358 Iz otroškega življenja v Štandrežu pri Gorici Andrej Budal Štrimbuš-štrambuš Štrimbuš-štrambuš mi je znan iz Štandreža pri Gorici, kjer so ga pred poil stoletjem še dosti redno praznovali. Zdaj pa se precej izgublja, če ni že čisto izumrl. To je sredpostni običaj, ki se je za tedanje otroke po svoji pomembnosti meril z nabiranjem hlebčkov na Vse svete. (Primerjaj Cankarjeve »prešce«). Vendar je razlika med obema precejšnja. Hlebčke smo' nabirali na Vse svete zjutraj in obšli s culami in koški vso vas v prvih dopoldanskih urah, včasih že od šestih do osmih. Predstavljali smo se v gručah z besedami : »Smo prišli brat hlebce.« Gospodinja je navadno vprašala: »Pa molili ste kaj^ — molili? Za verne duše?« Začela je deliti hleb- ce, navadno koruzne, pri kakšni premožnejši hiši pšenične, včasih jabolka in orehe ali kakšno jajce; če ni bilo drugega ali če so hlebci že pošli, tudi koruzne latice. Pri takem pobiranju je šel navadno le eden od hiše z večjo skupino znanih Oitrok tistega konca in je z njo oblezel vas. Važno je bilo, da se tak nabiralec vrne s" težko culo domov. Štrimbušrštrambuš pa je bil precej drugačen. Navadnoi se je vršil v po^ poldanskih urah, ne v večjih skupinah, ampak po trije ali štirje otroci od iste hiše so obiskali popoldne nekaj zelo znanih ali sorodnih kmetij. Cul in košev skoraji ni bilo treba, ker so bili darovi namenjeni bolj za popoldansko ¦ malico nabiralcev kakor za dom: kos kruha, orehi ali lešniki, kos pogače, izredka kakšno jajce. Važnejša od cule je bila pri štrimbuš-štrambušu palica ali šiba, dolga od enega do poldrugega metra, na enem koncu preklana, da se je v ta precep vtaknil okrasek v obliki srednje velikega in srednje debelega zvezka iz belih ali raznobarvnih mehkih listov, ki so bili na zgornjem koncu razrezani v franže. Otroci so nosili palice pokonci, da so resaste metlice mahljale v zraku, in vpili veselo skakljaje: »Štrimbuš-štrambuš! Štrimbuš- štrambuš!« kakor bi hoteli mimo idoče pozdravljati ali jim nedolžno nagajati. »Kako lep štrimbuš-štrambuš imaš!« se je rada začudila kakšna ženska. »Kdo ti ga je naredil?« »Mama,« je bil navadno odgovor, zlasti pri manjših O'trocih od štirih do šestih ali sedmih let. Starejši so se radi hvalili, da so ga sami naredili ali da ga jim je pripravil starejši brat ali sestra. Najbolji priljubljene so bile žive barve, posebno barve slovenske trobojnice. Čim debelejša, čim bolj košata in živopisana je bila papirnata metlica na palici, tem ponosneje in zavestneje smo jo nosili, tem lepših darov smo pričakovali. Tak popoldan se je pričel navadno s tem, da smo po kosilu posedli z materjo na koncu dvorišča, kamor je le nekaj uric segalo februarsko ali marčno sonce, med hlevi in strešnjo, pod sosedovim zidom. Tudi druge dneve, če so bili lepi, smo radi posedali z materjo tam. Navadno je mati šivala ali pletla. Ta dan pa smo ji pripravili palico in prinesli papirja, ki smo ga že prej spravljali ob raznih prilikah, in prosili, naj nam naredi vsakemu Iz otroškega življenja v Štandrežu 359 svoj štrimbušrštrambuš. Težko |e bilo • zadovoljiti vsa našia pričakovanja. Stali smo okoli nje in napeto sledili njenemu izravnavanju in upogibanju listov, posebno pa še zarezavanju res in natoi nasajanju metlice na palico. Razni štrimbuš-štrambuši so bili urezani po velikosti otrok, za manjše manjši, za večje večji. Če je hotel kateri pobiti, da je njegov lepši, je mati rada trdila, da so vsi lepi. Naročala nam |e, naj z njimi ne mahamo preveč, da- se metlice ne zmaknejio ali ne strgajo: S štrimbuš-štrambuši Sumo najrajši zahajali k obema starima materama, očetovi in materini. Prva je bila visoka, ravna in varčna žena, ki je skromne darove rada obsipala z obilnimi nauki in opomini. DVuga je bila sključena, radodarna ženica, ki je s pogledom uživala nas, ko smoi mi na dvorišču uživali, kar nam je prinesla v dar. Ni mi znanoi, ali je bil običaj razširjen tudi po sosednjih vaseh, v Sovod- njah ob Soči, v Mimu, šenpetru, Vrtoijbi in drugod. Ime ne zveni preveč domače in bi lahko prihajlalo iz goriške furlanščine. Spominja na tvorbe kakor: vija-vaja, šiviga-svaga, muca-maca, francoski clopin-clopant, italijanski tiritera i. dr. Prva in druga svetovna vojna sta pahnili običaji tudi v Štandrežu precej v piozaboi, prav kakor pobiranje hlebčkov »na vahte« ali na Vse svete. Pandalo Pândalo, pândulo ali pândolo jie dobro ped dolg košček lesa,, ki ima največ dva centimetra v premeru in se nai obeh koncih priostri ali »ošpiči«. Igralec drži v desnici približno meter dolgo palico ali »maso« (ital. mazza?), s katero udari po enem koncu naostrenega lesa na tleh, da zleti pândaloi v loku daleč naprej. Vsi igralci stečejo tja, da prisostvujlejio kot priče, ko prvi igralec začrta s koncem pandgla v tla, do kod je vrgel. Nato igrajo naslednji in vsak začrta svoje znamenje. Kdor vrže najdalje, dobi »pont« (ital. punto) in prvi nadaljuje igro. Kdor dtoseže največje število »pontov«, dobi vsoi igro. Kadar so posamezne razdalje skoraji enake in sporne, se zmerijo z »maso«, ki se položi v začetku razdalje na tla in se po dolgem, po tleh preobrača do znamenja. Ker jo je mogoče tudi krivo in sleparsko premikati, pride prav lahko do prepira in redkeje do pretepa, v katerem se »masa« rada izprevrže v orožjie tistega, ki joi drži.. Igra se vrši po dvoriščih in cestah, manj po travnikih, ker na mehki travi ni mogoče poi pândalu takO' živo udariti, da bi daleč odlskočiloi. Spretni igralci pospešijo O'dlet pendala s tem, da ga se v zraku udarijo' z »masoi« od spodaji in ga tako poženejo više in dalje. Posebno izurjenim se posreči dva- kraten al celo trikraten udarec od spodaj, tako da se igra razvije v zračni pltes s pândalom. Včasih se v igri določi obveznost enega takega udarca in tedaj igralec brez njega brž izgubi, tudi če mu pendalo daleč zleti. Igra jie še danes zelo priljubljena poi furlanskih vaseh. Prav takoi jo po^ znajo slovenske obmejne ali mešane vasi. Če besedi premakneš poudarek in izgovoriš »pandolo'« ali »pgndolo«, postane ta izraz psovka in pomeni: tepec, butec, prismoda. Tudi s to oblikO' se često izzove med igralci pretep, v kate- rem ima »masa« svojo veljavo. 360 _Andrej Budal Prsti-pod dlanjo Glavni igralec je držal izravnano levo stran s hrbtom navzgor. Drugi so od spoidaj pritaknili desni kazalec na sredo pod njegovo dJan. On je nato položil svojoi izravnano desno dlan na levo in p v krogu premikal po njej, govoreč pri tem : Hiri, hiri, haja, šamartin di paja, paja, pajuca — ~ ščajpula, Marjuca! Pri zadnji vrstici je stisnil levo dlan v pest in skušal ujeti vanjo kazalce, ki nisoi bili: dovolj urni, da bi se bdi v tistem trenutku umaknili navzdol. Otroci od treh do' sedmih let so se pri tem' neznanskoi zabavali, posebno ker so bili mlajši počasni in neokretni in so jim zatoi prsti radi ostali v pasti, doam so starejši pazili, da se v odločilnem trenutku izkažejp z umostjoi in prisotaostjo duha. Obrazec sam nam je bil zagoneten, tuj in neumljiv, skupina besed brez pomena. Le konec nam je zvenel kot poziv: »Ujemi ga v past, Marjuca!« •— to posebno zaradi besede »ščajpula«, ki pomeni v štanderškem narečju »kletka«. Šele pozneje v šolah se mi je izluščilo nekaj italijanskega ali goriško- furlanskega pomena: Ghiri, ghiri, gaia, — San Martin di paia (paglia), — paia, paiuzza (paglia, pagliuzza) — ciappi la Mariuzza! Obrazec so- Štan- derci posneli po laškem besedilu, s katerim so se seznanili pri svojih pogostih, zlasti trgovskih opravkih v mestu ali v Furlanijii, kamor so često zahajali po seno, govoreč: »Gremo v Lahe.« Igrica je danes precej pozabljena. Štandrež je bil v mojih otroških letih čisto slovenski. Šele med O'bema vojnama je fašizem naselil v vasi nekaj železničarskih in drugih delavskih družin iz ItaHje in je bilo slišati tudi italijanske otroške skupine z italijan- skimi igrami. Résumé COUTUMES ET JEUX ENFANTINS A ŠTANDREŽ L'auteur reproduit, d'apres ses souvenirs d'enfance de son lieu natal — Štandrež, village slovene pres Gorica (Gorizia) sur Soča — une vieille coutume de la mi-careme, appelée 'i:štrimbuš-štramhuš-», et deux jeux d'enfants.