Glasnik SED 49|3,4 2008 107 Etnologinji Nataša Kokošinek in Zdenka Torkar Tahir, prva dolgoletna direktori- ca Gornjesavskega muzeja na Jesenicah, zdaj pa bibliotekarka v Ob činski knjižni- ci, druga kustodinja v Gornjesavskem muzeju na Jesenicah, sta lani ponovno združili svoje znanje in uredili domo- znansko zbirko, ki jo izdaja Ljudska univerza Jesenice v okviru projekta z naslovom Krepitev sposobnosti članov depriviligiranih ciljnih skupin za uspe- šno delovanje v družbi, izvedenega s podporo Evropske unije oziroma pro- grama Socrates, Grundtvig Action 2. V okviru projekta se je sre čalo ve č kultur- nih inštitucij in pogledov na raziskova- nje kulturne dediš čine v lokalni skupno- sti: v prostorih Ljudske univerze so se sre čali ljudje s podobnimi izkušnjami in modrostmi, ki so si na nekaj rednih sre- čanjih v podporni skupini pripovedovali življenjske zgodbe, obujali spomine na skupne vesele in žalostne dogodke v ži- vljenju železarskih družin v polpretekli dobi in si na ta na čin dajali intelektualno spodbudo in osebno obogatitev; življenj- ske zgodbe so tudi izbrana tema za do- moznanstvo, »prou čevanje dolo čenega geografskega obmo čja in zanimanje za vse v zvezi z njim in ljudmi, ki na tem obmo čju živijo in delajo« (str. 4), kar so pred kratkim bolj sistemati čno za če- li razvijati v okviru Ob činske knjižnice Jesenice. Domoznanska dejavnost je v času globalizacije vedno pomembnejša, na lokalni ravni se domoznansko gradi- vo v sodelovanju z razli čnimi sorodnimi kulturnimi inštitucijami in doma čini zbi- ra, ureja in hrani. Vedno ve čje povpraše- vanje po tovrstnem gradivu tudi v naših knjižnicah strokovnjake spodbuja, da omenjeno sodelovanje širijo in krepijo, iščejo vedno nove na čine promocije in ohranjanja tudi nematerialne dediš čine. Zato se je projektu pridružil še lokal- ni muzej, ki ima najdaljšo tradicijo pri zbiranju zgodovinske in etnološke ma- terialne dediš čine, sodobna muzeologi- ja pa se je pred leti za čela zavedati tudi novega pomena zbiranja spominov kot edinstvene metode za še bolj objektivno spoznavanje lokalne identitete. »… me- sto se spreminja vse hitreje, starih (…) pri čevalcev in informatorjev je vse manj, tistih, ki premalo vedo o zgodovini (…) in o življenju svojih prednikov, pa vse ve č« (str. 5), bi lahko posplošeno sklenili uvodno pojasnjevanje poslanstva zgoraj omenjenih projektov. Do sedaj sta Nataša Kokošinek in Zden- ka Torkar Tahir uredili že dve brošuri z življenjskimi zgodbami in s spomini, in sicer »jeseniške« zgodbe in zgodbe kra- janov s Planine pod Golico. Gradivo, objavljeno v brošurah, je rabilo tudi za razstavi, ki sta bili na ogled ob prazniku Ob čine Jesenice 2007 in 2008 v avli Ob- činske knjižnice Jesenice. Zbrano gradi- vo hranita Ob činska knjižnica in Gornje- savski muzej Jesenice. V prvi brošuri z naslovom »Kako so na Jesenicah v časih živeli?«, ki je izšla na dvainsedemdesetih straneh, je objavlje- nih šestnajst zgodb moških in žensk, ki pripovedujejo svoje spomine na Jesenice pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. V vsaki zgodbi se nizajo podatki o osebah, ki so tedaj živele v posameznih Če naslovnico prve knjige Nataše Ko- košinek in Zdenke Torkar Tahir krasi zna čilna urbana podoba kraja, že z na- slovnice drugega zvezka, ki je izšel na enainsedemdesetih straneh z naslovom »Kako so v Planini pod Golico v časih živeli?«, izvemo, da gremo na podeželje; na fotografi ji je namre č skupina sanka- čev pred vaško gostilno. Na notranjih jeseniških predelih in delale v železarni. Spoznamo, kako so bile urejene družine, kakšne vrednote so jih povezovale, ka- ko so potekali dolgi delavniki in kratki prosti dnevi. Zgodbe bogatijo številne fotografi je nekdanjih ulic, hiš, družinske fotografi je, posnetki delavcev in tovarni- ških prostorov, mostov, reke Save, delov- nih akcij, nekdanjih gostiln in športnih objektov, panoram. Zgodbe se dogajajo na Spodnjem Plavžu, v Kurji vasi, Obr- tniški ulici, v Podmežakli, na Stari Savi, opisujejo nekatere stare družine in nji- hove hiše. Ena med avtoricami zgodb je opisala celo ženska obla čila med letoma 1915 in 1941. Nekatere stavbe in gospo- darski obrati stojijo še danes; zanimivo bi bilo sedanje podobe postaviti ob bok starim fotografi jam. * Mag. Tita Porenta, prof. zgod. in univ. dipl. etnol., muzejska svetovalka, Muzeji radovljiške občine. 4240 Radovljica, Linhartov trg 1, E-naslov: titaporenta@gmail.com Knjižne ocene in poročila Tita Porenta* NATAŠA KOKOŠINEK IN ZDENKA TORKAR TAHIR (ur.): Raziskovanje dediščine v lokalni skupnosti; Ljudska univerza, Gornjesavski muzej in Občinska knjižnica Jesenice, Jesenice 2007 Glasnik SED 49|3,4 2008 108 Knjižne ocene in poročila Tita Porenta Knjižne ocene in poročila Tita Porenta* platnicah je objavljen seznam hiš in nji- hovih hišnih imen, sedanji naslov hiše in njihovi lastniki okoli leta 1830. Druga brošura je nastala v okviru štu- dijskih krožkov. V njih je sodelovalo osemnajst krajanov Planine pod Golico, Prihodov in Plavškega Rovta nad Jese- nicami. Med njimi »se najbolj zabrisane sledi spominov dotikajo rudarstva, ki je bilo nedvomno pogoj za poznejšo nase- litev in razcvet železarskih Jesenic in ob kmetijstvu kot temeljne dejavnosti do- ma činov predstavljalo dodatno ali edino možnost za preživetje nekdanjih pravi- loma velikih rovtarskih družin. A tu ne gre samo za rudarjenje samo, ampak za vrsto dejavnosti, ki se nanj navezujejo, kot so: prevozništvo, oglarjenje, kova- štvo, gozdarstvo in prevoz lesa«, v uvo- du povzemata urednici. In nadaljujeta: »A ker je življenje pestro, tudi spomini na preteklost obujajo najrazli čnejše plati nekdanjega na čina življenja in prelomne dogodke, tako na osebni ali družinski ravni kot na ravni lokalne skupnosti in širše« (str. 7). Tudi v pri čujo či knjižici si lahko ogle- damo številne fotografi je, ki so iu Gor- njesavskega muzeja Jesenice in zasebnih arhivov. S seznama hiš na platnicah iz- vemo, da so bile na tem obmo čju kar štiri gostilne, ena žaga in pet ko č (Smu čarska, hotel Belcijan, Skalaška ko ča, Bratstvo, Nemška spodnja, Kadilnikova zgornja), kar ponuja zavidljive turisti čne potenci- ale v alpski pokrajini. Iz uvoda pričujoče brošure izvemo tudi nekaj ve č o pripovedovalcih samih in virih, ki so jih uporabili pri oblikovanju zgodb. Cilj projekta je bil tudi tokrat »utrjevanje in spoznavanje lastne identi- tete, da bi se lažje in bolj samozavestno soo čali s sedanjostjo in našli svoje mesto v vedno bolj enoviti prihodnosti« (str. 8). Avtorici ponovno ugotavljata, da bo- sta zaradi velikega odziva z domoznan- stvom v ob čini Jesenice še nadaljevali, strokovna javnost pa bi rada izvedela kaj ve č tudi o tem, kako sre čanja potekajo, ali pripovedovalci prejmejo navodila, če in kako bo zbrano gradivo tudi strokovno interpretirano. Zanimiva bi bila primer- java, kako se v Sloveniji po posameznih občinah razvija domoznanska dejavnost, povezana s kulturno dediš čino. Ali do- moznanstvo vklju čuje še druge teme, na kakšen na čin se ta dejavnost organi- zira in kje vse lokalne skupnosti črpajo sredstva za to, da ob vedno manjši prora- čunski pogači uspevajo prilagajati svojo dejavnost novim razmeram. Pa saj so se tega menda nau čile prav iz pripovedova- nja sokrajanov, mar ne? Muzeje radovljiške ob čine (v nadalje- vanju MRO) sestavlja pet samostojnih muzejskih enot – kustodiatov: Čebelar- ski muzej, Galerija Šiv čeva hiša in Me- stni muzej v Radovljici, Kovaški muzej v Kropi in Muzej talcev v Begunjah na Gorenjskem. Vsaka od naštetih enot raz- vija tudi svojo založniško dejavnost, ki v letu 2008 šteje že dvaindvajset enot, med njimi pa so etnologom verjetno najbolj znani muzejski katalogi Čebelarskega muzeja Pripovedi s panjev, ki jih je ure- dila muzejska svetovalka Ida Gnilšak, in sedem letnikov periodi čne publikacije Kovaškega muzeja z naslovom Vigenjc, ki ga ureja višja kustodinja Saša Florjan- či č. Mestni muzej Radovljica sodi med naj- mlajše člane radovljiških muzejev. Na- haja se v prvem nadstropju radovljiške graščine. Pred njegovo ustanovitvijo je bila tu od leta 1974 na ogled Linhartova spominska soba, ki so jo uredili Filmski in gledališki muzej Slovenije iz Ljublja- ne in Muzeji radovljiške ob čine. Leta 1997 je bil z nalogo pripraviti vizijo in strokovne podlage za muzejsko pred- stavitev osrednje zbirke zgodovine me- sta Radovljica oziroma dežele in njenih znamenitih krajanov, predvsem Antona Tomaža Linharta, ustanovljen iniciativni odbor. Poslanstvo današnjega Mestnega mu- zeja Radovljica je zbiranje, hranjenje, ohranjanje, dokumentiranje, prou čeva- nje in posredovanje premi čne kulturne dediš čine levega brega Save v ob čini Radovljica. Gradivo je organizirano v tri temeljne zbirke: Anton Tomaž Linhart in 18. stoletje, Staro mestno jedro Radovlji- ce in Kraji na levem bregu Save v ob čini Radovljica. Prostori za stalno razstavo so bili preno- vljeni leta 2007, ko je bila obnovljena tudi osrednja, to je baro čna dvorana, ka- tero upravlja Ob čina Radovljica. V letu 2008 je tudi Mestni muzej dobil svojega kustosa; ta je »podedoval« dediš čino, ki sta jo urejali kustodinja Čebelarskega muzeja Ida Gnilšak in direktorica zavoda Verena Štekar Vidic. Poleg nekaj vsebinsko zaokroženih ali fragmentarnih enot dediš čine, ki so se desetletja nesistemati čno zbirale, je Me- stni muzej s pomo čjo raznih zunanjih sodelavcev oblikoval tudi svojo zbirko publikacij z vsebino, povezano z mestom Radovljica. Do sedaj so izšli trije zvezki: prvega, Radovljiško izročilo: Nekaj »ra- dolških« za pokušino, je leta 1999 uredila Ida Gnilšak, druga dva zvezka Stanoval- ci Šiv čeve hiše od za četka 18. stoletja do leta 1973 (2004) in Radovljiške družine v 18. stoletju: Radovljica Mesto (2007) pa je napisala etnologinja Nadja Gartner Lenac. Publikacija Radovljiško izro čilo: Nekaj »radolških« za pokušino, ki je na enain- tridesetih straneh izšla leta 1999, je na- stala kot nadaljevanje Pevskih spominov * Mag. Tita Porenta, prof. zgod. in univ. dipl. etnol., muzejska svetovalka, Muzeji radovljiške občine, 4240 Radovljica, Linhartov trg 1. E-naslov: titaporenta@gmail.com IDA GNILŠAK (ur.) IN NADJA GARTNER LENAC: Zbirka naše mesto in ljudje; Mestni muzej Radovljica, Radovljica 1999, 2004 in 2007