbolj žolčnih Hieronimovih sramotilnih spi-

sov. Hie ronim v njem od besede do besede prečeše Janezov

zagovor in zavrača očitke ter Jeruzalemčanu dokazuje orige-

nizem. Čeprav gre za Hieronimovo subjektivno doživljanje,

je pamflet neprecenljiv zaradi vpogleda v dogodke, ki jih

opisuje.123 Avtor se obregne zlasti ob Janezovo nonšalantno

vedênje v času Epifanijevega obiska ter ob njegovo dvo-

umno in neprepričljivo izpoved pravovernosti. Kot opo-

zarjajo raziskovalci,124 je iz podrobne primerjave razvidno,

da je Hieronimovo delo zasnovano neposredno na podlagi

120 Vigilancij je bil leta 395 pri Hieronimu zaradi nekega pisma Paulina iz Nole. Hieronima je Vigilancij užalil, ker se je pri njem zadržal zelo kratek čas ter raje bival pri Rufinu in Melaniji, ki naj bi ga po Hieronimovem prepričanju nahujskala proti njemu (Prim. Apol. 3.19).

121 Ep. 61. Hieronim se v tem pismu med drugimi očitki ponorčuje iz duhovnikovega imena; namesto Vigilantius bi mu bolj pristajalo ime Dormitantius, a najbrž mu je bilo to ime dano po nasprotju. Kel y, Jerome, 206.

122 To trditev ponovi v Ep. 62 prijatelju Trankvilu, v Ep. 61. Vigilanciju, v pismu Avguštinu in v pismu Pavlinu ( Ep. 85).

123 Kel y, Jerome, 207.

124 Clark, Origenist Controversy, 133. Clark omenja tudi, da sta v Epifanijevem pismu za razliko od Panariona 64 omenjeni tudi vprašanji o spreobrnjenju satana in o človeški bogopodobnosti. Taisti vprašanji

načenja tudi Hieronim.

— 344 —

Epifanijevega pisma Janezu.125 Janez naj bi se pred Epifanijem zagovarjal z odgovori na osem spornih Origenovih

točk, toda dotaknil se je le treh. Teh osem trditev Hieronim

takole navede v pismu, v katerem nasprotuje Janezu:

Et primum de libro Περὶ ἀρχῶν ubi loquitur: sicut enim in-

congruum est dicere, quod possit Filius videre Patrem: ita

inconveniens est opinari, quod Spiritus sanctus possit videre

Filium. Secundum, quod in hoc corpore quasi in carcere sint

animae religatae; et antequam homo fieret in paradiso, inter

rationales creaturas in coelestibus commoratae sunt. Unde

postea in consolationem suam anima loquitur in Psalmis:

Priusquam humiliarer, ego deliqui. Et: Revertere, anima mea,

in requiem tuam. Et: Educ de carcere animam meam, et cae-

tera his similia. Tertium, quod dicat, et diabolum et daemo-

nes acturos poenitentiam aliquando, et cum sanctis ultimo

tempore regnaturos. Quartum, quod tunicas pelliceas huma-

na corpora interpretetur, quibus post offensam et ejectionem

de paradiso Adam et Eva induti sint, haud dubium quin ante

in paradiso sine carne, nervis et ossibus fuerint. Quintum,

quod carnis resurrectionem membrorumque compagem, et

sexum quo viri dividimur a feminis, apertissime neget: tam

in explanatione primi psalmi, quam in aliis multis tractatibus.

Sextum, quod sic paradisum allegorizet, ut historiae auferat

veritatem; pro arboribus Angelos, pro fluminibus virtutes

coelestes intelligens: totamque paradisi continentiam tropo-

logica interpretatione subvertat. Septimum; quod aquas, quae

super coelos in Scripturis esse dicuntur, sanctas supernasque

virtutes, quae super terram et infra terram contrarias et dae-

moniacas esse arbitretur. Octavum, quod extremum obicit,

imaginem et similitudinem Dei, ad quam homo conditus

fuerat, dicit ab eo perditam; et in homine post paradisum

non fuisse.126

125 Hier., Ep. 51.

126 »Ko govori o knjigi ( sc. Epifanij o Περὶ ἀρχῶν), najprej začne: ‚Tako kot je neumestno govoriti, da Sin lahko vidi Očeta, tako je neprimer-no misliti, da Sveti Duh lahko vidi Sina.‘ Kot drugo pravi, da so duše v tem telesu zvezane kot v ječi in da so, preden je bil človek ustvarjen v raju, bivale med umnimi bitji v nebesih. Zato pozneje duša v svojo

— 345 —

Hieronim se posveti zlasti vprašanju o vstajenju mesa in poudari pomembno razliko med vero v vstajenje telesa in

vero v vstajenje mesa.127 Pismo je polno sarkazma in žaljivk,

konča pa se precej nesklenjeno.

Pamflet je zagotovo prebral tudi Rufin, čeprav ga Hiero-

nim namenoma ni kazal naokoli, saj se je zavedal, da bi se s

tem spor spet po nepotrebnem razplamtel.128 V tem času je

namreč tudi Teofilova vnema pri mirovnem posredništvu

obetala skorajšnji mir. In res je njegovo diplomatsko pismo

izvabilo skesan Hieronimov odgovor,129 v katerem je škofu

izpovedal svojo željo po miru in pokornost njegovim zah-

tevam. Po drugi strani pa se je tudi Janez očitno izogibal

so očenjem in je dostojanstveno umolknil ter po vsej ver-

jetnosti nazadnje le priznal Pavlinijanovo posvetitev. Kako

natančno je prišlo do formalne sprave, ni znano. Hieronim

in Epifanij sta ublažila svoje napade na Janezovo pravover-

nost, on pa je najbrž spet sprejel betlehemske menihe.130

tolažbo govori v psalmih: ‚Preden sem bil ponižan, sem blodil …‘ (Ps

119,67) in ‚Vrni se, moja duša, k svojemu miru …‘ (Ps 116,7) ter ‚Izpelji me iz ječe …‘ (Ps 142,8) in podobno tudi drugje. Tretjič, pravi, da se bodo satan in demoni nekoč pokesali in v poslednjih dneh zavladali

s svetimi. Četrtič, govori o oblekah iz kož, v katere sta se oblekla

Adam in Eva po izgonu iz raja, in jih razlaga kot človeška telesa,

iz česar izhaja, da sta bila prej v raju brez teles, kosti in kit. Petič, povsem jasno zanika vstajenje mesa s telesom in v spolu, po katerem

se moški in ženske ločujemo, in to tako v razlagi prvega psalma kot

tudi na mnogih drugih mestih. Šestič, alegorično razlaga raj, zato

da bi ovrgel zgodovinsko verodostojnost, in v drevesih vidi angele,

v rekah nebeške kreposti ter tako s figurativno razlago sprevrže vse,

kar je v raju. Sedmič, meni, da so vode, ki so po Svetem pismu menda

nad nebesnim obokom, svete vzvišene kreposti, medtem ko so te, ki

tečejo na zemlji in pod njo, nasprotne in demonične sile. Osmo, kar

ti nazadnje očita, je izjava, da je človek zapravil podobo in podobnost Bogu, po kateri je bil ustvarjen. In po izgonu iz raja te podobnosti v človeku ni bilo več.«

127 Hier., Contr. Ioh. Hier. 23–36.

128 Kel y, Jerome, 207.

129 Hier., Ep. 82.

130 Kel y, Jerome, 208.

— 346 —





Ostali so še neporavnani računi med Hieronimom in

Rufinom. Hieronim očitno ni mogel pozabiti, da sta Rufin

in Melanija Vigilanciju lagala o njegovem origenizmu in na

ta način poskrbela, da je na Zahodu padel v nemilost kot

krivoverec. Toda strasti so se ohladile do te mere, da je bilo

v imenu strpnosti bolje na vse skupaj pozabiti.131 Hieronim

omenja,132 da sta si z Rufinom v cerkvi Vstajenja leta 397 celo

segla v roke, ko se je Rufin odpravljal na Zahod,133 pa ga je

Hieronim prijazno pospremil.134

Premirje

Sledilo je precej mirno obdobje. Hieronim se je posvečal

eksegezi, kar izvemo iz njegove obsežne korespondence;

veljal je namreč za pomembnega biblicista, na katerega se

je po nasvet ali razlago obrnil marsikateri pobožen menih

ali vedoželjna dama tako iz Rima kot tudi iz severne Italije

in Panonije. Zanimivo je pismo njegovega občudovalca,

Rimljana Trankvilina, ki ga je vprašal, katere dele Orige-

novih razprav sme brez strahu prebirati.135 Tudi v Rimu je

namreč Hieronimov prijatelj Ocean sprožil nerazsodno

gonjo proti origenizmu. Hieronim je Trankvilinu odgovo-

ril136 zelo diplomatsko; Origena se seveda sme brati, vendar

je treba, tako kot pri drugih heretikih, izbrati, kar je do-

bro, in zavreči slabo. Omeniti velja tudi pismo rimskemu

retorju Flaviju Magnu, ki je Hieronimu očital navajanje

klasičnih (poganskih) piscev. Hieronim se je branil v Ep.

70 in na koncu sumničavo pripomnil, da je bil najbrž Ru-

fin tisti, ki »per Magnum oratorem non magnam moverat

131 Kel y, Jerome, 209.

132 Hier., Apol. c. Ruf. 3.33.

133 Razlogi, zakaj se je Rufin odpravil domov, niso jasni, znano pa je, da je imel s seboj veliko knjig, tako da je najbrž načrtoval svoje

prevajalsko delo. Murphy, Rufinus of Aquileia, 82.

134 Lukman, Svetega Hieronima izbrana pisma, 37.

135 Kel y, Jerome, 213.

136 Hier., Ep. 62.

— 347 —

quaestionem«.137 V nadaljevanju bomo videli, da se je Rufin nesramno obregnil ob znane Hieronimove sanje in ga

gnjavil, ker je kljub svoji obljubi iz sanj še vedno prebiral

klasike.

Sicer je Hieronim v tem obdobju napisal precej tolažil-

nih pisem svojim prijateljem. Ena takšnih žalostink je bilo

tudi pismo Pamahiju138 ob izgubi njegove žene Pavline, ki

nekoliko izstopa. Hieronim je consolatio na kratko prešel

in Pamahiju pragmatično svetoval, naj se svobodno odloči

za meniško kuto.139

V ta čas sodi tudi začetek ene najbolj zanimivih kores-

pondenc v krščanski antiki – korespondence med Hiero-

nimom in njegovim mlajšim afriškim občudovalcem Av-

guštinom. Avguštin je Hieronima zavzeto prebiral, vendar

si je kljub starostni razliki in Hieronimovi avtoriteti drznil

napisati pismo,140 v katerem je Hieronimu vljudno sveto-

val, naj mu pri prevajanju Svetega pisma ne bo poglavitno

merilo Hebraica veritas, ampak Septuaginta in Origenova

Hexapla. 141 Poleg tega je izrazil dvom o Hieronimovi razlagi svetopisemskega odlomka Gal 2,11–14, v okviru katere je

Hieronim menil, da je potrebno Pavlovo jezo nad Petrom

interpretirati kot namenoma hlinjeno.142 Očitek njegovi ek-

segezi in opiranju na hebrejske vire bi po vsej verjetnosti

močno ranil Hieronimov ponos, toda pismo ga ni dose-

glo.143 Njegov prenašalec Profutur je imel namreč smolo, da

137 Hier., Apol. c. Ruf. 1.30.

138 Hier., Ep. 66.

139 Kel y, Jerome, 215.

140 Hier., Ep. 28A.

141 Mandac, Sveti Jeronim Dalmatinac, 91.

142 Gre za spor med apostoloma Pavlom in Petrom, o katerem je Hie-

ronim menil, da je zaigran. Avguštin v pismu 40A pravi, da Sveto

pismo v nobenem primeru ne pušča prostora laži, tudi če gre za laž

s kratkoročno koristnimi posledicami. Omeniti velja dejstvo, da je

Avguštin ravno v tem obdobju pisal spis O laži. Kel y, Jerome, 219; Mandac, Sveti Jeronim Dalmatinac, 91.

143 Kel y, Jerome, 218.

— 348 —





je bil v Alžiriji, na poti v Palestino, izvoljen za škofa, kmalu zatem pa je umrl. Avguštin je Hieronimu ponovno pisal in

ga pozval, naj po Stezihorovem zgledu zapoje palinodijo.144

Od njega je hotel dobiti tudi mnenje o Origenu, kaj konkre-

tno je v njegovem nauku treba obsoditi. Kot je razvidno iz

nadaljnjega dopisovanja, se Hieronim nekaj časa ni odzval

na vprašanja, vendar je Avguštin v naslednjih letih kljub

številnim težavam s posredovanjem pisem pri njem vztrajno

iskal odgovore.145

Iz številnih pisem prijateljem iz tega obdobja izvemo, da

Hieronimu kljub spravi z Janezom ni bilo lahko; poleg tega,

da je bil zapleten v spor z Jovinijanom, mu je pešal vid in

tudi sicer je bil zelo slaboten, kar ga je v letu 398 za tri me-

sece priklenilo na posteljo. Za nameček so se množile tudi

finančne skrbi, kajti Pavlino premoženje, od katerega je bil

odvisen Hieronimov samostan, ni bilo neomejeno. Iz Ep. 66

izvemo, da je bil Hieronim v hudi stiski primoran domov

v Stridon poslati svojega brata Pavlinijana, ki je prodal še

tisto malo domačega imetja, kar ga je ostalo po pustošenju

barbarov, in s tem pomagal betlehemski skupnosti.146

Spor dveh prijateljev

Zakaj je Rufin odšel domov na zahod, ni povsem zna-

no. Sam omenja, da sta ga gnala domotožje in nostalgija.

Gotovo je k temu pripomogla tudi utrujenost od napetosti,

ki so vladale med njim in Hieronimom; glede Origenovega

nauka sta se strinjala, da gre za herezijo, toda v času spora

144 Ep. 40.7. Zanimivo je, da Hieronim da enak nasvet Rufinu v Apol.

1.10, in sicer, naj tako kot Stezihor prekliče, kar je pisal v predgovoru k svojemu prevodu.

145 Brown na podlagi Ep. 112 sklepa, da je bil Hieronim sit nenehnega zagovarjanja in da mladega zagreteža, kakršen je bil Avguštin, sploh

ni jemal resno. Prim. Brown, Telo in družba, 479.

146 Kel y, Jerome, 225, 226.

— 349 —

med Janezom in Epifanijem sta ostala na različnih bregovih.

Rufin se je nemalokrat zgražal nad tem, da Hieronim svo-

je poslušalce v Betlehemu poučuje o klasikih; skeptičen je

bil do njegovega učenja hebrejščine in zaupanja v pristnost

hebrejskih svetih spisov. Toda tudi Hieronim je bil Rufinu

vse prej kot hvaležen, da je v Rimu očrnil njegovo ime, po-

leg tega pa mu je očitno že prej zavidal naklonjenost škofa

Janeza in gmotni položaj, ki je bil v Jeruzalemu precej bolj

spodbuden kot v Betlehemu. Zaradi tega je večkrat izrazil

dvom o korektnosti njihove asketske drže.147

Gotovo si Rufin ni mislil, da bo njegov pristanek v Rimu

po eni strani prinesel rešitev dilem nekega filozofa, po drugi

pa obžalovanja vredne posledice.

Že leta 398 se je nanj obrnil krščanski filozof Makarij,

ki se je trudil napisati spis, s katerim bi na filozofski ravni

pometel s fatalizmom in z vero v astrologijo – vedo, ki je

bila tisti čas v Rimu izredno priljubljena med ljudmi vseh

slojev in ji je pozornost namenjala cela vrsta apologetov.148

Makarij je želel svoje delo z naslovom Adversus fatum vel

mathesim podkrepiti tudi z Origenovimi nauki o Božji pre-

vidnosti, vendar ni znal grško. Rufinu je povedal, da mu je

Bog poslal preroške sanje: ladja, ki naj bi prišla z Vzhoda,

naj bi mu prinesla rešitev.149 In ta rešitev naj bi bil Rufin sam,

ki je Origena dobro poznal.

Rufin v Zagovoru proti Hieronimu omenja, da ga je Ma-

karij vztrajno prosil za prevod Origenovih del.150 Najprej

mu je priporočil Pamfilovo151 in Evzebijevo delo Zagovor

147 Kel y, Jerome, 196.

148 Kel y, Jerome, 229.

149 Hieronim v Apol. c. Ruf. 3.32. pikro pripomni, da bi bilo bolje, če bi ladja potonila, kajti čeprav naj bi razrešila uganke astrologov, je v

resnici razrahljala krščanski nauk.

150 Ruf., Apol. c. Hier. 1.11.

151 Vprašanje, čigavo je v resnici delo Zagovor Origena ( Ἀπολογία

Ὀριγήνους), je Hieronim načel pozneje v Zagovoru proti Rufinu in delo pomotoma v celoti pripisal Evzebiju. Dobršen del prve knjige

je posvetil temu vprašanju in dokazoval, da je Rufin namenoma pri-

— 350 —

Origena, v katerem sta avtorja zbrala temeljne Origenove nauke, ki bi Makariju lahko zadoščali. Na njegovo prošnjo

je v latinščino prevedel prvo knjigo tega dela. Prevodu je

dodal pomemben predgovor,152 v katerem je v izogib očit-

kom origenizma poudaril, da je sam kljub spisu, ki je Ori-

genu naklonjen, pravovernega prepričanja (še posebno je

izpostavil istovetnost vstalega poveličanega telesa s fizič-

nim telesom, kar je – po Rufinovih besedah – učil Janez

Jeruzalemski), in prosil, naj se kritiki vzdržijo sodbe. Do-

dal je še kratek spis z naslovom De adulteratione librorum

Origenis,153 v katerem je navrgel tezo, češ da so mnoga Ori-

genova dela skvarili heretiki, s tem da so jim dopisali lastne

nauke.154 Da gre v resnici za interpolacije, naj bi dokazovali

sicer pravoverni odlomki iz taistih Origenovih del; jasno

je, da Origen ne bi mogel biti v nasprotju s samim seboj.155

pisal knjigo mučencu, da bi Origenovemu imenu dal večjo veljavo.

Murphy, Rufinus of Aquileia, 84, dodaja, da je Hieronim le nekaj let pred sporom v De viris il ustribus Zagovor Origena pravilno pripisal Pamfilu. Danes velja, da sta bila avtorja dva; prvi je bil mučenec

in Origenov goreči privrženec Pamfil, ki je bil leta 307, v času pre-

ganjanj Maksimina Daja, v ječi, kjer je delo začel pisati. Po njegovi

smrti leta 309 ali 310 je delo dokončal Evzebij iz Cezareje. Pet knjig je tako Pamfilovih, šesta pa Evzebijeva.

152 Prologus in Apologiam Pamphili martyris pro Origene.

153 O ponarejanju Origenovih knjig.

154 V podkrepitev temu je Rufin navedel različne primere ponarejanja

cerkvenih dokumentov, med njimi tudi Hieronimov doživljaj v boju

proti apolinarijancem. V Rimu, na dvoru škofa Damaza, so mu

namreč naročili, naj sestavi veroizpovedni obrazec, ki bi ga morali

apolinarijanci potrditi, če bi hoteli ostati del rimske cerkvene skup-

nosti. Hieronim je v osnutek vstavil sporni izraz homo dominicus

( človek, ki je Gospod). Ko je moral izraz upravičiti, se je skliceval na Atanazija in zatrdil, da je kak nesramen apolinarijanec spremenil

njegovo kopijo dela in tako dosegel, da je bilo videti, kot da je Hie-

ronim sam vstavil kontroverzne besede. Hieronim to zgodbico v

Apol. c. Ruf. 2.20 označuje kot zgolj govorice s pojedin, ki jim ne gre verjeti.

155 Zanimivo je, da oba, Rufin in Hieronim, Origenu pripisujeta doslednost. Čeprav Hieronima Rufinova teorija o interpolacijah ne prepriča,

— 351 —

Kot pravi Kelly,156 sta bila ta dva Rufinova spisa najbrž le predhodnika večjemu podvigu. Na ponovno Makarijevo

prošnjo je še v letu 398 prevedel prvi dve knjigi razvpite

Origenove razprave Περὶ ἀρχῶν, drugi dve pa nekoliko

pozneje. Rufin je ubral precej svoboden način prevajanja.

Načeloma je sledil smislu, si dovolil kakšno skrajšavo ali

razširitev izvirnega besedila, predvsem pa je naredil ne-

kakšno selekcijo; kjer je naletel na sporne teološke nauke,

jih je spremenil, zamolčal ali nadomestil, saj naj bi šlo po

njegovem mnenju za interpolacijo s strani heretikov.157 Pri

tem, pravi, se je opiral na druga Origenova dela. Predvsem

so bile na udaru teze o odnosu med osebami Svete Trojice,

vendar se je odrekel spreminjanju Origenovih spekulacij o

izvoru duše. To, kar je najbolj vznemirilo bralce in ponov-

no zanetilo ogenj v strehi, pa je bila Rufinova pilatovska

izjava, da je pri svojem delu sledil Hieronimu. Čeprav ga

nikjer ni omenil z imenom, je vsakdo lahko ugotovil, koga

je imel v mislih. Kot dodaten alibi je Rufin citiral Hiero-

nimov stavek iz uvoda k prevodu Origenove homilije, v

katerem Hieronim pravi, da je Origen zanj drugi cerkveni

učitelj, takoj za apostoli.158 Rufin je nadaljeval z ne preveč

sam trdi, da je Origen konsistenten. Namen tega Hieronimovega

zagotovila je, da bi vsem Origenovim naukom naprtil heretičnost, kakršno je najti pri nekaterih naukih. Na ta način preprečuje

kakršnokoli delno očiščevanje Origenove misli. Origen je konsis-

tenten le s samim seboj, ne pa z naukom krščanske tradicije. Prim.

Padraig O’Cleirigh, »Origen’s Consistency: An Issue in the Quarrel

between Rufinus and Jerome,« v Origeniana septima: Origenes in den Auseinandersetzungen des 4. Jahrhunderts, ur. W. A. Bienert in U.

Kühneweg (Leuven: Leuven University Press, 1999), 227.

156 Kel y, Jerome, 230.

157 Orig., De princ., Praef. Ruf. 1–4.

158 Hom. Orig. in Ier. et Ezech., prol. 741–742: »Magnum est quidem, amice, quod postulas, ut Origenem faciam Latinum, et hominem

iuxta Didymi videntis sententiam, alterum post Apostolos, Eccle-

siarum magistrum etiam Romanis auribus donem.« (»Prijatelj, ve-

liko nalogo mi daješ, ko zahtevaš, naj Origena prevedem v latinščino

in naj za ušesa Latincev priredim človeka, o katerem je Didim, ko

— 352 —

prepričljivo recusatio in izrazil pomislek o svojih literarnih sposobnostih, da bi Origena ustrezno predstavil – to je bil

po njegovih besedah dotlej razlog, da se je upiral števil-

nim tovrstnim prošnjam prijateljev. Vzrok, da je končno

ustregel Makarijevi želji, naj bi bila jasna zavest, da hoče

pri svojem delu slediti metodi svojega predhodnika. Tudi

Hieronim je namreč pri prevajanju Origenovih del posegal

v izvirnik. V predgovoru k prevodu je Rufin zapisal:

In quibus (sc. v Origenovih delih) cum aliquanta offendicu-

la inveniantur in Graeco, ita elimavit (sc. Hieronim) omnia

interpretando atque purgavit, ut nihil in illis, quod a nostra

fide discrepet, Latinus lector inveniat.159

Dodal je še:

Hunc ergo etiam nos, licet non eloquentiae viribus, discipli-

nae tamen regulis, in quantum possumus, sequimur, obser-

vantes scilicet, ne ea, quae in libris Origenis a se ipso discre-

pantia inveniuntur atque contraria, proferamus.160

Zakaj se je Rufin lotil spornega Origenovega dela, ko

je vendarle vedel, da s prevodom dreza v osje gnezdo? To

vprašanje si je postavljal že Hieronim, odgovore nanj pa so

skušali dati različni raziskovalci. Če je šlo pri prevajanju le

za uslugo Makariju, zakaj je moral Rufin posegati v izvir-

nik, po drugi strani pa napisati predgovor, v katerem se je

še ni bil slep, dejal, da je cerkveni učitelj takoj za apostoli.«) Tudi v Nom. Hebr. praef. 3–4: »Origenem quem post apostolos ecclesiarum magistrum nemo nisi imperitus negabit...« (»Origen, kateremu

nihče, ki je količkaj poučen, ne bo odrekel, da je cerkveni učitelj na drugem mestu, takoj za apostoli…«) Prim. Harald Hagendhal, Latin Fathers and the Classics: A Study of the Apologists, Jerome and Other Christian Writers, Acta universitatis Gothoburgensis 64 (Göteborg: Elanders goktrycheri aktiebolag, 1958), 162.

159 Orig., De princ., Praef. Ruf. 3.

160 De princ., Praef. Ruf. 2.: »Tako sem njemu tudi sam sledil, kolikor sem mogel – če že ne po govorniških sposobnostih, pa vsaj v pravilih

prevajanja – in pazil, da ne bi prevedel tega, kar je v Origenovih

knjigah neskladno in si nasprotuje.«

— 353 —

želel jasno distancirati od Origenovega dela? Čemu potem prevod Pamfilovega Zagovora Origena in seznam ponaredb

v Origenovih spisih? Kel y161 meni, da je Rufin želel zgrabiti

priložnost in sam predstaviti Origena na Zahodu (kjer so

ga vsi obsojali, čeprav so ga le redki poznali iz prve roke),

zato je popisal njegove zmotne nauke in s tem pregnal su-

mničenja, da je njegov privrženec. Kot varovalo je prevedel

Pamfilovo delo, ki jasno kaže, da je pred njim že nekdo drug

branil Origena (in to celo nekdo, ki je bil ovenčan s krono

mučeništva), s seznamom ponarejenih del pa je upravičil

svojo težnjo, da bi Origena opral očitanih nepravilnosti.

Branil je torej Origena, ne pa njegovih naukov. In konec

koncev ga je v prevod silil Makarij.162

Druga uganka je, zakaj je Rufin v svojem uvodu izpo-

stavil Hieronima kot svojega vzornika in predhodnika. Je

treba njegove hvalnice Hieronimovi elokvenci in navdu-

šenosti nad Origenom razumeti kot iskreno občudovanje

ali zgolj koristoljubno prilizovanje? Dejstvo je, da je bilo

vzdušje tedaj naelektreno in izredno protiorigenovsko; tudi

nova podoba, za katero si je prizadeval Hieronim, je bila

podoba antiorigenista. Rufinova omemba v tem kontekstu

je Hieronimu precej škodovala in ga ponovno izpostavila

možnim očitkom. Najbrž je bilo sklicevanje na Hieronima

Rufinova nedolžna taktika, kako javno legitimirati svoje

delo, se postaviti v vrsto za prvim eksegetom in Origenovim

prevajalcem, kar je Hieronim nesporno bil, in si od njega

izprositi zaščito.163

161 Kel y, Jerome, 232.

162 Čeprav bi lahko Origenovo kritiko fatalizma našel predvsem v

njegovih Komentarjih h Genezi. To bi Rufin lahko vedel, a očitno je hotel poseči po tehtnejšem delu, katerega prevod bi mu lahko

prinesel ugled. Kel y, Jerome, 232.

163 Kel y, Jerome, 233.

— 354 —





Medvedje usluge prijateljev

Za nadaljnji zaplet imajo največ zaslug Hieronimovi

prijatelji v Rimu. Rufinov prevod najbolj kontroverznega

Origenovega dela je tudi med njimi sprožil presenečenje in

nove pomisleke o Rufinovi pravovernosti: spomin na spor

med Janezom in Epifanijem, ob katerem se je Rufin postavil

na Janezovo stran, je bil še zelo svež. Že leta 398, še preden

je Rufin končal svoj prevod, je v Rim prišel Evzebij, kasnejši

kremonski škof. Z Rufinom sta bila celo soseda, sestajala

sta se in večkrat skupaj molila.164 Ko je Evzebij izvedel, s

čim se ukvarja Rufin, je v svoji zaletavi antiorigenistični

vnemi – po Rufinovih besedah – ukradel prepis njegovega

še nedokončanega prevoda. Besedilo je potovalo do Marcele

in Pamahija, pri katerih je poleg Rufinovega sklicevanja na

Hieronima veliko zmedo povzročilo zlasti dejstvo, da so

se kljub prevajalčevi cenzuri v besedilu pojavljali teološko

vprašljivi nauki. Nemudoma sta pisala Hieronimu, zahte-

vala pojasnilo in nov (dobesednejši) prevod Περὶ ἀρχῶν,

pismu priložila kopijo Rufinovega prevoda (seveda brez

prevajalčeve vednosti) ter prosila Hieronima, naj s spere

sumničenja.165 Poleg tega so Hieronimovi znanci v Rimu

začeli gonjo proti origenizmu, še posebno proti Rufinu. Vo-

dilno vlogo je prevzela Marcela, Evzebij pa je – kot pravi

Rufin –med menihi in kristjani začel blatiti njegovo ime.166

Za Rufina je bil to hud udarec. Poleg sramote v Rimu

ga je pretresla še materina smrt, zato je sklenil oditi domov

v Akvilejo167 in srečati svoje stare znance, med njimi tudi

škofa Kromacija.

164 Ruf., Apol. c. Hier. 1.20.

165 Ep. 83; poziv Pamahija in Oceana: »Purga ergo suspiciones hominum, et convince criminantem, ne si dissimulaveris, consentire vide-

aris.« (»Očisti s sebe sumničenja ljudi in utišaj tožnika, da se ne bo zdelo, kot da se strinjaš, če boš zadevo prikrival.«)

166 Ruf., Apol. c. Hier. 1.21.

167 Hieronim sicer v Apol. c. Ruf. 2.2 precej grobo omalovažuje Rufinove razloge za odhod domov, sploh zdaj, ko so njegovi starši že mrtvi.

— 355 —

Ko je Hieronim v Betlehemu prejel Marcelino in Pama-

hijevo pismo ( Ep. 83), je sklenil nemudoma ukrepati, čeprav

končnega Rufinovega dela ni imel. Pozimi 398/9 je naredil

precej dobeseden prevod Περὶ ἀρχῶν, namenjen ne le Pa-

mahiju, ampak vsem kristjanom v Rimu.168 Sámo dejanje je

bilo v nasprotju s Hieronimovo siceršnjo prevajalsko pra-

kso, kot jo je uzakonil v znamenitem Ep. 57169 (prevajanje

po smislu, ne verbum e verbo, pač pa sensum de sensu), 170 in tudi v nasprotju z njegovim brezprizivnim pooblastilom iz

prejšnjih del, da sme v Origenovih prevodih odstraniti ali

popraviti, kar je dogmatično sporno. Lahko si je misliti, ka-

kšno presenečenje je za teološko podkovane Rimljane, ki jih

je zbodlo že tistih nekaj nepopravljenih dogmatičnih grehov

v Rufinovi različici, pomenil Hieronimov dobesedni pre-

vod. Hieronim je sicer menil, da je njegov prevod koristen,

saj v pravi luči predstavlja heretičnega avtorja in razkriva

nezanesljivost prvega prevoda (in prevajalca),171 pravoverni

Pamahij pa je spis zgrožen umaknil javnosti izpred oči, tako

da je kmalu utonil v pozabo.172

Hieronim je prevodu priložil še javno pismo Pamahiju

in Oceanu. V tem pismu se je burno odzval na Rufinov

prolog, v katerem ga je ta izpostavil kot svojega vzornika.173

168 Hier., Ep. 85.3.

169 Gre za že omenjeno pismo De optimo genere interpretandi.

170 Hier., Ep. 57.5.2.

171 Hier., Apol. c. Ruf. 1.7.

172 Kel y, Jerome, 237.

173 Hieronim takoj v uvodu cinično pripomni, da ga tako spoštujejo, da še heretiki ne morejo biti brez njega. Kljub obljubi, da se bo izognil osebnemu obračunavanju, je v nadaljevanju njegova tarča Rufin.

»Et quia eadem et Alexandriae et Romae, et in toto pene orbe boni

homines super meo nomine iactare consueverunt; et tantum me

diligunt, ut sine me haeretici esse non possint, omittam personas:

rebus tantum et criminibus respondebo.« (Hier., Ep. 84. 1.) (»Ker so se ljudje v Aleksandriji in Rimu ter skoraj po vsem svetu navadili

blatiti moje ime in me tako visoko cenijo, da brez mene ne morejo

biti niti heretiki, ne bom omenjal posameznih oseb: odgovarjal bom

le očitkom in dejstvom.«)

— 356 —

V njem pravi, da je Origena hvalil le na dveh mestih, in še to zaradi njegove eksegeze, ne pa zaradi teološkega nauka;

če hočejo spoznati njegovo mnenje o Origenu, naj preberejo

Komentarje k Pridigarju in Komentar k Pismu Efežanom.

Zapiše še, da je sam prebral Origena in da pozna vse njegove

nauke, prav tako kot pozna tudi Apolinarjeve nauke, vendar

oboje zavrača. Nato preide v napad: če mu Rufin očita, da

je heretik, in hkrati trdi, da ga je posnemal, potem je tudi

on heretik.174 Rufinu tudi očita, da se je izmikal besedam,

s katerimi bi priznal vstajenje mesa, in da se je sploh lotil

tako sporne knjige. Konča z mislijo, da Origenu dolgujemo

upravičeno hvalo; bil je velik asket in ploden pisec,175 vendar

to še ne pomeni, da se lahko strinjamo z njegovo teološko

mislijo. Sicer pa je po Hieronimovih besedah Rufin tisti, ki

hvali Origena: v prevodu je namreč odstranil tuje napačne

nauke, da bi branil njegovo zmoto.176

Kot protiutež je Hieronim napisal še osebno pismo

Rufinu,177 v katerem zagotavlja, da se je trudil za ohranjanje

sprave (kljub dejanjem njegovih prijateljev), v nadaljevanju

pa se loti Rufinovega predgovora k prevodu Περὶ ἀρχῶν.

Vsak je, kot pravi, lahko videl, kakšen namen je imel Rufin,

ko ga je izpostavljal z navidezno hvalo. Kljub temu je Hiero-

nim v tem pismu ponudil roko sprave z zagotovilom, da bo

od svojih znancev zahteval, naj Rufinu izkažejo zasluženo

spoštovanje. Izrazil je željo po obnovi prijateljstva in prvi

174 Hier., Ep. 84.6.: »Si Origenem nunquam secutus sum, frustra infa-mare me quaeritis; si discipulus eius fui, imitamini poenitentem.

Credidistis confitenti: credite et neganti.« (»Če nikdar nisem sledil

Origenu, me zaman skušate sramotiti; če pa sem bil njegov učenec,

posnemate grešnika. Verjeli ste mi, ko sem priznal. Verjemite mi

tudi, ko zanikam.«)

175 Hier., Ep. 84.8.: »Quis nostrum tanta potest legere, quanta ille con-scripsit? Quis ardentem in Scripturis animum non miretur?« (»Kdo

izmed nas bi lahko prebral toliko, kot je on napisal? Kdo se ne bi

čudil njegovi vnemi za svete spise?«)

176 Hier., Ep. 84.8.

177 Hier., Ep. 81.

— 357 —





korak prepustil Rufinu.178 Vendar tudi to pismo ni prišlo do svojega naslovnika. Spet se je ustavilo pri Pamahiju, ki

je namesto spravljivega Ep. 81. raje razširjal Hieronimovo

javno obrambo, podano v Ep. 84.

Posledice bojišča v Egiptu

Razprava o Origenu je bila sprva bolj ali manj predmet

medosebnih obračunavanj, sčasoma pa je zajela celoten kr-

ščanski Mediteran tako na vzhodu kot na zahodu. Leta 399

se je v Rimu zamenjal papež; Siricija je nasledil Hieronimu

in antiorigenistom precej bolj naklonjeni Anastazij.179

Pomemben dogodek, ki je boju proti origenizmu dal

nov impulz in mednarodno razsežnost, je bil Teofilov ne-

nadni prestop na stran antiorigenistov.180 Vse dotlej je bil

aleksandrijski škof Origenov občudovalec, voditelj origeni-

stično usmerjenih egiptovskih menihov, zlasti t. i. Visokih

bratov.181 Leta 399 pa je v prazničnem pismu zapisal, da je

Bog breztelesen (misel, ki je seveda dišala po origenizmu),

s čimer je med preprostimi menihi naletel na hud odpor.

Večina menihov v Egiptu je bila neizobraženih in si je Boga

predstavljala v skladu z dobesednim razumevanjem Svetega

pisma, v katerem se večkrat omenja, da Bog vidi ali sliši.

Tudi človek je, kot pravi Geneza, ustvarjen po Božji podo-

bi, torej ima tudi Bog telo, podobno človeškemu. Ta izjava

178 Hier., Ep. 81.2.: »Caeterisque amicis eadem significavimus, ne mordentes invicem, consumamini ab invicem. Iam tuae modera-tionis est, et tuorum, nul am occasionem impatientibus dare, ne

non omnes similes mei invenias, qui possint figuratis laudibus

delectari.« (»Ostalim prijateljem sem naznanil isto, da se ne bi, če

se že grizejo, med seboj požrli. Zdaj je stvar tvojega samoobvla-

dovanja in popustljivosti tvojih prijateljev, da ne dajete priložnosti nestrpnežem, kajti morda ne boš našel meni podobnih ljudi, ki bi

jih razveselile tvoje hlinjene hvalnice.«)

179 Kel y, Jerome, 252.

180 Clark, Origenist Controversy, 37, 38.

181 Visoki bratje so bili štirje zelo izobraženi in ugledni bratje: Amonij, Dioskor, Evzebij in Evtimij.

— 358 —

proti prepričanju antropomorfistov bi Teofila lahko stala, če že ne življenja (menihi so namreč prišli v Aleksandrijo in

mu grozili, da ga bodo ubili), pa vsaj politične in cerkvene

veljave. Tega se je hitro zavedel in svoje mnenje spreme-

nil; da bi pomiril menihe, je izrekel pomenljive besede:

»Ko gledam vas, vidim obraz Boga.«182 Dejal je, da si tudi

on Boga predstavlja telesno in da zavrača vse Origenove

intelektualistične poglede,183 ter mu podtaknil mnenje, da

telo ni pristni del človeške narave. Sledili so precej radikal-

ni ukrepi: sprl se je z Visokimi brati184 in Izidorjem, skli-

cal sinodo in izobčil Origenove knjige (še posebno Περὶ

ἀρχῶν), se postavil na stran »antropomorfistov« iz Nitrije

in dosegel, da so Visoki bratje s skupino origenistov zbežali.

Najbrž ga je k temu spodbudilo tudi pismo,185 v katerem

mu je Hieronim očital, da so mnogi kristjani presenečeni

nad njegovo popustljivostjo do origenizma. Teofil je med

drugim vsem škofom v Egiptu in Palestini pisal, naj ne po-

slušajo nauka Visokih bratov in naj zavrnejo origenizem.

Tudi na papeža Anastazija je naslovil pismo ter ga prosil za

potrditev, da tudi sam obsoja origenizem, in za podporo v

boju proti hereziji. Hieronim je bil nad njegovimi ukrepi

navdušen;186 v nadaljnji korespondenci mu je obljubil svojo

pomoč v boju zoper herezijo, zlasti kar zadeva prevajanje.

182 Socrates, HE 6.7; Sozomen, HE 8.11. Prim. William Harmless, Desert Christians: An Introduction to the Literature of Early Monasticism (Oxford: Oxford University Press, 2004), 360.

183 Clark, Origenist Controversy, 45; Kel y, Jerome, 243.

184 Domnevno zato, ker sta dva izmed njiju vedela za razne nepravil-

nosti na Teofilovem dvoru (bil naj bi strašno pohlepen), poleg tega

pa so se upirali Teofilovim prošnjam, da bi služili v njegovi cerkvi.

Eden izmed njih naj bi si v strahu, da ga Teofil ne bi prisilno pos-

vetil v škofa, celo odrezal uho in postal neprimeren za opravljanje

škofovske službe. Po 3 Mz 21,16–24 namreč »nihče, ki ima kako

napako, ne sme pristopiti, da bi daroval hrano svojega Boga«. Prim.

Clark, Origenist Controversy, 46.

185 Hier., Ep. 63. 3. Prim.: Kel y, Jerome, 244.

186 Hier., Ep. 86.

— 359 —

Odtlej sta bila tesna sodelavca; Hieronim je postal posrednik med grško govorečim škofom in latinskim Zahodom,

prek katerega je lahko Teofil tudi v Rimu upravičeval svojo

politiko.187

Anastazija so Hieronimovi prijatelji (zlasti Marcela)

kljub nepoznavanju Origena hitro prisilili, naj se opredeli.

Leta 400 je do njega pripotovalo še Teofilovo pismo, ki ga

je pretreslo do te mere, da je sklical sinodo, ki je obsodila

Origena, in od milanskega škofa v pismu188 zahteval, naj se

tudi on pridruži obsodbi herezije. Pismo je nosil Evzebij iz

Kremone. Kot poroča Rufin v Zagovoru proti Hieronimu,189

sta se z Evzebijem srečala v Milanu pri neki preiskavi. Evze-

bij je tam javno prebral odlomek iz Περὶ ἀρχῶν, ki je mejil

na nauk o subordinacionizmu, in povedal, da je besedilo

dobil od Marcele. Rufin je bil trdno prepričan, da je vsa ta

gonja proti njemu Hieronimovo delo, čeprav je slednji to

pozneje zanikal.190 Rufin si ni mogel privoščiti, da bi takšna

Evzebijeva podtikanja ogrozila njegov ugled, posebno tedaj

ne, ko je bil origenizem javno obsojen. V svojo obrambo

je pisal Anastaziju ( Apologia ad Anastasium), mu pojasnil

svoja stališča in povedal, da mu pismo pošilja kot gorjačo,

s katero naj odganja obtožbe proti njemu; sam namreč ni

mogel priti v Rim. Izpovedal je svoje prepričanje glede spor-

nih teoloških vprašanj: vstalo telo bo istovetno z naravnim

telesom in satan deležen večnega ognja. Glede izvora duš ni

hotel zavzeti nobenega stališča, saj je prebral že več različnih

mnenj in se do nobenega ni mogel opredeliti.191

Anastazija njegovo pismo ni prepričalo; najbrž je k temu

pripomogel vpliv Marcelinega kroga. V pismu Janezu Je-

ruzalemskemu (leta 401) je izrazil veliko skrb za Rufinovo

187 Kel y, Jerome, 246.

188 Hier., Ep. 95.

189 Ruf., Apol. c. Hier. 1.17–20.

190 Hier., Apol. c. Ruf. 3.5; 35.

191 Kel y, Jerome, 248.

— 360 —





pravovernost, zlasti ker sam ni poznal motivov, ki so Rufina vodili pri prevajanju. S tem je Anastazij posredno preveril

tudi Janezovo pravovernost, kajti Rufin je zagotovil, da je

njegova vera enaka veri jeruzalemske Cerkve. Kljub temu

ga Anastazij ni hotel obsojati, želel pa si je, da bi Rufin sam

našel pravo pot in se spravil z Bogom.192

Rufinov zagovor

Rufin je moral opraviti še s Hieronimom. Razumljivo je,

da je vsa žaljiva sumničenja povezoval z njim, še posebno

zato, ker ni dobil njegovega spravljivega pisma,193 znana pa

sta mu bila javni zagovor ( Ep. 84) in zavrnitev origenizma.

Takoj ko je pismo prebral, se je njegov sum, da stoji za vso

gonjo proti njemu Hieronim, potrdil. Sam pravi, da mu ni

preostalo drugega, kot da Hieronimu napiše zagovor. Po ne-

kajletnem piljenju je leta 401 nastal Zagovor proti Hieronimu

( Apologia contra Hieronymum) . Lahko si mislimo, da je bil prav Rufin tisti, ki je Hieronimu lahko najgloblje zaril nož

v hrbet; poleg tega, da sta bila dolga leta tesna prijatelja, je

Rufin poznal tako Origena kot tudi večino Hieronimovih

del.194 Kljub temu da je Rufinov slog pisanja mnogo milejši

in bolj takten od Hieronimovega, so kritike in argumenti,

podkrepljeni s citati iz Hieronimovih del, Hieronima izzvali,

čeprav je o vsebini Rufinovega Zagovora proti Hieronimu

sprva slišal le po pripovedovanju svojega brata.195

Rufin v apologiji najprej poda razloge, zakaj je moral od-

govoriti. V predgovoru k svojemu prevodu pravi, da je želel

iskreno pohvaliti Hieronima, zato ne razume njegovega od-

ziva.196 Njegova vera je nesporno katoliška. Verjame v vstaje-

192 Kel y, Jerome, 249.

193 Hieronimovo pismo ( Ep. 81) je, kot že rečeno, ostalo pri Pamahiju in Marceli.

194 Kel y, Jerome, 251.

195 Hier., Apol. c. Ruf. 1.21.

196 Ruf., Apol. c. Hier. 1.3.

— 361 —

nje mesa, in to še posebno velja za njegovo Cerkev v Akvileji, kjer pri vsaki molitvi poudarjajo vero v vstajenje tega mesa.

Beseda »meso« zanj pomeni isto kot telo. Sam v tem sploh

ne vidi nobene dileme, kajti če je Kristus vstal s telesom, ki je

bilo istovetno z njegovim zemeljskim telesom, bomo tudi mi

vstali s svojim telesom.197 Vstalo telo bo, po besedah apostola

Pavla,198 nepropadljivo, veličastno in duhovno.199

Na Hieronimov očitek, zakaj se je lotil ravno te Orige-

nove knjige, ki je že od nekdaj najbolj vprašljiva in se je ni

hotel dotakniti noben prevajalec, Rufin odgovori s prigodo

o Makarijevi prošnji in o svojem izmikanju tej nalogi.200

V nadaljevanju razlaga svojo tehniko prevajanja. Za

zgled si je vzel prav Hieronimovo metodo – poskrbeti, da v

prevodu ne bo stavkov, ki bi bili v nesoglasju z Origenovi-

mi prepričanji, kakršne najdemo drugje v besedilu. Rufin

poudarja, da Origenovih zmotnih naukov ne gre pripisovati

prevajalcu; sam niti ni bil prvi, ki je prevajal Origena. Pri

svojem delu se je trudil, da ne bi prevajal stavkov, ki jih je

sicer lahko našel v tej knjigi, vendar očitno nasprotujejo

prepričanju, kot ga najdemo v drugih Oreigenovih knji-

gah.201 Menil je, da so ti neskladni pasusi delo hudobnih

heretikov, ki so Origenovo delo hoteli pokvariti, sam pa si

je kot prevajalec naložil dolžnost, da bi bralcem prevedel

Origena in obnovil njegove trditve, pa čeprav z besedami,

ki jih je našel v drugem delu knjige. Kljub temu ni obljubil,

da bo izločil in popravil vse, kar ni v skladu s katoliško vero

in z njegovim osebnim prepričanjem; popravil je, kar ni

bilo Origenovo. Očitek, da je iz dela odstranil slabo in to

197 Ruf., Apol. c. Hier. 1.5.

198 1 Kor 15,42–44: »Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v pro-

padljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno

telo, vstaja duhovno telo.«

199 Ruf., Apol. c. Hier. 1. 4–9.

200 Ruf., Apol. c. Hier. 1.11.

201 Ruf., Apol. c. Hier. 1.14.

— 362 —

nadomestil z dobrimi nauki, zavrača kot laž.202 Prevod je zanj zgolj prevračanje besed iz enega jezika v drugega, zato

to ne more biti temelj obtožb, ki jih je deležen.203

Konec koncev ni prenarejanje tujih del nič nenavadnega;

tudi njegov prevod je doletela podobna usoda. In kar je naj-

huje – njegov prevod je, še preden je bil dokončan, iznakazil

Evzebij, Hieronimov prijatelj, in to le zato, da bi ga javno

osramotil.204 Ko je Evzebij v Milanu bral iz njegovega prevo-

da in je Rufin zaklical, da te besede niso njegove, je Evzebij

izjavil, da mu je kopije izročila Marcela. Sporne besede, ki

so jih krivično pripisovali Rufinu, so, da Sin ne vidi Očeta

in Sveti Duh ne vidi Sina. Rufin navaja odlomek iz Orige-

novega dela, v katerem slednji trdi,205 da je Bog brez telesne

oblike in potemtakem tudi neviden. Origen, pravi, je strogo

ločeval izraza videti in poznati. Menil je, da je za razmerje med osebami Svete Trojice primernejši izraz poznati, kar

potrjujejo tudi svetopisemski odlomki.206 Origen je v tem

delu knjig odgovarjal antropomorfistom in valentinijancem.

Rufinu se vprašanje niti ne zdi pomembno; odlomek, ki iz-

enačuje osebe Svete Trojice v tem, da so nevidne, ne more

biti sporen. Sam verjame, da Sin vidi Očeta in Sveti Duh

vidi Sina v vsej polnosti, kot Bog vidi Boga – ne s telesnimi

čutili, temveč z božansko močjo.207

202 V predgovoru ( Praefatio Rufini in libros Origenis Περὶ ἀρχῶν) k prevodu pravi takole: »Sicubi ergo nos in libris eius aliquid contra

id invenimus, quod ab eo caeteris locis fideliter de Trinitate fuerat

definitum, veluti adulteratum hoc et alienum, aut praetermisimus,

aut secundum eam regulam protulimus, quam ab ipso frequenter

invenimus affirmatam.« (»Kjer sem v njegovih knjigah naletel na

mesto, ki nasprotuje pravovernim opredelitvam o Sveti Trojici, kot

se najdejo na drugih mestih, sem ga izpustil, kot da je skvarjeno in

tuje, ali pa sem prevedel v skladu s tistim načelom, za katerega sem

ugotovil, da ga pogosto potrjuje.«)

203 Ruf., Apol. c. Hier. 1.16.

204 Ruf., Apol. c. Hier. 1.17–21.

205 Orig., P. A. 1.1.

206 Navede jih nekaj: 1 Kol 1,15; Jn 1,18; Mt 11,27.

207 Ruf., Apol. c. Hier. 1.19.

— 363 —

Rufin nato preide v ofenzivo in se loti Hieronimovega odnosa do Origena. Medtem ko je njegov apostol Evzebij

razširjal pokvarjen Rufinov prevod in ščuval ljudi proti nje-

mu, je Hieronim – zaslužen, da so Latinci spoznali, kar je

pri Origenu dobrega, in da niso poznali tega, kar je slabo208 –

sam naredil dobesedni prevod taistega Origenovega dela

in s tem dosegel ravno nasprotno od tistega, s čimer se je

bahal v pismu Vigilanciju. Rimljani so lahko zdaj izvedeli

za vse Origenove zmote.209 Kaj napačnega je storil Rufin, če

je ravnal natanko tako kot Hieronim? Sicer pa sam ne ve,

kako da je Hieronim tako spremenil svoj odnos do Origena.

V predgovoru k prevodu Origenovega komentarja k

Visoki pesmi je Hieronim zapisal, da je v tem delu Origen

presegel ne le druge pisce, temveč celo samega sebe.210 Imel

ga je za cerkvenega očeta, ki naj bi bil po veljavi takoj za

apostoli, v tem predgovoru pa ga je uvrstil med heretike.

Za protiutež svojim hvalnicam Origenu je bralca napotil211 k

svojim Komentarjem k Pismu Efežanom. Toda ti komentarji

Rufina niso prepričali o Hieronimovi pravovernosti, prej

nasprotno – Hieronim si je tako po njegovem sam spodne-

sel temelje, na katerih je utemeljeval svojo pravovernost.

Rufin je namreč prav v komentarjih našel vrsto spornih

Hie ronimovih izjav, ki bolj kot v opravičilo rabijo kot dokaz

privrženosti Origenu:212

208 Hier., Ep. 61.2. (pismo Vigilanciju).

209 Ruf., Apol. c. Hier. 1.21.

210 Hier., Interpretatio homiliarum Origenis in Canticum canticorum (Praefatio): »Origenes, cum in caeteris libris omnes vicerit, in Cantico Canticorum ipse se vicit.« (»Origen je v drugih delih prekosil

vse pisce, toda v Visoki pesmi je presegel samega sebe.«)

211 Hier., Ep. 84.2.

212 Raziskovalci opozarjajo, da poglavitni Rufinov namen ni bil dokaza-ti, da je Hieronim pri pisanju svojih Komentarjev k Pismu Efežanom neposredno uporabljal (bodisi prevajal ali povzemal) Origenove,

pač pa naj bi skušal pokazati, da je Hieronim prevzel Origenov

nauk in se z njim identificiral. Rufin nikjer ne navaja vzporednic iz

Origenovih Komentarjev, nikjer ne daje slutiti, da je Origenovo delo

— 364 —

Foveamus igitur et viri uxores, et animae nostra corpora, ut et uxores in viros, et corpora redigantur in animas. Et

nequaquam sit sexuum ulla diversitas: sed quomodo apud

angelos non est vir et mulier: ita et nos, qui similes angelis

futuri sumus, iam nunc incipiamus esse quod nobis in coe-

lestibus repromissum est. 213

S tem stavkom, pravi Rufin,214 je Hieronim zanikal tako

vero v vstajenje telesa kot tudi mesa in posredno izničil

stavek iz Geneze, ki govori o stvarjenju človeka kot moža

in žene.215

Drugo takšno spotikljivo mesto je razlaga stvarjenja

sveta,216 v kateri Hieronim pojasnjuje grško besedo κατα-

βολὴ κόσμου. Καταβολή, pravi, ne pomeni stvarjenja, pač pa si mora siromašnejši latinski jezik pomagati s perifrazo.

Izraz pomeni met navzdol, polaganje temeljev. Pavel po Hieronimovih besedah pravi, da je Bog obstajal pred ustvarje-

nim, pred materijo samo, ter da je človeka poznal in izbral,

preden ga je poklical v bivanje. Hieronim nato navede mne-

nja anonimnega nasprotnika, ki skuša pokazati, da je Bog

sploh prebral. Prim. Ronald E. Heine, The Commentaries of Origen

and Jerome on St Paul’s Epistle to the Ephesians, The Oxford Early Christian Studies (New York: Oxford University Press, 2002), 11.

213 Hier., Com. in Eph. 3.5.28–29.: »Zato, možje, ljubimo svoje žene in duše naj negujejo telo, da se bodo žene spremenile nazaj v može in

telesa v duše in ne bo več nobene razlike med spoloma, ter začnimo –

tako kot pri angelih, kjer ni moža in žene – tudi mi, ki bomo podobni

angelom, že zdaj biti to, kar nam je obljubljeno v nebesih.«

214 Ruf., Apol. c. Hier. 1.24.

215 1 Mz 1,27: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.«

216 Hier., Com. in Eph. 1.4.: »Pro constitutione mundi in Graeco scriptum habet καταβολὴ κόσμου. Non id ipsum autem καταβολή con-

stitutio sonat. /…/ Καταβολή proprie dicitur, cum quid deorsum

iacitur, et in inferiorem locum mittitur a sublimi, vel cum aliqua res sumit exordium.« (»Za stvarjenje sveta zapiše grški izraz καταβολὴ

κόσμου. Toda ‚stvarjenje‘ ne pomeni povsem isto kot καταβολή . /…/

Καταβολή je primerno reči, ko se kakšna stvar vrže navzdol in spusti

z višjega na nižje mesto ali ko se nekaj začne.«)

— 365 —

pravičen. Ta nasprotnik trdi, da Božja izbira posameznika ne temelji na vnaprejšnjem védenju in poznavanju človeka,

ampak na zaslugah teh, ki so izbrani. Obenem tudi meni,

da so pred ustvarjenimi bitji obstajale nevidne ustvarjeni-

ne, med katerimi so bile tudi duše. Te so bile iz neznanih

razlogov vržene dol v svet, kar naj bi potrjevala mnoga me-

sta iz Svetega pisma. Rufin tehtno opozarja, da Hieronim

v komentarjih ni jasno ovrgel tega mnenja ali se do njega

kako drugače distanciral. V resnici je Hieronim s tem ano-

nimnežem, ki se zavzema za Božjo pravičnost, mislil samega

sebe, saj je pričakovati, da se Hieronim prišteva med tiste,

ki Bogu ne odrekajo pravičnosti.217 Rufin Hieronimu naprti

še Origenove sporne trditve, da so duše v nebesih obstajale

pred stvarjenjem človeka in da so bile nato vržene z neba v

človeško telo. Hieronim namreč govori tudi o vnaprejšnji

določenosti teh duš, ravno to pa pri Origenu tudi obsoja.

S tem ko zavrača mnenje neimenovanega nasprotnika, po

Rufinovih besedah spodkopava lastne izjave.

V nadaljevanju Rufin navaja Hieronimove besede, s ka-

terimi se ta čudi mnenju nekaterih, ki iščejo razloge, za-

kaj se nekateri ljudje rodijo bogati, drugi revni, nekateri

sužnji, drugi svobodni, češ da razlog mora obstajati, sicer

Božja pravičnost tega ne bi dopuščala, nekateri pa trdijo, da

je vzrok za to predobstoj duše, ki si je pridobila določene

zasluge ali padla v nemilost pri Bogu. Če ne bi bilo tako,

pravijo, bi bili obsojeni na Božjo predestinacijo ne glede na

svoja dejanja. Rufin tudi tokrat Hieronimu očita, da, skriva-

je svojo identiteto za mnenji nekaterih, navaja svoja lastna

prepričanja. Kot dokaz za to se sklicuje na pisma proti dru-

gim heretikom, v katerih se Hieronim nedvoumno postavlja

na nasprotno stran in jih, potem ko navede nekaj njihovih

naukov, neizprosno napade. Tega tu ni; Hieronimovo skri-

vanje za mnenji drugega je za Rufina zgolj retorična figura.218

217 Ruf., Apol. c. Hier. 1.26.

218 Ruf., Apol. c. Hier. 1.29.

— 366 —

Potem ko dokaže, da je Hieronim pod imenom drugega podal svoje lastno mnenje,219 hitro ugotovi, da so Hieronimova

stališča enaka Origenovim.

Rufin se spotakne še ob neko drugo Hieronimovo tr-

ditev. Hieronim namreč pravi, da tisti, ki ne verjamejo v

idejo o predobstoju duš, ki so že v nebesih lahko upale v

Gospoda, sprevračajo pomen svetopisemskega stavka o Kri-

stusovem ponovnem prihodu:

… da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v

nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da

je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.220

Ob koncu sveta se bodo vsa bitja pokorila njemu, bodi-

si prostovoljno ali iz nujnosti. Tiste, ki so upali v Kristusa

že prej (mišljene so duše pred obstojem sveta), Hieronim

imenuje pred-upajoči,221 tiste pa, ki začenjajo zaupati vanj iz

nujnosti šele tedaj, ko ga niti satan in njegovi angeli ne mo-

rejo več zavreči, imenuje upajoči. Prvi bodo deležni Božje

slave, drugi ne. Naj torej vedo, da jih čaka različno plačilo.

Za Rufina je ta odlomek dokaz ne le o Hieronimovi veri

v predobstoj duše, ampak tudi v spokoritev satana, ki bo

ravno tako kot svetniki prejel (sicer drugačno) plačilo v ne-

beškem kraljestvu.222 Hieronim naj bi poleg tega verjel tudi

v vrnitev padlih angelov; ti naj bi se po njegovih besedah v

nebesih prelevili v vladarstva, gospostva in moči in se pod-

219 Rufin to dokazuje takole: »Ait ergo (sc. Hieronim): ‚Nunc vero prae-positionis adiectio (sc. ante), ad il am nos intelligentiam trahit, de qua superius disputavimus.‘ Vides quia nos sumus, inquit, et non

alius nescio quis …« ( Apol. c. Hier. 1.31) (»Takole pravi: ‚Zdaj nas dodani predlog »prej« napeljuje k razumevanju, o katerem smo raz-pravljali zgoraj.‘ Vidiš; pravi, da smo ‚mi‘ in ne nekdo drug …«) Po

Rufinovem mnenju naj bi raba prve osebe množine tu namigovala

na to, da se je Hieronim z mislijo o predobstoju duš, o kateri je prej razpravljal, strinjal in govoril v svojem imenu.

220 Flp 2,10–11.

221 Hieronim uporabi besedo προηλπίκοτας.

222 Ruf., Apol. c. Hier. 1.30–31.

— 367 —

vrgli Kristusu in svetnikom. V nebesih naj bi tako obstajala določena hierarhija, pri čemer bi bila dana možnost, da se

po stopnjah vzpenjamo ali padamo. Rufin mnenja, ki jih

podaja Hieronim kot tuja, tudi v tem primeru išče pri njem.

Tako naj bi Hieronim v Komentarjih k Pismu Efežanom 223

trdil, da so zvezde razumna bitja. Hieronimovo razlago člo-

vekove bogopodobnosti Rufin navede kot dokaz njegove

vere v predobstoj duš.224 Očita mu, da izenačuje človekovo

dušo z angeli. Potrditev za to najde tudi v razlagi Pavlovega

ujetništva: Pavel v Ef 6,20 pravi, da »opravlja poslanstvo

v verigah«. Hieronim navede razlago teh, ki trdijo, da je

naše telo tisto, kar nas oklepa v verige. Pavlove verige po

njihovem mnenju pomenijo telo, ki ga ovira, da ne vidi in

ne spoznava v polnosti. Šele ko bo odvrgel verige, bo v celoti

razumel skrivnost evangelija. Rufin poudarja, da s to razlago

Hieronim pritrjuje poganskemu in Origenovemu mnenju,

ki telo razume kot ječo duše.225

Rufin prvo knjigo sklene s povzetkom obtožb; dokazal

je, da Hieronim ne verjame v vstajenje mesa, pač pa meni,

da se bodo telesa spremenila v duhove, pri čemer ne bo

razlik med spoloma. Obenem verjame, da so duše obstajale

v nebesih, preden so se po padcu naselile v telesa. Njegovo

mnenje je tudi, da se bodo ob koncu časov vsa razumna

bitja vrnila v prvotno stanje, da bo človek spet v raju in vsa

bitja eno v Kristusu. Rufin na koncu izrazi skrb, kaj bo z

vsemi ljudmi, ki so brali zmotne Origenove in Hieronimo-

ve nauke, in sklene s trditvijo, da če smo obsodili Origena,

moramo obsoditi tudi Hieronima.226

Druga knjiga ne vsebuje več obtožb origenizma na Hie-

ronimov račun. Rufin sicer navede mnoga mesta, kjer Hie-

ronim odkrito hvali Origena (najbolj očitno v predgovoru k

223 Ruf., Apol. c. Hier. 1.38. Sklicuje se na Hier., Com. in Eph. 1.22.

224 Ruf., Apol. c. Hier. 1.38.

225 Ruf., Apol. c. Hier. 1.40.

226 Ruf., Apol. c. Hier. 1.44.

— 368 —

prevodu Visoke pesmi in Homilij o Jeremiju in Ezekijelu), in izpostavi njegovo nenadno spremembo v odnosu do aleksandrinskega teologa,227 toda v ospredje privrejo osebne

žalitve. Obregne se ob Hieronimovega judovskega učitelja

Baranina,228 ki ga posmehljivo preimenuje v Baraba, in Hie-

ronimu očita, da kljub svoji prisegi v sanjah, da ne bo več

bral (poganskih) klasikov, še vedno navaja citate iz Hora-

cija in Vergilija ter se pri prevajanju opira na Cicerona, še

več – hvali se, da je bil njegov učitelj celo Porfirij.229 Obširni

so Rufinovi očitki Hieronimovemu prevajalskem delu; še

posebno napada prevod Svetega pisma in Hieronimovo

opiranje na hebrejske vire. Hieronimu očita, da je naredil

zmešnjavo, ker si je drznil popravljati dolgoletno apostolsko

izročilo in izpustiti nekatere svetopisemske zgodbe.230 Po

njegovem mnenju ima legendarni prevod Septuaginte, ki je

prišel tako rekoč nesposredno od Boga, neprimerljivo večjo

veljavo kot Hieronimov prevod, ki je napisan po navdihu

Barabe.231 Sprašuje se, zakaj nista že apostola Peter in Pa-

vel prevedla Svetega pisma, če je bilo to res potrebno. Tudi

Hieronimov odnos do Origena naj bi bil silno nedosleden;

ponekod ga Hieronim hvali, drugje obsoja, pri prevajanju

Svetega pisma pa si njegovo Hexapla jemlje za zgled.

V drugi knjigi Zagovora proti Hieronimu 232 Rufin omeni tudi Hieronimove prevode Origenovih homilij k Izaiju. Gre

za edino pričevanje o avtorstvu teh prevodov; Hieronim

227 Ruf., Apol. c. Hier. 2.21.

228 Ruf., Apol. c. Hier. 2.12.

229 Ruf., Apol. c. Hier. 2.6–9.

230 Ruf., Apol. c. Hier. 2.33. To so Azarjajeva molitev, Hvalnica treh mladeničev, Zgodba o Suzani in O Belu in zmaju, ki jih v SSP najde mo pod naslovom Dodatki (grški) k Danielu. Hieronim omenja, da se zgodbe v hebrejskem izvirniku niso ohranile, zato jih tudi ni

prevajal. Poznamo jih iz Teodotionovega prevoda in iz Septuaginte,

ki pa sta imela različne prevodne predloge, zato se med seboj neko-

liko razlikujeta. Po: SSP, 1461.

231 Ruf., Apol. c. Hier. 2.33.

232 Ruf., Apol. c. Hier. 2.31.

— 369 —

jih je – zanimivo – zamolčal.233 Rufinov argument nam daje slutiti, da je bila tudi Hieronimu nedotakljivost izvirnika

tuja, saj je dopolnil Origenovo eksegezo Izaijevega videnja

dveh serafov ob prestolu.234 Origen je videnje razlagal tri-

nitarično – v dveh serafih je prepoznal (podrejena) Sina in

Svetega Duha. Ker je razlaga dišala po subordinacionizmu,

jo je Hieronim omilil in popravil po okusu post-nicejske

teologije. »Smo naredili kaj drugače ali nasprotno? Kaj, kar

ne bi bilo isto?«235 se Rufin sprašuje, ko mu Hieronim očita

čiščenje Origenove knjige Περὶ ἀρχῶν.

Izpostaviti bi morda veljalo še Rufinov pogled na pre-

vajanje, razviden iz štiridesetega poglavja.236 V njem preva-

janje primerja z gradnjo hiše. Pri gradnji nove hiše, pravi

Rufin, večkrat uporabljamo opeko kake stare zgradbe in se

ne trudimo, da bi zidak, ki je nekoč stal v spalnici, v novi

hiši ravno tako postavili na isto mesto, ga povezali z istim

zidakom in nanj oprli isti tram – takšno ravnanje ustre-

za dobesednemu prevajanju, prevajanju besede za besedo.

Očitno je, da Rufin tu upravičuje svoj prevod Origenovega

dela, pri katerem je določene pasuse prevedel z besedami,

ki jih je našel na kakem drugem mestu v knjigi. Rufin se

pritožuje, zakaj mu Hieronim to očita, če je bil nedavno še

sam zagovornik prevajanja sensum de sensu, za dobesedno

prevajanje pa se je ogrel šele zdaj.

S kančkom spekulacije in z zavestjo o hudem anahroniz-

mu lahko rečemo, da bi Rufinova primerjava danes lahko

ustrezala postmodernistični teoriji medbesedilnosti, upo-

rabljeni v prevajalski praksi. Zagotovo pa je iz nje razvi-

233 Alfons Fürst, »Jerome Keeping Silent: Origen and his Exegesis of

Isaiah,« v Jerome of Stridon. His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl (Ashgate, 2009). Avtor članka podrobno

datira nastanek prevodov Origenovih homilij k Izaiju in poda možne

motive, zakaj je Hieronim svoje avtorstvo zamolčal.

234 Iz 6, 1–6.

235 Ruf., Apol. c. Hier. 2.50.

236 Ruf., Apol. c. Hier. 2.40.

— 370 —

den tedanji odnos do avtorstva. Rufinu se ne zdi sporno, če domnevno vrinjene dele besedila izloča in nadomešča z

domnevno pristnimi.237 V samem prevodu ne navede, kaj je

bilo tisto, kar je zamenjal; bralec, ki nima pri sebi izvirnika

in ki ne razume grško, mora zaupati prevajalčevi (samovolj-

ni) tekstni kritiki. S tem v zvezi je zanimiva tudi Hieronimo-

va bojazen, izražena v drugi knjigi Zagovora proti Rufinu:

Si conceditur, ut quidquid in libris noxium reperitur, ab aliis

corruptum sit, nihil eorum erit, quorum fertur nominibus;

sed his deputabitur, a quibus dicitur esse vitiatum. Qua-

mquam et il orum non erit, quorum incerta sunt nomina:

atque ita fiet, ut dum omnium omnia sunt, nihil alicuius

sit. Hac defensionis perturbatione nec Marcion, nec Ma-

nichaeus, nec Arius, nec Eunomius accusari poterunt: quia

quidquid nos ab his impie dictum obiecerimus, discipuli re-

spondebunt, non a magistris suis ita editum, sed ab inimicis

esse violatum.238

Da bo red in mir, je torej bolje, če sploh ne podvomimo

o avtentičnosti spisov, ki jih prevajamo. Toda ali je bil Hie-

ronim res tako natančen pri sklicevanju na mnenja drugih

piscev? Njegovi komentarji kažejo zanimivo sliko: v Komen-

tarjih h Galačanom obljublja, da bo vse prevzel od Origena,

237 Najbrž je težnja, kako izboljšati in popraviti izvirnik, daljni odmev rimske aemulatio, ki je veljala kot vodilo prevajanj zlasti do cesarske dobe in izvirnik jemala precej manj zavezujoče, kot ga razumemo

danes. O rimskem načinu prevajanja in njegovem razvoju podrobno

razpravlja Movrin, Fidus interpres / Zvest prevajalec: Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, 24–55.

238 Hier., Apol. c. Ruf. 2.17.: »Če dopustimo, da je vse, kar najdemo v knjigah, nekdo pokvaril, nič ne bo več last tistih, katerih ime knjiga nosi, ampak se bo prištevalo njim, ki naj bi knjigo pokvarili. A tudi

njihovo ne bo, ker njihovih imen ne poznamo zanesljivo, in tako se

bo zgodilo, da bo vse last vseh in hkrati nič od nikogar. Ob takšnem

zmedenem zagovarjanju ne bi mogli obtožiti niti Markiona niti

Manija niti Arija ali Evnomija; karkoli bi jim namreč očitali, da so

brezbožno govorili, bi njihovi učenci lahko dejali, da tega niso izdali učitelji sami, ampak so to pokvarili njihovi nasprotniki.«

— 371 —





podobno tudi v Komentarjih k Pismu Efežanom. Pa vendar v nadaljevanju ni jasno, koliko je v resnici odvisen od njega,

večkrat svoj vir tudi zamolči. Po drugi strani prav v Zagovo-

ru proti Rufinu natančno navaja vlogo komentarjev – zbrati

mnenja različnih piscev in predstaviti vsakogar izmed njih.

V splošnem je videti, da je Hieronim naredil velik razvoj

v komentiranju in da ga je, kot bomo videli, zlasti spor z

Rufinom prislil v doslednejše citiranje.

Zanimivo je, da se v zgornjem odlomku Hieronim ne za-

naša na tekstno kritiko, ne svetuje, kako podati besedilo, do

katerega je prevajaleckritik skeptičen. Jasnovidno opozori

zgolj na posledice, do katerih bi prišlo (in je v leposlovju –

sicer v drugačnem kontekstu – že od nekdaj prihajalo), ko bi

avtorjevo osebo enkrat ločili od njegovega dela, ter obenem

napove usodo Origenovega dela: Περὶ ἀρχῶν je z izjemo

posameznih odlomkov danes ohranjen le v Rufinovem pre-

vodu, v okviru katerega je težko ločiti avtorjeve trditve od

prevajalčeve predelave.

Rufin podobno kot prvo tudi drugo knjigo Zagovora pro-

ti Hieronimu sklene s seznamom starih očitkov Hieronimovi

pravovernosti. Doda še poziv Pamahiju, naj ga vodi želja po

resnici, ne pa strankarska vnema, in naj bo, tako kot nekoč

do Hieronimovega pisma Vigilanciju, tudi zdaj nepristran-

ski in prizanesljiv do Rufinovega lastnega nedokončanega

prevoda, ki mu je bil za povrh ukraden.239

Hieronimov zagovor

Kot rečeno, Hieronim je za Rufinovo delo izvedel po

pripovedovanju svojega brata, ki se je tedaj ravno vračal iz

domačih krajev, kjer je za potrebe betlehemske skupnosti

prodal nekdanjo domačijo. Nekaj fragmentov sta priskrbela

tudi Marcela in Pamahij ter od njega zahtevala odgovor, si-

cer pa Hieronim vse do nastanka Rufinove tretje knjige Za-

239 Ruf., Apol. c. Hier. 2.44.

— 372 —

govora proti Hieronimu pred seboj ni imel njegovega celotnega teksta.240 Prvo knjigo Zagovora proti Rufinu je še istega leta 401 torej napisal na podlagi pripovedovanj. Delo kaže,

da je moralo biti Pavlinijanovo poročilo precej natančno.

Hieronimov Zagovor proti Rufinu v večji meri odgovarja

na osebne obtožbe – na lažnivo hvalo v predgovoru Rufi-

novega prevoda, na očitek, da je on prvi prevajal Origena.

Hieronim poleg tega graja Rufinov predelani prevod Περὶ

ἀρχῶν, upravičuje svoje sodelovanje z judovskim učiteljem

in omenja spravljivo pismo, ki ga je poslal Rufinu, a ga ta

zaradi Pamahija ni mogel videti. Pomudili se bomo pri nje-

govemu zavračanju očitkov origenizma.

Hieronim že na začetku poudari, da ni bil edini, ki je

prevajal Origena. Rufin bi si za vzornika lahko vzel Ambro-

zija, Hilarija iz Poitiersa ali Viktorina Ptujskega. Dejstvo,

da si je za vzornika izbral prav njega, Hieronim razume kot

izgovor, da ga je lahko napadel.241

Njegov novi prevod Περὶ ἀρχῶν je nastal le zato, ker so

ga prijatelji opozorili na napake v Rufinovem prevodu in

ker je tudi sam opazil, da Rufin preide Origenove zmotne

nauke. Prevod razkriva nejasnosti:242 prevajal je tako, kot

je pisalo v grščini, in na ta način razkril heretičnega pisca

240 Hier., Apol. c. Ruf. 1.1; 3.1.

241 Hier., Apol. c. Ruf. 1.2.

242 Hier., Apol. c. Ruf. 1.7.: »Ego autem memet tantum defendisse contentus, in libris Περὶ ἀρχῶν simpliciter quod in Graeco habebatur

expressi: non ut crederet lector his quae interpretabar; sed ne crede-

ret illis, quae tu ante transtuleras. Duplex in opere meo utilitas fuit, dum et haereticus auctor proditur, et non verus interpres arguitur.

Ac ne quis me putaret his consentire quae verteram, interpretationis

necessitatem praefatione munivi et docui, quibus lector non deberet

credere.« (»Sam sem se zgolj skušal braniti in sem kratko malo izrazil vsebino knjig Περὶ ἀρχῶν, kot je podana v grščini. In to ne zato, da bi bralec verjel mojemu prevodu, ampak zato, da ne bi verjel temu, kar

si ti prej prevajal. Korist mojega dela je dvojna: razkriva heretičnega pisca in kaže s prstom na lažnivega prevajalca. Da ne bi kdo mislil,

da se strinjam s tem, kar sem prevajal, sem v predgovoru podkrepil

nujnost prevoda in pokazal, česa bralec ne bi smel verjeti.«)

— 373 —

ter nezanesljivega prevajalca, to pa ne zato, da bi besedilu verjeli, ampak zato, da mu ne bi. Opozarja tudi, da ni nič

čudnega v tem, da je hvalil Origena, preden je spoznal nje-

govo sporno knjigo. V mladosti ga je občudoval kot pisca,

podobno kot je Evzebija hvalil zaradi njegove Cerkvene zgo-

dovine, čeprav je bil arijanec.243 Nič napačnega ni v tem, če

je prevajal in se navduševal nad pridigami, v katerih ni nič

spornega.244

V nadaljevanju se Hieronim loti obtožb, ki jih je Rufin

podkrepil s citati iz njegovih Komentarjev k pismu Efeža-

nom. Rufinov očitek, da se Hieronim ni postavil na jasno

stališče in se dosledno opredeljeval proti spornim trditvam,

je bil nesporno tehten. Hieronimu je tako preostala dru-

gačna obramba; v odlomkih, ki zadevajo stvarjenje telesa

in naravo vstalega telesa, izraziteje poudari moralno ekse-

gezo Pisma Efežanom, kar zadeva eshatološka vprašanja, pa

vpelje misel o hierarhiji in različnem plačilu v posmrtnem

življenju. Na ta način omili idejo apokatastaze.245

Najprej navede mesto, na katerem je obljubil, da bo po-

dal mnenja več komentatorjev, med njimi tudi Origena, in

se vnaprej distanciral od njihovih mnenj.246 Še enkrat citi-

ra odlomke iz Komentarjev k Pismu Efežanom, iz katerih

je razvidno njegovo lastno razumevanje Pavlovih besed o

tem, da nas je Bog določil prej.247 Potem pa pravi, da se verz 243 Hier., Apol. c. Ruf. 1.11.

244 Hier., Apol. c. Ruf. 1.14.

245 Na zanimivo Hieronimovo povezavo askeze in moralne ne opo-

rečnosti ter razslojenosti v nebesih, pri čemer vera v apokatastazo

nujno dobi korektiv, opozarja Elizabeth Ann Clark, »The Place of

Jerome's Commentary on Ephesians in the Origenist Controversy: The Apokatastasis and Ascetic Ideals,« Vigiliae Christianae 41 (1987), 154–171.

246 Hier., Apol. c. Ruf. 1.21.

247 Hier., Apol. c. Ruf. 1.22.: »Takoj v prvi knjigi sem se lotil Pavlovih besed: ‚Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred

njegovim obličjem sveti in brezmadežni.‘ Razložil sem, da se iz-

voljenost ne zadeva ljudi, ki so živeli prej, kot meni Origen, am-

— 374 —

ne nanaša na Origenovo razlago o preodbstoju duš, am-

pak da ga je on sam, Hieronim, razumel prej moralno kot

kozmološko. Pove tudi, da je pod tistim drugim povzemal

Origenovo mnenje, ne svojega. Glede Rufinovega sklepa, češ

da je Hieronimovo mnenje enako mnenju osebe, ki skuša

pokazati, da je Bog pravičen, opozori: pravim »skuša doka-

zati«, ne »dokaže«. Hkrati pove, da je mnenje Origenovo.248

Kar zadeva hierarhijo v nebesih, pravi, da vladarstva, moči

in nadangeli morajo imeti nekaj, kar jim je podrejeno, si-

cer se ne bi imenovali tako, kot se. Poudari pa razliko med

priznavanjem hierarhije v nebesih in vero v to, »da demoni

in ljudje nastajajo iz angelov, serafov in kerubov, kot trdi

Origen«.249 V obrambi potrjuje tudi, da je glede Pavla, jet-

nika Kristusa Jezusa, navedel tri mnenja; sam je stavek ra-

zumel popolnoma dobesedno, saj je bil Pavel takrat v ječi,

drugo je bilo Origenovo mnenje, tretje pa še Apolinarjevo,

vendar njunih imen ni omenil, ker je bilo , kot pravi, »odveč

za vsak apostolov stavek omenjati njihova imena, saj sem že

v uvodu napovedal, da nameravam prevesti njihova dela«.250

Poleg tega se mu zdi razumevanje telesa kot ječe duše precej

smiselno in v skladu z več svetopisemskimi stavki. Nadalje

opozarja, da je bilo Rufinovo razumevanje njegovega ko-

mentarja tudi glede apokatastaze nenatančno. Hieronim

naj bi podal dve heretični mnenji, s katerima pa se sam ni

istovetil, a jih tudi ni izrecno obsodil. Takole pravi:

pak zadeva Božje vnaprejšnje védenje. Nato sem dejal: ‚Ker pa je

pred stvarjenjem sveta potrdil prav našo izvoljenost, da bi bili sveti in pred njim, torej pred Bogom, brezmadežni, je to stvar Božjega

vnaprejšnjega védenja. Zanj so vsa prihodnja dejanja že storjena in

vse mu je znano, še preden karkoli nastane. Tako je bil Pavel že v

materinem trebuhu vnaprej določen in Jeremija je bil že v maternici

posvečen, izbran in utrjen ter kakor Kristus med ljudi poslan za

preroka.‘ V tem opisu zagotovo ni nič napačnega, in čeprav Origen

trdi nasprotno, sem se sam držal razumevanja Cerkve.«

248 Hier., Apol. c. Ruf. 1. 27.

249 Hier., Apol. c. Ruf. 1. 23.

250 Hier., Apol. c. Ruf. 1. 25.

— 375 —

Miror te hominem prudentissimum non intellexisse artem expositionis meae. »Quando enim dico, ita tamen ut non

iuxta aliam haeresim omnes in una aetate sint positi, id est,

omnes in Angelos reformentur, ostendo et ea de quibus

disputo esse haeretica, et ab alia haeresi discrepare.« Quae

sunt ergo duae haereses? Una, quae dicit omnes rationabi-

les creaturas in Angelos reformari. Altera quae asserit unu-

mquodque in restitutione mundi id fore quod conditum est.

Verbi gratia: quia ex Angelis daemones sunt, rursum daemo-

nes Angelos fieri: et animas hominum, ita ut sunt conditae,

non in Angelos. /.../ Denique ut scias me non meam expli-

casse sententiam, sed inter se haereses comparasse, quarum

utramque in Graeco legeram, disputationem meam hoc fine

complevi: »Idcirco, ut supra diximus, haec apud nos obscu-

riora sunt, quia μεταφορικῶς dicuntur in Graeco; et omnis

metaphora, si de alia in aliam linguam transferatur ad ver-

bum, quibusdam quasi sentibus, orationis sensus et germina

suffocantur.«251

Zadnji očitek, ki se ga Hieronim brani, je njegovo do-

mnevno prepričanje, da se bomo po smrti spremenili v

angele ter postali breztelesna in brezspolna bitja. Pri tem

pojasni, kako je treba razumeti njegovo razlago:

Nempe quia dixerim, animas ut viros fovere quasi uxores

corpora sua, ut corruptivum hoc induat incorruptionem,

251 Hier., Apol. c. Ruf. 1.27.: »Čudim se, kako da ti, ki si tako razumen človek, nisi razumel mojega načina razlage. Ko pravim: ‚Vendar ne

tako, kot pravi neka druga herezija, da bomo vsi postavljeni v eno

stopnjo, to je, da se bomo vsi spremenili v angele,‘ kažem, da je

tudi to, o čemer razpravljam, heretično in da se razlikuje od druge

herezije. Za kateri hereziji gre? Za prvo, ki pravi, da se vsa razumna bitja spremenijo v angele, in drugo, ki trdi, da bo ob obnovitvi sveta vsaka stvar to, kar je bila ob stvarjenju. /…/ Da boš verjel, da nisem navajal svojega mnenja, ampak primerjal med sabo hereziji, o katerih sem bral v grščini, sem svojo razpravo nazadnje sklenil takole:

‚Kot sem povedal že zgoraj, so te besede v našem jeziku nekoliko

nejasnejše, ker so v grščini rečene metaforično, v vsaki metafori pa

pri dobesednem prevajanju iz enega v drug jezik nekakšno trnje

zaduši kot mladika pretanjen pomen besede.‘«

— 376 —

et alarum levitate suspensum, in aerem facilius sublevetur.

Quando dico corruptivum hoc induat incorruptionem, non

muto naturam corporum, sed augeo gloriam. Nec non quod

sequitur, alarum levitate suspensum in aerem facilius suble-

vetur: qui alas assumit, id est, immortalitatem, ut levius ad

coelum volet, non perdit esse quod fuerat. Sed dices, mo-

vent me quae sequuntur: »Foveamus igitur et viri uxores,

et animae nostrae corpora, ut et uxores in viros, et corpora

redigantur in animas, et nequaquam sit sexuum ulla diver-

sitas; sed quomodo apud angelos non est vir, neque mulier:

ita et nos, qui similes angelis futuri sumus, iam nunc incipi-

amus esse in terris, quod nobis in coelestibus repromissum

est.« Recte moverent, nisi post priora dixissem, iam nunc

incipiamus esse, quod nobis in coelestibus repromissum est.

Quando dico, hic esse incipiamus in terris, naturam non tollo

sexuum; sed libidinem, et coitum viri et uxoris aufero, dicen-

te apostolo: »Tempus breve est: reliquum est, ut et qui habent

uxores, sic sint quasi non habeant.« Et revera ubi inter virum

et mulierem castitas est, nec vir incipit esse, nec femina: sed

adhuc in corpore positi, mutantur in Angelos: in quibus non

est vir neque mulier. 252

252 Hier., Apol. c. Ruf. 1.29.: »Gotovo te je zmotilo to, ker sem dejal, da duše negujejo svoja telesa kakor možje žene, ‚da bi si to, kar je

umrljivo, nadelo neumrljivost in da bi se dvignilo na lahkih perutih

in laže poletelo v zrak‘. Ko pravim, da naj, ‚kar je umrljivo, nad-

ene neumrljivost‘, ne spreminjam narave telesa, ampak povečujem

njegovo slavo. In tudi kar zadeva naslednje besede: ‚da bi se dvignilo na lahkih perutih in lažje poletelo v zrak‘ – kdor si nadene krila,

to je nesmrtnost, da bi laže poletel v nebo, ne neha biti to, kar je

bil. Toda, boš dejal, pretrese me, kar sledi: ‚Zato, možje, ljubimo

svoje žene in duše naj negujejo telo, da se bodo žene spremenile

nazaj v može in telesa nazaj v duše in ne bo več nobene razlike

med spoloma, ter začnimo – tako kot pri angelih, kjer ni moža in

žene – tudi mi, ki bomo podobni angelom, že zdaj biti to, kar nam je

obljubljeno v nebesih.‘ Upravičeno bi te lahko pretreslo, če ne bi za

tem dejal: ‚začnimo že zdaj biti to, kar nam je obljubljeno v nebesih.‘

Ko pravim, da to začnimo na zemlji, ne odpravljam narave spolov,

temveč odvzemam poželenje in telesno združitev moža in žene, saj

apostol pravi: ‚To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli.‘ In resnično,

— 377 —

Na koncu prve knjige Hieronima zmoti še Rufinova ne-

sramnost, ker mu ta očita, da ne drži obljube, ki jo je podal

v sanjah. Hieronim pravi, da se večine klasikov spominja še

iz svojih šolskih let, sploh pa se mu zdi docela nesmiselno

zanašati se na sanje in jim pripisovati kakršnokoli verodo-

stojnost.253

V drugi knjigi so vprašanja o Origenovem nauku v ozad-

ju. Očitki Rufinu in napadi nanj so povsem osebnega znača-

ja. Hieronim se norčuje iz Rufinove odločitve, da bo obiskal

starše, in omembe, da je bil v Aleksandriji v ujetništvu zara-

di vere,254 obregne pa se celo ob njegovo latinščino.255 Njego-

va izpoved vere se mu zdi pomanjkljiva; glede spreobrnjenja

satana se mu ne zdi prepričljiv, nedopustno pa je, da Rufin

ne ve, kaj uči Cerkev o izvoru duš,256 in da ni odgovoril,

kakšno bo vstalo telo.257 Hieronim je v teh poglav jih silno

oster; neprizanesljiv je celo do Rufinovega sloga izražanja.258

Tudi v Rufinovem prevodu Zagovora Origena vidi predvsem

občudovanje Origena. Med drugim Rufina zmotno graja,

ker je to apologijo pripisal Pamfilu, in sam trdi, da je delo

ko je med možem in ženo vzdržnost, nehata biti moški in ženska,

ampak se, čeprav sta še vedno v telesih, spremenita v angela, v kate-

rih ni moža in žene.«

253 Hier., Apol. c. Ruf. 1.30–31.

254 Hier., Apol. c. Ruf. 2.1.

255 Hier., Apol. c. Ruf. 2.6.

256 Hieronimov očitek Rufinu, češ da ne pozna cerkvenega nauka o

izvoru duš, je, kot opozarjajo raziskovalci, precej neupravičen. Hie-

ronim je v spisu Proti Janezu Jeruzalemskemu iz leta 397 popolnoma jasen: Bog vsak dan, neprestano ustvarja duše in jih podarja telesom.

Toda v kasnejši korespondenci (npr. v Ep. 126 in dopisovanju z Av-guštinom) postaja previdnejši. Gre namreč za eno bolj zapletenih

vprašanj, ki je dolga leta mučilo Avguština in odzvanjalo v bojih s

pelagijanci. V času Hieronimovih očitkov Rufinu se glede tega v

Cerkvi še niso zedinili. Kel y, Jerome, 252; Clark, Origenist Controversy, 135.

257 Hier., Apol. c. Ruf. 2.5.

258 Hier., Apol. c. Ruf. 2.9.

— 378 —

napisal Evzebij.259 Pričevanje o tem, da naj bi res kdaj ponarejali Origenova dela, je po Hieronimovem zatrjevanju

mogoče najti samo v Origenovem dialogu s Kandidom.260

Vse drugo naj bi bilo ponarejeno. Kot izmišljotino pa Hie-

ronim zavrača očitke o njemu pripisanem pismu, ki naj bi

krožilo po Afriki in v katerem naj bi se opravičeval glede

svojega prevajanja Svetega pisma.

Rufin je Hieronimov Zagovor proti Rufinu prejel leta

401. Prav gotovo bi izzval odgovor, če ne bi akvilejski škof

Kromacij obeh pozval k spravi. Rufin je zato Hieronimu

poslal zasebno pismo, ki se ni ohranilo, a iz Hieronimove-

ga odgovora lahko sklepamo, da Kromacijeva prizadevanja

niso obrodila posebnega sadu. Pismu je Rufin priložil kopijo

lastnega Zagovora proti Hieronimu, da Hieronimu ne bi bilo treba zaradi kraje podkupovati prijateljev.

Hieronim mu je naslednje leto obilno povrnil s tretjo

knjigo svojega zagovora, ki bi bolj upravičeno nosila ime in-

vektive, saj je izmed vseh treh najbolj žaljiva in napadalna.261

Očitke origenizma v njej popolnoma zasenči medosebni ob-

račun. Rufin Hieronimu ni več odgovarjal; do konca svojega

življenja (leta 411) se je posvečal prevajanju, med drugim tudi

Origena, čeprav je bil ta uradno obsojen (to dejstvo dokazuje,

da je bil spor glede Origena na Zahodu precej predimenzio-

niran in predvsem izgovor za medsebojna obračunavanja).262

Nasprotno je Hieronim svojega nasprotnika z raznimi žival-

skimi vzdevki blatil celo po njegovi smrti. 263

259 Hier., Apol. c. Ruf. 2.23.

260 Hier., Apol. c. Ruf. 2.19.

261 Kel y, Jerome, 254, 255.

262 Kel y, Jerome, 256, 257.

263 Celo po l. 411 ga označuje za škorpijona (npr. v Ep. 127.10.3), svinjo ( Ep. 119.11.5), krulečega prašiča ( Ep. 125.18), kačo ipd. Rebenich, Jerome, 49.

— 379 —





Kaj ima s tem Origen?

Ob vseh opisanih peripetijah je najbrž postalo jasno, da

so t. i. prvo origenistično kontroverzo začinila in podpiho-

vala mnoga osebna obračunavanja in incidenti veliko manj

plemenitega značaja, kot je bilo samo teološko razglab ljanje

o Origenovih naukih. Samo ugibamo lahko, kako bi do-

godki potekali, če Epifanij ne bi posvetil Pavlinijana ali če

Hieronimovi prijatelji ne bi zadržali njegovega spravljivega

pisma, namenjenega Rufinu.264 Zdi se, da so spor med Hie-

ronimom in Rufinom bolj kot teološka vprašanja razvnema-

li njuni privrženci, tako da so kradli ali zadrževali pisma,

bolj ali manj natančno obnavljali njihovo vsebino, širili sla-

bo propagando in prigovarjali zdaj temu zdaj onemu, naj se

brani. Tudi apologiji obeh menihov poleg teoloških vprašanj

in prevajalskih dilem nosita v sebi – tako se vsaj zdi – jezo,

skrito v (ne)upravičenih očitkih. Če se po eni strani čudi-

mo Rufinovemu omalovaževanju Hieronimovega zanimanja

za hebrejščino, njegovim omembam Hieronimovih sanj in

oporekanju, ker še vedno bere latinske klasične avtorje, nas

po drugi strani preseneča Hieronimova kritika Rufinovega

jezikovnega sloga in izobrazbe, njegova pikrost in zajedljivo

zmerjanje z raznovrstnimi vzdevki. Vse to je našlo mesto

v apologijah .

Tudi sicer je origenizem četrtega stoletja zelo raztegljiv

pojem,265 kar kaže na dejstvo, da je bil Origen večinoma

slabo razumljen ali pa nasilno postavljen v drug časovni

okvir. A to se Origenu ni zgodilo prvič: že v svojem času je

imel veliko nasprotnikov, ki so zavračali duhovno tolmače-

nje Svetega pisma, čeprav ga niso razumeli, in mu očitali,

da je z metodami helenistične filozofije pojasnjeval biblične

zgodbe, ki so ga spravljale v zadrego.266 Med vzroki za slabo

264 Clark, Origenist Controversy, 14.

265 Clark, Origenist Controversy, 86.

266 Zgodnjo negativno recepcijo Origena zgoščeno predstavi De Lu-

— 380 —

razumevanje Origenovega nauka v četrtem stoletju Crou-zel267 omenja predvsem njegov besednjak, ki še ni mogel

biti preciziran v skladu z nicejsko regulo fidei, zato je lahko dajal vtis, da nasprotuje nauku o enotni naravi Svete Trojice. Mnoga vprašanja, ki so bila pri Origenu še odprta, v

Hieronimovem času niso mogla več biti, zato so določeni

izrazi, ki v Origenovem času niso bili sporni, pozneje do-

bili predznak heretičnosti.268 Tako je bila usodnega pomena

raba grških pridevnikov γενέτος oz. ἀγενέτος ( ustvarjen oz.

neustvarjen) in γεννήτος oz. ἀγεννήτος ( rojen oz. nerojen).

V Origenovem času se izrazov v zapisu ni dosledno ločeva-

lo, tako da sta bili dopuščeni obe možnosti prevoda.269 Rufin

je pridevnik prevedel v skladu z normami tedanje pravo-

vernosti, torej z rojen; nasprotno ga je Hieronim prevedel

z ustvarjen, da bi Origena prikazal kot heretika in ga na

ta način naredil za znanilca arijanstva, ki je iz Božjih oseb

naredil ustvarjenini.270 Podobno je z izrazoma hypóstasis in

ousía, ki pri Origenu še nista natančno definirana. Poleg

tega se je njegovo misel pogosto razlagalo iztrgano iz kon-

teksta; tak primer je njegov stavek, ki pravi, da »Sin ne vidi

Očeta in Sveti Duh ne vidi Sina«.271 Stavek je Origen napisal

v kontekstu svojega napada na antropomorfiste, pri katerem

vztraja, da je Bog neviden, zato je bolje kot o videnju go-

voriti o poznavanju. Tudi njegova hipoteza (in nikakor ne

dogmatična trditev) o predobstoju duš je nastala kot odgo-

vor na tedanjo dilemo med traducionisti in kreacionisti, ki

so vsak na svoj način razlagali izvor človekove duše. Vse te

bac, History and Spirit: The Understanding of Scripture According to Origene. ( orig.: Histoire et Esprit: L’ Intel igence de l’ Écriture d’ après Origène, 1950), 23–33.

267 Henri Crouzel, Origene, Cultura cristiana antica (Rim: Borla, 1985), 232–245.

268 Crouzel, Origene, 235.

269 Crouzel, Origene, 239.

270 Trigg, Origen, 245.

271 Orig, P. A. 1.1.

— 381 —





trditve, ki so se pozneje izkazale za sporne, v Origenovem času niso dvigale prahu, torej je, kot pravi Crouzel, Origena

za heretika naredil razvoj teologije.272

Egiptovski origenizem

Posebna zgodba so razni origenizmi, ki so v bolj ali manj

zvestih recepcijah vzniknili na podlagi zapuščine velike-

ga teologa. V kontroverzi ob koncu četrtega stoletja je bil

bolj kot Origen poglavitna tarča antiorigenističnih napa-

dov sam origenizem, ki se je utrdil v Egiptu med puščav-

skimi menihi in katerega skriti273 pobudnik je bil Evagrij

Pontski.274 Ta izredno učeni mož, doma iz Ponta, je večino

časa preživel v Egiptu med preprostimi menihi (nekaj časa

v Nitriji, nato v Kelijah in v puščavi Sketis). Velja za prvega

teoretika duhovno mističnega življenja, velikega vzornika

sirijsko-bizantinskega asketizma ter zahodnega mističnega

poučevanja, ki je prevzel večino Origenovih naukov in jih

na svoj način zaostril.275 Delo, v katerem se najbolj opira na

Origena, Κεφαλαῖα γνωστικά, vsebuje drzne kozmološke in

eshatološke vizije, zaradi katerih je bil Evagrij z Origenom

in Didimom dve stoletji pozneje na drugem koncilu v Kon-

stantinoplu izobčen. Tako kot Origen tudi on verjame v dve

stvarjenji; v stvarjenje duhovnega, nevidnega sveta, ki so

ga umna bitja s padcem zapravila in ki mu je sledilo drugo

stvarjenje. Drugo stvarstvo, v katerem so umna bitja, ki so

prešla v duše, dobila telesa, je čutno. Ustvaril ga je Kris-

tus, nosilec Božjega Logosa, in vanj vcepil določene prvine

272 Crouzel, Origene, 238.

273 Raziskovalci opažajo, da Evagrija ne omenja noben udeleženec spo-

rov s konca četrtega stol. po Kr. Po: Clark, Origenist Controversy, 44; Harmless, Desert Christians, 363.

274 Harmless, Desert Christians, 345–359; Henry Chadwick, Early Christian Thought and the Classical Tradition (Oxford: Clarendon Press, 1966), 121.

275 Harmless, Desert Christians, 14, 312, 363.

— 382 —

( λογικοῖ), ki ljudem ostajajo nevidne.276 Glede na zasluge prejšnjega obstoja umna bitja postanejo bodisi angeli, demoni ali ljudje. Stvarstvo je plod Božje ljubezni do odpadlih

umnih bitij in služi temu, da prek njega umna bitja spoznajo

ljubečega stvarnika. Evagrij tako kot Origen verjame, da

bo ob koncu sveta Bog obnovil vse stvarstvo in ga zedinil v

sebi. Umna bitja bodo sprva prešla različna telesa in svetove,

na koncu pa se spet pridružila Bogu in se kakor reka, ki se

zliva v morje, zlila in porazgubila v Stvarniku.277

Evagrij je bil asket in mistik. Poglavitno prizadevanje

njegove askeze je bil boj z demoni, ki človeka vodijo v skuš-

njavo. S pomočjo askeze človek očisti dušo strasti in si pri-

dobiva vrlino. Askeza je tisti praktični del potovanja k Bogu,

katerega osnovni namen je doseči brezstrastje ( ἀπάθεια),

umirjenost in samoobvladovanje. Drugi korak je mističen;

njegov namen je spoznanje Boga, kar človek doseže s pomo-

čjo kontemplacije vidnega ali nevidnega stvarstva.278

Evagrij je učil t. i. čisto molitev, molitev, v kateri naj

bi se človek osvobodil vseh predstav vidnega sveta, vseh

čustev in celo lastnih misli, kar izključuje vsakršno vidno

predstavo o Bogu in kakršnokoli zunanje ponazarjanje nje-

gove prisotnosti.279 Evagrijeva težnja po očiščenju uma je

posledica njegove anti-antropomorfne predstave o Bogu

in ikonoklastične teologije, ki jo je najbrž podedoval tudi

od Kapadočanov. Bog je zunaj vseh dimenzij in kategorij

čutnega sveta, zato je vsakršna upodobitev ali prikaz Boga

napačno dejanje. O Bogu ne more biti nič z gotovostjo re-

čenega, ne moremo ga definirati.280 Kar zadeva človekovo

bogopodobnost, Evagrij meni, da je bil človek podoben

Bogu edino v predobstoju, ko je bival z njim kot um, s pad-

cem in odvrnitvijo od Boga pa je bogopodobnost izgubil.

276 Harmless, Desert Christians, 349.

277 Harmless, Desert Christians, 357.

278 Harmless, Desert Christians, 347, 348.

279 Clark, Origenist Controversy, 66–68.

280 Clark, Origenist Controversy, 60.

— 383 —

Večina anti-antropomorfistov je menila podobno.281 Nauk o čisti molitvi je imel pomembne posledice za razumevanje

Svetega pisma in evharistije, ki so ju odtlej, podobno kot že

Origen, razlagali v luči alegorije.282

Takšna strogo spiritualna verska praksa je seveda dožive-

la odpor pri preprostih menihih. Evagrijev nauk so sprejeli

bolj izobraženi menihi (med njimi tudi Visoki bratje), ki so

bili v Egiptu v manjšini. Kot poročajo origenizmu naklonje-

ni zgodovinarji (Kasijan, Sozomen in Sokrates), je večina

menihov kljub sprejetju krščanstva ostala v srcu poganska.283

Antropomorfizem naj sploh ne bi bil krščanski, temveč naj

bi bil ostanek poganstva, ki si je Boga predstavljalo kot nekaj

konkretnega in otipljivega, kamor se naslavlja prošnje.284

Očitno je tak odnos do Boga nevarno spominjal na mali-

kovanje.

V povezavi z zelo abstraktnim pojmovanjem Božje po-

dobe, ki je tedaj, očitno pod Evagrijevim in Origenovim

vplivom, prevevalo intelektualno teološko srenjo, je lažje

281 Clark, Origenist Controversy, 74.

282 Poudariti je treba, da je Origenova alegorična razlaga Svetega pisma osnovana na drugih temeljih. Origen pristopa do svetih spisov po

zgledu aleksandrinskih filologov. Od njih si izposodi tehnike, kako

po-ustvariti avtentičnost starih besedil in s tem prodreti v t. i. do-

besedni pomen. Da bi razbral duhovni pomen, se zgleduje po filo-

zofih. Podobno kot so kasnejši platonisti z alegorično interpretacijo

hoteli opravičiti Homerja (predvsem njegov prikaz nemoralnih bo-

gov), tako se tudi Origen pri razlagi Stare zaveze zateče k alegoriji.

Starozaveznega Boga očisti antropomorfitizma, tako da Sveto pismo

razlaga iz Svetega pisma. Prim. Ronald E. Heine, »Articulating Iden-

tity,« v The Cambridge History of Early Christian Literature, ur. Frances Young, Lewis Ayres in Andrew Louth (Cambridge: Cambridge

University Press, 2004), 213.

283 Harmless, Desert Christians, 359, 360. Kot že rečeno, so zgodovinarji tega obdobja vse, ki so nasprotovali origenističnemu in Evagrijeve-mu pojmovanju breztelesnega Boga, enoznačno imenovali antropo-

morfiste, ki naj bi verjeli v Boga s človeškim telesom. Prim. Clark,

Origenist Controversy, 44, 50.

284 Kasijan, Conlationes X.5. Po: Clark, Origenist Controversy, 52.

— 384 —

razložljiv Teofilov napad na antropomorfiste v velikonoč-

nem pismu leta 399. Teofil si je v devetdesetih letih zelo

prizadeval, da bi v Egiptu izkoreninil vsakršno sled pogan-

ske idolatrije. Njegov najbolj znani ukrep, ki ga izpričuje

Rufinov prevod Evzebijeve Cerkvene zgodovine, je uničenje

Serapisovega templja v Aleksandriji.285 Napad na antropo-

morfiste leta 399 je bil torej nekakšen ekvivalent tedaj že

staremu boju proti poganskim podobam, le da je tokrat me-

ril na krščanske »malikovalce«. Že sočasni zgodovinopisci

opozarjajo, da je bila Teofilova antiorigenistična vnema zelo

kratkega diha in da ga je bolj kot teološka debata zanimala

cerkvena politika.286 Kot razlog, zakaj je Teofil napadel an-

tropomorfiste ter nato spremenil mnenje in obsodil orige-

nizem, Sokrates navaja, da je Teofil hotel prikriti obtožbe, ki

so krožile po Aleksandriji glede njegovega nasilnega vedênja

do Visokih bratov in Izidorja. Izidor je bil sicer urad ni go-

stitelj v aleksandrijski cerkvi, Teofilov spremljevalec na po-

tovanjih in njegovi tako tesni sodelavec, da ga je ta celo

predlagal za škofovskega kandidata v Konstantinoplu.287

Zaradi domnevne nepokorščine ga je nato Teofil pregnal

iz aleksandrijske Cerkve, zato se je Izidor zatekel v puščavo

k Visokim bratom, ki so ga lepo sprejeli. Ko je Teofil dal

zapreti enega izmed menihov, so se mu drugi prostovoljno

pridružili in izsilili Teofilovo opravičilo. Po Sozomenovem

navajanju naj bi bil to razlog, da je Teofil napadel vse orige-

niste, Visoke brate in Izidorja pa preganjal tako daleč, da jim

nikjer niso smeli nuditi zatočišča. Šele v Konstantinoplu jih

je previdno sprejel Janez Hrizostom.288 Teofil je vse to storil

z opravičilom, da preganja heretike.

285 Ruf., HE XI.22–30. Clark, Origenist Controversy, 53.

286 Sokrates, HE VI.17. Clark, Origenist Controversy, 48.

287 Harmless, Desert Christians, 360.

288 Clark, Origenist Controversy, 46, 47.

— 385 —





Origenovi sporni nauki v Περὶ ἀρχῶν

Origenova teološka misel je vse od njegovega časa naprej

delila teologe in doživljala modifikacije v raznovrstnih ori-

genizmih, pri čemer je vedno obstajalo vprašanje, v kakšnem

smislu je Origen sam origenist in ali sploh je.289 Ker je nje-

gova teologija zelo kompleksna, namen sledečega pisanja ne

bo prikazati vseh njenih razsežnosti in interpretacij, ki jih

dopušča, ampak zgolj skicirati poglavitne novosti in pokaza-

ti, ob katera mesta, ki jih je prinesla njegova drzna razprava

Περὶ ἀρχῶν, so se obregnili v sporu konec četrtega stoletja.

Štiri knjige tega znamenitega dela so nastale v času Ori-

genovega bivanja v Aleksandriji leta 229 in prinašajo sadove

njegove zrele teološke misli. V celoti so ohranjene zgolj v

Rufinovem prevodu, odlomki pa se najdejo tudi v zbirki

Φιλοκαλία (zbrala sta jo Bazilij iz Cezareje in Gregor iz Na-

zianza). Besedo v naslovu – ἀρχή – je najbrž treba razumeti

kot počelo bivanja v smislu predsokratskih naravoslovcev

in hkrati kot temeljno načelo krščanske vere; gre torej za

krščansko fiziko.290 Razpravo je Origen napisal z namenom,

da bi odgovoril na vprašanja, ki so jih porajale posamezne

točke že vzpostavljene apostolske doktrine, ter na ta način

preciziral krščansko veroizpoved in ji dal trajno veljavo.

Konkretneje; v mnogih njegovih naukih lahko prepoznamo

odgovore sočasnim (gnostičnim) tokovom v Cerkvi, kot so

bili denimo markioniti, patripasijanci, valentinijanci, tra-

ducionisti, kreacionisti in drugi.291

289 Chadwick, Early Christian Tought, 96.

290 Trigg, Origen, 18.

291 Trigg, Origen, 19.

— 386 —





Oče subordinacionizma?

Ena temeljnih obtožb, ki so letele na Origenovo kristo-

logijo, je bil očitek, da je Origen zasnoval arijanski subordi-

nacionizem. Po Epifanijevem mnenju ( Panarion 64.4 ) naj bi Origen priznaval, da je Sin podrejen Očetu in da je ustvarjen, kar bi pomenilo, da kristjani kot Boga častijo ustvar-

jenino (s čimer se spet nevarno približamo malikovanju,

kar je pri Epifaniju eden najhujših grehov).292 Pri tem velja

omeniti, da gre pri Origenu za subordinacionizem, ki je

konsistenten s srednjim platonizmom in je bil za kristjane

tistega časa neproblematičen, saj ne postavlja pod vprašaj

enakosti v moči in substanci, temveč je tesno povezan z

Božjo ojkonomijo.293 Origenu so bili zadosten dokaz o Si-

novi podrejenosti Očetu odlomki iz evangelijev, v katerih

Kristus večkrat moli k Očetu.294

Po Origenu je Kristus rojen iz Očeta pred začetkom časa,

je prvorojenec vsega stvarstva in so-stvarnik vseh stvari.

V poslednjih časih je postal človek z dušo in s telesom ter

hkrati ostal Bog. Ker je bil človek, je tudi v resnici trpel in

umrl človeške smrti.295 Origenova novost je misel, da Oče

nenehno poraja Sina ter povzroča delovanje Svetega Duha,

in to na tak način, da so vse tri osebe hkrati udeležene v

breztelesnem nenehnem obstoju; ko Sina ni bilo, ni bilo

časa.296 Gre za dinamiko med Očetovo voljo in pobudo ter

izvrševanjem le-teh navzven s strani Sina in Svetega Duha.

Odločitev in izvedba sta sočasni, Sinova podrejenost pa je

namenjena izvrševanju Očetove ojkonomije. Origen tako

napoveduje kasnejšo nicejsko opredelitev pojma homooúsi-

os in zavrača pojmovanja valentinijancev, ki so Kristusovo

rojstvo izenačevali z rojstvom ljudi ali živali.297

292 Epifanij, Ancoratus 87. 102. Po: Clark, Origenist Controversy, 87.

293 Crouzel, Origene, 255.

294 Trigg, Origen, 23.

295 Crouzel, Origene, 253.

296 Orig., P. A. 4.4.1. Prim. Trigg, Origen, 24.

297 Crouzel, Origene, 254.

— 387 —

Po Sinovem posredovanju je nastalo vse, kajti Božji Sin je Logos (Um in Beseda), ki deluje kot posrednik med Bogom in človeško dušo, medij, prek katerega se je Bog lahko

učlovečil, in skupaj z Očetom agens pri stvarjenju. Učlove-

čenje Besede ima dva namena; prvi razlog je dejstvo, da je

bilo Adamovo dušo po padcu v greh možno odkupiti le s

krvjo Božjega Sina, drugi namen pa je približati se člove-

ku v obliki, dostopni čutom. Vendar se, kot pravi Origen,

ne smemo zaustaviti pri Kristusovi človeškosti; njegova

človeška narava je le stopnica do spoznanja višjih resnic

(podobno kot je dobesedno branje Svetega pisma le delno

razumevanje Besede)298 in jo je treba preseči. Zdi se, da je

vera v učlovečenje Besede pri Origenu le začasna stopnja,

nekaj kar dušo, ki želi spoznati Boga, zgolj uvaja v končno

motrenje. Motrenje Boga je sicer resda možno samo per

Christum, toda le zato, ker je poročilo o učlovečenju zajeto

v Svetem pismu, ki je razodetje Besede in zato jedro Orige-

nove mistične teologije.299

Druga oznaka za Sina je Modrost, tisto, kar je dojemljivo

za razumna bitja, in obenem model, po katerem so ustvar-

jena vsa razumna bitja.300 Umno bitje, ki je obstajalo pred

predkozmičnim padcem in je pozneje, pri učlovečenju, tvo-

rilo Sinovo dušo, je edino bitje, ki se v ničemer ni odvrnilo

od Boga; duša, ki je venomer izbirala dobro, je po določe-

nem času to lastnost prisvojila v svojo naravo.301

Kristus je v svoji človeškosti pri Origenu obenem tudi

odkupitelj, osvoboditelj človeka; da bi ga rešil, s svojo lastno

298 Da za Origena Logos ni nič manj prisoten v Svetem pismu kot v

Kristusovi osebi, opozarja večina raziskovalcev, med drugim: Ed-

wards, Origen Against Plato, 107 in De Lubac, History and Spirit: The Understanding of Scripture According to Origene. ( orig.: Histoire et Esprit: L’ Intel igence de l’ Écriture d’ après Origène, 1950), 286.

299 Andrew Louth, Izvori krščanskega mističnega izročila. Od Platona do Dioniza (Ljubljana: Nova revija, 1993), 100–101.

300 Crouzel, Origene, 258, 259.

301 Orig., P. A. 2.6.3. Trigg, Origen, 25, 26.

— 388 —





človeškostjo in trpljenjem plača demoničnim silam, ki človeka želijo zase. Ker je njegova duša čista, edina ve za načrt

odrešenja; to ji daje moč, da gre po smrti v podzemlje, na

kraj mrtvih, da jih osvobodi. Duša ukani demona, ki misli,

da si jo bo lahko prilastil, toda ne ve, da je obenem Logos

in da je njena moč enaka Božji moči.302

Kljub tej premoči odrešenje pri Origenu ni samoumev-

no; poleg Božje milosti in njegovega ljubečega načrta ima v

Origenovi teologiji pomembno vlogo človekova svobodna

volja, ki je nujna za posameznikovo odrešenje.303 Pomen, ki

ga Origen pripisuje svobodni volji, in prepričanje, da ena

duša lahko živi le v enem človeškem telesu, njegovo filozo-

fijo dela nezdružljivo z naukom o preseljevanju duš, natanč-

neje s ponovnim utelešenjem človekove duše.304

Izvor duše in predkozmični padec

Z vprašanjem o izvoru človeške duše si je belilo glave ne-

malo teologov ne le v Origenovem času, ampak tudi pozne-

je. Origen je s svojo teorijo želel odgovoriti že obstoječima

pogledoma traducionistov in kreacionistov. Traducionisti

(poglavitni predstavnik je bil Tertulijan, ki je pod vplivom

stoicizma prevzel predstavo o duši kot o nečem snovnem)

so učili, da duša skupaj s telesom izvira od staršev in nasta-

ne ob spočetju neposredno iz starševske zasnove ter nosi v

sebi njihov delež.305 Na drugi strani je bilo med Grki prevla-

dujoče mnenje kreacionistov (z njimi je soglašal tudi Hie-

ronim), ki so učili, da Bog neodvisno ustvari dušo, in to v

trenutku, ko se ta zlije v telo.306

Na podlagi branja svetopisemskih zgodb o stvarjenju

je Origen razvil idejo o dveh stvarjenjih in s tem pojasnil

302 Crouzel, Origene, 263, 264.

303 Trigg, Origen, 28, 29.

304 Edwards, Origen Against Plato, 97–101.

305 Kel y, Early Christian Doctrines, 175, 345.

306 Kel y, Early Christian Doctrines, 345.

— 389 —

izvor duše. V Genezi sta dve zgodbi o stvarjenju;307 Origen ju je bral ločeno, kot poročili o dveh različnih stvarjenjih,

duhovnega in fizičnega sveta.308 Po Origenovem mnenju je

bil najprej ustvarjen nadčutni svet, svet uma in breztelesnih

umnih bitij. Vsa bitja so si bila po svoji naravi enaka, bila

so bogopodobna, po svoji svobodni volji pridružena Bogu

in so-večna z njim. Oblikovala so predobstoječo Cerkev.309

Ta bitja so se iz sicer neznanih razlogov,310 zagotovo pa po

lastni volji v nekem trenutku odvrnila od Božje ljubezni in

odpadla od njega. Med tem padcem so postala duše treh

vrst, ki so se glede na »globino« padca naselile bodisi v de-

monih, ljudeh ali angelih, pri čemer v Περὶ ἀρχῶν obstaja

možnost, da ljudje postanejo angeli.311

S to hipotezo je Origen odgovoril valentinijancem, ki so

zanikali individualno človekovo odgovornost, po drugi stra-

ni pa tudi markionistom. Ti so namreč zanikali Stvarnikovo

dobroto. Neenake možnosti in neenak položaj, v katerega

se brez lastne krivde rodijo ljudje (da je npr. nekdo suženj,

drugi premožen, nekdo bolan, drugi zdrav ipd.), so zanje

dokaz o Stvarnikovi nepravičnosti. Origen odgovarja, da

je položaj, v katerem se znajdejo duše, posledica njihovih

predkozmičnih zaslug.312

Za padla umna bitja je Bog ustvaril drugi, čutni, mate-

rialni svet, ki ustreza materialni naravi telesa, ki ga je duša

307 1 Mz 1–2,4 in 1 Mz 2,5–25.

308 Harmless, Desert Christians, 14.

309 Crouzel, Origene, 278.

310 Po eni različici naj bi bil razlog za odvrnitev od Boga neke vrste pre-zasičenost s kontemplacijo, nekakšen odpor oz. acedia ( brezbrižnost do duhovnega, lenoba). Druga razlaga skuša biti etiomološka: grška beseda za dušo ( ψύχη) naj bi bila izpeljana iz pridevnika ψυχός in naj bi namigovala na to, da so se duše shladile, ker niso bile več deležne žara Božje ljubezni. Crouzel, Origene, 283.

311 Orig., P. A. 1.8.4. Vendar, kot je ugotovil že Hieronim, trditi, da človek lahko postane angel in da se lahko povzpne v stanje, iz kate rega

ni padel, ne pomeni trditi, da smo bili v preteklosti angeli.

312 Crouzel, Origene, 281, 282.

— 390 —





ob padcu privzela. Toda svet ni ječa ali kaznilnica duše; Origen je na tej točki optimist. Spopad s strastmi je nekaj

prehodnega, kar je treba na poti do končnega gledanja Boga

preseči.313 Čutni, zemeljski svet je pri Origenu nekaj absolu-

tno dobrega; je kraj ozdravljanja in prečiščevanja, možnost,

ki jo je dal Bog dušam, da se ponovno vrnejo k njemu. Ne

gre za nujno posledično povezavo med izvornim padcem

in stvarjenjem čutnega sveta, ampak za svobodno Božjo

odločitev; tudi stvarstvo je namreč del Božje ojkonomije.314

Origenovo mnenje o posmrtnem življenju

Kaj se zgodi z dušo po smrti? Origen dopušča možnost

o več obstoječih svetovih315 ali vmesnih stanjih, kamor duše

potujejo, da še naprej spoznavajo resnico o Bogu in se oči-

ščujejo za ponovno združitev z njim. Duša, ki ji ne uspe

priti nazaj k Bogu, si sama pripravlja ogenj svojih muk – to

je goreče kesanje za svoja grešna dejanja.316 Večne kazni po

Origenovem mnenju ne gre jemati dobesedno; namenjena

je v spodbudo tistim, ki jih za moralno življenje ne motivira

Božja ljubezen, temveč strah.317

Na največja nasprotovanja je Origen naletel zaradi svoje

izjave, »da bo konec vedno enak začetku«.318 Izjava je od-

prla dve vprašanji: če so bila umna bitja pri Bogu v začetku

brez telesa, kakšna bodo potem telesa po vstajenju? Drugo

vprašanje zadeva povračilo za zemeljska dejanja: če so bila

vsa umna bitja v začetku združena z Bogom, ali bo kakšna

313 Louth, Izvori krščanskega mističnega izročila. Od Platona do Dioniza, 92.

314 Crouzel, Origene, 290, 291.

315 Teza, ki jo Hieronim graja v pismu Avitu ( Ep. 124.1–15). Harmless, Desert Christians, 363. Vendar Edwards opozarja, da nikjer pri Origenu ne zasledimo predstave o neskončni seriji svetov, ki naj

bi obstajali pred tem svetom, čeprav dopušča možnost, da je nekaj

obstajalo. Prim. Edwards, Origen Against Plato, 96.

316 Orig., P. A. 2.10.4. Kel y, Early Christian Doctrines, 473.

317 Trigg, Origen, 31.

318 Orig., P. A. 1.6.2.; 3.6.3.

— 391 —

razlika v povračilu med pravičnimi in krivičnimi?319 Kar zadeva vstajenje telesa (Origen se izogiba izrazu vstajenje

mesa), je v svoji teoriji po eni strani želel zavreči dobe sedno razumevanje Svetega pisma, po katerem naj bi bilo telo ob-novljeno v svoji zemeljski naravi in v nebesih deležno po-

svetnih užitkov, po drugi strani pa je nasprotoval spiritua-

lizmu gnostikov in manihejcev, ki so telo povsem izključili

iz odrešenja.320 Origen opozarja, da je človeško telo že na

svetu nenehno v stanju spreminjanja, ker je takšna njegova

snovna podstat. Kljub spreminjanju pa telesa ohranjajo do-

ločene razločevalne prvine, ki ostajajo iste ( εἶδος, nekakšna

različica stoiškega λόγος σπερματικός) in so lastne vsakemu

telesu posebej. Vstala telesa bodo istovetna z zemeljskimi

(ohranila bodo εἶδος), toda postala bodo duhovna (Origen

se sklicuje na Pavlove besede321).322

Kot že rečeno, Origen verjame, da se bodo vse kazni

nekoč končale, kar je nujno, če velja misel, da bo ob koncu

enako kot v začetku. Duše bodo imele v naslednjih svetovih

možnost, da po svoji volji izbirajo dobro, po drugi strani pa

poznamo Pavlovo zagotovilo, po katerem bodo ob koncu

sveta vse stvari podrejene Bogu, zato se zdi, da bo obnovitve

deležen tudi satan.323 Ker imajo duše svobodno voljo, se to

ne bo zgodilo na silo, ampak prek Božje ljubeče pedagogike.

Spet spoznamo Origenovo temeljno misel o vzajemnosti

človekove svobodne volje in Božje previdnosti.

319 Trigg, Origen, 30.

320 Kel y, Early Christian Doctrines, 470, 471.

321 »Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno

telo.« (1 Kor 15,42–44.)

322 Kel y, Early Christian Doctrines, 472, 473.

323 Kel y, Early Christian Doctrines, 474.

— 392 —





Latinski Origen

Kar zadeva Jeklenega,324 čigar ime je – če smemo primer-

jati majhno z velikim – še bolj osovraženo kot moje, sem

tiho /... / Samo to rečem, da bi želel z osovraženostjo nje-

govega imena z njim deliti tudi poznavanje svetih spisov.325

V teh besedah, zapisanih leta 392 v uvodu k Hebrejskim

vprašanjem o Genezi, lahko zaslutimo precej reprezentativ-

no in kompleksno Hieronimovo držo do Origena: omem-

ba Origenove veličine v nasprotju z lastno neuglednostjo,

opurtunistično prilaščanje ali distanciranje od njegove za-

puščine in zavest, da si bratsko delita prezir sveta, so skupne

točke vseh del, v katerih Hieronim tako ali drugače omenja

tudi Origenov delež.

Origen je bil nesporno pisec, ki mu je bil Hieronim v

največji meri dolžan. Aleksandrinec svojega asketskega

načina življenja ni oblikoval po meniškem vzoru (ker ga

takrat še ni bilo), ampak si je prizadeval biti filozof (kar

je že per se pomenilo biti asket, odvisen od darežljivosti

osebnih prijateljev) in kristjan hkrati. Filozof in gramatik,

krmar med različnimi filozofskimi smermi (v knjižnici naj

bi hranil tudi platonistična in pitagorejska besedila),326 se je

od tedanjih poganskih eklektikov ločil predvsem v tem, da

je svoje tehnično filozofsko znanje uporabil na svetopisem-

skih besedilih, ki so bili v središču njegovega zanimanja, in

da se je – dasiravno Grk in kristjan – posvetil hebrejskim

besedilom.327 Menihom Hieronimovega časa, ki so stremeli

324 Adamantius, Evzebijev vzdevek za Origena.

325 Hier., Quaest. Heb. in Gen. Praef. 72.2. »De Adamantio autem sileo, cuius nomen (si parva licet conponere magnis) meo nomine invidi-osius est /.../. Hoc unum dico, quod vellem cum invidia nominis eius

habere etiam scientiam scripturarum.«

326 Grafton in Williams, Christianity and the Transformation of the Book.

Origen, Eusebius and the Library of Caesarea, 66–68.

327 O Grkih in njihovih skromnih prevajalskih dosežkih piše Movrin,

Fidus interpres / Zvest prevajalec: Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, 22.

— 393 —

k idealu svetega moža, je Origen lahko ponujal zanimivo in novo življenjsko poslanstvo, ki je združevalo neutrudno

tekstnokritiško in eksegetsko dejavnost s krščansko aske-

zo. Po drugi strani pa je kritično vrednotenje Božje besede

lahko zvenelo tudi kot grožnja idealu meniške ponižnosti.

Doslej je namreč med menihi Božja beseda predstavljala

zgolj avtoriteto, ki so ji uklanjali svojo voljo, in ne besedilo,

ki bi ga interpretirali.328

Hieronim svojega občudovanja Origena še zdaleč ni

skrival; s portretom, kakršnega je izdelal v pismu Pavli,

dobimo vpogled v Origenovo neverjetno ustvarjalnost.329

Seznam Origenovih del v tem pismu ima tudi to nalogo,

da podeli ugled krščanskim in bibličnim besedilom, ki so

veljali za nižjerazredne, in omogoči piscu, kakršen je bil

Hieronim, da preučevanje krščanske literature postavi v

središče svojega poslanstva.330 Hieronim je Origena posne-

mal tako v preučevanju Svetega pisma kot tudi v načinu

življenja – oba sta bila velika zagovornika askeze, delila sta

si pogled na telo in poveličevala devištvo ter zbirala ob sebi

krog učencev, za katere sta bila ključni avtoriteti, kadar je šlo

za vprašanja eksegeze ali verskega nauka. Origen je bil lik, s 328 Williams, Monk and the Book, 4, 5.

329 Hier., Ep. 33. »Videtisne, et Graecos pariter, et Latinos unius labore superatos? Quis enim unquam tanta legere potuit, quanta ipse con-scripsit? Pro hoc sudore quid accepit pretii? Damnatur a Demetrio

Episcopo, /.../. In damnationem eius consentit urbs Romana: ipsa

contra hunc cogit senatum, non propter dogmatum novitatem, non

propter haeresim, ut nunc adversus eum rabidi canes simulant: sed

quia gloriam eloquentiae eius, et scientiae ferre non poterant, et

illo dicente, omnes muti putabantur.« (»Ali vidite, da je delo enega

človeka prekašalo Grke in Latince? Kdo je kdajkoli lahko toliko pre-

bral, kolikor je on napisal? In kakšno plačilo je dobil za ves ta znoj?

Obosodil ga je škof Demetrij /.../. Na njegovo obsodbo je pristal

tudi Rim; proti njemu je zbral senat, ne zaradi novih dogem, tudi

ne zaradi krivoverstva, kot ga zdaj dolžijo podivjani psi, ampak zato, ker ne morejo prenesti slave njegove zgovornosti in znanja in ker so

ob njegovih besedah vsi videti kot mutci.«)

330 Williams, Monk and the Book, 57.

— 394 —

pomočjo katerega je Hieronim dolgo časa utemeljeval svojo predanost eksegezi, svojo finančno odvisnost od zaščitnikov

in skok v judovsko tradicijo, toda pretirano naslanjanje na

njegov zgled je bilo še pred izbruhom kontroverze na neki

način problematično. Če je hotel Hieronim biti kaj več kot

le Origenov prevajalec ali nadaljevalec njegovega dela, je

moral vzpostaviti svojski pristop. To je dosegel predvsem s

tem, da je velik pomen pripisoval svojemu znanju hebrej-

ščine in stiku z judovskimi učitelji. Njegov vir je bila torej

neposredno Hebraica veritas.331

Zgledovanje po velikem aleksandrinksem teologu je

bilo za Hieronima nekaj popolnoma neproblematičnega

do leta 393, ko je bil Origenov teološki nauk razglašen za

krivoverstvo. Hieronim se je tedaj znašel pred dilemo: kako

upravičiti odkrito navezanost na Origena in obenem ohra-

niti ugled pravoverneža? Kako predočiti njegove zasluge

neodvisno od spornih teoloških spekulacij?

Zdi se, kot ugotavlja Elizabeth Clark, da je Hieronim po-

ložaj antiorigenista zavzel bolj iz osebnih kot iz intelektual-

nih razlogov.332 Hieronim ni ustvarjal spisov s sistematičnim

in celostnim prikazom posameznih poglavij iz teologije, pač

pa lahko njegovo teološko misel in morebitni origenizem

razberemo zgolj iz komentarjev k posameznim svetopisem-

skim knjigam in iz polemičnih spisov.

Do leta 396 se Hieronim ni pretirano trudil distancirati

se od Origenove teologije.333 Z dostopom do Origenovih

besedil se je celo hvalil, saj mu je zagotavljal svojevrstno ka-

rizmo in ga ločil od latinskih predhodnikov. V predgovoru

h Komentarju k Pismu Galačanom 334 na primer poudarja,

331 A tudi tukaj obstaja domneva, da je celo svoje stike z Judi opisal le na podlagi Origenovih pričevanj in da je judovske vire uporabljal prek

grških virov. Prim. Williams, Monk and the Book, 75, 77, 221–232.

332 Clark, Origenist Controversy, 121.

333 Clark, Origenist Controversy, 122.

334 Razlog, zakaj se je Hieronim najprej lotil Pisma Galačanom, Raspanti najde v samem liku Pavla, ki naj bi bil zlasti v tretjem in četrtem

— 395 —

da bo njegovo delo povsem temeljilo na Origenovem, saj se sam ne čuti dovolj kompetentnega; ne moremo pa ugotoviti,

v kolikšni meri se je v resnici opiral na Origena.335

Prvi mesti, na katerih Origenu očita zmotne trditve, sta

pismo Vigilanciju iz leta 396 in spis Proti Janezu Jeruza-

lemskemu, a še tu je njegov seznam kopija Epifanijeve ob-

tožnice. Zdi se, da za Hieronima do izbruha spora nobena

Origenova trditev ni bila sporna, še več, v Komentarjih k

Pismu Efežanom in v Komentarjih k Pridigarju (napisanih v poznih osemdesetih letih) najdemo mesta, ki so pozneje

bremenila ugled njegove pravovernosti. Čeprav v Komentar-

jih k Pismu Efežanom Hieronim nobene razlage ne pripisuje

neposredno Origenu (le v predgovoru omeni, da si je gradi-

vo sposojal pri Didimu, Apolinarju in Origenu), Rufin v Za-

govoru proti Hieronimu 336 našteje petnajst mest, ki kažejo na to, da se je Hieronim prav v Komentarjih k Pismu Efežanom

identificiral z Origenovim naukom iz njegovega komentarja

k taistemu Pavlovemu pismu. Rufin se ne trudi navajati in

vzporejati obeh besedil, temveč skuša dokazati, da se Hiero-

nim z Origenom strinja. Vsekakor so Origenovi Komentarji

k Pismu Efežanom Hieronima več kot le navdihovali; iz njih

poglavju nekakšen začetnik alegoričnega branja Svetega pisma. Pavel

hkrati predstavlja vzor eksegeze. Prim. Raspanti, »Jerome’s Com-

mentary on Galatians in his Exegetical Production,« 162–171.

335 Že njegov predhodnik Marij Viktorin se je lotil komentarjev k Pavlovim pismom, vendar, kot pravi Hieronim, njegovo delo zaradi

pomanjkljivega znanja ni prepričljivo. Sam je ubral drugačno pot:

»Kaj, naj bi jaz brezglav in nespameten obljubljal, čemur še on ni bil kos? Nikakor! Nasprotno se mi zdi, da sem pri tem še bolj previden

in boječ in ker čutim omejenost svojih moči, sem sledil Origenovim

Komentarjem.« (Hier., Comm. in Gal. Praef.) Prim. Williams, Monk and the Book, 189, 190.

336 Prim. Clark, Origenist Controversy, 123. Seznam Rufinovih obtožb ne prinaša vsebinskih novosti. V raznih variacijah mu očita naslednje

Origenove zmote: vero v predobstoj duš; skrivanje za tujim mne-

njem; vero v apokatastazo; prepričanje, da je telo ječa duše in da so

bili ljudje v predobstoju enaki angelom; alegorično interpretacijo in

iskanje skritega pomena v Svetem pismu.

— 396 —

je nedvomno črpal. Še več: kjer se je Hieronim strinjal z Origenom, je njegove misli predstavil kot svoje lastne in

posnemal celo njegove napake. V njegovih Komentarjih k

Pismu Efežanom tako odmevajo Origenovi odgovori sočas-

nim herezijam, ki v Hieronimovem času sploh niso bile več

pereče.337 V sporu z Rufinom je Hieronim izkoristil dejstvo,

da vloga komentarjev očitno še ni bila natančno opredeljena

in da je bila etika prisvajanja tuje intelektualne zapuščine

veliko bolj ohlapna. Če si je Hieronim pri pisanju svojih

Komentarjev k Pismu Efežanom prikrito prisvajal Origenove ideje in dajal vtis, da gre za njegove lastne misli, se je v sporu z Rufinom od njih oddaljil: čeprav je navajal Origenov

nauk, to še ne pomeni, da se je z njim strinjal.338

To časovno razvrstitev na neki način zmoti Hieronimova

že omenjena previdnost pri prevodih Origenovih homilij k

Izaiju. Kar pet od devetih homilij vsebuje Origenovo trinita-

rično razlago Izaijevega videnja dveh serafov ob prestolu.339

Origen je serafa identificiral z dvema Božjima osebama,

Sinom in Svetim Duhom, ki se klanjata Očetu in ga slavita.

Prevodi so po vsej verjetnosti Hieronimovo mladostno delo,

nastalo v Konstantinoplu leta 380/1,340 in nimajo mesta v im-

pozantnem katalogu del, ki ga Hieronim razgrinja v De viris

il ustribus leta 392. Avtor jih ne omenja niti v Komentarijih k Izaiji, ki so nastali nekje med letoma 408 in 410. Edini, ki jih pripiše Hieronimu, je Rufin. Vzrok, zakaj je Hieronim, ki se

337 Heine, The Commentaries of Origen and Jerome on St Paul’s Epistle to the Ephesians, 18, 20.

338 Origenovi Komentarji k Pismu Efežanom so ohranjeni zgolj v fragmentih, zato je težko natančno razbrati njihovo vsebino. Kljub temu

Heine dokazuje, da jim je Hieronim v splošnem precej zvesto sledil.

Na podlagi Rufinovih opozoril, kje vse je Hieronim prevzel Orige-

nov nauk, avtor sklepa tudi o izgubljenih delih omenjenih Orige-

novih komentarjev. Heine, The Commentaries of Origen and Jerome on St Paul’s Epistle to the Ephesians, 10–17 .

339 Iz 6, 1–6.

340 Fürst, »Jerome Keeping Silent: Origen and his Exegesis of Isaiah,«

142.

— 397 —

je sicer prizadevno ponašal s svojo prevajalsko produkcijo, prevode teh homilij zamolčal, je najbrž dejstvo, da je bil

okrog leta 380 subordinacionizem že ožigosan za temeljno

krivoversko zablodo arijanstva. Omemba prevodov bi tako

lahko kalila zaupanje v neoporečnost Hieronimovega creda.

Ker je bila Origenova razlaga videnja, v katerem sta bila

Sin in Sveti Duh podrejena Očetu, sporna, jo je Hieronim

sicer prevedel, a na štirih mestih dodal svoje ortodoksne

opazke, ki so Origena na neki način branile pred teološkimi

standardi četrtega stoletja.341 Kot je razvidno iz domnevno

Teofilovega traktata, 342 v katerem pisec grobo kritizira Alek-

sandrinca in navaja tudi izvirne odlomke iz Origenove pri-

dige, je Hieronim v svojem prevodu nekatere sporne stavke

enostavno izpustil. S svojega stališča se je Hieronim razlagi

Izaijeve prikazni posvetil v posebni knjižici De seraphim, ki je nastala leta 380/1 (domnevno kmalu po prevodu homilij). Hieronim se tu povsem distancira od Origenove sheme

in Izaijevo videnje razlaga kristološko: oseba na tronu je

Kristus, serafa pa predstavljata Staro in Novo zavezo, kar

naj bi podkrepila tudi odlomka iz Janezovega evangelija

in Apostolskih del. Ta interpretacija, katere idejni oče je bil Evzebij iz Cezareje, zanimivo kaže tendence antijudovske

apologetike tistega časa, ki si je rada prisvajala evangelije

in z njimi spajala Staro zavezo.

A zdi se, da je bilo leto 381 prezgodnje za zavesten od-

por ali premišljen obračun z Origenovo zapuščino; po vsej

341 Orig., In Es. hom. 1.4.: »Ne misli, da je to žalitev narave, če Oče pošilja Sina. In končno – da bi spoznal enost božanstva v Trojici, v

pričujočem spisu pravi, da samo Kristus zdaj odpušča grehe, vendar

je gotovo, da grehe odpušča Trojica. Kdor namreč verjame v enega,

verjame v vse.« 3.3.: »Ne smemo misliti, da ‚modrost‘, ‚razum‘ in

drugi ‚duhovi‘ kaj pogrešajo, ker je njihova hrana nekaj drugega.

Hrana za vso Božjo previdnost je ena: narava Boga.« Po: Fürst, »Jerome Keeping Silent: Origen and his Exegesis of Isaiah,« 143.

342 V grščini naj bi nastal okrog leta 400, Hieronim pa ga je prevedel v latinščino. Danes pamflet nosi naslov S. Hieronymi Stridonensis

presbyteri tractatus contra Origenem de visione Esaiae.

— 398 —

verjetnosti gre pri spreminjanju razlage za obračun z arijanizmom. Zanimivo pa je, da Hieronim v pismu Vigilanciju

iz leta 396 prav istovetenje serafov z Božjima osebama Ori-

genu šteje za največji greh.343

Prvo sumljivo origenovsko trditev izpod Hieronimovega

peresa najdemo v odlomku iz Komentarjev k Pismu Efeža-

nom, v katerem piše, da bodo po smrti odpravljene razlike

med spoloma in da bomo ljudje kakor angeli.344 Ta misel je

povsem skladna s Hieronimovim odnosom do telesa, kot

ga lahko razberemo iz njegovega sočasnega delovanja. Člo-

veška bitja, seveda tudi sebe, je namreč razumel strogo du-

hovno, kar mu je omogočalo, da je odnose gradil na podlagi

»sorodnosti umov«,345 kot da »omejitve in nevarnosti telesa

ne bi vplivale nanje«.346 Od tod neobremenjeno druženje z

vernimi Rimljankami, s katerimi ga je povezovalo duhovno

očetovstvo. Po drugi strani je Hieronim, preizkušan puščav-

nik, poznal vse temačne plasti človeškega telesa, ki zahtevajo

neprestan nadzor, zato se je z vsem srcem postavil na stran

deviškosti in aseksualne plodnosti.347 Po Hieronimovem (in

še prej Origenovem) mnenju je pričakovati, da nas bodo

nebesa rešila trna v mesu.

343 Hier., Ep. 61.2.

344 Hier., Comm. in Eph. (PL 26.659): »Foveamus igitur et viri uxores, et animae nostra corpora, ut et uxores in viros, et corpora redigantur

in animas. Et nequaquam sit sexuum ul a diversitas: sed quomodo

apud angelos non est vir et mulier: ita et nos, qui similes angelis

futuri sumus, jam nunc incipiamus esse quod nobis in coelestibus

repromissum est.«

345 Brown, Telo in družba, 463.

346 Brown, Telo in družba, 463.

347 Hieronimova radikalna stališča so prišla na dan predvsem v pamfle-tu, v katerem se je lotil Jovinijana. Jovinijan je na poročene pare in posvečene device gledal z enako mero spoštovanja. Hieronim je bil

povsem nasprotnega mnenja; poročeni stan po njegovem mnenju

ne sega svetosti in vzvišenosti devištva niti do kolen. Na poroko je

Hieronim gledal kot na vdajo mesu, kar je poželo zgražanje tudi med najbolj pobožnimi zagovorniki celibata v njegovem času. Prim.

Brown, Telo in družba, 468–470.

— 399 —

Iz Komentarjev k Pismu Efežanom je postal sporen tudi stavek, ki pravi, da so bili pred začetkom sveta izbrani svetni ki in preroki ter nato poslani v svet, da bi grešne duše tola-

žili in jih poučevali. Trditev je pripisana nekomu, ki skuša

dokazati, da je Bog pravičen, pri čemer pisec ne imenuje

svojega vira:

Alius vero qui Deum iustum conatur ostendere, quod non

ex praeiudicio scientiae suae, sed ex merito electorum unu-

mquemque eligat, dicit, ante visibiles creaturas, coelum, ter-

ram, maria et omnia quae intra ea sunt, fuisse alias invisibiles

creaturas, in quibus et animas, quae ob quasdam causas, soli

Deo notas, deiectae sint deorsum in val em istam lacryma-

rum, in locum afflictionis et peregrinationis nostrae, in quo

sanctus constitutus orabat ut ad sedem pristinam reverteretur

/.../ Itaque priusquam animae, inquiunt, praecipitarentur in

mundum, et mundus ex animalibus fieret cum habitatrici-

bus suis, in infimum ipse deiectus, elegit Paulum Deus et ei

similes coram se, qui erant sancti et immaculati. 348

Po rabi konjunktiva in besedici inquiunt lahko sklepamo,

da Hieronim navaja tuje mnenje, vendar do njega nikakor

ni kritičen. V istih komentarjih najdemo trditev, da bodo

ljudje po smrti dobili anglesko naravo in da bodo vsi (tudi

grešniki in neverniki) odrešeni, pri čemer bodo glede na

zasluge zemeljskega življenja dosegli primeren položaj v po-

smrtnem življenju.349 Hieronim se je pozneje izgovarjal, da

348 Prim. Hier., Comm. in Eph. 1. (k Ef 1,4). (PL 26.548). »Nekdo drug pa, ki hoče pokazati, da je Bog pravičen, ker naj bi vsakogar izbral

po zaslugah in ne na podlagi pred-sodbe svoje vednosti, pravi, da

so pred vidnimi ustvarjeninami, pred nebom, zemljo, morjem in

vsem, kar je v njem, obstajale nevidne ustvarjenine in v njih duše.

Te so bile zaradi določenih razlogov, ki jih pozna le Bog, vržene dol

v to solzno dolino, v kraj trpljenja in potovanja, kjer izbrani sveti

moli, da bi se vrnil na prejšnje mesto ... Pravijo torej, da preden naj bi bile duše vržene v svet in preden naj bi iz bitij nastal svet s svojimi prebivalci in bil tudi sam vržen navzdol, je Bog ob sebi izbral Pavla

in njemu podobne, ki so bili sveti in brezmadežni.«

349 Clark, Origenist Controversy, 124. (PL 26.609): »Aut certe il ud sub-tilius indicatur, quod in fine et consummatione rerum in pristinum

— 400 —

je v komentarjih zbral le različna mnenja, kar še ne pomeni, da se je z njimi strinjal. Njegova »krivda« bi bila torej le v

tem, da napačnih mnenj ni odkrito zavrnil. Po drugi strani

pa najdemo dve mesti, na katerih se očitno distancira: kot

herezijo označi trditev, da bo ob koncu sveta vse v enem

stanju, tj. v stanju angelov, in mnenje, da v prihodnosti ni

zunanje kazni za grehe, ampak le duševno trpljenje.350 Na

podlagi teh dveh mest bi lahko pričakovali (kot je že Rufin),

da se bo jasno opredelil tudi pri drugih mnenjih. Toda v

Komentarjih k pismu Efežanom ni sledu o doslednem pre-

tresu tujega mnenja. Očitno je, da se Hieronim še ni zavedal

nevarnosti izjav, ki so po letu 393 postale problematične. Po

mnenju Elizabeth Clark so omenjena mesta v teh komen-

tarjih dopuščala Rufinu, da je Hieronimu očital origenizem

in omajal njegovo obrambo v Zagovoru proti Rufinu, da je

bila ta videti površinska.351

Tudi v Komentarjih k Psalmom se je Hieronim močno

opiral na Origenovo interpretacijo in jo navajal za svoj

zgled. Odločno je nasprotoval mnenju traducionistov in tr-

dil, da bo prišel čas, ko greha in satana ne bo več. Predstavil

je tudi mnenje nekaterih, ki mislijo, da so se duše spustile

v sedanja telesa.352 Pri razlagi psalma 145 je nasprotoval no-

vacionistom in njihovemu strogemu stališču o zasluženem

odrešenju ter podobno kot Origen trdil, da ničemur in ni-

komur ni vzeta možnost odrešenja.353

statum restituenda sint omnia, quando omnes unum corpus effi-

ciemur, et in virum perfectum reformabimur: et oratio pro nobis

Salvatoris implebitur: Pater, da, ut quomodo ego et tu unum sumus, sic et isti in nobis unum sint. « (»Ali pa to subtilneje nakazuje, da bo na koncu in ob dovršitvi sveta vse vrnjeno v prvotno stanje; in tedaj

bomo vsi sestavljali eno telo in bomo nazaj oblikovani v popolnega

moža. In izpolnila se bo Odrešenikova molitev za nas: Oče, daj, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju ... «)

350 Comm. Eph. 2 (PL 26.535) in Comm. Eph. 3 (PL 26.555).

351 Clark, Origenist Controversy, 124.

352 Hier., Comm. in Psalmos 33.15; 37.10; 58.4.

353 Clark, Origenist Controversy, 125.

— 401 —

V predgovoru k drugi knjigi Komentarjev k Miheju prvič srečamo Hieronimovo obrambo, ki je kakorkoli povezana z

Origenom. Hieronim se je zagovarjal pred namigovanjem

nesramnežev, ki so trdili, da so njegovi komentarji večino-

ma prevzeti od aleksandrinksega teologa. Šlo je predvsem za

očitek neizvirnosti, toda Hieronim se nikakor ni sramoval

svojega dela, pač pa je v Terencijevem slogu zavrnil obrek-

ljivce in navedel druge latinske pisce, ki so se opirali na

Origena.

Moneo autem tauros pingues, qui circumdederunt me, ut

quiescant et desinant maledicere, malefacta ne noscant sua,

quae proferentur post, si pergent laedere. Nam quod dicunt,

Origenis me volumina compilare, et contaminari non de-

cere veterum scripta: quod illi maledictum vehemens esse

existimant, eamdem laudem ego maximam duco, cum illum

imitari volo, quem cunctis prudentibus, et vobis placere non

dubito. Si enim criminis est Graecorum benedicta transferre,

accusetur Ennius et Maro, Plautus, Caecilius et Terentius,

Tullius quoque et caeteri eloquentes viri, qui non solum ver-

sus, sed multa capita et longissimos libros ac fabulas integras

transtulerunt. Sed et Hilarius noster furti reus sit, quod in

psalmos quadraginta ferme millia versuum supradicti Ori-

genis ad sensum verterit. 354

Čeprav Komentarjev k Miheju ne moremo natančno

datirati,355 se zdi, da so nastali, preden se je Origen znašel

354 Hier., In Michaeam 2. prolog.: »Svarim pa zavaljene bike, ki me napadajo, naj utihnejo in me nehajo obrekovati, da ne bodo spoznali svo-

jih grdobij, ki jih bom navedel, če ne nehajo žaliti. Pravijo namreč,

da si prilaščam Origenove zvitke in da se ne spodobi prenarejati

spisov starih. To, kar imajo oni za silno žalitev, si jaz štejem v veliko hvalo, kajti posnemati želim nekoga, ki je všeč vsem razumnim ljudem, nedvomno tudi vam. Če je zločin prevajati blagoslove Grkov,

naj bodo obtoženi tudi Enij, Vergilij, Plavt, Cecilij, Terencij, Cicero in vsi zgovorni možje, ki so prevajali ne le verze, ampak mnoga

poglavja, obsežne knjige in cele zgodbe. In tudi naš Hilarij naj bo

obtožen kraje, kajti v štiridesetih psalmih je po smislu prevedel sko-

raj tisoč Origenovih verzov.«

355 Clark, Origenist Controversy, 126.

— 402 —

na zatožni klopi, kajti Hieronim v njih ne govori o očitkih origenizma.

Tudi v Ep. 55.5., v kateri se posveča razlagi svetopisem-

skega odlomka o koncu sveta,356 ko se bo Sin podredil Očetu

in bo Bog povsod in v vsem, ni sledu o eksegezi z Origenove

perspektive, pač pa Hieronim odlomek brani pred obtožbo

arijanskega subordinacionizma.

Christus in his qui fideles sunt, subiectus est Patri: quia

omnes credentes, imo omne hominum genus, corporis ipsius

membra reputantur. In his autem qui increduli sunt, id est,

Iudaeis et Ethnicis et Haereticis, insubiectus esse dicitur, quia

pars membrorum eius non est subiecta fidei. In fine autem

mundi cum omnia membra regnantem viderint Christum,

id est, corpus suum, etiam ipsa subicientur Christo, id est,

corpori suo, ut omne Christi corpus subiciatur Deo, et Patri;

ut sit Deus omnia in omnibus.357

Kljub temu da se pismo datira že v sredo devetdesetih358

in da bi bil odlomek primerna iztočnica za soočenje z ori-

genističnim naukom o apokatastazi, se zdi, da se Hieronim

še ni čutil izzvanega, da bi se bodisi istovetil z Origenom ali

se distanciral od njega.359

Šele leta 396 v Hieronimovem pismu Vigilanciju zasledi-

mo prvi seznam Origenovih zmot. »Erravit de resurrectione

corporis; erravit de animarum statu, de diaboli poenitentia,

et quod his maius est, Filium Dei, et Spiritum Sanctum in

356 1 Kor 15,25–28.

357 Hier., Ep. 55.5.: »V njih, ki verujejo, je Kristus podvržen Očetu; kajti vsi verniki in celo ves človeški rod se šteje med ude njegovega telesa.

Rečeno je, da v njih, ki ne verujejo, to je v Judih, poganih in heretikih, Kristus ni podvržen, ker se del njegovih udov ne podreja veri.

Ob koncu sveta, ko bodo vsi udje videli kraljevati Kristusa, torej

svoje telo, se bodo celo sami podvrgli Kristusu, se pravi, svojemu

telesu, da se celotno Kristusovo telo podredi Bogu in Očetu; da bo

Bog vse in v vseh.«

358 Nastalo naj bi med letoma 393 in 397. Prim. Clark, Origenist Controversy, 127.

359 Clark, Origenist Controversy, 127.

— 403 —

Commentariis Isaiae, Seraphim esse testatus est.«360 Hieronim v njem Vigilanciju zagotavlja, da je pri Origenovih

naukih vedno ločeval dobro od slabega, in v dokaz temu

Vigilancija vabi k branju Komentarjev k Pismu Efežanom

in Komentarjev k Pridigarju. 361

Svojo novo držo antiorigenista je Hieronim nadaljeval

tudi v Komentarjih k Joni in v Komentarjih k Matejevem

evangeliju. V prvih se je eksplicitno odrekel alegorični in-

terpretaciji, ki je temeljila na Origenovem delu Περὶ ἀρχῶν

in izenačevala kralja Niniv s hudičem, ki se bo ob koncu

sveta pokesal in bo vrnjen v prvotno stanje.

Scio plerosque regem Ninive /.../ super diabolo interpretari,

qui in fine mundi (quia nulla rationabilis, et quae a Deo facta

sit, creatura pereat) descendens de sua superbia, acturus sit

poenitentiam, et in locum pristinum restituendus. /.../ Sed

hoc quia sancta Scriptura non dicit, et evertit penitus timo-

rem Dei, dum facile homines labuntur ad vitia, putantes eti-

am diabolum, qui auctor malorum est, et omnium peccato-

rum fons, acta poenitentia, posse salvari, de nostris mentibus

abiciamus. 362

360 Hier., Ep. 61.2.: »Motil se je glede vstajenja telesa, o položaju duš, o satanovem kesanju; in kar je še več od tega – v Komentarjih k Izaiji je trdil, da je Seraf Božji Sin in Sveti Duh.«

361 Hier., Ep. 61.2.: »Lege ad Ephesios libros, lege caetera opuscula mea, maxime in Ecclesiasten Commentarios: et liquido pervidebis, me ab

adolescentia nunquam alicuius auctoritate deterritum, acquievisse

haereticae pravitati.« (»Beri knjige k Efežanom, beri druga moja krajša dela, še posebno Komentarje k Pridigarju; jasno boš sprevidel, da od mladosti nikdar nisem pristal na kako heretično izprijenost,

ker bi me kdo ustrahoval s svojo avtoriteto.«) Po: Clark, Origenist Controversy, 127.

362 Comm. in Ion. PL 25.418.: »Vem, da jih večina kralja Niniv razlaga s hudičem, ki se bo ob koncu sveta spustil s svoje ošabnosti, se kesal

in se vrnil v prvotno stanje (kajti nobeno z umom obdarjeno bitje,

ki ga je ustvaril Bog, ne bo umrlo). /.../ Toda ker tega Sveto pismo ne trdi in ker to mnenje odvrača strah pred Bogom – saj ljudje zlahka

zdrsnejo v grehe misleč, da je celo hudič, ki je vzrok zla in vir vseh grehov, lahko odrešen, če se pokesa –, si ga izbijmo iz glave.«

— 404 —

Poleg odmika od alegorične razlage je opazen tudi Hieronimov zaostreni pogled na apokatastazo, ki je značilen

tudi v Komentarjih k Matejevem evangeliju. Prav pri odnosu

do »obnovitve vseh stvari« je mogoče videti določen razvoj:

Hieronim je leta 393 v pismu Vigilanciju kot največjo za-

blodo izpostavil razlago Izaijevih serafinov, v kateri je Sin

sumljivo podrejen Očetu, v Zagovoru proti Rufinu iz leta 402

pa postane Origenov izvirni greh prav vera v apokatastazo

in predobstoj duš. Ta nova Hieronimova občutljivost, ko

gre za plačilo v posmrtnem življenju, je bila posledica spo-

ra z Jovinijanom (leta 393). Glavno vprašanje tega spora,

drzno segajoče v domeno Troedinega, je zadevalo plačilo v

nebesih. Jovinijan je bil mnenja, da je plačilo v nebesih za

vse eno in enako, Hieronim pa je menil, da bo v življenju

po smrti med bitji veljala določena hierarhija, svoje me-

sto v njej pa si bo posameznik zaslužil z deli zemeljskega

življenja.363 Hieronim je torej razvil pojem apokatastaze z

določeno omilitvijo: jasno je, da Božje usmiljenje presega

vse človeške grehe, vendar to ne pomeni, da bosta v posmrt-

nem življenju vlačuga in devica deležni enakega plačila.364

V nebesih bodo torej kristjani razvrščeni glede na moral-

ne zasluge v življenju; možnost satanove vrnitve v začetno

stanje pa je Hieronim zavrnil že zelo zgodaj v sporu z Jo-

vinijanom. Ta odgovor je pozneje ponovil tudi v Zagovoru

proti Rufinu.365

V spisu Proti Janezu Jeruzalemskemu, ki sodi v obdobje

med letoma 396 in 399, se je Hieronim prvič spopadel z

očitkom origenizma. Seznam Origenovih osmih naglavnih

grehov, ki jih je v povračilo pripisal Janezu, si je sposodil iz

Epifanijevega pisma, ravno tako naslovljenega na Janeza.

Kljub temu je treba pripomniti, da se tožnika precej razli-

363 Clark, Origenist Controversy, 129.

364 Hier., Advers. Iov. 1.3. Prim. Clark, »The Place of Jerome’s Commentary on Ephesians in the Origenist Controversy,« 165.

365 Hier., Apol. c. Ruf. 2.7.

— 405 —

kujeta, na primer: pri vprašanju, ali so duše nastale iz angelov, se je Hieronim nekoliko distanciral in odgovoril, da

je vprašanje nerelavantno, kajti Origen ni nikjer trdil, da

bi bile duše nekoč angeli.366 Epifanij je namreč to trditev

pripisal Origenu.367 Zdi se, da je Hieronim preveč dobro

poznal Origenova dela, da bi lahko brezglavo nasedel ka-

kršnikoli cvetki antiorigenizma. Seznam je sicer vseboval

osem očitkov, toda Hieronim se je v spisu Proti Janezu Jeru-

zalemskemu posvetil predvsem dvema: vprašanju o naravi

vstalega telesa in vprašanju o izvoru duše. Od »duhovnega«

človeka, kakršen je bil, bi pričakovali, da bo zvest Origeno-

vemu »fluidnemu« človeku, čigar spol je le eden od stadijev

in posledica začasne ujetosti v telo. Toda Hieronim je postal

antiorigenist in se je oprijel pojmovanja, ki je človeka videlo

kot moškega ali kot žensko. Pomembno je postalo nebeško

plačilo za askezo in devištvo. »Nihče ni nikdar hvalil kamna

zaradi njegove vzdržnosti,« je Hieronim zapisal v enaintri-

desetem poglavju omenjenega spisa.368 Človek je telo in to

telo (z vsemi organi vred) bo vredno nagrade vstajenja.369

S tem je Hieronim prelomil s svojo preteklostjo in razve-

ljavil svojo učiteljsko vlogo v odnosu do Marcele in Pavle.

Spodkopal je vero v popolno preseganje spolnih razlik, na

katerem je temeljilo njegovo »duhovno« sestajanje z učen-

kami.370

Glede vprašanja o izvoru duš se Hieronim, kot pravi v

spisu Proti Janezu Jeruzalemskemu, nikdar ni obrnil za na-

svet k Origenu, čigar mnenje je bilo na tej točki pogansko.371

366 Hier., Contra Ioh. Hier. 17.: »Nec Origenes umquam dixit ex angelis animas fieri, cum ipsos angelos nomen esse officii doceat, non naturae.«

367 Clark, Origenist Controversy, 134.

368 Hier., Contra Ioh. Hier. 31.: »Quis enim umquam lapidem coronavit, quia virgo permanserit?«

369 Brown, Telo in družba, 471–474.

370 Brown, Telo in družba, 475.

371 Hier., Contra Ioh. Hier. 17. Hieronim na kratko povzame Origenov nauk o dušah (tudi Angeli, Prestoli, Vladarstva, Moči ... so duše, ravno tako sonce, luna in vse zvezde) in doda: »Non est istius temporis

— 406 —

V tej polemiki je popolnoma samozavestno zagovarjal mnenje kreacionistov, ne da bi se zavedal, da se loteva teme, ki

še ni dobila uradnega epiloga. Med drugim je to vprašanje

mučilo Avguština, ki je s svojimi pismi Hieronimu odprl

pogled v resnost te debate, še posebno ko se je vprašanju o

izvoru duše pridružilo vprašanje, od kod izvirni greh.

Šele ko je do Hieronima prispelo pismo Pamahija in Oce-

ana z zahtevo, naj reagira na Rufinov prevod Περὶ ἀρχῶν

in prolog h knjigi, se je ovedel, v kakšno nevarnost ga je

spravila njegova navezanost na Origena.372 V Ep. 84 je sledil njegov že dobro znani alibi: Origena je občudoval kot pisca

in komentatorja, ni pa prevzemal njegovih spekulativnih teo-

rij.373 V pismu Hieronim zagovarja vstajenje mesa in zavrže

apokatastazo (oziroma jo nadomesti s svojo vizijo hierarhič-

no urejenih nebes), vseeno pa lahko v njem najdemo sled

kesanja zaradi mladostne navezanosti na Aleksandrinca:374

Sed fac me errasse in adolescentia, et philosophorum, id est,

gentilium studiis eruditum, in principio fidei dogmata igno-

rasse christiana: et hoc putasse in apostolis, quod in Pytha-

gora et Platone et Empedocle legeram: cur parvuli in Christo

atque lactentis errorem sequimini?375

Hieronim je tudi pozneje dajal vtis, da je res iskreno lo-

čeval bogato vsebino Origenovih spisov od njegovih zmot.

Leta 400, na vrhuncu spora o Origenu, je Pavlinu iz Nole,

contra dogma gentilium, et ex parte Platonicum, scribere.« (»Zdajle

ni čas, da bi pisal proti poganski, deloma platonistični dogmi.«)

372 Clark, Origenist Controversy, 137.

373 Hier., Ep. 84.2. »Laudavi interpretem, non dogmatisten: ingenium, non fidem: Philosophum, non Apostolum.« (»Hvalil sem prevajalca,

ne dogmatika; nadarjenost, ne vere; filozofa, ne apostola.«)

374 Clark, Origenist Controversy, 138.

375 Hier., Ep. 84.6.: »Toda recimo, da sem se motil v mladosti, da sem se izobraževal pri filozofih, torej poganskih piscih, in na začetku

nisem poznal naukov krščanske vere. In da sem pripisal apostolom,

kar sem prebral pri Pitagori, Platonu in Empedoklu. Zakaj sledite

zmoti malega in mlečnozobega v Kristusu?«

— 407 —

ki ga je spraševal, kako razlagati nekatere svetopisemske odlomke, priporočil376 v branje svoj prevod Περὶ ἀρχῶν, čeprav

so bila prav ta poglavja daleč od neoporečnosti. Istočasno

je v Ep. 86 škofu Teofilu čestital za uspešen boj proti origenizmu v Egiptu.377

Zanimiva je tudi razlaga psalma 144, ki jo najdemo v

homilijah o psalmih. Čeprav se zdi, da se je Hieronim že

popolnoma odpovedal Origenovemu pojmovanju telesa, ob

stavku: »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor

senca, ki izgine,« še privre na dan stara Origenova predstava

o pretočnosti telesa, neobstojnosti fizičnih vezi in minlji-

vosti posameznikovih telesnih karakteristik, predstava, ki

je bila Origenu odskočna deska za proces »spreminjanja

telesa v prihodnjih obdobjih njegovega obstoja« do prehoda

v »nekdanjo brezmejno identiteto«.378 Skratka, predstava, ki

nikakor ni kompatibilna z vero v vstajenje mesa.379

V Zagovoru proti Rufinu bi pričakovali Hieronimovo

konkretnejšo opredelitev do Origenovega nauka. Vendar

se Origena Hieronim v prvi knjigi loti le tam, kjer zago-

varja Komentarje k pismom Efežanom, v drugi knjigi pa

ponovno našteje sedem Origenovih zmot, ki se nekoliko

razlikujejo od prejšnjega seznama.380 Izpusti Origenovo ale-

376 Hier., Ep. 85.3.

377 Hier., Ep. 86.: »... totus mundus exultet, et in tuis victoriis glorietur.«

(»... Ves svet se veseli in se baha s tvojo zmago.«)

378 Prim. Brown, Telo in družba, 215, 216.

379 Clark, Origenist Controversy, 140.

380 Hier., Apol. c. Ruf. 2.12.: »Med mnogimi slabimi Origenovimi nauki se mi zdijo najbolj heretične naslednje trditve: da je Božji Sin ustvarjen; da je Sveti Duh služabnik; da si svetovi sledijo v neskončnost;

da so se angeli spremenili v človeške duše; da je Odrešenikova duša

obstajala, še preden se je rodil iz Marije, in ta duša, ‚čeprav je bila v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepala svoje enakosti z Bogom,

ampak je samo sebe izpraznila tako, da je prevzela podobo služabni-

ka‘; da ob vstajenju naša telesa ne bodo imela istih udov, ker tako ali tako ne bo več nalog zanje in nam bi bili vrnjeni po nepotrebnem,

sama telesa, neznatna in duhovna, pa bodo postopno izginjala in se

počasi razblinila v blag vetrič ali v nič; in da bodo ob obnovitvi sveta,

— 408 —

gorično interpretacijo odlomka iz Geneze in njegovo trditev, da so ljudje izgubili bogopodobnost, odločneje pa zavrne

apokatastazo in poenoteno plačilo v nebesih.381 Sicer je bil

Hieronim v poznejših delih veliko bolj pazljiv, ko je šlo za

vprašanja, v katerih bi se lahko zapletel v origenistični spor.

V pismu Avitu še enkrat povzame vse Origenove zmote in

Avita posvari pred pastmi, ki jih skriva v sebi razvpita Ori-

genova knjiga (pa čeprav v njegovem lastnem prevodu).

Tudi pismo 119 kaže, da je po origenističnem sporu Hie-

ronim postal izredno previden, sploh pri vprašanjih glede

eshatologije. V pismu iz leta 406 naj bi odgovoril dvema

menihoma na njuno dilemo, kako pravilno razumeti sve-

topisemski odlomek »… vsi bomo zaspali, ne bomo pa vsi

spremenjeni«, ki ga lahko beremo tudi »… vsi ne bomo

zaspali, a vsi bomo spremenjeni«.382 Čeprav odlomek po-

nuja možnost za razpravo o vstalem telesu, se v tem pismu

Hieronim vnaprej opravičuje za naglico, v kateri je pisal, v

nadaljevanju pa ne poda jasnega odgovora in predvsem ne

nastopi v prvi osebi. Navede sicer nekaj interpretacij drugih

eksegetov, sam pa ne vstopi v razpravo.383

ko se bo razodela vrhovna milost, kerubi, serafi, prestoli, vladarstva, gospostva, kreposti, moči, arhangeli in angeli, hudič, demoni in duše

vseh ljudi, tako kristjanov kot Judov in poganov, vsi v istem položaju in na isti stopnji.«

381 Clark, Origenist Controversy, 144.

382 1 Kor 15,51.

383 Valeria Capelli, »Il corpo e la salvezza in Gerolamo,« v Il corpo e la salvezza negli scrittori cristiani aquileiesi del II-IV secolo. Col oquium internazionale, ur. Paolo Gaspari (Aquileia: 2008), 75–77. »Haec celeri sermone dictavi, quid eruditi viri de utroque sentirent loco, et

quibus argumentis suas vellent probare sententias, vestrae prudentiae

exponens. Neque enim tanta est meae pusillitatis auctoritas, qui nihil sum, et invidorum tantum morsibus pateo, quanta eorum qui nos

in Domino praecesserunt.« (»Tole sem na hitro narekoval in razložil

vajini razsodnosti, kaj so učeni možje menili o obeh mestih in s kak-

šnimi argumenti so hoteli podkrepiti mnenja. Moja malenkost, ki

nisem nič in se le izpostavljam zbadanju zavistnežev, nima tolikšnega

ugleda, kakor ga imajo ti, ki so v Gospodu živeli pred nami.«)

— 409 —

Če ne drugega, je spor glede Origena Hieronima pri-

moral, da je jasno opredelil svoj način pisanja komentarjev.

V prologu h Komentarjem k Pismu Efežanom samega sebe

prikazuje kot pasivnega posrednika med Latinci in Grki,

ki zgolj narekuje bodisi tuja ali svoja mnenja.384 Opis je

najverjetneje zavajajoč.385 Pozneje, ko mu je med drugim

tudi Rufin očital, da so njegovi komentarji le kompilacija

in kontaminacija predhodnikov, je bil na to dejstvo prav-

zaprav ponosen, češ da je naloga komentarjev, da »našteva-

jo mnenja drugih in govorijo: to mesto nekateri razlagajo

tako, drugi tako ...«386 Zato je komentar že per se kontradik-

torna zvrst. Kritik, ki bo v kupu eksegetskega blaga – kot

dober menjalec denarja387 – ločil pristno od ponaredka in

resnico od laži, sam ni več komentator, pač pa to nalogo

dobi pametni bralec, prudens lector. Bralec naenkrat dobi veliko svobodo in odgovornost hkrati, saj mora ovrednotiti

vse, kar prebere. Zanimivo je, da sta si svobodo pri branju

prilaščali obe strani v origenističnem sporu: tudi Rufin v

uvodu k prevodu Pamfilijevega Zagovora Origena pravi,

da je nekrščansko prepovedati branje Origena. Ta bralčeva

svoboda pa še zdaleč ne pomeni, da je bil Hieronim nevtra-

len. Obenem je priznaval, da je črpal od drugod (s tem si je

mogoče prislužiti tudi videz skromnosti), po drugi strani

pa je skušal zabrisati povezavo med lastnim besedilom in

njegovim virom. Šele spori in prestani zagovori so Hiero-

nima izučili, da je v kasnejših komentarjih jasno citiral in

384 Comm. in Gal. Praef. : »... legi haec omnia, et in mente mea plurima coacervans, accito notario, vel mea, vel aliena dictavi ...«

385 Williams, Monk and the Book, 190.

386 Hier., Apol. c. Ruf. 1.16.

387 Hieronimu zelo ljuba primerjava se opira na Jezusovo prispodobo,

ki je v kanonu ne najdemo, v grobem pa spomni na znani Pavlov

stavek: »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.« Sklicevanje

na neki ágraphon ima močne korenine v grški krščanski tradiciji; konkretno to primerjavo pa je uporabil že Origen v pridigah, ko

je spodbujal poslušalce, naj precedijo njegove besede kot izkušeni

menjalci denarja. Po: Williams, Monk and the Book, 237.

— 410 —

imenoval svoje vire.388

Zdi se, da je bil Hieronimu (vsaj v začetni fazi) pomemb-

nejši Origenov specifični zgled krščanskega ustvarjalca kot

njegova teologija per se.389 V svojih predgovorih in pismih

je namreč izredno pazil na vtis, kakršnega naj bi pustil pri

bralcih; še posebno je bil skrben pri oblikovanju svoje javne

podobe biblicista in prevajalca. Kot trdi Vessey, je bilo istove-

tenje z Origenom ena od Hieronimovih mask, ki mu je zago-

tovila legitimnost lastne asketske drže, s katero je neločljivo

povezal ukvarjanje s Svetim pismom, molitev, branje in pre-

vajanje. Hieronim si je Origenovo vlogo prilaščal predvsem

v pismih, naslovljenih na Marcelo, ki ji je posredno dodelil

vlogo Origenovega Ambrozija.390 Ta je Hieronimu bolj kot

osebna naslovnica služila kot konstrukt literarnega mecena,

ob katerem je oblikoval lastno identiteto krščanskega pisca.

Prek številnih mest (in ne le dveh, kot je zapisano v Zagovoru

proti Rufinu), na katerih je Hieronim hvalil Origena, je bralec lahko izvedel naslednje: da je bil Origen izjemen garač, plo-dovit pisec brez primere, nekakšen prototip psalmistovega

lika, ki noč in dan premišlja o Gospodovi postavi, in da je

imel edini pravilen pristop do svetih spisov. Hieronim se je

izkazal kot njegov edini zakoniti dedič.

Zaradi origenističnega spora je moral slediti usodni

prelom s preteklostjo. Hieronim je moral svojo literarno

identiteto konstituirati na novo. Pri tem je bil neverjetno

uspešen; podobo Origena, ki so jo bralci prej občudovali

v Hieronimu, je poslej nadomestila podoba edinstvenega

Hieronima, polnopravnega latinskega krščanskega pisca.391

Morda je k temu pripomogel tudi Zagovor proti Rufinu.

388 Williams, Monk and the Book, 189–192, natančno analizira razvoj Hieronimovih komentarjev in pokaže njihovo vlogo pri Hieronimovi samopromociji.

389 Mark Vessey, »Jerome’s Origene: The Making of a Christian Literary Persona«, Studia Patristica 28 (1993), 138.

390 Origenov mecen in prijatelj (s poznejšim milanskim škofom ga druži le ime).

391 Vessey, »Jerome’s Origene«, 145.

— 411 —





Kako brati Zagovor proti Rufinu?

Pismo, apologija ali invektiva?

Zagovora proti Rufinu zagotovo ne moremo imeti za

umetnostno besedilo, saj gre za spis, ki je nastal z izrazito

pragmatičnim namenom in ki ne kaže nikakršnih literarno-

umetniških teženj. Kljub temu nas širina, ki si jo dovoli pre-

učevanje antične književnosti, ter Hieronimov visoki jezik

in domišljeni slog pisanja, poln retoričnih figur in medbese-

dilnih aluzij, spodbujajo, da besedilo skušamo vsaj zvrstno

opredeliti.

Prvi dve knjigi Hieronimovega dela, znanega kot Zago-

vor proti Rufinu, rokopisi večinoma označujejo z izrazom

defensio,392 medtem ko je tretja knjiga naslovljena z epistula. Kot naslovnika celotnega dela sta izpostavljena Hiero-

nimova prijatelja Pamahij in Marcela, ne Rufin (ki nikjer ni

niti poimensko omenjen). Hieronim daje vtis, da se sam ni

ukvarjal z vprašanjem, kateri zvrsti naj bi delo pripadalo;

njegov prvi in – kot pravi – edini namen je braniti sebe.

Zanimiva pa je njegova pripomba na koncu druge knjige:

»Excessi epistulae modum ...«393 Delo obrambnega značaja

je po svoji zunanji formi torej pismo.

Hieronim nam je zapustil obsežen korpus svoje kores-

pondence, zato se apologijo zdi primerno primerjati z dru-

gimi pismi. Tipično antično pismo se je začelo s pozdrav-

nim nagovorom, ki je navadno vključeval ime pošiljatelja

in naslovnika, končalo pa s pozdravi in z željo po zdravju

(zlasti pri osebnih pismih) ter z lastnoročnim podpisom, ki

392 Tudi Lardetova kritična izdaja, po kateri je narejen slovenski prevod, kot naslov navaja Hieronymi ad Pammachium et Marcel am pro se

contra accusatorem defensio. Prim. Pierre Lardet, ur., S. Hieronymi presbyteri opera: pars III; opera polemica; Contra Rufinum, Corpus Christianorum (Series Latina) 79 (Turnholt: Brepols, 1982), 1.

393 Hier., Apol. c. Ruf. 2.35.: »Prekoračil sem okvire pisma …«

— 412 —

je potrdil istovetnost avtorja z omenjenim pošiljateljem. Na koncu pisma je bil navadno dodan datum, na zunanji strani

tudi naslov prejemnika. 394 Kar zadeva obseg, Hieronim z

izgovorom, da prekoračuje meje pisma, večkrat395 posredno

zahteva kratkost, čeprav pojma kratkosti ne definira. Po-

dobno opravičilo je mogoče najti tudi na koncu druge knji-

ge Zagovora proti Rufinu. Sklicevanje na kratkost je – bolj

kot zahteva ali iskreno opravičilo – le formalno sredstvo,

kako končati pismo ali preiti na novo temo, in ga najdemo

tako v daljših kot v krajših Hieronimovih pismih.396

Zagovor proti Rufinu kljub prepoznavnima naslovni-

koma nima vloge osebnega pisma. Odsotnost datacije, ne-

posredno nagovarjanje bralca in dejstvo, da sta formalna

naslovnika omenjena le na začetku, na katerem Hieronim

opraviči svoje pisanje in prijatelja predstavi kot naročnika

spisa, medtem ko pravi naslovnik ostaja anonimen (vsaj

poimensko) – vse to so lastnosti spisa, ki dajejo slutiti, da

je Hieronim delo želel ponuditi širši javnosti, ne le prijate-

ljema, ki sta ga pozvala k pisanju. Temu v prid govori tudi

sama vsebina pisma; delo skuša bralca pridobiti na svojo

stran, je najprej in predvsem samoobramba (pri Hieronimu

je ta nujno povezana tudi z napadom), in sicer odziv na

Rufinov Zagovor proti Hieronimu.

Lardet v obsežnem predgovoru397 ugotavlja, da je notra-

nja kompozicija Hieronimove apologije sestavljena iz dveh

parov opozicij, accusatio – defensio in laus – accusatio. Tako dokazuje, da krščanska apologija kot zvrst izvira iz dveh vej

antične retorike: to sta genus iudiciale in genus demonstrati-vum. Hieronim je s tem dedič kompleksne tradicije: zgod-

394 Barbara Conring, Hieronymus als Briefschreiber: Ein Beitrag zur spätantiken Epistolographie (Tübingen: Mohr Siebeck, 2001), 48–51.

395 Npr. v Hier., Ep. 57 in Hier., Ep. 70.

396 Conring, Hieronymus als Briefschreiber, 50.

397 Pierre Lardet, »Introduction: l'esthétique de l'oeuvre,« v Saint Jérôme: Apologie contre Rufin, ur. Pierre Lardet, Sources Chretiénnes (Paris: Les Éditons du Cerf, 1983), 76*.

— 413 —

nje krščanske apologetike, satire, filozofskih in političnih invektiv ter kiniške diatribe.398

Hieronimovo delo nosi naslov Zagovor proti Rufinu,

kar nas ne sme zavesti, da bi njegovega avtorja prišteli k

zgodnje krščanskim apologetom, katerih namen je bil v prvi

vrsti opravičiti krščanstvo.

Krščanska apologetika je zvrst, katere nastanek je po-

gojen s kulturnim dogajanjem, dejstvom, da je bila religio

il icita. Je odziv na tedanje (ne)razumevanje krščanstva in

prva samoopredelitev skupine, ki v obrambo pred obtožbo

večine interpretira svoj položaj.399 Apologije so bile glede

na raznolikost očitkov različnega značaja; lahko je šlo za

filozofski spis, žgočo samoobrambno razpravo, lahko za

napad na pogansko verovanje ali zgolj za spodbudni go-

vor. Praviloma so naslavljale lokalne oblasti, večkrat nepo-

sredno cesarja. Gamble apologijo imenuje »odprto pismo

cesarju«,400 pri čemer ostaja vprašanje, kolikšen učinek so

imeli tovrstni pozivi. Po mnenju nekaterih raziskovalcev so

bili naslovniki le literarna fikcija, sami spisi pa naj bi bili

že vnaprej namenjeni znotrajkrščanski rabi. Gamble meni,

da so bile apologije poslane cesarju (in navadno naletele

na gluha ušesa), obenem pa so krožile med verniki in jim

služile v sporih z izobraženimi nekristjani.401

Čeprav je Hieronimov spis samoobramba v sporu zno-

traj krščanstva, ga z apologijami drugega stoletja družijo

fiktivni naslovnik, zagovor pravovernosti in dejstvo, da je

nastal na neko »zunanjo« pobudo. Podobno kot apologeti

398 David S. Wiesen, St. Jerome as a Satirist: Study in Christian Latin Thought and Letters, Cornell Studies in Classical Philology (New York: Cornell University Press, 1964), 166–172.

399 Gorazd Kocijančič, Logos v obrambo resnice: izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov (Celje: Mohorjeva družba, 1998), 6, 7.

400 Harry J. Gamble, Books and Readers in the Early Church: A History of Early Christian Texts (New Haven: Yale University Press, 1995), 112, 113.

401 Gamble, Books and Readers in the Early Church, 112, 113.

— 414 —

se je tudi Hieronim s spisom odzval na provokacije, v tem primeru na Rufinov napad. Tudi njegov Zagovor proti Rufinu je odprto pismo Rufinu.

Neogibna posledica prvih poskusov konstituiranja teo-

loške doktrine in hkrati spodbuda, da se je ta dograjevala,

je pojav raznih tokov znotraj krščanstva, ki so povzročili,

da sta se v Cerkvi vzpostavila pojma herezija in pravovernost. 402 Hereziološke tekste so v drugem stoletju podobno

kot prve apologije začeli pisati posamezniki, ki so s pozicije

pravovernosti sistematično preučili krivoverske nauke in jih

nato kritično prerešetali, da bi dokazali njihovo neuteme-

ljenost.403 Razlika je bila v tem, da je šlo za obračunavanje

z »notranjim nasprotnikom«, ki se je kakorkoli oddaljil od

soglasnega izročila krščanskih skupnosti in apostolske ke-

rigme.

Hieronimov Zagovor proti Rufinu je prav gotovo dedič

obojega, tako krščanske samoobrambe kot tudi napada na

krivoverstva, čeprav si je Hieronim za vodilo svojih apolo-

getsko-polemičnih spisov postavil načelo: »… prava non

acriter confutare, disputationem contra se magis docere

quam vincere.«404 Kljub temu je v svoji apologiji Hieronim

nastopal izredno bojevito in zajedljivo. Da si je za zgled

lahko vzel tudi bogato zapuščino govorniških prijemov,

zlasti iz sodnega govorništva, znotraj katerega je bila in-

vektiva že od nekdaj udomačena,405 nas opozarjajo mnoge

402 O najzgodnejšem pojavu in pojmovanju heretičnosti v drugem

stoletju, konstituiranju krščanskih središč v Egiptu, Rimu in Aziji

ter o vlogi, ki jo je tedaj imela literatura, razpravlja Walter Bauer, Orthodoxy and Heresy in Earliest Christianity, The New Testament Library (London: SCM Press LTD, 1972).

403 Tomislav J. Šagi-Bunić, Povijest kršćanske literature (Zagreb: Kršćanska sadašnjost, 1976), 399, 400.

404 Hier., Ep. 60.10.: »... zavrniti zmote, vendar ne na grob način; tega, ki razpravlja proti meni, raje poučiti kot potolči.«

405 Po Ciceronovih besedah ( Brut. 47) naj bi rabo sramotenja in hu-morne žalitve v govoru prvi teoretično utemeljil Gorgias (ok. 480–

ok. 380 pr. Kr.). Tudi Cicero se je zgledoval po zgodnejših rimskih

— 415 —





parafraze Ciceronovih stavkov iz njegovih najbolj žolčnih razprav proti političnim nasprotnikom ( In Catillinam, In

Pisonem), piker humor in raznovrstne zmerljivke, obenem

pa tudi sistematična členitev spisa. Vse to nas ne preseneča,

saj sta Hieronima z apologeti in s hereziologi družila teme-

ljita retorska izobrazba (v Com. in Gal. 1.2. poroča, kako je v mladosti deklamiral kontroverzije) ter vneto prizadevanje

za pravovernost.

Druga zvrst, v kateri je moč najti polemične metode

in ki je bolj posredno vplivala na Hieronima, je bila kini-

ška diatriba. Gre za govor, nabit z moralnimi nauki in s

sočnim humorjem, s katerim so kiniški filozofi nastopali

pred ljudskimi množicami. Pogosto je dobila polemičen in

žaljiv značaj, ki je vplival na razvoj rimske satire, hkrati pa

tudi na zgodnje krščanske govore. Diatriba velja za prototip

krščanske pridige, kajti tudi etični nauki so bili kristjanom

in kinikom v določeni meri skupni. Na Hieronima je zvrst

vplivala posredno, bodisi prek rimske satire ali prek krščan-

skih piscev in pridigarjev.406

Satira

Četrto stoletje je na novo obudilo zanimanje za rimsko

satiro. Lucilijeve, Perzijeve in Juvenalove stavki najdemo

tudi pri krščanskih avtorjih. Amijan Marcellin407 omenja,

da je bil Juvenal tedaj eden najbolj branih piscev. Tudi Ho-

raciju se je uresničila bojazen408 – postal je avtor obvezne-

ga šolskega branja.409 Hieronim tu ni bil nikakršna izjema,

prej nasprotno; v poznavanju klasičnih avtorjev v svojem

govornikov, ki so izrazito sramotili svoje nasprotnike, in se spraševal o vlogi humorja v govorništvu ( De orat. 2.54–71). Prim. Wiesen, St.

Jerome as a Satirist, 168, 169.

406 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 170.

407 Amm. Marc., 28.4.14.

408 Hor., Sat. 1.10.76; Ep. 1.20.17.

409 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 3, 4.

— 416 —

času ni imel tekmecev, in njihove citate je uporabljal – sicer v zmanjšanem številu – celo takoj po znamenitih sanjah.

Med humornimi avtorji je zlasti cenil Plavta (še posebno

v puščavniškem obdobju) ter Horacijeve Satire in Pisma.

Juvenala sicer poimensko ni omenjal, vendar se je nanj skli-

ceval, tako da je po vsej verjetnosti poznal njegova dela.410

Gotovo Hieronim ne bi bil v tolikšni meri dovzeten za

polemično in satirično izročilo, če že sam ne bi bil anima

naturaliter satirica.411 Tu v mislih nimamo posebne, edine pristno rimske literarne zvrsti, ki sprva ni bila zbadljiva, v

četrtem stoletju pa jo je slovničar Diomed že lahko opisal

kot pesniško formo, določeno z obscenostjo in zajedljivim

smešenjem človeških napak.412 Hieronim ni zapustil verzov

in nobenega njegovega dela ne bi mogli imenovati za satiro.

Satiričen je v širšem pomenu besede; dekadentna družba

četrtega stoletja je pri zgodnejših satiričnih piscih odkrila

odsev lastne dobe, in podobnost med obema obdobjema

je moralistu, kakršen je bil Hieronim, dovoljevala, da si je

pri grajanju družbenih izprijenosti ali posameznikovih hib

sposojal dikcijo poganskih piscev drugega stoletja.413 Ta se je

lepo skladala s Hieronimovim jezljivim, ciničnim in ponos-

nim značajem, ki ni prenesel niti najmanjših pomislekov o

lastni intelektualni superiornosti, tako da se je ostro in z vso

410 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 8–10. Drugo satirično delo, ki je bilo v Hieronimovem času očitno precej popularno, je bila Prašičja oporoka ( Testamentum Grunii Corocottae porcelli). Hieronim jo na dveh mestih jemlje za zgled slabega okusa svoje dobe, in sicer v

predgovoru k dvanajsti knjigi Komentarja k Izaiju in v prvi knjigi Zagovora proti Rufinu.

411 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 11.

412 Satura dicitur carmen nunc quidem maledicum et ad carpenda hominum vitia compositum, quale scripserunt Lucilius et Horatius et

Persius. (H. Keil, Grammatici Latini, 1. 485). Po: Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 1. Ta opis velja za satiro, kakršna se je razvila pozneje.

Sprva ni imela žaljivega in obscenega značaja, pač pa je šlo za mešan

žanr.

413 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 6.

— 417 —

osebno prizadetostjo odzival na vsak očitek. Zgodovinar Pa-ladij, ki s Hieronimom ni gojil najlepših odnosov, omenja,

da je veliko Hieronimovih del zasenčila njegova invidia.414

Hieronim ni bil prvi krščanski pisec, ki se je s satiro od-

zival na saeculi mala.415 Za njegovega predhodnika bi lahko

veljal že Tertulijan, ki ga je Hieronim dobro poznal416 in

ga občudoval, vendar je bil do njegovih teoloških naukov

skeptičen. Hieronim se je naslonil na Tertulijanova »mizo-

ginska« dela zlasti v Ep. 22 in v spisu Adversus Iovinianum, v katerem razpravlja o ženskah in poroki.417 Krščanska satira

pred Hieronimom se je lotevala tudi poganskih predstav o

bogovih; v poeziji jih je zasmehoval Komodijan, v prozi pa

Arnobij z znamenitim delom Adversus nationes. Tudi Lak-

tancijeva dela, pesnitev Carmen contra paganos neznanega

avtorja, Prudencijev verzni napad Contra Symmachum in

mnogi drugi spisi kažejo, da je bila satira precej naravno

orožje, ki so ga kristjani v četrtem stoletju uporabljali v boju

proti poganom in nemoralnosti, ki so jo zaznali v tedanji

družbi.418 Hieronimovo promoviranje višjega nivoja krščan-

ske morale tako lahko razumemo kot nadaljevanje apolo-

getske tradicije.419 Izkaže se, da so le redki družbeni pojavi

ušli Hieronimovemu ostremu jeziku. Wiesen odkriva satiro

v Hieronimovem nezadovoljstvu nad duhovno atmosfero

v Rimu in moralo svoje dobe, v kritiki tedanjih cerkvenih

dostojanstvenikov, še zlasti pa v napadih na pogane, Jude,

heretike in osebne sovražnike, kakršen je postal tudi Rufin.

Še posebno nevarne so se Hieronimu zdele heretične

smeri znotraj Cerkve, bodisi takšne, ki so že izgubile svojo

414 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 11.

415 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 12.

416 Quid Tertul iano eruditius, quid acutius? ( Ep. 70. 5).

417 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 12–14.

418 Poglobljeno študijo krščanske polemične literature prinaša delo:

Ilona Opelt, Die Polemik in der christlichen lateinischen Literatur von Tertul ian bis Augustin, Bibliothek der klassischen Altertumswiessenschaften (Heidelberg: Winter, 1980).

419 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 15–19.

— 418 —

vitalnost (npr. montanizem in gnosticizem), ali tedaj ak-tualne (zlasti pelagijanstvo). Voditelje krivoverske skupine

ali sam pojav herezije Hieronim naravnost demonizira. V

pismu iz halkidske puščave piše, da tudi tam »Ariana rabies

fremit«,420 ter nekoliko pozneje, da »Arius caput levat«421 in

da proti neki drugi hereziji »olim emortua vipera contri-

tum caput levat«.422 Prispodoba kače423 se zdi še posebno

ustrez na – Hieronim jo namreč variira na vse možne nači-

ne. Origenizem tako postane »coluber tortuosus« ali »vene-

natissima vipera«,424 njegovi privrženci pa »rabidi canes«.425

Podobno je z apolinarijanizmom; Hieronim ga označi426 za

»haeresis, quae sibilabat in mundo, et /.../ latratu impuden-

tissimorum canum ad inducendos simplices, nostrum men-

tiebatur adsensum«.427

Zanimivo je, da so konkretni, redkokdaj teološki očitki

skupni skoraj vsem herezijam, ki se jih Hieronim loti, in

da se ponavljajo tudi pri njegovem obračunu z osebnimi

nasprotniki. Poglavitna dva očitka sta pomanjkanje zgovor-

nosti, neukost in nerazgledanost v najširšem pomenu ter

senzualizem, nekakšna vsesplošna pretirana skrb za zemelj-

sko življenje. V Dialogus contra Pelagianos 3.16 pelagijancem očita, da jim besede tečejo v želvji hitrosti, testudinem istum

tibi ego grandibo gradum, pri čemer si besedno zvezo izpo-

soja iz Plavtove Aulularije.428 Kot bo razvidno, ta očitek sre-420 Hier., Ep. 16.2. »Arijanska kuga divja ...«

421 Hier., Ep. 65.13. »Arij dviga glavo ...«

422 Hier., Ep. 69.1. »Nekdaj mrtva kača dviga strto glavo.«

423 Primera s kačo ni presenetljiva; poleg kače iz Geneze, v katero se preobleče satan, tudi v Novi zavezi kača simbolizira zlo, hudiča (Lk 10,19). Hieronim se na to sklicuje zlasti v pismu 124.

424 Hier., Ep. 97. »Zvita kača«, »silno strupena kača«.

425 Hier., Ep. 33.5. »Stekli psi«.

426 Hier., Ep. 97.1. »Herezija, ki je sikala po svetu, in /.../ z laježem nesramnih psov hlinila naše odobravanje, da bi zapeljala preproste

ljudi.«

427 Prim. Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 173–176.

428 Plaut, Aul. 49.

— 419 —





čamo tudi pri napadu na Rufina.429 Podobno velja za očitke pohlepa in požrešnosti. Heretiki so sužnji svojega trebuha,

»vaccae pinguissimae«430 in dvoličneži, ki so skrenili s prave poti. »Haeretici omnia gloriae et lucri causa faciunt et orant

in angulis platearum, rectam semitem relinquentes.«431

Vsakršno nadaljnje naštevanje sicer številnih sramotitev

bi še podkrepilo Hieronimovo očitno pretiravanje. Kot opo-

zarja Wiesen, prava satira izhaja iz same realnosti; učinkovi-

ta je le, če pod smešenjem in popačenjem absurdnih detaj-

lov še lahko prepoznamo realno sliko. Tega pri Hieronimu

ni; pri njem se karikiranje heretikov sprevrže v sramotenje,

ki ni več kot to. Razlog za to je v tem, da Hieronim operira

z abstraktnimi predstavami in ne na podlagi avtopsije. Hie-

ronim ni imel realne slike o heretikih, zato tudi karikiranje,

ki izhaja iz takšne predstave, ne more biti prepričljivo.432

Vse to je dobro imeti pred očmi, ko pregledujemo njegove

očitke in sramotenje osebnih prijateljev, še posebno Rufina

v Zagovoru proti Rufinu.

Elementi satire v Zagovoru proti Rufinu

»Kateri prijatelj se ne bi zgrozil, da ne bo morda nekoč

sovražnik, če se je lahko med Hieronimom in Rufinom zgo-

dilo to, kar obžalujemo.«433 Te Avguštinove besede dajejo

slutiti, kako nenadejan je bil spor med Hieronimom in Ru-

finom. Hieronimu je svoboščina, s katero si je dovoljeval

laudare et carpere, nakopala precej osebnih sovražnikov, od katerih mnogi v njegovih delih ostajajo anonimni,434

429 Hier., Apol. c. Ruf. 1.17.

430 PL 25, 1024 D. »Debele krave.«

431 PL 25, 1531 A. »Heretiki vse delajo iz častihlepja in zaradi dobička; molijo po vogalih glavnih ulic in opuščajo pravo pot.«

432 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 187, 188.

433 Hier., Ep. 24.1. »Quis denique amicus non formidetur, quasi futurus inimicus, si potuit inter Hieronymum et Rufinum hoc, quod plan-gimus, exoriri?«

434 Wiesen povzema, da tiči vzrok za anonimnost v tem, da se je Hi-

— 420 —

nekateri pa so poimenovani že v naslovu; takšna sta bila denimo Jovinijan in Vigilancij. Težko je reči, ali je bil vzrok

teh sporov osebno nesoglasje ali nestrinjanje glede teoloških

vprašanj. Pri varuhu pravovernosti, kakršen je bil Hieronim,

je vsak odmik od cerkvenega nauka pomenil že osebni na-

pad. Veljalo je tudi obratno: Hieronim je vsakemu osebne-

mu sovražniku hitro očital brezbožnost in nemoralnost.435

Ščitenje Boga mu je dovoljevalo, da je bil z nasprotnikom

neusmiljen. To je razvidno iz konca Ep. 61., v kateri se v zavesti, da je bil preoster, izgovarja: »Meam iniuriam patienter

tuli, impietatem contra Deum ferre non potui.«436

Vsekakor je besedišče Zagovora proti Rufinu načrtno sti-

lizirano. Kot pravi Opelt,437 je bojevitost in napadalni ton

treba pripisati ne le avtorjevi osebnosti, ampak tudi zvrsti, v

kateri je pisal. V kolikšni meri lahko pri Hieronimu ločimo

delo, njegovo zvestobo tradiciji in zvrstno preobleko, od

avtorjeve osebnosti in historične realnosti, ostaja vprašanje,

nedvomno pa ima spor z Rufinom, ki je bil Hieronimov

tesni prijatelj, povsem druge razsežnosti kot njegovi spori

z virtualnimi tujci, kakršna sta bila Vigilancij in Jovinijan.438

Zagovor proti Rufinu ni prvo delo, v katerem se je Hiero-

nim norčeval iz Rufina. Prvi satirični napad nanj najdemo

že v Ep. 57.12.439 V pismu, v katerem Hieronim brani svoj

prevod Epifanijevega pisma, kljub temu da ne navede njego-

eronim lotil uglednega človeka z višjega družbenega stanu, ki ga ni

hotel imenovati poimensko, ampak mu je dal psevdonim, ki je bilo

hkrati (porogljivo) govoreče ime (primer: Onasus). Prim. Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 215.

435 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 224.

436 Hier., Ep. 61.4. »Krivico, ki se mi je zgodila, sem potrpežljivo prenašal, nespošljivosti do Boga pa nisem mogel vzdržati.« Wiesen,

St. Jerome as a Satirist, 221.

437 Ilona Opelt, Hieronymus’ Streitschriften, Bibliothek der klassischen Altertumswiessenschaften (Heidelberg: Winter Universitätsverlag,

1973), 165.

438 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 225.

439 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 226.

— 421 —

vega imena, Rufina posmehljivo poimenuje o, columen litterarum et nostrorum temporum Aristarche.440 O sebi cinično

pravi: »… frustra tanto tempore studuimus et saepe ma-

num ferulae subduximus,«441 hkrati pa prosi prijatelja, naj

ga popravi. Ko navede prevod, kakršnega bi po njegovem

mnenju naredil Rufin, pripomni: »O, Plautina eloquentia,

lepos Atticum et Musarum /.../ eloquio comparandus.«442

Očitno so Hieronimu očitali, da je izvirno pismo po svo-

jem okusu obložil z retoričnim okrasjem,443 zato o Rufinovi

izobraženosti pomilovalno doda: »Haec non est illius culpa

cuius sub persona alius agit tragoediam, sed magistrorum

eius, qui il um magna mercede nihil scire docuerunt.«444

Prvi Hieronimov očitek Rufinu je torej pomanjkanje izo-

braženosti. In da se Rufin ne bi slučajno skliceval na sveto

preproščino, kakršne so bili tudi apostoli, nadaljuje: »Ve-

nerationi mihi semper fuit non verbosa rusticas sed sancta

simplicitas: qui in sermone imitari se dicit apostolos, primus

imitetur in vita.«445 Hieronim Rufinovo domnevno intelek-

tualno preproščino in neomikanost hitro poveže z material-

no preprostostjo; Rufina doleti drugi očitek – zasmehovanje

zaradi njegovega, po Hieronimovih besedah razkošnega,

razuzdanega življenja:

Ceterum ridiculum, si quis e nobis inter Croesi opes et Sar-

danapali delicias de sola rusticitate se iactet, quasi omnes

440 »... opora učenosti in Aristarh našega časa ...« Vsi slovenski odlomki iz Ep. 57 so navedeni po Movrinovem prevodu.

441 »Smo se torej zaman toliko časa izobraževali in večkrat ‚roke molili pod šibo‘?« (Juv. 1.15).

442 »To pa je Plavtov jezik, to je atiška lepota, ki se lahko, kot se reče, kosa z govorico Muz!«

443 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 227.

444 »Ampak tega ni kriv tisti, ki kot lutka na vrvici nastopa v predstavi nekoga drugega, temveč njegovi učitelji, ki ga za velik denar niso

naučili ničesar.«

445 »Nikoli nisem spoštoval besedne zarobljenosti, spoštoval pa sem

sveto preproščino: kdor pravi, da z jezikom posnema apostole, naj

jih prej posnema z življenjem.«

— 422 —

latrones et diversorum criminum rei diserti sint, et cruentos gladios philosophorum voluminibus ac non arborum truncis

occultant.446

Ta dva očitka sta prisotna tudi v Zagovoru proti Rufinu, v katerem, kot bo razvidno, Hieronim pri oblikovanju satirič-

nih bodic ni izviren. Prvo posmehljivo pripombo srečamo

že v tretjem poglavju, v katerem omenja Rufinove tri knjige,

spletene venustate attica. Tudi poklon na začetku četrte-

ga poglavja, kaj vse odlikuje Rufinov slog, je treba najbrž

razumeti kot ironijo: »… ipsa stili elegantia et sermo con-

positus, quodque his maius est, christiana simplicitas.«447

Knjige, ki jih je Rufin prigaral v nočeh, primerja z Mar-

kionovimi Antitezami (pri čemer primerjava s heretikom

Rufinu ni mogla biti v čast) in se veseli, kaj novega mu

bo razkril njegov eloquentiae flumen. 448 Precej pozornosti

Hie ronim nameni Pamfilovemu in Evzebijevemu Zagovo-

ru Origena, za katerega vztraja, da ga je napisal le Evzebij,

Rufin pa naj bi ga načrtno – toda lažno – pripisal Pamfilu.

Pri tem se čudi, kako da se je Rufin lahko tako zmotil, ko

se vendar odlikuje po razgledanosti in ga imajo rojaki za

velikega pisca.449 Do njega je neprizanesljiv, saj se spomni,

kako se je Rufin lotil njegove izobrazbe, zlasti njegovega

hebrejskega učitelja. V trinajstem poglavju Rufina nagovori

s filozofom in se spotakne ob njegovo duhovičenje glede

Baraninovega imena.450 Ustraši se za svoje ime, kajti človek,

446 »Smešno pa je, če se kdo izmed nas sredi Krezovih zakladov in Sar-danapalovih užitkov ponaša s preproščino; to je tako, kot bi se raz-

bojniki in najrazličnejši zločinci delali učenjake in bi krvavih mečev ne skrivali za drevesnimi debli, temveč za filozofskimi knjigami.«

447 Hier., Apol. c. Ruf. 1.4.: »Eleganten slog, izpiljen jezik in, kar je še več kot to, krščanska preprostost ...«

448 Vrelec zgovornosti.

449 Hier., Apol. c. Ruf. 1.9.

450 Hier., Apol. c. Ruf. 1.13.: »Modrijanko, poleg tega slišim, da seciraš nekatere dele mojega pisma in da namrščen dvigaš obrvi ter na moj

račun zbijaš šale, vredne Plavta, ker naj bi dejal, da je moj učitelj Jud Baraba.«

— 423 —

kot je Rufin, si dovoli spreminjati imena in avtorstvo knjig, zato bi lahkocelo Hieronima preimenoval v Sardanapala.

Omemba Sardanapala je bralcu zagotovo sprožila misel na

razuzdanost in pomehkuženost, ki so ju pripisovali kralju

že v Ciceronovem času.451 V resnici je Hieronim tisti, ki

Rufina preimenuje v Sardanapala, in sicer v Komentarjih k

Nahumu in Habakuku,452 ki so najbrž nastali že v letu 393,453

ravno tako pa primerjavo med Rufinom in Sardanapalom

glede načina življenja srečamo že v Ep. 57. Kako tesno sta po Hieronimovem prepričanju povezana asketsko življenje in

z marljivostjo pridobljena intelektualna širina, je razvidno

v pregovorno formuliranih naukih, ki jih nadrobi Rufinu

v 17. poglavju: »Quamvis Croesos quis spiret et Darios, lit-

terae marsupium non sequuntur. Sudoris comites sunt et

laboris: sociae ieiuniorum, non saturitatis: continentiae, non

luxuriae.«454

Dodatno težo svojim mislim Hieronim priskrbi še s ci-

tati iz Knjige modrosti in Knjige pregovorov, s pomočjo katerih Rufina – neizobraženca – implicitno izenači z »zlobno

dušo«, v katero »modrost ne prihaja«, in s telesom, »ki je

vdano grehu«.455

V trinajstem odstavku Rufina posmehljivo okliče za sa-

pientiae columen et norma catonianae severitatis,456 od katerega se ne namerava učiti hebrejščine, sam izraz pa nas spet

spomni na columen litterarum iz Ep. 57. Na Rufinov izgovor, 451 Cic., De rep. 3.4.: »Sardanapalus, turpior vitiis quam nomine.« Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 234.

452 Com. in Abacuc, PL 25.1307A; Com. in Nahum, PL.1261C..: »Sibilet igitur excerta et Sardanapalus insultet turpior vitiis quam nomine.«

453 Tako trdi Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 234, 235, in popravlja Ca-vallerino zgodnejšo datacijo.

454 Hier., Apol. c. Ruf. 1.17.: »Tudi če bi bil poln denarja kot Krez ali Darej, učenost ne sledi denarnici. Učenost je spremljevalka znoja

in truda; druži se z neješčnostjo in ne s polnim želodcem, s samo-

obvladovanjem ne pa z razsipnostjo.«

455 Mdr 1,4–5 v Apol. c. Ruf. 1.17.

456 Steber modrosti in merilo katonske resnobe.

— 424 —

češ da ni vedel, koliko napačnega je Origen napisal, Hieronim pikro pripomni: »Ne zavračam tega niti ne izključujem

možnosti (kot bi morda kdo utegnil), da ni poznal neče-

sa, kar je prevajal.«457 V šestnajstem poglavju si Hieronim

vzame prostor, da Rufina pouči o tem, »kaj se je naučil kot

otrok«,458 in mu nasuje vrsto primerov iz antičnega govor-

ništva ter pojasni smisel komentarjev. Sedemnajsto poglavje

je še posebno polno posmeha Rufinovi izobraženosti. Rufin

dobi laskavi vzdevek Aristarchus nostri temporis, znan že iz

Ep. 57, ter seznam jezikovnih in slogovnih pomanjkljivosti iz svojih del. Hieronim ob tem spet privleče na dan znani rek

Vem, da nič ne vem in obžaluje, da ga Rufin očitno ne pozna.

Z žalostjo opaža, da se vsak zarobljenec loteva pisanja, in

ob tej priložnosti navede Horacijeve verze. Tudi Rufinova

latinščina je po Hieronimovih besedah obupna:

Tu qui in latinis mussitas et testudineo gradu moveris potius

quam incedis, vel graece debes scribere ut, apud homines gra-

eci sermonis ignaros, aliena scire videaris, vel si latina tempta-

veris, ante audire grammaticum, ferulae manum subtrahere

et, inter pravulos ἀθηνογέρων, artem loquendi discere.459

Primerjavo z želvjo hitrostjo ( testudineo gradu moveris

potius quam incedis) je Hieronim vzel iz Plavtove Aulularije in jo pozneje uporabil v Dialogus contra Pelagianos, ponovil

pa tudi v Ep. 125,460 v kateri je po Rufinovi smrti nesramno

naslikal njegovo karikaturo.

457 Hier., Apol. c. Ruf. 1.14.

458 Hier., Apol. c. Ruf. 1.15.

459 Hier., Apol. c. Ruf. 1.17.: »Ti, ki še v latinščini jecljaš in ki ti beseda prej po želvje kobaca, kot pa teče, moraš pisati grško, da bi se ljudem, ki ne znajo grščine, zazdel učen v tujemu jeziku; ali pa bi moral, če bi se poskusil v latinščini, prej poslušati gramatika, nastavljati roko šibi in se med otročaji kot kak ostarel sholar učiti govorniške spretnosti.«

460 Hier., Ep. 125.18.2–3.: »Testudineo Grunnius incedebat ad loquen-dum gradu et per interval a quaedam vix pauca verba capiebat, ut

eum putares singultire, non proloqui.«

— 425 —

V Zagovoru proti Rufinu glede Rufinovega znanja o književnosti Heronim pravi: »Nisi forte se litteras non didicisse iurabit; quod nos illi et absque iuramento perfacile

credimus.«461 V sedemnajstem poglavju najdemo tri naved-

ke iz Horacija,462 enega iz Juvenala,463 enega iz Perzija464 in

Vergilija,465 navedek iz Plavta466 in omembo igre Testamen-

tum Porcel i. Ves ta repertoar klasičnih avtorjev je Hieronim zbral načrtno; medtem ko smeši Rufinovo nerazgledanost,

hkrati poudarja svoje široko poznavanje korpusa pogan-

skih piscev. Citiranje bodisi klasičnih besedil bodisi Svetega

pisma je pri Hieronimu tako pogosta tehnika, da bralec ne-

hote dobi vtis, kot da Hieronimov namen ni samo kritika

in napad na nasprotnika, ampak da na neki način uživa v

besednem spopadu.

Hieronimu je posebej pri srcu komično portretiranje

nasprotnikov. Že v pismu Proti Janezu Jeruzalemskemu sli-

ka nespodobne heretike, ki se med Epifanijevim govorom

muzajo in stikajo glave: »Tu et chorus tuus canino rictu,

naribusque contractis, scalpentes capita, delirum senem

nutibus loquebamini.«467 Tudi karikature so si med seboj

presenetljivo podobne. V Ep. 57 najdemo opis pokvarjenega

meniha, ki opravičuje krajo pisma: »Et audet quidam ex eis

adducto supercilio et concrepantibus digitis eructare.«468

Podobna opisa sta tudi v Zagovoru proti Rufinu. Prvi se na-

461 Hier., Apol. c. Ruf. 1.17: »Morda bo prisegal, da se tudi književnosti ni učil, kar zlahka verjamem tudi brez prisege...«

462 Hor., Sat. 1.10.34: »Ne Minervam docere videar et in silvam lignam portare«; Ep. 2.1.114–117 in Ars. 88: »Cur nescire, pudens prave, quam discere malo?«

463 Juv., 1.15. »ferulae manum subtrahere«.

464 Pers., 1.29.

465 Verg., Eclog. 3.26.

466 Plaut, Aul. 49.

467 Hier., Contra Ioh. Hier. 11. »Ti in tvoj krog ste zijali kot psi, vlekli skoz nos, se praskali po glavi in si prikimavali, da je starec zmešan.«

468 Hier., Ep. 57.3.3.: »Potem se pa nekdo od njih drzne še zatleskati s prsti in ves namrščen izjaviti ...«

— 426 —





naša na Rufina, ki da je »homo rugosae frontis adductique supercilii«,469 drugi pa na Rufinovega privrženca Hrizogo-na, ki prav tako »austeritate frontis et contractis rugatisque

naribus concava verba trutinatur«.470 Tudi po smrti Rufinu

ni prizaneseno; v Ep. 125 ga Hieronim prikaže, ko začenja

govor, in pri tem uporabi iste motive: »… adducto superci-

lio contractisque naribus ac fronte rugata duobus digitulis

concrepabat ...«.471 K posmehljivemu tonu dodatno pripo-

morejo še pomanjševalnice, kar je prav tako ena od priljub-

ljenih Hieronimovih tehnik smešenja.

Najbrž bi našli še veliko podobno recikliranih opisov,

vendar so navedeni primeri dovolj za vtis, kako Hieronimo-

va vis comica zaradi neizvirnega ponavljanja samo sebe iz-

prazni do te mere, da se upravičeno sprašujemo, ali je z rabo

teh klišejskih izrazov pisec sploh želel učinkovati duhovito.

Stiliziran polemični spis

Satira je ena od prvin, ki določa vsebinski značaj dela; na

jezikovno-formalni ravni ji pri tem pomagajo razna retorič-

na sredstva, značilna za tradicijo polemičnega pisanja. Hie-

ronimov slog Lardet označuje z izrazom copia verborum, ki

vključuje piščevo strast do naštevanja in pleonazmov, gosto-

besednost in pretiravanje.472 Lardet obravnava vse tri knjige

Hieronimove apologije kot celoto in najde številne retorične

prvine zlasti v tretji, najbolj izrazito polemični knjigi, a tudi

v prvih dveh je retoričnih sredstev dovolj.

Primer Hieronimovega pleonastičnega pisanja najde-

mo že takoj na začetku prve knjige: »Quid necesse fuit ea-

dem rursus iterare et frequneter ingerere et /.../ ipsa dicta

469 Hier., Apol. c. Ruf. 1.13: »... da namrščen dvigaš obrvi ...«

470 Hier., Apol. c. Ruf. 1.32: »... resnega in nagubanega čela puha skozi nos in tehta prazne besede ...«

471 Hier., Ep. 125.18.2–3.: »... privzdigne obrvi, stisne nosnice in na-mrščen tleskne z dvema prstoma ...«

472 Lardet, »Introduction,« 85*.

— 427 —

replicare?«473 Zanimivo je, da vsebina stavka pravzaprav graja slog, v kakršnem je izražena sama, to je ponavljanje. Hieronim s tem plastično ponazarja Rufinovo dolgovezenje, vendar

sam (zahvaljujoč svojemu besednemu zakladu) pri izražanju

istega smisla ne ponavlja istih besed ( ipsa dicta replicare).

Lardet474 je v Zagovoru proti Rufinu pozoren tudi na Hie-

ronimovo premišljeno rabo superlativov, pomanjševalnic

in ponavljalnih besed, ki v nasprotju s poenostavljenim in

z banalnim izrazjem, kakršnega najdemo v latinščini četr-

tega stoletja, dosegajo večjo ekspresivnost. Rufinov spis je

tako po Hieronimovih besedah »simplicissimi amici non

simplex nec pura laudatio«,475 pri čemer je treba pridevnik

simplex razumeti kot preprost, enostaven in kot nepoučen,

naiven. Prav tako je Rufin v tridesetem poglavju označen

kot homo severissimus, njegov um pa ni ingenium, temveč ingeniolum. Če Hieronim po eni strani poudarja Rufinovo neizobraženost in jezikovno okornost476 (pri čemer je treba

vedeti, da so vse omalovažujoče žaljivke izrazito pretirane,

saj je bil Rufin vse prej kot neizobražen), pa po drugi strani,

kadar je le možno, razkazuje svojo erudicijo. Za to upora-

bi med drugim tudi kopičenje imen raznih (bolj ali manj)

znanih oseb, npr.: »... alius qui huius rei ignarus est dicat a te

esse conpositum et, quasi mimum Philistionis vel Lentuli ac

Marulli, stropham eleganti sermone confictam.«477 Podob-

no nalogo imata tudi seznam heretikov »Hac defensionis

perturbatione, nec Marcion nec Manichaeus nec Arius nec

Eunomius accusari potuerunt ...«478 in celotno šestnajsto

473 Hier., Apol. c. Ruf. 1.1.: »Kaj je bilo treba eno in isto znova in znova ponavljati, stalno navajati in /.../ preobračati iste besede?«

474 Lardet, »Introduction,« 85*.

475 Hier., Apol. c. Ruf. 1.2.: »Nič kaj iskrena niti preprosta hvalnica nadvse preprostega prijatelja.«

476 Hier., Apol. c. Ruf. 1.30; 2.6; 2.9; 2.11.

477 Hier., Apol. c. Ruf. 2.20.: »... da ti nekdo, ki stvari ne pozna, reče, češ da si si jo izmislil sam in da je to kot kak Filistionov, Lentulov ali Marulov mim v uglajenem jeziku spletena zvijača.«

478 Hier., Apol. c. Ruf. 2.17.: »Ob takšnem zmedenem zagovarjanju ne bi

— 428 —

poglavje prve knjige, v katerem Hieronim Rufinu razgrne malo antologijo antičnega govorništva od Hrizipa in Anti-patra do Cicerona in (več kot zgolj ilustrativno) navrže vse

pomembnejše komentatorje klasičnih besedil:

Puto, quod puer legeris Aspri in Vergilium ac Sallustium

commentarios, Vulcatii in orationes Ciceronis, Victorini

in dialogos eius, et in Terentii comoedias praeceptoris mei

Donati, aeque in Vergilium, et aliorum in alios, Palutum

videlicet, Lucretium, Flaccum, Persium atque Lucanum.479

Hieronimovo pisanje poživljajo tudi raba retorične mno-

žine (npr. v Apol. c. Ruf. 1.17.), številni ciceronijanski vzkliki (npr. »O impudentiam singularem!«480 ali »Quo non perveniat semel effrenata temeritas!«481 in »O labores hominum

semper incerti! O mortalium studia contrarios interdum

fines habentia! »482) ter skrbno postavljene antiteze in para-

lelizmi (npr. »nec in laude haberem aequalium gloriam, nec

in vituperatione solacium«483 ali »nunc viri sumus, postea

nascamur in feminas, et quae hodie virgo, tunc forte pro-

stibulum sit«484), ki poudarjajo homoioteleuta.485 Ti si lahko mogli obtožiti niti Markiona, niti Manija, niti Arija ali Evnomija ...«

479 Hier., Apol. c. Ruf. 1.16.: »Mislim, da si kot deček bral Asperjeve komentarje k Vergiliju in Salustiju ali Vulkatijeve k Ciceronovim

govorom, Viktorinove k njegovim dialogom in komentarje k Teren-

ciju, ki jih je sestavil moj učitelj Donat, podobno tudi k Vergiliju,

in druge komentarje različnih avtorjev, recimo k Plavtu, Horaciju,

Perziju in Lukanu.«

480 Hier., Apol. c. Ruf. 1.1.: »Kakšna nesramnost!«

481 Hier., Apol. c. Ruf. 2.21.: »Do kam vse bo še segla ta nebrzdana zaletavost?«

482 Hier., Apol. c. Ruf. 2.24.: »Kako negotovi so človeški napori! In kako nasproten učinek imajo včasih naša prizadevanja!«

483 Hier., Apol. c. Ruf. 1.2.: »v tej hvali nimam časti svojih sodobnikov

/.../ in v sramotenju nimam tolažbe.«

484 Hier., Apol. c. Ruf. 2.12.: »se nam je bati, da se možje pozneje ne bi rodili kot ženske, tiste pa, ki so zdaj deviške, bodo morda postale

vlačuge.«

485 Lardet, »Introduction,« 86*.

— 429 —

sledijo v pravih slapovih.486 Lardet odkriva tudi asindetično povezana tricola, npr. »et Ieremias in vulva sanctificatur,

eligitur, roboratur...«, 487 paronomazije in poliptota ( orbis/

urbs v Apol. c. Ruf. 2.18; amputasti/ interpretatus/ putasti/

imputanda/ conprobasti v Apol. c. Ruf. 2.13) ter izrazito rit-miziranost, čeprav Hieronimovo delo sodi v čas, ko je ak-

centuacijski naglasni sistem že izpodrival kvantitativnega.

K večjemu blišču pripomorejo tudi številne slikovite me-

tafore in besedne zveze, vzete iz medicinskega, pravnega,

predvsem pa vojaškega izrazja (»accusant medicum, quod

venena prodiderit«488 in »Num idcirco curari non debeo,

quia tu me bono animo vulnerasti? Confossus iaceo, stridet

vulnus in pectore...«489 ali »Quamvis libraverit accusationis suae hastas...«490), ter tu in tam zasejana grška beseda, kar je

tipičen znak Hieronimovega snobizma, morda podedova-

nega že od Cicerona, vendar pomenljivo umeščenega v pre-

vajalski spor in v latinsko govoreči svet četrtega stoletja.491

Med posameznimi elementi Hieronimovega polemič-

nega opusa Opelt492 našteva različne prijeme: stiliziranje

uvoda in sklepa, argumentiranje s pomočjo retoričnih

vprašanj, anafore, obtožujoče antiteze in paradokse. Tudi

Lardet ugotavlja, da imajo v Zagovoru proti Rufinu izredno

moč vprašanja, s katerimi Hieronim nasprotniku vrača

njegove lastne očitke in ga potisne v brezizhoden položaj.493

486 Lardet, »Introduction,« 87*, 88* navaja tak primer iz Hier., Apol. c.

Ruf. 2.17.: Clementem /.../ pressbyterum, virum catholicum, scribit in libris suis interdum Dei Filium dicere creatum, et Dionysium /.../

episcopum, virum eruditissimum, contra Sabel ium quattuor voluminibus disputantem, in arianum dogma delabi.

487 Hier., Apol. c. Ruf. 1.22.: »Jeremija je bil že v maternici posvečen, izbran in utrjen...«

488 Hier., Apol. c. Ruf. 1.1.: »Obtožujejo zdravnika, ker je razkril strup...«

489 Hier., Apol. c. Ruf. 1.11: »Mar me ni treba pozdraviti zato, ker si me ti ranil z dobrim namenom? Zaboden ležim, rana v prsih me skeli...«

490 Hier., Apol. c. Ruf. 1.5.: »Čeprav vihti sulice svojih obtožb...«

491 Lardet, »Introduction,« 90*.

492 Opelt, Hieronymus’ Streitschriften, 165–171.

493 Lardet, »Introduction,« 82*.

— 430 —

Serija takšnih vprašanj se začne takoj v prvem poglavju prve knjige, v katerem Hieronim nastopi in medias res: »Si

sunt vera, quae scripsisti, cur publicum metuit? Si falsa, cur

scripsit? /.../ Rogo: quis est iste dolor? Quid aestuant? Quid

insaniunt?«494

Potem Hieronim postavi vprašanje in hkrati ponudi dva

možna odgovora, s katerima bi Rufin obtožil samega sebe:

Fidem suam, quam vocat? Eamne qua Romana pollet Eccle-

sia an il am quae in Origenis voluminibus continetur? /. ./

Sive bene credit laudator meus, confessione sua me adsumit

in socium; sive male, ostendit me ideo ante laudatum quia

participem sui putabat erroris.495

Podobno očitajoča so tudi vprašanja glede prevoda:

Sin autem veritatis fidem in translatione conservas, cur alia

mutas et alia dimittis intacta, quamquam aperta confessio est,

in eodem prologo, emendasse te prava et optima reliquisse?496

V enajstem poglavju se Hieronim čudi, zakaj Rufin vse

obtožbe origenizma jemlje osebno in namiguje, da je obču-

tek napada nase znamenje Rufinove slabe vesti:

Quid ad te, qui et orthodoxum et laudatorem meum esse te

dicis, si asperior sum in haereticos et illorum in publicum

strophas profero? Laetare invectione mea, ne, si dolueris,

haereticus esse videaris.497

494 Hier., Apol. c. Ruf. 1.1.: »Če je res, kar je pisal, zakaj se boji javnosti?

Če pa je laž, zakaj je pisal? /.../ Sprašujem: čemu vsa ta jeza? Zakaj se razburjajo? Kaj blaznijo?«

495 Hier., Apol. c. Ruf. 1.4.: »Katera vera je ta, ki jo imenuje svojo? Ta, ki ima veljavo v rimski Cerkvi, ali ta, ki jo vsebujejo Origenovi spisi?

/.../ Če moj hvalivec pravilno veruje, me jemlje za tovariša v svoji

veroizpovedi, če pa veruje slabo, kaže, da me je prej hvalil zato, ker me je imel za soudeleženca v svoji zmoti.«

496 Hier., Apol. c. Ruf. 1.7.: »Če pa v prevodu ohranjaš zvestobo resnici, zakaj nekaj spremeniš, drugo pa puščaš nedotaknjeno, ko vendar v

istem predgovoru odkrito priznavaš, da si napačno popravil, dobro

pa ohranil?«

497 Hier., Apol. c. Ruf. 1.11.: »Kaj imaš s tem ti, ki praviš, da si pravoveren

— 431 —

V drugi knjigi Hieronim preizkuša Rufinovo obrambo

pred Anastazijem in mu zastavlja vprašanje, na katerega še ni

odgovoril. Rufina sili, naj pove svoje mnenje glede izvora duše:

Anima ista quam suscepit Iesus, erat antequam nasceretur ex

Maria, an in origine virginali, quae de Spiritu Sancto nasce-

batur, cum corpore simul creata est, vel, iam in utero corpore

figurato, statim facta et missa de caleo est?498

Rufinovega izmikanja in nevednosti o duši se Hiero-

nim ponovno in še bolj ostro loti v desetem poglavju druge

knjige. Čudi se, kako to, da Rufin glede vprašanja, o ka-

terem canes latrant, nima svojega mnenja oziroma se do

njega noče opredeliti.499 Čeprav Hieronim ne navede svojega

prepričanja,500 v poglavju 11a. sledi pravo zaslišanje s hipofo-

in moj hvalivec, če sem do heretikov oster in spravljam njihove

zvijače v javnost? Veseli se moje invektive, sicer bo videti, da si

heretik, če boš užaljen.«

498 Hier., Apol. c. Ruf. 2.4.: »Ali je duša, ki jo je prevzel Jezus, že obstajala, preden se je rodil iz Marije? Ali je bila ustvarjena hkrati s telesom, v izvorni deviški naravi, ki jo je rodil Sveti Duh? Ali pa je bila potem, ko je bilo telo že izoblikovano v maternici, nenadoma

ustvarjena in poslana z neba?«

499 Hier., Apol. c. Ruf. 2.10.: »O piscih pa si poučen toliko, da raje ‚misliš‘, kot pa jemlješ kot gotovo. Edino pri Origenu nisi v dvomih. Praviš:

‚Tako misli Origen.‘ Vprašal te bom: ali razmišlja dobro ali slabo? ‚Ne vem,‘ praviš. Zakaj mi potem enega za drugim pošiljaš pismonoše

in glasnike in me skušaš poučiti, da bi vedel, česar sam ne veš? /.../

V vseh teh stoletjih ne najdeš nikogar, ki bi bil vreden tega, da mu

Gospod razkrije odgovor na to vprašanje? Ne patriarh ne prerok,

apostol ali mučenec? Tudi ko si bil ‚v ječi in izgnanstvu‘, ti nihče ni razjasnil teh skrivnosti?«

500 O’Cleirigh opozarja, da ima v Hieronimovem načinu polemiziranja

manjšo vlogo razjasnitev teoloških idej kot pa uporaba retoričnih

in strateških postopkov, značilnih za spor. Dejstvo, da Hieronim

nekatera vprašanja pri argumentaciji pušča nedokazana in neodgo-

vorjena, vidi O’Cleirigh kot taktiko presenečenja. Da bi Hieronim

dosegel svoj poglavitni cilj, tj. podjarmiti Rufina, žrtvuje celo ar-

gument, ki ga je uporabil pri dokazovanju svoje konsistentnosti (v

Apol. c. Ruf. 3.9.). Prim. O’Cleirigh, »Origen’s Consistency: An Issue in the Quarrel between Rufinus and Jerome,« 228.

— 432 —

ro, ker Rufin ne imenuje Origenovega dela, ki ga je prevajal, in ker se o Origenovih naukih nikjer ne opredeljuje.

Dicis enim quod de Graeco multa decideris, licet taceas

quod addideris. Quae decidisti, mala erant an bona? Utique

mala. Quae reservasti, bona an mala? Utique bona: neque

enim mala transferre poteras. Ergo mala amputasti et re-

liquisti bona? Nulli dubium est. Probantur autem quae

translata sunt paene omnia mala. Quicquid igitur malum

in translatione monstravero tibi imputabitur qui illud pro

bono transtulisti ...501

Podobnih vprašanj je v vseh treh knjigah Zagovora proti

Rufinu ogromno; učinkujejo kot posmeh, kot retorična po-

živitev, večkrat kot izraz Hieronimove neučakanosti ali kot

sredstvo zasliševanja in argumentiranja,502 nikdar pa niso

namenjena zgolj pridobivanju informacij. Njihov namen

je največkrat spraviti nasprotnika na tanek led in dokazati

svoj prav.

Hieronim vseskozi skrbi, da njegov polemični ton in

odziv na Rufinov spis ostaneta pred bralcem upravičena.

S tem ko zavestno poudarja, da v svojem spisu le očiščuje

svoje ime krivičnih obtožb, sebe postavlja v vlogo žrtve in

svoj spis prikaže kot izredno utemeljen. Čeprav je tovrstna

recusatio naravnana predvsem defenzivno, pa nasprotnika

implicitno naredi odgovornega za spor. Ta postopek je bolj

kot iskreno skromnost in zavezanost bontonu treba razu-

meti kot eno izmed stereotipnih formulacij, ki piscu omo-

gočajo prehod med posameznimi temami.503

501 Hier., Apol. c. Ruf. 2.11a.: »Praviš, da si od grškega izvirnika mnogo odvzel, čeprav ne poveš, kaj si dodal. Je bilo to, kar si odstranil,

dobro ali slabo? Najbrž slabo. In to, kar si ohranil, je bilo dobro ali slabo? Zagotovo dobro. Slabega najbrž ne bi mogel prevajati. Torej

si odrezal slabo in pustil, kar je dobrega? Nihče ne dvomi. A to, kar

si prevedel, se je izkazalo kot popolnoma slabo. Če ti bom v prevodu

pokazal katerikoli slab nauk, bo odgovornost padla na tvoja ramena,

ker si ga prevedel kot dobrega.«

502 Opelt, Hieronymus’ Streitschriften, 167.

503 Lardet, »Introduction,« 91*.

— 433 —

Hieronim si pri tovrstnem opravičevanju še posebno

prizadeva, da bi sebe predstavil kot zaščitnika prijateljstva,

svoje ravnanje pa veliko manj napadalno, kot bi glede na

Rufinove očitke lahko bilo. Tako o svojem pismu, ki ga je

poslal Pamahiju in Marceli, pravi:

... et quamvis laesus, sic amicitiae iura servavi, ut me sine

accusantis accusatione defenderem, et quod unus Romae

amicus obiecerat, a multis in toto orbe inimicis dicerem iac-

titatum, ut non viderer homini, sed criminibus respondere.504

Že na začetku petega poglavja iste knjige upravičuje svoj

odziv in povsem očitno pridobiva bralca na svojo stran:

Interim apud tacitum lectoris iudicim purgatum esse me

volui et gravissimum inter amicos crimen refellere, ne prior

laesisse videar, qui et vulneratus nequaquam contra percus-

sorem tela direxi, sed meo tantum vulneri admovi manum.

Quem obsecro ut, absque praeiudicio personarum, culpam

in eum referat qui lacessivit.505

Da je Hieronim vse prej kot potrpežljivo prenašal rane,

ki mu jih je zadal Rufin, dokazuje sam Zagovor proti Rufinu.

Pri tem je treba omeniti, da je lahko Hieronimov napad

izredno prikrit. Zanimivo je enajsto poglavje prve knjige, v

katerem svoj spor z Rufinom primerja s sporom med Evze-

bijem in Metodijem. Škof Evzebij, sicer arijanec, je mučencu

Metodiju očital, kako da si je drznil pisati proti Origenu,

katerega nauk je prej cenil. Hieronim nadaljuje:

504 Hier., Apol. c. Ruf. 1.3.: »... in čeprav sem užaljen, sem ohranil pravila prijateljstva, tako da sem se branil, ne da bi obtoževal tožnika. Govoril sem, kot da mi to, kar mi v Rimu očita prijatelj, oporekajo mnogi

sovražniki z vsega sveta, tako da se zdi, da ne odgovarjam človeku,

ampak na očitke.«

505 Hier., Apol. c. Ruf. 1.5.: »Medtem pa bi hotel v tihi bralčevi sodbi ostati čist in med prijatelji odstraniti težko obtožbo, da se ne bi zdelo, kot da sem prvi žalil. Celo ranjen nisem nameril svojega orožja proti

napadalcu, temveč le stegnil roko, da bi oskrbel rano. Bralca prosim,

naj krivdo ne glede na osebo pripiše tistemu, ki je izzival.«

— 434 —

Non est hujus loci pro martyre loqui: neque enim omnia in locis omnibus disserenda sunt. Nunc tetigisse sufficiat hoc ab

Ariano homine objici clarissimo et eloquentissimo martyri,

quod tu in me et amicus laudas, et offensus accusas ...506

Hieronim navede primerjavo, v kateri se poistoveti z

znamenitim in govorniško spretnim mučencem, Rufinu pa

dodeli vlogo arijanca. Težko verjamemo, da je bila v sporu,

v katerem je odločilno vlogo igrala posameznikova pravo-

vernost, takšna Hieronimova primerjava slučajna in nena-

črtna. V nadaljevanju iste zgodbe sledi domnevni očitek, ki

bi ga Rufin utegnil izreči, češ zakaj Hieronim zdaj ponižuje Evzebija, ki ga je prej na nekem drugem mestu hvalil. Na ta

neizrečeni očitek ima Hieronim sam že takoj pripravljen

odgovor:

Alterum quidem nomen Eusebii; sed eadem quae super Ori-

genis vobabulo est calumnia. Laudavi Eusebium in Ecclesi-

astica Historia, in Digestione Temporum, in Descriptione

Sanctae Terrae; et haec ipsa opuscula in Latinum vertens,

meae linguae hominibus dedi. Num ex eo Arianus sum, quia

Eusebius qui hos libros condidit, Arianus est? Si ausus fu-

eris me haereticum dicere, memento Praefatiunculae Περὶ

ἀρχῶν, in qua fidei tuae me esse testaris.507

Seveda Rufin Hieronima ni nikdar obtožil, da je arijanec.

Očitek je popolnoma namišljen in zdi se, da ga je Hieronim

navedel v ponazoritev, kako je tudi domneva, da je orige-

nist, neutemeljena.

506 Hier., Apol. c. Ruf. 1.11.: »Na tem mestu ne bi govorili o mučencu; ne moremo o katerikoli stvari razpravljati ob vsaki priložnosti. Zdaj

bi zadostovalo dotakniti se dejstva, da arijanec znamenitemu in

govorniško spretnemu mučencu očita isto, kar ti očitaš meni ...«

507 Hier., Apol. c. Ruf. 1.11.: »Evzebijevo ime je nekaj drugega, toda obtožba je ista kot v Origenovem primeru. Hvalil sem Evzebija glede

njegove Zgodovine Cerkve, glede Kronike, glede opisa svete dežele; in prav ta dela sem prevedel v latinski jezik in jih podaril ljudem

svojega jezika. Mar sem sam zato arijanec, ker je Evzebij, ki je ta dela sestavil, arijanec? Če bi se me drznil oklicati za heretika, se spomni na svoj predgovor k Περὶ ἀρχῶν, kjer praviš, da sem iste vere kot ti.«

— 435 —

V stilu recusatio Hieronim na več mestih zagovarja svojo odločitev, zakaj je (za Rufinom) prevedel Περὶ ἀρχῶν. Kot

je Rufin ustregel prijatelju Makariju, tako so tudi njega v

prevajanje silili prijatelji, ki so mu potožili, da je knjigo že

nekdo drug slabo prevedel.508 Da mu je bilo prevajati res

odveč, ponovno izvemo v enajstem poglavju:

Tali strictus articulo, interpretaturus eosdem libros, ausculta

quid scripserim: »Hoc mihi praestiterunt amici mei /. ./ ut,

si tacuero, reus, si respodero, inimicus iudicer. /. ./« Ani-

madvertis invito mihi et repugnanti hoc onus impositum

et futuram ex huiuscemodi opere simultatem necessitatis

excusatione curatam.509

Značilen primer je začetek enaindvajsetega poglavja,

v katerem Hieronim pojasni, zakaj mora upravičiti svoje

Komentarje k Pismu Efežanom, čemur doda galantno spo-

gledovanje z bralcem:

Sed quia Paulinianus frater meus de commentariis ad Ephe-

sios quaedam ab eo reprehenda narravit et pauca ex his me-

moriae tradidit, mihique ipsa demonstravit loca, non debeo

subterfugere; quaeso lectorem ut, si paululum in proponendis

et diluendis criminibus longior fuero, necessitati det veniam.

Non enim alterum accuso, sed me nitor defendere et obiec-

tam haereseos calumniam refutare.510

508 Hier., Apol. c. Ruf. 1.6: »Tuae me, frater Pamachi, et tuorum litterae compulerunt ...« (»Brat Pamahij, spodbudila so me tvoja pisma in pisma tvojih bližnjih ...«) in Hier., Apol. c. Ruf. 1.7: »Ad hoc enim

interpretabar, ut male interpretata convincerem.« (»Prevajal sem

zato, da bi spodbil slab nauk prevoda.«)

509 Hier., Apol. c. Ruf. 1.11.: »Zaradi okoliščin sem bil pod velikim pritiskom in odločen, da bom prevedel taiste knjige, zato poslušaj,

kaj sem napisal: ‚To so mi namenili moji prijatelji /.../, da bom, če

bom molčal, sojen kot krivec, če bom odgovoril, pa kot sovražnik

...‘ Vidiš, kako mi je bilo proti moji volji in kljub upiranju naloženo to breme in kako sem prihodnji spor, ki bi nastal zaradi tovrstnega

dela, pomiril z izgovorom, da je nujno.«

510 Hier., Apol. c. Ruf. 1.21.: »Toda ker mi je brat Pavlinijan povedal, da je grajal nekatere dele Komentarjev k Pismu Efežanom, mi nekaj

— 436 —

Kako neprijetno se je Hieronimu zagovarjati, izvemo v enaintridesetem poglavju. Potem ko je razložil, od kod mu

poznavanje klasičnih piscev, in navedel vse, kar bi Rufinu

rekel, če bi takrat obljubil buden, se nehote zgraža nad dejstvom, da ga Rufin obtožuje, ker se ni držal obljube iz sanj:

»Invitus loquor, et retractantem linguam dolor in verba

compellit,«511 in v nadaljevanju pravi: »Sentisne quod tace-

am, quod aestuanti pectori verba non commodem .. «512 Ob

tem se naravnost patetično sklicuje na svetopisemska mesta,

ki ga spodbujajo, naj prijatelju hudega ne vrača s hudim, in

ki mu dajejo upanje, da bo Gospod vsakomur povrnil po

njegovih delih.

Tudi drugo knjigo Hieronim začenja v podobnem slo-

gu; pravi, da je v prvi knjigi odgovarjal, »non ut debui, sed

ut potui, moderato dolore«,513 in da je bil njegov cilj braniti

sebe, ne pa obtoževati druge. V isti sklop vljudnostnih kli-

šejev je najbrž treba dodati tudi navidezno (že omenjeno)

bojazen na koncu druge knjige, da pismo ne bi postalo

razvlečeno.514

Vsem tem opravičevanjem je sorodna govorniška figu-

ra praeteritio kot ena od Hieronimovih taktik pridobivanja

pozornosti. Hieronim večkrat izjavi, da o neki stvari ne bo

govoril, jo navidez malomarno navrže, vendar jo s tem iz-

postavljanjem dejansko še bolj poudari:

teh kritik posredoval in mi pokazal mesta, se ne morem izmuzniti.

Bralca prosim, naj mi glede na nujnost, ki jo zahtevajo okoliščine,

oprosti, če bom predolgo razlagal in se opravičeval pred očitki. Ne

obsojam drugega, ampak samega sebe poskušam braniti in zavrniti

krivo obtožbo herezije.«

511 Hier., Apol. c. Ruf. 1.31.: »To govorim nehote, bolečina sili uporni jezik k besedam.«

512 Hier., Apol. c. Ruf. 1.31.: »Ali veš, da molčim zato, ker za svojo žgočo jezo ne znam prirediti besed...«

513 Hier., Apol. c. Ruf. 2.1.: »Odgovoril sem, ne kot bi bilo treba, ampak kakor sem mogel, ter brzdal svojo bolečino.«

514 Hier., Apol. c. Ruf. 2.34.: »Prekoračil sem okvire pisma, in čeprav sem vzel pisalo v roke, da bi pisal proti krivični hereziji, sem bil prisiljen braniti sebe.«

— 437 —

Nisi et prolixum esset, et redoleret gloriolam, iam nunc tibi ostenderem, quid utilitatis habeat magistrorum limina terere

et artem ab artificibus discere; et videres quanta silva sit apud

Hebraeos ambiguorum nominum atque verborum.515

Na podoben način je osvetljeno tudi Rufinovo sramotno

delovanje:

»Praetermitto quae contra me loquens, tuum propositum

deturpasti, quae in depompationem omnium christianorum

et verbis et opere feceris.«516

V vseh treh knjigah precej obsežno mesto zavzemajo

citati različnih latinskih avtorjev, še posebno pomemben vir

pa je za Hieronima Biblija. Navajati vse citate bi bila precej

mučna naloga, kajti posnemati Hieronimu pomeni ustvariti

lastno delo s pomočjo tega, kar si je izposodil, in to tako,

da novo delo postane zlitina krščanstva in poganske antike,

nasprotna izvirniku.517 Med poganskimi avtorji je njegova

osrednja referenca Cicero, za njim Kvintilijan, od pesnikov

pa Vergilij. Kot že rečeno, se rad vrača tudi k satirikom –

Marcialu, Perziju, Plavtu in Horaciju.518 Med krščanskimi

pisci mu je najljubši Tertulijan. Bolj kot statistično naštevati

neskončno število Hieronimovih reminiscenc – bodisi za-

vestnih ali tistih, ki so bile del vsakdanje rabe v kulturnem

jeziku takratnih literatov – je najbrž pomembno opaziti,

kako jih uporablja in prilagaja svojemu položaju.519 Namen

njegovega citiranja je največkrat golo razkazovanje lastne

515 Hier., Apol. c. Ruf. 1.20.: »Če ne bi bilo preobširno, in če ne bi dišalo po hvalisanju, bi ti kar zdaj pokazal, kakšno korist prinaša stati pred pragom učiteljev in se učiti veščine od strokovnjakov, in videl bi,

kakšno goščavo večpomenskih besed in imen premorejo Hebrejci.«

516 Hier., Apol. c. Ruf. 1.31.: »Ne bom se spuščal v to, da si z govorjenjem proti meni osramotil svoj poklic, da si z besedami in dejanji delal v

osramočenje kristjanov.«

517 Lardet, »Introduction,« 93*.

518 Vse te avtorje je imel Hieronim očitno v svoji zasebni knjižnici, ki ga je spremljala tudi v Betlehem. O Hieronimovi zbirki, knjižnici v Cezareji in o produkciji krščanskih knjig: Williams, Monk and the Book.

519 Lardet, »Introduction,« 97*.

— 438 —

razgledanosti; z njihovo avtoriteto skuša podkrepiti svoje besede,520 zlasti Sveto pismo pa kliče za pričo svoje pravič-

nosti in samoobvladanja. Zanimivo je trideseto poglavje

prve knjige, v katerem se s citati poganskih klasikov bojuje

proti očitkom, da bere poganske pisce. Hieronim se zave-

da, da »rursum si aliquid de veteribus libris respondero, et

dixero, adeo in teneris consuescere multum est dum renuo,

crimen incurro, et pro me testimonium proferens, hoc ipso

arguor, quo defendor«.521

Kljub temu sta poglavji sicer diskretno, a vseeno pro-

vokativno polni poganskih antičnih imen (Kras, Lucilij,

Orbilij) in drugih reminiscenc klasične antike, ki so bile

tako za Hieronima kot tudi za Rufina neizogiben del nju-

nega miselnega sveta.522 Hieronim si privošči celo spajanje

antičnih besedil s krščanskimi elementi.523 Kot pravi Lardet,

Hieronimovi citati niso le elegantno okrasje, ampak nudijo

tudi svojevrstno prepričevalno moč.524

Tudi citiranje Rufinovega Zagovora proti Hieronimu,

pravi Lardet, je za Hieronima zgolj odskočna deska, ki je

v lastnem spisu ni hotel reproducirati, ampak jo je v drugi

knjig uporabljal, da bi zbujal videz objektivnosti.525 Pri tem

je treba vedeti, da so vsi citati izbrani zelo premišljeno.526

Tako Lardet527 kot tudi Wiesen528 ugotavljata, da Hiero-

520 Tako denimo s plazom citatov iz Knjige modrosti v Apol. c. Ruf. 3.43.

521 Hier., Apol. c. Ruf. 1.30.: »Če ti navedem nekaj iz teh starih knjig in rečem: ‚Največ velja, kar se mlad naučiš‘ , bom z navajanjem spet trčil ob očitek, in ko navajam dokaz sebi v prid,

se obtožujem prav s tem, s čimer se branim.«

522 Lardet, »Introduction,« 98*.

523 Na primer kristjanizacija Vergilija v Hier., Apol. c. Ruf. 1.5.

524 Lardet, »Introduction,« 99*. V mislih ima predvsem Hieronimovo

vzporejanje lastnega odnosa z Rufinom z znamenitimi dvojicami,

kot so Terencij – Luscij Lanuvin, Cicero – Gabinij, David – Savel idr.

525 Lardet, »Introduction,« 78*, 82*.

526 Hier., Apol. c. Ruf. 2.17; 2.18.

527 Lardet, »Introduction,« 90*.

528 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 245.

— 439 —

nimov, na prvi pogled svež način pisanja spričo pogostega zatekanja k loci communes (kot so omenjene klišejske recusatio, retorična vprašanja, captatio benevolentiae pri bralcu, pretericije itd.), zaradi velikega števila citatov, rabe povsem

istih zmerljivk in dobesedno enakih opisov nasprotnikov

postaja repetitiven in enoličen. Kot nekakšno opravičilo pa

dodajata, da je takšna ocena plod modernega poveličevanja

izvirnosti, ki je v antiki pomenila nekaj drugega kot danes.

Kreativnost v antiki namreč ni stremela k iznajdbi novih

načinov izražanja, temveč si je prizadevala na nov način

razvrščati elemente ustaljenega repertoarja in jih postavljati

v nov kontekst.529 Wiesen opozarja tudi na vpliv, ki ga je

imela retorika na antičnega duha, in na anahronizem mo-

dernega bralca, ki čuti konflikt med premišljenim pisanjem

in iskrenim izrazom čustvenega stanja.530

Hieronimov polemični spis je sad osebne zamere in

sovražnosti, toda literarne konvencije žanra, v katerem je

napisan, spodbujajo in opravičujejo njegovo indignatio. Zdi

se, da so njegova čustva do Rufina, kot jih kaže v Zagovoru

proti Rufinu, pristna, obenem pa retorično pretirana, da se

je lahko z njim prepričljiveje spustil v literarno tekmo.

Čeprav Hieronimu nočemo napisati še ene apologije,

je treba pripomniti, da je bil sam retorsko izobražen otrok

svojega časa in da Zagovor proti Rufinu odraža antično

pojmovanje izvirnosti. Rufina v njej zmerja z žaljivkami,

ki jih je natrosil že pelagijancem, njegova izobrazba pa mu

omogoča, da se svobodno sprehaja po korpusu klasičnih

besedil in ga izkorišča ter da si kot marljiv komentator

prilašča obilo svetopisemskih citatov, ki jih očitno ali pri-

krito vtke v celotno delo in tako Biblijo vpreže v svojo

korist. Tudi njegovo argumentiranje je bolj kot razrešitvi

teoloških vprašanj namenjeno razkazovanju govorniške

spretnosti.

529 Lardet, »Introduction,« 90*.

530 Wiesen, St. Jerome as a Satirist, 269.

— 440 —

Ne glede na to, v kolikšni meri je Hieronimovo delo odraz osebne prizadetosti, ne moremo spregledati vseh omenje nih

retoričnih figur, avtorjevega prikritega ali očitnega širokouste-

nja z lastno izobraženostjo531 (ki ni neposredni predmet ori-

genističnega spora), ponavljajočih se opisov nasprotnika in

enoličnih zmerljivk, ki se zdijo vnaprej pripravljene. S tem v

zvezi bi morda veljalo navesti kar samega Hieronima:

Volo in chartulis meis quaslibet ineptias scribere; commenta-

ri de Scripturis, remordere laedentes, digerere stomachum, in

locis me exercere communibus, et quasi limatas ad pugnan-

dum sagittas reponere.532

Če Hieronimove puščice razumemo kot resno mišljen

napad, ki je več kot le »vaja v slogu«, potem se zgornji opis

zdi zelo v nasprotju z avtorjevim sklicevanjem na lastno

spravljivost, ki ga najdemo v Zagovoru proti Rufinu (če se-

veda tudi to Hieronimovo izrekanje mirovništva ni le slo-

govni kliše). Toda kot pravi Hieronim, gre za ineptiae in

loci communes – neumnosti in slogovne domislice, ki jih

shranjuje za težke čase. V sporu z Rufinom, v katerem se

je moral na prošnjo prijateljev odzvati na očitke, sicer bi bil videti krivoverec, so mu očitno prišle zelo prav.

Ne glede na to, kako razumemo Zagovor proti Rufinu –

bodisi kot v apologijo preoblečen in z osebno ogorčenostjo

prežet polemični spis bodisi kot delo, ki formalno posnema

polemične spise in je zgolj eden od prispevkov v literarnem

dvoboju –, v obeh primerih ji priznavamo premišljenost in

slogovno izpiljenost.

531 Hier., Apol. c. Ruf. 1.30; 2.6.

532 Hier., Ep. 57.4.1.: »Po svojih lističih rad pisarim razne traparije, zapi-sujem opombe k Svetemu pismu, se nazaj znašam nad žaljivci, delam

vaje v slogu in jih nato odložim kot za boj priostrene puščice.«

— 441 —





Sklep

Vzrok za to, da se je Hieronim znašel v vrtincu orige-

nističnega spora ob koncu četrtega stoletja, je bilo njegovo

mladostno zgledovanje po Origenu. Origena je sicer posne-

mal zelo celostno, bolj z načinom življenja kot s teološkim

naukom. Zdi se, da se je moral od njegovih spekulacij, ki

jih je nekoč (bodisi zavestno ali ne) vsrkal in uporabil tudi

v svojem delu, ločiti šele, ko je Origena obsodil salaminski

škof Epifanij. Čeprav se je Hieronim odtlej kazal v novi,

antiorigenistični preobleki in je z Epifanijem obsojal vse

sporne Origenove nauke z njegovimi morebitnimi privr-

ženci vred, je moral paziti, da ne bi z obsodbo krivoverstva

odrezal tudi svojega mladostnega dela. Hieronim se je zato

v sporu dosledno prikazoval kot nekdo, ki je bil od nekdaj

sposoben ločiti Origenovo veličino od njegovih zmotnih

spekulacij: »Ne imitemur eius vitia, cuius virtutes non pos-

sumus sequi.«533

Poleg mladostnega zgleda, ki ga je Hieronim našel v Ori-

genu, se je v času spora ločil tudi od svojega dolgoletnega

prijatelja Rufina. Sam spor med Rufinom in Hieronimom se

ni dotaknil le Origenovih naukov, pač pa se jim je pridružil

grozd medosebnih obračunavanj. Čeprav je Hieronim trdil,

da se je v Zagovoru proti Rufinu želel le obraniti obtožbe

krivoverstva, v svojem javnem spisu ni le zagovarjal lastnih

prevodov in bibličnih komentarjev, temveč je tudi napadel

Rufina: obtožil ga je krivoverstva, mu očital slab prevod in

ponarejanje ter grajal njegovo neizobraženost in celo mo-

ralno izprijenost. Tako se nam Hieronimov Zagovor proti

Rufinu bolj kot teološki obračun z origenizmom pokaže kot buren odgovor na žalitev časti – časti prevajalca, intelektualca, eksegeta in pobožnega meniha.

533 Hier., Ep. 84.8.: »Ne posnemajmo napak nekoga, čigar vrlinam ne zmoremo slediti.«

— 442 —

Ostaja vprašanje, katero čast je Hieronim želel ubrani-ti pred drugimi. Je bila to njegova pravovernost ali primat

v prevajanju in pri vprašanjih eksegeze? Čeprav je Hiero-

nimov slog izrazito napadalen in na prvi pogled čustveno

nabit, je njegova apologija slogovno in strukturno izredno

premišljeno delo, ki z ozirom na druga piščeva polemična

dela in njegovo izobrazbo dopušča možnost, da jo lahko

razumemo kot zagrizen osebni napad ali kot nečimrno ude-

leženko javnega literarnega dvoboja v retorični in jezikovni

virtuoznosti.

— 443 —





Summary

The reason that Jerome found himself in the whirligig

of the origenist controversy at the end of the fourth century

was firstly his following the example of Origen in his youth.

He imitated Origen entirely, more with his way of life than

with his theological doctrine. It seems that Jerome only had

to separate from the speculations he once (either wilful y

or not) absorbed and used in his work, when Origen was

condemned by the bishop Epiphanius of Salamina. In ad-

dition to showing his new antiorigenist views and agreeing

with Epiphanius on disapproval of all disputable teachings

of Origen, as well as his eventual followers, he had to be

careful not to cut off his work of youth by being sentenced

with heresy. Therefore in the controversy Jerome consist-

ently presented himself as someone who was always capable

of separating Origen’s greatness from his incorrect specula-

tions: »Ne imitemur eius vitia, cuius virtutes non possumus

sequi.«534

In the time of the controversy, Jerome did not only part

from the example he found in Origen in his youth, but also

from his friend of many years, Rufin. The conflict between

Rufin and Jerome did not only involve Origen’s doctrine,

it became an interpersonal dispute. Despite the statements

that in Apologia contra Rufinum he only wanted to defend

himself from accusations of heresy, this public letter con-

tains not only translations and biblical comments, but also

accusations of heresy, reproaches of Rufin’s bad translations

and forgeries, reproofs of lack of education and even moral

corruptness. Thus Jerome’s Apologia contra Rufinum appears

to be more a tumultuous answer to an insult of honour; the

honour of a translator, intellectual, exegete and religious

monk, than a theological settlement with origenism.

534 Hier., Ep. 84.8.: »We ought not to imitate vices of the man, whose virtues we are not able to follow.«

— 444 —

The question remains: whose honour did Jerome try to defend in the first place? Was it his orthodoxy or his prima-cy in translation and in questions of exegesis? Despite the

fact that Jerome’s style is on the first sight clearly aggressive

and charged with emotions, Apologia contra Rufinum is sty-

listical y and structural y well-weighed work. With respect

to Jerome’s other polemic work and his education, Apologia

contra Rufinum can be understood either as a zealous attack

or as a vain participant in a public literary duel in rhetorical

and linguistic virtuosity.

— 445 —





Bibliografija

Bauer, Walter. Orthodoxy and Heresy in Earliest Christianity. The New Testament Library. London: SCM Press LTD, 1972.

Benz, Lore. »Lentulus.« V Der neue Pauly: Enzyklopädie der Anti-

ke, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider. Stuttgart: Verlag

J. B. Metzler, 1996.

Brown, Peter. Telo in družba: spolno odrekanje v zgodnjem krščan-

stvu. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007.

———. Vzpon zahodnega krščanstva: prvi del. Ljubljana: *cf, 2006.

Cain, Andrew. The Letters of Saint Jerome. Asceticism, Biblical

Exegesis and the Construction of Christian Authority in Late

Antiquity. The Oxford Early Christian Studies. New York: Ox-

ford University Press, 2009.

———. »Origen, Jerome and Senatus Pharisaeorum.« Latomus

65 (2006).

———. »Rethinking Jerome’s Portraits of Holy Women.« V Jerome

of Stridon. His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in

Josef Lössl. Ashgate, 2009, 47–57.

Capelli, Valeria. »Il corpo e la salvezza in Gerolamo.« V Il corpo e la salvezza negli scrittori cristiani aquileiesi del II-IV secolo.

Col oquium internazionale, ur. Paolo Gaspari. Aquileia, 2008.

Chadwick, Henry. The Church in Ancient Society: from Galilee

to Gregory the Great. Oxford: Oxford University Press, 2001.

———. Early Christian Thought and the Classical Tradition. Ox-

ford: Clarendon Press, 1966.

———. Heresy and Orthodoxy in the Early Church. London: Al-

dershot, Hampshire, 1991.

Clark, Elizabeth Ann. The Origenist Controversy: The Cultural

Construction of an Early Christian Debate. Princeton, NY:

Princeton University Press, 1992.

———. »The Place of Jerome’s Commentary on Ephesians in the

Origenist Controversy: The Apokatastasis and Ascetic Ideals.«

Vigiliae Christianae 41 (1987), 154–171.

Conring, Barbara. Hieronymus als Briefschreiber: Ein Beitrag zur

spätantiken Epistolographie. Tübingen: Mohr Siebeck, 2001.

— 446 —

Crouzel, H. »Pamphilus of Caesarea.« V Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Crouzel, Henri. Origene. Cultura cristiana antica. Rim: Borla, 1985.

Curti, C. »Victorinus of Petovium.« V Encyclopedia of the Early

Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Daniélou, Jean in Henri I. Marrou. Zgodovina Cerkve 1: od začet-

kov do Gregorja Velikega. Ljubljana: Družina, 1988.

De Lubac, Henri. History and Spirit: The Understanding of Scrip-

ture According to Origene. ( orig.: Histoire et Esprit: L’ Intel igence de l’ Écriture d’ après Origène, 1950). Prevod v angl. Anne Englund Nash. San Francisco: Ignatius Press, 2007.

Delaney, John J. in James Edward Tobin. »Gregory Nazianzen.«

V Dictionary of Catholic Biography. New York: Doubleday & Co., Inc., 1961.

———. »Victorinus, Gaius Marius.« V Dictionary of Catholic Bi-

ography. New York: Doubleday & Co., 1961.

Dionisi, U. »Dexter.« V Encyclopedia of the Early Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinianum.

Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Edwards, Mark Julian. Origen Against Plato. Ashgate, 2002.

Ego, Beate. »Gamaliel.« V Der Neue Pauly Enzyklopädie der An-

tike, ur. Hubert Cancik in Helmut Schneider. Stuttgart in We-

imar: Verlag J. B. Metzler, 1999.

Eno, Robert B. »Manichaeism.« V The New Dictionary of Theo-

logy, ur. Joseph A. Komonchak, Mary Collins in Dermot A.

Lane. Dublin: Gill and Macmil an, 1987.

Furley, William D. »Philistion.« V Der neue Pauly: Enzyklopädie

der Antike, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider. Stuttgart: Verlag J. B. Metzler, 2000.

Fürst, Alfons. »Jerome Keeping Silent: Origen and his Exegesis

of Isaiah.« V Jerome of Stridon. His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl. Ashgate, 2009, 141–152.

Gamble, Harry. J. Books and Readers in the Early Church: A Histo-

ry of Early Christian Texts. New Haven: Yale University Press, 1995.

Gantar, Kajetan in Anton Sovre, ur. O pesništvu. Knjižnica Kondor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963.

— 447 —

Grafton, Anthony in Megan Williams. Christianity and the Transformation of the Book. Origen, Eusebius and the Library of Caesarea. Cambridge in London: The Belknap Press of

Harvard University Press, 2006.

Hagendhal, Harald. Latin Fathers and the Classics: A Study of

the Apologists, Jerome and Other Christian Writers. Acta uni-

versitatis Gothoburgensis 64. Göteborg: Elanders goktrycheri

aktiebolag, 1958.

Harmless, William. Desert Christians: An Introduction to the

Literature of Early Monasticism. Oxford: Oxford University

Press, 2004.

Heine, Ronald E. »Articulating Identity.« V The Cambridge Hi-

story of Early Christian Literature, ur. Frances Young, Lewis

Ayres in Andrew Louth. Cambridge: Cambridge University

Press, 2004.

———. The Commentaries of Origen and Jerome on St Paul’s Epi-

stle to the Ephesians. The Oxford Early Christian Studies. New York: Oxford University Press, 2002.

Hinson, E. Glenn. The Church Triumphant: a History of Christia-

nity up to 1300. Macon: Mercer University Press, 1995.

Kelly, John N. D. Early Christian Doctrines. London: Continuum, 2004.

———. Jerome: His Life, Writings, and Controversies. London:

Duckworth, 1975.

Klijn, A. F. J. »Ebionites.« V Encyclopedia of the Early Church, ur.

Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinia-

num. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Kocijančič, Gorazd. Logos v obrambo resnice: izbrani spisi zgo-

dnjih krščanskih apologetov. Celje: Mohorjeva družba, 1998.

Kraševec, Jože in sodelavci. Med izvirnikom in prevodi. Študijska zbirka 3. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 2001.

Küng, Hans. Katoliška cerkev: kratka zgodovina. Ljubljana: Za-

ložba Sophia, 2004.

Ladocsi, G. »Hesychius.« V Encyclopedia of the Early Church, ur.

Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustinia-

num. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Lardet, Pierre. »Introduction: l’esthétique de l’ouvre.« V Saint

Jérôme: Apologie contre Rufin, ur. Pierre Lardet. Sources Chre-tiénnes. Paris: Les Éditons du Cerf, 1983, 76*–99*.

— 448 —

———. L’ Apologie de Jérôme contre Rufin: Un commentaire. Vigiliae Christianae 15. Leiden: E. J. Bril , 1993.

———, ur. S. Hieronymi presbyteri opera: pars III; opera polemica;

Contra Rufinum. Corpus Christianorum (Series Latina) 79.

Turnholt: Brepols, 1982.

———, ur. Saint Jérôme: Apologie contre Rufin. Sources Chrétiennes. Paris: Les Éditions du Cerf, 1983.

Louth, Andrew. Izvori krščanskega mističnega izročila. Od Plato-

na do Dioniza. Ljubljana: Nova revija, 1993.

Lukman, Franc Ksaver. Svetega Hieronima izbrana pisma: prvi

del. Celje: Družba sv. Mohorja, 1941.

Mandac, Marijan. Sveti Jeronim Dalmatinac. Makarska: Služba

Božja, 1995.

Marinčič, Marko, ur. Publij Vergilij Maro. Lirika. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

Movrin, David. Fidus interpres / Zvest prevajalec: Slike iz dveh

tisočletij zgodovine prevajanja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC

SAZU, 2010.

Murphy, F. X. Rufinus of Aquileia (345-411): His Life and Works. Wa-shington DC: The Catholic University of America Press, 1945.

Nautin, P. »Didiymus the Blind.« V Encyclopedia of the Early

Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

O’Cleirigh, Padraig. »Origen’s Consistency: An Issue in the

Quarrel between Rufinus and Jerome.« V Origeniana septima:

Origenes in den Auseinandersetzungen des 4. Jahrhunderts, ur.

W. A. Bienert in U. Kühneweg. Leuven: Leuven University

Press, 1999, 225–231.

Opelt, Ilona. Die Polemik in der christlichen lateinischen Literatur von Tertul ian bis Augustin. Bibliothek der klassischen Altertumswiessenschaften. Heidelberg: Winter, 1980.

———. Hieronymus’ Streitschriften. Bibliothek der klassischen

Altertumswiessenschaften. Heidelberg: Winter Universität-

sverlag, 1973.

Padovese, Luigi. Uvod v patristično teologijo. Prevod Miran Špe-lič. Ljubljana: Frančiškanski samostan, 1994.

Pollastri, A. »Venerius of Milan.« V Encyclopedia of the Early

Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

— 449 —

Raspanti, Giacomo. »Jerome’s Commentary on Galatians in his Exegetical Production.« V Jerome of Stridon. His Life, Writings and

Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl. Ashgate, 2009, 163–171.

Reale, Giovanni. Zgodovina antične filozofije. Zv. IV. Šole cesarske dobe. Ljubljana: Studia humanitatis, 2002.

Rebenich, Stefan. »Inventing an Ascetic Hero: Jerome’s Life of

Paul the First Hermit.« V Jerome of Stridon: His Life, Writings and Legacy, ur. Andrew Cain in Josef Lössl. Ashgate, 2009.

———. Jerome. The Early Church Fathers. London: Routledge,

2001.

Riggi, C. »Methodius of Olympus.« V Encyclopedia of the Early

Church, ur. Angelo di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Schaff, Philip, ur. Theodoret, Jerome, Gennadius, & Rufinus: Historical Writings (1892). New York, Grand Rapids, MI: Chri-

stian Classics Ethereal Library.

Schmidt, Peter L. »Aemilius Asper.« V Der neue Pauly: Enzyklo-

pädie der Antike, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider.

Stuttgart: Verlag J. B. Metzler, 1996.

———. »F. Caper.« V Der neue Pauly: Enzyklopädie der Antike,

ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider. Stuttgart: Verlag J.

B. Metzler, 1996.

Simonetti, M. »Hilary of Poitiers.« V Encyclopedia of the Early

Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clark & Co., 1992.

———. »Lucian of Antioch.« V Encyclopedia of the Early Church,

ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum Augustini-

anum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Studer, B. »Chromatius of Aquileia.« V Encyclopedia of the Early

Church, ur. Angelo Di Berardino in Institutum Patristicum

Augustinianum. Cambridge: James Clarke & Co., 1992.

Sveto pismo. Slovenski standardni prevod (SSP). Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 2003.

Šagi-Bunić, Tomislav J. Povijest kršćanske literature. Zagreb: Kr-

šćanska sadašnjost, 1976.

Trigg, Joseph W. Origen. The Early Church Fathers. London in

New York: Routledge, 1998.

Valenčič, Rafko. Hieronim – mož s Krasa. Ljubljana: Družina:

ZRC TEOF, 2007.

— 450 —

Vessey, Mark. »Jerome’s Origene: The Making of a Christian Literary Persona.« Studia Patristica 28 (1993), 135 – 145.

Veyne, Paul. Kako je naš svet postal krščanski (312–394). Ljubljana: Modrijan, 2010.

Weber, Robertus, ur. Biblia sacra iuxta Vulgatam versionem. Stuttgart: Deutsche Bibelgesel schaft, 1994.

Weingarten, Susan. The Saint’s Saints. Hagiography and Geo-

graphy in Jerome. Ancient Juadaism & Early Christianity. Leiden: Bril , 2005.

Wiesen, David S. St. Jerome as a Satirist: Study in Christian Latin Thought and Letters. Cornell Studies in Classical Philology.

New York: Cornell University Press, 1964.

Williams, Megan Hale. The Monk and the Book: Jerome and the

Making of Christian Scholarship. Chicago: The University of

Chicago Press, 2006.

— 451 —

$

»Me imate za prevajalca? Bil sem izdajalec;

izdal sem heretika, da bi Cerkev rešil pred herezi-

jo. Sam razlog prevajanja je zdaj tu. Moj namen

je bil spoštljiv in ni mi treba poslušati očitkov

brezbožnosti, kajti izdal sem brezboštvo, ki se

Cerkvam ponuja kot pobožnost .. «

Hieronimov Zagovor proti Rufinu je eden

od polemičnih besedil s konca četrtega stoletja,

zasnovan kot krčevit odgovor prijatelju Rufinu

na obtožbo origenizma, ki je Hieronima dolete-

la zaradi mladostnega zgledovanja po Origenu

in prevoda njegovega dela O počelih. Pričujo-

če delo se zato dotakne tudi nekaterih spornih

predpostavk Origenove teologije in spremlja

Hieronimov odnos do aleksandrinskega teologa

od mladostnega istovetenja do trenutka, ko se

je pred cerkveno javnostjo od njegovega nauka

distanciral. Ker je Zagovor hkrati tudi zgodba

o koncu prijateljstva, polna medosebnega obra-

čunavanja, se delo posveča tudi strategiji pole-

miziranja in na ta način razkriva manj znano

podobo o Hieronimu ter celostno

predstavi teološki spor, v katerem

so našle prostor tudi

medosebne

zamere.

•





Document Outline


Kazalo Hieronimov Zagovor proti Rufinu





Liber primus

Prva knjiga

Liber secundus

Druga knjiga

Liber tertius

Tretja knjiga

Neža Sagadin Honorifica Contumelia Uvod

Četrto stoletje Hieronimov čas Z-Bogom orožje Ecclesia potentia et divitiis …





Hieronimova pot ... ab ipsis incunabulis …

Beata solitudo

Biblični sholar





Jeruzalemski spor o Origenu Meniška skupnost v Betlehemu

Spor dveh škofov Prizadevanja za spravo

Premirje





Spor dveh prijateljev Medvedje usluge prijateljev

Posledice bojišča v Egiptu

Rufinov zagovor

Hieronimov zagovor





Kaj ima s tem Origen? Egiptovski origenizem

Origenovi sporni nauki v Περὶ  ρχῶν Oče subordinacionizma?

Izvor duše in predkozmični padec

Origenovo mnenje o posmrtnem življenju





Latinski Origen





Kako brati Zagovor proti Rufinu? Pismo, apologija ali invektiva?

Satira Elementi satire v Zagovoru proti Rufinu





Stiliziran polemični spis





Sklep

Summary





Bibliografija