Ljubljanski Zvon D 0 Iz pesmi V. S. pedoFoVa. Nova pota. j to je bilo v davnih, davnih dneh . . . In tiste dni življenje je cvetelo, cvetelo in v višave hrepenelo, in rekel nihče ni, da bil bi greh. Takrat helenski duh je vladal svet, in v nagih formah žila je lepota, svobodna misel ni bila še zmota, svobodomislec ni še bil proklet. Razkošni so bogovi vladali in radostno uživali življenje, v srca polagali so hrepenenje, a ne pokore jim nakladali. V razkošnih bakanaličnih nočeh, ko cvela je narava in duhtela, hitela v šume bajna so krdela, in čul si petje in božanski smeh. In lire pele so in cimbale, in polnih udov čar je v mesečino odseval nad bakantično planino — mogočno je odmeval: Evoe! »Ljubljanski Zvon« S. XXI. 1901. 37 510 Iz pesmi V. S. Fedorova. Aj, evoe, Helade silni duh in tvoje radostne paganske sanje! Oprosti, da te strlo je kesanje, da te je stri asketiški napuh. Aj, evoe! . . Bilo je v davnih dneh! In tiste dni življenje je cvetelo, cvetelo in v višave hrepenelo — Mi čemo iti spet po teh poteh. Mogočno v žilah naših polje kri. Mi čemo luč, mi čemo prerojenje, mi čemo srečo, radostno življenje . . Po potih teh mladina vsa hiti. V kresni noči. iL or bajne lučice v temni noči plavate nad poljanami . . . Vetrc vam šumlja, s klasjem se igra in pa s sanjami. Aj ta kresna noč, aj ta bajna noč sred poljan! . . Mimo tihih koč v bajno noč plava sinji dan. V mehki travici, v rosni posteljci mi zasnivate . . . Vetrc vam šumlja, z vami se igra, moje lučice. Aj ta kresna noč, aj ta bajna noč sred poljan! . . . Mimo tihih koč v bajno noč plava sinji dan. D Dejal sem ti, da bom kapitan ejal sem ti, da bom kapitan, da za ženko te bodem vzel, iz srca te rad imel — juhe, in to bo veselo! Iz pesmi V. S. Fedorova. 511 Po morju vozila se bova naprej, tja naprej do konca sveta . . . A na večer v kajuti bova sama — juhe, in to bo veselo! Pa si rekla, da to ni ti mar, da na morje nočeš z menoj . . . Otožen šel pot sem svoj, in srce me je bolelo. — A dušica, jaz bom kapitan, pa na morje se bom popeljal, ko divjal bo pa vzburkani val, me morska vila odnese v svoj stan — juhe, in to bo veselo! In kadar zvedela boš, da šušteči pomorski ¦ vali z menoj se bodo igrali — tedaj srce te bode bolelo. In kadar v ponočnih slasteh vzbudi se ti vest pijana, zakaj nisi bila mi vdana — tedaj srce te bode bolelo. Moja luč. li res, ali res je tak temna noč ? . . Skoz okno v daljavo strmim . . . Vse polno luči, povsod le luči — a vendar se v temi topim. In zvezde na nebu svetlikajo in druga se drugi umikajo — in jaz gor k njim strmim. Vse polno luči, povsod le luči — a vendar se v temi topim . . . 512 Iz pesmi V. S. Fedorova. Kje moja je luč, moja silna luč, da v noč bi svetila mi ? Ah, dajte mi sobice njene ključ, kjer se davi je skrila mi moja luč, moja svetla luč . . . A nihče ne more v nje sobico, ne more do zarje v nje sobico, in ona tam skrita je . . . Ah, bog to znaj, sam bog to znaj, morda lučka moja ravno sedaj nad drugim razlita je . . . A meni, a meni je temna noč, ko skoz okno v daljavo strmim . . Vse polno luči, povsod le luči — a vendar se v temi topim. L Aj Ivane! j Ivane, pobratim Ivane! A ukral si mi jo, golobico, Kakova je bila duša tvoja, aj Ivane, pobratim Ivane! duša tvoja, meni srčno vdana, .Ljubil si jo... Včeraj sem te videl, duša tvoja mlada, sokolova ? ko šepetal si ji o ljubezni, Kar si ljubil, to si mi preklinjal, ko poljubljal si ji rdeče ustne, hvalil, kar iz duše si sovražil, ko v objemu si jo stiskal gorkem, aj Ivane, pobratim Ivane! aj Ivane, pobratim Ivane! In jaz nisem poznal duše tvoje. V hladni senci tiho sta sedela in slonela v tesnem si objemu Pa sem ljubil deklico Marijo, v zelenečem temnem, hladnem deklico Marijo, golobico, gozdu. ljubil jo iz cele svoje duše, Težko pač bilo mi je pri srcu, v njej sem našel celo srečo solza lice mi je porosila — svojo. Lica svoja sem zavil v blazine in pesti sem stiskal maščevalno . .. In jaz nisem poznal duše tvoje. Ko pa solnce dvignilo je glavo, Pa si vedno grajal golobico srce moje se je pomirilo — in proklinjal jo iz cele duše — In govoril topo sem besede: bolj goreče pa sem jaz jo »Svojo srečo rad žrtvujem tvoji ljubil. aj Ivane, pobratim Ivane!« Iz pesmi V. S. Fedorova. 513 f Virgo dolorosa. red njeno podobo si klečala v globoki pobožnosti, nje žalostno lice si gledala v sanjavi otožnosti. »Glej, tebi so vzeli sinčka zdaj, o Mater dolorosa, a meni so vzeli ljubčka zdaj, o Mater dolorosa!« —¦ — V trepetu ročice si dvigala, Mariji si sveče prižigala, in ustne ti šepetale so otožno molitvico: A jaz sem v črno noč divjal, od srama potrt na žemljico pal, in ustne mi šepetale so to tožno molitvico: »Tvoj Ijubček je hodil po temnih poteh, o Virgo dolorosa, in izgubil se je na temnih poteh, o Virgo dolorosa!« H Na Kosovem polju. a tožnem Kosovem polju mrlič pri mrliču leži; kri, ki je za svobodo tekla, pa po maščevanju hlepi . . . Na tožnem Kosovem polju v bolestih umira vojak — za svobodo Srbije sužnje se hrabro boril je junak. In zadnje še misli hitijo mu v tiho domačo vas, in v njegovi duši spomini mu slikajo de ve obraz . . . Na tožnem Kosovem polju izdihnil je hrabri vojak — za svobodo in za pravico izdihnil je srbski junak . . . Ob Moravi v tihi vasi pa se je naselil Turčin; visoko vihrajo zastave z mogočnih drevesnih višin. In ko je na Kosovem polju umiral hrabri junak — njegovo dekle je objemal pohotni turčinski vrag.