V PREMISLEK
Komu so napoti vrtičkarji?
Kdo ne pozna vrtičkarjev in vrtičkaric na malih krpicah zemlje? Tudi za Bežigradom jih je precej. In bilo bi jih še več, če bi se za to množico kmetovanja željnih Ijudi kdo zares zanimal
Skoraj 90 odstotkov vsega bežigrajskega prebivalstva živi v blokih, stolpnicah in velikih hišah. Zato ni prav nič čudno, ¦da si Ijudje sredi betona, odre-zani od narave, žele vsaj male njivice v bližini doma.
Prl tem pa nikar ne pozabi-to, da vrtičarstvo nl nekorl-•ten konjlček. Že na 300 do 600 kvadratnih metrih zemlje m pridala dovolj česna, čebu-to, paradižnlka, zelene, stroč-j«ga flžola, solate, zelja, pese, kumar In celo krompirja za šti-rttlansko družtno. Veliko prl-delka se lahko celo razdell med znance, precej pa ostane tudl za čoz zimo, če ima vrtlč-kar zmrzovalno skrlnjo...
SPORNE BARAKE
In kje so naši - bežigrajski vrtičkarji? Pravzaprav povsod, kjer je le mogoče Veliko jih v Savskem naselju za Sočo, pri soseski BS-3, pred Mednaro-dnim centrom na Titovi... In bilo bi jih še veliko več, če bi se v naši občini zavedali, da živi za Bežigradom na desetine Iju-di, željnih kmetovanja. Istoča-sno pa na vsa usta vpijemo, da bi morali vsako ped zemlje ob-delati, da je hrana naša nafta, naše zlato...
Vrtičkarji, čeprav marsikje preganjani, so srečni na svojih njivicah. Skrbno prekopavajo svojo zemljo, zaljubljeno opa-zujejo svoje rastlinice, takoj populijo vsak plevel in nei-zmerno uživajo, ko jedo svoj pridelek. Ves prosti čas so na zemlji, pa še vedo, da v njihovi zelenjavi ni strupov...
In kaj jezi nasprotnike vrtič-karstva? To, da so si na najeti zemljici postavili barakice iz desk. Te res niso lepe, toda smo jim ponudili kaj boljšega? Mar    kakšno    naše    podjetje
proizvaja majhne, lepe in po-ceni utice, ki ne bi kvarile vide-za naših mest?
Mar nihče od pristojnih v ob-čini ne vidi plodne zemlje, ki sameva? Prav bi bilo, da bi vsaj v sleherni krajevni skup-nosti vedeli za plodno zemljo, ki ni obdeiana. če je ne bi ho-teli vzeti v najem okoliški kmetje, naj bi jo obdelovali vsaj Ijudje iz sosesk.
Poleg tega pa obkrožajo na-šo občino še števiina plodna zemljišča, ki dolga leta same-vajo, ker bodo tam nekoč ko bo denar, gradili vrtce, šole, zdravstvene domove, športne objekte, nove soseske. Zakaj tudi te zemlje ne damo v najem za določen čas vrtičkarjerr? Znano je namreč, da gradimo najraje prav tam, kjer je zemlja najbolj plodna!
Našega kmetijstva seveda ne bodo rešili vrtičkarji. Toda v času stabilizacije, v času, ko si prizadevamo, da bi zares ob-delali vso plodno zemljo, so tudi vrtičkarji dobrodošla reši-tov. Na tisodih krpicah zemlje Bežigrada, Ljubljane, Sloveni-je bi lahko pognalo na tone solate, korenja, kumar, krom-pirja...
SADJE PRED BLOKI
Pa še tole v premislek. V te-ku je akcija »88 dreves za tova-riša Tita v vsaki krajevni skup-nosti«. Zakaj sadlmo na naših zelenicah le topole, breze, smreke... Zakaj ne,bi posku-sili namesto okrasnega drev-ja posaditi kaj bolj koristnega - na primer jabtano, hruško, čeinjo... Prav tako lepo drev-je je, krasno cveti, po vrhu pa je še koristno. Tudi otroci veli-kih betonskih sosesk bi lahko imeli sadje na svojem vrtu...
Ja, veliko bi se dalo storiti, samo malo manj leseni bi mo-rali biti tudi pri obravavanju naše kmetijske politike. Predv-sem pa bi morali zares vsako ped zemlje obdelati. Če ne drugače - vsaj z vrtičkarji.
NEVA ŽELEZNIK