Katja Bhatnagar 
Podnebne spremembe in starejši 
POVZETEK 
V povezavi s podnebnimi spremembami se starejši ljudje znajdejo v treh po­ložajih: v položaju tistih, ki krizo mocno obcutijo in jih podnebne spremembe neposredno prizadenejo; v položaju tistih, ki h krizi prispevajo svoj ekološki odtis; in tistih, ki lahko pripomorejo k reševanju podnebnih sprememb s svojimi življenjskimi izkušnjami, znanjem in trajnostnim nacinom življenja. Vkljucenost starejših ljudi pri reševanju podnebnih sprememb je zaradi demografskih spre­memb nujnost in dolžnost za medgeneracijsko pravicnost, obenem pa izjemna priložnost za medgeneracijsko sožitje. Clanek osvetli vlogo starejših pri reševanju podnebnih sprememb, ovire za sodelovanje in predstavi možnosti za spodbujanje vecjega vkljucevanja in sodelovanja starejših ljudi pri reševanju okoljskih vprašanj, 
o zapušcini ter skrbi za prihodnje generacije. 
Kljucne besede: podnebne spremembe, starejši, ranljivost, starosti prijazna mesta in obcine, medgeneracijska pravicnost, dedišcina, zapušcina, medgene­racijsko sožitje 
AVTOR 
Mag. Katja Bhatnagar je diplomirana profesorica geografije, pedagoginja in andragoginja ter magistrica managementa trajnostnega razvoja. Ima vecletne izkušnje dela z ranljivimi skupinami in skupnostmi v nevladnih organizacijami, ki delujejo na podrocjih okoljskega ozavešcanja in socialni pomoci. Na inštitutu Antona Trstenjaka je zaposlena kot organizatorka mreže skupnostnih programov, kar vkljucuje delo s skupnostjo, prostovoljci in neformalnimi oskrbovalci  ter pomoc pri organizaciji in izvajanju aktivnosti za kakovostno staranje in sobivanje gene-racij. Na inštitutu se uvaja tudi za drugo projektno, razvojno in raziskovalno delo. 
ABSTRACT 
Climate change and older people 
Regarding the climate change, older people can find themselves in three positions: those who feel the crisis acutely and are directly affected by climate change; those who contribute to the crisis through their ecological footprint; and those who contribute to climate change solutions through their life expe­rience, knowledge, and sustainable lifestyles. Regarding demographic change the involvement of older people in tackling climate issues is an imperative as well as responsibility for intergenerational justice, but on the other hand also a tremendous opportunity for intergenerational coexistence. This article highlights some possibilities how older people can address climate change, the barriers for their involvement and presents some suggestions to promote their participation in addressing environmental and legacy issues as well as care for future generations. 
Key words: climate change, older people, vulnerability, age-friendly cities and mu­nicipalities, intergenerational justice, heritage, legacy, intergenerational coexistence 
AUTHOR 
Mag. Katja Bhatnagar holds a degree in geography, pedagogy and andragogy and master’s in management of sustainable development. She has many years of experience working with vulnerable groups and communities in non-governmental organizations in the area of environmental awareness and social help. She works at the Anton Trstenjak Institute as the coordinator of community programs, inclu­ding working with stakeholders, volunteers, non-formal carers and older people. She provides support in organization and implementation of activities for quality ageing and intergenerational coexistence. At the institute she is also involved in international projects and development and research work. 

1 UVOD 
Podnebne spremembe, na katere nas je dodatno opozorilo letošnje vroce in suho poletje, se nanašajo na dolgorocne spremembe temperatur in vremenskih razmer. Spremembe so lahko naravne, od 19. stoletja pa jih pospešujejo clove­kove dejavnosti, predvsem izgorevanje fosilnih goriv, kot so premog, nafta in plin. Ta ustvarjajo emisije toplogrednih plinov, zaradi katerih v ozracju nastane ucinek tople grede, ki zadržuje soncno toploto in zvišuje temperature na Zemlji. Najbolj znana plina sta ogljikov dioksid, ki izvira iz porabe bencina, in metan, katerega je najvec na odlagališcih smeti. Glavni onesnaževalci so energija, in-dustrija, promet, stavbe, kmetijstvo in raba zemljišc (Združeni narodi, 2022). Podnebne spremembe povecujejo pojav ekstremnih vremenskih razmer, kot so višje temperature, višje temperaturne razlike, dolgotrajnejša sušna obdobja in kratkorocne ter intenzivne padavine s pogostejšimi neurji, toco in drugimi vremenskimi pojavi. Spremembe vremenskih razmer vplivajo na oskrbo z vodo in hrano svetovnega prebivalstva, dvigujejo nivo morske gladine in povecujejo bolezni (Pillemer, Cope in Nolte, 2021). 
Prvi odzivi mednarodne skupnosti na spremembe v podnebju in v okolju sega­jo v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na konferenci Združenih narodov o clovekovem okolju v Stockholmu leta 1972 se je mednarodna skupnost prvic sestala, da bi skupaj obravnavala potrebe svetovnega okolja in razvoja. Po tej konferenci je bil oblikovan Program Združenih narodov za okolje (UNEP), v številnih državah po svetu pa so bila ustanovljena prva ministrstva za okolje. V tem obdobju so se znanstveniki, ekonomisti in aktivisti priceli spraševati o paradigmi nenehne gospodarske rasti, na kar so opozorili tudi v znanstvenem porocilu Meje rasti. Kot odgovor na globalne probleme podnebnih sprememb, izgubo biotske raznovrstnosti, onesnaženost zraka, vode in tal ter povecanja neenakosti je leta 1987 nastalo Brundtlandovo porocilo, iz katerega izhaja naj-veckrat citirana definicija trajnostnega razvoja, ki pravi, da potrebujemo: »… razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti in ne ogroža možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih rodov« (Our Common Future, 1987). 
Reševanje okoljskih problemov sega že v osemdeseta leta. Na podlagi Baselske konvencije se je uredilo ravnanje z nevarnimi odpadki, z Dunajsko konvencijo 
o varstvu ozonskega plašca pa se je za 98 % zmanjšala svetovna poraba snovi, ki škodljivo delujejo na ozon (Evropska Agencija za okolje, 2022). 
V letu 1992 je bila sprejeta Konvencija Združenih narodov o podnebnih spre­membah, ki jo je podpisalo 197 držav s ciljem, da se zmanjša clovekov vpliv na podnebne spremembe (Evropska komisijaa, 2022). Na podlagi Konvencije so se podpisnice s Kjotskim protokolom leta 1997 zavezale k zmanjšanju emisij šestih toplogrednih plinov, v prvem obdobju za 5 % glede na ravni iz leta 1990. Kjotski protokol je temeljil na nacelu skupne, a razlicne odgovornosti. Poudarja, da so razvite države v zgodovini vec prispevale k ravni toplogrednih plinov in so zato pravno zavezane k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Slovenija je v prvem obdobju (2008 do 2012) zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 7,1 %. Leta 2012 so na konferenci v Dohi pripravili dogovor o podaljšanju Kjotskega protokola do leta 2020, k zavezi pa je bil dodan še en toplogredni plin. Dogovor ni bil sprejet, saj se je zavezalo manj kot tri cetrtine pogodbenic; med drugimi se niso pridružile nekatere države z zelo velikimi emisijami toplogrednih plinov: ZDA, Kanada, Japonska, Nova Zelandija, Rusija, Ukrajina in Belorusija (Umanotera, 2022). 
Nesprejetje dogovora v Dohi je nakazalo, da je potrebna priprava novega sporazuma. Pomemben korak je bil Pariški sporazum (Okvirna konvencija Zdru­ženih narodov o spremembi podnebja) iz leta 2016, ki ga je podpisalo 195 držav. Države so sprejele dolgorocni cilj ohranjati dvig povprecne globalne temperature obcutno pod 2 °C in nadaljevati s prizadevanji, da se dvig temperatur omeji pod 1,5 °C. Omejitev globalnega segrevanja pod 2 °C je pomembna za zmanjšanje tveganja nepovratnih sprememb, kot je izguba poletnega arkticnega morskega ledu na Grenlandiji, arkticne ledene plošce in vecine svetovnih alpskih ledenikov. Izguba ledenikov bi namrec povzrocila dvig morske gladine in s tem ogrozila številna obalna mesta in otoške države; suše, poplave in ekstremni vremenski pojavi bi ogrozili varnost oskrbe s hrano in vodo. Ce svetu uspe omejiti dvig globalnih temperatur pod 1,5 °C, bi to pomenilo ohranitev stabilnega podnebja in zmanjšanje tveganja za zdravje, premoženje, zadostno preskrbo s hrano in vodo, varnost ljudi in gospodarski razvoj. Pariški sporazum je bil prvi univer­zalni, pravno zavezujoc sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije. Je sporazum, ki je prvic v zgodovini združil vse narode v boju proti podnebnim spremembam (Umanotera, 2022). 
Pogajanja pogodbenic po sprejemu Pariškega sporazuma so se nadaljevala v naslednjih letih na podnebnih konferencah v poljskih Katovicah (2018), špan­skem Madridu (2019) in Glasgowu na Škotskem leta 2021. Predstavniki držav so poskušali doseci sporazume o skupnih financnih ciljih, o dolgorocni podnebni strategiji, casovnih okvirih, pravilih za mednarodne ogljicne trge; ponovno pa so bila številna pogajanja preložena na naslednja srecanja. Kljub temu so države uspele doseci dogovor, da se emisije toplogrednih plinov zmanjšajo za 45 % do leta 2030. Evropska unija se je pri tem zavezala še k bolj ambicioznemu cilju, da do leta 2030 zmanjša emisije za 55 %. Odzivi na podnebno konferenco v Glasgowu so bili med strokovnjaki in znanstveniki mešani; opozarjajo, da sprejeti dogovori nakazujejo napredek, ne pa uspeh (Umanotera, 2022). 
Medvladni odbor za podnebne spremembe (The Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC), ustanovljen leta 1988, namrec vsakih nekaj let pripravi porocilo o stanju podnebnih sprememb. Porocila so vsako leto bolj zaskrblju­joca, saj se je izkazalo, da se clovekovi vplivi vecajo, podnebne spremembe pa se kažejo hitreje in intenzivneje. Porocilo iz leta 2021 jasno kaže na nujnost, da se clovekovi vplivi zmanjšajo v kratkem casu, ce želimo vzdržati temperature na ravni, ki zmanjšujejo tveganje ekstremnih vremenskih razmer (Stern, 2022). Porocilo opozarja, da je doseganje cilja, da se globalne temperature ne povecajo za 1,5 °C še mogoce, a bo za to potrebna resna zaveza celotnega sveta in zmanjšanje globalnih emisij toplogrednih plinov za 45 % do leta 2030 (Umanotera, 2022). 
Evropska unija je leta 2019 sprejela Evropski zeleni dogovor, s katerim želi postati do leta 2050 podnebno nevtralna (nicelne neto emisije toplogrednih plinov), gospodarsko locena od rabe virov, ob socasnem upoštevanju, da noben clovek in kraj ne bo prezrt. Dogovor je opredeljen v svežnju Pripravljeni na 55, v katerem Evropska komisija predlaga preobrazbo evropskega gospodarstva in družbe (Evropska komisijab, 2022). Slovenija je julija 2021 sprejela Resolucijo 
o Dolgorocni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 ter Akcijski nacrt za izvajanje podnebne strategije do leta 2030, kot odgovor na Evropsko uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov. Trenutno je v pripravi tudi nov Zakon o podnebnih spremembah (Republika Slovenija, 2022). 
Naslednja podnebna konferenca je bila novembra 2022 v Egiptu; prav tako pa tudi vrh voditeljev G20 na Baliju, ki se osredotoca na mednarodno financno stabilnost. V trenutnih svetovnih razmerah sta obe srecanji pomembni, saj se svet se sooca z okrevanjem po pandemiji covida-19, pretresajo ga vojne in nestabilne geopoliticne razmere, zato so prizadevanja za reševanje podnebnih sprememb ogrožena (COP 27, 2022). 
Poleg znanstvenih, politicnih in mednarodnih organov, ki delujejo na podro-cju podnebnih sprememb, imajo pomemben doprinos nevladne organizacije, ki spodbujajo podnebne ukrepe na razlicne nacine: ozavešcajo javnost, izvajajo posamezne akcije, sodelujejo v pravnih postopkih, ko na primer nacionalne politike, podjetja in drugi akterji ne sledijo skupnim podnebnim ciljem. Poleg nevladnih organizacij delujejo tudi razlicne iniciative civilne družbe, ki spodbu­jajo odlocevalce k ambicioznejšim in zavezujocim ciljem v boju proti podnebnim spremembam. Sestavljajo jih aktivni državljani, med odmevnejšimi je gibanje Petki za prihodnost. Sprožila ga je mlada aktivistka Greta Thunberg, ki je namesto v šoli dneve preživljala pred švedskim parlamentom z napisom Šolska stavka za podnebje in s tem v zadnjih letih mobilizirala tisoce ljudi po vsem svetu, predvsem mlade. Pomembno je tudi ravnanje posameznikov v vsakdanjem življenju, saj prav tako prispevajo k reševanju podnebnih sprememb; preko nacina življenja, potovanj, hlajenja ali ogrevanja domov, proizvodnje in potrošnje. Vsakdo lahko prispeva in noben ukrep ni nepomemben (Tosun, 2022). 
Podnebne spremembe je v okviru gerontologije prav gotovo potrebno nasla­vljati, saj so starejši ljudje ranljiva skupina, ki težje dostopa do kljucnih virov in ima manjšo zmožnost prilagajanja na podnebne spremembe. Starejše ljudi je potrebno opolnomociti, povecati njihovo ozavešcenost in jim omogociti prilo­žnosti za sodelovanje pri reševanju podnebne krize (Evropski parlament, 2021). Pariški sporazum omenja starejše ljudi predvsem v zavedanju, da je potrebno pri ukrepanju za podnebne spremembe spoštovati, spodbujati in izpolnjevati clove­kove pravice, pravice do zdravja, pravice oseb s posebnimi potrebami in ljudi, ki živijo v težkih razmerah ter pri tem krepiti vlogo medgeneracijske pravicnosti (United Nations Climate change, 2022). 
Zgoraj predstavljeni mednarodni dogovori, delo civilnih iniciativ, nevladnih organizacij in individualna ravnanja posameznikov prispevajo k temu, kakšen planet bomo pustili prihodnjim generacijam. Živeco generacijo obvezuje, da upošteva medgeneracijsko pravicnost, dolžnost, da ohranja okolje in naravne vire ter s tem omogoca dobre življenjske pogoje in razmere prihodnjim generacijam. Zdaj živece generacije, vkljucno z današnjimi starejšimi ljudmi, še lahko koristijo cloveške dosežke, ki pa so znatno prispevali k podnebnim spremembah in ka­terih posledice bodo obcutile predvsem prihodnje generacije. Današnji starejši ljudje imajo zato dolžnost, predvsem pa priložnost, da prispevajo svoj delež pri reševanju podnebnih sprememb. 

2 STAREJŠI SO BOLJ RANLJIVI 
Svetovno prebivalstvo se že in se bo v prihodnje neenakomerno soocalo s posledicami podnebnih sprememb. Najbolj so prizadete ranljivejše skupine prebivalstva, tudi starejši ljudje. Na ranljivost starejših vplivajo predvsem slabše telesne sposobnosti, zdravstveno stanje, mobilnost, financne in bivalne razme-re. Njihova kakovost življenja se zmanjšuje zaradi težjega prilagajanja in vecje ogroženosti; to se pokaže že pri višjih temperaturah. Poletni vrocinski valovi so pogostejši, intenzivnejši in trajajo dlje ter povecujejo obolevnost in umrljivost zelo mladih in zelo starih (Pillemer, Cope in Nolte, 2021). Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije nakazuje, da bo izpostavljenost vrocini kot posledici podnebnih sprememb do leta 2030 verjetno povzrocila dodatnih 38.000 smrti starejših ljudi (Curzon, 2020). Telo z leti namrec težje uravnava telesno tempe­raturo, s cimer se veca verjetnost, da bodo starejši ljudje med vrocinskim valom doživeli dehidracijo in poslabšanje simptomov obstojecih zdravstvenih težav, kot so bolezni dihal in bolezni srca. Težave pri obvladovanju vrocinskih valov so lahko še posebej izrazite, ce imajo starejši ljudje druge zdravstvene težave, ki prav tako vplivajo na termoregulacijo -  kronicne kardiovaskularne bolezni, bolezni dihal, sladkorna bolezen, bolezni ledvic, motnje živcnega sistema, Parkinsonova bolezen, emfizem in epilepsija. Vrocina vpliva tudi na socialno vkljucevanje starejših in participacijo v družbi, kar (lahko) še dodatno poglobi socialno izkljucenost in poveca osamljenost starejših ljudi (Defra, 2012). Zdra­vstvena tveganja in manjša socialna vkljucenost zaradi težkih vremenskih razmer povecujejo tudi odvisnost od formalne ali neformalne oskrbe in zdravstvenega sistema (Cooper, 2022). 
Ob naravnih nesrecah je za starejše zaradi oslabljenih fizicnih sposobnosti lahko otežen varen umik; pri samih odzivih na katastrofe pa se premalo pozor­nosti posveca potrebam ranljivih skupin. Starejšim ljudem primanjkuje znanja in informacij o pravilnem ravnanju ob posledicah podnebnih sprememb in kako se odzvati na spremenjene okolišcine. Opravljene analize preteklih naravnih nesrec potrjujejo dejavnike tveganja. Analiza hurikana Katrina (2005), v katerem je po­plavilo 80 % mesta New Orleans v ZDA, je pokazala, da se cetrtina prebivalstva mesta ni odzvala na opozorila in pravocasno evakuirala; med njimi pa je bilo vec kot 70 % smrti med prebivalci, starimi nad 60 let, ceprav so tvorili samo 15 % prebivalstva mesta. 
Starejši ljudje imajo torej vecja tveganja ob naravnih nesrecah; ta so povezana z zdravjem, mobilnostjo, financnimi in transportnimi možnostmi ter ozavešce­nostjo, kar nakazuje potrebo po politikah za dodeljevanje osnovnih sredstev, razvoju komunikacijskih omrežij, transportnih možnostih in dodatni podpori za ranljivejše skupine v primeru naravnih nesrec. Pomembna pa je tudi krepitev vloge skupnosti, nacrtovanja ukrepov v primeru naravnih nesrec, ozavešcanje, izobraževanje in vkljucevanje starejših pri odlocitvah (Riche, 2019). Pri tem ima pomembno vlogo tudi program Svetovne zdravstvene organizacije Starosti prijazna mesta in obcine, saj preko osmih podrocij na lokalni ravni soustvarja vkljucujoce in podporno okolje za starejše, kar je v izrednih razmerah zelo po­memben dejavnik za ucinkovito, varno in uspešno ukrepanje. O samem programu bomo spregovorili vec v zadnjem poglavju. 

3 TUDI STAREJŠI MORAJO PRISPEVATI PRI REŠEVANJU PODNEBNIH SPREMEMB 
Starejši ljudje prispevajo svoj delež izpustov toplogrednih plinov in kot vse druge generacije onesnažujejo okolje. Povojna baby boom generacija, ki je bila rojena med 1946 in 1964, se danes upokojuje in je obenem prva generacija potro­šniške družbe. Trenutno ima med vsemi generacijami najvišji ogljicni odtis. Tega vsakodnevno prispevamo z izpusti v gospodinjstvu, s prevozi, s porabo energije in prehrano (Haq, 2010). Baby boom generacija razvitejših držav in potrošniških družb prenaša intenzivno potrošnjo v poznejše življenje in ima glede na pred­hodne generacije starejših ljudi drugacne vrednote in stališca. Precej ji pomeni kvalitetno preživljanje prostega casa, zanjo so znacilna (mednarodna letalska) potovanja in svetovljanstvo (Karl, 2022). 
Ob staranju prebivalstva in vecanju deleža starega prebivalstva je pomembno, da se starejši ljudje zavedajo tudi svojega prispevka pri onesnaževanju okolja in sodelujejo pri soocanju s podnebnimi spremembami. Razlogov za to je vec. Ži-vljenjska doba se podaljšuje in obdobje po upokojitvi se daljša, zato je tudi med starejšimi ljudmi potrebno stremeti k trajnejšemu življenjskemu slogu. Trditev, da podnebne spremembe ne bodo prizadele starejših ljudi, ne vzdrži, kar smo prikazali že v prejšnjem poglavju. 
Najpomembnejši razlog za prispevek starejših ljudi pri soocanju s podnebnimi spremembami pa je medgeneracijska pravicnost in dolžnost sedanje generaci­je, da ohrani dobre življenjske pogoje za prihodnje generacije (Haq, Brown in Hards, 2010). To izpostavlja najbolj uveljavljena definicija trajnostnega razvoja, ki pravi, da mora razvoj zadovoljiti potrebe sedanje generacije, ne da bi ogrozila potreb prihodnjih generacij (Our Common Future, 1987). Vecina podnebnih in drugih okoljskih problemov namrec presega cas ene generacije, kar pomeni, da bodo negativne vplive cutile predvsem prihodnje generacije, ne da bi prispevale k ustvarjanju problema. Ideja medgeneracijske pravicnosti preprosto pomeni, da so prihodnji ljudje pomembni, enako pomembni kot ljudje, ki živimo danes. Emmanuel Agius (2006) spomni, da: »Zemljini viri pripadajo vsem generacijam. Nobena država, kontinent ali generacija nima izkljucujoce pravice do Zemljinih naravnih virov. Te vire so nam predale pretekle generacije; zatorej je naša odgovor­nost, da jih našim naslednikom predamo naprej v dobrem in izboljšanem stanju.« 
Medgeneracijska pravicnost nam postavlja vprašanje o tem, kako bodo naša ravnanja vplivala na prihodnje ljudi in kako ravnati, da jih ne bodo prizadela. Poznamo namrec tudi številne okoljske ukrepe, ki koristijo današnjim generaci-jam, breme pa se prenaša na prihodnje. Dober primer je raba jedrske energije, ki nadomešca fosilna goriva in proizvaja energijo brez vecjih ucinkov na okolje, a pri tem ustvarja okolju nevarne radioaktivne odpadke, s katerimi se bodo morale ukvarjati prihodnje generacije (Savic, 2017). 
Ljudje se že od nekdaj sprašujemo o lastni minljivosti, zapušcini v svetu in s tem je povezano tudi zavedanje, da imajo današnje odlocitve pomemben vpliv na usodo prihodnjih generacij; na to pa opozarjajo tudi razlicne religije, kulture in civilna prava po svetu. Razlicnim teoretskim pristopom je skupno, da se sprašujejo, kako vkljuciti (moralno) dolžnost sedanjih generacij in kako bo ta usmerjala naša ravnanja, predvsem pri ohranjanju okolja. To pomeni, da medgeneracijska pravic­nost spodbuja k okoljski etiki in odlocitvam, ki imajo dolgorocno koristen ucinek na okolje. Starejši ljudje naj enako prispevajo pri zagotavljanju tako imenovane medgeneracijske zapušcine, s katero je vsaka generacija dolžna prihodnji generaciji zagotoviti zadostno kolicino ustvarjenega (kulturnega) in neustvarjalnega (narav­nega) kapitala, ki omogoca kakovostno življenje prihodnjih generacij (Savic, 2017). 
Raziskave sicer kažejo, da so starejši ljudje manj vkljuceni v okoljske iniciative, organizacije in v skupno reševanje podnebnih sprememb. Pillmer idr. (2021) naštevajo možne ovire za manjše sodelovanje starejših. Pomanjkanje zanimanja za okoljska vprašanja je eno izmed njih. Študije, ki vkljucujejo udeležence iz In-donezije, Japonske, Avstralije, Združenih držav Amerike in Švedske, kažejo, da so starejši manj nagnjeni k prispevkom za cistejše okolje kot mlajši. Starejši ljudje manj podpirajo okoljske politike, ki si prizadevajo za zmanjšanje rabe fosilnih goriv, v primerjavi z mlajšimi generacijami so manj zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb. Druga ovira je pomanjkanje ozavešcenosti in znanja o podnebnih spremembah med starejšimi. Starejši imajo pogosto obcutek, da nimajo dovolj (strokovnega) znanja o okoljskih vprašanjih in znanja, da bi lahko prispevali. Pomanjkanje vešcin in znanj za uporabo informacijske tehnologije zavira tako pridobivanje informacij kakor tudi sodelovanje starejših v nekaterih okoljskih dejavnostih. Starejši ljudje v svojem lokalnem okolju tudi ne prepoznavajo mo-žnosti za sodelovanje. Pri tem je premalo (lahko) dostopnih virov in organizacij, ki bi starejšim omogocala iskanje priložnosti in vkljucevanje v dejavnosti, ki ustrezajo njihovim interesom, vešcinam in sposobnostim ter njihovemu fizicnemu zdravju in mobilnosti. Eden od razlogov za manjšo vkljucenost starejših je lahko tudi pomanjkanje financnih sredstev, ki vodi v splošnem v manjše družbeno in politicno sodelovanje. 
Manjša vkljucenost starejših ljudi v okoljske iniciative je zamujena priložnost, ki jo je treba obravnavati, saj ima lahko sodelovanje velike koristi na individualni, lokalni in nacionalni ravni. Poleg zgoraj navedenih razlogov ima sodelovanje na okoljskem podrocju za starejše številne koristi. Za zdravje je najpomembnejše povecanje telesne dejavnosti, preživljanje casa v naravi pa pozitivno vpliva na kognitivne sposobnosti in duševno zdravje. Pomembna korist je tudi krepitev oziroma oblikovanje novih socialnih mrež, krepitev lokalne zavesti in participacija v družbenem življenju lokalne skupnosti. Ustvarjalnost, pozitivno osredotocanje na izboljšanje sveta in zapušcanje dedišcine prihodnjim generacijam pa je obenem pomembna razvojna naloga v poznejšem življenju (Riche, 2019). 

4 STAREJŠI IMAJO DOBRE MOŽNOSTI ZA SODELOVANJE PRI REŠEVANJU PODNEBNIH SPREMEMB 
Starejši ljudje danes in v prihodnosti imajo lahko pomembno vlogo pri reše­vanju podnebnih sprememb, zašciti ter izboljšanju okolja. Živimo dlje in starost dosegamo bolj zdravi in bolj izobraženi; v starosti imamo vec znanja, izkušenj in razpoložljivega casa. V Združenih državah je delovna skupina, ki deluje pod okriljem predsednika od leta 1968, ugotovila, da obstaja nova družbena vloga starejših ljudi in velika ustvarjalna vrednost, ki jo lahko prispevajo v družbi (Riche, 2019). 
Starejši ljudje imajo številne bogate življenjske izkušnje in znanja o okoljskih zadevah, predvsem na lokalni ravni in v skupnostih, v katerih so preživeli vse življenje. Imajo izkušnje o tem, kako je podnebje vplivalo na lokalno skupnost v preteklosti in kako je lokalna skupnost ob poplavah, sušah in drugih ujemah tudi ukrepala. Danes številne kulture še vedno ali pa ponovno prepoznavajo modrost starejših ljudi. Ceprav je modrost izmuzljiv koncept, velja za lastnost, pridobljeno v starejših letih, ki temelji na življenjskih izkušnjah, izostreni presoji, ravnodušnosti in dobrotljivosti, z zmožnostjo vrednotenja tako subjektivnega kot objektivnega znanja (Frumkin, Fried in Moody, 2012). Študije kažejo tudi na konkretne okoljske koristi lokalne skupnosti, v katerih so vkljuceni starejši ljudje, predvsem pri ohranjanju okolja, nadzoru invazivnih vrst in drugih ukrepih (Pillemer, Cope in Nolte, 2021). 
Lokalne skupnosti, predvsem obcine in mestne obcine, so namrec kljucni ak­terji za prilagajanje na podnebne spremembe. Medtem ko je blaženje podnebnih sprememb naloga mednarodne skupnosti (zmanjševanje emisij toplogrednih pli­nov in povecevanju ponora toplogrednih plinov), pa je prilagajanje na podnebne spremembe predvsem potreba in naloga lokalnih skupnosti. Gre predvsem za zmanjševanje negativnih ucinkov podnebnih sprememb na okolje in ustvarja­nje odpornosti clovekovega bivalnega okolja. Na vlogo lokalnih skupnosti pri reševanju podnebnih sprememb opozarjajo številni mednarodni dokumenti in organizacije, med drugimi tudi konvencija županov (Mreža za prostor, 2022). V tem pogledu so starejši pomemben potencial lokalnih skupnosti, lokalno prila­gajanje na podnebne spremembe pa se lahko pomembno povezuje tudi z mrežo Starosti prijaznih mest in obcin. 
Na lokalni ravni so starejši ljudje pogosto družbeno dobro povezani in imajo moralno avtoriteto. Zato lahko vkljucenost starejših ljudi v lokalnih okoljskih iniciativah in organizacijah okrepi lokalna okoljska gibanja in pozove pristojne lokalne organe k odzivom na podnebno krizo (Older people and Climate acti­on, 2021). Številni starejši ljudje so bili sami del okoljskih in družbenih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, za nekatere so družbeno--okoljska vprašanja ostala pomembna vse življenje (Karl, 2022). Frumkin, Fried in Moody (2012) poudarjajo, da starejši ljudje tvorijo velik in pomemben delež volivcev, ki se redno udeležuje volitev, zato je njihova podpora pri izglasovanju okolju prijaznih politik zelo pomembna. Kljub temu, da so v javnosti politicna in družbena stališca starejših ljudi pogosto prepoznana kot konservativna in nena­klonjena okoljskim politikam, so starejši ljudje po drugi strani tudi velikodušni, altruisticni in izkazujejo skrb, da bi svet naredili boljši. To dokazuje tudi visoka stopnja prostovoljstva med starejšimi. 
Pri reševanju podnebnih sprememb in drugih okoljskih vprašanj je pomemb-no izpostaviti tudi vlogo zgodovine, arhitekture in kulture vsakega kraja, kar je Charles O. Frake (1962) poimenoval »kulturna ekologija«; poudarja, da smo ljudje del narave in ne od nje locena identiteta. Kulturna ekologija poziva k dialogu med znanstveno-tehnicnim reševanjem podnebnih sprememb in jezikom ljudi, ki živijo v skupnosti. Tudi papež Francišek je v svoji okrožnici o skrbi za skupni dom Laudato si (2015) poudaril, da je kultura vec kot tisto, kar smo podedovali iz preteklosti; je predvsem živa, dinamicna in participativna resnicnost, ki je ni mogoce izkljuciti, ko ponovno razmišljamo o odnosu med clovekom in naravo. Ena od pomembnih potreb v starejših letih je, da star clovek zapusti dedišcino prihodnjim generacijam. Star clovek si želi prenesti svoje življenjske izkušnje in spoznanja mladim in srednjim generacijam; to pa je tudi nujno za ohranjanje samospoštovanja in doživljanja smisla v starosti (Ramovš, 2011). 
Pojem dedišcine pomembno podpre vkljucevanje starejših ljudi v okoljska vprašanja. Erikson (1959) je v 60. letih prejšnjega stoletja vnesel pojem genera-tivnost, ki opozarja, da je neprimerno dajati prednost svojim sodobnikom pred prihodnjimi generacijami pri razdeljevanju škode in koristi (Savic, 2017). Urien in Kilbourne (2011) dodajata, da se generativnost nanaša na prepricanja posame­znikov, da ima njihovo sedanje vedenje posledice za prihodnje generacije in je vir motivacije za ljudi, da delajo (javno) dobro. Pogosto se generativno razmišljanje in vedenje pri ljudeh razvija z osredotocanjem na lastne bližnje potomce – otro­ke in vnuke, kar sicer podpira razvoj okoljskih vrednot, potrebno pa je gledati širše. Haq (2017) povzame pojme generativnost, zapušcina in dedišcina v dveh pomembnih vprašanjih: Kako želite, da se vas spominjajo? in Kakšna naj bo vaša zapušcina? Starejši ljudje, ki razmišljajo izrazito generativno, so pogosto okolju prijaznejši potrošniki in prostovoljci (Tahri in Malas, 2022). 
Starejši ljudje imajo torej dobre možnosti, da sodelujejo pri reševanju pod-nebnih sprememb, pogoji za to pa so ozavešcanje, izobraževanje in prilagajanje aktivnosti glede na zmožnosti razlicnih skupin starejših ljudi. Pomembno je, da se poleg digitalnih oblik  omogoca sodelovanje, ki vkljucuje osebni pristop (Pil-lemer, Cope in Nolte, 2021). Starejši ljudje dajejo lahko pri tem velik doprinos predvsem v lokalnih okoljih. 

5 REŠEVANJE PODNEBNIH SPREMEMB JE PRILOŽNOST ZA MEDGENERACIJSKO SOLIDARNOST IN SOŽITJE 
Medgeneracijske vezi so dragocene in pomembne pri reševanju problemov, ki vplivajo na celotno družbo, tudi pri podnebnih spremembah. Medgeneracijsko sodelovanje pomeni sožitje med generacijami (Hozjan, 2010), medgeneracijsko sožitje pa »je sožitje med mlado, srednjo in tretjo generacijo ali rodom. Mladi rod so ljudje od zacetka življenja do samostojnosti (zaposlitev, prvi otrok), upokojitev je povprecna zgornja meja srednje generacije, ki nato preide v tretjo. Kakovost staranja in starosti je zelo odvisna od kakovosti sožitja med generacijami.« (Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, 2010). 
Kljub temu smo prica paradoksu, da se z narašcanjem starejšega prebivalstva mlajša in starejša generacijo manj povezujeta. S tem se veca verjetnost, da obe generaciji zaradi predsodkov in napacnih predstav razvijata negativna stališca druga do druge (Pillemer idr., 2022). Pogosto se oblikujejo starostni stereotipi tako za starejše kot za mlajše, kar ovira komunikacijo med generacijami. 
V preteklosti je do najvec rednih neformalnih stikov med generacijami prihajalo v družinah, danes delno tudi v socialnih, humanitarnih, vladnih in nevladnih programih. V zadnjem stoletju smo dosegli izjemen razvoj na mate-rialnem, tehnicnem in naravoslovnem podrocju, medtem ko je znanje na podro-cju osebnega razvoja in medcloveškega sožitja v zaostanku. Starejša generacija je ob hitrem tehnološkem napredku izgubila nekatere kompetence za pripravo mlajše generacije za samostojno življenje (Hozjan, 2010). Medgeneracijskega sožitja se moramo danes zato uciti na nacin, ki omogoca ljudem vseh starosti in sposobnosti deljenje svojih izkušenj, znanj in sposobnosti, s katerimi krepimo medosebne odnose (Mlinar, 2009). Avtorji, kot so Hollingshead, Corcoran and Weakland (2014) poudarjajo, da se razlicne generacije najbolje ucijo druga od druge in druga o drugi preko okoljskih, družbenih in drugih aktualnih tem, ki so pomembne za vse generacije; sem sodijo tudi podnebne spremembe. 
V mednarodni gerontološki reviji The gerontologist je bila februarja 2022 objavljena študija, ki je preucevala znanstveno literaturo, ki obravnava starejše ljudi in medgeneracijske odnose v kontekstu podnebnih sprememb. V do danes objavljenih 20 znanstvenih clankih odsevajo razlicna razmišljanja. Nekateri pou­darjajo medgeneracijske konflikte, drugi pa prenos znanj, izkušenj in solidarnosti med generacijami. Ayalon idr. (2022) pravijo, da generacijske razlike v nacinu življenja, porabi energije in odnosu do podnebnih sprememb med generacijami obstajajo, jih je pa mogoce premagati s poudarjanjem solidarnosti med generacija-mi in zmožnostjo starejših ljudi, da prispevajo v reševanju podnebnih sprememb. 
Prizadevanja za reševanje podnebnih sprememb so priložnost za medge­neracijsko solidarnost. Znotraj živecih generacij je tradicionalno prihajalo do vzajemne medsebojne skrbi in pomoci; tisti, ki so rojeni prej, skrbijo za tiste, ki so rojeni kasneje; nato se pomoc vzajemno obrne: mlajši skrbijo za starejše. Medgeneracijska solidarnost je vzajemna pomoc ene generacije drugi; tam, kjer ima ena višek tistega, cesar drugi generaciji primanjkuje. Ker smo prica družbe­nim in demografskim spremembam, so ta razmerja zapletenejša. Ko govorimo 
o medgeneracijski solidarnosti, imamo ob staranju prebivalstva pogosto v mislih solidarnost mlajših generacij do starejših, a podobno bi lahko govorili tudi o solidarnosti starejših do mlajših in prihodnjih generacij, ki se bodo soocale s podnebnimi spremembami. 
Mlajše generacije so namrec v vecini zaskrbljene zaradi podnebnih sprememb in vplivu na njihova življenja v prihodnje; že danes se posledice kažejo v dušev­nem zdravju mladih, ki cutijo stisko pred brezupno prihodnostjo. Kennedy and Gislason (2022) ugotavljata, da nekateri mladi opušcajo visoko izobraževanje, se ne odlocajo za družino, ker živijo v strahu pred tem, kaj bodo podedovali njihovi otroci. To podrocje raziskuje tudi podnebna psihologija, ki poskuša razumeti psihološke procese v povezavi s podnebnimi spremembami, odzive in posledice na podnebne spremembe ter tudi, kako povecati psihološko odpornost na uni­cujoce vplive podnebnih sprememb. Negativne posledice so lahko neposredne, kot je na primer stres ob ekstremnih vremenskih razmerah, ali posredne preko gospodarskih in družbenih dejavnosti, kot je na primer slabša možnost pridelave hrane; pa tudi z zavedanjem o nevarnosti podnebnih sprememb, ki nas neposre­dno ne prizadenejo (DŠPS, 2022). 
Medgeneracijsko sodelovanje pri reševanju podnebnih sprememb je zato še toliko pomembnejše, saj starejše generacije lahko vlivajo upanje in pogum mlaj­šim generacijam s svojimi življenjskimi izkušnjami in s pristno skrbjo za boljši svet. S tem dajejo tudi obcutek mlajšim generacijam, da pri »reševanju sveta« niso same. Dobri primeri so številne nevladne organizacije in društva starejših ljudi, ki aktivno sodelujejo pri reševanju podnebnih sprememb z aktivizmom za vnuke, mlajše in prihodnje generacije, zagovorništvom in politicnim udej­stvovanjem; primeri takšnega sodelovanja so neprofitna odvetniška družba Our children trust (https://www.ourchildrenstrust.org/), ki mladim iz razlicnih okolij zagotavlja strateške pravne storitve, ki temeljijo na kampanjah za zagotavljanje njihove zakonske pravice do varnega okolja. Organizacija Elders for climate change (https://www.eldersclimateaction.org/) mobilizira starejše po Združenih državah Amerike, da se spopadejo s podnebnimi spremembami, dokler je še cas za zašcito blaginje vnukov in prihodnjih generacij; ter številne druge. V Sloveniji takšnih organizacij še ne poznamo, vredno pa je omeniti, da se starejši pridružujejo akcijam, ki jih organizirajo nevladne organizacije in razlicne civilne iniciative za podnebne spremembe. V kakšnem obsegu so starejši vkljuceni v nevladne organizacije in aktivizem na podrocju podnebnih sprememb, ni dokumentirano. Poznani so tudi projekti, ki vkljucujejo starejše ljudi pri dokumentaciji praks za trajnostni ribolov, trajnostno kmetijstvo in trajnostne oblike bivanja. Predvsem pa so trajnostni posegi v življenjski slog vsakega posameznika lahko pomemben doprinos starejših ljudi; te so na primer zmanjševanje in locevanje odpadkov, sprememba prehranskih navad, omejitev letalskih potovanj ipd. 
Prav tako lahko skupne razprave o podnebnih spremembah mladih in starejših generacij pozitivno prispevajo k razmišljanju srednje generacije, ki ima zmožnosti in možnosti za izvajanje sprememb. Medgeneracijsko sodelovanje lahko vodi do integriranih, ustvarjalnih, medsektorskih in trajnostnih prizadevanj, ki presegajo kratkorocno razmišljanje in je pogostejše med odlocevalci srednje generacije (Kennedy and Gislason 2022). 
V tem pogledu so pomembni programi, ki vkljucujejo vse generacije v pro-cese odlocanja. Dober primer je program Svetovne zdravstvene organizacije Starosti prijazna mesta in obcine, ki sicer v prvi vrsti odgovarja na demografske spremembe in prilagajanje lokalnega okolja, da omogoca aktivno in zdravo staranje, dolgotrajno oskrbo ter solidarno medgeneracijsko sožitje. Program spodbuja vkljucevanje tako starejše kot mlajše populacije v procese odlocanja in soustvarjanja lokalne skupnosti. Progam se namrec nanaša na podrocja, ki so pomembna za vse generacije, ki živijo v lokalni skupnosti, te pa so: stavbne in zunaj stavbne površine, prevoz, bivališca, družabno življenje, spoštovanje in vkljucevanje v družbo, družbeno angažiranje in zaposlitev, komunikacija in ob-vešcanje ter storitve skupnosti in zdravstvenih služb (Inštitut Antona Trstenjaka, 2022). Pri tem je pomemben poudarek, da je tisto, kar je »starejšim prijazno«, prijazno tudi drugim generacijam (Ramovš, Moulaert in Ramovš, 2020), in da je staranje vseživljenjski proces; vsaka generacija bo enkrat stara. Z omenjenimi podrocji, kot so družbeno življenje starejših, vkljucevanje v lokalno skupnost, informiranje in ozavešcanje pa lahko Starosti prijazna mesta in obcine rešujejo tudi nekatere razloge za manjšo vkljucenost starejših v okoljske organizacije in iniciative. Krawchenko in drugi (2016) spodbujajo iniciativo Starosti prijaznih mest in obcin, da pri prostorskem nacrtovanju stavbnih in zunaj stavbnih površin upoštevajo potrebe starejših ljudi in vkljucujejo prilagoditve glede na ranljivost okolja in dejavnikov tveganja posledic podnebnih sprememb. 
Prizadevanja za reševanje podnebnih sprememb združujejo vse živece gene-racije v skrbi za prihodnje generacije; vzajemna pomoc med živecimi generaci­jami pa vzpostavlja verigo medgeneracijske pravicnosti za vse prihodnje živece skupnosti generacij, ki na osnovi vzajemnosti skrbijo za starejše in mlajše v svoji skupnosti. Mlinar (2009) tako poudarja, da je reševanje podnebnih sprememb priložnost za zavezništvo med generacijami in za vzpostavitev dialoga in osebnega odnosa med generacijami; da mlad clovek nima le odnosa do starega cloveka, ampak s starim clovekom in obratno. To je obenem priložnost za spremembo clovekovega odnosa v celoti – tako do drugih ljudi, do življenja, do zemlje in celotnega živega sveta, prihodnosti in preteklosti. Clovekov odnos do okolja in cloveka se spreminja tudi na podlagi obcudovanja estetskega, tistega kar v naravi vidimo kot lepo in vredno samo po sebi. Globoko povezovanje z lepim je še ena od priložnosti za medgeneracijsko povezovanje. 
Frumkin, Fried in Moody (2012) poudarjajo, da je sodelovanje in vkljucevanje starejših ljudi pri reševanju podnebnih sprememb lahko ena od najvecjih zapu-šcin, ki jo starejše generacije lahko zapustijo mlajšim. Malo komu je prijetna misel, da samo živimo in umremo; naše življenje mora imeti smisel in da smo na nek nacin zaznamovali svet v spomin našim zanamcem. Bili smo tukaj, ustvarjali in ljubili svet; to so plodna tla, iz katerih vzklije želja po zapušcini. Obcutek zapu-šcine je skrb za tiste, ki pridejo za nami, v psihološkem smislu pa je to sedma od osmih razvojnih stopenj, ki jih je opisal psiholog Erik Erikson. To je ponazorila tudi skupina svetovnih voditeljev The Elders, ki jo je sklical Nelson Mandela in je leta 2009 pozvala k mednarodnim ukrepom proti podnebnim spremembam in poudarila pomen medgeneracijske odgovornosti. Zapušcinsko razmišljanje lahko vkljucuje tudi odgovornost za oblikovanje odnosa in sprememb vedenja na ravni družine in skupnosti, širša razprava o pojmu zapušcine in dedišcine, osredotocena na obveznosti sedanje do prihodnjih generacij, pa lahko pripomore k napredku podnebne politike in za starejše ljudi vzpostavi edinstveno možnost za sodelovanje. Eden od nosilcev te razprave je lahko razmišljanje starejših ljudi 
o vrednotah, ki jih želijo zapustiti prihodnjim generacijam. 

6 ZAKLJUCEK 
Pricujoci clanek je nastal z namenom osvetlitve povezave med dvema velikima svetovnima izzivoma, demografsko in ekološko krizo. Oba izziva imata skupna številna presecišca, ki se lahko rešujejo na individualni, lokalni, nacionalni in svetovni ravni. V tem pogledu smo želeli izpostaviti predvsem dvoje: koncept medgeneracijske pravicnosti, ki se kaže v skrbi za prihodnje generacije, in vlo-go, ki jo pri tem lahko igra program Starosti prijaznih mest in obcin. Koncept medgeneracijske pravicnosti naslavlja pomembno potrebo cloveka po smislu v starosti in zapušcini, ob tem pa gradi medgeneracijsko sožitje, ki je nujno pri reševanju obeh kriz, tako demografske kot ekološke. 
Pregled svetovne literature je jasno nakazal, da so starejši ljudje v povezavi s podnebnimi spremembami ranljiva skupina, po eni strani so povzrocitelji pod-nebnih sprememb, po drugi pa neizkorišcen potencial in zamujena priložnost pri njihovem reševanju. V starajoci se družbi starejši ljudje namrec tvorijo po­memben del populacije, ki bo še posebej trpela zaradi podnebnih sprememb; tudi njo skrbijo škodljivi vplivi in prihodnost svojih vnukov, zato njihovo sodelovanje lahko pomaga pri reševanju podnebnih sprememb. Pregled je nakazal tudi, da je premalo dokumentiranih dobrih praks starejših ljudi pri reševanju podnebnih sprememb; to je v prihodnje lahko pomembna naloga pri informiranju, ozave-šcanju in promoviranju vkljucevanja starejših ljudi v reševanje na tem podrocju. 
V slovenskem prostoru je literature na to temo zelo malo; zato je clanek usmerjen tako v same podnebne spremembe in z njimi povezane pomembnejše dokumente kakor tudi posamezne vidike starejših ljudi v povezavi s podnebni-mi spremembami. Gerontologija ima na tem podrocju v prihodnje pomembne izzive, predvsem pa priložnosti. Ena od njih je gradnja obcutka medgeneracijske odgovornosti do prihodnjih generacij tudi na podrocju okoljske zapušcine. 
LITERATURA IN VIRI 
Agius Emmanuel (2006). A European Ombudsman for the Rights of Future Generations. V Do we owe them a future? The opportunities of a representation for future generations in Europe, ur. Benedek Jávor in Judit Rácz, 30. Budimpešta: Védegylet – Protect the Future. 
Ayalon L., Senjooti R., Aloni O., Keating N. (2022). A Scoping Review of Research on Older People and Intergenerational Relations in the Context of Climate Change. The gerontologist, gnac028. 
Cooper R. (2022). Climate Change and Older Adults: Planning Ahead to Protect Your Health. National council on ageing. Dostopno na: https://www.ncoa.org/article/climate-change-and-older-adults-planning-ahead-to-protect-your-health. 
COP27 (2022). Dostopno na: https://cop27.eg/#/. Curzon H. (2020). Not us and them – The voice of older people in the climate crisis. IlC. Dostopno na: 
https://ilcuk.org.uk/not-us-and-them/ Defra (2012). UK Climate Change Risk Assessment: Evidence Report, London. Društvo študentov Psihologije Slovenije (2022). Teden ozavešcanja, podnebne spremembe. Dostopno na: 
https://www.facebook.com/100065574516274/posts/485159457013201/?flite=scwspnss. Erikson E. (1959). Identity and the Life Cycle. New York, NY: W.W. Norton and Company. Evropska komisija a (2022). Climate negotiations. Dostopno na: Climate negotiations (europa.eu). Evropska komisija b  (2022). A European green deal. Dostopno na: https://ec.europa.eu/info/strategy/ 
priorities-2019-2024/european-green-deal_en Evropska agencija za okolje (2022). Pot do svetovnega trajnostnega razvoja. Dostopno na: Pot do svetovnega trajnostnega razvoja — Evropska agencija za okolje (europa.eu). 
Evropski parlament (2021). Porocilo o vplivu podnebnih sprememb na ranljive skupine prebivalstva v državah v razvoju. Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-9-2021-0115_SL.html Frumkin H., Fried L. & Moody R. (2012). Aging, climate change, and legacy thinking. American Journal 
of Public Health, 102(8), 1434–1438.doi.org/10.2105/AJPH.2012.300663. 
Haq G., D. Brown and S. Hards (2010). Older People and Climate Change: the Case for Better Engagement. SEI project report. Dostopno na: https://www.sei.org/publications/older-people-climate-change-case­
better-engagement/. 
Haq G. (2017). Growing old in a changing climate. Public Policy & Aging Report, 27(1), 8-12. doi:10.1093/ppar/prw027. Hollingshead B. P., Corcoran P. B., & Weakland J. P. (2014). Intergenerational learning andtransformative leadership for sustainable futures. Wageningen, Netherlands: Wageningen Academic Publishers. Hozjan T. (2010). Aktualne dejavnosti na podrocju medgeneracijskega sodelovanja v Sloveniji. Andragoška spoznanja, 16, 4. str. 45-52. Inštitut Antona Trstenjaka (2022). Starosti prijazna mesta in obcine. Dostopno na: https://www.inst­

antonatrstenjaka.si/gerontologija/projekti/9.html. Karl F. (2022). Age or Income: The Baby Boomers and the Climate Change. Research Gate. Kennedy A. M, Gislason M. K. (2022). Intergenerational Approaches to Climate Change Mitigation for 
Environmental and Mental Health Co-benefits. The Journal of Climate Change and Health. 
Krawchenko T., Keefe J., Manuel P., Rapaport E. (2016). Costal climate change, vulnerability and age friendly communities: Linking planning for climate change to the age friendly communities agenda. Jorunal of Rural studies 44, 55-62. 
Mlinar A. (2009). Medgeneracijski dialog, trajnostni družbeni razvoj in primeri dobrih praks. Kakovostna starost, 12, 2 str 9-22. 
Mreža za prostor (2022). Kako se podnebnim spremembam prilagajamo na lokalni ravni? Dostopno na: https://www.mrezaprostor.si/aktualno/clanki/vodnik-za-prilagajanje-na-podnebne-spremembe/. 
Older people and climate action (2021). UN, Department of Economic and Social Affairs Population Division. Dostopno na:https://unfccc.int/sites/default/files/resource/OlderPeople_inClimateAction_ briefing_18032021.pdf. 
Papež Francišek (2015). Hvaljen, moj Gospod – Laudato si. Okrožnica o skrbi za skupni dom. 
Pillemer Karl (2010). Gray, green and active: Environmental volunteerism benefits older adults and society. V: ICAA Green Guide 2010, str. 10–13. 
Pillemer K., Cope Tillema M., Nolte J. (2021). Older people and action on climate change: A powerful but underutilized resource. V: HelpAge International, January 2021. 
Pillemer K., Nolte J., Schultz L., Yau H., Henderson R. C., Tillema Cope M., and Baschiera B. (2022). The Benefits of Intergenerational Wisdom-Sharing. International Journal of Environmental Research and Public Health. A Randomized Controlled Study. 19, 4010. 
Ramovš J. (2011). Potrebe v starosti. Kakovostna starost, 14-2. Dostopno na: https://www.inst­
antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=983 
Ramovš M., Moulaert T., Ramovš J. (2020). Na poti k starosti prijazni skupnosti. Prirocnik za starejše obcane in za lokalno akcijsko skupino starosti prijazne obcine. Dostopno na: https://www.alpine-space. org/projects/taafe/about/d.t1.2.1-methodology-booklet_slo_-version.pdf. 
Report of the World Commission on Environment and Development: Our Common Future (1987). Dostopno na: https://sustainabledevelopment.un.org/content/documents/5987our-common-future.pdf. 
Republika Slovenija (2022). Gov.si. Dostopno na: https://www.gov.si/novice/2022-09-21-vabilo-k­
sodelovanju-v-procesu-priprave-novega-predloga-zakona-o-podnebnih-spremembah/. 
Resolucija o Dolgorocni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (2021). Dostopno na: Resolucija o Dolgorocni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50) (pisrs.si). 
Riche Meagan (2019). Creating change: Finding older adults role in local environmental issues. Community Engagement Student Work. 24. Dostopno na: https://scholarworks.merrimack.edu/ soe_student_ce/24. 
Savic D. (2017). Medgeneracijska pravicnost kot temelj ravnanja z okoljem. Doktorska diseratcija.Univerza v Ljubljani, Filozofska fakluteta. 
Stern Nicholas (2022). A time for action on climate change and a time for change in economics. The Economic Journal, 132, 1259–1289. Dostopno na: https://doi.org/10.1093/ej/ueac005.
Šifkovic S., Simoneti M. (2022). Vodnik za prilagajanje na podnebne spremembe. Mreža za prostor. Dostopno na: https://www.mrezaprostor.si/aktualno/clanki/vodnik-za-prilagajanje-na-podnebne­
spremembe/. 
Tahri N., Malas Z. (2022). Seniors also care about the planet. Dostopno na: Seniors also care about the planet - University of Montpellier (umontpellier.fr). 
Tosun Jale (2022). Addresing climate change through climate action. Springer nature. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007/s44168-022-00003-8. 
Umanotera (2022). Mednarodni podnebni sporazumi. Dostopno na: Mednarodni podnebni sporazumi – Umanotera. 
United Nations Climate change (2022). The Paris Agreement. Dostopno na: https://unfccc.int/process­
and-meetings/the-paris-agreement/the-paris-agreement 
Urien B. & Kilbourne W. (2010). Generativity and self-enhancement values in eco-friendly behavioral intentions and environmentally responsible consumption behavior. Psychology& Marketing, 28(1), 69-90. doi.org/10.1002/mar.20381. 
Združeni Narodi (2022). What is Climate change? Dostopno na: https://www.un.org/en/climatechange/ what-is-climate-change. 
Naslov avtorice: Katja Bhatnagar: katja@iat.si