SVOBODNA SLOVENIJA
ANO XXXVII (31) Štev. (No.) 4
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 26. januarja 1978
Pred 33 leti
Dr. Peter Urbanc:
Final previsto en Belgrado
SOCIALISTIČNA REPUBLIKA SLOVENIJA - SRS - V LETU 1977
IPrvi meseci leta 1945 so naznanjali bližnji konec druge svetovne vojne. Brutalna sila nemškega vojnega stroja je omagala. Začelo se je umikanje nemških armad iz zasedenih dežela in vojne grozote so začeli čutiti na lastni koži Nemci sami, ne le od bomb, ki so jih sipala zavezniška letala na nemška mesta in tovarne, ampak jih je tudi brutalno poteptal zmagujoč sovražnik z vzhoda, ki je ravnal tudi s civilnim , prebivalstvom na način, kakor nam zgodovina opisuje navale barbarskih tolp na prebivalstvo, ki ni imelo z vojno ničesar opraviti.
Z bliskovito naglico so se vrstili takrat vojni in politični dogodki: 17. januarja so Rusi zasedli Varšavo, ko so jo prej v znanem uporu pustili izkrvaveti, mirno gledajoč klanje poljskih junakov.
7. februarja stoje Rusi pred Berlinom, ki ga je Hitler dal spremeniti v trdnjavo, 13. februarja je padla v rdeče roke Budimpešte, med tem ko so že preje ruski tanki pripeljali „zmagoslavne“ Titove brigade v Belgrad. Začela se je rušiti japonska vojna sila in se umikati proti svojim otokom. Na zapadu so propadli zadnji obupni poskusi Nemcev, da bi preprečili predor zavezniških vojnih sil na nemško ozemlje.
Med tem so sedeli za zeleno mizo v Jalti trije možje, ki po vsej pravici poleg naslova zmagovalci zaslužijo naj-ostrejo obsodbo kot mešetarji, ki so si že vnaprej delili plen zmagovalcev in ruske usluge poplačevali z nagradami, ki so bili nekomunistični narodi, ruski sosedje, katere je Stalin zahteval pod svojo vplivno cono, obenem z obojestransko priznanimi določbami, kaj naj se zgodi z ljudmi, ki so branili svoja demokratična prepričanja in hoteli živeti v svobodi. Med temi narodi smo bili tudi Slovenci: kakor drobiž, s katerim mogotci poravnavajo majhne računske razlike.
Vse to se je dogajalo v času, ko se je Slovenija kljub okupaciji čutila svobodna, ker so njeni branitelji pregnali z dežele tedaj še edinega sovražnika, komunizem, vedoč, da so okupatorju ure štete. Slovenska vojska ni bila premagana na bojnem, ampak na političnem polju. Slovenija ni padla v boju proti domačim komunistom, to sta jim celo Stalin in za njim Tito dovolj groba povedala, ampak kot žrtev moskovskega napadalnega načrta proti demokratičnemu svetu, kateremu sta dala svojo odobritev tudi ostala dva v Jalti.
Kot prodana, brezpravna čreda so se slovenske protikomunistične množice, ene oborožene, druge neoborožene, z otroki in starčki vred pomikale proti svobodnemu svetu, v katerega so stavile ves svoj up, pa so bile tako kruto razočarane.
Ne pozabimo nikdar, da smo samo zaradi tega zapuštili domovino in izbrali raje izgnanstvo, kot sužnost v rdeči domovini.
Premnogi izmed onih, ki so one dni doživljali, so že končali svojo zemsko pot. še živim borcem za našo svobodo sivé lasje. Spomin na tiste čase polagoma megli. Nevarno je, da bi se popolnoma zabrisal. Rdeči doma ničesar bolj ne želijo, kakor to, da bi mi v svobodi umolknili. Tega ne smemo storiti. Mi smo odgovorni, da ohranimo ne le v sebi, ampak tudi v onih, ki prihajajo za nami živo zavest našega pravilnega ravnanja v boju proti komunizmu. V onih resnih časih se je pokazalo, koliko velja enotnost v načelnih stvareh. OF je posrkala vse mnanj-še skupine pod svojo oblast. To je bila njena moč v propagandi napram tujcem, ki razmer pri nas niso poznali. Protikomunisti so pravtako pozabili na svoje osebne ali nazorne zahteve ter se podvrgli skupnemu vodstvu. Kdor se ni, je bil le pesek med kolesjem.
Naše stališče do komunizma mora ostati neizpremenjeno. Komunizem se ni v nobeni bistveni točki spremenil in
I.
Ekonomija: Pred meseci je bil Slovenski Kanadčan na obisku na Dolenjskem. Pri posedanju v gostilni je prišlo do izzivanja, češ kaj ti je bilo treba iti preko luže, ko pa je doma tako dobro. No povej, kaj zaslužiš? Kanadčan je bil ravno dosti razpoložen, pa pravi: No pa začnimo pri Tebi, koliko jajc zaslužiš na uro? Kakih 8 jih pa že bo, pravi domačin. No jaz v Kanadi pa jih za isto delo zaslužim kakih 100 srednje velikosti. Temu Kanadčanu, ki je dobro razumel kje „Marxa“ čevelj žuli, ’e bilo „svetovano“ da naj v dveh dneh zapusti Dolenjsko. Premnogi obiskovalci, skoraj bi rekli večina trdi, da doma živijo dobro , celo izvrstno. Poskušajmo to analizirati :
Najprej je treba odkloniti smešno trditev, da danes ljudje bolje žive kot pred vojno. Ta trditev, četudi resnična, je namreč nesmiselna, ker se je končno po celem svetu v skoraj 40 letih dvignila produkcija, razvila in uporabila nova boljša tehnika in temu primerno se je povsod dvignila življenjska raven. Pred-no gremo naprej, ne smemo pozabiti, da je bilo življenje v SRS v prvih 20 letih po vojni vse do 1965 silno trdo. Kdo bo vrnil in kompenziral 20 let?
V zadnjem času se položaj kmeta izboljšuje, toda je še vedno daleč za položajem kmeta v Avstriji in Italiji. V SRS je sorazmerje med cenami produktov in med cenami strojev in gnojil še vedno zelo neugodno. Za kmečke pridelke, samo v zadnjem času SFRJ plačuje vsaj približno svetovne cene; o kakšni podpori, ako cene ne pokrijejo produkcijskih stroškov, še ni govora. Cena strojev, brez katerih ni več kmetijstva v Evropi, je v SRS za 50 in več procentov višja. Zadnja leta sorazmerno dobro shajajo kmetje s 25 do 30 glav živine in to seveda kmetje blizu mest. Slabo gredo v denar krompir-(1977), žito in sadje. Vinogradniki tožijo radi konkurence alžirskih in španskih vin, tako da so mnogi prešli le na prodajo grozdja socialističnemu sektorju. Zadnja leta je v SRS zanimiv razvoj v kooperaciji kmetov na prostovoljni podlagi; vprašanje je, ali bo socialistični sektor pridelke plačal primerno ? Še vedno velja prepoved posedovati več kot 10 hektarjev. Kmet upokojenec po odbitku socialnih dajatev ostane s 15 tisočaki, to je 10 dolarjev za en mesec pokojnine. Kupna moč dinarja pada za kakih 20% na leto zadnjih 5 let in je uganka, zakaj ga SFRJ ne devalvira, ker cena dolarja ostaja ista, kljub temu, da je v dolarski coni inflacija samo 7 do 8 procentov na leto. Glede dinarja moremo v kratkem pričakovati krepko devalvacijo; edina druga možnost je povratek v striktno dirigirano gospodarstvo kot je v Sovjetski zvezi.
Cena hrane v SRS v novembru
1977:
1 kg jabolk	din	..... 650.—
1 kom jajce	din......	260.—
1 kg sladkorja	din . j. .. 1.330.—
1 1 mleka	din......	580.—
1 kg riža	din...... 2.000.—
1 kg sur. masla	din ..... 7.960.—
se tudi ne bo. Ali naj se spreminjamo mi ? Če bi se, bi priznali njihovo zmago, ki jim ne gre ne na vojaškem In ne pustimo, da bi bila na svetovnonazorskem polju.
Protikomunistična ideja mora živč-ti med nami za vse čase. Tudi za tiste čase, ko že ne bo med živimi nikogar, ki je bil priča rdečega zla. Takrat bodo oni, ki prihajajo za nami morali nadaljevati naš boj za svobodo naše zemlje.
iPredpogoj za uspešnost tega boja pa je, da ga bojujemo enotni. Enotnost ne pomeni, da moramo biti vsi kakor vliti po enem kalupu. Saj je lahko sto drobnih reči, ki nas ločijo v nebistvenostih, ne smemo pa dopustiti, da bi
1 kg bele moke	din	.... 800,—
1 kg teletine	din	.... 8.000,—
1 kg govedine	din	.... 6.500.—
1 kg krompirja	din	.... 300 —
1 kg solate	din	.... 650,—
1 kg kruha	din	.... 450.—
1 kg kave	din.	.... 5.000,—
1 kw elektrike	din	.... 100.—
” od 22,00 do 6.	din	.... 50,—
Spremenjeno v	dolarje,	velja košara
hrane v Ljubljani dol. 19.—
Povprečna delavska plača v SRS v 1977 je znašala din 397.000 to je $ 210.— v Kanadi na mesec v Ontario recimo $ 1.115,— in gornja košara v Torontu stane $ 16.25, torej je vsaka primerjava nesmiselna.
Sorazmerno dobro so plačani v SRS profesionalni poklici kot inženirji, advokati, direktorji od 700.000.— do
1.200.000.—■ dinarjev. Infrastrukture so še vedno slabe, posebno so ceste in železnice. Neverjetno se sliši, da v socialistični državi, kjer so na razpolago stroji, tehnika in delovna sila, nikakor ni mogoče urediti cest.
Kritična postaja zdravstvena zaščita. Na zdravnika je treba čakati po 3 pa tudi več ur in kuverta je obvezna. Med kirurgi postaja stanje nevzdržno; v SFRJ jih je aktivnih 1.300 in delajo povprečno po 71 ur; radi preobilega dela jih je do 51% zdravstveno ogroženih in verjetnost, da bodo prišli do pokojnine samo za 2% kirurgov. V emigracijo je odšlo 4.500 kirurgov. V bolnicah je težko dobiti posteljo in moraš deliti kuverte celi vrsti uslužbencev, drugače boš že v začetku zastonj čakal na menjavo posteljnine.
Kljub marsikateri negativni sliki, pa ne smemo zanikati dejstva, da se je precejšnjemu delu prebivalstva v SRS dvignila življenjska raven. Vsi slišimo o lepih hišah, vikendih, avtomobilih, počitnicah doma, mnogi celo v inozemstvu, mogoče v cenejših hotelih, pa vendarle. Kako je prišlo do tega? Odgovora ne smemo iskati samo v silno izrabljajoči zaposlenosti moža in žene (51% žena dela, skoraj svetovni rekord), ampak predvsem v privatnem sektorju. Ta sektor doma plačuje tudi po din 60.000 na dan in postaja vedno važnejši. Privatni sektor je postavil večino hiš in kupil do 80% automobilov. K temu sektorju moramo tudi prišteti delo v inozemstvu, kjer je v najslabšem primeru delalo do 200.000 Slovencev, to je skoraj petina zaposlenih v SRS. Ker so plače v inozemstvu po 3 in večkrat večje od domačih, ki se vrtijo blizu eksistenčnega minimuma, je na dlani, da je kapital, ki so ga ustvarili privatniki zunaj SRS, silno velik in ta je potem skoraj v celoti vložen v SRS dvignil življenjsko raven.
Dilema ekonomije v SRS, ki se itak že dolgo več ne more imenovati niti komunistična niti socialistična, je tale: Koliko še popustiti privatnemu sektorju, da se bo življenjski nivo vsaj obdržal na današnji višini in da pri tem ne bi privatni sektor postal premočan in s tem bi se manjšala njegova odvisnost od države in partije. Tudi obstaja vedno nevarnost ostre kritike s strani Moskve, češ to ni več socializem. Slovenski
se naše skromne sile drobile v brezkoristne razprtije tiste vrste, ki bi, računajoč s človeško slabostjo, ošabnostjo, trmo, nevoščljivostjo, užaljenostjo ali lenobo, potisnile našo glavno nalego v ozadje. Ta pa je danes in mora ostati za vse čase, borba, da se naš narod reši rdečega zla in tistih, ki so mu ga vsilili.
To se nam je zdelo potrebno napisati, ko opažamo, da se tu in tam med nami pojavljajo poskusi, da bi naše brezkompromisno stališče do komunizma zapostavili pri delu v ostalih panogah našega narodnega življenja v tujem svetu. Ne dopustimo, da bi do tega prišlo.
J. A.
En una reciente edición el matutino “La Prensa” de Buenos Aires aborda el tema de la Conferencia sobre Seguridad europea en Belgrado. Dice alila que la Union Sovietica no ha cumplido hasta ahora los acuerdos de Helsinki referentes a los derechos humanos, y que en Belgrado ha negado el tratar dicha cuestión. Finalmente dice:
Se ha llegado, pues, a un final previsto, Sin embargo, que los crédulos sobre la naturaleza del régimen soviètico, vayan haciéndose a la idea de que en la diploma-eia del Kremlin no se advierte él menor indicio de una atenuación de la mendacidad con que se ha venido obrando hasta ahora. Cabe preguntarse, si, para qué la URSS pidió la Conferencia de Seguridad Europea y también còrno y por qué votò por los Acuerdos de Helsinki. La respuesta adecuada es que no creyó en ninguna de las razones que expuso para abonar la necesidad de la convocatoria, corno nunca estuvo dispuesta a cumplir uno solo de los acuerdos votados en la capitai finlandesa. Con esa misma disposición de ànimo concurrió a Belgrado.
Entretanto, y en cuanto pueda servir corno elemento de juicio que ayude a interpretar el juego moscovita, convendria recordar que la Unión Soviètica no votò a favor de la Déclaración Universal de los Derechos del Hombre, aprobada por la Asamblea General de las Naciones Unidas en su sesión del 10 de diciembre de 1948.
človek je ustvaril vsaj za del prebivalstva neko zdržno stanje, ki bi bilo neprimerno boljše, ako bi dali privatnemu sektorju več prostosti, tako v mali industriji in predvsem trgovini; saj na kako večjo liberalizacijo se v današnjih razmerah itak ne more računati. To stanje, ki ga seveda premnogi pretirano hvalijo, je nastajalo šele v trenutkih, ko je diktatura popuščala. Ko je bil boleči poskus kolhozov in prisilnih zadrug opuščen, ko so tovarne dobile, vsaj do neke mere več prostosti, ko je
delavec lahko menjal delo in celo šel v inozemstvo, je šlo naprej. Ko so meje odprli turizmu in deloma tuji investiciji v obliki kooperacij ali skupnih podjetij, je bil zabeležen napredek. Čimbolj SRS opušča v praksi že 60 let poskuša-ne pa neizvedljive marksistične ekonomske smernice, tem bolj se življenjski nivo dviga. Današnje ekonomsko stanje je torej v glavni meri nastalo, ne zaradi socializma, nego ravno NAVKLJUB SOCIALIZMU.
(bo še)
Moskovske priprave proti Jugoslaviji
POGODBA MED VZHODNO NEMČIJO IN BOLGARIJO
Dasi se je v nekaj zadnjih letih, zlasti pa še lansko leto silno veliko pisalo v svetovnem časopisju o različnih razvojih v in okoli Jugoslavije, ko diktatorja Tita ne bo več, pa je bilo v istem časopisju malo ali nič pisanja o postopnih in vztrajnilh pripravah Moskve na tisti odločilni trenutek v obliki bilateralnih pogodb, ki jih je doslej ZSSR sklenila že z nekaterimi svojimi evropskimi sateliti, dasi jih ima tako politično in gospodarsko kakor vojaško pod kontrolo. Bilateralne pogodbe Moskvi navrh vsega služijo za to, da da vsem svojim bodočim akcijam v svojih satelitih ali preko njih tudi pravno podlago in veljavo —za zunanji svobodni svet.
ZSSR je tako že leta 1970, komaj dve leti po invaziji v češkoslovaško, podpisala „pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči'“ z isto Češkoslovaško, oktobra 1975 pa tudi z Vzhodno Nemčijo. Pred tem je zadevne pogodbe podpisala z Madžarsko in Bolgarijo ter Poljsko, tako, da ima vse satelite tesno priklenjene nase.
iSedaj je iz Moskve prišlo povelje, naj se tudi njeni sateliti podobno pove-^ žejo med seboj in prva satelita, ki sta morala to storiti, sta bili Vzhodna Nemčija in Bolgarija.
Lanskega 14. septembra sta v Sofiji vzhodnonemški komunistični diktator Erich Hönecker in bolgarski komunistični diktator' Todor Živkov podpisala „pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči“‘, kar je povzročilo po zahodnih obveščevalnih službah pravilno reakcijo in tolmačenje.
Pogodba daje formalen in zakonit status tkim. Brežnjevi doktrini, po kateri sme ZSSR intervenirati v komunistični državi, za katero smatra, da je v njej nadaljnji obstoj komunizma v nevarnosti.
Vzhodna Nemčija in Bolgarija sta pogodbo podpisali za 25 let ter bo tako veljala do leta 2002. Značilnosti pogodbe, iz katere je razvidno ozadje vse zadeve, pa so naslednje:
Podpisnici trdita, da „nista optimistični“ z ozirom na splošen mednarodni položaj, ter menita, da bo „svet šel v smeri vedno večje krepitve obstoječih blokov.“ Zato Hönecker in Živkov poudarjata sodelovanje med Vzhodno Nemčijo in Bolgarijo, ki bo „okrepilo njuni vojaški in politični organizaciji, Varšavski pakt in gospodarsko integracijo, uzakonjeno v Oomeconu.“
Vzhodnonemško-bolgarska pogodba ima „posebno teoretično podlago“ ‘ in zagotavlja, da odnosi med obema državama temeljijo na „marksizmu-leniniz-mu in socialističnem internacionalizmu“. Vse mora biti v skladu „z načeli in cilji socialistične zunanje politike, temelječe na proletarskem internacionalizmu.“
Vzhodna Nemčija in Bolgarija v pogodbi tudi večkrat uporabljata geslo o „socialistični skupnosti“. V . minulih dvajsetih letih so članice Varšavskega pakta izdelale svoje mednarodne legalne koncepte, zlasti od sovjetske invazije češkoslovaške leta 1968.
V členu 4 svoje pogodbe Vzhodna Nemčija in Bolgarija podpisujeta: „Obe državi potrjujeta pripravljenost pod-vzeti potrebne korake za ohranitev in obrambo svojih socialističnih pridobitev, varnosti in neodvisnosti.“ Ker pa je v pogodbo vključen še poseben člen o medsebojni pomoči, z uporabo vseh razpoložljivih sredstev, v slučaju nevarnosti od zunaj, je povsem jasno, da se omenjeni člen 4 nanaša na obligacijo — in kar je še važnejše, na pravico — teh članic Varšavskega pakta intervenirati v slučaju, če bi katera od njiju imela kakšne notranje problemé.
še več: ker Vzhodna Nemčija in Bolgarija nimata skupne meje, bodo morale njune oborožene sile, če se odločita „pomagati druga drugi'“, korakati skozi druge države. Po monolitičnem konceptu medsebojne pomoči med komunističnimi državami, kakor ga pojmuje Moskva in je to pokazala v češkoslovaški leta 1968, je to povsem logično z njihovega stališča.
Vzhodna Nemčija in Bolgarija v skupni izjavi po podpisu pogodbe tudi potrjujeta vrhovno vodstvo svetovnega komunističnega gibanja Moskvi in sovjetski KP na splošno in Brežnjevu posebej. Izkustvo sovjetske KP „v graditvi socializma in komunizma je neločljiv del zaklada svetovnega komunističnega gibanja“, ZSSR pa je „nepremagljiva trdnjava socializma in napredka, glavna sila socialistične skupnosti in vangarda boja za mir in napredek,“ sta podpisala Hönecker in Živkov.
Ni dvoma, da je Moskva izbrala svoja najpodl.ožnejša satelita za sklenitev medsebojne pogodbe, ki je v celoti naperjena za uporabo proti Jugoslaviji po Titovi smrti, če bo Moskva smatrala, da je tam nadaljni obstoj in oblast komunistične partije v nevarnosti.
MEDNARODNI TEDEN	Iz življenja in dogajanja v Argentini
BEOGRAJSKA KONFERENCA SE BLIŽA KONCE
PROBLEM ZAKLJUČNEGA DOKUMENTA
Prva pohelsinška konferenca, ki se je pred več meseci sestala v Beogradu, da prouči izpolnjevanje dogovorov v Helsinkih leta 1974, ki jih je podpisalo 35 evropskih drav ter ZDA in Kanada, je konec decembra lanskega leta sklenila tritedenski odmor. Tik pred začasno prekinitvijo zasedanj je prišlo do hudih spopadov med ZDA in predvsem ZSSR o kršitvi človekovih pravic tako v SZ kakor v ostalih komunističnih dravah.
Po treh tednih odmora so se minuli ponedeljek, 16. t. m., sestali delegati zahodnih držav, da se bodo dogovorili o skupni strategiji za končni del zasedanja konference. Kakor skoro ves čas doslej, bodo tudi na tem zadnjem delu zasedanja obravnavali v glavnem vprašanje neizpolnjevanja dogovorov o Človekovih pravicah ter opazovalci predvidevajo nove spopade med svobodnimi zahodnoevropskimi državami, ZDA in Kanado na eni strani ter ZSSR in njenimi sateliti na drugi strani.
Na programu zasedanja je tudi izdelava zaključnega dokumenta, ki naj natančno ugotovi, katere točke helsinškega dogovora sopodpisnice vestno izpolnjevale in katerih ne, odn. so jih kršile. Nekatere delegacije dvomijo, če bo ta dokument sploh mogoče sestaviti, ker se bo Moskva upirala sleherni javni
Položaj na Bližnjem Vzhodu se je v minulih dneh znova poslabšal ker je Sadatova mirovna iniciativa lanskega novembra, ki je vzbujala upe na mirno in skorajšnjo rešitev izraelskoarab-skega problema, naletela pri Izraelu sicer na načelen sprejem, toda v podrobnostih rešitve problema pa se E-gipt in Izrael povsem razhajata.
Izrael vztraja na ohranitvi zahodnega brega Jordana, golanskih višav in delov sinajskega polotoka, medtem, ko Egipt vztraja na popolnem izraelskem umiku s področij, ki jih je zasedel v zadnji izraelsko-arabski vojni.
Dva posebna odbora: politični v Jeruzalemu in vojaški v Kairu, sestavljena iz strokovnjakov Egipta in Izraela, sta se sestajala minule dni na posvetovanja. Politični odbor se je razšel, ko ga je zapustila egipčanska delegacija ter je Sadat v Kairu izjavil, da Egipt ne bo Izraelu odstopil „niti pedi svoje zemlje, tudi če se bo treba znova bojevati z Izraelom do konca.“
Obenem je Sadat pozval ZDA, naj mu pošlje najmodernejše orožje, kakor ga pošilja Izraelu. Egipt je bil doslej oborožen s sovjetskim orožjem, toda Moskva je pošiljke ustavila, ko je Sadat leta 1972 izgnal 20.000 sovjetskih „svetovalcev“ iz Egipta, ker so se vmešavali v egipčanske notranje zadeve.
Izrael je označil Sadatov govor za „napadalen“ ter se je prenehal udele-
obtožbi Sovjetske zveze in njenih satelitov. Kompromisnega dokumenta pa vsaj trenutno zahodnoevropske države, ZDA in Kanada niso pripravljene podpisati.
Po nekaj dneh zasedanj je sovjetski delegat Julij Voroncov predložil sovjetsko besedilo za zaključni dokument beograjske konference, obsegajoče tri strani, v katerem sicer znova potrjuje načela, sprejeta v Helsinkih, toda v samo enem stavku omenja človekove pravice.
Zahodne delegacije so na sovjetski predlog odgovorile, da zanje ni sprejemljiv ter ga hočejo spremeniti tako, da bo jasno prikazal, kako je vseh 35 podpisnic helsinške pogodbe od leta 1975 naprej izpolnjevalo njena določila, zlasti o človekovih pravicah.
Delegacije 35 držav so pripravljene še na nekaj tednov zasedanj, zlasti zahodne, ker le-te hočejo na vsak način doseči, da bo zaključni dokument nekaj več, kakor samo kratko sovjetsko besedilo.
V prihodnjih tednih bo predvidoma prišlo še do novih besednih spopadov med svobodnimi zahodnimi državami in sovjetskim blokom in se nekateri bojijo, da se lahko konferenca razide brez vrednega zaključnega dokumenta.
ževati tudi zasedanj vojaškega odbora v Kairu, tako da je vsa zadeva spet prišla na mrtvo točko.
Medtem pa se ostale arabske države, zlasti Irak, Sirija in Libija dogovarjajo, kako bi Egipt znova pridobile za skupen brezkompromisen nastop proti Izraelu ter širijo silovito propagando proti Sadatovim mirovnim poskusom.
V teh okoliščinah je Izrael poslal v Washington svojo delegacijo, ki naj nakupi nove količine orožja za izraelsko vojsko, ker nihče ne more zagotoviti, da se bo položaj na Bližnjem vzhodu razvozijal brez nevarnosti za nov spopad med Izraelom in Arabci.
V MOSKVI so obsodili na smrt šoferja tovornjaka, ker je v pijanosti povozil do smrti osem ljudi, sedem pa jih je ranil. Pijani šofer je s tovornjakom zavozil na pločnik in podrl vrsto Moskovčanov, ki so čakali na avtobusni postaji na vozilo. Pijančevanje je v ZSSR že iz carskih časov močno razširjeno.
STROKOVNJAKI pri ameriški Mobil Oil Corp. so iznašli nov cenen proces za pridobivanje petroleja iz premoga, ki ga imajo v ZDA še ogromne neizčrpane zaloge. Računajo, da bo nov proces splošno v rabi v ZDA v prihodnjih desetih letih.
POLOŽAJ na tkim. afriškem rogu, ki obsega Eritrejo, Somalijo in Abesi-njo je vedno bolj zapleten. Eritreja in Somalija napadata obmejna abesinska področja, ki jih smatrata za svoja, medtem ko abesinja obtožuje obe bivši italijanski koloniji „imperialistične napadalnosti.“ Eritreja in Somalija sta obtožili Abesinijo, da jo oborožuje Moskva in da tja tudi Castro pošilja svojo vojsko za boj proti njima. Somalija je istočasno zaprosila ZDA, Anglijo, Francijo, Zahodno Nemčijo in Italijo za orožje in drugo materialno pomoč za boj proti Abesinji.
MED BELO HIŠO IN KREMLJEM so vzpostavili novo direktno telex zvezo preko umetnega satelita, namesto dosedanjega 14 let starega sistema. Sporočila iz Bele hiše pošiljajo v Kremelj v angleščini, iz Moskve v Belo hišo pa v ruščini in v cirilici. Besedilo na obeh straneh avtomatično kodificirajo in de-kodificirajo in prevedejo za Carterja in Brežnjeva.
SOVJETSKA POLICIJA je po več kot desetih letih dodala 20 mest in vasi v maloštevilni seznam krajev, ki jih smejo obiskati tujci. Vključila je v seznam industrijsko mesto Magnitogorsk v južnem Uralu in več krajev v baltskih državah ter v okolici Moskve. Istočasno pa je prepovedala tujcem potovati na več področij ob kitajski meji ter na avtonomno judovsko področje na sovjetskem Daljnem vzhoda, ki tudi leži ob kitajsko-sovjetski meji.
ŠPANSKI KRALJ Janez Karel je bil od minule nedelje do torka na zasebnem obisku v Londonu v zvezi z vprašanjem Gibraltarja. 40-letni kralj je tretji nečak kraljice Elizabete in njenega princa Filipa preko njegove babice princese Viktorije Evgenije Bat-
Demokrščanskemu predsedniškemu poverjeniku Andreottiju se ves minuli teden ni posrečilo sestaviti nove, 40. pofašistične italijanske vlade.
Krščanska demokracija Andreottiju ne dovoli vključiti v vlado komunistov, ti pa vedno glasneje zahtevajo ministrske stolčke. Andreotti je zato v velikih škripcih, kako naj mandat, ki mu ga je poveril državni predsednik Leone uspešno izpelje.
Italijansko partijsko glasilo L’ Unità je minulo nedeljo na prvi strani objavilo poziv in zahtevo italijanske KP, da mora Andreotti v novo vlado vključiti komuniste. Ti bi tako prvič po letu 1947 prišli v Italiji v vlado.
Poziv je podpisal eden vodilnih italijanskih partijcev Giorgio Amendola ter v njem obtožuje demokristjane, ki
iSestanek predsednikov Argentine in Chila, ki sta ga imela v Mendozi pretekli teden, je zadevo o razmejitvenem sporu nekoliko ohladil. General Pinochet in Videla sta tam, v prvi fazi, skušala najti skupne točke za mirovno rešitev problema. Zlasti je šlo tu za mir. Da ne bi prišlo do oboroženih akcij, ki bi lahko sprožile, čeprav v omejenem okviru, vojno med obema državama.
Dvanajst ur je trajal obisk čilskega predsednika v Mendozi, in le kratko, suhoparno sporočilo je bil vidni rezultat sestanka. Obveščalo je o skupni volji mirnega sožitja, in mirne poravnave medsebojnih problemov. V popolni tajnosti je ostalo vse, kar sta predsednika govorila, in še tak napor opazovalcev ni rodil uspeha, da bi se malo razvedelo, o zaključkih vrhunskega sestanka. Niti potem, ko je bil o predmetu dialoga poučen najvišji krog argentinske vlade, t. j. člani junte, glavni vojaški poveljniki in ministri.
Vprašanje se poraja, ali je sploh prišlo do kakšnih zaključkov. Kajti potreben je nov sestanek, ki je bil že predviden za četrtek, 26. t. m. v Čilu, a so ga dan pred tem preložili na nedoločen čas. Vsekakor najbolj pozitiven rezultat predsedniškega sestanka je bil, da se ohranja stoletna tradicija mirnega sožitja med obema narodoma.
Medtem pa je v Buenos Airesu nastopil svoje mesto novi minister za planiranje. Je to general Carlos Enrique Laidlaw, ki se je tako povzpel na drugo funkcijo v državi, saj po štatutu sedanje vlade nadömestuje predsednika
tenberg, vnukinje kraljice Viktorije. Dasi je kralj Janez Karel že bil na obiskih v ZDA, po latinski Ameriki, na Srednjem vzhodu in po Evropi, ni smel doslej še nikdar na uradni obisk v Anglijo, zaradi Gibraltarja.
so vodili doslej vse povojne italijanske vlade, „korupcije in hinavščine“. Opazovalci menijo, da hoče partija s teni napadom otežkočiti Andreottiju pogajanja za sestavo vlade, kar je že ob sprejemu mandata potrdil Andreotti sam.
Na zadnjih splošnih volitvah leta . 1976 so demokristjani dobili 38% glasov, komunisti pa 34%, tako da nobena stranka nima absolutne večine. Italijanski socialisti trenutno spet kolebajo med demokristjani in komunisti, dasi se bolj nagibajo h komunistom. Ostale tri manjše stranke, ki pa tudi odločajo v tako razklanem rimskem parlamentu, tudi nasprotujejo demokristjanom. Kljub vsemu in prav zato pa so razmere v Italiji tako razrvane, da nobena stranka noče trenutno novih volitev, ker se nobena ne čuti sigurna zmage.
v primeru potovanja, bolezni ali ne-možnosti. General Laidlaw sledi na tem mestu generalu Diaz Bessone, ki je osebno precej razočaral vse, ki so vanj polagali mnogo upov. V glavnem je verjetno tudi njegova krivda, da še doslej ni • jasno, kakšne funkcije naj ima to ministrstvo, in kakšen naj bo njega praktični poseg v argentinsko življenje. Na gospodarskem področju je Diaz Bessone imel nenehne nesporazume z Dr. Martinez de Hoz, gospodar-kim ministrom. Kar se pa tiče političnega načrtovanja, je prednost za to vedno imel notranji minister. Teoretiziranja o politični bodočnosti pa zaenkrat ni vzeti resno, ko je sedanjost prežeta s tolikšnimi gospodarskimi in socialnimi težavami, ki jih kaže prej rešiti kot pa ustavni problem bodoče argentinske družbe.
Gotovo sta glavne izmed teh problemov stanovanjska kriza in pa zdravje. Minister za Socialno skrbstvo, admiral Bardi, je zato pretekli teden objavil, da bo vlada prav v ta dva sektorja polagala največjo pozornost, in seveda največ razpoložljivih fondov. To je le pohvale vredno, in se bo s tem strinjal vsak, ki vsaj povrh pozna argentinske bolnišnice in sploh zdravstveni sistem, in pa stanovanjske težave, ki mučijo velik del naroda.
Kar se tiče fondov za razne investicije, je zopet podajal zanimive izjave državni tajnik za finance, dr. Aleman. Omenjal je, da bo šele leta 1979 vojaška Vlada mogla popolnoma svobodno razpolagati z denarnim fondom državnega proračuna. Dotlej jo vežejo razne obveznosti preteklih vlad, tako glede zunanjih dolgov, kakor glede domače investicije, najsibodi v javna dela, ali druge resorje argentinske ekonomije.
Zanimiva je tudi njegova razlaga glede tako osporavane točke svetovnega nogometnega prvenstva, ki ga organizira Argentina. Mnogi vlado kritizirajo, da je sprejela to organizacijo, ki jo stane ogromne količine denarja. Dr. A-leman je razložil, da, ko je vlada nastopila, je imela komaj mesec dni časa, da se odloči za ali proti. Ni bilo torej časa, da bi ponovno preračunali stroške, ki jih bo to zneslo. Zanesli so se torej na proračun, ki ga je pripravila peronistična vlada, in na podlagi tega (70 milijonov dolarjev) so sprejeli organizacijo tekmovanja. Poznejši računi so pokazali, da bo prvenstvo državo stalo 700 milijonov dolarjev, „če bi to vedeli, predno smo dali besedo“, je trdil dr. Aleman, „ne bi sprejeli kompromisa organizacije“. Ni mogoče — je nadaljeval — da država organizira tako prvenstvo, medtem ko so naše bolnišnice izropane, celi predeli nimajo pitne vode, šole potrebujejo popravil in ni učiteljev.. . Kaj jasna in iskrena izpoved. Na žalost malo pozna. Slovenski pregovor pravi, da ne pomaga zvoniti po toči. Dejstvo je, da se je kaša skuhala prej, pojesti jo moramo pa mi sedaj.
Bližnji vzhod spet na mrtvi točki
EGIPT IN IZRAEL HOČETA NOVO OROŽJE
Italijanski komunisti hočejo v vlado
ANDREOTTI V TEŽKEM POLOŽAJU
Ob stoletnici Zupančičevega rojstva
22.	jan. 1878 se je rodil v Vinici v Belikrajini pesnik Oton Župančič. Da ni umrl 11. junija 1949 — natančno sto let po Prešernovi smrti 1. 1849 — bi bil danes stoletnik. Tako pa se kla« njamo njegovemu pesniškemu spominu, kajti gotovo je bil v stoletju po Prešernu naš največji pesnik. Z njim in njegovo pesniško družbo — Cankar, Murn, Kette — je povezana pomladitev slovenske lirike koncem stoletja, njen dvig na svetovno gladino, dosegli smo evropski razvoj in ustvarili mnoga klasična dela. Slednja Župančičeva pesniška zbirka je pomenila novo rast v tem razvoju: če je bila čaša opojnosti započetek dekadence, je Čez plan zmagoslavje naše nove romantike in impresionizma, Samogovori so napovedovali prihod ekspresionizma, V zarje Vidove pa novo slovensko politično pesem ob majniški deklaraciji, celo zadnja Zimzelen pod snegom je verjetno najmočnejša partizanska poezija. Veronika Deseniška je sicer po snovi, gradnji in razkošju mišljena naša reprezentativna igra, dasi notranje dramatično oporečna, gotovo pa je besedno in poetično vrhunska stvaritev. Lotil se je tudi epa Jeralo, ki pa je ostal fragment. Različne antologije in Zbrani spisi potrjujejo njegovo osrednje mesto v slovenskem pesništvu zadnjega stoletja, kakor tudi njegovi prevodi v tuje jezike in študije tujih učenjakov o njegovem književnem delu.
Ne smemo pa pozabiti da tudi v mladinski pesmi pomeni nov razvoj, 'n da Cicibana, otroških pesmic, še nihče poznejših mladinskih pesnikov ni dosegel, kaj šele presegel.
Posebno mesto pa zavzema Župančič kot prevajalec iz svetovnih jezikov, tako iz angleščine '(skoraj celotni Shakespeare, Galsworthi, Dickens.. . ), francoščine čudovito prevedeni Rostandov Bergerac, potem Moliere, Maupassant, Balzac-••) iz ruščine (Puškin), nemščine (Goethe), italijanščine (Dante), kasteljanščine (Calderón) ifd.
Poleg tega je bil tudi urednik revij Slovan in Ljubljanski zvon ter ravnatelj Drame in intendant Narodnega gledališča, kar je bil poleg začetnih službenih let kot arhivar ljubljanske občine njegov službeni poklic, v katerem se je tudi po drugi svetovni vojni vpokojil.
Vsega tega dela in predvsem vrednosti in pomena se spominjamo danes, ko praznujemo Slovenci, kjer koli v svetu se nahajamo, stoletnico rojstva velikega slovenskega pesnika, ki je proslavil slovensko poezijo naznotraj med nami, pa jo tudi ponesel s slavo v svet.
Kot tak je bil predsednik slovenskega dela Mednarodnega pisateljskega društva PEN-kluba in prvi predstavnik slovenskega pesništva v Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Vse to je dosegel še pred koncem
H.	svetovne vojne.
Po vojni so ga čakale nove postojanke in časti, kajti med revolucijo se je opredelil za OF in pod psevdonimom „Anton Pesnik“ dal predtakt za partizanske pesmi (Veš poet svoj dolg?), bil član Izvršnega odbora OF, postal po „osvoboditvi“ prvi starostni predsednik slovenske zbornice, „deželni in državni poslanec“ to je: član federalne in republikanske skupščine, dobil najvišje naslov „ljudskega pesnika“, ki ga je mogoče dobiti pesniku samo v deželah sovjetskega vpliva, postal častni doktor ljubljanske univerze in bil odlikovan z redom Narodnega osvobo-jenja I. stopnje in redom Bratstva in enotnosti I. stopnje. In ob smrti je Tito poslal družini sožalje „ob smrti velikega jugoslovanskega pesnika.“
Pokopan je pri sv. Križu v skupni grobnici- Slovenske Moderne ob Murnu-Ketteju in Cankarju. Zdaj so skupaj, ta štiriperesna deteljica „slovenskih in klasičnih leposlovnih umetnikov XX. stoletja.
Toda umetnik je tudi človek, in kot človek je lahko manjše cene kot umetnik. če slaviš umetnika, ne povzdiguješ človeka v njem, še manj občana, njegovo obnašanje v javnosti. Prof. dr. Slodnjak je že dal svojo sodbo: „Župančič je bil večji umetnik kot človek.“ In to je zapisal v naši domovini, kjer bodo v teh dneh slavili verjetno vse-bolj človeka in celo občana kot pesnika. Zato mislimo, da se ne pregrešimo
zoper rek „de mortui nil nisi bene“ zlasti še v spominskem članku k stoletnici, če k Slodnjakovi sodbi dodamo tudi nekaj svojega komentarja o njem kot občanu.
Kakor vemo, je Župančič izšel iz najožjega kroga prvih dr. Krekovih li-gašev, ki so se zbirali ob njem, prebirali celo od šole prepovedani Mahničev Rimski katolik ter bili, zato kaznovani s šolsko kaznijo. Ločil se je od njega in se pridružil protimahničeveem in pel celo protikatoliške pesmi, kakor sem skušal prikazati v zadnjem Duhovnem življenju. In zopet je nihal med vero in nevero. In Truhlar je prišel do končne oznake, da je bil Župančič „manjši duh od Ketteja in Cankarja ter celo od Kosovela“. Bil je eklektik, ki ni imel utrjenega svetovnega nazora. Pa tudi ne političnega. Kreku je ob smrti pel hvalnice v pesmi in govoru, in mu je bil simbol slovenske Besede. Toda ko se je bilo treba odločiti za slovensko avtonomijo, politično in jezikovno, ni dal na izjavo svojega podpisa, odločil se je za jugoslovanstvo, in celo za vladajoči centralizem. Pel je himne „pre-porodovcem“, in sestavljal grobne napise orjunašem. Podpiral je Živkoviča v Kraljevi diktaturi, in s tem seveda molče odobraval trganje Cankarja iz šolskih čitank, prepoved govoriti o slov. narodu. Vsaj protestiral ni. V debati o ameriškem pisatelju Luisu Adamiču in njegovem slovenstvu, se je postavil na internacionalno stališče in s tem povzročil razkroj Ljubljanskega zvona, od
katerega so se ločili „samoslovenci“, kakor so se disidenti imenovali s ponosom. (Ne vem, zakaj danes nekateri smatrajo ta naslov kot psovko). Župančič je podprl spet centralizem. Ko pa je prišel nov režim, in se je centralizem začel krhati, je dal razglasiti po radiu, da je on spet volil za nov režim.
Ko so ubili kralja Aleksandra v Marseillu 1. 1934, je napisal ganljivo pesem Pismo kralja Aleksandra z onega sveta, ki so ga potem centralistični oblastniki z lepimi večbarvinimi črkami tiskali na trd papir in ga razobesili po vseh ljudskih šolah. Opisuje kraljeva junaštva in velike zasluge in roti mladino, naj dà zdaj vso ljubezen Petru II. Temu pa je posvetil posebno pesem kot sožalnico ob očetovi smrti, kar ga ni motilo, da ga je pozneje pomagal odstaviti. Opremil je z verzi žaro, ki je bila poslana na Oplenac na kraljev grob.
Svoj čas so veliko pisali o Župančičevem zadržanju med revolucijo. Vemo, da se je po 3. maju 1941 — po ustanovitvi Ljubljanske province —, spoštljivo izrazil o italijanski zastavi v prijateljski družbi ital. cenzorja prof. Urbanija. Ostal je intendant gledališča in dovolil igrati za okupatorjeve oficirje posebne večere, ter sprejemal osebna darila od Graziolija in Rösenerja, ki ga je hotel počastiti kot slovenskega „malega Goetheja“, obema se jim je osebno zahvalil, kot je pričal kapelnik Hercog. In

Ustoličenje škofa dr. Janeza Jenka
NOVA GORICA
Izdajateljski čeprav so se knjige podražile. Predvi-
svet revije „'Primorska srečanja“ je sprejel program za leto 1978. Revija, ki je doslej izšla štirikrat, „naj bi zapolnila praznino“, ki je nastala po prenehanju raznih primorskih „regionalnih ozkih in vsebinsko neenotnih“ revij, ki so jih oblastniki namenoma ukinili, ker jim pisanje ni bilo povsem povšeči.
KRANJ — Na Gorenjskem je po izjavi tajnika medobčinskega sveta Zveze komunistov Slovenije 8700 partijcev. Tajnik Kejžar je tudi izrazil svojo nejevoljo zaradi slabega članstva med kmeti. Kmečkega prebivalstva je na Gorenjskem sicer le 8,4 odstotkov, toda komunistov med njimi skoraj ni.
LJUBLJANA — V Križankah je nastopil eden redkih umetnikov na kljunasti flavti, Klemen Ramovš. Ramovš, ki se izpopolnjuje v Gradcu, je ob spremljavi čembalistke Sigfrid Kleindient izvajal dela Van Ey-cka, Telemanna, Vivaldija in d’Herveloisa ter dve slovenski deli, -Stibiljev „Kathai“ in Primoža Ramovša „Pogled“.
ŠOŠTANJ — V termoelektrarni Šoštanj se je 20. decembra pokvaril 275-megavatni blok in v Sloveniji je bilo četrtino elektrike manj kot jo potrebujejo. V termoelektrarni je prišlo do okvare pri kotlu, kar se zgodi po izjavah direktorja Janežiča do štirikrat na leto. Napako so računali popraviti do
26.	decembra. Zaradi izpada energije je mnogo podjetij moralo prekiniti z delom, pa tudi v gospodinjstvih so se morali zadovoljiti s petrolejko, če so jo še našli med nepotrebnimi stvarmi.
NOVO MESTO — Srečanja predstavnikov družbenopolitičnih organizacij z zdomci med božičnimi prazniki so spremenili. Vzrok — porazno majhna udeležba delavcev, ki so zaposleni v tujini, v letu 1978. Zato so jih iskali v krajevnih skupnostih in niso pripravljali srečanj v občinskem središču. Baje I so tudi našli vzrok za tako slabo zanimanje zdomcev za srečanja. Za tiste, ki so odšli na tuje zaradi „boljšega“ kosa kruha, sestanki niso zanimivi, za druge, ki so šli iskat kos kruha, pa bi postali sestanki zanimivi, če bi jim povedali: Imamo na razpolago toliko in toliko delovnih mest. Tega pa na sestankih običajno ne pravijo, ker je predvsem v Beli Krajini izredno malo industrije, pa tudi po drugih krajih Dolenjske ni kaj dosti možnosti za zaposlovanje.
ARJA VAS — V ponedeljek 19. decembra so odprli „polovično avtocesto“ med Hočami in Arjo vasjo pri Celju. Osek je dolg 51 km; kdaj pa bodo naredili še drugo polovico pa niso povedali.
LJUBLJANA — Javnih knjižnic v slovenskih občinah ne podpirajo kaj dosti. Tako je po statističnih podatkih ugotovljeno, da so v letu 1976 v 16 občinah znižali sredstva za dotacijo,
deno stopnjo nakupa knjig sta dosegli le dve občini, in sicer Ljubljana-Center in Ravne na Koroškem. V občinah Krško in Trbovlje pa so knjižnice kupile komaj eno knjigo na 44 prebivalcev. Izredno nizko je tudi zanimanje občanov, saj v petnajstih občinah ne izposodijo niti pol knjige na prebivalca letno.
LJUBLJANA — Deset slovenskih podjetij je v letu 1977 dobavilo za vgradnjo v osebna vozila sarajevske tovarne Avtomobilov TAiS in za zahodno Nemčijo za 224 milijonov dinarjev sestavnih delov, med drugim najrazličnejših odlitkov, odkokov in odpreskov, žarometov in luči, vžigalnih tuljav in žarnic, vratnih oblog, sedežnih vložkov, prevlek in naslonov.
KAMNIK — V razstavni dvorani nad kamniško kavarno so zadnje dni decembra zaprli pregledno razstavo 50-letnega dela slikarja Mihe Maleša, kamniškega rojaka. Na ogled je bilo 71 umetnin — slike v olju na različnih temeljnikih, tempere in poslikani keramični krožniki.
VELENJE — Velenjski rudnik lignita ima 600 milijonov ton rezerv, od tega pa je raziskanih in možnih za odkop okoli 200 milijonov. V eni izmeni dela 1.000 rudarjev, ki so v letu 1977 izpolnili predvideni odkop: 4.400.000 ton. V šaleški dolini so začeli z kopanjem premoga leta 1888, tedaj so ga nakopali 12.059 ton. Poseben problem nastaja zaradi ugrezanja zemlje, ki ga ni mogoče preprečiti in tako bo šaleška dolina močno spremenila svojo podobo: nastaja zaradi ugrezanja veliko jezero, ki že meri 86 hektarjev.
Umrli so od 22. do 29. 12. 1977.:
LJUBLJANA — France Zupančič, čevlj. mojster, 88; Marija Pavlin r. Butala; Josipina Počivavšek r. Podbr-šček; Ivanka Bolha, up.; Darinka Gagel r. Vasle; Franc Boltar, 82; Peter Kotnik, 82; Janez škrl, up.; Milan Ogrinc, up.; Karla Pogačar r. Pečenko, 77; Anton Kamnar, up.; Frančiška Engelman r. Skubic, 89; Franc Cvek, 50; Aleš Gorkič, 88.
RAZNI KRAJI — Jože Mazi, posestnik, 80, D. Brezovica; Ana Rihar, Kozarje; Marija Klenovšek r. Lampret, Šmarje pri Jelšah; Marija Simončič r. Konhnjzler, Kompolje; Marija Žerovnik r. Turk, Frankolovo; Fanika Stropnik, Selo; Jožko Vidic, 82, Radovljica; Ivo Šemrl, gradb. inž., Kranj; Ivana Pu-želj r. Soklič, Ribnica; Janez Orehnik, ključavničar, Mumice pri Šentjanžu; Ignac Starc, up. miz. mojster, Ribnica; Ivan Ternovšek, 86, Maribor; Matevž Dolenc, mlinar na Luši, 89, Praprotno; Janez Zdešar, kovaški mojster, Podpeč; Ivana Šturm r. Grelijo, up., 82, Černivec; Gvido Krevelj, žel. up., Sevnica; Frančiška Dolinar, Podgorica pri Šmarju^ Marija Kotnik, up., 89, Topolšica; Anica Mikec, Vrh nad Mokronogom; Lado Janžekovič, 57, Maribor; s. Hermina Katarina Resman, 91, Repnje pri Vodicah; Martin Glavač, mlinar, Jagnjenica; Angela Zdolšek r. Pajk, Planina- pri Sevnici; Marija Veber r. Grčar; inž. Miran Pipan, Maribor; Ivan Popit, Vrhnika; Marija Rebolj r. Koderman, Velika vas.
Po ustanovitvi koprske škofije, ki je združila v lastni škofiji vse primorske Slovence v Sloveniji, je ta zaživela uradno 8. januarja, ko je bil v koprski stolnici slovesno ustoličen za škofa dr. Janez Jenko. Slovesnost je trajala dobri dve uri, koncelebracijo je vodil v slovenskem jeziku apostolski pronuncij v Beogradu M. Cechini. Ob njem so bili dr. Janez Jenko, metropolit nadškof dr. Jože Pogačnik, ljubljanski pomožni škof Stanko Lenič, reški nadškof J. Pavlišič, ki je obenem zastopal zagrebškega nadškofa Franja Kuhariča, beograjski nadškof G. Bukatko, mariborski škof Maksimilijan Držečnik, njegov pomožni škof V. Grmič, poreško-puljski škof D. Nežic ter številni du hovniki iz raznih delov Slovenije. Ni pa bilo italijanskih škofov iz Trsta, Gorice in Vidma, ki so bili menda zadržani. Med mnogimi v natrpani cerkvi je bil italijanski konzul v Kopru, dočim so se predstavniki komunistične slovenske vlade udeležili le slavnostnega kosila.
Ob prihodu škofov v stolnico k oltarju je škofijski kancler V. Kobal prebral papeževi listini o ustanovitvi in razglasitvi nove škofije, o njenih priključenih delih, o pravnih posledicah samostojnosti koprske škofije in o imenovanju dr. Janeza Jenka za rezidenci-alnega koprskega škofa. Po ustoličenju, ki sta ga opravila pronuncij in ljub-
ljanski nadškof, so sledili pozdravi koprskega prošta Leopolda Jurca in dveh laikov. Slovesnost je spremljalo petje stolnega zbora. Pri mašni daritvi so berila, evangelij in prošnje vernikov prebrali v slovenščini in italijanščini. Pridigoval je nadškof dr. Jože Pogačnik, ki je orisal in obrazložil vlogo nove škofije in njenega škofa in izrazil voščila vseh Slovencev. Pri darovanju so verniki, nekateri v narodnih nošah, prinesli darove, ki naj bi bili izraz raznolikosti dežele: kruh, sol, vino, ribe in sir.
Ob koncu maše se je novi škof dr. Jenko zahvalil vsem za udeležbo, prosil za pomoč in podporo pri delu, v italijanščini se je zahvalil še pronunei-ju in italijanskim vernikom.
Po slovesnosti je bilo, kakor smo že omenili, slovesno kosilo v restavraciji Žusterna, pri Kopru. Med kosilom so se zvrstili razni govorniki, ki so izrazili svoje veselje nad obnovitvijo škofije, ki druži sedaj vse 'Slovence, ki so prej bili pravno pod goriško, tržaško in deloma pod puljsko škofijo. Pri vseh teh obnavljanjih spominov o težavah in delu za ustanovitev koprske škofije, pa so — škoda — pozabili omeniti msgr. Toroša in msgr. Kljudra, ki sta v težavnih letih kot apostolska administratorja nosila hudo breme dela za dušni blagor vernikov koprske škofije.
SLOVENCI V ARGENTINI


ni veljal za kolaboratorja kot tisti,, ki so se kdaj samo rokovali z njima. Ni držal kulturnega molka, pa je bil v OF v Izvršnem odboru. Bolezen je hlinil, a po „osvobojenju“ je takoj prevzel visoke funkcije. In kot je pel prej Aleksandru I in Petru II, je zdaj pisal ode „spoštovanemu tovarišu Titu za rojstni dan“, opeval Internacionalni prvi maj, Petletko in se s patetično veliko odo poklonil veliki ruski revoluciji leta 1917 in posebej Moskvi kot svetovni voditeljici komunizma, da jo je ob kominformijski krizi zapustil. In še in še bi lahko imenovali taka pričevanja o nestalnosti Župančiča v javnih zadevah, ob bitnih vprašanjih slovenstva. Celo to: ta, ki je toliko prevajal iz zahodno evropske kulture, je dal prednost sedaj — vzhodni, azijski. Vsem vladajočim je uklanjal hrbet, česar bi Cankar ne storil. To pač ne kaže trdnega značaja kot občana. Bil je „trst, v vetru omahujoč,“ kot je pisal sam in se tako nevede lepo označil. Ne moremo preko teh omemb tudi zato, kajti če bi bil res „ljudski umetnik“, bi pač moral v revoluciji stopiti na stran „ljudstva“ in ne Partije, in to celo v samem začetku, ko je „osvobodilno“ gibanje vodila še zgolj partija, kateri on sicer ni pripadal, pa ji je služil za dekorativne kulise vse do smrti, pa tudi po njej in ji bo tudi ob stoletnici.
Vse to nič ne manjša njegove cene pesnika. Sicer sem že davno — pred
«■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■««a io*
45 leti (1934, DS) — postavljal Murna „kot najčistejšega slovenskega pesnika“ pred Župančiča, in sem to ponovil tudi ob sedemdesetletnici v Svobodni Sloveniji, pišoč: „bodočnost bo pokazala, da je bil Murn verjetneje večji pesnik v duši in morda tudi Kette.“ Zdaj je to ugotovil prof. Truhlar v zadnjem svojem delu: „Župančič je manj globok kot Kette, pa tudi manj od Cankarja in Kosovela...“ To velja sicer za njegovo globino, vidno pa je, da se moderni pesniki bolj vračajo k Murnu, pesniku čistih razpoloženj, kot pa k Župančiču, patetičnemu deklamatorju.
Vsekakor: ob stoletnici Otona Župančiča se klanjamo spominu tega velikega umetnika, pesnika in čudovitega mojstra slovenskega jezika tudi slovenski emigranti v svetu. Mislim, da že s tem izpričujemo, da imamo „srce za slovensko kulturo“, o čemer je on nekoč sodil, da „je naravno, da ga nimamo, in bi se čudil, če bi bilo drugače“ (Zb. S. 1951, 133). čast dajemo njegovem kulturnem delu, čeprav je bil tudi Župančič med onimi, ki so o nas govorili in pisali kot o „domačih izdajalcih“ (Slov. por. 14. 6. 1941), In to prav v času, ko so padali domobranci v tisočih v kočevskih gozdovih in je on tedaj — „tulil z volkovi“... To se težko pozabi. Tudi ob slavljenju stoletnice.
OSEBNE NOVICE
Krsti: V župni cerkvi Presv. Srca Jezusovega v Villa Ballester je bil krščen Luka Matija Skale, sin Jožeta in ge. Milene roj. Potočar. Botrovala sta gdč. Mojca Oberan in Rajko Leber ml. Krstil je g. župnik Franc Bergant.
V	župniji San Nicoläs v San Justo pa so bili krščeni: Diego Hugo Modic, sin Jožeta in ge. Martine roj. Grilj. Botrovala sta Janez Grilj in Tončka Kosančič.
'Susana Škraba, hčerka Jožeta in ge. Ane Alojzije roj. Janežič. Za botra sta bila Slavko Erjavec in ga. Marija Stanonik roj. Erjavec.
'Claudia Karina, Adriana Marcela, Lidia Noemi, hčerke Daniela Nestoria Pereyra in ge. Jožice roj. Mastnak. Botrovali so Janez Mastnak in Aurora E. Pereyra, Raül E. Pereyra in Aha Marija Mastnak ter Miguel Angel Molina in Marija Magdalena Mastnak.
Marjan Boltežar, sin Marjana in ge. Marjete roj. Smersu. Botra sta bila Miha Smersu in ga. Nataša Zajc por. Smersu. Vse je krstil rev. Matija Bor-štnar.
V	nedeljo 22. januarja 1978 je bila krščena v farni cerkvi v Ramos Mejia Marta Monika Krajnik, hči Toneta in ge. Marinke roj. Poglajen. Botrovala sta ga. Francka Miklič in Lojze Poglajen. Krstil pa je p. 'Ciril Petelin.
Rojstvo: V družini rojaka Darkota Berčiča in njegove žene Marije roj. Go-ljevšček, se je dne 18. januarja rodil sin.
Vsem srečnim staršem iskreno čestitamo.
Nova diplomantka: Na fakulteti eksaktnih in naravoslovnih ved državne univerze v Buenos Airesu je prejela diplomo za profesorico matematike ga. Silvija Wowk roj. čater. čestitamo!
Poroka. V petek 30. decembra 1977. sta se v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi poročila Peter Rot in Mari, Glinšek. Za priči sta bila nevestin oče g. Ignacy Glinšek in ženinova mati ga. Jožica Štancer por. Rot. Poročne obrede je opravil č. g. Janez Petek OM.
Smrt: V nedeljo dne 15. jan. je na svojem domu v Slovenski vasi po daljši bolezni umrla ga. Marija Gerkman, roj. Sitar. ^ Vsem preostalim naše krščansko sožalje.
je velikokrat predaval za časa komunistične revolucije. Deloval je v Delavski zbornici, v nameščenskem oddelku in tu je imel veliko stikov s pok. F. žužkom, Križmanom, češnovarjem, Smersujem, Janom itd. Ob predavanjih je posebno opozarjal na rdečo nevarnost, in prav v ta namen žrtvoval veliko časa, da bi mladina spoznala, kam jih ti ljudje vodijo.
Leta 1945 se je umaknil pred komunisti, a sam. Veliko truda je bilo treba, da je dobil k sebi otroka in svojo skrbno ženko Milči. šele tedaj se je umiril in začel novo življenje.
V	Argentino je prišel aprila 1948, se prijavil skupini, ki je šla v San Lui s. Tu se je takoj vrgel na delo, začel je pleskati v nekem plesk. podjetju, a prav kmalu se je toliko ojunačil, da je ustanovil lastno pleskarsko podjetje; tu si je prislužil toliko, da je kupil zemljišče in začel zidati. Kmalu pa je videl, da se trgovina v Argentini obnese, zato je odprl trgovino, v kateri je prodajala žena Milči, a on pa prodajal na debelo po vsej provinci.
Pred tremi leti je moral iti na operacijo na nogi. Potem se mu je začelo zdravstveno stanje slabšati. H koncu se ga je še lotila pljučnica in po dveh dneh je preminul drugače še mladosten in poln življenja.
Zapušča ženo Milči, dve hčerki, od katerih je ena poročena s policijskim komisarjem in pa sina inž. Martina, ki je poročen s hčerko prof. Pekolja, in 6 vnukov. Vsem izrekamo globoko sožalje.
Sanluiščani
V	Počitniškem domu dr. Hanželiča
Tudi letos se je — že šestnajstič — zbrala slovenska mladina v kordobskih hribih. Tudi letos je petje in vriskanje odmevalo od zelenih kordobskih hribov.
Naj na kratko opišemo življenje mladine v Počitniškem domu. Ker je bilo v začetku nekaj slabega vremena in ni bilo priložnosti za kopanje, je vodstvo kolonije ta čas porabilo tako, da je mladino temeljito zaposlilo z raz-
nimi igrami in vzgojno-kulturnimi sestanki. Mladina je na prostem tekmovala, pela, se igrala z žogo, iskala zaklad, rajala ipd. V dvorani pa so se vršili kratki govori z vzgojno vsebino (dr. Hanželič), opisi slovenske domovine s pomočjo skioptičnih slik (g. Smersu). Eden izmed večerov je bil posvečen pisatelju Karlu Mauserju ob obletnici njegove smrti in je o njem govoril g. Smersu.
Kakor vsako leto, tako se je tudi letos mladina vsako jutro udeleževala sv. maše, ki jo je daroval dr. Hanželič, ki je mladini v pridigi nanizal dragocene misli za življenje.
V teku mladinskih počitnic je bilo v Počitniškem domu tudi več prireditev. Na Silvestrovo je mladina s pomočjo svojih voditeljev pripravila vesel večer s pesmimi in nastopom — slovo od starega in prihod novega leta. Podobna prireditev je bila na predvečer sv. treh kraljev, na kateri so med drugim nastopili pevski zborčki slovenskih šol (Berazategui, Pristava, Ramos Mejia, 'San Justo, San Martin). Naslednje jutro pa so otroci doživeli lepo presenečenje: njihovi čevlji so bili po zaslugi neimenovanih dobrotnic napolnjeni s sladkorčki.
Veliko veselja povzroča vsako leto kres. Letos je bil še posebno velik in lep. V mirni zvezdnati noči se je dvigal plamen visoko pod nebo, mladina pa je rajala okoli ognja, plesala belokranjski ples „Pleše lepa Anka“ in navdušeno prepevala. Dr. Hanželič pa je orisal nastanek kresovanja in povedal kakšen simbolični pomen ima za naše življenje.
Na dan misijonske tombole v Buenos Airesu je tudi mladina v Počitniškem domu pripravila misijonsko tombolo z dobitki, ki so jih darovali: dr. Hanželič, Zedinjena Slovenija, gdč. Katica Kovač, gospe Fajdigova, Krivčeva, Perniškova, Batageljeva in Pirčeva. Preki začetkom tombole je imel g*. Smersu kratek govor o našem svetniškem kandidatu škofu Baragu. Tombola je dobro uspela. Del izkupička se bo poslal misijonarju p. Lovru Tomažinu
S.	J., del pa je namenjen za kritje stroškov za postopek za beatifikacijo škofa Barage.
Dne 9. januarja pa je bil poslovilni nastop mladine. Tega so se udeležili med drugimi tudi gostje iz Kanade (družina Ferkulj) in iz Združenih držav Amerike (g. Jakob Beznik). Ob tej priložnosti se je vodja kolonije g. Franc Vitrih prisrčno zahvalil vsem, ki so pri delu za kolonijo sodelovali. Posebej se je zahvalil dr. Hanželiču, ki je s postavitvijo Počitniškega doma omogočil slovenski mladini prijetne in cenene počitnice v zdravem gorskem zraku. Zahvalil se je tudi gdč. Anici šemro-vovi za vodstvo petja in pridnim in delovnim mlajšim članicam in članom vodstva. Ga. Bukovčeva pa se je zahvalila g. Vitrihu za njegovo veliko ddo in očetovsko skrb za mladino v koloniji.
Omeniti moramo še izlete, ki jih je mladina napravila peš ali pa z avtomobili in ki so bistveni del življenja v koloniji. Mladina je obiskala naslednje kraje: La Cumbre, jez sv. Jeronima, tovarno Rosario, hrib z drogom v počastitev zastave (mastil), San Esteban, Capilla del Monte in dr. Ob sončnih popoldnevih pa je bilo na vrsti kopanje na domovem kopališču na potoku.
Vodstvo kolonije je bilo v rokah že preizkušenega g. Franca Vitriha, mladinskega referenta Zedinjene Slovenije, ki že več let prav po očetovsko skrbi za mladino v koloniji. Njemu so požrtvovalno pomagali oz. pomagale: gdč. Anica Šemrov, ga. Majda ^ Bukovec, Anica Rode, Lučka Rode, Lučka Zorko, Saša Zupan, Nadi Kopač ter gg. Janez Rode, Pavel Pleško in Jože Novak. Vsem tem in pa tudi kuharicam ggem. Golobovi jn Kopačevi in strežnemu o-sobju gre velika zahvala za odličen uspeh letošnje mladinske kolonije.
Sm, R.
Darovali so:
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije
je daroval N. N. iz Capital Federala,
10.000	pesov. Iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
SLOVENCI NA KOROŠKEM
td
SAN LUIS
Ciril Povše — umrl
V četrtek, 12. 1. 78 je umrl po treh letih težke bolezni znani javni delavec Ciril Povše iz Trnovega — Ljubljana. Kljub temu, da smo vedeli, da se mu iztekajo zadnji dnevi življe» nja, nas je vest, ki se je naglo raznesla med Slovenci v San Luisu, močno presunila.
Življenjska pot Cirila je bila plodonosna. Rodil se je pred 64 leti v Ljubljani, v šentpeterski fari. Že kot mlad fant je bil pri Križarjih in-nato član Št.-peterskega Orla. Ko se je družina preselila na svoj dom v Trnovo, je pa takoj začel delovati v trnovski prosveti. Kot dober pevec je seveda vneto prepeval v zboru, pa tudi na deskah fdta se je dobro spoznal.
Izučil se je v trgovski stroki, nato pa napravil aranžersko šolo in kot tak se je uveljavil pri veletrgovcu Samcu na Mestnem trgu v Ljubljani. Ko je videl, kako se levičarji organizirajo v svojih strokovnih organizacijah, v katere bodo zabredli mladi trg. nastavljen-ci, je začel aktivno delovati v Zvezi združenih trgovskih nameščencev, kjer
Dr. Vospernik novi ravnatelj Slov. gimnazije v Celovcu.
S koncem lanskega leta je odšel v pokoj ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu dr. Pavle Zablatnik.
V četrtek, 22. decembra 1977, so mu priredili gimnazijci, profesorji in zastopniki Deželnega šolskega sveta v avli gimnazije poslovilno svečanost. U-deležili so se je poslevodeči predsednik DŠS glavnošolski ravnatelj Karl Kir-cher, podpredsednik DšlS Lindner, vodja manjšinskega šolskega oddelka okrajni šolski nadzornik Rudi Vovk, strokovni nadzornik dr. Valentin Inzko, prelat Aleš Zechner kot nadzornik za verouk, odgovorni v dijaških domoyih Mohorjeve družbe in -Slovenskega šolskega društva, predsednik združenja staršev Ignac Domej in številni drugi.
Ravnatelj Zablatnik je prevzel vodstvo gimnazije s 1. januarjem 1967, potem ko je odšel v pokoj ravnatelj Dr. Joško Tischler, ki je vodil gimnazijo prav tako desetletje, od ustanovitve 1957 pa do konca 1967. V desetletju od 1968 do 1977 se je gimnazija močno
razmahnila, kar tudi dokazuje statistika. Število učnih moči je naraslo od 22 na 30, število dijakov od 407 na 508, število razredov od 15 na 20.
Najlepši dan je bila gotovo tista majska sobota leta 1975, ko je bil prvi dan pouka v lastnem gimnazijskem poslopju v Žrelski cesti, s čemer je bila uresničena dolgoletna želja vseh staršev, učencev in učiteljev z ravnateljem na čelu.
Na koncu se je ravnatelj Zablatnik, ki je dobil kot poklon tudi Goršetov kipec Romarja, zahvalil vsem navzočim in zaželel gimnaziji in mladini veliko uspeha za bodočnost.
Novi vodja Zvezne gimnazije za Slovence dr. Vospernik se je rodil leta 1937, doma pa je v Podravljah. V dobi nacizma je bil izseljen. Leta 1955 je maturiral na Plešivcu, leta 1961 pa je na Dunaju zaključil študij s profesorskim izpitom in doktoratom. Od leta 1961 poučuje na gimnaziji slovenščino in nemščino. Od 2. decembra 1975 naprej je bil predsednik personalnega zastopstva, od jeseni 1974 do jeseni 1977 pa tudi član odbora šolske skupnosti.
(Nad. na 4. str.)
sloveno v Italiji
BENEŠKI KOLEDAR. Slovenski duhovniki iz Beneške Slovenije, ki so povezani v skupini ,Dom“, so za leto 1978 izdali stenski koledar s različnimi motivi iz Beneške Slovenije za vsak mesec. Poleg tega pa so pri vsakem mesecu še po ena ljudska modrost (par-liha), gonalca (uganka) in žaljivka „Lubezen med možam in ženo“. Kot zanimivost posredujemo našim bralcem narečna imena za mesece: ženar, febrar, marč, obriu, maj, junij, luij, vošt, še-tember, otuber, november, dičember.
KONCERTA BOŽIČNIH PESMI V TRSTU IN GORICI. Zveza cerkvenih pevskih zborov je 8. januarja v cerkvi pri Sv. Jakobu — cerkev pri Sv. Antonu Novem ni bila prosta —, pripravila koncert božičnih pesmi. Pri koncertu je sodelovalo 70 pevcev, in tudi poslušalcev ni bilo ravno malo, kakih 700. Koncert je obsegal 12 pesmi slovenskih skladateljev, v premoru med obema deloma je Matejka Maver prebrala božično misel, ki jo je pripravila Bruna Per-tot. Dr. Zorko Harej je izbral program, vadil petje in dirigiral pri nastopu. Ob koncu programa bi moral biti v cerkvi še blagoslov, pa tega opravila ni bilo mogoče izvesti, ker je zmanjkalo časa, kajti ob petih je bila v cerkvi farna maša.
V goriški stolnici pa je bila isto nedeljo tradicionalna božičnica, ki jo prireja vsako leto Združenje cerkvenih
KOROŠKA (nad. s 3. str.)
„DOBRODOŠLI V ŽELEZNI KARLI“
„Dobrodošli v Železni Kapli“ bo odslej stalo na vseh začetkih kraja tržne občine Železna Kapla. S tem se je delno uresničila stara želja kapelskih občanov in vseh slovenskih društev in organizacij, ki so naslovile 22. septembra t. 1. na občinske odbornike zahtevo, naj se ,,v okviru lastne pristojnosti postavijo na začetkih kraja Železna Kapla dvojezični občinski napisi: ,Willkommen in Eisenkappel — Dobrodošli v Železni Kapli“, ter dvojezični krajevni napisi v vseh krajih tržne občine Železne Kaple.“ Poleg krajev Obirsko, Rebrca, Korte, Podkraj in Bela, ki so že sedaj dvojezično označeni, bodo odslej dobili dvojezični napis: Plaznica, Koprivna, Pod Peco, Lepena, Lobnik, Remšenik ter Suha. Le Železna Kapla sama zaradi nesmiselnega zakona o narodnih skupnostih ne bo dobila dvojezičnega krajevnega napisa, temveč le občinski napis.
Vodja Občinske volilne skupnosti Franc Smrtnik je pozdravil to rešitev kot prvi korak, kajti, tako je rekel, „vsaj malo se je stvar premaknila naprej.“ Obenem pa je opozoril, da dvojezičnost v občini s tem še ni rešena, kajti nobena občinska stavba do danes nima dvojezičnega napisa.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO HAUL
CASCANTE
Escribano Publico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
zborov iz Gorice. Na sporedu so bili nastopi združenih mladinskih, moških in mešanih zborov; nastopajoči pevci so bili iz skoraj vseh okoliških vasi pa iz Gorice same. Mladinski zbor je vodil Ivo Bolčina, moški zbor Zdravko Klanjšček, mešani zbor prof. Stanko Jericijo, na orglah je spremljala pevce prof. Bratuževa.
SREČANJE MED FURLANSKIM GIBANJEM in SSk. V Gorici so se 19. januarja sestali predstavniki Slovenske skupnosti in Furlanskega gibanja. Slovensko skupnost so zastopali Štoka, Bratuž, Terpin, Gradnik in Paulin, Furlane pa tajnik De Agostini, Gomboso in Gervasi. Predstavniki obeh strank so obravnavali razne probleme, ki so skupnega pomena, med temi prihodnje manjšinsko srečanje v Casarsi, stiki z ostalimi manjšinami, bodoče deželne volitve in obnova potresnega o-zemlja. Govorili so tudi o bodočih skupnih pobudah v deželnem svetu; sklenili so, da bodo s temi posveti nadaljevali tudi V' bodoče in da bodo skušali še utrditi stike z drugimi manjšinami v Italiji.
1 Prof. dr. JUAN Ì JESUS «LASNIK
■
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja ; Capital Federal Tel. 41-1413
■
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto ; od 17. do 20. Zahtevati določitev j ure na privatni telefon 628-4188.	;
Po športnem svetu
V	DVORANI Delavskega doma v Krškem so 26. decembra slovesno izročili priznanja najboljšim slovenskim športnikom. Ankete se je udeležilo od 103 športnih časnikarjev le 73. Za športnika leta 1977 je bil izbran Borut Petrič, plavanje, iz Kranja; sledili so mu Bojan Križaj, alpsko smučanje, iz Tržiča; Bogdan Norčič, član kranjskega Triglava, smuški skoki; Franci Knez, Celje, alpinizem in Jože Papič, košarka, Brest-Ljubljana. Med dekleti je dobila največ glasov Mirna Jaušovec, tenis, Maribor, za njo pa Breda Lorenci, Maribor, atletika, Vida Bizjak, Hmezd-Žalec, keglanje; Jasna Dokl, telovadba, Novo mesto in Slava Mrežar, PD. Ljub-ljanaJMatica, alpinizem.
Za jugoslovanskega športnika leta pa so v Zagrebu izbrali evropskega prvaka v rokoborbi prostega sloga Sa-bana Seidija iz Skopja med moškimi in Mimo Jaušovec iz Maribora med dekleti. Boruta Petriča so uvrstili na drugo mesto, Bojana Križaja pa šesto mesto.
BOJAN KRIŽAJ je zmagal na 25. pohorskem slalomu, ki je bil seveda na sam božični dan. To mednarodno tekmovanje, ki ie doslej privabilo dobro mednarodno udeležbo, je bilo letos šibko. Nastopili so le Slovenci, nepoznani avstrijski smučarji in pa Argentinci Martinez, Olivieri in Quiroga. Verjetno so prireditelji pozabili, da na Zahodu kljub vsemu materializmu božič še spoštujejo. Argentinca Martinez in Olivieri sta zasedla s časom 93,76 drugo mesto z 1,10 s zaostanka za Križajem, Quiroga pa je bil deveti.
V	LJUBLJANI je bila 22. decembra finalna tekma za evropski vaterpolski superpokal, za katerega se merijo pokalni državni zmagovalci. Madžarski klub Ferenezvaros je premagal v Tivoliju pred 700 gledalci evropskega prvaka Canttieri iz Neaplja s 6:4.
SLOVENCI PO SVETU
ZDA
V 67. letu starosti je na posledicah operacije odprtega srca 19. dec. umrl v St. Vincent Charity bolnici poznani Frank Rihtar st., mož Kristine, rojene Cerar, oče Franka ml., Milana, Josepha, Johna, Mika, Stana, Margaret, Magdaline in leta 1974 umrle Mary, 7-krat stari oče, brat Pavle Rihtar, Marije Starič in Katarine Sršen ter sin pokojnih Franceta in Marije Rihtar roj. Ravnikar. Rajnki je bil rojen v Domžalah na Gorenjskem. Po poklicu je bil mizar. Leta 1945 se je s svojo mlado družino umaknil čez mejo v Avstrijo, bival v Judenburgu in nato v Trofaiach, od koder je prišel leta 1949 v Ameriko, najprej v Wisconsin, nato leta 1950 v Cleveland, s štirimi majhnimi sinovi.
ZA DOBRO VOLJO
„Marko, kako je bilo pri izpitu?“ „Popolnoma krščansko.“
„Kako krščansko?“
Ko je profesor govoril, sem se jaz križal, ko sem jaz odgovoril, pa se je profesor križal.“
DAMSKA KOŠARKARSKA ekipa Jugoslavije je na 15. balkanskem prvenstvu zasedla prvo mesto pred Bolgarijo in Romunijo.
V SOLUNU je bilo drugo balkansko prvenstvo v orodni telovadbi ali kot sedaj pravijo, v gimnastiki za mladince in mladinke. Jugoslovanski telovadci so osvojili eno zlato, štiri srebrne in sedem bronastih medalj. Zlato je osvojil Bane Tripkovič iz Maribora za nastop na bradlji. Novomeščanka Jasna Doklova je bila druga v skupni uvrstitvi in druga v preskoku, tretja na gredi; Zupančičeva je bila tretja v preskoku. Pa bi se v skupni uvrstitvi Zupančičeva celo potegovala za naslov, če ne bi na gredi zaradi padca izgubila dragocenih desetink točk.
NA PRVI VEČJI tekmi na 15 km< smučarskih tekačev v letošnji sezoni je v Davosu 20. dec. zmagal Šved Wass* berg. Slovenci so dokaj slabo tekli. Tajnikar se je s 4,20 minutami zaostanka za prvakom uvrstil na 64. mesto, Jelenc je bil 76., Poklukar pa 97. Nastopili so 104 tekači 13 držav.
Obvestila:
SOBOTA, 28. januarja:
V	Našem domu v San Justo pustna
veselica ob 21. uri.
NEDELJA, 29. januarja:
Prireditev Duhovnega življenja na
slovenski Pristavi.
SOBOTA, 4. februarja:
V	Slomškovem domu ob 20 pustna veselica. Igra orkester „Triglav“.
NEDELJA, 26. februarja:
Na slovenski Pristavi v Castelarju tombola.
Naročnikom
Vse naročnike, ki še niso plačali1 naročnine za leto 1977 prosimo, da to store čimpreje. V februarju bomo pošiljali opomine, kar povzroča nove stroške naročnikom in upravi.
Uprava Svobodne Slovenije
ESL0VENIA LIBRE
Sditor responsable: Miloš Stare Redacción y Administration: Ramón L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
g O «	FRANQUEO PAGADO
18 -a	Concesión N* 5775
ti	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propledad	
Intelectual N* 1.362.266	
Od blizu in daleč lepo vabljeni v Slomškov dom, kjer bo v soboto 4. februarja
PUSTNA
VESELICA
Igral bo priznani orkester „TRIGLAV“. Za dobrote bo poskrbljeno. Pričetek ob 20. Zaključek ob 1 uri.
V NEDELJO, 29. JANUARJA, NA PRISTAVI
družabna prireditev revije
'Duhovno življenje"
•	ob 11.30: sv. maša za žive in rajne dobrotnike našega verske-
ga tiska.
•	ob 12.30: kosilo, prijetno razvedrilo, za mladino raznovrstne igre
•	ob 16.30: do večera: bogat srečolov z okrog 500 dobitki, nagradno
žrebanje, ki ga bodo deležni tisti, ki bodo do žrebanja poravnali naročnino; žrebanje za otroke, ki so v letu 1977 pisali v „Božje stezice“, solidna postrežba.
Z udeležbo bomo moralno In gmotno podprli verski tisk, ki je najmočnejša vez med nami
OSREDNJA HIŠA: LDMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo In Sàenz)
Vse za dom
Pohištvo
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZSNI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Lapriđa
Dehoradje
V nedeljo 5. marca bo v Carapachayu vsakoletna Tombola. 1
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978:
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Slovenska Pristava Castelar
0
v nedeljo, 26. februarja 1978 ob 16. uri popoldne.
TOMROLA
v nedeljo, 5. februarja 1978 od 19. ure naprej.
PUSTNA ZARAVA
SODELUJE SLOVENSKI ANSAMBEL
Naš dom
San Justo
Puslna prireditev
v soboto, 28. januarja, ob 21. nri
Sodeluje DUC IN ALTUM!
1
■■■■■
■ ■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■a
Denar ni vse!
So še druge veliko važnejše dobrine, kot npr. zdravje! Sloga vam skuša vedno svetovati najbolje. Skozi vse leto vam priporoča pametno varčevanje, sedaj, ko se bliža čas počitnic, pa vam svetuje: pazite na svoje zdravje! Konec tedna v prijetnem domačem okolju na letovišču SLOGA v Villa Udaondo bo vašemu zdravju v veliko korist. Postrežbo z domačo hrano in hladno pijačo ima letos na skrbi družina Andre-jakova. Večje družbe in družine, prijavite se za kosilo ali večerje na T. E. 659-1307 ali 658-6574.
Vsem znancem in prijateljem sporočamo žalostno vest, da nas je v 62. letu starosti zapustil in odšel k Stvarniku
ing. Franci šerho
ter čaka vstajenje na pokopališču Ville San Lorenzo v Salti. Priporočamo ga v molitev in blag spomin.
žalujoči:
Dana, roj. Premrov, mama Dano, brat
in ostalo sorodstvo.
Salta, Dunaj, Kanada, Ljubljana.

Po treh letih težke bolezni je dne 12. januarja odšel k Večnemu po plačilo gospod
Povše Ciril
trgovec.
K večnemu počitku smo ga položili v petek, 13. januarja 1978 na pokopališču v San Luisu.
Ohranimo ga v lepem spominu in molimo za pokoj njegove duše!
Žalujoči:
Milči, žena, inž. Martin, sin,
Marija in Silva, hčeri,
Majda roj. Pekolj, snaha,
Jose Mallia, zet,
Helena, Alojzij, Veronika, Andrej, Valerija in Ljudmila, vnukinje in vnuka.
San Luis, Buenos Aires, dne 13. 1. 1978.
inaai