5. štev. Maj. — 1887. Letnik X. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vre&ništvo in opravništvo sta na mestnem trgu št. 10. Cecilijansko društvo je-li za lavantinsko*) škofijo potrebno? Kdor hoče to vprašanje pravično rešiti, mora si poprej dvoje drugih vprašanj staviti in na-nji odgovoriti: 1. Kaj nameravajo Cecilijanska društva? 2. Kakošno je cerkveno pelje po lavantinski škofiji? Ako se bode pokazalo, da so nameni Cecilijanskih društev cerkvenim postavam nasprotni, tedaj so takošnja društva naravnost škodljiva, pregrešna; ako pa najdemo, da je cerkveno petje po naši škofiji dobro, pravilno, tedaj Cecilijanskega društva ni treba. Ako pa nam preiskovanje spriča, da naše cerkveno petje ni dobro, potem je Cecilijansko društvo za lavantinsko škofijo potrebno. 1. Kaj nameravajo Cecilijanska društva? a) Najpoprej si oglejmo razmero med Cecilijanskimi društvi in cerkveno gosposko. Prav imenitno Cecilijansko društvo se je ustanovilo 1. 1867. v Regens-burgu na Bavarskem; pravila so tamošnji škof potrdili. Načelnik mu je bil in je še župnik Franc Witt. Tega Cecilijanca, gosp. Witta so ranji sv. Oče Pij IX. poklicali kot sodelovalca v Rim k Vatikanskemu zboru; podelili so mu sami zarad njegovih zaslug v reformi cerkvene glasbe naslov »doktorja"; kardinal pokrovitelj Lucca pa so njega, Haberla in Konen-a 1. 1880. imenovali častnimi kanoniki svoje škofijske cerkve v Palestrini. Leta 1870. so Pij IX. nemško Cecilijansko društvo potrdili ter blagoslovili. Sedanji sv. Oče Leon XIII. so g. Witta pri avdijenci dne 18. nov. 1878 osebno pohvalili ter željo izrekli, da bi se reforma cerkvene glasbe vedno dalje razširjala po vseh škofijah. Kardinal Lucca pa so pisali g. Wittu 19. novembra 1878: „ Reforma cerkvene glasbe ni zadnja skrb sv. Očeta. Polni veselja nad tem, kar je Cec. društvo storilo, želijo, da bi se njegove namere vedno dalje po vseh škofijah cele zemlje razširile". Pristavijo še, da bi bilo k temu najbolj umestno središče društveno prestaviti v Rim. *) Članek ne velja samo lavantinski škofiji, ampak tudi onim škofijam, katere imajo že svoja društva, n. pr. ljubljanska in goriška. Leta 1880. se je res v Rimu odprla Scuola Gregoriana. L. 1884. so sv. Oče izdali obrednik za reformo cerkvene glasbe po italijanskih škofijah, v katerem so uradno ideje Cecilijanskega društva zapovedane. V 20 letih so se Cecilijanska društva pod raznimi imeni razširila po celi katoliški Evropi in severni Ameriki. Dandanes že skorej ni dežele in škofije brez Cecilijanskega društva: v sekovski škofiji se je ustanovilo 1. 1875., v krški 1. 1878., v ljubljanski 1. 1877., v Pragi 1. 1879., na Dunaji, k že obstoječim, 1. 1881., za linško škofijo 1. 1875. itd. Petero cecilijanskih časnikov izhaja samo v Avstriji. Vsa Cecilijanska društva po celem svetu, naj se zovejo kakor koli, so potrjena od domačih škofov. Sv. Oče so jim tudi odpustke podelili; udje so večidel duhovniki in učitelji. To naj zadostuje pojasniti razmero med Cecilijanskimi društvi in med cerkveno oblastjo. Iz tega se pa neovrgljivo sprevidi, da Cecilijanska društva niso cerkvi škodljiva; to namreč, kar sv. Oče, kardinali, škofje, duhovniki podpirajo, potrjujejo, priporočajo, blagoslavljajo: to gotovo ni zoper cerkveno življenje. b) Namen društva se spozna iz njegovih pravil. Kako šn j a so pravila Cecilijanskih društev? Odgovor je kratek: Vsa Cecilijanska društva imajo le jeden namen: cerkveno glasbo gojiti po cerkvenih določbah. Ta stavek se nahaja v razni obliki pri vseh društvih (v lavantinskem §. 2.). Ima pa ta stavek dve misli v sebi: Prva je, da je cerkvena glasba umetnost, ki se je mora učiti, jo gojiti, izvrševati. Kdor hoče znati brati, šivati, streljati itd., mora se učiti: tako vsaj tudi pri petju. Od narave zna človek le kričati. Druga misel je, da ima le katoliška cerkev določevati petje pri svoji službi božji. Zavoljo tega se Cecilijanci teh določeb učijo, ter je skušajo dejansko izvrševati. Zdaj vprašam: Kateri katoličan zamore namenu Cecilijanskega društva kaj ugovarjati? Pri vseh drugih strokah cerkvenega življenja se trudimo v cerkvenem duhu ravnati, kar je pravilno: zakaj bi ravno pri petju to ne bilo prav ? Zakaj imamo na altarji voščene sveče, zakaj je raba večne luči, zakaj draga cerkvena obleka po stari šegi, zakaj srebrni kelihi, zakaj pozlačene mašne knjige itd.? Odgovor: ker to cerkev ali naravnost zapoveduje ali pa je po njenem duhu. Pri petju pa, ki je najbolj sveta umetnost, ne smelo bi se celo nič ne storiti ? To bi bila čudna gorečnost za službo božjo, nerazumljiva logika izobraženih krogov. Kakor je naš Zveličar rekel o svojem nauku, da bodo le tisti spoznali njegovo resnico, ki ga spolnujejo, smemo reči o namenu Cecilijanskih društev: Kdor prsta ne gane za to idejo, ne bo se nikdar prepričal, da je resnična. Kdor pa začne učiti, peti, poslušati, bo se za ta namen tudi vnel. Ignoti nulla cupido. c) Kako se izvršujejo Cecilijanska pravila? Cecilijanska društva so nam celo strašilo: „Zdaj bo konec ljudskemu petju", „bode vse latinsko v cerkvi", „bomo imeli vedno sedmino ali veliki petek", „ljudstvo bo izbežalo" in Bog ve, kako se še strašimo. (Konec prih.) Petje pri čč. oo. Benediktinih v Sekovi na Gorenjem Štajerskem. P. Angelik Hribar. Bilo je 10. okt. 1886. ko so mil. g. knezoškof dr. Jakob Missia pri sv. Jakobu ob Savi cerkev in altar posvetili. Pri teh sv. obredih je prav veliko koralnega petja, kakor marsikomu že znano. Tamošnji č. g. župnik Valentin Škulj me je naprosil, da bi koralno petje pri teh sv. obredih prevzel, kar mu tudi obljubim. Pel sem jaz in še dva druga pevca domačega kora koral, kakor je v obredniku. (Ritus consecrationis ecclesiae et altarium etc. cum cantu. Sumptibus Fr. Pustet. Ratisbonae-Regenshurg. Velja pa ta knjiga 1 gld. 54 kr. v Katoliški bukvami v Ljubljani. Vsega priporočanja vredna, note in črke prav lepe.) Tudi pri škofovi sv. maši pelo je nekaj pevcev domačega zbora. Pri obedu mi pravijo mil. g. knezoškof: „Jaz bi vam svetoval, da bi se podali v Emavs v Prago k čč. oo. Benediktinom koralnega petja poslušat, kajti ti očetje popolnoma pravilni in prvotni koral pojo. Pravilni in prvotni koral se le malo kje sliši, rekel bi še v Ratisbonu (Regensburg) ne. Iz knjig korala učiti se ni še zadosti, temuč se mora tudi slišati". Čez nekaj časa pa mi mil. gosp. knezoškof reko: „Še bolje pa bo, ako greste v Sekovo na Gorenjo Štajersko, kjer so Benediktiui ravno tistega reda, ki ravno tako popolnoma pravilni in prvotni koral pojo, kakor v „Emavs"-u; rekel bi: tu še bolje pojo in tudi več jih je. Letošnjo leto sim v tem samostanu 7 kleri-kov v mašnike posvetil in tako mi je petje v Sekovi in Ernav-su znano". Ta nasvet mil. g. knezoškofa mi je jako dopadel in sklep je bil storjen : Takšno petje moram slišati, naj velja kar hoče. — Že čez 14 dni potem se mi je prilika ponudila. 24. oktobra zjutraj 6'40 uri odrinem po Rudolfovi železnici in okoli 4 popoldan sem bi v Knittelfeldu, od tu pa še kake 2 uri z vozom in tako sem bil ob polu sedmi uri zvečer pri vratih čč. oo. Bene-diktinov v Sekovi, ki so me prav prijazno in lepo sprejeli. 25. okt. Ob 9. zjutraj je bila slovesna peta maša. Pri sv. maši so peli čč. oo. benediktini le koral. Začel se je koral z introitom, ker ta je prvo petje, katero se pri sv. maši slišati sme. Introit (uvod) je eden od malega zbora pevcev začel in potem je nadeljeval ves zbor. Prvi zbor je pel prvo polovico psalmovega verza, drugi zbor drugo polovico. Ko so odpeli tudi Gloria Patri etc., je eden ricitiral celi introit s spremljevanjem orgel. Ozir introita opomnim, da so ga začeli še le peti, ko je mašnik na spodnjih stopnicah moliti začel, kar je popolnoma pravilno. Kyrie eleison pa tako le pojo: od malega zbora (mali zbor šteje samo 6 pevcev, veliki zbor pa vse druge, vsih skupaj je čez 40) začne eden Kijrie eleison peti; drugi Kijrie eleison recitira eden na enem tonu s spremljevanjem orgel. Tretji Kijrie eleison pojo vsi. Prvi Christe eleison eden recitira, drugi Christe eleison pojo vsi, tretji Christe eleison se recitira. Prvi Kijrie eleison se poje, drugi se recitira in tretji se zopet poje. Ali kratko: Vse to pojo, kar mašnik govori, kar pa služabnik ima govoriti, to pa recitirajo, in tako gre prav hitro vse spod rok. Gloria in excelsis JDeo. To starodavno molitev poje mali in veliki zbor; in sicer ko mašnik odpoje Gloria in excelsis Deo, nadaljuje mali zbor: et in terra pax hominibus bonae voluntatis. Na to se oglasi veliki zbor: Lan- člamus te; potem zopet mali zbor: Bcnedicimus te in tako se spreminjata oba zbora, in zadnje besede: Gum sancto Špiritu, in gloria Dei Patris. Amen prav krepko pojeta oba zbora skupaj. — Besede Adoramus te, Gratias agimus tihi propter magnam gloriam tuam, Jesu Christe; Suscipe depreca-tionem no strani, enmalo bolj počasi in še z večim povdarkom pojo. Vso glorio spojo okoli v treh minutah. (Besede prav natančno zgovarjajo, kakor I)e-us, ne pa Dejus; špirita, ne pa špirito.) Graduale. To prav častitljivo in prav starodavno melodijo na manjše praznike (semiduplex in duplex) le eden recitira na enem tonu se spremljevanjem orgel. Praznike druge in prve vrste (secundae in primae classis) pa pojo. Graduale začneta dva pevca in zbor nadaljuje do verzikeljna; verzikelj pa zopet pojeta le dva pevca do konca. Ta sprememba kaj vgaja človeškemu ušesu. Alleluja intonirata dva pevca, zbor ponovi in poje jubilus. Potem pojeta dva pevca verzikelj in končno neume poje celi zbor, alleluja se še enkrat intonira in celi kor zopet poje jubilus. Tractus pa pojo pevci malega zbora in sicer prvi verzikelj pojeta dva pevca, drugi verzikelj celi mali zbor, tretji verzikelj zopet dva itd. Čredo. Ko mašnik Čredo in unum Deum odpoje, nadaljuje mali zbor: Patrcm omnipotenteni. factorem coeli et terrae, visibilium omnium itd. Veliki zbor poje potem: Et in unum Dominum Jesum Christum itd. z eno besedo: mali in veliki zbor se vedno spreminjata; le končni stavek: Et vi-tam venturi saeculi, Amen pojeta krepko oba zbora skupaj. Offertorium. Ko mašnik darove daruje, poje zbor offertorium. Sanctus. Prvi sanctus poje samo 1 pevec. Drugi sanctus mali zbor. Tretji sanctus veliki zbor z Dominus Beus Sahaoth. Pri hosanna zedinita se oba zbora. Benedictus poje mali zbor in hosanna pojeta oba zbora. Agnus Dei se trikrat intonira. Miserere nobis in dona nobis pacem poje celi zbor. — Bavnajo se čč. oo. benediktini tudi ozir koralnega petja po zapovedi rimskega Birectorium chori, da navadne dneve (diebus ferialibus et simpli-cibus) le en pevec začne, ob nedeljah in malo večjih praznikih (diebus do-minicis in semiduplicibus) dva in ob velikih praznikih štirji pevci začno peti. Ozir koralnega petja reči moram, da ga nisem nikjer tako lepo peti slišal. Teče jim gladko, nič ni prisiljenega, nič kričanja in lepo zgovarjanje. (Konec prili.) Iz mojega dnevnika. J. Lavtižar. (Dalje.) 9. junija. — Pri melodijah v starih tonovih načinih je treba paziti posebno na ka-dence (clausulae). Ako bi teh ne razumeli, ne moremo sploh melodije razumeti, kajti ka-dence so podobne ločivnim znamenjem v navadni pisavi. Kakor bi bila pisava vsa zmedena in težko umljiva brez vejic, nadpičij, dvopičij in pik: — ravno tako ne moremo koralnih napevov umeti, ako no umemo njihovih sklepov. Le-teh razločujemo čvetero in sicer: 1. Končnica (Jinalis) t. j. sklep v toniki. 2. Vladovalna (dominans) t. j. sklep v zgornji kvinti pri doriškem, lidiškem, mikso-lidiškem, eoliškem in joniškem tonu. Ostali toni (2. 3. 4. 0. 8. 10. 12.) imajo drugačne vladovalnice. 3. Srednja (medians). 4. Vdeleževalna (participans). Sklep v končnici je enak piki v sintaksi, sklep v vladovalnici dvopičju, v srednji vejici, v vdeleževalni nndpičjn. Da se bode to ložje razumelo, podajam sledeči obrazec ter priporočam našim koralistom, da vsako koralno melodijo po tej interpunkciji študirajo. Ako s tim niso soznanjeni, ne morejo in ne smejo reči, da bi jim bila znana koralova sostava. Cadentiae sive clausulae cantus gregoriani. I. Tonus jj III. Tonus jy V. Tonus yj VII. Tonus vin Principales Secundariae Finales Dominantes Mediae Participantes (1 (.) a (:) f (,) e (;) d (.) f (0 e (,) a (;) e (.) c (.) g (,) h (;) e (•) a (.) f (,) C (;) f (•) c (:) a (,) g (;) f (•) a (:) d (,) c (;) g (•) d C) c (,) a (;) g (•) c (:) a (,) d (;) 13. junija. — Binkoštna nedelja. V stolnici šesteroglasna Palestrinova maša Dum complerentur za sopran, dva alta, dva tenorja in bas. To je skladba, katera našo glasbeno revščino do tal ponižuje. Tu se uči človek, kakošni pritlikovci smo mi ubogi skladatelji v primeri s tim velikanom. Ponižajmo se toraj in ničesar si o sebi ne domišljujmo, kajti svinčene naše noge nam nikakor ne dopuščajo, da bi se vzdignili v višave! — Sicer se je pa ta dan, akoravno je bila binkoštna nedelja, pelo vse koralno; koral je namreč vedno lep, ne samo ob delavnikih, ampak tudi ob največjih praznikih. 16. junija. — V skladbi je jednota neogibno potrebna, drugače nij več umetnija. Le premislimo stavbarstvo. Ako vidimo pri kaki cerkvi več slogov namešanih (gotiški, romanski itd.): manjka zidavi jednote. Naj bi bila taka cerkev še tako lepo okinčana, je vendar v umetniškem obziru brez prave vrednosti. Ravno tako je z govorom. Vsak govor mora biti osnovan po določenem, gotovem vodilu. Vsi dokazi in nagibi se morajo stekati v jedno celoto, sicer bi poslušavec pri sklepu ne vedel, katero glavno reč je imel govornik v mislih. To velja tudi o skladbah. Skladatelj si mora izbrati pripravno ravnilo (thema, motivum), katero uporablja na več strani in na razne načine. Tako ravnilo je neogibno potrebno pri daljših skladbah p. pri latinskih mašah. Latinska maša, zložena brez vodila, je tudi brez cene. Skladatelj nam podaja znabiti lepo harmonijo, ki je pa brez vsake podlage. Akordi stoje drug zraven druzega, pa nimajo nobenega pomena. Na videz vse lepo, toda brez notranje vrednosti, zato pa tudi kmalo pozabljeno . . . 17. junija. — Vaje v petju s premično noto so kaj zanimive in koristne. Nij treba, da bi bile na tabli črte, ker se kratke črte s kredo lahko naredo. Podoba te premične note je s?, narejena iz kake kovine. Peti se začne pri "g, ker ima ta glas tako vgoduo lego, da ga lahko vsak poje. Ta premična nota (ki naj se natakne na kako leseno pal-čico, da se ložje drži) je posebno dober pripomoček za nazorni nauk, ravno zato, ker se premika. Učenec spozna ad ocidos, da so nekateri glasovi višji in nekateri nižji, česar mu sama razlaga ne more tako natanko pojasniti. 18. junija. — Stolni vikar g. Jurij Dengler nam je razkazoval znamenitosti tukajšnjih cerkva. Zanimive so starine v stolnici. Pri sv. Emeranu je shranjena škofova palica in plašč sv. Volbenka (f 994). Slednjič ogledali Pustet-ovo tiskarno, knjigoveznico, delavnice za barvane podobe, bakroreze itd. Dplavcev in delavk je več ket 200. Iz tega je razviden velikanski promet Pustet-ov, ki ima naslov typographus apostolicus. (Dalje prih.) Dopisi. Šebrelje, dne 22. aprila. — Prečitavši vabilo nemških cecilijancev k 11. občnemu zborovanju v dneh 22. — 24. avgusta t. 1. v Konštancu (Kostnicu), mislil sem si: Ko bi pač zamogel tje poslati vse naše na pol cecilijance, pa kopico najbolj zagrizenih nasprotnikov naših, da bi čuli mnogobrojni Molitorjev cerkv. zbor v prostornem starodavnem koncilskem domu, slišali veličastno 8glasno Stehle-jevo mašo pod njegovim vodstvom in ž njegovimi pevci izpeljano, slišali pravilno koralno mašo, koralen requiem, pravo ljudsko petje i. dr. lepega, slišali navduševalne govore, vidili in strmeli nad obilno množico vdeležencev, katere je skup zvabila ena in ista ideja iz Nemčije, Francoske, Belgije, Holandije, Irske, da morda še iz Sev. Amerike — javaljne bi ostali našim težnjam nasproti še tako mlačni ali celo vedoma nasprotni, tudi bi si ne izmišljevali več preustrojbe cerkv. petja vsak po svojej glavi in razumnosti. „Fides ex auditu", slišati je treba in potem še le soditi. Zatoraj so taki občni zbori sklenjeni z vzornimi predavanji pravi „misijoni", ki imajo namen potrditi vero v našo sv. reč, svoje prejšnje zmote poznavati in obstati, pa za prihodnje se poboljšati. Ko bi ne bilo 1.1876. obč. zborovanja nemških cecilijancev v Gradci, bi morda še ne imeli Slovenci cecil. društev v Ljubljani, Gorici in Mariboru. Kar je pa takrat nameravala in sklenila ona trinajstorica zborujočih Slovencev v graškem frančiškanskem samostanu, to se počasi dejansko izvršuje, menda ne v pogubo Slovenstva, kakor bi dejali nekateri „latinofobi". Na noge tedaj slovenski cecilijanci! vdeležite se, komur je moč, napovedanega zborovanja. Mnogo novega boste vidili in slišali, mnogo novega se naučili, ter z večjo vnemo se domu povrnili. Zborovanje Nemcev naj vas ne oplaši, kajti tudi Slovane, (Čehe, Poljake) boste našli in mnogo druzih narodnosti zastopanih. To bo pravo katoliško zborovanje. Nobeden ne poreče: „Jaz sem Kefov, jaz Apolonov" — marveč vsi se bodo čutili in kazali verne in poslušne sinove ene in iste matere. Potovanje v Kostnic bi se tudi splačalo glede svetovnoznanih krajev, katerih bi videli in sicer s primerno majhnimi stroški. Kdor prebiva blizo železnice, temu bi bilo celo mogoče v 6 dneh vse opraviti, ako si izbere direktno pot: Beljak - Inomost - Kostnic. K zborovanju 1. 1876. v Gradci so nemške vlade podelile nekaterim učiteljem in organistom potovalne štipendije. Ali bi ne bilo mogoče premožnišim Cerkvam vsaj nekaj v to žrtvovati ? Kranj. Dve leti je, odkar ste natisnili zadnje poročilo iz Kranja. Med tem, smem reči, bili smo precej pridni, posebno zadnje leto. Sad našega truda je v sledečem zaznamovan: Peli smo razen mnogih novih motetov in drugih reči naslednje nove maše: Jos. Lavtižar, M. „Statuitu-, J. Peregriuus, M. in hon. s. Virgilii ad unam voc. com. org; J. Peregrinus, M. in hon. s. Thiemo ad unom voc. com. org.; M. Haller, M. quinta. Beguiem ad duas voc. com. org; M. Haller, M. sexta ad tres voces pares com. org.; M. Haller, M. septima in hon. s. Cunegimdis ad quatuor voces inaequales; John Sin-genberger, M. in hon. s. Joannis Baptistae ad duas vel tres voces com. org.; John Sin-genberger, M. in hon. s. Caeciliae ad guatuor voc. inaequ. com. org.; J. G. Stehle, M. brevis in hon. beatae Mariae Virg. ad quatuor voc. com. org.; Fr. Witt, M. in hon s. Augustini ad quatuor voc. inaequales: Ett-Witt, M. 8 vocum in A dur. Naš zbor šteje sedaj 7 sopranov, 10 altov, 3 tenore in 5 basov. 0 Veliki noči, ko se je pela Ett-\Vittova skladba , pritegnili so še trije basi, in tako smo imeli jako trden fundament. Vaje imeli smo navadno na teden dve po 1'/, ure trajajoče, včasih tudi več. — Pevska šola ima 6 sopranov in altov s triurnim podukom na teden. Lansko leto napravili smo dva izleta: v Podbrezje in k sv. Joštu. Pri prvem smo spoznali, da nam je treba tudi pesni za kratek čas. Nabrali smo jih, in pri sv. Joštu bili smo že precej dobro preskrbljeni ž njimi. Zahvaliti se mi je pri tej priložnosti javno stolnemu kapelniku g. Foersterju, ki nam je podaril prekrasen napev s Tenor-solo na Praprotnikovo: „Beseda sladka domovina" Peli smo jo prvikrat v kranjskej čitalnici, in zelo je dopadla. Mešani zbori se množe; slovenski skladatelji, podajte jim kompozicij, širili bodo vašo slavo. Z Goriškega. — Nove orgle v Kreda. Ko sta brata Zupana, orglarja v Kamni-Gorici, v naši deželi prve svoje orgle postavila na Livku, mislili smo pač, da je nju delo le slučajno tako izborno, ker sta si dala omenjena mojstra gotovo vso skrb, da bi bilo nju prvo delo v naših krajih popolno. Z veseljem pa moremo zdaj povedati, da od tistega časa stoji na Primorskem že 5 izbornih orgel bratov Zupanov, namreč na Livku, v Grgarji, na Grahovem, v Koprivi in v Kredu. Povsod so z Zupanovim delom jako zadovoljni in zato sta dobila zopet novih naročil. Orgle v Kredu imajo sledečo dispozicijo: 1. Principal, 8'. Ves iz cina. — 2. Gam-ba, 8'. Cinasta. — 3. Bourdon, 8'. Lesen. — 4. Gemshorn, 4'. Cinast. — 5. Mikstura, 4'. Trojnata iz cina. — 6. Subbass, 16'. Lesen. — 7. Pedalna vez. — 8. Oktavna vez. — 9. Trije zbiralniki. (Collectivtritte.) — Manuval ima 54 , pedal pa 24 tast. Vsak spremen je cel, t. j. prepoje vseh 54 tast. Pedal se ne ponavlja, ker je piščali po številu tast. Posamezni spremeni se glase tako lepo in karakteristično, da so v resnici to, kar znači njih naslov. Osobito omenimo gambo, ki poje tako krasno in milo, da jej enake še nismo slišali. Gemshorn, jako nežen spremen, se čuje kakor iz daljave angeljsko petje. Bourdonov glas je močan in poln; principal ima lepo režoč, poln in milosladek glas. Močan pedal stoji proti manuvalu v pravem razmerji. Skupna sila orgel daje veličasten in poln glas brez vrišča. Poslušalcu se zdi, kakor bi slišal peti mogočen moški zbor. Ne moremo dati boljega spričevala orglam od tega, da posnemajo po vsem človeške glasove. Mehanika je tako lično in močno narejena, da se je le čuditi. Piščali z glasilkami (Stimmritzen) kažejo vso skrb in natančnost v delu. Meh, ki je v spodnjem delu orgel, goni lahko otrok, med tem ko igra kdo na polne orgle s polnimi, deseteroglasnimi akordi, niti najmanjšega sapnega sunka ne začuje uho, naj se meh še tako nerodno goni. Sapnica je na stožke; spremeni teko tiho in gladko. Pri igranji napravi organist naravnost in v trenutku se zbiralniki pod nogama p. m. f. in ff. ne da bi spremene odpiral ali zapiral. Lična, slonokoščena klavijatura teče na lahko in tiho. Na te orgle morejo spretne roke igrati najsilnejše fuge Bachove in druzih mojstrov ter napravijo večji efekt (vtis) nego na drugih orglah naše dežele, ki stanejo tisoče. Omara, najlepši kinč cerkve, se srebrosvetlimi labijalkami je kaj lepa, trdna in tako sestavljena, da se da kos za kosom razdreti ter naglo nazaj postaviti. To je silne važnosti o slučaji, ako bi se cerkev popravljala iu bi morale orgle raz kor. — Orgle stanejo z vožnjo vred 770 gl.; to je ceua, za katero bi tako velikih orgtl ne izdelal niti Mojstroma izrekamo toplo zahvalo za krasne orgle, a zavednim Krejcem čestitamo na tem, da so se dali poučiti, kdo je v resnici mojster. To imenujemo napredek! D. Fcijgelj. — G. F. Goršič je ravnokar dovršil v Marijaniški kapeli (v Ljubljani) orgle — male sicer po številu spremenov, pa tolike dovršenosti v mehaniki in take krasote glasov, da jim gre najvišja pohvala. Več o fem krasnem delu slavnoznanega mojstra prihodnjič. — Novemu Cec. društvu za lavantinsko škofijo je štajarski c. k. deželni šolski svet dovolil odpreti lastno pevsko šolo. Dobro! — Preč. škof za Lausanne in Genevo v Švici, slavni g. Kaspar Mermillod, priporoča v pastirskem listu skrb za cerkveno petje in želi, naj bi se Cec. društvo, čigar pravila je rimska stolica potrdila, razširilo tudi po francoskih kantonih njegove_ škofije. Ob enem vabi prijatelje cerkv. petja v Freiburg k zborovanju, katero bode binkoštni ponedeljek in katerega se bode škof sam vdeležil. — •{• Umrl je v Tridentu dne 7. marc. 1887 č. g. David Miihlberger, eden naj-plemenitejših svečenikov na Tirolskem, mož preljubeznjivega značaja, jako spreten učitelj in veren prijatelj mladini ter kot muzik ves unet za poveličanje službe božje. Pravilo mu bilo vedno: v cerkvi resnobno veličastno petje, zunaj cerkve čvrste vesele pesni — a brez vse podlosti. Malo ur pred smrtjo pečal se je še v vročinski domišljiji s tem, kar je zdrav toliko marljivo gojil - pel je s krepkim glasom hymnus cvetne nedelje: Gloria laus et lionor tihi sit Bex Christe Redemptor etc. 01) %5. zjutraj izdihnil je svojo blago dušo. R. I. P. — Glasbenik „Musikalische Tagesfragen", ki se ne peča s cerkveno glasbo, me'ni v 1. štev. t. 1., da bi se iz katoliških cerkvenih skladeb, zloženih od 1750—1850, dale so-staviti najlepše (die packendsten) komične opere in operete; treba samo pripravnih tekstov. 12 Prediger za orgle ali harmonij po motivih pesnij iz „Cecilije" zložil in č. gospodu F. Stegnarju, c. kr. učitelju, deželnemu poslancu poklonil D a ni 1 o Fajgelj, op. 26. Cena 50 kr. Tiskali in založili Blazuikovi nasledniki v Ljubljani. To delo je nadaljevanje opusa 15., o katerem smo prinesli kratko kritiko v 2. št. letošnjega „Cerk. Gl.". Ime skladateljevo nam že hvalno znano priča o vrednosti teh prediger, katere toplo priporočamo. Dopisnica vredništva: G — b—u. Izrečemo Vam sicer svojo zahvalo za trud in blago voljo, a ne zamerite, da smo obširni spis vrgli v koš, kajti „ut quid perditio haec?" G. listkarju Jakoslab-emu edino to svetujemo, naj se vsaj toliko latinščine nauči, kolikor je zna vsaki gimnazijec 4. razreda, in potem stoprav naj se loti Tridentinum-a. Da mu bode pa prevod še laglje, naj bere vsaj naslov navedenega Sess. XXII. cap. VIII., ki se glasi: „ Missa vulgari lingua nun celebretur. Ejus mijsteria pupulo escplicentur". In ako se spravi še enkrat nad cap. IX., naj si oskrbi dober drobnogled in zagotovimo mu že danes,_ da niti pičice tega v njem ne bode našel, kar trdi v Sočinem listku. Opozoriti ga moramo tudi na (poglavju IX.) sledeče kanone „2>e sacrificio 31issael\ ali prav za prav na zadnji (9.) kanon, ki med drugim pravi: „Si quis dixerit, .... lingua tantum vulgari missam celebrari debere, .... anathema sit". — Le še eno! Prošnji do rimske stolice za „slovansko liturgijo" Cerkveni Glasbenik še nikdar nij oporekal. Prosite, ako se Vam potribno zdi, in kadar bodete uslišani, veselili se bodemo z Vami ter delali za dovolj eno liturgijo, kakor zdaj po svojem vestnem prepričanju delujemo za sedanjo rimsko-latinsko, katera je slovenskim Goričanom, Štajercem in Kranjcem zdaj še zmiraj zapovedana. šušmar. Razne reči. Pridana je listu 5. štev. prilog. Odgovorni vrednik lista Janez Gnjez&a. — Odgovorni vrednik glasb, priloge Anton Foerster. Zalaga Cecilijino društvo. — Tiska R. Milic.