Krista Hainer
Marjetica9 hčerka Matjaževa
Ilustrirala Mara Kraljeva.
V. Turki
V tem hipu se je prikazal na vrtu sel. Ves je bil upehan in poten, komaj je še dihal. Ustavil se je pred kraljem Matjažem, vojaško pozdravil in izdahnil iz sebe eno samo besedo:
»Turki!«
Kakor bi bila strela udarila, je bilo vesele igre konec. Kralj Matjaž jc postavil Marjetico na tla in se obrnil k selu:
»Kdo te pošilja?«
»Moj poveljnik. Turki so napadli našo vojsko prav ob meji naSe dežele. Kakor listja in trave jih je. Povsod okoli požigajo domove, plenijo in ropajo mlade dečke in deklice, da jih vodijo s seboj v sužnost. Jok in stok gre pred njimi in za njimi. Naša vojska jim ni kos, le kralj Matjaž nas more rešiti. Tako pravi moj poveljnik.«
»Prav ima,« je zaklical kralj Matjaž, se obrnil in kakor vihra od-hitel v grad.
Urno si je oblekel vojno obleko, posadil na glavo svetlo čelado in si opasal brušeno sabljo. Odhitel je na dvorišže, kjer ga je že čakal osedlan konj, njegov zvesti šarec. Kraljica Alenčica in Marjetica sta prišli za njim na dvorišče in kralj Matjaž se je poslovil od njiju. Objel je ženko Alen-čico, si pritisnil hčerko Marjetico na prsa in govoril:
»Zdaj moram z doma, na kraj svoje dežele, kjer mori ljudi kruti Turek. Ostani pridna ta čas, ko me-ne ne bo doma, in mamo ubogaj. Kadar ti bo dolgčas, naj ti stara Bara pripoveduje povesti, ali pa se igraj i Andrejčkom, svojim prijateljem. Toda na vrt ne hodi, da te Turki ne ujamejo. Odpeljali bi te s seboj t sužnost, in kaj bi počel tvoj ožka, že bi se vrnil iz bitke, pa svoje de-klice ne bi več našel doma. Bog te blagoslovi, srčece moje!«
Pokrižal je hcerko na Želo, po-
27
Ijubil ženo Alenčico, se zavihtel na konja in jadrno kot puščica odvihral proti meji svoje dežele, na boj proti divjemu Turku.
VI. Bitka
Na meji so ga že čakali njegovi vojščaki. Postsivili so mu lep šotor iz svile in baržuna in na vrhu zasadili na srebrni palici zlato jabolko, znamenje, da je to šotor slavnega kralja Matjaža. Ko so vojaki zagledali svojega kralja, so sneli čepice i glav, jih vihteli po zraku in vriskali, da je odmevalo na nasprotno stran, kjer je bila zbrana turška vojska. Kralj Matjaž pa je ukazal, naj zatrobijo trobente, ki kličejo vojake v boj. Nič ni čakal, komaj se je oddahnil, že se je postavil svojim vojakom na 6elo in napadel Turka, še preden se je le-ta pripravil za boj. Kot povodenj se je njegova vojska razlila nad sovražnika. Ni še minil dan, že jo bila
sovražna vojska potolčena. Vsi Tur-ki so bili pobiti in njihova trupla so pokrivala širno poljano in rdeča kri je barvala zeleno trato.
Ko je bilo bitke konec, je rekol kralj 3Iatjaž svojemu služabniku:
»Pojdi z menoj, da poišceva med mrliči turškega poveljnika, mogočne-ga Hasan pašo!«
Pregledala sta vse mrliče, toda poveljnika nista našla. Matjaž se je ustavil in globoka guba se inu je zarczala v čelo.
»Ušel je,« je rekel. »To je slabo. Dokler je on živ, ne bomo imeli miru. Ujeti ga moram.«
Urno je znova zajahal konja in se odpravil ua pot, da poišče turškega poveljnika, Hasatf pašo.                                                                  fDalje.)