SLOVENSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI MUZEJ 129941 0*St-ZttS DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA IN FILMSKEGA MUZEJA ŠT. 60-61, 1993 LJUBLJANA 1993 Izdajo knjige je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Risba na ovitku: Nikolaj Pirnat CIP - Kataloški zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica 792(497.12): 929 Verovšek A. MORAVEC, Dušan Verovšek : komedijant ali umetnik? / Dušan Moravec. - Ljubljana : Slovenski gledališki in filmski muzej, 1993. - Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, ISSN 0351-2959 ; št. 60-61 35416832 Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-257/92 z dne 16. 3.1992 sodijo DOKUMENTI SGFM med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov DUŠAN MORAVEC Verovšek KOMEDIJANT ALI UMETNIK? SLOVENSKI GLEDALIŠKIIN FILMSKI MUZEJ a 1 1 -10- 1993 Par tednov je šele, daje Verovšek umrl, sam in tih in pozabljen, da so ga pokopali brez slovesnih govorov, brez črnih zastav in brez sožalnega šundra — Prišel bo čas, ko bomo zjasnim in mirnim očesom pogledali nazaj — In takrat, Verovšek, bodo tudi tvojemu spominu potrkavali zvonovi, takrat bomo tudi v tvojo opomnjo zapeli pesem, da jo boš slišal v grobu, zdaj tako samotnem in tihem. Ivan Cankar, 1915 Prvo poglavje MLADOST Z BORŠTNIKOM (1886-1894) V zadnjih decenijih prejšnjega veka (pa tudi še pozneje) je krožila po našem glavnem mestu anekdotična pripoved o tem, kako bi lahko slovenski igralci opravili za ljubljanskega meščana domala vsa obrtniška dela: sešili bi mu obleko in poskrbeli za. dobro obutev, izbrali perilo in samoveznico v modni trgovini, opremili bi mu hišo in uredili še vrt okrog nje... Za slednje bi lahko z dobrim okusom poskrbel priljubljeni igralec Anton Verovšek.1 Ta njegova dejavnost je bila večkrat omenjana in celo opisovana, zdaj s spoštljivim priznanjem, zdaj spet z ironijo. Govekar, ki je v zapozneli pisemski polemiki z dobronamernim pisanjem Ksaverja Meška ob umetnikovi smrti2 samozavestno sporočal polresnico (resda le v zasebnem pismu),3 kako je prav on Verovška "potegnil iz obrti" (prva ohranjena pogodba pa je bila podpisana več let pred Govekarjevim prihodom v gledališče), je večkrat pripovedoval o tem. Prijatelja, pravi, sta bila od dijaških let; hodil je k njemu in ga spremljal po vrtu, ko je "z zavihanimi rokavi zalival grede z vodo in gnojnico". Že pred svojim vstopom v gledališko zakulisje pa je čutil bodoči intendant in prvi ravnatelj potrebo, da seznani z res še ne prav urejenimi razmerami v domačem gledališču tudi neslovanske bralce, pa naj jih je to zanimalo ali ne. Izkoristil je priložnost, ki se mu je ponudila v novi hrvaški reviji in tam zelo nazorno, kajpada ne brez ironije, spregovoril o ljubljanskih komedijantih, ki "šivajo po dnevi čevlje ali hlače", ki "čez dan * Rodil se je v Ljubljani kot najstarejši sin vrtnarja Georga (Jurija) 18. januarja 1866 in umrl prav tam 20. decembra 1914. V gledališču je redno nastopal od konca leta 1886. - Oče, rojen 2. aprila 1837 v Mlaki št. 6, je vpisan v krstno knjigo župnije Tunjice v kamniškem okraju kot Georg Verouschek (starši: Mathias V., 1/2 Hlibler in Hellena Vomberger); mati, rojena 11. marca 1837 na Vačah št. 37, pa v krstno knjigo župnije Ljubljana Marijino oznanjenje (starši: Jakob Remschkar, Strassenreiner in Uršula Novak). Otroci Anton, Michael, Georg in Johann so bili že vsi rojeni v Ljubljani med 18. januarjem 1866 in 1. septembrom 1873, kar je razvidno iz popisne pole ljudskega štetja za leto 1880, Lj., Dolga ulica 2, današnja Dalmatinova. (Podatki v arhivu Nadškofijskega ordinariata in v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.) 2 F. K. Meško, Anion Verovšek. Mentor 1915, 177. Govekar je ta sestavek, objavljen v dijaškem mesečniku, očitno prezrl in je reagiral nanj šele, ko ga je avtor ponatisnil v knjigi Listki (Lj. 1924). 3 Govekarjevo pismo Mešku 5. nov. 1924 (14 strani!). Prvič je bilo objavljeno v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja (SGM, zdaj SGFM) VI (15), 1970, 42; prim. Pisma Prana Govekarja (PFG) III, Lj., 1983, 24. prodajajo gumbe in kravate, ali pa delajo bukete, taki diletantje igrajo zvečer na slovenskem odru",4 kar naj bi bil tudi neprikrit namig na Verovškov poklic. Tudi igralčev sošolec in poznejši pisatelj dr. Jože Debevec pripoveduje, veliko bolj ljubeznivo, o nočnem študiju botanike, prav "do belega dne", na Verovškovem vrtu ob današnji Dalmatinovi ulici, takrat še bolj odmaknjeni mestnemu središču; proti jutru, ko je zahladilo, je prinesel prijatelj Tone samovar in špirit, da so si skuhali čaja in potem v šoli vse po sreči opravili.5 Slo je za star vrtnarski rod. Adresarji iz tistega časa navajajo poleg očeta Georga še nekaj Verovškov, ki so se ukvarjali s to obrtjo, pa tudi uradnikov in trgovcev, med katerimi se je uveljavil Antonov brat Jurij pozneje kot eden najuglednejših ljubljanskih veletrgovcev.6 Naš bodoči dramski umetnik je poskušal najprej z ljubljansko gimnazijo, pozneje tudi z goriško in še z učiteljiščem, vendar vidnejših uspehov ni dosegal; tako se je še mlad odločil, da bo nadaljeval očetovo delo in temu je ostal zvest še vrsto let, ko je bil že pri gledališču. V adresarjih najdemo (edinole) ob njegovem imenu celo oznako "Kunstgartner", pozneje, ko so izhajali tudi v slovenskem jeziku, pa "vrtnar in gledališki igralec".7 Hkrati pa so ga od vsega začetka vabili gledališki odri, spočetka seveda ljubiteljski - sicer pa je bUo vsaj polamatersko tudi vse tisto početje, ki ga je lahko spremljal ob nastopih Dramatičnega društva. S tem se je zbližal, tako pripoveduje v svojem edinem intervjuju za znamenite Obiske Izidorja Cankarja, čisto "slučajno": na rokodelskem odru je zbudil pozornost dolgoletnega odbornika in celo predsednika društva, ki je pripravljalo temelje Narodnemu gledališču prihodnosti, dr. Josipa Stareta, moža, ki je bil "poosebljeno slovensko gledališče v prvi razvojni dobi, v eni osebi umetniški vodja, lektor, blagajnik in garderober" (F. Koblar) in povabil ga je - kar sredi ljubljanske Zvezde, kjer je mladenič "postopal" - naj bi prevzel vlogo duhovna v dramatizaciji Krsta pri Savici. Uspeh, skorajda angažma v starem Stanovskem gledališču, ki je prav kmalu po Verovškovih prvih nastopih pogorelo. O teh svojih začetkih in še posebej o prvih, več kakor sedemdesetih vlogah na preurejenem odru stare čitalnice, kamor se je zateklo Dramatično društvo po požaru, nam je ohranil Verovšek zgovorno, nemara malo preenostransko, pa vendar slikovito in v veliki meri resnično pričevanje, veljavno vsaj za nedeljske popoldneve tudi še veliko let pozneje: 4 Slovensko gledališče. Mladost (Dunaj) 1898,3. zv. (z značko -v-). Prim. PFG II, Lj., 1982, 88 in 229. 5 J. Debevec, Vzori in boji. Lj. 1918, 74. (Ponatis iz revije Dom in svet 1896-97). 6 Verovškova zapuščina ni ohranjena. Živih prič in sodobnikov po osmih desetletjih ni več; nekaj informacij in slik nam je posredoval pranečak prof. Jože Faganel. V SGFM je poleg pogodbe iz leta 1895 in predsmrtnega pisma Milanu Skrbinšku le še nekaj nepomembnih drobcev med korespondenco Osipa Šesta in Hinka Nučiča. Ta ustanova hrani tudi nekaj fotografij, od katerih vse značilnejše objavljamo v tej knjigi; prav tako nekaj gramofonskih plošč, na katerih je ohranjen igralčev glas, vendar spet v manj pomembnih vlogah. Poleg zelo značilnega (doslej neobjavljenega) pisma Skrbinšku (prim. op. 128) so pomembni še trije dopisi Izidorju Cankarju, ki jih je objavil F. Koblar (prim. op. 102,106 in 130). 7 Šolska izvestja in ljubljanski adresarji v NUK in SAZU. - Brat Jurij mu je omogočil zdravljenje v zadnjem obdobju življenja. Prim. nekrologe ob njegovi smrti, zlasti nepodpisanega v Slovenskem narodu 19. sept. 1934, ki ne more prikriti Govekarjevega avtorstva; ta omenja tudi brata Toneta, "ki je iz vrtnarja postal naš najslavnejši igralec kmečkih tipov in smo mu že postavili spomenik pred opernim gledališčem". Portret iz zrelih let "Občinstvo je bilo tedaj naše predmestje; kadar sem stopil na oder, so se mi v avditoriju kar zableščale zlate verižice in broše naših mesarskih mam; v parterju so sedele Siškarice v pečah, obrtniki, gostilničarji in gostilničarke, ki so posebno rade hodile jokat k 'Mlinarju in njegovi hčeri'. Vsaka predstava se mi je zdela nekako narodno slavje. Tedaj smo imeli početke - ljudskega gledališča, ki smo danes tako daleč od njega."8 Verovšek ni bil edini, ki je z odra tako opazoval svoj avditorij. Sošolec dr. Jože Debevec, ki je drastično popisal svojevrstno vzdušje v stari "licealni knjižnici" in "hudega" skriptorja Levstika, se prav tako spominja svojih prvih dijaških obiskov v domačem Talijinem hramu. Ko so igrali (1883, že z Borštnikom, vendar še brez Verovška) Trnje in lovor, je bil ponosen, da imamo slovensko gledališče in porodila se mu je želja, da bi tudi sam spisal igro zanj. Pri tradicionalnem Mlinarju, brez katerega ni smel miniti noben prvi november, pa mu je ostala prav tako najbolj v spominu debela mesarica, ki si je ves čas od ginjenosti brisala oči, in dobrovoljen možiček s škmicljem suhih češpelj, ki je s koščicami z galerije obmetaval obiskovalce v parterju pod seboj...9 In, ne nazadnje: ali ne meri na take gledališke ekscese tudi še veliko pozneje Cankarjeva "študija o gledališču" v Krpanovi kobili, ki le na prvi pogled parafrazira dogajanje potujočih komedijantov na predmestnem odru...? Prav malo je manjkalo, pa bi Verovšek nikoli ne spregovoril z odra starega Stanovskega teatra (stalo je na dnu Kongresnega trga, kjer je danes Filharmonija, in pogorelo 17. februarja 1887). Zasukalo pa se je tako, da je še nastopil v tej hiši, o kateri je Prešeren svoj 8 Iz. Cankar, Obiski. Dom in svet 1911,155; knjižni ponatis Lj. 1920. 9 Vzori in boji. Lj. 1918,29 in 182; prim. op. 5. 11 si ■s II I! ■ f 1 o ra c , u. j». 8mrfn*im*me (3uname), Bornfljnt j Z • ¿p***’ \ &****£■ */ vVk 2 1 f ✓/. //ŠČVJ t A 3 Al /(Vff-n] ■' V ./ j j i /8 A A/' : . 4 'd f / -T— Z£. Ji/rU > , . . 5- $J*.c K . V / 'V/ . ^ , 6 !' V,L /3 /» Verovškova družina s štirinajstletnim Antonom ob ljudskem štetju 1880. leta (Zgodovinski arhiv Ljubljane) čas zapisal, da je v njej le smrad, tema in mraz, prav v zadnjih tednih, preden jo je zajel požar. Najprej so mu dodelili manjšo vlogo v Borštnikovi "komični sliki" Ponesrečena glavna skušnja, kmalu zatem pa večjo pri slovenskem krstu Gogoljeve komedije Revizor: Hlestakova je igral že Borštnik, Verovškovo poznejšo vlogo mestnega poglavarja priljubljeni Kocelj, za katerim je naš igralec pozneje večkrat prevzemal vloge, tako kakor tudi za Borštnikom po njegovem odhodu v Zagreb, njemu samemu pa so ta večer zaupali oskrbnika dobrodelnih zavodov Artemija Filipoviča Zemljaruko.10 Vlogi nista bili odmevni, kljub temu pa so mu v petletju, ko je Dramatično društvo po požaru in pred dograditvijo novega Deželnega gledališča (današnje Opere) uprizarjalo svoje predstave na preurejenem odru stare čitalnice v nekdanji Selenburgovi ulici, omogočili več kakor sedemdeset novih nastopov in vsaj ob nekaterih je bil deležen tudi prvih priznanj. Repertoar v tem času ni bil izbran; marsikaj ni moglo biti uprizorjeno zaradi pretesno in pomanjkljivo opremljenega odra, še več zaradi maloštevilnega in ne prav usposobljenega ansambla. Tako so prevladovale burke, ganljivke in redkeje posejani resnejši "igrokazi" (oznako drama ali celo tragedija so komaj kdaj tvegali). Pa tudi če je prišlo kaj zahtevnejšega na spored, Verovška marsikdaj še ni bilo zraven, če je bil, pa je dobil vlogo, ki ni mogla zadovoljiti njega samega ali pa ni bila po volji usmerjevalcem skromnega odra in tudi ne tistim, ki so spremljali njegovo delo. Velikokrat je moral igrati tudi po Predstavi sta bili 8. dec. 1886 in 9. jan. 1887. Nekaj mesecev prej je postal predsednik Dramatičnega društva pisatelj in poznejši župan Ivan Tavčar, ki je poskrbel za Borštnikovo izpopolnjevanje na Dunaju in malo pozneje tudi za Verovškove študijske obiske na tujem. - Tudi Revizorja so sprejeli kot "svetovno slavno komedijo”, ki sicer ni več zrcalo sedanjega ruskega življenja, je pa "zgodovinsko znamenit in pristen dokaz" pisateljevega "satirično dramatičnega talenta". več (komaj opaznih) epizod, večkrat je vloge v istih komadih tudi menjaval in se postopoma vzpenjal od skorajda anonimnih do zahtevnejših, pozneje celo glavnih in naslovnih. Ko je prišlo na spored Schillerjevo Kovarstvo in ljubezen, ni bilo vloge zanj, četudi je v poznejšem obdobju zanesljivo upodobil predsednika pl. VValterja; tudi ob srečanju z Ibsenovo Noro, prvo resnično moderno dramo v slovenskem gledališču, ga še niso zasedli in tako je čakal na srečanje z nordijskim dramatikom še skoraj celo desetletje, ko je z mizarjem Engstrandom v Strahovih izraziteje opozoril, kako blizu so mu modeme realistične vloge; ko pa so ga zasedli v Hebblovi žaloigri iz meščanskega življenja, Mariji Magdaleni, so kdove zakaj njegovo upodobitev mizarjevega sina Karola obzirno zavrnili: niso zapisali, da jim nastop ni ugajal, le vloga - "nikakor ni ugajala" igralcu.11 Tako je dočakal prvi nadrobnejši opis svojega nastopa (in prvi aplavz na odprti sceni) šele takrat, ko so znova igrali Lefbntovo igro iz umetniškega sveta, Trnje in lovor. Res je bil omenjan že velikokrat prej, vendar gre skorajda brez izjeme za posplošene oznake, med katerimi pa so vendarle mnoge tudi priznavalne. Razpon vlog, ki so mu jih dodeljevali -tudi po petnajst v enem samem gledališkem letu od pozne jeseni do zgodnje pomladi - pa je bil vendarle širok in igralec je mogel (in tudi moral) izpričati ali potrditi ob njih svojo veljavo: igral je vse od slug in kmetiških grč, mlinarjev, mesarjev (in tudi vrtnarjev!) prek zijalastih turistov, ljubeznivih ali strogih župnikov, oblastnih županov in premožnih trgovcev, pa vse do vitezov, vladarjev čarobnih kraljestev in ponosnih aristokratov... Prva od teh vlog je bil "grobokop" v Raupachovi žaloigri (spočetka so jo bolj pravilno imenovali "žalostna igra”) Mlinar in njegova hči, v kateri se je pozneje povzpel do naslovne; takrat so zapazili samo to, da je bil "veliko premlad", kot burkaški mesar Debelec nekaj večerov pozneje pa že "povsem po godu". Ko so igrali Morrejevega Revčka Andrejčka in je upodabljal "zmikovta", niso kritizirali igralca, ampak lokalizacijo (podobni očitki so bili velikokrat upravičeni), saj takih tatičev (in tudi Andrejčkov, ki ga je igral pozneje Verovšek sam) ni v našem Bohinju (pač pa na gornjem Štajerskem in Avstrijskem). Ob teh prvih nastopih je šlo še za gojenca "dramatične šole", s katero je njegov prvi učitelj Borštnik predstavil svoj naraščaj šele konec januarja 1888,12 ob enodejanki in nekaterih izbranih odlomkih. Naš igralec sicer še ni imel take priložnosti kakor Danilo, ki je lahko povedal celo Egmontov monolog v ječi; nastopil je le v enodejanki Mutec, ki se je zdela "prav male vrednosti in pretirane karikature"; tudi Verovškova vloga, doktor Skaza, da sodi že "v davno pretekli čas", vendar ga je mladi igralec dosti dobro pogodil. Tako je bilo tudi ob mnogih naslednjih predstavah: v dramatizaciji Tavčarjevega Otoka in Struge je kot vitez Trd "primemo sodeloval" in kmalu je dobil vabljivejšo vlogo oskrbnika Igle; tudi sicer so bile naloge, ki jih je reševal, ponavadi "v dobrih rokah", celo "izvrstne" (zdravnik in pozneje župnik v Mosenthalovi Debori), velikokrat je igral s toliko "komiko in gibčnostjo", da so si ga želeli videti v zahtevnejših vlogah in posebno nadarjen se je zdel, *1 Slov. narod 25. nov. 1890 0- Nolli); navajamo zlasti kritike iz tega dnevnika in iz revije Lj. zvon (največ Ganglove in Zbašnikove), saj sta ta dva lista najzvesteje spremljala gledališče, ob posameznih primerih tudi druge; dokumentiramo le pomembnejše navedke. 12 Pri "javni skušnji" 26. jan. 1888 so nastopili poleg Verovška in Danila še Borštnikovi "slušatelji" Fran Lovšin, Gustika Gostičeva (poznejša Avgusta Danilova) in Fran Perdan; med gojenci je bil tudi poznejši celjski igralec Rafael Salmič. PRVIKRAT! Štev. 7. [Hepar.]_ Deželno gledališče v Ljubljani. Dr. pr. 321. V nedeljo dne 9. januarja 1887. TrSTOZEOiTIiT.A.: Pina la Me 40 kr. - Kurt rali v |>«nrrji 70 kr. — Sede* v parterji «O kr. - Seda m nirttil 40 kr, — (¿•rnfeaMi in d(j*iki UijH 20 kr. - Oairrija tO kr. Sedeži «r dobivajo r nodrljo od 11. io 12. u.-r Im «veder ud |nl 7. de 7 ere pri giedailaki t««* Kasa se odpre ob pol 7. url Začetek ob 7. uri zvečer. Letak iz zgodnjih let (1887) kadar je predstavljal v kakšni vlogi starokopitnega gorenjskega očanca. Prijeti pa je bilo treba za vsako delo, tudi v opereti in prav zaradi primerne postave so mu dodeljevali celo vloge v komičnih operah (glumača v Prodani nevesti in še kaj). Tako vidimo, da igralčevi številni nastopi v meddobju od požara starega do dograditve novega Deželnega gledališča niso bili docela prezrti; nasprotno, velikokrat so bili polival jeni, četudi s kar se da pavšalnimi oznakami iz naše skromne in malo iznajdljive gledališke terminologija Res pa je, da so se spremljevalci dogajanja na tesnem slovenskem odru malo dlje pomudili ob njegovi stvaritvi šele, ko je prišla znova na spored priljubljena Lefontova dvodejanka iz umetniškega življenja Trnje in lovor (imenovana tudi Neznani umotvor). Uprizarjal jo je že Josip Nolli v zgodnji dobi Dramatičnega društva (1874), za njim režiser Gecelj (Kocelj) in potem večkrat Borštnik. Ta je igral "podobarja" Rollo in očitno mu je bila vloga zelo blizu, saj je celo v času svojega šolanja na Dunaju, "tu med (zimskimi) počitnicami bivajoč" znova upodabljal tega "trpina umetnika" (1886). Takrat je igral kiparja Michelangela še Kocelj, zdaj, v januarju 1891, je bil dedič tudi te njegove vloge že Verovšek (njegovo ime je bilo natisnjeno na letaku aelo na prvem mestu). Režiser prve uprizoritve je spremljal zdaj novo slovensko verzijo te drame kot kritik; najprej je pohvalil kajpada "benefidanta" Ignadja Borštnika, ki da je bil v vlogi "borečega se ženijalnega umeteljnika zares mojsterski", ob njem je bila "dražestna" Zvonarjeva v vlogi Leonore, kar nekaj vrstic pa je namenil poročevalec, ki je bil tako kakor Borštnik navezan na to delo, tudi Verovšku, celo več kot ob marsikateri poznejši priložnosti: "G. Verovšek se je potrudil prav pošteno, da je storil, kar je bilo v njegovi moči, kajti uloga umeteljnika tako vsestranskega kakor je bil Michel Angelo, spada med najtežje. V maski pa ni bil posebno srečen, preveč je bila podobna oni iz jedne zadnjih predstav in se ni strinjala z znanimi podobami velicega umeteljnika. Občinstvo mu je izreklo svoje priznanje, kar prav rade volje omenjam."13 Igralec, še zmeraj začetnik (prav takrat je dopolnil petindvajseto leto), je dočakal pri tej predstavi prvi aplavz na odprti sceni, ki mu je ostal za zmeraj živ, četudi je gledal nanj pozneje z ironičnim posmehom: "Ah, takrat sem se zazdel samemu sebi! Ko sem drugi dan šel po ulici, sem si mislil: 'Fant, cela Ljubljana te gleda!' Sedaj se z veseljem spominjam tiste naivnosti."^ Taka so bila prva srečanja s "slavo", kakor jih je doživljal mladi komedijant, ki je že zorel v odrskega umetnika, tako kot je hkrati - z nič manjšim umetniškim čutom - opravljal svoj vrtnarski poklic, ki se je z njegovo dejavnostjo na slovenskem odru še zmeraj prepletal. In taka je bila prva "kritika" v uglednem ljubljanskem dnevniku, ki je kot neuradno "uradno glasilo" Dramatičnega društva zavzeto spremljal delovanje gledališča, to pa se je mukoma izvijalo iz spon amaterizma in se, korak za korakom, vse bolj približevalo bolj profesionalnemu zavodu z umetniškimi stremljenji. Kritika? Komaj je mogoče zapisati to besedo, pa če so nekateri kronisti še tako zvesto spremljali gledališko dogajanje. Ni mogoče prezreti, da je bila ta "kritika" samozavestna, pa četudi je le malokateri poročevalec mogel spremljati dogajanja na svetovnih odrih in jih vzporejati z domačimi, pri tem pa je bilo vselej treba še blagohotno "uvaževati razmere". Naša takratna kritika je veliko govorila o diletantizmu, oelo o "vrlih" diletantih, pač bolj v ljubiteljskem kakor v pejorativnem pomenu te besede; le malokdo pa se je zavedal (ali vsaj priznaval), da je njegovo pisanje vsaj toliko "diletantsko" kakor igranje, ki ga je ocenjeval. Nekaj je sicer treba povedati v opravičilo: naši gledališki spremljevalci tistega časa so s sorazmerno zanesljivim čutom ocenjevali repertoarne tokove, zavedali so se programske nebogljenosti in neuresničljivosti ciljev, ki so jih kar dobro poznali; ko pa so se lotili igralcev, jim je dobesedno zmanjkalo besed in njihovemu izrazju se danes prav tako nasmihamo, kot so oni zmajevali z glavami, ko so opazovali okorne gibe ali ne utečeno dikcijo nastopajočih. Tako si ob prebiranju njihovih zapisov komaj moremo pomagati pri rekonstrukciji podobe igralcev, ki bi jih morali opisati, ne samo oceniti, že zdavnaj pred nami. To pa velja - žal - tudi še za poznejša obdobja, ko je imelo Dramatično društvo na voljo že - vsaj za tiste čase in takratno malo Ljubljano - ponosno in lepo urejeno novo Deželno gledališče In vendar: prav to posplošeno in nezanesljivo pisanje nam je marsikdaj edino pomagalo pri rekonstrukciji igralčevih stvaritev. Prva leta po preselitvi se v umetniškem pogledu ni veliko spremenilo. Na zunaj že: oder je bil neprimerno razsežnejši in za tiste čase sorazmerno dobro opremljen: avditorij z okusom urejen in prostran, pri resnejših predstavah celo bolj kakor je bilo potrebno. Še 13 Slov. narod 26. jan. 1891; igra je bila prvič na sporedu že 2. dec. 1874 in kmalu tudi natisnjena v Slovenski Taliji (Lj. 1877, zv. 38a). zmeraj pa je bilo treba hišo - z vsemi stranskimi prostori - deliti s tujimi komedijanti. Domači ansambel je bil maloštevilen in pomanjkljivo usposobljen za zahtevnejše naloge, mnogi nastopajoči so čez dan še opravljali svoje prvotne (obrtniške ali uradniške) poklice -zato "odgovorni vodja" Ignacij Borštnik tudi v teh letih, v svojih poslednjih ljubljanskih sezonah, še ni tvegal niti velike tragedije, niti resnične modeme drame. Mladi Verovšek je še živel v senci svojega prvega učitelja. Pri predstavi Jurčičeve tragedije v poznih septembrskih dneh 1892 mu je zaupal režiser samega impozantnega Celjana Hermana drugega ob Danilovem Frideriku in Veroniki Zofije Zvonarjeve (sam si je pridržal le skromno vlogo obubožanega plemiča Vukašina). S tem mu je dal lepo priložnost ob pravem času, vendar so sprejemali njegovo stvaritev strogi ocenjevalci z deljenimi pogledi; priznavali so sicer, da je zastavil vse svoje moči, vendar so obzirno sodili, da vloga trdega in neizprosnega grofa "ni ugajala njegovemu temperamentu", še celo ne v "visokodramatičnem" prizoru tretjega dejanja, ko se niti Danilo niti Verovšek nista mogla vzpeti tako visoko, da bi prišel prizor do veljave (del krivde so blagohotno pripisovali tudi nelagodnosti prvega večera v novi hiši). Manj obzirni pa so bili revialni ocenjevalci, ki so si lastili pravico in dolžnost strožje "strokovne" presoje; tako je Ljubljanski zvon v svoji sicer zvesti in včasih tudi dobro podprti gledališki kroniki brez slehernih zadržkov zapisal uničujočo sodbo, ki je ob tisti svečani priložnosti obetajočega igralca gotovo hudo prizadela - igralo se je "v obče dobro", to pa nikakor ni veljalo zanj: njegov grof Herman je bil "zgolj karikatura".14 K naši prejšnji oznaki gledališke kritike je treba dostaviti še to, da je bila nemalokdaj odkritosrčno brezobzirna pri presojanju nastopajočih, hkrati pa je v tem obdobju znova izpričala zdrave poglede na repertoarno usmeritev. Priložnost je bila ugodna, saj naj bi se začenjala nova era v razvoju domačega teatra; to pa bo moglo uspevati le, če se bo resneje 'bavilo z dramatiško umetnostjo" in se vendar že otreslo "onega diletantstva", ki ga v novem deželnem gledališču nikakor ne bi smelo biti - za čitalnico je bilo marsikaj dobro, zdaj so časi drugačni, čimprej bo treba spopolniti repertoar z novejšimi in nikakor ne le pretežno nemškimi igrami (posebej so se resnejši kritiki upirali preudomačenim 'birchpfeiferiadam"). Pozneje je spregovoril o tem tudi Verovšek sam: "Kritika bi morala biti instruktivna za občinstvo in igralca. Pisali naj bi jo ljudje, ki so neodvisni in dovolj zreli, da bi jih igralec kdaj lehko vprašal za svet Pri nas pa je kritika odvisna od osebnih, narodnostnih in političnih simpatij. Zato se je meni že zgodilo, da so me hvalili, ko sem bil mizeren, in trgali, ko sem bil dober." To igralčevo presojo lahko sprejmemo; bolj problematičen pa je njen drugi del in predlog: "Kritik bi morda najbolje storil, ko bi podal resume igre, ocenil kreacijo posameznih vlog, četudi igralca niti ne imenuje, in ob koncu sezone priobčil kritiko vsakega umetnika posebe."8 Vendar je bil Borštnik pri izbiranju sporeda tudi zdaj previden in zadržan. Izgovori o tesnem in pomanjkljivem odru so v novi hiši sicer zbledeli, še zmeraj pa je bilo navzoče (in vsaj do neke mere tudi upravičeno) režiserjevo nezaupanje v domače igralce. Tako tudi v tem času še ni tvegal Shakespeara, četudi se je že dolgo govorilo o njem in se je igralec v bližnjem zagrebškem obdobju kaj hitro srečal z njim, vse do nastopa v vlogi Hamleta. Prav presenetljivo pa je bilo tudi, kako je gledala kritika na izročila preteklosti: ko je prišlo znova na spored Kovarstvo in ljubezen (resda eno maloštevilnih velikih del, ki tudi * *4 Slov. narod 30. sept. 1892; Lj. zvon 1892, 705 (A. Funtek). Štev. 15. Dramatično društvo v Ljubljani,_Dr. pr, A30. V nedeljo dni 25. januvarja 1891. p«g£~ V dvorani ljubljanske čitalnice. Na korist učitelju dramatičnega društva Ignaciju Borštniku, V začetku: Ni moj ukus! ttrmeulUaa iaU. SpUil B<»Ulk. K tej predstavi vabi naju! j ud ne je IgaactJ Beritmik. »Dramatično društvo“. Pri iretei nin nft ¡1». iutt ftlii ta Kili ii 11. Vstopnina: Srtlri I, vnfr 71) k/. - It vr*r 60 kr. IIL vr*r SO kr. trfnpnliM 40 kr. - <;»rtiljwi»ki I« MIJ* *0 kr. — Sodni mc* dobit »j« * nrdrljo ilo|»ili*tnc pri rlulnl('»ia kiMuMi (lr»lk*) I» *vefwr pri bUx»j'i"l. Blagajnica se odpre ot pola 7. ari. Začetek ali 1. uri trasr, Prihodnja prtnlstnva bode dne 2. fehruvarja (Čevljar buron). Pristop k dramatieniin predstavam je vsakemu dovoljen. Letak iz zgodnjih let (1891) Ljubljani niso bila več tuja), Schillerjeve drame niso sprejeli kot klasično, ampak "antikvamo" delo, polno velikanskih efektov, umestnih in prisiljenih, zajeto iz življenja in vendar neresnično, realistično zasnovano in do skrajnosti pretirano. Predstava pa je vendarle dokazala, da imamo igralno osebje, sposobno tudi za dramo v velikem stilu. Verovšek je dobil novo priložnost, kakršne so se mu pozneje, v obdobju govekarjanskih "narodnih iger", vse bolj odmikale: igral je prezidenta pl. VValterja in sicer "prav dobro", četudi ne v vseh prizorih mako; označil ga je samo v velikih potezah, ni pa ga karakteriziral v vseh podrobnostih. In vendar, bil je uspeh ob Borštnikovem spletkarju VVurmu, močnejši kakor malo prej ob Hermanu.15 Verovšku so bile v vseh obdobjih, zlasti poznejših, blizu dramske postave iz slovenskih iger, predvsem Cankarjevih; tudi Govekarjevih bi ne zavračal, ko bi ga tako nevarno enostransko ne omejevale in ne silile v neprestano variiranje vse preveč sorodnih nastopov. V tem deceniju pred Cankarjem pa je veljal ne le za najplodovitejšega, ampak 15 Slov. narod 12. jan. 1893. tudi za najboljšega dramskega pisatelja Josip Vošnjak, ki se je zlasti v svoji življenjski jeseni vse bolj predajal snovanju za gledališki oder. Verovšek je igral "na splošno zadovoljstvo" že v njegovih prvih igrah od Pen in Ministrovega pisma naprej, zdaj pa so prihajala na spored tudi njegova zahtevnejša dela. V Lepi Vidi so mu dodelili upokojenega svetovalca Sodjo, Vidinega očeta, le malo pozneje pa je upodabljal v novem "ljudskem igrokazu" istega avtorja glavno vlogo, "premogarja" Sivca. Prav v oceni te predstave zasledimo že tudi očitek, ki je spremljal našega igralca, zdaj z ostrino, zdaj bolj z blagohotnimi nasveti, vse življenje: obvladanje besedila. Kritikova ugotovitev je sicer kontradiktorna: igralec se je "pošteno trudil", vendar ni imel posebnega uspeha zategadelj, ker ni znal svoje vloge kakor bi bilo treba. Pozneje se bomo še velikokrat srečavali s takimi pomisleki in tudi z opravičili, nič manj spornimi, da namreč vloge res ni znal, jo je pa "naredil". Ali smemo pri tem sprejeti umetnikovo izjavo v intervjuju iz leta 1911 (vprašanje ga je očitno preganjalo vse življenje): "Moje vloge so dvojne: take, ki jih znam, in take, ki jih ne 2nam. Znam tiste, do katerih imam veselje, iz katerih morem kaj ustvariti; ne znam pa tistih, katere dobim iz nagajivosti."8 Sicer pa je bilo dela v tem času veliko in večidel je bilo uspešno opravljeno. Samo v teh dveh sezonah (1892-1894) je odigral Verovšek petintrideset vlog (signum temporis!) in najpogostejša ocena je bila "prav dobro", mnogi obrobni nastopi pa so ostajali kajpada tudi neocenjeni. Velikokrat so opredelitve v teh poročilih značilnejše zanje kakor za igralca, skoraj vedno posplošene: veliko besed je bilo izgubljenih o vidnem napredovanju in hvalevredni sigurnosti, pa spet o pomanjkljivem memoriranju ali o zgrešeni interpretaciji (kar bi moralo biti namenjeno bolj režiserju kot igralcu) in celo o takih nadrobnostih, kot so bili nasveti, da bi si želeli malo več vojaške pokončnosti ali pa na primer - rokavice pri prvem nastopu... Skratka: še zmeraj je šlo za otroško dobo našega igralca, slovenskega gledališča in nič manj tudi kritike. Drugo poglavje PRVA ZRELOST OB REŽISERJU INEMANNU (1894-1900) Po koncu druge sezone v novem Deželnem gledališču se je prvi slovenski igralec in gledališki usmerjevalec Ignacij Borštnik dokončno odločil za slovo. Na zagrebškem odru, ki mu je dajal svojevrsten odtis razgledani in tenkočutni reformator Stjepan Miletič, so se mu kazali izjemni pogoji za delo - in res jih je imel, vsaj dokler je bil pri krmilu ta intendant Borštnik je vodil slovensko gledališče skoraj brez izjeme z domačim ansamblom, pa četudi so bili v njem mnogi igralci, ki so bili čez dan zavezani svojim prvotnim poklicem. Po njegovem odhodu pa se je zgodilo nekaj komaj pojmljivega, če presojamo z današnjimi pogledi: v deželo so povabili prvega Ceha, izkušenega igralca in režiserja Rudolfa Inemanna; ta je prevzel umetniško vodstvo, uvedel nove delovne metode, razširil in poglobil repertoar, za seboj pa je privabljal leto za letom nove rojake, ki so v ljubljanskem ansamblu prav kmalu prevladali in nekatere predstave uprizarjali domala sami. Tako je nastal v slovenskem gledališču nenavaden, skorajda absurden položaj; vendar je treba priznati, da je obrnil Inemann marsikaj tudi na bolje.16 Za Verovška in njegov razvoj bi bil prihod tujih komedijantov, med katerimi pa so bili tudi nekateri z resnim umetniškim stremljenjem in s temu primernimi uspehi, lahko usoden. Lahko bi ga potisnili docela v ozadje; vendar se to ni zgodilo. Slovenski igralec sam je, resda šele takrat, ko je "češki val" že pojenjava], ta čas zelo strpno in tudi pravično ocenil - tako kakor tudi Ivan Cankar nikoli ni ugovarjal zasedanju najobčutljivejših vlog v svojih dramah s češkimi umetniki, nasprotno, celo sam jih je večkrat predlagal ali obžaloval, če koga ni bilo več v Ljubljani. Verovšek začenja svojo presojo z ugotovitvijo, da se je zgodil s prihodom prvega Čeha, ko je odšel Borštnik, velik preobrat. Zapisal je celo hudo besedo, da je ta dvignil slovensko gledališče "iz dilentantizma do umetnosti". Na prvi pogled bi lahko slutili ost, namenjalo prvemu učitelju, čeprav za to nimamo dokazov, tako kot jih nimamo za domnevo, da sta bila prijatelja. Kot utemeljitelja slovenskega gledališča ju omenjamo radi skupaj, kot neločljiva odrska sopotnika, vendar je bila med njima temeljna razlika že v temperamentu 16 Podrobnosti so v knjigah istega avtorja Borštnik (Lj. 1985) in Vezi med slovensko in češko dramo (Lj. 1963). (življenjskem in odrskem), pa čeprav sta igrala tudi nekaj istih vlog; Borštnik je bil veliko bolj zaprt vase, Verovšek ljubljenec veselih druščin in hvaležnega občinstva; Borštnik resnoben, četudi je nastopal hkrati v komedijskih vlogah, Verovšek je imel izrazit, zanj celo usoden komedijski dar, ki so ga pozneje vse bolj izrabljali in mu s tem onemogočali resnejše, tako zaželeno delo - toda o tem več pozneje.17 Z namigom na "diletantizem" in "umetnost" je mislil igralec, ko je ob svojem drugem jubileju kramljal z Izidorjem Cankarjem, verjetno bolj na delovne metode, ki jih je uvajal novi režiser: vpeljal je dnevne skušnje, prav zato pa je mnogo slovenskih članov-diletantov odpadlo. Tudi denarno vprašanje ni bilo brez pomena: Cehe so angažirali samo za pol leta, medtem ko bi "domačine morali stalno plačevati" (Verovšek je očitno pozabil, da je bila v njegovi nekdanji pogodbi enaka klavzula). Kljub temu, da je živel vrsto let tudi v senci čeških prišlekov, pa je ostajal njihov slovarski soigralec razumevajoč; zapisal je celo, da so bili napadi našega časopisja "velikokrat krivični" in dostavil je zelo stvarno presojo - "pomisliti je treba, da so jih priklicale v deželo razmere same". V deželo brez urejenega gledališča, brez denarja, brez prave skrbi za naraščaj, brez publike, ki bi bila pripravljena napolniti avditorij vsaj še pri prvi reprizi resnejše drame - vse to je imel gotovo v mislih, četudi ni vsega zapisal. Inemannov vpliv je bil tako močan ("intendančni tajnik" Govekar je nastopil šele ob koncu tega obdobja; Hinko Nučič še pozneje; tudi prvo Cankarjevo dramo je uprizoril češki režiser šele tik pred odhodom), da to šestletje (1894-1900) upravičeno lahko imenujemo po njem. Verovšek je bil vsa ta leta (in vsaj še toliko po odhodu prvega Ceha) slovarskemu gledališču zvest in vse bolj se je uveljavljal, vse bolj pa je naraščala tudi njegova popularnost, četudi ne vselej po zaslugi vlog, ki bi si jih želel. Pred začetkom druge Inemannove sezone, 5. septembra 1895, je bila podpisana edina ohranjala pogodba med Dramatičnim društvom in Verovškom. Nekaj reči je pri tem zelo pomembnih. Najprej, da se je to zgodilo skoraj tri leta pred prihodom (na takrat še nevplivno mesto) Frana Govekarja, ki je pozneje trdil, da je igralca prav on prvi stalno angažiral. Pogodba se v besedilu imenuje "službaia" in ima zelo resen videz (izpolnjena je na tiskanem obrazcu, podpisala pa sta jo v imenu društva, ki je vodilo gledališče, njegov podpredsednik doktor in "vitez" Bleivveis Trsteniški in intendant doktor Tekavčič). Sopodpisnik je naveden kot "igralec v Ljubljani" - nikjer torej sledu o njegovem "ljubiteljstvu", kaj šele o prvotnem poklicu. Prvi člen pogodbe določa, da ga Dramatično društvo "nastavi pri svojem podjetju", kar naj bi bilo slovensko gledališče, za čas od 1. oktobra 1895 do 1. aprila 1896 in si pridržuje pravico, razveljaviti to pogodbo "proti tridesetdnevi odpovedi". Drugi člen je zelo določen in strog. Igralec se je moral zavezati, "po svojih najboljših močeh posvetiti svojo umetnost in nadarjenost kot igralec gledališkemu podjetju Dramatičnega društva" in sicer 'kadar, koder in kolikorkrat to zahteva repertoir"; udeleževati se mora točno "vsih skušenj in vaj, kakor jih določi društvo ali vodstvo oziroma režija"; določila hišnega in disciplinarnega reda mora "priznati in vzdrževati"; posebej je določeno, da se igralec zaveže, s to pogodbo "angažovane talente 17 Že na začetku tega obdobja si je Verovšek večkrat "zaslužil poseben aplavz", ko se je "pokazal kot jako uspešen komik" (npr. ob VVinterfeldovi veseloigri Zakotni pisar v dec. 1894); včasih je celo resnejšo vlogo, npr. osornega zagovornika kmetskih pravic v Šubertovi igri Jan Vyrava "tiral nekoliko v komično". Nastopal je celo na družabnih prireditvah, npr. v korist penzijskega fonda v Narodnem domu, kjer je "imel gostilno in svoj teater” in je pripovedoval Krjavljevo zgodbo o hudiču. Blaž Mozol v Govekarjevih Rokovnjačih nikomur drugemu skazovati za časa pogodbe, kakor le občinstvu, ki je določi društvo". Za vestno izpolnjevanje prevzetih dolžnosti se je Dramatično društvo obvezalo, plačati igralcu "mesečno gažo" štirideset goldinarjev, razen tega pa še za vsak nastop igralni honorar dva goldinarja. Zelo stroga so tudi določila za primer bolezni. Če bo "brez svoje krivde" obolel, dobi za prva dva tedna celo plačo, za naslednja dva polovično, če pa bi trajala bolezen dlje, ima društvo pravico gažo ustaviti do konca bolezni ali celo pogodbo razveljaviti - izplačevanje "prostovoljne podpore" je zavisno od Dramatičnega društva. "Alikvotni del" gaže pa tudi zapade, če član gledališča iz lastne krivde ne more ali noče nastopiti - društvu jamči za vso škodo, ki iz tega izvira. "Dogodjaji", ki jih ni zakrivilo društvo in ki imajo "nasledek zatvoritev podjetja ali popolno nevgajanje člana občinstvu (!) razveljavijo to pogodbo", celo to je po sodbi vodstva "podjetja" sodilo v službeno pogodbo. Še dodatno določilo: če bi podpisnik to pogodbo rušil in ne bi prišel na delo najkasneje do 10. septembra, zapade 'konvencijonalni globi" v znesku dvesto goldinarjev (štiri mesečne gaže!), ki jo je treba takoj plačati "po menjičnem pravu". Vsa ta določila so že v tiskanem besedilu pogodbe, dostavljena so le imena, roki, višina gaže, honorarjev in morebitne globe. Na koncu pogodbe pa je pripisan še poseben čim, ki se nanaša le na našega igralca in pravi: "Gospod Anton Verovšek se zaveže, že od 19. Še en posnetek popularne vloge v Rokovnjačih septembra 1895. 1. naprej redno zahajati k predpisanim skušnjam ter dobi za vsako skušnjojx> 50 kr. in le tedaj, ako ima predstavljati manjše uloge - tako zvane 'šarže' - samo 30 kr.". Se prav posebej pa se je igralec s tem Senom zavezal "vselej, kadar potreba nanese, proti običajni nagradi štatirati." Še sklepno določilo: ta pogodba se "dvakrat spiše in obojnostransko do 10. septembra 18951. zamenja".18 Poglavitna repertoarna zasluga režiserja Inemanna je prav gotovo bila, da je premagal nekdanje Borštnikove zadržke in se odločil za prvega Shakespeara na slovenskem odru; prav s tem pa je dobil Verovšek eno svojih najvabljivejših priložnosti: režiser si je pridržal vlogo spletkarja Jaga, Desdemono je zaupal mladi češki igralki Zdenki Teršovi, Verovšek pa je postal po njegovi volji naš prvi Othello. Predstava je bila izjemen dogodek za malo Ljubljano, le malokdaj - tudi poslej - vajeno takih srečanj. Glavne vloge so bile "vseskozi v srečnih rokah", ko so naši igralci posredovali domačemu občinstvu ta "najdragocenejši sad Shakespearovega genija"; s to predstavo je naša Drama dokazala, da je sposobna uprizarjati tudi najtežja klasična dela. 18 Izvirnik v SGFM; prim. tudi Gled. list Drame SNG v Lj. 1964-65, 253. Sodbe o igralcih so bile sicer posplošene - Jago je bil tak, kakršnega si je "po naši sodbi mislil pesnik", Teršova "idealna Desdemona". Se največ izvemo o Verovšku, ki je presenetil: da je nadarjen in marljiv, je bilo znano - ta večer pa je pokazal, da "se zna uglobiti v dramatični značaj, da ima moč in talent za tragične vloge". Kritik je bil seveda previden, saj je šlo za nešolanega domačina - njegov Othello ni bil dovršen, "taka trditev bi bila smešna", a bil je tako dober, da je igralec nanj lahko ponosen - tako velikega uspeha še ni nikdar dosegel. Taki sodbi dnevniškega kronista je to pot pritrdil tudi zmeraj strožji revialni ocenjevalec tudi ta ni pričakoval, da bo sicer spretni igralec zmogel tako veliko in težavno nalogo; že res, da bi bilo mogoče semtertja "še fineje nijansovati in še podrobneje karakterizovati", toda igralec je dokazal, da zna "misliti in čutiti s pesnikom" - posebej je imponiral način, kako je ob koncu četrtega dejanja odslovil svojo soprogo; njegov notranji duševni boj je "prav dobro razodevala desnica, s katero je krčevito poprijemal in stresal zvitek papirja, od beneškega poslanstva mu izročenega". S tem je ocenjevalec vsaj nakazal opisno metodo kritike, takrat še malokdaj uveljavljale pri nas; še pomembnejša pa je očitajoča ugotovitev, veljavna tudi še za naslednje obdobje, ko je zapletal Govekar Verovška skoraj docela v svoje mreže: kako so mu dajali vse dotlej premalo prilike, da 'bi se izkusil v večjih ulogah". Značilna pa je tudi ocena v katoliškem dnevniku, da je igralec "imponiral najbolj po svoji postavi", čeprav je svojo naglo sodbo takoj dopolnila in omilila s tem, da "ni zavreči njegovega Othella"; če ni bil popoln, je bil vsaj časten uspeh. Tudi ta kritik je pripomnil, da so igralca prejšnja leta "preveč oiostransko izobraževali"19 (bolje bi bilo reči uporabljali ali zlorabljali). Nemara z opombo o "postavi" niti ni mislil slabo, saj je bila Verovškova zunanjost za ta nastop gotovo potrebna in primerna. Navedli pa smo jo zato, ker se je v gledaliških poročilih tistega časa vse prepogosto ponavljala, neredko tudi z ironičnim podtonom. Ko je uprizoril Inemann že prvo leto komedijo Jaroslava Vrchlickega V Diogenovem sodu in mu dodelili vlogo makedonskega kralja, so preizkušali poročevalci svojo domiselnost z ugotovitvami, da je bil Verovšek sicer "velik Aleksander", ne pa docela - Aleksander Veliki.20 Tako je začel Othello cikel slovenskih uprizoritev Shakespeara, ki so jim sorazmerno naglo sledile nove; do svetovne vojne se jih je nabralo devet in v eni sami Verovšek ni nastopal, v Juliju Cezarju. V Beneškem trgovcu je imel sicer "naslovno", voidar malo pomembno vlogo Antonija21 (pozneje pa starega Gobba) - Shylock je bil kajpada Inemann sam; ko je prišla prvič na spored Ukročena trmoglavka (Kako se krote ženske) je igral padovanskega plemiča Baptisto. Tudi Hamleta nikoli ni igral in nemara je bil eden redkih igralcev, ki si ga bržkone niti ni želel - toliko že lahko zaupamo njegovi kritičnosti; upodabljal pa je pri slovenskem krstu te tragedije "ponosno" in (spet!) "najprimernejše zunanjosti" kralja Klavdija, z umirjeno igro, ki je kazala njegovo "grizočo vest in strah pred odkrito resnico" - najbolj je ugajal prizor pod križem; ko je prišla drama čez več let znova 19 Slov. narod 4. marca 1896; Lj. zvon 1896,258; Slovenec 4. marca 1896. 20 Lj. zvon 1894, 761. Take oznake se pogosto ponavljajo, zdaj pohvalno, zdaj ironično ("postaven in ozbiljen"). Njegov češki soigralec, pozneje znameniti Rudolf Deyl, se je še v poznih letih spominjal skupnega dela - imenoval ga je "velikan po postavi in z glasom kot Danton" (Lidova demokracie, Praha, 8. okt. 1967). 21 Značilna je opomba, da je "izoblikoval simpatičen, nekoliko premil značaj" (Slov. narod 2. okt. 1897). Tudi take sodbe se večkrat ponavljajo; preostri odrski liki našemu igralcu niso ustrezali in jih je, če je bilo le mogoče omilil. Štn.59. Deželno gledališče v Ljubljani, Dr.pr.7li V soboto, dno 14. marca 1896. L 33ru.gikxa.t: -/»W» ' Sp«l Sluir^r««-. •W«.#*U . ’ «. llrtMI t R»rfimfitiorao društvo, Blagajna se odpre ob 7. url Začetek ioKno ob polu 8. uri. Konec ob 10. uri zvečer TTstopralnoL: D*)«*- kt '■)«** ****** . HO kf. • W» . . «O . . so . . an . Nnksi I. rrdr.................«O kr. II ....................SO » . III , ...............>0. O n I v r IJ n I Hntai L inv..................40 kr. II. U V rt rt 7. - Zrttltl rt V^*. - Krnc rt 10. Prihodnja predstava bo v petek, dne 24. marca 1905. Letak predstave ob dvajsetletnici dela hoteli uresničiti: to "nerodnoflegmatično" odrsko postavo si je pridržal češki režiser Taborsky sam (svoji soprogi je zaupal zapeljivolepo politikantko gospo Heleno), Verovšek pa je moral igrati veliko manj vabljivo podobo doktorja Grudna. Avtor, ki je pri označevanju svojih oseb večkrat zanihal, je ob neki priložnosti sicer zapisal, da sta Grozd in Gruden, "če se stvar vzame, kakor je" - glavni osebi, "velika rodoljuba in voditelja naroda. Takrat najbolj, kadar sta smešna!" Svojemu prvotnemu predlogu se je sicer odrekel - očitno ni tvegal spora z režiserjem - bal pa se je celo, da bi Verovšek "ne potegnil Grudna v farso", kar bi bil "naravnost fiasko". To se očitno ni dogodilo - pisali so, da sta interpreta Grozda in Grudna postavila markantna, do zadnjega detajla dosledna tipa na oder; posebej še Verovšek, ki je igral (v nasprotju z Dragutinovičem) "bolj v avtorjevem duhu" in povsem po njegovih "intencijah".60 Tako je bilo Verovškovo novo srečanje s Cankarjevo umetnostjo, pred šentflorjanskim županom, ki ga je odigral naslednje leto po pisateljevi želji kot gost iz Trsta; predvsem pa pred Kantorjem, ki ga je z izjemnim uspehom upodobil v prav takrat osnovanem drugem slovenskem poklicnem gledališču, v mestu ob morju. Rdeči prapor 28. dec. 1906 (anon.); Slov. narod 14. dec. 1906 (F. Kobal). Četrto poglavje TRŽAŠKO MEDDOBJE (1907-1909) Ob koncu prve Juvančičeve sezone, spomladi 1907. leta, je prejel in sprejel ljubljanski dramski umetnik povabilo iz Trsta: v novoustanovljenem "poklicnem" (ali vsaj polprofesionalnem) slovenskem teatru z višjimi stremljenji naj bi bil prvi igralec, režiser in usmerjevalec umetniškega dela. Odločil se je - vse kaže, da brez posebnih težav - in zapustil svoje rojstno mesto. Vzroki Verovškovega odhoda (pa tudi vrnitve po d vela letih) najbrž ne bodo nikoli do kraja raziskani. Viri so skrajno pomanjkljivi, umetnik sam jih je komaj nakazal v razgovoru z Izidorjem Cankarjem: nikamor ni šel s takim veseljem in nikjer ni bil tako globoko razočaran. Malo verjetno je, da bi pogrešal "prijatelja" Govekarja, ko je krmilo prevzel novi intendant Najbrž tudi ne njegovih 'junakov" od Krjavlja do Krpana, čeprav so mu ti zagotavljali veliko (drago plačane) popularnosti. Gotovo bi se zlahka poslovil od njih, ko bi mu nudil novi repertoar vsaj kolikor toliko ustrezno nadomestilo, predvsem v resnejšem delu sporeda. Z Juvančičem se dotlej verjetno sploh nista poznala, saj je ta veliko bival na tujem. Se nista zbližala? Je bil razgledanemu "francoskemu" estetu Verovšek le preveč 'ljudski" igralec? Ga je premalo upošteval kot "režiserja" (domala vsa vabljivejša dela so bila v rokah novega češkega režiserja Taborskega)? Ponujeni prejemki, zvišani za petdeset odstotkov, so bili mikavni, vendar skoraj gotovo ne toliko odločilni kakor zagotovilo samostojnega dela in predvsem umetniške avtonomnosti v veliko bolj svobodnem in bolje prevetrenem tržaškem ozračju (ne samo zaradi burje). Poseben čar pa je imela pri tem tudi zavest, da bo soustvarjalec pomembnega kulturnega dogajanja, rojstva drugega slovenskega odra, ki ga bo mogel krojiti po svoji volji, veliko manj utesnjeno kakor v Ljubljani, saj ga je ta pogosto dušila. V Trstu se gledališko življenje v slovenskem jeziku kajpada ni začenjalo šele z dograditvijo Narodnega doma v samem središču mesta in z utemeljitvijo stalnega ansambla. Že revolucionarno leto 1848 je dalo, tako kakor v Ljubljani, spodbudo za vrsto javnih prireditev Slavjanskega društva in vsaj 2. junija 1850 je bila že tudi prva gledališka predstava. Seveda se takratna prizadevanja še niso mogla trajno vzdržati, po novi odjugi na začetku šestdesetih let pa je dobil prav Trst prvo čitalnico, prej kakor Maribor in Ljubljana; ta je prirejala že tudi gledališke igre in njena dejavnost je doživljala od osemdesetih let neslutene razsežnosti - tržaški amaterji so skupaj z gosti iz Ljubljane (pod Borštnikovim vodstvom) privabljali v veliko gledališče Fenice prave množice obiskovalcev in ko je bilo ustanovljeno 1902. leta Dramatično društvo, se je zbralo pri predstavi Desetega brata nič manj kakor 1900 ljudi, to pa se v Ljubljani že iz tehničnih razlogov nikoli ni moglo pripetiti. Novemu društvu je uspelo, da je bila čez tri leta dograjena ponosna stavba Narodnega doma in v njej prostorna, sodobno urejena gledališka dvorana. Ko se je uresničil ta sen tržaških rodoljubov (v januaiju 1905), so kaj hitro spoznali, da je "diletantski oder z nekaterimi sporadičnimi predstavami danes za tržaške Slovence spričo njih silnega narodnega in političnega napredka popolnoma nezadosten in - samo še kompromitujoč". In tako je občni zbor 1. junija 1907 sprejel sklep, ustanoviti "tu v Trstu redno slovensko gledališče na umetniški podlagi".61 Res so ga ustanovili in nagovorili ljubljanskega prvaka Antona Verovška, naj bi mu bil (ob intendantu Rajnerju Hlači) umetniški vodja, režiser in prvi igralec. Že 6. oktobra je bila začetna predstava in tržaški slovenski dnevnik je slikovito popisal razpoloženje, ki je razgibalo mesto, okolico Narodnega doma in samo dvorano, še preden se je dvignila zavesa: "Pred predstavo nudila je okolica Narodnega doma pogled, ki ga človek uživa le ob redkih slavnostnih slučajih. Pri blagajnah pa se je tlačila množica, ki se je trgala za vstopnice. In kako vrvenje po vestibolu! V sami dvorani in na galeriji vse natlačeno polno, glava ob glavi. Število poslušalcev okoli - tisočine. Ljudje vseh slojev od dekle do 61 Prim. razpravo istega avtorja v Dokumentih Sgm I, 1964-65,121 in nasl. elegantne gospe, od delavca do bogatina!"62 To prvo predstavo je že vodil in v njej igral "ubogega dobrodušnega trpina", tovarnarja Platnarja, naš Anton Verovšek. V novem okolju se je spočetka dobro počutil; Trst zanj ni bil neznano mesto in tudi igralec sam za Tržačane ni bil tujec, saj je že prej večkrat gostoval na njegovem (še amaterskem) odru. Tudi v Govekarjevih igrah in Pri belem konjičku, ko se je zdel v vlogi "trgovca z narodno žajfo" diven in neprekosljiv, kar 'klasična figura, briljanten tip". Takrat še ni bilo domenjeno, da pride popularni ljubljanski igralec v Trst, v njegov bodoči stalni ansambel, želeli pa so, naj bi jih obiskal kot gost spet prav kmalu, "sprejmemo ga z odprtimi rokami". Pred koncem sezone je res prišel, to pot kot ljubeznivi dobri starček Revček Andrejček in spet je "osvojil vsa srca", še več, občinstvu in celo kronistom se je dozdevalo, da je to "čista, živa prava umetnost". V prvih majskih dneh je obiskal mesto v zalivu še "uradno", ob gostovanju ljubljanske Drame z zahtevnejšo Hauptmannovo Elgo, "dramo strasti in ljubezni". Čeprav je nastopil le v vlogi oskrbnika Timoša, je bila ocena tako visoka, da so si morali pomagati kar s tujo terminologijo: "Eine Prachtfigur! Pred tem našim domačim umetnikom zadobivamo zares čezdalje večji rešpekt!"63 Trst ga je vabil in zvabil, vendar iz ljubljane ni odšel sprt. Ob koncu posezonske turneje se je poslavljal, kot pripoveduje Danilo, na malem odru v Trebnjem. Najprej užaljen spričo neuglednega okolja: 'Torej raz tole 'plohovje', ki ga še svoj živ dan rukoli videl nisem, naj se jaz poslavljam od kranjske dežele?..”; ko pa so ga obkolili rodoljubi in mu s svojimi prijaznostmi niso pustili do besede, je postal ves razigran in Židane volje in do ranega jutra se je "poslavljal". In Danilo z njim.64 V zgodnji jeseni je bil že Tržačan. Žal repertoarna podoba novega slovenskega gledališča ni bila usklajena s širokopotezno "profesionalizacijo" podjetnih meščanov in novi režiser vsaj spočetka tudi še ni mogel odločilno vplivati na programsko usmeritev. Organizatorji so veliko govorili o novi eri in res se je začenjala: imeli so ne le zavidanja vredno hišo v srcu tržaškega mesta, ampak tudi redne predstave in vsaj nekaj stalno angažiranih igralcev, čeprav so v veliki meri sodelovali tudi še amaterji. Zavedali so se, da "najmlajše kulturno dete tržaških Slovencev" nima zgolj lokalnega pomena. Toda tistega znamenitega dne, ko se je zbralo v dvorani in krog nje tisoč ljudi, so igrali nepomembno burko skoraj neznanega nemškega avtorja.65 Prireditelji in spremljevalci njihovega dela si niso zatiskali oči: na odru je zaživel "precej klavem 'umotvor'", njegova literarna vrednost je enaka ničli - predstava je sicer ugajala, vendar le po zaslugi nastopajočih, predvsem pa Antona Verovška, ki je igral z vso "njemu lastno pristnostjo", mojster odrske umetnosti, ki je že davno ljubljenec tržaškega občinstva. ^ Edinost dan po otvoritveni predstavi 6. okt. 1907. 63 Poročila v Edinosti, npr. 29. jan., 22., 28. in 30. apr. ter 4. maja 1907. 64 Danilo, Spomini. Lj. 1930,171. 63 August Neidhart, Prvi. V Ljubljani je uprizoril Verovšek to burko (v Kobalovem prevodu) že prejšnje leto, prav tako v oktobru. Še en portret iz tržaških let Ta burka ni bila edina in prav kmalu so v Trstu znova zaživele tudi govekariade - za drugo slovensko gledališče prepoved avtorja in njegovega dunajskega odvetnika ni bila zavezujoča. Zato je nesmiseln poznejši Govekarjev očitek, kaj vse je igral Verovšek v Trstu - res je igral tudi burke in njegove narodne igre, saj si je moralo novo gledališče bolj kot ljubljansko najprej pridobiti publiko, da jo je moglo pozneje privabiti k resnejšemu sporedu. Tudi brez Morreja kar ni šlo in našemu igralcu je bil avtor Loterije očitno res blizu. V igri o plemenitem župniku (Gospod Jakob) je bil "diven" zlasti v "veledramatičnem prizoru", ko ga tako neusmiljeno žalijo njegovi župljani in v 'Terasnem" sklepnem prizoru, tudi njegova režija je bila "izvrstna"; ko pa je prišel znova na spored Revček Andrejček, je bil s svojo fino igro in z graciozno recitiranim kupletom spet spiritus agens vse predstave Verovšku te vloge niso bile tuje, vendar ga tudi niso zadovoljile; ne njega ne tistih, ki so pričakovali od nove kulturne ustanove višje ravni.66 Zato se je režiser že v novembru odločil za Turgenjeva in tudi ocenjevalci so "z napetostjo pričakovali" njegov Tuji kruh, ki je že v Ljubljani razkril umetnikovo podobo z nove plati - s to igro je stopilo Dramatično društvo na novo področje, ki se ga dotlej še ni lotilo - na pot k resni umetniški drami; predstava naj bi bila (in je tudi bila) velik preobrat na bolje. Rusko igro so uprizarjali isti večer kakor domačo enodejanko, Egoizem Zofke Kvedrove in v obeh je gostovala prva dama ljubljanskega gledališča Avgusta Danilova, nekdanja in prihodnja partnerka Antona Verovška. Poskrbeli so tudi za kar najbolj ustrezno zunanjo podobo -pripravili so povsem nove kulise po izvirnih ruskih motivih, pa tudi ustrezne kostume, da bi prišel značaj igre tudi v zunanji opremi do primernega izraza, saj je šlo za eno najbolj karakterističnih ruskih dramskih besedil. Vse je bilo deležno priznanja, najbolj pa Verovšek sam. Kritik to pot ni pisal panegirika, dostavil je celo nekaj pomislekov, zato lahko njegovi pohvali toliko bolj zaupamo: 66 Razen tega so uprizarjali v prvi Verovškovi tržaški sezoni še več manj pomembnih burk in ljudskih iger, pa tudi nekaj resnejših del (A. VVilbrandt, Svetinova hči; S. Mosenthal, Debora; J. K. Tyl, Požigalčeva hči...). Prim. seznam vlog. "Glavna vloga Kuzofkina je bila v rokah režiserja Verovška. Vstvaril je zelo simpatično figuro trpina Kuzofkina. Izvrstno je karakteriziral skromnega, dobrohotnega starca, samo semintja se je zdelo, da si je postajal nezvest, ko je povzel bolj krepke tone, in ravno tako preveč agresiven sarkazem nasproti svojemu posmehovalcu proti sklepu drugega dejanja. Z imenitno rutino in izrazovitostjo je obvladoval vso svojo težko pot do najvišjih efektov. Burno ga je pozdravilo občinstvo ob sklepu vsakega dejanja."67 Zanimivo je, da je malo prej gostoval v Trstu - v isti vlogi seveda - znameniti italijanski dramski umetnik Ermete Zacconi; že zavoljo tega bi utegnil biti Verovškov nastop tvegano dejanje, vendar je bil slovenski igralec zmagovalec. Izrečena je bila sodba, da so bili laški igralci v umetniškem pogledu pač dovršeni, toda ruskega značaja drame niso pogodili - Tržačani so presodili, da je treba zanj slovanskega ansambla. Zato so dali tudi Verovšku, in njemu še posebej, prednost pred italijanskim mojstrom; pripovedujejo celo, da si je ogledal predstavo Zacconi sam in da je prišel slovenskemu rivalu - čestitat68 Tako je Trst z vso naklonjenostjo sprejemal Verovškovo delo tudi ob tem primeru: njegovo repertoarno odločitev, ki je bila preobrat v dotedanjem prizadevanju mladega ansambla; njegovo režijo, ki je poskrbela za zunanje prvine in še posebej za "rusko" vzdušje na odru; in, seveda ne nazadnje, za njegovo interpretacijo nelahke vloge v življenju preizkušanega obubožanega plemiča Kuzofkina. Vendar pa spremljevalci novega dogajanja v tržaškem gledališču te (pre)usmeritve niso hvalili enostransko. Pričakovali in želeli so sicer, da bi pripravil ansambel v tisti sezoni še nekaj takih umetniških večerov, naravno pa se jim je zelo, da bi pri tem ne smel zanemarjati tudi "bolj lahkokrile muze", ljudske in vesele igre, ki je za zdaj "glavno torišče" našega gledališča. Takemu priporočilu bi se gledališče prav gotovo odzvalo, tudi ko bi ga ne terjala kritika. Tako se je zvrstilo do konca sezone še veliko nezahtevnih iger, zapisanih pa je bilo tudi nekaj značilnih glos. Predvsem se zdi zanimivo, da so priznali pri novi uprizoritvi Desetega brata dobro igranje, ob Verovškovem primeru celo "divno kreacijo" Krjavlja, vendar s pripombo, na kakršno smo v Ljubljani manj pogosto naleteli - "kolikor to dopušča precej nesrečna Govekarjeva dramatizacija". Za "benefico" si je izbral režiser ljudsko igro s petjem Brat Martin, že zadvnaj preigrano delce Karla Coste, vendar se je popuščanje okusu občinstva dobro obneslo: v hiši, ki je bila marsikdaj slabo zasedena, je bila tisti večer spet "glava ob glavi", tako kot na svečani otvoritvi poklicnega gledališča; gotovo bolj zavoljo Verovška kakor avtorja - hoteli so počastiti "zaslužnega voditelja" in domačega "igralca-umetnika" in ta se je kar "personifidral" z naslovnim junakom, "pristnim in jovijalnim tipom". Večer večerov, najlepši v sezoni, pa je bila VVilbrandtova Svetinova hči: prvikrat je nastopila kot članica ansambla Avgusta Danilova, ki se je s tem pridružila Verovšku in odločilno prispevala k naglemu vzponu tržaškega gledališča; ob njej, ki se je predstavila kajpada v naslovni vlogi, je igral Verovšek očeta-kaznjenca, povratnika po štiriindvajsetih letih življenja v samici. Njegovo "negotovost v govoru in 67 Edinost 27. nov. 1907 (s šifro J. Pr.). - Tudi druge oznake povzemamo večidel iz tega dnevnika. Naj navedemo poleg citiranih še nekatere, bolj ali manj posplošene: mojster dramatične umetnosti; ljubljenec tržaškega občinstva; z njemu lastno pristnostjo; diven; z imenitno rutino; z nevsahljivim humorjem in neizcrpljivo komiko; salve smeha; igralec-umetnik; majestetičen in vendar dobrohoten oče; klasičen in nedosegljiv; izboren tip. ^ Dokumenti SGM 1,1964-65,128; Danilo, Spomini. Lj. 1930, 99. *•"" v DRflMflTlČHO DBUjTgO tf TRSTU, »»p-*1 lIrren aboAnomenta). V nedeljo, dne 20. oktobra 1907. ob 8. nri znžer ( v dru$li In zadnjikrat o sezoni PRI ZNIŽANIH CENAH! PRI ZNIŽANIH CENAH ! PRVI! p v 3 — Spiyal Avjpist Nehlhunh 1'rrv»»* M Govekarjev». OSEBE: Anton' l’)»ia»r. tovarnar . Vtrovhk Rozalij» njegov» >.«n.i . Pnerijnova Er». Pi»tn«|j<*r» hči ir prvegH zakon» .... (¿ateawca Kran. Ro/aJijin «n i/. pr Salomon Schwinjer, agent Ve),le rega rakona............Viktor Detektiv ... . « ( . »... . Opaiii hej »nje m' vr4i v velikem mnatll VfiCTai|q| ______ Josip Rotmun. njegov pri* • / z jauij . ...............L*U Rozika, elaikinja .... J ono ca William Smith .... Zvezdan f**M* • LOŽE. prve 4tiri K 7*— SEDEŽI /. vstopnino vred v LEDE i drug** . . » •„ 5 — ! pritličju: od I.— I\ vrat« 8‘20 ! . . .H -70 V.-VILI. .. „ 1'80. 1- IX.— XV. Vstopnina v loie . . Stojitta v pritličja . •Dijaikt* in rojaike v» (za pritličje) .. IX.— XV. .. MO' vstopnice Sedeži z vstopnino na galeriji ,, 16Û PÜUCai * u» .. . 7* i:.»9W».ŽM8MW‘ *JU_- PHhodnja predstava 27. oktobra. XdpgiBMiaiaBaaiMfl Letak prve uprizoritve stalnega slovenskega gledališča v Trstu (1907) z Verovškom v glavni vlogi vedenju, stopnjevanje duševnih sil, skromnost in občutljivost je ilustriral jako srečno", njegova "resignacija in samozatajevanje" sta bila dobro izražena in s to svojo študijo je ustvaril "dobro premišljalo in konsekvaitno izvedaio ulogo".69 Velik korak naprej proti zastavljenemu dlju, tako kot malo prej v Debori, ko je prišla Danilova še kot gost Naj bo dovoljena spet opomba o kritiki. Po ljubljanskih izkušnjah bi komaj mogli pričakovati izjemne strokovnosti; toliko bolj pa je značilna zanjo ne le zavezanost domačemu odru, ampak še posebej naklonjenost prvemu možu tržaškega ansambla in umetniškega vodstva, brez katerega bi se nova ustanova ne mogla že v prvem letu vzpeti tako visoko; to pa velja zlasti za njegove resnejše stvaritve, po Kuzofkinu tudi za "očetovske" vloge, med katerimi je bila ta v Svetinovi hčeri gotovo med najdragocenejšimi. Ko se je prva sezona skloiila, pa sta poskrbela Verovšek in Danilova tudi za vzgojo naraščaja, ki ga je bilo še zmeraj "polprofesionalno" gledališče tako potrebno. Zasnovali so "dramatično šolo", ki je imela dva razdelka: prvi, pripravljalni tečaj naj bi bil namenjen praktičnemu dramskemu pouku - Verovšek je zbiral krog sebe "gospode", Danilova "dame" (torej ni šlo le za vzgajanje "štatisterije"); osnovali pa so tudi višji umetniški tečaj, ki je bil izključno teoretičen in naj bi imel "akademičen značaj" -deloma so že pridobili strokovnjake, kaj več pa žal iz časnikov ni mogoče razbrati.70 09 Edinost 11. febr., 9. marca in 13. apr. 1908; poročila je šifriral J. Pr. 70 /u Edinost 5. maja 1908; vabilo je podpisal predsednik Dramatičnega društva prof. Ivan Merhar. Pomembno pa je, da tudi poletni mesed niso bili zgolj premor, ampak že tudi premišljena priprava na novo gledališko leto. Druga sezona stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ki pa je bila hkrati drugo in poslednje tržaško leto Antona Verovška, je bila v mnogih pogledih premik na bolje. Ustanova se je organizacijsko utrdila; občinstvo je prihajalo v hišo, čeprav še zdaleč ne pri vseh predstavah v enakem številu; repertoarna ra var se je dvigala (prav v tem je bil eden od razlogov za prejšnjo ugotovitev); po Verovšku je ansambel odločilno pridobil z angažmajem prve dame "osrednjega" odra, ljubljanskega. Že v prvih oktobrskih dneh 1908. leta je bilo jasno, da je 'Tespijev voz v polnem teku". Že sam začetek je bil v programskem pogledu veliko višji; nihče ni mogel govoriti o "klavrnih umotvorih" kakor na začetku prejšnjega leta, četudi ni šlo za izjemna "modema" ali celo 'klasična" dela (pojme so večkrat uporabljali v kaj neprimernih zvezah - to pa se je dogajalo tudi v Ljubljani). Tržačani so znali poskrbeti za dobra priporočila: ko je prišla na spored dunajska igra V. Leona Omikand (v Ljubljani jih je uprizarjal že Inemann deset let prej), niso pozabili poudariti, da je stalno na repertoarju uglednih berlinskih gledališč, češki Gospod Grobski L. Stroupežnickega pa je bil tako in tako "repertoarna igra" praškega Narodnega divadla. Prva se je zdela v svojem žanru neprekosljiva, prepletena z globoko resnobo in z veselim humorjem; pri drugi so s posebno naklonjenostjo sprejemali izvedbo - ni še bilo tako dovršene in ubrane uprizoritve. Priprave za obe predstavi je vodil kajpada Verovšek sam in v obeh je igral osrednji moški vlogi - v češki, ko je upodabljal kmeta Vrbovca, je znal osvetliti njegovo podobo z vseh strani, bil je zbadljiv in maščevalen, pa hkrati dobrosrčen. Novost in celo "senzacija"71 naj bi bila uprizoritev Ohomovega igrokaza Bratje sv. Bernarda (že zaradi nenavadnega - samostanskega -okolja), čeprav je preizkusil to delo Verovšek že v Ljubljani, v Trstu pa so pred leti gostovali z njim nemški komedijanti. Vse kaj drugega pa je bilo srečanje s Cankaijevim Kraljem na Betajnovi sredi oktobra 1908. Bila je edina drama, ki je dočakala v času pisateljevega življenja obuditev, v novem okolju in ob docela drugačni porazdelitvi vlog. Verovšek je utegnil zamuditi tisto leto v Ljubljani izjemno priložnost, ko so igrali celovečernega Moliera - če bi mu seveda naslovne vloge v Namišljenem bolniku tudi ob njegovi navzočnosti ne speljal kateri od tujih igralcev (tedaj ga je upodabljal Dragutinovič). Možnost, da si je v Trstu lahko izbral in upodobil samega Kantorja, pa je bila gotovo še veliko vabljivejša. Te vloge si je prav gotovo že dolgo želel, vsaj od taloat, ko so pripravljali v Ljubljani znano "češko" krstno predstavo Cankarjeve drame in sta bila Verovšek in Nučič (župnik in sodnik) edina domačina. Tržačani so se zavedali, da uprizarjajo "cvet domače umetnosti", ponosni pa so bili tudi na svoje poslanstvo, ki so ga ravno ob Cankarjevi drami lahko izpričali: občinstvo je treba šele "estetično vzgajati" in ga voditi "od ležernih burk do uživanja resne umetnosti", zato je dolžnost novega stalnega gledališča, da prireja "tupatam" literarne večere in predstavi ob takih priložnostih povsem domače umotvore. Pogledi na Cankarja tisti čas tudi v Trstu niso bili vselej usklajeni, zato se je zdela potrebna nekoliko nenavadna opomba pred 71 Oznake povzemamo - kjer ni drugače navedeno - spet po tržaškem dnevniku Edinost, saj je ta najzvesteje spremljal gledališko dogajanje; poročila so izhajala neposredno po premierah, zato dokumentiramo le pomembnejša (prim. tudi seznam vlog ob koncu knjige). premiero, ki je budila veliko zanimanja: "Naj se o Cankarju že reče kar se hoče, dejstvo je, da je on najzanimivejša sedanja prikazal v slovenski literaturi in skoraj edini resnični slovenski dramatik", Kralj pa je njegova najboljša drama.72 Tudi predstava sama je bila deležna priznanja pri občinstvu, ki jo je sprejemalo "s precejšnjim umevanjem", kritiki pa je bila vredna pohvale, četudi je bila "vržena na oder v sila kratkem času - no, gratuliramo tem bolj"; vendar naj bi gledališče v bodoče ne tvegalo takih 'bravur". Junak je bil kajpada Verovšek, režiser in igralec naslovne vloge: "Njemu v prvi vrsti gre zasluga na dobrem vspehu. Njegova interpretacija Kantorja, tega vtelesenja surove in sveste si sile, je premišljala in logična. Zlasti na koncu drugega dejanja je njegova umetnost učinkovala mozeg pretresujoče", čeprav se "tupatam (stari grehi) ni strogo držal besedila.."73 Tudi sicer je bila predstava vseskoz slovenska, pravo nasprotje ljubljanski. V Trstu je zorel nov rod domačih igralcev: Francka je bila Mekindova, Nina mlada Janova, Maksa je upodobil "Viktor" (sin skladatelja Frana Gerbiča Hugo Viktor Gerbič), župnika, nekdanjo Verovškovo vlogo, Valo Bratina, Bemota Veble. Rdeči prapor je bil v nepodpisanem (verjetno Kristanovem) poročilu strožji: uprizoritev je pozdravljal, omejenemu času za priprave ugovarjal; "izvrsten" je bil samo Verovšek, Janova še "jako dobra", nekateri prizori pa "precej diletantovsko izvršeni". Vendar so po tej predstavi že ugotavljali, da je tržaški oder "zrel za strokovno kritiko",74 opustiti je treba relativna merila ali, če bi rekli po Govekarjevo, "uvaževanje razmer". Seveda je bilo treba ob takih primerih, ki so jih imenovali "piece de fbrce", igrati še marsikaj. Tudi tradicionalnega Mlinarja, ki sta ga "držala na višini" Danilova in Verovšek; še več, slednji je starega Čmota podal "z mojstrsko originalnostjo" in ustvaril "popolnoma nov tip" (kar si je komaj mogoče zamisliti). In spet govekariade, ko je dobival Verovšek nova in dvomljiva priznanja, da ne gre le za njegove "najdrastičnejše", ampak tudi "najboljše" vloge (in to neposredno po Kantorju in še nekaterih vzponih!), briljiral je ter bil "klasičen (!) in nedosegljiv" Jež in Mozol... To so bile pač koncesije publiki, ki je ob "umetniškem" sporedu kaj kmalu pozabila na zvestobo in postajala "apatična", da so ji morali deliti nauke: naše gledališče je v resni nevarnosti; čeprav daje večinoma nove in zanimive igre, dobro naštudirane in lepo igrane, vendar ostaja tudi pol dvorane prazne. Zahtevamo slovensko vseučilišče, ubijamo pa ljudsko vseučilišče, ki ga že imamo in je namenjeno najširšim krogom! Vendar so se zvrstila v drugem delu sezone nova tehtna dela, od katerih je treba omeniti vsaj dve. Najprej češko socialno igro F. A. Šuberta Drama štirih revnih sten, ki ni nikoli zašla na ljubljanski spored (takih primerov je bilo v naslednjih tržaških letih še več). Glavni vlogi sta bili seveda v rokah obda "matadorjev", Verovška in Danilov o; prvi je igral dobro, celo izborno, čeprav je kritik zapazil, da njegova kreadja ni v celoti ustrezala 72 Edinost 16. okt. 1908. 73 Edinost 22. okt. 1908 (Petronius). 74 Prim. članek J. Travna o tržaški uprizoritvi, Gled. list E)rame SNG v Lj. 1952-53, 14. - Članek posebej poudarja, da je ostal tržaški Kralj osamljen pojav in se sprašuje, ali je Cankar sploh vedel zanj - v korespondenci res ni nobenih sledov o tem. Letak tržaškega Martina Krpana z Verovškom kot gostom (1910) Slov enako fflednliiAe v Trstu. V soboto dne 30. aprila ob 8. url zoeter ' ' Zadnja pred»ta*a * aazonll ... tul« »#**r *M»|| • «arlu »k laHuli mt»1 MARTIN KRPAN IMmI*. . i 1 ,M'* IkinlM. K«rkk (MM DANILOVA. H M« f«nrtck a ina lx IjiMj«*. ^SSLT&j:" «4a la j IS c 4M., -a rr. Sr...» S*U i-"“ J Mrtall.a4.IM...................... r»w. I "■ "*“•........................IMcaalV !■»*........................ ...........IWM*. UjA naaaBMjí. Aeakrl 04.1«». V.*^. I4H* ** n« » a«** "S Ja«»». V. w«l»<( i -= Ji? ilf Piliti ” I l-g lili skalili •D!-“ %i 1’ ! j s. ±J čiž} TJ « « s“ "intendjam avtorja" - ta je hotel imeti "idealnega sanjača brez lastne eneržije", pri Verovškovi interpretaciji pa je postala njegova volja - aktivna. Druga najpomembnejša predstava je prav tako posredovala slovansko dramo, celo "največji slovanski modemi umotvor", Tolstojevo Moč teme. Bil je imeniten večer, ki je kar za pet ur priklenil obiskovalce pred oder, večer še z dvema gostoma iz Ljubljane - z bodočim šefom tržaškega gledališča Levom Dragutinovičem in z mlado Vero iz "dinastije" Danilovih. Verovšek je dobil ob tej predstavi znova priznanje, da ni le komik, temveč tudi dober traged in lahko bi bil še boljši, ko bi mu bilo dano na njegovi umetniški poti več priložnosti, da se spopolni "v tem žanru". Ta opomba je bila namenjena sicer bolj nekdanjim (ljubljanskim) časom, vendar se je tudi v Trstu, kjer je bil sam svoj gospod, odločil že ob bližnji benefici (o razlogih za take odločitve smo že govorili) za burko Veleturist. Občinstvo se je res zgrnilo v "ogromnem" številu, ob prvem nastopu ga je sprejela salva aplavza, ki ni pojenjala kar nekaj minut in se je ponavljala po vsakem dejanju, igralec pa je podal imeniten "prototip" lahkoživca in starega lahkomiselneža - še bolj bi blestel, ko bi ga ne ovirali soigralci.75 Gledališče je imelo v načrtu po Kralju na Betajnovi še več izvirnih del, vendar je uresničilo le nekaj zamisli. Malo pozneje so imeli celo trden namen, da bi svobodnejši in bolj Nemško burko je približala tržaškemu občinstvu tudi spretna lokalizacija (po tedanji modi) -nekaj seje dogajalo v slovenskih planinah, nekaj pa kar v njihovem mestu ob morju. neodvisni Trst poskrbel za krstno predstavo v Ljubljani prepovedanih Hlapcev. Prav tako so že napovedali uprizoritev Kraigherjeve Školjke, ko so jo v prestolnici razglasili za "svinjarijo" in ji zaprli gledališka vrata.76 Pač pa je prišla (poleg nenevarne dramatizacije Kersnikovega Testamenta, v katerem pa je bila spet za Verovška vabljiva vloga kmetiškega mogotca) na spored Meškova Mati; sprejeli so jo kot najidealnejši spev domovinske ljubezni, polno krasnih in vzvišenih idej, njeno odrsko realizacijo pa so vendarle zavrnili: Meško ni dramatik in niti Verovšek se v vlogi enega od svojih preštevilnih župnikov "ni kakor umetnik nahajal v svojem elementu", imel je le srečne trenutke. Konec aprila 1909 je pripravil s Freudenreichovimi Graničarji svojo poslednjo tržaško predstavo in si pridržal vlogo preganjanega Andrije Miljeviča (Danilova je bila kajpada njegova žena Maca); obe vlogi sta bili "silno težki" in "zelo utrudljivi", igralca pa sta posredovala občinstvu dve "točni in tipični kreaciji". To pa je bilo hkrati že tudi (neofidalno) slovo. Sklenjeno je bilo tržaško obdobje Antona Verovška (Danilova je še ostala); eno najbolj plodnih obdobij na njegovi umetniški poti; tudi najbolj svobodnih; in, vsaj na začetku, srečnih. Prihod in odhod pa sta zagrnjena v megleno tančico, ki je ni mogoče do kraja odstreti. Že navedenemu stavku, da nikamor ni šel s takim veseljem in da nikjer ni bil tako globoko razočaran, je dostavil umetnik eno samo skopo pojasnilo: 'Tržaški narodnjaki so trgovci in tako ni čudno, da mi je ondotno bivanje materialno škodovalo in da sem bil vesel, ko sem se vrnil zopet v Ljubljano."8 V umetniškem pogledu ni mogel biti razočaran, saj je imel v veliki meri proste roke. Kako naj bi mu "trgovci" (ki so imeli gotovo vpliv tudi na vodarje novega "kulturnega podjetja") "materialno" škodovali? Niso izpolnili obljub (na primer tudi tiste o poldrugi plači)? So ga sprejeli "narodnjaki" nemara prezadržano ali celo malo prijazno, tako kakor Cankarja ob drugem delu njegovega tržaškega predavanja (če smemo zaupati Regentovemu pričevanju o umetnikovi socialnodemokratski usmeritvi)?37 Govekar je pozneje pripovedoval o nerednem življenju "nepoboljšljivega ponočnjaka in veseljaka" - tako je živel tudi v Trstu in "se končno finančno onemogočil", pa ga je, zdaj že ljubljanski gledališki ravnatelj, blagohotno "vzel nazaj".48 Vse drugo pa je komaj razrešljivo. Preostane nam le še spoznanje, da Verovšek iz Trsta ni odhajal sprt, tako kakor tudi dve leti prej ne iz Ljubljane: v obeh primerih se je vračal kot gost Najprej seveda iz Trsta v Ljubljano. Ne pogosto. Tudi ne vselej ob zavidanja vrednem sporedu. Pa tudi ne vselej z vseh strani lepo pozdravljen. Kdove zakaj so ga povabili najprej k burki Dva srečna dneva in slišati je bilo mogoče opazko, da bi bila to za ljubljanski teater "dva nesrečna dneva", ko bi predstave ne reševal gost iz Trsta. Lepšo priložnost je imel, ko je Cankar ob spremembi v gledališkem vrhu naglo napisal Pohujšanje in je Juvančič farso prav tako naglo uprizoril. Pisatelju je bila zelo pri srcu vloga šentflorjanskega župana (koliko jih je že preigral Verovšek, blagih in razboritih!), ki da je smešen samo zaradi svoje častihlepnosti in ki ne sme izgubiti grandezze niti kadar je klavem - nič ne de, tudi če igralec malo karikira! Temu avtorjevemu opisu je docela ustrezal prav Verovšek - lahko bi celo rekli, da je mislil nanj že med pisanjem farse. Zato Pri tem smo dolgo mislili na cenzuro, založnik Schvventner pa je pozneje prostodušno priznal, da je bil krivec on sam, ko je zahteval (previsoke) tantijeme. je tudi novi intendant rad ustregel Cankarjevi želji in ni nasprotoval temu, da bi vlogo upodabljal "gost". Verovšek je prišel, odigral in zmagal - to so mu morali priznati celo avtorju najmanj naklonjeni kritiki. Ali Cankar res ni bil čisto do kraja zadovoljen z njim? -o tem se nam je ohranil samo posreden namig v njegovem zasebnem pismu, da sta ga zadovoljila samo interpreta dveh vlog, Jadnte in Zlodeja. Celo najbolj odklonilni del kritike, ki mu je bila farsa pravi "šmir", je pustil igralcu, kar je bilo njegovega - bila je zloraba Verovška, "seveda, da bi on vlekel, kar igra ne more"; storil pa je še več (vsaj do neke mere z avtorjevim dovoljenjem) - pretiraval je po vseh močeh, kajti "hotel se je maščevati nad svojim strašnim položajem s tem, da se je norčeval iz sebe, iz Cankarja in iz občinstva".77 Tržaški Kantor se je pač dobro zavedal, da je ustvaril Cankar (tudi zanj) kar najbolj različne odrske postave in oblikoval jih je z enako zavzetostjo - dramske z vso resnobo, tiste, ki so bile namenjene smehu in posmehu pa tako, kakor se mu je zdelo "pohujšljivi" farsi primemo. Vendar je takrat poslednjič nastopil v Ljubljani "kot gost". Ko ga je Govekar "vzel nazaj", kakor se je visokostno hvalil še po umetnikovi smrti, pa se je vračal "kot gost" v Trst še vso sezono 1909-10, dokler je drugo slovensko gledališče vodila Avgusta Danilova, se pravi do Dragutinovičevega prihoda; veliko pogosteje kakor prej v Ljubljano. Tudi vsi ti obiski niso bili na enaki ravni, posebej še, kar zadeva repertoar. Nenavadno se zdi, da se je najprej povrnil v odrski bajki o Pepelki, v vlogi kralja Kakaduja, še bolj nenavadna pa je bila dvomljiva pohvala, ki jo je ob tej priložnosti dočakal nekdanji Kantor in Tolstojev gizdalinski hlapec Nikita: kritik si skoraj misliti ni mogel Verovška v vlogi, ki ne bi "zahtevala zavitega nosu in smešne poze", Verovšek je "kralj smeha, neizčrpen šaljivec, kralj-buffo, kmet-buffol". Drugače je bilo seveda, ko je obiskal Trst v svoji nedavni ljubljanski vlogi d on Juliana; zdaj so tudi v drugem slovenskem gledališču uprizarjali španskega Nobelovca Echegaraya dramo Galeotto: v tej "globokoumni" in "klasiški" igri je bil - na višku! Prav tako v Šubertovi drami Žetev, ko so proslavljali jubilej zaslužne tržaške igralke Karle Ponikvarjeve: čeprav je bila v ospredju kajpada slavljenka, je dobil gost iz Ljubljane in njen nedavni soigralec oceno "izboren" (spet!) v vlogi župana. Gostoval pa je tudi v burki Prostozidarji; z drugim gostom Gromom sta tržaško občinstvo "izborno zabavala", malo pozneje pa ga je Verovšek spet zresnil, ko ga je povabila Danilova k svoji "benefici". To pot si umetnica ni izbrala za praznik razigrane burke ali solzljivke, tvegala je nastop v tudi Ljubljani še neznanem Ekvinokciju Iva Vojnoviča: igrala je Jelo, Verovšek slepega Vlaha, tako kakor v poznejši ljubljanski predstavi. Danilove poskus ni razočaral, pokazalo se je, da igralka takega formata lahko tvega svečani večer tudi z nastopom v zahtevni drami - občinstvo je do kraja napolnilo gledališko dvorano. Bolj tvegan je tak večer ponavadi za soigralca, vendar je šlo to pot za dobrega, preizkušenega znanca, ki ga je Trst pogrešal: živahno so ga pozdravili in mu priznali, da je bil "izboren toliko v maski, kolikor v vsaki gesti", res je pokazal "igralsko rutino" (tega termina takratni ocenjevalci niso uporabljali v pejorativnem pomenu besede). Ni šlo za strokovno kritiko, to je že treba spet opomniti; gotovo pa za skoraj nostalgično priznanje nekdanjemu ljubljencu, režiserju in prvaku. In še finale gledališkega leta 1909-10, preden je zapustila Trst tudi Danilova in je sedel h 77 Schonthan-Kadelburgovo burko je glosiral F. Zbašnik v gledališki kroniki Lj. zvona 1907, 700; Cankarjevo farso je skušal razvrednotiti F. Terseglav v Slovencu 23. dec. 1907. krmilu nekdanji hrvaški potujoči komedijant Lev Dragutinovič (ki pa se je odločil tudi za nekaj pomembnih novosti): Govekar Govekar in spet Govekar. Bilo je v drugem letu njegovega ravnateljevanja, ko tudi v Ljubljani prepoved dunajskega advokata ni bila več veljavna. Tudi Martin Krpan, 24. aprila 1910 - nekaj tednov prej ga je znova upodabljal Verovšek tam in še v Mariboru (torej ni bila zgolj "človekoljubna gesta", če ga je novi faktotum "vzel nazaj"). Bila je spet najbolje obiskana predstava in interpret naslovne vloge junak večera, kar se je zdelo samo ob sebi umljivo.78 S tem pa je sklenil Verovšek svoje tržaško obdobje tudi "kot gost". Edinost je spet zvesto spremljala te obiske, zlasti 19. okt., 7. nov. in 24. nov. 1909 ter 30. jan., 5. marca in 27. apr. 1910. Peto poglavje V SENCI NOVEGA RAVNATELJA GOVEKARJA (1909-1912) Še pred novo jesenjo je bil spet član ljubljanskega ansambla, v drugem letu Govekarjevega ravnateljevanja. Novi šef je že vedel, zakaj se ga ni branil: na nove uprizoritve svojih "narodnih iger"bi brez Verovška komaj mogel pomisliti, kaj šele polniti z njimi gledališko hišo - kmalu po vrnitvi je ta spet igral Krjavlja in skrbel za nemoten potek Desetega brata. Mladi Milan Skrbinšek se je že v avgustu pri ravnatelju zavzemal (kakor prej Kobal pri Juvančiču), da bi novega člana bolj smotrno uporabljali kakor svojčas; njegovega pisma sicer ne poznamo, pač pa zavit in zvit Govekarjev odgovor in pouk "Vaša sodba o Verovšku je tudi moja. Angaževan je itak za vse prve resne in komične vloga Da bi se le rad učil in da bi bil v salonu lahkejši! Prilik bo imel dovolj dokazati svoj talent in svojo marljivost"79 Vendar ni bilo čisto tako. Ravnatelj je sicer res poskrbel za kolikor toliko ugodno formalno razvrstitev nekdanjega ljubljanskega prvaka: ko se je naslednje leto vrnila iz Trsta še Avgusta Danilova, sta imela enake prejemke, le malo manjše kot režiser Nučič.80 Ta je tudi vodil največ predstav, Verovšek veliko manj in malo tehtnejših; tujih režiserjev ni bilo več, Cehi so že vse bolj poredko prihajali, Dragutinovič je prevzel vodstvo slovenskega gledališča v Trstu. Verovšek je dobil svoj nekdanji naziv režiserja, pozneje celo "višjega". Tudi publika se je veselila njegove vrnitve in kritiški spremljevalci tega niso mogli prezreti: Verovšek je še zmeraj najboljši prijatelj občinstva, njegov nastop "oživi takorekoč oder" in na gledalca vpliva "neodoljivo s svojo zdravo, neprisiljeno igro".81 Žal je bila taka pohvala namenjena ponavadi cenenim komedijantskim in celo burkaškim nastopom in s svojimi enostranskimi priznanji so dajali ocenjevalci svojevrstno potuho tistim, ki so odločali o Verovškovi "svobodni izbiri" vlog, na primer ob Nestroyevih burkah. Usodno 79 PFG III, Lj. 1983, 106 in 329. - Govekar je v tem pismu očital, da "zlasti g. Verovšek se uči težko in g. Danilo se sploh nerad uči". Tik pred tem je pisal Nučiču (22. jul. 1909), da "tudi g. Verovška spustimo izpočetka”; v načrtu je imel "burko za g. Verovška" (Utopljenca), kot režiser pa je moral ta najprej opraviti nekaj tlake (prvonovembrska obnovitev Mlinarja), preden je dobil v delo Šubertovo Žetev. Nobene besede o tem, da se veseli umetnikove vrnitve. 80 Verovšek in Danilova sta prejemala po 2700 goldinarjev letno, režiser Nučič 3000, Danilo le 2100 in začetnik Skrbinšek celo samo 940; tuji tenorist in operna primadona pa sta imela po 4000 in več. (Arhivsko gradivo v Govekarjevi zapuščini v NUK; Dokumenti SGM VI (15), 1970, 49. Slov. narod 4. okt. 1909. Špicarjev Kralj Matjaž z Verovškom v vlogi slepega Tevža (na sredi). Rež.: H. Nučič, 1911; eden prvih posnetkov na odru pa je bilo, da niso pisali tako samo v minljivih dnevnih poročilih, ampak tudi na straneh najbolj resnih revij. Ko je prevzel gledališko kroniko Ljubljanskega zvona za razsodnejšim urednikom Zbašnikom občasno profesor Josip Wester, je kar samega sebe prehiteval z dvomljivimi pohvalami, ki so igralcu bolj škodovale kakor koristile: njegova vloga 'bahatega velemesarja" v eni od burk je bila "kakor ustvarjena" zanj in res ga je bilo "veselje gledati"; tudi v drugi veseli igri je bil kot 'bahavi zarobeljski župan" ves v "svojem elementu".82 Že res, da so ga spremljali - z manj glasnim - priznanjem tudi ob zahtevnejših nastopih, ti pa so bili veliko manj pogosti. Govekarjev repertoar je bil še zmeraj (pre)obsežen in zelo razvejan; vsako leto je šlo čez oder trideset in več različnih iger, novih ali obnovljenih - kadar so se odločili za zahtevnejšo (in teh je bilo res več kot pred Krpanovo kobilo) večkrat niti ponovitve ni bilo. Med take primere sodita na primer tudi Šubertova češka drama Žetev ali pa igra španskega nobelovca Galeotto, s katerima je gostoval tudi v Trstu in smo ju že omenjali: v prvi se je odlikoval v glavni vlogi in jo "izdelal do najmanše nianse"; v drugi, ki zahteva inteligentnih igralcev, je dobrodušnega don Juliana spet "izborno pogodil" (tako kot tudi očima v Hauptmannovi Hanici) in je bil zlasti v zadnjem dejanju "na višini" (kako naj se opremo na take posplošene "sodbe", če hočemo rekonstruirati igralčevo podobo?). Naslednja sezona 1910-11 je bila v repertoarnem pogledu - vendar le deloma tudi za Verovška - ugodnejša. Deloma, kajti v marsikateri modernejši drami je nastopal le ob robu ali pa sploh ne: ko je bil na sporedu "literaren večer" (seveda spet brez ponovitve) z Bjomsonovim "igrokazom" Preko moči in z Maeterlinckovo lirično enodejanko Vsiljenec, v prvi (kot pastor Sang) ni imel večje priložnosti, v drugi pa nobene, čeprav bi ga slepi 82 Lj. zvon 1910,251 in 700; revijo je tisti čas urejal dr. J. Šlebinger. Pri F. S. Finžgarju v Sori 11. junija 1911 (z Ivanom in Izidorjem Cankarjem) starček gotovo mikal in bi ga utegnil tudi srečno upodobiti. Tudi v takrat sloveči madžarski uspešnici Tajfun M. Lengyela sta briljirala režiser Nučič in mladi, obetajoči Skrbinšek, Verovšek pa je ostal komaj zapažen v nehvaležni vlogi profesorja Duponta, tako kakor njegov slepi Vlaho, ko je vendarle prišel tudi na ljubljanski spored Vojnovičev Ekvinokcij, ob katerem se je Verovšek preizkušal že v Trstu. Začelo pa se je to gledališko leto s krstno uprizoritvijo Medvedovega Kacijanarja, tako dolgo odlagane slovenske tragedije, da so jo zdaj igrali v počastitev pesnikovega spomina. Verovšek je bil Kadjanar, priprave za uprizoritev pa je vodil Hinko Nučič. Že zaradi nedavne smrti je bil junak večera avtor, čeprav so tudi njegovi "klasični" tragediji priznavali bolj literarne vrednote in predvsem "krasen jezik", manj pa dramaturško usposobljenost - z gledališkimi zahtevami da je pesnik premalo seznanjen. Tudi režija ni našla enotnega sloga, ki naj bi bil pri Kadjanarju "brezdvomno stroga observanca klasičnih tradidj z vsemi moderno realističnimi pridobitvami o pojmovanju in igranju klasičnih del" - v naši uprizoritvi so se prepletali domala vsi stili (Verovšek je igral v "realističnem z malo koncesijo klasičnemu"). Tako so ugotavljali resnejši spremljevald ljubljanskega gledališkega dogajanja, ki so ga presojali z evropskimi izkušnjami; zapisane pa so bile tudi manj učene in predvsem kaj malo spoštljive in poenostavljene misli, da je bil Verovšek pač - bolj Verovšek kakor Kadjanar.83 ®3 A. Robida v Slovencu 3. okt. 1910; J. Wester v Lj. zvonu 1910, 698. - Robida je sodil, da je bil Verovšek bolj tip "očeta" kakor "junaka”, primanjkovalo mu je "notranje poglobitve". Imel pa je v tej drugi sezoni po vrnitvi, ki je bila bolje zastavljena kakor prejšnje, še nekaj resnejših priložnosti. Ko je prišla na spored "krasna" ljudska igra R. Hawela, je s svojo vlogo nesrečnega mizarja, ki ga noče in ne more zapustiti "mati Skrb" (odtod ime drame) presenetil in igral jo je "iz srca". Neposredno zatem pa se je - po nekdanjem uspehu z Engstrandom - znova srečal z Ibsenom, ko so prišli prvikrat na spored Stebri družbe. Kljub vsem pomislekom do Govekarjevega vodenja gledališča vendarle ne smemo prezreti zavor, ki so mu onemogočale uresničitev višjih vzorov: pri premieri je bilo malo ljudi, ponovitve ni bilo - že pri samem avtorjevem imenu so obiskovalci zaslutili, da bo treba pri predstavi "malo misliti" in ostali so doma. Vendar so igrali dobro, relativno in absolutno najboljši pa je bil ladjedelniški delovodja Aune: Verovšek je upodobil to "študirano kreacijo prve vrste poglobljeno in res umetniško" - kritik je bil hvaležen tisti roki, ki je prva plosknila ob odprti sceni; žal pa večji del občinstva ni znal ceniti tega, kar je domači umetnik tisti večer ustvaril. Uspeli se je ponovil leto pozneje, ko je prišel nordijski "modemi klasik" znova na spored, to pot z Zvezo mladine. Bil je spet praznik, ko je igral Verovšek starega zakupnika Lundestaga popolnoma mimo, kakor človeka, ki ima zato oči, da gleda, ušesa, da posluša84 (vendar spet v "malomarno obiskanem" gledališču). Enega svojih velikih večerov pa je imel v februarju 1911, ko je prišel prvikrat na oder Hauptmannov Voznik Henschel. Bila je ena najlepših slovenskih uprizoritev tistih let, režiser in igralec naslovne vloge pa je igral tako, da bi nekaterih prizorov ne napravil bolje niti prvi umetnik v kakem velikem gledališču. Ob pogostih očitkih o igralčevem "memoriranju" lahko prebiramo v kritiških zapisih isto misel, ki jo je zaupal skorajšnji jubilant Izidorju Cankarju - tiste vloge, do katerih ima v resnici veselje, upodobi najskrbneje, naravnost virtuozno, medtem ko pusti nekatere druge vnemar - posebno izvrsten se je zdel v zadnjem dejanju, ko ga napadajo halucinacije in se odloči za samovoljno smrt Vendar ni nič pomagalo ne "markantno" delo ne pretresljiva stvaritev našega igralca; Henschel je sicer dočakal (seveda eno samo) ponovitev, gledališče pa je bilo tako prazno, kakor da je v Ljubljani - kuga, tako se je slikovito izrazil eden od ocenjevalcev. Vendar je prav tega kritika, Etbina Kristana, umetnik tako prevzel, da bi ga rad videl ob bližnjem jubileju prav v tej vlogi.85 Kristan je govoril kajpada o Hauptmannovem junaku, mislil pa je nemara tudi na svojega samosvojega kmeta Komarja, ki ga je upodabljal Verovšek komaj nekaj tednov zatem. Tega je bil Oton Župančič "vesel, da je kaj", pa tudi drugi so pisali o izborni kreaciji in o nauku, da ga je dobil ob tej priložnosti Govekar: pri "frenetičnem aplavzu" je lahko zapazil, da so še "drugi" slovenski dramatiki na svetu, dasi jih igrajo prav na koncu sezone, ob značilno praznih ložah in le napol zasedenem parterju. Opisal pa je tudi 'Tdasičen" Verovškov lik 'Tz naivne šegavosti je vzrasla nagajivost, iz nagajivosti trma, iz trme sovraštvo. Vsi prehodi igrani naravno in s tako silo ustvarjanja, da je vsaka misel, da se da uloga še 84 Slovenec 9. dec. 1910 in Dan 12. febr. 1912; tudi Oton Župančič je ugodno ocenil Verovškovo stvaritev v novi Ibsenovi igri (Slov. narod 12. febr. 1912). 85 Nepodpisana ocena v Slov. narodu 21. febr. 1911 in Kristanova (po reprizi) v Rdečem praporu 4. marca 1911. - Kritik socialističnega lista se je pohvalil, da je že pred leti opozarjal na Verovškove sposobnosti za resne vloge - voznik Henschel je "sijajno potrdilo” njegove trditve. Hkrati pa je obtoževal publiko, saj bo gledališko vodstvo njeno odsotnost pri resni igri spet porabilo za dokaz, kako potrebne so operetne predstave. Verovšek s češkim igralcem Vladimirom Šimačkom (levo) in mladim Milanom Skrbinškom (desno), okr. leta 1911 drugače igrati, v nas umrla. Naravnost fenomenalen je konec. Tam sta Nučič in Verovšek ustvarila prizor, ki je bil umetniški užitek".86 Vsaj o igralcih je pisal tudi avtor sam, tisti čas urednik in gledališki referent Rdečega prapora. Na začetku je pojasnil, da mu "prijatelj Kristan" ne dovoljuje, da bi v tem listu hvalil "njegovo" dramo, ni pa mogel mimo Nučiča in Verovška; veleposestnika Rometa in kmeta Komarja je prištel med najboljše vloge obeh priljubljenih igralcev - Verovšku se "taki kmečki korenjaki sploh prilegajo", Komar bo zanj vloga, s katero bo še "briljiral", tako kakor z voznikom Henschlom.87 Vse to se je dogajalo že v zadnjih tednih gledališkega leta 1910-11, ko so Verovšku "dovolili" častni večer ob srebrnem jubileju. Premiera Henschla je bila tik pred tem, krstna predstava Kristanove drame Samosvoj neposredno za tem. Če lahko do kraja zaupamo Govekarjevi pripovedi, da si je lahko igralec (in režiser) svobodno izbiral vloge ali vsaj "častne večere", bi lahko Verovšku odločitev za ceneno nemško "šaloigro" Pri belem konjičku zamerili. Primer Avguste Danilove dokazuje, da je bilo ob taki priložnosti priljubljenemu igralcu mogoče napolniti hišo, v Trstu ali v Ljubljani, tudi ob zahtevnejših 86 V pismu L. Kraigherju konec marca 1911 (Župančičevo ZD XI, 102 in 548); A. Robida v Slovencu 27. marca 1911. 87 Rdeči prapor 1. apr. 1911. - Verovšek je igral v Kristanovih dramah že prej (stari Ilija Vrankovič, 1909) in pozneje (delavec Beze v Tovarni, 1912); avtor je verjetno res mislil nanj že pri pisanju nekaterih svojih del, tako kot na primer Cankar in Govekar. igrah. Verovšek ni tvegal. Se je vendarle bal, da bi slavil ob Henschlu pred slabo zasedenim avditorijem? Si je želel večje odzivnosti, bolj veselega in glasnega večera? Ali pa izbira le ni bila odvisna samo od njegove volje? Dan za "proslavo" - 5. marec 1911 - ni bil najbolj srečno izbran. Prejšnji večer je imela svojo "benefico" priljubljena subreta, pred Verovškovim nastopom je bila v gledališču popoldanska predstava in ob isti uri kot njegov "častni večer" še dobrodelni koncert Slovenske filharmonije - vse to pa je bila za takratno malo Ljubljano kar občutna in nevsakdanja obremenitev. V tisku se je pojavil tudi ugovor "iz krogov obiskovalk"; občudovalke enega najboljših slovarskih igralcev, ki da je v vlogah, ki "prijajo njegovemu naturelu, naravnost neprekosljiv", sicer niso nasprotovale izbiri jubilejne predstave (očitno so presojale umetnikov "naturel" tako kakor odločujoči v gledališkem vodstvu), pač pa jih je motilo, da se je Verovšku "koncediral" samo častni večer, ne pa "benefica" (verjetno je šlo za nesporazum; skoraj ni mogoče verjeti, da bi tisti večer "čast" ne bila združena vsaj z delom inkasa, četudi tega niso poudarjali). Kljub vsemu pa je bilo gledališče napolnjeno do zadnjega kotička (samo ob sebi se zastavlja vprašanje, ali bi bilo tako tudi ob Hauptmannovi, Kristanovi ali Ibsenovi drami), občinstvo je sprejelo slavljenca z burnimi aplavzi in ga obsulo z venci, dramsko osebje pa mu je čestitalo na odprtem odru. Kljub hudi "konkurenci" in lepemu vremenu je bil svečan (in tudi vesel) večer za umetnika, ki je dobil po vrnitvi iz Trsta sicer spet svoje mesto v ljubljanskem ansamblu, gledališkemu vodstvu pa se je vse bolj odtujeval. Jubilejni večer pa je dal tudi priložnost za nov razmislek o priljubljenem igralcu, prvič po petih letih in poslednjič pred objavo osmrtnic dobra tri leta pozneje. Skoraj docela enako besedilo v liberalnem in katoliškem dnevniku, natisnjeno istega dne, potrjuje domnevo, da so pripravili "gradivo" kar v gledališki pisarni. Članki so segli sicer nazaj, od Borštnikove (in Gedjeve) učilnice, iz katere je igralec izšel, pa do njegovega poznejšega pedagoškega dela v isti "dramatični šoli", kjer je izpričal "dober nos" za mlade talente; spregovorili so o njegovih prvih korakih, o izpopolnjevanju na tujem in o široki razvejanosti njegove ustvarjalnosti. Res je bilo zapisano tudi to,da je ustvaril marsikatero umetniško premišljeno podobo, 'Bogato čustva in opremljeno s psihološko poglobljenostjo", najbolj pa je bilo poudarjeno, da je ustvaril Slovencem mnogo veselih, smeha polnih ur; vsi naši pisatelji so mu z uspehom pisali vloge, s katerimi je povsod briljiral, med njegovimi "kabinetnimi figurami", v katerih ga ne dosega nihče, pa so bile poleg Belega konjička naštete prav vse postave iz Govekarjevih narodnih iger (o avtorstvu tega "gradiva" res ni bilo mogoče dvomiti), besede o "kabinetnih figurah" pa so bile natisnjene celo z mastnimi črkami. Pri vsem tem, tako sta sklenila svoje priporočilo pred častnim večerom oba dnevnika, pa je ostal igralec skromen in tih, "prototip dobrodušnega, veselega Slovenca" - rojaki mu tega ne pozabijo.88 Nobene kritične besede ali pomisleka, zakaj si je umetnik izbral (ali so mu določili) ceneno nemško šaloigro za jubilejni večer. Pač. O tem je spregovoril Etbin Kristan v socialističnem listu Rdeči prapor. Jubilant, ki da je v njem poosebljen kos zgodovine našega gledališča, je delal v težkih razmerah in se jim je vedno prilagodil, kolikor je le mogel - to pa ni bilo vselej koristno zanj. Kritik je ponovil svojo že večkrat zapisano misel, kaj bi bil Verovšek lahko postal, ko bi bile razmere Slov. narod 3., 4. in 6. marca 1911; Slovenec 4. in 6. marca 1911. ugodnejše - tako pa ga je imelo občinstvo nekaj časa le za - nekoliko grotesknega - komika. To pa je bila pomota - v Verovšku tiči velika moč karakterizacije in obžalovati je, da ne dobi več prilike za razvoj. Na kako visoko stopnjo se lahko povzpne, se je pokazalo nedavno ob njegovem vozniku Henschlu, pa tudi prej je imel nekaj takih srečnih večerov, zato bi ga bili tudi ob jubileju raje videli v karakterni vlogi. Nastope, kakršen je ta Pri belem konjičku, premaguje igraje, ne da bi "se posluževal prisiljenih trikov in pretiranih karikatur" - njegova igra je polna humorja. Kristana so razveselile "salve aplavza", upal pa je, da niso veljale samo tej vlogi, ampak vsemu njegovemu dolgotrajnemu delu. Hkrati s slavnostnim govornikom Hinkom Nučičem je zaželel še novih petindvajset let, ko naj bi se slovenska Drama povzpela na vrhunec in dajala slavljencu in njegovim tovarišem vedno višje umetniške naloge - s temi bo naraščala tudi njihova moč, o tem ni niti najmanj dvomil, čeprav se je zavedal, da hodi naša umetnost še vedno po trnovi poti.89 Ob tej priložnosti pa je dočakal Verovšek tudi prvi (in edini) "intervju", ki je hkrati esej o našem dramskem umetniku. Izidor Cankar, ki je pripravljal tisti čas vrsto takih esejev, temelječih na lastni presoji in hkrati na razgovorih s pisatelji, slikarji ali komponisti, si je že kot četrtega (in edinega) izbral igralca in ga predstavil v reviji Dom in svet, pozneje pa tudi v knjigi.90 Svoje razmišljanje, h kateremu se na teh straneh večkrat vračamo in uporabljamo dragocene misli ali podatke, je začel z zanosnim stavkom: "Anton Verovšek - to je slovensko gledališče." Njega integralen del, igralec par excellence - drugi so otresli kranjski prah s čevljev, obogateli drugod s slavo in nekateri tudi s premoženjem, za razvoj slovenske igralske umetnosti pa niso storili ničesar. Verovšek govori med vsemi našimi igralci "najbolj slovensko slovenščino" - tudi ta poudarek je vreden, da ga ponovimo. Izidor Cankar je obiskal igralca v njegovi gledališki garderobi; opisal jo je do zadnjih podrobnosti in hkrati zastavljal prijatelju - prav tisti čas sta se zbližala - vrsto nevezanih vprašanj o njegovih prvih odrskih korakih, o "ljubimcih in junakih" mladostnega obdobja, med katerimi sta bila tudi Othello in Mortimer, o "eri takozvanih ljudskih iger" s 'humorističnimi očeti" in "kmetskimi tipi"; ti so dali Govekarju spodbudo za pisanje lastnih uspešnic, ki bi jih brez Verovška ne bilo (vredno je ponoviti igralčevo sodbo, da so bile te najbolj v korist blagajni in pisatelju samemu, manj našemu občinstvu in slovstvu, najmanj pa njemu samemu). Pomudil se je ob svojem tržaškem obdobju, ki je bilo polno upov in ga je sklenil razočaran; pisec mu je izvabil tudi nekaj misli o študiju vlog, o repertoarju - Verovšek se je vselej upiral njegovi enostranosti, četudi ni nikoli zavračal komedijskih nastopov; o vlogi čeških igralcev in režiserjev pri nas, celo o kritiki, čeprav so bili nekateri njegovi pogledi nanjo nemara najbolj sporni. Prvi esq o Verovšku; edini neposredni zapis, ki je nastal ob razgovoru z njim. Ob tem pa bo prav, če se še enkrat povrnemo k razmisleku o naši takratni gledališki kritiki. V dosedanjih glosah o njej smo govorili predvsem o njenih pomanjkljivostih, površnosti, nestrokovnosti, o pristranosti ali o posplošenih sodbah. V tem obdobju po OQ Rdeči prapor 8. marca 1911. - Prim. tudi Slov. ilustrovani tednik 10. marca 1911: tudi ta je poudarjal, da je dosegel jubilant največjo popularnost v Govekarjevih narodnih igrah, priznal pa je, da se je "izkazal tudi v modemi drami" in je bil zadnje leto "dovršen" v Bissonovi Neznanki ?li v Hauptmannovem Vozniku Henschlu. ^ Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. Spisal Izidor Cankar. - Frim. op. 8. Verovškovi vrnitvi iz Trsta (in hkrati v zadnjih letih njegove ustvarjalnosti) pa lahko spremljamo nekatere odločilne premike ne le v repertoarni politiki (in teli bi bilo gotovo več, ko bi resna dela zagotavljala vsaj eno ponovitev), ampak tudi zrelejša merila in široko razgledanost ocenjevalcev, ki so pogledali kdaj tudi čez plot Poleg Etbina Kristana, ki je že prej poskušal postaviti nekatere stvari (ne samo v zvezi z Verovškom) na pravo mesto, imamo v mislih vsaj dve imeni, ki sta se uveljavljali na straneh različno obarvanih dnevnikov ali mesečnikov: Adolfe Robida na katoliški in Otona Župančiča na liberalni strani. Mladi profesor Robida se je že v dunajski učni dobi pobliže seznanil z dramskim slovstvom in z odrsko umetnostjo in se že takrat uvrstil med sodelavce domačih revij.91 Prav ta čas je imel gledališki referat pri Slovencu in je poročal o značilnejših predstavah (Stebri družbe, Samosvoj), nadrobno pa je izpričal svoje poznavanje dramaturgije in še posebej "stilov" v oceni Medvedovega Kacijanarja. Če smemo temu pisanju do kraja zaupati, je bila uprizoritev res pravi konglomerat: češka in domača igralka sta se uveljavili v klasičnem slogu, režiser Nučič v "virtuozno-meiningovskem", spet drugi v "modemo-naturalističnem" ali pa v "neznosno patetičnem" iz osemnajstega stoletja; Verovšek, kot je bilo že omenjeno, v realističnem z malo koncesijo klasičnemu, spet drugi so zbujali "reminiscence na romantiko" - Verovšek se je po vsem tem še najmanj pregrešil in ni veliko prispeval k očitku, da je bil vse skupaj bolj cirkus kakor teater in da je kritika oblival pot92 Na začetku zadnje Govekarjeve sezone (1911-12) ali, z drugimi besedami, leto dni pred svojim vstopom v gledališko areno, pa Je začel s svojim kritiškim spremljanjem ljubljanskega dramskega odra pesnik Oton Župančič. Sodeloval je v Slovenskem narodu (in deloma tudi v Zarji) s tenkočutnimi glosami in izpričal izjemen posluh za igralca, tako da nam je ta veja njegovega pisanja dragoceno gradivo tudi pri rekonstrukciji Verovškove podobe; in to ne glede na to, da jim poet in bodoči dramaturg sam ni prisojal velikega pomena. V pojasnilu češkemu literarnemu in gledališkemu zgodovinarju dr. Franku VVollmanu je oelo zapisal, da so bili ti njegovi referati navadna tlaka: ker pri Narodu niso imeli drugega, so naprosili njega, Puglja in Golarja, pa so si delo porazdelili. Bilo je, po kritikovi poznejši presoji, precej lahkomiselno, sprejeti tako ponudbo. "Bilo je tako: pridi k predstavi, glej igro, o kateri nisi svoj živi dan ničesar slišal in napiši še isti večer sodbo, obsodbo in pohvalo." Včasih je moral napisati isto noč člančič za Narod in za Zarjo, kadar Etbin Kristan ni utegnil ali tudi ni hotel izreči odkrite lastne sodbe - pri tem listu je bil honorar "črna kava a diseretion in prijetna družba Kristanova in Lojzke Stebijeve, Lojzke iz Hlapcev".93 91 Robida je pisal domala v vse revije ne glede na barvo (Slovan, Lj. zvon, Dom in svet itd.), večje študije pa je objavljal zlasti v glasilu Leonove družbe Čas; te so bile namenjene širšim vprašanjem dramatike in dramaturgije, ena še posebej gledališke kritike. Q? Slovenec 3. okt. 1910 (s šifro d.d.). - Verovšek je bil "v posameznih momentih dober", večkrat pa je igral "na zunaj": "Pohvaliti moram njegovo nikdar pretirano igranje, grajati pa premalo duše", no F. VVollmanu 14. dec. 1925. Koncept v zapuščini; Zupančičevo ZD XII, 148. VVollman je potreboval podatke za svoj esej Dramaturg Oton Zupančič (Prudy 1925, 518). Slovensko pod|etJ#t FRANC mm Siti m. bitu n ».n u21 Oom«4« in «oglatim tukn». ~ fr*«eo»k» »«>•». — Modne bl«ir2i< In pOMSUDV * Norem Mm» — -trtlu, ntapva Ml — -Amalij«, B|f«o-.s *f*u* Dr Karel Koprv»»r, Mtr.ka. »*«•»< *# — - - 0r. Fr Katar. ijaWjaiwVi jdretcal . A V«ov»6. ’ O. IKMtV*. S. (Jv k ttkava Tiiim- - - - - - , Uttrft, vodno. k- — Hrlfteiaaci. najel, p«liki. W** ¿wíit = Delikatesna trgovina == M. RHVTAR LJUBLJANA. Jurčičev trjr St. 3 priporot* svojo vdito, vedno »velo za-lo«o delikates, tokor: g«l*U, «*»» zemsklh (n Inozemiklh kluba* »Jr«, rlh, peciv« Itd. RaznovTitn* namizna tu defrrtru vina, likerje m vedno sveie pivo. PIVNieA. ZAJTRKOVALNICA. ■»ARTBR: Sedzi t -DL mu ir,». LOiKs * ut ka*R* ) * St • u Alkom-. tonto. .Kgv - M.. . 1 - .*0 • . IV,-VI . J . «. • VB.-0C. •» a ’ »* «MCE Udi SKL «ALCfltJ* - . x.~». » l »«»• Stoji*!« .... t • 10 • OUUVn uojiite. . - Finem i ... k T— !, red» S - 11 »J- iM*2* 1. ^ »»rt — K *5 * Stri«* »r e s* »rtt * Š*lart>art tfaflk. v $*t»nittnntmh tŽftRL, Blagajni« se odpre ob 7. * Začetek ob '/»8 Konec po 10. Prihodnja predstava bo v torek, dne 7. marca. razom pozori Mm M ima mn • „UNION" Ur N m M Mi*d trpet** M filtrata*. 4*4* n fr. Čuden POZORI razORI I z «don j la pel brini preiti. Letak predstave ob petindvajsetletnici dela Prvikrat je tako pisal ob krstni predstavi Špicarjevega Kralja Matjaža in to kritiško poročilo je pomembno prav zaradi presoje Verovškovega deleža. V tej igri, pravi, so ljudje zvečine premalenkostni, da bi bili res reprezentanti naroda, kar je bil po vsej sodbi avtorjev namen; toda pač - ena oseba je velika, reprezentativna in simbolična : stari hlapec Tevž, nositelj tradicije o kralju Matjažu: 'Izborna igra g. Verovška ga je spravila do popolne veljave. Kakor nevidna glorija svetništva in preroštva je žarelo iz njega, ko je sedel med napeto pozorno mladino in prenašal modrost in vero davnine mlademu rodu v srca" (po naključju ali po spodbudi režiserja Nučiča se nam je ohranila celo scenska fotografija tega prizora, prava redkost iz tistega obdobja).94 Drugačen primer je bila krstna predstava Finžgarjeve igre Naša kri nekaj tednov pozneje. Župančič in Verovšek sta botrovala že pripravam za uprizoritev, ko je pisatelj povabil nekaj prijateljev na "literarno pojedino" in jim bral svoje novo delo, namenjeno slovenskemu odru. Avtor se je večkrat spominjal, da so takrat v Sori vsi napeto poslušali, Verovšku pa je že med poslušanjem vse bolj zorela podoba "francoskega mera", postajal je Slov. narod 13. nov. 1911; Zupančičeva gledališka poročila so ponatisnjena v osmi knjigi njegovega ZD. - Izvirnik fotografije je v SGFM; Nučič je objavil posnetek v Igralčevi kroniki II; Lj. 1961, 66. "čezdalje bolj nemiren" in ni zdržal sede, začel je hoditi sem in tja in kriliti z rokama, takoj po prvem dejanju pa je dejal: "Ga že imam! Vsega imam!" - namreč župana Miklavža Borštnika, ki ga je potem "tako odlično" igral. Finžgar pa nam je ohranil še drugačno pričevanje, značilno za Verovška. Na hrbtni strani rokopisa je dostavil, ob koncu tretjega dejanja, takole pričevanje iz leta 1912: "18. X. do tu bral Verovšku. Sodba: I. dejanje: 'Kar lajn!'". D. dejanje: graduadja očitna, junak naj bo simpatičen, ljubezen v prvem že utemeljena (se zgodi). ID. Konec izvrsten - samo gledava morajo vedeti, da ni umoijen (popravil). Splošno: D. lovec otrok v primeri s tem delom."95 Vemo, da kritik Župančič z miselno zasnovo igre ni bil zadovoljen ("Iz suženjstva v sužnost, izpod jarma pod drugi jarem: to naj bo ideja naroda"). Po taki sodbi pa pozneje tudi Verovška ni sprejemal brez zadržkov: 'Tudi igranje ni šlo prav od srca. G. Verovšek se je trudil in balansiral - kaj pa je hotel?"96 Sicer pa so se pogledi na Verovškovo kreadjo tudi sicer razhajali: nekateri so sodili, da se je na vse načine mučil, kako bi postavil iz te "ponesrečene figure" na oder razumljiv tip, vendar je ostal njegov mer mešanica bojazljivca in realistične kmetiške postave; spet drugim se je zdel "na višku" in si drugače slovenskega župana (Verovšek jih je res že nešteto preigral in variiral) sploh misliti niso mogli.97 Med najbolj srečne gledališke večere pa ni sodila ne predstava ne Verovškova stvaritev. Še isti mesec je prišla na spored nova izvirna novost in hkrati poslednja krstna predstava Cankarjeve drame, Lepa Vida. Županač jo je naznanjal že pred premiero s toplim spominjanjem na tisto "sanjavo, bolno in vendar po svoje tako pogumno" generadjo ("Čuli boste pesem hrepenenja..") in takoj po premieri z oceno ("Ne bom mu plel vencev" -mož jih ne potrebuje.."). Vloge (in verjetno tudi režijo) so določili po pisateljevih željah in kritik je moiil, da zelo srečno, četudi je imel pripombo: ko bi zamenjala Nudč (Dolinar) in Skrbinšek (Poljanec), bi bila naloga najbrž obema olajšana; isto pa bi rekel tudi za Verovška (zdravnik) in Danila (Damjan). Verovšek si je (kot režiser) pridržal bolj ali manj obrobno vlogo, ki mu ni bila blizu, rešil pa jo je vendarle več kot zadovoljivo: "Gospod Verovšek, ki je imel vso skrb za predstavo na svoji glavi, je igral ironičnega zdravnika, nekakega praktičnega filozofa prave, razumne dietetike življenja. Ni vloga po njegovem srcu, a občudoval sem ga. Nič ni deklamatoričnega v njem, nič krilečega; njegova igra je primemo mirna, in vendar polna gibanja, njegov govor je tisti pravi igralski govor: ne šolsko memoriran, nego res iz situadje potekajoč - kakor bi fraze sproti ustvarjal."98 95 F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja. Finžgarjevo ZD XII, 295 in 522; prim. tudi Župančičevo ZD VIII, 139 in 318. - Verovšek je že prej večkrat obiskal Finžgarja v Sori, tudi v družbi Izidorja in Ivana Cankarja. Prim. fotografijo iz julija 1911 in zahvale v spominski knjigi (Cankarjev album, Mb 1972, 101), Verovškovo za "sirove štruklje". Verovšek je igral prej tudi v Finžgarjevem Divjem lovcu (1902) in je imel že takrat osebne stike s pisateljem. 96 Slov. narod 3. jan. 1912. - Avtor je črtal ali popravil nekatere reči prav po Verovškovem nasvetu; na Župančičevo odklonilno sodbo naj bi po njegovem vplival Etbin Kristan - pri branju je dramo sprejel kot "močno zadevo" in je obljubil, da bo sam pisal o njej. 97 Dan 3. jan. 1912 (Quidam); Dom in svet 1912, 77 (F. Trstenjak). 98 Slov. narod 27. in 29. jan. 1912; v knjižnem ponatisu je "fraze" popravil v "stavke". Županač je dal posebno priznanje tudi režiserju Verovšku, "čigar trudu in invenciji za scenično gibanje in harmonijo seje posrečilo doseči s tehničnimi sredstvi našega odra in z igralskim osebjem približno tisto, kar je pod danimi razmerami sploh izvedljivo". Nihče ni s tako zanesljivim čutom opisal umetnikove stvaritve, čeprav so jo z razumevanjem sprejemali tudi drugi - edine vsakdanje besede v tem delu je govoril "trezno in premišljeno" in znal je oživeti nasprotje med sanjavostjo v simbolih in realnim življenjem".99 Župančič je pisal tisto leto o vseh pomembnejših Verovškovih nastopih, ne samo v izvirnih igrah; vendar ga niso vsi enako vznemirjali. Pri Ibsenovi Zvezi mladine se je zadovoljil s šolsko oznako njegovega starega Lundestada: "Krepak tip".100 Ko je prišel znova na spored španski nobelovec Echegaray, to pot z Blaznikom in svetnikom in je igral režiser Verovšek sam tudi naslovno vlogo, ga je zadovoljil njegov "pošteni" don Lorenzo le na pomembnejših mestih - "hipi so bili, ko je grabil srca", nekatere druge partije pa je pustil "precej vnemar".101 Svojevrstna priložnost pa je bila ne le za našega igralca, ampak tudi za kritika, ko je zaživel na ljubljanskem odru "najbolj razposajeni Willy", Govekarjev prevod (četudi le nemške priredbe) Shakespearovih Veselih žensk vvindsordskih v decembru 1911. Verovšek je bil vznemirjan; nemara se je spomnil na to, kdaj že je Ivan Cankar očital Govekarju, da mu ne omogoči nastopa v vlogi Falstaffa. Nekaj dni pred premiero je nestrpno moledoval Izidorja Cankarja, naj mu preskrbi na Dunaju fbtose, tako da bo imel dober zgled za svojo masko radoživega renesančnega junaka: "Prosim Te torej vljudno, kupi mi kje kake slike, razglednice, mogoče v različnih pozah. Vem, da morajo imeti kaj tacega. Zdi se mi, da sem pred leti videl v neki izložbi karte Baumeistrove." Tu nimajo ničesar, tako je še pristavil in posebej ga je skrbelo, ker je Falstaff "v eni sceni tudi kot ženska oblečen".102 Konec decembra 1911 je bila premiera. Uspeh - Župančič je zanosno dajal priznanje režiji (Hinka Nučiča)103 in igralcem. Pa tudi usoden nastop - menda se je Verovšek prav tisti večer (ali pri eni od ponovitev) prehladil in od takrat je šlo z njegovim zdravjem navzdol.104 Besede o interpretu Falstaffa so bile spodbudne in se zde veljavne še posebej zavoljo tega, ker kritik ni slepo hvalil, ampak si je pridržal tudi pravico do drugačnega pojmovanja te znamenite vloge svetovnega dramskega slovstva. Toliko bujnosti in svežosti poznavalec angleškega dramatika že dolgo ni videl na našem odru, predstava mu je bila dokaz, da je mogoče uprizoriti Shakespeara z našimi močmi "dostojno in 99 Dan 29. jan. 1912 (Quidam). 100 Slov. narod 12. febr. 1912; še bolj ga je istega dne pohvalil "neodvisni” dnevnik Dan. 101 Slov. narod 28. febr. 1912; istega dne je poročal Župančič tudi v socialistični Zarji, da je bil Verovškov don Lorenzo v tretjem dejanju dovršen, sicer pa precej "neenakomeren" - deloma tudi "ni mogel izrabiti vse situacije zaradi pomanjkljive protiigre". 102 Izidorju Cankarju 16. dec. 1911; Dokumenti SGM VIII (20), 1972, 140. - V tem pismu Verovšek že omenja tudi svoje nameravano sodelovanje na novem Ljudskem odru ("pri Robidi"). Pri obnovitvi po Nučičevem odhodu v Zagreb je bil Verovšek podpisan tudi kot režiser. - Ljubljana je spoznala Falstaffov lik že veliko prej, vendar na opernem odru, ko sta (v feb. 1898) uprizorila režiser Nolli in dirigent Benišek opero O. C. Nicolaia po Shakespearovi komediji. - Prim. tudi J. Traven, Anton Verovšek - Prvi slovenski Falstaff. Gled. list Drame SNG v Lj. 1956-57,122. P. Rasberger, Spomini, Lj. 1965, 34. - Prijatelju (in soigralcu) je potožil, kako se mora po končani predstavi "hitro preobleči in še vroč in potan zapustiti gledališče, kajti vratar že komaj čaka, da zapre". zadovoljivo zaokroženo". O Verovšku pa nam je ohranil priznanje in hkrati dvom, ali je bila taka interpretacija edina možna in pravilna: "V maski in igri je bil izboren g. Verovšek, z drastično komiko je podal zlasti pohlep in potratnost in otročje zadrege ostarelega epikurejca. Dalo pa bi se z njim prerekati, ali ga ni pokazal za preveliko šlapo. Falstaff je v tej komediji resda precej pasiven, res žoga, v ogromnih razsežnostih sicer, v nežnih rokah veselih žensk, poleg tega pa je junak besede; v živahnejših kaskadah bi se moral liti njegov govor, zlasti v prizorih v krčmi, kjer je bilo čutiti, zlasti ob koncu, da dialog ne poteka popolnoma iz situacije. Upam, da poda ta izvrstni igralec v prihodnjih vprizoritvah primemo tudi to stran Falstaffa, ki ni tako postranska; še polnejši bo potem njegov vitez, ki ga je spremljalo občinstvo že sedaj z burnim smehom in bodrečim ploskanjem."105 Esq Izidorja Cankarja in njegovo posredovanje pri deželni vladi sta omogočila našemu igralcu tisto leto še poslednje razgledovanje po evropskih gledališčih. To pot ni bil samo na Dunaju in v Pragi; s prijateljem Danilom, prav tako popularnim igralcem svojega časa, sta prišla vse do Berlina in sta si ogledala nekaj značilnih predstav; z zanimanjem, pa tudi s kritičnimi pogledi in hkrati s spoznanjem, da doma ni vse slabo. Med maloštevilnimi Verovškovimi pismi, ki so se nam ohranila (zelo veliko pa jih najbrže niti ni odposlal), so bila tri namenjena prav Izidorju, v enem pa beremo žal le skopo poročilo: 'Toliko letam, da bi čas bolje izrabil, ker sem že zunaj, da sem zvečer docela uničen. Res mnogo sem videl. Prišel sem pa vendar malo kasno, tako da mi je Dunaj skoro več dal, kot Berlin." Žal je igralec za temi besedami prekinil samega sebe: "Opisati vtisov ne morem. Pogovoriva se ustmeno!"106 Škoda; s tem nas je prikrajšal za marsikatero vabljivo nadrobnost, ki jo je Izidorju v Ljubljani bržkone res razkril; izvemo le še to, da bo za nekaj dni "popihal v Prago"; opazna pa je tudi želja, da bi mu napravil urednik Štefe v Slovencu nekaj reklame s poročilom o tem potovanju - dočakal je le nekaj vrstic po vrnitvi.107 Malo bolj zgovoren je bil, kakor ponavadi, sopotnik Danilo v svojih spominskih kramljanjih, med katere je sprejel tudi nekaj strani z naslovom Berlin. Tam izvemo, da sta si uredila s "kolegom Verovškom" potovanje preko Dunaja tako, da sta prišla še pravočasno k Reinhardtovi uprizoritvi drugega dela Fausta. Takrat, pripoveduje kronist, Reinhardt še ni bil tako v čislih, imel je le "majhno srenjo občudovalcev". Skoraj pet ur sta presedela pri predstavi in videla režiserja na oknu, ko je "pozdravljal svojo srenjo". Vse gledališče je bilo v temi, sluga ju je pod pazduho vodil v ložo, oder pa je bil "intenzivno" razsvetljen. Vendar slovenska gledališka romarja nista bila očarana - Danilo pripoveduje kar v imenu obeh: "Pri tej Reinhardtovi režiji nisva z Verovškom imela prav nobenega užitka. Ves Faust je bil samo na eno točko skoncentriran (igralca naslovne vloge nista 105 Slov. narod 27. dec. 1911. - Pozneje je nastopil Verovšek le še enkrat pri Shakespearu in sicer v Komediji zmešnjav 17. dec. 1912, vendar v manj značilni vlogi sirakuškega trgovca Egeona. Pisali so, da "estet je vžival Shakespearovo umetnost, gledalec, ki mu je gledališče samo zabava”, se je tudi "nalezel smeha" in je "zadovoljen ostavljal hišo". (Slov. narod 18. dec. 1912). 100 Izidorju Cankarju iz Berlina 22. jun. 1911; Dokumenti SGM VIII; 1972, 139 (s komentarji F. Koblarja). 107 Slovenec je šele 4. jul. 1911 med ljubljanskimi novicami poročal: "S študijskega potovanja se je vrnil danes v domovino g. Anton Verovšek. Gosp. Verovšek je potoval po Nemčiji, se mudil dalje časa na Dunaju in v Pragi. Poslal ga je na študijsko potovanje deželni odbor." poznala, Mefisto pa je bil Aleksander Moissi). Gotovo je prav, če se tako ogromno delo poenostavi, ampak da se črta kar samo na tri osebe, sceničrto pa na dva balkona in eno skrivljeno drevo in pet ur same filozofije, to je bilo preko našega strpljenja. Saj tudi to je bila umetnost, toda take na vzdrži vsak Kranjec." Tako sta šla "lačna in izmučena" iz teatra (polurnega premora, ko je bilo mogoče večerjati v posebni dvorani, očitno nista mogla izkoristiti) in Verovšek "ni zinil besede"; Danilo si je "na mestu" kupil Fausta, vendar ga v vseli trdi tednih berlinskega bivanja ni prebral. Potem sta gledala še "najslabšo, prav diletantsko predstavo" v Schillertheatru - katero? Hvaležna pa sta bila 'Deutsicher Gramophon Gesellschaft", ki ju je povabila, da zaigrata in zapojeta "toliko in toliko točk v gramofon za ameriške Slovence"108 - vse kaže, da sta dobila kar veliko denarja in "samo čudovito zlato". Marsikaj sta še videla in doživela, muzeji in vse take reči so bili na dnevnem redu, na večernem pa gledališča in živela sta v stalnem prepiru, vse to pa je le utrdilo njuno prijateljstvo. Danilo namiguje, da bi vedel o "ljubem kolegi in najinih prepirih ter doživljajih" še marsikaj povedati, toda o tem pripoveduje le "v najintimnejših družbah". Šel je še v Dresden, da vidi Bahrov Koncert, ki je bil za prihodnjo sezono na sporedu domačega gledališča (v njem sta igrala oba, Verovšek "izborno" starega putikarja Pollingerja); Verovšek v češko prestolnico, še prej pa je pospremil prijatelja na postajo in "solza se mu vlije po licu..."109 Iz zadnje Govekarjeve (in Verovškove predzadnje) sezone je treba omeniti vsaj še igralčevo sodelovanje na novem Ljudskem odru v Streliški ulici, po prvotnem namenu nekakem "alternativnem" prizorišču, ki naj bi bilo "prvi poizkus slovenske katoliške javnosti, imeti lastno gledališče".110 Pisatelj in kritik Adolf Robida si je novo ustanovo ambiciozno zamišljal tako v repertoarnem smislu (izvirne igre; GriJlparzerjeva drama Morja in ljubezni valovi) kakor v vzgojnem (z bratom sta osnovala zahtevno šolo za mlade talente), med odborniki (in "teoretiki") pa je bil tudi Izidor Cankar. Očitno je, da je bila spočetka ta pobuda tudi Verovšku vabljiva. Toda kako naj bi bila, & so igrali v veliki meri iste reči kakor Govekar in so se morali pri njem sposojati tudi igralce? Ravnatelj tej "konkurenci" ni bil naklonjen, četudi jo je toleriral in se je vljudno izmikal - bilo mu je "silno žal", toda Verovšek je prezaseden, "temeljem pogodbe" mora vložiti pismeno prošnjo na intendanco (v roke doktorja Tavčarja).111 Verovšek je celo iz Berlina spraševal, kaj da dela Ljudski oder in kako daleč je že Robida s svojo šolo. Konec leta, ko je prosil Izidorja na Dunaj za fotografije Falstaffa, pa je sam prijatelja informiral, da na 1 DR luo Nekaj Verovškovih plošč hrani SGFM, vendar med temi žal ni nobene s kako pomembnejšo igralčevo vlogo. Kot izdajatelji so označeni Homocord, Kalliope, Jumbo-Record in Triglav (založil A. Rasberger v Ljubljani). Od znanih vlog je posnet le del Blaža Mozola iz Rokovnjačev in Boštjana Ježa iz Legionarjev, vse drugo so šaljivi prizori, deloma solistični, deloma dueti z Danilom in Danilovo (Klemenova kelnarca, Klobasanje, Godec Jaka s harmoniko, Prepir med možem in ženo, Organist Klofuta, Babilonski turen). R. Ajlec je oskrbel tudi magnetofonski prepis prizora Krjavelj na Slemenicah (s komentarjem). 109 A. Danilo, Spomini, Lj. 1930, 107. - Verovšek je večkrat pripovedoval o tem, kako se mu "precej skisa” - "jokal” je na primer tudi pri odhodu Izidorjevega očeta, s katerim sta bila skupaj na Rabu (Dokumenti VIII (20), 1972, 143). 110 Dom in svet 1912, 239; esej Izidorja Cankarja Ljudsko gledališče v isti reviji avgusta 1908, ponatisnjen v njegovi knjigi Leposlovje - eseji - kritika I, Lj. 1968, 215 (s komentarji F. Koblarja). 111 Govekar odboru Ljudskega odra 19. nov. 1911 in A. Robidu 16. marca 1912; PFG III; Lj. 1983, 54 in 167. novem odru še ni nastopil in je vsaj posredno namignil: "Imeli smo razne špase. Bila je te dni že druga kriza. Robida ga špila!"112 Za naslednji dan je obljubljal "natančno" poročilo in obžaloval, da Izidorja (odbornika) ni v Ljubljani. V februarju je končno le nastopil, vardar (tako kakor ob nedavnem jubileju) - Pri belem konjičku.. Pozneje še v Robidovi enodejanki in v Mumikovi burki, že zdavnaj preigrani, in nazadnje še v Karlweisovi ljudski igri (kot knjigovez Mamer); napravili so mu tudi "častni večer" - nič več in nič manj kakor v Govekarjevem Desetem bratu!113 Skratka: obetajoča spodbuda, od katere je Verovšek veliko pričakoval, pa ga je spet bridko razočarala. 332 Izidorju Cankarju 16. dec. 1911; prim. op. 102 in 106. 3 33 Večer je bil 14. aprila 1911; prim. Dom in svet 1912: 116,195, 239. - Zlasti v "svetovnoznani” burki Pri belem konjičku je bil sprejet z burnimi aplavzi in je "stal na višku igre”; Robidovo enodejanko Kljubovalci so igrali s psevdonimom Homunkulus, Murnikov Napoleonov samovar pa je uprizoril že režiser Inemann v Deželnem gledališču oktobra 1897; v Desetem bratu je igral seveda Krjavlja. Šesto poglavje SODELOVANJE IN PRIJATELJEVANJE Z ZUPANČIČEM; SLOVO (1912-1914) Še pred koncem Govekarjeve četrte sezone se je v gledališču spet veliko spremenilo: njegovega petega imenovanja na ravnateljsko mesto niso potrdili in v marcu 1912 je bil razrešen: posle je opravljal do konca sezone Etbin Kristan. 'Vrgel me je dr. Šušteršič," tako je pozneje zatrjeval prvi mož slovenskega teatra; kranjski deželni glavar si je že dolgo prizadeval, da bi si pridobil večji vpliv na vodenje "liberalne trdnjave", na njen repertoar in na izbiro ravnatelja. Razlogi so bili torej očitno res predvsem, če ne izključno, politični. Naj še tako kritično presojamo Govekarjevo vlogo v razvoju domačega teatra, priznati je treba, da to še nikoli ni stalo v umetniškem pogledu toliko visoko kakor prav takrat -osem izvirnih novosti v eni sami sezoni, med njimi tudi Cankarjeva; zgledni primeri svetovne klasike in modeme - Shakespeare, Sofokles, Ibsen, Echegaray, Balu, Molnar, Tolstoj.114 V novo (in poslednjo) sezono 1912-13 je popeljal gledališko barko "triumvirat": juofesor Kobal je bil intendant, izkušali glasbenik Matej Hubad je skrbel za Opero, Oton Zupančič je postal prvi slovenski dramaturg, neposredno odgovoren za dogajanje v Drami. Verovšek, ki mu Govekar že dolgo ni bil naklonjen, je lahko pričakoval boljše čase; Kobal se je že pred leti zavzemal zanj, z Zupančičem sta bila prijatelja. Novi dramaturg se je odločil, da začne gledališko leto s Calderonovim Sodnikom zalamejskim; z Verovškom v naslovni vlogi. Sam je prelil verze znamenitega Španca v domačo govorico; Verovšku je zaupal tudi vodstvo nelahke predstave. Ohranil pa nam je tudi zgovorno pripoved o pripravah za ta nevsakdanji dogodek v slovenskem teatru: '"Kaj praviš, Tone, če bi otvorili sezono s Sodnikom zalamejskim?' - Tako so se znale utrinjati oči samo Verovšku, tako je znal blisniti samo njegov obraz. Nenadoma sem imel obe roki v njegovih: takrat mi je stisnil roko Pedro Crespo. Bilo je tik pred skušnjami, a bil sem mlad in Pedra Crespa nisem mogel razočarati. Sedel sem na Rožniku za mizo in črtal in krčil in prevajal brez pomislekov; rokopis so mi sproti pulili izpod peresa in ga nosili v prepisavanje. Takrat še nismo tipkali. Verovška ni strpelo, malone vsak dan je potrkal in potisnil glavo skozi vrata, kakor da si ne upa vstopiti: 'Bo?' - 'Bo, če sem si pljunil v 4 44 Prim. D. Moravec, Slovensko gledališče Cankarjeve dobe. Lj. 1974, 263. Risba M. Gasparija "Slovenska Talija 1912-13" (Verovšek tretji v zadnji vrsti) roke!"'115 In res je bilo, na prvi oktobrski dan 1912;116 premiera in še štiri ponovitve - kaj takega se je dogajalo ponavadi le pri burkah, pa še to ne zmeraj. Domala vsi so sprejemali novo delo s priznanjem; liberalni listi nič manj kakor katoliški, socialistična Zarja pa je celo presodila, da bi ravno nam utegnila postati ta drama prava ljudska igra v najboljšem pomenu besede. Edino Govekar v svoji senci (v zasebnih pismih) ni našel ene same dobre besede za novo vodstvo in tega je obtoževal tudi zaradi Sodnika zalamejskega - namenoma so začeli "s klerikalno dramo jezuitskega klasika" in jo zaupali "nadrežiserju Kobalove milosti".117 Za Antona Verovška je bil to izjemen večer; eden tistih, ki si jih je želel vse življenje; pa tudi že eden poslednjih. Vsi so mu priznavali uspeh, četudi ne vsi z izbranimi besedami, kakrkšne so že malo prej pisali Župančič, Robida, Kristan. Bile pa so tudi poslednje kritike, ki jih je mogel še prebirati z zadoščenjem. 115 Zapis v Župančičevi zapuščini; ZD VIII, 285. 11^ S to otvoritveno predstavo so hkrati počastili dvajsetletnico dela v novi hiši (današnji Operi); uvodno besedo je imel po preigrani uverturi intendant Fran Kobal. 117 Govekarjevo pismo Hinku Nučiču 29. okt. 1912 (in podobno že prej); PFG II, Lj. 1982, 127. -Govekar je trdil, da je z Verovškom "velik križ", tudi Župančič je nad njegovo režijo "že začel ubupavati”. Hkrati je (npr. v pismu nekdanjemu županu Hribarju 28. maja 1913) brezobzirno oklevetal vse nove vodilne pri teatru: intendant Kobal mu je bil alkoholik in "odurni gobezdač", ugledni Hubad "mojster skaza” in Župančič 'lehkomiselni boem". Podobno je klevetal Verovška še npr. nekdanji ljubljanski igralki Noskovi-Naskovi (PFG III; Lj. 1983,112), v decembru 1912. Milan Pugelj je v Slovenskem narodu samozavestno zapisal: "Režijo hvalim. Verovšek, ki jo je imel v rokah, je kreiral najdaljšo in glavno vlogo kmeta Pedra Crespe in to z globokim umevanjem. Karakteriziral je izborno in vzdrževal celoto svoje igre do konca." Nič manj naklonjen ni bil katoliški dnevnik: "Med vsemi se je pokazal mojstra g. režiser Verovšek ("sodnik zalamejski"), pravi vročekrvni ponosni Španec! Nekatere prizore, kakor slovo od sina v drugem dejanju ali prizore s hčerjo v gozdu in sestanek s stotnikom je naravnost mojstrsko izpeljal. Igral je sodnika in očeta gorko občuteno in ponosno kavalirsko." Take umetnosti si vsi želimo, tako je zagotavljal poročevalec, in vsi jo bomo podpirali. Tudi Zarja je dodala že navedeni sodbi o delu še vrstice o Verovšku. V tej "izvrstni" predstavi je zlasti pohvalila prav njega, ki je "z izredno sugestivno silo in z vročim temperamentom opremil svojo igro" ter tako pripomogel Sodniku zalamejskemu do popolnega uspeha. "Njegov govor, kretnja, mimika, vse je bilo v soglasju, podal nam je tip vrlega južnega kmeta, ki je pripravljen vse žrtvovati, da reši čast svoje hiše."118 Manj poznavalstva je bilo v teh opisih in presojah, pa tudi manj leporečja in iskrivosti, kot smo bili vajeni v zadnjem obdobju; Verovška pa so vsi do zadnjega postavili na mesto, ki mu je šlo. Zanj je bila to ena maloštevilnih priložnosti za nastop v resni, zahtevni vlogi -več kot enakovredna srečanjem s Turgenjevim ali s Hauptmannom, s plemičem Kuzofkinom ali z voznikom Henschlom. Bilo je še nekaj lepih nastopov, ki pa so ostali domala nezapaženi. Župančič se je rad odločil za Courtelina, ki mu ga je z drastično prispodobo nasvetoval Ivan Cankar že poldrugo leto prej, češ da je en sam akt Moliera ali ena sama farsa tega mojstra "umetniško višja kot ves Ibsen z Bjomsonom vred".119 Ko so igrali Boubouroche, so to drobno farso sprejemali kot "fino komedijo, ki ima lepo umetniško vrednost"; Verovšek je zadel "marsikod pravo", čeprav spet prebiramo pomisleke o njegovem "memoriranju". Ko so uprizorili še grotesko Neizprosni stražnik, je že prevladalo mnenje, da "te sorte stvari" pri nas ne bodo uspevale120 - Krpanova kobila je bila še zmeraj pričujoča. V Sudermannovi Tihi sreči, ki jo je imel Govekar za najboljšo predstavo, je v vlogi rektoija "storil svojo dolžnost", čeprav večje priložnosti ni imel. Še nekajkrat je imel "srečne trenutke", ali pa je ostal njegov nastop tudi neocenjen. Vse do Kralja na Betajnovi konec sezone, ko je vodil priprave za obnovitev Cankarjeve drame in je spet, tako kakor pri krstni predstavi, igral župnika ob Borštniku - ta je gostoval v naslovni vlogi in slavil hkrati jubilej na odru svojih umetniških začetkov. Razumljivo je, da je bila pozornost namenjena predvsem njemu, vsi drugi so bili le poprek pohvaljeni - "od župnika do malega Franceljna".121 Z Župančičem sta si bila vse bližja. Nekdanji tenkočutni kritik je spremljal zdaj njegovo 118 Slov. narod in Slovenec 2. okt. 1912; Zarja 30. sept. in 7. okt. 1912; v Narod je pisal, odkar je bil Župančič pri gledališču, večidel Milan Pugelj (P.). 119 Cankar v pismu Župančiču 28. marca 1911 iz Slovenskih goric; Cankarjevo ZD XXVIII, 24. 120 Slov. narod 13. okt. 1912 in 2. jan. 1913. 121 Bil je "slavnosten večer" in nekateri so v loži zapazili tudi Ivana Cankarja (Dan 26. marca 1913). Verovšek kot Pedro Crespo v Calderonovem Sodniku zalamejskem (1912) delo kot dramaturg, prijatelj in svetovalec Tudi še v poznih letih, ko Verovška že zdavnaj ni bilo več, se je rad spominjal umetnika, ki je "preživel vso muziko Prešernovih pesmi, in mu je bila beseda zvočna in polna ritma, in mu je bil duh prožen in tvoren in življenje na odru pristno in prepričljivo. Tako Borštnik kakor Verovšek sta mu bila polna slovenstva -"odtod tista sugestivna resničnost njunih stvaritev, da se nam še danes stoži ob spominu nanje". Preživela sta skupaj veliko dni in tudi noči in pesnik je še dolgo mislil celo na šaljiv dramski prizor o Verovšku pred sodniki - slast in užitek je bilo vselej poslušati in gledati tega svojevrstnega igralca! Še malo pred smrtjo je znova razmišljal o samotarskem molčečniku Borštniku in o spet drugačnem Verovšku - ko bi se spustil v pomenek z njim, bi bilo treba razvleči dan in noč, toliko bi bilo resnobe in šale, jeze in dobre volje, treznega in pijanega, oprijemljivega in fantastičnega, ki se ti izmuzava kakor riba izmed prstov.122 Veliko resnih besed o Verovšku je zapisal pesnik, pa tudi radoživih anekdot, ki ne govore samo o našem dramskem umetniku, ampak tudi o nenaravni podobi slovenskega teatra tistega časa. Ena od teh se nam je ohranila kar v dveh verzijah: 'Sprehajala sva se z Verovškom po Zvezdi, bila v skrbeh in se razgrevala, stiskala pesti na hejslovane, postajala in gestikulirala v zrak. Pa ti pribosopeti gologlav fantek s tako svetlimi in smehljajočimi se očmi, da jih še danes vidim: 'Gspud Verovšek, a' ga boste tud' letaš t'ku sral' na tijatre, k't ste ga lan'?' Beli zobje, smeh iz oči in že ga ni bilo. 122 Župančičevi eseji: Pogovor o bodočnosti klasične drame pri nas, 1920; Pismo o slovenščini na odru, 1927; Za pozdrav, 1949. Ponatisi v ZD VIII: 82,111,133. - O "šaljivem dramskem prizoru" z Verovškom je pripovedoval Župančič pri Kolovratu še 1938. leta (ZD VI, 281). Slovensko deželno gledališče v Ljubljani, it. 1. Abonma na sedeže: t. predstava. anjt»» ttu. Otvoritvena predstava. Noviteta! V torek, dne t. oktobra 1912. Prvič* Noviteta! SODNIK ULU1 Igrcka? v treh ticjartjilt, —. Spisa! Cahtaon