Gian Carlo Menis: History of Friuli, The formation ofapeople. Pordenone 1988, 286 str. To delo je prevod in priredba znane Meniso- ve, Storia del Friuli, ki je leta 1987 doživela že svoj šesti ponatis. Knjigo je založila Societa filologica friulana. Tudi angleška izdaja ima enak format kot izvirnik, tj. 21x4 cm, je bro- širana ter z dvobarvno ovojnico. Obsega 286 strani in tiskana je z zelo berljivimi črkami. Tisk je financirala Trgovska zbornica Udine. V prvih dveh poglavjih obravnava Menis arheološka obdobja. Sledi obravnava Furla- nije od rimske osvojitve pa vse do časa Diokle- cijana. V tretjem delu knjige, in to kar v dveh poglavjih, obravnava Menis krščanstvo, v če- trtem delu, prav tako v dveh poglavjih, pa predstavlja problem Langobardov v Italiji in še posebno v Furlaniji. V petem delu oz. v naslednjih dveh poglavjih prikaže proces for- miranja »države« oglejskih patriarhov. V dveh poglavjih šestega dela knjige predstavlja ob- dobje gibelinskih in nato gvelfskih patriarhov. Ta del se zaključuje s propadom patriarhata kot posvetne oblasti na prehodu iz 14. v 15. st. Knjigo zaključujeta poglavji, ki obravna- vata Furlanijo v času beneške republike in do recentnega časa. V knjigi je 16 slikovnih pri- log, in sicer 4 karte, 9 črno-belih fotografij arheoloških objektov in še dve barvni fotogra- fiji z enako vsebino. Na koncu je skoraj popoln bibliografski pregled zgodovine Furlanije. Zgodovinskih besedil o Furlaniji je veliko, vendar je Menisovo edino, ki je kompleksno. Menis je po stroki tudi arheolog in je strokov- njak za tisto, za kar drugi furlanski zgodovi- narji niso bili, tj. za predstavitev arheoloških obdobij. To doslej najbolj popolno zgodovino Furlanije toplo priporočamo. Njena angleška priredba je namenjena predvsem skoraj mili- jonu Furlanov, ki živijo po svetu in večinoma ne znajo več italijansko. Besedilo naj bi govo- rilo o poreklu, o slavni preteklosti in današnji Furlaniji, ki je najbogatejši del Italije. Zato je sprejemljiv tudi znak na hrbtni strani ovojnice - »Made in Friuli«. Vinko ŠRIBAR Maurizio Buora: Guida di Udine (Arte e storia tra vie e piazze). Edizioni Lint, Trieste/ Trst 1986. 389 str., 136 fotografij. Ni v navadi, da bi v okviru Arheološkega vestnika pisali recenzije vodnika mesta ali pokrajine. Opravil sem to recenzijo, ker je uvodno poglavje, ki je tudi najbolj obsežno, posvečeno arheološkim obdobjem Vidma- Udin od prazgodovine do visokega srednjega veka, in ker je avtor znan furlanski arheolog. Vodnik ima žepni format, meri 17x22cm. Tisk je lep in čitljiv, čeprav merijo črke le 1,5 mm. Knjiga obsega 389 str. in je oprem- ljena s 136 fotografijami. Vodnik je zaščiten z debelimi, v platno vezanimi platnicami, ki jih ščiti debela ovojnica, na kateri je naslov in fotografija spomenika miru v Campoformi- du. Vodnik vsebuje tale poglavja: predstavitev vodnika in njegov namen, splošni podatki, zgodovinski in umetnostnozgodovinski, zatem 6 itinerarjev po Vidmu, bibliografski pregled in indeks imen in lokacij. Prazgodovina Zaradi sistematskih arheoloških raziskav se je poznavanje arheoloških obdobij v Furlaniji in še posebno v Vidmu in njegovi okolici zelo poglobilo. Malo je znanega o paleolitiku, zato pa daleč več o mlajši kameni dobi. O tem najbolj pričajo najdbe iz izkopavanja v kraju Sammardenchia 1. 1985. Razen številne kera- mike je bilo tu tudi veliko orodja. Neolitska najdišča so še v Pozzuolu in Fagani. Iz začetka eneolitika izvira najdba iz Baldasserije, južno od mesta. Težave so s kronološkim opredelje- vanjem kamnitega orodja s številnih najdišč iz okolice mesta. To so najdišča Cavalicco, Molin nuovo, Feletto Umberto, Tavagnacco, Lumignacco ali na razpotju Vat, na obali Cormorja in pa Baldaseia. Največ neolitskih najdb je bilo severno od mesta. To so v glav- nem mesta, kjer je kulturna kontinuiteta ob- stajala vse do današnjega časa. Avtor meni, da gre za točke na stalnih komunikacijah. Na drugi strani je presenetljiva velikost neolitskih naselij. Tako, npr. so naselbinske najdbe v Molin nuovo razširjene na prostoru, ki meri 20000 m2. Tu so bile najdene številne puščične osti, tako da ni izključeno, da so to orožje in druge kamnite artefakte tu tudi proizvajali. Avtor meni, da so kamnite izdelke uporabljali vse do bronaste dobe. V čas med 18. in 12. st. pr. n. š. sodijo grobovi iz gomil in najstarejše obdobje kaštelirjev. V okolici Vidma je bila doslej izkopana desetina grobov v gomilah, eden izmed teh, bogat z najdbami v kraju Selvis di Remanzacco. Izkopan je bil 1. 1981 in sodi v najstarejše obdobje bronaste dobe. Na levi strani pokojnikovih prsi je ležalo bronasto bodalo, analogno tistemu, ki je bilo najdeno v sv. Martinu pri Maianu ali pa tistim iz Polade. Najlepši primerek kaštelirja je v Vidmu, tj. Castello. Že v prejšnjem stoletju so pisali o utrjenem naselju štirikotne oblike v Vidmu, za katero se misli, da je bil rimski vojaški ali pa kasnejši hunski tabor. Ta utrdba naj bi bila s cestami povezana z videmskim zaledjem. Za grajski hrib domnevajo, da je imel funkcijo akropole. Na podlagi starih kar- tografskih predlog predvidevajo, da je na vrhu