48. snopič.
Pravljice iz jutrovih dežel
Za slavensko ljudstvo priredil
L. Haderlap. //
/ /
—t.'-v. '.ir
Tiskal in založil J. Krajcc v Novomeatu.

Historija od kralja, ki se je y podobo zaljubil,
„Neki Afganski kralj jo dosegel že visoko starost, ko so mu je rodil prvi sin. Imel je toraj veliko veselje s tem princom in preskrbel rnn je najboljše uöenike. Tndi mu je pustil zidati prelepo palačo. Neki tuji malar je prišel in je naslikal v tej palači v enej dvorani na strop princezinjo z njenimi družicami tako lepo, da je princ, ko je v s?ojo palačo prišel in to podobo videl, kar znak padel.
Osem sto pet In devetdeseta noč.
Ko je princ zopet k zavesti prišel, vsedel se je v tej dvorani na stol in dolgo časa gledal to prelepo podobo, v katero je bil ves zaljubljen.
Ko je oče čez nekaj dni k njemu prišel, najde princa vsega bledega io pobitega. Mislil je, da je morda bolan; zato je poslal po zdravnike. Toda ti niso mogli nič zvedeti, kako bolezen bi princ imel. Zato je kralj nekemu dvornika rekel: „Ako izveš, kaj je mojemu sinu, hočem te dobro poplačati". Na to je šel ta dvornik k princu in mu je toliko časa na srce govoril, da mu je vse povedal, kako je tisto podobo zagledal in kako se je v njo zaljubil".
Zdaj je ukazal kralj, da mora princ v drugi hiši stanovati, da tiste podobe ne bo več videl. Tudi je naročil, če bo kak tujec v mesto prišel, naj ga pridržijo in pokazavši mu podobo, naj ga prašajo, Če mu je znana ta princeziaja, ki je ta naslikana. Enkrat jo res prišel neki mož v ta kraj, kateri je, ko so ga pripeljali v dvorano, vskliknil: „Bes te plentaj I to
j*
Je pa moj brat naslikal!" Ko so kralju to povedali, dal je tujca k sebi pripeljati, ter ga je začel iz-praševati. Tujee je rekel: „Dva brata sva; moj brat / je šel v Indijo, kjer je videl hčer Indiškega kralja j in se v njo močno zaljubil; do nje pa ni smel blizo. / Zato je šel proč iz tiste dežele iu je obljubo storil/ da bo ? vsaki deželi, v katero pride, oam&lal eno podobo od te indiške priucezinje. Ker sem že dalj časa svojemu brat», za petami in sem že v već krajih to podobo videl, zato dobro vem, da je to indiška princezinja".
Ko je mladi prime zvedel, kako je tujec govoril, sklenil je takoj, da hoče v Indijo potovati, da tata toliko lepo prmeezinfö živo vidi, misleč, če je že naslikana tako lepa, kaka bo še le živa! Ukljub vsem ugovorom napravil se je s primernim spremstvom na pot in vzel veliko lepih in dragocenih daril seboj. Po dolgem in težavnem potovanji je srečno prišel v Indijo, se kralju predstavil in ga prosil, naj mu da lepo prineezinjo v zakon. Kralj je odgovoril, da on nema nič proti temu, da si pa nobeden ne upa, kaj taeega prineezinji povedati, ker ona je take natore, da ne more nobenega možkega trpeti.
Kraljevič je pustil «daj svoje šotore postaviti ped oknom prlneezinje. Čez nekaj dai je videl eno od družic kraljičine. To je prosil, naj mu pomaga, da si pridobi ljubezen prineezinje; ponujal jej je za to bogatih daril. Družica pa mu je naravnost povedala, da si ne upa zanj nič storiti, ker prineezinjo že od prej pozna, da se proti njej ne sme o nobenem možu nič govoriti.
To je princa tako žalilo, da je zbolel. Vendar je še zmiroBi delil bogate darila med posle, ki so
bili pri kraljičini. S tem pa je zapravil svoje zaklade, kar jih je seboj vzel, da že svojih poslov ni mogel več plačevati, zato so ga ti zapustili in mu ušli. Zdaj se je prine nameni), da pojde domu nazaj, da vzame več denarja seboj in da se potem v Indijo povrne in tako dolgo ostaae, dokler prineezinja ne postane dražih misli.
S tistimi posli, kar mu jih je še zvestih ostalo, podal se je v svojo domovino nazaj. Med potjo pa so mn služabniki pomrli v puščavi, samo enega je še imel, pa še tega je en lev ugrabil in raztrgal, čisto sam je potoval zdaj kraljevič naprej. Hodil je peš in imel je že vse otekle noge Ves truden in lačen je prišel nazadnje v mesto Sagestan. Tam je nesel še svoj zadnji prstan k zlatarju, da bi si mogel kruha kupiti. Zlatar še ni imel kmalo tako lepega in dragocenega prstana v rokah, zato je prinea praša), kdo je in kam gre. Prine mu je povedal celo svojo zgedbo. Zlatar mu je izplačal za prstan tisoč eekinov in se sam ponudil princu, da ga hoče spremiti do njegovega doma, kar je princ rad sprejel.
Ko je prišel prine na mejo domače dežele, spoznali so ga ljudje, leteli skup in mu postregli. Z velikim veseljem ga je sprejelo tudi glavno mesto njegovega očeta. Kralj mu je prišel naproti in je sprejel tndi tistega zlatarja z največo častjo.
Ni dolgo doma ostal, ampak kmalo se je prino v drugič odpravil na pot v Indijo. Vzel je seboj veliko več zakladov in obilno izbranega spremstva. Tudi tisti zlatar je šel z njim, Med potjo pa so bili napa« deni od celega krdela roparjev. Prine se je hrabro branil, vendar ni mogel ubežati svoji osodi. Podlegel je večini in bil ubit. Zlatar ga je pokopal, mu nare-
dil spomenik na grob in sel žalosten v svojo domačijo. Rekel pa ni nikomur nič o tem, kje je bil in kaj je doživel.
Obrnimo se zdaj k indiški prinzezinji. Ona je bila videla šotore afganskega princa, in ko je enkrat zagledala njega samega, bil je njej tako po volji, da je popustila prejšno sovraštvo do možkib in se v tega princa zaljubila. Vendar ni nikomur nič povedala o svojih občntkib, dokler je bil princ tam; družice pa si tudi niso upale o tem govoriti, ker so mislile, da je prineezinja še zmirom takih misli, da možki človek ni spoštovanja vreden.
Ko je pa princ šotore odstranil in iz Indije odšel, prašala je prineezinja: „Kdo pa so bili ti ljudje in kam so zdaj šli?" — „To je bil", reče ena iz družic, „afganski prine, ki je prišel vas snubiti" — „Gorje tebi", reče prineezinja, „zakaj mi tega nisi poprej povedala?" — „Nisem si npala", reče na to družica, „ker vem, da možke sovražite". Na to ni mogla prineezinja nič reči, ker jej je vest očitala, da je res kazala vedno sovraštvo do možkih.
Šla je toraj k svojemu očetu in ga prosila, naj jej dovoli, da bo za princem šla in ga poiskala, kakor je on njo poiskal. Napravila se je res na pot in z velikimi zakladi prišla je skozi puščavo v S a gest an. Tam je poklicala zlatarja, da bi jej neki zlati zapestnik popravil, ker se je bil na poti pokvaril. To je bil pa ravno tisti zlatar, ki je s kraljovičem hodil. Po tem, kar mu je kraljevič od indiške piince-zinje in njene lepote pravil, spoznal je zlatar, da mora to tista prineezinja biti. Prašal jo je tedaj, kam potuje. Ko mu je vse po pravici povedala, začel si je »latar lase ruvati, si raztrgal obleko in. si bil s pestmi
v obraz. On je namreč kraljeviča zelo rad imel, in zdaj ko je zvedel, kako rada ga ima prineezinja in kako lahko bi jo bil za ženo dobil, ako bi bil še živ, bilo mu je toliko žal po princa. Ko je prineezinja prašala, zakaj tako žaluje, povedal je zlatar vse, kako je s princem potoval in kako so ga roparji ubili.
Prineezinja je bila silno žalostna, ko je to zvedela. Potovala je k njegovim starišem in jim naznanila nesrečno smrt nbozega kraljeviča. Vse je bilo žalostno. Prineezinja je poklicala slikarja in je pustila naslikati svojo in prineovo podobo skupaj, ter to podobo vzidati v tisti spomenik, katerega je že zlatar princu postavil. Zelo žalostna je prišla potem v Indijo nazaj. Lepega princa je svoje žive dni ohranila v spominu".
Ko je minister to historijo dovršil, rekel je kralju: „Ta historija je bila bolj žalostna; vem pa eno drugo o usnjarju in njegovi ženi, ki je bolj kratko-časna". — „Potem boš pa tisto jutri zvečer povedal", reče kralj.
Prihodnji dan, namreč na sedmi večer povedal je potem minister tako-le historijo:
Osem sto šest In devetdeseta no&
Historija o usnjarju in njegovi ženi.
„V nekem velikem mestu je živel usnjar, ki je imel prav lepo in mlado ženo. Ta pa je imela enega častnika za ljubčeka» Usnjar je dostikrat šel po sem-njih, da je kaj usnja prodal, in tak čas je bil častnik celi dan pri usnjarici. Častnik je imel pa predolgo pot k usnjarju. Zato si je kupil sosedno hišo, da je
bil prav blizo usnjarice. In kaj je še naredil? Dal je skopati pod zemljo in napraviti mostovž iz ene hiše v drugo hišo, da je usnjariea lahko k njemu prišla, kadar je hotela. Potem pa je častnik usnjarico še tako naučil: „Reei svojemu možu, da sem jaz njegov svak, da imam tvojo sestro za ženo, potem pridi sem in se k meni vsedi, njomu pa prej reei, naj vesdar gre obiskat svojega svaka in svojo svakinjo, ki sta se le pred kratkim iz tujih krajev prišla. Tudi mu povej, da je tvoja sestra tebi močno podobna, da se vsak čudi, V tem časa, ko bo on počasi vratar odpiral doma in pri meni, boš ti že Čez mostovž sem pritekla in on bo mislil, da si moja »žena".
Ko je tedaj usnjar spet enkrat iz semnja prišel, rekla mu je žena: „Veš kaj novega? Te dui, ko si bil ti ua sejmu, prišla je moja sestra, ki je z euim častnikom omožena, iz Laškega nazaj v ta kraj. Kupila sta to hišo zraven naše, da bomo bližej vkup. Častnik in sestra sta oba rekla, da bi tebe rada videla in s teboj govorila. Ker ti moje sestre še nisi videl, povem ti naprej, kako se boš čudil, ker je moja sestra meni tako podobna, kakor krajcar krajcarju. — Pa koj precej tje pojdi, ker te pričakujeta".
Usnjar je tedaj počasi krevsal tje v sosedno hišo. Med tem časocn pa je že njegova žeaa posadila si na glavo klobuk in se ogrnila v plajšč ter stekla po tistem mostovžu v hišo k častniku. Ko je usnjar na vrata potrkal, sedela je že pri častniku.- Usnjar je pozdravil častnika* in njegovo ženo in se jo strašno čudil, da je ta žena njegovi lastni ženi tako močno podobna. Ni hotel vrjeti, da bi bila to res druga ženska; zato ni rekel besede, ampak je tekel domu, bi se prepričal, ali je njegov» žena doma ali ne.
Ko domu pride, je njegova žena, ki je bila hitro čez mostovž tekla in plajše pa klobuk odvrgla, že pri peči sedela in pletia.
„Ali ti nisem rekla", jame se ona prekarjati, „da pojdi k mojemu svaku in moji sestri; ti pa še ztnirom okoli doma postopaš!" — „Saj sem bil tam", reče usnjar, „pa sem mislil, da ti tam sediš, ko sem tvojo sestro videl". — „Kaj ne, kako sve si podobni", reče žena, „samo po obleki naji je mogoče razločiti. Pa le pojdi spet tje, da se jim ne bo za malo zdelo".
Okorni usnjar je ženi verjel in je spet šel k častniku v hišo. Njegova žena pa je bila že tam, ko je tje prišel. Pozdravil jo spet oba in ju pogledal. Ko je pa njegova žena spregovorila, poznal jo je tudi po glasu in sam ni vedel, pri čem da je. Častnik ga praša: „Zakaj ste pa tako namišljeni, gospod svak?" — Usnjar mu reče: „Tista ženska, ki tam pri vas sedi, jo moja žena". Spet ni rekel besede, ampak tekel je domu, da bi se prepričal, ali je njegova žena doma ali ne. Žena pa je bila bolj urna in je imela tudi bližej, zato je bila še pred njim doma. Sel je tedaj k častniku nazaj, pa žena je že tam sedela.
Zdaj ga je bilo sram in ni nič več dvomil. Postala sta z častnikom prav prijatla, in ta je dal vina prinesti, da so vsi trije pili in dobre volje postajali. Bolj pa ko je usnjar vesel postajal, bolj mu je častnik še nalival Tako se je usnjar popolnoma upijanil, da je obležal in zaspal. €daj pa mu je častnik vso glavo obril, kakor se nosijo Turki; tudi mu je pripasal sabljo in mu dal torbo čez ramo, kakoršne so takrat turški vojaki nosili. Y to torbo pa mu je djal pismo na cesarskega namestnika v Ispahanu,
t katerem je stalo, da je to turški vojak Bus t an Kumar, da naj mu izplačajo vsaki mesec sto goldinarjev in dajo po deset funtov kruha in pet funtov mesa na mesec, ter naj ga porabijo kot častnika. Podpisan je bil cesar sam. Ta podpis pa je le tisti častnik ponaredil. Ko je bil usnjar tako napravljen, nesel ga je častnik po noči iz hiše precej daleč proč in ga položil na neki travnik.
Ko se je usnjar zjutraj zbudil in se videl v tej opravi, sam ni vedel, pri čem da je, in rekel je sam pri sebi: „To je oprava turških vojakov, če bi jaz ne vedel, da sem nsnjar Boremoj, mislil bi sam, da sem turški vojak. Ker je bil še od prejšnega dneva malo pijan, opotekal se je po cesti in šel en čas naprej, en čas nazaj. Slednjič je sklenil, da pojde domu. „Če me bo moja žena poznala", rekel je sam pri sebi, „potem sem usnjar Boremoj, ako me pa ne pozna, potem sem Turk".
Ko jo domu primaha in ga njegova zvita žena zagleda, vpila mu je naproti: „Kam pa hočeš, ti Turk ? Kaj hočeš v hiši usnjarja Boremoja? On je znan človek in ima častnika za svaka, ki je v časti pri cesarju. Če ne greš precej od tod, poklicala bom svojega moža, on ti bo že posvetil l" — Zdaj se je usnjarju res zdelo, da je Turk; posebno ker je bil še nekoliko vinjen. Šel je tedaj od tod. Med potjo je pošlatal v žep in našel tam tisto pismo. Naprosil je nekoga, da mu je pismo prebral. Potem je še k svojim tovarišem usnjarjem sel, da se jim pokaže. „Če me še ti ne poznajo", je rekel, potem sem res Turk.".
Turki so bili pa pri usnjarjih na slabem glasu, kajti dostikrat so jim kaj dela naročili ali kaj usnja na upanje vzeli, pa nikoli nič plačali. Zato so se
usnjarji pritožili pri samem cesarju čez turške vojake in cesar jim je dovolil, da smejo vsacega, ki bi jih hotel še goljufati, s kamenjem zapoditi ali pa pre-tepsti. Ko se jim tedaj usnjar Boremoj v opravi turškega vojaka približa, začeli so kamenje v njega metati in preklinjati vse Turke. „No, če sem Turk, naj pa bom Turk", rekel je usnjar sam pri sebi, potoval je s pismom v Ispahan in tam so ga sprejeli za turškega častnika pod imenom Rustam Kumar, in mu plačali, ker so menili, da je pismo res od cesarja. Tako je usnjar ostal med vojaki v Ispahanu in je svojo ženo prepustil tistemu častniku".
Ko je minister to historijo skonč&l, rekel mu je kralj: „Zdaj bomo morali pa vendar enkrat sodbo narediti s teboj?" Minister reče: »Saj sem zmirom pripravljen in vam ne uidem nikamor.' Mislil sem pa, da vam moram še prej povedati historijo o trgovcu in o stari ženi, ki mu je premoženje rešila". „Kaka pa je bila tista dogodba?" praša kralj. „Ako dovolite, hočem vam jo jutri zvečer povedati?" — „Že velja", reče kralj.
Osen sto sedem in devetdeseta noč.
Že je pretekel en teden, odkar je minister kralju historije pravil in ga tako motil, da ga ni dal umoriti. Na osmi večer je prišel minister spet ob navadni uri, in ko se je kralju spodobno priklonil, začel je praviti to-le historijo:
Historija o trgovcu in o stari ženi.
V mestu Korasani bilo je več družin, ki so se silno obogatile in potegnilo vso oblast v svoje roke. Toda ljudstvo jih je začelo sovražiti in preganjati,
tako da so nazadnje vse te družine mesto zapustile. Samo ena stara žena od tega roda je še v mesta ostala. Toda ljudstvo še te ni uioglo strpeti; zapodili so jo brez usmiljenja iz mesta, ker ni imela nikogar, da bi se bil zanjo potegnil. Imeli so ti ljudje tako čudne predsodke o ženi, da so rekli: „Kaj hoče ta žena pri nas? Kdor jej kaj dobrega stori, mu bo s hudim povrnila". — Pred mostom je bila neka raztrgana bajta. V to bajto so ženico peljali in jej rekli, naj tam ostane in naj se ne prikaže več v mesto. Živela je od tega, da je pred pragom blizo eeste stala in ljudi, ki so mimo šli, za miloščino prosila.
Zgodilo pa se je v tisti deželi, da se je velik del ljudstva gpuntal zoper kralja. Vodnik puntarjev pa je bil samega kralja nečak, aH njegovega brata sin. Vsak je želel, da bi puntarji zmagali in krivičnega kralja pregnali, ker je ljudstvo hudo stiskal. Vendar je Bog v svoji modrosti tako obrnil, da je kralj zmagal. Kaj vemo mi ljudje, zakaj je moralo tako priti. Morda je hotel kaznovati nepokornega nečaka.
Ker je pa vsled vojske velika revščina prišla v deželo, prašal je kralj svojega ministra, kje in kako bi se kak denar dobil. Ker drugače nista mogla do denarjev priti, delala sta kralj in minister tako: Kjer sta le zvedela za kakega bolj premožnega človeka, moral je priti pred kralja na odgovor. Prašali so ga, kje je denar zaslužil in kako, ali kje ga je zaslužil eče in stari oče. Če se odgovori le količkaj niso vje-mali, rekel je kralj: „Ti si lump, ti si denar pri« goljufal, ali pa ga je prigoljufal tvoj oče!" Potem so mu vse vzeli in njegov denar je prišel v kraljevo blagajnico. Še huje so lovili tuje trgovce, ki so po
kupčijah prišli v to nesrečno deželo. Minister je moral vsakemu uganjke dajati, in kdor ugaajke ni rešil, temu so vse pobrali.
Enkrat je prišel nek prav bogat trgovec z obilnim blagom in denarjem v Korasano, ker nič ni vedel» kaj se tukaj godi. Ko je šel mimo tiste strgane bajte in je videl staro beračico pred njo sedeti in vbogajme prositi, stopil je k njej in jej dal nekaj krajcarjev, kajti bil je usmiljenega area. Ženica se je začela v giuljivih besedah zahvaljevati in ga je prašala, če je tujec v tem kraji, ker tako čudno govori. Trgovec je to potrdil in jej povedal, da je prišel z obilnim blagom, katerega je že v mesto naprej poslal. „Če ste bogati", reče- žena, „potem ste v našem kraji v nevarnosti, da ob vse pridete". Ko se je mož čudil tem besedam, začela mu je praviti, kako kralj in minister tuje trgovce z ugaujkami lovita, in če jima ne znajo vso prav odgovoriti, vzameta jim vse blago in ves denar. „Kaj bom pa zdaj počel", reče trgovec, „ko imam pa blago že v mestu in se na poti obrnitj ne morem?" — Žena mu odgovori: „Vzemite mene seboj v mesto, in kedar vam bo minister kako uganjko dal, prosite ga za en dan sdloga, in v tem času vam bom jaz odgovor povedala. Mene morate pa doma kje skrito imeti".
Trgovec je bil s tem zadovoljen in potovala sta še tisto noč v mesto, da bi žene nihče ne zapazil. Ministru so pa že povedali od tega bogatega trgovca, in koj drugo jutro ga je poklical pred se. Pozdravil ga je prav prijazno, nazadnje mu je pa rekel: „Ne smete zameriti, v naši deželi je že taka navada, da morajo tuji trgovci uganjke ugibati, če jih ne rešijo, zapade njih blago in denar. Dovolite mi toraj, da
tudi do vas stavim par vprašanj: Povejte meni, kako se slon vaga?" Ves prestrašen si je trgovec mislil: „Zdaj sem že zgubljen! Slon je tako težka žival, da ga nobena vaga ne potegne. Nekateri tehta toliko, kakor majhna hiša. Kje je tista vaga, na katero bi ga mogel postaviti in izvagati?" Vendar se je mož domislil stare ženiee, katera mu je rešitev obljubila, in je prosil ministra za en dan odloga. To se mn je dovolilo. Ko trgovec domu pride, povedal je ženi vse, kako je bilo pri ministru in kako uganjko mu je dal. Žena pa mu reče: „Pojdi k ministru in reei mu: Dajte mi eno prazno ladijo, in jaz bom slona notri postavil. Kedar pride ta teža not, bo začela ladija bolj globoko v morje se pogrezati. Potem bom naredil znamenje, kako visoko je voda segla. Potem bom slona ven peljal in bom v ladijo tako dolgo kamenje nosil, da bo spet toliko globoko se vsedla, kakor poprej, ko je bil slon v njej. Zdaj bom vedel, da to kamenje je ravno tako težko, kakor slon. Potem bom to kamenje cent za centom zvagal in nazadnje bom vedel, koliko slon vaga?"
Ko je drugo jutro trgovec ta odgovor prinesel, se je minister zelo začudil nad njegovo bistroumnostjo. Dal pa mu je še to nganjko: „Kaj pa praviš k temu možu. On prebiva v ßobi, v katerej so štiri okna na štirih stenah. Pri vsakem oknu ena kača not tišči. Te kače se pa le s tem preženejo, ako se pri vsakem oknu dva konca od dveh fižolovih drogov ven pomolita. Mož ima v sobi pa samo štiri fižolove droge (kolce), kako bo naredil, da pri vsakem oknn dva konca od dveh drogov ven pomoli in se tako kačam ubrani?" Trgovec je prosil spet za on dan odloga. Ko domu pride, mn je stara žena to reč razložila tako: „Vsak
đrog ima dva konca. Ako dva tako vkup položim, da nju dva konca pri enem oknu ven gledata, potem ju lahko toliko vzdignem, da bodeta zadnja dva konca pri nasprotnem oknu ven gledala. Potem položim ona dva droga poprek na prva dva, da nju sprednja konca gledata pri tretjem oknu ven, zadnja dva konca pa pri četrtem, nasprotnem oknu". — Ko je trgovec s tem odgovorom prišel, se je začudil in rekel: „Hodi z Bogom; tebe ne bom več izpraševal. Ko bi bili vsi ljudje tako umni, kakor ti, potem bi bil jaz že davno svojo glavo zgubil, ker bi kralju ne mogel s svojimi uganjkami nič pomagati". Minister se je še dalj časa s trgovcem pogovarjal in je zvedel od njega, da je neka stara žena te uganjke rešila. „Poglejte", reče na to minister, „nobenega človeka ne smemo zaničevati. Ycasih je stara beračica bolj modra, ko najbolj skušen in učen mož. To je že marsikdo zvedel na svetu, tako tudi vi".
„Bes je ta ženska uganjke dobro rešila", reče minister nazadnje, „vendar znam še bolj kratkočasno historijo namreč od zvite ženske in neumnega moža". — „Bodes pa jutri tisto povedal", reče kralj.
Osem sto osem in devetdeseta nofi.
Deveti večer je minister Plevrat spet prišel o navadnem času in povedal kralju to historijo:
Historija o zviti ženski in nenmnem možn.
„Živel je v starih časih neki gospod, ki je bil še preeej neumen, toda bil je bogat in imel je lepo ženo. T» žena pa se je pajdašila % mladim človekom.
Enkrat pa jej reče ta njeni ljubček: „Ti moraš tako narediti, da te bom smel poljubiti v pričo tvojega moža, sicer ae pridem ve<i k tebi". Žena, ki je Ijub-čeka zelo rada imela, mu reče: „če že tako hočeš, pa pridi popoludne v naš vinograd in skrij se za utico. Eedar te bom poklicala, pa pridi in me boš lahko poljubil vpričo mojega moža".
Ko njen mož domu pride, mu reče žena: „Ti, pojdiva no danes enkrat v naš vinograd, že tako dolgo nisva bila tam. Rada bi se enkrat sprehodila. — „Zakaj pa ne, bodeva pa šla", reče mož. Precej po kosilu sta se odpravila od doma. V vinogradu pa je stala ena jablana in še več drugih dreves. Ker so bile jabelka ravno zrele, rekla je žena: „Pristavi no lestvo, bom nekaj jabelk natrgala".
Mož je lestvo pristavil in se vsedel potem spet v utico. Komaj je pa žena nekaj jabelk odtrgala, kar začne nad možem vpiti: „O ti sp&ka ti stara! ti norec ti stari! Ali tako se obnašaš P Ali se to spodobi za tacega gospoda? Ti nemarnež ti grdi!" Vsa jezna zleze po lestvi doli in prileti nad moža, ter ga na vso moč zmirja. „Kaj pa je vendar?" praša mož, „ali si znorela?" — „Kaj bom norela?" reče žena, „saj sem te z lastnimi očmi videla, kako si neko žensko objemal in poljuboval! Sram te bodi!" Mož je trdil svojo nedolžnost, pa ona je ie pri tem ostala. Potem je še enkrat na drevo zlezla, in začela je ravno tako nad možem vpiti, To je teko dolgo vganjala? da je mož sam zlezel na drevo, češ, aii bo ob kaj videl ali nič. Ko je pa mož na drevo lezel, poklicala je ona brž svojega ljubčeka, ki je bil za utico skrit, in začela sta se poljubljati, da je mož iz drevesa doli vse videl Zdaj je sačsl mož na drevesu vidit
in ženo zmirjati. Ko pa doli pride, in je bil njen ljubček že »pet za ntieo skrit, praša žena. moža: „Kaj pa si vendar videl, da si se tako drl nad menoj ?" — „Videl sem moža", reče on, „ki je tebe objemal in knševal!" — „Ne bodi no neumen", reče ona, „saj vidiš da sva sama tukaj, kje se bo drug možki vzel?" Mož je potem še večkrat na drevo zlezel, in vselej je ona ljubčeka poklicala, da sta se poljubovala. Ko je mož z drevesa prilezel in je videl ženo spet samo, se je tej prikazni čudil. Oca pa mu reče: „Meni nisi hotel vrjeti, ko sem ravno to videla; zdaj si se pa sam prepričal, da se iz tega drevesa res tako vidi". Mož pa reče na to: „Beživa iz tega vinograda, tukaj vse mrgoli hudih duhov!"
Os«m sto devet in devetdeseta noč.
Ko je minister to historijo dokončal, rekel je kralju: „Ta historija nas uči, kako zvite in hudobne so ženske. Vendar se tudi ne manjka hudo.bnih možakarjev, kakor nam spričuje historijaod daearja in od drvarja". — „Če je tista historija lepa", reče kralj, „jo boš pa jutri povedal".
Ko je tedaj minister na deseti večer h kraljn prišel, povedal je to historijo:
Historija o dacarju in o drvarju.
V neki lepi deželi je vladal mogočen, pa zelo krivičen kralj. Mnogo ljudi je zbežalo iz njegove dežele, tako jih je stiskal. Kralj je imel to grdo navado, če je le kje za kakega slabega, hndobnega ali krivičnega človeka zvedel, brž ga je k sebi poklical loot mi XI,	ä
10 mu dal kako službo. Tako je zvedel tudi od nekega dacar j a, da je z ljudmi prav neusmiljen. Brž ga je vzel v svojo službo in mu dal dobro plačo. Bolj ko je ljudi stiskal, rajši ga je imel kralj.
Nekega dnć je videl ta daear drvarja, ki je nekaj drv na hrbtu nesel, v mesto. „Precej plačaj en groš daca!" zavpije dacar nad njim. „Ali hočeš mene in moje otroke umoriti P" praša drvar. „Kdo govori od tega!" reče dacar. „Se ve da!" odurne drvar, saj drva niso več, ko tri groše vredne, denarja pa nimam nobenega, da bi te plačal. Počakaj vsaj, da te drva v mestu prodam, potem ti bom gros prinesel, za ostala dva groša pa bom sebi in svojim ljudem jesti kupil. Ti si morda v pravici, da denar precej tirj&s, pa pametno to ni, ker jaz to ne morem plačati, dokler svojega blaga nisem prodal. Tudi kralj David je tako razsodbo naredil, pa njegov modri sin Salomon je sodbo popravil, da je bila boljša in pravičnejša". — „Kaka pa je bila tista razsodba?" praša dacar. Na to je drvar povedal
Historijo o Da?idu in o Salomonu.
„Enkrat so prišli h kralju Davidu kmetje tožit, da tuji pastirji živino po njihovih njivah in travnikih pasejo in jim posebno po noči veliko škode delajo-Kralj David je potem razsodil, da vselej, kedar se bo to zgodilo, se mora škoda ceniti in v denarjih plačati. Modri Salomon pa te sodbe ni potrdil in je rekel: „Lahko so zgodi, da gospodar živine nema denarja, da bi škodo plačal, da se mora toraj kmet dolgö tožariti, prej d» škodo povrnjeno dobi; morda
bi pastir rad plačal, pa ne more precej; ali pa je pastir hudoben, svojo čredo proda in denar skrije, potem mu kmet ne more nič vzeti. Najboljši je tedaj, da se taka živina, ki se po tujem svetu pase, vjame in da si kmet škodo sam plača; on naj krave po-molze, ovce pa postriže; s tem bo že toliko dobil, kar so mu živali škode naredile". Vsi so potrdili razsodbo Salomonovo in so rekli, da je bolj modra in pravična, ko razsodba Davidova".
Ta zgodba bila je daearju tako po volji, da je drvarju tisti groš odpustil in ga prosil, naj pri njem ostane. „Morda me boš ti še na pravo pot spravil!" reče dacar drvarju. Sla sta potem skupaj naprej in sta srečala druzega drvarja. Tudi tega je dacar prijel, naj davek plača od nasekanih drv. Ta drvar pa je začel prositi, naj ga dacar vsaj an teden počaka, ter ma rekel: „Jutri moram plačati stanovnino, in če je ne plačam, odpovejo mi stanovanje in jaz se moram iz tega mesta proč podati, ker nimam denarja, da bi si najel drugo stanovanje. Če me pa en teden pri miru pustite z davkom, bom najprej plačal stanovnino, potem pa davek". Ko dacar te prošnje ni hotel uslišati, rekel mu je še prvi drvar: „Če ga siliš, da mora prucej plačati, potem nima jutri stanovanja, ob bo to deželo zapustil. Namesto da bi od njega vsak dan en groš davka dobil, boš potem zgubil na tem človeku davek celega leta, ker boš le danes še nekaj dobil, potem pa celo leto nič yeč, ker moža ne bo več tukaj. Počakaj toraj za te groše, kar jih je dolžan, da ne zgubiš tri sto in šestdeset groše?", — „Ti imaš prav", reče zdaj dacar in pusti drvarja pri miru.
Ko spet s prvim drvarjem naprej gresta, srečata tretjega drvarja. „Plačaj gros!" zakliče dacar. „Potopite nekoliko", reče drvar, „da iz mesta nazaj pridem. Pri sebi imam samo tri krajcarje, pojdem pa v mesto in bom še dva krajcarja prinesel. Vzemite za zdaj te tri krajcarje!" — »Tega ne bom storil", reče dacar, „jaz hočem vseh pet krajcarjev na enkrat". — Prvi drvar mu reče na to: „Prijatelj, to ni bilo pametno. Ložej je vzeti to, kar je že tukaj, kakor čakati na tisto, kar še le pride. Če zdaj tri krajcarje plača, bo potem ložej plačal še una dva, kakor celi groš". — „Saj imaš res prav!" reče dacar, „že vidim, da se s potrpežljivostjo več opravi, ko z grobostjo in togoto". Ta drvar je ostal tako dolgo pri tem dacarju, da ga je čisto preoa-redil; dacar se je poboljšal in je postal ves drug mož". —
Kralj Baruh je rekel, da se mu je ta historija dopadla. Minister Plevrat pa je rekel na to, da zna še veliko lepšo historijo, namreč tisto od žene, ki je tatu vjela. Kralj ga je torej naprosil, da je povedal na enajsti večer to historijo tako:
Historija o ženi, ki je tatu vjela.
Živel je v nekem mestu prav prekanjen tat. On se nikoli ni pečal z drugimi tatovi, tudi nikoli ni kradel v svoji soseski, ampak le bolj daleč od hiše, kjer je bil neznsn; tako da so ga ljudje v njegovem predmestji za poštenega človeka imeli. Kradel je namreč tako na skrivnem, da nobeden nič ni suma i»wl na njega. Neko noč je ulomil na daljnem koncu
mesta v hišo nekega siromaka, o katerem Be mu je bil nekdo zlagal, da je prav bogat. Ko je vežne vrata ulomil, preiskal je celo hišo, ne da bi ga kdo slišal, toda nikjer nič ni denarja našel. Tudi tam, kjer je tisti revni mož s svojo ženo spal, ni tat nič dobil. To ga je tako razjezilo, da je moža zbudil in mu grozil, da ga bo zaklal, če mu ne povč, kje ima svoj denar »krit.
Devetstota nob.
Revež pa ni mogel nobenega denarja pokazati, ker res nobenega ni imel. Tat pa mu tega ni verjel, ampak ga je začal pretepati in mu s smrtjo groziti, ako mu denarja ne da. Mož pa se je zarotil in djai: „Svojo ženo hočem od hiše zapoditi, če imam kakšen krajcar pri hiši!" — „Kako govoriš?" oglasi se zdaj žena, „mene hočeš zapoditi, ako se denar v hiši najde; v kamri pa imaš toliko denarja spravljenega! Ali se ne bojiš Boga?" Zdaj je tata sama priganjala, naj moža le tepe, da bo že pokazal svoj deaar. Tat je zdaj moža še bolj tepel, dokler mu ni ta odprl svoje kamre, kamor je zdaj tat treščil, da bi denar iz nje pobral. Pa tudi moža je za seboj potegnil, da bi mu pokazal, kjer je denar skrit. Ko sta bila oba not, je pa žena močne duri zaprla in zaklenila, ter zaklicala tatu skozi duri: „Garje tebi, ti neumni tat! Zdaj smo te vjeli. Zdaj pojdem precej po stražnike, da te primejo, in prišel boš še na vislice, ti lump ti zanikerai! Tat se je res ustrašil in skušal vrata odpreti, pa bile so zaklenjene in tako močnega lesa, da jih nobeden ne bi šiloma prelomil. Šel je potem k oknu gledal, će bi se dalo ven skočiti, pa bili so v
oknu železni g&vtri. Zdaj je začel tat prositi: „Spustite me, da grem domu, saj vam ne bom ničesa odnesel". — Žena pa mu zakliče nazaj: „Če ti vrata odprem, boš mene in moža zaklal. Daj mi svoj nož spodaj pri tleh pod durmi ven, potem ti bom odprla". „No tukaj imaš nož!" reče tat, ter ga pomoli pod vratmi skozi špranjo pri tleh, ker za toliko so duri zijale. Ko je žena nož v roke dobila, ia se ni bilo več bati, da bi tat moža z nožem zaklal, zavpila je svojemu možu skozi duri: „Jur, ali si baba ali mož P Zakaj se pustiš od tatu pretepati? Daj ga rajši ti dobro naklestiti, saj ni tvoj brat! Če se on le gane, bom hitro vse ljudi vkup sklieala in pojdem po policaje, da ga zaprejo, tega lumpa!" Zdaj ja mož srčnost dobil, zgrabil v kamri za tak kol, n& katerega so klobase obešali, in začel tatu mlatiti. Tat pa je začel strašno vpiti in je prosil ženo za pomoč. Ona pa mu reče: „Le počakaj, saj bo še huje prišlo!" Potem je moža prašala: „Ti, Jurij, kolik® smo hišnemu gospodarju na stanovanji dolžni?" Mož je odgovoril, da osemdeset goldinarjev. „Ali nam boš te prinesel, ti lump?" praša žena tatu. „Bom jih, samo da me izpustite!" reče tat. Žena pa praša naprej: „Ljubi mož, koliko smo pa mesarju in peku dolžui?" Mož reče: „Mesarju petdeset, peku pa sedemdeset goldinarjev". — „No, saj bom tudi to plačal", reče tat, „le izpustite me!" Žena pa reče: „Ljubi Jurij, naša hči je že velika, pa jej nimava kaj dote dati, kaj misliš, sto goldinarjev bo še pičla?" — „Se ve da", reče mož, „pa tega tiča prej ne izpustimo, dokler nam tudi tega ne prinese". — „Zdaj je že tri sto goldinarjev, to je grozno!" javka tat. „To pa še ni vse", reče žena, „če se hči moži, mora vendar nekaj imeti
za prvo potrebo, za drva, obleko, hišno opravo in take reči; sto goldinarjev bo pičla, kaj ne?" — „Se vč da je malo", reče mož. Žena pa nadaljuje: „Za mojega revnega moža, ki ste ga prej tako tepli, in kateri je tako reven, da si ne more blaga kupiti, da bi svojo obrtnijo naprej peljal, za tega morate tudi skrbeti. Sto goldinarjev mu morate dati, to je majhen denar za ta strah, ki smo ga prestali! Tedaj pet sto goldinarjev, ali pa pojdem po redarje in po komisarja, da vas bodo zašili, da nikoli več ne vidite belega dneva, ali pa vas bodo še obesili, če ste že prej kradli!" — „Joj meni!" reče tat, „vrag naj me vzame, če imam toliko premoženja! V dvajsetih letih si nisem toliko prihranil, kar zdaj naenkrat od mene hočete! Yendar vam bom denar prinesel, le izpustite me!" — „Ne boš Jaka!" reče žena, tako prefrigani smo tudi mi, kakor si ti! Jaz bi te izpustila in tebe bi ne bilo nikoli več blizo! Saj bi bil res noreo, ko bi tako prisiljeno obljubo držal! Povej mi, kako ti je ime in kje si domä, da mi bodo tvoji ljudje denar izplačali, drugači ti nikdar ne odprem".
Tat je videl, da ni druge pomoči, in rajši je še denar utrpel, kakor bi sodniji v roke prišel; zato je povedal svoje stanovanje in popisal svojo ženo, katere) je naročil, da naj denar izplača. Jurjeva žena je zdaj šla k tatovi ženi in jej rekla: „Tako in tako se je zgodilo. Če ne plačate pet sto goldinarjev, bomo pa moža sodciji izročili Kakor hočete, pa storite!" Tatova žena je moža vendar nekoliko rada imela, ker jo je vendar le on redil, zato je šla doli s to ženo in moža skozi vrata prašala, kaj naj stori. Tat jej reče: „Druge pomoči ni, ko da plačamo".
Zdaj je žena šla domu in je denar prinesla.
Devet sto In edna noč,
Ko je Jurjeva žena denar imela, odprla je tata vrata in mu rekla za slovo: „Dragi prijatelj, kdaj bos pa spet prišel po zaklad?" — „Kedar boš ti zopet pet sto goldinarjev potrebovala za svoje dolgove, ti dlaka ti lisičja!" reče tat na to.
Na to je tat šel domu in je bil se vesel, da ni prišel pravici v roke. Ubogi Jurij in njegova žena in nju hči pa so si napravili prav dober dan za tatov denar".
Ko je minister to historijo skončal, prašal je kralja, če je že katerikrat slišal historijo od treh hudobnih kmetov, o gospodu Jezusu in njegovih učencev? Kralj je rekel, da te historije še ni slišal, in je miuistru naročil, naj jo prihodnji večer povć.
Drugi dan, to je, dvanajsti večer povedal je minister to historijo:
Historija od treh hudobnih kmetov, o gospodu Jezusu in njegovih učencev.
„Trije kmetje so šli enkrat v mesto zavoljo neke pravde. Na poti pa so našli kepo zlata, ki je vagala petdeset funtov. Vsi veseli grejo s tem zlatom v mesto Ko v mesto pridejo, zmenili so se tako: „Eden od nas naj gre kam kruha in špeha iskat, da bomo imeli za kosilo; dva ga bova pa počakala v drevoredu na hladu". Ko je tedaj eden iz njih šel po kruha in špeha, pride mu na misel, da bi lahko celo kepo zlata on dobil v svojo oblast, ako bi ona dva kmeta zastrupil. Kupil je tedaj mišnice in je djal v kruh
- as- —
in ipeh. Med tem časom pa sta se tudi ona dva zmenila, da hočeta svojega tovariša ubiti, kedar nazaj pride, da mu ne bo treba nič zlata dati. Ko tedaj kmet z -jedjo pride, padla sta ona dva po njem in ga ubila. Potem pa sta vzela tisti kruh ia tisti speh, ki ga je ubiti prinesel, in sta začela jesti. Pa mišuica, ki je bila v jedi je tudi njima čreva prejedla tako, da sta mrtva tam obležala, in so bili tedaj vsi trije mrtvi.
Ravno pa je prišel mimo gospod Jezus, sin Marije, hvaljeno bodi njegovo in.č. Gospod Jezus se je ozrl na mrliče ia je globoko zdihnil. Njegovi učenci so ga prašali, zakaj je zdihnil, in po kakšni bolezni so ti ljudja pomrli. Gospod pa jim pov6 celo zgodbo iu reče nazadnje: „Poglejte, tako je ostudna lakomnost te tri kmete na tem in na onem svetu nesrečne storila!" Eden izmed učencev pa se je oglasil in rekel: „Gospod, meni se je enkrat skoraj podobna zgodba pripetila". Ko so drugi učenci radovedni prašali, ka* košna zgodba, jim je učenec to pevedai: „Enkrat sem iuiel za nositi tisoč goldinarjev v srebru. Denar sem imel v usnjati vreči zavezan. Hudo je soluee pripekalo, ko 8em ta deuar po široki puščavi nesel. Zdaj zagledam za seboj jezdeca, ki se mi je hitro bližal. J&z ga počakam in prosim: „Ljubi jezdec, vzemi vendar moj denar k sebi na konja, ker ga tako težko nosim!" On pa mi reče: „Saj nisem neumen, da bi zavoljo tebe svojega konja mučil in trpinčil". Ko je pa nekoliko naprej odjah&l, mislil je sam pri sebi: „Vendar sem bil neumen, da denarja nisem vzel! Jaz bi bil konja pognal iu z denarjem ušel, kje bi me mogel ta revež dohiteti? Pozna me pa tudi ne!" — Pa tudi jaz sem si mislil sam pri sebi: „Vendar je
prav, da denarja ni vzel. On bi lahko konja pognal in z denarjem ubežal, kje bi ga mogel jaz revež dohiteti? Poznam ga pa tudi ne!" Ko sem to še mislil, obrnil se je jezdec, prišel k meni in mi rekel: „No, le daj sem denar, ti ga bom pa nesel!" Jaz pa mu rečem: „Kar je tebi zdaj na misel prišlo, to je tudi meni na misel prišlo. Le hodi v miru naprej, denarje bom že sam nesel".
Drugi učenci so se smejali nad to povestjo. Gospod Jezus pa (hvaljeno bodi njegovi) imč) je učence svaril, naj nikar preveč ne mislijo na posvetne zaklade".
Ta historija bila je kralju Baruhu tako všeč, da je vzkliknil: „V resnici, moj dragi Plevrst, če boš tako lepe historije pravil, bom čisto pozabil, da bi te moral prav za prav k smrti obsoditi". Minister pa mu reče: „Veličanstvo, ako vam je drago, hočem jutri zvečer povedati historijo o kralju in ministru, pa o kraljevemu bratu".
Ker je kralj v to privolil, povedal je minister drugi dan, na trinajsti večer sledečo historijo:
Historija o kralju in ministru, pa o kraljevem bratu,
„V nekem kraljestvu Indije vladal je svoje dni moder in pravičen kralj. Imel pa je ta kralj poštenega in modrega ministra, kateremu je smel vse zaupati. Vsi ljudje so tako kralja, kakor njegovega ministra zelo spoštovali in radi imeli.
Kralj pa je imel brata., ki je bil prav hudobnega srca. Nič dražega si ni želel, ko kraljevo smrt, da bi potem on kraljevi prestol zasedel. Posvetoval se
je s svojimi tovariši, kako bi kralja s poti spravil. Ti so mn rekli: „Vsa kraljeva moč sloni na ministru, če tega odpravimo bomo s kraljem naredili, kar hočemo"..
Devet sto in druga noč.
Kraljevi brat je mislil sem in tje, kako bi ministra pokončal. Nazadnje je prašal svojo ženo za svet. Ta mu je svetovala, naj se izkoplje globoka jama na' takem kraji, kjer mora minister čez hoditi. Ta jama naj se zakrije s preprogami, kakoršne ležijo tako že navadno pred hišami in po hodnikih bogatih hiš. To se je vse storilo. Ko je bilo vse gotovo, pustil je kraljev brat ministra poklicati v kraljevem imenu, in mu tudi naznaniti, po kterem potu naj pride, ker bo posvetovanje zelo imenitno, tedaj skrivnostno. Bilo pa je to po noči. Minister je kmalo prihitel, in ko do jame pride, je vanjo padel. Kraljev brat pa ga je že čakal in je kamenje v jamo metal, da bi ga umoril. Minister je pa koj spoznal, kaj to pomeni, in ker je videl, da pomoči blizo ni in da bi mu vpitje nič ne pomagalo, se je potajil le parkrat je zaječal potem pa je umolknil. Kraljev brat je tedaj mislil, da je minister mrtev. Poklical je tedaj svoje ljudi, da so ga izvlekli iz jame in jim naročil, naj ga v morje vržejo. To je storil, da bi stvar morda po mrliču ne prišla na dan. „Če pa ministrovega trupla nikjer ne najdejo si je mislil, „kdo bo potem vedel, kakošno smrt je storil?" Minister se je ves čas mrtvega delal, ko so ga tisti hlapci v morje nesli. Bila je temna noč, ko so ga na čolnu peljali v sredo morja, ga tam vrgli not in potem spet nazaj veslali. Kavno to pa je bila ministrova sreča, da je bilo tako temno,
kajti zdaj ga vsaj ti ljudje niso videli, kako je plaval! Minister namreč ni bil hudo ranjen, že ko je prvi kamen v jamo priletel, stisnil se je v kot in sicer tako srečno pod eno zemeljsko preveso, da ga kamenje, ki je doli padalo, ni ob glavo zadevalo, ampak le sim ter tje mu je kateri kamen na hrbet priletel. Kraljevi brat pač tudi ni videl, kam je po noči kamenje lučal. Ko je kraljevi brat odšel, se je minister potajil, kajti jama je bila pregloboka da bi iz nje zbežati zamogel. Ko so ga veu vzdignili, se je mrtvega naredil. Ko so ga pa v morje vrgli, je plavati začel in bil je še toliko pri moči, da je krepko naprej plaval. Naenkrat zasliši zraven sebe krepko veslanje in pogovor. Bili so ribiči s čolnom, ter so po noči ribe lovili. On jih pokliče na pomoč, ti mu gredo naproti in ga vzamejo v svoj čoln. Potem so ga peljali seboj na svoj otok v sredi morja, kjer so imeli več bajtic, da so v njih prebivali. Stanovali so na tem otoku sami ribiči. Minister jim je nekoliko delati pomagal, in oni so mu za to jesti dajali.
Ko je minul prvi dan in drugi dan in tretji dan, potem tudi eeli teden in več tednov, pa ministra od nikoder ni bilo, ne sledu več za njim, žalovati je začela cela dežela, posebno pa kralj. Vendar je moral nazadnje misliti na druzega ministra. Kraljev brat je kraljn nasvetoval nekega človeka, katerega je silno hvalil, pa le zato, ker je bil eden od njegovih poma-gačev in z njim zautopljen, da bi se kralj v kraj spravil in kraljev brat zasedel prestol. Kralj je bil res tako dober in neumen, da je tega človeka za ministra sprejel. Zato so pa tudi kralja kmalo v svojo oblast dobili. Vsi zarotniki so se zbrali, s pomočjo novega ministra straže odpravili, kralja zvezali in v
ježo vrgli. Kraljev brat pa si je djal sam krono na glavo.
Toda on je tako slabo vladal in storil toliko kri vie, da ga je vse ljudstvo sovražilo in preklinjalo. Bati se je bilo, ko bi ljudje zvedeli, da je prejšnji kralj še živ, da ga bodo šiloma rešili in vnovič na tron posadili, tega posiljenega kralja pa ubili. Da bi se enkrat za vselej znebil svojega brata, pustil ga je novi kralj enkrat po noči daleč v morje zapeljati in tam v morje vreči. Mislil si je namreč in vsak je tako rekel, da se iz take daljave nobeden s plavanjem rešiti ne more, ker vsak prej omaga ali pa ga velike ribe požrejo.
Toda na tiste ribiče kralj in njegovi hudobni svetovalci niso mislili. Ti ribiči so namreč vselej najrajši po noči ribe lovili, sicer pa so tako tiho sami za se živeli, da svet še zanje vedel ni.
Ko so kraljevi rabelni pravega kralja v morje vrgli in se nazaj povrnili, plaval je kralj na vso moč v nasprotno stran, češ dalej ko sem od morilcev, boljši je. Tako je kmalo priplaval do tistih ribičev, kateri so ga, kakor prej ministra na svoj čoln vzeli in domu peljali.
Zelo sta se začudila kralj in minister, ko sta se pri teh ribičih zopet videla. Zdaj sta povedala tudi ribičem, kakega stanu da sta. Bibiči so bili zelo veseli, ko so zvedeli, da imajo ljubljenega kralja pri sebi. Kmalo potem se je stari ribič z dvema mla-denčema podal v glavno mesto ribe prodajat, ob enem pa je imel ta namen, pozvedovati, kako kaj ljudstvo govori.. Bibiči so zvedeli kmalo, da je vse ljudstvo razkačeno zoper novega kralja in njegove ministre, ter da si staro vlado nasaj želi, Ko so ti trije ribici
a takim poročilom nazaj prišli, oborožili so se vsi ribiči, kar jih je na otoku bilo, ter spremili kralja v njegovo deželo. Komaj ljudstvo svojega pravega kralja spozna, začelo je vkup vreti, se oborožiti in se zbirati okoli kralja. Hudobnega, posiljenega kralja so vsi pošteni ljudje zapustili; nekateri njegovih pomagačev so zbežali v tuje kraje, in le nekateri so mu zvesti ostali. S temi in krdeleeni vojakov se je branil. Toda njegova moč je bila kmalo zdrobljena in on sam ubit. Razdraženo ljudstvo je vrglo njegovo truplo v morje, kamor je bil on prej vreči dal svojega brata. Tako je prejšnji pravični kralj zopet zasedel kraljevi prestol in je s svojim ministrom še dolgo let srečno iu modro vladal tisto deželo. Zvestim ribičem pa se je kralj posebno hvaležnega skazal in jim dal pravico, da smejo ribe loviti in prodajati po noči in po dnevi, v slani (morski) in sladki vodi, in da se ne sme nikoli nobeden davek od njih tirjati. Druaega si ribiči niso želeli in so odslej brez skrbi živeli".
Devet sto in tretja noč.
Tudi ta historija je bila kralju Barabu po volji, in prašal je ministra, če še kaj več historij v6. „Kolikor hočete, veličanstvo", reče minister. „Tedaj boš pa spet jutri katero povedal", odvrne mu kralj.
Na štirinajsti večer je prišel minister spet ob določeni uri. Tudi kralj se mu je oglasil, pa je rekel: „Ljubi Plevrat, nocoj se prišli poslanci francozkega kralja k meni in sem jih na večerjo povabil. Da me ne bodo predolgo čakali, moraš nocoj kako prav kratko historijo povedati, „Je že dobro", reča minister, „bom pi poved*!
Historijo o tistem možu, ki je bil tako skrben za svoje zdravje, da je pri tem svojo smrt
našel.
Ta mož je namreč potoval skozi deželo, katera je bila vsa polna divjih zverin Prišel je s svojo živino in svojimi ljudmi ter z drugimi trgovci v zvezi pred neko mesto, ko se je ravno mračilo. Pa prebivalci tega mesta jih niso not spustili, ampak jim mestne vrata pred nosom zaprli. Morali so toraj ti popotniki prenočiti pred mestom Tisti mož pa se je tako bal divjih zverin, da ni ostal pri svojih tovariših, ampak je slezel na razvaline nekega starega grada. Toda ko je prilezel na vrh zida, je stopil nekaj v stran in je padel v grozen prepad, kjer se je do smrti potolkel.
Devet sto in četrta noč.
Njegovi tovariši so vsi zdravi vstali. Naj bi bil še on pri njih ostal, ne pa se toliko bal divjih zverin, bi tudi on še živel.
To o kralj, svetujem tudi vam, kedar se raz-govarjate s tujimi poslanci. Ako ste prav v zadregi in pomoči potrebni, delajte se, kakor bi to bilo narobe kakor bi še vi zamogli komu v brambo biti. Kajti le močnega prijatelji spoštujejo in mu zvesti ostanejo^ slabega pa zaničujejo in mu usilijo svoje ukaze. Dostikrat je človek videti v veliki nevarnosti, kakor ti trgovci pred zverino, pa nevarnost sama od sebe preide brez nesreče. Kdor pa v vsaki nevarnosti na pomoč vpije, kakor ta preveč boječi mož, ki je na raaviline lezel, tak bo ia najprej v nevMBoati po-
giml*. Kralj je potrdil besede svojega ministra in se potem podal k večerji, ki jo je dal napraviti fran eozkim poslancem.
Drngi dan pa, namreč na petnajsti večer odkar je minister historije pravil, prišla sta kralj in Plevr&t spet ob določeni nri vkup, pila vsak svojo šalico kave, prižgala vsak svojo smodko iz najboljšega turškega tobaka, in potem je minister začel praviti to-le historijo:
Historija o dobremu Milostanu.
Bil je neki Arabec iz plemenite in bogate hiše, z imenom Mil os tan. Imel je več bratov, s katerimi je živel v lepi slogi. Te je včasih k sebi povabil, včasih je pa on k njim sel na večerjo, da je bilo bolj kratkokasno. Enkrat so mu obljubili, da ga bodo ta večer obiskali. Ukazal je toraj v kuhinji, naj kaj dobrega pripravijo za njegove brate in svakinje in prijatelje, ker prav dobro ni vedel, kdo bo vse prišel. Po sobah je pustil vse lepo razsvetliti. Ker pa bratov dolgo ni bilo, šel jih je sam iskat in je ta čas vežne vrata zaklenil, ko je šel iz hiše.
Zdaj je pa v tistem mestu živel tudi nek mladi mož, ki je bil iz dobre hiše, lepo izučen, in je prišel z obilnim blagom v to mesto po kupčijah. Toda bil je tako dobrega srca, da je vse med ljudi razmetal, kar je imel in vsakemu dal, kdor ga je za kaj prosil. Tako je prišlo, da nazadnje ni nič druzega svojega imel, ko tisto obleko, katero je imel na sebi. Se stanovanja ni imel, ker ga ni mogel plačati, in bil je prisiljen, vsak dan v drugi hiši prositi, da so ga čez noč pod streho vzeli. Ko je ta nesrečni mladi mož neki večer tako žalosten po ulicah hodil, zagleda neko prav
lepo, košato žensko. Pozabil je na svojo revščino in z&čel se je po njej ozirati. Tudi ona je svoje poglede v njega obračala in ma dala spoznati, da prav tistih pobožnih ena «i. Ker ma ni šla izpred nog, jej je nazadnje vendar voščil „dober večer" in jo povabil, če hoče iti ž njim na sprehod. „Jaz pojdem s teboj v tvoje stanovanje", reče ona. Eevež je bil v veliki zadregi, ker nobenega stanovanja imel ni. Povedati si pa tega tudi ni opal, ker ga je bilo sram. Zato jo je vodil iz ulic v ulice, iz trga na drug trg, pa spet skozi kake dolge uliee, ker si je mislil: „Enkrat se bo žo naveličala, za menoj capljati ia tako se je bom znebil. Pri tej hoji pa je nazadnje prišel v ene take ulice, ki niso imele izhoda. Pri zadnji hiši pa je videl, da so vežne vrata zaklenjene. „To je ravno prav", si misli, „tukaj si bom z lažjo pomagal!" Rekel je toraj svoji zvesti spremljevalki: „Ljuba gospica, tukaj j o moja hiša, pa škoda je to: moj strežaj je menda v mesto šel in vrata zaklenil, jaz pa ključa nimam pri sebi. Kaj bova zdaj počela? Ona pa reče: „Saj ta ključavnica ni pet grošev vredna; dajmo jo razbiti!"
Devet eti In peta noö.
Na to je kamen pobrala in zadela ž njim na tisto ključavnico tako razbijati, da jo je res razbila. Mladi mož je bil ves v straha, ker si je mislil: „Kaj porečejo ljudje iz hiše, če mi kot tujci kakor roparji not silimo i" Ženska pa, ki je mislila, da je v hiši tega ljubimca, bi ga je na cesti dobila, stopila je srčno v vežo in poklicala mladenča: „No pridi, moj dragi!" Mladi mož se je ves tresel, ko je sel ž njo po stopnicah v prvo nadstropje. Stopil» sta v lepo razsvit-looi no! XI,	9
ljeno dvorano. Mladi mož ae je vsedel aa mehki sedež pri mizi, in ona zraven njega. Ženska ja odložila tudi svoj klobuk in svoj plajsč. Tako sta se en čas razgo var jala. Nazadnje pa ona praša, že bo kaj večerje. On jej reče: »Za jed se jaz nič ne brigam, to prepustim vse mojemu strežajs. Bodi tako dobra is poglej v kuhinjo, kaj je ta tepec skuhal; in če kaj najdeš, kar seboj prinesi. Sklede boš že v kuhinji dobila!" Nespeznana devičica ne bodi lena, teče res v kuhinjo, kjer najde veliko jedil pri ognji, pa nobenega človeka. Hitro zajame v dvoje skied več jedi in jedno steklenico vina, katerih je tam stalo že več pripravljenih za gostijo, ter vse to v sobo, kjer sta z mladim možem jedia ia pila ter se kratkočasila.
Treba pa je povedati, da je bila to hiša tistega gospoda Nilostaca, od katerega smo prej govorili, da je svoje prijatelje na večerjo pričakoval, katere je prej iskat šel.
Čez nekaj časa pride z dvema prijatloma domu in vidi, da je ključavnica pri vratih razbita; to se mu je Čudno zdelo. Mislil je, da je morda kateri njegovih bratov prišel in ker ni hotel čakati, kar po aili odprl. „Ne zamerita prijatla" reče, „gotovo je kdo od mojega soroda notri". Na to sta prijatelja odšla, ker nis'ta hotela biti nadležna, ter Milostanu rekla „lahko noč".
Zdaj je Milostan poslušal pri durih in slišal v dvorani neke čisto neznanje glasove. Potrkal je toraj na duri. Mladi mož v sobi je kar bled postal. Ženska pa je rekla na glas, tako da je tudi Milostan lahko slišal: „Gotovo je tvoj atrežaj iz mesta nazaj prišel. — „Res je, jaz sem, jaz; strežaj Tonček!" oglasi se m feto hišni gospodar Milostan. Ona pa
Stopi zđaj k durim, da mu jih odpre, ia mu reče: „Kodi pa hodiš tako dolgo ? Tvoj gospod je bil že hud na tebe". „Ne zamerite, milostna gospa 'j rece Milostan, „jaz sem imel v mestu mnogo opraviti". Na to si je privezal predp&suik ia stopil v izbo. Mladi mož mu reče: „Tedaj pa se k nam vsedi in jej in pij z nami, da bomo dobre volje!" Hišni gospodar se je res k mizi vsedel in s tujeoma jedel in pil. Ko je mladi mož videl, da je ta človek tako prijazen, ki mora vendar vedeli, pri čem da je ž njima (da namreč nista iz hiše), postal je še on bolj vesel in pogumen, in vsi trije so možato pili dolgo v noč.
Zjutraj je ženska rekla, da poj de domu. Mladi mož jej je tedaj roko podal in jo odslovil. Hišni gospodar pa je v podobi strežaj a za njo tekel, jej dal dva dolarja in rekel: „Ne zamerite, moj gospod je včasih tako zamišljen, da na vse pozabi!" Ko hišni gospodar Miiostan nazaj pride, reče mu mladi mož; „Ne zamerite gospod, povejte mi kdo ste, ia komu so imam zahvaliti za veliko milost, da se mi noeoj ni nič hudega zgodilo, pač pa dosti dobrega?" — Milostan reče na to: „Jaz sem gospodar te hiše. Ko sem pa domu prišel in slišal to žensko reči, da sem jaz vaš strežaj, sem si mislil: naj pa bom za en večer! Toda po pravici vam povem, da pač razumem, kdo je ta ženska; tega pa ne razumem, kako ste vi, kot izobražen in pošten človek zamogli priti v Čisto neznano hišo In še ključavnico pri vratih zlomiti?" Na to mu je mladi mož vse po pravici povedal. Milostan ni druzega rekel, ko da se je prav na glas smejal, ko je celo zgodbo slišal. Ko mu je pa mladi mož tudi to povedal, kako je iz brgastva v največjo revščino prišel, reče mu Milostan: „Prijatelj,
ostanite odslej pri meni! Vsega imate zadosti: jesti, piti, obleke, denarja, kar koli potrebujete, vam dam. In ko se pri meni biti naveličate, vam bom pomagal, da si ustanovite kako kupčijo". — Revni mladenič ni vedel, kako bi se blagemu Milostanu zahvalil za toliko dobrot! Gospod Milostan pa je ostal mož beseda in je položil temeljni kamen za poznejšo srečo tistega mladenča Ostala pa sta si dobra in zvest» prijatelja svoje žive dai. — To pa je gotovo, da tako blagih in plemenitih ljudi je strašno malo na svetu, kakor je bil ta gospod Milostan". Skončavši to historijo reče minister: „Bes je kratkočasno za poslušati, v kake zadrege je spravila ta ženska mladega moža, nazadnje pa le v njegovo srečo. Vendar pa je historija o norcu, ki je pametnega prekanil, še lepši". Kralj Barub je rekel, naj še to historijo povć. „Jutri zvečer jo bom povedal", reče minister.
Ko je tedaj prišel šestnajsti večer, povedal je Plevrat to-le historijo:
Historija o norcu, ki je pametnega prekanil.
„Bil je nekdaj bogat mož, katerega je pa naenkrat taka nesreča zadela, da je ob vse svoje premoženje prišel. To mu je tako v glavo šlo, da je znorel. Hodil je po mestu okoli in živel od tega, kar so mu ljudje v bogajme dali. Ker je bil pa od mladih nog varčnosti vajen, je tudi zdaj te krajcarje zbiral in hranil. Tako si jo počasi prihranil dvajset goldinarjev. Kupil si je lonec, je djal teh dvajset goldinarjev not in potem je šel in je ta lonec pod nekim drevesom zakopal. Kedar je spet kaj denarja nabe-račil, nesel ga je pod tisto drevo, tam zemljo odkopal in vrgel denar k drugemu v loaee.
Živel pa je v tistem mestu neki goljufiv človek. Ta je že večkrat norea opazoval, kako je pod tistim drevesom nekaj kopal in nekaj noter deval. Zapomnil si je tedaj dobro to drevo; ko je norec spet enkrat kopal, in potem ko je norec odšel, je šel tje k drevesa, odkopal zemljo in našel lonec, iz katerega je ves denar pobral.
Čez en teden je ubogi norec spet nekaj denarja prinesel in ga hotel k drugemu v lonec djati. Toda na svojo žalost je videl, da je lonec prazen.
Devet ste in šesta nofi.
Zdaj se je norec spomnil, da ga je že dalj časa neki Človek zalezoval; tudi se je še precej dobro spominjal na tistega človeka, in zdelo se mu je, da-mora ta in ta biti. Res je pravega zadel. Šel je čez nekaj dni prav zamišljen mimo goljufove hiše, ko je goljuf ravno pred pragom stal. Norec se je delal, kakor bi goljufa ne videl, je prav počasi mimo šel in sam s saboj govoril tako: „V loncu pod drevesom imam okoli šestdeset goldinarjev, doma imam pa tudi še dvajset goldinarjev. Zdaj pojdem domu in bom vzel tistih dvajset goldinarjev ter jih nesel v lonec pod drevo. Tam so bolj varni, doma mi jih lahko še kdo vkrade". Ko je goljuf norca tako govoriti slišal, mislil je, da norec se nič ne vč, da mu je denar vkraden, in rekel je sam pri sebi: „Vendar nisem pametno naredil, da sem mu denar vkradel. če zdaj norec v lonec pogleda in nič denarja not ne najde, potem ne bo nikoli več denarja pod to drevo spravit nosil. Če ma pa jaz teh šestdeset goldinarjev v lonec nazaj položim, potem bo on še tistih dvajset zraven
djal, ki jih ima doma, in keđar čez nekaj č&sa spet kaj priberači, bo spet v lonec prinesel. Tako bo norec za mene denar nabiral. Kedar bom videl, da je lonec že poln denarja, takrat ga bom p& izpraznil.. Če pa noree nanagloaia umrje, potem je denar tako moj, ker nobeden drug za njega se ve. Bolj pametno je tedaj, da položim teh šestdeset goldinarje? nazaj, tako bo norec celo življenje za mene nabiral in vkup nosil ; če pa obdržim ta denar, bo potem kam drugam skrival, kjer jaz ne bom za to vedel, in nimam po tem nič več pričakovati". Hitro je tedaj šel iu zemljo odkopal, da je tistih šestdeset goldinarjev aot položil. Norec pa se ja delal, kakor bi sel domu po tistih dvajset goldinarjev. Čez en čas je šel pod drevo gledat, če je njegova zvijača kaj pomagala. Res je našel v loncu ves svoj prihranjeni denar. Ves vesel leti s loncem domu in zakoplje po noči denar na drugem kraji, kjer ga nobeden ni videl pri kopanju. Goljuf pa je šel drugo jutro precej gledat, če je norec res prinesel še tistih dvajset goldinarjev z doma v lonee. Toda kako ge je začudil, ko ae vidi ne lonca ne denarja! Spoznal je zdaj, da ga je noree prekanil. Hodil je še en čas za norcem in ga lovil, kar je mogel, toda noree je že vedel, da ima tatu pred seboj, za to nm je vse skrbno skrival, in goljuf ni nič zvedel, kam noree denar nosi".
Sedemnajsti večer pa je povedal minister to-le historijo:
Historija o Kaližu in njegovi ženi.
Kali ž je bil lahkomišljen in zapravljiv človek, zraven pa tudi kosmate vesti. On je imel lepo ženo, katera pa je imela dražega ljubimca, nekega Zvito-
glava Kaiiiev sosed pa je bil neki učenjak, kateri je mlade ljudi podučeval v zgodovini, računstvu, ea-ravoslovji in drugih vednostih. Med Kaliževo sobo in učno sobo tega profesorja je bila tako ozka stena, da se je govorjenje skoz slišalo in so Kaliževi slišali, kdaj je profesor svoje učence podačevati začel in kdaj je nehal. Tudi K&liž je hodil tega profesorja včasih poslušat, da bi se pred ljudmi pokazal kakor človeka, ki po učenosti hrepeni. Ta profesor je imel pa tudi lepo ženo. Zdaj si je Zvitoglav nekaj zmislil, da je K&liža še bolj za norca imel. Delal se je namreč Kaližu «ajvečega prijatelja. Enkrat pa mu je razodel in ga prosil, da ne sme nikomur nie povedati, namreč to, da je hudo zaljubljen v profesorjevo ženo in da večkrat k njej gre, posebno kedar ima profesor uro, da uči. „Zdaj te pa za nekaj prosim, prijatelj", je rekel Zvitoglav Kaližu, „veš, j»z sem zmirom v strahu, ker ne vem, kdaj je ura končana; — ali bi ti ne hotel tega storiti, da bi vsak dan profesorja poslušat hodil; in kedar boš videl da ustaja in se pripravlja za odhod, takrat začni ž njim na glas govoriti, da te bom jaz v sobi profesorice slišal in bom hitro odšel, ker bom imel znamenje, da je ura končana. Če mi to storiš, dam ti vsak dan dva goldinarja". Kaliž je bil zmirom denarja potreben ia je rad v to privolil. Vsak dan je hodil v tisto uro, ko je profesor učil; in kedar je profesor začel ustajati in odhajati, stopil je k njemu in se začel glasno ž njim pogovarjati. Takrat pa njegov lažajivi prijatelj ni bil pri profesorici, ampak pri gospej Kaliževi, kamor se je govorjenje iz profesorjeve sobe slišalo; toraj je neumni Kaliž svojemu tekmecu sam znamenje dajal, kdaj mora oditi. Po uri je namreč Kaliž donrn ho-
dil, pa Zvitoglav je že prej pete odnesel, ker ga je Kaliž sam opomnil. Profesorju se je pa to že sumljivo zdelo, zakaj Kaliž vsak dan na konee ure tako na glas ž njim govori. Imel je dober nos, in zdelo se mu je koj, da mora to biti kako znamenje ali za gospo profesorico, ali pa za kako drugo. Da bi tej reci na sled prišel, ustavil je enkrat svoj govor v sredi ure, nenadoma stopil h Kaližu, ga prijel za roko in mu rekel: „Ako mi le eno besedico zinete, vas precej umorim! Zdaj pa pojdite z menoj". Tlekel ga je potem v sobo svoje žene. Pa tista je sama in nedolžnega obrsza tam sedela. Zdaj ga pelje v Kaliževo stanovanje, in tnkaj najdeta Zvitoglava pri Kaliževi ženi.
Kaliža je bilo tako sram, da 89 je od svoje žene ločil in tisto deželo zapustil. Prav se mu jo godilo; on je hotel k goljufiji in nemaraiji pomagati, je pa pomag&l v lastno škodo in sramoto. Pa tudi njegovi ženi in Zvitoglavu se ni dobro godilo. Zvitoglav je svoje groše kmalo zapravil; in ker tudi Kali-ževka nič ni imela, zapustil jo je Zvitoglav in šel po svetu s trebuhom za kruhom. Ona pa je v nesramnem življenji žalosten konee storila".
Ko je minister to historijo dogo to vil, rekel je kralju: „Zdaj pa vem še eno veliko, lepšo historijo o generalu Istinitu". —- „Tedaj le jutri spet pridi", reče kralj, „da jo boš povedal".
Osemnajsti večer je tedaj minister pravil to-le historijo:
Devet sto in sedma noč.
Historija o generala Istinitu.
„V deželi Indiji živel je enkrat reven mož, Veu-dar je bil zelo vesel, ko mu je žena rodila lepega sinčka. Šel je po starega dnhovnika, da mu je sina krstil, ter m« da ime Istinit. Ko je duhovnik sina krstil, zalile so mu solze oči. To je zapazil oče otroka in je starega gospoda po krstu vprašal: „Povejte mi gospod, zakaj ste se jokali, ko ste mojega sina krstili". Duhoven mu odgovori: „Zato se mi je milo storilo, ker sem njegovo prihodnost naprej videl, in ta mi je pokazala, da bo ta otrok veliko na svetu prestal in pretrpel, zato ker bo pravico ljubil in zrairoin resnico fovoril. Zato sem mu dal imč „Istinit" to je Besnieni. Še sicer pošteni ljudje ga bodo sovražili in preganjali, ker bo ümirom resnico govoril, nazadnje bo pa s pomočjo hudobnih ljudi v čast in veljavo prišel".
Fantiček je res že od mladih nog zmirom resnico govoril in sovražil vsako laž Enkrat si je z drugimi fanti igral, kar pride imeniten gospod mimo in fanto vpraša: „Povejte mi, fantički, ali je prav ta pot v mesto Delhi?" Eden iz fantov se zlaže in reče: „da, le koj naprej pojdite, bote že prišli". Drugi fantje pa so ae začeli smejati. Ko je Istinit to videi, da so gospodu napačno pot pokazali, tekel je za njim in mu rekel: „Gospod, povrnite se, uni fantje so se vam zlagali: to ni prava pot v mesto Delhi, ampak una cesta tam doli je prava!" Gospod zdaj ni vedel, pri čem da je. Povrnil pa se je v vas in prašal več odraščenih ljudi za pot, med njimi tudi sivega starčka; Vsi so mu tako pokazali, kakor Istinit. Iz hvaležnosti
je gospod fanta poiskal in si zapisal njegovo ime, Bil je pa ta gospod prvi vojvoda ali general tistega kralja čez nekaj , časa se pripelje v vozu naaaj v to vas in reče Istinitovemu očetu: »Dragi mož, vas sinček mi je po volji in rad bi ga srečnega naredil. Pustite, da gre z menoj, da bo hodil v vojaško šolo in bo postal enkrat imeniten oficir! Kaj hočete doma ž njim? Svoje žive dni bo moral trdo delati in črn kruh jesti". Oče je bil tega predloga vesel, in kolikor tudi težko so je loči! od sins, vendar mu ni hotel pojesti njegove sreča in ga je generalu izročil. Istiait je sel v mesto, stopil v vojaško šolo in se tako dobro izučil, da je bil, komaj osemnajst let star, že oficir. Kmalo potem m je vnela huda in dolga vojska, in Istinit se je tako vrlo in dobro obnašal, da je lezel zmirom višej in postal nazadnje general. Njegov dobrotnik, ki ga je izučiti dal, in njegov stari oče doma bila sta oba silno vesela, da se je mladi Istinit tako dobro obnašal.
Zgodilo pa se je, da je stari kralj umrl in na njegovo mesto je stopil njegov sin, kralj Vražisled. Ta je bil silno hudoben in krivičen in je stiskal svoje podložne; kar pa je on hudega storiti zamudil, storili so njegovi ministri in svetovalci, ker je same najhu-dobnejse za to službo izbiral Ti so ljudstvo molzli in drli, svoje žepe polnili in si grajščine zidali, ljudstvo je pa od reve in lakote omagovalo. Tega general Istinit ni mogel gledati. Stopil je pred kralja in mu rekel: „Veličanstvo, ta dežela se zdaj tako slabo vlada, da noben poštenjak tega gledati ao more. Zato nočem dalje v vaši službi ostati, sicer bi ljudje še za menoj kazali in rekli: „ta je tudi eden od tistih kraljevih rabeljnov, ki nas stiskajo." Vidim, da ste slepi
in gluhi za vse dobre svete, in prepričan sem, da t»ko kraljestvo na more obstanka imeti".
Kralj je bil iz početka osnpnjen, potem pa je rekel Istinito: „O Istinit, kako si ti bedast! K&j tebe brigajo težave ljudstva? Ali ne veš, da posvetni blagri niso enakomerno razdeljeni med ijodi P Zmirom so bili bogatini in reveži na svetu, in midva tega ne bova preoaredila! Bodi vesel, da se tebi dobro godi in pusti druge, naj vsak sam za-se skrbi! Ako ni*i zadovoljen s to plačo, hočem ti jo še povišati. Afeo pa rajši odideš, vedi, da nemaš od mene nobene milosti in pomoči vee pričakovati". Ker je pa Istinit pri svojem sklepu ostal, pustil mu je kralj Vražislav vzeti vojvotlsko obleko, ustavil mu precej njegovo plačo ter uplenil celo njegovo premoženje.
Bros deuarja in v slabi obleki je Istinit zapustil tisto mesto in se podal po svetu. Kedsr je lačen postal, prosil je dobre ljudi za kos kruha ali nekaj juhe. Čez noč pa je vstajal in spal pri kakem kmetu »sli pa v kaki gostilnici na klopi.
Enkrat je prišel ves utrujen v neko «»motno gostilnico in prosil, naj bi ga čez noč obdržali. Krčmar mu reče tje k peči sesti in tam ostati čez noč, ako mu drago. Ker je bil Istinit od hoje truden, ni maral dalje hoditi, ampak se je zadovoljil s tem prenočiščem. Sedel pa je v tej krčmi pri mizi neki človek, ki je bil že pijan, pa so mu vedno še jesti in piti nosili. „Ali ga bova še en bokal?" praša krčmar pijanca. Ko pijanec prikima, reče krčmar: „Ali imaš še kaj denarja?" Pijanec seže v žep in privleče erebern denar iz njega ter ga vrže na mizo. „Micka!" zakliče krčmar, „prinesi ga še eu bokal". Ko je vino
na mizi stalo in pijanec ni mogel več piti, poklical je krčmar svoje hlapce in dekle, da so pomagali izpiti. Ko je bil bokal prazen, prasal je pijanca spet za denar, in potem je pustil zopet vina prinesti, kte-rega so pa le dragi izpili. To je delal tako dolgo, dokler je imel pijanec še kak denar. Ko ga nič več ni imel in je hotel za mizo zaspati, reče kromar svojim hlapcem: ,Primite grdega pijanca in nesite ga ven na hlad, naj ae zunaj naspi!" Ko je Istinit to videl, se je oglasil in rekel: „Kaj boste siromaka ven Da mraz nosili. Prej ste ga za ves denar obrali in okradli ter mu vsa vino popili, zdaj že smete toliko usmiljenja »meti ž njim, da mu v hiši posteljo pripravite!" Komaj je Istinit te besede izgovoril, kar gostilničar ves srdit na njega plane. „Kaj ta potepuh pritepeni bo nas učil!" je kričal nad njim, „primite ga in dobro mu kosti prerahljajte!" Zdaj so še hlapci prileteli in Istinita tako pretepli, da je komaj živ ostal. Potem so njega in pijanca ven na eesto nesli in tam ležati pustili.
Istinit je bil tako stepen, da nikamor ni mogel, pijanec pa je trdo spal in se tudi nikamor ni premaknil. Tako sta tam ležala do jutra. Zdaj se je pijanec prebudil in začel Okoli sebe gledati. Ni vedel, kaj to pomeni, da tukaj leži in da ima tovarša zraven sebe. Istinit je bil toliko okreval, da se je vzdignil in se vsedel. Potem je pijancu vse povedal, kako se je zgodilo ž njima, da sta sim prišla. „Le počakaj me, ti lump!" nagrozil je pijanec krčmarju, „bova že vkup prišla!* Potem je Istinita vzdignil za pod pazduho in ga peljal na svoj dom. Priskrbel mu je tudi zdravil in ga namazal s takim oljem, da so se rane kmalo zacelile.
Ko je bil Istinit zopet zdrav, poslovil se je od tistega moža in se mu prisrčno zahvalil za vse dobrote. Potem je sel naprej. Tisti mož pa je rekel: „Počakajte, jaz pojdem z vami do bližnjega mesta. Od tega krčmarja vem več goljufij in tatvin, in zdaj ga bom zatožil pri sodniji, ker je z vami in z menoj tako grdo naredil!" Gresta toraj en čas naprej in srečata tretjega moža, ki je bil tesar in je imel sekiro na rami. Tega tesarja praša ta mož, ki je bil takrat tako pijan, kako je že kaj s tem krč-marjem ia kako se mu godi. „Temu se slaba godi", reče tesar, „hotel je enega sfojih hlapcev za plačo goljufati, ta ga je pa pretepel. Ia ko je krčmar hlapca tožit šel, povedal je hlapec vse goljufije in tatvine, kar jih je od krčmarja vedel; in zdaj sedita oba v luknji. Oštir bo pa daij časa sedel, kakor njegov hlapec". — „Öe je taka", reče prvi mož, „potem pa mi ni treba uaprej hoditi". Podal je Istinitu roko, in potem sel s tesarjem po cesti nazaj. Istinit pa je šel tako dolgo po cesti naprej, da je prišel v deželo kralja Rahlostop a. Ko pride v glavno mesto, šel je naravnost v kraljevo palačo, se* predstavil kralju Rahlostopu in se mu ponudil z besedami: „Visokost! izačen sem v vojaški šoli, bil sem že večkrat v vojski, pod kraljem Vražisledom sem bil general. Tam pa nisem hotel ostati, toraj prosim, da me vzamete za oficirja v svojo vojsko". Kralj ga je prašal, čo ima kako spričho, da je res že general bil. Istinit pa reče: „Nemam spričbe in je ne potrebujem, ker amirom resnico govorim, toraj se lahko moji besedi ver* jame. Sicer pa bom pokazal, kaj znam, kadar pride čas vojske". — Pošteni, odkritosrčni obraz Istinitov bil je kralja po volji, zato ga je vzel v svojo službo
in ga postavil za oficirja. Ko je bila prva vojska, poslal je kralj Istinita v ogenj, da bi videl, kaj zna. Istinit se je tako hrabro obnašal, da je šla njegova hvala po ceii deželi ia je bil kralj prisiljen, narediti ga za generala.
Zdaj so se oglasili pa tudi nevosljivei in so Istinita pred kraljem črnili, da se on ljudstvu prilizuje in da miaii morda še na to. kako bi kralja spodrinil in sam kralj postal. Kralj R&hlostop je bii silno boječ človek, pa vendar zelo častilakomen. Hotel je imeti inač modrega kralja in hrabrega vojskovodje, zato mu je Istinitova slava res že presedala. Rad bi ga bil že odpravil in mu službo odpovedal, pa se je ljudstva bal, katero je Mini ta zelo v časti imelo in od njegs ee*o pesmi skladalo in prepevalo. Priljubljen jo bii posebn> pri vojakih, ker je njim bil dober in usmiljen oče.
Zgodi se pa, da je mogoeea kralj vojsko napo vedal kralju Rahlostopu. General Istinit je šel z vojsko sovražniku nasproti in je prve sovražne straže lahko premagal in razkropil. Zdaj pa ga je kralj Rahlostop zavidal sa njegovo slavo, in rekel je. da bo vojsko sam vodil. Istinita si je pridrž&l le za- pomočnika Prišlo je do glavne bitke. Vojaki so bili vsi goreči iu so komaj čakali, da bi se s sovražnikom sprijeli. Toda kralj Rahlostop se je sovražnika silno bal, in kjer je le videl, da je sovražnik z nekoliko močjo pritisnil, tam je uka»al vojakom, d« se morajo umakniti. Najlepše prostora so morali vojaki brez boja sovražniku prepustiti in so kar z zobmi škripali ko so videli to neumno vodstvo Tam kjer je Istinit zapovedoval, moral so je sovražnik umakniti Pa 5 ra!j Rahlostop jo Istinita, zavidal za ta uspeh iu ga je po-
klical nazaj. Zdaj je Istinit kralju rekel: „'Pustite mene zapovedovati, drugači bo vse zgubljeno! Jaz vidim, d& je sovražnik slabejsi od nas; pa naši vojaki so že vse veselje in ves pogum zgubili, ker jih zmirom le nazaj klieeta in jim tako srčnost jemljete 1 Ko bi jaz le eao uro bitko vodil, pa se bode vse obrnilo!"
Toda kralj ga aavrne ves jezen: „Vi hočete vse najbolje vedeti! Še moje kraljeve časti ne spoštujete. Le počakaj mo, da se sovražnik utrudi, potem bomo nenadoma nanj planili ia ga ukončali!" — ,,Prazne besede!" reče Istinit, „še jutri bodete lepo ponižno z& mir prosili! Jaz pa ne ganem mezinca več; le delajte po svoje, kakor vests in znate!"
Kmalo na to je bila kraljeva vojaka od sovražnika vsa zajeta in se je morala udati. Kralj sam je bil ujet in je moral veliko plačati, da sö ga sovražniki izpustili. Odstopil je vdik koa dežele, da je zopet mir zadobil.
Vsi ljudje so bili nezadovoljni. Posebno pa so godrnjali vojaki in rekli: „Naj bi bil Istinit nas vodil, potem bi bili že zmagali. Tako slabega vodstva pa še bi bilo, kakor na dan velike bitke. Tudi ljudstvo je tako govorilo, ker so pametnejši častniki to vsi sami sprevideli. Ko je pa kralj čutil, da njega dolžijo nesrečnega izida te vojake, valil je vse na generala Istinita, ter mu očital, da je v sredi bitke pokorščino odrekel, in da ni hotel dalja nič več pomagati. Istinit se je sicer izgovarjal in rekel: „Saj je kralj trdil, da sam vse zna in da moje pomoči ne potrebuje, saj se na moje svete ni oairal, kako mn hočem potem pomagati?" Toda večina dvornikov i« častnikov je vendar s kralje® potegnila, in tako
je bil Istinit očitno odstavljen od svoje službe in vzeli so mn za kazen vse njegovo premoženje. Mnogi stari vojaki so se jokali, ko so to krivično obsodbo slišali.
Devet sto in osma noč.
Vsega oropan zapustil je Istinit to mesto in šel po sveta. Dolgo je hodil, da ni mogel nobene službe dobiti. Veliko je prestal gladu in mraza in zaničevanja. Bil je že tako obupan, da je sklenil poprijeti se vsake še tako nizke službe, da bi le no bilo treba vedno po svetu cigaaiti se in ljudi nadlegovati. Tako je prišel do nekega kmeta in se mu ponudil v službo. „Ali znaš delati?' pr&ša kmet, „ali zaaš orati, sejati, žeti, mlatiti in druge hlapčevska dola?" Ko je Istinit odgovoril, da se tega nikoli ni učil, reče kmet: „Zakaj pa mi boš potem ? Krave boš pasa!, toga se ni treba učiti". Res je Istinit ustopil m krevarja. Os prav ni imel nič dobrega, veodar tadi kruha ni stradal.
Ta kmet je imel pa spridenega sina, kateri je doma zmirom žito kradel, da ga je prodal in potem s svojimi (ovarii io Ijabiaanii zaluskal. Kmetica je vedela, kaj sin dela, pa mu je potuho dajala in je še posle naučila, da ga ne smejo izdati. Kmetu pa se je zmirom zdelo, da ara žita zmanjkuje v kasti. Zato je prašal večkrat posle in ženo, kdo da bi mu žito kradel. Pa nobeden ni hotel nič vedeti. Kmetica ja še rekia: „Miši ga pojedo, saj jih vsa mrgoli okoli hiše*. Istinit je pa eukrat po noči videl, kako je sin več vreč žita h kaste nesel. Ko je tedaj kmet čez nekaj časa tudi pastirja Istinita prašal, če nič ni videl, da bi bil kdo žito iz kaste kradel, povedal je Istinit po praviei, koga je videl in kedaj.
Kmet je zdaj pazil več »oči in je res vjel lastnega sina pri tatvini. Sina je hndo pretepel, na kasto pa je dal narediti novo ključavnico, do katere je imel le on ključ. Toda sin in njegova mati sta zdaj kuhala jezo in maščevanje nad ubogim Istinitom. Izmislila sta si to: „Ko je enkrat kmet za več dni od doma šel, priskrbel si je sin vetrihe, s katerimi je zamogel vsako ključavnico odpreti. Na to sta z materjo odprla očetovo skrinjo in vzela iz nje mošnjo z dve sto tolarji. To mošnjo pa sta nesla pod streho, kjer je imel tudi Istinit svojo skrinjo, kakor vsak posel, sta njegovo skrinjo odprla in mu pod obleko podtaknila mošnjo s tolarji. Potem sta z vetrihi zopet zaprla obč skrinji, pastirjevo in očetovo. Ko kmet domu pride, je km&lo zapazil, kaj mu je ukradenega Začel je hudo ropotati in dolžiti srojega aina. Kmetica pa je sina zagovarjala in rekla: „Ja« ti povem, da se je poboljšal in da je zdaj ves drugačen. On nikamor ne gre in pridno dela, kakor vsak hlapec. Pa aaj se lahko prepričaš. Pošlji po žandarje in po ključarja, in vpričo ž&ndarjev naj ključar vse skrinje odpre kolikor jih je v hiši. Öe je tat v hiši, potem se bo denar že našel; če je pa tuj človek to storil, potem smo vsi nedolžni". Kmetu se je ta svet dopadel in poslal je na tihem po ključarja in po žaadarje. Nobeden posel ai nič vedel, kaj se godi, kar na enkrat žandarji pridejo in začnejo skrinje odpirati. Vsi so se čudili, najbolj pa oa sam, ko so našli denar v skrinji Istinita! Naj se je revež opravičeval, kolikor je hotel, sum js bil prevelik. Žandarji so ga zvezali in peljali k sodniku. Tam je sicer trdi! svojo nadol-" žnost, toda oprati se ni mogel, in vrgli su ga v tamno ječo.
mi not XI,	4
Več tednov je bil že v ječi, kar so enkrat po noči fantje iz vasi tistega kmečkega sina do smrti pretepli. Prej ko je nmrl, je ie povedal, da je Istinit po nedolžnem zaprt in da mn je on denar podvrgel. Zdaj so Istinita izpnstili, in on je šel spet po svetn naprej, da je prišel slednjič v deželo kralja Vetroaosa.
Ker je slišal, da je ta kralj dober in moder ter pravičen, ponndil se inu je za častnika. Kralj ga je tudi vzel in mu sčasoma zmirom več zaupal. Enkrat pa ga je kralj prašal: „Povej mi Istinit, kaj rečeš ti o mojem kraljestvu?" Istinit mu odgovori: „Vi ste že pošteni, pa vaši svetovalci niso nič vredni". Ta izrek Istinito? je kralj enkrat pri veseli družbi povedal svojim ministrom. Od tega časa so ministri začeli Istinita sovražiti in mu jamo kopati. Izmišljevali so si vsakovrstne laži in ga hodili h kralju črnit in tožit. Nazadnje so se pa vse tožbe kot l&žnjive izkazale in Istinitu niso nie mogli.
Zdaj si eden izmisli ia reče: „Spominjam se, da je Istinit enkrat kraljico hvalil zavoljo njene lepote. Zbudimo v kralju ljubosumnost in recimo, da je Istinit v kraljico zaljubljen. On je tak človek, ki se nikdar ne zlaže, toraj tudi tega ne bo tajil, da je rekel, kako je kraljica lepa in da se mu dopade. Ako pa le to prizna, postal bo kralj ljubosumen in ga bo pogubil*. Ta svet se je vsem dopadel in so brž kralju sporočili, kaj je Istinit o kraljici rekel. Zraven so se vč da še mnogo laži in sumničenj pristavili. Kralj Vetronos peklieal je Istinita pred se in ga vprašal: „Slišal sem, da ste se izrazili, da vam moja žena dopade. Kaj je na tem resnice?" Jatinit je m to odgovoril: „Toliko j« resnice, da sem
res to rekel. Saj pravijo,, da sme še mačka škofa pogledati; toraj mislim, da smem tudi jaz o katerej koli gospej svojo sodbo izreči, ali se mi lepa zdi ali ne. Druzega na tem pa nič ni". Istinit je namreč precej čutil, da to sumničenje izhaja od njegovih sovražnikov, in ker ga je jezilo, da kralj take neumne tožbe posluša, se ni hotel drugače zagovarjati. Kralja pa je ta špičasti odgovor Istinitov se bolj razdražil in rekel je srdito: „Mislim, da bi se vam bolje podalo, ako bi vee pazili na svojo službo, kakor na ženske obraze". Istinit pa zopet pikro odgovori: „Tega nauka nisem bil potreben, kajti na svojo službo sem vedno gledal, na ženske pa prav malo; to mi mora celi dvor spričati". Kralj pa ni hotel premagan biti in je rekel: „Le pojdite, bova že še naprej govorila!" Na to je Istinit ves togoten in po pravici razdražen odšel. —
Kralj pa ni vedel, kaj bi storil. Dokaza zoper Istinita ni imel nobenega, vendar ga je zopet jezilo, da mu je tako pikro in slano odgovarjal. Dal je toraj povelje, naj Istinita v ječo vržejo. Ministri in dvorniki so bili vsi srečni, ko so zvedeli, da so Istinita pogubili.
Ko je pa kraljica slišala, da je Istinit za to zaprt, ker je hvalil njeno lepoto, se njej je tako smilil, da je straže podkupila in Istinita iz ječe rešila.
Bežal je čez hribe in doline in prišel nazadnje zopet v deželo kralja Vražisleda. Tukaj pa je bila cela zmešnjava. Kraljeva oblast ni dalje segala, ko njegova roka. Le v glavnem mestu, kjer je imel vojake, so se mu ljudje še pokorili, po deželi okrog pa je vse mrgolelo ustašev, hajdukov in roparjev, ki rq se 'kraljevim vojakom posmehovali in vsak a svojo
četo strahovali tisti kraj, kjer se je kateri ravno ntaboril.
Ko je Istinit po tej deželi hodil, napadeta ga na enkrat dva roparja. Istinit pa je imel debelo gor-jačo in se je ž njo tako dobro branil, da je oba roparja na tla pobil in hudo ranil. Poglavarju tiste roparske čete, kateri je to iz daljave videl, se je tako junaštvo dopadlo, zato je prišel bližej in ko je Istinita došel, začel je ž njim govoriti, kdo je in kam gre. Ko je Istinit po pravici povedal, da je bil že pri treh kraljih za častnika in celo za generala, mislil si je roparski poglavar: „Ta bi bil pa dober za nas! Ga moram dobiti v našo četo!" Zato je Istinita povabil, naj gre ž njim, da mu hoče kot popotniku z vsem postreči, kar ima. Istinit je ponudbo rad sprejel, ker je bil že truden in potreben jedi in počitka. Pa koj se je začudil, ko ga ropar pelje v jamo pod zemljo. Tam je bil velik prostor in stale so tam okoli postelje za roparje, nad posteljami pa puške in drugo orožje. Istinit je koj spoznal, kje je; vendar je sklenil, da hoče to noč med roparji ostati. Roparski poglavar je poklical neko žensko, katera je njima prinesla jesti in dobrega vina. Potem pa je rekel svojemu gostu: „Kar na to posteljo se vležite, če ste trudni. Jaz imam še neko pot, pa pridem kmalo nazaj". Tisti baburi pa je naročil, naj roparjem, kedar domu pridejo, povč, da je ta tujec njegov gost, in da mu ne smejo nič žalega storiti. Potem je odšel
Istinita pa je bilo strah v jami. Zato je šel spet ven na prosto in se vsedel pod smreko pred jamo. Tukaj je videl, kako sta dva roparja neko žensko, ki je imela otroka v naročji, za lase iz ceste sem privlekla in jej vzela denar. „Ali js to vredno?" reče
jeden, ko denar prešteje, „komaj pet grošev je imela!" — Drugi pa meni: „Dobro je, kar je! v naših časih se še tolovajstvo več ne splača".
Kmalo potem je prišel poglavar nazaj in več roparjev ž njim. Ko poglavar Istinita pred jamo zagleda, pelje ga nazaj. Ko so bili roparji pri večerji zbrani in so vino pili, rekel je Istinit, ki je sedel zraven poglavarja: „Takih ljudi bi jaz vendar ne trpel med svojo četa, kakor sta ona dva!" Poglavar praša, kaj sta naredila, in Istinit mu povč vpričo vseh, kako sta tisto reva o žensko z otrokom oropala za pet grošev. Zdaj se vzdigneta tista dva in še več druzih in jamejo vpiti: „Kdo je ta tujec, da nam bo postave dajal? Mi ne potrebujemo župnika tukaj v roparski jami!" Vzdignili so svoje nože in bi bili Istinita gotovo zaklali, ker so bili od vina že precej razgreti. Toda poglavar O r 1 o v i d (tako je bilo njegovo ime) je potegnil svoj revolver s šestimi streli in je žugal, da bo vsacega precej ustrelil, kdor se tujca dotakne. Tako jih je pomiril.
Drugo jutro, ko so roparji odšli, poklical je Istinit poglavarja Orlovida k sebi in mu tako govoril: »Prijatelj, hvaležen sem vam, da ste me pogostili, vendar vam povem v obraz, da je vaše življenje ostudno. Če morda vi tako ne delate, pa ste odgovorni za svoje ljudi. Kakor sta ta dva včeraj oropala to ubogo žensko z otrokom, tako morda delajo vsak dan. Glejte, taka obrtnija ni za tako plemenitega človeka, kakor ste vi videti. Če že življenje v nemarnost postavljate, dajte to storiti rajši za kak pošten in dober namen. Vidite, v tej deželi ni nobenega reda, kakor sami veste; nobene pravice, nobene varnosti. Dajte mi pomagati, da tega krivičnega in nezmožnega kralj
zapodimo in preženemo, da v®e roparske druhali po deželi ukrotimo in da upeljemo zopet red in pravico, pa si boste večjo hvalo in veči zaklad pridobili, kakor s tem tolovajstvom. Jaz sem skušen vojskovodja in vem, če imam le par sto mož, da bo kmalo ljudstvo k meni pridrlo in da bo moja vojska v kratkem tako narastla, da bomo lahko zmagali". Roparskem poglavarju so bile te besede všeč in rekel je Istinitu : „Prav imate, da je tako življenje žalostno. Pa vrje-mite meni, da sem se ga lotil le iz maščevanja. Krivični uradniki kraljevi so me spravili ob ženo in premoženje. Zaklel sem se, da jih bom do krvi preganjal, kar sem tudi storil. Najboljše maščevanje pa bo, če celo to sodrgo s kraljem vred v kraj spravimo, kakor vi svetujete. Tudi jaz sem že na to mislil, pa čutim se preslabega in premalo zmožnega za to. Teh petdeset mož pa, kar jih imam, hočem postaviti v vrsto za vaše namene in pod vaše povelje". Segla sta si v roke in sklep je bil storjen. Zvečer, ko so bili roparji spet zbrani, razložil jim je poglavar, kdo je ta tujec, in da jih bo v boj peljal zoper krivično vlado. Nazadnje je še pristavil: „Ako zmagamo, kar je zelo vrjetno, potem se vam ni treba bati nobenene kazni za to, kar ste do zdej storili, ampak ostali boste vojaki tega novega kralja in on bo dobro skrbel za vas". — Vsi roparji so bili s tem predlogom zadovoljni in ao vriskali, da je bilo strah jih poslušati.
Drugo jutro so se takoj vzdignili. Istinit je rekel, naj ves denar seboj vzamejo, da bodo iz začetka živež plačevali, da bodo ljudje do njih zaupanje dobili. „Pozneje" je rekel, „nam bodo ljudje sami vse zastonj prinesli". — „Saj ste vi zdaj nas gospodar", reče Orlovid, roparski glavar, „storite z denarjem, kar
hočete". Zdaj je Istinit denar naložil konjn in potem so odrinili. V prvi in dragi dolini se niso nič oglasili. T tretji dolini pa, kjer so bili že bolj neznani, dal je Istinit oklic na ljudstvo, ki se je glasil:
„Nov kralj je vstal v tej deželi. Kdor je prej krivico trpel, in kdor želi, da bi odslej vladal v deželi mir, red, pravica in postava, ta naj prime za orožje in naj pride novemu kralju na pomoč!1' Ta oklic je pustil Istinit hitro razširiti po celej deželi. Kmalo je prihrulo na tisoče mož vkup, ki so se zbrali pod Istinitovo zastavo, kajti bil je en glas po deželi: „Slabše vlade, kakor je bila ta, ne bomo dobili".
Ko je kralj Vražisled zvedel, kaj se godi, šel je s svojo slabo vojsko puntarjem naproti. Pa že med potjo so ga mnogi vojaki zapustili. Ko vkup trčijo, je Istinit kraljevo vojsko v par arah pohodil in razkropil ter kralja samega vjel. Potem je marširal v glavno mesto in si postavil krono na glavo. Vsi velikaši so mu zvestobo prisegli. Ljudstvo pa je vriskalo od veselja, da je bilo prejšnjih krivični-kov rešeno. Novi kralj Istinit je naredil Orlovida z» svojega prvega ministra, njegove ljudi pa je obdržal v svoji vojski in jih dobro plačal. Skoraj vsi so se poboljšali in se prejšnjega nepoštenega življenja sramovali. Tudi kralja Bahlostop in Vetro-nos sta se sramovala, ko sta slišala, kako čast je njihov general dosegel, katerega sta tako po nedolžnem zatirala.
Najbolj srečen pa je bil stari Istinitov oče, katerega je sin k sebi poklical in mu povedal vse svoje zgodbe. „Poglej moj sin", rekel je oče, „da se je nad teboj vse spolnilo, kar je tisti stari duhovnik pri tvojem krstu prerokoval!" Istinit in Orlovid sta
dolgo let srečno, modro in pravično vladala, ter zapustila lep in slaven spomin".
Devet sto in deveta noč.
Ko je minister to historijo končal, reke! je kralj: „To je pa vas čudno, da tscega človeka ne morejo trpeti, kdor resnico govori; historija o Istinitu nam to prav lepo spri čuje. Pa tudi to je čudno, da se je prerokovanje, ki ga je duhovnik pri krstu izrekel, tako natanko spolnilo". — »To je ras", reče minister Plevrat; „pa jaz vem se drugo historijo, katera je tudi jako mikavna, namreč o tkalcu, katerega je žena prisilila, da je zdravnik postal". — „Tedaj moraš pa šo tisto povedati", reče kralj.
Devetnajsti večer je toraj minister povedal sledečo historijo:
Historija o tkalcu, ki je zdravnik postal
„V Perziji se je neki revni tkalec oženil z go-spodičino iz plemenite grofovske rodovine. Toda ta grofovska rodovina je bila čisto obubožala, in ko so gospodični stariši pomrli, ni imela nikogar na svetu, da bi bil zanjo skrbel. Tako se je udala temu tkaleu, pa le proti obljubi, da bo ona hlače nosila in da jo mora on v vseh rečeh ubogati. Zraven tega je podpisal ženi še pismo, da jej hoče izplačati deset tisoč goldinarjev, ko bi se hotel kedaj od nje ločiti.
Tako ata že več let v miru živela- Tkalec je ravno toliko zaslužil, kar sta potrebovala. Vendar pa žena ni bila zadovoljna in je hotela po gosposko živeti. Enkrat je videla zdravnika, kako je imel na
sredi trga preprogo na tleh razgrnjeno, na preprogi pa vsakovrstne zdravila. Ljudje pa so stali okoli njega in ga vprašali, kaj bi pomagalo pri tej ali oni bolezni. Kdor je plačal, temu je kar zdravilo v roke dal in mu povedal, kako naj sa ravna, da bo spet ozdravel. Tako namreč delajo zdravniki v tisti deželi.
Žena si je mislila: „Glej, koliko ta mož denarja zasluži, to mora njegova žena dobro živeti! Ko bi pač še moj mož kaj tacega znal, da bi nam ne bilo treba, toliko si pritrgavati.
Vsa žalostna je prišla donm, in njen mož jo je prsš&I, zakaj se tako kislo drži. „Zato sem žalostna", reče ona, „ker smo tako revni. Kot tkalec si ne zaslužil toliko, da bi zamogla oba pošteno živeti. Poprimi se kake druge obrtnije, če ne, se bom ločila od tebe in ti mi moraš izplačati deset tisoč goldinarjev, kakor v pismu stoji". — Mož jo je začel karati in je rekel: „Saj imaš svojo jed in svojo obleko! Varuj se, da te Bog ne kaznnje in ti še tega ne vzame. Res, da nismo bogati; pa to si prej videla, kdo sem, in toliko pameti imaš tudi. da tkalec s svojimi rokami ne more obogateti. Če se kaj druzega lotim, česar ne znam, morda bo tam še slabej". Ona pa ga ni poslušala, ampak mu ukazala, naj precej doli na trg gre k tistemu zdravniku in naj dobro pazi kako ta ljudi zdravi, da se bo še sam naučil in tako k boljšemu kruhu prišel. — „No, bom pa šel", reče mož, „saj menda to ni tako velika umetnost, ljudi zdraviti".
Tkalec je res zdaj vsak dan hodil tistega zdravnika gledat, opazoval bolnike in si zapomnil kake zdravila jim je zdravnik dal ali priporočil, in kako je vsacega živeti, jesti in piti podučil. Čez nekaj tednov je mislil, da že dosti sna. Zato je svoji ženi
rekel: „Zdaj že poznam eelo zdravilstvo. Toda v tem kraji ne bom začel zdraviti, ker me ljudje poznajo in bi mi nič ne zaupali, češ, kaj bo ta neumni tkalec zdravil! Morava iti v kako tujo deželo, kjer sem čisto neznan; tam bom začel zdraviti lin bom dosti zaslužil".
Mož je zdaj vso tkalsko ropotijo in orodje prodal ter si kupil zdravil in korenin. Kupil si je tudi preprogo, katero je po tleh razgrnil, kjer je začel zdraviti. Potoval je od vasi do vasi in je toliko zdravil prodal, da sta z ženo prav dobro živela. Tako sta prišla nazadnje v Grško deželo, in sicer v tisto mesto, v katerem je zdravil slavni zdravnik K al in os (Ga-lenus) Tkalec pa tega moža ni poznal. Šel je toraj na javni trg, tam razgrnil svojo preprogo in zdravila po njej razpostavil. Na ravno tem trgu pa je tudi slavni Kalinos zdravila prodajal. Tkalec je z&Čel zdaj ljudi vkup klicati in se na vso moč hvaliti, češ, da je on najboljši zdravnik pod solncem. Tudi slavni Kalinos se je nalašč pomešal med ljudi, ki so tam okoli tkalca stali, in ko ga je tako širokoustno govoriti slišal, mislil je res, da ima skušenega zdravnika pred seboj, „kajti ko bi nič ne znal", rekel je Kalinos sam pri sebi, „gotovo bi se ne upal, na tistem trgu zdraviti, kjer jaz zdravim". Zdaj ga je opazoval, kake zdravila bo ljudem dajal. Opazil je, da je dostikrat napačno zdravilo dal, ravno tolikokrat pa tudi pravo zdravilo. Tako Kalinos sam ni vedel, pri čem da je, ali ima pred seboj zdravnika aii le mazača in sleparja. Zdaj se je približala ženska, ki je nosila nekaj vode v steklenici. Tkalec jo ogovori: „Tukaj si mi pa prinesla vodo od tujega človeka, ki ni iz te dežele?" — „Tako je", reče žena. „On je Jud",
reče tkalec, „bolan je pa na želodcn, ker mu jed ne diši". — „Vse resnica", reče žena.
Ko so ljudje to slišali, so se čndili, kako more zdravnik vse to na vodi poznati. Tudi slavni Kalinos se je čudil, kajti tega še on ni mogel razločiti, ali je voda od juda ali kristjana, od ženske ali moža. Ta tkalec je pa vse to tako natanko vedeli Na to reče žena: „Kako zdravilo mi svetuješ?" Tkalec jej reče: „Daj mi prej denar!"
Devet sto In deseta noč.
Žena mu je dala goldinar in on jej da nekaj zdravil, ki pa za to bolezen niso bile pripravne, ampak narobe prav škodljive. Ko je slavni zdravnik Kalinos to videl, rekel je svojim učencem, naj tega mazača in vse njegove zdravila pred njega prinesejo. Učenci so to v hipu izvršili. Kalinos je vprašal: »Ali poznaš mene?" — „Ne", je odgovoril tkalec. — „Zakaj pa ti ljudi zdraviš, ko nič ne znaš ?" praša zdravnik nadalje. Tkalec je zdaj po pravici povedal, kako ga je njegova žena k temu prisilila. Zdaj je bil Kalinos s tkalcem prav prijazen in ga je prašal, na čem jo on spoznal, da je »ista voda od juda in da je jnd na želodcu bolan. Tkalec mu reče: „Mi Perzijanei se dobro zastopimo na obraze. Ko sem videl, da ima ženska objokane oči, sem koj spoznal, da mora njegova žena biti, ker dekla se ne bo jokala, če je prat gospodar bolan. Na obleki sem jo pa poznal, da ni iz tega kraja, zato sem rekel, da je voda od tujca. Na steklenici je bil rumen trak, kar je bil zame dokaz, da je gospodar jud in ona judovka. Slednjič pa je prišla k meni v nedeljo. Ker pa vem, da judje
ob sobotah veliko težkih jedi pojedo, zato sem koj vgänil, da se je jud preobjedel iu da je zato bolan".
Zdravnika Kalinosu je bila ta tkalčeva bistroumnost všeč. Zato mu reče: „Veš kai, ti tega nisi zaslužil da bi te taka hudobna, domišljava žena trpia-Čila. Tukaj imaš deset tisoč goldinarjev, pa jo izplačaj in loči se od nje! Potem pridi k meni nazaj in bom jaz za tebe skrbel".
Tkalec je zdravnika ubogal, se od žeae ločil, ker pri njej tako srečen biti ni mogel, ter jej izplačal zgovorjeni denar. Potem je prišel k zdravniku Kalinosu nazaj, ta mu je kupil vse novo tkalsko orodje in mu rekel, naj se spet svojega rokodelstva loti. Za pričetek mu je dal še nekaj denarja. Nazadnje pa mu je še rekel: „če so boš še katerikrat oženil, nikoli ne vzemi ženske, ki je bolj plemenitega stanu, kakor si ti". Tkalec se je potem oženil z revno deklico kmečkega stanu, je pridno delal iu imela sta vsega zadosti".
Ko je minister to historijo skončal, rekel je kralju: „Res se ta historija, ki sem jo zdaj povedal, mnogim dopade, vendar pa ni nič proti historiji o dveh tatovih, ki sta drug druzega goljufati hotela".
Na prošnjo kralja je minister to historijo povedal na dvajseti večer.
Devet sta In jednajsta noč.
Historija o dveh zvitih tatov,
V Bagdadu je živel enkrat prav zvit tat in goljuf z imenom Uzmovič. Veliko ljudi je opeharil, okradel in ogoljufal. Enkrat si je zadel na rame koš
ovčjaka (ovčjega gnoja) in je sklenil, da ne gre prej doma, dokler ne bo tega ovčjaka prodal za tisto ceno, kakor bi imel pola kos civeb. — V bližnjem mestu je bii pa ravno tak tič z imenom Kradlovič. Ta pa si je naložil koš konjskega gnoja in je rekel, da ne gre prej domu, dokler tega guoja ne proda za tisto ceao, kakor bi bile suhe fige. S takim namenom sta šla oba po svetu, in zgodilo se je, da sta se na cesti srečala. Ogovorita se in jameta tožiti o slabih časih; imela pa sta oba trden namen, drog dražega goljufati. Uzmovič reče zdaj Kradloviču: „Jaz kupim to, kar neseš, «e da bi v koš pogledal". — „Dobro", reče Kradlovič, „če hočeš pa menajva, jaz ti dam svoj koš in vse, ksr je notri, ti pa mi daj svoj koš, in vse kar je notri", Kupčija je bila kmalo sklenjena, ker je vsak iz tfjn mislil, da uni ne more nič slabšega v košu imeti, kakor on sam.
Ko »ta potem narazen šla in bila tako daleč saksebi, da se nista mogla več videti, pogledala sta vsak v svoj koš in zvedela to, kar mi že vemo. To je obema mrzelo i u takoj sta se obrnila, da bi drng druzega poiskala. Ko vknp prideta, začela sta se oba smejati.
Zdaj sta pa prijateljstvo sklenila in naredila zvezo, da bodeta vse med seboj delila, kar prigolju-fata in prikradeta. Ker sta bila bližej tistemu mestu, kjer je Kradlovič stanoval, šla sta skupaj tje na Krad-lovičev dom. Doma je Kradlovič svoji ženi in svojim ljudem povedal, da je Uzmovič njegov brat, s katerim se že dolgo let nista videla. Tako so Uzmoviča z veseljem sprejeli. Ko je bil Uzmovič že tri dni tam, rekel je Kradlovič, da bi rad spet kaj izpeljal. „Kaj pa?" praša Uzmovič. — „Mrtvega se bom naredil", reče Kradlovič, „ti pa pojdi po pogrebce".
Ko je Uzmovič s pogrebei prišel, ležal je Krad-lovič, kakor mrtev na tleh, ves bled in z napetim trebuhom. Boke in noge so od njega mahale, kakor od mrliča. Uzmovič ga je začel tresti, ker se pa le ni ganil, ga je začel z nožem po stopaln na goli nogi rezati. Kradlovič pa se ni ganil, toda rekel je Uz-moviču tiho na nho: „Ti noree, kaj pa delaš?" — „Sem mislil, da si res mrtev", reče Uzmovič. — „Ne brigaj se za to", reče Kradlovič, „ampak reei po-grebcem, naj me odnesejo in položijo brez vse oprave pred hišo cesarskega namestnika". Ta je namreč prej Kradloviča rad imel.
Ko je namestnik mimo prišel in je videl Krad-loviča mrtvega pred hišo ležati, se mu je zasmilil in je rekel svojim ljudem: „Neaite ga v mojo palačo in donite ga na mrtvaški oder, ga bom dal na svoje stroške pokopati". Na to so ga strežaji notri nesli in ga lepo naparali, in zmirom je moral eden na straži pri njem ostati. Po noči, ko je bilo vse tiho in nobenega človeka blizo, ko samo tisti stražnik, ki je bil pri mrliču na straži, odprl je mrlič oči, in ko je videl, da stražnik trdo spi, je tiho vstal, vzel stražnikov plajšč ia klobuk, pa eno luč, ter prebrskal vse sobe po palači in tudi po kuhinji, kamor je le priti mogel. Pobral je srebrno in zlato posodo, srebrne žliee, tudi nekaj denarja, in še mnogo dragocenih reči, tako da je koinaj nosil pod širokim plajščem. Potem je eel rnožko pri vratih ven. Straža je mislila, da gre stražnik od mrliča proč, ker je drug na njegovo mesto stopil, zato se ni zmenila za moža v vojaški opravi. Tako je šel Kradlovič z obilnim blagom oblošen domu.
Ko na svoj dom pride, povedala mu je žena, da jej je med tem časom TJamovič prigovarjal, naj njega
za moža vzame, ker Kradloviča ne bo nikoli več nazaj. „Čakaj ti lump!" reče Kradlovič, „te bom že izplačal!" Potem pa je v sobi vpričo Uzmoviča razložil po mizi vso srebrno in zlato posodo in druge dragocenosti, ki jih je v namestnikov! hiši nakradel. Bilo je vrednosti za več sto goldinarjev. Zdaj so se Uzmoviču začele sline cediti in rekel je Kradloviču: „Ti ves prijatelj, kako sva se zmenila, da bova imela vsak pol od vsega. Zdaj se pa meni domn mudi, zato te prosim, daj mi moj delež! Potem pa pridi enkrat k meni v Bagdad, in tudi jaz bom tebi polovico dal od tega, kar uzamem".
Kradlovič pa ni nič rekel na to. Poklical pa je svojo ženo na stran in jej tako rekel: „Vidiš, ta norec se je polakomnil mojega blaga in hoče polovico imeti. Ker je pa tebe na svojo stran nagovarjal, od tega časa ne maram nič več zanj. Od tega, kar sem pri namestniku dobil, ne sme on nič dobiti. Pa ti mi moraš pomagati, da ga bova opeharila. Jaz se bom zvečer mrtvega naredil. Na to moraš ti vpiti in jokati. Potem pa me pusti pokopati. Pa ne boj se za mene nič. Jaz prestanem tudi dva dni v grobu in se na bom zadušil. Ko bo Uzmovič svoj delež zahteval, reci mu: „Jaz nič ne dam in tudi nič ne vem od vajine pogodbe. Jaz vas ns poznam. Spravite se, če ne, bom šla po redarje. Meni bi lahko s tem grozil, da bi me zatožil; tebi pa ne more nič slabega dokazati. Zato se bo raje umaknil in šel v svoj kraj. Potem mene spet iz groba vzdignite".
Proti večera se je Kradlovič mrtvega naredil, in žena je začela tuliti in vekati, da so vse babe iz soseščine vkup priletele. Ob tistem času jo prišel tudi Uzmovič po »voj delež. Ko je ta jok slišal, prašal
je, kaj pomeni, in rekli so mu: „Tvoj brat je umrl!" — „Oh, ti pasja dlaka", rekel je Uzmovič sam pri sebi, „ta lump me hoče goljufati za moj delež in se nalašč mrtvega dela Pa jaz ga bom že zbudil!" Na to se je začel jokati in ypiti in stokati za svojim bratom, da bi ljudje mislili, kako mu je hudo za bratom. Prašal je potem ženo. za kako bolezuijo da bi bil umrl. Ona mu odgovori, da nič ne ve, da je mrtvega našla in se ne spozna, za čim bi bil umrl.
Devet sto in dvanajsta nod.
Zdaj jo je Uzmovič prašal, kako je s premoženjem in kaj bo z njegovim deležem. On» mu reče, da premoženja nič ni, in da ona deleža ne dä,. ker jej nič ni znano o kaki pogodbi. „Sieer p» je vse že varno pod ključem", je še pristavila, „in ne verjamem, da se boste predrznili, šiloma kaj vzeti, ker nimam daleč do mestnih stražnikov, ako jih hočem poklicati".
Ko je Uzmovič to slišal in je videl, da z ženo nič ne opravi, vsedel sa je k mrliču in mu povedal na uho: „Vedi, o Kradlovič, da deset dni ne grem od tnkaj, in da bom celi teden na tvojem grobu ležal, da se bos moral enkrat izdati; ne bodi tedaj neumen in ustani!" Kradlovič pa mu ni nič odgovoril. Zdaj ga je začel z nožem rezati po rokah in nogah, pa Kradlovič se ni ganil, tako da je Uzmovič sam že mislil, da je morda res umrl. Zdaj se je pa domislil prejšnjih lumparij njegovih in ni verjel, da bi bil mrtev, ampak da se je le potajil. Zato je rekel po-grebcem: „Kako pa, ali ste ga kaj umili?" Rekli 90 mu, da ne. »Kako postavo pa imate tukaj ?M reče
Da to: „pri nas vsaeega mrliča nmijejo z gorko vodo*. Pastil ga je sleči in vode zavreti. Eo je krop najhuje vrel, je Kradloviča ž njim polil po životu tako, da so se kar mehurji naredili po koži. Mislil je, če se zdaj ne zgane, a potem je od vraga, ali pa je res mrtev. Toda Kradlovič se ni zganil. Zato go ga oblekli in zavili v mrtvaške rjuhe in ga položili spet na pare. Potem pa so ga nesli v grob in zasnli. To je bilo namreč drugo jutro.
Ko je bil pokopan, so se dragi ljudje razšli, le Uzmovič in Kradlovioeva žena sta ostala pri grobu. Ko se je vže mračilo, rekla je žena Uzmoviču: „Poj-diva domn. Celi dan že tukaj sediva, pa ga s svojim jokom ne moreva več zbuditi, čez noč tnkaj čepeti bilo bi aeamao iu nezdravo". — Uzmovič pa je rekel: „Jaz se ne ganem z mesta, in ko bi moral deset dni in deset noči tukaj ostati. „Ko je žena to slišala, bal« se je za moža, kteri bi se v grobu vendar zadušil ali pa od lakote poginil, ko bi Uzmovič res deset dni tam na straži OBtal. Mislila pa si je: „Dokler sem jaz tnkaj, ne bo šel proč, ker ima zmirom sum, da je Kradlovič še živ. Šla bom domu; potem bo en čas tukaj ostal, nazadnje Be bo pa vendar naveličal in bo stran šel". Tako je tedaj ona odšla. Uzmovič pa je ostal pri grobu do polnoči. Tedaj pa si misli: „Kaj bom tnkaj sedel? Ta pes bi vtegnil res umreti, in potem sem ob svoj delež. Najbolje bo, da ga izkopljem in ga tako dolgo tepem, da se mi oglasi". To je tudi storil. Odlomil je debelo vejo, potem je mrliča odkopal in ga a tisto vejo mlatil in tepe), kar je le mogel. Mrlič pa se ni ganil. Ker se je pa Uzmovič bal, da bi ga vtegnil tnkaj dobiti ponočni čuvaj, ki je imel povelje, tndi na -pokopališče večkrat pogledati, neiel je mrliča aa bližnji mi «m * Ä	8
judovski mirodvor, kjer ni bilo žive duše po noči. Eo ga prinese na jndovsko pokopališče, začel ga je spet tako tepsti, da so ga že roke bolele.
Eo je mrliča ravno spet tepsti začel, prišli so na mirodvor roparji, ki so bili veliko reči nakradli in so prišli na to samotno pokopališče, da bi svoj plen razdelili. Bilo jih je deset. Naenkrat slišijo in vidijo, da nekdo nekoga tepe. „Poglejte", reče vodnik roparjev, „tukaj gotovo hudič judovskega oderuha pretepava, ki je bil menda še-le pokopan. „Eo je Uzmovič roparje zagledal, bal se je, da bi znali polieaji biti, in je zbežal ia se skril za nekim grobnim spominkom. Boparji pa 89 šli tje gledat in so našli Kradloviča vsega raztepenega, zraven njega pa gorjačo s katero ga je Uzmovič tepel. Vsi roparji so se čudili in rekli: „To mora biti velik grešnik, ker ga je še zemlja iz sebe vrgla in ga je hudi duh zdaj tako tepel in trpinčil. Gotovo storimo tudi mi dobro delo, ako ga dobro namlatimo in pretepemo". Zdaj so roparji poiskali vsak en kolec ali kako vejo ali kar si bodi, ter so začeli Kradloviča pretepavati, kar so le moči imeli. Mislili so s tem storiti dobro delo in se pokoriti za lastne grehe, ako tako zavrženega človeka pretepavajo. Tepli so ga pa tako dolgo, dokler se niso utrudiii. Uzmovič pa je vse to videl in se smejal. Zdaj so pa roparji začeli ukradeno blago med seboj deliti. Med ukradenimi rečmi je bila tndi ena dragocena sablja, pa se niso mogli sporazumeti, koliko bi bila vredna. Zdaj reče poglavar: „Dajmo sabljo poskusiti: če dobro reže, jo bomo eenili, če je pa slaba, se ne bomo za njo prepirali. Tam leži mrlič, poskusite mu s to sabljo glavo odsekati; bomo videli, kako reže". Ko to reče, vzel je poglavar sabljo v roke in jo potegnil iz nožnice-
Devet sto in trinajsta noi.
Mrlič si je zdaj mislil: „Prestal sem, ko so me z nožem rezali, ko so me s kropom polili, ko sem v grobu ležal, in ko so me tako strašno pretepavali. Toda če me s sabljo mahne in mi glavo odseka, potem bom pa res mrtev!" Zato je zdaj, ko se mu je ropar s sabljo približal, skočil po konci, zagrabil za mrtvaško kost in zakričal: „Ustanite vsi mrtvi duhovi in zgrabite te predrzne roparje 1" Ko je Uzmovič to videl, je še on pritekel mu na pomoč. Zdaj so roparji mislili, da res mrliči vstajajo in da jih bodo raztrgali. Zato so popustili vse svoje ukradene zaklade in zbežali, kar so jih pete nesle.
Ko so bili roparji že daleč proč, podal je Krad-lovič Uzmoviču roko in je hotel ž njim deliti, kar so roparji tam popustili. Uzmovič pa je rekel: „Ne beliča ne boš dobil od tega, če mi ne daš polovico od unega, kar si pri namestniku pokradel." Ko je Kradlovič videl, da Uzmovič ne odjenja, dal mu je polovico unega plena, pa tudi to sta med seboj razdelila, kar so jima roparji na mirodvoru pustili. Potem sta šla Kradlovič in Uzmovič domu in sta bila prijatelja ter se nista več prepirala".
Devet sto in itlrnajsta no5.
Kaj tacega pa še nisem slišal", reče kralj, ko je minister umolknil, da bi en človek toliko prestal zavolj nekaj denarja, kakor ta Kradlovič, da bi se pustil z nožem zbadati, g kropom polivati, v grob zasuti in če« yso mero pretepavati. „Ja, tako je", reče minister, „nekteri hudobneži toliko trpijo za svoj nepošteni denar, da bi si ga veliko ložej ravno toliko ali se več z
6*
manjšim trpljenjem in na poštenej poti pridobili. Toda. oni so tako zaljubljeni v svojo hudobijo in nepoštenost, . da jim je kar dolg čas, ko bi morali več časa pošteno živeti. Podvržejo se največim mukam, od hudobije pa nikdar ne odstopijo. So pa zopet drugi, kateri si denar pridobijo z majhno težavo in brez nevarnosti, kakor na primer tisti štirje goljufi, ki so menjalca opeharili z oslom, katerega so mu prodali". — „Kako pa je to bilo?" vpraša kralj. „To hočem povedati jutri zvečer", reče minister.
Dva in dvajseti večer je minister prišel ob navadnem času in povedal to historijo:
Historija o štirih goljufih z oslom.
„Živel je v nekem mestu denarai menjavec, od sile bogat mož, ki je pri tem obogatel, da je domačim in tujcem denarje menjal. Take menjavce najdeš na primer v Trstu. Če prideš v Trst z našim denarjem in se hočeš podati na Laško, potem potrebuješ laški denar, ako hočeš na Grško, potrebuješ grški denar, ako hočeš na Turško, potrebuješ turški denar. Prej ko se na ladij o podaš, moraš se oskrbeti s takim de nar jem. Pa tudi tujci, ki na primer v Trst pridejo, recimo Turki, Grki, Angleži, Lahi, Francozi itd. potrebujejo pod našim cesarjem naš denar, ako hočejo kaj kupiti; oni morajo toraj svoj denar za našega zamenjati. Vsi taki ljudje gredo k men j a ven, kateri ima vsake vrste denar. Ker mu mora pa vsak nekaj dobička pustiti, zato tak človek lahko obogati.
Tak menjavec denarja je bil tedaj ta mož, o katerem govorimo. Bili pa so v tem mestu štirje goljufi, kateri so se »menili, da hočejo tega menjavca
opehariti. Eden izmed njih je vzel precej srebrnega denarja v eno vrečo, se vsedel na osla in jahal k temu menjavcu, ter ga naprosil, naj mn da za srebro papirnatega denarja, da ga bo ložej po svetn nosil. Menjavec mn je denar naštel, kolikor je zneslo. Ravno ko je jahač iz menjavnice stopil in menjavec za njim da bi mn srečno pot vošil, pridejo oni trije goljufi, s katerim je bil ta mož z oslom zastopljen, ter so začeli okoli osla hoditi in ga gledati. Eden izmed njih reče: „Je ta pravi!" Drugi pa reče: „Ni ne!" — Tretji pravi: „Čakajte, ga bom potipal!" Potem oslu prešlata ves hrbet in trebuh. Na to še prvi goljuf osla potipa in reče: „Bes, je že ta pravi!" — Drufi goljuf pa reče še enkrat: „Ni ne!" Tako so se med seboj menili in prepirali, oslov gospodar in denarni menjavec sta pa tam na pragu menjavnice stala in te može gledala. Zdaj pride eden od tistih treh bližej in reče oslovemu gospodarju: „Koliko hočete za osla?" Ta mu odgovori: „Ne dam ga izpod deset tisoč goldinarjev*. Zdaj sta prišla še ona dva goljufa bližej in ponndila za osla tisoč rajnčkov. Gospodar pa se je zarotil, da ga ne more ceneje dati, kakor za deset tisoč. Pogajali so se tako dolgo, da bo mu ponujali že pet tisoč goldinarjev. Toda lastnik ga jim ni dal. Menjavec je rekel gospodarju: „Vzemite vendar ta lepi denar! Kdo vam bo več dal za enega osla?" Oslov lastnik pa je rekel: „Gospod, vi ne veste, kaj je moj osel. Na denar se zastopite, na živino pa ne. Vsaka obrtnija hoče svojega moža!"
Tisti trije goljufi so se delali, kakor bi jim ta barantija predolgo terpela zato so stopili skrivaj k menjavcu in mu rekli: „Ako nam morete kupiti tega osla za pet tisoč goldinarjev, hočemo vam dati tisoč
goldinarjev dobička". Menjavec reče: „Le stran pojdite jaz ga bom že napravil, da bo osla dal". Ko so ti trije odšli, začel se je menjavec za osla pogajati in lastnika ponujati pet tisoč goldinarjev. „Oni so šli, ki so vam pet tisoč ponujali", je rekel, „in ne verjamem da boste se koga našli, ki bi vam toliko obetal". — „No, ker smo že nekoliko znani", reče lastnik, „pa primaknite še pet sto, pa ga vam pustim*. — Menjavec se je en čas branil, nazadnje je pa vendar privolil, češ, saj mi bodo oni trije sest tisoč dali, kakor so rekli, imam še zmirom pet sto dobička". Kupčija se je sklenila in menjavec je izplačal goljufu pet tisoč in pet sto goldinarjev za osla. Ko je goljuf odšel, je menjavcu še naročil, da osla ne sme nikomur spod deset tisoč golidnarjev dati. „Ta osel vč za nek skriven zaklad, sieer pa nobena druga žival in noben Človek", je še pristavil, „zato so ga ti trije hoteli kupiti, da bi ta zaklad vzdignili. Morda bodo še k vam prišli oBla kupovat, pa povem vam, ne dajte ga spod deset tisoč goldinarjev!"
Ko je prvi goljuf odšel, prišli so oni trije k menjavcu nazaj in mu rekli: „Lepa hvala gospod, da ste osla kupili!" — Menjavec pa jim reče: „Saj ga pa tudi ne boste dobili spod deset tisoč goldinarjev". Zdaj so ti trije spet enkrat šli okoli osla in ga potipali; eden izmed njih pa reče: „Kaj sem vam pravil P saj to ni pravi osel !* — Drugi ga ogleda in reče: „Meni se tudi zdi, da ni". — Tretji meni: „Podoben mu je pa vendar". — „Kaj potem, če mu je podoben", reče prvi, „za tega osla ne dam pet goldinarjev!" Potem so bili vsi ene misli, da to ni tisti osel, katerega iščejo, ter stopili k menjavcu z besedami: „Gospod, mi smo se zmotili, to ni tiaii osel, katerega smo v mislih imeli".
Potem so vsi trije po različnih potih odšli. Menjavee je za njimi klical: „Saj ste mi naročili, naj ga za vas kupim; dajte mi zdaj moj denar!" Goljufi pa so šli naprej, kakor bi nič ne slišali. Menjavee pa je še zmirom mislil, da so osla le nalašč grajali in rekli, da ni tisti, da bi ga boljši knp dobili; upal je torej da bodo še nazaj prišli in osla plačali. Ko jih pa le ni bilo, začel je vpiti in na pomoč klicati in si v obraz biti tako, da je mnogo ljudi vkup priletelo, katerim je pravil, kako je bil opeharjen. Ljndje so se mu pa le smejali in rekli: „Kako je mogel vendar tako neumen biti, da je za revnega osla toliko dal!" Menjavee je imel tedaj škodo in še sramoto".
„To so bili pa res previhani goljufi!" reče kralj Baruh. „Pa še davno ne taki, kakor goljuf Luk a ve c, ki je bil mazan z vsemi mazili, samo z nobenim dobrim ne, odvrne minister. „Kakšen človek pa je bil to?" praša kralj. „Ako dovolite veličanstvo", reče Plevrat, „hočem vam to historijo povedati jutri večer". „Me bo veselilo slišati", dč kralj in ministra odslovi.
Devet sto In petnajsta noö.
Ko je minister odšel, mislil je kralj 'sam pri sebi: „Ta denarni menjavee se je kesal in si lase ruval, ker je bil preveč lahkoveren Tudi jaz bi se sedaj kesal, ko bi bil obrekovaleem in lažnjivim vedežem verjel ter ministra Plevrata umoriti dal. Kajti zdaj bo že kmalo pretekel tisti mesec, pa Plevrat mi ni še nič žalega storil. Pa so rekli, da me bo umoril! Ko bi on kaj tacega v mislih imel, gotovo bi bil že kaj poskusil zoper mene. Zdaj se mi zmirom bolj dozdeva, da so me prevarili s tistim vedeževanjem."
S takimi mislimi je sel kralj spat. Dragi dan, to je tri iu dvajseti večer, odkar je minister historije pravil in šest in dvajseti večer, odkar je kralj imel tiste sanje in slišal tisto vedeževanje, prišel je zopet minister o pravem času in začel praviti to-le historijo:
Historija o goljufnem Lukovicu.
„Lukoveo je bil eden najhudobnejšib in najnevarnejših goljufov, kar jih je kedaj živelo. On si je namreč znal dati pošten obraz in se tako hinavsko obnašati, da so ga povsod v časti imeli, kjer ga niso poznali. Mešal se je med najbolj visoko gospodo, pa le v ponižnih priklonih in hodil je zmirom obrit, da je imel bolj nedolžno lice in so mu ljudje več zaupali. Vodil je majhno kupčijo in hodil po kupčijskih mestih, kjer je znal vse ljudi preslepiti, in je opeharil kogar je le mogel. Potem pa jo je iz tistega mesta popihal in se ni dal več videti.
Enkrat je prišel z blagom v neko mesto, kjer ne je kmalo seznanil z vsemi trgovci, ki so ga tako t časti imeli, da so ga zmirom obiskovali in ga pogosto hodili za svet prašat. Znal se je tako lizati, in tako poštenega delati, da so mu ljudje več zaupali, ko domačim trgovcem, in rajši pri njem kupovali. Akoravno je tedaj dobre knpčije delal, vendar s tem ni bil še zadovolje a, ampak je zmirom mislil še na kako goljufijo. čez en čas je reke), da pojde v svojo deželo nazaj. Eo so trgovci to zvedeli, bilo jim je žal za njim, ker je bil tako kratkočasen v pogovorih, in š'i bo mn prigovarjat, naj še ostane. On pa je rekel, da ne more. Pred svojim odhodom je obiskal še najbogatejšega izmed trgovcev, si izposodil nekaj denarja,
na kar mn je dal dolžno pismo, ob enem pa ga jo prosil, naj mn zdaj da tisti denar, katerega je bil pri njem shraniti dal. — „Kakšen denar?" praša trgovee začuden. „No saj veš, tisto mošnjo s tisoč cekini!" reče Lukovec. — „Kdaj pa si mi tisto mošnjo dal?" praša trgovee — „Ljubi moj, ne bodi jezen", reče Lukovec, „saj menda nisi bil pijan na predpnstno nedeljo, ko sem te prosil, da mi tisti denar spraviš, in si ti mošnjo s tisoč cekini vzel, denar preštel in potem zaprl v svojo denarno omaro ali blagajnico, ki jo imaš v svoji pisarai?" — „Ne vem, ali se ti sanja ali kaj", reže trgovec, „jaz od tega ne vem niti besedice". Začela sta se zmirom huje prepirati, tako da so sosedje vkup prileteli i u poslušali. Lukavec se obrne proti ljudem in reče: „To je moj prijatelj Dal sem mn nekaj denarja shraniti, in »daj ga hoče utajiti! Komu se sme dandanašnji še kaj verjeti?" Ljudje so rekli: „Lukavec je pošten mož. Nismo nikoli nič slabega slišali o njem. Ne verjamemo, da bi se on lagal". Drugi pa no «topili k trgovcu in mn rekli: „Spominjaj se vendar, morda se bos pa le domislil, da ti je denar dal". Trgo\ec pa jim reče: „Ne vem, kaj govori. Nikoli mi ni dal nobenega denarja". Goljnf pa je rekel: „Jaz morem hitro odpotovati in imam, hvala Bogu, dosti premoženja Tudi ta denar ni zgubljen, ki ga imam tukaj shranjenega in ga tndi precej ne potrebujem ; pa obljubiti mi mora, da ga bo pozneje plačal, kcdar nazaj pridem". Ta ponudba se je ljudem pravična zdela in tisti trgovee je bil v nevarnosti, da zgubi svoje dobro ime, ako se še dalje goljufu upira. Neki prijatelj tistega trgovca pa, ki se je za jako prebrisanega in modrega štel, rekel je trgovcu na uho: »Pusti meue govoriti, jaz bom tega sleparja že vjel,
če le ni zlomek; rekel bom, da se on moti, da je denar spravil pri meni, ne pa pri tebi". Trgovec je bil s tem zadovoljen. Njegov prijatelj pa se zdaj oglasi in reče Lukavcu: „Vi se motite gospod, in ?es vajin prepir je bil prazen. Vi niste pri njemu denarja shranili, ampak pri meni. Kaj ne veste več?" — „O dobro vem", reče goljuf mirno, „tisti denar, ki sem ga vam spraviti dal, je v dobrih rokah in vem, da mi ne boste utajili tisoč cekinov, kakor ta prijatelj menda iz pozabljivosti dela. Pri vas je denar tako dobro spravljen, kakor pri meni"- Ko je goljuf stvar tako zasukal, ni vedel zdaj ta trgovčev prijatelj, kaj bi na to rekel. Ljudstvo pa je goljuf tako preslepil s tem odgoyorom, da so res mislili, da je tako trgovcu, kakor tudi njegovemu prijatelja, vsakemu po tisoč cekinov spravit1 dal. Oni drugi trgovčev prijatelj, tega še tajiti ni mogel, ker je ravnokar sam priznal, da je od Lukavca denar v shrambo sprejel. Tako je tedaj ta prijatelj s svojo dozdevno modrostjo vse pokvaril in ljudje so ju nazadnje oba prisilili, da sta morala Lukavcu vsak po tisoč cekinov izplačati. Lukavec je dva tisoč cekinov v žep spravil in drugi dan zapustil to mesto, ter se nikoli več ni prikazal v tem kraju.
Trgovec je zdaj rekel svojemu prijatelju; „Ta najina zgodba je podobna basni o sokolu in o kobilici". — „Kakošna pa je tista basen?" praša prijatelj. Trgovec pa jo je povedal.
Basen o sokoln in kobilici.
„Sokol in kobilica sta bila soseda. Kobilica je bila ponosna na tako imenitnega soseda in si je skušala pridobiti njegovo prijateljstvo. Zato se mu je
enkrat približala in rekla: „O gospod in kralj tičev, srečno se štejem, da prebivam v tvoji bližini". Sokol se jej zahvali za ta poklon in jej dovoli, da ga sme večkrat obiskati Tako sta postala prijatelja. Nekega dnč ga kobilica praša: „Kako je to, da si ti zmirom sam P Nikoli ne vidim prijatelja tvoje vrste pri tebi, na katerega bi se zamogel v potrebi naslanjati in pri dolgem času kratkočasiti in razgovarati se ž njim. Saj že pregovor pravi, da v prijateljn najdemo mir in moč. Ker sem pa jaz preslaba in ne morem tvoja prijateljica biti, na katero bi se zamogel v nevarnosti zanašati, hočem ti pa tacega prijatelja poiskati". — -če si tako prijazna", reče sokol, „ti bom hvaležen za to". Potem je kobilica gledala, kateri tič bi bil sokola najbolj podoben in izbrala je jastreba. Pridružila se mn je in ga peljala k sokoln, da bi prijateljstvo sklenila, kar se je tudi zgodilo. Enkrat je sokol zbolel in jastreb mu je stregel, dokler ni okreval. Ko je pa sokol drugič zbolel, in jastreba ni bilo doma, šla je kobilica po orla, da bi sokolu na pomoč prišel. Toda orel je pojedel sokola in kobilico. To je tako prišlo, ker je kobilica tiče preslabo poznala in je tako groznega tiča, kakor je orel, izbrala za prijatelja sokolu.
Tako si tudi ti hotel meni pomagati, pa si še sam v nesrečo prišel, ker za take sleparje še nisi zadosti prebrisan. Toda svoji osodi ne more nihče ubežati : Dostikrat slepec nbeži rovn, prevzetni video pa notri pade. — Bedaku ena neumna beseda ne škoduje, mogočnemu ali modrijanu pa včasih vrat zavije. — Dostikrat se hudobni smeje in v obilnosti živi; poštenjaka pa v revščini in sramoti pustijo. — Vendar je vsa zvijača zastonj, če Bog pravičnega brani".
Ko je to historijo povedal, rekel je minister: „Yendar ta historija še ni tako mikavna, kakor ona o kralju, o uradniku in njegovi žeai".
Na povelje kralja Baraba je potem na štir in dvajseti večer to historijo tako pravil:
Devet sto in Šestnajsta noč.
Historija o kralju, o uradniku in njegovi ženi.
„Nek perziski kralj se je zaljubil v ženo esega svojih uradnikov, ker je bila zelo lepa. To ga je napotilo, da jo je enkrat obiskal. Ko ona kralja priti vidi, mu reče: „Kako da pridem do take časti, veličanstvo?" — „Jaz te ljubim", reče kralj, „in želim tudi od tvoje strani euak) ljubezen" Ob enem je ženi izročil maogo dragocenih daril. Žena pa je bila poštena in trdna, ter je kralju odgovorila: „Gospod, to kar vi želite je nemogoče, ker imam že moža". Ni se podala s kraljem v nobene take pogovore, tako, d» je ves jezen odšel. Pozabil pa je pri njej svoj zlati pas.
Kmalo potem je prišel njen mož domu in brž spoznal kraljevi pas. Ker je kralja v tem oziru že iz druzih izgledov poznal, imel je precej slabe misli o avoji leni in jo prašal, kaj tisti pas pomeni? Žena pa mu je vse po pravici povedala. Mož pa jej ni verjel in huda ljubosumnost ga je pekla. Pa tndi kralj je imel nemirno noč. Drugo jutro je tiBtega uradnika poklical, ga naredil za svojega namestnika v neki oddaljeni deželi, ter mu ukazal, da mora precej odpotovati. Mislil je namreč, da bo potem pri ženi več opravil, če njenega moža stran pošlje. Uradnik pa je precej
spoznal, ka) kralj misli in namerava. Tako je sklical vse sorodnike svoje žene in jim naznanil, da se bode od žene ločiti. Tem pa to ni bilo prav in ili so ga h kraljn tožit. Kralj ga pnsti poklicati in ga vpraša; „Zakaj hočeš s/ojo ženo zavreči? Zakaj sapašcaš lepo deželo, katera te je prijazno sprejela?" Uradnik pa mn odvrne: „Bog vas ohrani veličanstvo! Dežela je res lepa in dobra, pa našel sem v njej levov sled. Bojim se, če lev še enkrat v to deželo pride, da me bo raztrgal Moja historija je zdaj podobna tistej o stari ženi in o svilarju*. — „Kako je pa tisto bilo?" praša kralj. Uradnik pa je tako pravil
Historija o stari ženi in o svilarju.
Neki svilar, to je taki trgovec, ki je s svilnato ali židano robo barantal, imel je prav lepo in pošteno ženo. Neki mlad človek se. je v njo zaljubil. Toda nikoli se mu ni ponudila priložnost, da bi bil kako besedo ž njo spregovoril. Obrnil se je do stare babure, naj bi mu pri tem pomagala, češ, da jo bo dobro plačal. Ona pa mu svetuje: „Pojdite k svilarju in kupite pri njemu lepo svilnato ruto". Mladenič gre in si jo kupi; potem jo prinese baburi. Ta je ruto na dveh krajih zažgala, jo vzela seboj, šla k svilarju v hišo, tam z gospo o vsakovrstnih rečeh klepetala, potem pa tisto ožgano svilnato ruto nalašč tam pozabila Mož pride domu, najde tisto ožgano ruto in reče ves nevoljen: „To ni ženska ruta; take rute nosijo možki za vratom. Moral je neki mož pri moji ženi biti!" Odkar je ta sum v sebi nosil, ravnal je jako trdo a svojo ženo in jo trpinčil na vae načine.
Žen» pa je mislila, da je tisti svilnati »vratnik od njenega moža in da je on zato tako jezen, ker se je vratnik osmodii. Drugi dan pride tista stara baba spet k »vilarici in jo najde vso žalostno. „Tako me mož grdo gleda in zmerja", je pravila starki, „pa nič ne vem zakaj; morda zato, ker si je tisto svilnato ruto ožgall" To reksi jej ruto pokaže. „Tu se lahko pomaga", reče starka, „jaz poznam človeka, ki bo to tako dobro zaiil, da se ne bo nič poznalo". — „Tega človeka mi morate precej sem poslati!" reče gospa. Starka gre in pripelje tistega mladega moža, kateri ji je potem svojo ljubezen razodel. Starka je se pristavila, da mu drugače ni bilo mogoče z gospo govoriti, da se je toraj poslužila te zvijače, kajti rata ni od svilarja, ampak od tega mladenča. Žena pa je starko prosila, naj bi zdaj še njenega moža potolažila, ker je tako hnd in se hoče od nje ločiti, kar mora ona vse po nedolžnem poslušati in trpeti. Babura je tudi to obljubila.
Naučila je mlađega moža naj gre v prodajalnieo k svilarju in mu pove, da je tisto ruto, ki jo je zadnjič pri njem kupil, osmodii, potem neki ženski popraviti dal, pa je ni več blizo. „Potem bom šla jaz mimo, je pristavila, „ti me pa primi in me prašaj za ruto". Mladi mož je torej šol k svilarju in ma rekel: „Gospod, spominjali se bote, da sem pred kratkem pri vas eno svilnato ruto kupil. S tisto pa nisem imel sreče. Toraj mi boste morali kako novo prodati". Ko je mož nove rute zbiral, ga je svilar p rasni, kako nesrečo da je imel s prvo ruto? „Zobje so me boleli", je rekel, „in ljudje so mi svetovali, naj si še svilnato ruto zavežem. Potem so mi pa napravile ženske neko kadilo za sobe in pri tem sta dva konea od svile priSla
v žerjavico in se osmodila. Jaz sem potem zvedel za neko staro ženo, ki je pravila, da zna nje sin take ogorene reči dobro zašiti, in sem jej rnto dal. Pa babe ni bilo več nazaj in tndi ne vem, kje stannje. Bata je za mene zgubljena". Komaj je to izrekel, kar vidi baburo mimo iti; on zakliče: „Ta je tista!" skoči iz prodajalnice, zgrabi žensko in jo privleče v prodajalnico. „Kam si zapravila mojo svilnato ruto?" jo vpraša. „Ne zamerite gospod", reče ona, „šla sem nekam v sosesko, pa ne vem več kam, tukaj v teh ulieah nekje je bilo, — v zamišljenosti sem vašo ruto na stran-položila, potem odšla in ne vem se več spominjati, v kateri hiši je bilo. Hočem vam pa škodo povrniti" — „Bodita oba potolažena", reče zdaj svilar, „ruta je pri meni!" Ob enem je naročil svojim ljudem, da so ruto doli prinesli, potem pa jo je mlademu možu izročil.
Zdaj se je svilarju ta historija o svilnati ruti čisto nedolžna zdela in nič več ni sovražil svoje žene zavolj nje.
Devet sto in sedemnajsta no5.
Ko je kralj to historijo slišal, rekel je uradniku: „Bodi pomirjen in ostani na svojem mestu tukaj. Lev je sieer prišel v tvojo hišo pogledat, pa škode ni nič naredil, in ga tudi več ne bo". Na to je dal uradniku še mnogo lepih daril. Uradnik pa je doma napravil veliko gostijo, iz veselja, da se mu ni bilo treba od žene ločiti"
Ko je minister to historijo končal, opozoril je kralja na historijo o lepi ženi in nje grdemu možu, ter rekel, da be ta historija kralju gotovo še bolj všeč, Ker je kralj rekel, da bi jo rad slišal, začel je minister na pet in dvajseti večer tako praviti;
Historija o lepi ženi in nje grdemu možu.
„Neki Arabec je imel mnogo otrok. Med njimi je bil jeden deček posebno lep in pameten. Ko je pa dorastel, izbral mn je oče ženo iz daljne svoje žlahte in to nevesto, ki ni bila ne lepa, ne lepega obnašanja, moral je za ženo vzeti. Vendar pa je sin potrpel ž-njo zavoljo njene žlahte.
Enkrat se je ta mladi mož podal z doma, ker ae mu je zgubil en velblod in ga je moral iskati. Cel dan je žival iskal in ko se. je noč naredila, moral je v neki koči za prenočišče (presiti. Pred to kočo ga je pozdravil majhen grbast, brljav in sploh od sile grd človek. Ta grdi mož pa je imel jako lepo ženo, da malo tacih; med tem ko sta možka dva govorila, je ona večerjo pripravljala. Mladi Arabee pa se ni mogel načuditi, kako je to mogoče, da ima tako grd mož tako lepo ženo. Grbec je zapazil, da mladi Arabec to premišljuje in ženo ogleduje, zato mu je rekel: „Ljubi tujec, ne misli zdaj na druge reči, ampak jej z menoj, da ne boš lačen". Eo sta pa odvečerjala, začel je grbasti sam od sebe tako govoriti:
Ti se čudiš, kaj ne, kako da imam jaz tako lepo ženo ? čakaj, ti bom vse povedal. Jaz sem bil od mladih nog prav grd; moji bratje pa so bili vsi lepe postave Zato so moj oče le za one skrbeli, mene pa sovražili. Moji bratje so se brez dela sprehajali, jaz sem moral najtežje delati, kakor hlapec. Zraven so me tepli in slabo oblačili. Enkrat se nam je zgubil en velblod; in oče so mi zavkazali, da naj ga grem iskat in če ga ne najdem, da ne smem več domu priti. Jaz sem očeta prosil, naj bi katerega mojih bratov z menoj podali. Toda oče ao vzeli bič in me dobro natepli'
Ka to se vsedem na enega velbloda in grem zgubljenega velbloda iskat, pa s trdnim sklepom, da grem v puščavo in se nikdar več ne povrnem k svojemu očetu. Jahal sem naprej noč in dan, in bilo je že polnoči, ko ves utrujen in lačen potrkam na hišne duri neke koče. Bila je domačija moje sedanje žene. Njen oče, ljubez-njiv starček, me je prijazno sprejel. Po noči pa sem moral enkrat na stran iti. Čutili pa so me psi tiste vasi, in ker me niso poznali, začeli so se zbirati in nad menoj lajati. Da bi psom ubežal, tekel sem naprej v gosti temi in padel v en vodnjak, v katerem je bilo nekaj vode na dnu. Eden izmed psov, ki je prehitro za menoj tekel, je tudi not padel. Moja sedajna žena, ki je bila takr&t lepa, krepka in pognmna, dekle okoli osemnajstih let, šla je za menoj, ko je slišala lajanje psov in ko me ni bilo nazaj, prišla me je iskat in me našla v vodnjaku, iz katerega sem jaz klical, pes pa tulil. Podala mi je vrv, naj bi se privezal na njo, potem pa me je ona iz vodnjaka vlekla. Naenkrat pa se njej samej zgoraj spodrsne in padla je z menoj v vodnjak, jaz pa že vdrngie. Tako smo bili zdaj vsi trije v vodnjaku, ona, jaz in pes.
Ko zjutraj deklice doma niso našli, iskali so jo po vasi, pa tudi zastonj. Ker pa tudi mene ni več bilo, so mislili, da sem jo morda jaz odpeljal. Imela je štiri brate, urne kot sokole. Ti so se vsedli na konje in šli na vse štiri strani svojo sestro iskat. Med tem pa je tisti pes, ki je bil pri nama v vodnjaku, grozno tulil. To so slišali še drugi psi iz vasi in so tudi začeli tuliti. Potem so prišli vsi psi k vodnjaku in so zgoraj pri ustji grozno tulili in svojega tovariša obžalovali, ki je bil z nama zajedno v prepadu. Ko je moje žene oče to tulenje slišal, prišel je še on gledat k vodnjaku-tm mi XI,	6
Devet sto In osemnajsta noč.
Ta se si malo začudil, ko je videl v vodnjaku svojo ljubljeno hčer in mene in psa. Hitro je šel po vrv in nas zapored ven potegnil. Potem sva mu povedala, kako se je vsakemu iz njih zgodilo, da je v vodnjak padel. Ko so bratje moje žene domu prišli, rekel jim je stari oče: „Veste kaj, ljubi sinovi. Ker se je tako zgodilo, da sta moja hči in ta tujec, naj bo kdor in kakoršen hoče, sknpaj v en vodnjak padla, mislim, da je to nekako znamenje, da sta drug za druzega vstvarjena, zato bomo tega človeka za svojega zeta vzeli in mu našo hčer za ženo dali". Sinovi si niso upali očetu nič ugovarjati, ker so ga močno spoštovali. Tako sem tedaj to ženo dobil in ž njo tudi veliko premoženja, da mi ni bilo treba k hudemu očetu nazaj hoditi".
Mladi Arabec se je čudil nad to dogodbo in nad srečo tega grbastega človeka, kateremu je Bog v poznejših letih lepo ženo in premoženja dal, ker v mladih letih ni druzega imel, ko zaničevanje in terpljenje. Odslej je mladi Arabec sklenil, da se ne bo več jezil nad svojo ženo, ker je tudi tukaj videl tak nepodoben par, pa sta vendar mirno vkup živela. Drugo jutro je šel velbloda iskat in ga je res našel".
Končavši to historijo je minister rekel, da je historija o kralju Obirju in kraljici J epi še bolj zanimiva. Ker je kralj Varog želel jo slišati, povedal jo je Plevrat na šest in dvajseti večer:
Historija o kralji Obirju m kraljici Jepi»
„V Indiji vladal je enkrat moder, pravičen in pobožen kralj z imenom Obir. Tudi njegova žena,
kraljica Jepa, bila je tako lepa, kakor bogaboječa. Kralj in kraljica sta vse poste natanko držala in zvesto živela po božjib zapovedih. Kraljica je postala mati dveh princov, ki sta bila po lepi šegi in dobrem sreu prava podoba svojih starišev. Vendar na tem svetu sreča nikomur ni zvesta; to sta okusila tudi kralj Obir in kraljica Jepa. Drug, soseden kralj se je vzdignil zoper Obirja. Ta p» je imel pod seboj veliko hudobnih podložniko?, ki so spletke kovali zoper njega in s sovražnikom v zvezo stopili, da bi se v tej deželi polastili vseh boljših služb. Tako je bil kralj Obir premagan iu prisiljen, z ženo in otrokoma bežati iz dežele. Med potjo pa so prišli še roparjem v roke, kateri so jim vse pobrali razun obleke. Vsega oropani so prišli nazadnje do neke reke in na onstran reke je bila gosta šuma (les). Kralj si je mislil: „V tej šumi bomo za enkrat najbolj varni", zato je mislil, kako bi s svojimi ljudmi reko prebrodil. K sreči voda ni bila globoka. Zato je najprej enega, potem druzega sina tje čez vode prenesel, potem pa je še po kraljico prišel. Ko je pa še ženo na uni breg prinesel, kamor je bil prej oba fanta, ni bilo od iantov ne sledu, ne glasu več. Klicala sta oba in otroka iskala, pa zastonj. Vsa žalostna gresta z ženo po gozdu naprej ia prideta do neke koče, kjer sta prebivala neki star mož in stara žena. Tema dvema je izročil kralj svojo ženo in je šel nazaj v gozd, svoja dva sinova iskat. Vendar ni mogel nobenega sledu o njima najti. Fanta sta bila namreč, ko ju je oče prenesel čez vodo, tekala po gosti šumi, tam sta se zgubila, da nista našla več k reki nazaj in dalje ko sta tekala in stariše klicala, dalje sta bila od ajih. Ker kralj Obir ni mogel svojih sinov najti, povrnil se je vos otožen v tisto kočo, kjer je s svojo
ženo in tistim starim parom v veliki žalosti nekaj časa preživel.
Neki dan priplula je ladija na tisti breg, (kajti ta kraj je bil blizo morja). Gospodar te ladije pa je bil hudoben copernik ali čarovnik. Tisti stari dedee pa, pri katerem sta bila kralj in kraljica v stanovanji, bil je zelo lakomen na denar. Zato je šel na ladijo in je nje gospodarju, eoperniku obljubil, da mu poizve za lepo žensko, ako mu toliko plača, kar zahteva. Copernik mu je denar naštel, starec pa je povedal, da je lepa ženska pri njemu v stanovanji in da jo lahko na ladijo privabijo s kako zvijačo. Zmislili so si to; Poslali so človeka h kraljici in jej sporočili: „Pri nas na ladiji imamo žensko, ki bo še nocoj porodila. Ker smo pa sicer sami možki na ladiji in se na to reč ne zastopimo, prosimo vas draga gospa, da bi prišli tej ženski na pomoč". Razume se, da je kraljica Jepa precej šla, ker v takej potrebi ženske sosestre ni mogla zapustiti. Komaj pa je kraljica na ladijo stopila, pustil je copernik sidra dvigniti in jadra razpeti in ladja je hitela v morje in od brega proč. Ko je kralj to videl, je kričal na glas, kraljiea pa se je jokala in hotela v morje skočiti; pa copernik jo je rekel prijeti in držati.
Že se je noč naredila in ladija je bila daleč v morji, ko je kralj ša vedno tam na bregu sedel ia jokal za svojo ženo in svojimi otroci. Ko je tako v sanjah tam sedel, spominjal se je pesnikovih besedij:
„Gorje, o človek, tebi gorje!
Kar ljubiš, ti bode vzeto;
Nadlog pa vrsto nešteto
Osoda je položila na te.
Goije! gorje!
Ubogo ti, človeško srce!
Karkoli je muk na sveti,
Imelo jih boš trpeti!
In kdaj je terpljenju konec, kdo ve?
Kdo ve? kdo vš?
Ko truplo tvoje v grob pololože, Ko zanj ne bo več skrbeti, Takrat boš nehal trpeti. Do tje pa pusti vse upanje! Gorje! gorje!
Devet 8to in devetnajsta noč.
Veg žalosten je šel potem kralj poleg morskega brega naprej, hodil je tako zapuščen in obupan več dni sam, živil se z jagodami, divjim sadjem in kore-nineami, pa nikjer ni našel človeka. Slednjič pride vendar na obdelano polje in tam najde tudi eno mesto kraj morja. Mestna vrata so bila še zaprta, ko je kralj prišel, kajti bila je že noč. Ker ga niso not spustili, moral je pred mestom pod milim nebom prenočiti.
Kralj tega mesta pa je bil ravno brez sina umrl ia ljudje niso bili složni v tem, koga bi zdaj za kralja postavili. Bilo je več strank v mestu, katerih vsaka je imela svojega moža, da ga je ponujala za kralja. Toda nobena stranka ni hotela odjenjati in kmalo bi prišlo do notranje vojske Nazadnje so se vendar tako pobotali, da so izbrali nekega slona in rekli: Kogar bo ta slon pokazal, tega hočemo izvoliti za kralja". Drugi dan je vse ljudstvo privrelo iz mesta na tisti prostor, kjer se je imel kralj izvoliti. Slona so lepo ovenčali, na hrbet so mu tron privezali, v rivee pa so mu dali krono Kakor je inano, je slon najnm-nejša žival. Ta je bil pa še posebno nmen in zato priljubljen že prejšnjemu, umrlemu kralju. Ta slon
tedaj je gledal na Ijndi, ki »o okoli njega stali. Med njimi zagleda tudi nesrečnega kralja Obirja. Pred tega stopi, se mu prikloni, mu postavi krono na glavo in ga vzdigne z dolgim rilcem sebi na hrbet, na tisti zlati prestol ali kraljevi sedež Z veselo godbo ga je zdaj ljudstvo spremljalo v mesto, v kraljevo palačo, kjer se je vsedel na diugi tron v kraljevi dvorani, kamor so prišli deželni velikaši in ministri, da so mu zvestobo prisegli. Ko so namreč zvedeli, da je izvoljeni kralj tujec, bilo je vse zadovoljno, kajti rajši so priznali tujca za kralja, kakor katerega koli domačina od nasprotne stranke; tako huda razprtija je bila med njimi.
Koj drugi dan je začti kralj pravico soditi in državne zadeve oskrbovati, in ker je bil tega od prej že vajen, ukrepal je vse s tako modrostjo, da so se mu vsi čudili, ker niso vedeli, da je bil že prej kralj v drugi deželi. Prejšnji kralj pa je zapustil udovo in eno hčer, in vsi so želeli, naj bi kralj to hčer starega kralja za ženo vzel. Kralj pa tega seveda ni mogel storiti, ker je imel že ženo in otroke. Neprenehoma je molil, se postil ter Boga prosil, naj bi mu ženo in otroke nazaj dal.
Zdaj pa poglejmo, kako se je med tem časom kraljici godilo. Tisti copernik jo je silil, naj ga vzame in jej ponudil lepo življenje v bogastvu in sreči. Kraljica Jepa pa je ostala svojemu možu zvesta in ni hotela o takih ponudbah nič slišati. Od same žalosti bi bila najrajši umrla, ja, ona bi bila morda v morje skočila, pa' eoprnik jo je dal prikleniti. Ko se mu z lepa ni udala, pretil je njej z grdim: „S sramoto te bom preganjal in te bičati pustil, ako se ne udaš!" upil je nad njo. Ona pa je stanovitna ostala in v
Boga zaupala ter ga prosila, naj jo vendar resi tega hudobneža. Tako je potoval copernik z ladijo od Inke do luke in slednjič prišel tudi v to mesto, kjer so Obirja za kralja izvolili. Bila pa je navada, da je kralj, kedar je kaka ladija prišla, poslal nekaj ljudi na ladijo, če je morda kaj taeega na ladiji, kar bi kralj rad kuail, ali pa če ni kako prepovedano blago na njej. Tako je tudi zdaj dva fantiča poslal gledat na ladijo, kak» blago da vozi. Ta dva fantička sta bila že pod prejšnjim kraljem, kakor dva kraljeva strežaja na dvoru, kralj Obir ju ni nič poznal, pa ju vendar obdržal v svoji službi. Copernik pa je že prej kraljico v neko skrinjo zaprl, da bi je kraljevi pregledniki ne videli in mu je ne vzeli. Ko sta tista dva mladenča na ladijo prišla in si vse ogledala, hodila sta po ladiji sim in tje in se pogovarjala. Eden reče: „Mene mika, da bi se tudi jaz na ladijo vsedel in se peljal po svetn, da bi svojega očeta in svojo mater zopet našel. Kdo vć, kodi hodita in kako se jima godi?" — „Ja, res je", reče drugi prine, „ali še ves, kako je bilo žalostno, ko so naji oče čez vodo prenesli in ko so potem po mater nazaj šli, kako sva midva le en malo v stran sla od vode v gosto šumo in nisva več nazaj našla in svojih starišev nič več videla!"
„To je bilo žalostno", reče prvi princ, „pa nama se je kmalo na bolje obrnilo. Ko so naji dobri ljndje našli in v to mesto pripeljali, je naji oba kralj v svojo službo vzel in odslej se nama je dobro godilo. Ta novi kralj pa, ki je zdaj nastopil, je še bolj dober z nama ko prejšnji. Tako se nama še kaj dobro godi; kako pa najinem starišem, tega ne veva prav nič!"
Yes ta pogovor je poslušala kraljica v skrinji zaprta. Eo je iz teh besadij in tudi po glasu spoznala svoja sinova, zaklicala je iz skrinje: „Tukaj je vajina nesrečna mati, oprostita jo te hude ječe!" Mladenča sta skočila tje, ulomila skrinjo in osvobodila svojo mater. Otroka sta mater, mati pa je svoja otroka spoznala in na prsi stisnila. Bilo je presrečno snidenje* Mornarji n& barki so se čudili temu prizoru, pa kmalo sta jim mladenča vse razložila. V tem pa je prišel eoprnik in je začel nad mladenčama vpiti: „Zakaj sta mi skrinjo ulomila? Imel sem not mnogo žlahtnih kamnov in te sta mi ukradla. Tista pa je moja dekla in je z vama zastopljena, da ste me zamogli okrasti in oropati, vi sodrga ciganska!" Ves neumen je tekal sim in tje, ruval si lase in klical: „Žalostno, da ima kralj take čuvaje in nadzornike, ki sami kradejo! Za> tožil vaji bom pri kralja, da sta me okradla!" Zviti hndobuež je namreč se mislil, da bo mladenča prisilil, da mu bosta kaj plačala in škodo povrnila, ker sta mu skrinjo ulomila. Po vrhu je pa še trdil, da mu je mnogo ukradenega, da bi mu mladenča še to plačala. „Da sta skrinjo ulomila", si je mislil, „ne moreta tajiti; kedar sta pa enkrat tega kriva, potem bosta tudi v drugo obsojena". Kričal je toraj nad njima, da sta tatova. Mladenča pa sta nazaj vpila, da je oa tat in lump, ker je njihovo mater po sili seboj vzel in jo hudo trpinčil.
Nastal je toraj had prepir in ravs na barki tako. da so prišli mestni stražniki in so eoprnika in kraljico in oba njena sinova gnali pred kralja na sodbo.
Pred kraljem so morali vsak svojo reč povedati in iz njih zgodbe, kakor tudi po obrazih in po glasa je kralj spoznal zdaj svojo ženo in svoje otroke. Od
veselja so mu solze v oči stopile; vendar se jim ie ni dal spoznati. Bil pa je toliko ginjen, da ni mogel dalje soditi. Pustil je čarovnika v ječo zapreti, kraljico in princa pa v posebno izbo peljati in jim tam dobro postreči. Ob enem je ukazal, naj se k jutersni sodbi zberejo vsi ministri, dvorniki in velikaši. Tisto coč pa je kralj Boga hvalil in molil.
Devetsto dvajseta noč.
Ko so se drugo jutro zbrali dvorniki, modrijani, sodniki in velikaši, vsedel se je kralj na prestol, in pripeljali so pred njega coprnika, kraljico in oba princa. Najprej sta bila izprašana princa in povedala sta svojo zgodbo tako: „Midva sva sinova kralja Obirja. Sovražniki, bndobni ljudje so najnega očeta pregnali s prestola in mi smo morali iz dežele bežati". — „Čudne reči pripovedujeta". — reče kralj, „kaj je pa bilo z vajinim očetom potem ?" — „Tega pa midva nič ne veva", rečeta mladenča. — Kralj je en čas molčal» potem pa se je obrnil h kraljici in jo vprašal: „Kako se pa ti zagovarjaš P" Potem je še kraljica Jepa povedala svojo zgodbo do tje, ko je prebivala v koči pri starem možu in ženi, katera sta jo izdala in zvijačno na barko zvabila. Potem je šč povedala, koliko je imela prestati na barki pred hudobim coprnikom. „Veliko si prestala", reče kralj, „pa povej nam, kaj je zdaj s tvojim možem ?„ — „Nič ne vem od njega", reče ona, „pa vsak dan in vsako uro molim za njega da bi ga Bog varoval na vsih potih in enkrat nas vse srečno združil". Te besede ao kralja tako ganile, da so mn zopet solze zalile oči. Vendar je a trdim glasom prašal coprnika: »Kaj boi ti na to odgovoril?" —
Coprnik rede: „To je moja sužinja, ki sem jo kupil za svoj denar. Ona pa je bila zmenjena s tema mladenkama, da sta prišla k meni krast in sta mi ulo-mila skrinjo, kakor vsak lahko vidi. V skrinji pa je bilo mnogo žlahtnih kamnov, katere sta mi vkradla in hitro svojim pomagačem dala, kajti kolikor vidim, jih nimata več pri sebi. Jaz vas prosim, pravični kralj, da ta dva svoja služabnika ojstro kaznujete in jima ukažete, meni storjeno škodo povrniti. Žensko pa prosim zopet meni izročiti, da mirno odpotujem zopet po svetu naprej", „Govoril si same laži!" reče kralj in ga ukaže zvezati. Potem je vpričo vseh objel in poljubil svojo ženo in svoja sinova in rekel je velikašem svojega kraljestva: „Vedite, da je to moja žena in ta dva mladenča moja sinova!" Potem jim je vse povedal, kako je bil kralj v tej in tej deželi, da je moral bežati in kako je potem ločen bil od svojih ljudij. Vsi so se čudili tej zgodbi in rekli so enoglasno, da ta copernik, ki je tako trpinčil toliko pošteno, lepo in ljnbeznjivo kraljico Jepo, ni druzega zaslužil, ko grozovitno smrt.
Devet 8to ena In dvajseta noč.
Tri dni se je kralj veselil v družbi svoje novo-najdene rodovine. Potem pa je sklical novo sodbo in na tej je bil copernik k sramotni smrti obsojen. Privezali so ga k stebra in tam mu je vsak v obraz pljunil, kdor je mimo sel. Potem so mu odrezali nos, asesa in jezik. Potem še-le so ga obesili. Visel je tri dni v svarilo vsem hudobnežem. — Odslej je družina kralja Obirja srečno živela, dokler ni pobral dražega za dragim morilni angel j, bleda smrt.
Vendar ta historija", reče minister, „ni tako lepa, kakor ona o Selinu in Selmi". Ko ga je kralj naprosil, povedal je to historijo na sedem in dvajseti večer tako:
Historija o Selinu in Selmi.
Že dolgo je od tega, kar je v Korasani živel en bogat in imeniten meščan. Ta je imel dvoje otrok, enega sina, kateremn je bilo ime Se lin, in eno hčer z imenom S elm a. Pustil je oba otroka prav lepo odgojiti in izučiti. Ko sta že precej dorasla, dal je oča jima eno lepo hišo zraven svoje zidati, da sta svoje veselje ž njo imela in tudi v njej stanovala. Imela sta svoje posle za postrežbo. Živela sta brat in sestra v tej hiši v lepi bratovski edinosti in zastopnosti; nikoli ni bilo prepira med njima.
Eokrat sta bila nek poletni večer dolgo po konci in slonela sta pri oknu, iz katerega se je videlo v nasprotno hišo, kjer so stanovali njuni stariši O polnoči pa slišita nek ropot pri vratih očetove hiše. Videla sta mlađega moža, ki je trkal na vrata. Petem je prišla z lučjo nju mati in je temu možu odprla. Objela in poljubila ga je in ga peljala v svojo sobo. Ker je imela žena luč, sta nje otroka vse to natanko videla. Selin in Selma sta bila vsa prestrašena nad to prikaznijo; svojim lastnim očem nista verjela. Selin je prašal Selmo: „Kaj praviš ti na to?"
Devet sto dva in dvajseta noč.
„Ljubi moj brat", reče Selma, „ne vem, kaj bi rekla. Pregovor pravi: „Kdor najbolje izbere, ni zastonj zbiral", in „kdor dober svet išče, mu ne bo žal".
Zopet drug pregovor pa pravi: „Kdor se opeče, se mu dolgo pozna". To kar se godi, je sramota za našo hišo in moramo gledati, da stvar zabranimo".
Mlada človeka sta ostala do jutra pri oknu in čakala, kdaj bo tuji mož odšel. Proti jutru enkrat prišel je ven, spremljala ga je mati teh otrok in se prisrčno od njega poslovila.
Zdaj reče Selin svoji sestri: „Jaz bom v prihodnji noči tega človeka ustrelil, če zopet v našo hišo pride. Če me bodo vprašali, zakaj gem to storil, porečem, da je bil tat, ki je skušal vrata ulomiti. Pozna ga nobeden v hiši, kaj mi morejo na to odgovoriti?" — „Ljubi brat", reče Selma, „človeka umoriti, ni majhna reč in je tudi velik greh. Če ga umoriš, ga bodo vendar pogledali, kdo je bil. In če je morda kake poštene hiše sin, boš ti na laži ostal, ko bol rekel, da je hotel krasti. Zaprli in kaznovali te bodo kot morilca, in namesto našo hišo sramote rešiti, jo boš ie-le prav v sramoto zakopal! Eajti kazali bodo na našo hišo in rekli: „Poglejte jo, jamo razbojnikov!" zato te prosim, da si stvar bolje premisliš.
Zdaj je rekel kralj Riar sam pri sebi: „Ta pravi, da je velik greh, človeka umoriti, če je prav grešnik-Koliko grehov imam še-le jaz, ki sem toliko nedolžnih žen umoriti dal! Hvala Bogu, da me je ta moja žena Lunica toliko zadrževala, da nisem žensk dalje moril. Bečem pa, če bo ta kralj Varog svojemu ministru odpustil, potem hočem tudi jaz svoji ženi prizanesti in je ne umoriti, ampak ljubiti in spoštovati". Potem pa je nagnil svoje uho na stran in poslušal, kako je Lunica naprej pripovedovala:
„Selma je toraj rekla Selinu: „Nikdar se ne prenagli in ne umori tega človeka, prej ko si dobro pre-
mislil, kaj bi znalo vse iz tega priti. Pregovor pravi: „Kdor ne pomisli na posledice, njemu das ni prijatelj". (Kdor brez preudarka ravna, njemu je čas nepotreben ker ga ne zna porabiti, da bi stvar premislil; zato pa tudi pogosto v nesrečo pride, ker je ravnal v nagli jesi; pametnemu pa je čas „prijatelj", to je pametni si atvar premisli in s časom pride na druge sklepe, ki mu najbolje ugajajo.)
Drugo jutro sta otroka svojo mater obiskala. Ta pa je bila zvita in prekanjena ženska in je otroke koj na obnašanji in obrazih spoznala, da nekaj slutita ali vesta od njene prepovedane ljubezni. Sklenila je torej sama pri sebi, da hoče stvar pred lastnimi otroci skrbno skrivati. Otrokom pa je tudi spoznati dala, da je njihove misli že uganila in premotrila.
Ko domu prideta, reče Selma svojemu bratu: „Vidiš v kako nevarnost sva prišla zavoljo te reći? Mari vidi in čuti, da midva poznava njeno življenje in da nekaj nameravava. Zdaj bodeta oba mislila in tuhtala, kako bi naji dva v nesrečo pahnila, da bi ju ne mogla izdati ali pa njenemu ljubimcu kaj žalega storiti. Da se tej nevarnosti izogneva in da ubeživa sramoti, v katero bo kmalo prišla naša hiša, ko se materoo življenja izve, morava bežati iz te dežele in tega kraja, ter se podati v tuj svet, kjer zamoreva zapet lepo v mira živeti".
Seliau je bil ta svet po volji in preeej je bil pripravljen odpotovati. Na tihem je Selin kupil in osedial deset mui, katerim je naložil vse, kar je mislil seboj vzeti na potovanje. .Tudi si je najel več hlapcev. Svoji sestri Selmi pa je svetoval, naj se ona obieče v možko obleko, da bo bolj varna na poti, ker možkega se vendar vsak bolj boji, ko ženske. To je Selma
tildi storila in v možki obleki je bila svojemu bratu Selinn tako podobna, da jn je težko bilo ločiti. Hvaljen in česen bodi večni Bog, kateremu ni nihče enak in razun katerega ganidruzega Boga!
Vsedla sta se potem vsak na svojega konja in s svojimi hlapci in obloženimi mulami sta odpotovala v tihi, črni noči, tako da nobena živa duša v mestu o tem nič ni vedela. Čez dva meseca potovanja sta prišla v mesto Šaron v Sindišfci deželi. Mesto leži pri morji. Pred mestom sta stopila s konj in si ogledala kraj; bil je lep in rodoviten videti, poln vrtov in sadnega drevja. Selin je rekel svoji sestri: „Počakaj ti tukaj pred mestom, jaz poj dem pa not in bom kako stanovanje najel za nas in našo živino, če nama bo všeč, bova ostala tukaj, če ne, poj deva pa kmalo spet naprej". Selma je bila s tem predlogom zadovoljna, in tako je vzel Selin mošnjo s tisoč cekini in se podal sam v mesto. Hodil je po mestu okoli iu si ogledoval hiše, katera bi bila za njegovo stanovanje naj bolj pripravna. Tudi je ogovoril več ljudij in jih spraševal, kako se v tem kraju živi. Tako je čas minul in ura je kazala že na poldne. Selin se je odpravil spet iz mesta k sestri; pa prej je hotel še zanjo kako dobro in gorko kosilo iz mesnih jedi iz mesta seboj vzeti. Najel je toraj postrežčeka, in šla sta k takemu kuharju, ki je imel kuhana jedila na prodaj. Selin je ▼zel govejega mesa z juho in prikuho, potem mastno pečenko in še nekaj kuretnine. To je plačal in izročil postrežčeku, naj nese naprej na ta in ta kraj. Ko je plačeval, reče mu kuhar: „Opominjam vas gospjd, da je tukaj gorka dežela, in da tukaj ni zdravo mastno jesti, ako se ne pije vino na vrh,f. — „Kje pa bi se
kako dobro vino dobilo ?" prasa Selin. Pri meni dobite vse!" reče kuhar. Zdaj je kuhar peljal Selina v drugo sobo in mu dal pokusiti vina. Ker mu pa to ni bilo po volji, odprl je kuhar še druge duri in rekel Selinu: „Pojdite z menoj 1" Peljal ga je na dvorišče in od tam globoko po stopnicah doli v klet. Tam mn je dal spet neko kislo vino pokusiti. Ko je Selin pokušal, zgrabil ga je kuhar, mn izpodbil nogi, da ga je vrgel na tla; potem mu je pokleknil na prsi in potegnil nož izza pasa.
Devet sto tri in dvajseta noč.
Že je kuhar nož nastavil, da bi Selina zaklal. Pa Selin mn reče: „Kaj delaš? Ali se ne bojiš Boga? Zakaj moriš tujca, ki ti ni nič storil ?* — „Jaz hočem tvoj denar!" reče kuhar. „Vzemi moj denar", reeo Selin, „pa pusti me živeti!" — „Ta je prazna, ti bi me precej izdal", reče hudobnež. — „Ne bom te izdal, hočem priseči", reče Selin. „To ni mogoče", reče tolovaj. Da bi hudodelca omečil, reče mu Selin še to: „Spominjaj se pregovora: „Nobena reč ni tako skrita, da bi ne bila enkrat očita!" in še tega: „Hudobnež se bo vzdignil čez hudobneža in bo njegova kazen. Nad vsemi stvarmi pa visi Božja roka".
Ker hudodelca tudi s tem ni mogel omečiti, rekel mu je Selin: „Veš kaj, hočem ti nekaj povedati!" — „Pa le hitro", reče kuhar, „ker meni se mudi". — „Ako me umoriš", reče Selin, „dobiš le ta denar, ki ga imam pri sebi, ako me pa za svojega sužnja ob-držiš, imel boš od mene še velik dobiček. Kajti jaz znam tako rokodelstvo, da zaslužim lahko po dva cekina na dan". Knharja se je pri teh besedah koj
lakomnost polastila in praial je Solina, katero rokodelstvo bi to bilo. „Jaz znam žlahtne kamne brusiti", reče Selin. Kuhar si zdaj misli: „To pa ne bo napak če ga priklenem in pustim delati, bom ja videl, kaj zna. Će bo res toliko zaslužil, dobro za me! če pa ne, ga se zmirom lahko vmorirn". Zdaj je vzel močno verigo in ga priklenil za nogo v en oddelek te kleti. Praial ga je potem, kakoino orodje je za to potrebno. Ko mu je Selin vse popisal, šel je kuhar in nakupil vse potrebno orodje, tudi surovih žlahtnih kamnov je seboj prinesel. Potem mu je dal doli v klet mizieo in stol in luč, in Selin je moral delati. Znal je žlahtne kamne tako lepo obrusiti in opiliti, da so bili potem veliko več vredni in zaslužil je res po dva cekina na dan. Ves vesel je kuhar ta denar spravljal v svoj žep in Selinu nosil surove kamne, da jih je ta obrusil, in so se potem drago prodali. Selinu pa je dal komaj nekaj slabe jedi za to, ravno toliko, da pri delu ni omagal.
Njegova sestra Selma pa, ko brata prvi dan ni bilo iz mesta, je bila že vsa v skrbeh; ko je pa ravno tako minul drugi in tretji dan, pa ga le od nikoder ni bilo, začela se je britko jokati in žalovati za njim. Šla je toraj v mesto in popraševala za njim, pa nihče ga ni poznal, nihče ni vedel nič povedati o njem. Pošiljala je vse svoje hlapce po mestu in okoli mesta, da so Selina iskali; pa o bratu ni bilo sledu najti. Nepopisljiva žalost in obupnost se je polastila uboge Selme. Oblekla se je v črno in žalovala. Pretekel je tako že cel mesec, pa vse iskanje bilo je zastonj. Zdaj je naredila oklic na vse prebivalce te dežele, da je brata zgubila in da pro« vsacega proti dobrem plačilu, kdor bi kaj zvedel o njem, naj jej sporoči. Kmalo
so vsi ljudje govorili o tem tajen, ki je svojega brata zgubil. Da je Selma ženska, tega niso poznali, tako dobro se je znala po možko nositi in obnaSati. Ko je brata dva meseca zastonj iskala, zapustila je svoje šotore pred mestom, najela si v mesta stanovanje in tam prežalovala in prejokala noči in dneve. Od vseh strani so prišli dobri ljudje, da so jo tolažili in občudovali njene lepe šege ia njeno pametno govorjenje. Tndi je toliko miloščine razdelila, med nboge in tolikim ljudem pomagala iz stisk in nadlog, da so jo vsi radi imeli.
Kmalo potem se je zgodilo, da je kralj tiste dežele nmrl. Ljudje so se pomenili, da nobeden ni vreden kraljeve krone, kakor tisti mladi, dobrotljivi tojec. Tako so Selmo, ki je hodila še vedno v možki obleki, izvolili za svojega kralja. Ona se je branila, pa ko so jo le še silili, sprejela je to čast iz tega namena, da bi morda ložej kaj zvedela o svojem bratu. Vladala pa je Selma tako modro in pravično, da so bili vsi stanovi ž njo zadovoljni.
Njen brat Selin pa je bil celo leto pri tistem kuharju zaprt in mu brusil žlahtne kamne ter služil eekine. Ta kuhar je bil strašen hudobnež. Veliko ljudij je zvabil v svojo klet, jih tam umoril in oropal, njih meso pa v klobase podelal in prodal. Ta Selin pa se mu je vendar smiliti začel, posebno za to, ker je že toliko denarja dobil od njega in njegove umetnosti. Zato ga enkrat praša: „Če bi te jaz oprostil te ječe, ali bi ti znal molčati? Kaj ne, da me boš precej zatožil ?"
Devet sto štiri In dvajseta noö.
Selin reče na to: „Prisegel bom tisto prisego, katero mi na usta položiš, da te nikdar ne bom izdal 1" MOl mi M,	?
— „No, dobro", reče kuhar, „tukaj to ne izpustim. Pa moj brat gre v kratkem z ladij o v Indijo; tam te bo prodal za sužnja, in ti si ječe resen". — „Jaz sem zadovoljen", reče Selin, „Bog ti daj srečo za to".
Kuharja je namreč skrbelo, ko bi kedaj na kraljevo povelje še njegovo klet preiskali, da bi vtegnilo vse na dan priti. Selma je namreč, ko je kralj postala, pustila svojega brata zmirom iskati, in to je zvedel tudi ta kuhar. Zato je gledal, da Belina kam proč spravi, in namenil se je, izročiti ga svojemu bratu, da ga v Indiji za sužnja proda. Ko je bila ladija pripravljena in obložena z raznim blagom, peljali so po noči še Selina na njo. Vožnja je bila srečna in kmalo so dospeli v lepo deželo Indijo, mater evropejskih narodov. Pryo mesto, kamor so prišli, bila je Manžura. V tem mestu je bil kralj umrl in je zapustil udovo in eno hčer. Ta udova pa je bila jako bistrega uma. Svojo hčer je oblačila po možfco in rekla, da je prine. Tako je kraljestvo in vlada v njenih rokah ostala. Ko bi bila pa rekla, da je le princezinja, bi se bili velikaši precej prepirati začeli, kdo bo kraljeval namesto princezinje ia vueli bi se punti in poboji. Velikaši in vojaki so tedaj mislili, da imajo princa, ki bo kmalo vlado nastopil in tako so ostali mirni in pustili vlado kraljici.
Tako je vladala kraljica že nekaj let, ko je prišla lađija tistega kuharja, na katerej je bil Selin, v to mesto. Kuharjev brat je šel precej h kraljici in jej ponudil Selina, naj ga kupi. Mladenič je bil kraljici všeč in tako ga je kupila., Ko ga je začela iz-praševati, čudila se je, da ima toliko vednosti in toliko lepih lastnostij, kakor se najdejo skorej le pri kraljevih otrocih. Rekla mu je zato čez nekaj dni: BHočem ti
dobro, moj sin. Da krona pri nasi hiši ostane, vzel boš mojo hčer za ženo in potem boš ti vladal kot kralj. Pa ti moras molčati in me ne smeš izdati".
Selin se je zahvalil za to milost in dobroto ia je obljnbil, da hoče vse storiti, kar mn bo kraljica naročila. Potem mn je kraljica dala žlahtno obleko in mn rekla, naj gre skrivaj iz mesta do deželne meje in naj tam počaka, dokler ona ponj ne pride. Tako je Selin tndi storil in se tisto noč odpotoval na mejo. Drngi dan je kraljica rekla dvornikom: „Dobila sem poročilo, da je prišel v našo deželo nečak starega kralja, to je sin od brata našega ranjcega kralja. Pojdimo mn naproti in pozdravimo ga, kakor se takemn princu spodobi". Velika množica priprostoga ljudstva in tudi gospöde se je vzdignila, in šla dozdevnemu nečaku naproti, ki pa ni bil nihče drngi, ko Selin. S slovesnim spremstvom in z godbo pripeljali so Selina v mesto. Obnašal pa se je tudi tako plemenito in zraven tudi toliko prijazno, da so ga vsi občudovali. Vsi grofi in baroni so se mu predstavili in z vsakim je spregovoril kako besedo. Potem je pustila kraljica vse velikaše, vsaeega posebej, pred sebe v svojo dvofano poklicati, in jih pustila najprej priseči, da bodo njej z sesti ostali tudi potem, ko jim neko skrivnost razodene. Ko je vsak. to storil, povedala jim je, da ranjci kralj ni zapustil nobenega sina, ampak da je ta njegov otrok ki je do zdaj za princa veljal, le princezinja. Bazodela jim je potem svoj sklep, da hoče to princezinjo omožiti z ravno došlim kraljevim nečakom, da tako krona pri rodovini ostane in da obdržijo tudi dosedanji velikaši svojo prvo posvetovalno besedo. Vsi grofi, knezi in baroni so bili s tem sklepom zadovoljni in so ga potrdili. Tako se je Selin oženil s to princezinjo in ie»
nitovanje se je obhajalo 2 velikanskimi veselicami, pri katerih je vse ljudstvo zastonj jesti in piti dobilo.
Eno leto je Selin kot kralj srečno in mirno živel s svojo kraljico, kar jej enkrat rede: „Oh, moja ljuba, t aree me vselej zbode, če pomislim na to, da jaz dobro in brez skrbi tukaj živim, pa se nič ne brigam za to, kako bo moji ljubi sestri Selmi godi, katera je šla z menoj vred po svetu. Moram te za en čas zapustiti in svojo Bestro poiskati, potem pa se ž njo povrniti, da bomo vsi trije srečno skupaj živeli". Mlada kraljica pa je rekla: „Na zaupam tvojim beBedam; bojim se, da te bo kaka nesreča dohitela. Hočem pa s teboj potovati in ti pomagati, kjer le morem". Tudi stara kraljica je rekla, da pojde ž njima, ko sta jej ta mlada dva povedala, zakaj se gre. Pripravili so barko in jo obložili z žlahtnim blagom ter potrebnim živežem. Potem so poklicali prvega ministra in mu vso vlado izročili za eno leto. Na to so se vsi trije vsedli na barko in odjadrali. Čez nekaj tednov so se srečno pripeljali v Siadiško deželo. £0 so ženske še na barki ostale, šel je Selin sam na vse zgodaj v mesto pogledat. Ko je pa čez trg šel, sreča ga tisti knhar, ga zgrabi in ga vleče zopet v tisto klet, kjer ga spet na verigo priklene. Ne dä se popisati, kako nesrečen je bil Selin zdaj, ko se je zopet videl na mestu žalosti, trpljenja, solza, pomanjkanja in obupa. Malo poprej še imeniten kralj, in zdaj od vseh zapuščen in surovemu tolovaju v oblast dan. Druge tolažbe, druzega upa ni imel, ko na Boga, ki je pač najmočnejši steber pravičnih. Blagor človeku, ki ima trdno vero in v Boga zaupa, kajti tak ne bo ostal v sramoti!
Molil je tako: „O moj Bog, meni zmanjkuje potrpežljivosti in moči, da bi še dalje prenašal toliko
nesrese. Moje prsi se stesnujejo, o Gospod Tsih gospodov 1 O moj Bog, kdo ima več moči, kakor Ti, da pride na pomoč? Saj si Ti Dobrotljivi, in Ti poznaš mojo revo!"
Med tem pa ste bili njegova žena in njegova tašča v velikih skrbeh za njega, ko ga ni bilo nazaj. Dragi dan sti poslali vse svoje slnžabnike in služabnice po mesta, da so ga iskali, pa niso našli sleda za njim-Zdaj je bila mlada kraljica vsa zbegana od žalosti in obupa, tako da je skoraj znorela, in je ni bilo mogoče potolažiti. Kajti imela je svojega moža zelo rada, naj bolj pa zdaj, ko ga je nenadoma zgubila. Vse dni je tekala gori in doli in točila britke solze. Pri tem so jej včasih na misel prišle pesnikove besede:
„Prelepa je mlađa ljubezen, Zato le kratko terpi, Ko v ganjah se mimo pripelje, In v dim se spet razkadi.
Me mamka je moja prosila: Vtolaži si svoje srce; Ko njega boš pozabila, Se drug bo našel za-te!"
O mamka, če zvezda se utrne, Je nikdar nazaj več ni; — Veselje, ki v prsih zamrje, Se nikdar več ne zbudi".
Vender se je zopet tolažila s tem, da se nič ne zgodi brez Božje volje, in da bo z Božjo pomočjo svojega moža zopet našla. Pogumno je šla v mesto in tam ljadi izpraševala, Če je kdo videl tacega in tacega moža. Potem je vzela v mestu hišo v najem in dala svoje blago tje prenesti. Delila je veliko miloščine med nboge in pošiljala ljadi na vse strani, svojega
moža iskat. Tako je živela in delovala eno leto in vsa dežela je bila polna njene hvale, toliko dobrega je Ijndem storila. Ubogi Selin pa je zdihoval med tem v težkih sponah v zadnhli kleti.
Devet sto pet In dvajseta noö.
Od same žalosti in slabega življenja je Selin zbolel. Enhar se je bal, da bi mn nmrl in bi on potem zgubil lepi dobiček, ki ga je imel od Selina. Zato ga je izročil neki stari ženi v postrežbo. Žena je vzela Selina seboj na dom in mn dobro stregla, tako da je s časoma boljši prihajal, posebno tudi zato, ker ni bil več v mokrotni, 'zadnhli kleti zaprt* Ker je ta starka tudi slišala od te dobre, tuje gospe (namreč Selinova žena), da toliko dobrega stori revežem, zato je postavila stol — naslonjač pred hišo in Selina nanj posadila. Ko je kmalo potem kraljica mimo prišla, poklieala jo je starka, jej poljubila roko in začela prositi za Selina: „Glejte gospa, ta mladi mož je tujec v tem kraji in bi bil kmalo umrl, toliko je prestal žalosti, glada, mraza in pomanjkanja". Ko je kraljica to slišala, dala mn je obilno miloščine. Starka je denar vzela, je le malo za-se obdržala, za drugo je pa Se-linn kupila piško, katero mu je spekla, da se je po-krepčal. Tudi je še toliko denarja ostalo, da mu je zamogla novo srajco kupiti. Drugi dan ga je tako podučila: „Če tuja gospa zopet mimo pride, jej moraš roko poljubiti in jej potožiti svojo nesrečo". Potem ga je spet pred hišo peljala. Kmalo potem je kraljica zopet prišla. Starka je tekla k njej in jej roko poljubila. Kraljica je stopila k bolnikn in tndi Selin je njej roko poljubil. Ko jo pa bolj natanko pogleda, jo
je spoznal, da je njegova žena, in je na glas zavpil. Zdaj ga je tuđi ona spoznala in ga prisrčno objela. Preeej je poklicala svoje ljudi, da so Selina od tod proč spravili. Starka pa se je vstrasila in se bala, češ, kaj bo kuhar rekel, če mu sužnja odpeljejo in vzamejo, zato je tekla in kuharja poklicala. Ta je brž pritekel in rekel babnici, naj gre za tistimi, ki so Selina stran peljali. Tudi on sam je sel za njimi in kričal: „Kaj pa mislite? ali mi boste zveli mojega sužnja? Eakošno pravico imate do njega?" Kraljica pa mn odgovori: „To že ni suženj, ampak moj mož!" Kuhar pa je kričal: „Jaz vas pojdem pa h kralju tožit!" Tako je on kričal, hlapci od kraljiee pa so spet nazaj odgovarjali in so kuharju žugali, da ga bodo pretepli, če ne bo dal miru. Kmalo se je nabralo več ljudij, ki so ta prepir poslušali in se tudi vmes mešati začeli. Nazadnje so prišli še polieaji ali mestni stražniki in so vse vkup, kuharja, starko, Selina, njegovo ženo in njene hlapce, pred kralja na sodbo gnali. Ta kralj pa, kakor vže vemo, ni bil nihče drugi, ko Selinova sestra Selma. Stražmešter ali viši stražnik je stopil pred kralja Selmo in jej govoril: „Ti ljudje so napravili velik prepir in hrup v mestu. Ta žena je tega bolnega moža šiloma vzela iz hiše, kjer je bil v stanovanji. Ona pravi, da je iz Indije doma in da je po mestu iskala že dolgo svojega zgubljenega moža, dokler ga ni našla, in da je to njen mož, kateri se je zgubil. Ta kuhar tukaj pa je iz tega mesta in on pravi, da je ta odpeljani mož njegov suženj in da žena nema nobene pravice do njega«. Ko je Selma to slišala» bilo je njeno srce močne razburjeno, kajti mislila je na svojega brata. Rekla je bolniku, naj bližej stopi, in takoj ga je spoznala za svojega brata, te težko
se je premagala, đa se ni še spoznati dala. Ukazala je vsem zatoženim, naj vsak svojo historijo povč.
Devetsto šest In dvajseta noč.
Selin se je zdaj približal pred tron dozdevnega kralja, se globoko priklonil in povedal svojo historijo, kako je s svojo sestro odpotoval z doma, kako je bil groasovitemn knharjn vprvič v roke prišel, koliko je tam prestal, kako je bil potem v Indijo odpeljan, kjer ga je kraljica knpila, kako je potem kralj postal in se oženil s prineezinjo, kako je potem šel svojo sestro iskat pa groznemu knharjn vdrngič v roke prišel, kako je zopet eelo leto terpel, in nazadnje zbolel, in kako ga je slednjič našla njegova žena in odpeljala. Potem pa je nastopila še Seliaova žena in začela praviti in potrjevati, kar je že Selin povedal, kako je Selina za moža dobila, kako so šli potem svakinjo iskat in kako se je Selin zgubil, kako ga je ona celo leto zastonj iskala, dokler ga ni našla pri tistej starki. Stara babnioa ni vedela druzega povedati, ko da je njej kuhar tega moža izročil in jej povedal, naj mu streže, da ne bo umrl. Tudi je pravila, kako je bil silno slab, ko je k njej prišel in kako mu je ona stregla, da je okreval. Kdo pa bi ta mož bil, o tem ni pozvedovala, mislila je, da je res kuharjev suženj. Zdaj je nastopil kuhar in rekel: „Vendar so hudobni ljudje na svetu! Ta žena in ta moj suženj sta se grdo lagala. Ta mladi mož je sin moje sužinje, sam sem ga izređil od mladih nog, tedaj je vendar moj. Enkrat mi je že utekel, pa jaz sem ga zopet vjel, vdrugič pa ga mi je zdaj ta mlada žena s svojimi hlapci šiloma odpeljala". Selma je rekla kuharju na to: „Pravica
bo razsodila med vami!* Potem je rekla vsem dragim odstopiti, samo svojega brata si je pridržala nazaj* Ko sta bila sama, mn reče: „Kar si ti govoril, zdi se mi resnično. Hvali Boga, da te je zopet zdrušil s tvojo ženo. Vzemi tedaj svojo ženo, pelji jo nazaj domu in živi i njo v miru, ter ne išči dalje svoje sestre Selme!" Selin pa jej reče: „Tega pa ne. Svojo sestro Selmo sem imel tako rad, da jo bom iskal, dokler bom živ. Morda jo vendar še najdem".
Zdaj se Selma ni mogla dalje premagovati, snela je z glave čelado, da so jej po hrbtu padli dolgi lasje, in zaklicala je bratu: „(Hej, Selin, jaz sem tvoja sestra Selma!" Na to ga je prisrčno objela. Tudi on jo je zdaj spoznal in je od veselja omedlel. Ko se je zopet zavedel, je rekel': »Hvaljen bodi Bog, naš dobrotljivi oče!" Potem sta si začela pripovedovati, kaj sta vse doživela od tistega časa. Posebno pa se je Selin čudil, ko je našel svojo sestro kot kralja v možki obleki. Morala mu je tedaj vse povedati, kako se je ž njo godilo. Potem sta poklicala še kraljico, Selinovo ženo, da se je Selma tudi njej spoznati dala. Kraljica je bila vsa začudena nad tem in ni mogla prehvaliti lepote in modrosti svoje svakinje, Ijnbeznjive Selme, Potem so poklicali se staro kraljieo v palačo in jej vse povedali. Ona je Boga hvalila in rekla: „Mnogo let sem doživela, pa kaj tacega se nisem videla, kakor je to srečno snidenje in te čudne zgodbe, v katerih sta bila Selin in Selma."
Devetsto sedem in dvajseta noč.
Tri dni prepustili so se Selma, Selin in njegova Žena, pa stara kraljica, svojemu veselju in si pripovedovali vse zgodbe bolj natanko. Med tem pa se j«
po mesta raznesel glas, da je kralj zopet našel svojega zgubljenega brata. Zato so'se zbrali generali, ministri dvorniki, grofi, knezi in drugi velikaši ter so prosili, dovoljenja, da bi se smeli kraljevemu bratn pokloniti. To se jim je dovolilo, in prišli so Selinn čestitat in ga pozdravit v sredi te dežele kot dolgopogrešenega gosta in gospoda. Potem pa je Selma vse velikaše vknp sklieala in jim tako govorila: „Spominjate se gotovo, ljubi moji, kako sem se branila, prevzeti vlado te dežele. Branila pa sem se zato, ker nisem mož, ampak ženska in se ne spodobi, da bi ženske vladale, dokler so možje tnkaj. Prevzela pa sem vlado zato, da bi ložej našla svojega zgubljenega brata. Veseli me slišati, da ste bili % mojo vlado zadovoljni. Zdaj pa, ko sem brata našla, odložita zopet kraljevo čast in krono, ter vam na prosto voljo dam, ali hočete mojega brata za kralja spoznati ali pa koga druzega izvoliti". Vsi so vpili: „Mi hočemo tvojega brata za kralja. Precej je bilo vse pripravljeno za kronanje, vsi velikaši so se Selinn poklonili in ga prosili, naj vlada po modrih svetih svoje sestre Selme. Selin in Selma sta potem razdelila mnogo miloščine med revno ljudstvo. Tisti hudobni kuhar pa je bil obešen; pač premajhna kazen za njegove velike hndobijel
Eno leto je Selin s pomočjo svoje sestre Selme vladal v tem mestu, potem je pa postavil namestnika in se podal s celo kraljevo rodovino v Manžuro nazaj, kjer so ga že težko pričakovali. Bilo je veliko veselje med ljudstvom, ko se je zvedelo, da je kralj tudi svojo lepo in modro sestro Selmo seboj pripeljal. Pozneje ■e je Selma omožila z mogočnim kraljem Perziškem. Selin pa je s svojo ženo v miru in zadovoljnosti živel in obe deželi modro vladal. Eno leto je stoloval v
Sindn, drugo leto y Manžuri: Kraljica mu je porodila več otrok, ki so bili vsi na veselje svojim starišem in celega kraljestva. Kraljica Selma pa je s svojim možem večkrat obiskala svojega brata Selina in njegovo Iju-beznjivo ženo".
Tako je skončal minister Plevrat to historijo. Na konec pa je pristavil: „Kolikor tndi je bila ta historija kratkočasna, vendar ni nič proti historiji o kralja Varogu in njegovemu ministru". Kralj Varog pa si je mislil: „Glej no, ta kralj ima pa ravno tako ime, kakor jaz! To historijo moram tudi se slišati". Naprosil je tedaj Plevrata, da je drugi dan, na osem in dvajseti večer povedal to-le historijo:
Historija o kralju Yarogu in njegovem ministru.
„V L,d.'i je živel enkrat moder in mogočen kralj z imenom Varog. Ta je imel pravičnega in modrega ministra, kateremu je vse zaupal. Zato se mu ni manjkalo nevošijivcev, ki so ministra pred kraljem črnili in opravljali. Tako so nazadnje kralja napravili, da je ministra spodil iz svoje službe. Toda nihče ni mogel kralju te službe tako prav opravljati in kralj je ministra kmalo pogrešal. Dalje časa, ko je to trpelo, več napak se je zgodilo pri vladi, tako da je bilo vse ljudstvo nezadovoljno, in kralj je bil v nevarnosti, da zgubi svojo krono.
Devet sto oseM In dvajseta noč.
Zdaj je kralj spoznal, da se je prenaglil, ko je ministra iz slnžbe d j al. Poklical ga je nazaj in je za» podil tiste, ki so prej ministra črnili. Minister pa je Boga hvalil, se opravičil pred kraljem in opral vseh lažij, ter vžival pred kraljem ig vsem ljn4»tvoo>.
Ta historija, o kralj, je prav moji historiji podobna. Ti si mene poznal, da sem ti zvest služabnik, ▼endar si poslušal obrekovalee, ki so mene pred teboj črnili. Vendar pa ti je Bog potrpežljivost dal, da me nisi precej obsodil, ampak si to odlašal, dokler sem ti te historije pravil. Rekli so tebi, da te bom umoril, prej ko en mesec preteče. Poglej, zdaj je preteklo že eden in trideset dni, odkar je bilo to lažnjivo vedeževanje izrečeno in ti še živiš! Prvi dan po tistih tvojih sanjah ste namreč ugibali in vedeža izpraševali, drugi dan si mene poklical in mi to povedal, potem si mi dal tri dni odloga, in po teh treh dneh sem ti osem in dvajset večerov historije pravil. Zdaj toraj sam vidiš, da je mesec pretekel, pa se vedeževanje ni izpolnilo; toraj lahko spoznaš, da so se ti vsi lagali, kateri so ti sanje tako razlagali".
Kralj Varog je zdaj spoznal, kako prav ima Plevrat in kako lažnjivi so njegovi obrekovalci. Toraj ga je objel, mu dal obilno dragocenih daril, ga potrdil r ministerski službi in mn dal še več pravic, kakor poprej. Hudobne obrekovalee pa je dal kralj hudo kaznovati, kakor tudi tistega lažnjivega vedeža, katerega ao bili podkupili.
Toliko smo zvedeli od zgodeb kralja Varoga", rekla je Lunioa na konec. Kralj Riar pa jo je objel, jo stisnil na svoje srce in rekel: „V resnici, taka žena kot je ta, ne zasluži umorjena biti! Kakö sem bil jaz vendar surov in krivičen, dokler mi Bog ni poslal tega angelja, da je moje sree omečil in me naučil, po človeško čutiti!" Ko je to izrekel, se je zopet obrnil na stran in zaspal. — Hvaljen bodi večni Bog, ki nikoli ne spi!
Devet sto devet in dvajseta noč.
V prihodnji noči začela je Lunica tako praviti: „O kralj, jaz vem mnogo historij od zvitih žensk; vendar se bojim, če te historije povem, da se boste utrdili v svoji slabi sodbi o ženskah iu da mi bo to na škodo. Kajti mnogo je zvitih in goljufuih žensk in one pripravijo več nesreče in žalosti na svet, ko možki. Pred takimi ženskami naj se možje varujejo, kajti ženska zvijača je hujši, ko možka. Na to pa je rekla Sre-brnica: „Le povej, ljuba sestra, kar veš o zvitih ženskah. Ne boj se, da bo kralj zavoljo tega še tebe sovražil. Kajti ženske so podobne žlahtnim kamnom: so različne barve, različne podobe in različne vrednosti. Kdor kamne pozna, bo najboljšega izbral in druge ležati pustil. Ženske so različne. Poglej, lončar naredi veliko loncev; pa nekateri se mu tako skazijo, da se mu sproti pobijejo, ko se jih dotika; drugi zopet so lepi in trdni ter služijo ljudem mnogo let. Velika je razlika med ljudmi po njih zunanji podobi, pa še veliko bolj so različni po svojih srčnih lastnostih: eni so dobri, kakor angelji, drugi hudobni, kakor zavrženi duhovi, če torej od zvitih žensk kaj poveš, zavolj tega kralj še ne bo mislil, da so vse ženske take".
Na ta opomin je kraljiea Luniea povedala to-le historijo:
Historija o kralju Preboru in policijskih stražnikih.
„Vedi, o kralj, da je v Egiptu, v mestu Kajiri, enkrat vladal kralj Prebor Silnoraščeni, zvan po svoji hrabrosti in svojih srečnih vojskah. Ta kralj je silno rad poslušal, če mu je kdo povedal kako lepo
historijo. Neki tak mož, ki je večkrat historije pravil, povedal ma je enkrat, da Be najdejo ženske na svetn, ki so bolj korajžne, ko možki, in vise oblasti dostikrat hudo za nos vodijo. Zato je kralj Prebor rekel: Historije so že lepe, pa kdo vć, če so resnične. Jaz bi pa rad kaj taeega sliial od zvitih žensk in pa tndi druge take dogodbe, kar se je res še le pred kratkin zgodilo in kar je tisti sam doživel, ki to pripoveduje". Na to eden kraljn reče: „Gospod, če hočete pa take zgodbe slišati, morate poklicati policijskega komisarja; on ima z vsakovrstnim ljudstvom opraviti in njemu se pogosto kaj nenavadnega primeri ali pa sporoči". Na to je pnstil kralj precej poklicati redarskega komisarja. Takrat je bil za komisarja Konjoljnb Jerman. Kralj mn pove, da bi rad slišal kako čudno prigodbo pa od takih se mora praviti, ki so jo sami doživeli, ali pa da se je še le pred kratkim prav gotovo zgodila.
Komisar Jerman je šel precej domu, je sklical vse stražnike vkup in jim govoril tako: „Ljubi moji, prišel je k meni v goste nek dobri moj prijatelj, ki je imeniten gospod v sosedni deželi. On pa silno rad posluša čudne dogodbe. Zato je rekel, da bo vsak večer za vino dajal in vam vsem dobro večerjo plačal «e mu boste tako dolgo, kakor tukaj ostane, pravili čudne historije in dogodbe iz vašega življenja. Posebno rad sliši od zvitih žensk ali kaj tacega pripovedovati". Stražniki so to radi obljubili in se že naprej veselili, kako bodo zastonj dobro jedli in pili.
Kralja pa je Jerman naučil, da se je preoblekel v navadno obleko, kakor jo nosijo tuji popotniki; tako da ga stražniki niso spoznali. Kajti vpričo kralja bi ie bil ta ali oni bal, vse po praviei povedati. Ko je
prišel čas za večerjo, pripeljal je komisar kralja ▼ svojo sobo, kjer so ga stražniki že čakali. „To je moj prijatelj", jim reče, „ta nas je nocoj vse povabil in tndi za prihodnje večere, če mu obljubite, da boste po vrsti vsak kaj čudnega in nenavadnega iz svojega življenja povedali".
Stražniki so se kralju, katerega pa niso poznali, spodobno priklonili, se zahvalili za gostoljubno povabilo in obljubili, da hočejo njegovi želji ustreči vsak po svoji moči. Potem so se vsi vsedli in večerjali. Po večerji so trčili z glaži in pili na zdravje prijaznega tujca in njegovega prijatelja, gospođa komisarja Jermana. Prvi se je oglasil stražnik Brkinec in začel takö praviti:
„Iz začetka, ko sem jaz k policajem pristopil, bil sem zelo ojster in strog. Hudodelci so se me strašno bali, in če sem po mestu okoli jahal, kazali so vsi ljudje že od daleč na mene. Eo sem pa enkrat pred stražnico na klopi sedel, s hrbtom na zid naslonjen in zamišljen sam ne vem v kaj, pade mi naenkrat nekaj v naročje. Bila je mošnja, v katerej sem našel sto goldinarjev denarja. Gledal sem na vse strani okoli sebe, pa nisem mogel uganiti, kdo bi bil to mošnjo meni v naročje vrgel, čez nekaj dni pozneje se mi je ravno tako zgodilo; pa nič nisem mogel ne videti, ne zvedeti, kdo mi denarje meče. „Saj to ni slabo", si mislim, „vsak tretji, četrti dan eno mošnjo s sto goldinarji, na tak način moram obogateti!" Sklenil pa sem sam pri sebi, da se hočem potruditi, da tega človeka izvem, ki to dela. Ko sem čez nekaj dni spet pred stražnico na klopi sedel, naredil sem se, kakor bi spal. Naenkrat vidim eno roko, ki se čez mene stegne in mi vrže zopet eno mošnjo v naročje. Jas
zgrabim hitro za roko, in koga sem vjel ? — eno prav lepo gospo! „Kdo ste, gospa P jo prašam. — „Pojdiva na stran reče ona, „pa vam bom vse povedala". Jaz sem šel ž njo in peljala me je do vrat neke velike hiše. Tukaj sem jo spet prašal, kdo je, in zakaj je meni toliko denarja podarila? — „Oh, ljubi gospod Brkinee", rekla je ona, „jaz imam eno prijatlico, s katero sva bili od mladih nog zmirom sknpaj, to je hči višega sodnika. Zdaj sve pa na enkrat ločeni, ker je njej oče prepovedal, da ne sme več iz hiše, ker je zvedel, da ima neko znanje z nekim mladim človekom. Meni je pa to strašno hudo, da ne moram s svojo prijateljico več vkup priti, ker je oče tako ojster, da je nihče obiskati ne sme; zatorej tudi jaz ne smem k njej. Dajte mi toraj pomagati, da s svojo prijatlico vkup pridem, ker jaz jej imam veliko važnih novic povedati", — „Kaj hočem jaz tukaj pomagati?" prašam jaz na to. Ona pa mi reče tako: „Danes se bodem lepo oklekla in pojdem zvečer na sprehod. Ko se noč naredi, pa se bom vsedla pred sodnikovo hišo. Ko bodo potem straže po mestu okoli hodile, pridete vi s svojo stražo tje, kjer bodete mene našli lepo oblečeno in v žlahtnih biserih se lesketajočo. Vi me bote prašali, kaj tukaj delam. Jaz pa vam bom odgovorila, da sem stotnikova hči iz trdnjave, da eem šla na sprehod, da me je pa noč prehitela in da ne morem več v trdnjavo, ker so vrata že zaprte; da nisem vedela, kam bi se čez noč djala, in da sem prišla v te lepe ulice, katerih čedne hiše pričajo, da tukaj stanujejo pošteni ljudje.
Devet sto Id trideseta noč.
Ko bodem tako govorila, potem poveljnik vale straže ali stražmešter se bo imel suma do mene, ampak bo rekel: „Te gospodične ne moremo na eesti pustiti* ampak moramo jo komu izročiti, kjer bo čez noč ostala". Na to morate Vi reči: „Najbolje bo, ako nocoj prenoči pri višem sodniku, ki v tej hiši stanuje". Potem morate na sodnikove vrata potrkati, in ko odprejo, me izročite ljudem, ki bodo vrata odpirali. Tako bom svoj namen dosegla in zopet enkrat s svojo prijateljico vkup prišla". — „To se pa lahko opravi", rečem jaz na to, ki nisem nič hudega v tem videl.
Ko se je tedaj temna noč naredila, in smo šli stražniki in vojaki skupaj na patrole po mestu, prišli smo nazadnje tudi v te ulice, kjer je ta gospodična sedela. Bilo je ravno o polnoči. Jaz rečem svojim tovarišem: „Meni se zdi, da tam pri onih vratih nekaj vidim. Poglejmo, kaj je!" Stražmešter mi reče: „Poglejte, če je kak človek". Jaz stopim tje k vratom, in ko žensko spoznam, da je tista, grem spet nazaj in rečem stražmeštru: „Ena lepo oblečena, imenitna gospodična sedi tam na tleh. Ona pravi, da je stotnikova hči z grada, da je pa trdnjava že zaprta, da ne more not in da ne vč, kam bi spat sla. Mislim, da bo treba, žensko kam spraviti Čez noč, kajti če se jej kaj zgodi, bodo nas dolžili« Stražmešter mi reče: „Vzemi jo k sebi v svojo isbo!" — „Kam pa mislite!" rečem jaz, „ona ima vse polno zlatnine in biserov na sebi; naj kaj zgubi, pa bom jaz tat i Ne, take odgovornosti nečem prevzeti. Jaz jo bom peljal k višemu sodniku, naj bo tam čez noč". — „Stori, kar hočeš", reče na to stražmešter. — Na to sem potrkal na vrata sodnikove hiše im mi	§
in ko so mi prišli sodnikovi posli odpret, sem jim izročil žensko z besedami: „Ta gospodična se je zakasnila v mestu in ne pride več domu, ker stanuje v terd-njavi. Ker ima veliko druzega lepotičja na sebi in je nevarno, pustiti jo brez pomoči, ukazal je gospod straž-mešter, naj jo k vam peljem s prošnjo, da jo čez noč pri sebi obdržite. Eajti v hiši višega sodnika je najbolj varna*. Strežaji so potem žensko odpeljali gori po stopnicah, jaz pa sem šel s stražo naprej.
Drugo jutro pa pridrvi na policijo gospod viši sodnik. Spremljan od dveh strežajev, je strašno na pomaganje klical, vekal in govoril proti komisarju: „O gospod, goljufni in zviti ljudje so včeraj pripeljali eno žensko k meni, in ta je menda potem drugim tatovom vrata odprla, da so odnesli to noč iz moje hiše vse premoženje, ki je bilo shranjeno pri meni za sirote, šest velikih žakljev srebrnine. Pa to stvar bom naznanil samemu kralju, da bo ta videl, kako vi stražite mesto in premoženje ubogih sirot!" Policijski komisar se je močno prestrašil, je ponudil višemu sodniku stol, da se je vsedel, in skušal ga potolažiti z mirno besedo. Potem je komisar izpraševal stražnike; ti pa so rekli, da od cele stvari nič ne vedo, ampak da sem jaz neko žensko k sodniku peljal, češ, „stražnik Brkinec naj se odgovarja za to". Zdaj me viši sodnik ojstro pogleda in reče: „Tedaj ti si bil z žensko sporazumljen in si jo spravil v mojo hišo, da me je oropala!" Jaz sem bil tako osupnjen in osramoten, da nisem mogel nič odgovoriti. Ni mi šlo v glavo, da bi bila ena ženska tako na led speljala mene, katerega se je vse balo. „Zakaj ne odgovarjaš?" praša me komisar. „O go spod", rečem jaz, „ta zadeve sam ne razumem. Prosim pa, dajte mi tri dni časa, da, poizvem, kako je s to
stvarjo in kdo je tisti zločinec; ako v treh dneh nič ne izvem, hočem jaz trpeti za ves tisti denar". S tem predlogom so bili zadovoljni, in ko je še komisar obljubil, da bo vse storil, da se tatovi poiščejo, poslovil se je viši sodnik. Jaz pa sem začel po celem mestu iskati in popraševati po tisti ženski. Strašno me je jezilo, da me je ta ženska tako osleparila. Iskal sem jo celi dan in še en čas po noči, pa brez uspeha. Ravno taka se mi jo godila drugi dan. Tretji dan sem še le spoznal, kako neumno je to, da iščem žensko, katere niti ne poznam; kajti vselej, kedar sem jo videl (namreč ko me je tako podučila, in potem po noči), imela je obraz z gostim pajčolanom po obrazu zagrnjen, tako da je nisem mogel nič prav pogledati v lice. Bil sem zelo žalosten. Že se je namreč tretji dan bližal svojemu koncu ia jaz še nisem nič vedel, kako se bom zagovarjal, če me bodo tožili, da sem jaz tatove spustil v sodnikovo hišo. Ko sem se proti večeru vračal na svoj dom, ves zamišljen štorklja j oč skozi neke ozke ulice, sagledam neko žensko pri oknu, ki je mene zagledavši tlesknila ob dlani in mi namignila, naj pridem k njej. Šel sem toraj, ne vedoč zakaj, po stopnicah gor v prvo nadstropje, kjer je stanovala. Komaj stopim v njeno izbo, priletela mi je naproti in mi podala roko. Nisem vedal, kaj ta ženska od mene hoče. On» pa zakliče: „Ali me ne poznate več? Jaz sem tista, ki ste jo peljali k višemu sodniku!" —■ „Oh, ljub« gospodična", rečem jaz, „že tri dni vas zastonj iščem. V lepo komedijo sta me zamotali. Bojim se, da pojde za mojo glavo!" — „Ali Vas ni sram", reče ona, „tak mogočen in ojster stražnik biti, pa tako malo poguraš v srca, tako malo soli v glavi imeti?" — „Kdo ne bo pogama zgubil", rečem jaz, „danes je zadnji
S
dan, in jntri pridem pred sodbo. Kdo me bo rešil?" „Nič se ne bojte", reče ona, „stvar se bo lepo iztekla za Vas; Vi bote zmagali". Potem je vstala, odprla omaro in mi pokazala sest velikih vreč (žakljev) polnih srebrnega denarja. „Poglejte" je rekla, „ta denar sem odnesla iz sodnikove hiše. če hočete, pa ga mn nazaj dajte; ali pa ga za sebe obdržite. Pa še nekaj dražega Vam bom svetovala".
Devet sto ena in trideseta noč.
Jaz imam veliko denarja", govorila je ženska, „in tega ne potrebujem, ker sem tako že silno bogata. Hotela sem Vam samo pokazati, kaj znam, in potem ponuditi se Vam za ženo, če me bote hoteli". To reksi je odprla še več druzih omar, v katerih je bilo grozno veliko zlata in srebra. „Ljuba moja", rečem jaz na to „meni ni za denar, ampak le to me skrbi, kako se bom iz te zadrege rešil". — „Saj sem Vam že rekla", odvrne ona, „da nič se ne bojte; kakor sem Vas v lnžo spravila, tako Vas bom tndi iz nje potegnila. Prej ko sem sodnikovo hišo zapustila, skrbela sem še za Vašo rešitev. Če Vas bo jutri viši sodnik izpraševal, pustite ga govoriti, ne sežite mn v besedo in ne od govorite mu ničesa, tudi potem ne, ko bo nehal govoriti. Ko Vas bo potem komisar prašal: „Zakaj ne odgovarjaš gospodu sodniku?" recite: „Gospod, kaj izda beseda slabega moža proti besedi mogočnega? Tak človek, kakor jaz, zamore le v Boga zaupati". „Kaj hočeš s tem reči?" prašal Vas bo viši sodnik, „govori odkrito, ne pa v podobah in pregovorih!" Vi pa recite na to: „Resnico ste govorili, gospod. Jaz sem pripeljal k vam gospodično, ki je bila žlahtnega
stanu in bogato oblečena, polna biserov in dragocenosti] na sebi. Kdo je bila, tega jaz ne vem; pa jaz lahko tudi prašam: kam pa je zginila? Morda je bila v vasi hiši umorjena in oropana, ker ni več sledu za njo? Namesto mene izpraševati, bilo bi morda bolje, ko bi vi izpraševaii vaše posle, kam so žensko pripravili ! Morda so oni žensko umorili, jej vzeli vse le-potičje in potem še vaš denar; in vi zdaj hočete nas prepričati, da je ta revna ženska pri zaklenjenih durih zginila in odnesla šest težkih žakljev srebra. Pomislite vendar, kaj govorite! Ali ni veliko več resnici podobno, da je bila ženska pri vas umorjena, in da zdaj vaši posli vse na njo valijo, ker se ne more zagovarjati ?„ Na to se bo sodnik začel togotiti in skakati in zahteval bo, da morate ž njim v njegovo hišo, da jo vso razkaže, da sami vidite, kako lažnjive so vaše trditve, ker od umorjene ženske ne bo nikjer sledu najti. Vi pa recite na to: „To ne gre, gospod, da bi jaz z vami hodil. Jaz sem zatoženec in meni se ne bo verjelo, če bi prav kaj videl, če pa grejo gospod komisar z nami, potem hočemo iti in vso hišo preiskati". Komisar bo precej pripravljen, in tako poj-dete sodnikovo hišo preiskovat. Začnite gor pod streho in potem preglejte vse izbe, shrambe in kleti v hiši. Več ko boste preiskali in nič našli, bolj žalostnega se morate vi delati. Potem boste prišli do vežnih vrat nazaj, in vi se delajte, kakor bi hoteli še enkrat v hišo nazaj. Potem pa pokažite v kot za vratmi in recite hlapcem, ki bodo z vami hodili, naj še v tem kotu zemljo odkopljejo, morda se vendar kaj najde. Našli bodo en lonec, potem en raztrgan pajčolan, ki je krvav. Tega morate gospodu pokazati in pri tem na glas vpiti. Tudi boste našli en ženski čevelj pa
zlate ženske nbane. Tndi tisti Čevelj bo krvav". Ko me je tako podučila, sem jo razumel in lahkega srca sem vstal, da bi odšel. Ona pa mi je pred odhodom dala še sto zlatov. Vzel sem jih in odšel. Ko se je jutro naredilo, prišel je sodnik rudečega obraza h komisarju in začel je razgrajati: „No, kje je tisti lamp, ki je v zvezi s tatovi? Kje je moj denar?" Komisar me vpraša: „Zakaj ne odgovoriš višjemu sodniku?" Jaz rečem: „Ne sodite po videzu! Zadostuje mi zavest, da sem nedolžen". Sodnik zdaj zavpije: Kako se pre-drzneš, delati se nedolžnega? Dokazi svojo nedolžnost!" — „O gospod", rečem jaz, „pripeljal sem k vam mlado, lepo žensko, ki je bila vsa v zlatu in biserih. Kje je zdaj ta ženska? Zginila je, kakor včerajšni dan. Najbrž je v vaši hiši nesrečno smrt našla!" Pri teh besedah je začel sodnik besneti in silil je, naj gremo ž njim in naj preiščemo njegovo hišo. Jaz rečem na to: „Drugače ne grem, kakor če grejo gospod komisar z nami in še nekaj stražnikov seboj vzamejo; potem meni nasproti ne morete nič utajiti". Komisar je bil precej pripravljen, in tako smo šli v sodnikovo hišo. Preiskali smo vse, pa ničesar našli; po pravici povem, da me je začelo že skrbeti. Kaj ko bi me bila ženska še vdrugič na led speljala ? Namesto dalati se preplašenega, kakor me je naučila, sem bil to v resnici. Komisar, to videti, zavpije nad menoj: „Hudobnež, kako si se mogel predrzniti, da si sumničil višega sodnika in nas vse za nos vodil!" Jaz pa nisem nič odgovoril in sem naprej brskal po vseh kotih, če bi kaj sumljivega našel. Ko pridemo do vežnih vrat, zaklical sem hlapcu, ki ja imel lopato v roei: „Kaj pa ta temni kot! Daj z lopato nekaj zemlje odko-pati!" Mož je to storil in kmalo zadel ob lonee. K«
tistega izvlečemo, rekel sem mu naprej kopati. Privlekel je na dan on pajčolan, en ženski čevelj pa dva zlata nhana; vse je bilo krvavo. To videti, bi bil jaz od veselja kmalo omedlel. Komisar pa je rekel: „Za Boga, stražnik je imel prav". Sodnik je bil ves preplašen in jaz sem mu rekel: „Zdaj vidite, da se je nesreča pri vas zgodila, in to ni majhna reč, kar tu vidimo. Ženska je bila brž ko ne bogatih starišev, in ti bodo stvar že še dalje zasledovali". Pri teh besedah je postal ves bled, poklieal nas je v svojo izbo in nam ponujal šest vreč cekinov, če o celi stvari molčimo, da se ne izve. Mi nismo nič rekli in odšli. Jaz sem bil vesel, da se je stvar tako dobro končala, in da me ženska ni na led speljala. Čez tri dni sem se preoblekel in hotel sem žensko obiskati. Pa našel sem hišo zaprto. Prašal sem sosede, in ti so mi rekli: „Hiša stoji že dolgo prazna. Pred nekim časom jo je sicer neka ženska v zakup (najem) vzela, pa ona se je pred tremi dnevi izselila, pa ne vemo, kam. Po-praševal sem še dolgo po njej, pa nisem mogel nič zvedeti".
Kralju je bila ta prigodba zelo všeč. Na to se je oglasil stražnik Potočnik in je to prigodbo povedal: „Ko je bil še gospod Svetlin za komisarja, tisti je meni vse zaupal, karkoli mu je vmes prišlo in kar se je storiti namenil. Nekega dne so mn sporočili, da ima hči nekega bogatega in imenitnega gospoda nekega Juda za ljubimca in da jo tisti še po noči večkrat obiskuje, kar je bilo po takratnih postavah ojstro prepoyedano. Komisar tega ni hotel verjeti, da bi se tako imenitna gospodična pečala z za-ničevsnim Judom, vendar pa je izpraševal svoje stražnike. Eden iz teh mu reče: „Kar se mene tiče, videl
sem že večkrat, tudi že po noči, nekega Juda po tistih ulicah hoditi. Hiše pa, v katero zahaja, si nisem zapomnil". Komisar mn naroči: „Pazi tedaj nanj in glej, kam bo šel". Stražnik je tedaj pazil na Jnda in ko ga je neko noč videl iti v eno hišo, zapomnil si je to hišo, potem pa brž šel komisarja klicat. Svetlin je bri vstal, se oblekel in hitel v tisto hišo. Vzel je samo mene seboj in mi na uho rekel: „Prav vesel bom, će tega Juda v pest dobim". Prišla sva do vrat in tam stala, da bi kdo iz hiše prišel in vrata odprl. Kmalo je prišla dekla, ki so jo po nekaj poslali. Midva jo brž zgrabiva in prisiliva, da je nama pot pokazala po stopnicah v hiši in naznanila tisto izbo, kjer bi bil Jnd skrit. Ona naju pelje v lepo, razsvit-ljeno dvorano, kjer sta pri polni mizi že Jud in gospodična sknpaj sedela. Ona je komisarja brž spoznala, mn sla naproti in nama rekla k mizi sesti. Posadila je komisarja na prvo mesto in rekla: „Srčno me veseli, da ste nas počastili! Poslužite se naše večerje" Potem je nama ponudila različnih jedil in natcčila vina. Ko sva nekoliko jedla in pila, snela je ženska ves svoj dragoceni lišp od rok, vratn in ušes, zavila vse v ruto in pomolila komisarju rekoč: „Ves svoj lišp vam podarim za čast, ki ste mi jo skazali". Potem je rekla Judu: Stori, kakor sem jaz storila: idi v drugo izbo in prinesi svoje dragocenosti gospodu v dar!" Jnd je vstal, šel iz izbe ter doli po stopnicah in smuknil skozi vrata. Vesel je bil, da je tako lahko ubežal. Ko je gospodična mislila, da je Jud že na varnem, vzela je komisarju ruto z dragocenostmi nazaj in mn rekla: „Lepo sem vas pogostila, za hvalo mi hočete pa še moj lišp odnesti! Bežite hitro iz hiše, sicer pokličem vse sosede na pomoč!" Jaz in komisar
87a gledala, da sva brž iz hiše prišla, da ne bi imela kakih sitnosti)".
Devet sto dva In trideseta noč.
Ysi so se čudili tej prigodbi. Stražnik Mik-lavčič pa je rekel: „Jaz sem še kaj bolj čudnega doživel. Le poslušajte:
Ko sem šel nekega dae na sprehod, srečal sem eelo trumo mladih lepih deklet: posebno ena se mi je dopadla, da sem bil v hipu ves zaljubljen v njo in nisem obrnil pogleda od nje. Ko ona to zapazi, začela je bolj počasi hoditi, da je za drugimi zaostala, in čakala je, da sem k njej stopil in jo ogovoril. Potem mi ona reče: „Bog te blagoslovi! Zapazila sem, da me ogleduješ; morda me poznaš in od kodi?" Jaz odgovorim: „Ne poznim te, pa tvoja lepota me je ganila in žar tvojih oči me je omamil". — „Tudi meni se taka godi", reče ona, „ko sem te zagledala, prikupil si se mi na moč in zdi se mi, kakor bi te poznala že od mladih nog". — „Kje pa stanuješ P" jo prašam jaz, „ali te smem domu spremiti?" — „Žal, da sem tukaj tuja in nimam stanovanja v tem mestu". — „Imam ti pa toliko povedati in ne izpustim te več iz rok, sicer mi še uideš". — „Tukaj se že d& pomagati", reče ona, „le z menoj pojdi" Ona gre tedaj naprej in jaz za njo. Prideva do neke hiše, kjer se ona ustavi. Stopila je v vežo in dala poklicati hišno gospodinjo. Ko tista pride, jo vpraša: „Ali nimate pri vas stanovanje za oddati? Jaz in moj mož sva tukaj tuja in ker bi rada nekaj časa v tem mestu ostala, želiya v zakup vzeti stanovanje, ki ima že vso hišno opravo". — „Tako stanovanje imam", reče gospodinja. Potem ste se pobotali za eeno, ona je plačala, gospo-
dinja pa nama je izbo odprla Vsedla sva se za mizo in si dala nanositi jedil in vina. Sedela sva dolgo v noč in pridno pila, tako da sem ga že precej pod kapo dobil. Potem mi ona reče: „Zdaj poj deva pa k počitka; koj razpravi in vlezi se v svojo postelj, jaz grem pa v svojo; samo vrbno obleko moram še prej nekoliko zakrpati, ker vidim, da je nekaj razcepljena". Jaz se tedaj razpravim in grem opraviti svojo potrebo. Ko naaaj pridem, ni bilo v izbi no ženske, ne moje obleke: ne hlač, ne čevljev, ne klobuka, ne suknje, v kateri je bila mošnja s 400 goldinarji. Ves prestrašen stopim v spodnji obleki, ker druge nisem imel na mostovi, pokličem gospodinjo in jo prašam: »Ali niste nič videli, kam je moja žena šla?" Ona reče: „Ravno sem jo videla hiteti skozi vežo iz hiše in precej velik zavoj je imela pod pazduho". Meni se zdaj v glavi zasveti in ves prestrašen rečem gospodinji: „Oh, ljuba gospa, povem vam resnico: to ni bila moja žena, ampak čisto tuja ženska, ki sem jo danes vprvič videl Odnesla mi je vso obleko in denar! Kako bom zdaj brez obleke domu prišel?!" Potem sem jej vse povedal, kako se mi je zgodilo. Gospodinja pa, namesto da bi se jej smilil, začela se je na glas smejati; sklicala je vse ^ženske, kar jih je bilo v hiši: „Mica, Katra, Urša, Reza, Liza, pridite in poglejte tega človeka!" Potem jim je povedala mojo žalostno historijo. Ženske so me zasramovale in sagmehovale. Ena je rekla: „Ta je bila pa tica, skoro do nazega ga je slekla!" Druga je s prstom na me pokazala in rekla: „Ti bedak, kako si mogel verjeti, če ti je rekla, da te Ijnbi? Kaj je na tebi lepega? Katera se bo neki v tebe zaljnbila P!" Le ena je bila toliko usmiljena, da mi je prinesla en strgan plašč (plajšč). V tistega sem
se zavil in tekel bos in razoglav domu. Ker me je bilo sram resnico povedati, sem svojim rekel, da so me roparji slekli in mi denar vzeli. Na to so moji ljudje se Boga hvalili, da sem vsaj še življenje rešil".
Devetsto tri in trideseta noč.
Zdaj je začel stražnik O g r i n e c tako praviti:
„Ko sem enkrat pred stražnico v mestni hiši sedel, pride k meni neka gospa in mi reče, da je njen mož zdravnik pa tudi velik igralec, česar pa ona ne more trpeti, ker preveč denarjev zaigra. „Ravno sedaj sedi z mnogimi tovariši v tej in tej hiši", je rekla, „in igrajo prepovedano igro za visoke denarje. Prav veselilo me bo, ako ga v kazen spravite, da ne bo več igral". — „Je že prav", rečem jaz, „bom že pogledal". Ko žena odide, šel sem počasi proti tisti hiši. Ko stopim v izbo, vidim celo tolpo ljudij; eni so igrali na kvarte, drugi pa gledali in pili. Tudi tista žena je bila med njimi. Ko me zagledajo so kvarte odložili in stopili okoli mene. Prinesli so jedi in pijače ter me prosili, naj jih ne zatožim. Dal sem se res preprositi in ostal sem še nekaj časa med njimi. Öez mesec dni pa dobim pismo od sodnije, da moram temu in temu sto goldinarjev plačati, ki sem mu jih dolžen. Jaz grem k aodniji in zagotavljam, da nisem nikomur nič dolžen. Pa tisti zdravaik, čegar žena je prišla po me, je pri peljal osem krivih prič izmed tistih igralcev, ki so vsi trdili, da so videli, kdaj mi ja zdravnik sto goldinarjev, posodil in vpričo njih naštel. Strašno me je pekla njih nehvaležnost: za to, da jih nisem ovadil zavoljo prepovedane igre, so me zdaj še za sto goldinarjev opeharili. Pa molčati sem moral, Bieer bi bil še jaz najbolj kaznovan, ker jih nisem ovadil. Zato ni kazalo
dražega, ko plačati Takrat pa sem se zaklel, da me ne bo nobena ženska več zvodila.
Zdaj se je oglasil stražnik Urban ček in to-le povedal:
„V Aleksandriji se je zgodilo, da Bte prišli dve ženski k meni v stražnico, ena stara, draga mlajši. Starka je nosila v roki škatljico polno lepih biserov in demantov. Starka je pri meni v stražnici obsedela, mlajša pa je šla v neko prodajalnieo in tam vzela za tisoč cekinov svilnate obleke. Ko je bilo pa že vse zavito, naredi se prestrašeno in reče, da je denar doma pozabila. Slednjič pa reče: „Če mi pa blago vendar zaupate, hočem vam tačas nekaj lepega v zastavo ponuditi; pri magistratu v stražnici me čaka ženska, ki ima nekoliko mojega lišpa; da se prepričate, da je tisti v resnici dragoeen, lahko pokličete gospoda komisarja" Trgovec je šel ž njo in ko je videl škatljico polno lepih biserov in demantov, ni klical dolgo komisarja, ker je bil sam prepričan, da je ta lišp več vreden, ko tisoč cekinov. Vzel ga je toraj v zastavo in ženske so odnesle svilo. Ko je pa preteklo par ur pa gospe ni bilo nazaj, da bi svilo plačala, začelo je trgovca skrbeti in šel je s tistim lišpom k nekemu trgovcu, ki je tržil z zlatovino, biseri in dragocenimi kamni, ter ga vprašal, koliko bi bil ta lišp vreden. Veščak vse pregleda in reče: „Prijatelj, ti si goljufan, ti kamni so vsi ponarejeni, nobeden ni pristen. Vse vkup ni vredno čez deset goldinarjev". Svilar je kar obledel na to novico. Podal se je h komisarju, ki je bil zelo zvit in prekanjen mož. Ko mu je trgovec vse povedal, podučil ga je tako: „Izprazni svojo proda-j»lnico vsaj deloma in vrzi vse navskriš v njej; potem pa zlomi ključavnico pri durih do prodajalnice. Ko
bo to storjeno, potem začni kričati in jadikovati in na pomoč klicati, češ, da si okraden in oropan; pa le vpij, da te bo vse slišalo. Potem pa naznani stvar pri sodniji. Potem bo še sodnija vse razglasila. Ne pozabi pa povedati, da ti je bila ukradena tudi škatljica dragocenih demantov, ki še tvoji niso ampak so ti bili le zastavljeni in da imaš velikansko škodo, ako boš moral te demante plačati. Pokliči vse sosede za priče, da so bile vrata ulomljeae in da ti je bila škatlja z demanti ukradena kakor še mnogo druzega blaga". Trgovec je vse tako storil, kakor mu je komisar svetoval Drugo jutro je skril velik del blaga ter ga odnesel iz prodajalnice še pred dnevom; potem je zlomil ključavnico na vratih in začel strašno kričati, da je okraden. Vsi sosedi so vkup prileteli, in on jim jo solznih očij kazal potrto ključavnico in izpraznjeno pro-dajalnico. Vsi so mu verjeli in ga milovali. Potem je šel k sodniji, ki je celo tatvino razglasila po mestu in tudi to, da je bila ukradena škatljica z demanti velike vrednosti. To ste zvedeli tudi tatici in starka je mlajši rekla: „Še sodnija razglaša, da so bili naši demanti velike vrednosti, toraj jih trgovec ni spoznal in ako so mu ukradeni, mora nam za nje plačati, kolikor zahtevamo Zdaj toraj kaže, plačati mu tistih tisoč cekinov za svilo, pa tirjati za demante deset tisoč cekinov". Starka je torej vzela tisoč cekinov in jih nesla trgovcu. Ko jih izroči, tirjala je zastavljene demante nazaj. Ko je trgovec rekel, da so mu ukradeni, začela si je starka v lice biti in kričati: „Gorje tebi, demanti so bili deset tisoč cekinov vredni, zdaj jih boš pa plačal!" Trgovec je pa babo prijel in jo vlekel v mestno hišo h gospodu komisarju. „Gorje tebi, malopridnica!" zavpije komisar nad njo; „ali ti
prva goljufija ni bila dovolj in si hotela le drago narediti ter tirjala deset tisoč za ponarejene demante, ki so komaj deset goldinarjev vredni?!" — „Ob, odpustite", reče baba, „vse hočem priznati in izpovedati, samo da me izpustite. Nas je cela zveza tatov in tatie, ki se zberemo vsaki mesec, da denar med seboj delimo. Ravno včeraj smo bili spet zbrani. Ako me izpustite, hočem vse svoje tovariše in tovaršice izdati in vam izročiti". „Ako to storiš", reče komisar „potem ti od pustim vse tvoje hudobije in te izpustim na prosto". — „Prav rada to storim", reče tatica, „saj tudi moji tovarši ne ravnajo pravično z menoj. Pa to se mora še danes zgoditi, jutri jih ne bo več tukaj".
Devet sto štir in trideseta noč.
„No, tedaj le vse pripravite", reče komisar. Ta-tiea zdaj reče, naj jej dajo seboj veliko število stražnikov, da bojo tatove zajeli in zaprli. „To pa povej svojim ljudem", rekla je komisarju, „da me morajo vse ubogati, kar jim bom ukazal»". Ko je tedaj stražnike imela, Sla je ž njimi do neke hiše, tam jim je ukazala pred vr&tmi čakati ter jim rekla: „V tej hiši so tatovi. Jaz jih vam bom druzega za drugim ven poslala, vi pa vsaeega primite". To rekši je šla v hišo. Minula pa je eela ura, pa nikogar ni bilo iz hiše. Zdaj so šli stražniki sami v hišo gledat, pa niso našli ne tatice, ki jih je vodila, ne tatov. Hiša je imela zadaj tudi vrata, ženska ja pri zadnjih vratih ušla in pustila stražnike čakati. Ko so stražniki komisarju vse povedali, čudil se je zvijači te ženske, da si je mogla svojo rešitev tako hitro izmisliti".
Potem je začel šesti stražnik, Ramenček tako praviti;
„Enkrat me Je neki prijatelj na gostijo povabil. Prišel je sam z vozom po me, in ko sva prišla v njegovo hišo, vsedla sva se na blazinjak (zofo), in on je bil zelo dobre volje. Polagoma so prišli še drugi povabljenci, ras govor se je oživil, in začeli smo si historije praviti. Na enkrat se oglasi moj prijatelj ku-čegazda in reče:
„Eno dogodbo vam moram povedati, ki sem jo sam doživel. V mojo prodajalnico je začel prihajati mož, ki ga prej čisto nič nisem poznal. Zjemal je veliko blaga, pa vse le na upanje. To je šlo zmirom huje, včasih je v enem dnevu za dvajset goldinarjev blaga vzel na upanje (kredit). To mi je bilo že nadležno; pa mož je imel tako pošten obraz in priljudno obnašanje, da mu nisem mogel odreči. Enkrat pa je prišla v prodajalnico neka čudovito lepa gospodična. Njene oči so se svetile kakor zvezde. Njena lepota me je ganila in začel sem z njo govoriti. Prašal sem jo za ime in stanovanje in prosil sem jo dovoljenja, da bi jo smel obiskati. Ona pa je brž plačala, kar je vzela, in potem odšla, ne da bi meni odgovorila. Jaz sem se kar prestrašil, ko me je tako hitro zapustila, in zdelo se mi je, kakor bi bila mojo dušo seboj odnesla. Minulo je več dnij, pa je nisem mogel pozabiti. Na enkrat pa je spet prišla. Jaz sem bil tega silno vesel in povabil sem jo, naj bi me vendar enkrat obiskala v mojem stanovanju". „Saj vas ne poznam", reče ona, „in zato se ne spodobi, da bi vas obiskala".
—	„Pa mi dovolite, da jaz vas obiščem", rečem jaz.
—	„No pa pojdite z menoj", odvrne ona, „da vidite, kje sem doma". Ves vesel utaknem precej denarja v žep, češ, da nebi kje na sramoti ostal, ter grem ž njo. Ona je šla naprej, jaz za njo, in tako sva prišla v
neke ozke nlice in do neke hiše, kjer mi je rekla vežna vrata odpreti, ponudivši mi ključ. Eo sem se nekaj obotavljal, odklenila jih je sama, in ko sva v lopo stopila, jih je spet zaklenila. Potem me je pe ljala v malo izbico zraven vrat, mi rekla sesti in djala : „Počakajte tukaj en trenotek, da svoje služabnice odpravim. Ne maram, da bi vas videle iu potem svoje jezike brusile". Kmalo je prišla nazaj in rekla: „Sem jih že odpravila po opravkih; zdaj vas bom pa v drugo izbo peljala". Zdaj sva šla iz ene izbe v drugo, dokler nisva prišla slednjič v neko prav odurno dvorano Neki smrad je bil v tej dvorani, vse je bilo odurno križem razmetano, tako da me je bilo kar strah. Na enkrat stopi v dvorano sedem slabo oblečenih mož Ne da bi kaj rekli, so me kar prijeli, eden mi je vzel klobuk, drugi je potegnil jopič raz život, tretji mi je vzel mošnjo iz hlačnega žepa itd. Potem so mi roke na hrbtu zvezali in me peljali pod neko uto, da bi me tam umorili. V tem hipu je nekdo na vrata potrkal. Vsi so se prestrašili, tista lepa ženska pa je šla gledat, kdo bi bil. — „Ne bojte se nič", jim je rekla, ko je nazaj prišla, „vaš gospodar vam je kosilo prinesel in sicer pečenega koštruna". Na to je gospodar sam blizo prišel in roparje prašal, kaj tu delajo. — „Nič posebnega", mu rečejo, „enega tička smo zopet vjeli in oskubili; zdaj mu bomo pa vrat zavili, da nas s svojim čivkanjem ne izda". Ko me pa gospodar zagleda, zavpije na ves glas: „Moj Bog, to je moj lastni brat!" Potem me je brž odvezal, me poljubil in roparjem ukazal, da so mi obleko in denar nazaj dali. To je bil namreč tisti neznani človek, ki je pri meni blago na upanje jemal. Roparjem pa je zato rekel, da sem njegov brat, da so me rajši izpustili.
Devet sto pet in trideseta noö,
„Nič se ne boj, moj ljubi brat", reče nepoznani mož, „pri meni si dobro sprejet". Na to je pustil mizo pogrniti, jedil in dobrega vina prinesti, in vsedel sem se z drugimi za mizo. Ko smo se najedli, je glaže nalil in z menoj trčil, potem pa je rekel: „Ljubi brat, ti si danes zvedel veliko skrivnost o mojem in o življenju mojih tovaršev. Pa blagi ljudje zakopljejo take skrivil osti globoko v srce; zato upam, da me ne bos izdal". Na to rečem jaz gospodarju: „Ne bom vas izdal, že zavoljo tebe ne, ki si me rešil iz rok tvojih tovaršev in me pogostil". Potem so me iz hiše spustili, in urnih krač sem bežal iz hiše groze, kjer sem že gotovo smrt videl pred očmi. Strah mi je pa vendar tako premrazil kosti, da sem en cel mesec ležal. Ko me je mrzlica pustila, sem začel spet v svojo proda-jalaico zahajati. Nekega dne sem videl prav lepega moža pred mojo prodajalnieo stati. Bil je živinski kupec in imel je veliko mošnjo denarja pri sebi. Kmalo potem sem videl tudi tisto zapeljivo lepo žensko, ki je prišla za njim in ga skušala zvabiti k sebi.
Devet sto šest in trideseta noč,
Mladi mož se mi je zelo smilil, posebno ker sem zapazil, kako se je željno oziral po zapeljivki. Migal sem mu in mu dajal znamenja, da naj nikar ne hodi s to žensko. Slednjič me je vendar zagledal in za-stopil, kaj mu hočem reči; pa tudi ženska je moje migljaje zapazila in mi nažugaia s prstom. Mladi kupec pa me vendar ni ubogal in je šel za njo; od tega trenntka sem ga štel med mrtve. Pa tudi mene je obšel grozen strah pred žensko, ker mi je nažugaia, 1001 noč, JU.	S
kajti bal sem bo, da bo roparje nad me poslala in da življenja nisem več varen. Zato sem svojo prodajalnieo zaprl in eno leto potoval po tujih deželah. Po tem časa sem spet nazaj prišel in prodajalnieo vnovič odprl. Pa kmalo je prišla spet tista zapeljivka in mi rekla: „Dolgo časa Yas ni bilo doma". Jaz rečem: „Imel sem opravka po kupčijah na tujem". Ona reče potem: „Zakaj ste pa takrat tistega kupoa tako svarili?" — „Bog ne daj", odvrnem jaz, „o tem nič ne vem". Ona pa mi nažnga vnovič: „Le pazite da mi ne dalate ovir, sieer ne bo dobro za Vas!" S temi besedami je odšla.
Nekaj časa potem me je neki prijatelj k sebi na obed povabil. Eo sva se najedla in napila, me je prašal, če se mi je že kdaj v življenju kaj groznega pripetilo. Jaz mu rečem: „Meni se je že marsikaj pripetilo, pa danes nisem volje, da bi to pripovedoval; rajši ti povej, če si kaj tacega doživel". Na to je začel moj prijatelj tako-le praviti:
„Enkrat me je neka prav lepa ženska k sebi povabila in poslala je svojega služabnika, da me je k njej peljal. Eo sva prišla v hišo in je vrata za seboj zaklenil, in ko me je hotel peljati skozi druge duri, obšel me je tak strah, da nisem maral dalje ž njim hoditi, ampak zaklical sem mu: „Za Boga, če me ne izpnstiš spet iz hiše, te precej zadavim!" — „Kaj pa Vam je?" me praša začuden, „česa se bojite?" Jaz mu rečem: „Ta dvorana, v katero si me zapeljal, se mi tako ostudna zdi, da me je kar strah". Silil sem ga tako dolgo, da mi je odprl in me izpustil na ulice. Komaj sem storil nekaj korakov, sreča me tista lepa ženska in reče: „Vam je menda namenjeno dolgo življenje, da ste srečno prišli iz te hiše". Ona mi reče:
„Prašajte le svojega prijatelja (ia imenovala je tebe), on Vam bo že povedal, kaj je tnkaj doživel*. Zavolj tega sem te prej prosil, da bi mi povedal, kaj si v tej hiši grozaega videl. „Tebi bi to že povedal", rečem jaz, „pa veže me obljnba; kajti obljubil sem, nikomur nič praviti o tem". — „Pojdi no, pojdi", reče on, „taka obljuba nič ne veže". Na to sem mu vse povedal. On se je čudil in bil je vesel, da je tako srečno pete odnesel iz tiste hiše. Nekaj tednov pozneje me je nek drugi prijatelj prosil, naj ga spremim k možu, kateri ga je na gostijo povabil. Šla sva tedaj tje. Tisti mož je vrata za seboj zaklenil in naju peljal v neko izbo rekši: „Počakajta en malo tukaj, da potrebno preskrbim in svojim poslom zaukažem; takoj se vrnem k vama". Ko je mož odšel, zapazim v izbi male duriee, jih odprem in pokukam v sosedno izbo. „Kaj pa vidiš tam?" me praša prijatelj? — »Moj Bog", rečem jaz, „vse sorte reči vidim, še odrezane roke. Le sam poglej!" On pogleda in zaječi: „Gorjč nama! zgubljena sva!" Ko sva vsa prestrašena tam stala, stopijo na enkrat štirje možje v izbo in zgrabijo mojega prijatelja. On pa se jim je zoperstavil in enega na tla vrgel. Ko so se zdaj vsi v njega zakadili, smuknil sem jaz iz sobe in priletim na mo-stovž, iz katerega pa ni bilo videti nobenega izhoda; le ene ozke stopnice so peljale pod streho. Jaz letim pod streho, zlezem na njo, iz te strehe pa na sosedovo streho, raz katere sem potem v sosedno hišo in slednjič na ulice ubežal. Ljudje so me videli po strehah laziti, zato se je velika množica spodaj nabrala ter so me pričakovali, kdaj pridem na ulice in kaj imam opraviti po strehah. Ker so mislili, da sem tat, da so me lovili in da sem po strehi ubežal, leS*
teli so nekateri se po redarskoga komisarja, kateri je z nekaterimi oboroženimi možmi hitro pritekel, da bi me vjel, kedar doli pridem. Jaz pa sem komisarju in dragim ljudem brž povedal, kaj se je zgodilo. Policaji in mnogo drugih srčnih mož smo potem šli s komisarjem v tisto hišo, ulomivši vrata, in prišli smo ravno v trenutku, ko so roparji mojega prijatelja že zvezanega na tleh imeli, da bi ga zaklali. Redarji in drugi možje so roparje zgrabili in zvezali; jaz sem pa svojemu prijatelju vrvi odvezal in mu na noge pomagal. Potem smo hišo preiskali in v tisti grdi dvorani smo našli drugo tolpo roparjev, ko so ravno spet nekega dražega tlačili in vezali, da bi ga umorili. Prijeli smo jih vse, in potem je komisar vse duri po hiši zaklenil in zapečatil. Na to je začel roparje izpraševati, in oni so vse obstali, pa valili so vso krivdo na tisto lepo žensko in na druge svoje roparske tovarše, s katerimi so bili v zvezi. Komisar si je vse zapisal, kar so mu povedali, po katerih hišah da s j roparji potikajo. Ko smo šli iz hiše, srečali smo ravno tisto lepo zapeljivko, ki je spet eno novo žrtvo, mladega gospodiča s seboj vodila. Bedarji so hudobno žensko brž prijeli in peljali seboj. Roparje so potem vse obesili, tisto žensko pa so z žeblji na desko pribili, in velblod jo je en čas po mestu okrog nosil, potem pa so jo v vodo vrgli. Med ukradenimi in na-ropanimi rečmi sem videl v roparski hiši tudi mošnjo tistega lepega živinskega kupca; tedaj je gotovo, da je bil umorjen. Jaz sem Boga hvalil, da sem bil iz roparskih rok že vdrugič srečno rešen. Čudil sem se pa, da med roparji nisem videl tistega moža, ki je pri meni blago na upanje jemal in ki me je potem vprvič rešil iz roparskih krempljev. Čez nekaj časa
pa sem ga videl po ulicah iti v meniški obleki. Takoj sem ga spoznal in ga vprašal, kako se je mogel tem ljudem odtegniti. On mi reče: „Od tistega časa, ko sem tebe rešil, me niso hoteli več ubogati. Men pa se je začelo gnjusiti do tacega življenja. Podal sem se toraj med usmiljene brate, da z dobrimi deli nekoliko tistih krivic poravnam, katerih sem poprej zakrivil. O ko bi ti vedel, koliko je takih roparjev po Egiplu, groza bi te obšla! Gledal bom, da se umaknem v drugo deželo, da me ta sodrga kje ne zasledi". Radovednost me je gnala, da sem ga prosil, naj mi vsaj nekoliko povč, kaj vse se je v tej hiši godilo. On pa mi reče: „Jaz ti ne vem veliko povedali, kajti jaz nisem bil nikoli zraven, če so ljudi klali; moja služba je bila le to, da sem za roparje živež kupoval in vkup nosil. Pa to ti hočem povedati, kako je tista lepa zapeljivka enkrat neko nevesto v hišo zvabila".
Devet sto sedem in trideseta noč,
„Tisti mladi in lepi nevesti se je zlagala, da bo v njoni hiši neko ženitovanje in povabila jo je v svate. Ko pride določeni dan, se je nevesta oblekla v svilo in na-se obesila vso zlatnino in ves lišp, kar ga je imela. Potem so prišli z vozom po njo in jo peljali v roparsko hišo. Komaj pa jo v izbo pripeljejo, stopijo štirje možje k njej in jo hočejo umoriti. Ona pa se je jokala in jih prosila rekoč: „Mene ubogo siroto pač lahko umorite, pa to vam ne bo v čast. Kaj sem vam žalega storila P" Jaz sem nevesta, pustite me toraj živeti; saj vam rada dam vse dragocenosti, kar jih imam na sebi". Ker je bila lepa, se je dedcem vendar smilila. Rekli so jej toraj: „Mi bi ti življenje
že pustili, pa bojimo se, da nas boš izdala". Na to jim ona odgovori: „Če se tega bojite, bom pa pri vas ostala, nikoli iz hiše šla, ampak samo vam kuhala in stregla". S tem predlogom so bili vsi zadovoljni. Tako je tedaj pri njih ostala eno eelo leto, da so se je vsi navadili in jej vse zaupali. Inkrat pa so imeli roparji neko gostijo in pri tej so pili dolgo v noč in se tako upijanili, da so vsi kakor mrtvi obležali. Tista nevesta pa je vzela škarje in je vsem lase in brade porezala, potem jih je po licih namazala z ogljem, vzela je potem vse svoje reči in roparskemu poglavarju je po vrhu še mošnjo ukradla, v katerej je imel pet sto cekinov. Vzela mu je tudi ključ od vežnih vrat, šla in jih odprla in zbežala na svoj dom, kjer so že leto in dan žalovali za njo. Eo so se roparji zjutraj prebudili, niso se mogli dosti načuditi, da jih je ta ženska tako prekanila".
Zdaj je sedmi stražnik Senčnik tako praviti začel:
„Enkrat je bila neka prav lepa pevka, ki je imela tako mil glas, da so jo gospodje na vse kraje vabili, da bi jim pela in jih kratkočasila. Enkrat se je sprehajala po javnem vrtu, in ko se je utrudila od heje, vsedla se je na klop. V tem se jej približa mož, ki je imel eno roko pri komolcu odsekano. Približa se jej in jo hoče s tistim ramenom pogladiti, kakor bi jo kaj prosil. Ona pa se ga prestraši, se mu umakne in reče: »Bog ti pomagaj, jaz ti nemam kaj dati!"
Čez nekaj dni pride k njej človek, kateri jo povabi, naj pride zvečer v to in to hišo, kjer jo čaka mnogo imenitnih gospodov, da bi jim kaj zapela. Izročil jej je za pot tudi nekaj denarja. Eer je mislila?
da bo yeliko zaslužila, obljubila je priti. Poiskala Bi je se en par tovaršic pevk, da bi z njo šle, in zvečer je prišel spet tisti človek in jih peljal v tisto hišo, kamor je bila poklicana. Prišli so v lepo hišo, in ko v izbo stopijo, ni bilo nikogar v njej. Pa pevkam se je izba zelo dopadla. Sveče so bile že prižgane, mize pogrnjene in na njih sklede in krožniki ter velike steklenice vina. V dragi izbi so čakale vsakovrstne mrzle jedi, potice, torte in take reči na ljudi, ki bi imeli priti in jih pojesti. V tretji izbi so se videle lepe postelje. Pevke se vsedeje in v tem hipa zapazijo, da ima tisti, ki jih je v hišo pripeljal, samo eno roko. Ćez en čas je prišel mož in je začel tiste sveče prižigati, ki do tje še niso bile prižgane. Tudi ta je imel le eno roko. Pevka je zdaj vedela, da so v tej hiši sami enoroki ljudje, in to jej ni bilo po volji. V resnici je bilo tako. Možje so začeli prihajati, pa vsak je bil enorok. Slednjič pride njih gospodar. Vsi, ki so že sedeli, so vstali pred njim in ga prosili, naj se vsede na prvi sedež. Gospodar je bil v lepih oblačilih roke pa je imel v plajš zavite. Prinesli so mu jesti, in on je jedel in pil. Tudi drugi so jedli in pili in potem so si po šegi tiste dežele roke umivali in sicer, ker so bili vsi enoroki, so si jih nmivali drug druzemu. Potem pa so se vsedli in naprej pili. Gospodar pa je namignil pevki, naj zapoje. Ko pa ni brž začela, stopil je k njej in rekel: „Kaj ne, tebi se ne dopade v hiši tistega, ki te je na javnem vrtu za nekaj prosil, ti pa mu nisi hotela nič dati". Pevka ga zdaj natančno pogleda in spozna tistega enorokega človeka, katerega je na vrtu brez daru odpravila. Delala pa se je, kakor bi o tem nič več ne vedela in rekla mu je: „Kaj mislite s tem reči?" Poglavar pa odvrne: „Le počakaj,
se bos že spomnila!" To rekši jej potegne pajčolan z obraza in čevlje z nog, položi oboje k sebi na stol in reče pevki: „Zdaj pa le poj, ti malovredna ženska!" Uboga pevka bi bila najrajši zbežala iz hiše, pa bala se je poglavarja in drugih enorokih možkih in zato jej ni druzega preostajalo, kakor zapeti. Zapele so več pesmie, enoroki gostje pa so naprej pili. Ko so bili že vsi pijani, približal se je pevki hišni služabnik in jej na uho zašepetal: „Nič se ne bojte; kedar bote želeli domov iti, le meni povejte, jaz vas bom že spravil iz hiše". — „Ne verujem ti", reče pevka, „le v še večo nesrečo me boš zapeljal". — „Za Boga, meni se smilite", reče služabnik, „naš gospodar Vas hoče še to noč umoriti". Pevka mu reče: „Ako me hočeš rešiti, stori to brž!" — „Pozor!" reče služabnik, „po-čakajmo, da pojde gospodar enkrat na stran. Takrat mu bom z lučjo posvetil in bom duri odprte pustil. Ve pevke idite isti hip pri odprtih durih iz sobe in v vežo, tam me počakajte. Med tem, ko bo gospodar na stranišči, pridem in vam odprem vežne vrata, in ve greste kamor hočete, pa hitro morate bežati, kajti gotovo vas bo dal iskati." Po tem skrivnem razgovoru je pevka še eno zapela in enoroki gospodar se je veselil nad tem. Ko je pesem skončala, rekla je pevka gospodarju: „Škoda, da si tako grd". On pa odvrne porogljivo: „Za Boga, ne boš prišla živa iz te hiše!" Drugi gostje so ga začeli tolažiti, on pa je bil že precej yinjen, sam na sebi pa hudoben in maščevalen človek, in res se je hotel nad ubogo pevko znositi. En čas je še grdo gledal in pil, potem pa je vstal, da bi šel na strän. Služabnik in pevke so že težko čakale na ta trenotek. Služabnik mu je šel posvetit, izbine duri pa je odprte pustil. Pevka je
namignila svojim tovaršicam, da so švignile iz sobe. Euoroki gostje se za to niso zmenili, ker so bili že vsi pijani. Začeli so sami prepevati. Služabnik pa je> kakor je obljubil, ženskam odklenil vežne vrata, da so zbežale. Toda kam se djati v tamni noči? Vse biše so bile že zaprte, tudi tiste, v katerih so pevke stanovale; ljudje so povsodi že spali. Letele so toraj uboge pevke iz enih ulie v druge, da bi kako hišo odprto našle, kamor bi se čez noč skrile; kajti spominjale so se, kar jih je služabnik svaril, da jih bo enoroki gospodar, ki je imel veliko hlapcev, loviti iu nazaj pripeljati pustil, Slednjič zagledale so vendar neko krčmo, v kterej je še luč brlela. Hitro planejo not in prva pevka reče gostirju: „Usmilite se nas in rešite nam življenje! Skrijte nas!" Krčmar je bil ravno ta dan en par žakljev žaganja kupil. Koče toraj ženskam : „Pocenite tja v kot in jaz vas bom z žaganjem nasul, pod tistim se ne zadušite tako brž". Storile so tako, in on je ?sul oba žaklja žaganja na nje, pa pri glavah le čisto plitvo, da so mogle dihati.
Kmalo potem so prileteli hlapci enorokega bogataša in prašali gostirja, če ni kakih žensk pod streho vzel ali kam skril. „Pri meni jih ni", reče gcstar, „če ne verjamete, pa sami preiščite vso hišo, še sani vam posvetim". Šli so ž njim po vseh izbah, kuhinjah in kletih, še pod streho, pa nikjer ni bilo sledu od kake pevke. Tisti kup žaganja v lopi so seveda videli, pa nikomur ni prišlo na misel, da bi bil ženske pod žaganjem iskal. Ko so hlapci odšli, je krčmar vrata zaklenil in pevke poklical. Otresle so žaganje rez sebe, in potem jih je peljal v izbo, kjer jim je za silo postljal, da so dočakale jutra, Tega večera pač pevke niso tako brž pozabile,
Vsi so se čudili tej dogodbi. Deveti stražnik Laketar pa je povedal to-le historijo:
„Meni se je nekaj pripetilo, kar je bolj čudno, kakor vse, kar ste do zdaj povedali. Enkrat je bilo v mestu veliko dragocenosti ukradenih, ki so veljale več tisoč goldinarjev, in ja« ter še nekateri drugi to-varši smo dobili povelje, tatu zasledovati. Pa to ni šlo tako hitro. Ker v mestu nismo mogli nič zvohati, rekel sem tovarišem, da bi morda kazalo, na deželi okoli meBta nekoliko popraševati. Temu so vsi pritrdili, toraj nas je šlo šest po vaseh okoli mesta, kjer smo po oštarijah posedali in na uho vlekli, če bi od kakega pijanca ali otroka kaj zvedeli. Jaz sem pa hodil po stranski poti preko pašnikov, kjer ni bilo nobene gostilnice. Ko tedaj eno uro dolgo hodim, me je žejalo, pa nikjer ni bilo videti hiše, ne studenca. Slednjič pridem do neke koče, pri kteri je bil vodnjak. Grem tja in potegnem na vrvi posodo z vodo iz vodnjaka. Komaj pa se napijem, pride kočar z bičem v roci, me vdari po glavi in reče: „Kdo ti je dovolil, iz našega vodnjaka piti?" To rekši me je tepel naprej, da sem bil ves višnjev po životu. Potem me je vpregel k volu v voz in me s tepenjem silil, da sem moral voz vleči. Ko sem že tako omagal, da sem skoraj omedlel, me je grozovitnež še le izpustil. Le težko sem prilezel v mesto, kjer sem našel že vse tovarše. ki so bili že nazaj prišli, pa niso nič zasledili. Jaz pa nisem vedel, kako bi Be nad tem bajtarjem znosil, ki me je po nedolžnem tako pretepel, zato sem sklenil, ga zatožiti, da je on tat. Mislil sem si namreč: „Če mu prav no bodo mogli dokazati tatvine, vender ga bodo na mojo besedo nekaj časa po ječah vlačili, in da mu tukaj ne poj de dobro, za to
bom že jaz skrbel". Rekel sem tedaj stražnikom:
„Jaz vem, kdo je tat; pa nas mora več nad njega iti, ker je silno močen". Drngo jntro nas je šlo sest nad njega ter smo ga prijeli in zvezali. Bil pa je v koči tndi deček, kakih dvanajst let star. Tudi tega smo hoteli zvezati in seboj peljati. On pa se je začel jokati in prositi rekoč: „Jaz sem nedolžen pri tej tatvini, jaz sem ukradene reči še le tnkaj vprvič videl, ko so jih oče v zemljo zakopali". Mi mn rečemo: „Brž nam pokaži, kje so reči zakopane!" Deček nas pelje k tistemu vodnjaka, iz kterega sem jaz pil; blizo tam pokaže v zemljo, eden odkoplje prst z lopato in našli smo vse dragoeene bisere in zlatovino, kar smo v mestu toliko časa zastonj iskali. Vzeli smo zaklad in tatu seboj v mesto ter vse izročili sodciji. čudno je pri tem to, da jaz nisem imel najmanjšega dokaza v rokah zoper kočarja, ampak sem se hotel nad njim le maščevati, in vender sem pravega tatu zadel. On me je pa najbrž zato tako tepel, da bi se jaz in vsak dragi vprihodnje bal stopiti k tistemu vodnjaku, kjer je imel svoj ukradeni zaklad. Tako je Bog prav obrnil, da je ta hudobnež svojo kazen prejel".
Deseti stražnik Komolček pa je rekel: „Jaz vem pa še za bolj čudno prigodbo. Eden mojih pri-jatlov, ki je bil tudi stražnik, je enkrat srečal Jnda, ki je v eajni nosil pet tisoč zlatov. Stražnik reče svojemu hlapcu: „Ali si ti upaš Judu te denarje ukrasti?" Hlapee reče: «Zakaj pa ne?" Drugi dan je hlapec že prinesel tistih pet tisoč cekinov in jih pokazal stražniku. Ta mu reče: „Pojdi in jih kam za-koplji, pa glej, da te kdo ne vidi", Hlapee je tako storil. Drugi dan pa je Jud priletel na policijo, zdi-boval in govoril: „Gorjč meni, pet tisoč zlatov mi je
ukradenih, pa še moji niso, ampak cesarjevi". Stražniki smo tedaj dobili povelje, naj iščemo tatu.
Devet sto osem In trideseta noč.
Tisti stražnik, ki je ukazal hlapcu, da je Judu denar ukradel, rekel je zdaj hlapen: „Če hočeš denar obdržati, moramo gledati, da Juda kot hudobnika na sum spravimo, potem mu cesar ne bo verjel, da mu je bil denar ukraden, ampak mislil bo, da ga je Jud skril in utajil; kajti tisti denar ni Judov, temveč cesarjev. Prisilil ga bo potem, da mora iz svojega poravnati škodo." Potem sta neki mrtvi ženi roko odrezala, nataknila na prste nekaj zl&tih prstanov in tisto roko na Judov vrt zakopala. Ko so drugi dan stražniki okoli hodili in pozvedovali, kdo bil Judu denar ukradel, peljal jih je tisti stražnik, ki je hlapcu rekel denar ukrasti, na Judov vrt in je začel tam kopati, in našli so roko mrtve ženske. Rekli so tedaj: „Jud je hudobnež in ljudi mori; gotovo je tudi cesarjeve cekine kam skril". Tudi cesarju so sporočili, kaj so našli. Toda cesar stražnikom ni preveč zaupal, ker so večkrat nedolžnega človeka ovadili, kedar niso mogli pravega tatu najti Cesar jim je toraj ukazal: „Preisčite vso Judovo hišo in preorajte vrt, Ako pa denarjev ne najdete, potem so mu res ukradeni, in vi morate tatu najti, sicer boste vi kaznovani". Toraj so pri Judu vse preiskali,, pa niso nič našli. V svoji zadregi si stražniki niso vedeli drugače pomagati in so rekli med seboj: „Če tatu ne najdemo, bomo vsi zaprti ali pa tepeni; rajši mi enega nedolžnega zagrabimo in ga tako dolgo tapimo, da bo obstal, da je tat". Tako so tudi storili, Na ulicah so prijeli
nekega fanta, ga vlekli na rotovž in ga tam tepli in mn žngali, naj obstane, da je tistih pet tisoč cekinov ukradel. Fant pa ni hotel nič obstati, zato so ga še vdrugič pretepati začeli in še v tretjič, tako da je bil revež ves višnjev in krvav po telesu. Ko so ga pa že v četrtič pretepati hoteli, rekel jim je: „Pustite me, pa vam pokažem, kje je denar zakopan". Komisar in stražniki so šli ž njim, in fant jih je res peljal na tisti kraj, kjer je stražnikov hlapec denar zakopal. Ko so denar odkopali, ga je komisar ves vesel cesarju nesel. Fanta so pa še zaprli, ker so mislili, da je tat. Ko jaz s tistim stražnikom, ki je ukazal Judov denar ukrasti, vkup pridem, sva se pogovarjala o tej dogodbi in jas se res nisem mogel načuditi, kako je fant zvedel, kje je bil denar zakopan. Rekel sem tedaj: „Gotovo je fant videl, ko je tvoj hlapec denar zakopal". — „To ni mogoče", reče stražnik, „zakopal ga je v deževni noči, ko je bilo tako temno, da še svoje roke nisi mogel videti." Jaz sem bil radoveden na to, zato sem kupil kruha in mesa in vina in sem vse nesel fantu v ječo. Rekel sem mu jesti in piti, potem sem ga pa začel izpraševati, kako da je on zvedel, kje je bil denar zakopan. On pa mi odgovori: „Da sem prišel vam stražnikom v roke, to je bila vse Božja kazen. Doma sem namreč svojo mater tepel. Na to me je ona preklela in rekla: „Bog bo že naredil, da boš prišel hudobnim ljudem v roke, da bodo tudi tebe pretepli." Ko sem to kletev slišal, sem se bal, da bo mati še ktero drugo kletev pristavila. Zato sem šel iz hiše. Pa komaj na ulice pridem, ste me vi prijeli in v mestno hišo gnali ter tam pretepali. Jaz sem pa Boga za odpuščanje prosil, kar sem se nad materjo pregrešil, in milo zdihoval, naj me reši. Na to sem
v duha zagledal tisti kraj, kjer je bil denar zakopan in neki glas mi je rekel, naj vas tje peljem; in tako se je tndi zgodilo". Jaz sem se zelo čudil nad tem čudežem, in fant se mi je začel smiliti. Zato sem drage stražnike pregovoril, da smo fanta iz ječe izpustili. Slišal sem pozneje, da je postal pošten človek in je z materjo odslej lepo ravnal."
Enajsti Btražnik Zobeo pa je to povedal: „Sam nisem nič posebnega doživel ▼ svoji službi. Pa eden mojih prijatlov mi je pravil to prigodbo:
„Ko sem nekega dne na trg prišel, videl sem tatu, ki je prišel ravno iz prodajalnice nekega trgovca. V rokah je nosil škatljo in s tisto je šel na pokopališče. Jaz pa sem šel za njim. Na pokopališču, ko se je mislil samega, je ukradeno škatljo odprl, da bi videl, kaj je v njej. Jaz pa sem k njemu stopil, ga potrkal po rami in rekel: „Dober dan prijatelji" On pa se me je grozno prestrašil. Sicer pa sem ga pri miru pustil in šel naprej. Čez nekaj mesecev pa sem tega človeka spet videl, ko so ga ravno žandarji k sodniji gnali, ker je spet nekaj ukradel. Eo mimo mene pridejo, je tat žandarjem rekel: „Tega primite, ta je bil tndi zastopljen pri tatvini". Orožniki so me res prijeli in moral sem ž njimi k sodniku. Sodnik je tatu prasal na mene kazoč: „Kaj pa imata s tem človekom skupaj?" Ždaj se tat obrne, stopi k meni, me natanko pogleda in reče: „Kdo pa vam je rekel tega moža prijeti?" — „Ti sam si nam rekel!" odgovorijo žandarji. „Bog me varuj!'' reče tat, „ta ni pravi, jaz sem druzega mislil, vi niste pravega prijeli. Tega jaz ne poznam, on pa mene ne." Nate besede so me izpustili. Čez nekaj mescev sva s tatom spet ■kapaj prišla. On je k meni stopil in rekel: „Ker
ste Vi mene na miro dvoru tako prestrašili, sem tudi jaz Vam strah napravil, da so Vas gnali na sodnijo".
Kračar, dvanajsti stražnik, je potem sledečo historijo povedal:
„Eden mojih znaneev mi je enkrat to-le prigodbo pravil:"
„Enkrat sem šel pozno po noči domov. Na enkrat zagledam na ulicah celo četo potepuhov in tatov. Ko sem zapazil, da me vidijo, bilo me je strah pred njimi; ne toliko, da bi me oropali, ampak da bi jim bil na poti, ko bi se bali, da jih bom izdal policiji, in da bi me zavolj tega ne umorili. Zato sem se delal, kakor bi jih ne videl, in opotekal sem se, kakor bi bil močno pijan. Oni pa so zmirom za menoj šli, dokler nisem prišel do svoje hiše. Še le potem so šli naprej. Čez nekaj dnij sem videl, kako je redar mladega človeka na verigi privezanega v mestno hišo gnal. Mladi tat me ogovori: „Gospod, dajte mi kaj nbogaime!" Jaz odvrnem: „Hodi z Bogom, za take mlade postopače nimam nič denarja". On pa reče: „Vendar sem jaz Vam že dobro storil". — „Kaj pa tacega?" vprašam. Mladenič pa dć: „Milodar, ki ste mi ga odrekli, ne bi bil toliko vreden, kakor pa Vaša ura, Vaša obleka in Vaš denar, ki ste ga neko noč pri sebi imeli". — „Kaj hočeš s tem reči?" vprašam jaz. On pa odvrne: „Aii se ne spominjate več tiste noči, ko ste šli pijani domov ?" Tudi jaz sem bil takrat pri tatovih. Hoteli so Vas sleči in Vam vse vzeti. Jaz pa tega nisem pnstil in sem rekel, da ste mi žlahta in da sem v Vaši hiši zrastel. Tako so Vam prizanesli«. — „Če je taka, potem je druga", rečem jaz in mn pomolim en srebern tolar. Na to ga je redar aa rotovž gnal".
„Jaz vem pa veliko lepšo historijo", rekel je zdaj trinajsti stražnik Bedrovnik in začel je tako praviti:
„Še preden sem prišel k redarjem, prodajal sem svilo in imel svojo lastno prodajalnico. Večkrat je prišel k meni knpovat hlapee nekega gospoda, katerega sem komaj od videnja posnal, pa sem mn vendar včasih kaj na npanje dal. Enkrat sem bil z več prijatelji na neki gostiji. Mi smo pili in bili dobre volje. Potem smo začeli igrati tisto igro, da je bil jeden za cesarja, dragi za ministra, tretji za rabe Si na itd. Prišel pa je k nam voglarit tudi neki prislinjenee, da bi se zastonj najedel in napil, čeravno ga nihče ni poznal in ne povabil. Mi smo mu pa vendar jesti in piti dali, in potem je z nami igral. Čez en čas pa reče tisti, ki je bil za cesarja, tistemu, ki je bil za ministra: „Pripeljite mi prislinjenea, ki hodi po hišah pojedat, ne da bi ga kdo vabil; dal mu bom glavo odsekati". Imeli smo pa tudi en meč v hiši, ki je bil pa tako top, da bi bil komaj maslo rezal žnjim. Dogovorili smo se tedaj na tihem, da naj tisti, ki je bil za rabeljna, prislinjenea toliko udari s tistim mečem po vratu, da ga bo en čas bolelo, da ee ne bo nepovabljen v tuje hiše silil. Tisti, ki je bil za cesarja, je tedaj rekel onemu, ki je bil za rabeljna: „Tukaj je nek neznan človek, morda je ogleduh; odsekaj mu glavo!" Prislinjenee se je smejal, ker je vedel, da je vse le šala. Toda tisti, ki je bil za rabeljna, je bil že pijan in je prislinjenea s tako silo po vratu vdaril z mečem, da mu je res glavo odsekal. Mi smo se vsi tako prestrašili, da se nam je na enkrat vsa pijanost iz glave izkadila, in nismo vedeli, kaj bi počeli. Slednjič smo mrtvo truplo na vrt zavlekli in ga tam zakopali. Glavo pa sem jaz
vzel in sem jo hotel v reko vreči. Na to pa nisem porajtal, da je bila moja obleka vsa kervava. Med potjo me je srečal tisti človek, kateremu sem večkrat kaj na upanje dal. On me je brž spoznal in me prašal, kaj delam in kam to glavo nesem. Nato sem mu povedal celo dogodbo. Eo si je pa on glavo natančno ogledal, spoznal je v njej glavo svojega lastnega brata.
Devet sto devet in trideseta noč.
Da bi se pa yendar do dobrega preveril, vzel je glavo in jo v vodi umil. Potem je rekel: „Ja, v resnici, to je moj brat. On je imel zmirom to navado, da je rad voglaril in se silil v družbe kamor ni bil povabljen". To rekši je bratovo glavo v reko vrgel. Jaz pa sem bil v velikem strahu, ker sem se bal, da me bo pri sodniji naznanil. Eo je pa en to zapazil, mi je rekel: „Nič se ne bojte 1 Tudi Vi ste mi že marsikatero prijaznost storili, zato bom tudi jaz molčal o tej stvari, kakor bi nič ne vedel". Potem mi je pomagal se mojo krvavo obleko v vodi sprati, in ko sva to dovršila, je sel od mene in ga nisem nikoli več videl",
Vsi so se čudili nad tem bratom, da je ostal tako hladne krvi, ko je brata umorjenega videl:
Štirnajsti stražnik Uhač pa je sledečo historijo povedal:
„Neki tat je šel v žitni magazin, da bi ukradel eno vrečo žita. Tam je bil velik kup žita, na žitu pa je bil velik bakren kotel, kterega so rabili za mero-Neki človek ga je pa videl v hišo priti in je drugim povedal. Emalu so začeli ljudje vkup tekati in pra-.ševati, kje bi bil tat. To je tat slišal, pa se ni vedel brž kam skriti. Zato se je v žito zakopal, tisti kotel im m«i XII,	10
si je pa na glavo postavil. Ljudje so prišli v shrambo in tata iskali, pa ga niso mogli najti. Prah od žita pa je tatu v nos šegetal, da je moral kihniti. Zdaj so stopili tje, vzdignili kotel in videli tatovo glavo. Potegnili so ga iz žita in ga hoteli izročiti sodniji. On pa jih je prosil in govoril: „Usmilite se me, kakor sem tudi jaz z vami usmiljenje imel. Ko sem namreč videl, da me toliko časa zastonj iščete, sem nalašč kihnil, da ste zvedeli, kje sem skrit". Ljudje so se smijali tem besedam in so ga izpustili brez kazni".
Kralj Riar pa je rekel kraljici: „Ljuba Lunica, povej še kako historijo". Luniea pa je rekla: „Spominjam se neke podobne historije, kakor je bila poprejšna. Neki tat je storil tako predrzno dejanje, da si je pridobil ime „neustrašljivega". Šel je z enim tovarišem v mesto na trg, kjer sta mnogo rečij nakradla. Potem sta se spet ločila in šla vsak v svoje stanovanje. Čez nekaj dnij pa se je zbrala vsa tatinska družba in so ga dobro pili. Naenkrat potegne eden en kos lepe svile izpod pazduhe in reče tovaršem: „Kdo iz vas ima toliko korajže, da bo to svilo ravno tistemu trgovcu na prodaj ponudil, komur je bila ukradena. Ako se tak znajde med nami, dali mu bomo ime „ne-ustrašljivi". — „Bom pa jazi" reče na to tisti tat, o kterem smo prej govorili. Dali so mu tedaj svilo in mu povedati, kje je bila ukradena. Drugo jutro pa je šel s tisto svilo v mesto, da bi storil, kar je obljubil; nekaj tatov pa je šlo skrivaj za njim, da bi videli, kaj bo naredil. Tat je šel k trgovcu, kteremu je bila svila ukradena, ter mu jo ponudil, naj jo kupi. Trgovec je svojo svilo brž spoznal, pa se je popolnoma nevednega delal. En čas je „glihal" za svilo, potem pa je rekel tatu, naj malo počaka, ker ima v hiši
svojim poslom nekaj naročiti. Stopil je toraj iz prodajalnico in nekoga poslal po policijskega komisarja. Potem je trgovec spet prišel v prodajalnico in se začel poganjati za svilo. Ponujal je prav malo, da bi tatu toliko časa zadržal, dokler komisar ne pride. Med tem je prišel komisar z dvema redarjema. Komisar tatu brž praša: Kje si dobil to blago P" Tat reče čisto mirno: „Tukaj v tej prodajalnici sem ga dobil". Komisar se je čudil tej predrznosti in je dalje prašal: „Ali si svilo kupil?" — „Ne", reče tat, „ukradel sem jo in še več drugih rečij". — „Kako se pa predrzneš?" reče komisar, blago tam na prodaj ponujati, kjer si ga ukradel?" Tat odgovori: „To smem le cesarju povedati; sploh imam cesarju več imenitnih rečij za razodeti, zato tirjam, da me pred cesarja peljete". — „Le meni povej!" reče komisar. — „Ali ste Vi cesar ?" praša tat. Ko je komisar na kratko odgovoril, da on ni cesar, rekel je tat: „Jaz imam tako skrivnost, da jo smem le cesarju razodeti. Peljite me k cesarju!" Komisar je trgovcu ukradeno svilo nazaj izročil, tatu pa je dal odpeljati v ječo. Sam pa se je podal k eesarju in mu vso dogodbo povedal. Gesar je bil radoveden na tega tatu ia ga je pustil pred se pripeljati. „Ktero skrivnost mi imaš ti povedati?" praša ga cesar. „Veličanstvo!" reče tat, „jaz sem pri veliki tatinski družbi, in mi imamo v svojem skrivališču veliko nakradenega blaga. Ako mi obljubite, da ne bodem nič kaznovan, hočem Vam izdati zaklad". Cesar mu je obljubil prostost, ker je bil radoveden na ta zaklad. Poslal je toraj več vozov in vojakov s tatom, da bi ukradeno blago naložili in v cesarsko hišo pripeljali. Našli so v nekem brlogu res mnogo nakradenega dragocenega blaga, ki je bilo več tisoč
cekinov vredno. Eo blago pripeljejo na dvorišče cesarske palače, prišel je eesar doli, si vse ogledal in tata rekel: „Vse to blago naj bo tvoje, ako mi ovadiš vse tvoje tatinske tovarše in kje stanujejo, da jih brž zagrabimo in da nam nobeden ne uteče. Ti pa boš prost in brez kazni; pa krasti ne smeš več". Tat odgovori: „Jaz sem pripravljen, to storiti, in tudi obljnbim, da se bom poboljšal, saj zdaj imam na tem blaga toliko premoženja, da mi ne bo treba več krasti. Samo tri dni časa si izgovorim; kajti zdaj še sam ne vem za vse tatove nase družbe, kje vsaki iz njih stanuje in kje se ravno zdaj mudi. Čez tri dni pa bom vse to pozvedel in naznanil". Cesar mn je verjel in je dal ukradeno blago kar h tata na dom zapeljati. Tat pa je še tisti dan vse prodal, po noči pa pobegnil v drago deželo, kjer je s tem denarjem dobro živel".
Petnajsti stražnik Bučar pa je to prigodbo povedal :
„Enkrat je bil nek hudoben človek, ki je nekaj časa kradel in se s tem preživil, nazadnje pa se je na ceste podal in tam ljndi moril in jim pobral, kar je kdo imel. Enkrat je potoval neki trgovec po tisti cesti. Tam, kjer je blizo ceste gošča stala, stopi ropar iz gošče na cesto, vzdigne nož in reče trgovcu: „Daj meni, kar imaš, ker tvoja zadnja ura je prišla". Trgovec ga proBi in reče: „Yzemi polovico mojega denarja in pusti me dalje itil" Bopar pa zagrmi: „Ne polovice, ampak ves denar mi daj l" Trgovec mu tedaj izroči ves denar in reče: „Tu imaš vse, kar imam pri sebi, in pusti mi vsaj življenje, ker imam majhne otroke doma, za ktere moram skrbeti". Ropar pa se ni zmenil za to in je vrgel trgovca na tla, da bi ga zaklal. V tem je videl trgovec tropo jerebi«
t zraka mimo leteti in je milo zdihoil: ,0 ve jerebice, bodite ve moje priče, da me je ta človek po nedolžnem nmoril, čeravno sem ma ves svoj denar ponndil, da bi življenje rešil". Kopar pa se je smejal tem besedam in je trgovca vrat prerezal, da ma je kri odtekla in je nmrl. čez nekaj časa pa so tega roparja vendar vjeli in gnali na sodbo. Toda on se je znal višjim gospodom tako prilizovati, da ma niso nič zalega storili, ker so mislili, da bojo s pomočjo tega roparja še več dragih vjeli. On se je rad po-nadil za pomočnika in je orožnikom res pokazal mar-sikteri brlog, kjer so se roparji skrivali, da so jih res nekaj vjeli. S tem se je komisarja tako prikapil, da je roparja večkrat k sebi na kosilo povabil. Enkrat je bil spet pri komisarja na obed povabljen, in zgodilo se je, da so za tretjo jed prinesli pečene jerebice na mizo. Ko ropar te zagleda, se je začel smijati. Komisarja se je to za malo zdelo in prašal je roparja: »Ali se meni posmehuješ ali koma drugemu?" Sopar pa reče: „Bog me varuj, da bi se Vam posmehoval; pa ko sem te jerebice zagledal, spomnil sem se neke dogodbe v svojem življenju. Enkrat sem napadel nekega trgovca, da bi mu denar vzel in ga umoril. On mi je ponudil veš denar, da mu le življenje pustim. Jaz sem denar vzel in potem sem trgovca na tli vrgel da bi ga zaklal. On pa znak ležeč je videl tropo jerebic mimo leteti ter je zaklical: „O jerebice, ve bodite moje priče, da me je ta hudobnež oropal in po nedolžnem umoril". Ko je to izrekel, sem ga zaklal. Zdaj Be moram pa smejati, da je bil ta trgovec tako neumen, ker je mislil, da bodo te nboge tiče zoper mene pričale". Ko je komisar tako govorjenje slišal, zgrabila ga je jeza, skočil je po konci, potegnil svojo
sabljo in roparju glavo odsekal. Tako so vendar jerebice temn roparju smrt prinesle.
Nazadnje je še šestnajsti stražnik Glavač to-le povedal:
„Nekdaj sem bil na popotovanju blizo velike reke Nil v Egiptu. Na enkrat prileti ropar nad mene in reče-: „Brž daj, kar imaš, potem te bom umoril". Jaz mu rečem: „Pusti mene, pri meni ne bos nič dobil, sem siromak". Ropar pa reče: „Če prav nič nimaš, zaklal te bom vendar, da me ne izdaš". Na te besede sem začel bežati, on pa je tekel za menoj. Ko pridem pa do vode, nisem mogel naprej teči in on me je vjel in na tla vrgel, svoj dolgi nož v roci vihteč. Jaz pa sem k Bogu zdihnil: „Moj Bog, ti vse premoreš, ti me tudi tega hudobneža lahko rešiš!" V tem hipu pride velik krokodil iz Nila in požre roparja in skoči v reko nazaj; jaz pa sem bil rešen".
Tukaj je Lunica umolknila, ker je videla, da se že svita. V prihodnji noči pa je začela sledečo historijo:
Devet sto In štlrdeseta noč.
Historija o cesarju Alrašidu ia o Srcudani.
Cesar Alrašid, ki je v Bagdadu stoloval, imel je za kratek čas več takih mož, da so mu zvečer historije pravili in se ž njim razgovarjali, da je prej čas minul. Med temi je bil dolgo časa najbolj v časti neki P o tokar. Čez nekaj časa pa je Potokar zapazil, da se cesar ne zmeni več dosti za njega, in minul je včasih cel teden, da ga cesar ni k sebi poklical. To je Potokarja močno peklo in gövoril je aam pri sebi: „Kaj sem se cesarju zameril, da me u?
pogleda več? Kaj bom še dalje tukaj visel? Zmirom sem slišal tako praviti: Ako te v eni hiši ali deželi ne Spoštujejo, pojdi naprej: Ne boj se, zapustiti mrzlih prijatlov!" Nekaj dnij je Potokar tako premišljeval, potem pa se je odločil in skrivaj pobegnil iz Bagdada, ne da bi komu kaj povedal ali od koga slovo Vzel. Šel je na dobro srečo naprej, da sam ni vedel kam. Med potjo ga dojde karavana (družba trgovcev na velblodih ali kamelah) in tej se je pridrnžil. Potovali pa so ti trgovci v daljno Indijo. Srečno so prišli v to deželo in Be ustavili v nekem precej velikem mestu, Tukaj se je Potokar nastanil v neki gestilniei. Žalosten je po neznanem mestn okrog hodil in ni mu dišalo ne jed ne pijača. Sčasoma pa si je vendar pridobil nekaj znancev in prijatlov, ki so ga peljali večkrat v kako veselo družbo, da ga je otožnost kmalo popustila. Razume se, da je on, kot cesarjev kratko-časnik, vedel povedati veliko lepih historij, da je znal marsiktero mično in veselo pesmico zapeti in z mnogimi smešnicami vsako družbo v dobro voljo spraviti. Zato se je kmalo vsem tako prikupil, da so ga vabili na vse vesele gostije. Njegov sloves je prišel celo do Kašmirskoga kralja Gambrina. Tudi ta je rad poslušal čndne in kratkočasne pripovedke, zato je poslal po Potokarja. Kratkočasnik je šel brž na Kašmirski dvor in pokleknil pred kraljem Gambrinom. Kralj ga je sprejel z veliko častjo. Dal mu je posebno hišo in v njej je ukazal lepo stanovanje prirediti za Potokarja. Kraljevi strežaji pa so mn nosili najboljših jedil in najboljšega vina, kolikor je poželel. četrti dan ga je pustil kralj pred se poklicati in mn je rekel: „Slišal sem, da si izvrsten kratkočasnik in da znaš lepe reči povedati. Hočem te toraj v svojo
službo vzeti, da me včasih razvedril". Potokar je to posudbo z veseljem sprejel in ostal. Vsaki večer je kralju kako lepo historijo povedal. Kralj je bil zelo zadovoljen ž njim in mn je zmirom več časti skazoval. Preden sta se zvečer ločila, mu je kralj vselej rekel: „Pri meni ostaneš lahko do smrti; ne mislim se ločiti od tebe". Take besede so Potokarja močno veselile.
Kralj Gambrin je imel edinega sina; to je bil prino Radovan, lep in ljnbeznjiv mladenič. Ta princ je bil skrbno iznčen v vseh vednostih in tudi v godbi; najrajši pa je prebiral lepe povesti in pesmi. Ker je bil edini sin, ga je kralj močno ljubil. Princ je znal igrati na citre in druga godbila. Rad je tudi poslnšal Potokarja, kedar je historije pravil, če je bil kralj truden in je prej spat šel, poklical je princ Potokarja v svojo izbo, ukazal vina prinesti in naprosil je Potokarja, da mn je kako historijo povedal. Tako je imel Potokar lepe dni na Kašmirskom dvora.
Devet sto eno in štlrdeseta noč.
Neki večer, ko je kralj že spat odšel," rekel je prine Potokarja: „Jaz bi želel, da mi poveš kaj prav čudnega, česar nisi še pravil ne meni, ne očetu". — „Moj gospod", reče Potokar, „kakošno povest pa želite slišati?" — »Prav kaj lepega", reče prino, „naj bo že iz novih ali iz starih časov". — „Moj ljubi gospod", reče Potokar, „jaz vem veliko historij. Ali slišite rajši historijo od Ijndij, ali tako, kjer tudi duhovi na vrsto pridejo?" — „Ja, ja, tako historijo od duhov bi rad slišal", reče princ vesel. Potokar je začel tedaj praviti:
„Cesar Alrašid si je enkrat za kratkočasnika
izbral nekega O gr i na, ki je bil najimenitnejši pevec in godee tistega časa. Bil je iz Mošnle doma. Cesar ga je tako rad imel, da mn je podaril poseben grad, kjer je Ogrin cesarjeve sužinje podučeval v petju in godbi. Če se je ktera že dobro izučila, peljal jo je potem Ogrin k cesarju, da je pred njim zapela in zaeitrala. Ako se je njeno petje cesarju dopadlo, obdržal jo je v svoji palači, ako ne, so jo pa v Ogrinov grad nazaj peljali. Nekega dne je bil cesar slabe volje in hotel se je razvedriti. Zato je poslal po ministra Žafarja, po kratkočasnika Ogrina in po svojega strežaja Badoslava. Cesar, Žafar in Radoslav so se preobleki!, da jih nihče ne bi spoznal. Eo sta se jim pridružila še dvornika Alfat in Jonar, šli so pri zadnjih vratih iz palače in prišli do reke, ki se Tiger imenuje. Tukaj so se vsedli na čoln in se pripeljali na drugi breg. Tam stopijo spet na suho in po mestu naprej. V širokih ulicah jih sreča nek stari, častitljivi gospod s sivo brado. Bil je to Olšovar, ki je tržil s sužnji ia sužinjami. Olšovar je iz vse družbe samo Ogrina poznal. Tega je spoštljivo pozdravil, ga ustavil in mu re«iel: „Danes sem dobil pevko, ki vse prekosi, kar sem jih še slišal, tako z glasom, kakor z lepoto in dostojnim obnašanjem. Ravno sem hotel k Vam iti, da Vam to naznanim, pa k sreči sva tukaj vkup prišla. Če hočete, Vam jo takoj predstavim; ako Vam je všeč, jo vzamete, ako ne, jo bom pa drugam prodal"< — „Je že prav", reče Ogrin, „pe-ljite nas, mi gremo vsi k Vam". Starček je Ogrinu iz spoštovanja roko poljubil in šel naprej. Cesar pa je Ogrina poklical in ga vprašal, kdo je ta stari gospod, s kterim je ravno govoril, in kaj sta govorila. Ogrin odgovori: „To je gospod 01šoy»r, ki kupčuje s sužnji
in sužinjami, in najlepše vselej meni ponudi, ker ve, da jih kupujem za cesarski dvor. Ravno mi je pravil, da ima prav lepo pevko, ki prav lepo citra in poje, in prašal me je, če bi jo morda kupil. On pravi, da je nikomur ne pokaže, dokler je jaz nisem videl". — „Je že dobro", reče cesar, „mi gremo vsi skupaj tje, pa si bomo ogledali, kaj vse ima mož lepega na prodaj". Tako so šli naprej, dokler niso prišli do Olšovarjeve hiše, ki je bila zelo visoka in prostorna. Po vseh izbah so bili nastanjeni sužnji in snžinje, mlajše skupaj, starejše skupaj; mnogi kupci pa so hodili po teh izbah in si sužnje obojega spola ogledovali. Ako je bil kak suženj kteremu kupcu všeč, prašal je za ceno, plačal in peljal sužnja seboj. Da bi te kupce odpravil, pustil je Olšovar po vseh izbah oklieati: „Danes se bodo prodajali samo najdražji sužnji; kdor ni volje plačati najmanje tisoč cekinov, naj pride drngokrat". Ko so kupci to slišali, so vsi odšli, kajti nobeden ni maral snžnja ali sužinjo tako drago plačati. Tako je samo cesarjeva družba v hiši ostala. Ko se v neki lepi izbi vsedejo, pripeljal je Olšovar tisto lepo pevko, da bi jo Ogrinn predstavil. Posadil jo je na lep stol, jej dal citre v roke in jej rekel, naj kaj zapoje. Pevka se je vsem gospodom lepo priklonila, potem je poskusila strune, če so prav ubrane, potem je zacitrala in vmes zapela to-le pesmico:
„Večerna Bapica pihlja V deželo, kjer sem jaz domfi, Oj daleč, daleč čez morjž. Pa čez doline in gorć.
Oj sapica, povem ti to, Pozdravi ljubo mamico, pozdrav' očšta, brate vse, Ki ljubi moje jih sre§!
Za dragim drug žalujemo, Nikolj se vež ne vidimo, Za mene veS tolažbe ni, Dokler me žalost ne vmori*.
Vsem možem je lepi glas pevke v srce segel, in Ogrin jo je očitno pohvalil.
Devet sto dva In štirideseta noö.
Deklica, razveseljena po tej pohvali, je ustala, poljubila Ogrinu roko in rekla: „O gospod, vpričo Vas mi roke skoraj odrečejo, ker sem vsa prevzeta od spoštovanja do Vas. Zato pa Vam izjemoma dovolim, da odkrijete moje obličje". (V teh krajih je namreč navada, da imajo ženske svoj obraz zmirom s pajčolanom pregrnen). Gospod Ogrin je tedaj privzdignil pajčolan in videl je obraz tako lep, kakor polna luna, ki se izza oblakov prikaže. Poljubila mu je še enkrat roko in rekla: „Vedite, gospod, da sem v tej hiši že pet mescev. Med tem časom se nisem pustila nikoli prodati, ker so mi gospod Olšovar rekli, da bote Vi po mene prišli in me knpili. Drugam ne grem, kakor k Vam, zato sem gospoda Olšovarja zmirom priganjala, naj grejo po Vas. In ta želja se mi je še le danes izpolnila". — „Kaj pa tedaj želiš od mene P" praša jo Ogrin. — „Nič druzega, ko da me kupite", reče pevka, „in ko bi morala prav v hlevu ali pa na polju delati". — „Kaj pa vendar jo tako vleče k meni?" mislil si je Ogrin sam pri sebi; potem pa je stopil k Olšovarjn in mu rekel: „Ta deklica je vsa rumena v obraz; koliko goldinarjev pa misliš da je vredna?" — „Ljubi prijatelj", reče 01-špvar, „tej dek|ici smo dali priimek „Hud er na", ker ima tako čudne muhe. Že več ko ftok^t je bila
prodan» in plačana; pa prej ko je šla k novemu gospodarja, hotela ga jO Videti, in če se jej je pokazal, rekla je brž: „K tema že ne grem, on ima to ali to napako. Na vsakem kaj grdega najde in mu to v obraz očita. Zato že nobeden noče Več prašati po njeni ceni, ker se vsak boji, da ga bo ozmirjala in na smeh postavila". — „K meni pa hoče po vsej sili priti", reče Ogrin, zato mi povejte zadnji kup in pošljite jo k meni". — „Za sto cekinov jo bom dal", reče Olšovar; „ko bi pa ne bila tako rumena v lice in ko bi ljndij tako ne dražila, no dam je niti za tisoč eekinov, tako je lepo raščena, tako je bistre glave ter poje in citra, kakor slavček v gošči. Zdaj pa jo moram že prašati, ali pojde k Vam ali ne, kajti ona ima svoje muhe". Pristopil je tedaj k pevki in jo prašal, ali pojde h gospodu Ogrinn, če jo kupi. Dekle je glasno rekla: „Prav rada!" Olšovar pa jo je posvaril rekoč: „Zdaj moraš pa svojo norost pustiti; kajti velika čast je za vsako, če je tako srečna, da pride v hišo gospoda Ogrin», ki je prijatelj cesarja samega". Zdaj je šla cela družba spet naprej. Šli so do vode in se na čolnn prepeljali do cesarjeve palače. Olšovar pa je pevko k Ogrinn poslal. Tam so jo dražiee z veseljem sprejele in jo spremile v kopelj in potem dragoceno oblekle. Vsaka jej je dala kak zlat prstan ali uhan v spomin. Tako so jo nališpale, da ae je vsak čudil njeni lepoti Eo je Ogrin od cesarja nazaj prišel; stopila je Sreudana (tako je bilo pevki ime) k njemn in mn poljubila roko. Eo je Ogrin videl, kako so jo družice lepo oblekle in nališpale, pohvalil jih je za to in jim rekel: „Peljite jo v godbeno šolo in poskušajte jo, ali ima dovolj močne prsi za nztrajno petje5 to gem že videl, da glas
ima lep, pa vsaka pri petja ne uztrpi dolgo, če je slabih pijač. Če je za to, jo bote pa učile petja in godbe, da se popolnoma izuči; morda še kedaj cesarju postrežem ž njo".
Kakor je Ogrin naroČil, tako se je moralo zgoditi. Srcudana se je tri mesce učila petja in vsakovrstne godbe. Pri tem pa njeno zdravje prav nič ni trpelo, temveč vsaki dan je prihajala lepši in zdravejsi. Njena rumena barva se je čisto zgubila, in postala je bela in rudeča kakor jabolčen cvet. Kdor jo je videl, vsak je bil ginjen od njene lepote.
Enkrat je poklical Ogrin vse sužinje, ki so se petja učile, v cesarjevo palačo, ker je bila tam neka predstava, in je cesar želel preveriti se, koliko njegove učenke napredujejo (kajti bil je velik prijatelj godbe in petja). Učenke so sle vse, saino Srcudauo so doma pustile, kajti Ogrin je bil na njo že čisto pozabil in ni nič naročil, naj tudi ona pride. Tako je tedaj žalostna sama doma ostala. Imela je pa zmirom tudi svoje citre pri sebi v svoji izbi. Toda na citre se pri Ogrinu ni nič učila igrati, pa tudi treba ni bilo, ker je sama znala tako lepo citrati, da je nobeden ni prekosil, še sam Ogrin ne. Od samega dolzega časa je tedaj vzela svoje citre, zaigrala in zraven zapela to-le pesemeo:
„Nesrečna stvariea, le žaluj, Osodo svojo le objokuj, Ker on, ki ljubi ga tvoje src6, Se Čisto niš ne zmeni za tš!
Kako da jaz ljubim ga gorkö, Komu bi smela povedati to? Še njemu razkriti se ne smem, In vendar pod to bolesno umrem!"
Sreudana pa te pesmi ni pela brez priče. Ogrin je bil nekaj doma pozabil in je prišel nazaj v hišo. Ko eitre in petje zasliši, je tiho obstal in poslušal. Tako milega glasa pa še nikdar ni bil slišal izrabiti iz eiter. Ko je pa zraven prišlo še milodoneče petje iz mladega ženskega grla, ganilo ga je vse tako (kajti za godbo je imel silno občutljive živee), da je v omed-levieo padel in se na tla zvrnil. Ko je Srcudaaa nekaj pasti slišala, stopila je ven in na veliko začudenje videla svojega gospoda na tleh ležati. Poškropila ga je z vodo, da se je zavedel, ga vzdignila od tal, ga pritisnila na svoje sree in rekla: „Za Božjo voljo, gospod, kaj se Vam je zgodilo?" Ogrin je še le zdaj prav k zavesti prišel in prašal je: „Kdo si ti?"
Devet sto tri In štirideseta noč.
„Jaz sem tvoja sužinja Sreudana", odgovori dekle. — „Ti si Sreudana!" zakliče Ogrin, „in kako sem mogel čisto pozabiti na te?!" Zdaj jo je bolj natančno pogledal in govoril: „Kako si se spremenila! Kako lepa si postala! Ali si ti ravnokar pela?" De':.-liea se prestraši in reče: „Da, gospod". Na to jo prime za roko, jo pelje v izbo in jej reče: „vzemi eitre ter zaeitraj in zapoj, kajti svoj živ dan še nisem slišal tako lepe godbe". — „Oh, ne norčujte se iz mene", reče dekle sramožljivo. „Nikakor se ne norčujem", reče Ogrin resno, jaz nisem eden tistih, ki govore prazne besede. Pa zdaj si že tri mesece pri nas, pa nihče te še ni slišal na citre igrati; kako si se mogla tako zdržati? Toda zdaj zapoj eno i a spremljaj s citrami!" Sreudana je ubrala strune in potem zapela to-le pesem:
„V moje srce si zapisan In pa v bunčice očij, Iz spomina ne bol zbrisan, Naj karkoli se zgodi.
Tebi le želim dopasti. Tvoja biti si želim; Bolj pa ko ljubezen raste, Bolj ločitve se bojim".
Ko je to pesem skončala, sedel je Ogrin k njej in jej hotel roko poljubiti; ona pa ni pustila. On pa jej je zatrdil in rekel: „Mislil sem, da sem velik umetnik na citrah. Toda zdaj vidim, da sem pravi „mojster-skaza" proti tebi. Še danes te bom peljal k cesarju, in kedar te bo videl, postavil te bo čez vse svoje žene in pevke. Kedar pa bodes mogočna gospodovalka v cesarski palači, prosim te, ne pozabi na mene in ohrani mi svojo prijaznost in naklonjenost". — „O gospod", reče Srcudana, „če bi se to res zgodilo, spominjala se bom zmirom, da sem le z vašo pomočjo to srečo dosegla in s ponosom se bom vas spominjala, ki sem vam bila zmirom iz srca udana". Ogrin pa jo je tako dolgo prosil, da je morala še priseči, da ga ne bo nikdar pozabila. Potem pa jej je rekel: „Ti boš sreča cesarjeva; mislil bo noč in dan le na tebe. Toda vzemi zdaj citre in zapoj tisto pesem, katero misliš prvokrat pred cesarjem zapeti". Ona to stori in zapoje:
„Si lepo devo nekdaj ljubil, Iz njenih ustnic med si pil, Po smrtni kosi si jo zgubil, Ločitve si grenkost užil.
Prepusti mrtve le trohnobi In ljubi to, kar še živi! Moreča žalost ne spodobi Se možu v cvetu vseh močijl"
Po tej pesmi se Ogrin deklici približa, jej stisne roko in reče: „Prisegel sem cesarju, če najdem kje deklico, ki zna lepo peti ali gosti, da jo peljem takoj k njemu. Pa povej mi vendar, kako si mogla pri Olšovarju pet mesecev na predaj biti, ne da bi te kdo knpil, čeravno je za te le malo tirjal?" Srcudana pa se je ljubez-njivo nasmehnila in rekla: „Meni se je čudno godilo na svetu. Bila sem lastnina nekega Mavra (Arabca v Afriki), ki me je kupil, ko sem bila se le tri lets stara. Imel pa je mnogo sužnjev in sužinj, kterim je naročil, da morajo z menoj lepo ravnati. Ljubil me je zelo in me imenoval navadno svojo „hčerko". Bilo mi je prav dobro v hiši. Bila je pa v hiši tudi sužinj«, ki je znala lepo na citre igrati, in ta si je veliko prizadjala, da je tudi mene naučila. Eo je pa moj dobri gospodar umrl, delili so njegovi otroci premoženje med seboj in jaz sem postala lastnina enega njegovih sinov. Ta je bil pa hud zapravljivec in je v kratkem času vso doto zapravil. Vedela sem toraj, da bo v kratkem prisiljen še mene prodati. Bala sem se pa, da hi me ne prodal kakemu hudobnemu gospodu, zato sem si naprej vzela, da ne bom več na citre igrala, da ne bi s to godbo kakega kupca privabila. Čez malo dni potem me je kupil neki agent gospoda Olšo-varja in me pripeljal v Bagdad. Eo sem pa zvedela, kako izvrsten umetnik v godbi in petju ste Vi, gospod, želela sem si samo k Vam priti, da bi se še bolj izučila. Zdaj Be je. moja želja izpolnila in odkar sem tnkaj, sem se v petjn že precej izurila. S citrami pa se nisem marala bahati, zato sem jih do danes mirovati pustila". Ogrin pa reče: „Tvoja sreča je, da sem te pri citrah zasačil, sicer bi te ne bil še peljal k cesaju*. Po teh besedah je odprl neko omaro in prinesel iz
nje svilnato obleko, ki je bila vsa z biseri ebrobljena, pa še druzega lišpa jej je dal rekoč: „Vzemi v božjem imenu in obleci se, da greva k cesarju". Sreudana se je oblekla in sla sta z Ogrinom v cesarsko palačo.
Devet sto štiri in štirideseta no5,
Ko v palačo prideta, našla sta cesarja in pri njem ministra Žafarja. Ogrin je pred cesarjem pokleknil in rekel: „O mogočni vladar, pripeljal sem ti deklico, ki nima para v lepoti in tako lepo poje in citra, da se z njo nihče ne more skušati. Njeno ime je Sreudana". — „Kje je tista krasotica, da ga nima para na svetu?" praša cesar. — „Tukaj, o knez!" reče Ogrin in predstavi Srcudano. Ona pa je pred cesarjem pokleknila in rekla: „Blagor Tebi, o knez pravovernih, branitelj vere in pravice! Naj Te Vse-gamogočni vodi po vseh potih, naj Tvoje sovražnike poniža, Tebi pa naj podeli slavo in mir na zemlji in večno srečo v nebesih!" — „Tudi jaz tebi srečo želim, ljuba deklica", reče cesar; „toda zdaj se vsedi in zapoj nam kaj!" Sreudana se vsede, ubere eitre in zapoje:
„O moj knez, mogočni vladar, Vervaj meni, kar govorim: Svetel si, kakor solnca žar, Tebi se rada pokorim.
Če je kaj vredno blago src§, Vzemi si mojega za dar! Ker mi utripa le za TS. Druzega si ne želi nikdar!"
Ko je cesar videl njeno lepoto ter slišal njeno milo petje in citranje, bil je tako vesel, da je stopil s svojega trona, se vsedel k Sreudani in jej govoril: Ml noi, «	U
„Izvrstno, Srcudana! V resnici zaslužiš to ime, kajti dana si mojemu srcu v darilo". Ogrinu pa je eesar rekel: „Prav slabo si pohvalil to deklico, kajti desetkrat veče hvale je vredna, kakor sem jo sodil po tvojih besedah. Saj ona še bolje citra, ko ti sam". — „Res je", reče minister Žafar, „meni je skor pamet zmešala". — „Resnica je", potrdi Ogrin; „zmirom sem mislil, da znam dobro na citre igrati in da mi v tem nobeden ni kos; zdaj pa vidim, da moja igra še senca ni proti godbi, ki jo zna Srcudana". Cesar pa je Srcudano naprosil, naj bi še eno zapela, in zapela je tisto, ki jo je prej pri Ogrinu poskusila. Bili so vsi očarani po njej. Potem je eesar poklical stre-žaja Radoslava in mu ukazal, naj se Srcudani odkaže kaka lepa, krasno opravljena izba za stanovanje. Ko je Sreudana z Radoslavom odšla, prašal je eesar Ogrina, od kodi ima Srcudana tako lepo obleko in toliko biserov na sebi. Ogrin pa odgovori: „O slavni vladar! To je le majhen del tistih obilnih daril in dobrot, ki sem jih od Vašega veličanstva prejel Dal sem jej to iz svoje omare, ker se mi je zdelo, da je tako lepa deklica tudi lepe obleke vredna". Na te besede je pustil eesar Ogrinu petdeset tisoč cekinov izplačati in po vrhu še prekrasno častno obleko. Minister Žafar je ta denar še tisti dan odštel. Cesar pa je šel k Srcudani, se kratkočasil in razgovarjal z njo. Omilila se mu je tako, da še ene nre ni mogel brez nje biti. V palači jej je izročil poleg prve žene (tam imajo bogati po več žen), ki je imela tudi častni naslov „cesarice", vso oblast čez sužnje in sužinje, pa tudi v vladarskih zadevah jo je prašal za svčt, kajti v Srcudani je bila ponižnost z bistro pametjo zdrnžena. Za postrežbo je dal eesar Srcudani petdeset sužnjih
Žensk, za vsakdanje potrebščine dvakrat sto tisoč cekinov v zlata; demantov, biserov, žlahtnih kamnov, zlatovine in drnzega lišpa pa toliko, da se vrednost vsega še preračnniti ne da. Ker se je pa cesar bal, da bodo ženske Srcudani iz nevošljivosti zavdale, moral je vse jedi poprej njegov strežaj Radoslav pokusiti in potem sam k Srcudani zanesti.
To je bilo preeej časa tako. Enkrat je cesarju nekaj tako lepega zapela, da jo je objel in jej hotel roko poljubiti. Ona pa je roko umaknila in se razjokala; in pri tem so še citre na tla padle in dobile razpoko. Cesar pa jej je solze obrisal in rekel: „O sreča mojega srca, zakaj se jokaš? Bog te varnj vsake žalosti!" — „O moj gospodar", reče Srcudana, „bojim se, da se bo moja sreča kmalo obrnila, ker je do vrha prikipela! Kdaj se je še slišalo, da bi cesar svoji sužinji roko poljubil? Ali se nimam bati Božje kazni, ko bi se take časti polastila?" — „Ti prav govoriš", odvrne cesar, „pa to sem hotel storiti, ker te imam toliko rad. Iz samega veselja sem ti hotel roko poljubiti. Nikogar tako ne ljubim, kakor tebe, in s to ljubeznijo v sreu bom tudi umrl". Srcudana mu pade pred noge in mu jih poljubi. Ta ponižnost je cesarja zlo razveselila in ljubil jo je še bolj ko prej. V taki ljubezni sta več mescev živela. Enkat . pa je šel cesar na lov, Srcudano pa je pustil v palači.
Devet sto pet 5n štirideseta noč.
Ko je Srcudana zvečer sama v svoji izbi sedela in pri dveh zlatih svečnikih neke bukve brala, padlo je na enkrat lepo dišeče jabelko pred njo na tla. Srcudana pogleda skozi odprte duri in vidi na nasprotnem
M*
mostovžn cesarico Sobeido, ki je Srcudano z roko pozdravljala. Sreudana stopi pred izbo in reče: „Pozdravljena bodi, kneginja moja! Kako rada bi ti vsaki dan stregla, ko bi ne bila še tako neznana v hiši". Cesarica Sobeida odvrne: „Preverjena sem o tvoji priljudnosti; tudi jaz bi tebi rada postregla, pa tako nerada zapustim svojo izbo". Potem je pa dostavila: „Yedi, ljuba Sreudana, da cesar vse svoje žene in ljubice zavoljo tebe zanemarja; še na mene je čisto pozabil, čeravno sem njegova prva žena. Zato sem prišla k tebi in te prosim, reci mu, da naj me vsaj enkrat v mescu počasti s svojim pohodom". Sreudana je odgovorila: „O moja kneginja, rada bom storila, kar si mi ukazala; in veselilo bi me, ko bi eesar pri tebi se mudil cel mesec, pri meni pa samo en dan, da se tvoje srce pomiri; kajti jaz sem le sužiuja, ti pa cesarica". Sobeida se zahvali za te besede, se poslovi in odide. Ko cesar domov pride, šel je naravnost v izbo Srcudane. Ona vstane ter mu poljubi lice in roke. On pa jo stisne na svoje prsi in jo posadi k sebi. Potem so strežaji obema prinesli večerjo. Po večerji je Sreudana inaeitrala in zapela. Cesar pa je bil truden in se je hotel v posteljo vleči. Ko Sreudana to zapazi, prenehala je s citranjem, povedala je cesarju, kaj je Sobeida govorila, in dostavila: „O slavni vladar, jaz želim in te prosim, da mojo priprošnjo uslišiš in se precej podaš k cesarici Sobeidi". Cesar reče: „Zakaj mi tega nisi prej povedala, ko si bila še s pajčolanom zakrita. Zdaj se težko ločim od tvojega milega obličja". Ko pa Sreudana ni nehala prositi, stisnil jo je še enkrat na svoje srce in potem odšel. Sreudana pa se je k oitram vsedla, zaigrala in zraven zapela nekaj milih pesmic. Na enkrat je
čutila za seboj ueki šum, in ko se nazaj ogleda, videla je pred seboj lepega starčka, ki se je tako urno obračal, kakor bi plesal. Prestrašila se je te prikazni in se izročila v Božje varstvo z besedami: „O večni Bog, varuj me, Tebi se nihče ne ustavi, Tvoja volja naj se zgodi!" Starček pa je pokleknil pred njo in govoril: „Prav si povedala, ti najboljša in najlepša na izhddu in zahodu. Naj bi te svet nikdar ne zgubil! Ali me poznaš?" — „Ne poznam te", reče Srcudana „pa to mislim, da si duh". — „Prav si rekla", reče starček, „jaz sem Piš, poglavar tistih duhov, ki hodijo zmirom po svetu okrog. Vsaki večer, kedar si citrala ali pela, poslušala sva te z mojo sestro Žarinko. Ona te tako ljubi, da prisega pri tvojem imenu. Ona je nesrečna, ako te ne more ogledovati, ti je pa seveda ne vidiš. Zdaj sem pa k tebi poslan, da te povabim v deželo duhov, kjer te čaka čaBt in sreča. Gospodovala boš čez duhove, kakor zdaj čez ljudi. Duhovi te že komaj pričakujejo". — „Naj bo v Božjem imenu!" reče Srcudana, izroči eitre duhu Pišu in gre za njim. Prišla sta do nekih vrat, kterih do zdaj še nikoli ni bila zapazila. Vrata se odprö s tako groznim hruščem, da se je pevka močno prestrašila. Duh pa jo je tolažil, naj se ničesar ne boji. Po nekih stopnieah sta šla navzdol in prideta v ravnino, kjer je stalo mnogo kamnitnih stebrov. Pri zadnjem stebru čakal je že osedlan konj. „V imenu Božjem", reče duh, „ljuba kneginja, zasedi tega konja!" To rekši jej pomaga konja zasesti. Mirno je tekel konj z njo po ravnini. Polagoma pa so konju perutnice erastle in dirjal je bolj hitro naprej. Duh pa je plaval po zraku in bil Srcudani vedno na strani.
Devet sto šest in štirideseta noč.
Deklica se je zelo bala in držala se je za sedlo, da ne bi padla. Čez eno nro sta prišla na lep travnik, ki je bil podoben pisani obleki, v katero so vsakovrstne rožice npletene. Sredi travnika je bil velik grad, ves zlat, z biseri in demanti olišpan. Pred gradom je stalo mnogo velikih duhov v krasnih oblekah. Ko so Piša zagledali, zaklicali bo vsi: „Kneginja Srcudana prihajal"» Ko je Srcudana prijezdila do grada, vzdignili so jo duhovi s konja, jej poljubovali roke in jo peljali v grad. Čudila se je lepoti, ki jo je tu videla. Na dvorišču so stali visoki kamnitni stebri. Potem so prišli v veliko dvorano, v katerej je bil lep tron. Do tega trona se je prišlo po peterih srebrnih Stopnicah. Okoli so stali mnogi zlati in srebrni stoli. Na enega teh stolov je duh Piš posadil Srcudano. Ona se je čudila nad vso to lepoto in hvalila Boga. Zdaj pa so se tronn približali kralji duhov v človeški podobi. Le dva kralja sta obdržala Bvojo pravo podobo! imela sta podolgaste oči, po dva rogova na glavi in velike, iz ust moleče zobe. Zdaj pa se je prikazala prav lepa gospa, vitko raščena, zalega in priljudnega obličja. Njeno lice se je svetilo, kakor luna. Tri druge mlade goBpe, skoraj ravno tako lepe, so hodile z njo. Yse štiri so pozdravile Srcudano, ona pa je vstala in se jim priklonila. Gospe pa so Srcudano objele, jo pozdravile vnovič in se vsedle na tron. Te štiri gospe so bile: kraljica Žarinka in njene tri sestre, vse hčere kralja Velesa, vse žene od kraljev duhov, Žarinka, ki je Srcudano toliko ljubila, poljubila in objela jo je še enkrat. Stari duh Piš pa je rekel: „Bodite pozdravljene vse in pustite me k vam sesti". Srcudana se je nasmijala, Žarinka pa jej je rekla: „Ljuba
sestra, moje srce je priča, da te ljubim". Srcudana pa je odvrnila, da si to v veliko srečo šteje in da bi rada bila služabnica tako ljubeznjive kraljice. Ža-rinka je pohvalila te ponižne in priljndne besede in jej predstavila svoje sestre rekoč: „Ljuba Srcudfcna, tukaj vidiš moje sestre, ki so vse kraljice, žene od kraljev duhov; to je kraljica Lada, to je kraljica Vesna in to je kraljica Živa. Prišle so samo zavolj tega v moj grad, da tebe vidijo". Na to je Srcudana pristopila in vsaki kraljici roko poljnbila. One pa so jo objemale in jej skazovale mnogo časti. Potem so začeli duhovi mize vkup nositi in sklede z najboljšimi jedrni na nje postavljati. Ena skleda je bila vsa zlata ter z biseri in demanti obrobljena. Na njej je bila pisava v zelenih smaragdih in bralo se je: „Umne roke so me delale, lepe roke me polnijo in plemenite roke me praznijo. Ear se v mene poklada, pride od Boga, hvalite njegovo ime!" Eo je Srcudana te besede na glas prebrala, začeli so jesti. Eo je pa Srcudana pri mizi zagledala tndi tista dva kralja, ki svoje podobe nista spremenila, se je prestrašila in rekla je kraljici Žarinki na tihem: „O kneginja, kaj ste pa ti dve grdi živali tam pri mizi P Mene je strah pred njima". Eraljica se je nasmijala in rekla: „Ljuba sestra, prvi je moj oče Vel es, drugi pa kralj Tres. Iz ponosa se nista hotela spremeniti. Sicer pa vedi, da imajo tudi vsi drugi tako podobo, le danes so se v človeško podobo spremenili, da se jih ti preveč ne prestrašiš". — „Oh, kako grd je vendar ta Tres!" rekla je Srcudana vnovič. Eraljica pa se je spet smejati začela. Zato jo je njen oče, kralj Veles, vprašal, zakaj se tako smeji. Eo mu je Žarinka povedala, kaj je Srcudana rekla, začel se je tudi Veles
smijati, pa tako grozno, kakor bi grmelo. Ko so pojedli, prinesel je kralj Piš eitre, jih postavil pred Sren-dano in jej rekel: „Razveselila si nas s svojim obiskom in okrasila nai dom s svojo lepoto. Zdaj pa te tukaj zbrani kralji prosijo, da bi jim še kaj zaeitrala in zapela, ker je sloves tvoje nmetnosti prišel tudi do nas. Noč že steguje svoje peruti, da bi nas zapustila; toraj porabimo še njene zadnje trenotke v svoj kratek čas!" Srcudana je vzela eitre in začela strune vbirati, pa tako lepo in ginljivo, da se je zdelo, kakor bi se celi grad zibal z glasovi iz eiter. S spremljevanjem na citrah je potem zapela:
„Kar vetrič pihljä, Potoček mrmr&, Kar tič žvrgoli, Kar murček cvrči,
To čuti in ve Človeško sreč: To Njega je čast, Ki svčt mu je last.
Naš Bog in Gospod, Ti kralj si povsod, Duhovi, ljudje Naj hvalijo Te!"
Kralji duhov so glasno pohvalili lepo petje Srcuda-«iuo, kraljica Žarinka pa jo je objela in poljubila na čelo.
Devet sto sedem In štirideseta noč.
Kraljica Žarinka pa je še rekla: „O ljuba Srcudana, zapoj nam vendar še kaj lepega!" Srcudana je vzela eitre, lepo na nje zaigrala, potem pa je zapela1
„O duša blaga, kaj žaluješ, Če svet življenje ti greni? Zakaj nad sabo obupuješ, Ko večna sreča ti blišči!
Kaj kratko mika te veselje, Kar ga ima ta revni svet? Na stezo, ki v nebesa pelje, Obrni rajši svoj pogled!
Nad svojim Bogom sladje vživaj, Ter east in hvalo Mu skazuj, V Njegovi milosti počivaj, Njegove slave se raduj.
On bo ponižal vse krivične, Pa svojih se spominjal bo, Bo pride sodbe dan pravične, Ko mine zemlja in neb6.
Saj v naše srce je zapisal, Da čaka nas nebeški raj, Kjer naše solze ho obrisal, Da bomo srečni vekomaj".
Ta pesem se je Pišu in Tresu tako dopadla, da sta veselja poskakovala in začela sta Sreudano prositi, naj bi še kaj tako lepega zapela. Pevka je tedaj še enkrat strune ubrala in zapela te kitice:
„O ljubezen, ti me ogrevaš, O ljubezen, ti me rediš, S toplim prtičem me odevaš, S hladno sapco me hladiš.
Kdo stori mi lice rudeče? To je le moja srčna kri, Ki se od same ljubezni goreče Mi vesela po žilah drvi
Ako roko na srce mi đeneš, Pa udarce njegove soštej, Eadar zadnji udarec našteješ, Takrat ljubezni bo konec, ne prej!"
Vsi zbrani kralji so se veselili tega petja. Pis pa je Srcudani poljubil roko in rekel: »Zdaj je že pozno; jutri zvečer pa napravimo novo gostijo". Vsi duhoyi so šli zdaj narazen vsak po svojih potih; Žarinka pa je peljala Srcudano v lep vrt, kjer so tiče prepevale, najkrasnejše rože cvetele ter žlahtno sadje rastlo. Bilo je mnogo vodometov, ki so zlato in srebrno vodo kviško metali, katera je potem v ljubkih potokih po vrtu crljala. Bilo je, kakor v raju. Tukaj se je Srcudana spomnila ljubljenega cesarja Alrašida in začela jokati. Želela si je na zemljo nazaj. Potem je odmolila jnterno molitev in se vlegla v senco nekega drevesa, ker je bila trudna, kakor si je lahko misliti; ker je celo noč prebudila. V mislih, kako bo cesar Alrašid žalosten, ko nje ne bo več našel v svoji palači, je zaspala. Eo je en par ura spala, zbudila jo je lahna sapica, ki je pripihala preko njenega milega obličja. Eo je oči odprla, videla je pred seboj vse štiri kraljice dnhov, Žarinko, Živo, Vesno in Lado. One so Srcudano poljubile in se začele z njo razgo-varjati Morala jim je povedati svojo historijo, ki jo mi že poznamo. Potem so se na različne načine zabavale, dokler se ni dan nagnil in začelo mračiti. V gradu so že začeli prižigati sveče in žlahtne dišave-Eralji so se zopet vsedli okoli mize, in potem so tudi prišle kraljice. Med poslednjimi je bila nocoj tudi kraljica Van d a. Po okusni večerji umili so si roke in potem se je začelo v lepih posodah vino na mizo nositi. Piš je natočil prvo kupico in jo postavil pred
Srcudano. Ko je ona pokusila, natočili so si vsi drugi. Potem pa je Sreudana zapela:
„Oj žlahtna vinska kapljica, veselim si pripravljena, Ti blage razvedriš, Sovražtva ne storiš.
Če polna je majolčica, Zapojejo, da vse cinglja, Prijatelji so vsi, Pozab'jo vse skrbi".
Piš si je natočil, globoko v glaž pogledal in rekel: „Prav dobro si povedala v tej pesmi, ti gospo-dovalka sre. Pa še eno moraš zapeti!" To rekši jej je čašo do vrha napolnil. Sreudana pa je zapela:
„Oj sladek je sok. Ki ga trta rodi, Še slajš' je poljub, Ki ga ljubček deli.
Vso noč in ves dan Le to misel imam: AF mi zvest je, al' ne? Al' kaj misli na-me?
Se z drugimi šali, Kdo branil mu bo? Da le zvest mi ostane. Pozabim na to".
Tudi ta pesem je bila sprejeta z veliko pohvalo.
Devet sto osem in štirideseta noč.
Na tak način so se razveseljevali celo noč in že se je začelo daniti. Med vsemi najbolje volje je bil Piš. Petje Srcudane ga je tako navdušilo, da jej je podaril vse dragocenosti, kar jih je pri sebi imel. Nazadnje jo je ogrnil še s svojim dragocenim plaščem
ter ga jej v dar poklonil. Ta svilnati plajšč je bil tako obrobljen s biseri in drazimi kamni, da se je kar lesketal; vreden pa je bil svojih deset tisoč zlatov. Piš je v svoji veselosti rekel Sreudani: „Zloži še eno pesem o moji bradi". Srcndana je jela brž opevati njegovo sivo brado in jo tako smešiti, da so se vsi duhovi smijali. Že je noč slovo jemati začela, ko so šli duhovi narazen, Srcudana samo pustivši. Ona je šla spet na lepi vrt, se vlegla v travo in zaspala. Ni pa dolgo počivala, ker so jo zbudili žarki jutranjega solnca. Umila se je v hladni studenčnici in se začela po vrtu sprehajati. Lepo duhteče rožice so razveseljevale njene oči, uho njeno pa se je kratkočasilo nad petjem raznovrstnih tičie. Emalo pa je prišla kraljiea Žarinka in peljala pevko v grad. Tam je bila že vsa družba zbrana, kajti pripravljalo se je že kosilo. Vsi so Srcudano z veseljem pozdravili. Danes je bil tudi kralj Veles v človeški podobi. Eo so se najedli, začelo se je rujno vinee točiti. Piš je bil spet židane volje in naprosil je Srcudano, naj zapoje kako pesem od vina. Pevka je zapela to:
„Oj vince, žlahtna kapljica, Ki z grozdja si napravljena, Ko plamen je radeče, Pa v jezik nič ne speče.
Budeče vince, kakor kri, To moje srce veseli, Brez greha se preliva, Brez truda se uživa.
Skrbi prežene mučne vse, Eazveže jezik in srce, Ljubiti se in peti TJči ljudi na sveti".
Kralja Piša je ta pesem tako razgrela, da je Srcudani v dar prinesel mnogo dragocenostij, ki so bile gotovo spet nad deset tisoč eekinov vredne in po vrhu še polno skledo biserov. Na to je kralj Teles vzdignil svojo čašo, napil Srcudani in jo prosil, naj bi zapela pesem o roži vrtnici. Srcudana je zapela :
„Prelepa je cvetlica. Med rožami kraljica, Lepo cveti, lepo diši, Sam Stvarnik se je veseli.
Pa s trnjem ie obdana, To je devic obrana; Le glej in duhaj, dost' je to, Öe primes jo, te zbodla bo".
Tresu se je ta pesem tako dopadla, da je šel v svojo shrambo in prinesel Srcudani veliko skledo žlahtnih kamnov, ki so bili sto tisoč zlatov vredni. Kraljica Žarinka pa je poklicala svojega strežaja in mu ukazala, naj vsa darila, kar jih je Srcudana dobila, v njeno shrambo spravi. „Kadar pojdeš od todi spet na zemljo", je rekla Srcudani, „ti bojo že moji duhovi vse darove na tvoj dom zanesli". Pevka se je zahvalila za to prijaznost in je poljubila kraljici roko.
Devet sto devet in štirdeseta noč.
Zdaj se je vzdignil neki drugi kralj, po imenu Dr odor, in rekel: „Ljuba Srcudana, nikogar še nisem slišal tako lepo peti, kakor ti poješ; vzemi toraj moja darila v spomin". To rekši jej je izročil veliko skledo demantov, ki so bili osem sto tisoč zlatov vredni. Se kraljica Žarinka se je razveselila tega velikega dam, vstala je, poljubila Srcudano in jej rekla: „Naj bi
vendar nikoli ne ugasnile tvoje oči, s katerimi vladaš nad ljudmi in duhovi". Tudi Piš jo je pohvalil in rekel, da bo že on za to skrbel, da bojo duhovi vse te dragocenosti k njej na dom zanesli. Na to pa so zginili vsi duhovi, in pevka je ostala sama. Šla je spet na vrt in se vlegla na zeleno trato. Premišljevala je nekaj časa svojo osodo med duhovi, spominjala se cesarja Alrašida in si želela na zemljo nazaj. Potem je opravila kratko molitev in zadremala. Pa ni doglo spala, kar jo zbudi močen piš vetra. Eo se spne po konci, zagleda ne daleč pred seboj v zraku glavo brez trupla, veliko, kakor slonovo in še večji. Ta glava je imela podolgaste oči in široke usta, iz katerih sta molela dva velika zoba, kakor pri merjaseu. Dolgi lasje so mahali raz glave. Srcudana reče vsa prestrašena: »Bog me varuj tega vraga!" Dnh pa se jej približa in reče: „Bodi pozdravljena, ti biser na izhodu in zapadn in tvoj gospodar, cesar Alrašid, naj ti bo vedno naklonjen!" Pevka reče: „Bodi tudi ti pozdravljen, ti čudni duh, kakoršnega nisem še videla!" Glava pa odgovori: „Jaz sem eden od h os t ni h duhov, in mi hostni duhovi ne moremo spremeniti svoje podobe. Zavolj tega se me pa ni treba nič bati. Od kralja Piša sem si izprosil dovoljenje, da te smem obiskati, in lepo te prosim, da mi kaj zapoješ, ker sem slišal, da znaš tako lepo peti. Ako mi to storiš, pojdem v palačo tvojega gospodarja, cesarja Alrašida, da pozvem od tamošnjih hišnih duhov, kaj dela in kako se mu kaj godi. Potem pa pridem nazaj in ti vse sporočim. Vedi pa, ljuba Srcudana, da bi ti potrebovala petdeset let, ko bi hotela sama nazaj priti ▼ mesto Bagdad k cesarju Alrašidu". — „Moj Bog", zdihne pevka, „tedaj cesarja nikoli več ne bom va !diel„
— „Nič se ne boj", reče duh, „kralji duhov te lahko v eni minuti v Bagdad nazaj postavijo". — „Že prav", reče pevka, „če mi prinesel kaj novie in poročil od eesarja Alrašida, zapojem ti sto pesmic, ne samo eno". Glava pa reče: „Pa prej ko grem, bi vendar rad vsaj eno slišal 1" Sreudana je vzela eitre, poigrala in zraven tako zapela:
„Zajokajte ve strune In recite na glas: Da ni bolj britke ure, Ko je ločitve čas.
Od svoje prejšne sreče Imam le še spomin, Žalujem kakor v ječi, Od upa še živim
Pa kaj, ko še ne ve se, Al' up me ne golj'fa! Kar časa zob odnese, Ti več nazaj ne da".
Duhova glava se je razjokala, tako je bila ginjena po tej pesmi in rekla je pevki: „Oh, ti moja knjeginja, kako lepo poješ in kako ginljivo. Druzega ti ne morem dati, le v tvojo službo se podam in vse hočem storiti, kar mi ukažeš". Pevka reče: „Če mi prineseš kaj novic od cesarja, to mi je ljubše, kot cel voz zlata". — „To se bo brž zgodilo!" reče duh in zgine, kakor blisk. Še pred večerom je prišel duh nazaj in tako poročal: „Vedi, kneginja moja, da sem bil v palači cesarja Alrašida in da sem izpraševal duhove, ki se tam in po .mestu Bagdadu potikajo. Ti so mi tako pravili: Ko je cesar v tvojo izbo stopil in te ni v njej našel, se je iz obupa po glavi tolkel in svojo obleko si je raztrgal. Potem je dal poklicati ministra Žafarja in mu rekel: „Pomagaj mi misliti,
kako je to mogoče: Sinoči sem Srenđano zapustil in njeno izbo zaklenil ter ključ seboj vzel. Zdaj na jutro sem njeno izbo s tem kljnčem odprl, pa nje nisem več v izbi našel. Earn bi bila prišla in kako?" Preiskali so potem vso izbo, in ko tudi njenih eiter niso našli, rekel je Žafar: „Pomiri se o knez, gotovo so jo le dobri duhovi odpeljali, ti jo bojo pa že nazaj prinesli". Cesar pa se ni dal potolažiti, temveč obstal je v izbi Srcudane, ni jedel in ni pil, in v enomer se je jokal. Dolgo ni šel med ljudi, čeravno so mn prigovarjali Žafar in dragi velikaši".
Ko je Srcudana to slišala, bila je zelo žalostna, kajti cesar se jej je močno smilil. Duh pa jo je tolažil in jo prosil, naj mu kaj zapoje. Zavoljo svoje obljube je Srcudana zapela tri pesmi, ki so razodele njeno srčno žalost. Na to se je duh zahvalil in zginil. Ona pa se je podala v grad, ker se je že mračilo.
Devet sto in petdeseta noč.
Kralji duhov in kraljice so se tudi že zbirali in vsi so Srcudano srčno pozdravili. Mize so se pogrnile, duhovi so nanosili najboljših jedil in žlahtnega vinca Ko so odjedli, je kraljica Žarinka najprej Srcudani napila. Ker je pa imela ravno eno vijolico v roci, prosila je pevko, naj zloži eno pesem od vijolice. Srcudana je zapela tako:
„Vijolčica zelena, In višnjev je nje cvet, Ponižna, zapuščena, Skor je ne vidi svet.
Pa vendar tak prijetno Nje krona zadiši, Ko dekle mladoletno, Ko za moža zori,
Lepota, srce blago, Povsodi se dobi, Tam v kraljevi palači In v koči slamnati.
Zvenela bo vijolica, Ko pride čas za njo, Enaka, pa osoda Tud čaka vrtnico".
Ta pesem je bila kraljici Žarinki zelo vleč is podarila je Srcudani častno obleko iz svile, obrobljeno z biseri in smaragdi, vredno dvajset tisoč cekinov, in vrh tega še srebrno skledo, v katerej je bilo deset tisoč cekinov. To vse se je godilo pred očmi kralja Tresa, ki je bil v Srcudano tako zaljubljen, da ni očesa od nje obrnil. Vedno je stal v njeni bližini ali pred njo, da je bilo drugim že nadležno. Ko se je kraljica Žarinka vsedla, prosil je Tres Srcudano, naj še njemu na ljubo kaj zapoje. Kraljica Vanda pa se je oglasila in rekla: „Iz tega ne bo nič. Ti že tako zmirom Srcudano nadleguješ in pred njo stojiš kakor taterman, da jej mi še v obraz ne vidimo. Stopi vendar na stran in vsedi se na svoj prostor!" Tres pa je rekel: „Jaz pa hočem, da mi kaj zapoje!" Kraljica Vanda se je na to tako vjezila, da se je spremenila v svojo duhovo podobo, v katerej je bila strašno velika in grozna. Zgrabila je velik kamniten steber in nagrozila je kralju Tresu: „Gorj6 tebi, da si upaš meni ugovarjati! Ko bi se ne bala razžaliti to častivredno družbo in posebno našega knčigazdo kralja Piša, hotela bi te s tem kamuitnim stebrom ubiti." Tresu pa so se od jeze oči svetile in odgovoril je Vandi: „O hči Pernnova, kako se predrzneš, z menoj tako govoriti!" Ona pa ga je zmirjala in že Mtmi, M,	12
je hotela kamnitni steher nanj telebiti, kar se vzdigne kralj Piš in z ojstrim glasom reče: „O Tres, ti si vendar vselej enak. Še kedar koli smo bili dobre volje, si nam ti veselje skazil. Ti ne znaš molčati. Kedar bo veselica pri kraju, potem se pritoži, če se ti je krivica zgodila. Gor j ć tebi I Ali ne veš, da je Vanda hči Pernna, enega najmogočnejših kraljev duhov? Ko bi se jaz ne znal premagati, bi ti že jaz tako kazen naložil, da bi me pomnil. Bodi toraj pameten in premisli, s kom imaš opraviti". Piš je potem Srcudano potolažil, da naj se ne boji zavolj tega prepira. Tudi jej je spet nekaj lepih dragocenostij podaril. Ravno tako je storila kraljica Vanda. Pustila je iz svoje blagajnice prinesti jerbas, v katerem je bilo petdeset parov zlatih zapestaikov, petdeset parov zlatih nhanov in več dragocenih oblek, ki so bile z demanti in biseri obrobljene in z zlatom pretkane; vrh vsega tega pa sto tisoč eekinov v suhem zlatu. Potem je Vanda napolnila kozarec ter ga postavila pred kraljieo Živo ter jej napila. Ker je pa ravno belo lilijo v levi roci držala, naprosila je Srcudano, naj od te cvetlice kako pesem zapoje. Srcudana je brž nbogala in tako zapela:
„Je lepa krasna vrtnica In prelepo diši, Še lepš' je bela lilija, Je znak nedolžnosti.
Prelep je ta nedolžni rod, Sam Bog ga je vesel, Na zemlji čuva ga povsod, In v raj ga bode vzel.
Tam boš cvetelo vekoma, Nedolžno ti sreč, Hvalilo svoj' ga Stvarnika In veselilo sel"
Kraljici Živi je bila ta pesem jako po goda. Napila je kraljici Ladi; Sreudani pa je dala mnogo lepih daril ter jo naprosila, naj zapoje pesem od rožmarina. Sreudana je znala sledečo staro pesem in jo prav lepo zapela:
„Na sred vasi en križ stoji, Pod križem pa so rože tri, Ki jih Marija vsadila je, Ki jih Marija vesela je. Ta prva je bela lilija, Ker je Marija brez madeža; Ta druga je roža vrtnica, Ker je Marija usmiljena; Ta tretja roža je rožmarin, Ker Jezus je Marijin sin. Le rasti, rasti rožmarin, In druge rože tudi ž njim, Da naj vesoljni svet spoznä, Modrost, mogočnost Stvarnika!"
Kraljici Ladi se je ta pesem tako dopadla, da je dala odpreti svojo zakladnico in Sreudani nanositi daril v vrednosti tri sto tisoč cekinov. Potem je napila kraljici Vesni, gospodovalki četrtega morja. Tudi Vesna je Sreudani dala dragocenosti j v vrednosti sto tisoč zlato v. Ker se je pa že svitati začelo, opomnil je kralj Piš, da je prišel čas razhoda, in duhovi so se pozgubili, kakor bi z očesom trenil. Sreudana je sama ostala. Opravila je juterno molitev, se umila in šla po vrtu na sprehod. Že je solnce vzhajalo, kar zagleda pevka pred seboj temno meglo, ki se je vedno bližala. Ko pa megla blizo pride, videla je pevka da to ni megla, ampak na miljone drobnih tičic, ki so gnale velik vrišč s svojim čivkanjem in petjem. Na enkrat je prišlo po vrtu nekaj sužnjev, ki so nosili zlat tron. Postavili so tron na tla. Do njega se je
prišlo po štirih srebrnih stopnicah. Okoli trona so pogrnili dragocene preproge iz žameta. Tudi so prižigali dišave, da se je lepa vonjava razprostrla po celem vrtu. Potem se je prikazala kraljica tako lepa in veličastna, da je ni moč popisati. Obdana je bila öd pet sto družic; pa kolikor tudi so bile mlade in lepe in se lesketale v dragocenih oblekah, lepota kraljice jih je vendar vse otemnila. Na glavi je imela kraljica prelepo zlato krono, iz katere so se lesketali demanti in biseri. Ta kraljica je stopila pred Srcudano in jo pozdravila. Pevka se je zavzela in se pred kraljico nizko priklonila.
Devet sto ena In petdeseta noč.
Kraljica se je Srcudane veselila, jej podala roko in jo posadila poleg sebe na tron. Pevka je kraljici roko poljubila. Kraljica pa je rekla: „Vedi, da me je kralj Piš srčno prosil, naj se udeležim veselice, ki jo bo nocoj priredil in pa slavnosti, ki se bo prej vršila pri krstu njegovega novorojenega otroka. Krstil se bo njegov novorojenec Vrel, in mene so naprosili za botro ali knmieo. Poslala sem pa namesto sebe meni podložno kraljico Vesno, gospodovalko čez četrto morje. Vesna pa je meni sporočila, da si tndi ti na dvoru kralja Piša, kako si lepa in kako lepo znaš peti. Zato sem sama prišla, da te vidim, kar služi tebi v veliko čast". Pevka se je zahvalila in poljubila kraljici roko. Potem pa je naročila kraljica več miz prinesti, jih pogrniti in jestvin ter pijač nanositi. Dnhovi so prinesli mnogo okusnih jedij v zlatih skledah. Po daljšem šaljivem razgovoru je kraljica prašala Srcudano: „Ali je res, kar so mi pravile, da se ti
kralj Tres tako grd zdi, da ne moreš poleg njega jesti?" Pevka odgovori: Kes je, da ga težko vidim, in bojim se ga". Kraljica se je nasmijala in rekla: „Kes je pa tndi, kakor resničen je napis na prstanu kralja Salamona, in kakor resnično sem jaz kraljica vseh duhov, da si ti tako lepa, da mora vsacega srce zaboleti, kdor te pogleda". Srcudana se je zahvalila za to priljudnost, pa pristavila, da take hvale ne zasluži. Kmalo potem so se približali kralji duhov od vseh stranij, pokleknili pred to veliko in slavno kraljico in jej ponudili svojo postrežbo. Ona se je zahvalila, pa pred nobenim se ni priklonila. Nazaduje reče Piš: „O slavna kraljiea, kako se bom zahvalil za to Čast, da si nas obiskala!" Kraljica pa reče: „Ne, meni ne gre hvala, ampak Srcudani, kajti zavolj nje sem prišla." — „Bo že tako", reče Piš in se še enkrat prikloni. Na to pa se je kraljica umaknila in zginila spred njih oči j. Zdaj se prikaže spet tista megla iz samih drobnih tičic, ki so neznansko vri-ščale in prepevale. Kraljica Živa pa je rekla Srcudani: „Vedi, da ta slavna kraljica, ki se nam je ravnokar prikazala, je kraljica S aba. Ona kraljuje Čez vse duhove, in tudi kralji duhov bo jej pokorni. Ti miljoni tičic so le en del njene vojske. Te tiee so sami vojaki, pa so spremenjeni v tičjo podobo, ker v svoji pravi podobi bi še v zraku prostora ne imeli. Vzela jih je seboj, da se bo krst novega princa Vrela bolj slovesno dovršil. To je velika čast za nas, da nas je ta kraljica obiskala." Potem so sli vsi kralji h krstu. Srcndana pa je sama ostala in nekoliko poigrala na citre, da je strune ubrala.
Devet sto dve fn petdeseta noč.
Ko je bil slavnostni krst dovršen, zbrali so se vsi kralji in kraljice spet okoli miz, in tudi višja kraljica Saba je bila med njimi. Po gostiji pa je stopil kralj Piš k Sreudani in jej rekel: „Zavolj te slavne kraljice Sabe, ki danes med nami biva, te prosim, da nam kaj zapoješ. In sicer želimo vsi, da zložiš pesem na samo sebe". Sreudana odvrne: „Ko bi me ne bil zarotil pri imenu veličastne kraljice Sabe, gotovo bi tega ne storila, kajti kako zamore človek samega sebe hvaliti?! Na novo prigovarjanje vseh prisotnih je slednjič zapela:
„Med kralji sem spoštovana, Med duhove sem pozvana, Povsod me ljubijo in časte, Z darovi moje bogastvo množe.
Lepota moja se povzdiguje, Moj glas, moja igra občuduje, Kar le poželim, se brž stori, In vsak postreči meni hiti.
Pa nisem si tega zaslužila, Darove te sem z nebes dobila, In vsa ta sreča in vsa ta čast Mi dana je le od Boga v last".
Kralje je ta pesem razveselila, in vsi so rekli, da je resnico govorila. Sreudana pa je nehala peti ter je samo na citre igrala in sicer take komade, ki so za ples. Duhovi so torej začeli plesati, posebno urno se je Piš vrtil. Po plesu je stopil Piš k pevki in jej podaril prstan, v katerem je bil udelan kamen hijacint. Ta prstan je nosil še Jafet, Noatov sin. Zato je Piš rekel pevki: „Yzemi ta prstan, da se boš odlikovala pred vsemi ljudmi; kajti to je prstan Jafeta
sina Noatovega". Pevka mn je roko poljnbila od veselja, se zahvalila, vzela prstan in rekla: „Za Boga, nihče drugi ni vreden ta prstan nositi, kakor eesar Alrašid". Na to se je kraljica Saba nasmehnila, Piša pa je pohvalila, da zna dobro plesati. Pis pa je rekel: „Nihoe na svetu, kar jaz vem, ne zna tako lepo na citre igrati, kakor Ogrin, kratkočasnik cesarja Alrašida; vendar pa Srcuda se veliko lepše igra. Od kar sem njo slišal, se mi tudi Ogrinovo citranje nič več ne dopade". Tadi kraljica Saba je izrekla Srcudani svojo zadovoljnost, potem pa je še pristavila: „Slišala sem, da znaš kar sproti pesemce zlagati. Prosim te, da mi pokažeš svojo umetnost". Eo je pevka rekla, da tej želji rada ustreže, jej je kraljica napovedala več rečij, o katerih naj kaj zapoje in Srcndana je brž pesem zložila o tisti reči tako, da se je kraljica Saba kar začudila. Eraljica je pevko stisnila na svoje prsi, jo poljubila na lice in rekla vsem zbranim kraljem in kraljicam: „Vedita, da ljubim Srcudano, kakor svojo sestro, in kdor njo razžali, tisti tudi mene razžali. Zato ukažem, da Srendani odslej kraljevo čast skazujete".
Devet sto tr! 9n petdeseta noč.
Pri teh besedah kraljice Sabe so vsi kralji vstali in se priklonili jajej in Srcudani. Saba pa je Srcudano sama ogrnila s kraljevim plaščem. Kraljica Saba in tudi drugi kralji in kraljice so dali Srcudani še mnogih daril, prej da so se od nje ločili, kajti to je bil zadnji dan njih dogovorjenih veselic v gradu kralja Piša. Potem so začeli slovo jemati. Vsi so pred odhodom še Srcudani roko podali. Največ pa je imel kralj Piš opraviti, da se je pri vseh poslovil in jih
zahvalil za obiskanje. Med tem je šla Srcudana z nekaterimi družicami po vrtn na sprehod. Naenkrat pa prileti po zrakn nekaj groznih duhov, med njimi je bil kralj Tres. Tisti je Srcudano zgrabil in jo po zraku odnesel, prej da so dražice Srendanine na pomoč klicati utegnile. Ko je bil Piš s svojim slovo-jemanjem pri kraju ter je v palačo nazaj prišel, slišal je že glasni jok družic, ki so mu povedale, da je kralj Tres po zraku odnesel Srcudano. Piš, to slišati, se je od same jeze po glavi tolkel in rekel: „To je nezaslišano! Srcndano odnesti iz mojega grada in mojo deželo oskruniti! Tres je menda pamet zgubili" Brž je poklical mnogo tic, ki so morale to novico raznesti vsem kraljem duhov. Kmalo so po zraku prigrmeli vsi kralji in kraljice skupaj v Pišev grad ter držali posvetovanje. Vsi so rekli, da si bo Tres s tem nakopal svoj lastni pogin. „O ti bedak", so rekli, „da hoče imeti in je ugrabil Srcndano, ktero je vendar mogočna Saba med kraljice povzdignila!" Ker kraljice Žarinke še ni bilo, poslali so dnha Dabiža k njej. Našel jo je spijočo ter jo brž zbndil. Ko je zvedela, kaj se je zgodilo, bila je zelo žalostna in v skrbi zavolj Srendane in govorila je tako: „Vendar je Srendana prav imela, ko mi je tožila, da se Tresa boji, ki jo vedno oglednje. Zdaj se je pevke šiloma polastil, pa kazen za to mn ne bo odpuščena". Brž je poklicala po odposlancih še kraljice Lado, Živo, Vesno in Vando in vse skupaj so se podale na dvor kralja Velesa, kjer se je zbirala že močna vojska zoper kralja Tresa. Pri vojnem posvetovanju, na kterem so bili zbrani kralji in kraljiee, govorila je kraljica Žarinka tako: „Vi veste, da mi je Srcudana ljubši, ko vse moje premoženje. Pa samo z zvijačo jo zamoremo rešiti. Oe
bo hudobni Tres zvedel, da se tako velika vojska proti njemu pomika, zna obupati in bo umoril sebe in Srcudano. Skušajmo ga tedaj pregovoriti z lepo besedo. Če pa to nič ne izda, poslužiti se nam je zvijače". Ta nasvet se je potrdil, in poslali «o duha, ki se mu je pravilo „leteči lev" na Črno Goro, kjer je imel Tres svoj grad. Duhu pa so naročili, naj Tresu tako govori: „Kraljica Žarinka te pozdravi in te pusti vprašati, kako si mogel biti tako nespameten, da si ugrabil Srcudano, ki je vendar med kraljice sprejeta. Pa kralji in kraljice ti odpustijo, ker si to najbrž le v pijanosti storil. Tudi kralj Piš ti hoče odpustiti, pa le s tem pogojem, da Srcudano brž nazaj prineseš. Pomisli vendar, da je mogočna kraljica Saba vzela Srcudano za svojo sestro in da te bo hudo kaznovala, ako je ne izpustiš". Ko je duh Dabiž kralju Tresu te besede sporočil, poslal ga je Tres s sledečimi besedami nazaj: „Idi, od koder si prišel in povej kraljici Žarinki da naj ona le pri miru ostane; če ne, bom prišel po njo, jo vjel in jo prisilil, da bo morala Srcudani streči. Če se bojo pa vsi kralji zoper mene zarotili, in ne bom več npal rešitve, bom umoril Srcudano in samega sebe, da lepe pevke nobeden ne bo imel razun mene Ona je moja duša; kako more kdo mojo dušo od mene tirjati S" Poslani duh je Tresa svaril in mu pred oči postavil veliko nevarnost, ki mu preti. Tres pa se je razkačil in ukazal svojim ljudem, naj poslanca pretepe jo. Temu se je Dabiž s tem odtegnil, da je hitro zbežal po zraku.
Kraljici Žarinki pa je sporočil, kako je opravil. Zdaj je rekla Žarinka kralju Velesu: „Zdaj ne tem druzega, kakor da ga s svojo vojsko primeš. Pa vojskuj »e počasno in delaj se, kakor bi Tresu he bil
kos ter umikaj se počasi nazaj. Potem bo Tres mislil, da zmaguje, in pritiskal bo za vami. Tako bom jaz čas dobila, da se Sreudani približam in jo rešim. Kadar ti pa moj sel (poslanec) sporoči, da je Sreudana rešena, potem zgrabite Tresovo vojsko z vso silo in pokončajte jo. Le na tak način zamoremo Sroudano živo v roke dobiti in rešiti". Veles in Piš sta potrdila ta načrt in dala sta vojakom znamenje za odhod v boj.
Devet sto štiri In petdeseta noč.
Veles in Piš sta se vzdignila s 100 000 konjiki zoper Tresa. Kraljica Žarinka pa je rekla svojim sestram: „Ve veste, da je črna gora, kjer ima Tres svoj grad, na otoku sredi morja. Na ta otok se hočemo prepeljati v človeški podobi, pod građom pa jesti, piti in prepevati. Sreudana nas bo videla in pati slišala in to jo bo tako razveselilo, da bo gotovo iz grada k nam v dolino prišla. Tam se je bomo polastile in jo odpeljale, če je Tres v vojski in ima v svojem gradu le slabo posadko, bomo tudi grad vzele in ga pokončale ter pomorile vse, kar v gradu živi. Med tem pa bomo očetu Velesu sporočile, kaj se je zgodilo; on bo potem Tresa z vso močjo prijel in ga pokončal". Po tem nasvetu so si kraljice oskrbele barko, na kteri so se odpeljale proti otoku. Naprej pa so poslale pet tisoč duhov, kterim so ukazale, naj se pod Tresovim gradom skrijejo. Štiri tisoč drugih duhov so vzele seboj na ladijo ter se bližale Tresovi deželi.
Med tem pa sta Veles in Piš s svojo vojsko že vdarila Čez mejo Tresovega kraljestva. Ko je Tres to zvedel, se je silno raztogotil in zbral syojo vojsko. Potem pa je šel še enkrat k Sreudani v njeno izbo,
jo poljubil in rekel: „Vedi, da si mi draga čez vse stvari. Že so se duhovi zbraii na vojsko zoper mene, da me umorijo zavoljo tebe. Ako jih srečno premagam, položil bom vse kralje duhov pred tvoje noge in ti bos kraljevala nad njimi". Srcudana se je pa le jokala in ni nič odgovorila". Tres pa reče: „Ne jokaj se, saj ti nič ne pomaga. Prisežem pri prstanu kralja Salomona, da ne boš več videla zemlje, kjer prebivaj© ljudje. Udaj se toraj svoji osodi in bodi moja, sicer te umorim". Srcudana je molčala. Tres pa je šel k svoji hčeri Visli in jej tako naročil: »Zdaj grem v vojsko zoper Velesa, Piša in Žarinko Ako zmagam, obljubim ti veliko oblast. Ako pa čuješ, da sem vojsko zgubil, glej, da Srcudano hitro umoriš, da je noben drugi razun mene ne dobi. Ko bi v vojski poginil, izročim ti Črno goro in vse moje premoženje in moje kraljestvo". To rekši je zasedel konja in odhajal v boj. Ko je pa Srcudana od Visle zvedela, kaj jo čaka, bila je zelo žalostna in govorila je sama pri sebi: „Najbolj me žali, da sem zapustila svojega gospodarja, cesarja Alrašida. Pa če bom enkrat mrtva, ne bom več čntila nobenih bolečin". Bila je zdaj prepričana, da za njo ni več rešitve. Tres, ki je v svojem gradu poleg hčere in Srcudane samo enega zanesljivega duha pustil, je kmalo s svojo vojsko trčil na sovražne vojščake in krvava bitka se je začela Slednjič se je Velesova vojska umikati začela. Tres je dobil nov pogum in pritiskal je za sovražnikom.
Kraljica Žarinka pa je med tem srečno dospela na otok, kjer je bil Tresov grad. Srcudana je ravno vsa objokana pri oknu stala, kar zagleda bližajočo se ladijo. Ko Žarinko in njene spremljevalke v človeški podobi na suho stopijo, je bila Srcudana vsa
vesel», da je vzkliknila: „Oj, glej no, niso duhovi, temveč ljudje so se pripeljali na otok! Od kodi ti pridejo?" Ko so se kraljice gradu približale, videle so Srcudano med oknom in zaklicale: „Ah glejte jo Srcudano! Naj bi jo živ krst več ne razžalil". Potem 80 razgrnile preproge po tleh in začele jesti in piti. Zdaj je tudi Sreudana spoznala kraljico Žarinko in njene sestre. Zlagala se je Visli in jej rekla: „Ljuba Yisla, to so moje ljube sestričine, ki so me prišle obiskat. Pusti me vendar, da grem za par minut k njim in jih pozdravim, potem pridem kmalo zopet nazaj*. Visla pa je rekla: „To ne sme biti. Tega ne smem dovoliti". Srcudani je srce pokalo od žalosti in hrepenenja. Med tem pa so kraljice začele peti in zapele so prav lepo eno od tistih pesmic, ki so se jih naučile od Srcudane. Vsa vesela je kraljicam zaklicala: „Oh, ljube sestrične zapojte to pesem še enkrat!" Ko so jo še enkrat zapele, bila je Sreudana tako ginjena, da je omedlela. Ko se je spet zavedla, rekla je Visli: „Pri živem Bogu te zarotim, pusti me za eno uro k mojim sestričinam. Ako mi tega ne dovoliš, skočila bom z okna doli, da se do smrti pobijem; saj tako vem, da me druzega ne čaka, ko smrt; rajši pa se sama končam, kakor da bi me kdo drugi". Visla se je bala, da bo Tres zelo hud na njo, ko bi dopustila, da se Srcudana sama konča, in bi jo domov prišedši mrtvo našel. Zato je slednjič privolila v njeno prošnjo s tem pogojem, da jo bo sama spremi j evala doli in nazaj. Ko ste doli prišli, pozdravila je Srcudana kraljice in jim rekla: „Ne bojte se, jaz sem le človek, kakor ste ve. Samo vaše petje s ve prišli poslušat." Potem ste se obe Vsedli. Visla pa je dobro poznala vonjavo, ki razločuje duhove od ljudij, ip naenkrat je zavpila: „Oho,
tukaj diši po duhovih! Kje so pa?" Kraljica Živa je kraljici Žarinki zasepetala ua uho: „To pojde slabo za nas: ako nas Visla spozna, bo brž po zraku zletela k Tresu, in ta bo z vojsko prišel nad nas, prej ko se zamoremo rešiti in zbežati". Žarinka pa ni dolgo premišljala; stegnila je roko in Vislo tako udarila po gl&vi, da jej je kar odletela od telesa. „Bog je velik!" je zaklicala veselo po tem junaškem činu in objela je Sroadano, ki je bila vsa solzna od veselja in trepeta. Pevka je prosila kraljice: „Te hudobne var-hinje ste me rešile; pa kdo ve, Če ni Tres zopet že blizo. Prosim vas za pomoči Vse so jo objele in govorile : „Nič se ne boj, ti si rešena; toda veliko časa nimamo za potrato." Poklicale so svojih devet tisoč duhov in jim ukazale, da naj se polastijo Tresovega grada, kar so ti v naglici storili. Duh K rok pa, kterega je Tres v gradu za varha pustil, je ko blisk zbežal in hitel k Tresu v vojni šotor. Našel ga je ravno v najhujši bitki. Tres je duhu nasproti zaklical: „Gorje tebi, koga si v gradu pustil?" Krok pa je sporočil: „Sreudana je ugrabljena, Visla ubita, tvoj grad pa uplenjen". Tres je bil ves pobit nad to žalostno novico. Med tem pa je že tudi Žarinka poslala k svojemu očetu, kralju Velesu sporočilo, kaj se je zgodilo. Zdaj je Veles z vso močjo zgrabil Tresovo vojsko ter jo popolnoma premagal. Ko je Tres videl, da zanj ni več rešitve, zaklal se je sam s svojim mečem. Njegovi vojaki, kar ni bilo ubitih, so bili razkropljeni na vse vetrove. Ko je tudi kralj Piš zvedel, da je Sreudana rešena, bil je zelo vesel in duhu, ki mu je to novico prinesel, je dal lepo darilo. Tresov grad na črni gori je dobil duh Dabiž. Vse Tresove zaklade pa so prepustili duhovi Sreudani, zavoljo straha, ki ga je pre-
stala. V tem hipa se je prialižala silno velika vojska njej na čeln kraljica Saba z mečem v roci. Tndi ona je že zvedela, kaj se je zgodilo, in prišla je na pomoč, da bi Srcndano rešila in Tresa kaznovala. Ko je pa zvedela, da je že vse končano, pokarala je kralje, zakaj jej niso prej naznanili, kaj se godi.
Devet sto pet in petdeseta noč.
Kralji pa so visi kraljici Sabi odgovorili: „Tres ni bil vreden, da bi zavolj njega tebe nadlegovali. Tacega že še sami ukrotimo." Ko so Srcudano pripeljali pred kraljico Sabo, bila je ta zelo vesela, jo »pet videti. Pevka je kraljici roko poljnbila, Saba pa jej je rekla: „Zdaj je žalost minula, bodimo spet veseli!" Potem so se podali vsi vkup v neki velik velik grad, ki je bil lastnina kralja Velesa. Tukaj so se vsedli k veliki gostiji, in ko so se najedli in napili, in jim je vino že glave razgrelo, naprosili so Srcudano, naj jim kaj zapoje. Srcudana je potem tako pesem zložila in zapela:
„O hvaljen bodi večni Bog, Ki reši nas iz vseh nadlog, lz stiske in nevarnosti, Öe tudi smrt nam že preti.
če človek smrti v lice zre, Stvari se vse mu zatemne, Nobena reč več lepa ni, Nobena ga ne veseli,
Vse erno vidi za seboj In vse krvavo pred seboj, Nikjer rešitve ni sledü, Kristjan se izroči Bogu,
ue spet je iz nevarnosti, Počasi čelo se zvedri, Pomiri zopet se srce, In svoj'mu Bogu hvalo ve".
Vsi so pevko pohvalili zavolj te pesmi, jo poljubili in objeli. Žarinka pa je rekla Srcudani: „Prej ko nas zapustiš, ti moram pokazati še Olgo, hčer Igurovo, ktero je ugrabila Dalj ana, hči Pribi-nova. Kajti nič na svetu se ne da primerjati z njeno lepoto, ki slovi po vsem kraljestvu duhov". — „Če je vam prav", reče kraljiea Saba, „p-s pojdimo vsi tje, da Olgo pozdravimo!" Ta predlog je bil vsem po volji in podali so se na Kafovo goro, kjer je Olga prebivala. Ko je Olga tako častno družbo prihajati videla, šla jim je naproti in jih srčno pozdravila. Kraljiea Živa pa je rekla: „O Olga, kdo je neki tako v slovesu, kakor ti, da se sama kraljiea Saba k tebi potrudi!" Olga pa je pred kraljico Sabo pokleknila in jej poljubila noge. Potem je celo družbo peljala v svoj grad in jo pogostila. Ko so se najedli in napili, vzela je Srcudana citre v roke in je zaigrala ter zraven zapela. In kedar je Srcudana počivala, zapela je Olga.. Tako ste se vrstili in kratkočasili družbo. Olga pa je bila tako lepa, da jo je Srcudana kar ogledovala ter jo večkrat poljubila z besedami: „Oh, kako si ti lepa". Kraljica Saba pa je v šali rekla: „Vsak poljub velja tisoč cekinov!" Srcudana pa je odgovorila: „To je še vse premalo za Olgo". Tisto noč so pri Olgi prenočili. Drugi dan pa so se podali na Črno goro v Tresov grad, ki je bil zdaj lastnina duha Dabiža. Tam se je kraljica Saba ločila od njih in se vrnila v svojo deželo. Tudi dragi kralji so se poslovili od Srcndane in domov
odili. Pil in Žarinka sta ostala pri Srcndani še do večera. Ko je pa tndi Žarinka odšla, poklical je Piš daha in mn ukazal, naj zanese Srcndano nazaj na njen dom. Trideseterim dragim duhovom je akazal, naj pobasejo vse dragocenosti, ki jih je pevka pri duhovih v dar dobila, ter naj jih znosijo v njeno zakladnico v palači cesarja Alrašida. Tudi Piš je spremljal duh», ki je pevko nosil do njenega stanovanja in še le v njeni izbi se je od nje poslovil in jo še enkrat zahvalil za kratkočasje, ki ga je duhovom napravila.
Ko se je Srcudana prepričala, da je spet v svoji spalnici, bila je zelo vesela, in zdelo se jej je, kakor da so bile vse to le sanje, kar je ravnokar doživela. Od samega veselja je vzela eitre v roke in je prav na glas zapela.
Devet sto šest in petdeseta noč
Ko je služabnik, ki je pred durmi Srcudane na straži stal, slišal njeno petje in citranje, vskliknil je vesel: „Za Boga, to je moja kneginja Sreudana! Ona sama citra in poje!" Yes vesel je planil po konci in tekel k slugi, kateri je stražil pred durmi cesarjeve izbe. Ko ga ta kakor pijanega v predizbo treščiti vidi, prašal ga je: „Kaj ti je, da me dražiš v tako pozni uri?" — »Požuri se," reče ta, „in brž zbudi cesarja!" Cesarjev stražnik pa ni hotel ubogati, in začela sta se prepirati in s tem prepirom sta cesarja zbudila. Cesar stopi iz izbe in praša svojega stražnika: „Kaj pa hoče ta stražnik?" — „Veličanstvo!" odgovori strainik, „ta stražnik kneginje Srcudane je menda pamet zgubil, ker je v mene tiščal, da naj Vas nemudoma zbudim." — „Kaj pa je tako nujnega?"
vpraša cesar Srcudaninega stražnika. Tisti odgovori ves zmešan in ne, da bi se priklonil ali pokleknil pred cesarjem, kakor je bila sploh navada: „Svitli vladar, brž pridite, kneginja Sreudana je v svoji izbi in prelepo poje!" — «Kaj si rekel?" praša cesar ves zavzet in kakor bi ne zastopil. „Saj sem Vam že povedal," reče služabnik, „da je Srondana v svoji izbi in prelepo poje." Cesar se je zdaj brž oblekel, vendar pa stražnika ni še prav verjel; zato ma je rekel: „Gorjč tebi, če si se mi zlagali Morda se ti je le sanjalo?" — „Nisem spal," reče stražnik, „kako se mi hoče budečemu kaj sanjati?" Cesar pa reče: „Ako je to res, kar praviš, je tvoja sreča; prost si sužnosti in po vrhu dobiš tisoč cekinov. Ako pa ni res, dal te bom obesiti." Stražnika je zdaj strah obšel, in da bi se prepričal, ali se mu morda res ni le sanjalo, tekel je naprej in se ustavil pred durmi Srcudanine izbe. Ko jo je pa Bpet peti in citrati slišal, tekel je nazaj in rekel cesarju: „Le pridite in prepričajte se, kdo se laže!" Ko je cesar pred duri prišel in Srcudanin glas zaslišal, bil je tako vesel, da se je tresel na celem životu. Segel je po ključ v žep, pa skoraj odpreti ni mogel, ker se mu je roka preveč tresla. Ko je slednjič vendar odprl, prišla mu je Sreudana naproti in ga poljubila. Cesar pa je bil od veselja tako ginjen, da so mu stopile solze v oči in ni mogel pregovoriti. Sreudana pa ga je polila z rožno vodo in muškatom, da je bolj k zavesti prišel. Potem ga je objela in poljubovala. Potem pa je vzela citre in spet zapela, da je cesarja razvedrila. Ko je prenehala, rekel je cesar: „Oh, Sreudana, čudno je bilo, kam si tako nenadoma zginila, pa se bolj čudno je, da si zdrava nazaj prišla." — „Bes je tako, moj Mt n*i XU,	13
gospod," rekla je pevka, „toda poglej zaklade, ki sem jih seboj prinesla 1" Na to mu je razkazovala neizmerne dragocenosti in zaklade, ki jih je dobila od duhov in kakoršnih nema noben cesar in noben kralj. Cesar se je silno čudil nad vsem, kar je videl. Potem pa je pevki rekel: „Pridi, ljnba moja, vsedi se in povej mi vse, kako se ti je godilo!" Na to mn je začela vse po vrsti praviti, kar smo mi že slišali; naštela mu je imena vseh kraljev in kraljic, ki jih je med duhovi spoznala, in povedala je tudi, v kaki nevarnosti je bila pred Tresom. Tudi je pravila, kako je bila od više kraljice Sabe po vzdignjena med kraljice, in kako jo je potem hostni duh v trenotku nazaj prinesel.
Cesar se je nad vsem silno čudil in se podal v svojo spalnico nazaj. Dragi dan pa je pustil celo mesto ozaljšati s cvetjem in zelenjem in napravil veliko ljudsko veselico, da so ljudje skozi sedem dnij zastonj jedli in pili. Po tem dogodku je še nekaj let srečno in mirno živel v družbi ljubeznjive Srcudane, dokler ga ni zadušila stara morilka, bleda smrt.
Devet sto sedem fn petdeseta no5.
Historija o Meliti, ljubici cesarja Mutimira.
Neki trgovec mi je pravil sledečo dogodbo:
„Necega lepega dne sem sedel v svoji proda-jalnici, kar se mi približa neka krasna gospa, kterej je sledila sužinja. Tudi jaz sem bil takrat mlad in lep. Gospa je prišla v mejo prodajalnico, kupila nekaj, plačala in šla. Prašal sem njeno sužinjo, kako je gospodični ime, pa mi ni hotela povedati. Eo sem
jo prašal, kje stanuje, je rekla; „V nebesih." — „Zdaj je pa vendar na zemlji," rečem jaz šaljivo. Ha to mi je sužinja vendar povedala, s kom imam opraviti, ia rekla: „To je Melita, ljubica cesarja Mutimira, in stanuje v kraljevem gradu, ki stoji med rekama Evfratom in Tigrom." — „Gorjč meni!" nzkliknem jaz, „zdaj je pa ne smem ogovarjati, če ima tako mogočnega ljubimca, ker bi mi utegnilo za glavo iti." — „Nič se ne boj," rekla je sužinja, „ona bo že spet k tebi prišla in kaj kupila." — „Kako je pa to," rečem jaz, „da jej cesar toliko zaupa in jo pusti samo po mestu okoli hoditi? Ali se nič ne boji za njo?" — „Oh, cesar jo tako ljubi," reče sužinja, „da jej ne more nobene prošnje odreči." To rekši je sužinja hitro stekla za svojo gospodinjo. Jaz pa sem brž prodajalnico zaprl in sem v nekoliki daljavi hodil za krasotico in občudoval njeno vitko rast, dokier se mi ni s svojo sužinjo zgnbila v neko drugo prodajalnico. čez nekaj dnij je spet prišla in si spet izbrala nekaj blaga za obleko. Takrat nisem hotel denarja vzeti od nje. Ona pa je rekla: „Potem tudi vašega blaga ne potrebujem." — „Oh, gospodična," rečem jaz, „storite mi to milost in vzemite to blago kot darilo od mene!" Ona pa reče: „Že prav, hočem vas na poskušnjo djati." To rekši vrže mošnjo s tisoč cekini pred mene na mizo in reče: „Vzemite teh 1000 cekinov in kupčujte ž njimi, dokler ne pridem nazaj." Ona je odšla, jaz pa Bem denar vzel in ž njim tako dobre kupčije delal, da sem v šestih mescih pridobil drugih tisoč cekinov. Ko je spet prišla, hotel sem jej dati dva tisoč eekinov nazaj. Ona pa ga ni vzela, ampak priložila je novih tisoč eekinov in mi rekla: „Pojdite na „zeleni otok" med rekama
U *
Evfratom in Tigrom in »ozidajte si tam lepo hišo; kedar bo gotova, mi to naznanite." Eo je odšla, sem precej odpotoval na „zeleni otok," knpil nekaj zemljišča in začel hišo zidati. Eo je bila dovršena, sem to Meliti naznanil. Ona mi je sporočila, naj jo drngo jntro počakam ž osedlanim konjem pri „mrzlem Stade neu." Ob določenem času sem bil na tistem mestu. Našel pa sem tam nekega mladega moža na konju, in ko se ž njim v pogovor spustim, sem zvedel, da tudi on na njo čaka. Eo je Melita s svojo sužinjo prišla in mladega moža zagledala, vprašala ga je: „Ali si tudi ti tukaj?" — „Eakor vidiš!" reče on. — „Danes sem povabljena k temu gospodu," reče ona na mene kazaje, „ali pojdeš tudi ti z nami?" — „Seveda," odvrne on na kratko. — „Če pa meni ne bi bilo ljubo?" praša ona. — „To je meni jednako," reče on, „na vsak način grem s teboj 1" Tako smo tedaj vsi skupaj odjezdili proti moji hiši. Eo tje pridemo, si jo je ona vso ogledala, potem pa smo šli v najlepšo izbo, ih jaz sem naročil svojim služabnikom, da so prinesli na mizo, kar je bilo najboljšega pri hiši. Natočili smo si kupice z najboljšim vinom in začel se je razgovor. Čudil pa sem se, da je Melita najrajši le s tistim mladenčem govorila, čeravno je bilo prej videti, kakor bi jej bil nadležen. Mene je čisto v nemar pustila. Vendar pa nisem hotel nič reči in sem le še bolj skrbel, da se ni zmanjkalo na mizi okusnih jedij, Melita pa se je z mladenčem vedno bolj živahno razgovarjala in mu glaž polnila, kedar je bil prazen. Eomaj je en glaž izpil, natočila ma ga je vnovič, vrgla sladkorja v vino in mladenča silila, da je moral na njeno zdravje spet izpiti. Tako ga je v kratkem popolnoma upijanila. Eo je bil že
dosti trd od pijače, zašepetala ma je nekaj na nho in peljala ga je v drngo izbo. Čez nekaj minnt je prišla nazaj in v roki držala glavo tistega mladenča. To videti, sem bil ves trd od straha in nisem vedel, kaj to pomeni. Ona pa mi reče: „Kaj gledaš tako debelo? Prinesi brž tri jerbase!" Med tem, ko sem sel jerbase iskat, razrezala je mladenčevo truplo ter glavo in posamične ude naložila v jerbase. Potem mi je ukazala, naj te jerbase zagrnem in v bližnjo reko znosim. Poklical sem brž tri snžinje in jim ukazal jerbase zadeti in v bližnjo reko zanesti ter jerbase s tem, kar je v njih, v reko vreči; pa ojstro sem jim prepovedal pogledat v jerbas, kaj bi bilo v njih. Da bi se prepričal, ali bodo mojo zapoved natančno spol-nile, šel sem sam ž njimi, in vse je šlo gladko od rok. Ko sem prišel nazaj in se še ves plašen k Meliti za mizo vsedel, začela je ona tako govoriti: „Zdaj me pa poslušaj, da ti vzamem tvoj strah! Ti veš, da sem ljubica cesarjeva, in da mene bolj ljubi, ko vse druge ženske v palači. Šest dnij v mescu sem čisto prosta, da grem, kamor hočem. Ob takih dneh grem včasih k svoji teti, pri kateri Bem preživela svoje mlade dni. Ta mladenič pa je bil sin od neke sosede, ki je blizo moje tete stanovala. Enkrat je šla teta iz hiše in jaz sem sama ostala. Da bi se nekoliko ohladila, sem šla na vrt. Na enkrat pridrvi ta mladič z nožem v roci in hotel me je prisiliti, da grem ž njim. Obnašal se je jako surovo in divjaško. Začela pa sem se s stolom braniti in na glas kričati. Na to je vendar zbežal. Toda miru nisem več imela pred njim. Kjerkoli me je zagledal, je šel za menoj, da so se že ljudje norčevali iz mene. Zdaj spoznaš, da ta človek ni bil druzega vreden, kakor tega, kar je daneB steknil. —
Ear pa tebe zadeva, si se mi priknpil s tvojim lepim in ponižnim obnašanjem, zato te pa kar tikam, ker si mi ljubši, ko vsi drugi možje na svetu." Potem, sva se razgovarjala še dolgo v noč. Drugo jutro mi je podarila vse svoje dragocenosti, kar jih je pri sebi imela. Od tega časa me je vsaki mesec šestkrat obiskala. To je trpelo eno celo leto. Slednjič pa je izostala en cel mesec. To je bilo za mene zelo hudo, ker sem jo močno rad imel. Minul pa je še drugi mesee, in ni je bilo blizo. Slednjič pa pride neki služabnik in mi sporoči: „Poslan sem od tvoje ljubice. Ona ti dd na znanje, da je cesar njo in še šest in dvajset drugih svojih ljubic na smrt obsodil, in sicer bodo vse v vodo vržene, da utonejo. Zgodilo se bo to na tem in tem krajn, na ta in ta dan. Družice so bile namreč tako nespametne, da so druga drugo pri cesarjn zatožile zavoljo nezvestobo. Ako imaš pogum in si mož, pravi Melita, skusi jo rešiti, naj stane, kolikor hoče, če bi šlo prav vse njeno in tvoje premoženje." Jaz sem se prestrašil, pa služabniku nisem zaupal, da bi me ne izdal, zato sem mu rekel: „Jaz te Melite ne poznam. Ti nisi na pravega zadel. Pazi, da me ne spraviš v nesrečo!" Služabnik pa reče: „Povedal sem ti, kar mi je bilo naročeno, vse drugo me nič ne briga."
Bil sem zdaj ves obnpan in nisem vedel, kako bi Melito rešil. Na zadnje mi je prišlo na misel, da bo najbolje, ako s tistimi ribiči prijateljstvo naredim, ki so v tej reki ribarili. Eupil sem si tako obleko, kakor bo jo ribiči nosili, vzel sem veliko denarja seboj in podal sem se k ribičem. Prej pa sem kupil se kruha, pečenega mesa in vina, in tako oborožen sem prišel k reki Tigru, kjer je ravno neki revni ribič
svojo mrežo popravljal. Jaz se vsedem k ujema in se spustim v razgovor ž njim. Potem sva začela jesti in piti, kar sem seboj prinesel. Ko sva pojedla, ga vprašam: „Ali Vi tudi čoln posodite, če Vam kdo plača? Želim, da mi enega posodite." Ribič pa je odgovoril, da za zdaj tega ne sme storiti, ker je cesar njemu in še nekaterim drugim ribičem ukazal, da morajo s čolni pripravljeni biti, ker bodo v kratkem pripeljane tiste družice, ki so na smrt obsojene, ribiči pa jih morajo v čolnih na sredo reke zapeljati in tam v vodo vreči. Na to sem dal ribiču deset cekinov in sem mu vse povedal, kaj je meni pri srcu. Jaz sem se mu smilil in rekel mi je: „Nič se ne bojte, jaz že vem, kako jo bomo rešili." Na te besede sem pokleknil pred njim in mu poljubil roko. Potem me je naučil, da naj kupim meh iz kozje ali pa ovčje kože. Ko tistega prinesem, sva ga močno napihnila in na koncu trdo zavezala. Tak napihan meh ne gre pod vodo. Jaz sem ostal pri ribiču za hlapca. Še tistega dne popoldne so pripeljali cesarjeve družice zvezane k reki. Bilo je tako ihtenje in jokanje med njimi, da je človeku kar srce trgalo. Obdane pa so bile od velike množice vojakov. Jaz sem ribiča rekel, da bom svojo Melito brž gnozual in da bo moja naloga, jo brž zgrabiti, da je &.ngi ribiči ne dobijo v roke. Vse so bile zvezane in vsal a je imela en težak kamen na vrat privezan, da bi se brž potopila. Ribičev s čolni je bilo okoli dvajset, po dva in dva v enem čolnu. Ko sta dva eno žensko prijela, zanesla sta jo v čoln, peljala se z njo na sredo reke, tam pa siroto vrgla v vodo; potem sta šla po drugo nazaj. Jaz sem Melito brž spoznal in jo zgrabil; moj ribič pa je brž pritekel in nesla sva jo v naš čoln. Na poti v sredo
reke je ribič sam veslal, jaz pa sem Meliti kamen odrezal in jej meh okoli pasa na trebuh privezal. Prej da sva jo v vodo spustila, jej ribič še reče: „Nič se ne boj in pusti se od vode nesti, jaz kraj poznam in vem, da te bo zanesla na majhen otok, kamor prideva kmalo za teboj." Melito je voda lepo naprej nesla, ne da bi se od brega kaj videlo, kajti Tiger je silno široka reka. Midva pa sva sla k bregn in še eno družico v čoln vzela ter jo res potopila; med tem časom pa so drugi ribiči že vse ženske potopili. Zdaj sva veslala po reki navzdol in prišla do tistega otoka. Kakor je ribič vedel, je voda Melito res na tisti otok zanesla. Ko je čutila plitvo vodo pod seboj, stopila je na nöge in šla po pesku do otoka in se skrila za nek grm, da naju počaka. Ko naju prihajati vidi, je naju zaklicala, da sva videla, kje je. Jaz sem jej potem meh odvezal in ga v vodo vrgel; ona pa me ni nehala poljubovati in solznih očij se zahvaljevati za rešitev. Naprosil sem ribiča, da nas je na breg zapeljal, tam čoln privezal in šel z nami v mojo hišo. Tam smo se odpočili od strahu in truda pri kapljici vina. Ribiču sem dal za njegovo dobroto toliko denarja, da ga je imel menda za eelo življenje zadosti. Melita pa mu je dala mnogo dragocenih biserov, ki jih je imela nabrane okoli vratu. Drugi dan sem svojo hišo prodal in bežala sva z Melito v drugo deželo, kjer sva stopila v sv. zakon. Toda dolgo nisem užival sreče, ž njo skupaj živeti. Tisti smrtni strah, ki ga je prestala, jo je tako prevzel, da je dobila sušico in umrla. Bog jej daj nebesa, saj je bila dobra ženska!"
Devet sto osem In petdeseta noč.
Historija o Zemonitu iz Damaska in njegovem sinn Otomarn.
V davnih časih je živel v Damasku silno bogat trgovec, po imenn Zemonit Imel je mnogo grajšin po Siriji, pa tudi več palač in vrtov v mestu Damasku. Bil je že precej prileten, pa brez otrok. Želel si je sina, da bi mu zapustil svoje veliko premoženje, in v ta namen je pogosto molil in veliko miloščine razdelil. Slednjič je Bog njegove prošnje uslišal, in žena mu je porodila tako lepega sinčka, da so ga vsi občudovali. Erstiii so ga za O to m ar a. Iz hvaležnosti je oče veliko miloščine razdelil med uboge. Ko je bil sin sedem let star, dali so ga v šolo, kjer se je naučil krščanskega nauka, brati, pisati in še več druzega. Dvanajst let star je že začel jezditi in streljati na lok. Deček je bil uljuđen, ponižen, dobrosrčen, usmiljen in tako prijazen, da so ga vsi radi imeli. Ko je nekoliko dorastel, sprijaznil se je z mladenči svoje starosti in začel je zahajati v družbo trgovcev in popotnikov. Ti so mu pravili, kako lepe in čudovite reči so na svojih potovanjih videli po svetu, in zmirom so dostavljali: „Kdor tega in tega ni videl, on še ničesar ni videl." Posebno pa so mu hvalili mesto Bagdad in njegove lepote. Po takih pogovorih se je mladenča lotila žalost, da še nikjer ni bil, in zbudila se mu je vroča želja, da bi šel po svetu pogledat. Teh svojih željž tudi pred svojim očetom ni mogel dolgo skrivati. Oče pa je rekel: „Oh, moj sin, pusti take misli; kajti na potovanje se človek poda le v največi potrebi. To je nevarna reč, katere se človek Be podstopi, če
ni sila. Ti si pa doma srečen, vsega imaš zadosti; bodi s tem zadovoljen, hvali Boga in deli dobrote, kakor jih Bog tebi deli. Na dolgih potih pa so nevarnosti, težave in skrbi. Zato pravi pregovor, da je potovanje ena sorta kazni." Sin pa se ni dal pogovoriti, ker ga je preveč mikalo, svet pogledati, in neprestano je očeta prosil, naj bi ga pnstil v Bagdad potovati. Oče se na zadnje že ni več mogel dalje ustavljati in oskrbel je potrebne priprave za potovanje. Dal mu je pet tisoč eekinov v denarjih in za ravno toliko blaga, dva služabnika za spremstvo, konje in nekaj tovorne živine. Otomar se je poslovil pri očetu in materi ter odpotoval. Brez zadržka je potoval, dokler ni prišel v Bagdad. Tam si je najel posebno hišo in uredil prodajalnico za svoje blago. Ko je bilo to vse v redu, šel je v kopelj, potem se preoblekel v dragoceno obleko, ntaknil mošnjo s tisoč cekini v žep in šel po mestu na sprehod. Vsi so občudovali njegovo lepoto in njegovo rast primerjali vitki veji, njegovo cvetoče lice pa roži vrtnici. Vse ga je pozdravljalo. Hodil je po ulicah, trgih in sejmiščih in se kratkočasil nad vrenjem in tekanjem obilne množice ljudstva. Zapazil ga je pesnik Demagoj, ki je bil čislan celo na cesarskem dvom, in ker se mn je Otomar dopadel, stopil je k njemn, in mu rekel: „Kakor se mi zdi, si še tujec v tem mestu in ne poznaš njegovih lepot. Ako ti je drago, hočem te okoli voditi in ti pokazati vse, kar je ogleda vredno." Otomar odgovori: „Dragi gospod, s tem mi skažete veliko prijaznost, za katero Vam bom hvalo vedel." Šla Bta toraj skupaj po mestu in Demogoj je mladenču razkazoval vse zanimive reči tega: velikega mesta. Tako sta prišla odLeškove hiše. Tukaj je Demagqj
obstal in Otomara prašal, kje đa je doma. Eo je ta odgovoril, da iz Damaska, začel je pesnik na vso moč hvaliti lepoto mesta Damaska, kar je Otomara zelo veselilo. Potem sta šla v Leškovo hišo, kjer so vsi hišni ljudje Demagoju spoštljivo naproti prišli, ker so vedeli, da je čislan celö pri cesarju. Lešek jima je rekel sesti za mizo, potem pa je odšel in čez par minut pripeljal dragoceno oblečeno sužinjo in jo posadil na stol in gostoma rekel: „Ako je gospodoma drago, pokažem Vama krasno obličje te sužinje, ki je tako lepo, kakor polna luna, ki se izza oblakov prikaže." — „Stori to!" reče Demagoj. Lešek je zdaj snžinji dvignil gosti pajčolan na viš čez glavo, in prikazalo se je tako lepo obličje, da sta bila mlada moža kar očarana in zavzeta. Neki pesnik je rekel o njeni lepoti : „Ko bi prišla med divjake, častili bi jo za svojega malika. In ko bi v grenko in slano morje pljunila, bi se vse morje v sladko vodo spremenilo."
Neki trgovec, ki je ravno došel, da bi si kupil kako sužinjo, ponudil je precej 1000 cekinov za njo. Njegov tovariš pa je obljubil 1500 cekinov. Lešek pa je rekel, da je dekletu obljubil, da jo bo le tistemu prodal, ki jej bo dopadel. Zdaj so ga vprašali, kako je dekletu ime, in povedal je, da je Krasnomila. Potem je dekletu rekel: „Ali ti je prav, da te prodam temu trgovcu za 1500 cekinov?"
Devet sto devet ln petdeseta noö.
Kra8otiea je tedaj trgovcu rekla: „Stopi semkaj!" Ko je to storil, sunila ga je z nogo tako močno, da je na tla padel. Ko je spet vstal, vprašal jo je Lešek, če hoče priti k drugemu trgoveu, tovaršu prvega. Ko
je tema spet rekla, naj blizo stopi, ni hotel priti in je rekel: „Saj te tako vidim, le povej, ali hočeš k meni priti P" Odgovorila je, da ne. Ob enem je vstala in se približala Otomarn, kajti on jej je bil zelo všeč, pa tndi Otomar je bil ves zaljubljen v njo. Ko je Lešek to zapazil, stopil je k Otomaru in ga vprašal, če bi morda on kupil Krasnomilo. Otomar odgovori: „Rad ti dam 1600 cekinov za njo". To rekši je potegnil mošnjo iz žepa. Lešek pa je snžinjo vprašal, ali hoče postati Otomarova. Njo je bilo sram pred gospodi in rekla je, da ne, čeravno je bila vsa vneta za Otomara. Na to so se göstje razšli.
Krasnomila pa je bila v Otomara tako zaljubljena, da je celo noč na njega mislila in ni mogla zaspati. Bilo pa je tudi čez dan tako in ni jej dišala nobena jed. Enako je bilo dva in tri dni in nazadnje je čisto zbolela. Tedaj je prišel Lešek k njej in jo prašal, kaj da jo boli. Ona pa je rekla: „Vem, da moram umreti, iu samo za to prosim, da mi knpite mrtvaški prt, da ga bom gledala in se ložej navadila na smrt". Lešek je šel ves žalosten iz hiše na trg, kjer je našel svojega prijatla, kupčevalca 8 svilo, kateri je bil takrat tudi zraven, ko so se za Krasnomilo pogajali. „Zakaj si tako žalosten ?" praša ga svilar. — „Kaj ne bom", reče Lešek, „Krasnomila je na smrt bolna, ne jč in ne pije, in naročila si je že mrtvaški prt". Svilar pa je rekel: „Meni se zdi, da je zaljubljena v tistega mladega moža iz Damaska. Pojdi domov in reci lepi snžinji, da si ž njim govoril, in da hoče on spet k vam priti, da sliši njo peti. Ako ti bo rekla, da naj jo s tem človekom pri miru pustiš, ker ima ona zdaj drnge skrbi, potem ga res ne mara. Če ti bo pa kaj dražega odgovorila, potem le spet meni povej, kaj je
rekla". Leiek je šel tedaj domov ia je sužinji rekel: „O Krasnomila, šel sem zavoljo tebe na trg in srečal sem tistega mladega moža iz Damaska. On te pasti pozdraviti in rekel je, da bi rad spet enkrat k nam prišel, da bi tebe peti slišal". Krasnomila je zdihnila in rekla: „On pač ne ve, kako se meni godi. Pojdite tje in recite mu, naj ne zameri, da sem bolna". Lešek se je razveselil tega odgovora, šel je spet k svilar j u in ma rekel: „Ti imaš čisto prav, ona je zaljubljena v mladenča". Svilar pa je rekel na to: „Zdaj poišči mladenea in reci mu, da mu sužinjo za sto cekinov boljši kup pustiš, če jo hoče še kupiti. Će poreče, da je ne potrebuje, potem mi povej, in si bom kaj druzega izmislil. Ako pa poreče kaj druzega, mi tudi vse sporoči". Lešek je šel tedaj na trg, kjer je našel Otomara ravno v živahnem barantanju. Pozdravil ga je in mu govoril, kakor ga je svilar naučil. Otomar pa je rekel: „Za Boga, ne bom ti sto cekinov manj dal, ampak sto več; in nočem je, če ne vzameš za njo 1700 cekinov". Lešek je bil te kupčije vesel, in segla sta si v roke. Otomar pa je šel v svojo hišo po denar in s tistim se je podal v Leškovo hišo, kjer je našel Leška in tistega svilarja. Vpričo poslednjega je Leška kupnino izplačal in zahteval, naj se mu deklica pripelje. „Danes je to nemogoče", reče Lešek, „ker je nekaj bolehna, „pa bodi nocoj in to noč moj gost, jutri pa jo vzemi seboj v Božjem imenu". Otomar je privolil, in začeli so jedi na mizo nositi.
Devet sto in šestdeseta noš.
Ko so en čas jedli in pili, rekel je Otomar gospodarju: „Zdaj pa želim, da bi Krasnomila prišla k nam v družbo. Kajti kupil sem jo ie za kratek čas*.
Lešek je vstal, se podal k sužinji in jej rekel: „Mladi mož iz Damaska te je knpil, zdaj je pri nas v gostih in zelo tebe videti želi". Krasnomila je brž vstala, se lepo oblekla, se namazilila z dišavami in se podala v obednico, lepa kakor polna luna. Druga sužinja je eitre za njo nosila. Ko stopi v obednieo, vsedla se je k Otomaru in ga prijazno pozdravila. Potem je vzela eitre, nekoliko poigrala in potem zapela prav lepo pesem, v katerej je dala Otomaru zastopiti, da ga ljubi. Ves navdušen je Otomar rekel: „Ta pesem je bila čudovito lepa; zapoj še eno tako!" Ob enem jej je podaril petdeset cekinov. Zdaj so spet s čašami trčili, in Lešek je rekel Krasnomili: „Zdaj se bos kmalo ločila od naše hiše, torej zapoj še eno pesem, dokler si še pri nas!" Deklic» je vzela citre in spet tako lepo zapela, da je vse očarala.
Ko so bili pa ravno v največem veselju, začuli so spodaj na vratih trkati. Lešek je šel odpirat in je videl na svoje začudenje deset strežajev cesarja Alra. šida. „Kaj hočete?" jih vpraša. Oni odgovorijo: „Svitli cesar te pozdravlja in hoče, da mn daš tisto snžinjo, katero si mu nedavno ponujal. Njeno ime je Krasnomila". — „Za Boga, to sem že prodal", reče Lešek. „Ali zamoreš pri eesarjevi glavi priseči, da ni več v tvoji hiši ?* prašajo služabniki. Lešek reče: „Prisežem vam, da sem jo prodal in da ni več v moji oblasti". Služabniki pa mu niso verjeli in so se vsuli v hišo, dokler niso prišli v tisto izbo, kjer je bila družba s Krasnomilo in Otomarom zbrana. Takoj so Krasnomilo zgrabili in čeravno je Otomar prisegel, da je njegova in da jo je že plačal, niso ga poslušali, temveč vlekli so jo v cesarsko palačo. Za Otomara se je zdaj začelo lalostno življenje. V svoji žalosti je hotel oditi, pa
Lešek mn je branil rekoč: „Kam hočeš iti zdaj po noči?" Otomar pa je rekel: „Domov pojdem, jutri pa grem k cesarju in bom dekle nazaj tirjal". Lešek je ugovarjal: „Po noči ni varno po ulicah; ostani nocoj pri nas!" Otomar pa ga ni poslušal in je odšel. -Ker je bil pa že precej pijan, taval je en čas po ulicah potem pa je prišel do neke klopi, se tam vsedel in zraven zaspal. Tam so ga našli mestni stražniki, ga polili z vodo, da so ga zbudili, in potem so ga peljali h komisarju Temu je povedal, da je bil pri nekem prijatlu, se napil in potem domov gredoč na klop sedel ia zaspal. Komisar je stražnikom ukazal, naj ga peljejo domov. Na ulicah pa je rekel stražnik Čuk svojim tovarišem: „Kaj hočemo s tem človekomP Oa ima drago obleko, dragocene prstane, morda tudi veliko denarja. On je tujec v mestu, nihče ga ne pozna. Ubijmo ga in razdelimo njegovo blago med seboj; živa duša ne bo prašala za njim". Večina stražnikov je pritrdila temu hudobnemu naklepu. Začeli so vpiti: „Tat je, tat!" „Jaz nisem še nikoli kradel", reče Otomar. Stražniki pa so vpili: „Lažeš!" in začeli so ga pretepavati in obleko raz njega trgati. Tudi prstane so mu sneli in denar iz žepa pobrali. On jih je prosil za milost, pa je ni našel. Po Čukovem nasvetu so ga potem peljali k reki Tigru, da bi ga tam ubili in potem v «odo vrgli. On pa je zdihoval k Bogu za pomoč in rekel: „Ni je pomoči, razven pri Bogu vsegamo-gočnemu!" Ko dojdejo do reke, potegnil je Čuk svojo sabljo, da bi mladenču glavo odsekal. Zdaj pa pristopi eden iz stražnikov, ki je bil še pošten in reče: „Pustite tega nesrečnega človeka in ne morite ga! Ali se ne bojite Boga in pekla?" — „Pusti te čenče", reče čuk in ia vihti sabljo. Tisti pošteni stražnik pa,
Bo živo j po imena, ga zgrabi za roko in reče: „Ako mn kaj žalega storiš, bom jutri vse eesarju povedal!" — „Kaj pa hočemo početi ž njim?" rečejo stražniki, „zdaj smo ga že oropali in pretepli, kazni ne uidemo, ako nas zatoži; zato je bolje, da ga umorimo". Boživoj pa jim je svetoval, naj ga zaprejo v tisto ječo, v ka-terej so sedeli na smrt obsojeni hudodelei. To so tudi brž storili in potem so šli spat.
Kar pa zadene Krasnomilo, tisto so slnžabniki k eesarju peljali, ki je bil ves očaran in ginjen od njene lepote. Ukazal je precej, naj jej odkažejo eno najlepših izb v palači, kamor so jo tudi precej peljali. Bilo je vse krasno in dragoceno okoli nje, pa ona je plavala v solzah in ni vzela v usta ne jedi ne pijače. Čez nekaj dni jo je dal cesar k sebi poklicati. „0 Krasnomila, bodi vesela in mirna; hočem te povzdigniti čez vse svoje žene, in kar poželiš, boš dobila". Deklica pa se je namesto odgovora samo jokala. Cesar je dal potem eitre prinesti in jej rekel, naj kaj zapoje. Vzela je citre in zapela eno pesem, ki je razodela njeno srčno žalost. Ko je končala, porinila je citre na stran in se tako krčevito jokati začela, da je padla v omedlevico. Cesar jo je dal v njeno izbo prenesti, kjer so jo ženske spet k zavesti spravile. Cesar pa jo je le toliko bolj ljubil. Čez nekaj dni dal jo je spet poklicati in jej rekel, naj kaj zapoje. Zapela je pesem, v katerej je rekla, da mora umreti, ako bo se dolgo ločena od svojega ljubimca Potem je spet citre na stran porinila in se začela jokati. Cesar jej je dovolil, da se je vrnila v svojo izbo.
Dtvet sto ena la iestdeaeta no5.
Čez nekaj dni dal jo je cesar v tretjič poklicati in ukazal jej je, naj spet zapoje. Zapela je spet o svojem ljubimcu. Zato je cesar rekel: „Vidim, da si zaljubljena". Dekle je pritrdila. „Koga pa ljubiš?* praša cesar. Oaa odgovori: „Svojega gospoda, kime je kupil; njega tako ljubim, kakor zemlja hladni dežek. Ljubezen do njega pregreva vso mojo kri. O svitli cesar, ko bi jaz vedela, da ga nikoli več ne bom videla, se sama umorim". — „Ali vpričo mene si upaš tako govoriti?" reče eesar nevoljen. Potem jo ukaže v njeno izbo nazaj peljati, in v lepi zlati škatlji jej je poslal tri tisoč eekinov in mnogo lispa v zlatu, biserih in dragih kamnih. Krasnomila pa je rekla s pogledom □a vse to: „Vsi zakladi tega sveta me ne pripravijo do tega, da bi pozabila na svojega gospoda in ljubimca."
Čez nekaj dnij jo je pustil cesar spet poklicati in jo naprosil, naj mu kaj zapoje. Zapela je pesem, v kteri se je britko pritožila, da je šiloma ločena od Otomara. Končavši je porinila eitre na stran, se razjokala in padla v omedlevico. Z rožno vodo in dišavami so jo spravili spet k zavesti. Ko se je spet zavedla, rekel jej je cesar: „To pa ni lepo od tebe, da ti druzega ljubiš, ko vendar veš, kako te jaz rad imam." Ona pa odgovori: „Mogočni vladar, jaz ne norem nanj pozabiti." CeBar pa se je razjezil in saklel: „Pri svoji glavi prisežem, če boš njega se ankrat vpričo mene v misel vzela, pustil ti bom glavo jdsekati!" To rekši pustil jo je v njeno izbo odpeljati, sjer se je na blazino vlegla in milo jokala. Cesar pa se je podal k cesarici Sobeidi, svoji najstarejši £eni, Bil je ves bled od jeze. Cesarica mu je to na ,ieu poznala in ga vprašala: „Kaj je mojega kneza mt noi, M	ti
tako razjarilo?" — „Ljuba moja," reže cesar, „jaz imam prav lepo sužinjo, ki zna prav lepo peti, da sem ves zaljubljen v njo. Pa ona je v druzega zaljubljena in mi pravi v obraz, da ga ne bo pustila. Jaz sem pa prisegel, da jo bom pustil ob glavo djati, Če bo se enkrat vpričo mene kaj spregovorila o njem " Ko je cesarica to slišala, prosila je za dovoljenje, da bi smela Krasnomilo k sebi poklicati, da bi jo peti slišala. Cesar je preeej ukazal, naj se Krasnomila pripelje, cesarica pa se je skrila za neki zastor, da bi je sužinja ne videla. Ko je Krasnomila prišla, ukaže jej cesar, naj kaj zapoje. Ona pa je spet zapela, da na Otomara ne bo nikoli pozabila. To je cesarja vnovič razdražilo, in poklical je rabeljna, da bi jej glavo odsekal.
Devet sto dve in šestdeseta noč.
Rabelj jo je prijel za roko, da bi jo ven peljal. Krasnomila pa se je obrnila in rekla cesarjn: „O Bvitli vladar! pomisli, da je tvoja dolžnost, pravico soditi, ne pa nedolžno kri prelivati. He pozabi, da ti je oblast dana od Boga, in da boš enkrat Njemu odgovor dajal!" Potem pa jo je rabelj peljal na mostovž, jej zavezal oči, jo posadil na stol in čakal na drugo povelje. Cesarica Sobeida pa je rekla eesarju: „O knez, zdi se mi, da bočeš tej deklici krivico storiti. Sicer nisi imel navade, da bi nedolžne k smrti obsojal! Pusti jo živeti in ukaži, da naj se njen gospod pripelje. Če je res tako lep, kakor ona pravi, potem jej ni zameriti, da ga ne more pozabiti. Če pa ni tako, potem stori ž njo, kar hočeš." — „Saj imaš prav," reče cesar in pustil je Krasnomilo odpeljati v njeno izbo.
Drago jutro je cesar rekel ministru Žafarju: „Ukažem ti, da pustiš poiskati nekega mladega moža, Otomara po imenu, ki je nedavno prišel iz Damaska." Minister se je priklonil, šel ven in dal potrebne ukaze. Tri dni so ga iskali po vseb ulicah in hišah, pa zastonj.
Četrti dan je šel minister k cesarju in mn naznanil, da Otomara nikjer ni. Cesar reče ministru: „Piši v Damask, morda je šel domov." Minister je brž pisal pismo in poslal zanesljivega človeka na hitrem konju v Damask. Toda tudi tam ga niso mogli najti,
V tem časn je prišla novica, da je cesarska vojska deželo Korasano v oblast vzela. Tega je bil cesar silno vesel, in kakor je bila pri takih prilikah navada, pustil je prirediti velike ljudske veselice in nadalje je ukazal, naj se vsi jetniki iz ječ izpustijo. Žafarjev brat Ili k je dobil nalogo, da je jetnikom ječe odpiral in vsakemu dal novo obleko pa en cekin za pot domov. V kratkem so bili vsi jetniki izpuščeni, le ubogi Otomar je še zdihoval v svojih sponah. Videti, kaj se godi, je na glas klicati začel, da ga je Ilik slišal in tudi izpustil. Bilo je že eno leto od tega, kar je bil po nedolžnem zaprt v ostudni ječi med razbojniki in morilci. Bil je ves bled in upaden. Na prosto spuščen ni vedel, kam bi se obrnil. Hudobni Čuk pa, ko je zvedel, da je tudi Otomar izpuščen, je bil v skrbeh, da bi ga tisti ne zatožil. Zato je brž poklical en par tistih stražnikov, ki so bili takrat zra?en, ko so Otomara tako grdo oropali in v ječo vrgli, ter jim rekel: „Mi smo zgubljeni, če tega mladenča s poti ne spravimo!" Vprašajo ga: „Kaj hočemo storiti?" čuk pa reče: „Le mene ubogajte,
jaz ga bom že uničil." Tekli bo za njim in ga v jeli v nekih tesnih ulicah. Čuk ga je zgrabil in kričal: „En tat, en tat!" Brž so prileteli ljudje in pomagali Otomara zvezati. Čuk pa je upil „Še le danes je bil po cesarjevi milosti iz ječe spuščen in zdaj že spet krade!" To je ljudi tako razkačilo, da so začeli Otomara pretepavati. Potem so ga peljali na sodni j o, da bi se mu po postavah tiste dežele kakor tatu desna roka odsekala. Čak je pa rabeljnu rekel: „Kedar mu roko odsekaš, ne zavezi je, ampak pusti mu kri odteči, da umrje, da bomo enkrat tega lumpa rešeni!" V tem hipu pa ustopi stražnik Boživoj in reče: „Kaj spet počenjate s tem ubogim mladenčem? Ako ga precej ne izpustite, pojdem takoj k cesarju in mn bom vse povedal!" — „On nas bo pa potem zatožil," rečejo Stražniki. Boživoj pa jih pomiri: „Le meni ga prepustite, jaz ga bom že spravil iz dežele, da ga nikoli več ne bote videli." Yerjeli so mu tedaj in mn Otomara izročili. Boživoj ga je peljal iz mesta in mu govoril: „Usmili se samega sebe in zapnsti to mesto. Dvakrat si tem hudobnežem že v roke prišel, če te se enkrat dobijo, je tvoja smrt gotova. Spremil ga je do konca mesta tako daleč, da ni bilo več nevarnosti. Solznih oči j se je Otomar zahvalil svojemu dobrotniku, in potem sta se poslovila.
Otomar je šel po cesti naprej, dokler ni prišel do neke cerkve, ki je stala na koncu predmestja. Ker se je že mračilo, in Otomar ni vedel, kje bo prenočil, sklenil je, da gre v cerkev in tam čez noč ostane. Ko je pa že v cerkvi bil in molil, pride mežnar, star mož, in ga praša, kaj tako pozno v cerkvi dela. Otomar je rekel „Podam se v tvoje varstvo, dobri'mož. Bežal sem pred hadobnimi ljudmi, ki so
mi stregli po življenja; zdaj se je pa dan nagnil, in skril sem se v to cerkev." Mežnar pa je rekel: „Nič se ne boj; pri meni si že varen." Potem ga je peljal v svojo hišo in mu jesti prinesel. Ko sta se en čas razgovarjala, in je mežnar videl, da ima poštenega mladenča pred seboj, stavil mu je sledečo ponudbo: „Vidiš, jaz sem že star in svojo službo že težko opravljam. Zato si želim pomagača in bi tebe precej obdržal, če si pri volji pri meni ostati, hudega ti nič ne bo." Otomar je bil brž pri volji ostati, ker se tako hitro res ni vedel kam djati, in odslej je zvonil in cerkev pometal in sveče prižigal, sploh kar mežnarska služba zahteva.
Med tem pa je Krasnomila v cesarski palači žalovala in jokala noč in dan. Enkrat je cesarica Sobeida napravila veliko gostijo in na tisto povabila vse svoje drnžice. Tudi Krasnomila je prišla, seveda ne prav rada, vsa žalostna in objokana. Po obedu je cesarica povabljene družice naprosila, da so vsaka eno pesem zapele. Tudi Krasnomila je morala zapeti, ko je na njo vrsta prišla. Po končani pesmi pa se je spet jokati začela, tako da se je vsem smilila, posebno cesarici Sobeidi. Ta je Krasnomilo ogovorila rekoč: „Ljuba Krasnomila, tisti, katerega ti ljubiš, menda ni več na svetu. Cesar ga je dal dolgo časa povsodi iskati, pa do zdaj ga še niso našli". Krasnomila je cesarici poljubila roko in rekla: „O dobra kneginja, eno prošnjo imam do Vas, da mi pri cesarju neko milost izprosite. Če hočete, da se Otomar najde, našla ga bom le jaz, kajti ljubezen je iznajdljiva in neutrud-Ijiva in potrpežljiva; ne bom ga iskala, kakor plačana najemnica, ampak kakor ljubeča mati svojega zgubljenega otroka. Izprosite mi toraj od cesarja to milost,
da smem Otomara tri dni iskati. Ako ga najdem, pripeljala ga bom k eesarju in on naj potem z nama počne, kar hoče. Ako ga pa ne najdem, obžalovala ga bom, kakor mrtvega, in moja ljubezen do njega se bo ohladila". Cesarica pa je rekla: „Ne samo« tri dni, ampak trideset dni časa ti bom izprosila".
Devet sto tri in šestdeseta noč.
Krasnomila se je zahvalila in odšla v svojo izbo. Cesarica pa je šla k cesarju in se ž njim delj časa razgo var jala o drugih rečeh, nazadnje ga je pa prosila za to, kar je Krasnomila želela. Cesarja je tolažila, da Krasnomila ne bo našla Otomara, da se bo potem njena ljubezen do njega ohladila in da se bo potem pomirila. Potem je cesarja spet z drugimi pogovori kratkočasila. Ko je nazadnje spet za Krasnomilo prositi začela, je cesar privolil, da sme tista en cel mesec Otomara iskat, dal jej je tudi konja in voz in koči-jaža za postrežbo, nekemu bankirju pa je naročil, da naj Krasnomilo z denarjem zaklada, kolikor ga bo potrebovala, če bi bilo prav tisoč goldinarjev vsaki dan.
Na to je šla cesarica v svoj grad nazaj in je brž dala Krasnomilo k sebi poklicati. Tista je bila zelo vesela, ko je čnla, da je njena prošnja uslišana. Srčno se je cesarici zahvalila, potem pa šla v svojo izbo in se začela pripravljati na svojo pot. Preoblekla se je tako, da je nihče ni poznal. Drngi dan pa se je začela po mestu okoli voziti, po vseh ulicah in tržnih krajih, in povsodi je povpraševala, če bi bil kdo videl takega in takega mladenča. Ko je že tri dni iskala in nič našla, podala se je četrti dan iz mesta in sieer po ravno tisti eesti, po kateri je bil
Otomar mesto zapustil. Ker je bilo vroče in je bila žejlaa, ustavila se je pri tistem mežnarju, kjer je bil Otomar v službi, stopila je v lopo in prosila starčka za közaree vode. Mežnar jej reče: „Le v hišo stopi, bom brž frišne vode prinesel". Peljal jo je v izbo, jo posadil na svoj najboljši stol in šel po vodo. Ona pa je kočijažu ukazala, naj gre z vozom v mesto nazaj in naj še-le drugi dan spet po njo pride. Ko se je napila, se je vlegla na klop in sladko zaspala. Ko se spet zbudi, prosila je starčka, naj jej kaj jesti priskrbi. Prinesel je kruha in sadja. Ona pa reče: „Ta jed ni za mene; jaz hočem goveje juhe, telečje pečenke, pečeno piško ali gos, grozdja in kave". — „Takih reči pa jaz nimam", reče mežnar. Krasnomila mu veli: „Prinesi mi tinte in papirja!" Ko je to prinesel, je nekaj na listek napisala in listek in svoj prstan izročila starčku z besedami: „Nesi ta listek bankirju Zupancu in pokaži mu moj prstan". Ko je bankir prstan spoznal, ga je poljubil, potem je listek prebral in brž poslal človeka na trg, da je nakupil, kar je Krasnomila želela. Vse to je naložil v košaro, katero je moral en hlapec z mežnarjem nesti. Bile so to vse že kuhane in pečene jedi. Ona je dala hlapcu nekaj za pot in ga s košaro nazaj poslala, vse jedi pa je razložila po mizi in silila mežnarja, da naj ž njo kosi, kar je tudi rad storil, ker tako dragih jedil še nikoli ni jedel. Ko sta se najedla, prosila je za nekaj vina. Tega pa se je mežnar prestrašil, ker v tisti deželi velja vino piti za greh. Zato je rekel: „Moj Bog, star sem postal, da nisem vina pil in ga tudi nemam v hiši. Kaj bodo ljudje rekli, če zvejo da se v moji hiši vino pije! Bekli bodo, da sem star hinavec". — „Pusti vendar to prazno vero!" reče Kra-
snomila; „če smemo grozdje jesti, zakaj bi vina ne smeli piti, saj ni druzega, ko tisti sok, ki se iz grozdja napreša". Starček pa, ki je bil zelo pobožen mož, se je še zmirom branil in zatrdil, da v svoji hiši ne pnsti vina piti. Ona mn reče: „Kristjani, Judi in Tnrki pijejo vino, zakaj bi ga mi ne smeli?" Mežnar pa odvrne nevoljen: „Pnsti to govorjenje, jaz te ne bom več poslušal". Ko je videla, da vse druge besede nič ne zaležejo, rekla je starčkn: „Vedi, o dobri starček, da sem jaz ena od ljubic cesarja Alrašida. Zdaj sem se dobro najedla in ko bi se na vrh vode napila, znam zboleti in umreti. Ako cesar zve, da si ti tega kriv, ne bo dobro za tebe. Več ti ne bom govorila, ker sem se ti že dovolj razodela". Teh besed se je starček prestrašil in šel je iz hiše, ne vedoč, kaj bi naredil.
Devet sto štlr In šestdeseta noč
Podal se je za svet k svojemn sosedu, ki je bil Jnd. „Kaj ti je ?" ga praša Jud, ko ga vidi tako žalostnega. Mežnar reče: „Neka mlada gospodičina je pri meni, ki pravi, da je ljubica cesarjeva. Zdaj se je najedla in hoče, naj jej vina prinesem. Tega pa seveda ne smem storiti. Ona pa me straši, da bo zbolela, če vina ne dobim in da me bo potem cesar hndo kaznoval. Zavoljo tega sem tako nemiren". — „Ljubi sosed", reče Jud, „družice v cesarski palači vsaki dan viio pijejo; in to je tudi verjetno, da bi znala zboleti, ko bi se na vrh tako tečnih in mastnih jedij vode napile. Cesarjeve jeze se je treba bati, zato tisvetujem, da jej daš, kar zahteva". — „Kje pa se vino dobi?" praša mežnar. „Jaz imam nekaj prav dobrega pri hiši", reče Jnd. „Lepo te prosim", reče mežnar, prodaj mi
ga en par steklenic". Jnd je bil pri volji, starček je vino plačal in domov nesel ter ga pred gospico postavil. Ona ga je poknsila in pohvalila, da je prav dobro Izpila je prvo čašo in drugo in tretjo. Četrto pa je ponudila mežnarju. On se je seveda branil. Ona pa ga je zarotila pri cesarjevi glavi, da naj vsaj čašo v roko prime in ž njo trči. To je storil in potem čašo spet na mizo postavil, ne da bi pokusil. Ona pa ga je silila in spet zarotila, da ga naj vsaj podnba. To je vendar storil. „No, kako diši?" praša ga ona. „Prav lepo", reče možiček. Zdaj ga je začela rotiti, da naj ga vsaj pokusi. Po dolgih prošnjah ga je pripravila, da je glaž na usta nastavil. Ona pa je vstala, za glaž prijela in mu vino po sili v grlo vlila. Ko je bil tako prisiljen, požreti ga doli, rekel je: „O Krasnomila, to je pa res dobro". Na te besede mu je spet eno čašo natočila in tiste se ni več branil. Ko je še tretji glaž izpil, stopilo mu je v lase in začel je različne reči skrižema govoriti. Tudi Krasnomila je postala vesela in poželela je kaj zapeti in zraven zacitrati. Prašala je mežnarja, če ima kake citre pri hiši. On reče: „Kaj pa je to, kaj taeega še nisem videl". Ona reče: „To je nekaj lesenega". Na to on ustane in jej prinese iz kuhinje eno poleno. Deklica se je na glas smejala priprostemu starčku in njegovi nevednosti. Njega je bilo sram in šel je spet k Judu za svet prašat. Tisti, ki jo z vsakovrstnim blagom barantal, je imel tudi ene lepe citre in tiste je mežnarju posodil. Krasnomila jih je bila vesela, je zacitrala in zraven tako lepo zapela, da ,so ljndje na cesti obstajali in poslušali. Potem jej je starček ležišče pripravil in podala se je k počitku. Drugi dan je mežnarja spet k bankirjn poslala, da je jedil nakupil in poslal.
Pri Jndu pa se je vino dobilo. Začela se je spet vesela gostija. Ko sta se najedla in napila, začela je zopet prepevati. Tndi Otomar, ki je v stranski izbi stanoval, čul je njen glas skozi steno in si mislil: „Tukaj pa neka ženska poje, ki ima ravno tak glas, kakor Krasnomila". Vendar pa se mu je nemogoče zdelo, da bi ona tukaj bila.
Krasnomila pa, ko je kake tri ure pila, govorila in pela, postala je zopet lačna in rekla je mežnarju, naj gre spet v mesto po svežih jedi j. On reče: „Saj je še od jnžine (kosila) precej ostalo. Ali mrzla piška ni dobra?" — „Nikakor", reče pevka, „jaz hočem kaj gorkega in svežega". Starček pa, ki se je že opotekal, reče na to: „Jaz nisem danes več za to, da bi šel v mesto, sem že preveč pil". Po nekolikem premišljevanju pa pristavi: „Počakaj, nekega mladega moža imam v hiši, tega bom poklical, naj pa on v mesto gre." Krasnomila vpraša: „Od kodi je ta mladenič?" Mežnar reče: „Iz Damaska." Ko Krasnomila to besedo sliši, je globoko zdihnila in padla v omedlevico
Devet sto pet in šestdeseta noč.
Ko se je spet zavedla, rekla je mežnarju: „Idi in pokliči tega moža iz Damaska, da nam nakupi, kar potrebujemo." Ko je mežnar Otomara v izbo pripeljal, je tisti Krasnomilo brž spoznal, ona pa njega. Objela sta se in od veselja jokala. Zdaj sta si začela praviti, kaj sta med tem časom prestala. Krasnomili se je Otomar v srce smilil, ko je pravil, kako je bil preganjan od hndobnega Ćuka. Potem je pevka Otomara ponudila jedi in vina, kar je rad vzel, ona pa mu je en par pesmic zapela. Tako sta se kratkočasila
pözBO v noč. Drugo jutro pa se je pripeljal kočijaž in je Krasnomili sporočil, da želi cesar ž njo govoriti. Ona se je tedaj poslovila od Otomara, mežnarju pa se je zahvalila za vse dobrote in mu objubila lepo darilo. Potem se je vsedla v voz in se peljala v ee-sarsko palačo. Eo je pred cesarja stopila, jo je porogljivo vprašal: „No, ali si našla svojega gospoda ?" — „Svetli knez," reče ona, „Bog Vam daj tako gotovo obilnost sreče, kakor gotovo sem ga našla." Cesar se je začudil in ukazal, naj mu Otomara brž pripeljejo, da ga bo videl, če je res tako lep. Erasno-raila pa je ugovarjala in prosila: „Mogočni knez, Otomar je v zadnjem času toliko hudega prestal, da se je ves spremenil. Dali ste mi en mesec odloga, torej imam še tri tedne časa. Dajte mi ta čas, da mu lepo strežem, in on se bo spet popravil, in potem ga pripeljem pred Vaše obličje." Cesar reče: „Ti imaš prav, en mesec odloga sem ti dal; strezi mu toraj, in potem ga hočem videti." Na to je cesar Krasnomili odkazal posebno hišo z vso upravo in dal jej dosti denarja, da bi zamogla sama za se in za Otomara skrbeti in gospodinjiti. Erasnomila je zdaj šla po Otomara. MežDarju je podarila veliko denarja, Otomara je pa seboj v svojo hiso vzela. Tam mu je skozi tri tedne lepo stregla z dobro jedjo in pijačo, tako da se je kmalo popravil in je bil lep kakor prej. Bil je tedaj čas, da se predstavi oesarju. Njegova postava in njegovo spodobno obnašanje je bilo eesarju zelo všeč, tako da je sam pri sebi mislil: „Ta mladenič je res vreden, da je Krasnomila tako zaljubljena v njega." Cesar se je z Otomarom delj časa razgovarjal; nazadnje ga je pa prašal: „Kje si bil pa v zadnjem času, ker sem te pustil po celem
cesarstvu iskati, pa te nismo našli?" Otomar je rekel: „Zgodilo se mi je nekaj tako strašnega, da se malo komu." Potem je začel praviti, kako mu je čuk po življenju stregel in kako je eno leto po nedolžnem v hudi ječi bil. Cesar se je grozno razsrdil nad tem, kar je slišal, in zaklical je: „Kaj, v mojem cesarstvu se kaj tacega zgodi! Ali je to mogoče?" Na to je pustil precej ministra Žafarja poklicati. Ko tisti pride, mu je ceBar povedal, kaj je Čuk s tovariši naredil, Minister jih je takoj na sodbo poklical, in bili so še tisti dan vsi obešeni. Poštenemu Boživoju pa je cesar dal visoko slnžbo in eno dragoceno obleko. Potem je cesar ukazal, naj mu še mežnarja pripeljejo. Tisti je bil v velikem strahu, ker je mislil, da se je morda zavolj Krasnomile kaj pregrešil. Zato se je ves tresel, ko je pred cesarja stopil. Cesar se je smejal in mn podaril tisoč cekinov. Krasnomili pa je podaril tisto hišo, v katerej je stanovala, in jej dovolil, da je vzela Otomara za moža. Otomar se je cesarja tako prikupil, da ga je večkrat k sebi v palačo poklical in se ž njim razgovarjal. Nekaj tednov po poroki je šel Otomar v Damask po svoje stariše. Ti so bili močno veseli, da so svojega sina zopet videli, ker so prej že mislili, da ga ni več med živimi. Ker je cesar želel, da Otomar v njegovi bližini ostane, zato je Otomar svojega očeta pregovoril, da je za svoja posestva v Damasku zanesljivega oskrbnika najel, sam pa se z ženo v Bagdad preselil, kjer so vsi skupaj srečno živeli v hiši Krasnomile, ki je Otomaru več lepih in ubogljivih otrok porodila.
Devet sto šest In šestdeseta noč.
Historija o kralju Krešimira in njegoyi hčeri.
V starih časih je v Bagdada vladal slaven kralj po imenu Kr es imir, sin Vsevoloda, unuk Radegos ta. Oženil se je s princezinjo Drino, hčerjo Krumovo. Bila je na moč lepa in zelo izobražena, govoreča več jezikov in poučena v mnogih vednostih. Dvanajst let sta ostala brez otrok, kar je kralja jako žalilo. Slednjič pa so bile njegove molitve vendar uslišane in kraljica mu je povila lepo hčerko, katero so krstili za Salico. Bila je materi podobna, tako po lepoti, kakor po bistri pameti. Bolj ko je dorasčala, bolj je slovela njena lepota, in ko se je že kakor mlada vrtnica popolnoma razvila, govorili so po vseh deželah o njeni krasoti. Mnogi imenitni kralji in princi so jo prišli gledat in snubit, Prvi je bil kralj Šišman iz Mosule. Prišel je v Bagdad z velikim spremstvom. Sto velblodov je obložil z raznim imenitnim in dragocenim blagom in vzel je seboj mnogo sužnjev in sužinj. Vse to blago in vae sužinje je podaril kralju Krešimiru in princezinji Salici. Toda kralj Krešimir je bil že prej svoji hčeri obljubil in prisegel, da jo bo le tistemu za ženo dal, kogar si bo sama izbrala. Ko je tedaj kralj Šišman svojo ponudbo izrekel, podal se je kralj Krešimir k princezinji in jo vprašal, toda ona je Šismana odbila, da se je moral brez nje vrniti na svoj dom, P< tem je prišel P rib in, kralj belih otokov, čeravno je prinesel še več dragocenih daril, vendar tudi on nič ni opravil. Za tema so prišli še mnogi sloveči kralji in princi in prinesli mnogo daril, toda Šalica se ni marala možiti. Slednjič je slišal o njej praviti
tudi princ Igor, sin Jaromira, kralja Nubije in „srečne Arabije8. Igor je bil lep in hraber mladenič, da mu ga ni bilo para. Enkrat je šel prine h kralju, svojemu očetu v državno dvorano, kjer so se reševale prošnje in sodbe in delali državni sklepi. Ysi ljudje so se princn spoštljivo umikali. Kralj ga je posadil k sebi na tron in se začel ž njim razgo-varjati, kajti ljubil ga je zelo, ker je bil edini sin. Kmalo pa je kralj zapazil, da je princ nekaj otožen, zato je ukazal, naj gredo vsi ljudlje iz dvorane, in ko sta bila sama, vprašal ga je, zakaj da je tako žalosten. „Ljubi oče! rekel je princ, slišal sem, da živi v Bagdadu prineezinja izvanredne lepote. Njen oče je kralj Krešimir. Mnogo kraljev in prinčev jo je že snubit šlo, pa nobenega ni marala. Zdaj bi še jaz rad svojo srečo poskusil, kajti tudi moje srce gori za njo". Na to odgovori kralj Joromir: „Znano ti je da nimam druzega otroka razun tebe. Ti si veselje mojih oči in sad mojega srca, brez tebe bi ne mogel živeti. Za menoj boš dobil krono tvojih pradedov in poskrbel ti bom za ženo kako slovečo prineezinjo, ki bo še lepša mimo princezinje Saliee". Princ je kralja spoštljivo poslušal in si ni upal ugovarjati, čeravno mu je plamen ljnbezni pregreval prsi. Kralj pa je hotel svojega sina razvedriti, da bi mu te misli iz glave izbil, in zato mu je dal zidati lepo palačo. Poklical je najimenitnejše podobarje in slikarje, da so palačo okrasili z raznovrstnimi nmotvori. Ko je nek sloveč slikar (malar) ravno neko lepo podobo na steno slikal, pride neznan berač in ga pri delu opazuje. Slikar ga je vprašal: „Ali se kaj zastopiš na slikanje, ker mi tako vestno v roke gledaš P" Berač odgovori: „Daj me na poskušnjo, bom jaz kaj lepega naredil!"
Slikar mu je dal vso pripravo v roke. Berač je pa gel v drago izbo, tam je na steno namalal različnih lepih evetlio in zelišč, v sredo med nje pa gospodičino tako nenavadne lepote, da je vsaeega očarala. Naslikal je namreč prineezinjo Salico iz Bagdada. Ko je bil berač s svojim delom gotov, je slikarsko pripravo na stran položil in hitro šel iz tistega mesta, da ga nobeden ni več videl. Ko je bila palača od znnaj in znotraj vsa gotova, šel je zidarski mojster h kralja in ma to naznanil. Kralj je vse mojstre in delavce dobro plačal in vsakema še po vrhu nekaj v dar naklonil. Za dragi dan pa je sklical velikaše in napovedal, da se bo prinčeva palača slovesno otvorila (odprla) in na ogled postavila. Ko so bili zbrani, se je vsa gospoda podala v novo palačo, si ogledovala vse lepote po raznih dvoriščih, lopah, mostovžih, dvoranah in izbah. Princ Igor je ves vesel dirjal po hiši in si vse ogledoval. Ko je pa prišel v tisto izbo, kjer je bila naslikana princezinja Saliea, naredila je na njega tako globok utis, da je padel v omedlevico.
Devet sto sedem in šestdeseta noč.
Ko so ljudje princa v takem stanu našli, poklicali so brž kralja. Ta se je k sinu vsedel iu ga škropil z rožno vodo, ki ga je kmalo spet k zavesti spravila. Kralj ga je vprašal: „Moj ljubi sin, kaj pa je bil uzrok te nesreče?" — „Oh, ljubi oče," reče princ, „ko sem to podobo na steni ogledoval, postalo mi je tako tesno pri srcu, da sem hotel že na pomoč klicati, pri tem pa sem omedlel." Kralj je pustil zdaj brž slikarskega mojstra poklicati in prašal ga je, kaj ta podoba pomeni. Slikar reče ves prestrašen: „Bog
mi j« priča, da jaz te podobe nisem slikal in tudi ne vem, koga predstavlja. Enkrat je prišel neznan berač in mi tako vestno v roke gledal, da sem ga vprašal, če zna tudi on slikati. Ko mi je to potrdil, djal sem ga na poskušnjo in mn velel, naj kaj lepega naslika. Med tem, ko sem jaz odšel po drugih opravkih, je to sliko izgotovil in se brž odstranil, da ga nisem več videl."
Kralj je zdaj po vsej deželi razposlal hitre jezdece in razglasil povelje, da se morajo vsi berači poloviti in pred njega pripeljati. Žandar j i ali orožniki so to povelje hitro izvršili in več sto beračev prignali v glavno mesto. Ko so bili vsi skupaj, ogovoril jih je kralj in ukazal, naj se tisti oglasi, ki je naredil tisto sliko v Igorjevi palači. Res je bil tudi tisti berač med njimi. Stopil je pred kralja ln priznal, da je on podobo naslikal. „Koga pa predstavlja ta gospodična?" vpraša ga kralj. „To je prineezinja Salica ix Bagdada." reče berač. Na to je kralj ukazal beraču dati lepo obleko in sto cekinov denarja. Princ Igor pa, ko je zvedel, kdo in kje je t» lepotica, prosil je kralja, naj mu pusti v Bagdad potovati, da bo prineezinjo Salieo videl, sieer mora umreti. Kralj reče ves žalosten: „Pustil sem to drago palačo zidati, da bi te razvedril in ti to prineezinjo iz glave izbil, zdaj je pa ravno ta palača s svojo sliko tvojo željo še bolj razgrela. Tako j« pač res, da človek svoji osodi ne ubeži!" Princ pa je kralja tolažil in rekel: „Nič se za ni ene ne bojte, ljubi oče! Saj veste, da se nikogar ne bojim in da si tudi v največji nevarnosti pomagati znam. Ogledal Bi bom tisto deželo in potem pridem spet nazaj." •-■ „Koliko hočeš spremstva imeti?" praša ga kralj, „in koliko denarja in ktere
dragocenosti boš seboj vzel?" Igor odgovori: „Ne potrebujem druzega spremljevalca, ko svojega zvestega hlapca Martina." Med tem je prišla tudi kraljica in vsa objokana začela sina prositi, naj vendar odstopi od svoje misli. Igor se ni dal omečiti, pa to je moral priseči, da bo čez leto in dan spet nazaj prišel. Potem je šel v zakladnico svojega očeta in si z njego vin dovoljenjem izbral nekaj najdražjih demantov, biserov in drugih dragocenostij, ki so bile velike vrednosti, pa so se vendar lahko spraviti in prenašati dale. Ko je bilo vse gotovo, sta z Martinom na dveh konjih odpotovala proti Bagdadu. Potovala sta nekaj tednov čez hribe in doline ter tudi skoz dolgočasne puščave. Slednjič sta prišla do reke Tigra, kjer je meja Bagdadskega kraljestva, čez to reko sta se morala na čolnu prepeljati. Potem pa sta na nekem zelenem travniku tri dni počivala pod šotorom, katerega sta seboj nosila. Na četrti dan slišala sta veliko upitje. Ljudje so bežali mimo nju in kričali: „Bežite, bežite i" Njim nasproti pa je prišla Bagdadska vojska in jih na begu ustavila. Tudi kralj je bil pri vojski. Bežeči pa so kralju tožili: „Brani nas! mi smo Šiba n o v c i, tako so imenuje naš rod, ki je tebi zvesto udan. Zdaj nas je pa napadel arabski kralj O m or tag s svojimi konjiki; mnogo naših junakov je pomoril, žene in otroke je pa v sužnost odgnal. Tudi nas bežeče bo pokončal, če nas ti ne vzameš v svoje varstvo." Ko je kralj to zvedel, ukazal je dati znamenje, da se je cela vojska, konjiki in pešci, postavila v bojno vrsto. Bilo je vsega 24.<J0u mož. Kralj je ukazal, naj se vojska brž v boj proti sovražniku odpravi. Glavni poveljnik te armade je bil general Konj rad. Ko je ta vojska v lepem redu in s plapolajo čimi za-1001 mi, XL.	t&
stavami mimo koračila, jo je princ Igor z dopadajenjem opazoval. Ko so zapele vojaške trobente, mn je junaško; srce v prsih poskakovalo. Hi ga držalo, akazal je Martina, naj konje osedla, potem si je opasal sabljo in vzel bojno kopje. Oči so mn kar žarele, ko je konja zasedel. Hitro sta prijezdila do vojske, kterej sta se pridružila. Čez tri dni so s sovražnikom vkup trčili, in začela se je krvava bitka. Celi dan so se klali, da jih je padlo več tisoč, in ko je noč moriji konec storila, so se oboji nazaj umaknili in se prestrašili vsak nad svojo veliko zgubo. Drugo jntro ste se obe vojski spet druga proti drugi v bojno vrsto postavili. Prej ko se je bitka pričela, jezdil je junak Boris iz Omortagove vojske med vrstami gori ter doli in Krešimirove junake klical na dvoboj rekoč: „Če je kteri med vami, da ga kaj boli, naj se poskusi z menoj, pa bo kmalo rešen vseh bolečin, kajti jaz ozdravim vsako bolezen, če mu glavo odsekam, ga še zobje ne bodo več boleli." Na te baharije se mu je iz Bagdadske vojske postavil Kazimir, srčen mladenič in sloveč junak. Hudo sta se dajala in obdelovala s sabljami. Oba sta bila že ranjena; slednjič pa je Kazimir dobil močen udarec po glavi in se zvrnil na tla. Omortag je zaklical: „Bog te živi, Boris!" Konjrad pa je med svojimi povpraševal, kteri bi si upal nad Borisa. Toda nobeden se m oglasil. To je storilo Borisa še bolj predrznega. Zakadil se je med Krešimirove in jih dvanajst na tla posekal. Krešimirovi so se umaknili na neki grič in se tam utaborili. Tisti dan je bil mir. Drugo jutro pa je Omortag pritisnil z vso svojo silo ter Krešimirove od vseh stranij obkolil. Ni bilo videti nobene pomoči Teč. Omortag pa je stopil pred vrsto in Kreaimirovim
saklical: „Ali imate med seboj junaka, da bi |ee z menoj poskusil? Čemu je toliko prelivanja krvi, naj dva lahko storiva konec boja; kdor bo premagan, tista vojska se naj poda." Toda med Bagdadci si nobeden ni upal nad groznega Omortaga, in vse je ostalo tiho. Ko jo Igor to videl, stopil je h generalu Konjjradu in mn rekel: „Gospod, ali dovolite, da jaz Omortagu odgovorim in se ž njim poskusim?" Yes vesel je Konjrad Igorja pogledal in ko je zapazil, kako mn junaštvo iz očij žari, prašal ga je: „Žlahtni mladenič, Bog bodi s teboj, in povej mi, od kodi si prišel meni na pomoč?" — „Zdaj ni časa za razgovor!" reče Igor. — „Vrli junak," reče general, „pojdi tedaj in postavi se Omortagn. Ako boš pa videl, da mu nisi kos, ubeži rajši, kajti škoda bi bilo za tvoje mlado življenje." — „Bog mi pomagaj 1" je zaklical Igor, spodbodil konja in se zagnal proti Omortagu, kakor se skala utrga. Omortag mn zakliee naproti: „Kaj se ti tako mudi? Kdo si ti in od katerega rodu?" Igor reče: „Jaz sem Konjrad, poveljnik Bagdadske vojske Ako se ti nisem precej postavil, bilo je zato, ker se mi ne zdiš vreden, da bi se z menoj boril. Zdaj pa se le pripravi, kajti tvoja smrt je blizo." Ko je Omortag te besede slišal, se je na glas smeje! tako da bi bil kmalo s konja padel. To pa je Igorja razdražilo in zakadil se je v nasprotnika. Zamahnil je sabljo čez Omortagovo glavo, pa tisti je udarec s ščitom vjel in odbil. Dajala sta se dolgo, da nobeden ni drugemu do živega prišel. Slednjič pa je Igor nasprotnika prehitel in ga tako silno mah ail na ramo, da mu je celo desno roko odsekal. Kri je bruhnila iz telesa in Omortag je padel a konja na tla. Ko so Omortagovi to videli, obšel
as»
jih je strah in začeli so se bati. Igor pa je Bagdadcem pogum dajal in jim zaklical: „Le za menoj pojdite, ne bojte se jih, padimo po njih, v kratkem bo zmaga naša 1" To rekli se je zakadil v sovražnike in strašno mahal po njih glavah. Ko so Bagdadci to srčnost videli, so postali tudi sami kakor levi in napravili grozno morijo. Arabci, ki so bili zdaj brez generala, so kmalo obupali in se v beg podali. Igor je dirjal za njimi in jih še mnogo pobil. Bagdadci so šli za njim in napravili mnogo plena. Bežečim Arabcem so vzeli mnogo könj in druge živine, veliko vozov z živežem itd. Med vojaki je bilo veliko veselje, da so tako srečno zmagali, in vsi so rekli, da se imajo le Igorju za to zahvaliti. Tudi kralj Krešimir in ministri so že zvedeli, kako je vojska srečno zmagala in da je neki tuji mladenič k temu največ pripomogel. Kralj je tedaj s celim spremstvom vojakom naproti šel. General Konjrad je stopil k Igorju, ga pohvalil in mu rekel: „Veliko hvale smo ti dolžni, zato pojdi z menoj pred kralja, da prejmeš zasluženo plačilo." Igor pa je rekel: „Kar sem storil ni besede vredno. Pred kralja pa ne grem, ker tega ni zahteval, ne dovolil. Siliti se komu, ni moja navada. Prosim Vas, nič ne pravite kralju o tem, kar sem jaz vam pomagal, ker jaz želim v tej deželi tuj in nepoznan ostati." Pri tem sklepu je Igor ostal, in čeravno ga je Konjrad na vso moč prosil, naj gre ž njim pred kralja, Igor ni ubogal, ampak ločil se je od vojske in šel svojo pot. Med tem pa je že kralj v vojaški tabor prišel in brž prašal, kje je tisti nepoznani mladenič, ki je zmago pridobil. Rekli so mn, da je pri generalu. Ko je pa Konjrad brez Igorja pred kralja stopil in po pravici potrdil, kako vrlo se je obnašal
taji mladenič, bil je kralj se bolj radoveden, Igorja videti, in obžaloval je, da se mn je tisti nmaknil. „Od kodi pa je prišel ta junak?" prašal je kralj. „Veličanstvo," reče general, „tega sam ne vem in nobeden ga ne pozna. Pridružil se nam je med potjo. Sicer pa je lep in ljnbeznjiv človek in spodobnega obnašanja; srčen pa je kakor lev." — „Pripeljite mi ga simkaj," reče kralj, „kajti toliko lepega mi pravite o njem, da ga moram videti!" Šli so tedaj na vse strani in Igorja iskali. Igor pa je bil med tem v mesto Bagdad prišel Tam je orožje in vojaško obleko odložil in se tako oblekel, kakor se nosijo najbogatejši trgovci, v žamet in zeleno svilo z zlatimi obrobki. Ko si je nekoliko odpočil, sel je po mestn okrog in ogledoval razne velike palače in drage stavbe.
Devet sto osem In šestdeseta noč.
Ko se je naveličal ekoli hoditi, stopil je v neko kavarno. Ko je izpil neko hladilno pijačo, gledal je, kako je neki trgovec z natakarjem šah igral. Ker je moral natakar večkrat nstati in komu postreči, bi bil tisti trgovec rajši s kom drugim igral, zato je vprašal tam stoječega Igorja, ali hoče šah igrati in koliko je volje staviti. „Jaz stavim, kolikor hočete", odgovori Igor. „Pa postaviva vsak sto cekinov", reče trgOvee, „pa denar prosim precej našteti, da je stvar bolj, gotova". Igor je iz žepa potegnil svojo mošnjo iz rn-dečega atlasa, v katerej je imel tisoč cekinov. Odštel jih je sto in položil na mizo. Trgovec Plot (tako se je pisal) je bil zelo vesel, ko je pri Igorju toliko denarja zapazil, kajti mislil ga je obrati, ker je bil zelo izurjen pri šah igri. Veliko gospodov, ki so bili
v kavarni, se je nstopilo okoli teh dveh igralcev, ker so videli, da se gre za visoke denarje. Igra se je začela. Igor je tako nepazljivo igral, kakor bi slo za orehe, zato je prvo igro zgubil. Vprašal je tedaj Plota, ali hoče še enkrat postaviti. Lakomni Plot pa je rekel: „Ne igram drugače, kakor za tisoč cekinov". Ko je Igor to lakomnost videl, mislil si je: „čakaj, te bom že izplačal!" Plotu pa je rekel: „Kar boš ti postavil, bom tudi jaz". Plot je naštel tisoč cekinov, Igor pa je segel po listnico in je v bankovcih toliko položil, kar je tisoč cekinov vrednosti. Da bi trgovca za njegovo lakomnost kaznoval, je Igor prav pazljivo igral in res dobil. Plot se je prestrašil in skoraj ni mogel verjeti, da bi ga tak mlad igralec zamogel prekositi. Zato je v drugič postavil tisoč cekinov in spet zgubil. Tndi tretjič in četrtič je šlo ravno tako; Plot je zgnbil vseh štiri tisoč cekinov, kar jih je imel pri sebi. Ves obnpan je zavpil: „Zdaj pa stavim celo svoje premoženje, vsi veste, da je štiri tisoč cekinov vredno". Igor je segel v žep in naštel za štiri tisoč cekinov v bankovcih. Igra se je začela in končala, pa Plot je spet zgubil. Ves žalosten je trgovec nstal, odšel in Igorju prinesel vse ključe od svoje hiše. Komaj pa Btopi Igor na ulice, prijezdil je ravno general Konjrad po ulieah, iskajoč Igorja. Čeravno je bil ta preoblečen) ga je general vendar spoznal in mn povedal, da mora nemudoma h kralju priti. Šla sta tedaj skupaj v kraljevo palačo, kjer je general konja svojemu strežajn izročil. Kralj je Igorja prijazno sprejel in ga vprašal, od kodi pride in kam potuje. Igor je rekel: „Jaz sem iz Jemena, iz „srečne Arabije", kjer ste slavni mesti Ueka in Medina". Kralj reče: „Ali imaš tukaj kako kupčijo, pri katerej bi ti mi mogli kaj pomagati ali
svetovati P Kajti mnogo zahvale smo ti dolžni za to, kar si v vojski za nas storil". To rekši je ukazal kralj, naj se Igorju prinese dragocena obleka iz egiptovskega atlasa in tisoč cekinov v zlatu. Ko je Igor to vzel, je kralj še pristavil: „To darilo je majhen del tega, kar smo ti dolžni. Če pa pri nas ostaneš, ti bom že še kaj več poslal, ako boš želel konj ali sužnjev ali velblodov ali kar si bodi". Igor se je lepo zahvalil; potem pa je segel v svoj oprsnik in privlekel na dan zlato škatljicb, v kterej sta bila dva tako velika bri-ljanta (demanta), da se njih vrednost še eeniti ne dd. Ponudil je škatljico kralju z besedami: „O kralj, vzemite tudi vi od mene to majhno darilce 1* Kralj je škatljico res vzel, Igor pa se je poslovil in odšel iz palače. Podal se je spet v tisto kavarno. Tam so ga gospodje obstopili in vprašali, kdaj bo Plotovo hišo v posest vzel. Med tem pa je prišla Plotovo žena vsa objokana in z otrokom v naročju ter prosila Igorja: „O gospod, zvedeli smo že, da je naš oče hišo in celo premoženje zaigral. Zdaj je pa hišo zaprl, ključe vam izročil, nas vse pa po svetu pognal, kapa tega mojega fantička je pa v hiši ostala; otrok se pa tako joka zavoljo te kape. Zato vas prosim, dajte mn vsaj kapo nazaj; rada bi mu drugo kupila, pa nimam toliko denarja". Igor je na to ves ginjen odgovoril: „Ljuba žena, meni se v srce smilite. Pojdite in pripeljite mi svojega moža semkaj!" Žena je šla, gospodje ▼ kavarni pa so bili vsi radovedni, kaj bo Igor s Plotom naredil. Ko je Plot prišel, mu je Igor ves deuar nazaj dal, kar ga je priigral in tudi ključe od hiše rekoč: „Tu imaš vse nazaj, kar sem od tebe priigrali Moli za mene en očenaš za to, druge zahvale ne potrebujem".
Devet sto devet ln šestdeseta noč.
Plot in njegova žena sta zdaj začela Igorju roke poljubovati, vsi okoli stoječi pa so se čudili njegovi blagodušnosti in mn želeli obilo sreče iz nebes. Po celem mestn so začeli o tem govoriti.-
Kralj Krešimir pa, ko je dragocene demante v škatljici videl in njih veliko vrednost spoznal, rekel je svojemn ministru: „Ne vem, kako se mi je proti tujcu obnašati. Mislil sem mu s svojim darilom veselje napraviti, zdaj mi je pa on dva kamna dal, ki sta stokrat več vredna. Zdaj pa še ne vem, ali bo ostal ▼ naši deželi ali ne".
Kar pa Plota zadene, tisti je od samega veselja napravil veliko gostijo, na ktero je Igorja povabil. V hiši je bilo vse okrašeno, jedi so bile okusne in izbrane. Ko je Igor skozi okno pogledal, videl je na vrtu lepo in prijazno hišico, ki je bila pa videti brez prebivalcev. Prašal je toraj Plota, čegava je ta hiša in kdo v njej stanuje. Plot je odgovoril: „Hišica je moja, podedoval sem jo za svojim stricem. Zdaj je čisto prazna, zato te lepo prosim, stanuj v tej hiši, če misliš še en čas t Bagdadu ostati, da bova blizo skupaj, ker te imam tako rad, da ne morem brez tvoje druščine biti". Igor je rekel: „V Bagdadu mislim res še en čas ostati, pa v to hišo se preselim le pod tem pogojem, ako mi jo prodaš". To rekši je brž naštel za hišo tisoč cekinov. Plot je denar vzel, ker se je bal, da si bo Igor sicer drugo stanovanje poiskal. Potem sta se spet k mizi vsedla. Ko je bila gostija končana, je Igor Martiuu naročil, da je konje in vse, kar sta imela, v novo kupljeno hišo spravil. Igor in Plot sta bila vsaki dan akupaj in postala sta najboljša prijatelja.
Eralj pa je škatljieo z demanti kraljiei Drini nesel. Ta se je čudila, videti tako velike demante in prašala je kralja, koliko bi bili vredni. „Taki kamni", reče kralj, „se najdejo le pri največjih kraljih in cesarjih, njih vrednost pa se ne da ceniti*. — „Eje pa si jih dobil?" praša kraljica. Na to jej je kralj povedal celo zgodbo z Igorjem. Eraljica se je čudila in dejala: „Ta človek mora biti iz imenitne ali pa še iz kraljeve hiše. Mi smo mu veliko hvale dolžni, zato se spodobi, da mu napravimo veliko gostijo, pri kteri bo zraven tebe sedel". Eralj je ta nasvet potrdil. Hitro so olepšali in pripravili obednico in kuharjem se je naročilo, naj pripravijo gostijo, kakor je navadna za najvišo gospodo. Na gostijo so povabili tudi ministre in druge velikaše. Neki dvornik pa je bil poslan po Igorja. Eo je ta med zbrane gospode prišel, so vsi občudovali njegovo lepoto in omikano obnašanje. Eraljica in princenja Salica pa ste pri nekem skrivnem oknu opazovale mladega tujca. Eraljiea je rekla tiho proti Salici: „Ja, gotovo, to mora kak prina biti!" Eo je pa zapazila, da ima prineezinja solzne oči in da pogleda ne obrne od Igorja, bala se je, da se bo Salica zaljubila v njega, zato jo je brž proč peljala. Prineezinja Salica je imela svojo lastno palačo, ktera je imela več okenj na glavni trg. Tndi je imela seveda svoje hišine in druge postrežnice.
Po gostiji je rekel kralj Igorju: „Želim te vedno blizo pebe imeti, zato ti bom kupil hišo, ki stoji blizo mojerpalače". Igor se je priklonil in povedal kralju, da že ima svojo lastno hišo, ki jo je kupil od trgovca Plota. Potem se je pri kralju poslovil.
Eo je čez glavni trg proti domu šel, bila je prineezinja Salica ravno pri oknu. On se je na njo ozrl
in ona v njega in pogled ga je prebodel, kakor pnlica. Zaljubil se je t princezinjo tako, da je bil kar bolan. Ko domov pride, ga je Martin vprašal: „Gospod, kaj Vam je, da ste tako spremenjeni? Ali Vas je kdo ujezil, ali ste bolni ali kaj ?" Igor pa ni nič odgovoril, ampak vzel je papirja, tinto in pero in napisal te-le vrstice:
„Tvoj pogled, o prelepa Salica, je presnnil moje srce, kakor pnšica. Umiram od ljubezni do tebe in te prosim, da se me usmiliš".
To pismo je zavil in zapečatil. Plotova žena ga je pa med pisanjem opazovala in brž spoznala, da je jako razbnrjen. Povedati pa je treba, da je bila Plo-tovka nekdaj dojka princezinje Salice, torej pri njej dobro znana. Hotela je zvedeti, kaj ima Igor posebnega in komu je pisal. Zato je šla k njemu v hišo, ga pozdravila in rekla: „Dragi gospod, zdi se mi, da ste nekaj razburjeni in videla sem vas pismo pisati. Ako se vam je kaj neljubega pripetilo, naznanite to meni in mojemu možu, midva vam hočeva z vsem po-streči ali pa z dobrim svetom pomagati, ako bo mogoče.
Devet sto in sedemdeseta noč.
Igor je zdaj ženi vse razodel, pa jej naročil, da nikomur, tndi Plotu ne sme nič o tem povedati. Ona je to obljnbila, tudi povedala, da je bila Saličina dojka, in da je pripravljena pismo k princezinji zanesti in njen odgovor nazaj prinesti. On jej pismo dä in Plo-tovka je šla precej k princezinji. Salica je pismo prebrala, ga vrgla na tla in rekla: „Ljuba žena, na to pismo ne morem nič odgovoriti". Plotovka pa je rekla: „Ljuba princezinja, po celem svetu je znana tvoja omika in uljudnost, zdaj pa hočeš naenkrat tako nenljndna
biti, da bi na tako prijazno pismo ne odgovorila*. Prin-eezinja je prašala: „Kdo pa je tisti, ki mi piše, ali morda je tisti, ki mojemu očetu škatljico z demanti dal?" — „Ja, prav tisti je", odgovorila je žena. „Če je tisti, reče princezinja, potem mu moram pa vendar en par vrstic odpisati". To rekši je ukazala prinesti papirja, tinte in pero ter napisala te besede:
„Nespameten mladenič, kako moraš od mene ljubezen terjati, ko te ne poznam in ne vem, koliko vrednosti je na tebi. Popoten tujec si, nihče ne ve, kakega rodu. Morda si brez premoženja in si upaš svoje oči do princezi nje povzdigniti! Nisi ti prvi, ki je brez upa ljubil. Bodi pameten in izbij si take misli iz glave. Ne piši mi nič več!"
Princezinja je to pismo zapečatila in ga dala Plotovki. Ta ga je pa precej Igorju nesla. Ko je pismo prebral, bil je ves poparjen. Prosil je Plotovko naj bi še eno pismo tje nesla. „Kaj vam pomaga", reče ona, „ko vam pa tako trdo odgovarja". — „Morda se bo pa vendar omečiti dala", rekel je Igor in začel pisati novo pismo, ki se je tako glasilo:
„Tvoje pismo je pomnožilo moje bolečine in pregnalo spanec od mojih oči. Zavoljo tebe sem prehodil daljne kraje, da bi te našel in videl, in zdaj mi tako odgovarjaš! Ako si ponosna na svojo lepoto, pomisli, da sem toliko manj graje vreden, da te ljubim".
Plotovka je tudi to pismo princezinji zanesla. Ta ga je prebrala in Plotovki rekla: „To prenašanje pisem mi je že zoperno. Še ljudem se bom v zobe dala, če bom na take pisma odgovarjala". Plotovka pa je rekla: „Moja kneginja, ti si gospa v svojem gradu in delaš, kar hočeš. Le piši mu, kar se ti zdi!" Princezinja je napisala tak odgovor:
„Mnogo slavni kralji in princi so me že snubili in donasali bogate darove, pa vsi so prazni odšli, ker se ne maram omožiti. Kako misliš, da bom vzela tebe, revnega, nepoznanega vandrovca?"
Plotovka je zanesla pismo Igorju, ki je potem tako odgovoril:
„Govorila si o slavnih kraljih in njih darilih. Moj meč se pa nobenega ne boji. Ako hočeš, bom Bagdad obkolil s celimi oblaki mojih vojakov, ki bodo vsi meni pokorni. Ako hočeš, ti dva tisoč sužnjev pred noge položim; če pa vjete kralje rajši vidiš, ti tudi takih preskrbim. O mojem stanu si se motila; Nubija in Jemen so tiste dežele, ki so meni pokorne".
To pismo je izročil spet Plotovki in jej dal za pot pet sto eekinov. Žena se je zahvalila in šla k princezinji in jej rekla: „Vzemi še to pismo, morda je zadnje*. Ko je prineezinja pismo prebrala, rekla je Plotovki: „Ljuba moja dojka, ti me poznaš od mladosti in veš, koliko prinčev me je že snubilo, pa nisem nobenega marala. Kako bi se mogla zdaj obesiti na nepoznanega človeka? On se sicer baha, kakor bi imel vojake in konje in sužinje, pa kdo mi je porok, da resnico govori? Pojdi tedaj nazaj in reci mu, naj me pusti pri miru". S takim Odgovorom in brez pisma je tedaj žena k Igorju prišla. Mladenič je bil zelo žalosten, pa odločil se je, princezinji še eno, pa poslednje pismo pisati. To se je na kratko tako glasilo: „Razodel sem ti svoj stan, pa nisem bil odgovora vreden! S kakoršno mero meriš, s tako se ti bo vračalo. Kogar boš ljubila in po njem hrepenela, tisti ne bo maral za tebe in mrzel ostal proti tebi. Kar zdaj jaz trpim, bos tudi ti poskusila. Sicer pa ostani zdrava!"
Ko je žena to pismo princezinji prinesla, jo je tista zmerjati začela: „Nesramna ženska, ti me hočeš t sramoto pripraviti! Glej, da se mi iz hiše spraviš in ne prikaži se mi več pred oči!" To rekši je svoje dekle poklicala in jim ukazala, naj Plotovko čez stopnice doli porinejo. Že na je toraj bežala iz hiše.
Devet sto ena in sedemdeseta noč.
Vsa preplašena je Plotovka pribežala k Igorju. Temu se je zdelo, kakor bi se iz sanj zbudil, ko je ženo tako pred seboj videl. Ko mu je pa vse povedala, kako je Salica ž njo ravnala, ugasnila je njegova bolezen do Saiice. Prašal je Plotovko: „Koliko pokojnine dobivate od princezinje?" Žena je rekla: „Sto in dvajset cekinov na leto". Igor jej našteje dve sto cekinov in reče: „Takaj imate dve sto cekinov za letos, drugo leto jih dobite štiri sto in tako naprej do smrti. Od princezinje ni treba nič več vzeti, pa tudi nobene službe več za njo prevzeti. Ker je tako grdo z vami ravnala, ki ste jo dojili, mi je Bog ljubezen do nje iz srca iztrgal. Zdaj se povrnem domov, kakor sem obljubil, kajti minulo je že leto, odkar sem SFöj dom zapustil. Moj oče bo v skrbi zavoljo mene, ker sem njegov edini sin, in bo morda še celo vojsko vzdignil in me isxal, misleč, da me je kaka nesreća zadela". — „Kteri kralj pa je vaš oče?" prašala je Plotovka. »Moj oče", reče Igor, „je kralj Nubije in Srečne Arabije, kjer ste slavni mesti Meka in Medina. Kadar se on na vojsko odpravi, je obdan od sto in štir in dvajset tisoč konjikov. Vsi se klanjajo njegovim ukazom in tudi mojim". To rekši je poklical Martina in mu ukazal konje osedlati. Ko sta Flot in njegova žena
videla, da se Igor na pot odpravlja, sta se oba zjokala, tako sta ga rada imela. Igor pa ju je tolažil, da bo še nazaj prišel, ter rekel: „Zdaj grem k mojemu bratrancu Vlas timiru , ki je kralj Hešamskega roda. Že dolgo ga nisem videl. Od tam se vrnem v Bagdad nazaj in še le potem pojdem na svoj dom". To rekši se je poslovil od Plota in njegove žene in potem sta z Martinom odpotovala. Na konju se je do Vlastimi-rove dežele prišlo iz Bagdada v štirdesetih dneh. Ko Bta nekaj dni potovala, zagledata naenkrat pred seboj veliko število arabskih šotorov. Zvedela sta, da je to rod Benižarcev, ki so bili sovražniki Vlastimirovi. Imeli so pri sebi veliko čredo razne tovorne živine. Tudi je zvedel, da Hešamei Vladimirov rod pogosto napadajo in jim živino odpeljejo, čeravno jim Viaatsmir vsako leto tisoč cekinov za to plačnje, da bi mu mir dali. To slišati, je Igorja jezilo. Vendar sta se šotorom približala, ker je Igor tam upal kaj vode za konje dobiti. Ko do šotorov prijezdita, sta stopila s konj in si odpočila ter se z jedjo pokrepčala. Potem je Igor Martinu naročil, naj prinese vode za konje. Ko je Martin k vodnjaku prišel, sta že dva moža tam stala. „Kam greš? in kterega rodu si ti?" ga prasata. Martin je rekel: „Dajta mi vode za konje. Jaz sem tuj popotnik v deželi in moj gospod me tam pri konjih čaka". — „Ti nisi popotnik", rečeta Arabca, „ampak Vlasti-mirov vohun si kaj mara!" To rekši sta ga prijela in vlekla k svojemu poglavarju, kralju Dušanu. Tisti je Martina izpraševal in ko je zvedel, da je namenjen k Vlastimiru, prijela ga je jeza in že je nkazal, naj Martinu glavo odsekajo. -Minister je pa rekel: „Po-čakajmo, da še njegovega tovariša v pest dobimo". Kralj Dušan je to potrdil, toraj so nekateri po Igorja
leteli. Rekli so mn: „Pridi brž, da boa našemu kralja odgovarjal". — „Kaj pa hoče vaš kralj od mene?" praša Igor. „Tega ne vemo", mu rečejo. „Kdo pa vam je za mene povedal?" praša Igor nadalje. Oni mu rečejo: „Tvoj tovariš, ki je po vodo prišel, je rekel, da sta namenjena k Vlastimiru; zato smo ga prijeli. Kajti Vlastimir je naš sovražnik in naš kralj je ravno namenjen, mu vzeti deželo in ga pokončati s celo rodo-vino" — „Kaj pa je Vlastimir naredil kralju Dušanu?" praša Igor.
Benižarci odgovorijo: „Vlastimir je obljubil, našemu kralju vsako leto dajati po tisoč konj, dve sto sužnjev in petdeset deklet. Zdaj je pa naš kralj zvedel, da se misli Vlastimir upreti in nič več plačati. Zato ga hočemo napasti in pokončati. Zdaj pa le brž z nami pojdi, da se naš kralj ne razjezi! Igor reče: „Počakajte pri mojih konjih, dokler nazaj ne pridem." Oni pa mu rečejo: „Kaj se boš toliko zgovarjal! Kar z nami pojdi, sicer ti glavo odsekamo; saj kralj ha tako vaju oba pustil ob glavo djati, ker sta pri-jatla Vlastimirova." To slišati, je Igorja jeza prijela in skočil je na konja. Dirjal je ž njim proti kraljevemu šotoru in klical: „Na konje! na konje!" Okoli Dušanovega šotora je stalo tisoč konjikov na straži. Igor se je med nje zaprašil in predrl njih vrsto ter prišel v šotor, kjer je kralja Dušana samega našel. Z enim udarcem svoje sablje mu je glavo preklal, in ko je minister ustopil, je še tistega pokončal. Zdaj je videl Martina zvezanega na tleh ležati. Brž mu je vrvi odvezal. Martin se je brž vsedel in enega kraljevih konj, ki so že o mediani tam privezani stali.
Devet sto dve in sedemdeseta noč.
Med tem so prileteli tisti t šotor nazaj, ktere je bil kralj po Igorja poslal. Eo najdejo kralja ia ministra mrtva na tleh, zagnali so velik krik in razglasili to noyico po vsem tabora. Beničarci so bili zavolj tega vsi preplašeni. Igor in Martin pa sta jezdila med njimi in jih pobijala s sabljami. Nastala je grozna zmešnjava, ker nobeden ni vedel, kdo je sovražnik, in tako so se začeli kar med seboj mahati in pobijati. Igor jih je sam več ko dve sto z lastno roko pokončal. Ko so Igorja zdaj tu, zdaj tam videli v največi praski, pa povsodi zmagajočega, mislili so, da jih je napadel z veliko vojsko. Zato so nekteri rekli: „Za koga se vojskujemo, ko je naš kralj mrtev? Rajši se podajmo, Igorju l" Na te besede jih je eela vrsta odložila orožje in poslali so po Igorja in mu naznanili, da se podajo. Drugi, to videti, so ravno tako storili Emalo se mu je podal ves tabor, mu prisegel zvestobo in ga razglasil za svojega kralja Ko se je to po okoliei zvedelo, prišli so kmetje od vseh Btranij in se Igorju poklonili. On pa jih je obdaril z živino, ktere je v taboru veliko množico v plen dobil za kraljem Dušanom. Potem pa je sklenil s eelo pridobljeno vojsko podati se v deželo Vlastimirovo. Martina pa je naprej poslal, da bi Viastimiru to novico naznanil. Ko je Martin čez sedem dnij na Vlastimirov dom prišel, povedal je vse, da Igor pride in kako je pokončal Da-šana, ki je pripravljal vojsko zoper Vlastimira, in kako se je potem Igor polastil vseh Dušanovih vojaiov in zakladov. Vlastimir je bil močno vesel, tako Igor-jevega prihoda, kakor tndi smrti svojega sovražnika Dušana. Ko se je ta noviea po deželi zvedela, bilo
je vie veselo, največ zato, da so bili rešeni hudobnega Dušana. Martinn je Vlastimir dal lepo obleko in mnogo dragih daril. Potem pa je ukazal, naj se eelo ljudstvo pripravi, da pojdejo Igorjn naproti. Vse se je vzdignilo na noge in v treh dneh so srečali Igorja na čela njegove vojske. Igor in Vlastimir sta se objela in poljubila. Potem pa je šel eeli sprevod ukajočih vojakov in dragih ljadij nazaj v Vlastimirovo mesto. Tam je dal Vlastimir mnogo živine zaklati in svoje vinske hrame odpreti in gostil je eelo ljadstvo skozi dvajset dni. Tudi Igorjevi vojaki seveda niso bili pozabljeni.
Med tem časom sta kralj Jaromir in njegova žena zmirom žalovala za svojim sinom Igorjem, od tistega dne, ko je zapustil domovino. Eo je pa leto minulo in o Igorja ni bilo ne duha ne sluha, vzdignil je kralj Jaromir en del svoje vojske, okoli 24.000 konjikov, da bi šel iskat svojega sina in ga rešil, če bi bil kje vjet ali v sužnost prodan. Marširal je z vojsko proti Bagdadu. Eo so bili le še šest ar od tega mesta oddaljeni, ustavil je vojsko in pustil šotore postaviti. Kraljev šotor je bil iz zelenega damasta, bogato obrobljen z biseri in drugimi žlahtnimi kamni. Zdaj si je dal kralj predstaviti Igorjeve družnike, kterih je bilo petindvajset. To so bili mladenči iz boljših hiš, vsi lepe postave in enake starosti z Igorjem. Bili so vsi enako dragoceno oblečeni in niso imeli druzega opraviti, kakor Igorjn kratek čas in tovaršijo delati, bodisi pri igri, ali na lovu, ali pri naukih, ali pri vojaških vajah. Tudi je imel Igor deset lepih deklet po 10—18 let starih, ktere so bile v godbi in petja izurjene. Od teh jih je kralj zdaj le pet seboj Vzel, drugih pet je doma pri kraljici pnstil. Eo so se druž-niki kralju predstavili, ukazal jim je, naj se vsi enako iMt mi, M,
v zeleni damast oblečejo, potem naj si vzamejo vsi enakobarvene konje ter naj jahajo v Bagdad, kjer naj prašajo po svojem gospodn Igorju. Ko ti v Bagdad prijezdijo, je vse ljudstvo letelo za njimi in občudovalo njih lepoto in njih dragoceno, krasno obleko. Ko so prišli mimo kraljeve palače, se je tudi on nad njimi čudil in rekel: „Bad bi vedel, iz katere dežele so ti lepi mladeniči8. Poslal je nekega strežaja do njih, naj jih izprašuje. Rekli so mu, da iščejo svojega gospoda, princa Igorja, ki se je že pred enim letom V Bagdad podal, pa ga ni nazaj. Pustili so kralja prašati, če se je Igor pri njem kaj oglasil. Tudi so mu povedali, da je Igorjev oče, kralj Jaromir, s svojo vojsko v šotorih, šest ur od mesta Bagdada. Ko je strežaj vse to kralju naznanil, bilo je tistemu žal, da ni Igorja prej z večjo častjo sprejel. Ko je ravno o tem premišljeval, nstopiia je kraljiea Drina in brž zapazila, da je kralj nekaj zamišljen. Ko ga praša za uzrok, jej reče: „Ali se še spominjaš tistega mladega tujca, ki ti je podaril tista dva dragocena demanta? Glej, tam doli so njegovi družniki; njegov oče ga je pa prišel z vojsko iskat in biva v šotorih komaj šest ur od Bagdada". Ko kraljica to čuje, jej je bilo žal, da ni Igorju bolj postregla; kralju pa je svetovala, naj dražnike pokliče v palačo in naj jih _ dobro pogosti. To se je tndi zgodilo. Kralj je dražnike poklical v svojo obednico, njih konje pa dal v hlev postaviti. Ko so v obednico stopili, so se kralju globoko priklonili. On jih je prijazno pozdravil in jim povedal vse kar je o Igorju vedel. Tadi je rekel, da je Igor pred kratkem nekam odpotoval, da ga bo pa dal iskati. To je dražnike nekoliko potolažilo. Potem so se 8 kraljem vsedli k gostiji. Kraljica pa je dražnike pri
nekem skritem oknu ogledovala in tako so se jej do-padli, da je šla še po prineezinjo Salico. Obe se niste mogli nagledati lepih mladenčev in njih krasne obleke. Kraljica pa je prineezinji rekla: „Vidiš, to so vsi druž-uiki tistega tujega mladenča, ki so ga Igorja klicali. On je sin Jemenskoga kralja Jaromira in njegov oče ga je prišel z enim delom svoje vojske iskat in leži zdaj v šotorih šest ur od Bagdada.
Ko je Saliea y svoj grad nazaj prišla, premišljevala je vse to, kar se je godilo med njo in Igorjem in obžalovala je zdaj, da je ž njim tako trdo postopala. V njenem srcu se je začela zbujati ljubezen do Igorja. Z?ečer je zapodila vse družice iz svoje izbe, naredila luč in začela prebirati tista pisma, ktere jej je bii Igor pisal. Pri tem je postala tako žalostna, da se je celo noč jokala. Zjutraj je poklicala eno svojih družic, po imenu Sožalenko. Tej je rekla: „Nekaj me zelo žali, pa moraš tiho biti in nikomur nič povedati. Pojdi po gospo Plotovo; jaz jo potrebujem v neki zelo žalostni zadevi".
Devet sto tri In sedemdeseta noč.
Deklica je ubogala in šla k Plotovki. Našla jo je dragoceno nališpano in tudi hišna oprava je bila nenavadno lepa. Temu se je Sožalenka čudila in vprašala je gospo Plotovo, od kedaj da je tako obogatela. »Ljuba Sožalenka", reče Plotovka, „ali misliš, da se samo pri tvoji kneginji nahajajo lepe reči? Jaz sem jej zvesto služila, pa ona je z menoj tako grdo ravnala. Le povej jej, da me je princ Igor za kterega sem se pri njej potrudila, bogato preskrbel in da od princezinje ničesar več ne potrebujem". Sožalenka je
rekla: „To je že pozabljeno, kar je bilo takrat. Princezinja te zdaj potrebnje, le pridi z menoj k prineezinji!* Plotovka pa ni hotela iti in je rekla: „Prine Igor, ki mi zdaj letno plačo daje, mi je prepovedal, še kdaj stopiti čez vaš prag". Eo je dekle videla, da nič ne opravi, je šla k prineezinji nazaj in jej povedala, kaj je Plotovka rekla in kako bogastvo je našla pri njej. Zdaj se je prineezinja kesala, da je s svojo dojko tako trdo ravnala. Več dni je v tihi žalosti preživela in vedno mislila na Igorja.
Princ Igor pa se je pri svojem bratraneu Vlasti-miru dvajset dni mndil, potem pa se je pripravil na pot, da se vrne v Bagdad in od tam domov. Ves plen, ki ga je kralju Dušanu vzel, naložil je velikemu številu tovorne živine ter ukazal Martinu, naj s tem blagom naprej potuje. Ko je Martin s tem bogatim plenom čez nekaj dni v Bagdad došel, je vse vkup letelo in se čudilo. Eo je še Igor na čelu svojih konjikov v mesta prijezdil, so ga ljudje brž spoznali in z burnimi klici pozdravljali. Tudi kralj Erešimir je kmalo zvedel, da je došel tisti mladi Igor z bogatim plenom in s 50.000 konjiki v mesto. Kralj je brž ukazal, da se mora vse mesto olepšati z zelenjem, cvetlicami in baHderi, in da morajo vsi ljudje praznovati in se praznično obleči. Kralju Jaromiru pa je naznanil po hitrih jezdecih, da je njegov sin došel. Kralj Jaromir je bil silno vesel. Sklical je svoje vojake in ukazal vojaški godbi, igrati vojaške koračnice. Ob enem je vso vojko vzdignil in marširal ž njo proti Bagdadu svojemu sina naproti. Ko je Igor toliko konjikov iz daljave prihajati videl, gledal je< na bandera in ko je zapazil veliko zeleno zastavo, spoznal je koj, da prihaja vojska njegovega očeta. Ves vesel je šel očetu naproti. Ko se
srečata, sta se objela iti od samega veselja skoraj govoriti nista mogla. Potem so se vsi skupaj v mesto podali. Med tem pa je kralj Krešimir Ukazal prirediti stanovanja za kralja Jaromira in njegove častnike ter za prinea Igorja in njegove častnike. Za vse vojake obeh vojsk pa se brž ni našlo dovolj prostora, zato sta Jaromir in Igor pustila kar po trgih, ulicah in bližnjih travnikih šotore postaviti. Dala sta veliko živine zaklati in za vojake se je kar na prostem knhalo in peklo. Tudi ljudstvo iz mesta se je pridružilo vojakom in Igor je ukazal, naj se toliko jedij pripravi, da bo vse ljudstvo sito. Kralj Krešimir pa je odprl svoje vinske hrame in pustil več sto sodov zapeljati na kraje, kjer so vojaki in drugi ljudje knhali in jedli, tako da so se vsi lahko vina napili. Po celem mestu je bilo ukanje in vriskanje in veselo petje. Še kmetje iz okolice, ko so to zvedeli, so v celih trumah v mesto hiteli in se udeležili splošnega veselja.
Igor pa se je podal v svojo hišico, ki jo je od Plota kupil. Tam sta mu Plot in njegova žena z velikim veseljem naproti prišla. Igor jima je podaril tri lepe konje, deset velblodov, sto glav goveje živine in nekaj kosov dragocenega blaga za obleke. Kralju Krešimiru pa je v dar poslal deset sužinj, deset sužnjev, petdeset lepih konjev, petdeset velblodov, tri sto volov in mnogo dragocenih dišav. Kralj je bil teh daril zelo vesel, pa ni vedel, kaj bi on Igorju podaril Med tem pa je Igor darove delil med visoke in nizke, vsakemu po njegovem stanu. Kraljica, ministri, dvor-aiki, generali, pa tudi strežaji in drugi kraljevi posli ter Bagdadski vojaki, vsak je nekaj dobil. Samo prineezinja Šalica ni dobila ničesar, in to jo je močno peklo. Premišljevala je dolgo, kaj bi storila; slednjič
pa je rekla Sožalenki: „Pojdi k Igorja in reei mu: „Kaj ti brani, poslati tudi princezinji Saliei nekaj svojega plena?" Sožalenka je precej šla, pa našla je Igor-jevo hišo zastraženo. Ko je pa Igor zvedel, kdo je došel, rekel je stražam, da so deklico k njemu spustile. Igor je ukazal svojim družnikom, da so se odstranili in je zamögel s snžinjo sam govoriti. Sožalenka se je princu spoštljivo priklonila in mu rekla: „Jaz sem služabnica princezinje Salice. Ona ti poljublja roke, te pozdravlja in se veseli, da si se srečen vrnil iz nevarnih bojev. Žaluje pa tudi, ker si jo tako čisto zavrgel in pozabil. Vsi se veselijo tvojih daril, ona pa ni ničesar dobila". — Igor odvrne: „Hvaljen bodi Bog, ki srca preobrača! Moje srce je bilo polno ljubezni do nje. Zavolj nje sem zapustil stariše in domo" vino. Pa ona je bila neusmiljena proti meni. Vendar jej bom nekaj dal za spomin, kajti dolgo ne ostanem več v tej deželi, temveč povrnem se v svojo domovino". Na to je šel in prinesel za princezinjo lepe zaviatne koralde iz biserov v vrednosti tisoč cekinov. Tudi Sožalenki je podaril lep zlat prstan. Sožalenka je šla vesela nazaj, je povedala, kaj je princ rekel in nazadnje jej je izročila koralde. Ko je Salica dragocene koralde pogledala, se je razjokala in rekla: „Lepe so res; pa še rajši bi gledala tistega, ki jih je posla!". Na to si je dala prinesti tinte in papirja in spisala je na Igorja sledeče pismo:
„Moja duša je žalostna, ker sem ločena od tebe. Brez tvoje ljubezni ne morem živeti. Nič drnzega me ne veseli. Ne izdaj me, pa vedi, da mnogo trpim zavoljo tebe". Ko je pismo zapečatila, dala ga je Sožalenki, naj ga nese Igorju in naj prinese odgovor. Sožalenka je šla s pismom in našla je pri Igorja pet
lepih deklet, hile so njegove sužinje, vse v krasnih oblekah.
Devet sto štir fn sedemdeseta noö.
„Kaj želiš?" praša Igor. Namesto odgovora je Sožalenka pismo poljubila in mu ga izročila. Ko ga prine prebere, je rekel: „Mi smo vsi od Boga in se bomo k Bogu povrnili." Potem si je dal prinesti tinte in papirja in napisal te besede:
„Ko sem te ljubezni prosil, imenovala si me „vandrovca", ki nič nima. In ko sem ti že povedal, kdo sem, nisi verjela, temveč si me zasmehovala in se bahala s kralji in princi, ki so te že snubili. Zdaj pa je ljubezen do tebe zbežala iz mojega srca, in ne maram od tebe nič slišati. Učila si me, naj voljno terpim; zdaj sama poskusi to dobroto!"
Sožalenka je to pismo prineezinji zanesla, in ko ga je ta prebrala, odgovorila je s sledečim pisanjem: „Bila sem trda s teboj, ker takrat se nisem vedela, kaj je ljubezen. Zdaj si me ti ljubiti naučil pa me brž spet kaznuješ, ker se mi odteguješ in me pustiš brez upa trpeti. Usmili se me, da me prevelika žalost ne umori."
Ko je Sožalenka to pismo Igorju prinesla, našla ga je spet v druščini njegovih peterih sužinj. Prine ni pisma precej odprl, ampak je prej prvi sužinji ukazal, naj na citre zaigra in kaj zraven zapoje. Ko je zapela prav lepo pesem, ukazal je prine še drugi sužinji, da je zapela. Tudi to je pohvalil in poklical potem tretjo, četrto in peto sužinjo, da so po vrsti vsaka eno pesem zapele. Sužinje so bile nad svojim lastnim petjem tako ginjene, da so se vse jokale. Igor pa jih je pohvalil, da so dobro zapele Sožalenka
pa je kar strmela nad lepoto teh deklet ia njih krasnim petjem. Eo je pa videla, da princ noče pisma brati in jej odgovor napisati, šla je brez odgovora žalostna domov in povedala je princezinji, kaj je videla.
Devet sto pet In sedemdeseta 1106.
Eo je Salica zvedela, da pojde Igor kmalo na svoj dom in ko je premislila, da jo je pnstil brez odgovora, postala je silno žalostna. Začela je jokati in zdihovati, padla je na svojo blazino in en čas je ležala kakor mrtva. Potem je spet nstala in rekla Sožalenki: „Tebi bom povedala, kako mi je pri Brcu. Bog vć, da bom nmrla. Kedar ne bom več živa, vzemi te koralde in nesi jih prinen nazaj ter povej mn, da me je umorila prevelika ljubezen do njega. To bo tadi njega tako užalilo, da bo umrl. Potem ga položite k meni v moj grob. Tö je moja zadnja želja." Kmalo po teh besedah je postala princezinja bleda ko smrt in zopet se je vlegla. Minulo je več ur, pa Salica ae ni predramila, tudi ni vzela ne jedi, ne pijače. Sožalenka je bjla vsa prestrašena in je šla h kraljici. Eo je tista zvedela, kako je njena hči bolna, šla je hitro k princezinji. Na klic svoje matere je odprla oči in na vprašanje, kje jo boli, je rekla, da je bila T kopelji in da jo je tista preveč oslabila. „Upam pa," je dostavila, „da bo kmalo bolje." Ko je kraljiea odšla, je princezinja Sožalenko ozmirjala zavolj toga, ker je šla po kraljico. „Nikomur ni treba 'nič praviti," je rekla, „kaj mi je. Saj bom kmalo prestala- Boljši je smrt, ko tako življenje." Po teh be-aedah jo je spet slabost napadla, da je zadremala. Kq Be prebudi, je poklicala Sožalenko, vzela koralde
od svojega vratu ter jih izročila Sožalenki s besedami: „Nesi jih Igorju nazaj in povej, da bom kmalo umrla iz ljubezni do njega, naj toraj koralde nazaj vzame, ker nihče drugi ni vreden, jih za menoj imeti, ko on."
Sožalenka je hitro šla, izročila Igorju koralde ter objokanih očij pravila, kako prineezinja iz žalosti umira, ker je prine tako trdosrčen do nje. Nazadnje je še rekla: „Med prineezinjami je ni nobene, da bi jej v lepoti enaka bila, kako moreš tako brez usmiljenja gledati, da zavolj tebe umira?" Te besede so princa ganile, in prineezinja se mu je začela smiliti. Rekel je dekli: „Pojdiva k njej, da jo potolaživa!" Takoj je šel s Sožalenko v grad. Sožalenka je dnri za seboj zapirala, in ko prideta v spalnieo prineezinje, najdeta jo vso bledo in kakor mrtvo na blazini ležati. Sožalenka se je že hotela na glas razjokati in z jokom ljudi vkup sklicati. Igor pa jej je branil in namignil, naj še potrpi. Potem se je k princezinji vsedel in položil svojo roko na njene prsi in čutil, da srce še trka. Zdaj jo je z roko potipal po licu, in prineezinja se je prebudila. Kakor omamljena se je ozrla na zraven atoječo Sožalenko in jo vprašala: „Kdo pa je ta mož, ki si je upal v mojo izbo in se je eelö k meni vsedel?" — „O kneginja," reče sužinja, „ali ne poznaš prinea Igorja?" Na te besede je Saliea stegnila avojo roko in jo položila Igorju na ramo. Bolj in bolj je prišla k moči in začela se je a princem razgovarjati. Ko ae je čez en čas se * jedjo nekoliko pokrepčala, bila je že toliko pri moči, da je vstala. Še dolgo sta z Igorjem govorila in oba sta bila drug druzega vesela. Slednjič reče princ: „Zdaj je čas, da grem j jutri pa pojdem k tvojemu očetu in ga bom
prosil, đa mi tebe za ženo da, ako ti je prav." Ona reče: „Bog v6, da je to moja želja in moje veselje." Potem sta se poslovila. Drugo jutro je šel prine v vojni tabor k svojemu očetu in se je dolgo časa ž njim razgovarjal. Na enkrat pa mu je besedij zmanjkalo in postal je zamišljen in žalosten.
Devet sto Sest In sedemdeseta noč.
„Kaj ti je moj ljubi sin," reče kralj Jaromir ves prestrašen; „neka skrb ali pa žalost ti je videti na licu. Saj veš, da za tebe vse storim, toraj le povej, kaj želiš, če je človeška pomoč dovolj!" Princ reče: „Seveda je zadeva precej kočljiva. Ti veš, ljubi oče, da sem zavolj princezinje Salice zapustil stariše in domovino. Jaz jo ljubim iskreno in želim, da jo greš ti jutri b kraljn Krešimiru za mene snubit." Potem je očetu vse povedal, kaj se je godilo med njim in princezinjo. Ko je kralj to slišal, je brž vstal, in si dal pripeljati osedlaoega konja. Potem je sklieal štir-deset svojih generalov, da so ž njim jezdili h kralju Krešimiru. Bagdadski kralj Krešimir je te imenitne goste z vso častjo sprejel in jih peljal v svojo palačo, kjer se jim je brž miza pogrnila. Za sebe in za kralja Jaromira je pustil prinesti dva zlata stola. Potem so se vsedli h gostiji. Seveda se je na mizo prineslo, kar je bilo najboljšega pri hiši. Nastopili so tudi godci in nazadnje štir in dvajset mladih pevk v krasnih oblekah. Slednjič je rekel kralj Jaromir kralju Krešimiru: „Prijatelj, imam neko prošnjo do tebe, in ako mi jo nslišiš, hočem biti tvoj zaveznik, in tvoji sovražniki bodo tudi moji sovražniki." Kralj Krešimir odgovori: „Le povej, kaj želiš; kajti resnično rečeni)
da tebi bi nerad kako prošnjo odrekel." Na to je kralj Jaromir povedal, kako močno poželi prine Igor prineezinjo Salico za ženo, in prosil je, naj se mn želja izpolni. Kralj Krešimir reče: „Meni je že ljubo; pa prašati moramo tudi Salieo in njeno mater." To rekši se je preeej podal k svoji hčeri, kjer je slučajno tudi kraljico našel. Ko je vse povedal, prašal je Salico, kaj na to reče. Ona odgovori vesela: „Meni je že prav, ljubi oče, in to tem bolj, ker vidim, da ste tudi Vi za to." Kraljica pa reče: „Če je vama prav, je tudi meni." Na to je šel kralj v obednieo nazaj in rekel je kralju Jaromiru „Bog je s teboj, tvoja želja se bo izpolnila." Jaromir odgovori: „Bog vse prav obrne. Ali ne misliš, da bi precej Igorja poklicali in mu to naznanili? Potej i pa se precej pismo naredi." — „Tvoja |elja je trdi moja," reče kralj Krešimir. Poklicali uo tedaj Igorja in mu povedali, da je njegova zadeva povoljno rešena.
Devet sto sedem fn sede ndeseta noč.
Zdaj si je pustil Igor pripeljati štir in dvajset velblodov in deset konj ter jih obložiti z zlato in srebrno posodo, s svilo, damastom in žametom ter dragocenimi dišavami. To vse jc dal zapeljati v kraljevo palačo in prosil je kralj ■ Krešimira, naj bi to blago vzel kot darilo. Kralj e bil teh dragocenih daril veBel in rekel jih je spraviti v svojo zakladnico. Potem pa je poslal po sodnika, da je spisal ženit-vanjsko pismo, in koj potem je bila poroka. Ko je bilo to končano, napravil je Igor bogato gostijo za visoko gospodo. Za ljudstvo je pa napravil veliko ljudsko veselico, ki je trajala deset dnij. Od blizo in
daleč je bilo povabljeno vse ljudstvo, kdor je hotel zastonj jesti in piti. Po teh slavnostih je ostal Igor še sedem dnij v Bagdadu, potem pa se je s svojim očetom in svojo mlado ženo ter s celo vojsko odpravil na pot proti svoji domovini. Kralj Krešimir jih je spremil tri dni daleč. Ko so bili že blizo glavnega mesta, poslali so hitrega jezdeca naprej, da bi kraljici sporočil, da se njen sin Igor s svojo mlado ženo in svojim očetom srečno vračajo na svoj dom. Kraljica je bila te novice silno vesela, pa tudi celo ljudstvo, ko se je to po. mestu razglasilo. Drugi dan je bilo vse ljudstvo po koncu, da so šli kralju in princu naproti. Vojaške godbe so igrale vesele karačnice. Bilo je veliko veselje, ko ste ae obe trumi srečali, kajti vsak je imel med vojaki še kakega žlahtnika, prijatelja ali znanca, da ga je pozdravil. Zelo gin-ljivo je bilo svidenje med kraljico in princem Igorjem, pa tudi princezinja Salica se je kraljici kmalo prikupila. Ko so vsi v mesto došli, napravil je kralj Jaromir veliko veselico za vojake in celo ljudstvo. Tudi kmetje so bili vsi veseli in zažigali so po gorah kresove.
Devet sto osem in sedemdeseta noč.
Med tem pa se je velika gospoda, namreč kralj in kraljica in princ s svojo nevesto, ministri, generali, velikaši in dvorniki, zbrala k posebni gostiji, ki je bila tako bogata in lepa, da ne kmalo take. Vse, kar je najboljšega, se je nosilo na mize v zlatih posodah. Najboljša vina iz vseh koncev sveta, in kar je še kaj imenitnega, predstavilo se je povabljenim. Vseh oči so Me uprt? v mladega princa Igorja in
njegovo prekrasno soprogo prineezinjo Šalico, ki je bila zdaj že spet rudeča in bela kakor jabolčin cvet. Eo so bili že vsega dobrega siti, so nastopili pevci in pevke iu igralci in godci. Nazadnje je kraljica pripeljala desetere Igorjeve snžinje, vse lepe kakor rožice in v krasnih oblekah. Vsaka iz njih je morala eno pesem zapeti. Pele so tako lepo, da so očarale vse poslušalce. Eo so končale, rekel je kralj svojemu sinu Igorju; „Vendar je škoda za te lepe in tako izobražene deklice, da morajo v sužnosti živeti. Ako hočeš danes kaj dobrega storiti, daj jim prostost!" Igor odvrne: „Na Vašo besedo, ljubi oče, bom to storil in še več." Na to je deklicam naznanil, da jim da prostost, da jim daruje vso drago obleka in ves lišp, kar so ga od njega dobile, nazadnje pa je pustil še vsakej po sto cekinov izplačati, da bi imele za prvo potrebo, ko grejo svobodne med svet. Deklice so mu roko poljubile in sle vesele v svoje spalnice ter začele prebirati svoje reči. Emalo potem so se tudi kraljevi gostje razšli.
Eralj Jaromir je živel še sedem let. Igor mu je napravil veličasten pogreb. Potem je zasedel prestol (tron) svojega očeta. V spomin na to je razdelil mnogo daril med siromake in bogate in vse jetnike je spustil iz ječ. S Salico je živel v srečnem zakonu. Vladal je modro in pravično, zato ga je hvalil celi svet. Njegovi otroci so podedovali vse lepe lastnosti svojih starišev.
Devet sto devet in sedemdeseta no6.
Historija o kralju Držislavu, princu Trpimiru in sedmerih ministrih.
V Sini je vladal nekdaj mogočni kralj Držislav, moder in pravičen mož. Ko je pa v leta prišel in ostal brez otrok, ga je to tako bolelo, da je postal otožen in se zapiral pred ljudmi. Ni mogel strpeti, da bi se krone polastila kaka tuja rodovina. Ko ga enkrat več dnij ni bilo iz palače, mislili so ljudje že, da je umrl, i a da se njegova smrt pred ljudstvom skriva. Neko noč pa se je eni njegovih žen (kajti v teh krajih imajo kralji po več žen) sanjalo, da bo porodila. Šla je tedaj h kralju, da mu naznani to novico. Našla ga je vsega zamišljenega in otožnega, in ko je zvedela, da zavoljo tega tako žaluje, ker nima otrok, rekla mu je: „Nocoj to noč se mi je v sanjah neki duh prikazal in mi tako govoril: „Kralj si želi otroka. Če pa sina dobi, čaka tistega velika nevarnost, vendar bo smrti srečno ubežal. Ako pa hčerko dobi, se bo njegovo kraljestvo razdrlo. Pa nobena druga žena mn ne bo rodila otroka, kakor samo ti. Noseča pa boš postala v znamenju dvojčičev." Tako je duh k meni govoril. Zato bodi potolažen." Kralj reče na to: „Blagor tebi, ako si resnico govorila, ako mi otroka rodiš, boš povzdignjena čez vse druge moje žene." Odslej je bil kralj bolj vesel. Ko je stopila luna v znamenje dvojčičev, postala je kraljiea res noseča, in ko je njen čas prišel, rodila je lepega sinka. Tega je bilo vse ljudstvo veselo. Kralj pa je vse modrijane in zvezdoglede svoje dežele vkup sklieal in jim ukazal, naj pogledajo v zvezde, ds
zvejo, kako se bo novorojenemu princu Trpimiru na tem svetu godilo. Zvezdogledi so eelo noč v zvezde gledali, zjutraj pa so kralju rekli: „Tvojemu sinu kažejo zvezde dolgo in sraeno življenje. Le v mladih letih ga čaka ena velika nevarnost. Pa tisto bo srečno prestal, in potem bo srečen do smrti." Kralj je dal modrijanom mnogo darov, in potem so sli domov. Princa pa je kralj izročil njegovi materi in drugim ženskam v izrejo. Ko je prine pa dovršil štirnajsto leto, je kralj spet vse modrijane svoje dežele vkup sklieal. Prišlo jih je tri sto in šestdeset. Tem je odkazal kralj lepa stanovanja in dajal je njim na čast bogate gostije. Cez nekaj dnij jim je rekel, da on želi, naj bi iz svoje srede 50 najmodrejših izvolili. Ko je bilo teh 50 voljenih, rekel je spet tem, naj iz svoje srede 10 najmodrejših izvolijo. Ko je bilo to storjeno, rekel je tem deseterim: „Jaz iščem učenika za svojega sina, princa Trpimira. Povejte mi toraj, kteri mož v deželi bi bil najbolj sposoben za ta posel ?" Vsi deseteri so odgovorili: „V celi deželi ni bolj modrega in učenega moža, kakor je Vrlin. Temu daj princa v odgojo." Kralj je tedaj pustil Vrlina poklicati, in ko je tisti prišel, povedal mu je kralj, kako so mu njega vsi modrijani priporočili kot učenika za princa Trpimira, ter ga vprašal, če bi se hotel tega podstopiti. Ko je Vrlin privolil, poklical je kralj princa in ga učeniku izročil, kteremn je naročil, da naj vzgojo v tieh letih dokonča. Vrlin je princa k sebi vzel in si mnogo prizadjal, da bi princa izučil v vseh potrebnih vednostih. Toda princu so le igrače v glavi tičale, za lepe nauke pa ni maral. Tako je minulo troje let, pa princ se še ničesar ni naučil. Ko je tedaj kralj princa izpraševal ia je videl,
da nič ne zna, sklical je spet vse modrijane in jih vprašal, kaj je zdaj storiti, ko princ nič ne zna. Modrijani so Vrlina pred se poklicali in ga vprašali, zakaj da princa ni nič naučil. Vrlin odgovori: „Princu ni drnzega mar, ko igre, zato se nič ni naučil. Vendar, če mi kralj tri reči obljubi, hočem njegovega jina v sedmih tednih več naučiti, ko kdo drugi v sedmih letih." — „Ktere so pa te tri reči?" vpraša kralj. Vrlin reče: „Tri zapovedi ti bom dal, ktere moraš držati: Prva je, delaj z drugimi tako, kakor želiš, da bi drugi s teboj ravnali; druga je, ne stori ničesar nepremišljeno; ampak vselej se prej posvetnj z modrimi možaki; tretja je, grešnikom odpuščati bodi vedno pripravljen. To je vse, kar od kralja zahtevam. Kralj je na to vpričo vseh obljubil, da se bo držal po teh naukih. Vrlin pa je vzel prinea seboj. Najel je posebno hišo. Potem je dal na table zapisati vse tiste nauke, kterih bi se imel princ učiti. Te table je obesil po stenah v izbah tiste hiše. Potem je peljal princa v to hišo, mu pokazal table po stenah in mu naročil, naj vse te nauke na papir prepiše. Potem mu je pustil v hiši živeža in vode in odšel, zaklenivši vrata za seboj, tako da je princ čisto sam v hiši ostal. Pustil je princa tri dni samega, Trpimir od dolzega časa ni vedel kaj početi, zato je prebiral in prepisoval tiBte nauke, kakor mu je učenik naročil Čez tri dni mu je Vrlin spet živeža prinesel, mu razložil in pojasnil nektere nauke in potem spet odšel, prinea samega v hiši pustivši. Princ ni imel nobene druščine in nobene igrače, tako je bil že zavolj dolzega časa prisiljen, tiste nauke prebirati in prepisovati. Ker je bil bistre pameti, si je kmalo vse zapomnil, in ko je minulo Bedem tednov, je znal že vse
iz glave. Ko je bilo to dovršeno, se je učil jezditi in na lok streljati. Ko je prine to znal, je Vrlin kralju sporočil, da je prine izučen. Kralj je bil tega vesel in sklical je ministre in druge velikaše skupaj, da bi poslušali in videli, kako se je princ izučil. Vrlinu pa je naročil, naj princa na določeni dan v kraljevo palačo pripelje. Vrlin pa je šel po noči na zvezde gledat in je spoznal, da bo prine v sedmih dneh v veliko nesrečo zagazil. Poklical je tedaj princa in mu rekel: „Naučil sem te, iz zvezd brati, zdaj pa sam poglej, kaj ti zvezde v bližnjih dneh obetajo." Princ je pogledal in se silno prestrašil, ko so mu zvezde pokazale smrtno nevarnost. Vprašal je Vrlina: „Kaj mi svetuješ, da naj storim?" Vrlin odgovori: „Jaz ti svetujem in ukažem, da skozi sedem dni nobene besede ne spregovoriš, ko bi te prav tvoj oče umoriti hotel."
Devet sto in osemdeseta noč.
» Če boš tej nevarnosti ubežal," dostavil je modrijan, „potem boš srečno vladal kraljestvo tvojega očeta. Ako pa pogineš, pomisli, da Božji roki nihče ne uteče. Zaupaj v Boga in prosi ga, da ta nesreča mimo tebe gre, ne da bi te pokončala. Na noben način pa se ne daj zapeljati, da bi kako besedo spregovoril." Prine je šel tedaj h kralju, in ministri so se požurili, priti mu naproti in ga pozdraviti. Ko je princ pred kralja stopil, ga je tisti ves vesel objel, ko ga je pa kralj ogovarjati začel, ni dobil od princa nobenega odgovora. Kralj se je tega zelo prestrašil in ukazal je, naj mu pripeljejo učenika Vrlina. Tisti pa se je bil že prej skril, in niso ga mogli nikjer tOOi nož Ä	tr
najti. Gospodje, ki so bili zbrani, da bi poslušali prinčevo izpraševanje, so bili skor vsi te misli, da se je princ prestrašil tako odlične dražbe in da mn je to sapo vzelo, ker vidi toliko ljudij pred seboj. Kralj je tedaj ukazal, da naj se princ med ženske odpelje, kjer ga bo strah zapustil in bo začel spet govoriti. Ko je pa princ prišel v palačo, kjer so stanovale kraljeve žene, se je ena iz njih, po imenu Mešantina, na vso moč zaljubila v njega, kajti princ Trpimir je bil zalega obličja in lepe postave ter sedemnajst let star, v kteri starosti so v gorkih deželah možki že popolnoma doraščeni. Poklicala ga je v svojo izbo, se mu laskala, ga božala in mn slednjič rekla: „Obljubi mi svojo ljubezen, pa bom tvojega očeta s strupom s poti spravila, pa boš ti kralj namesto njega." Princ pa se je teh besed prestrašil, in pristudila se mu je ženska, ki jih je izgovorila. „O ti zavržena!" mislil je sam pri sebi, „ti boš svojo plačo dobila, kedar pride Čas, da bom smel zopet govoriti!" Ves jezen je zapustil Mešantino in njeno spalnico. Mešantina pa se je zdaj začela bati, da bi je princ ne izdal, zato ga je hotela s tožbo prehiteti. Raztrgala si je obleko, razpletla si lase, okraspala se po licu in taka je šla pred kralja ter se na vso moč jokala. „Kdo te je tako zdelal?" praša kralj. »Tvoj sin Trpimir, o kterem pravijo, da je mutast, pa nič ni res," lagala se je hudobnica, „Nekaj nesramnega je hotel od mene, in ko nisem privolila, me je začel trgati in tepsti, da sem mu komaj nšla. To slišati, je bil kralj Držislav tako jezen, da je precej ukazal, naj se princu glava odseka.
Ko so njegovi sedmeri ministri to zvedeli, govorili so med seboj: „To pa vendar ne gre. Enega
samega sina ima kralj in še tega hoče umoriti, in to na tožbo ene same ženske. Kdo vč, ali ona resnico govori? Kralj se bo pozneje tega gotovo kesal, zato moramo skrbeti, da to smrtno sodbo zabranimo." Ministri so se potem zmenili, da bodo po vrsti vsak dan en drug h kralju hodili in da bo vsak kralju toliko časa prigovarjal, da bo prinčevo smrt za en dan odložil. Tako so sklenili, prinčevo smrt od dne do dne odkladati, toliko časa, dokler se ne bo Bogu dopadlo, ga rešiti. Zato je šel prvi minister še tisti večer h kralja in ga prosil, naj mu dovoli, da mn bo nekaj goyoril. Ko je kralj dovoljenje dal, rekel je minister: „Ko bi ti, o slavni kralj, tisoč otrök imel, potem bi se jaz ne čudil, da ti je tako lahko, enega na smrt obsoditi. Tako pa imaš le enega otroka in še tega hočeš umoriti dati, ne da bi se prej prepričal, ali je tožnica resnico govorila ali ne. Da ženskam ni veliko verjeti in da so silno zvite, to posnameš lahko iz sledeče povesti:
Devet sto ena In osemdeseta noč.
Historija o kralju, o ministra in njegovi ženi.
Neki kralj, ki je imel veliko oblast, pa slabost, da je ženske rad imel. je enkrat pogledal v okno neke hiše in tam videl prav lepo žensko, ki je doli gledala. Sklenil je, soznaniti se s to žensko. Ko je pa zvedel, da je že omožena, in sicer da je žena njegovega ministra, poslal ga je po opravkih v neko daljno deželo. Komaj je minister odšel, podal se je kralj k njegovi ženi. Ona ga je prijazno in spoštljivo sprejela, kakor se z» tacega gospoda spodobi. Ko jo je pa kralj po-
ljubiti hotel, rekla je: „Pustimo to ie za sedaj, saj. nam ne. uide. Le to prošnjo imam do Vašega veličanstva, da ostanete danes moj gost. Hitro pojdem kaj jedij pripraviti, med tem časom pa se blagovolite zabavati s to le knjigo!" To rekši, mu je ponudila knjigo, kjer je bilo popisano, kako velik greh je pre-šestovanje, kako lepa čednost pa da je čistost in zakonska zvestoba. Tudi so bili našteti zgledi, kako hudo Bog nečisti greh kaznuje. Med tem ko je kralj te bukve prebiral, pripravljala je ministrova gospa v kuhinji različne jedi, pa take, da so imele vse podoben okns. Eo je bilo kuhano, prinesle so ženske vse jedi v devetdesetih skledah na mizo. Eralj je pokusil iz vseh skled; ko je pa zapazil, da imajo vse jedi, čeravno so različne, skoraj enak okus, začudil se je nad tem in vprašal gospodinjo, kaj to pomeni. Ona mn odgovori: „Devetdeset skled pomeni devetdeset žen, ki jih imaš. In kakor so te jedi različne, pa imajo vendar vse enak okus, ravno tako so tudi tvoje žene različne v podobi, pa njih poljubi so si vendar vsi enaki. In če bi Vas jaz poljubila, tudi moj poljub ne bo nič sladkejši mimo poljuba kterekoli Vaših žen." Eralj je na te besede spoznal, da žena resnico govori, sramoval se je, opustil svoj naklep in odšel domov. Toda na blazini, kjer je bil kralj sedel, je svoj prstan pozabil. Med tem je prišel minister domov. Našel je prstan na blazini (zofi) in ga brž za kraljevega spoznal. Od tega časa je imel svojo ženo na sumu, da je nezvesta, in se je na tihem od nje ločil. Sorodniki ministrove žene pa so se za njo potegnili in ministra pri kralju tožili rekoč: „Imeli smo lep vrt in ga tvojemu ministru v dar izročili. On pa ta lepi dar zaničuje, ga ne pogleda, tako da bodo vrt pre-
rastle koprive in vresa." Minister pa je odgovoril : „Ta vrt sem prej visoko cenil in lepo skrbel zanj. Enkrat pa sem našel v vrtu levove stopinje. Od tega časa sem se bal na vrt stopiti." Kralj je razumel, kaj hoče minister reči, zato mu je rekel: „Potolaži se, prijatelj, in ne sodi svoje žene po nedolžnem. Lev je bil res na tyojem vrtu, pa škode ni nič naredil." Minister je šel zdaj svojo ženo obiskat, ki je v drugi hiši stanovala, in prosil jo je, naj mu povč, kako je takrat bilo, ko je bil kralj v hiši. Ona mu je vse po pravici povedala. Ko je minister spoznal, da je ženo po krivem sodil, prosil jo je odpuščanja in vzel jo je spet k sebi. Odslej sta mirno in srečno skupaj živela.
Devet sto dve In osemdeseta noč.
„To historijo sem ti povedal, o kralj," je rekel minister, „da spoznaš, kako zvite so ženske. Gotovo je bila ta ministrova žena dovolj prebrisana, da se je kralja na tako lahek in moder način ubranila." Kdo vč, če nima tudi Mešantina kake zvijače in laži v srcu?" Kralj je začel premišljati in je prinčevo smrt še odložil. Zvečer pa je Mešantina k njemu prišla in mu tako govorila: „O knez, kaj bodo ljudje rekli, če zvejo, da imajo ministri več veljave, ko ti? Ti si ukazal, princa umoriti, ministri so pa to zabranili. Öe boš svojemu sinu prizanesel, zgodilo se ti bo, kakor tistemu farbarju, ki je hotel svojega sina iz vode rešiti, pa je pri tem sam utonil. Ko je namreč videl, da se njegov sin utaplja, skočil je za njim v vodo; pa sin ga je tako zgrabil, da sta se oba poveznila in utonila. Tako bo tudi tebi ta hudobni
sin t pogubo, če ga ne spraviš s poti. Povedala ti bom pa še
Historijo o hudobneži in o pošteni ženi.
Nek hudobnež se je zaljubil v neko prav lepo ženo, ki je bila pa poštena in vestna, kakor sem jaz. Ljubila je svojega moža in mu bila zvesta, hudobneža pa je od sebe odganjala.
Devet sto tr! In osemdeseta noč.
Tista žena in njen mož pa sta imela nekega fantiča pri sebi, katerega sta za svojega vzela. Da bi nečistnik svoj namen dosegel, začel se je prilizovati temn fantiču in sklenil ž njim prijateljstvo, tako da mu je deček vse storil, kar je želel. Nekega dne, ko je hudobnež vedel, da gospoda »e bo doma, naprosil je dečka, da mu je prinesel ključ od vežnih vrat. Nečistnik je vrata odprl in prišel v spalnico tiste gospe. Nje pa k sreči že ni bilo več doma, odšla je bila na trg. Po naključji pa je gospod svoje potovanje odložil in se povrnil na dom. K« je tujega moža v spalnici svoje žene našel, bil je ves srdit in zaklal bi ga bil, da mu hudobnež ni hitro ubežal. Žena je morala potem po nedolžnem veliko očitanja prestati. Še le, ko je fantič vse povedal, kako se je zgodilo, se je mož potolažil. — Iz tega lahko spoznaš, kako hudobni so možki." Ko je kralj to povest slišal, razsrdil se je vnovič in ukazal, naj se princ umori.
Devet sto štfr in osemdeseta noč,
Drugi dan je sel dragi minister h kralja, ga prosil milosti za princa in še to, naj bi kralj blago volil poslušati
historijo o trgovcu in o stari ženi.
Ko mn je kralj to dovolil, začel je praviti: „Kako uemarne so ženske, lahko spoznaš iz sledeče dogodbe. Neki trgovec je šel enkrat na trg, kjer ga sreča stara žena in mn ponndi hlebček potice na prodaj. On jo kupi in sne. Drugi dan najde to ženo spet in kupi spet potico od nje. To je trpelo dvajset dnij po vrsti. Potem pa babe ni več videl, čez en mesec pozneje jo spet vidi in praša, zakaj da potice več ne prodaja. Ona mu odgovori: „Vedi, da sem prej stregla nekemu bolnemu gospodu, ki je imel bule na životu. Zdravnik pa je ukazal, naj se mu pšenično testo na bule naklada. Zvečer in zjntraj sem mn naložila frišnega testa na rane. Ko sem pa staro testo proč vzela, se mi je škoda zdelo, ga proč vreči; zato sem ga pregnjetla in spekla, in tiste hlebčke sem potem prodajala, včasih Vam, včasih komu drugemu. Zdaj je pa tisti gospod umrl, toraj tudi potie več ne prodajam." Ko je trgovec to slišal, začelo se ma je v želodcu obračati in grozno je bljnval. Šel je domov in neprenehoma bljnval. Nobena jed mu ni v želodcu ostala, toraj je v kratkem časn umrl. — Zdaj vidiš, o kralj, kskošne so ženske: ta babura je bila tako predrzna, da je trgovcu svojo nesnago kar očitno povedala in ga tako v grob spravita. — Ba boš pa, o knez, še bolj spoznal, kako svite so genske,
hočem s tvojim dovoljenjem se eno historijo povedati." Ko je kralj privolil, začel je drngi minister nadalje praviti:
Historija o stražniku in o zviti mlinarici.
„Nek kraljevi stražnik je imel ljubezen z ženo nekega mlinarja. Enkrat je stražnik nekega lepega mladenča k mlinarici poslal, da bi jej nekaj sporočil. Mlinarica pa, ki je bila v*a nora za možkimi, je začela mladenča objemati in mu zatrjevati, da ga ima še rajši, kakor stražnika. Ko sta pri takih neumnih besedah tam sedela, se je naenkrat zaslišalo trkanje na vežnih vratih.
Devet sto pet in osemdeseta no&.
Mlinarica je mladenča skrila pod velik koš, potem pa je šla odpirat. Bil je stražnik, kteremu je bilo med tem na misel prišlo, da bi šel sam k mlinariei. Komaj pa sta se za mizo vsedla, prišel je mlinar domov in začel na vrata trkati. „Kaj mi je početi ?" reče stražnik prestrašen. Mlinarica pa ga poduči: „Sabljo iz nožnic potegni, upi j nad menoj in zmirjaj me. Kedar pa moj mož ustopi, utakni sabljo v nožnice in odidi čisto mirem". Stražnik je res tako naredil. Ko mlinar ustopi, čudil se je, kaj stražnik s sabljo v roci v hiši stoji in razgraja. Stražnik pa, mlinarja zagledati, je sabljo spravil in odšel. „Kaj pa ste imeli?" praša mlinar potem, ko je Btražnik odšel. Mlinarica odgovori: „Neki mladenč je v hišo priletel in me prosil, naj ga skrijem, ker ga hoče neki stražnik umoriti Komaj sem fanta pod uni-le koš skrila, kar prileti stražnik s sabljo v roci v hišo in praša, kje je mladenič. Ko
sem jaz tajila in rekla, da nisem nikogar v hišo pri-bežati videla, začel je stražnik kričati in s sabljo pretiti. Dobro, ,da si ti prišel, morda bi me bil res s sabljo posekal". Na te besede je šel mlinar b košu in ko res fanta pod njim najde, mu je rekel: „Nič se ne boj in pojdi mimo domov, stražnik je že odšel". — Tako je zvita mlinarica za nos zvodila moža in stražnika. Iz te povesti lahko spoznal, da ženskam ni preveč verjeti". Ta povest je kralja ganila, in sklenil je, prinčevo smrt spet odložiti.
Tretji dan pa je šla spet Mešantina h kralju, zahtevala smrt prinčevo, in mu povedala sledečo historijo:
Historija o princu in o ministra.
„Ti, o kralj, svojim ministrom preveč zaupaš. Enkrat je v „sivi deželi" vladal neki kralj, ki je imel več otrok, med njimi lepega princa, ki je bil ponos in veselje cele dežele. Ravno zato pa ga je zavidal in sovražil kraljevi prvi minister. Ta je sklenil, princa s poti spraviti, da bi potem spet njegova beseda vse veljala. Hudobni minister je bil v zvezi celo s hudimi duhovi. Minister je sklenil, princa na lov spraviti in ga tam v hosti tako zapeljati, da bi se zgubil. Potem pa najeti hudega duha, ki bi princa umoril, kralju pa reči, da se je na lovu zgubil in da so ga najbrž zverine raztrgale. Minister je toraj kralju enkrat rekel: „Jutri pojdem na lov. Moja misel je, da bi bilo tudi za princa zdravo, ko bi se nekoliko pokrepčal v svežem zraku Ako bo zmirom pri bukvah tičal, bo še zbolel. Pustite ga toraj z menoj na lov iti, ker mi je prinčeva druščina najljubša med vsemi". Kralju se» bile te besede jako po volji in precej je princu naročil, naj gre
z ministrom na lov. Celi dan so lovili po temnih hostah in precej divjačine nastrelili. Ko se je že mračiti začelo, zagledali so se eno prav lepo srno. Minister je princu rekel: „Škoda bi bilo, to lepo žival pustiti. Jaz sem že truden, pa vi dirjajte za njo, ki ste mladi". Srčni princ si tega ni pustil dvakrat reči, spodbodel je konj» ia dirjal za srnakom. Toda žival je bila urna in konj je po gostem grmičevju ni mogel doteči. Princ je na tem lovu že tako daleč v goščo zagazil, da ni več vedel, kje da je. Tudi se je že noč storila, nazaj se vračati v gosti temi ni kazalo, torej je princ sklenil, na mestu prenočiti in čakati jutra. Privezal je konja k drevesu, sam pa se je vlegei v travo in zaspal, Zjutraj je konja zasedel in jezdil naprej, sam ne vedoč kam pride. Prišel je slednjič iz gozda v široko dolino, v kterej je bilo mesto videti. Ko pa bližej pride, je videl, da je celo mesto porušeno, bile so samo razvaline Nobenega človeka ni bilo videti. Pod nekim zidom pa je vendar našel lepo, mlado deklico, vso objokano. Ko jo vpraša, kdo je in kaj tukaj dela, mu je rekla: „Jaz sem Mo r j a n a, hči kralja Orla. Nek hudobni duh me je sem zanesel in zdaj sem tukaj že tri dni brez jedi in pijače in moram konec vzeti, če me ti ne rešiš". Princu se je deklica smilila in posadil jo je k sebi na konja. Potem je odjezdil, da bi prišel iz tega žalostnega kraja spet med ljudi. Ko prideta do nekega starega zida, je deklica rekla, da ima za zidom nekaj opraviti, naj jo doli spnsti. Tako se je zgodilo in princ je s konjem Čakal. Čez en čas pa se namesto dekleta izza zida prikaže nekaki plamen, ki se je sem ter tja premikal, kakor bi hodil. Naenkrat se plamen vzdigne in se vsede k princu na konja. Princ je bil ves bled od Btrahu. Ta plamen pa ni
bil nič druzega, kakor eden iz hudičev, ki je bil od ministra najet, princa umoriti. Najprej se je vrag spremenil v deklico, potem pa v plamen. Ta vrag se je zdaj začel iz prinea norčevati rekoč: „Skoda, ki si tak junak, pa se smrti toliko bojiš !" Princ pa je namesto odgovora pogledal v nebo in proBil vsega-mogočaega Boga za pomoč. Komaj je svojo kratko molitvico končal, padel je plamen na tla in ni bilo druzega sledu za njim, kakor kos črnega oglja je ležal na tleh. Princ se je Bogu srčno zahvalil za to rešitev in jahal naprej, dokler ni prišel do ljudij, ki so mu pokazali pot, da je srečno prišel na svoj dom. Le Bog je prinea obvaroval, da ni smrti storil po hndobnem naklepu ministrovem". Ko je kralj to pojest slišal, se je zaklel, da ne bo ministrom ničesar več verjel.
Devet sto šest In osemdeseta nei.
Prihodnji dan je šel tretji minister h kralju, mu prigovarjal, da naj vendar ne umori svojega edinega sina, ter ga prosil dovoljenja, da je smel povedati
historijo o lovcu,
ki jo je pravil tako: „Neki lovec je enkrat na lovu našel eno votlino v skalah On stopi not in najde v otlini jamo, ki je bila polna medu. Brž je šel domov po posodo in ves med spravil domov. Potem ga je peljal v bližnje mesto ter mM ponudil nekemu kramarju, naj ga kupi. Ko sta m§d pokušala, je ena kapljica padla na tla in mnhe so priletele, da bi jo polizale. Kramarjeva mačka je pa priskočila, da bi muhe pregnala. Lovčev pes pa je skočil na mačko in jo za-
davil. Kramar pa je vzel poleno in psa ubil. Lovec, ki je bil ves zaljubljen v svojega psa, je pa skočil v kramarja. Ker sta bila oba močna, sta se dolgo dajala in vila, pa drug drugemu nista nič mogla. Na ta hrup je priletelo vse polno ljudij od vseh kotov mesta. Eni so potegnili s kramarjem, drugi pa z lovcem. Tako se je naredil velik tepež, pri kterem je bilo mnogo ljudij ubitih in ranjenih. In to vse zavolj ene kapljice medu! Tako morda tudi tvoj sin ni nič zakrivil in ti ga hočeš na smrt obsoditi! Tega se boš enkrat hudo kesal, pa bo že prepozno". Da bi kralja še bolj prepričal, povedal je minister še
historijo o ženi In o kramarji.
„Neki mož je dal svoji ženi denarja, da bi kave prinesla. Šla je tedaj h kramarju in mu rekla: „Dajte mi za ta denar kave". Ker je bila pa žena mlada in lepa, začel se je kramar ž njo kratkočasiti in jej vsakoršue sladke besede praviti. Da bi ga drugi kupci pri tem ne motili, rekel je ženi: „Kaj vam bo kava brez cukra? Vzemite tedaj še cukra!" — „Dajte mi tedaj še cukra!" potrdi ona. Kramar pa jo pelje v drugo izbo, rekoč: „Cnker imam v drugi izbi". Tam je z ženo še en čas govoričil, svojemu hlapcu pa je ukazal, naj ženi v košaro peska in kamenja naloži namesto kave in cukra. To pa« jo storil zato, da bi žena spet nazaj prišla, da bi mogel ž njo spet kramljati. Žena je potem košaro vzela in šla domov. Njen mož je doma brž v košaro pogledal in se ne malo začudil ko je v njej videl pesek in kamenje. Pokliče brž žeao iz kuhinje in jo vpraša, kaj da to pomeni. Ona pogleda v košaro in se hitro zlaže; „Denar mi je v
pesek padel in ker nisem hotela dolgo po peskn brskati vpričo ljudij, sem brž ves pesek s kamni vred v košaro pograbila. Daj no denar iz peska poiskati!" Mož je ves pesek prebrodil, pa ni nobenega krajcarja našel. Zato je moral ženi spet drng denar dati za cnker in kavo. Ona pa je šla popoludne spet h kramarju, ki jej je seveda moral zdaj poštenega blaga dati; kar jej je mož vdrugič dal, je bil njen dobiček. Tej mali goljufiji se pa še ni toliko čuditi, kakor temu, da je ženi tako hitro pripravna laž na misel prišla. Zato, o kralj, ne veruj ženskam preveč!" Ta povest je kralja nagnila, da je smrt svojega sina zopet odložil.
Toda Mešantina, ko je to zvedela, je šla spet h kralju in ga priganjala, naj princa obsodi. V ta namen mn je povedala
historijo o princu Mestislavu in ministru Lokavcu.
„Slavni kralj Podi brad je imel edinega sina Mestislava, kterega je zaročil z lepo prineezinjo Tugo, hčerjo sosednega kralja. To je pa silno peklo princa Krvobora, sina kralja Sobislava. Krvo-bora strast je šla tako daleč, da se tudi zločina in prelivanja nedožne krvi ni ustrašil, da bi le to zvezo zabranil, kajti bil je v Tugo tako zaljubljen, da ni hotel brez nje živeti. Kralj Podibrad pa je imel hinavskega, lakomnega in hudobnega ministra Lokavoa, kateri je za denar vse storil, ker ni imel nobene vesti. Krvobor je to zvedel, zato se je obrnil do Lokavca in mu obljubil veliko denarja, ako princa Mestislava t kraj spravi ali pa vsaj njegovo poroko s prineezinjo Tugo zabrani. Denar, kar ga je od Krvobora že dobil in kar ga je se pričakoval, nagnil je Lokavoa, da je
ponudbo sprejel in začel premišljevati, kako bi Krvo-boru ustregel.
Devet sto sedem In osemdeseta noč.
Med tem se je približal čas poroke, ki se je imela vršiti na dvoru kralja Sobislava. Prine Mesti-slav se je tje podal z obilnimi darili za kraljevo rodbino ter z mnogimi spremljevalci, med kterimi je bil tudi minister Lokavec. Ko so skozi puščavo potovali, spomnil se je Lokavec, da je nekje v tem kraju studenec, ki ima prav čudno lastnost Vsak možki namreč, ki je iz tega studenca pil, se je v žensko spremenil. Pa le malokdo je vedel za ta studenee Ko se je ministru zdelo, da so blizo tistega kraja» rekel je princu: „Dajmo ljudem in živini en dan počitka in naj se postavijo šotori". Prine je temu pritrdil. Drugi dan pa, ko je vse spremstvo počivalo, zasedel je minister najlepšega svojega konja in princa poklical rekoč: „Poglejva malo po okolici! Ves dan v šotoru sedeti, je dolg čas". Princ je bil brž pri volji in je konja zasedel. Jahala sta po puščavi, dokler nista zagledala nekaj dreves. Tje sta se obrnila, da bi si v senci počila in minister je z veseljem zapazil, da je pod tem drevjem tisti studenee, kterega išče. Princ je bil stndenea tudi vesel, ker je bil že močno žejen. Vzel je posodo, ki je pri studencu že pripravljena ležala, in se do dobrega napil. Komaj pa je posodo na stran položil, zapazil je na svojo veliko žalost, da je v žensko spremenjen. Ves obupan se je vsedel na neki kamen, ki je tam na tleh ležal in gledal v zemljo kakor okamnel. Minister pristopi in ga vpraša, zakaj je tako žalosten in princ mu je vse poyedal. „To je seveda Bitna reč", reče minister, „tako lepo nevesto
imeti in ravno po njo iti in zdaj v tak stan spremenjen biti! Kaj hočemo? Kaj mi ukažeš?" Prine mn reče: „Pojdi k mojemn očetu in povej mu' vse in da prosim, naj mi pomaga, če je mogoče. Jaz pa ne poj dem iz tega kraja, dokler me Bog ne reši, ali pa hočem tukaj umreti".
Minister je odšel in si v pest smejal, da se mu je njegova hudobija tako dobro sponesla. Ko je kralj Podibrad zvedel, kaka nesreča je prinea Mestislava zadela, sklieal je vse zdravnike in modrijane svoje dežele in jih vprašal, če je zoper to kaka pomoč-Toda nobeden mu ni vedel zdravila. To je napravilo kralju veliko žalosti in skrbi. Lokavec pa je skrivaj sporočil princu Krvoboru, kaj se je zgodilo, in tisti je bil zelo vesel ter je Lokavcu poslal mnogo denarja in dragoeenih daril. Med tem pa je prine Mestislav tri dni sedel tam pri studencu, ne da bi kaj jedel ali pil. Njegov kooj pa se je pasel na trati tam pod drevjem. Na četrti dan pa je nekdo tje prijezdil na rumenem konju. Ko prinea zagleda, se začudi, človeka tu najti, ter ga vpraša, kdo je in kako je sem prišel. Princ je tujcu vse po pravici povedal in tudi svoje nesreče mu ni zamolčal. Tujec je imel usmiljenje s princem in mu je rekel: „Tvoj minister te je nalašč v to nesrečo spravil, kajti drugi ljudje ne vedo za ta studenec, le modrijanom je znan in visokim osebam. Toda nič ne obupaj, jaz ti bom pomagal. Le z menoj pojdi!" Princ reče: „Bodi tako dober in povej mi> kdo si?" Tujec reče: „Jaz sem Kal, sin Triglava, enega iz kraljev dnhov. Pa če sem prav le duh, se me ni treba bati, ker jaz ti dobro želim. Nocoj bodi moj gost." Princ se je vsedel na konja, spodbodla sta vsak svojega io šla kakor blisk čez puščavo. Ko
sta en par ar jahala, vprašal je Kal Mestislava: „Kako daleč, misliš, sva že prišla?" Mestislav reče: „Mislim, da bi dober pešee komaj celi dan tako daleč prišel." Kal pa dč: „Ko bi dober jezdec eelo leto noč in dan jezdil, prišel bi komaj tako daleč." Mestislav namreč ni vedel, da so njegovega konja duhovi po zrakn nesli. „Kako bom pa potem k svojim ljudem nazaj prišel?" praša princ skrben. Kal pa ga potolaži: „Za to bom že jaz skrbel, da hitro domov prideš, ako boš enkrat ozdravljen." Mestislav se je zahvalil in jahala sta naprej celo noč do jutra ter prišla sta v lepo deželo, ki je bila raju podobna. Ko prideta do velikega grada sta konje ustavila in doli stopila, princ Kal pa je peljal prinea Mestislava za roko v grad. Po izbah, kamor sta prišla, se je vse lesketalo od biserov, demantov, smaragdov, kristalov, zlata in srebra, tako da se je Mestislav kar čudil. Prišla sta naposled v obednico, kjer sta se vsedla, in Kal je pustil celi dan na mizo nositi najboljše jedi in najslajše vino, kar ga je dobiti. Zvečer pa sta spet konje zasedla in jahala celo noč. Proti jutru sta prišla v neko grozno deželo, kjer je bilo vse črno: zemlja in kamenje in trava in drevje; bil je kakor predpekel. Mestislav je vprašal: „Kako se pa ta žalostna dežela imenuje?" Kal mu odgovori: „To je „dežela nesreče," njen kralj se imenuje Pe* rutnik. Nihče ne sme prestopiti meje te dežele, ako mu kralj ne dovoli. Čakaj toraj tukaj, da kraljevo dovoljenje dobim." To rekši je švignil ko blisk v grad kralja Perutnika in kmalo je prišel z odgovorom nazaj, da imata oba prostost, hoditi po „nesrečni deželi." Zdaj je Kal peljal Mestislava k nekemu studencu, kjer je voda ia črne skale tekla.
„Iz tega studenca pij," reče zdaj Kal, ia če je Božja volja, boš spet mož." Mestislav je pil in se je pri tej priči v moža spremenil. Ves vesel je Kalu roko poljubil in ga srčno zahvalil za to pomoč.
Devet sto osem in osemdeseta noč.
Prine Mestislav se je v vroči molitvi Bogu zahvalil za ravno prejeto dobroto, potem pa sta se podala nazaj. Med potjo je Kal govoril: „Kako daleč, misliš da si od svojega doma? Deset let bi jezdil najboljši jezdec, prej ko bi tje prišel. Pa Bog ti je milostljiv in ti je mene za pomoč poslal. Jaz bom že skrbel, da prideš kmalo na svoj dom". Ko sta potem še celi dan jahala, sta prišla v lepo, zeleno deželo, ki je bila lastnina prinea Kala. V Kalovem gradu sta celo noč jedla in pila. Proti jutru praša Kal svojega gosta: „Ali bi ti rad kmalo v svoj kraj nazaj prišel?" Mestislav reče: „Še bolj želim priti k svoji nevesti, na dvor kralja Sobislava, kjer me že težko pričakujejo". Na te besede je Kal poklieal enega iz svojih dnhov in mu ukazal, naj nese Mestislava na streho Sobisla-vove kraljeve palače. Mestislav je Kala še enkrat objel in ga še enkrat srčno zahvalil za vse dobrote. Podložni duh pa je Mestislava prosil, naj si oči zaveže da se mu v glad ne bo zvrtelo. Potem ga je na rame zadel ia odnesel po zraku, kakor blisk. V par minutah ga postavi na trda tla in mu reče, naj si oči spet od veže. Princ je to storil in zapazil, da je na ravni strehi kraljeve palače svojega tasta. Duh pa je zginil.
Ravno se je svitalo, ko je šel princ po tistih stopnicah doli, ki peljejo od strehe v spodnje prostore IQQt mi. M,	IS
palaČine. Kralj Sobislav je bil tadi že po konci in je ravno mislil na streho iti, da si nekoliko ogleda jnterno zoro. Ni se malo začudil, ko na stopnicah sreča svojega zeta. Brž ga je spoznal in objel ter pristavil: „Drugi ljudje pridejo po tleh; ti si pa menda iz nebes prišel. To so res čudne reči!" — „Čudne, čudne!" reče prine in začel je kralju praviti, kaj je v zadnjih dneh vse doživel. Kralj se je silno čudil in hvalil je Boga, ki zamore človeka iz vsake nevarnosti rešiti. Potem je ukazal, vse hitro pripraviti za poroko in za ženitovanje. Poroka se je obhajala z veliko slovesnostjo in sledile so jej bogate gostije in veselice. Potem pa je prine Mestislav svojo nevesto peljal na svoj dom. Tam je bilo v eeli deželi veliko veselje, da se je zgubljeni princ Mestislav spet našel. Kralj Podibrad je toraj mnogo miloščine razdelil, jetnike oprostil in dajal ljudske veselice, kjer se je zastonj jedlo in pilo. Ko je bilo vse končano, je bil minister Lokavec pred sodbo postavljen. Modrijani in drugi ministri so spričali, da je Lokavee dobro vedel, kako lastnost ima tisti studenec. Yedelo se je, da princu ni branil iz njega piti, temveč ga je še le najbrž nalašč tje zapeljal; zato je bil na smrt obsojen in obešen. Po smrti svojega očeta je Mestislav kraljestvo prevzel in modro vladal. Pa tudi Krvobor je bil med tem kralj postal. Njegovo prvo delo je bilo, da je ukazal, pripravljati se na vojsko zoper Mestislava, katerega je še vedno do smrti sovražil. Prišlo je do vojske. Pa Bog krivičnim ne pomaga; Krvobor je bil sramotno premagan in je v krvavem boju sam našel svojo smrt. — Hudobni minister Lokavee naj ti bo za svarilo, o kralj, da ministrom ne boš preveč zaupal". Ta povest je kralja pretresla, zato je ukazal princa «moriti,
Devet sto devet In osemdeseta noč.
Pa prihodnji dan, prej da se je sodba izvršila, stopil je četerti minister pred kralja in prosil za princa Da bi svojo prošnjo bolj podprl, povedal je sledečo historijo:
Historija o mladeniu in o zlatarici*
„Neki mladenič se je zaljubil v neko lepo in mlado zlatarico. Ker je bila pa zlatarica poštena in za njegovo prilizovanje ni marala, naprosil je neko staro babo, da bi mn pri tem pomagala. Baba mu to obljubi. Enkrat, ko je šel zlatar z doma povabila je babura priložnost, da je šla k zlatarici in se ž njo «oznanila. Potem je večkrat k zlatarici zahajala. Imela pa je ta starka tudi psieo, ktero je zmirom seboj jemala, kedar je kam šla. Enkrat pa je starka naredila testo, v katero je dala veliko popra. To je dala psici za jed. Potem jo je seboj k zlatarici vzela. Poper pa je psico žgal, da je imela vse solzne oči. Zato je rekla zlatarica: „To je pa čudna psioa, da ima tako solzne oči, kakor človek". Starka pa je rekla: »S to psieo so se godile čudne reči. Enkrat je bila lepa dekle in moja najboljša prijateljica. Neki človek se je v njo zaljubil in ker ga ni marala, jo je s svojimi copernijami tako začaral, da jo je v psico spremenil. Jaz sem jo k sebi vzela in jo redim. Kadar me pogleda, se jöka, ker mi hoče s tem svojo žalost razodeti". To slišati, je začelo zlatarico skrbeti in rekla je starki; „Tudi meni neki mladenič svojo ljubezen usiluje; jaz pa sem ga pognala, pa zdaj se bojim da bi tudi on meni česa ne naredil s pomočjo čarovnije".
tf
— »Tega se je res bati", reče starka, »kajti možki so vsi zviti in znajo vse lumparije. Boljši je, da mn njegovo željo spolniš. Saj tndi druge tako delajo". Zljatarica reče vsa prestrašena: „Prosim te, pojdi po njega in pripelji ga sem ; jaz mu bom pa ta čas nekaj za jed in pijačo pripravila". Starka se je delala, kakor bi tistega mladenča ne poznala, zato jej je morala zlatariea natančno dopovedati, kje da zaljubljeni dečak stanuje. Starka je šla v njegovo stanovanje, pa ga ni našla doma. To jo je jezile, ker se je že veselila tistih dobrih jedi, ktere je zlatariea za mladenča pripraviti obljubila in ktere gostije udeležiti se je bila seveda tudi ona povabljena. Zato je sklenila, kakega druzega mladega, lepega gospoda k zlatarici zapeljati in se jej nalagati, da je tudi ta v njo zaljubljen in da je hud čarovnik (copernik). Šla je toraj na trg in tam naletela na lepega gospoda, kterega so vsi pozdravljali. Rekla mu je: „Gospod, ali hočete danes z neko lepo gospo dobro večerjati in se ž njo kratkočasiti?" — „Zakaj pa ne?" reče gospod. „Tedaj pojdite z menojJ" reče starka in ga spremlja skozi ulice, mu pot kazoč. Omeniti pa je treba, da ta gospod ni bil nihče drngi, ko zlatar sam, namreč mož tiste zlatariee, ki je po mladenča poslala.
Devet sto In devetdeseta noč.
Ko je starka zlatarja po ulicah sem in tje vodila, in je bil že prej od potovanja utrujea, res nazadnje že prav ni vedel, po kterih ulicah da hodi ž njo. Zlatariea je pa pri oknu stala in čakala na starko ia mladenča. Ni se malo začudila, ko zagleda na enkrat starko prihajati v družbi svojega moža. Starka boječa
se, da bo zlatariea huda, ker jej ni pravega pripeljala, hotela je prej sama ž njo govoriti in jo za novega ljubimca obdelati, zato je rekla zlatarju (katerega ni poznala,) da naj nekoliko na cesti počaka, sama pa je naprej letela k zlatarici in jej rekla: „Nisem sicer tistega pripeljala, ker ga nisem našla, pa ta je še lepši", Zlatariea pa je rekla: „Vrag te vzemi, ta je moj mož!" — „Nič ne dč", reče starka, „pa mu povej, da si hotela le njegovo zvestobo poskušati, in dobro ga ozmirjaj, da je bil tako brž pri volji podati se v družbo nepoznane žene". Starka je tedaj letela po zlatarja, ki je na ulicah čakal; zlatariea pa mu je letela po stopnicah doli naproti, ga začela po glavi pretepati z neko staro eopato in kričati: „Lepa je ta! Zdaj sem te vjela! Zdaj vem, kako moram narediti, da spoznam tvojo zvestobo! Zdaj vem, da k vsaki ženi greš, ako te le povabi!" Dostavila je še več takih besed in ni nehala ga pretepati. On pa se je izgovarjal in zagotavljal, da jej nikdar še ni bil nezvest. Nazadnje jej je začel še roke poljubovati, samo da jo je potolažil. Starka seveda je gledala, da mu je prišla pravočasno iz pred očij. — Iz te povesti pač lahko spoznaš, o kralj, kako zvite so ženske*. Ta historija je kralja res omečila, da je smrt svojega sina spet odložil.
Ko je pa Mešantina to slišala, podala se je brž h kralju in nosila v roci posodo s strupom. Govorila mu je tako: „Ta strup bom še danes izpila, ker vidim, da pri tebi ne najdem pravice zoper tvojega sina. Ti poslušaš le svoje ministre in ne premisliš, da so možki vseh zvijač in hudobij polni. Koliko nedolžne krvi je bilo že prelite in vsa zavoljo hudobije možkih! Možje so častilakomni, neusmiljeni, gospodoželjni, bogastva
lačni, krati, nevošljivi, prepirljivi, jezasti, požrešni, pohotniki, goljufi, tatje, oderuhi, lenuhi. Ti sam hudodelce sodiš in povej sam, kterih krivičnikov ti je treba več soditi, ali žensk, ali možkih? Me ženske pa smo kakor nedolžne golobice, ki živimo mirno in krotko po hišah in strežemo svojim možem. Kdaj si od mene še kako krivico slišal in kako moreš misliti, da bi si jaz tako hudobijo o princu kar na lepem izmislila? Kadar ta strap izpijem in me jutri mrtvo najdete, pomisli o kralj, da pride moja nedolžna kri nad tebe in te bo tožila na sodnji dan!" Te besede so kralja tako prestrašile, da je spet ukazal, naj se princu prihodnji dan glava odseka.
Na peti dan pa, prej ko se je smrtna sodba izvršila, šel je peti minister h kralju in ga začel rotiti, naj se pri tej sodbi ne prenagli. „Ako to storiš", ms je rekel, „se boš do smrti kesal, kakor tisti mož, o katerem ti hočem historijo povedati:
Devet sto ena In devetdeseta noč.
Historija o Tomislavu.
Neki bogati in veljavni mož je zapustil na smrtni postelji svojemu sinu Tomislavu veliko premoženja, toda ni ga bil naučil, s posvetnim blagom modro ravnati. Po očetovi smrti je začel sin zapravljati in svojim prijateljem gostije dajati. Po vseh veselicah ga je bilo dosti, in navadil se je tudi igre na kvarte. Tudi je ženskam in znancem bogata darila dajal. Ko je pognal že vso gotovino, ni se še spametoval, ampak začel je prodajati še hiše in zemljišča, tako da je bil v kratkem ob vse. Zdaj ga tndi prijatelji niso hoteli več poznati,
nobeden mn ni nič pomagal. Tako mu druzega ni kazalo, kakor poprijeti se dela, kterega pa vajen ni bil. Vendar ga je k temn glad prisilil. Šel je na trg, kjer se dninarji nastavljajo in čakajo, kdaj jih bo kdo na delo poklical. S časoma se je vendar navadil tudi na težko delo in tako se je za silo vendar borno preživel. Ko je živel eno leto v takem stanu in je spet enkrat na trgu stal, približal se mn je častitljiv in lepo oblečen starček. Ker ga je tisti dolgo z očmi meril, prašal ga je Tomislav: „Ali me poznaš?" — „To ravno ne", reče starček, „pa ogledoval sem te zato, ker mi tvoja koža razodeva, da si od boljših starišev in da nekdaj nisi delal". — „Kaj to pomaga, kar je včasih bilo", reče mladenič, „zdaj mi rajši povej, »li imaš kako delo za me, ali ne?" Starček reče: „Imam dobro službo za te. Nas je deset starčkov v eni hiši in smo zelo bogati, pa nimamo nikogar, da bi nam postregel. Ti boš hišo čedil, jestvine vkup nosil in kuhal; nekoliko ti bomo že pomagali, pa veliko ne moremo, ker smo vsi stari. Če boš pri nas ostal ti ne bo žal, ker utegneš veliko denarja podedovati". —■ „To pa že rad prevzamem", reče Tomislav. „Dobro", reče starček, „pa vzamem te le pod tem pogojem, ako mi obljubiš, da ne boš nikomur nič pravil o tem, kar pri nas vidiš in če vidiš nas jokati, da ne boš nikoli prašal, zakaj smo tako žalostni". Ko je mladenič to obljubil, ga je starček seboj vzel. Najprej ga je peljal v kopelj, potem pa mu je knpil čisto novo, lepo obleko. Starček ga je peljal v veliko palačo, kjer se je pov-sodi videlo bogastvo in lepotičje. Nazadnje sta prišla v veliko dvorano, ki je imela mrameljnate stene. Strop je bil sinje (plavo) barvan, kakor nebo, po tleh pa so bile pogrnjene dragocene preproge. Na desetih stolih
so sedeli deseteri starčki, V8i v črno oblečeni, in vsi so se jokali, ne zmeneči se za to, kaj se okoli njih godi. Mladenič se je nad tem začudil in ravno je hotel svojega spremljevalca vprašati, kaj to jokanje pomeni, pa se je še o pravem času spomnil svoje obljube in brzdal svojo radovednost. Šla sta potem s starčkom v drugo izbo, kjer mu je starček izročil skrinjo, v kteri je bilo trideset tisoč cekinov, rekoč: „Tukaj jemlji denar, ki ga boš potreboval za nakup živeža in drugih potrebščin; pa glej, da molčiš o vsem, bar tukaj vidiš". Tako je Tomislav v hiši ostal in dobro se mu je godilo. Čez tri leta je umrl eden od starckoy. Drugi so ga umili, položili v krsto (trugo) in pokopali na vrtu, ki je bil za palačo Čez eno leto je umrl spet drugi starček, katerega so ravno tako pokopali. Zdaj so začeli bolj pogosto umirati, tako da je nazadnje samo še tisti ostal, ki je Tomislava v službo vzel. Ko je še tisti zbolel, bil je Tomislav zelo žalosten in skrbno mu je stregel. Enkrat mu je rekel: „Gospod, že več let sem zvesto služil v tej hiši in mislim, da nemate pritožbe zoper mene. Morda sem zdaj vendar toliko vreden, da mi poveste, zakaj ste vi starčki ves čas toliko jokali". — „Moj sin", reče starček, „tega ti ni treba zvedeti, kajti obljubil sem, da tega nikomur ne bom povedal, da ne bo tudi on tako nesrečen, kakor smo bili mi. Če hočeš tedaj naše nesreče obvarovan biti, nikoli ne ödpiraj onih-le duri (pri tem je pokazal na neke duri). Če pa svoje radovednosti ne moreš premagati in duri vendar odpreš, boš sicer zvedel, zakaj smo bili mi tako žalostni, pa ti se boš tega tudi celo življenje kesal". Čez nekaj dni potem je starček umrl in Tomislav ga je pokopal poleg njegovih tovarišev.
Devet sto dve !n devetdeseta noč.
Tomislav je bil zdaj čisto sam v tej palači, in vsi zakladi, ki so bili v hiši, so bili njegovi. Lahko si je privoščil vse, kar je najboljšega na svetu, kajti denarja je imel dovolj. Vendar ni bil prav srečen, pekla ga je radovednost, kaj bi bilo za tistimi durmi skritega, ktere mu je starček pokazal. Vsaj ogledati si jih je enkrat hotel in videl je, da so duri majhne, vse umazane in v pajčevino zavite ter s štirimi ključavnicami zdklenjene. Ko jih je en čas ogledoval, spomnil se je starčkovega svarila in šel proč. Eno celo leto se je premagoval, da tistih vrat ni pogledal. Nazadnje je pa vendar radovednost zmagala, in odločil se je, duri odpreti. Ko bi bil naprej vedel, kaj bo iz tega, gotovo bi se bil rajši premagal. Toda on se je tolažil s pregovorom: „Kar je človeku namenjeno, temu St&k ne uide " Gre tedaj k durim, odpre ključavnice in stopi v neki temni prehod. Ko po tem tesnem prehodu naprej gre, postalo je vedno temnejše, in nazadnje čisto temno, da je moral z rokami po zidu tipati. Iz radovednosti pa je šel vedno naprej. Ko je pa tri ure hodil, začelo se je spet svetliti, in kmalo potem je prišel na konec prehoda ter stopil spet na jasno. Bil je zdaj na bregu velikega morja, pa ves kraj mu je bil čisto neznan, Ko je tako en čas tam stal in okoli sebe gledal, prileti velik orel iz oblakov, ga zgrabi in odnese čez morje; na nekem otoku pa ga postavi na tla in spet odleti. Tomislav je bil še ves prestrašen, kar zagleda na morju jadra neke barke. Tej barki gre naproti, pričakujoč od nje svojo rešitev. Barka se je res bregu približala. V njej pa so bile same mlade ženske, in ko te zagle-
đajo Tomislava, stopile so na soho, poklanjale se pred njim in govorile: „Ti si n»š kralj in gospodar! Bodi pozdravljen l" Ena pa, ki se je po svoji lepoti posebno odlikovala, ponudila mu je kraljevo obleko in krono. Potem so ga povabile, da je šel ž njimi na barko. Tukaj je bila čudna lepota, vse se je lesketalo od zlata in drugih dragoeenostij. Potem so dekleta spet jadra razpela in barka je odplula v morje. Tomislavu se je zdelo, kakor bi se mu sanjalo. Ko so pa prišli na drugi breg, videti je bilo tam vse polno oboroženih vojakov v železnih oklepih. Ko se je barka ustavila in so na suho stopili, pripeljali so Tomislavu pet lepih konjev, kterih sedla so bila obrobljena z biseri in dragimi kamni. Tomislav si je enega izbral in ga za-jahal. Zdaj so vojaki dvignili bandera, vojaška godba je zaigrala, vojaki pa so stopili v dve vrsti, tako da je bil Tomislav v sredi med njimi. Tomislav je bil ves prestrašen, pa njegove spremljevalke so mu rekle, naj se nič ne boji in naj le ž njimi gre. Na to se je vsa vojska vzdignila in odrinila proti notrajni deželi od morja proč. Prišli so v veliko, rodovitno planjavo, ki je bila polna najlepših sadežev. Tukaj vidijo iz daljave prihajati še drugo vojsko. Ko tista bližej pride, rekli so Tomislavu, da prihaja kralj tega otoka na čelu svoje vojske. Ta kralj pa je imel obličje z gostim pajčolanom pregrnjeno. Ta kralj se je približal Tomislavu, mu podal desnico in rekel: „Bodi moj gost in pojdi z menoj!" Na strani kralja je tedaj Tomislav jezdil v kraljevi grad, vsa armada vojakov pa ju je spremljevala. Ko v grad prideta, peljal je kralj Tomislava v lepo dvorano, kjer je stal kraljevi tron. Na tistega se oba vsedeta, in zdaj je kralj potegnil pajčolan od svojega lica, in zdaj se je videlo,
da ni mož, ampak dekle nenavadne lepote; kakor solnce svetilo se je njeno lice. Tomislav se je tako čudil, da je bil ves trd; kraljica pa mu reče: „Vedi, da sem jaz kraljiea tega otoka. Ti vojaki, ki si jih videl, so same ženske. Pri nas je navada, da možki polje obdelujejo, ženske pa se pečajo z orožjem in z vojsko, one sodijo pravico in se ukvarjajo z vednostmi in umetnostmi."
Devet sto tri in devetdeseta noč.
Čez nekaj časa se približa neka stara žena, ki je bila za prvega ministra, in tej je kraljica ukazala, naj pripelje sodnico in priče. Med tem časom se je kraljica s Tomislavom razgovarjala in ga kratkočasila s svojo ljubeznjivo zgovornostjo. Nazadnje mu reče: „Ali hočete moj mož postati?" Namesto odgovora jej Tomislav poljubi roko Ona pa mu reče: „Kedar bote moj mož, potem ste Vi kralj, in jaz bom Vam pokorna, in eela dežela bo Vaša, in vsi ljudje in vse živali Vam morajo pokorni biti. Le pred eno rečjo Vas svarim: na oni-le gori vidite črn grad (pokazala mu ga je s prstom); ta grad se imenuje „zakleti grad", v tega ne smete nikdar stopiti, sicer se bote kesali svoje žive dni." Ko je kraljica to izgovorila, prišla je ministerka s sodnico in pričami in mnogimi dragimi veljavnimi gospemi v dragocenih oblekah. Spisalo se je ženitvanjsko pismo in potem so šli k poroki. Tomislav je dobil kraljico za ženo, in potem mu je ona prepustila krono, tron, žezlo in vso svojo oblast. Potem je sledila velika gostija in ljudska veselica. Tomislav je s to ljubeznjivo kraljico sedem let srečno živel in deželo modro vladal. Druge nad-
loge ni imel, le radovednost ga je trpinčila in mikalo ga je zvedeti, kakšne skrivnosti da bi mogle biti v tistem „zakletem gradu". Enkrat, ko kraljice ni bilo doma, se ci mogel dalje premagati in šel je v zakleti grad, da bi videl, kaj bo. Komaj pa vrata odpre, pribuči iz grada tisti veliki orel, ki ga je bil pred sedmimi leti na otok prinesel, ga zgrabi in odnese na tisti kraj, kjer je bil Tomislav iz temnega prehoda na morski breg prišel. Tukaj ga je postavil na tla in odletel. Tomislav je dva dni tam na bregu sedel in čakal, če bi morda kaka barka prišla, da bi ga nazaj zapeljala k ljubeznjivi kraljici in ženi, toda vse je bilo tiho in mrtvo, žive duše ni bilo videti na tem bregu, na daleč okoli je bil sam pesek in nikjer človeškega bivališča. Glad ga je prisilil, da je spet skoz tisti temni prehod nazaj šel v svojo palačo. Tukaj je jokal in žaloyal, pa vendar je še upal, da se mu morda sreča povrne. Pa to upanje se mu je tudi vzelo. Kajti tri dni zapored je po noči slišal glas:
„Zavržen sreSe dar
Ne vrne se nikdar."
Odslej ni imel nobenega upanja veo, da bi še nazaj prišel v svoje kraljestvo in k svoji ljubeznjivi ženi. Od tega časa je začel v črnih oblačilih hoditi, jokati in žalovati. Spomnil se je zdaj tistih deseterih starčkov in mislil si je, da so najbrž tudi oni svojo srečo tako zavrgli s Bvojo radovednostjo in da so zavolj tega celo življenje žalovali. Tomislav se nikoli več ni nasmejal, štirdeset let je žaloval v svoji hiši, se postil in hodil v črni obleki. — Iz te povesti lahko spoznaš, o kralj," pristavi minister, „da nikoli ni dobro, ako človek ne premisli in prevdari, kaj stori.
Kakor se je Tomislav do smrti kesal, tako se znaš tadi ti do smrti jokati in kesati, ako svojega edinega sina nmoriš, in se bo pozneje zvedelo, da je bil nedolžen." Te besede so kralja omečile in odložil je smrtno sodbo spet za en dan.
Devet sto štir in devetdeseta noč.
O mrakn pa je spet Mešantina h kralju priletela, bodalo v roci držeča, in govorila: „O kralj, če princa ne obsodiš, se bom zabodla s tem bodalom. Ministri te zmirom motijo s pravljicami, v kterih je govor o zvitib ženskah. Jaz pa vem, da so možki še bolj zviti, ia to boš lahko spoznal, ako ti povem historijo o princu, ki se je dal v omaro zapreti." — „Kakošna p& je ta prigodba?" praša kralj. Mešantina pa je začela praviti
historijo o princu in o bogatašu:
„Neki bogataš je imel prav lepo ženo, pa je bil tudi strašno ljubosumen na njo. Ker se je bal, da bi se komu dopadla, ni je pustil v mestu stanovati, ampak poslal jo je na svoj ea samem stoječi grad na deželi. Okoli grada je naredil visok zid in na vrata pri gradu je napravil možne ključavnice. Kedar je v mesto šel, je grad zaklenil in ključ seboj vzel. Enkrat je jezdil kraljevi sin iz mesta, da ae nekoliko razvedri. Prišel je do tega grada ia ko se proti oknom ozre, je ravno lepa žens v oknu stala. Prine se je ta hip zaljubil v njo. Hotel je ž njo govoriti, pa njeno okno je bilo tako visoko, da se nista mogla prav razumeti. Skušal je v grad priti, pa je bilo zaklenjeno. Toraj je na
pisal en listek, ga privezal na pšico, vzel svoj lok in pismo vstrelil skozi okno v izbo tiste žene. Ona, ki ga je prej pisati videla, je brž vedela, kaj to pomeni, pobrala je pismo, in ga prebrala. Stalo je na listka, da je prine ginjen od njene lepote in da želi ž njo seznaniti se. Ona pa mn je nazaj odpisala, da je tndi on njej všeč in da bi se rada ž njim soznanila. Zavila je kamen v listek in ga doli vrgla. Ko je prine te vrste prebral, vzel je ključ od svoje omare, ga privezal na piieo in oboje z lokom ustrelil v izbo lepe gospe. Ona ni brž vedela, kaj to pomeni, pa vendar je ključ pobrala in ga shranila. Prine pa je še z roko namignil za pozdrav in odjahal.
Ko je prine domov prišel, je brž poiskal enega od ministrov ter ga prosil, naj mu pomaga, da bo skrivaj prišel v grad k tisti lepi ženi. „Kako bom pa to naredil?" reče minister. Prine pa brž odgovori: „Jaz že vem. Zakleni me v mojo omaro, pusti jo k bogatašu zanesti in ga prositi, naj omaro spravi v svoj grad na deželi, kjer bo najbolj varna, ker se v omari nahajajo velike dragocenosti. Ključ od^ omare sem pa že lepi ženi v izbo poslal s pušieo." Minister je ta avet potrdil in brž šel k bogatašu in ga prosil, ali bi hotel tako dober biti, da bi za princa shranil na samotnem gradu eno omaro z dragocenostmi. Bogataš si je v veliko čast štel, da sme princn kako uslugo storiti, zato je brž privolil. Na to se je dal princ v omaro zapreti z vitrihom, ki ga je ključar prinesel, kajti ključ je bil pri ženi. Potem so omaro na voz naložili ia v grad zapeljali. To je bogataš sam oskrbel. Komaj pa je v mesto odšel, šla je žena po tisti ključ, kajti ko so omaro pripeljali, si je koj mislila, kaj to pomeni. Odprla je omaro in princa
rešila. S tistim sta ljubkovala in se kratkočasila dan za dnevom. Kedar je pa bogataš utegnil odtrgati se od svojih opravkov in je prišel na grad pogledat ter začel vrata odpirat, zaprla je žena hitro prinea v omaro nazaj in ključ v žep ntaknila. To je trpelo več tednov, dokler ni enkrat kralju na misel prišlo, da hoče s princem nekaj nujnega govoriti. Iskali so prinea, pa ga nikjer našli. Tisti minister, ki je vedel, kaj je s prineem, se je bal, da bi stvar ne prišla na dan in da bi znal še on kaznovan biti, šel je hitro k bogatašu in mu rekel, naj omaro brž nazaj da, ker princ svoje dragocenosti spet potrebuje. Peljala sta se oba v grad, sta hitro vrata odprla in šla po stopnicah tako brž navzgor, da žena ni utegnila omare zakleniti. Komaj je princa not stlačila, sta že pri durih ustopila. Ko so potem omaro obračali, da bi jo na voz nesli, so se duri od omare odprle in princ je iz nje padel. Bogataš je bil strašno jezen, ko je videl, kako je od svoje žene opeharjen, toda vpričo princa si ni upal nič reči. Ko sta pa minister in princ odšla, začel je je zmirjati. Pozneje pa se je od nje ločil in ai se več ženil eelo življenje ne. — Iz te povesti lahko spoznaš, o kralj," pristavi Mešantina, »kako zviti so možki, kedar hočejo kaj doseči. Nič se ne ustavi njih zvitosti in prekanjenosti,, Tak je tudi tvoj sin Trpimir in ne bo ga škoda, če ga k smrti obsodiš." Na te besede je kralja jeza prijela, in spet je ukazal, da se mora prine prihodnji dan ob glavo djati.
Pa zjutraj na vse zgodaj se je podal šesti minister h kralju. Govoril mu je toliko časa na srce, da je kralj smrtno sodbo še za en dan odložil.
Devet sto pet in devetdeseta no5.
Ko je Mešantina to zvedela, napravila je na dvorišču veliko grmado, jo zažgala in hotela v plamen skočiti. Pa ljudje so jej to ubranili in jo peljali pred kralja. Tistemu je govorila: „Hotela sem svoje življenje končati, ker ne najdem praviee zoper tvojega sina. Sita sem življenja in si ga bom vzela, ti pa boš za to odgovor dajal. Potem boš pa žaloval, kakor tisti kralj, ki je neko pobožno ženo po nedolžnem obsodil." — „Kako pa je to bilo?" praša kralj. Mešantina je začela praviti:
Historija o pobožni ženi.
„Neka pobožna žena je živela na dforu nekega kralja, kjer so jo vsi močao spoštovali, in kraljica je večkrat rekla, da pobožna žena Božji blagoslov prinaša za celo hišo. Enkrat ste s kraljico skupaj sedeli, kar pride kraljici na misel, da bi se šla kopat. Imela pa je na vratu koravde iz samih biserov, ki so bili več tisoč cekinov vredni. Snela je te koravde in jih izročila pobožni ženi, naj jih shrani, dokler kraljica iz kopeli nazaj ne pride. Žena je položila koravde v svoji izbi na omaro in šla po svojih opravkih. Zgodilo pa sa je, da je bilo okno odprto, skozi tisto je priletela sraka, vzela koravde v svoj kljun in jih nesla v svoje gnjezdo, ki ga je imela aa bližnjem drevesu. Ko kraljica iz kopeli nazaj pride, hotela je koravde imeti, pa žena jih ni mogla nikjer najti, čemur se je tembolj čudila, ker je dobro vedela, da med tem časom ni bil noben človek v njeni izbi. Stvar je prišla pred sodnijo, pobožno ženo so dolžili, da je
koravde skrila in jih hoče utajiti. Kralj je bil krvoločen in neusmiljen človek. Ker žena ni hotela priznati tatvine, pustil jo je hudo pretepati, nazadnje pa v hudo ječo vreči Enkrat pa je kralj s kraljico na vrtu sedel in je videl, kako je sraka iz okna njegove palače nekaj svitlega v kljunu odnesla v svoje gnjezdo. Kralj je brž poklioal nekaj strežajev, jim pokazal drevo in gnezdo ter ukazal, naj kdo gor spleza in pogleda v gnjezdo, kaj je sraka ukradla. Nek mladi strežaj je brž do vrh drevesa splezal in vse pobral, kar je v gnezdu našel ter nesel kralju kazat. Bilo je več prstanov in druzega lepotičja, svitli knofl, glažovina, pa tudi zgubljene kraljičine koravde, za ktere je tista žena po nedolžnem trpela Zdaj je kralj svojo krivico spoztal, brž je ženo iz ječe spustil in jej ponujal veliko denarja za krivico, ktero jej je storil. Toda ona ni hotela nič vzeti in je šla v drugo deželo, kjer je samo Bogu služila do smrti in za reveže skrbela. — Pa ravno se domislim še neke druge dogodbe, ki nam priča, kako zviti so možki:
Historija o princezinji Sontli in prinen. VedeslaTu.
Nekdaj, tako pravijo, je živela princezinja Son tla, ki je bila silno lepa, pa tudi tako močna, da je vrgla vsacega moža. Znala je tudi jezditi in orožje sukati, na lok streljati in boriti se z mečem in sulico. Mnogo prinčev jo je prišlo snubit, pa kdor se ni podal ž njo v dvoboj, mu še odgovora ni dala. Zaklela se je namreč, da bo le tistega vzela za moža, kdor jo bo v dvoboja premagal. Kogar je pa ona premagala, vzela mu je konja in orožje in na čelo 1001 mi Ä	IV
mu je zarezala neko znamenje. Vkljnb temu pa je dohajalo mnogo prinčev, poskusit se ž njo, ker je toliko slovela njena lepota. Vendar je nobeden ni mogel premagati,
To je zvedel tudi Večeslav, sin perzijanskega kralja Bod ina. Sklenil je podati se na dolgo pot, da snubi lepo Sontlo in da se ž njo poskusi v dvoboju. Vzel je seboj veliko bogastva in dragocenostij. Ko je došel v mesto, kjer je vladal oče princezinje Sontle, skril je svoje zaklade na varen kraj, potem se je podal h kralju, izročil mu veliko dragih daril in mu povedal, po kaj je prišel. Kralj mu je naznanil, kaj si je prineezinja izgovorila, da namreč le tistega vzame, kdor jo bo v dvoboju premagal. Večeslav je to že vedel. Poslal je toraj princezinji svoj pozdrav in jo naprosil, naj mu naznani kraj, dan in uro za dvoboj. Ona je privolila in princu kakor tudi vsemu ljudstvu naznanila kraj in čas dvoboja. Seveda je gledalcev privrelo na tisoče in tisoče na tisti kraj. Bila sta oba na konjih, ko se je boj začel; prineezinja pa je imela lice zagrnjeno s pajčolanom, sicer pa je bila v možki obleki. Dolgo sta se dajala in lovila in se potila, poskušala sta moč in zvijačo, pa nobeden ni bil drngemu kos. Ko sta se pa imela v tretjič zaleteti drug v druzega, bila je Sontla že tako ntrujena, da si ni več upala zmagati. Zato je porabila svojo zadnjo zvijačo, ki jej nikoli ni odrekla svoje pomoči. Snela je pajčolan raz lice. Ko jej Večeslav nasproti stopi in vidi njeno krasno obličje, ki se je svetilo kakor solnce, bil je tako ginjen od njene lepote, da je bil ves zaljubljen in potrt in ni mogel več roke vzdigniti. Zdaj ga je brez težave vrgla raz konja aa tla in mu pobrala orožje. Še le, ko mu je svoje
znamenje na čelo pritisnila, prišel je k zavesti, da je spoznal svojo nesrečo. Od same jeze je vse svoje ljndi domov poslal, zraven pa je bil v prineezinjo tako za-ljnbljen, da je svojemn očetu sporočil, da rajši umrje, kakor da bi brez lepe Sontle domov prišel, in da bo to že vse sam opravil. To je kralja Bodina veliko skrb napravilo, in že je na to mislil, da bi vzdignil veliko vojsko in šel princu Večeslavu na pomoč. Pa ministri so mu to odsvetovali.
Devet sto šest in devetdeseta noč.
Princ Večeslav pa si je izmislil žvijačo. Kupil si je obleko delavnega človeka, navezal si na lice belo brado in začel je skrčeno hoditi, da je bil podoben staremu možu. Tak se je podal h kraljevem vrtnarju in mu rekel: „Jaz sem bil svoje žive dni vrtnar in se dobro zastopim na to. Pa zdaj me nesreča tako preganja, da še jesti kaj nimam. Vzemi me v svojo službo in veliko ti bom koristil. Plače ne zahtevam nobene, samo jesti mi boš dajal." Vrtnar je bil s tem predlogom brž zadovoljen, ker je sknšene vrtnarje težko dobiti. Tudi mu je povedal, da se pride prineezinja Sontla vsaki večer na vrt Bprehajat. To je Večeslava tembolj veselilo. Princ se je res zastopil na vrtnarstvo in koj prvi dan je vedel toliko pokazati in popravljati, da se je vrtnar kar čudil, zato je vsem svojim hlapcem ukazal, da morajo „starčka" (za tacega je princa imel) ubogati in vse tako storiti, kakor jim napovč. čez nekaj dnij je bil vrt toliko olepšan in popravljen, da ga skor ni bilo poznati, in ni bilo lepšega v mestu. Ko je prineezinja o tem slišala, rekla je družicam, da si bo vrt ogledala, te so pa brž vrtnarja
napovedale prihod princezinje. Ko je prine o tem zvedel, šel je brž na skrivni kraj, kjer je imel svoje zaklade in vzel seboj nekaj dragocenega lišpa. Potem se je vsedel na neko klop in se delal, kakor bi se kar tresel od starosti in slabosti. Med tem je prišla princezinja z mnogimi družicami in sužinjami. Ogledovale so si lepote v vrtu in tako prišle tudi do prinea, ki je kot sivi starček na klopi sedel, poleg sebe pa je imel na klopi veliko dragocenega lišpa, kakor biserne koralde, zlate zapestnice, prstane z demanti in smaragdi itd. Princezinja in nje spremljevalke so se začudile nad tem bogastvom in vprašale dozdevnega starčka, čemu toliko bogastva pri sebi ima? Princ pa odgovori: „Eno iz vas hočem za ženo vzeti, in ta lišp sem jej prinesel za prvo darilo." Ženske, to slišati, da se hoče tak starček ženiti, ki se že kar trese od slabosti, začele so se nad njim smejati in kroho-tati. On pa reče; „Ve še ne veste, kakošna je moja poroka. Jaz od svoje neveste druzega ne zahtevam, kakor da me enkrat poljubi, potem jej dam namenjeno darilo in se spet ločim od nje, da je ne veže na mene nobena obljuba." — „To se pravi," reče princezinja, „da vi poljubke kupujete?" —- „Skoraj na tisto vižo je; res da je tako," reče navidezni starček jecljaje. „če druzega ni," reče princezinja šegavo, „za toliko lišpa se že more en poljub dati, če bi bil možicelj tudi star kakor Grintovec." To rekši je pokazala na svojo najlepšo družico in princa vprašala: „Ali bi hotel to poljubiti?" Prine prikima, se vzdigne počasi, gre tresoč se proti tisti družici, jo poljubi in jej iaroči dragocenosti. Mlade ženske so se smij ale in gosto besedičile ter šle naprej. Drugi dan so princezinja in družice spet prišle. Princ je imel še več dragocenega
lišpa pri sebi. Skakljaje in smeječe so se začele dekline norčevati iz starčka. Nazadnje pa mn je Sontla neko drago drnžioo pokazala, da naj jo poljubi. Ko jo je poljubil, izročil jej je lepotičje, ki je bilo vredno več tisoč zlatov. Ravno tako se je zgodilo tretji, četrti in peti dan. Ko je pa princezinja toliko dradoeenostij pri svojih služabnicah videla, začela jih je zavidati in rekla je sama pri sebi: „Moje Služabnice me bojo v lišpu kmalo prekosile. Ta starček jim nosi tako dragocena darila, kakor jih imajo sicer le kraljice. Jaz sem neumna, da se ie jaz ne dam poljubiti od starčka. Kaj pa je za en poljub! Pa vpričo drugih tega ne storim, sama pojdem k starčku na vrt!" Preoblekla se je, kakor bi bila služabnica, sla je na vrt, in rekla princu: „Moja gospodinja, prineezinja Sontla, me je k tebi poslala in mi rekla, da se ti moram poljubiti dati." To rekši je čisto blizo k njemu stopila, da bi prejela poljub. Prine pa jo je spoznal, jo prijel okoli pasa, jo vrgel na tla in jej pokleknil na prsi.
Devet sto sedem In devetdeseta noil
Potem je princ vrgel svojo belo brado proč in rekel: „Ali me še poznaš, lepa Sontla, jaz sem princ Večeslav, katerega si premagala, pa ne z močjo, ampak s svojo lepoto." To rekši jo je trikrat poljubil in potem od tal vzdignil. Ona pa se je začela jokati in rekla je: „Nisi me premagal z močjo, ampak s zvijačo. Vendar te hočem za moža vzeti, le tega ne smeš nikjer povedati, da si me premagal, ker sem preveč ponosna na to čast, da me imajo za nepremagljivo." Prine pa je rekel: „Meni ni nič za take baharije
Ako ae bojii, da bi jaz koma kaj povedal, pojdi še nocoj to noč z menoj v mojo domovino, in nihče ne bo več z menoj govoril, nihče tvojih deželanov te ne bo več videl." S tem predlogom je bila Sontla brž zadovoljna in priskrbela je dva hitra konja, nekaj živeža za p6t in nekaj dragocenostij in denarja za prvo potrebo. Tadi prine je vzel ostanek svojih zs,klado v, in proti mrakn sta preoblečena in brez vsacega druzega spremstva odjezdila iz mesta. Jahala sta celo noč in rajši po dne počivala, dokler sta bila še v tem kraljestva. Čez tri dni sta prišla srečno na dvor per-ziškega kralja Bodina. Ta je bil silno vesel, videti spet svojega sina in njegovo toliko zaželjeno in tako lepo nevesto. Eralj Bodin je brž pisal pismo na kralja česlava, očeta princezinje Sontle, mu razložil ljubezen med princem in prineezinjo in kako sta skupaj srečno v Perzijo prišla, da se želita vzeti, in da naj kralj Česlav dä svoje dovoljenje. Izbral je kralj več poslancev, ki so imeli iti na Česlavo? dvor ter jim dal tndi mnogo dragih daril za kralja in kraljico. Tndi Sontla je tem poslancem izročila pismo na svoje starise, v kterih jih je prosila, naj jej odpustijo, da je pobegnila brez njih vednosti, in jim naznanila, zakaj je to storila. Eo so ti poslanci h kralju Česlavu prišli, bilo je tam veliko veselje, kajti bili so prej že močno v skrbeh zavolj prineezinje, o katerej nobedea ni nič vedel, kam je zginila. Eralj je rad privolil v to ženitev in spisalo se je vpričo poslancev ženitvanjsko pismo. Eo je bilo to gotovo, sta kralj in kraljica dala v zavoje zaviti vse zaklade, ki so bili namenjeni kot dota za prineezinjo Sontlo, po vrhu pa sta pridjala še mnogo daril za kralja Bodina in njegovo soprogo, bogato obdarila sta tndi perziške poslance in jih potem
z vsemi zakladi odposlala nazaj, pridevši še ljubeznjivo pismo na Sontlo in njenega ženina. Potem je bila poroka in ženitovanje na perziškem dvora, bile so to velike slavnosti in veselice za gospodo in za vse ljudstvo. Večeslav je s Sontlo srečno živel do smrti. — Iz te povesti lahko spoznaš, o kralj," pristavila je Mešantina, „kako zviti so možki in kako jim nič ne spodleti, ako si kaj naprej vzamejo. Tako te hočejo premotiti tudi tvoji ministri, pa ti jih ne poslušaj, ampak sodi pravico." To rekši je jezna odšla.
Ze je mislil kralj strežaja poklicati, da bi sodnikom povelje zanesel, da se mora Trpimiru prihodnji dan glava odsekati, kar stopi sedmi minister v kraljevo izbo it mu začne na srce govoriti, naj se nikar ne prenagli. Rekel je med drugim: „Nikoli se še tisti ni kesal, kdor je kako reč odložil; tak pa še vselej, kdor se je prenaglil. Človeka umoriti je lahko, pa nazaj mu vdihniti dnšo in življenje, to je nemogoče. Ko bi se že pri kom dragem prenaglil, pri svojem sinu, ki je tvoja lastna kri, se vendar ne smeš. Iz ječe ti itak ne more nbežati, bolje je toraj počakati, da se za gotovo prepričamo, ali je kriv ali ne." Te besede so so kralju modre zdele, zato je smrt svojega sina še odložil.
V sedmi noči pa, ko je za princa jenjal čas molčanja, poslal je jetničarja in pnstil k sebi poklicati vse ministre. Ko so prišli, se jim je zahvalil, da so ga tako zagovarjali pred kraljem, in obljubil jim bogato plačilo za to. Potem jim je vse po vrsti povedal, kako je modrijan v zvezdah videl neko veliko nevarnost za njega (princa), kako ga je (princa) potem hotela Mešantina v greh zapeljati io kako jo je on odločno zavrnil in zapodil. Ministri so zdaj spoznali, zakaj
da Mešantina tako toži princa, ker se namreč boji, da jo bo izdal in v smrtno kazen spravil, toraj ga hoče kot edino pričo iz poti spraviti. Ministri so bili tako veseli, da so šli še tisto noč h kralju in ga iz spanja poklicali. Povedali so mu, da princ spet govori in kako je prine sam pravil, da ga je Mešantina v to zapeljati skušala, česar zdaj njega dolži.
Devet sto osem In devetdeseta noč.
Drugo jutro je kralj sodbo naredil. Zbrane je bilo že mnogo gospode, velikašev in dvornikov, ko je Vrlin pripeljal princa Trpimira v dyorano, v kterej je sedel kralj na tronn. Kralj je sina poljubil, Vrlina pa prijazno pozdravil in ga vprašal, zakaj da princ sedem dnij ni smel govoriti. Ko mu je Vrlin povedal, zakaj da ne, vprašal je kralj vse pričujoče: „Če bi bil jaz dal princa po nedolžnem umoriti, kdo bi bil kriv njegove smrti, ali jaz, ali Mešantina, ali njegov učenik Vrlin?" Vsi so rekli, da na to ne vejo odgovora. Zdaj je prosil princ, da bi on smel govoriti. Ko mu kralj dovoli, povedal je prine sledečo
priliko o zastrupljenih i
„Neki uradnik je dobil nenadoma goste, in ker jim brž ni vedel kaj skuhati, poslal je deklo na trg po lonec mleka. Ko je mleko kupila in v loncu domov nesla, je letel nad njo orel v zraku, ki je strupeno kačo v kljunu držal. Kača je pa svoj strup iz gobca pljunila in padel je dekli v mleko. Doma je to mleko gostom skuhala, in vsi so po njem pomrli. Zdaj mi povejte, kdo je kriv smrti teh ljndij, ali kača, ali orel,
ali dekla, ali ljudje sami, ali uradnik?" Velikaši in ministri so zdaj začeli ugibati. Eden je rekel: „Dekla je kriva, ker lonea ni pokrila." Drug je rekel: „Ljudje so sami krivi, zakaj pa niso mleka prej preiskali!" — „Kaj pa" ti praviš?" vpraša modri Yrlin prinea Trpimira. Prine odgovori: „Nobeden iz vas nima prav. Ti ljudje so umrli, ker je prišla njih ura. Vsakemu človeku je odločena gotova mera dnij, ko tisti potečejo, pa umrje, naj že bo v vojski, ali na postelji, vsled te ali druge bolezni." Na to so vsi rekli, da je princ najbolje odgovoril in da je vreden med modrijane sprejet biti. Princ pa je ponižno odgovoril : „Ne hvalite moje modrosti, temveč modrost tistega slepega starčka, katerega historijo vam hočem zdaj povedati:
Historija o slepem starčku:
„Nek bogati trgovec je imel opravke v neki daljni deželi. Da bi pa že na poti do tje kak dobiček naredil, prašal je zvedene trgovce in potovalce, kako blago bi se v tisti deželi najbolje prodalo. Rekli so mu: „sandeljnov les". Nakupil je toraj veliko uandelnovega lesa in se podal na pot. Ko je v tisto mesto prišel, bilo je zvečer, in skrbelo ga je, kje bo brž kako stanovanje dobil. Prašal je neko staro ženo. Tista reče: „Meni se zdi, da ste tujec v tem mestu?" Ko je trgovec to potrdil, nadaljevala je žena: „Varujte se pred prebivalci tega mesta, kajti oni so zviti in goljufivi in posebno kakega tujca radi opeharijo. V pest si potem smejijo in zapijejo prigo-ljufani denar Po teh besedah mu je pokazala neko gostilnico, kjer je prenočil. Ko se je trgovec drugo
jutro v mesto podal, srača ga neki mestjan in ga vpraša: „Kdo si ti it od kodi prideš?" Trgovec reče: „Jaz sem trgovec i; Samarkanda " — „Kakošno blago pa imaš?" praša mestjan. Trgovec odgovori: „Sandelnov les imam; i ikli so mi, da se tukaj dobro proda." — „Kdor ti je to rekel," reče mestjan, „je bil slepar ali pa največ bedak. Pri nas se s sandel-novim lesom peči kur o." Ves prestrašen je šel trgovec v svojo gostiln® nazaj, da bi si zajutrek naročil, med potjo pa se 8 skoraj zjokal, ko je pomislil, koliko denarja bo zgub:; pri sandelnovem lesu. Tisti mestjan je pa že vedel, kje trgovec stanuje, in se ;]e že p3 noči zmenil z go* irjem, da je pomagal trgovca oslepariti. Ko je namre« trgovec v kuhinjo stopil, da bi naročil kave, videl je, da kurijo na ognjišču s sandelnovim lesom. Prs»šal je gostirja in gospodinjo, če sandelnov les tukaj ni nič v veljavi, in rečeta mu: „Toliko velja, kakor bukova ali brezova drva, s katerimi v peč kurimo." Kmalo potem je prišel tisti mestjan za njim v gostilno in je trgovcu rekel, naj mu prepusti ves sandelnov les, rekoč: „Videl si sam, da se tukaj kuri s tem lesom, toraj veš, da kar boš zanj dobil, skor ni besede vredno. Ker se mi pa smiliš, hočem ves tvoj sandel prevzeti, in dam ti zanj eno vrečo tistega blaga, ki si ga sam izbereš." Trgovec je bil s to kupčijo zadovoljen, in mestjan je spravil dragoceni les v svoje shrambe.
Po zajuterku je šel trgovec ves žalosten spet po mestu okrog. Imel je plave (sinje ali modre) oči. Bil pa je v tem mestu človek, ki je imel le eno oko, pa tisto je bilo plavo, kakor oči tega trgovca. Ta mož je trgovca koj spoznal, da je tujec, zato ga je zgrabil in mu rekel: „Ti si meni ukradel moje drugo oko;
ne spustim te prej, dokler mi ga ne plačaš!" Trgovec je seveda tajil in se branil. Emalo se je zbralo mnogo ljudi okoli nju, ki so se začeli v prepir mešati, Eden pa, ki je hotel trgovca rešiti, predlagal je, naj se ta pravda do druzega dn6 odloži. Enooki je v to privolil, pa le tako, da mu je trgovec nekaj denarja v zastavo dal.
Eo je pa trgovec še naprej po mestu šel, zapazil je, da je eden njegovih čevljev strgan. Stopil je tedaj k nekemu čevljarju in ga naprosil, naj mu čevelj zakrpa. Čevljar ga vpraša: „Eaj mi boš pa dal za to". Trgovec odgovori: „Bomo že naredili, da boš vesel", čevljar je Čevelj hitro zakrpal in rekel potem: „Zdaj me plačaj! Rekel si, da boš že naredil, da bom vesel; jaz pa nisem drugače vesel, kakor če mi plačaš tisoč cekinov". Trgovec se je prestrašil in prosil črevljarja, naj počaka do druzega dne, kar mn je čevljar dovolil.
Yes jezen je sel trgovec naprej, dokler ni prišel do neke kavarne, v katero je stopil. Tnkaj so ljudje vsakoršne igre igrali. Neki mestjan je trgovca tako dolgo silil, da sta šla šah igrati. Mestjan pa je goljufal tako, da je trgovee zgubil, in potem je zahteval od njega deset tisoč cekinov in če tistih nima, mora pa celo morje izpiti. Drugi ljudje v kavarni, ki so bili enako goljufivi, so potegnili s tistim mestjanom in komaj si je to milost izprosil, da se mu je dal en dan odloga. Žalosten je šel trgovec naprej in ni vedel, kam bi se dejal. Eo je tako zamišljen hodil, srečala ga je neka stara žena in ga vprašala: „Zdi se mi, da si tujec v tem mestu? Tako si žalosten videti, gotovo so te sleparski naši mestjani že zakaj ogoljufali?" Trgovec je zdaj začel ženi vse praviti, kaj se mu je ?gpdiJo. Ko je končal, reče mn žena: „Prva goljufija je ta s g&ndelnovim lesom. Tisti se pri nas plača funt
po deset cekinov. Želim ti, da svoje premoženje nazaj dobiš. Boljšega sveta pa ti ne vem dati, kakor da greš pred mestne vrata. Tam boš našel starega, slepega berača, bi je tako moder, da mu ga ni para v deželi. Vsi ljudje ga hodijo za svčt prašat, tudi sle parji, goljufi in tatovi. Vsak mu prinese kak dar, bodisi kako dobro jed, ali pa kaj denarja. Glej, da se tam blizo kje skriješ in slišal boš reči, ki ti bodo morda mnogo koristile. Tega le nikar ne zamudi!"
Trgovee se je zahvalil za dobri svet in šel brž v tisti kraj, kjer je slepega starčka res sedeti videl. Hitro se je skril blizo starčka v neki grm. Kmalo so začeli ljudje prihajati in si pri starčku svčta iskati. Trgovec pa je vse pogovore slišal. Zelo je bil vesel, ko zapazi, da prihaja tisti slepar, ki ga je ogoljufal za sandelnov les. Tisti je rekel starčku: „Danes sem kupil veliko sandelnovej i lesa skoraj zastonj. Obljubil sem zanj samo eno vre< a tistega blaga, ki si ga sam izbere. Ali moja kupči % ni isvrstna?" — „Ne posebno," reče starček, tujec te pred sodnijo lahko premaga." — „Kako ji to mogoče?" praša slepar začuden, „če bi tujec sahteval prav polheu žakelj zlata, bom imel še v< liko dobička " Na to reče starček: „Če bi pa oi! zahteval eno vrečo bolh, in sicer pol samcev in pol s imic, ali mn jih moreš dati?" Ko je slepar to slišal, atopil je zamišljen na stran. Zdaj je pristopil euooki iu govoril slepcu: „Jaz sem včeraj nekega tujca zgr ibil, ki ima ravno take oči, ko je moje, in mu očital, da mi je moje oko ukradel, Prisilil sem ga, da mi jo nekaj dal v zastavo, dokler mi očesa ne plača. Ali ga nisem dobro namazal?« Starček reče: „Ko bi tujec moder bil, on že tebe bolj namaže. On ti lahko reče; „Izderi ti svoje edino
oko, jaz bom pa enega iz mojih dveh . izdrl, potem bomo deli obe očesi na tehtnico (vago). Ako ste enako težki, potem ste obe očesi res tvoji, in sem dolžen plačati odškodnino, ako pa ne, ne dobiš nič." Sodnik naj potem razsodi, kakor hoče, ti boš vendar na obeh očeh slep, tujec pa bo vendar še eno oko imel." Euooki je začel o tem premišljati in je stopil na stran.
Devet sto devet in devetdeseta noč.
Zdaj je pristopilčrevljar in govoril: „O stari očka, danes je k meui prišel neki tujec in mi dal čevelj zakrpati. Za plačo mi je obljubil, „da bo že naredil da bom vesel"; jaz sem pa rekel, da drugače ne bom vesel, kakor če mi plača tisoč eekinov. Ali ga nisem dobro vjel?" — „Prav slabo", reče starček, „če je tujec moder, ne dobiš krajcarja". — „Kako je to mogoče ?" praša čevljar. „Čisto lahko", odvrne starček; „on ti lahko reče: „naš cesar je svoje sovražnike premagal in razširil svojo deželo. Ali te to veseli?" Če ti rečeš, da te veseli, bo rekel: „Zdaj si pa plačan, saj sem naredil, da si vesel". Če pa rečeš da te to nič ne veseli, te bo pri eesarju zatožil in ti bodo glavo odsekali Ti si spodaj, obrni, kakor hočeš". Čevljar je začel o tem premišljevati in stopil je na stran. Zdaj je pristopil tisti mestjan, ki je s trgovcem šah igral. Ta je starčkn rekel: „Igral sem z nekim tujcem igro šah in ga premagal. Zahteval sem za zmago deset tisoč cekinov; če jih pa ne more plačati, mora celo morje izpiti. Ali sem prav naredil?" — „Nič posebno", reče starček, „on te lahko prekani, če je dosti zvit. Rekel bo, da je le morje izpiti dolžen, zdaj pa v morje vedno nova voda priteka po rekah, potokih in studenoih,
tiste vođe on ni zavezan izpiti, zato moras ti prej zamašiti vse tiste strnge, po kterih se reke in potoki v morje izlivajo, potem bo se le on morje piti začel. Tega ti storiti ne moreš, toraj moraš od pravde odstopiti". Potem je pristopilo še mnogo lumpov in sleparjev, ki so slepcu pravili svoje že storjene ali še le namenjene sleparije in ga prašali za svčt. Trgovec pa si je dobro zapomnil, kaj je starček o njegovih pravdah govoril.
Šel je domov, Boga hvaleč in mirno čakal prihodnjega dnč.
Drugi dan na vse zgodaj je prišel k trgovcn tisti, s katerim je bil šah igral in zahteval je deset tisoč cekinov ali pa naj trgovec celo morje izpije. Trgovec mu reče: „Je že prav, pa prej moraš zamašiti izlive vseh rek, kajti teh se jaz nisem zavezal izpiti in vendar zmirom novo vodo v morje prinašajo". Slepar je zdaj sprevidel, da nič ne opravi in hotel je oditi. Trgovec pa ga je prijel in mn rekel: „Ne boš kar tako šel; kupčija je kupčija. Plačaj mi sto eekinov odškodnine, ali pa pojdiva pred sodnika, da stvar razsodi!" Slepar si ni upal zmagati in je rajši plačal. Trgovec je postal zdaj že bolj srčan in podal se je sam k čevljarju ter mu rekel: „Naš cesar je svoje sovražnike premagal in svoje cesarstvo razširil. Tudi je zopet enega sina dobil. Ali si tega vesel?" — „Seveda!" reče čevljar, ker drugače si ni upal odgovoriti, da bi ne bil pri cesarju tožen. Trgovec pa reče: „Tedaj si plačan, kajti naredil sem, da si vesel". To rekši odide in na ulieah ga sreča enooki slepar in zavpije nad njim: „Daj mi oko nazaj ali pa plačaj!" Trgovec pa m a reče: „Kako moreš spričati, da imam tvoje oko P Pojdiva pred sodnika in tam si izderi svoje oko, jaz bom pa
eno svojih očes izdrl, potem bomo obe očesi na tehtnico dejali. Ako bote enako težki, sem ti res oko vzel, ako ni, si ti zgubil". Slepar je spoznal, da te pravde ne more dobiti in če bi jo prav, da bi na vsaki način še drugo oko zgubil, ker se izdrto oko ne da več nazaj uložiti v glavo, zato to je rekel, da od pravde odstopi. Trgovec ga pa ni prej izpustil, dokler mu ni sto cekinov za to plačal, da ga ni tiral pred sodnika. Nazadnje je prišel še tisti, ki je knpil sandelnovi les in prašal trgovca, koliko da zahteva za les? — „Kakor sva se zmenila", reče trgovec, „eno vrečo blaga, ka-koršnega se meni izbrati poljubi". — „Že dobro", reče goljuf, „nočem biti skop proti tebi in če hočeš, nabašem ti žakelj s suhim zlatom?" — „Ne maram za zlato", reče trgovec, ampak nabaši mi vrečo s samimi bolhami in sicer mora biti pol samcev in pol samic". — „Tega ti nihče ne more dati", reče goljuf.— „Tedaj pa sam spoznaj", reče trgovec, da si vjet. Daj mi ves sandel nazaj in po vrhu še sto cekinov za moj strah, ki sem ga prestal, ko sem mislil, da sem za vse blago goljufan; ako nočeš, pa pojdi z menoj k sodniji!" Slepar je vedel, da bi se mu pred sodnijo še huje godilo, zato je rajši plačal sto cekinov in dal ves les nazaj. Trgovec je potem ves sandelnovi les drago prodal in se z velikim dobičkom povrnil v svojo domovino. — Ta povest je bila res zanimiva", do stavil je princ, „pa tista o petletnem dečku, je skoraj še bolj".
Ko so velikaši prosili, naj jim tisto pove, začel je princ praviti:
Historijo o petletnem dečku.
„Štirje trgovci so se zmenili, da bodo skopaj neko hišo kupili, v katerej bi imeli shrambe za svoje blago. Zložili so v ta namen tisoč cekinov. Potem so sli, da bi si tisto hišo ogledali. Med potjo pa so šli mimo nekega lepega vrta, v katerem je stalo senčnato drevje. Uhod v ta vrt je bil vsakemu dovoljen. Dogovorili so se, da stopijo v hlad tega vrta, dokler vročina nekoliko ne poneha.
Tisoča noč,
Stopili so tedaj na vrt; denar pa, ki je bil v ruto zavit, so dali vrtnarici, da ga shrani dokler si vrta ne ogledajo. Naročili so jej pa, da denarja ne sme nobenemu iz njih samemu izročiti, ampak le če bojo vsi štirje skupaj. Bili so namreč zviti tički in drug drugemu niso zaupali. Potem so šli po vrtu okrog in si ogledovali drevje in cvetje. Slednjič pridejo do nekega studenca in tukaj reče eden: „Zdravo bi bilo, ko bi si tukaj lice in glavo umili. Jaz imam prav lepo dišečo žajfo pri sebi". Drugi reče: „To je res dobra misel, pa potrebovali bi potem glavnik, da si lase počesamo". Tretji reče: „Tega nam bo že vrtnariea posodila". Ne, da bi se dalje pogovarjal, tekel je kar proti vrtnarici, ki je bila pred svojo hišo ne daleč od tistega studenca. Tisti, ki je šel po glavnik, je bil pa slepar in jo imel drugo misel v glavi. Stopil je namreč k vrtnarici in jej rekel, naj mu izroči denar, ki so ga jej spraviti dali. Ona pa se je branila in rekla, da se jej je naročilo, da sme denar le tedaj nazaj dati, če bodo vsi štirje skupaj. Zdaj je
slepar na glas aaklical, iiuim trem namignil in zavpil: „Ona mi ga noče dati!" Ti trije so mislili, da mn glavnika noče dati, zato so nazaj zaklicali: „Le dajte ga, le!" Zdaj mu je žena denar izročila. On pa je z denarjem popihal iz vrta na cesto in precej je odpotoval v drugo deželo, ker je bil itak tako zadolžen, da mu v tem mestu ni bilo yeč obstanka. Ko se je onim trem že predolgo zdelo, na glavnik čakati, šli so k vrtnarici in jo vprašali, zakaj četrtemu ni hotela glavnika posoditi? Ona je rekla: „Šaj me za glavnik nobeden ni prašal! Vaš tovariš je le hotel denar nazaj, ki ste ga mi spraviti dali in ko ga nisem hotela samemu dati, je k vam zaklical, da ga nočem dati, vi ste pa nazaj zaklicali: „le dajte ga, le!" in jaz sem mu denar dala in on je šel iz vrta, ne vem kam". Trgovci so se zdaj prestrašili, ker so videli, da so za denar goljufani. Pa namesto, da bi za svojim goljufnim tovarišem sli, so le vrtnarico pritiskali in od nje zahtevali odškodnino rekoč: „Mi smo se zmenili, da denarja ne smeš drugače dati, kakor če bomo vsi skupaj; ti si ga pa enemu samemu dala, toraj si pogodbo prelomila in nam moraš denar povrniti". Žena je bila vsa prestrašena, ker toliko denarja še imela ni. Trgovei pa niso odjenjali in so jo slednjič peljali pred sodnika. Tudi sodnik je spoznal, da mora žena denar povrniti, naj ga vzame, kjer hoče. Izprosila si je nekaj dni odloga in potem je šla vsa obupana proti domu in celo pot na glas jokala. Ko jo neki petletni deček tako jokati vidi, se mu zasmili, in on jo praša : „Žena, zakaj se pa tako jokate?" Ona pa mu ni dala odgovora, ker se je>j je preneumno zdelo, da bi takemu otroku svojo prigodbo pravila, saj jej itak ne more nič pomagati. Deček pa je šel za njo in jo tako dolgo pro-IQQI mi. M,	m
sil, da mu je eelo prigodbo povedala. Na to reče deček: „če mi date en krajeer za sadje, vam bom pa jaz povedal, kako morate govoriti, da se rešite". Žena mu da pet krajcarjev, in deček jej reče: „Pojdite k sodniku in recite mu, da ste se res zmenili, da date denar nazaj, kedar bodo vsi štirje skupaj. Toraj naj sodnik vse štiri pokliče, potem jim bote denar vrnili. Četrtega ne bodo mogli najti, ker je ušel, toraj bote vi lahko rekli, da denarja ne smete dati, dokler še četrti ne pride, in ker tistega ne bo, ste vi rešeni plačila. Ako ga pa vendar najdejo, mora on ukradeni denar nazaj dati in ste spet rešeni". Žena je ubogala in šla k sodniku ter mu tako govorila, kakor jo je fant naučil. Sodnik je poslal po tiste štiri trgovee, pa le tri so briči našli, četrtega pa ne. Žena je tedaj rekla: „Dokler četrtega ne najdete, ne smem denarja dati, ker smo se tako zmenili". Sodnik je zdaj tistim trem trgoveem rekel: „Pojdite vi sami in poiščite vašega Četrtega tovariša. Kedar ga najdete, pridite vsi štirje k meni in poslali bomo po ženo, da bo denar prinesla". Trgovci so šli in povsod povpraševali za svojim ubeglim tovarišem, pa ga niso mogli nikjer najti. Tako je bila žena plačila rešena".
Ko je prine Trpimir to historijo skončal, razveselil se je kralj Držislav nad svojim sinom in vsi ministri in velikaši so hvalili modrost mladega princa. Kralj je potem priaca prašal, kako se je takrat godilo, ko je bil v palači žen, da ga je zamogla Mešantina tako hudo obdolžiti. Prine je vse po pravici povedal, kako ga je hotela zapeljati in mu obetala kraljevo krono in da bo očeta zastrupila. „Ko sem jej pa jaz očital to hudobno nakano", dostavil je prine, „in jej zagrozil, da jo bom zatožil, kedar mi bo spet govoriti
dovoljeno, začela se me je bati in ni vedela za sebe druge rešitve, kakor v tem, da mene s poti spravi. Zato je mene tega obdolžila, česar je bila le ona kriva".
Zdaj je pustil kralj Mešantino poklicati in vprašal je pričujoče velikaše: „Kakošno smrt je zaslužila?" Eden je rekel: „Obešena naj bo!" drugi: „Nagrmadi naj se zažge!" tretji: „Jezik naj se jej iztrga!" Nazadnje pa je kralj Mešantino vprašal: „Kaj pa ti rečeš?" Ona je odgovorila: „Meni se godi, kakor tisti vjeti lisici, o kterej basen govori:
Basei o lisici.
Neka lisica se je nekdaj prikradla v mesto in šla v delavnico nekega Usnjarja. Tam je vse prevrgla in pokončal», še kože je ogrizla. Ker so se pa med tem vrata zaprle, lisica ni mogla ubežati. Usnjar je prišel z debelim polenom in začel po lisici mlatiti. Lisica ni videla druge pomoči, ko to, da se je potajila, kakor bi bila že mrtva, da je usnjar nebal s pretepanjem. Ko je pa usnjar mislil, da je zver mrtva, pustil jo je ležati in tudi ni več branil, da so se spet odprle vežne vrata. Med tem je priletelo več ljudij, da so na dvorišču ležečo lisico ogledovali. Eden je rekel: „Lisičje oko je dobro za zdravljenje otrok, ki se preveč jokajo". To rekši je lisici oko izdrl. Drugemu se je dopadel lisičji rep, vzel je nož in ga jej odrezal. Tretji pa je dejal: „Slišal sem, da je lisičji žolč dober za zdravljenje očij". Ko je lisica to slišala, je rekla sama pri sebi: „Strpela sem, ko se mi je oko izdrlo, strpela sem, ko so mi rep odrezali, da bi mi pa prsi preparali in vzeli žolč iz njih, tega ne strpim. Rajši še poskusim se rešiti, ali pa naj me ubijejo". S to mislijo plane
po konci in jame okrog tekati in gledati, kam bi ube-žala. Kmalo je zapazila, da so vežne vrata spet odprte, smnknila je skozi nje in ušla".
Tlsoö in ena noč.
Zdaj je rekel kralj Držislav: „Ne bom je sam sodil, ampak prine Trpimir naj sodi to hudobno žensko". Princ je na to rekel: „Odpustiti je lepše, kakor maščevati se, tako delajo blagi ljudje". Kralj reče: „Stori ž njo, kakor hočeš". Princ je zdaj rekel: „Ako je sodba v mojih rokah, potem naj se zgodi po njenih besedah in pustim jo zbežati izpred naših očij, kakor tisto lisico, o katerej je ravno zdaj pravila. Ako se pa še kedaj prikaže v našo deželo, naj umrje". Zdaj je kralj Držislav od trona vstal in svojega sina nanj posadil, postavil mu je krono na glavo in ukazal velikašem, da so mu pokorščino prisegli. Rekel jim je še to: „Jaz sem star in hočem konec svojega življenja Božji službi posvetiti; kraljestvo in krono pa prepustim svojemu sinu, princu Trpimiru". Kralj Držislav se je odslej res zdržal vseh državnih opravil, molil je ves čas in služil Bogu do svoje smrti. Trpimir pa je modro in pravično vladal tako, da so ga hvalili domači in tuji".
Ko je kraljiea Luniea to historijo skončala, začudil se je kralj Riar nad njeno modrostjo in vskliknil je nekako ginjen: „Za Boga, iz vseh teh hi-storij, ki si mi jih pravila, spoznam, da si brezbožni in krivični vladarji ne delajo vesti iz tega, ako ljudi k smrti obsojajo". Sklenil je sam pri sebi, da hoče odslej dober in pravičen biti. Lunici pa je rekel: „Še eno lepo historijo mi povej in tista naj bo poslednja". Kraljica je na to začela praviti:
„Neki mož je imel navado trditi, da je mogoče, srečo šiloma pridobiti. Eden njegovih prijateljev pa ga je hotel prepričati, da to ni res, zato mu je povedal sledečo prigodbo:
„Jaz sem veliko sveta obhodil in videl sem velika mesta. Prišel sem tudi v kraljestvo Si no. Tam je vladal kralj, ki je bil krvoločen in je svoje podložne moril in svojo deželo pustošil, ker so ljudje bežali pred njim. Imel pa je ta kralj brata, ki je bil kralj v Samarkandn. Že več let sta vladala vsak svojo dežela, da se nista videla, in oba sta že želela vkup priti in se spet enkrat skupaj razgovarjati. Starejši kralj v Sini je toraj poslal ministra svojega v Samarkand, da svojega brata povabi na obiskovanje. Kralj v Samarkandn se je takoj odpravil na pot k svojemu bratu. Ko je bil pa že na potovanju, vrnil se je o polnoči in šel v spalnico svoje žene, pri ka-terej je pa našel druzega moža. Umoril je njega in kraljico, in potem je šel spet na potovanje in srečno dospel v Sino k svojemu bratu. Tam pa je bil zelo žalosten zavolj tega, kar je doživel s svojo ženo. Ni jedel, ne pil, in nobena veselica ga ni mogla razveseliti. Enkrat je šel brat na lov in je vabil seboj tudi kralja iz Samarkanda. Ta pa ni hotel iti in je doma ostal. Ko pa brata, kralja Sinskega ni bilo doma, gledal je mlajši brat, kralj Samarkandski, iz okna na vrt in je videl ženo svojega brata grešiti s črnim zamorcem. Ta pogled ga je nekoliko potolažil, ker je videl, da so tudi drugi možje tako nesrečni, kakor on. Ko je Sinski kralj iz ust svojega brata zvedel, kaj je njegova žena naredila, pustil jo je umoriti. Potem pa sta oba brata iz same žalosti po svetu šla. Našla pa sta spijočega velikana, ki je imel
žensko s sedmerimi ključavnicami zaprto. Ženska pa mu je še znala iz omar ubežati in je oba kralja prisilila, da sta ž njo počela, kar sta hotela. Ko sta brata videla, da nista sama tako nesrečna, ampak da bo tudi drugi možje od svojih žen goljufani, sklenila sta, podati se nazaj vsak v svoje kraljestvo. Mlajši je šel v Samarkand nazaj, starejši pa v Sino. Tukaj je začel starejši kruto vladati in svoje žene moriti. Vsaki dan se je z drugo ženo poročil, drugo jutro pa jo je dal umoriti. Tako se je hotel maščevati in znositi nad ženskim spolom. V deželi pa je bilo veliko jokanje in žalovanje, in vse lepe deklice so se tresle pred tisto uro, kdaj bo ta ali druga izbrana kralju za ženo, in drugi dan ob glavo djana. Mnogo družin je bežalo iz dežele, da bi le svoje hčere rešile.
Imel pa je ta kralj ministra, ki je imel dve lepi in modri hčeri. Starejši hčeri so se smilile nedolžne deklice, ki jih je kralj zaporedoma moril, in sklenila je, tej moriji konec storiti in se sama podati v nevarnost. Izmislila si je to zvijačo: kralju ponu diti se za ženo in mu vsako noč kako historijo praviti začeti, pa je ne končati; tako bo kralj radoveden na konec historije in bo njeno smrt odložil Ker je pa mnogo takih historij vedela, upala je, da bo kralja dolgo časa zadrževala in s tem mnogim devicam rešila življenje. Minister je svoji hčeri dolgo branil in jo svaril, naj se ne poda v tako nevarnost. Toda ona je pri svojemsklepu ostala in je slednjič svojega očeta pregovorila, da je šel h kralju in mu hčer ponudil za ženo. Kralj se je začudil in rekel: „Kako moreš svojo hčer v tako nevarnost postaviti, ali ne veš, da dam vsako ženo po prvi noči umoriti?" Minister pa
je rekel, da hoče njegova hči na vsak način kraljiea postati in da si samo to izprosi, da bi smela tndi svojo sestro s seboj v kraljevo palačo pripeljati in jo tudi po noči pri sebi v svoji spalnici imeti. Ko je kralj to dovolil, prišli ste obe sestri v kraljevo palačo. Zvečer je prišel kralj k njima in začeli so se razgovarjati. Ko jim je navadnih pogovorov zmanjkalo, rekla je mlajša sestra starejši: „Ljuba sestra, ti veš toliko lepih historjj, povej nama vendar ktero 1" Starejša je potem eno lepo historijo praviti začela in jo pravila tako dolgo, da je krslj zaspal. Ko se je pa zjutraj prebudil in se spomnil na historijo, ki jo je slišal, pa le njen začetek, bil je radoveden, kakšen bo konec, zato je smrt kraljice odložil za en dan. Drngi večer je kraljiea naprej pravila, in tretji in četrti večer ravno tako. Üo je pa kako historijo dokončala, začela je brž drugo praviti, dokler ni kralj zaspal, zjutraj je bil spet radoveden, kakšen bo konec te historije in pustil je kraljico še živeti. Tako je minulo že več tednov, da kralj ni dal nobene deklice več umoriti, in vsi ljudje so se temu močno čudili, bili so veseli in hvalili so modrost ministrove hčere, da je kralja pripravila na druge misli. — Tako daleč seže povest, ki jo je tisti mož svojemu prijatelju pravil," dostavila je še Lunica.
Kralj Riar pa je rekel: „O Lunica, le povej to historijo do konca. Preveč je podobna historiji nekega kralja, katerega dobrö poznam. Kaj pa je bilo potem?" Lunica pa je nadaljevala: „Vedi, o modri in mogočni kralj, da so zdaj začeli ljudje tega kralja spoštovati in ljubiti in za njega moliti, ker so videli, da je opustil grdo navado in ni več deklet moril. Modrijani in ministri pa, ki so za vse vedeli,
govorili so med seboj: „Res je imel kralj prav, da se je jezil nad svojo prvo ženo. Le v tem ni imel prav, ker je mislil, da so vse ženske enake. Toda kakor so še prsti na eni roki različni, tako različne so tudi ženske."
Po teh besedah Luniee se je kralj Riar kakor iz spanja prebudil in je rekel: „Za Boga, ta historija je moja historija! Oh, koliko sem bil jaz krivičen, in koliko truda je kraljica imela, prej da me je ra pravo pot spravila! Hvaljen bodi Bog, ki vseh srca giblje! O Lunica, ti si moja dobrotnica, da si me prave modrosti naučila!" Luniea pa je govorila: „Kraljestvo je hiša, vojaki so pa stebri, ki jo po konci držijo. Ce so vojaki dobri, stoji hiša trdno. Zato mora kralj skrbeti za svoje vojake. Nadalje mora biti kralj pravičen proti svojim podložnim in mora vsakega postaviti na pravo mesto. Slabe mora braniti pred krivič-niki in za vse ljndi skrbeti. Ministre mora imeti pobožne, modre, skušene in dobrosrčne. Minister mora kralju vedno resnico govoriti, kralj pa mora biti za svoje podložnike, kakor zdravnik za bolnike. Po teh naukih se ravnaj. Ako si ti pobožen, bodo tudi tvoji podložni; ako si ti hudoben in krivičen, bodo tudi tvoji podložniki hudobni."
Po teh besedah je kralj dolgo časa premišljeval, naenkrat pa je zaukazal, naj se cela palača razsvetli in naj se vse sveče po izbah in dvoranah prižgejo. Potem je vstal in poljubil Lunico na čelo, česar se je kraljica, kakor tudi njena sestra Srebernica močno razveselila.
Drugi dan je kralj v državno dvorano sklical vse ministre, velikaše in dvornike, ter jim vse povedal, kaj se je godilo med njim in med Lunico Rekel je,
da se je odpovedal vsej krvoločnosti in da ne bo nikogar več po nedolžnem nmoriti dal. Posebno je počastil svojega tasta, tistega ministra, ki je bil oče Lunice in Srebrnice, in dostavil, da se bo še le zdaj obhajalo pravo ženitovanje. Zaukazal je potem velike ljudske veselice v spomin svoje poroke z Lunico. Tudi po svojega brata, kralja v Samarkandu, je kralj Riar poslal. Tisti se je koj na pot odpravil in kmalo došel. Celo mesto se je olepšalo z zelenjem, cvetjem in zastavami, vojaške godbe so igrale in ljudstvu se ja zastonj dajala pijača in jed iz kraljevih hramov. Za gospodo pa so se napravljale še boljše gostije. To veselje je trajalo sedem dnij. V teh veselih dneh pa je kralj Riar svojemu bratu, kralju Benann pravil, kako se je med tem časom njemu godilo, kako je iz začetka deklice moril, in kako ga je tega odvadila Lunica, ki mu je skozi tri leta historije pravila. To je bilo kralju Senanu zelo všeč. Tudi je nenavadna lepota Lunice in njene sestre Sreberoice na njega velik utis naredila. Zato je sklenil, da hoče Srebernico za svojo ženo vzeti, da bi tako postal svak svojega brata in bi se prijateljstvo med njima še bolj utrdilo. Sre-bernica je v to privolila, pa le pod tem pogojem, da Senan v Sini ostane pri bratu Riarju, češ, da se ona ne more ločiti od svoje ljube sestre Lunice. Kralj Senan je v to rad privolil, ker se je tudi on težko ločil od brata Riarja. Sklenila sta, obe kraljestvi združiti v eno in skupno vladati iz Sine. Potem se je z veliko slovesnostjo vršila poroka in ženitovanje med kraljem Senanom in Srebernico Ko so bile vse gostije in veselice končane, poslala sta kralja svojega tasta, očeta Lunice in Srebernice, kot namestnika v Samarkand. Prej ko je odšel, posilil se je pri svojih
lepih hčerah. Obe kraljiei ste mu poljubili roko in mu dali bogatih in dragocenih daril. Riar in Senan sta odslej s svojima ženama Lunico in Srebrnico srečno živela in modro vladala. Kralj Riar pa je sklical mnogo pisarjev in jim ukazal, naj zapišejo vse historije, ki mu jih je kraljica Lunica v treh letih povedala. Tako se je spisala ta knjiga, ki se imenuje „Tisoč in ena no5". V poznejših časih so se te bukve še večkrat prepisale, prestavile v različne jezike in se tako razširile po celem svetu.
To je vse, kar smo zvedeli o teb dogodbah in tej knjigi. Pravo resnico pa le pozna sam Bog.
Kazalo IL zvezka.
Stran,
Historija od kralja, ki se je v podobo zaljubil (894—896) noč	3
Historija o usnjarju in njegovi ženi (896—897) nog — —	7
Historija o trgovcu in njegovi ženi (897—898) nož — —	11
Historija o zviti ženski in neumnem možu (898-899) noč	15
Historija o dacarju in drvarju (899) noč — — — —	17
Historija o Davidu in o Salomonu (899) noč — — —	18
Historija o ženi, ki je tatu vjela (899 - 901) noč — —	20 Historija od treh hudobnih kmetov, o gospođu Jezusu in
njegovih učencev (901) noč — — — — — —	24 Historija o kralju in ministru, pa o kraljevem bratu
(901-903) noč ----- — — — -	26
Historija o tistem možu, ki je bil tako skrben za svoje
zdravje, da je pri tem svojo smrt našel (903—90^) noč	81
Historija o dobrem Milostanu (904—905) noč — — —	32
Historija o norcu, ki je pametnega prekanil (905—906) noč	36
Historiiao Kaližu in njegovi ženi (906—907) noč — —	38
Historija o generalu Istinitu (907- 909) noč — — —	41
Historija o tkalcu, ki je zdravnik postal (909—911) —	66
Historija o dveh zvitih tatov (911—914) noč — — —	60
Historija o štirih goljufih z oslom (914—915) — — —	68
Historija o goljufnem Lukovicu (915) noč — — — —	72
Basen o sokolu in kobilici (915—916) noč — — — —	74
Historija o kralju, o uradniku in njegovi ženi (916) noč —	76
Historija o stari ženi in o svilarju (916—917) noč — —	'i 7
Historija o lepi ženi in nje grdemu možu (917—918) noč	80
Historija o kralju Obirju in kraljici Jepi (918—921) noč	82
Historija o Selinu in Selmi (921—927) noč — — —	91
Historija o kralju Varogu in njegovem ministru (927 929) noč	107 Historija o kralju Preboru in policijskih stražnikih 929 do
940) noc ----------	109
Historija o cesarju Alrašidu in o Srcudani (940- 957) noč	150
Historija o Meliti, ljubici cesarja Mutimira (957—958) noč	198 Historija o Zemonitu iz Damaska in njegovem sinu Otomaru
(958-966) noč — — — — — — — — —	201
Historija o kralju Krešimiru in njegovi hčeri (966 -979) noč	221 Historija o kralju Držislavu, princu Trpimiru in sedmerih
ministrih (979-981) noč -_- — ___	254
Historija o kralju, o ministru in njegovi ženi (981—982) noč	259
Historija o hudobnežu in o pošteni ženi (982—984) noč	262
Historija o trgovcu in. o stari ženi (984) noč — — —	263
Siran
Historija o stražniku in o zviti mlinarici (984—985) noč	264
Historija o princu in o ministru (985—986) noč — —	265
Historija o lovcu (986) noč — — — — — — —	267
Historija o ženi in o kramarju (986) noč — — — —	26-i Historija o princu Mestislavu in ministru Lokaviu (986 do
989) noč ___--_____	269
Historija o mladenču in zlatarici (989-991) noč — —	275
Historija o Tomislavu (991—994) noč — — — — —	278
Historija o princu in o bogatašu (994—995) noč — —	285
Historija o pobožni ženi (995) noč — — — — — —	288
HistorijaoprincezinjiSontliin princu Večeslavu (995—998) noč	289
Prilika o zastrupljenih (998) noč — — — — — —	296
Historija o slepem starčku (998—999) noč — -- — —	297
Historija o petletnem dečku (999) noč — — — — —	3'>4
Basen o lisici (999—1001 noč -—-__ — — _	307
Pregled zvezkov
I, zvezek od 1. do	94. noči,
II.	zvezek od 94. do	238. noči.
III.	zvezek od 238. do	328. noči. IV zvezek od 328. do	386. noči.
V.	zvezek od 386. do	459. noči.
VI.	zvezek od 459. do	531. noči. Vil. zvezek od 531. do	621. noči. VIII. zvezek od 621. do	m noči.
IX.	zvezek od 709. do 799. noči.
X.	zvezek od 799. do 828. noči.
XI.	zvezek od 828. do 1001. noei.
J. Krajec,
bukvama In tiskarna v Novem Mestu
priporoča tu navedene v lastni zalogi izdane knjige:
Narodna biblioteka.
Snopič:
1.	Cbelica. I. bukvice. Kastelic.
j, II. „	„
3.	„ ni. „ M
4.	V gorskem zakotji. Povest, A. Koder.
5.	Cbelica. IV. bukvice. Kastelic.
6.	„	V- „
7.	Krvna osveta. Povest, poslov. F. Mirovikov.
8.	9.	Nesrečnioa. Povest, poslovenil I. P.
10.	Koliščina in stepe. Poslovenil Fr. Cegnar.
11.	Za kruhom. Povest, poslovenil P. Miklavec.
12.	Spisi Andrejčkovega Jožeta I.
13,14.	Babica, I. Poslovenil Fr. Cegnar.
15,16.	„ II. „ „ „
17.	Seniiia. Poslovenil A. Hudovernik.
18.	Spisi Andrejčkovega Jožeta II.
19.	Beraö. Povest. Elizabeta, Črtice.
20.	Spisi Andrejčkovega Jožeta III.
21.	Boj s prirodo. — Treskova Uršika.
22.	23.	General Lavdon, oče vojakov imenovan.
24.	Spisje. Priredil P. Miklavec.
25,	26.	Beatin dnevnik. Spisala Lujiza Pesjakova. 27, 28, 29.	Grška mythologija. Poslovenil L. Koprivšek. 30,81,32.	„ „ u » »
33,34.	Rimska „ „ „ „
35.	Spisi Andrejčkovega Jožeta IV.
36,37,38.	„ „ „ V, Žal. i veselje.
39.	Solnce in senca. Povest. J. Bedenek.
40.	Svitoslav. Povest. Vonomir-Križan.
41.	42.	Z ognjem in meiern. Zgod. romam. Podravski. 43.	Sofoklejev Edip na Kolonu. B. Perušek. 44,45.	Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.. 46. 47.	Z ognjem in mečem. Zgod, roman. Podravski.
Spisi Krištofa Smida.
Povesti za mladino. I. zvez.: Ljudevit Hrastar. Goiobeek. Mehko 30, trdo 40 kr.
II.	H	lozafat, kraljevi sin Indije. BO in 40 kr.
III.	»	Pridni Janezek in hudobni Mihec. 40 in 50 kr.
	»	Kanarček, Kresnica, Kapelica v gojzdu. 20 in 30 kr.
v.	H	Slavček. — Nema deklica. 20 in 30 kr.
VI.	H	Ferdinand. 30 in 40 kr.
vn.	)>	Jagnje. — Starček z gore. 35 in 45 kr.
vin.	n	Pirhi. — Ivan, turški soženj. — Krščanska obitelj
		(družina). 30 in 40 kr.
IX.	n	Hmeijevo cvetje. — Marijina podoba. 30 in 40 kr.
X.	rt	Ludovik, mladi izseljenec. 30 in 40 kr.
Pravila za pisavo.
Spisal P. Ladislav Hrovat. — Cena 25 kr.
Sadjarstvo ali ovoearstvo.
S podobami. Spisal Rihard DoUnc. — Cena 70 kr.
Knjigovodstvo.
(Jednostavno knjigovodstvo). Spisal Dr. Tomaž Romih, učitelj meščanske šole na Krškem. — Cena 70 kr.
Kranjska mesta.
Z nekaterimi podobami. Po raznih virih sestavil P- Florentin Hrovat, vodja deške šole. — Cena trdo vezane 60 kr.
Mladini.
(Osem povestio za mladino.) Spisal Miljenko Devojdn. Trdo vezane 00 kr.
Zgodovina Šmarješke fare na Dolenjskem,
Spisal Janez Volčič, župnik. — Cena 40 kr.
Pas svetega Jožefa
in sedem nedelj svetemu Jožefu posvečenih.
Spisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. — Cena v usnji 50 kr. z zlato obrezo 65 kr.
Delavski prijatelj.
Nauki, ki so delavcem v sedanji dobi posebno potrebni. Spisal France Podyomik. Cena J 2 kr.
Zakon in žena.
Spisal Alojzij Pader. — Cena 30 kr.
Cerkvene pesmi.
Op. I. razprodan. Op. II.: V čast sv. Kešnjemu Telesu. Za mešan zbor. Vg'asbil P. H Sattner. — Cena II. Op. 50 kr.
Glasi s Primorja.
Vglasbil Avg. Leban. — Cena 50 kr.
Valvasor, Etae des Herzogtums Krain.
80 Lieferangen.
Valvasor, das Herzogtum Kärnten.
16 Hefte.
Maria Theresia und das Land Krain.
Dem Volke erzählt von P. v. Badics. — Broschirt 40 kr.
Rundschau m Oswaldiberge b. VHIach-Landskron,
Aufgenommen von Dr. Fritz Pichler. Touristenkarte 80 kr.