Stran 70____________ANGELČEK__________ Leto 31 Lovro Trpin Knezoškof ljubljanski dr. ANT. BON. JEGLIČ zlatomašnik, prijatelj mladine I. »Kaj pa našega škofa — — ali jih kaj poznaie?« sem vprašal nedavno v šoli, ko smo se ravno učili, da so škofje poleg rimskega papeža pravi na-sledniki apostolov. — In glejte! Ne ena, kar več rok se je dvignilo ob iem vpra-šanju. Bil sem kar v zadregi, koga naj najprej vprašam. »No, 5Iaž, povej pa ti, kje si jih videl!« pravim Vovčevemu, tistemu, ki vselej vse po resnici pove. In Blaž pove". »Zadnjič sem šel z očetom v Kamnik na semenj, pa so se ravno pripeljali s kolo-dvora.« »Morda si se pa zmolil?« ga pre-kinem. »Kaj pa, če so bili kak drug go-spod?!« »O nič!« hiti Blaž ugovarjati. »Saj so oče rekli, da so škof, in oba sva obstala in se odkrila.« »Kaj pa so škof naredili?« ga nato vprašam. - ,. Leto 31_____________ANGELČEK________ Stran 71 »Kaj?! Z roko so mahali, pa smejali so se.« — »Vikica, kje pa si jih ii videla?« se obrnem poiem do Krzove Vike, do tiste, ki iako lepo piše, da sta jo oče in maii bolj vesela, koi če bi jima stale zlale gore na vriu za hišo. »Z mamo sva bili na predstavi v Kamniku, pa so bili zraven,« se odreže Vikica. »Kakšni pa so bili tedaj?« pojzve-dujem dalje. »Ziai križ 50 imeli, pa spredaj so sedeli, pa veseli so bili. Posebno jim je bilo všeč, ko so Orliči in Orličice nasto-pale. Kar z glavo so kimali, pa smejali so se.« »Jaz sem pa že z njimi govoril}« se naenkral vtakne vmes Fuflarjev Francelj, iisii nestrpni možiček, ki najrajši iakrat govori, kadar treba ni. , »Govoril si z njimi?« ga vprašam zateglo. »I ja, zadnjič, ko so bili prišli k nam birmo vezai.« Vsi v šoli se mu zasmejejo. »Lej ga no! 5irmo — vezat?« m» popravljam. »Ne, birmo delit,« popravi brž. »Takrat ste pa tako vsi govorili z ____. - ¦ f ._. ¦ ~ ' ¦ r ' Stran 72 ________ANGELČEK - Leto 31 njimi, ko ste bili vprašani v soli,« ga zavrnem. »Pa jaz sem še posebe sam go-voril z njimi,« poudarja Francelj glasneje. »Tam pri .štantih' sva stala z boirom, ko so prišli mimo, pa so me kar za glavo prijeli...« »Morebiii pa misliš reči: za ušesa?^ mu ponagajam. »O, ne! Saj jim nisem nič naredil! Pa, če bi jim bil iudi bil, našega skofa se jaz že nič ne bojim. Saj so tako prijazni, ] da nobeden tako! Mene so vse izpra-šali, kje sem doma, koliko sem slar, pa kaj so mi boter kupili... pa tudi lakrai so se ves čas smejali, ko so z menoj govorili!« . ' »Pa naj bo dosti!« ga usiavim. »2e viditn, da jih vsaj nekaleri dobro poznate. Čudno se mi pa zdi, da ste jih videli vsi tako zadovoljne in vesele. Blažu so se smejali, Vikico jih je videla smejoče se, pa tudi Franceljnu so se smeh-1 j a 1 i. Navsezadnje bosie že mislili, da se škof samo smejejo? Oj, otroci, to pa ni tako; škof iudi mnogo trpijo, večkrat žalujejo, morda kdaj celo jokajo. »Kako pa io?« boste vprašali. Le pomislite, oiroci, koliko so mo- Leto 31 _______ANGELČEK Stran 73 Knezoškof-zlatomašnik dr. A. B. Jeglič. Stran 74 ANGELčEK Leto 31 rali škof pretrpeti, preden so se izšolali za duhovnika. Saj so bili revni z doma. In kol revnim jim je najbrže že za časa dijaških lei marsikaj manjkalo, naj si bo že denar ali obleka ali kruh ali knjige. In koliko so morali šiu-dirati 1 Saj niso študirali samo v Ljub-Ijani celo dolgo vrsio lel, ampak iudi na Dunaju, pa na Nemškem v Monakovem, Vircburgu, Kolinu, Friburgu, Tibingi iid. In koliko grenkega so morda doživeli že koi mlad duhovnik, ko sd bili dušni pasiir vženski kaznilnici doma v svoji rojsini župniji! Ali pa pozneje, ko so za-pusiili za nekaj let domačo zemljo, pa so se naselili kot pravi apostol med tujim, četudi braiskim narodom hrvalskim. Ko-Iikokrai jih je žgalo solnce in pral dež, ko so iskali ob Drini in Goraždi in Foči, od Bjeline do Zvornika pa tja do Srebr-nice in Višegrada revnih in zapu-ščenihBosancev, da so jih kršče-vali, izpovedovali, jim pridigali, jih tola-žili in delili z njimi vse, kar so imeli. Kaj pa šele v zadnjih peiindvajseiih le-iih (1898—1923), odkar so škof v domači ljubljanski škofiji! Kako jim je že srce zakrvavelo, ko so uvideji kmalu po na-siopu svoje službe, da so tudi v domo-vini nekateri, sicer izobraženi možie, Leto 31 ANGELČEK____________Stran 75 ki se pa ne zmenijo ne za boga in ne za sveto Cerkev, pa so se bali iudi za mla-dino, da ne bi zašla na napačna pota. O, kako grenke so bile te misli za iako bogoljubnega jn rodoljubnega moža! To-da zaupali so v preyidnosi božjo. Sklenili so že leta 1898., da bodo sezidali velik katoliški zavod, kjer naj bi se šolali najboljši učenci ne-le iz Ijub-ljanske skofije, ampak po možnosli iudi iz drugih slovenskih pokrajin, da se v tem zavodu pod spreinim vodslvom hako vzornih in učenih duhovnikov izobraziio za dobre duhovnike, pa tudi za druge veljake, kakrsne zahtevajo različni omi-kani sianovi. In glejtel Posrečilo se jim je, da so mogli že dne 16. julija lela 1901 slovesno blagosloviti in položiti vogelni kamen velikanskemu poslopju. To je bilo potem dodelano in opremljeno leia 1905. Na sredi šentviškega polja, ob vznožju svele Smarne gore, pred vraii bele Ljubljane, v srcu Slovenije stoji to poslopje in nosi ime: Zavod sv. Stanislava. Nad proče-Ijem ie palače pa se blesii napis: Kri-stusu, Zveličarju sveia. Velikansko delo je la zavod. Veli-kanske so bile pa ludi skrbi in žrive, s kaierimi so ga škof postavili. Sami pri- Stran 76 ANGELCEK Leio 31 znajo, da so ga tnogli dovršiti in ga še vzdržujejo le s pomočjo božjo. Koliko ¦ potov so morali narediii, koliko prošenj sesiaviti, koliko nasprotovanj prenesti, koliko posvetovanj imeti, koliko ur pre-bedeii, koliko molitev opraviti, preden so sploh mogli sprejeti v zavod prve dijake. šestindevetdeset jih je bilo sprejeiih prvič, a io šieviio je, do danes iekom 18 let narastlo na siotine. Koliko bridkih novic — zlasti ob vojskinem času, pa še iudi pozneje, in morda še danes tudi — sp morali škof radi zavodov že čuii in sprejeti, k> vedo le sami in dobri Bog, ki jim bo enkrat za vse ie lrude, žrtve in skrbi velik plačnik. II. Dne 22. majnika iega leia obhajajo knezoškof Jeglič 25 lelnico, odkar vodijo ljubljansko škofijo, dne 27. julija leios pa bodo obhajali svojo z 1 a i o m a š o. Pefdeset let duhovnik! ln tak apostolski duhovnik, ki hoče biii in daii vsem vse, ki mu je noč in dan samo skrb za ljudsivo na mari! Zavodi namreč niso edina skrb škofova. Prestati morajo še marsikaj drugega težkega. Kdo naj opiše ves napor, ki ga prenašajo leto za letom že Škofijski dijaški zavod sv. Stanislava. Straa 78_______ ANGELČEK____________Leto 31 celih 25 lei, ko obiskujejo vsako pefb leto vse župne in dosiikrat tudi najod-daljenejše podružne cerkve po škofiji? Kdo ne ve, kako so včasih do smrti iz-mučeni, ko sedijo od ranega jutra do poznega večera kar po cele ure in pa dneve, če treba, v spovednici? In spei — koliko poirpljenja ireba, ko morajo ioli-krat tešč, potem ko so včaslh po irikrat in večkrai govorili in pridigali, maševaii šele proti poldnevu ali pa celo čezl Res, čudež je, da so Še tako krepki v svojem 73. leiu. Pa še hujši od telesnega je njih duševni napor, bridkosti in vsakovrsine skrbi! Koliko iruda so jim dale in jim še dado nešteie knjige, spisi in pisma, ki so jih spisali in jih še pišejo dan za dne- • vom! Pomislile: samo knjig — in med njimi iakih, ki so debele in obsežne, kol jih vi izlepa ne vidiie — so napisali ž e nad dvajset... Prevzvišeni nad-pastir se namreč povsod zavedajo misli, da bodo morali kot škof dati enkrat od-govor Bogu samemu za toliko očelov in maier, mladeničev in deklet in otrok, ki so živeli iekom vseh teh let v njihovi škofiji. Kakb jih boli in peče, Če slisijo, da se iu in tam po škofiji godijo g r e h i, celo veliki grehi, kljub iemu, da oni vse storijo, kar znajo in morejo, da L«to 31_____________ANGELČEK__________Stran 79 bi grehe zabranili! Kako jih žali, ko sli-šijo in vidijo, da so tudi v naši škofiji nekaleri ljudje iako zaslepljeni kot ]udje ob Jezusovem času, da nočejo in ne ma-rajo nič slisati o ljubem Bogu in o Jezusu, o sveiih nebesih in o večnih kaznih! Koliko imajo neprespanih ur ponoči, ko mislijo in preudarjajo, kako bi izpeljali še io in ono reč, da bi mogla biii v čast božja, v korist vernikov in svele Cerkve! Oirocil Škof se ne znajo samo sme-jaii, škof tudi mnogo, mnogo irpijo. Nam se se ne sanja ne, koliko bridkih ur so že imeli in jih še vedno imajo v svojem življenju. Zakaj, če bi holeli poznaii vse njih irpljenje, bi morali vedeti tudi za vse njih velike skrbi, ki so jih imeli in jih še imajo kot brezprimerno goreč škof Za SVOJO Škofijo. (Konec). V