Zdravica Francetu Albrechtu
Igo   Gruden
Prijatelj moj, ti dobri, zvesti drug, na tvoje zdravje dvigniva zdaj čašo: vtopiva v nji grenkobo zdanjih tug, ki brez zaslug ljubila sva to lepo zemljo našo.
Sva z njo delila žalost in radost, a še radost na dnu bila je tužna: ko nama sužna je odšla mladost, kje je prostost, ki sanjala o nji sva v pesmi družna?
Začuden, mrk in mračen gledaš v svet
prepoln krivic, da z njim bi se sprijaznil;
je sanj  in pesmi mimo šel polet,
let petdeset,
ko da le čaš  si petdeset izpraznil.
V  besedi tvoji zdaj je upor, pogum, ko malodušje narod je zajelo:
kdaj  v  ljudstvih jenjal bo  viharjev  šum,
pohlep, brezum,
ljubezni bratstvo čez ves svet zavelo?
Veruj v življenje, ko da smrti ni,
saj' v srcih še živi v človeštvo vera,
pravice žejni narodi so vsi
in najbolj mi,
ki že prepolna nam gorja je mera.
V  oči poglejva si prav do srca in trčiva, da vžgo se iskre upa, za svetlo bratstvo narodov sveta: Moj drug, do dna! —
ljubezen vsaka je na dnu gorjupa.
33
505