Medve 371 LETINA Valentin Cundrič preveč izgubiš da bi bil bogat ti človek iz prsti ki grude čutiš: kotale se v tebi razigrano slednji svoj kamen poznaš in ga okrasiš omaješ o kdo se ima za srečnega izenačeni še nismo enaki enaki še nismo srečni srečni še nismo večni večni še nismo ljudje tvoje ime je še vedno brez lepila razpoloženje ti gradi spremstvo in tvoje roke še vedno enoprste bore se s petprstimi rokami dežele in obrodiš dragocen les a zaenkrat bi rad svoje ime I. Valentin Cundrič 372 po rokah ali po nogah ali kot klobčič kdor beži se manjša roke so od telesa ne od bega dnevi ki so se razbežali so tvoja koža tvoja obleka so rjuha v katero čute zaviješ rob do kamor se razliješ in obrodiš dragocen les ki ga smeš svobodno prodajati kaj vse se da napraviti iz lesa lahko bi se posvetoval z noetom in obrodiš slonovo kost a zaenkrat bi rad ta les ta les roke na prsi na glavo roke na kolena na ramena kdo bi mogel vse to popisati s kredo kdo bi mogel vse to popisati z ogljem rojstvo in smrt dajeta izgovorjeni delež drug drugemu rekli bi da trgujeta prek človeka z molkom ki ga človek okuša in ne prenese zato ga napolni s svojim imenom: s podbesedami reke potopijo plazovi odnesejo dosti kosov tebe ki shodiš da boš čimprej na cilju a cilja ni na zemlji ne v zraku ne v vodi ne v ognju o kdo se ima za srečnega bojim se za vaše besede da ne bi meso postale in prebivale med nami vaše bi pokazale da moje sovražijo s kolom bi jih napadle vi bi jih bodrili moje bi bile vse pokončane vi bi spregovorili še nove besede ki bi meso postale in prebivale med nami 2. i 3. Letina 373 in obrodiš slonovo kost to bo posojilo svetu in ker je posojilo podkupnina bo hoja za svetom oprezna kačja mačja in obrodiš bitumen bitumen a zaenkrat bi rad le slonovo kost to te bo viškala zgodovina viškala bo jagode tvojega telesa molila bo desetke tvoje notranjosti božala omet tvoje zunanjosti kar jih je obupalo nad obupom so obsojeni na življenje dvobojujejo se z upom ki steza roke iz obljubljene dežele in obrodiš bitumen bitumen poliva se ti čez prelaze čela kakšna solza tehnike: iz oči iz nosnic smrkava krpica tehnike mojbog in obrodiš zlate opice na igli a zaenkrat bi rad bitumen bitumen ne smeš je nositi odlagaš krono iz liščkov zaman si ukrotil plašljive živali od tožbe lahko liste potrgaš: veje ostanejo lahko jih polomiš: deblo ostane deblo tožbe si ti sam deblo rastoče iz neba iz oblakov črede te pijejo sovražni vozovi odnašajo pa nič jim ni mar tvoja poslednja beseda poslednja želja tvojega telesa lepljiva mlakuža molka mlakuža volje mlakuža moči o kdo se ima za srečnega — 25 Sodobnost 4. 5. Valentin Cundrič 374 — ko iz vodnjaka se iz postelje oziramo na okna ki v soncu spomnijo na lupine ploda svetloba se ko jok na pod nateka zdaj bijemo zadnjo bitko enako utrujeni enako sveži to so naši večerni in jutranji psalmi vanje so se vgnezdili volkoglavci ne za ljubezen za sovraštvo je padla z nas obleka zdaj bijemo zadnjo bitko enako utrujeni enako sveži in obrodiš zlate opice na igli nekoč boš zanimivo najdišče samo odgniti mora urok in staliti se morajo kraguljčki besed in obrodiš ducat dvojambrnikov a zaenkrat bi rad zlate opice na igli je uho občutljivejše od tvojega biva nekdo ki ne tehta s srčnimi utežmi in ne meri s čustvenimi metri njegova tisočprsta roka je vedno stisnjena v pest o mnogi premnogi obupali so nad obupom predani peruti so zlomili srčno votlino zamašili s cunjo in so gluhi labirinti in obrodiš ducat dvojambrnikov z enim globokim ugrezom zibljejo se na kapljah krvi ki si jo prelil za ta svet in obrodiš panterjeve kože a zaenkrat bi rad ducat dvojambrnikov kaj bi se prikazoval ko divji bog pojejo pojejo biči po hrbtih po srcih še je treba kaditi moč če pa roke kdaj kdaj omahnejo samo roka roko umije zrn dneva je toliko ko zrn noči zrn življenja toliko ko peščic smrti in vsaka roka pokaže le sebe samo dosti tudi zavržeš poteptaš požgeš vse kar raste stran od srca 6. 7. Letina 375 jezik in roki ko bi to raslo navznoter bi se srečalo v srcu tako se pa nikoli ne o kdo se ima za srečnega če pa v njem prebiva mesojedi molj če pa v njem raste mesojeda roža če živimo v vesolju pogoltnjenih solz in smo ugasle zemlje in obrodiš panterjeve kože ne da bi se zavedal pokore zmote to povijanje našopirjenih metrov ti bo raztrgalo uzdo živcev in obrodiš nojeva peresa a zaenkrat bi rad panterjeve kože kaj bi prihajal k ljudem kakor jezik izdrli te bodo in si prilepili papirnate jezike ti pa ogrnjen v raševino brazgotin v tej pretesno tkani obleki obrodiš mojbog čutiš da je življenje edina zveličavna pot od ondod pa do tod in čudiš se da je to le drugo ime za pota ki nikamor ne drže 8. in obrodiš nojeva peresa čeprav noja še nisi videl in vtikaš glavo med zvezde sonca da bi ubežal svojim nogam in postaneš sam svoja žitnica a zaenkrat bi rad nojeva peresa živiš le po kosih ne ko polno bitje le ko srce kakor razum ko jezik kakor rana kakor malikovalske roke po poti tlakovani s svetovi in zvezdami človek ne more peš: ne po rokah ne po nogah lestev kjer so osončja klini kam si prislonjena: na besedo ali meso Valentin Cundrič 376 ko bi se mogel poiskati in sestaviti nazaj bi bil višji od obzorja tako pa je legenda le ena: plen si ki ga je treba ubiti o kdo se ima za srečnega na tlaki da odslužiš kožo in kri na tlaki da se za star meh oddolžiš desetina na izkušnje in izkušnjave desetina od črnega za nohtom in postaneš sam svoja žitnica sam narediš da uspevaš ukažeš srpu vode da te požanje in vetru da je tvoje povreslo in razpečaš druge dobre stvari a zaenkrat bi rad ostal sam svoja žitnica življenje je dolg teden in dnevi si ne slede po redu eden od dni je mezinec drugi sredinec če je življenje roka v vsaki besedi je stopinja izkušnje in postelja čutov misel je edina ki te izkuša češ: moli me kadi me 10. in razpečaš druge dobre stvari ki jih bolj prisloniš kot oddaš in zapuščajo te grešni kozli osedlani s tvojo dobroto siroto tvoje ime je še vedno brez lepila in razpečaš kose sebe kot da se mudi vsakomur je izrečena samo ena beseda dvozložna kaj bi človek s trozložno besedo prvi zlog je rojstvo drugi smrt vmes je pa molk in izzivanje zadnjega zloga izrečena beseda je tvoja zemlja če se je ne oklepaš si pogubljen o če jo preglasiš z lažno besedo ni druge besede ne druge zemlje: ostaneš brez letine 9.